■ 'SM mmìMi X X . ' :. : -'■■ ^liljMI : : ;. x-:,.:x.'"'. : v:1- :; X '..- : ;:- .■ «il—■ «llS fi Ki :^0mlili X: v:' \ x ':- X . V MWB ■ X : X ■iS^*«lil^Mlillll(HBI ■■ § ' . : J %■ ' 1 : ' ■■Broi .... ... ; ; . ■ • ; „Ep8S|8 aiMMiiiÉxÉis wmÈKÈHÈ. ■■P iltll : x ■ liSI*illl|:*illliiliii*ESBillil Raziskava št. 53 SODELOVANJE OBČANOV V KAZENSKEM SODSTVU Ljubljana 1980 Financirala 'Raziskovalna skupnost Slovenije Razmnoženo v 5 izvodih VSEBINA PREDGOVOR ..................................................... I. SODELOVANJE OBČANOV V KAZENSKEM SODSTVU - RAZVOJNI IN PRIMERJALNO PRAVNI PRIKAZ (dr. Peter Kobe) .................. NEKATERA VPRAŠANJA POROTE V KAZENSKEM POSTOPKU ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE (mag. Boštjan Zupančič) ................ II. IZVOLJENI IN RAZSOJAJOČI SODNIKI POROTNIKI V SR SLOVENIJI (red. dr. Katja Vodopivec in dr. Peter Kobe) 1. Namen, vsebina in obseg raziskave (Simona Čenčur) .... 2. Pravna ureditev sodelovanja občanov pri sojenju v povojnem jugoslovanskem pravosodnem sistemu (Boris Ferlinc) ............................................ 3. Izhodišča za kandidiranje in način kandidiranja sodnikov porotnikov ter njihova izvolitev (Avgust Ribič) ... 4. Ocena kandidacijskega postopka (Boris Ferlinc) ........ 5. Način vabljenja sodnikov porotnikov na glavne obravnave (Simona Čenčur) ....................................... 6. Primerjava med sodniki porotniki in prebivalstvom 6.1. Uvod (Boris Ferlinc ) ............................ 6.2. Starost in šolska izobrazba izvoljenih in razsoja- jočih sodnikov porotnikov ter prebivalstva (Boris Ferlinc) ......................................... 6.3. Poklic in spol izvoljenih in razsojajočih sodnikov porotnikov ter prebivalstva (Andrej Prusa) ....... 7. Primerjava med sodniki porotniki in sojenimi osebami .. 7.1. Uvod (dr. Katja Vodopivec) ..................... 7.2. Starost in šolska izobrazba sodnikov porotnikov ter sojenih oseb (Mirjam Potrč) .................... Stran 1 - 169 170-190 192 197 204 212 214 215 215 225 234 234 II Stran 7.3. Poklic in spol sodnikov porotnikov ter sojenih oseb (Jože Šafarič ) ............................. 244 8. Primerjava med razsojajočimi sodniki porotniki in vrstami kaznivih dejanj ................................... 231 8.1. Uvod (Tatjana Marčič - Zigmund) .................. 251 8.2. Starost razsojajočih sodnikov porotnikov in kazni- va dejanja zoper osebno dostojanstvo in moralo (Tatjana Marčič-Zigmund) ........................ 260 8.3. Izobrazba razsojajočih sodnikov porotnikov in nekatere vrste kaznivih dejanj (Vladka Veble ) .......... 262 8.4. Poklic razsojajočih sodnikov porotnikov in nekatere vrste kaznivih dejanj (Milan Gruškovnjak) .......... 266 9. Zaključki (Alojz Vidic) ................................... 272 10. Sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu in javno mnenje (Marko Tušek) .............................................. 280 III. VLOGA SODNIKOV POROTNIKOV PRI ODLOČANJU V KAZENSKEM SODSTVU JUGOSLOVANSKEGA TIPA KAZENSKEGA SODSTVA (dr. Peter Kobe -mag. Ludvik Vidmar - dr. Katja Vodopivec) ....................... 284-318 IV. UGOTOVITVE EMPIRIČNIH RAZISKAV 0 SODELOVANJU OBČANOV S POKLICNIMI SODNIKI V KAZENSKIH ZADEVAH (dr. Katja Vodopivec ) 338 Ili PREDGOVOR Raziskovalna naloga, katere rezultati so obseženi v tej študiji, je bila zasnovana kot teoretično aplikativna raziskava o znanem pa vedno aktualnem problemu s področja organizacije pravosodja. V teoretičnem delu naj bi dala odgovor na vprašanje, kakšna oziroma katera izmed obstoječih oblik za sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu bi ustrezala v pogojih in razmerah jugoslovanske socialistične samoupravne ureditve, oziroma,ali kaže sprejeti namesto znanih in v dobrem in slabem preizkušenih oblik za to sodelovanje kakšno novo obliko. V aplikativnem delu je šlo za empirično preverjanje določenih hipotez, ki zadevajo,v prvem delu vprašanje skladnosti oziroma neskladnosti zamisli o sodelovanju občanov v kazenskem sodstvu v njegovih poglavitnih sestavinah z resničnostjo; v drugem delu pa je šlo za preverjanje hipotez o vlogi občanov kot sodnikov porotnikov v procesu nastanka in sprejemanja končne odločbe (odločbe o krivdi in kazni) v konkretni zadevi in o vlogi poklicnega sodnika oziroma sodnikov pri sprejemanju skupne odločitve. Pri ra zi sitavi so sodelovali! nosilec raziskave dr. Peter Kobe sodelavec raziskave in vodja empiričnega raziskovanja dr. Katja Vodopivec sodelavec mag. Boštjan Zupančič. Prvo empirično raziskavo so izvršili pod vodstvom prof. dr. Katje Vodopivec slušatelji podiplomskega študija kazenskopravnih znanosti in sicer (po vrstnem redu avtorskih prispevkov); Simona Čenčur, Boris Ferlinc, Avgust Ribič, Andrej Pruša, Mirjam Potrč, Jože Šafarič, Tatjana Maršič-Zigmund, Vladka Veble, Alojz Gruškovnjak, Alojz Vidic in Marko Tušek. Drugi del empirične raziskave je izvedel ob mentorstvu dr. Katje Vodopivec in sodelovanju nosilca raziskovalne naloge mag, Ludvik Vidmar. IV Strojepisno delo je opravila Fani Klašnja Raziskovalno nalogo je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije. Raziskovalni skupnosti in vsem sodelavcem pri raziskavi se zahvaljujemo za to, da je bila raziskava lahko opravljena. Nosilec raziskovalne naloge ,/ , ' /'• < <-11 } € L. x ' prof.dr. Peter Kobe SODELOVANJE OBČANOV V KAZENSKEM SODSTVU - RAZVOJNI IN PRIMERJALNO- PRAVNI PRIKAZ (dr. Peter Kobe) 1. UVODNA OPREDELITEV 1.1. Sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu je problem, ki se na evropskem kontinentu že več kot dvesto let zdaj bolj zdaj manj pojavlja v ospredju in vznemirja duhove. Najprej je to vizija francoskih razsvetljencev od Montesquieu-ja dalje, ima pomembno mesto v duhovnih pripravah na veliko francosko revolucijo, je agitacijsko geslo francoskih revolucionarjev, njegova uvedba pa je med prvimi ukrepi novega razreda na oblasti. V idealizirani obliki naj bi to sodelovanje pomenilo taksno organizacijo kazenskega sodstva v novem družbenem redu, ki naj bi za vselej odpravila enega nosilcev fevdalnega družbenega reda in absolutistične vladavine fevdalno sodstvo kot privesek izvršni oblasti in njen instrument za zatiranje kot podložnikov obravnavanih občanov, ga nadomestila s sodstvom po angleškem vzoru kot zamišljenem vzorcu demokratičnega sodstva. Z uvedbo porotnega sistema po angleškem vzoru se zdi kot da je omenjena vizija uresničena najprej v Franciji (1791 1.) in z določenimi popravki znova normativno potrjena v prvem modernem procesnem zakonu, Code d’instruction criminelle (C.I.C.) napoleonske ere. S posnemanjem francoskega zgleda in posebej po prelomnem 1848 letu je postalo v 70 letih preteklega stoletja sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu te vrste na pretežnem delu evropskega kontinenta resničnost tudi v normativnem smislu; razmeroma dalje je tudi prevladalo nad drugo obliko takšnega sodelovanja, ki se pojavlja predvsem v germanskem delu deloma kot uzakonjena oblika deloma kot možna alternativa t.i. prisedniškim sistemom. 1.2. Za namene tega sestavka je treba ugotoviti sicer splošno znano dejstvo, da je dogajanje na evropskem kontinentu v organizaciji sodelovanja občanov v kazenskem sodstvu sicer nadaljevanje procesa, ki se je začel dosti preje in katerega Izhodišče je porota angleškega tipa (jury). Vključitev v ta proces pa že sama zase ni bila in najbrže ni mogla biti zasnovana na povsem enakih izhodiščih} v razvoju pa je dobila takšne posebnosti, zaradi katerih se je še bolj oddaljila od svojega vzora in izgubila nekatere poteze, ki se sicer štejejo za porotni sistem tako imanentne, da ta brez njih že izgublja svoje bistvo» Samo po sebi to ni tako nenavadno še posebej ne, če upoštevamo, da je angleški sistem, kot so ga prevzele kolonije novega sveta, tu zaživel in se danes predstavlja že kot nekakšna samostojna ameriška različica porotnega sistema. Posebno vprašanje pa je, ali je mogoče prav v različnih bolj ali manj izraženih posebnostih evropskega kontinentalnega sistema iskati vzroke za njegovo diskreditiranje in tudi za njegov zaton v sedanjem času ter prevlado prisedniškega sistema. 1.3. Za nadaljne razglabljanje je treba najprej opredeliti kaj razumemo v okviru tega sestavka s pojmom sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu. Opredelitev ni tako preprosta kot se zdi na prvi pogled in o tem obstajajo tudi različna stališča. Izhajajoč iz tistih pogledov, ki danes prevladujejo v naši literaturi pa tudi v normativnih rešitvah v povojnem času pri nas, opredeljujemo to sodelovanje kot sodelovanje občanov pri izvrševanju tistega dela pravosodne funkcije, ki ga razumemo kot funkcijo sojenja; ta vključuje sodelovanje na glavni obravnavi v sodniškem kolegiju in pri sprejemanju odločitve, ki sledi obravnavi t.j. sodbe. Še konkretneje pomeni v tej zvezi funkcija sojenja od države priznano in dano pravico in dolžnost odločati o zadevi, ki se obravnava pred sodiščem; v tej zadevi pa gre za rešitev kolizije oziroma protislovja vsaj dveh različnih interesov, interesa družbe predstavljene po državi in interesa posameznika; s sodno odločbo, ki naj bi rešila to kolizijo, se uveljavi nekakšna splošna volja, katere vsebina je v kazenskem sodstvu prevencija in represija, pravičnost kot družbena in individualna pravičnost, varstvo družbenih vrednot ipd. Najbolj neposredno pa gre pri kazenski zadevi za rešitev znanih vprašanj, ali je nek dogodek mogoče kvalificirati za kaznivo dejanje, kdo je storilec ozirom ali je obdolženec v postopku storilec ali na kakšen drug kazenskopraven relevanten našiti udeležen pri kaznivem dejanju ali je krivec in kakšna kazenska sankcija naj se uporabi zoper njega. Ob pogojno sprejeti predstavi, da gre tudi pri sojenju v kazenski zadevi za razpravljanje in odločanje o sporu med dvema strank'ima, pomeni sodna odločitev največkrat, da se sprejme rešitev spora, ki ustreza stališču ene stranke ; ta rešitev pa dobi veljavo oblastvene odločitve, ki glede na vsebino odločitve vključuje tudi možnost njene prisilne izvršitve. V Sodelovanje občanov pri tako razumljeni sodni funkciji in v povedanem smislu nam bo rabilo tudi kot skupna značilnost vseh ureditev v preteklosti in danes obstoječih ureditev. Razlike, ki so večkrat dosti pomembne, bomo našli v tem, kakšno je to sodelovanje po obsegu in kakšen je položaj občanov v procesu, ki se odvija (na glavni obravnavi) pred odločanjem; tu mislimo na dvotimost ali kolektivnost odločanja (delitev dela znotraj sodniškega kolegija), na oblike in pogoje zaznavanja dejstev, ki so podlaga za odločitev, in posebej na tim. materialni nastanek odločitve kolegijskega organa, če se tu omejim na najbolj poglavitno. Takšna opredelitev sodne funkcije in sodelovanja občanov pri. njenem izvrševanju se zdi morda preozka in preveč organizacijsko tehnično narave, je pa vendarle nujna že zaradi notranje sistematike sestavka. Družbeno politično ozadje problema z njo ni prezrto, bo pa vključeno na strežnih mestih kot njegova pomembna sestavina. Nekaj več pa je treba povedati glede tega, da se tudi ta sestavek kot celotna študija omejuje na sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu. Glede na to , da se pravosodje kot organizirana in institucio nalizirana oblika izvrševanja sodne funkcije rasteza na različna medsebojna, individualna in splošna družbena razmerja, za katera veljajo splošna pravila za urejanje teh razmerij, bi bilo logično, da mora vsakršno proučevanje tega področja, torej tudi problema sodelovanja občanov, zajeti pravosodje v celoti. Za to govore tako načelni razlogi, če izhajamo iz naših družbenih razmer, kot tudi tisti praktične narave glede na normativno ureditev in uresničeva- 2 nje tega sodelovanja v praksi. Razlogi teoretične in praktične narave pa so bili tudi odločilni za to, da se celotna študija in tudi ta njen del zavestno omejuje samo na sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu. Kazensko sodstvo ima, ne glede na to, da praviloma ni posebej organizirano, v okviru celotnega pravosodja po svoji vsebini in oblikah poseben pomen in težo. Prav pri kazenskem sodstvu pride posebej do izraza ambivalentnost sodne funkcije same po sebi in ambivalentnost kazenskega prava kot njenega, instrumenta za doseganje posebnih ciljev. Kazensko pravo (materialno in formalno) je tisto, v katerem se po eni strani najbolj neposredno kaže prisilnost pravnega urejanje kot sredstva za vzdržavanje družbene discipline oziroma podrejanje posameznika nekim splošnim pravilom, po drugi strani pa so z njim tudi določene meje. omenjene prisilnosti. In kot je to pravo po eni strani še najbolj odtujeno človeku oziroma se z njim njegova človekova odtujenost drastično potrjuje, je po drugi strani v svojem razvoju stremelo in, zdaj bolj zdaj manj prispevalo k humanizaciji odnosov med posamezniki kot tudi med posarneztiikoni in družbo. Ker je prav kazensko sodstvo tisti del pravosodja, na katerem se uresničuje kazensko pravo je sodelovanje občanov kot soiavrševalcev sodne funkcije tu posebno kritično in potrebno nenehnega preverjanja. Končno pa ne nazadnje je kazensko pravo bolj homogena pravna disciplina kot so druge, ki se po tradiciji združujejo pod pojmom civilno pravo, pa je morda tudi tu eden izmed razlogov, da ima vedno se ponavljajoča dilema za ali proti sodelovanju občanov v sodstvu drugačen pomen in težo v kazenskem ali civilnem sodstvu. Drug razlog, ki opravičuje omejevanje te razprave na kazensko sodstvo, izhaja pa is preje omenjenega, je naslednji: v kazenskem sodstvu se še vedno v pretežni meri izraža represivna narava ukrepov zoper kršilce družbenih norm ali zoper kriminaliteto in se z njimi ta samo omejuje, ker je tudi objektivno pogojena; zato je pričakovati, da se bo na tem področju državno prisiljevanje po naravi stvari same počasneje umikalo drugim oblikam družbenega nadzorstva kot na drugih področjih. Državno prisiljevanje te vrste (v kazenskem sodstvu) živi po njemu imanentnih zakonitostih, ki ne delujejo ozirona delujejo v dosti manjši meri na drugih področjih; teh zakonitosti ni mogoče enostavno odpraviti vsaj vse dotlej ne dokler bo kazen poglaviUni instrument s katerim intervenira družba s po-močjo kazenskega sodstva. Zato je tudi kazensko sodstvo toliko specifično, da ga je mogoče in potrebno obravnavati zase in ločeno od drugih področij sojenja. To sodstvo pa ima sodstvo tudi nekatere skupne značilnosbi z drugimi; v praktični izvedbi gre pri vsakem sojenju za funkcijo odločanja o pravnih posledicah določenega ravnanja, ki se z veljavo in učinkom splošne volje naložijo v postopku udeleženim osebam,zato velja marsikaj, kar velja za kazensko sodstvo, tudi za druga področja izvrševanja sodne funkcije. V zvezi z opredelitvijo pojma "sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu" pa potrebno, tako s stališča razvoja kot glede na sodobne razmere najprej razčistiti še eno vprašanje. Sprejemamo tisto vsaj večinsko mnenje (glej spredaj pod 1.1. in op. l), po katerem pomeni sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu tisto obliko (ali oblike) občasnega vključevanja posameznikov izven sodne organizacije v izvrševanju sodne funkcije, ko ti posamezniki sodijo skupno s tako ali drugače od države določenim organom kot institucionaliziranim nosilcem in izvrševalcem te funkcije. Zato ne štejejo sem zgodovinsko razvojno gledano, tiste ureditve v preteklosti (oziroma v primitivnih družbah tudi še danes), ki so že oziroma štejejo za državne organizacije, v katerih pa še ni razvita družbena delitev dela do takšne stopnje, ki pogojuje izdvajanje posebnih služb in monopol državne oblasti v vodenju družbenih zadev, pravosodje pa kot posebno takšno službo. Tuji in domači raziskovalci razvoja družbenih institucij se v glavnem zato strinjajo v tem, da ni mogoče povezovati prvotne oblike sojenja, pri katerih je sojenje še povsem splošna ljudska zadeva, s poznejšimi do današnjih dni se razvijajočimi ureditvami kot sta porotni in prisedniški sistem v čisti obliki ali v njunih različicah.^ V tej zvezi se še posebej poudarja kot pomemben kriterij razlikovanja, da t.i. ljudsko sodstvo ne pomeni sodelovanja občanov v sodstvu ampak izvrševanje te funkci-5 je v celoti. Vse to je potrebno poudarti pač zaradi tega, da bi se izognili napaki, na katero je opozoril tudi Marx v razpravi "Državljanska vojna v Franciji" ko pravi: "Navadno je usoda novih zgodovinskih stvaritev, da jih napačno štejejo za kopijo starih tudi že preživelih oblik družbenega življenja, katerim so morda nekoliko tudi podobne". Pri porotnem ali prisedniškem sistemu torej ne gre za oživljanje, čeprav na višji stopnji, nekakšnega ljudskega sodstva kot oblika neposredne demokracije; gre za dogajanje, ki je povezano z razvojem političnih državnih in pravnih sistemov, ki pa je vsaj na evropskih tleh potekalo različno: po eni strani v anglosaksonskem sistemu kot vzporedno razvijanje državnega monopola v izvrševanju sodne funkcije ob uveljavljanju sodelovanja občanov pri izvrševanju državne sodne funkcije, po drugi strani (na evropskem kontinentu) pa do konca 18. stoletja kot uveljavljanje čistega državnega monopola s postopno pa na koncu popolno izključitvijo občanov od tega sodelovanja. Takšen razvoj pa ni samo rezultat družbene delitve dela kot nekakšnega samohotnega procesa ali pa enostavno izsiljenega ali prostovoljnega prepuščanja funkcij oblasti od njenega mono-kratakega nosilca drugim bolj ali manj samostojnim izvrševalcem. Pogojen je tudi s posebnostmi in omenjenimi notranjimi zakonitostmi kazenskega sodstva, ki je tako eden od indikatorjev ali barometrov razmerja političnih sil v konkretni družbi v konkretni zgodovinski konstelaciji kot tudi eden od instrumentov za uravnavanje tega raz merja. 2. RAZVOJNI IN PRIMERJALNI PRIKAZ SODELOVANJA OBČANOV V KAZENSKEM SODSTVU 2.1. Problema, kako prikazati nastanek in razvoj sodelovanja občanov v tistem pomenu, ki ga ima za današnji čas in rabo, se je mogoče lotiti na različne načine. Eden od možnih načinov je pač ta, da se prikaz povezuje z nastankom in razvojem posameznih oblik za takšno sodelovanje. Čeprav gre za pojav, ki je po svoji naravi in vsebini celovita kategorija, ga je mogoče in najbrže tudi primerno razstaviti na posamezne dele, kriterij za to pa je ravno oblika. Za takšno pot govori tudi okoliščina, da spre jemamo tis to koncepcij o o odnosu med vsebino in obliko, ki v obliki ne razume samo instrument vsebine temveč ji daje tudi samostojno obstojnost in pomen; drugače povedano, izhajamo pač iz stališča, da oblika ni samo mehaničen ali pasiven izraz (odsev) vsebine, temveč je tudi samo kvaliteta zase in kot taka tudi vpliva (deluje) na vsebino. V danem kontekstu razumemo z vsebino sodno funkcijo v preje opisanem pomenu z obliko pa organizacijo sodstva in konkretne oblike, v katerih se ta funkcija izvršuje. Splošno je znano in tega morda sploh ne bi bilo treba posebej ugotavljati, da sta za moderno dobo značilni dve poglavitni obliki sodelovanja občanov v kazenskem sodstvu t.i. porota in prisedniški sistem. V doktrini, ki se s tem vprašanjem ukvarja pa tudi v poimenovanju obeh sistemov, pa najdemo vendarle precejšnje razlike ; te razlike so pač posledica različnih koncepcij o tem, kaj je bistvo sodelovanja občanov v sodstvu na sploh pa tudi enega ali drugega sistema, včasih pa so tudi posledica površnega opazovanja ali sprejemanja napačnih stališč v literaturi. Te razlike so seveda večje in pomembnejše tam, kjer so se bolj zgledovali po tujih vzgledih kot pa upoštevali konkretne razmere in možnosti, tradicijo, razvojne težnje in druge objektivne in subjektivne dejavnike lastnega okolja. Prav pri slednjih je namreč težko govoriti o instituciji, ki bi ji botrovala praksa in o njenem organskem razvoju, kot to velja za angleško poroto. Za evropski kontinent nasplošno velja, da je bilo uvedeno sodelovanje občanov v kazenskem postopku po zakonodajni poti, pa naj si gre za samo uvedbo v prejšnjem stoletju ali za reformne posege; še posebej velja to za čas po drugi svetovni vojni in za našo državo. 2.2. Kot izhodišče za nadaljna izvajanja o predmetu tega sestavka in za njihov okvir bodo rabile naslednje opredelitve temeljnih oblik, v katerih se izraža sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu: a. Porotno sodstvo v pravem pomenu S to označbo razumemo tisto ureditev, v kateri izvršuje sodno funkcijo kot kazensko sodišče porotno sodišče. To je sestavljeno iz dveh delov, iz porote (jury, assizes) in sodišča (v ožjem pomenu, court cour)j prva šteje določeno število občanov (praviloma 12) porotnikov (juryman, member of thè jury, panel of 12, jure s), drugega pa predstavlja poklicni sodnik ali sodniški kolegij (judge, justice, juge). Oba dela sta tudi na zunaj povsem ločena; funkcija sojenja je med njima razdeljena tako, da porota odloča o obtoženčevi krivdi* ali nekrivdi, kar izrazi z izrekom "kriv" oziroma "nekriv" (verdict of guilty (or) not guilty) sodišče pa glede na takšen ali drugačen izrek porote določi pravne posledice, t.j.; v prvem primeru izreče obsodilno sodbo (oonviction) v drugem primeru pa oprostilno sodbo (acquitement, aboolution, dismissal). Obsodilni sodbi sledi še na-daljna naloga sodišča, izrek kazni (sentence). b. Prisedniški sistem S to označbo razumemo tisto ureditev, v kateri izvršuje sodno funkcijo kolegij, ki ga sestavljajo eden ali več poklicnih sodnikov in določeno število občanov kot občasnih (nepoklicnih) sodnikov prisedni-kov (assessor, Schbffe, échevin). Ta kolegij, sodni senat, odloča skupno o vseh vprašanjih, ki se rešujejo na glavni obravnavi oziroma s sodbo odloča torej o krivdi ali nekrivdi in o pravnih posledicah odgovorja na prvo vprašanje. 2.3. Oba sistema sta tu predstavljena v enostavni in čisti obliki in po kriteriju nastanka izvršljive sodne odločitve (kdo in v kakšnem obsegu odloča) kot povsem različna sistema. Po njuni provenienci bi ju tudi lahko označili prvega kot angleški sistem in drugega kot germanski (nemški) sistem in kot takšna produkt dveh različnih pravnih sistemov; prvi je (pogojno) produkt Common law sistema in drugi evropskega kontinentalnega sistema v njegovi germanski različici. * Uporabljeno izrazje je treba razumeti v smislu common law sistema kot rešitev vprašanja, ali je obdolženec storilec in krivec. Bolj popularno in tudi pogosto uporabljena (v doktrini in v sodniškem žargonu) fraza je, da je porota sodnik o dejstvih (facts) sodišče pa o pravu (law) (op. pisca). - 9 Zato tudi pogojno lahko sprejmemo ugotovitev, da sta nastala in se razvijala neodvisno drug od drugega še posebej, ker je med fHm velika časovna razdalja; angleški sistem se je razvijaj ' : : >-. letja, germanski pa se pojavi sredi preteklega stoletja , da bi se uveljavil, kot kontinentalni sistem pravzaprav šele po prvi svetovni vojni in razširil in utrdil po drugi svetovni vojni. Angleški sistem je nastal v zgodnji fevdalni družbi in z njo vred stagniral, do kraja izoblikoval in razmahnil se je v pogojih zgodnjega kapitalizma in v meščanski družbi. Nemški sistem se pojavi v obdobju meščansko revolucionarnih gibanj in pretresov v preteklem stoletju, razmahnil pa se je po prvi yroleterski revoluciji in po podobnih revolucionarnih spremembah v XX. stoletju. Uporabljeni kriterij za razločevanje med obema sistemoma, ki tudi sicer prevladuje v literaturi, glede na to ali je funkcija odločanja razdeljena med vsaj dva organa ali pa je enotna, sicer ustreza za globalno bolj površinsko obravnavo. Ustreza tudi sicer ob pravilnem stališču, da je treba imeti pri proučevanju tega problema pred očmi institucijo kot Uakano in se ne omejevati samo na proučevanje pred- 9 pisov o njej torej na njeno normativno ureditev. Ta je sicer po membna kot zunanji izraz določenih stališč in ocen. Ob tem pa se zastavlja se drugo vprašanje normativnega sistema določene družbe v celoti, katerega del je tudi normativna ureditev sodelovanja občanov v kazenskem sodstvu; posebej pa je pomembno in je treba upoštevati medsebojni odnos normativne ureditve organizacije sodstva in postopka, ki ga to uporablja. Ta odnos sicer v teoriji ni prezrt, je pa dostikrat enostransko prikazan; obravnava se kot vpliv tega sodelovanja na izgradnjo postopka manj pa kot interakcija obeh, ki vplivata drug na drugega; gre za odnos vzroka in posledice; tudi tu se potrjuje spoznano dejstvo, da oba člena tega odnosa spreminjata svoji vlogi, zdaj je eden vzrok in drugi posledica in vice versa. Za to je potrebno že na tem mestu, da dosedanjo shematično razločevanje na porotni in prisedniški sistem vendarle nekoliko dopolnimo. 10 Čeprav smo ugotovili, da sta oba sistema nastala neodvisno drug od drugega, velja zlasti za drugega, da ni bil predviden kot edina alternativa. Ko je bila v posameznih nemških deželah, ki niso bile pod neposrednim vplivom ali celo vključena v francosko različico angleške porote, načelno sprejeta ideja o sodelovanju občanov v kazenskem sodstvu, je bila v ospredju prav v Franciji uveljavljena oblika, sprejeli pa so vendarle prisedniški sistem deloma tudi iz nacionalnih motivov kot ustreznejšega germanski tradiciji.^ In ob združitvi nemških, dežel v nemško cesarstvo sta se oddržali obe obliki samo otyClrugadnem kriteriju: za posebej določena kazniva dejanja porota (Schvmrgerioht ) za druga (prestopke) pa prisedniško sodstvo. S stališča pravosodnega sistema kot celote lahko torej govorimo o dualiatičnem sistemu, če tretjo možnost,izključno profesionalnega sodstva (sodnik posameznik), zanemarimo kot nebistveno. Medsebojno učinkovanje ene ureditve na drugo pa se pokaže za pomembno še v eni smeri s kombinacijo obeh, ki jo predstavlja t.i. belgijski sistem.1'1' Bistvo te kombinacije je v tem, da ohranja poroto v njeni originalni zamisli kot tisti del izvrševanja sodne funkcije v kazenskem sodstvu,ko porota sama odloča o krivdi ali nekrivdi obdolženca ; v naslednji fazi, t.j. pri odločanju o pravnih posledicah krivdoreka (samo tu pride to v poštev), pa se porota in poklicni sodniki (sodnik) združijo v enotno telo, ki odloča skupno, kot to sicer velja za prisedniški sistem. Z zornega kota tistih, ki vidijo bistvo porote ravno v strogi ločitvi obeh delov enotne sodne funkcije med poroto in poklicnimi sodniki, to seveda ni več porotni sistem, ni ga pa tudi mogoče šteti za prisedniški sistem. Če upoštevamo, da je za poroto vendarle najbolj pomembno samostojno odločanje o dejstvih in da tudi v čistem porotnem sistemu porota ni povsem brez vpliva na odločanje o pravnih posledicah njenega krivd or elea, lahko štejemo to obliko vendarle za različico porotnega sistema. J Zato jo bomo šteli kot takšno in jo obravnavali v delu sestavka, ki se nanaša na porotni sistem. 3. RAZVOJNI PRIKAZ IN PRIMERJALNOPRAVNA ANALIZA DANAŠNJEGA STANJA 3.1. Pri obravnavanju problema, ki je predmet te študije in tega sestavka, se zastavlja vprašanje, ali je treba vključiti v to obravnavanje tudi zgodovinski pogled na izvor in korenine sodelovanja občanov v kazenskem sodstvu} in, če ga je treba, potem je tu naslednje vprašanje, kolikšen obseg dati prikazu le tega. Že iz dosedanjih izvajanj je logičen pritrdilni odgovor na prvo vprašanje iz več razlogov. Kot na splošno velja, moramo tudi tu sprejeti za pravilno stališče, da brez znanja o preteklosti ni mogoče prav spoznati sedanjosti, ki je zasidrana v tej preteklosti; v njej se lahko odkrivajo določene zakonitosti, ki jih nobena še tako revolucionarna sprememba ne more odpraviti čez noč, lahko pa ustvari pogoje za njihovo postopno obvladovanje oziroma za spreminjanje razmer, ki takšne ali drugačne zakonitosti pogojujejo. Pri raziskovanju preteklosti, zlasti pa, če gre za raziskovanje nastanka in razvoja družbenih institucij, se je treba najprej zavedati težav, ki so s tem zvezane in nevarnosti, ki jim je raziskovalec izpostavljen. Tudi avtoritete 14 med zgodovinarji opozarjajo na to, da zgodovinar lahko odkriva preteklost le na podlagi sekundarnih, terciarnih in še bolj oddaljenih virov ; vmesnih členov med zgodovinarjem in pojavom v preteklosti je več, čim bolj oddaljen je pojav toliko več je subjektivnosti v razumevanju vse do zadnjega vira, ki je bil lahko neposredni opazovalec pojava. Koliko je predstava zgodovinarja o preteklosti r-.. sodba, koliko pa imaginacija, je vedno odprto vprašanje. Še tako tančen raziskovalec in še tako dobro oborožen z zgodovinsko metodo, je v nevarnosti, da gleda na tisto, kar mu odkrivajo viri skozi prizmo svojega časa; pri posameznih institucijah se mu vsilijo pojmovne konstrukcije in z njimi izražene posplošitve, ki so utemeljene šele po razvoju skozi stoletja, ne morejo pa veljati za čas, ki je predmet proučevanja. Tem težavam in nevarnostim se seveda ni mogoče izogniti saj so jim izpostavljeni celo očividci nekega dogajanja. Še toliko teže pa je vživeti se v dogajanje, ki ni sodoživljeno, ampak je spoznanje o njem le posredovano. Tudi ni mogoče odmisliti svojih in tujih spoznanj o problemu, ki se raziskuje in ta sodeterminirajo sodbe o njem oziroma to, kar se šteje za končno individualno spoznanje . 12 - In tisto, ker se nam lahko zelo vabljivo ponuja kot končna resnica celo o takšnih pojavih iz preteklosti, ki jo je imenoval Engels resnico o banalnostih (Plattheiten) in ne zasluži atributa absolutne 15 resnice , je samo spoznanje posameznega pojava ne pa celote pojavov v njihovi medsebojni povezanosti in odvisnosti. Zavest o teh težavah in nevarnostih seveda ne pomeni agnostične resignacije o možnosti spoznati resničnost sodbe o nekem pojavu, varuje pa pred prehitrimi sklepi zlasti pa pred apodiktičnimi trditvami; a temi se znanost končuje in začenja spekulacija, zamenjava subjektivne predstave o resničnosti z objektivno resničnostjo samo. Tudi prepričljiva spoznanja o zgodovini nastanka in o razvoju institucije, ki jo tu 16 obravnavamo, so predstavljena kot hipoteze, ki kot takšne tudi obremenjujejo sklepe o preteklosti in na njih zgrajena predvidevanja razvoja v prihodnosti. Odgovor na drugo postavljeno vprašanje (o obsegu razvojnega prikaza) je pogojen že z odgovorom na prvo vprašanje in z namenom študije kot celote. Gre za to, da se dobi kolikor toliko zanesljiva slika pojava in eno od izhodišč za odgovor na vprašanje, kateri so temeljni problemi in kako iskati rešitve, da bo sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu ustrezalo sedanjemu času in svoji zgodovinsko pogojeni vlogi v dinamiki razvoja družbenih razmerij zlasti pa razmerja; družba posameznik. Objektivne možnosti in subjektivne sposobnosti raziskovalca, ki mu je zgodovina samo sredstvo ne pa cilj raziskovanja in tudi ni njegova temexjna stroka, pa so nadaljni omejevalni dejavnik pri obravnavi predmeta. 3.2. Nastanek in razvoj angleške porote 3.2.1. Med raziskovalci angleške porote obstajajo precej različna mnenja o njenem nastanku in o etapah njenega razvoja. Ta mnenja se skladajo oziroma so si vsaj zelo blizu samo o dveh okoliščinah. Skladajo se v tem, da porota ni kakšna nadaljna, višja, oblika avtohtonega ljudskega sodstva primitivne družbe oziroma, kot je bilo že rečeno; med njo in ljudskim sodstvom ni kontinuitete. Mnenja soglašajo tudi v tem, da je njena uveljavitev povezana z vladavino normanskih vladarjev, ki se začne z Viljemom Osvajalcem, ko je ta po zmagi pri Hastingsu 1066. 3 e ta in obleganjem Londona izsilil, da so mu Angleži 17 sami ponudili krono. Tu dalje pa se mnenja že razhajajo. Prvo vprašanje, na katerega ni enotnega odgovora, je ali je porota vendarle angleška institucija ali pa je, kot pravijo, uvožena po Normanih. Slednje je vsekakor večinsko mnenje, ki vidi zametke porote v tem, da so tako Viljem kot njegovi nasledniki prenesli in razvijali norma nsk o različico frankovske institucije t.i. inquisitio, po virih potrjene že za 9* stoletje. Bistvo te institucije je v tem, da zavezuje kraljeve podložnike, da odgovarjajo pod prisego na vprašanja, ki jih postavlja kraljev odposlanec, tičejo pa se dejstev katerih obstoj je pomemben za vladarja kot fevdnega gospoda, zlasti za potrditev njegovih zatrjevanih pravic. Pravica zahtevati takšne izpovedbe "per inquisitionem" je pripadala samo vladarju, ki pa jo je začel podeljevati tudi drugim (proti plačilu) s posebno listino (writ); tako se je institucija, katere bistvo je postalo v procesnem jeziku izraženo, dokazovanje določene pravice, začela uporabljati zlasti v sporih o zemljiščih pozneje pa tudi v statusnih zadevah.18 Čeprav naj bi tisti, ki so bili podvrženi spraševanju na opisani način, izpovedovali o tem, kar sami vedo iz lastnega znanja, je bila dokazna avtoriteta njihove izpovedbe v tem, da so izpovedovali pod prisego (juramentum) od tod pa tudi označba za prisegodajaloa (jurator oziroma juror)\ sakralni in religiozni značaj prisege, ki ga je ta obdržala še dolga stoletja (ponekod vse do današnjega časa), sama 19 pa ni originalna krščanska iznajdba , je seveda izredno pomemben v času, ko obstaja močna vera v vlogo iracionalnih nadnaravnih sil, obdrži pa se tudi po tem, ko se uveljavi racionalna legalna dokazna teorija. Tu pa najdemo tudi nadaljno stično točko med različnimi mnenji o poroti,marveč, da je porota najprej dokazno sredstvo*, s tem v zvezi je tudi nadaljne, čeprav ne več tako soglasno- stališče, da se je porota šele pozneje začela uporabljati tudi v Ita zenskih zadevah. Ob teh večinskih stališčih pa vendar niso tako brez podlage tudi stališča, da porota ni bila "uvožena" in je vendarle avtohtona anglosaška instituoija * normanski kralji so samo izkoristili insti- tuoije, ki so jih našli na angleških tleh in med njimi je bila tudi t.i. skupinsko preiskovanje (group inquest) v spornih zadevah. Normani so bili cicer zadnji osvajalci, ki jim je uspelo z evropskega kontinenta zavzeti Anglijo (t.j. južni del britanskih otokov) 2o niso pa bili edini. Napadali so jo zlasti severni narodi med njimi najbližji Danci. Sklicujoč se na dokumente trdi Gornish, da so Danci sprejeli skupinsko obtoževanje hudodelstva (group accusation of orlme) že ob koncu 10. stoletja; viri iz iotega obdobja govore o tem, da so zemljiške spore reševali z zapriseženim izrekom (verdiet) 21 skupine sosedov. Ta podatek pa govori o nečem drugem, kar se zdi še pomembnejše za rešitev postavljenega vprašanja. Omenjeno je že bilo, da porota (kakršenkoli je že bil njen nastanek) sprva ni bila to, kar je postala nekaj stoletij pozneje, t.j. sodnik o dejstvih temveč je bila dokazno sredstvo. Vse pa kaže, da v kazenskih zadevah tudi to ni bila njena primarna in edina funkcija. Za odločanje o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in kdo je storilec, je bil pogoj pobuda za postopek; ta pobuda v obliki nekakšne obtožbe je lahko prišla ob dejstvu, da tedaj in še pozneje v srednjem vekuni obstajala kakšna posebna organizacija ali služba s takšno nalogo, samo od občanov. Obstajala pa je dolžnost soseske, v kateri je bilo hudodelstvo storjeno, da naznani kaznivo dejanje in domnevnega storilca sodnim oblastem; soseska je to dolžnost prenesla na skupino svojih članov, ki so jo imenovali obtožno poroto (jury of accusation, pa tudi jury of presentment), in je poznana pozneje kot velika porota (Grand jury) za razliko od sodeče porote (male porote ali petty jury)^‘." Za veljavnost obtožbe takšne porote je bilo potrebno soglasje vsaj 12 porotnikov. Takšna praksa obtoževanja je povezana z institucijo potujočih (ambulantnih) kraljevih sodnikov, ki je znana v normanskem obdobju v Angliji, dokler njihove vloge ni prevzelo centralno kraljevo sodišče (Curia regis). Ker se ja v razvoju šele ločila sodeča porota od obtožne, je mogoče povezovati uveljavitev porote vsaj v kazenskih zadevah z obtožno poroto. Ločitev obeh v dve povsem samostojni instituciji, ki sta obstajali v Angliji vse do 1. 1933, v nekaterih državah ZDA pa obstajata še danes, pa je povezana s po- stopoma prianano pravico obtoženca, da zahteva izključitev od sojenja (recusation) tistega porotnika, ki je bil član obtožne porote ; ko je prvotna dokazna porota postala prava sodeča porota, ki sodi na podlagi izvedenih dokazov ne pa na podlagi lastnega znanja 23 o zadevi, je postala ta ločitev samo po sebi nujna. Za uveljavitev porote zlasti v kazenskih zadevah pa je pomembno še nekaj drugega, o čemer pravzaprav ni nasprotujočih si mnenj. Prvi začetki porotnega sojenja, najsi bo pred ali po normanski vladavini v Angliji, padejo v čas, ko je veljal še iracionalni dokazni sistem z znanimi oblikami raznih vrst božje sodbe in sodnim dvobojem, torej z iracionalnimi dokaznimi sredstvi. Ta sistem je prevladoval na kontinentu in nn otokih vse do znanega sklepa lateranskega cerkvenega koncila (l21lJ. l), ki je prepovedal klerikom, da bi sodelovali pri božji sodbi in temu mu je sledila prepoved papeža Inocenta III. za 24 cerkvena sodišča. Glede na velik vpliv katoliške cerkve tudi na posvetno dogajanje je bilo potrebno poiskati drugačen način ugotavljanja podlage za odločanje v sporih pred sodišči in tudi v kazenskih zadevah. Raziskovalcem nadaljnega razvoja, ki je šel na kontinentu v povsem drugo smer kot v Angliji, se zato zastavlja vprašanje kje iskati vzrok za to, da se je na kontinentu uveljavil inkvizitorni kazenski postopek s priznanjem kot poglavitnim dokazom in torturo kot njenim 25 stranskim plodom, v Angliji pa postopek pred poroto, pa čeprav ta še daleč ni bil akuzatorni postopek kot antipod kontinentalnemu postopku. Pri iskanju odgovora na to vprašanje je treba najbrže upoštevati, da vpliv katoliške cerkve na kontinentu ni bil samo ideološke narave, temveč se je izražal s prodorom institutov kanonskega prava v svetno pravo, cerkveni kazenski postopek pa je sploh eden od temeljev in- 2 6 kvizitornega postopka. Na angleških tleh je bila cerkev sicer močna duhovna sila, vendar ji v boju za svetno oblast ni uspelo, da bi se uveljavila v takšni meri $ kraljevo sodstvo je oba svoja konkurenta, cerkveno in fevdnino sodstvo potisnilo v ozadje, v kazenskem sodstvu pa se je sploh za nekaj stoletij uveljavil nekakšen monopol kraljevih sodišč do uvedbe t.i. mirovnih sodnikov (justioee of the peace), ki so prevzeli sojenje v primerih milejših kaznivih dejanj. In za ta kraljeva sodišča, ki so že poznala poroto kot dokazno sredstvo, se je ta pokazala kot ustreznejše nadomestilo za iracionalni dokazni sistem, pa je pri tem še obdržala nekaj zveze z božjo sodbo s sakralnim značajem prisege porotnikov (glej spredaj). Če se je pa ta oblika zdela primerna za sodstvo, pa ni bila tako gladko sprejeta po prizadetih (obdolžencu), ker je bila vendarle predvidena kot izbirna možnost poleg tradicionalnih oblik. Zagovorniki stališča, da je porota po Normanih uvožena institucija, imajo tu precej močan argument, J. Frank ugotavlja » da je bila porota v začetku nepopularna in p 7 so obdolženci dajali prednost božji sodbi., ;j Iz tega časa se je še obdržala formula, s katero je. pri-volil obdolženec, da mu sodi porota iz njegove soseščine, tu pa je tudi iskati izvor še danes obstoječe pravice odreči se sojenju po poroti. Določen vpliv na tako različen razvoj dogajanj na kontinentu in v Angliji je morda tudi mogoče iskati v tem, da sta bila na kontinentu pravna znanost in sodni postopek na višji stopnji kot v Angliji in da je bil vpliv pravne znanosti na prakso sojenja dosti večji in neposreden prav na kontinentu. Angleški sodniki pa so tu improvizirali pa jim je prav prišla porota zlasti takrat, ko šo izvrševali pomembno funkcijo (imenovano (renerai Goal delivery) soditi vsem obdolžencem, ki so jih našli ob svojih uradnih kroženjih po deželi v lokalnih zaporih; pritrditi je vsekakor treba Devlinu, da je z odmrtjem iracionalnih dokaznih sredstev postala dosti pomembnejša naloga postopka, ugotoviti dejstva, na katerih naj temelji sodba; njegov hipotetičen sklep, da se angleški sodniki v 13. st. tega niso zavedali in prepustili to nalogo poroti namesto, da bi jo pridržali sebi, se pa seveda izmika vsakršni racionalni kontroli in presoji.2^3 3.2.2. Če smo z uosedanjim prikazom poskusili prodreti v preteklost in vsaj ponuditi možnost za nekoliko drugačno (od običajne) osvetlitev nastanlca angleške porote, pa moramo takoj dodati, da je s tem dan samo oris nastanka institucije kot takšne ; ta je bila še vedno precej oddaljena od porote, ki je navduševala posamezne evropske duhove in se prebila m kontinent. Ali je takšen zametek sodobne porote sam po sebi determin - ral tudi postopek pred njo, je drugo vprašanje. Odgovor na to vprašanje ni tako enostaven kot se zdi. S kazenskim postopkom so namreč v najtesnejši zvezi vprašanja o položaju občana v družbi in posebej takrat, ko se znajde v vlogi obdolženca. Med proučevalci tega vprašanja so stališča, da je prav sojenje s poroto tisto, ki je pogojevalo postopek, ki velja za najbolj demokratičen in mu dajejo še druge podobne epitetone. Radzìnowizc navaja stališče Haldsworth-a, da je sojenje s poroto imelo večji pomen zn položaj obdolženca pa tudi za razvoj političnih pravio kot pa znameniti Habeas Corpus Act (1679. 1.), ki vendar šteje za izredno 31 pomembno etapo v procesu izgradnje pravic človeka in je tudi danes ena pomembnih odlik Common lav/ sistema. Natančnejša analiza razvoja opozarja vendarle, da je pomen porote v tej zvezi le preveč poudarjen in idealiziran. Že iz dosedanjih izvajanj izhaja, da sam pojav porote nima tiste politične poante kot ji jo napačno pripisujejo, kot da je od vsega začetka zamišljena kot oblika demokratizacije sodstva oziroma institucija za varstvo posameznika pred samovoljo državnih organov; takšen poudarek je dobila porota dosti pozneje in še to bolj kot agitacijsko geslo kot pa izraz iz narave stvari izhajajočega bistva. Objektivni proučevalci predvsem označujejo za napačno povezavo med uvedbo porote in znano Magno Charto libertatum iz 1215. 1., ki so jo angleški fevdniki vsilili Ivanu 32 brez zemlje zaradi varstva svojih fevdalnih pravic. Tudi znamenita in večkrat navedena določba te listine, "da noben svobodnjak ne bo prijet, vržen v ječo ... razen po zakoniti (veljavni) obsodbi svojih vrstnikov (of his peers) in po veljavnem pravu"^'’ ne uzakonjuje pravice do sojenja po poroti pač pa daje varstvo pred samovoljo kralja oziroma pred zlorabami njegove sodne oblasti. Na tem ničesar ne spreminja okoliščina, da najdemo v literaturi enako ali podobno formulo (sojenje po obdolžencu enakih), kot argument zagovornikov porote; njen pravi smisel je danes morda le v tem, da je to kriterij za sestavo porote v konkretni zadevi. Formula, ki ima svoj smisel, če jo povežemo s samo konkretnimi okoliščinami časa njenega nastanka, je sicer lahko uporabna tudi v kakšni drugi zvezi, v kateri pa dobi seveda drug pometi. Končno pa je tudi omenjena določba del dokumenta, ki je bil v celoti zamišljen kot sredstvo ; za zagotovitev obstoječega stanja oziroma že pridobljenih pravic fevdalnega sloja. Kako malo je bila ta listina vseljudska "magna carta" se pokaže tudi v tem, da je pisana v ljudstvu nerazumljivem latin- 34 skem jeziku in je bila šele dosti pozneje prevedena v angleščino. Omenjena določba je dobila širši pomen šele v dobi Habeas Corpus 35 Act-a in jo zato budi štejejo za njegovega daljnega predhodnika. Za objektivno prosojo pomena porotnega sojenja za razvoj človekovih pravic oziroma za kazenski postopek v njegovi drugi pomembni funkciji, t.j. varstva posameznika pred samovoljo in nezakonitimi posegi v njegove pravice, je pač treba upoštevati tudi sam postopek pred poroto in ne samo te kot institucije. Tu pa se pokaže precej drugačna slika zlasti z zornega kota položaja obdolženca v tem postopku. Od 13. oziroma 14. stoletja dalje, ko lahko štejemo, da je sojenje s poroto že pravilo, je bil obdolžencev položaj še dolga stoletja vse preje kot zadovoljiv. G. Williams^ npr. navaja, da je bil obdolženec že od vsega začetka v zelo neugodnem položaju. Postopek se je začel z obtožbo velike porote (glej spredaj) in isti porotniki so mu tudi sodili; šele od 14. stol. dalje so dodali prvotni poroti še druge porotnike in od 1352. 1. dalje je imel obdolženec pravico zahtevati izločitev (challenge) tistih članov porote, ki so že sodelovali v obtožni poroti. Po istem viru je trajalo še pet stoletij, da oo odpravili tudi druge pomankljivosti postopka. Porotniki so bili še dolgo hkrati sodniki in priče in da bi vendarle lahko porota ocenila dejstva, se je pozneje uvedla praksa klicati pred poroto priče obtožbe; obtoženec pa vse do srede 17. stol. ni imel pravice klicati priče obrambe, pa še potem njegove priče niso smele biti zaprisežene. Obdolženec ni imel pravice do zagovornika in pravne pomoči celo glede pravnih vprašanj še manj pa da bi ta lahko zaslišal priče obtožbe (cross examination). Obdolženec sam sploh ni mogel ničesar izpovedovati, kar naj bi sicer zagotavljalo pravico do molka i n po sodobnih gledanjih dosledno spoštovanje načela kontradiktornosti, je bila pa logična posledica opisanega položaja obdolženca v kazenskem postopku; šele 1898. leta so v Angliji na obravnavi 37 dovolili, da obdolženec lahko nastopi/kot priča v lastni zadevi. 3.2.3. Drug kriterij za oceno porote v njenem razvoju pa je sam položaj porotnikov kot neodvisnih sodnikov. Poroti se je od vsega začetka priznala pravica, da se pred odločitvijo posvetuje sama brez navzočnosti kogarkoli^®, toda od njih se je zahtevala soglasna odločitev in pričakovalo se je, da bo ta sprejemljiva za sodnika (torej obsodba). Da bi se hitreje in soglasno odločili, so bili porotniki 39 dejansko izolirani pod stražo brez hrane in pijače . Če pa so izrekli prostorek, kjer je bil pričakovan krivdorek, jih je sodnik lahko kaznoval; takšno stanje je trajalo vse do znamenitega Bushel1 s Case v 1. 1670^0, ko je bila možnost kaznovanja odpravljena,materialno pravno imuniteto porotnikov pa je priznal šele. zakon iz 1. 41 1825. 3.2.4. Pozitivni vpliv po s topica s poroto se je sicer kazal v drugi smeri in je posredno vplival tudi na položaj obdolženca v kazenskem postopku. Že sama izvedba postopka na glavni obravnavi je terjala ustnost, neposrednost in javnost postopka. Čimbolj se je sicer spreminjal položaj obdolženca na glavni obravnavi oziroma je postajala vloga zagovornika enakovredna vlogi zastopnika obtožbe, postopek pa vse bolj spor (boj) dveh strank, toliko bolj se je spreminjala vloga sodnika na tisto, ki ima v kontinentalni terminologiji označbo formalno procesno vodstvo. Posebno težo v tem razvoju pa imajo prav za porotni sistem značilna pravila dokaznega prava (rules of evidence), tako da se celo trdi, da je poglavitni razlog za diskreditiranje porotnega sistema na evropskem kontinentu prav to, da s prevzemom porote kot organizacijske oblike in institucije niso prevzeli tudi 42 zanjo prirejenega dokaznega prava . Ko se je porota postopoma spre- - 20 minjala iz dokazne porote v razsojajočo (glej spredaj), se je hkrati s tem izgrajevalo dokazno pravo, katerega temeljna izhodišča so postala; dokazno breme tožilca, ki mora dokazati obremenilna dejstva tako, da porota ne bo imela povoda za tehten dvom (beyond a reasonable doubt), da se smejo uporabiti samo dokazi, ki so dovoljeni (admissibility of evidence), da je od porote treba odvrniti vse nepomembne in nezanesljive dokaze (načelo relevantnosti dokazov in prepoved dokazov iz druge roke t.i. hear say evidence) in da se podatki o obdolženčevi preteklosti zlasti o prejšnjih obsodbah (t.i. bad character of accuaed ) praviloma upoštevajo lahko šele v drugi fazi postopka, pri odločanju o pravnih posledicah krivdoreka (sentence ) 3.2.5. Ideja o poroti kot pomembni politični instituciji dobi tako jo racionalno podlago dosti pozneje dajejo ji/lahko šele ko se uveljavlja teorija o ločitvi oblasti, o suverenosti ljudstva ipd.; vse to je produkt spreminjajočega se razmerja političnih sil, razsvetljenske filozofije in podobnih znanilcev nove dobe v 18. stoletju, s končnim rezultatom v buržuaznih revolucijah od velike francoske revolucije dalje in z osvoboditvijo izpod kolonialne oblasti (Severne Amerike). Res je sicer, da se je porota tudi v Angliji v posameznih primerih uveljavila predvsem v svoji varstveni vlogi pred samovoljo in iz- 44 rahljanjem sodnega postopka za čisto politične in fiskalne namene , to vlogo pa je sodstvo uveljavilo sporadično kot takšno, ne pa samo 45 porotno sodstvo. Pridajanje poroti atributov kot, da je porota 46 "paladij naših svoboščin" je bilo lahko pomemben agitacijski moto v 18. in 19. stol. in povsem upravičen ob kritiki sodstva fevdalne družbe,; v angleških kolonijah v Sverni Ameriki pa je imela porota tudi posebno težo kot instrument za varstvo pred samovoljo "uvoženih" angleških sodnikov, ki so bili eden izmed stebrov kolonijalne uprave; izkustveno potrjeno ali pa kot predsodek je tako ostala bojazen pred sodnikom, ki je odvisen od izvršne oblasti, pa je seveda razumljivo, da so pravico do sojenja s poroto zapisali v prvo federalno ustavo in to še dopolnjevali s poznejšimi amandmaji.^8 3.2.6. Ob tem je treba vendarle opozoriti, da opisana zveza med institucijo porote in takšnim postopkom kot se je s prakso skozi stoletja izoblikoval, ni tako jasna ali neposredna kot se trdi. Tako kot se je režim, v katerega je postavljen obdolženec na glavni obravnavi, postopoma izgrajeval pod vplivom različnih in številnih dejavnikov, so tudi omenjena pravila dokaznega prava rezultat dolgo- /O trajnega razvoja in so se izoblikovala pod enakimi okoliščinami. Opazovalcu s strani je vendar težko, če ne nemogoče, pretehtati resnično težo posameznih okoliščin. Delni odgovor nam daje angleški pravni pisec Nevman ob primerjavi postopka pred "šolanim" sodnikom in pred poroto, ko poudarja kot temeljno dolžnost sodnika v angleškem sistemu, da vodi postopek s poroto tako, da ta ne bi bila zapeljana v zmoto ali pa sicer izgubljena v množici zatrjevanih nasprotujočih se dejstev. In tako naj bi velik del dokaznega prava nastal zaradi sodelovanja porotnikov v postopku, druga pravila postopka pa naj bi se varovala koristi strank ali države ali pa so/vsiljevala sama po se- 50 ' bi v urejenem vodenju postopka. Ob takšni povsem ouinarno izdelani verziji o nastanku in razvoju angleške porote do tiste stopnje, ki je že veljala za vzor demokratičnega postopka in za pomembno politično institucijo, vsaj zunanjim opazovalcem in posnemalcem, so ostale seveda povsem ob strani tudi senčne strani in problemi, ki so s tem v zvezi. Ob tem pa je že na tem mestu mogoč sklep, da je prav politični postulat o sodelovanju občanov v kazenskem sodstvu najmočnejši argument za to, da se ne postavlja kot poglavitna alternativa : poklicno sodstvo ali sodelovanje občanov, temveč, kako preurediti to sodelovanje, da bo ustrezalo današnjemu času kot oblika izvrševanja sodne funkcije in kot družbenopolitična institucija. 3.3. Za celovito sliko porotnega sodstva tipa angleške porote kot se je izoblikovalo v razvoju skozi stoletja pa je tako mogoče opredeliti, katere so poleg organizacijskih značilnosti notranje, strukturalne značilnosti tega sistema. Navadno štejejo sem naslednje značilnosti» - Ločitev dela med sodiščem in poroto pomeni, da porota odloča o dejstvih, sodišče pa o pravu. 22 Porotniki, katerih število je po tradiciji 12, tvorijo posebno skupino, ki sedi ločeno od sodišča, spremlja obravnavo kot pasiven opazovalec in se praviloma ne vključuje v postopek na obravnavi. Sodnik (predsednik sodniškega kolegija) vodi obravnavo sicer v vlogi opazovalca, ki vendar skrbi za nemoten in pravilen potek postopka, odloča o dovoljenosti ali nedovoljenosti kakšnega dokaza in načinu izvajanja dokazov; ta pripada v celoti zastopniku obtožbe in obrambe oziroma obdolžencu, če ta nima pravnega zastopnika (zagovornika) (t.i. pasivna vloga sodnika). Postopek se začne na glavni obravnavi z uvodnimi izvajanji za obtožbo in obrambo (opening statements) in konča s končnimi govori (closing speeches). Pretino se porota umakne k posvetovanju poda predsedujoči sodnik povzetek celotne obravnave (t.i. summing up), kar pomeni prikaz izvedenih dokazov in pravni pouk; ta je v tem, da sodnik pouči poroto, kakšne so pravne določbe o posameznih vprašanjih, ki se rešujejo oziroma kakšno pravno pravilo je treba uporabiti, ob takšni ali drugačni presoji izvedenih dokazov. V tem delu je tudi obsežen pouk porotnikom o njihovih dolžnostih pri posvetovanju in odločanju (charge of thè jury). Porota na tajnem, zasedanju po posvetovanju sprejme svojo odločitev v obliki izreka (verdict), ki je ali splošen (obtoženec je kriv - ni kriv), ali poseban (special verdict). Izrek porote je veljaven, če je soglasen oziroma,v najnovejšem času (ob določenih pogojih), če je dosežena kvalificirana večina. Če soglasja ni oziroma ni predpisane večine, se porota razpusti in postopek začne teči znova pred drugo poroto. Isto velja tudi, če se med zasedanjem porote iz določenih razlogov (bolezni, smrti ipd.) zmanjša število porotnikov pod določeni minimum (praviloma 10). Če je porota sprejela veljaven izrek (veljaven glede na omenjene obličnosti), se vrne v razpravno dvorano in predsednik (foreraan) sporoči, kakšen je ta izrek. - Glede m vrsto izreka porote in če ni razloga za uporabo posebnih pooblastil sodnika glede presoje izreka in ustreznega ukrepa, razglasi sodnik sodbo (judgement). Če je izrek porote, da obtoženec ni kriv, je sodba oprostitev (acquitement, dissmissal), in je postopek s tem praviloma končan; če je bil obtoženec v priporu, se odredi njegova izpustitev, če je bil na svobodi pod varščino, pa se ta razveljavi, če je izrek porote, da je obtoženec kriv,izreče sodnik obsodilno sodbo (conviction), temu pa sledi poseben postopek za izrek kazni (sentence). - Izrek porote nima obrazložitve in je v primeru prostoreka absolutno neizpodbojen (če ga sodnik sprejme); torej zoper oprostilno sodbo, ki sledi prostoreku,ni pritožbe. To je veljalo precej časa tudi za obsodilno sodbo, ki sledi krivdoreku porote; v novejšem času je dovoljena pritožba obtoženca, vendar ob določenih precej 51 strogih pogojih. 3.3.1. Tu podani shematični prikaz značilnosti angleškega porotnega sistema, je potreben predvsem zaradi tega, ker so se vsaj glede nekaterih značilnosti njegovi posnemalci v marsičem oddaljili od svo-52 jega vzora, “ pa tudi Angleži so se pri posameznih reformah tudi zgledovali po tujih vzgledih. Toda tudi takšen kot je ta prikaz, terja nekatera dopolnilna pojasnila oziroma opozorila na probleme, ki so spremljali razvoj in še danes obstajajo. In ko tudi v angleških pogledih (v doktrini in judikaturi) ni enotnih stališč o posameznih vprašanjih porote, je toliko bolj razumljivo, da je prece;( negotovosti pa tudi napačnih predstav med opazovalci od zunaj. Zelo popularno izrazje o poroti kot sodniku o dejstvih (fact tryer) in sodišču (sodniku) kot odločujočemu o pravnih vprašanjih ali, da spadajo dejstva v pristojnost porote, pravo pa v pristojnost sodišča (thè facts are for thè jury and thè law for the judge) nima pri posameznih uporabnikih istega pomena. Eni to razumejo tako, da porota rešuje dejanska, sodišče pa pravna vprašanja; drugi mislijo s tem, da pomeni prvo, rešiti vprašanje, ali je obtoženec v kazenskem postopku storilec kaznivega dejanja in krivec, drugo pa pomeni na pozitiven odgovor na ta vprašanja navezati pravne posledice t.j. izreči kazen oziroma drugo predpisano kazensko sankcijo. Zelo pogosta so tudi stališča, ki trdijo, da zatrjevane delitve dela med poroto ni, ker ni jasnega kriterija za razmejitev med dejanskimi in pravnimi vprašanji, oziroma, da obstajajo tudi t.i. mešana vprašanja, 53 ki vsebujejo elemente dejanskega in pravnega značaja. Med temi in tudi še drugimi razlagami še najbolje ustreza tista, ki izhaja v načelu iz takšne delitve dela med poro Lo in sodiščem, ki smo jo sprejeli v delovno opredelitev porotnega sistema (glej spredaj k 2.2.a). To seveda izključuje izenačevanje s kontinentalnemu pravu lastnim razločevanjem med dejanskimi in pravnimi vprašanji; to ima v vseh ureditvah, ki so prevzele prisedniški sistem tudi drug pomen 54 in težišče problema je na drugem terenu. Označba, da je porota sodnik o dejstvih, zato odkriva le en del njene vloge in ustreza toliko, da pač porota na podlagi na obravnavi zaznanih konkretnih dejstev in če jih upošteva pri svojem izre Im, implicite potrdi obstoj teh dejstev. Stvar je seveda drugačna, če porota sprejme izrek, ki je v nasprotju z zaznanimi dejstvi, kar pa je posebno vprašanje, o katerem bo treba še razpravljati. Sam izrek porote pa nujno tudi vsebuje rešitev pravnih vprašanj kot so vprašanje krivde (kot subjektivnega elementa), pravne kvalifikacije in drugih elementov obstojnosti kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Edino v primeru t.i. posebnega izreka (special verdict), se porota pravzaprav sama omeji na povsem dejansko vprašanje, na ugotovitev pravno relevantnih dejstev (t.j. vseh elementov dejanskega stanu za določeno kaznivo dejanje), sodišču pa prepusti pravno 55 stran. To je vendar najbolj preprost prikaz ureditve in vloge porote kot sodnika o dejstvih, ki komaj zadostuje zato, da vsaj za Common lav/ sistem (v angleški in ameriški različici) opozarja na resnični pomen preproste označbe o poroti kot izključnem sodniku o dejstvih in samo o dejstvih. V doktrini in praksi pa je to vprašanje vedno znova na dnevnem redu ter bi poglobljeno razpravljanje o tem vprašanju 56 terjalo posebno raziskavo in obravnavo. Za druge ureditve, ki so se sicer zgledovale po angleškem vzoru (zlasti za francosko), se je to vprašanje v glarnem osredotočilo na vprašanje, ali in 1- >-x j porota vpliva m pravne posledice svojega izreka t.j. (pj io- reku) na izrek kazni, čeprav tudi za angleško poroto to vprašanje ni brez pomena. 3.3.2. Za nekoliko popolnejšo predstavo o poroti kot sodniku o dejstvih pa je treba pregledati tudi, koliko je pri tej svoji nalogi samostojn-n; ali je omenjena delitev funkcij med njo in sodiščem tudi glede tega čista in jasno določena, ali pa v nekem smislu sodnik tudi igra določeno vlogo pri odločanju o dejstvih. Kot je bilo omenjeno je bila porota še pozno v novi vek pod pritiskom v tem srn’slu, da mora priti do odločitve, do omenjenega Bushel1 s primera p* tudi do krivdoreku ; pozneje bolj izkristalizirano stališče, da je porota pri presoji dokazov avtonomna, vendar ne pomeni, da sodnik ni imel nikakršne možnosti odločati o dejstvih * 57 ali vpliva na odločitev porote. Ce sledimo Devlinu obstajata dve kategoriji t.i. pravnih vprašanj, o katerih odloča sodnik. V prvo štejejo tista, na katera ne more korektno odgovoriti, kdor ni iz- vežban v pravu; v drugo pa štejejo dejanska vprašanja, za katera pa so pravniki odločili, da je bolj primerno, če o njih odločajo sodniki ne pa porota. Tako odkrito izražen poseg v pravice porote pa očitno ni bil popularen, pa je bil zato prikrit s spreminjanjem 58 dejanskih vprašanj v pravna. Drug, posreden način vmešavanja sodnika v pristojnost porote, pa je povezan s pomembno funkcijo sodnika, da po končani obravnavani poroti razloži dejansko in pravno stran zadeve in jo napoti na posvetovanje (charge to thè jury). Za angleške sodnike se sicer trdi, da te svoje pravice niso zlorabljali in zato ta nikdar ni bila in ni sporna. Za sodnika, ki pred obravnavo sploh ni in ne sme biti seznanjen z zadevo, pomeni korektno izvrševanje te dolžnosti zelo pazljivo spremljanje poteka obravnave, pa tudi sposobnosti, ki se ne pridobi samo z rutino; da je to funkcioniralo in še deluje v današnjih dosti bolj zapletenih razmerah, pa so pomembni visoki strokovni in osebnostni standardi za sodniški poklic, kar je tudi ena od tradicionalnih značil-nosti angleškega sodstva določene stopnje in vrste. Tako bi. lahko trdili, da se vpliv sodnikov na poroto v tej zvezi izraža bolj s kvalitetnim izvrševanjem njihove funkcije kot pa z avtoriteto oblasti, katere izvrševalci so sodniki. Ob tem je treba tudi upoštevati, da predstavi ja j o/'sic er precej ozkih možnosti kontrole po višjem sodišču, ravno sodnikove napake pri napotkih poroti pomemben del. Končno pa ne nazadnje, za moderno poroto velja, da ni vezana na sodnikove napotke tudi na tiste ne, ki ee tičejo pravne strani njene odločitve. To pa je tudi sicer ena od značilnosti Common law sistema, ki velja tudi za sodnike, ko sodijo sami; ti v konkretni zadevi sami odločijo, kaj je pravno pravilna rešitev oziroma pravo je tisto, kar oni štejejo za pravo (law). V tej zvezi govorijo celo o pravici porote (pa tudi sodnika), da odloči drugače kot bi morala, če bi se držala splošnega pravnega pravila oziroma zakonske določbe (t.i. nullification).^ Porota pa je pokazala svojo avtonomnost tudi še v drugi smeri zlasti tako, da je njena odločitev direktno vplivala na izrek kazni. Tako so že iz dosti zgodnje dobe porotnega sodstva znani naslednji primeri; porota je, da bi preprečila izrek smrtne kazni za kaznivo dejanje tatvine, kljub temu,da je dosegla ugotovljena vrednost ukradenih stvari tisto višino, ki je bila predpisana za absolutno določeno smrtno kazen, določila kot vrednost znesek pod to mejo,^ ali, da je pri kaznivem dejanju umora v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi izrekla krivdorek za priviligirano obliko povzročitve smrti (t.i. manslaughter), ali, da je spoznala storilca za neprištevnega (insane), ne da bi zato imela podlago v dokaznem postopku ipd. Kot je znano, so imeli takšni "spodrsljaji" porote na kontinentu drugačen učinek; šteli so za enega izmed vzrokov, da se je porota diskreditirala, in so bili pomemben povod za reforme. Dejstvo, da je porota pač na takšen način reagirala na ekstremno strogost materialnega prava, so tako šteli predvsem za njeno slabost, ne pa za opozorilo, da je treba najprej spremeniti politiko predpisovanja kazni. Pri tem pa seveda ostane odprto vprašanje, ali je takšno, po terminologiji M. Weber-a, 62 "kadijsko" sodstvo združljivo z zahtevo po zakonitosti dela sodišč oziroma njihovi vezanosti na zakon; to vprašanje se postavlja vsaj tara, kjer je načelo ustavnosti in zakonitosti po tradiciji eden izmed postulatov političnega sistema nasploh posebej pa v okvirih kazenskega prava in pravosodja. 3.3.3. Postopek, ki se je enkrat začel pred poroto, se je praviloma moral končati s izrekom porote, za katerega se je do najnovejšega rrt časa zahtevala soglasnost. Zahteva po soglasnem izreku sicer ni bila toliko pomembna vse dotlej, dokler se ni ustalilo stališče o fiksni številčni sestavi porote dvanajstih porotnikov, potem ko sta se definitivno ločili obtožna in sodeča porota; dotlej je bilo pomembno, da je bilo doseženo soglasje dvanajstih porotnikov za izrek in to je tudi obveljalo za veljavnost odločitve obtožne porote ; zato je bilo tudi število le-te določeno na 23 članov. Zahteva po soglasnostiizreka porote je sicer izgubila nekaj na svoji teži, potem ko je bila sprejeta rešitev, da ee porota, ki ne more priti do soglasne odločitve razpusti in postopek znova začne pred drugo poroto. Ne glede na praktične posledice takšne rešitve (največkrat neugodne s stališča posameznika zlasti obdolženca, pa tudi z vidika učinkovitosti kazenskega postopka, se je to vprašanje vedno znova pojavljalo vse dotlej, ko je prevladalo stališče zagovornikov večinske odločitve. Z zakonom (Criminal Justice Act 1967) je bil ta gordijski vozel presekan in od 2.10.1967 velja, da je izrek porote veljaven, če je sprejet z večino 10 glasov od 12, s pogojem, da porota po posvetovanju, ki je trajalo več kot dve uri (natančno 2 uri in deset minut), ne more doseči soglasja ; če je porotnikov manj kot 12, sme razlika znašati en glas, pri poroti 9 članov pa je potrebno 64 soglasje. Kot poglavitni razlog za odpoved načelu soglasnosti se navaja, da pač ne gre, da bi neznatna manjšima preprečila, da se zadeva reši, to velja zlasti še, če je ta manjšima pod vplivom predsodkov ali simpatij ali celo podkupljena ali pa iz kakšnega drugega razloga glasuje proti večinskemu stališču (zaradi strahu pred ma- \ 65 ščevanjem, pod vtisom groženj ali kakšnim drugim pritiskom od zunaj). B. VVooton, ki je sicer skeptična ali zadržana v oceni te spremembe poudarja, da je to "praktična posledica vedno bolj naraščajoče kri- 6 6 tike porotnega sistema v celoti" ; tu pa ostane odprtih še nekaj vprašanj kot npr.; kako spraviti načelo večinske odločitve v sklad z zahtevo, da je za krivdorek potrebno, da so ugotovljena dejstva iznad razumnega dvoma; čeprav se sicer sodi, da pomeni ravnanje dveh porotnikov, ki tudi po dveh urah vztrajata pri svojem stališču, nerazumno ravnanje, to vendar ni nujno, da je res. Za avtorico je tudi značilna določba, ki zahteva, da mora biti pri krivdoreku, ki je bil sprejet z večino, to objavljs no, te zahteve pa ni glede pro-storeka. Končno, in tu ji je treba vsekakor pritrditi, koliko nova ureditev bolj ustreza, ni mogoče presoditi brez odgovora na vprašanje, kako pride do odločitve porote in kolikokrat so te odločitve 6 7 pravilne ali napačne. 5.3.4. Posebno pozornost zasluži problem, ki zadeva sestavo porote v konkretnem primeru in vlogo strank pri tem. Za angleško poroto velja kot sistemska značilnost, da se porotniki, ki naj sodijo v konkretnem primeru, določijo z žrebom. Sicer velja pravilo, da morajo biti porotniki nepristranski in o zadevi poprej neinformirani, poleg tega da izpolnjujejo pogoje za to dolžnost, ki pa jih v tej zvezi odmislimo; za žreb pridejo namreč v poštev vabljeni porotniki, ki so vpisani v seznam porotnikov, pa se vprašanje t.i. kvalifikacije rešuje že ob vpisu v seznam. Pri sestavi porote z^conkretno zadevo pa je zato pomembna vloga strank oziroma njihovih zastopnikov, ki je izražena v pravici do izključitve konkretnega povabljenega porotnika ali pravica ugovora (chalenge) zoper posameznega porotnika. Ta pravica je bila dosti zgodaj priznana tudi obdolžencu vendar šele po tem, ko se je ločila obtožna porota od razsojajoče in se je takrat omejevala predvsem na to nezdružljivost funkcije v obeh porotah. Pravica zahtevati izločitev pa je dvojne vrste; ena je t.i. peremp-torna, kar pomeni, da lahko stranka ugovarja določenemu številu porotnikov brez navedbe razloga; druga pa je izločitev zaradi določenega razloga (ohallenge for cause), ki številčno ni omejena, izvede se po posebnem postopku zasliševanja prič pa tudi izpraševanja porotnika po zastopniku stranke, ki zahteva izločitev; o izločitvi pa odloči sodnik na podlagi rezultata tega zasliševanja. Pravica zahteva vi izločitev sodnika (sodnikov) oziroma porotnikov se nekako razume sama posebi kot nujen atribut sodišča, ki naj bo 69 nepristransko. Kot takšna ima že dolgo tradicijo, po logiki stvari same pa se zdi, da je to ena od procesnih garancij obdolženca. Hi-storiat institucije v angleškem pravu pa za čuda pokaže, da je precej dolgo zastopnik obtožbe favoriziran pred obtožencem; glede na že spredaj opisan razvoj glede položaja obdolženca v kazenskem postopku pa to ni niš nenavadnega. Tudi tu pa se je postopoma stvar obrnila in po današnjem stanju je to vendarle procesna garancija, čeprav so različna mnenja o njenem praktičnem pomenu, razen za ameriško ureditev. Senom stran institucije, zlasti v obdobju, ko pravica do izločitve ni bila tako striktno omejena kot je po veljavnem pra-vu , je zlasti v tem, da obstaja na obeh straneh (obtožbe in obrambe) možnost uporabiti jo za povsem drug namen kot izhaja iz institucije same, t.j,, zagotoviti nepristransko sojenje. Zastopniku obtožbe je to lahko sredstvo, da dobi poroto, ki bo naklonjena obtožbi (t.i. jury packiug); isto velja tudi za obrambo, ki pa lahko to tudi izkoristi kot sredstvo za zavlačevanje postopka, kar odkriva zlasti ameriška praksa. Tako ostaja izločitev ne glede na njeno vlogo v resničnosti, še naprej pomemben del določenega sistema in tudi angleškega. Tudi tu se ne postavlja vprašanje, ali naj še naprej obstaja, temveč kako jo na novo urediti, da bo ustrezala. Zanimivo je vsekakor stališče v doktrini, da bi bilo treba predvsem omejiti pravico obtožbe zahtevati izločitev porotnikov, ko je praktično neomejena s starim in novimiargumenti; takšna pravica je krivična (unfair) do obtoženca, posega pa tudi v pravico državljana, da op- 72 ravlja nalogo porotnika. 3.3.5. Doslej je bilo govora o takšni ali drugačni povezanosti porote s kazenskim postopkom in posebej z dokaznim pravom. Institucija porote pa je povezam tudi z organizacijo sodišč in z nekaterimi načeli za delo sodišč. Današnja organizacija angleškega kazenskega sodstva je rezultat stoletnega razvoja in številnih dejavnikov. Nekatere od teh bolj politično sistemske narave, smo že omenili, tu pa je treba govoriti še o tistih, ki so bolj neposredno povezani s porotnim -30- sodstvom in njegovim funkcioniranjem. Ob omejitvi na kazensko sodstvo v najožjem smislu lahko ugotovimo, da je bilo nekako od 16. - 17. stoletja dalje to sodstvo organizirano po dveh tirih z dosti jasno razmejitvijo pristojnosti med njima. Po eni strani so bile to kraljeva ali državna sodišča (State courts), ki sodijo o pomembnejših ali težjih kazenskih zadevah in jih včasih tudi imenujejo višja sodišča? drugo kazensko sodstvo pa je bilo v rokah znamenitih pa tudi zloglasnih mirovnih sodnikov (justices of peace), ki sodijo o kaznivih dejanjih lažje vrste (to v t.i. eumarnem postopku) in so pa ena od kontroverznih posebnostih angleškega sistema. Obema skupna značilnost je bila in je deloma ostala še danes, da vključujeta laični element? prva (višja) soaišča sodijo s poroto druga pa sestavljajo (najmanj dva) mirovni sodniki, ki so praviloma laiki. Za prva sodišča je prav zaradi tega, ker so mišljena kot porotna sodišča, značilno, da so bila najprej bolj ad hoc organizirana sodišča in ker so bila vezana na poroto tudi sodišča s periodičnim ali sploh nestalnim (kontinuiranim) delovanjem, čeprav so bila institucionalizirana v dveh oblikah, kot t.i. sodišča kvartalnih zasedanj (courts of quarter sessions) ali kot porotna sodišča (assizes)^. Sodišča kvartalnih zasedanj so bila sicer tudi nekakšna dihotomna vmesna organizacija, deloma kot lokalna sodišča (zlasti kot pritožbena instanca zoper odločbe mirovnih sodnikov) deloma pa državna sodišča, kadar so sodila na prvi stopnji s poroto. Šele z nedavno reformo sodstva je bila ta skozi stoletja obstoječa organizacija odpravi jena ? namesto njih obstajajo po 1.1. 1972, t.i. kronska sodišča (Orovra courts).^ Za to reformo ugotavljajo, da se z njo organizacija sodišč v Angliji in Walles-u bolj približuje sodni organizaciji v Zahodni Evropi? nova sodišča so sodišča srednje stopnje (ustrezala bi francoskim Tribinaux de grande instance, nemškim deželnim sodiščem ali našim okrožnim sodiščem za Slovenijo do 1.1. 1979). Kar zadeva poroto, zakon sicer ni direktno spremenil njene vloge pač pa posredno? nova sodišča sodijo s poroto skoraj v celoti samo v kazenskih zadevah in še to samo v zadevah hudih kaznivih dejanj (most serious felonies) v drugih zadevah (minor crimes) pa sodi sodnik posameznik. Čeprav ne zadeva neposredno našo temo, je treba vendar za dopolnitev te shematične slike opozoriti na drugo vrsto, lahko bi rekli državnih sodišč, ki so nastala v mestih (najprej v Londonu) kot nadomestilo za laične mirovne sodnike s poklicnimi sodniki, največkrat pravniki kot sodniki posamezniki za t.i. sumarni postopek. Zakon iz 1. 1971 je to institucijo še utrdil in nasploh uveljavil zahtevo po strokovnosti sodnikov (vseh stopenj ), čeprav ni posegel v organizacijo mirovnih sodnikov izven opisane organizacije. Za eno njegovih značilnost zato tudi štejejo profesionalizacijo sodstva za- T6 radi nezaupanja v laično sodstvo. Končno pomeni zakon tudi zaključek obdobja, ki smo ga označili kot obdobje ad hoc organizacije sodstva, s tem, da je uveljavil teritorialno mrežo sodišč z razdelitvijo Anglije in Walesa na šest sodnih okrožij (circuita) .-in 23 sodnih središč (Court cr nters). Zadnji piscu znan zakonodajni poseg v to sfero je še zakon iz leta 1977 (Criminal Lnw Aot 1977). Po tem zakonu se kazniva dejanja delijo v tri kategorije in sicer: a) dejanja è pristojnosti t.i. magistratnega sodišča, b) tista o katerih sodi magiatratno/privoLitvijo obdolženca ali pa alternativno kronsko sodišče in c) dejanja iz izključne pristojnosti kronskega sodišča. Kronska sodišča kot sodišča 1. stopnje sodijo načeloma s poroto in ostane tudi naprej določena povezava med vrsto in težo dejanja in načinom sojenja.^^ Razvoj angleškega sodstva v organizacijskem pogledu sicer kaže, da obstaja zveza med institucijo porote in organizacijo sodišč. Ta zveza pa se je vse bolj rahljala in, če sledimo omenjenemu stališču o zadnjih reformah (približevanje modelu Zahodne Evrope), jo skoraj lahko zanemarimo. Organizacija sodišč ni več funkcija porotnega sistema, ampak vplivajo nanjo drugi dejavniki. Te reforme morda izražajo težnjo po trdnejši organizaciji sodstva, ko se težnja po pro- 7S fesionalizaciji označuje, da je nedvomna. Ali je v tem izražena tudi težnja po birokratizaciji sodstva, čeprav razumljeno v nevtralnem Weberjanskem smislu, je vprašanje zase. V svoji interesantni študiji, v kateri izhaja iz dveh modelov, t.i. hierarhičnega in koordiniranega modela v odnosu na strukturo oblasti, označuje 79 Damaška angleški tip postopka do zadnjih reform v sodstvu kot izraz te strukture za zmerno hierarhičen model (mildly hierarchical); ker zadnje reforme približujejo angleško organizacijo evropski kot tipično hierarhičnemu modelu, bi torej to lahko pomenilo proces v isti smeri tudi v Angliji. Porota, ki je vsaj v zadnjih dvesto letih predstavljena tudi kot oblika in stopnja demokratizacije sodstva, 00 stopa iz tega zornega kota gledano v ozad je. 3.3.6. Druga načela, zlasti tista, ki jih imenujemo načela za delo sodišč (kot so zbornost, neodvisnost) pa tudi tista, ki štejejo bolj kot načela postopka (ustnost, neposrednost, javnost) so razvojno gledano siuer povezana s poroto; niso pa tudi že skoro dvesto let več omejena nanjo, temveč veljajo v sleherni ureditvi tako organizacije sodišč kot postopka. Načelo volilnosti je bilo za poroto pomembno samo v začetni fazi pozneje pa nikdar več ; za sodnike ni 81b nikdar veljalo in ne velja za angleško sodstvo. Porota je imela in ima še danes velik in neposreden vpliv za načelo instančnega sojenja v pozitivnem pa tudi v negativnem smislu. V pozitivnem smislu zaradi absolutne neizpodbojnosti oprostilne sodbe, ki sledi prostoreku, v negativnem smislu pa ker so možnosti za izpodbijanje sodbe in nadzorstva pri višjem sodišču v korist obtožencu dosti ožje kot so sodobni standardi glede tega vprašanja.^ 3.4. Današnji pomen angleške porote, načelna stališča de lege lata in de lege ferenda. 3.4.1. Praktičen in teoretičen vidik pri tehtanju porote kot institucije in njenega funkcioniranja seveda ne sme prezreti, da je porota del sodstva z njegovo ambivalentno naravo in tudi ne, da sodstvo ni izoliran otok v morju družbenega dogajanja; v skrajni posledici je tudi njegov produkt in sooblikovalec hkrati. Če združbeiim dogajanjem mislimo družbeno in ekonomsko strukturo družbe in merimo vpliv le-tega na kazensko sodstvo in kazenski postopek pred njim, ta zveza ni tako neposredna kot je zveza med obema in politično oblastjo. In verjetno se dajo razlike med posameznimi ureditvami lažje razložiti s to zvezo oziroma je ta "bolj pomemben izvor razlik med njimi kot pa družbena in ekonomska struktura družbe" . Toda ta zveza sama je tudi determinirana z družbenim dogajanjem, politična oblast izhaja iz njega, je pogojena z družbeno in ekonomsko strukturo. Kadarkoli se je v zgodovini politična oblast oktroirala oziroma vsilila sodstvu,je to lahko trajalo le prehodna dobo. Bolj zanimivo je morda vprašanje, kako pojasniti dejstvo, da ob revolucionarnih preoblatih nova politična sila prevzema institucije zakoreninjene v ureditvah, ki so novi povsem nasprotne. To se dosti jasno vidi ravno ob revolucijonarnih preokretih v 20. stoletju z oktobrsko revolucijo kot predhodnikom, in ravno na področju sodstva. Kako pojasniti, da je nova sovjetska oblast sprejela prisedniski sistem po nemškem vzorcu in da so temu sledile tudi druge socialistične države? Na to vprašanje bo treba še iskati odgovor. Tu ostane vprašanje, kako da je angleška porota, ki ja nastala v dokaj primitivni fevdalni družbi, se razvijala in utrdila v družbi, ki jo 84 označujejo za oligarhično, obstala v družbi, ki velja za buržoaznedemokratično? In končno, kako da obstaja v današnji urbanizirani družbi, ki jo včasih označujejo kot družbo množic (Mass society) glede na aglomeracijo prebivalstva v velikih mestih in njene posledice?85 3-4.2. Eden izmed kazalcev za oceno neke institucije je seveda, kakšen je njen pomen v resničnosti. Odgovor na to vprašanje pa ni tako enostaven kot se zdi, če upoštevamo vrednostno komponento takšne ocene. Brez te se da seveda sklepati o neki instituciji po tem, koliko živi, torej koliko se uporablja v vsakdanji sodni praksi, Iz izvajanj spredaj se vidi, da je postala porota, ki je bila v določenem dosti dolgem obdobju poglavitna oblika izvrševanja sodne funkcije, le ena od možnih oblik vsaj v zadnjih 160 letih se je via faeti pa tudi z neposrednimi in posrednimi pravotvornimi (normodaj-. 86 nimi) posegi spremenila v institucijo, ki ni sicer samo okrasek sistema, je pa kot dejavna oblika omejena na neznatno manjšino kazen-skih zadev (med 5 % in 10 %)', Pri tem jo treba upoštevati, da je razmeroma nizko število (ali delež) zadev sojenih s poroto deloma posledica strukture kriminalitete, v kateri prevladujejo milejša kazniva dejanja; deloma pa je tudi razlog pravica obdolženca, da se odpove sojenju po poroti (right to waive trial by jury). Tu pa je že vsebovan tudi vrednostni moment zaupanje v poroto, katerega težo pa bi seveda lahko in še to samo približno, ocenili z raziskavo motivov, zaradi katerih se tudi obtoženci, ki piedirajo, da niso krivi (plea of not guilty), odreče jo poroti.88 Vrednostne ocene neprizadetih (javnega mnenja) pa tudi tistih, ki so v nekem smislu posredno prizadeti kot so sodniki (poklicni sodniki in porotniki), pravni zastopniki (za obtožbo ali obrambo) in teoretiki pa so manj objektivirane in dajejo samo bolj ali manj hipotetično sliko institucije. Ocene so zato tudi zelo različne, od onih, gorečih privržencev, preko skeptikov do tistih, ki so mnenja, da je treba poroto odpraviti; pri tem je treba ugotoviti, da so ti zadnji gotovo v manjšini, čeprav o razlogih tega stanja lahko samo ugibamo. Kot zanimivost, ki je tudi načelnega pomena, naj omenim argument, ki je sicer dosti razširjen na drugih področjih vrednostnega ocenjevanja. He gre za oceno argumentov za ali proti poroti, temveč za vprašanje meril za oceno stališč, ki si nasprotujejo. Ob primerjavi stališč dveh znamenitih angleških pravnikov, ki sta v tem sestavku večkrat navedena (D. Devlina in G. V/illiams-a) je tretji (njen ocenjevalec) dal večjo težo stališču prvega, ki je za poroto, kot drugega, ki je eden izmed skeptikov; za merilo pa je vzel okoliščino, da je prvi pač priznan angleški sodnik in kot tak avtoriteta, drugi pa je tudi avtoriteta, vendar je teoretik brez sodne prakse. Takšen kriterij pa že po elementarni logiki ni uporaben saj gre za argumentum ad personam, ki šteje med napake logičnih sodb . Tudi brez tega pa je zelo dvomljiv in podoben tistemu na področju npr. umetnostne kritike, češ da kritik ni kompetenten, ker se nikdar ni udejstvoval v umetnostni panogi, o kateri piše kritike * kot da bi bil lahlco npr. gledališki kritik samo tisti, ki je sam igralec ali režiser in to na priznani visoki ravni in nihče drug. Če po tej digresiji ob nakazanem problemu lahko opredelim načelno stran, moram najprej ugotoviti naslednje; Pri presoji neke pravne institucije je treba seveda upoštevati oba vidika praktičnega in teoretičnega; pri tem pa prvi ni nedostopen tudi tistemu, ki nima praktičnih spoznanj in izkušenj, ker so te posredno zaznavne. l'a spoznanja in Izkušnje pa imajo svojo specifično težo, ki je v tem, da so vedno preblizu opazovanemu dogajanju in so zato tuui nujno nezanesljive za posplošitve*, rezultat sodelovanja med sodnikom in poroto je rezult;at interakcije, v kateri imjo osebne lastnosti (objektivne in subjektivne) obeh strani pomembno vlogo. Poučen primer za to nam daje primerjava stališč Bevlina o poroti s stališči drugega eminentnega praktika (tudi za omenjenega) J. Franka. Slednjega, ki je bil tudi praktik štejejo za izrazitega nasprotnika porote (res sicer predvsem v civilnih zadevah), je pa gotovo skeptik, ki sam pravi, dn njegovo (v bistvu odlonilno stališče) do porote ni osamljeno; pri tem navaja druge znamenite pravnike, teoretike in praktike, ki so ravno tako ali še bolj skeptični do porote na 90 sploh, oziroma jo sploh odklanjajo. Takšne ali drugačne vrednostne ocene angleškega porotnega sistema v domačih krogih so nastajale in nastajajo po ustaljeni metodi ugotavljanja pozitivnih in negativnih strani. To so več ali manj znane stvari in jih tu ne kaže obnavljati. ' Razlike med temi ocenami so pač odvisne od tega, kakšno specifično težo da posamezni ocenjevalec posameznim sestavinam porotnega sistema, ali jih razvršča med spremenljive ali nespremenljive komponente ipd. Tu je zlasti pomembno ali se pripisuje težišče večji ali manjši učinkovitosti ali neučinkovitosti, ali so ocene kratkoročne (prakticistično pragmatične) ali dolgoročne. Tehtnejše pa tudi bolj zapletene so slednje, saj predpostavljajo anticipacijo nadaljnega razvoja. Praktičen pomen taksnih ali drugačnih ocen pa je najvidnejši v tem, koliko vplivajo na zunanje (zakonodajne) posege na to področje. Angleški pravni sistem, je dosti bolj fleksibilen kot je npr. kontinentalni ali kot ga Angleži imenuje sistem civilnega prava (Civil law) za razliko od njihovega (Common law) sistema; zanj je značilno, da je bolj sposoben prilagajanju novim razmeram tudi brez zakonodajnih posegov. Ti so sicer v novejši dobi bolj pogosti, toda kolikor zadevajo poroto so bili dosti skromni (glej spredaj). 3.4.3. Med vprašanji o poroti kaže opozoriti še na eno vprašanje. To se tiče temeljne značilnosti porotnega sistema, delitve vlog med poroto in sodnikom; gre za vprašanje, ki zadeva sodnikovo vlogo, da vodi obravnavo in določi kazen, potem ko je porota izpolnila svojo nalogo z izrekom, da je obtožence va odgovornost dokazana. Kljub temu, da porota de facto ne more biti nezainteresirana glede kazni, ki sledi njenemu krivdoreku, in se njen vpliv na ta izrek kaže od primera do primera, ostaja načelno stališče, da je kazen izključna domena sodnika. B. Wooton tu posebej ugotavlja, da o krivdi odloča zbor 12 porotnikov, o kazni pa en sam sodnik, kadar gre za hujša kazniva dejanja ; v primeru, pa, če je nekdo obsojen za majhne tatvine v trgovini z živili, pa odločata o kazni vsaj dva sodnika, avtorica upravičeno opozarja na protislovnost takšne ureditve, pri tem pa še posebej poudarja kot angleško posebnost, da poklicni sodniki sploh kazenski pa še posebej niso strokovno usposobljeni za svoje delo in še posebej ne za odločanje o kazni; sodniki, ki naj bi bili nepristranski, se rekrutirajo izmed pravnikov, ki so dolga leta prej sodelovali v kazenskem postopku kot zastopniki ene izmed strank (obtožbe ali obrambe) in so tako nasto- v 92 pali v vlogi, ki je nujno usmerjala/pristransko gledanje na zadevo. Ce angleška zakonodaja doslej v to ni posegla , je to morda lahko izraz prepričanja, da je stvar povsem v redu, kar pa ni prepričljiv argument. Takšno stanje, ki se najbrže vzdržuje bolj po inerciji kot zaradi načelnega soglasja, je bilo razumljivo v tistem sicer dolgem obdobju razvoja, ko je sodnik samo izrekel kazen, ki je bila absolutno določena. Z omejevanjem te metode v predpisovanju kazni in posebej ob sodobnih institutih pogojne obsodbe, probation institucije ipd. pa je vendarle upravičena skepsa ob takšnih pooblastilih in odgovornosti sodnika posameznika. Z drugo posebnostjo angleškega porotnega sistema, t.j. delitvijo končne faze na odločanje o krivdi in o kazni(s posebnim postopkom za ugotavljanje za odmero kazni pomembnih okoliščin sentencig procedure), je sicer problem, deloma omiljen, skepsa pa ostaja upravičena. Ob tem je še posebno pomembna že omenjena posebnost angleškega (oziroma Gommon law) sistema glede omejene možnosti izpodbijati sodbe prve stopnje s pritožbo. Stališče, 94 da je sodba prve stopnje končna in tudi takoj izvršljiva se sicer da razlagati načelno z neizpodbojnostj o sodbe, ki temelji na izreku porote, ni pa vzročno in izključno determinirano s poroto. Kot splošna značilnost sistema obvladuje prakso, v kateri predstavljajo zadeve pred poroto le neznaten del (glej spredaj). Zato so tudi uveljavili še druge možnosti, da se spremeni obsodilna sodba; m--d temi možnostmi so pooblastila organom izvršne oblasti (npr. min> stva za notranje zadeve t.i. Home Office)za opazovalca s strani (zlasti z evropskega kontinenta) vsaj nenavadna, če ne kar frapantna. 3-4.4. Oris razvoja in današnjega stanja angleške porote s tem še daleč ni izčrpan, čeprav je tudi za namene tega sestavka presegel prvotno začrtani okvir. Ob tem so ostala še zunaj obravnave marsikatera vprašanja in bo treba o nekaterih še spregovoriti v nadaljevanju, ki zadeva ameriški sistem. Ob zaključku tega dela se vendar ponujajo nekatere posplošitve z gledišča komparativne metode v njeni vsaj dvojni vlogi : v informativni in splošno kulturni vlogi ter kot koristnega napotila glede na tuje pozitivne in negativne izkušnje za razvijanje lastnega sistema. Angleška porota je pravna in državno politična institucija, ki je izrazito in tipično angleška; kot rezultat večstoletnega razvoja je, ne glede na sedanji manjši pomen za prakso kazenskega sodstva, trdno zasidrana v tistem delu Velike Britanije, ki šteje (za sedaj) za 97 državnopravno enoto (Anglija in Wales). Kot državno politična ustanova se izraža v poroti določena stopnja demokratizacije na področju izvrševanja sodne funkcije kot državne oblastvene funkcije. Stopnja demokratizacije se ne izraža toliko v neposrednem sodelovanju državljanov v izvrševanju te funkcije, ker je bilo to sodelovanje postavljeno v času, ko o demokraciji kot izrazu odnosa političnih sil v družbi ni mogoče govoriti; danes je to sodelovanje bolj pendant siceršnje demokratizacije v družbi pa tudi v sodstvu. Demokratizacija kot nova kvaliteta pa se bolj kaže v načelnih Izhodiščih za izvrševanje funkcije porotnikov, z načelno odpravo t.i. cenzusa različnih vrst (ekonomskega, socialnega, verskega ali sicer svetov- . 07,. nonazorekega, po spolu, rasi, narodnosti ipd.) Kot pravna ustanova je porota del celotnega Common law sistema, je nastala in se razvijala zdaj bolj zdaj manj neposredno kot so nastali in se razvijali in sistem v celoti posebej pa njegova pomembna dela : kazensko pravo (materialno in procesno) in pravo o dokazovanju; in ker ni posebnega razloga, da se tudi tu ne bi uveljavilo medsebojno delovanje vzroka in posledice, je tudi sama vplivala na sistem in njegove posamezne dele. Kot vsaka družbena institucija, torej človekova tvorba, seveda ni popolna, je kontroverzna kot institucija in v svojem delovanju. IT jene spredaj opisane značilnosti so kot absolutne lahko zamislijo samo v idealni zasnovi; v resničnosti se je porotno sodstvo zdaj bo J. j zdaj manj oddaljevalo od zamisli zaradi objektivnih zakonitosti družbenega dogajanja, v katero je postavljeno; te zakonitosti v celoti sploh niso spoznane, kolikor pa so, jih vseh ni mogoče obvladati, kar dokazujejo najrazličnejši reformni posegi vanj, ki niso prinesli željenih sadov. Tajnost nastanka in sprejemanja odločitev porote je tista njega značilnost, zaradi katere se porota izmika objektivni presoji ; vsi doslej izvedeni poskusi raziskati delovanje porote v procesu odločitve (experimental juries shadow juries, mock trial)'4, kakor so sicer zanimivi in tudi koristni, morajo ostati v svojih izsledkih na ravni hipotez. Bolj kot za zunanje opazovalce in tvorce sistema bi bili ti izsledki zanimivi in koristni za tiste, ki so dejanski nosilci sistema, t.j., za same porotnike in sodnike; za prve, ker bi jih opozarjali na vse pasti subjektivizma in voluntarizma pa tudi iracionalnosti pri njihovih odločitvah; za druge (sodnike) pa, ker bi tu lahko dobili sugestije za izvrševanje njihove vloge pri vodenju obravnave in drugih dolžnosti. Ena izmed značilnosti porotne ureditve, ki je pomembna prav v tej zvezi, je, da poroti ni treba obrazložiti njene odločitve in tudi nihče ni upravičen tega od nje zahtevati. Razloge za to načelno izhodišče bi lahko označili deloma za iracionalne, deloma za racionalne. Za iracionalna bi šteli predvsem dva. Prvi je povezan z zaprisego porotnikov in je na zunaj zaznaven iz besedila in načina zaprisege. Po svoji izvirni zamisli je zaprisega sama iracionalna saj pomeni sklicevanje na nadnaravne sile in prepričanje, da bodo te sile posegle vmes v primeru krive prisege (s kaznovanjem krivo-priaežnika ) • ' C«'1 prav je v sodobnem svetu takšen iracionalizem dosti manj izražen, ostaja pomembna sestavine odločitve vse dotlej in povsod, kjer ohranja zaprisega tudi na zunaj oblike religioznega dejanja. Drugi iracionalni moment je v prepričanju, da izraža skladna odločitev (soglasna ali vsaj tista s kvalificirano večino) več oseb že sama po sebi resničnost. Med racionalne razloge štejemo lahko predvsem tega, da porotniki preden sprejmejo odločitev, med seboj izmenjajo razloge za takšno ali drugačno odločitev, pri tem pa so lahko povsem svobodni le, če vedo, da ne bo treba končne odločitve javno obrazložiti. Ta razlog je sicer problematičen dalo pa bi se ga empirično preizkusiti. Če bi bil verificiran, bi bil to močan argument zoper kritike porotnega sistema, ki vidijo eno temeljnih slabosti porote ravno v tem. Poleg načelnih ugovorov pa je tu tudi eden, ki je bolj praktične narave. Sodnik, ki mora na podlagi krivdoreka odločiti o sankciji (kazni), pred tem pa še oceniti sam izrek, je prepuščen sam sebi; zato so tudi predlogi, da bi bilo treba voditi zapisnik (še bolje snemati) potek posvetovanja za sodnika (oziroma sodniški kolegij); ta bi tako imel podlago za presojo krivdoreka pa tudi za odločitev o kazni. 3.4.5. Sklepna ugotovitev Angleška porota je torej tako tipično angleška, po nastanku in razvoju, da lahko obstaja samo v svojem naravnem okolju. Kot "izvozno blago" ni neposredno uporabna oziroma je ni mogoče, takšne kot je, 102 enostavno presaditi v drugo okolje. Kot je znano in bo to v nadaljevanju tudi prikazano, za noben poznejši in tudi še današnji porotni sistem zunaj Anglije ni mogoče ugotoviti kaj več kot samo zunanje podobnosti s angleško poroto. Tudi tam, kamor je bila pre-nešena v svoji originalni obliki, t.j. v Sev. Ameriki, se je razvijala drugače. 7 drugih deželah, zlasti pa ne evropskem kontinentu, kjer so sprejeli samo nekatere njene značilnosti, je bil rezultat te "presaditve",-ia so stopile v ospredje predvsem njene slabosti in se zaradi tega tudi ni mogla utrditi in ne obdržati ; tam, kjer še obstaja, še daleč ni več reprezentativna institucija pravosodnega sistema temveč njegova zanemarljiva pritiklina. Posebno vprašanje je, ali je to tudi posledica napačne predstave o tem, kaj sploh je angleška porota, ali zavestnih kompromisov med novo institucijo in že obstoječimi institucijami in drugim pravnim redom. To vprašanje je že bilo postavljeno v prejšnjih izvajanjih in dana ena verzija odgovora nanj (glej spredaj pod 1.2.), pa se bo treba še povrniti k njemu. V jugoslovanski literaturi najdemo sicer zelo kategoričen odgovor na vprašanje, kaj pomeni porota danes v kar aksiomatičnem izrazu: "Porota ni nova institucija, niti ni model in ideal za prihodnje rešitve" . Čeprav avtor v celem poglavju pod naslovom "Porota" konceptualno neprecizno oziroma tudi napačno obravnava sodelovanje občanov v sodstvu na sploh in seveda obe "čisti" ureditvi, poroto in pri s e dni š ki sistem^da iz konteksta razbrati, da misli z navedenim stavkom angleško pereto. Če je res tako, njegovi misli ni kaj ugovarjati kot enem izmed izhodišč za iskanje rešitev pri nas ; kako bodo Angleži ravnali, pa je njihova stvar, oziroma tistih dejavnikov, ki še delujejo na celotno družbeno nadstavbo in tudi poroto kot njen del. Čeprav ni predmet tega sestavka sodelovanje porote v pravdnih zadevah (v t.i. civilnem sodstvu), je vendar tudi v tem okviru zanimiv pojav, ki se tiče tega sodelovanja. Kot smo videli so skoraj prevladujoča stališča, da je porota nastala najprej v "civilnem" sodstvu; do danes se je še ohranila kot posebnost angleške (in tudi ameriške oziroma Common law) ureditve, da se porota veže na vsa področja pravosodne funkcije, ki je njihovi posnemalci niso prevzeli. V razvoju pa je najbolj pojemala zagretost za poroto prav v "civilnih" zadevah in prav teh se tičejo tudi predlogi za odpravo porote. Tega pojava ni mogoče enostavno razložiti s tem, da so te zadeve, ki se tičejo predvsem odnosov med ljudmi in njihovimi združbami zlasti na področju gospodarstva v sodobni družbi, tako zapleteni, 105 da jih nestrokovna porota ne more obvladati. Ta razlog namreč mutatis mutandis, velja tudi za kazensko sodstvo, kjer je proces omejevanja porote vendarle manj izrazit in zlasti je manj zastopnikov radikalne rešitve t.j. odprave porote. Razlog torej ni v večji ali manjši zapletenosti odnosov, ki se obravnavajo v "civilnem" in kazenskem sodstvu, temveč v njihovi naravi. Za prve smo že ugotovili, da gre za odnose pravnih subjektov, kjer so za reševanje konfliktov možne in obstajajo številne možnosti poleg sodstva. V zadnjem gre za konflitne odnose med družbo (državo) in posameznikom (ev. tudi kolektivnim subjektom), v katerih se ena stran (družba - država) 107 uveljavlja tudi kot razsojajoča oblast. Tu pa se lahko uveljavi porota v vlogi katalizatorja kot sredstvo za demokratizacijo in de-birokratizacijo sodstva. Od tega, kako je organizirano sodelovanje porote, pa je v marsičem tudi odvisno, da se takšen izrazito političen postulat uresniči in da se eliminirajo ali vsaj zmanjšajo na najmanjšo možno mero neželjeni stranski nasledki. 3.5. Angleška porota in njen prodor v svet Angleška porota se je širila preko meja dežele njenega nastanka, torej same Anglije, v bistvu po dveh poteh. Prva pot je tista, po kateri so šli Angleži po odkritju novega sveta kot kolonisti (naseljenci novih ozemelj) ali, kjer se je Anglija uveljavila direktno kot kolonijalna sila. Porota tako spremlja ta prodor v svet kot del držanopolitičnega in pravnega (Common law) sistema torej direktno in kot institucija. Druga pot pa je posredna; ta pa je značilna zlasti za evropski kontinent. Porota je tu vzor in vzorec za že obstoječe državne ureditve oziroma državno pravne tvorbe pri reformah lastne organizacije sodstva oziroma vsaj njene dopolnitve. Za na- 42 - mene tega sestavka seveda ni mogoče in tudi ni potrebno nadrobno prikazati dogajanja povsod, kamor je prodrla angleška porota. Omejili se bomo na tisto, kar je lahko reprezentativno, to pa sta Severna Amerika (današnje ZDA) in evropski kontinent (predvsem zahodna in srednja Evropa in tisti del vzhodne Evrope, ki je bil pod njunim vplivom). Hadaljni prikaz bo tako razdeljen na dva dela, severnoameriški in evropski kontinentalni del predstavljen torej z dvema tipoma porote; prvega bomo označili na kratko za ameriški,drugega pa za kontinentalni tip porote. 3.5. Ameriški tip porote 3.5.1. Raziskovalci ameriške porote in njenega razvoja razločujejo dve obdobji, kolonijalno obdobje od začetka 17. stol. do Deklaracije neodvisnosti 1776, torej do nastanka ZDA kot suverene državne tvorbe 108 federalnega tipa, in obdobje zatem do danes. Ha prvi pogled bi se zdelo, da ima to razločevanje pomen za našo temo v tem, da se to, kar opravičuje označbo ameriška porota, začne šele z neodvisnostjo. To pa drži samo deloma oziroma samo toliko, kolikor dobi atribut "ameriški" pravi pomen šele z nastankom nove državne tvorbe. Porota je pač spremljala angleške koloniste in kolonizatorje na nova prekomorska ozemlja. Ob tem bi bilo sicer pričakovati, da bodo angleški kolinisti oziroma kolonizatorji v novi domovini uveljavili vse tiste institucije, ki so bile utrjene v matični deželi in med katere šteje tudi porota, v njihovi originalni obliki. Kaže pa da temu ni tako in so se že v tem prvem obdobju pokazale nekatere posebnosti predvsem pa razlike v osnovnih izhodiščih glede porote, zlasti glede pravice do sojenja s poroto, glede vrste kaznivih dejanj, ki spadajo v pristojnost porotnih sodišč, glede sposobnosti biti porotnik in načina sestave konkretne porote pa tudi glede števila porotnikov. Še bolj pomembne kot razlike v primerjavi z angleško poroto pa so tiste, ki so se pokazale med posameznimi kolonijami in niso samo posledica različnega statusa kolonij, ki so znane pod označbo "trgovske kolonije" od drugih (v manjšini), ki so nastale log z neposredno vojaško osvojitvijo. Ne glede na izvor teh razlik je pomembno, da so razlike v pravnih sistemih posameznih držav ena od posebnosti tudi današnjih ZDA; to pa je tudi ena od posebnosti ameriškega pravnega sistema sploh, pa čeprav je tudi nastajal kot del Common law sistema, za katerega je bolj značilna težnja po uniformnosti; federativni princip, ki je tudi skoraj naravna posledica nastajanja posameznih držav članic bodoče zveze, se je tu pokazal za posebej stimulativnega za nastajanje razlik. V tem razvoju pa se pokaže vendarle skupna značilnost porote v novem okolju in razmerah (že omenjena v prejšnjih izvajanjih); porota se uveljavlja kot varnostni ventil pred preveliko močjo državnega sodnika, v katerem so videli predvsem eksponenta metropole in njene izvršne oblasti. Tako je dobila porota (v obeh oblikah, kot velika in mala porota) tudi svojo politično utemeljitev, od tod tudi dejstvo, da najde porota svoje mesto v ustavah posameznih novih državnih tvorb (bivših kolonij) in posebej v federalni ustavi ter v prvih amandmajih k tej ustavi ; porota dobi tako svojo ustavnopravno potrditev kot institucija, pravica do sojenja a poroto pa postane ena izmed 111 temeljnih ustavnih pravic. Dvotirnost ali celo večtirnost severnoameriškega pravnega sistema, ki se kaže v federalnem pravnem sistemu in v pravnih sistemih držav članic, je imela tudi za razvoj porote pomemben vpliv. Poleg razlik med posameznimi državami so morda še pomembnejše razlike med pravnim režimom o poroti, ki velja za federalna sodišča in tistimi, ki veljajo za države. Nekoliko poenostavljeno bi lahko te razlike izrazili v tem, da je pravni režim, ki velja za federalna sodišča bližje angleški poroti; v posameznih državah pa so v večji meri prevladali lokalni vplivi in to tem bolj, kolikor bolj so se te države oddaljevale od jedra ZDA, t.j.,od kolonij ustanoviteljic konfederacije, torej od vzhoda proti zahodu in od severa proti jugu. Raziskovalci ameriške porote so sicer različnega mnenja o pomenu razlik za razvoj in delovanje porotnega sodstva in so njihove vrednostne sodbe o poroti danes precej različne. Eni, ki se sicer opira- jo na empirične raziskave, ugotavljajo v končnih ocenah, da porotno 112 sodstvo v bistvu izpolnjuje svojo dvojno vlogo. Posamezni dosti pronicljivi opazovalci pa so vendar drugačnega mnenja slasti glede porotnega sodstva na ravni državne institucije. Tako odkriva Callison kot poglavitne vzroke za negativne pojave v državnem sodstvu in seveda tudi pri poroti kot njenega dela ravno v različnih odstopanjih od angleškega vzora, ki jih pri federalnih sodiščih ni oziroma jih ni v takšni meri. Izvirni greh za to vidi pisec v spremenjeni, bistveno zmanjšani vlogi sodnika oziroma v drugačnem razmerju med sodnikom in poroto. Sodnikova vloga je zmanjšana v korist zastopnikov strank, katere pa vodijo drugačni motivi kot so znani atributi sodstva predvsem nepristransko, pravično (fair) in pravilno sojenje in odločanje. Tako je predvsem v rokah strank postopek za izbiro porotnikov, ki naj sodijo v konkretni zadevi, pri čemer pa je treba upoštevati še različne racionalne in iracionalne pogojene kriterije za sestavo liste porotnikov; preponderantna vloga neadekvatno motiviranih zastopnikov strank pride tudi bolj do izraza na glavni obravnavi; to poteka resnično kot besedni dvoboj, ki je bližje daljnemu predniku sodnemu dvoboju kot pa kontradiktornemu razpravljanju; sodnikova originalna in primarna vloga, da je v pomoč poroti tako glede ugotavljanja dejstev kot tudi glede njihovega pravnega vrednotenja in sklepov iz ugotovljenih dejstev, je reducirana; pravica in dolžnost vodenja porote is angleškega prava je tu bolj formalna; že ob koncu 18. stol. je bila sodniku prvič omejena pravica povzetka (summing up ) na golo reprodukcijo rezultatov dokaznega postopka 113 oziroma celo samo na pravni pouk. Razen tega je treba še ugotoviti, da imajo v ameriški praksi sodnikova napotila poroti tudi drugačno označbo t.i. instrukcij (instructions); te lahko predlagata stranki sodniku, ki jim da formalnopravno veljavo s tem, da jih enostavno prevzame. V ameriških razmerah je dobila porota sicer na videz in predvsem formalno večji pomen s tem, da je bila v načelu sprejeta kot redna oblika sojenja v vseh civilnih in kazenskih zadevah razen za t.i. petty offences. Za našo temo je to pomembno predvsem za kazensko sodstvo pa se ocenjuje kot negativno ter daje povod tistim, ki se zavzemajo za to, da bi se sojenje pred poroto omejilo na hujše primere kaznivih dejanj. Praktičen pomen te sistemske predimenzion»ranosti pa ni velik, saj se ogromna večina zadev (več kot 90 /ž) rešuje brez porote. In ker smo že pri tem, naj že kar tu omenimo verjetne razloge za takšno stanje. Prvi je že večkrat omenjena pravica odpovedati se poroti, čeprav je ta odvisna tudi od sodnika. Bosti široka uporaba te pravice se razlaga s tem, da se je porota diskreditirala v očeh javnega mnenja, in še posebej pri neposredno prizadetih t.j. obtožencih; to dejstvo precej zmanjšuje objektivnost ocen, ki se večkrat najdejo v literaturi, da postopek pred poroto bolj varuje krivega obdolženca kot pa nedolžnega. Najbrže ima pri tem večjo težo še drug razlog. To je posebnost ameriške prakse, t.i. plea bargaining, ki pomeni dogovor med zastopnikom obtožbe (proeecuting attorney, attorney for thè State) in zagovornikom (counsel) ali samim obtožencem, da bo obtoženec pred sodiščem priznal krivdo za manj hudo dejanje kot je tisto, za katero bi bil lahko obtožen. Ker pomeni takšno seveda pravno veljavno priznanje (guilty plea), da ni potreben poseben dokazni postopek in glavna obravnava, ima to za posledico, da se porota sploh ne sestavi; če p* je že bila porota določena, se ta razpusti oziroma razreši svoje dolžnosti in se preide takoj v drugo fazo postopka, v fazo sojenja oziroma določitve kazni. Čeprav se mnenja o tej instituciji v bistvu skladajo, da je nastala in obstaja vsaj praeter legem, če že ni povsem nezakonita, so pa zelo različna mnenja o njeni siceršnji upravičenosti zlasti pa o njeni kriminalnopolitični 115 ustreznosti. Za njo pa stoji in jo podpira dosti preprosta logika, da je s stališča obtožbe boljše se zadovoljiti s priznanjem, ki zagotavlja njen siguren uspeh, pa čeprav za manj kot bi bilo prav, kot pa se spustiti v dolgotrajen postopek, katerega izid je negotov. In če se učinkovitost nosilca funkcije obtožbe meri po pozitivno rešenih zadevah t.j. po obsodilnih sodbah, ta funkcija pa je že sama po sebi politična in je dostikrat samo odskočna deska za politično kariero, je seveda plea bargaing več kot dobrodošla institucija. Sprejemajo jo pa tudi obtoženci, predvsem seveda tisti, ki so zares krivi. Najbrže ni samo nepreverljiva hipoteza, da se tudi nedolžni zanjo odločijo glede na to, da so pač dostikrat postavljeni v položaj, ko morajo pravzaprav dokazovati svojo nedolžnost pa iz različnih razlogov ocenjujejo, da v tem ne bodo uspeli. Seveda so tudi še drugi razlogi za takšno metodo pri reševanju kazenskih zadev, zaradi katerih je ta tako tipično ameriška, da se zdi evropskemu opazovalcu tako nenavadna in povsem nezdružljiva z njegovimi predstavami o kazenskem postopku kot sredstvu boja zoper kriminaliteto, o organih, ki sodelujejo v tem postopku in njihovih funkcijah. Toda z tudi tu lahko govorimo o nekakšni analogi ji/ravno tako lcontroveznim pojavom, ki je v Evropi znan v romanskih deželah Zahodne Evrope, s t.i. korekcionalizacijo (v francoski in belgijski praksi). Vsekakor pa česa podobnega kot je plea bargaining ne pozna ali skoraj ne pozna matična dežela porote Anglija in gre tu za nekakšno ameriško inovaci jo^Za angleške razmere manjka tudi bistven predpogoj t.j. institucija organizirane javne obtožbe, ki obstaja v ZDA zopet na ravni držav in federacije in po kateri je procesni režim bližje evropskemu kontinentalnemu sistemu, v katerem ima ta institu- 116 cija dolgo tradicijo. Razen tega pa se je v ZDA do danes v večini 3Ì7 držav obdržala tudi velika porota, čeprav jo marsikje štejejo za anahronizem, ki bi ga bilo treba odpraviti. Glede na vendarle širšo pristojnost te velike porote zlasti pa glede na možnost, da ta sproži kazenski postopek tudi proti volji pristojnega tožilca, je morda tudi v tem korektiv široke diskreoionarne oblasti, ki jo ima javni tožilec; ta je drugačne narave in dosti širša kot je tista, ki jo ima ponekod na evropskem kontinentu, kjer velja oportuniteno načelo kazenskega pregona, 3.5.2. Poleg teh ameriških posebnosti, ki so deloma neposredno deloma pa posredno povezane s porotnim sodstvom, pa so še nekatere druge. Ena izmed njih zadeva vprašanje ali je potrebna za veljavnost izreka porote, da je ta sprejet kot soglasen sklep. Po sedanjem stanju velja za postopek pred federalnimi sodišči načelo soglasnosti; če sodnik dvomi v soglasnost porote, ali pa na zahtevo strank odredi, da se opravi poseben preizkus s tem, da vsak porotnik pred sodiščem pove, ali je glasoval za izrek, ki ga je predsednik porote (foreman) sporočil; če se pokaže pri tem postopku (t.i. poli of jury), da ni - 47 bilo soglasnosti, se lahko vrne stvar poroti v ponovno odločanje ali pa se porota razreši kot velja v primeru t.i. hung jury.1'1'8 Drugačna pa je stvar na ravni sodstva posameznih držav, ki vprašanje soglasnega ali večinskega izreka porote urejajo različno; predvsem pa v nekaterih državah ob različnih kriterijih (teža kaznivega dejanja, predpisana smrtna kazen ipd.) zahtevajo soglasnost, sicer pa dovoljujejo tudi večinski izrek porote. To vprašanje pa je bilo večkrat sproženo v sodnem postopku, predvsem kot vprašanje, ali pomeni normirani večinski izrek porote kršitev ustavne pravice do sojenja s poroto oziroma ali ni krivdorek sprejet z večino glasov v nasprotju s pravilom, da mora biti krivda ugotovljena iznad razumnega dvoma. Zvezno vrhcv no sodišče, ki se ob določenih pogojih pojavlja kot zadnja in izredna instanca tudi za sodhe sodišč v posamezni državi, je ob več priložnostih zavzelo o obeh vprašanjih 120 odklonilno stališče. Iz teh primerov je zanimivo predvsem stališče tega sodišča, po katerem se sicer lahko sklepa, da so sestavi jal-ci prve zvezne ustave šteli zahtevo po soglasnem izreku porote za samo po sebi razumljivo in njeno bistveno značilnost; večinsko mne- 121 nje sodišča je bilo, da to ne velja za poroto v današnjem času. Ob istem vprašanju se je pojavilo tudi vprašanje, ali se lahko prizna večinski izrek tudi po federalnih pravilih, ki sicer zahtevajo soglasen izrek, če obtoženec privoli v večinski sklep; tu pa je Zvezno vrhovno sodišče štelo, da to ni mogoče glede na striktno besedilo pravila 3la (glej spredaj) , sicer pa je v svoji odločbi navedlo tudi vsebinske razloge zoper večinski izrek pri krivd ore leu. Kjer so vendarle obdržali načelo soglasne odločitve, je poseben problem ob kakšnih pogojih se lahko šteje, da ni izgledov za sporazum med porotniki, ali in kakšna opozorila lahko da sodnik za primer, če ne bo soglasja ev. tudi kdaj in kakšne dopolnilne napotke in pojasnila lahko da porotnikom (ti jih tudi lahko zahtevajo). Tako so šteli za primerno opozorilo, kako pomemben je sporazum o izreku, za neprimerno pa vsakršen pritisk ali omejevanje posvetovanja in svobodne odločitve kot je npr. napotek manjšini naj se ukloni večini ipd.1*^ 3.5.3. Več vprašanj in ameriških posebnosti pri njihovih rešitvah zadevajo sestavo porote. Tu gre najprej za postopek izbire porote, ki seveda vključuje tudi sestavo liste porotnikov, iz katere se izbirajo porotniki in vabila porotnikov, izmed katerih se izberejo sodeči porotniki. Tudi tu se pokažejo razlike med federalnimi in standardi v posameznih državah. Pred federalnimi sodišči so že tako prevladovala pravila, ki so značilna za angleško poroto, s federalnimi pravili za kazenski postopek pa so ta določena kot obvezna; najpomembnejše je, da poroto določi sodnik oziroma, da on vodi t.i. voir dire postopek in stranke kolikor so aktivne po sodnikovi diskreciji nimajo tistih možnosti, zaradi katerih se ocenjuje isti posto- 124 pek pred sodišči v državah za farso . Drugo vprašanje pa zadeva število porotnikov. Za ameriško poroto že od vsega začetka ni trdno pravilo, da mora šteti porota 12 članov. Kot trdno pravilo se je končno uveljavilo, da je najmanjša še primerno sestavljena šestčlanska porota, vendar samo za lažja kazniva dejanja (minor cases), čeprav se vzdržuje pomislek ali ustreza takšna porota še enemu od temeljnih izhodišč za sestavo porote t.j. , da naj ta predstavlja 125 nekakšen presek skozi strukturo prebivalstva na območju sodišča Za ameriške razmere je nasploh glede kvalifikacije za porotnike, in posebej, kar zadeva sestavo konkretne porote, še poseben problem, ki drugod skoraj ni bil znan. Poleg tistih družbenih pogojev, zaradi katerih je v razredni družbi tudi demokratičnega tipa porota vendarle razredno politična institucija, je tu še pomembna rasna diskriminacija. Ta je imela in ima še tudi danes (čeprav v dosti manjši meri in bolj lokalno omejeno v najbolj konservativnih predelih) pomembno vlogo. Tudi na tem področju se je izražala splošna politična linija z bolj ali manj poudarjeno segregacijo oziroma bolj ali manj uspešno desegregacijo, čeprav danes pač ni mog) če govoriti o načelnem zanikanju enakopravnosti ljudi ne glede na raso. Vsaj od 1935 dalje (pa tudi od tega leta šele) je prodrlo stališče, da je protiustavna praksa, da črncev, ki so sicer vpisani v seznam porotnikov, ne kličejo na naroke, ki so namenjeni izbiri oziroma 12 6 sestavi porote. Rasna diskriminacija je tako pomembno vprašanje ne samo v odnosu do državljanov kot subjektov političnih pravic (pravica biti porotnik) temveč tudi s stališča fair postopka za obtoženca, ki ne pripada beli rasi. Med predsodki, ki jih že tako štejejo za trinajstega porotnika (Frank ) ima lahko prav rasni predsodek posebno težo; za to se je med drugim tudi postavilo vprašanje ali ni v nasprotju z znamenito "due procesa & equal proteotion clausel" v amandmanu XIV k zvezni ustavi, če je porota, ki naj sodi črnopoltemu obtožencu sestavljena samo iz belopoltih porotnikov; čeprav v postopku izločanja torej pri ugotavljanju ali obstaja pri porotniku kakšna okoliščina, zaradi katere bi moral biti izločen (challenge for cause) vsak vprašani porotnik izjavlja da takšnega predsodka nima, 127 to še ni zadostna garancija za fair postopek Problem žena porotnic so v Angliji sicer pozno vendar generalno rešili 1919» 1. ((Hej spredaj). Za ameriške razmere pa ima tudi to vprašanje nekoliko drugačen pomen; ob sicer na splošno priznani enakopravnosti žena so v nekaterih državah določili posebne pogoje za to, da se lahko ženske vpišejo v seznam porotnikov. Vrhovno sodišče ZDA je ugotovilo, da so takšni posebni pogoji kršitev ustavne sodi pravice obtoženca, da ima/porota, ki je sestavljena proporcionalno s 128 strukturo prebivalstva. 3.5.4. Posebnosti ameriške porote z doslej povedanim seveda niso 128a izčrpno prikazane. Med drugimi obstaja še ena, ki je izredno značilna in zadeva vlogo porote pri določitvi kazni. Za angleško poroto smo sicer ugotovili, da ima lahko na določen način vpliv na pravne posledice svojega krivdoreka, toda ta je vedno samo posreden. Za ameriški porotni sistem pa kažejo nekateri podatki kot da ima 129 porota tudi neposreden ali vsaj večji vpliv na izrek kazni. To se izraža na dva načina; ali porota sama določi kazen (fixes penalty) ali pa sprejme priporočilo za sodnika, katero od alternativno možnih kazni naj izreče. Podatki, ki so podlaga za takšen sklep, kažejo na to, da je takšna možnost porote, ki je (v prvem primeru) načelno povsem v nasprotju z njeno vlogo (odločanje o dejstvih, ki se tičejo krivde), omejena samo na izrek smrtne kazni oziroma na izbiro med smrtno kaznijo in kaznijo dosmrtnega odvzema prostosti. Tudi takšne vloge porote pri izreku kazni pa seveda ni mogoče primerjati s tistimi oblikami, ki so se uveljavile na evropskem kontinentu (t.i. belgijski sistem in podobni), še manj pa s čistim prisedniškim sistemom. Upoštevati je namreč treba, da odločitev porote o kazni dobi veljavo šele s tem, da jo sprejme sodnik, ki na izrek ni vezan. Sodnikova odločitev sledi šele posebnemu postopku, v katerem se zbirajo še drugi podatki 130 zlasti o obtoženčevi osebnosti, ki poroti načeloma niso dostopni. 3.5.5. Pomen ameriške porote danes in stališča de lege lata in de lege ferenda V načelu velja tisto, kar je spredaj povedano za angleško poroto tudi za ameriško poroto. Tu pa so potrebne vendarle še nekatere dopolnitve. Predvsem je praktičen pomen porote v ameriških razmerah precej večji že glede na delež pred poroto obravnavanih zadev. Čeprav je tudi v ZDA ta delež v primerjavi z zadevami, ki se obravnavajo pred sodnikom samim neznaten iz spredaj prikazanih razlogov, je slika 131 drugačna v primerjavi z drugimi deželami porotnega sistema. V ameriški sodni praksi pa tudi v javnosti imajo dosti večjo težo argumenti za poroto, ki izhajajo iz tega, da je to ustavnopravna institucija. To velja še posebej za današnji čas t.j. za tisto zadnje obdobje ameriške sodne prakse, ki ga lahko označimo, kot prizadevanje razširiti ustavne garancije zvezne ustave (zlasti preko amandma na XIV) na prakso sodišč in organov kazenskega pregona v državah. To pri zadevanje je sicer naletelo na močno opozicijo v državah, ki vidijo v njem omejevanje svojih pravic in v nasprotju s federalnim principom, ki naj obladuje odnose med federalnimi institucijami in posameznimi državami. Kritike tako lete zlasti na tisto obdobje delovanja Vrhovnega sodišča ZDA, ki ga označujejo za liberalistično, njihov učinek pa se kaže tudi v določenih nihanjih v praksi tega sodišča. Kar zadeva poroto pa so ta stališča vendarle dosti trdna za poroto kot se to vidi iz spredaj primeroma navedenih odločb Vrhovnega sodišča ZDA.. Poleg že omenjenega stališča, da je porota sama po sebi ustavna kategorija na federalni ravni, pa se tu izražajo tudi stališča, da je postopek pred poroto tudi tisti, ki optimalno varuje obdolženca in mu zagotavlja vse osnovne procesne garancije. Ta stališča, kakor so sicer precej enotna v sodni praksi, so vendarle bolj izraz želja kot resničnosti, čeprav se trdi, da je pravo o izključitvi dokazov (exclusionaiy rules) otrok porotnega sojenja.' '2 Tu pa se odpira posebno vprašanje, ki sicer velja tudi za angleško poroto in sodno prakso, pa čeprav nekoliko drugače in morda v manjši meri. To vprašanje se zastavlja predvsem opazovalcu s strani, čeprav je postalo v zadnjem času dosti pomembno vprašanje tudi za ameriško strokovno javnost. Gre za preprosto dejstvo, da teče kazenski postopek, če ga spremljamo od začetka (od sprožitve postopka) do konca (do sodbe, vseeno ali pred poroto ali ne) po dveh povsem ločenih tirih, ki si sledita drug drugemu. Prvi je t.i. policijski in za ameriške razmere tudi javnotožilski postopek (predhodni postopek), drugi pa je pravi sodni postopek (postopek sojenja) z ev. postopkom kontrole obtožnega akta pred veliko poroto oziroma utemeljenosti obdolžitev. Čeprav upoštevamo, da tudi prvi postopek ne teče povsem brez sodelovanja sodnika, ki praviloma odloča o omejitvah osebne svobode oziroma drugih temeljnih pravic že v prvi fazi, imenujemo ta postopek policijski, organi kazenskega pregona, ki vključujejo v ZDA policijo in javno tožilstvo so namreč v tej fazi dejanski gospodarji postopka, oni so tisti, ki zbirajo in tudi izvajajo dokaze v smeri obdolžitev ne da bi jih razen nekaterih procesnih pravil (osnovnih procesnih garancij) vezali kakšni posebni oziri in dolžnosti do obdolženca; ta je glede obrambe prepuščen samemu sebi oziroma iznajdljivosti svojega zagovornika, njune možnosti poskrbeti za obrambo pa so v veliki meri odvisne tudi od materialnih sredstev. Obdolženec se tu pojavlja kot dokazno sredstvo vendarle drugače kot v postopku na glavni obravnavi. Ob sicer enako priznani obdolženčevi pravici do molka in do zagovornika je vendar vsa pozornost organov kazenskega pregona usmerjena v to, kako dobiti njegovo priznanje oziroma kako sicer izkoristiti obdolženca samega kot pasivno dokazno sredstvo.^^Obdolženčeva iz- povedba v tej fasi je povsem identična izpovedbi obdolženca v postopku, ki ina v anglo ameriškem izrazju označbo inkvizitorni ali neadver-zialni postopek. V postopku pred sodiščem ima tako obdolženčevo priznanje policiji polno dokazno vrednost, razen če ne pride v poštev kakšno pravilo izključitve dokazov? isto pa velja tudi za podatke, ki izvirajo od obdolženca kot pasivnega dokaznega sredstva. Tako se lahko trdi tudi za ameriški postopek, da je pravzaprav predhodni postopek prejudicijalen za končni izid postopka? to je najbrže tudi eden od razlogov za tako pogosto priznanje krivde pred sodiščem (guilty plea). Ob takšnem stanju stvari pa vendar izgubi postopek pred poroto precej na svojem pomenu in s tem tudi porota kot institucija. Od tod tudi stališča, ki se najdejo v ameriški strokovni literaturi, ki se zavzemajo za to, da je treba predhodni postopek reformirati.1^ Če se pri tem zgledujejo po posameznih različicah evropskega kontinentalnega postopka t.i. sodnega predhodnega postopka s preiskovalnim sodnikom kot njegovim protagonistom, je to sicer razumljivo. Pri tem pa se ponavlja ista, lahko bi rekli, napaka, ki je spremljala presajanje angleške porote na evropske kontinentalne razmere? vzorec, na katerega se opirajo ti predlogi, je premalo proučen in spoznan, njegovo funkcioniranje se prikazuje v idealizirani obliki in brez upoštevanja posebnosti v splošni družbeni konstelaciji, ki pogojujejo nastajanje in razvoj posameznih družbenih institucij. Opozorila na 134 nesmortnost takšnega ravnanja so tako seveda razumljiva. 3.6. Kontinentalni tip porote Za eno izmed značilnosti prodora angleške porote preko meja matične dežele smo ugotovili, da je ta potekal ob širjenju Common law sistema kot njegov bistveni del in ne samo kot organizacijska oblika izvrševanja sodne funkcije. Že prvi prodor na evropski kontinent ob veliki francoski (buržoazni) revoluciji pa je potekal drugače?, še v večji meri pa to velja za njen (drugi) prodor v srednjeevropski prostor po revolucionarnih letih sredi preteklega stoletja v procesu, ki poteka do srede 70 let in se konča z velikimi kodifikacijami na področju kazenskega prava v novem nemškem cesarstvu in že dualistično urejeni Avstroogrski. Obema tema dvema je skupno to, da še od vsega za četica omejujeta sodelovanje občanov pri izvrševanju sodne funkcije na kazensko sodstvo. Druga skupna značilnost' z nekaterimi razlikami v podrobnostih pa je, da je ideja o nujnost' taksnega sodelovanja predvsem politični postulat, ta je sicer Izraz težnje po demokratizaciji odnosov v družbi tudi na tem po'roeju, ki se v prvem obdobju (v Franciji) tudi uresniči, drugod (v nemških deželah) pa bolj uveljavlja kot ideja. V končni fazi (kodifikacije) je porota že dol bolj ali manj liberalnega vendar v bistvu državno političnega sistema in kompromis med idejami naprednejšega dela buržoazije in konzervativnim delom, ki je dejansko na oblasti. Kot takšna in kot kompromis pa se uveljavlja različno glede na razlike državno političnega sistema, pravnih sistemov in sodstva, v katere se vključuje. 3.6.1. Romanski tip Francoska porota (Cour d'assizes) Sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu po angleškem vzoru in vzorcu je bila ena od idej francoskih razsvetljencev in enciklopedistov ter drugih evropskih duhov zlasti pa tistih, ki so se še posebej zavzemali za reforme na področju Ira zenskega prava. Te ideje so pa uresničili francoski revolucionarji, svoj normativni izraz pa so dobile predvsem s tremi zakoni : z zakonom o varnostni policiji, kazenskem sodstvu in uvedbi porotnikov, s kazenskim zakonikom in z zakonom o organizaciji občinske policije in poboljševalne (korekcio-nalne) policije sprejetimi od julija do septembra 1791. " To obdobje je že ob nekih vmesnih spremembah trajalo samo do uveljavitve novega zakonika o kazenski preiskavi (O.I.C. 1808) v letu 1811; je pa vendarle vredno omembe zaradi nekaterih značilnosti, ki dajejo celoviti reformi na področju kazenskega prava značaj kompromisa ob nekaterih protislovjih znotraj celotnega kazenskega prava posebej pa v poskusih prilagoditi angleški vzor temu pravu. Za zakonodajo tega obdobja je značilno, da je deloma uveljavila nekatera načela, ki od tu dalje štejejo za temeljne sestavine sistema v nadalnjem razvoju; po drugi strani je sprejela nekatere institucije, ki pa so se diskreditirale in jih v zakonodaji napoleonske ere (od 1808 dalje) ni več, čeprav ne samo iz tega razloga, Med prve in tiste, ki imajo pomen tudi za porotno sodstvo-^- štejeta zlasti klasifikacija kaznivih dejanj na hudodelstva, prestopke.in prekrške, načelo zakonitosti v predpisovanju in izrekanju^kazni in zakonska Individualizacija kazni. Prva (trihotomija kaznivih dejanj) ima pomen za poroto v tem, da je njena pristojnost omejena samo na hudodelstva. Kar zadeva načelo zakonitosti v predpisovanju kaznivih dejanj in kazni (nulium orimen nulla poena sine lege praevia), je sicer v tem obdobju uveljavljen sistem absolutno predpisanih kazni, ki ga že Code pènal 1810 zamenja z relativno določenimi kaznimi; to za poroto saiho sicer nima neposrednega pomena vse dotlej dokler je obstajala stroga ločitev funkcije med poroto in sodiščem na odločanje o dejstvih (v pristojnosti porote) in odločanje o pravnih posledicah krivdoreka (o kasni, v izključni pristojnosti sodišča); kot pa smo že omenili, in bo o tem še govor, je takšno stanje vplivalo posredno na odločitve porote o krivdi. Angleški vzor pa je bil za francoske mislece in revolucionarno zakonodajo bolj prepričljiv. Zato je v omenjenih zakonih, h katerim pa je treba dodati še poznejši Zakon o prestopkih in kaznih (Gode des délxts et des peines), ki je predvsem procesni zakon, "" zaznaven poskus precej zveste recepcije angleškega prava in institucij ; naj tu omenimo spremembe, ki zadevajo predhodni postopek in organe, ki sodelujejo v njem, obtožni postopek z obtožno poroto vred, pa tudi postopek na glavni obravnavi, kar zadeva sestavo sodišča (kolegijski organ), dokazni postopek in vlogo porote.1''8 Od tega, kar se je uveljavilo v tej prvi dobi, pa je ostalo kot trajna sestavina v nadaljnem razvoju, da se za veljavnost izreka porote ne zahteva soglasnost ampak kvalificirana večina (za krivdorek) in drugačen način funkcioniranja porote; njena naloga je, da odloča o vnaprej postavljenih vprašanjih in to na podlagi notranjega prepričanja (conviction intime). Naloga porote je vsekakor drugače opredeljena kot v angleškem sistemu kot je še posebej drugačna vloga sodišča oziroma predsednika sodniškega kolegija. Če omenim najprej slednjega so razlike predvsem naslednje. Vodstvo glavne obravnave po sodniku -So- predsedniku) karakter!žira ne samo t.i. formalno procesno vodstvo, temveč to, kar v francoski in drugi strokovni literaturi označujejo z diskrecionarno oblastjo (pouvoir discretionair) in ki je tudi kvalitetno različna od materialnega procesnega vodstva v nam zna- 139 nem pomenu. Predsedniku je tudi pripadala pravica rezimeja po končani obravnavi; ta ni identičen z omenjenim summing up angleškega sodnika in je bil pozneje tudi (kot pravijo zaradi zlorab) odpravljen. Po zakonu iz 1. 1881 je bilo izrecno prepovedano, da bi predsednik razen določitve vprašanj, na katera naj odgovore in opozorila porotnikom o njihovi nalogi,dajal kakršnekoli napotke in vplival na njihovo odločitev.Haloga porotnikov je bila, da (najpreje celo posamično) odgovore na postavljena vprašanja in sicer tako kot je njihovo notranje prepričanje, sklicujoč se "na svojo čast in vest, pred Bogom in ljudmi".1^1 Znamenita "conviction intime", ki je sicer napredek v primerjavi z legalno dokazno teorijo postopka starega režima (pred revolucijo), je pa tudi izraz preproste racionalistične filozofije in vere v človekov razum. Za čuda se je obdržala vse obdobje veljavnosti C.I.G., vsaj kot forma, je pa kot možna podlaga za vsakršen voluntarizem in subjektivizem, tudi eden izmed razlogov za diskreditiranje porote tako v strokovni kot tudi v širši 4., 142 javnosti. Konsolidacija buržuazije kot novega razreda na oblasti, ki se začne že v napoleonski eri, pa je neogibno pripeljala do tega, da se je revolucionarno navdušenje in zgledovanje po drugih bojda demokratičnih pa slabo spoznanih institucijah umaknilo bolj konzervativnim in tudi reakcionarnim težnjam vladajočega sloja buržoazije in prizadevanjem za utrditev oblasti. Ha obravnavanem področju se to kaže najprej v postopnih manjših reformah in vračanju na določene stare institucije, v celoti pa v zaključeni zakonodaji katere predstavnika sta že omenjeni G.I.G. 1808 in Code pénal (c.P.) 1810. 1. V pripravah za ta zakonik so se predvsem uveljavile tiste težnje, katerih rezultat je znameniti novi tip kazenskega postopka t.i. mešani kazenski postopek. Njegove značilnosti so dovolj poznane in ni treba o njih posebej razpravljati. Splošna ocena je tudi, da pomeni G.I.G. prvo kodifikacijo modernega kazenskega postopka in vzor za bodočo evropsko zakonodajo ter pomembno prelomnico v razvoju kazenskega procesnega prava. Tako ob njegovi uveljavitvi kot pozneje ob njegovih presaditvah ali vsaj posnemanjih pa so bila in so ostala odprta vprašanja o njegovi resnični vrednosti. Če razvoj kazenskega procesnega prava ni šel v smeri, ki so jo poudarjali njegovi kritiki, je pač posledica spleta vseh drugih okoliščin, ki so vplivale na razvoj političnih in državnih sistemov na sploh in posebej tudi v te j sferi. 3.6.2. Za našo temo je predvsem pomembno, kakšen je pomen te nove kodifikacije za poroto. V času priprav za G.I.C. je porota že lahko pokazala dobre in senčne strani od njene uveljavitve dalje. To pa vendarle ni bistveno vprašanje. Kot otrok revolucije ni bila posebno privlačna za razred na oblasti. Toda kot se sicer trdi, da je bil Napoleon, ki mu pripisujejo precejšen vpliv na pripravo nove zakonodaje, osebno nasprotnik sodelovanje državljanov v sodstvu na sploh in posebej porote,ni ne on in niso niti tisti, ki so podpirale njegove avtoritarne težnje, postavili vprašanja o obstoju poro-143 te. Institucija je ostala, poskušal pa se je zagotoviti takšen mehanizem sestavljanja liste porotnikov, ki bi zagotovil vpliv eksekutive na sestavo porotnih sodišč in s tem tudi na njihovo funkcioniranje . Za poroto kot institucijo je bilo že rečeno, da je treba upoštevati tudi v kakšen kazenskoprocesni in kazenskopravni sistem je postavljena. Čeprav je bil postopek po C.I.G. prototip mešanega postopka, ima vendar določene posebnosti; te so pač značilne za romanski pravni sistem in še to za državo, ki je v tem času na evropskem kontinentu pravzaprav edina pomembna državnopravna organizacija, je strogo centralizirana z utrjeno hierarhično zgradbo v upravi in sodstvu in v tem smislu, kljub revoluciji, direkten naslednik Francije pozne fevdalne dobe. Zato je tudi razumljivo, da je postala znamenita Velika ordonansa Ludvika XIV. (1670) podlaga za ureditev predhodnega postopka v C.I.G., da je bila potrjena restitucija javnotožilske organizacije in vloge tega organa kot organa pregona in obtožbe, kakor so tudi zopet uvedli preiskovalnega sodnika ; ta ima sicer prerogative sodniške neodvisnosti,kolikor ravna kot sodnik, kot organ t.i. sodne policije (police judiciare ) pa je vendarle podrejen generalnemu prokuratorju. Šele na glavni obravnavi je dana drugačna vloga kot jo je imel sodniški kolegij v inkvizitornem postopku in za njo veljajo pravila, ki jih označujejo kot pravila akuzatornega postopka. Toda tudi v postopku pred porotnim sodiščem ima glavna obravnava pomembne inlcvizitorne elemente z že opisano vlogo predsednika sodniškega kolegija; in čeprav ni imel 0,1.G. nobene določbe o tem, da predsednik porotnega sodišča zaslišuje obtoženca, se je v praksi to uveljavilo (kot tudi izvrševanje njegove diskrecionarne oblasti) in obdržalo do sedaj veljavnega zakonika o kazenskem postopku (o.P.P.1958), ki je to tudi uzakonil,1 ‘ ' V takšen kazenski postopek vkomponirana porota, ki je razen v omenjenih posebnostih (dosti pomembnih), vendar sledila angleškemu vzoru, ni mogla funkoionirati na isti način kob angleška porota, cenjevalci so to največkrat prezrli in se tudi razhajali v ocenah, ali je to dobro ali slabo, predvsem po načelnem stališču do same institucije. Tudi njeni kritiki, ki pa so se lahko sklicevali na primere škandaloznih oprostilnih ali tudi obsodilnih sodb, niso vsaj do zadnjih desetletij preteklega stoletja frontalno napadali institucije same. Ob revolucionarnih pretresih, ki so spremljali Francijo od 30 let preteklega stoletja dalje in ob siceršnjem postopnem liberaliziran ju kazenskega postopka, ki doseže svoj višek v znamenitem zakonu iz leta 1897 (Loi Constane) kot prodor akuzatornosti v sodno preiskavo, tudi ni bilo pričakovati radikalnih kritik in posegov. Reformna prizadevanja pa so šla predvsem še v dveh smereh, ki zadevajo neposredno poroto. Ena je že omenjena delna omejitev pooblastil predsednika sodišča z odpravo povzetka (rezimeja, glej spredaj), kar pa je vendarle dvorezen ukrep; primerjamo ga lahko z opisanim razvojem v ameriškem sistemu v postopku pred državnimi sodišči ker se tudi tiče omejitve sodnika glede pomoči in poroti njenemu vodenju. Druga smer, ki pa tudi ni prinesla željenih rezultatov, ib se tiče vprašanja, kako omogočiti poroti,da bi prevzela določen del odgovornosti za pravne posledice krivdoreka. V porotnem sistemu ima sicer toliko poudarjena delitev funkcij med poroto in sodiščem, na odločanje o dejanskih vprašanjih in pravnih vprašanjih, konkretno vsebino ravno v tem. Izhajajoč iz ocene, da je takšna delitev umetna in nevzdržna, da porote ni mogoče prisiliti, da ne bi pri odločanju o krivdi mislila tudi na pravne posledice in jih upoštevala, eo pač prišli na idejo, da je treba poroti dati možnost, da tej svoji težnji zadovolji. Tu sta bili izbrani dve poti; prav v okviru materialnega prava najprej z institutom olajševalnih okoliščin, o katerih obstoju ali neobstoju odloča porota in s tem vpliva na odmero kazni, ki je sicer sodnikova naloga. Druga, dosti poznejša, pa je pot direktne vključitve porote tudi v odločanje o vrsti in višini kazni. Olajševalne okoliščine se pojavijo v francoskem kazenskem pravu najprej že leta 1824, vendar pri tem nima porota še nobene vloge, ker je ugotovitev takšnih okoliščin v izključni pristojnosti sodnika oziroma sodniškega kolegija, šele v drugi etapi (l. 1832) je eno od posebnih vprašanj, ki se zastavi poroti tudi vprašanje ali obstajajo olajševalne okoliščinepritrdilni odgovor na ta vprašanja, je imel najprej samo pomen za odmero kazni, pozneje tudi za pravno kvali- za fikacijo in tudi za druge možnosti oziroma/sodno individualizacijo sankcij. Druga pot pa je tista, ki jo je nastopila Francija po vzgledu od drugod pa še to 13 let potem, ko je sosedna Belgija 1919. 1. prešla na že omenjeno še danes veljavno kompromisno rešitev; porota najprej sama reši vprašanje krivde, v primeru krivdoreka pa skupno s poklicnim sodnikom (sodniškim kolegijem) odloča o kazni. Med prvo reformo in reformo po tej poti je tako preteklo ravno 100 let; to stanje pa je v Franciji trajalo samo še nadaljnih devet let, ko je vlada v Vichy^ju uvedla čisti prisednišlci sistem po nemškem vzoru; povojna Francija ga je najprej (1945) začasno potrdila, O.P.P. 1958 pa utrdil kot danes edino obliko, ki bo zato dobila svoje mesto, v orisu prisedniškega sistema. Omenjena neposredna vključitev porote v odločanje o kazni je dala povod za razpravljanje o tem, ali je to še porota oziroma kaj sploh pomeni tako reformirana porota. Spredaj (k. 2.3) je bilo sicer že rečeno, da je mogoče tudi takšno ureditev šteti za tip porotnega sodstva, ker poroti ostane vendar pravica, da sama odloča o dejstvih, V strokovni literaturi zlasti v belgijski pa ne najdejo tudi drugačna argumentirana stališča. Čeprav so bile precej enotne kritike porote ravno glede delitve funkcij med poroto in sodiščem, češ da je to 148 umetna in nevzdržna konstrukcija, ' da je zlasti nevzdržna ločitev vprašanja krivde od vprašanja kazni, reforma iz 1. 1919 teh kritik ni zadovoljila. Štejejo jo za kompromis, ki približuje poroto bolj 149 prisedniskemu sistemu , reforma tudi ni dosegla pričakovanega učinka, da ne bo več škandaloznih oprostilnih sodb; končno ni rešila problema, ki se tiče vloge sodnika kot odmerjevalca kazni. Kakor namreč ni mogoče poroti preprečili, da se ne bi ukvarjala z vprašanjem kazni, tako je tudi sodnik zainteresiran na krivdoreku ne ve pa za razloge, ki so vodili poroto, da se je odločila zanj, čeprav ima tudi v tem (romanskem) sistemu sodnik oziroma sodniški kolegij določene možnosti kontrole nad krivdorekom porote; to ne rešujejo problema, kako doseči, da bo končna odločba zadovoljila oba dela, poroto in souišče oziroma da bo ustrezala strokovnim in 151 družbenim standardom. Logičen izhod iz takšnih kontroverz je tako lahko ali odpirava vsakršnega sodelovanja občanov v kazenskem sod1 ali pa čisti pri s e dni šle i sistem. V Belgiji pa niso ubrali nobene v 152 od teh dveh možnih poti in tega tudi ne nameravajo. 3.6.3. Vprašanje kvalifikacij za funkcijo porotnika je v romanskem sistemu dosti bolj pomembno kot je to v današnjem času še v angleškem sistemu, kjer je pomembnejša izbira porote za konkretni primer. Obema ureditvama pa je skupno, in to velja tudi na splošno, da se v konkretnem reševanju tega vprašanja (t.j. vprašanja kriterijev za funkcijo porotnika ali prisednilca) bolj ali manj oddaljujejo od sicer razglašanega načela, da je porota demokratična institucija, da pomeni neposredno sodelovanje državljanov v sodstvu in da mora njena struktura ustrezati strukturi prebivalstva na določenem območju. V razvoju romanskega sistema je tako nenehno na dnevnem redu vprašanje oziroma kontroverza ali t.i. ljudska porota (jury populaire) ali pa t.i. kvalificirana oziroma selekcionirana porota (jury capaoitaire), ki pa se je reševalo do novejšega v korist slednje. Tu je posebno vprašanje cenzusa kot selekcijskega instrumenta; ta je bil prvotno pretežno premoženjski in je izključeval od porotniake funkcije vse nelastnike slasti pa vse delojemalce in je bil tako direktno razi'edno opredeljen. Razen tega ao tu še izobrazbeni cenzus, cenzus po družbenem položaju glede na poklic in njegovo rangi-ranje in seveda tudi po starosti in deloma turravni režim še posebej jasno kaže, da porota ni samo sodnik o dejstvih temveč, da mora hkrati ko rešuje dejansko vprašanje rešiti tudi pravno vprašanje (kazenske odgovornosti, pravne kvalifikacije ipd.).Vprašanja porotnikom so bila po avstrijski ureditvi razvrščena v več kategorij, v t.i. glavno vprašanje (ali je obtoženec storilec in krivec dejanja - kot dogodka in kot pravne kategorije, katerega je obtožen), t.i. eventualno vprašanje (ali je morda dejan, ki ga je obtoženec zakrivil drugačno kot je obtoženo oziroma ali je njegova vsebina drugačna napr. ali gre za uboj namesto za umor, za poskus namesto za dovršeno dejanje ali da je obtoženec napeljevalec ali pomagač in ni storilec ipd.); obe vrsti vprašanj se še vedno tičejo vprašanji o krivdi (Schuldfrage). Tem vprašanjem nasproti stojijo t.i..dopolnilna vprašanja (Zusatzfrafen); ta zadevajo more- bitne okoliščine? ki izključujej o kaznivost ali odpravljajo obstoj kvalifikatorni * ali priviligatornih okoliščin (v avstrijski teoriji jih označujejo kot vprašanje o obteževalnih ali olajševalnih okoliščinah, ki opravičuje jo spremembo zakonskega okvira predpisane kazni, op. P.K.). Nova ureditev je odpravila t.i. kontrolna vprašanja ; Bittler bega ne šteje za napredek glede na smisel kontrolnih vprašanj, s katerimi bi se lahko preizkusilo, ali so porotniki dejstva pravilno pravno ovrednostili. Tudi v tem sistemu pridejo pa vsa ta vprašanja, ki zadevajo meritorno odločanje v poštev le, če so izpolnjeni procesni pogoji oziroma če ni kakšne procesne ovire za postopek. Če postopek ni mogoč iz kakšnega procesnega razloga, izreče sodniški kolegij oprostilno sodbo. Oprostilna sodba se izreče, če sodišče spozna, da s krivdorekom porote obseženo dejanje ni kaznivo dejanje, tu gre sicer za meritorno odločitev, ki pa se neposredno ne tiše obtoženca. Tako je pravzaprav samo v tem okviru uresničena izhodiščna koncepcija porotnega sistema o ločitvi funkcij med sodiščem in poroto, ker o teh pravnih vprašanjih odločajo poklicni sodniki. Vprašanja za poroto se morajo sestaviti v pismeni obliki in se preberejo na glavni obravnavi, s tem, da imata obe strani pravico predlagati spremembe ali dopolnitve. Za tem sledita končna govora ki pa glede na novo ureditev nista omenjena samo na vprašanja krivde (glej zgoraj) temveč tudi obsegata vprašanje kazni in drugih kazenskih sankcij. Obravnava je s tem končana in se ponovno odpre šele, ko je sprejeta odločitev porote. Posvetovanje porote poteka tako, da se ta umakne v posvetovalnico, si izvoli načelnika (obmann), ter čaka na prihod sodniškega kolegija zaradi pravnega pouka. Tega že poprej sestavi predsednik kolegija v pismeni obliki.Posvetovanje poteka na skupni seji sodniškega kolegija in porote brez navzočnosti zastopnikov obtožbe in obrambe. Predsednik prebere pravni pouk, ki se priloži zapisniku in je s tem dostopen strankam; morebitne ustne spremembe in dopolnitve se tudi morajo protokolirati, Nadaljni potek dogajanja označuje Rittler kot pomembno novost. Namesto rezimeja, ki je bil predpisan po prejšnji ureditvi, predsednik v nevezanem razgovoru s porotniki obravnava posamezna pravna in dejanska vprašanja in tudi' sicer ravna kot bi ravnal predsednik prisedniškega sodišča. Ta del posvetovanja je tudi posebej označen kot "razprava" (Besprechung), ki naj bi potekal v drugačni atmosferi kot je običajna za postopek po nekolišnem strogem protokolu in obličnostih; zagotovil naj bi, da bi porotniki, ki niso več samo pasivni poslušalci o čisto dejanskih vprašanjih lahko odločali zares samostojno. Ob takšnem načinu dela in tako razumljeni vlogi predsednika sodniškega kolegija ima že v prejšnjem pravu izrecno določena prepoved predsedniku, da bi porotnikom izrazil svoje osebno gledanje na zadevo in tako vplival na odločitev porote, večjo težo in več izgle-dov, da bo res spoštovana. Rittler razlaga te spremembe, kot pozitiven vpliv prisedniškega sistema na porotni sistem, ne da bi se porotniki spremenili v prisednike. Za veljavnost sklepa porote, ki ga ta sprejme sama brez navzočnosti sodnikov se zahteva absolutna večina namesto preje določene dvotretjinske večine, pri enakem številu glasov, pa obvelja mnenje, ki je ugodnejše za obdolženca. Kot eno izmed bistvenih značilnosti porote so šteli in štejejo, da porota ne navede razlogov za svojo odločitev. Avstrijska ureditev ja tu našla nekakšen kompromis. Izhajajoč iz spoznanja, da porotniki ne bi bili sposobni oblikovati razlogov za svojo odločitev, zlasti glede njene pravne strani, da pa klasična oblika samih odgovorov na vprašanja onemogoča vsakršno nadzorstvo nad odločitvijo porotnikov, je predvidena nekakšna quasi obrazložitev: načelnik porote mora za vsako posamezno vprašanje izdelati pismeno kratko pojasnilo o izhodiščih večinske odločitve (t.i. Erw&gungen). To pojasnilo pa velja samo za sodniški kolegij in ne sme biti omenjeno v obrazložitvi sodbe, ki jo izda sodišče. 3.7.4. S sklepom porote o njenem izreku (Wahrspruch), ki ga sporoči načelnik porote sodniškemu kolegiju po veljavni novi ureditvi izven glavne obravnave, vendar v navzočnosti tožilca in zagovornika, se začne naslednja faza postopka, t.i. postopek za preizkus izreka. To je pač posebna oblika, ki se sicer zahteva v vseh sistemih, da bi izrek porote, ki sam po sebi še ni sodba, dobil pravni učinek. Ta že tradicionalni postopek im v nemški in avstrijski strokovni literaturi posebno označbo, imenujejo ga Monitur - ali Beriohtigungs-verfahren. Že samo označba pove, da gre pri tem predvsem samo za določene popravke izreka. Povod za to je lahko, če kdo izmed porotnikov sam zatrjuje, da je prišlo pri glasovanju do nesporazuma, ali če sodišče po zaslišanju tožilca in zagovornika meni, da je izrek porote nepopolen, nejasen, sam s seboj v nasprotju ali v nasprotju s pismenim poročilom načelnika porote. Če sodniški kolegij spozna, nll če tako predlaga tožilec ali zagovornik, da je potrebno vprašanja poroti spremeniti ali dopolniti, se znova odpre glavna obravnava, ki pa se omeji samo na sporna-vprašanja oziroma na nova ali spremenjena vprašanja. Druga oblika kontrole, ki je teoretično pomembnejša, v praksi pa je izjemna, je predvidena, če so odgovori porote vsebinsko (materieino) napačni/'"^, t.j, če sodni kolegij sam spozna in tako soglasno oceni, da so se porotniki zmotili pri odgovoru na glavno vprašanje. 'V takšnem primeru sklene kolegij, da se odločitev odloži in zadeva predloži Vrhovnemu sodišču. Če teče postopek zaradi več kaznivih dejanj ali zoper več obtožencev, napačen pa je odgovor samo glede kakšnega izmed dejanj ali obtožencev, velja omenjeni sklep samo za ta del. Vrhovno sodišče se ne spušča v presojo ali je ocena sodnega kolegija pravilna temveč na podlagi takšnega sklepa odstopi zadevo drugemu porotnemu sodišču istega ali pa tudi drugega juris-dikcijskega območja; če se tiče odložitev kaznivega dejanja, ki ne spada v pristojnost porotnega sodišča, odstopi zadevo stvarno pristojnemu sodišču 1. stopnje. Če drugo porotno sodišče sprejme enak izrek kot prvo sodišče, ostane njegov izrek v veljavi in je podlaga za sodbo. 3.7.5. V primeru veljavnega izreka porote izreče sodni kolegij sodbo, ki je glede na to ali je izrek porote o glavnem vprašanju nikalen ali pritrdilen, oprostilna oziroma obsodilna sodba. V prvem primeru je zadeva končana, v drugem primeru; pa se začne postopek za odmero kazni in za izrek drugih pravnih posledic obsodilne sodbe. Tu pa je veljavna ureditev (hote ali nehote) sledila belgijskem vzorcu} v teoriji nekateri te rešitve ne štejejo več za čisto poroto, temveč za nekakšno vmesno obliko (Mittelding) med tradicionalno poroto in t.i. velikim skabinskim sodiščem. 3.7.6. Avstrijski sistem je tu nekoliko natančneje prikazan, razvojno in glede na sedanje pravo, ker je (z razvojnega zornega kota) neposredno in posredno vplival na reševanje vprašanja ali in kako urediti sodelovanje občanov v kazenskem postopku na jugoslovanskem prostoru} kot veljavno pravo je zanimiv, ker je od tujih sistemov našemu geografsko blizu in tako tudi dostopnejši za neposredno opazovanje . Za tiste dele današnje Jugoslavije, ki so bili dolga stoletja del avstrijskega državnega prostora in je bilo avstrijsko pravo > Istra do I. svet. vojne) zanje pozitivno pravo (Slovenija in Dalmacija,/ pa tudi za tiste, ki so imeli,čeprav vključeni v ta sistem določeno,zakonodajno avtonomijo (Hrvatska s Slavonijo) za to ni potrebno ponavljati stvari, ki so že obravnavane. Za Slovenijo je vendar pomembno, da je porota obstajala kot sodna institucija vse do enotnega zakona o sodnem 101 kazenskem postopku in zakona o ureditvi sodišč torej do 1.1.1930.' Prvi profesor za kazensko procesno pravo na slovenski univerzi dr. Metod Dolenc je bil tudi vnet zagovornik porote, ki se je tudi zavzemal, da bi se porota uvedla v vsej državi, kjer je preje razen še v Vojvodini, (kot dèla madžarskega pravnega sistema) niso poznali.. Posreden vpliv avstrijske zakonodaje na jugoslovanskih tleh (v zvezi s poroto) je v Hrvatski in Slavoniji glede na končni rezultat neznaten. V novi zakonodaji, s katero je bilo sicer uveljavljeno (za takrat) moderno kazensko procesno pravo na podlagi avstrijskega prava in temu v glavnem prilagojena sodna organizacija (v 1. 1874 in 1875) je bila določena porota samo za hudodelstva in prestopke storjene 3 tiskom in sicer pri enem samem sodišču kot porotnem sodišču pri Sodnem stolu v Zagrebu s pristojnostjo za celotno državno ozemlje (Hrvatsko in Slavonijo). Takšen je bil že vladni predlog z obrazložitvijo, da "neglede na teoretične spore porota (s širšo pristojnostjo) ne pride v poštev, ker ni mogoče pričakovati, da bi ob obstoječih razmerah lahko pričakovali kakšno korist od nje". Tudi uzakonjeno porotno sodišče za t.i. tiskovna kazniva dejanja ni dosti pomenilo, njegovo delovanje je bilo ob vsaki zaostritvi politične situacije 183 suspendirano. Tudi tako okrnjena kot institucija in v njeni dejavnosti je bila ta porota odpravljena v novi državi z Vidovdansko ustavo 1921 1. Problem porote pa z nastankom nove enotne državne tvorbe ni bil odstavljen z dnevnega reda. V pripravah za enotno zakonodajo tudi na kazenskopravnem področju je bila vključena tudi porota, pripravljen je bil osnutek posebnega zakona (Osnutek Ogorelica) o poroti. 3 tem vprašanjem se je ukvarjal kongres pravnikov 1925 leta, ki v svoji resoluciji ni zavzel določenega stališča* kongres je ocenil, da je to vprašanje tudi politične narave, hkrati pa je izrazil kot večinsko stališče pravnikov zlasti iz onih delov države, ki porote niso poznali, zoper sodelovanje nepravnilcov v kazenskem sodstvu; to lahko izvršujejo samo strokovno usposobljeni, neodvisni politično in materialno) poklicni sodniki pravniki.18^ To obdobje zaključuje novi zakon o sodiščih iz 1. 1929 in zakon o sodnem kazenskem postopku, ki sta uvedla sodstvo poklicnih državnih sodnikov. Zaključek obravnave o poroti s teoretičnega stališča pa predstavlja večkrat omenjena študija Vladimira Bayer-ja iz 1. 1940, v kateri je avtor ob izčrpnem prikazu razvoja porote in prisedniškega sistema in takrat obstoječih ureditev tudi izdelal, kot zagovornik porote, svoj koncept o njej, prikrojen na razmere v svoji ožji domovini; racionalno jedro te koncepcije je mogoče najti v tem, da je treba poroto, za katero sicer veljajo neka splošna načela, vkomponirati v konkreten pravni sistem in glede na družbeno strukturo, na katero se navezuje ta pravni sistem. Od čistega porotnega sistema pa se tudi ta koncept razločuje v smeri belgijskega sistema oziroma kot avtor pravilno ugotavlja na podlagi ureditve v ženevskem kantonu od 1. 1890 dalje.185 A 3.8. Med drugimi ureditvami porote kot oblike sodelovanja občanov v kazenskem sodstvu romanskega tipa je treba vsaj po bistvenih značilnostih orisat,! italijansko in švicarsko ureditev (v romanskem delu). 3.8.1. Italija se lahko šteje za matično deželo inkvizitornega postopka, od koder je ta sicer po neobičajni poti z recepcijo kazenskega procesnega prava izraženega v kanonskem pravu, ki se je se-kulariziralo po italijanskih pravnih šolah,in s prakso italijanskih sodišč, prodrl v srednjo in zahodno Evropo. V 19. stoletju pa se je ta tok v nekem smislu obrnil. Tudi Italijo je zajelo revolucionarno gibanje poleg tega pa še gibanje za nacionalno iti državnopravno združitev. V tem gibanju je dobila svoje mesto tudi ideja o poroti in tako je Italija tudi sprejela to institucijo po francoskem vzorcu leta 1865 , kakor je bil tudi kazenski postopek sam naslonjen na francoski C.I.C. skratka, kakor tudi enotni kazenski procesni red Italije šteje za kazenski postopek mešanega tipa. Takšen pravni režim je bil deloma spremenjen z novim zakonikom o kazenskem postopku tik pred 1. svetovno vojno (1913); ta je temeljil v bistvu na enakih izhodiščih z upoštevanjem nekaterih, sicer bolj skromnih korakov v smeri razširjenja elementov akuzatornosti in zoževanja elementov inkvizitornosti. Za obravnavano temo je vsekakor značilno, da je tudi ta zakonik zavrgel ostre kritike186 italijanske rr tivistične šole na račun porote in to institucijo obdržal z nek iveri mi spremembami; te naj bi zagotovile večjo neodvisnost porote od predsednika porotnega sodišča (npr. odprava rezimeja) na podlagi reformnih predlogov obseženih v osnutku iz 1. 190518^. Tudi to stanje pa se konča s novo zakonodajo že v pogojih fašistične Italije (l93l), s katerimi je bila porota odpravljena in je bil uveden prisedniški sistem. 3.8.2. Za Švicarsko pravo je treba najprej ugotoviti, da ima Švica med vsemi državami sestavljenega tipa posebno ureditev, po kateri je poenoteno materialno kazensko pravo, kazensko procesno pravo in z njem povezana organizacija sodstva pa sta urejena po dveh tirih, po zveznem in lokalnem, ki ga predstavljajo zakonodaje posameznih kantonov. In ker je švicarsko ozemlje o največji meri pod vplivom dveh večjih pravnih sistemov, romanskega in germanskega, se je to odražalo in se odraža, čeprav pod močnim vplivom lokalnih razmer posameznih razmeroma majhnih kantonov, tudi pri rešitvah vprašanja o sodelovanju občanov v kazenskem sodstvu.V tem sestavku zato ne kaže posebej obravnavati, niti razvojno in ne de lege lata ali de lege ferenda, posameznih rešitev, ki so jih sprejeli, ki še obstajajo in o reformah, ki so v zraku. Za pohoto je pač najbolj pomembno, razen že povedanega, omeniti nekaj več o tistih rešitvah, ki so se najprej uveljavile v delu švicarske konfederacije. Tu je pomemben in poučen primer iz ženevskega kantona, kjer so že ob koncu preteklega stoletja reformirali poroto v tistem smislu, ki je v tem sestavku predstavljen kot belgijski sistem. Posebnost tega koraka pa j e vendarle v tem, da so najprej postavili vprašanje vloge sodniškega kolegija oziroma predsednika porotnega sodišča (po odpravi kolegija 1. 1903) na t.i. izrek porote o krivdi. V drugih sistemih, zlasti v francoskem, je šel ta proces, kot smo videli v obrnjeni smeri, kako preprečiti indirektni vpliv sodnika na poroto. V ženevskem kantonu so tako najprej sprejeli rešitev, da je pri posvetovanju porote navzoč sodnik (predsednik), kateremu so priznali tudi pravico glasovanja, čeprav samo s t.i. posvetovalnim glasom; so odločujoč glas pa so priznali sodniku pri odločitvi o . . 189 kazni. Druga morda še bolj pomembna posebnost, ki se tiče porote, je ureditev v kantonu Thtirgau, po kateri porota odloča samo o dejstvih, ali kakor to razlaga Jeschek in imenuje porotnike sodnike o dokazih (v franc, prevodu juges de la preuve); o krivdi (culpabilitò) in o kazni pa odloča sodišče. Pomembnost takšne ureditve vidim v tem, da je pravzaprav bližje izhodiščni koncepciji o poroti kot sta današnji, angleška in ameriška ureditev. Koliko velja takšna ureditev, ki je ni mogoče oceniti brez bližje proučitve celotnega sistema in njegovega funkcioniranja, ob omenjenih in drugih znanih ugovorih v strokovni literaturi vseh obravnavanih ureditev, je vendar vprašanje zase. Načelno vendar ni mogoče trditi, da takšna delitev dela ni izvedljiva, če upoštevamo tisto koncepcijo o razločevanju med dejanskimi in pravnimi vprašanji, ki je znana tudi v jugoslovanski teoriji in je za prakso tudi primerna. Vsekakor pa je zanimivo, da so tudi v tem kantonu omejili pristojnost porote, njen praktičen pomen pa je neznaten, saj se sestaja "trikrat na leto 191 zato, da bi sodila trem obtožencem". Graven ugotavlja ob orisu v letu 1967 obstoječih trendov v reformnih prizadevanjih v švicarskih kantonih in v federaciji , da je tudi ta kanton pred reformo, vendar z drugačnega zornega kota. Ne postavlja se vprašanje ali zboljšati ureditev porote ali uvesti prisedniški sistem, ker je vprašanje o sodelovanju državljanov v kazenskem sodstvu izgubilo na pomenu kot politično vprašanje. Ge prav razumem prikaz osnutka nove ureditve v tem zakonu, gre sicer tudi za uvedbo pri-sedniškega sistema, vendar bolj v smislu združevanja strokovnega in laičnega elementa; kazensko sodišče naj bi bilo sestavljeno iz treh kantonalnih sodnikov in štirih drugih članov, ki pa bi jih izvolil veliki svet (Grand conseil). Takšen koncept tako vendar izključuje eno od značilnosti vključevanja državljanov v sodstvu (v obliki porote ali prisedniškega sistema je vseeno) v demokratičnem predstavniškem sistemu; to je občasno sodelovanje čim večjega števila državljanov v sodstvu. 3.9.1. Nekakšna skupna značilnost za dogajanja v zahodni in srednji Evropi v preteklem stoletju je, da se v zvezi s poroto posebej obravnava vloga te institucije v zadevah t.i. političnih in tiskovnih kaznivih dejanj; pri tem je imela ponekod celo večjo težo prav porota v t.i. tiskovnih zadevah, saj so jo predvideli samo za te zadeve zlasti v 1. 1848, 1849. To je razumljivo predvsem iz razloga, ker so bili najbolj goreči zagovorniki porote iz vrst liberalne buržoa-zije, ki so bili tudi najprej in največkrat objekt državne represije zaradi svojega delovanja; porota se je tu zdela bolj neodvisna kot pa državno uradniško pravosodje, ki je bilo primeren instrument za obračun vladajočega sloja z opozicijo. Drug razlog je morda tudi zakonodajno tehnične narave. Ob temeljnem izhodišču, da naj bo porota pristojna za hudodelstva, so bila s tem zajeta tudi in samo tista politična kazniva dejanja, ki so bila tudi inkriminirana kot hudodelstva, druga (ta pa so v večini) pa ne. Tu naj bi tako prišel do izraza kriterij rationae materiae ne pa predpisana kazen. In čeprav so zagovorniki porote in njene pristojnosti večkrat uspeli na zakonodajni ravni, pa se to v pravosodni praksi ni uveljavilo, saj tudi njeni nosilci, državni poklicni sodniki niso bili naklonjeni poroti. Vprašanje porote za politična kazniva dejanja je ostalo aktualno tudi pozneje in še posebej tudi po 2. svetovni vojni. Na mednarodnem seminarju v letu 1966/1967 v Bruxelles-u je ožja študijska komisija znova razpravljala o razlogih za in proti. In čeprav previdna v sklepih, je vendar opozorila na sicer stare pa po njeni oceni še ved- 193 no aktualne razloge za poroto v teh zadevah. 3.9.2. Vpliv porote evropskega tipa na kazensko procesno pravo. Za razliko od angleške porote na evropski kontinent presajena institucija ni imela izrazitega vpliva na posamezna kazenska procesna prova. Njeno uvedbo je sicer spremljala nastajanje novega tipa t.i. mešanega kazenskega postopka pri francoskem vzorcu; bistvene značilnosti tega pa niso pogojene z obstojem porote, kar dokazujejo tudi tista kazen-ekoprocesna prava, ki pripadajo istemu tipu kazenskega postopka, pa porote sploh niso poznala oziroma je ta obstajala le kot kratkotrajna epizoda (npr. unificirano kazensko procesno pravo Jugoslavije med obema vojnama, nizozemsko pravo ipd.) Tudi odprava z zakonom določenih kriterijev za presojo dokazov (legalna dokazna teorija) in uvedba presoje po notranjem prepričanju (conviction intime) oziroma odslej že imenavane proste dokazne presoje je bila samo deloma pogojena s poroto;ta koncepcija je preje otrok racionalistične filozofije kot pa porote. Po angleški koncepciji je prav porota zahtevala posebna dokazna pravila, čeprav je njihovo izhodišče drugačno (glej spredaj). Porota je vplivala na pravno normiranje postopka na glavni obravnavi samo toliko, kolikor so bila pač potre'ona posebna pravila za njeno delo, kot so pravila za sestavo porote, za določitev njene vloge in za njeno delo pri posvetovanju in odločanju, kakor tudi za urejanje od nosov med poroto in sodniškim kolegijem oziroma sodnikom predsednikom porotnega sodišča. Za razvoj kazenskega procesnega prava v zadnjih dveh stoletjih so res značilne težnje po demokratizaciji odnosov v kazenskem pravosodju in sem šteje sicer tudi uvedba porote. Toda bolj pomembne so te težnje v fazah postopka pred glavno obravnavo in v postopku s pravnimi sredstvi kot izraz splošne težnje po demokratizaciji odnosov v družbi. Ta namreč nimajo vpliva na to, ali porota ali ne j za sistem pravnih sredstev je ta institucija preje ovira. S sklicevanjem na to, da je porota sodnik o dejstvih in da je izraz ljudske suverenosti v izvrševanju sodne funkcije, se je zdelo povsem logično, da sodbe, ki ima za podlago izrek porote, ni mogoče izpodbijati glede njene dejanske podlage; pri tem je še pomembna okoliščina, ki takšen sklep utrjuje, da porotniki ne navajajo razlogov za svojo odločitev. To stališče in njemu prirejene zakonodajne ureditve je sicer mogoče še sprejeti, kadar gre za prostorek oziroma za oprostilno sodbo, vsaj s stališča pravice do pritožbe, ki se pao v demokratični družbi mora priznati državljanu; v tem primeru ta pravica ni v igri. Pri krivdoreku pa je stvar drugačna in tudi pomembna s širše perspektive, saj je empirično potrjeno, da je razmeroma več sodb napačnih v tistem delu, ki zadeva dejansko podlago, kot pa pravna vprašanja. Kontrola, ki jo opravi sodišče, nad izrekom porote (v različnih ureditvah različna), ki pa je prepuščena presoji sodišča samega brez vsakršne ingerenče strank zlasti pa obrambe, je kaj skromno paliativno sredstvo čisto drugačne vrste, ki s pravico do pritožbe nima nobene zveze. Sojenje s poroto sicer predpostavlja glavno obravnavo na načelih ustnosti, neposrednosti in javnosti, ter zborno odločanje; te značilnosti modernega kazenskega postopka pa niso pogojene s poroto temveč s tistim tipom kazenskega postopka, ki ga narekujejo družbene razmere današnjega časa. Vsekakor ostane odprto vprašanje,kolikšen vpliv ima lahko porota na uresničevanje teh značilnosti na njihov 196 učinek na sojenje. ' Pri načelu zbornosti se sicer lahko zastavi vprašanje številčne zasedbe,ki je pri poroti nujno večja. V okviru prisedniškega sodišča opravljene empirične raziskave so pokazale, da se z večjim sodniškim kolegijem ne doseže bistveno drugačen učinek, pač pa se težje pride do odločitve. 4. P HI SEDUTI ŠKI SISTEM 4.1. Za prisedniški sistem kot ene izmed oblik za sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu veljajo praviloma vse tiste splošne in konkretne ugotovitve v delu tega sestavka, ki obravnava poroto v tem pomenu. Zato bo v nadaljevanju govora samo o tistih vprašanjih, ki se posebej zastavljajo v zvezi z njim. To so zlasti vprašanja: o organizaciji prisedniških sodišč, njihovem delovanju in o problemih ki se pri tem odpirajo in v nekem smislu tudi opravičujejo vprašanje njihovega današnjega pomena oziroma vsaj lahko pojasnjujejo, zakaj se to vprašanje postavlja vedno znova na dnevni red. Ob tem seylbo treba tu in tam povrniti tudi na že obravnavam vprašanja z nekoliko drugačnega zornega kota. Prisedniški sistem, takšen kot ga razumemo, tj. kot vključitev občanov vkazensko sodstvo tako, da skupno z državnimi sodniki odločajo o vseh vprašanjih, ki se v kazenskem postopku morajo reševati in se rešujejo s sodbo, je bila že na prvi pogled kompromisna rešitev. Zadovoljila naj bil poleg političnega postulata dve težnji oziroma dva interesa. Po eni strani je s tem zadovoljena zahteva, da sodelujejo pri izvajanju sodne funkcije od države oziroma zlasti njenih izvršilnih organov neodvisni državljani; in ker sodelujejo pri izvrševanju sodne funkcije v celoti se zdi na prvi pogled, da je to še bolj primerna rešitev kot pa porota, ki omejuje državljana samo m del sodne funkcije. Še posebej bi se to lahko reklo za tiste sodobne ureditve, ki so po zunanjih znakih (število prisednikov, nekatere oblike dela) bližje poroti in jih tako tudi imenujejo. Po drugi strani pa takšna ureditev ohranja neposreden vpliv poklicnih sodnikov na sojenje in njegov končni rezultat sodbo in s tem vpliv države na izvrševanje soda l.va. To je pravzaprav tudi tisto poglavitno, s čemer se da razložiti dejstvo, da je prisedniški sistem, ki je bil dolga desetletja obravnavan kot manj pomemben, (v ureditvah, kjer je obstajal kot vzporedni tir ob poroti) končno prevladal nad poroto in jo je ali povsem izrinil ali pa omejil na vlogo demokratične fasade. To velja seveda za tiste sisteme, v katerih ni prišlo do bistvenih sprememb v družbenopolitični sferi. Po oktobrski revoluciji in po drugi svetovni vojni pa se uveljavi prisedniški sis t: m v državah, katerih d ružbeno politična uredite-je v temeljih spremenjena. Uvedbe prioedniokega sistema v teh drža vah ni mogoče pojasniti enostavno s tem, da gre samo za posnemanje tujega vzora; čeprav se ne strinjamo s stališči, da gre pri teh revolucionarnih preobrazbah za popolen prelom s preteklostjo in za popolno negacijo vsega, kar že obstaja v buržoaznih družbenih sistemih, se zastavlja več vprašanj : kakšne resnične zveze z drugimi sistemi obstajajo, kaj je tisto, kar bi bilo lahko podlaga za odkrivanje kvalitetnih razlik in za njihovo pojasnjevanje, kakšne razvojne težnje in možnosti so za obstoječo ureditev. Za to bo treba v prikazu in analizi prisedniškega sistema upoštevati še en zorni kot, ki pri poroti ni bil potreben. Pri obravnavanju porote smo sicer našli določene razlike med originalno angleško poroto in tistimi, ki so sledile po francoski revoluciji, kar zadeva objektivne okoliščine in subjektivne sile, ki so botrovale temu procesu. Prva angleška, je nastajala in se izoblikovala v dolgotrajnem procesu evolucije, druge pa so vendar povezane z revolucionarnimi gibanji in dogajanji, pa čeprav so postale del ustaljenega reda. Za prisedniški sistem pa so razlike dosti večje ; en del je nastal kot dopolnitev ali samo nadomestilo za poroto, drug del pa ob sicer različnih pa vendar revolucionarnih družbenih preobrazbah. In če je ob tem vendar vplivalo stanje v državah, ki so šle po tej drugi poti, se vendar lahko znova zastavi tudi vprašanje, zakaj v nobenem od teh sistemov niso sprejeli porote, temveč prisedniški sistem. Damaska je našel pri Leninu misel, ki kaže, da "je imel Lenin vendarle nekaj prijaznih besed o predrevolucijski poroti v Carski Rusiji"; ob revo-in luci ji /prva leta po njej, pa je ocividno prevladalo nezaupanje pred stalnimi sodniki, ki so imeli najprej po prisedniškem sistemu ure- 197 jenih sodiščih celo samo posvetovalni glas. V končni fazi, ko so prenehale posebne in dosti kritične razmere po revoluciji, so v Sovjetski zvezi obdržali prisedniški sistem, ki se po čisto procesno tehnični strani ne razločuje od svojega prednika. Pač pa ae razločujejo ureditve v državah te drugo skupine po tem,, da so razširile prisedniški sistem na celotno pravosodje ali po tradicionalnem izrazju na kazensko in civilno sodstvo ; vendar tudi to ni nič novega, in je tudi ena izmed značilnosti angleškega sistema. Za ovrednotenje neke družbene institucije pa ni pomembno samo v kakšnih okoliščinah je nastala temveč je pomemben tudi njen razvoj, ki poteka pač bolj ali manj skladno ali sinhronizirano z razvojem družbe, v katero je vsajena. To se lepo vidi iz primerjave sodnih institucij, ki so nastale ob revolucionarnih spremembah, od katerih ene z ustalitvijo razmer odpadejo, druge pa, če količkaj ustrezajo dolgoročni perspektivi, ostanejo. Sodstvo je tudi ena izmed institucij , pri kateri so radikalni posegi od zunaj kot odmiki od ustaljenih tirov nujno kratkotrajni zatem se sodstvo vrača na že utrjene poti zaradi njemu imanentne stalnosti in stabilnosti. Od tod morda tudi izvirajo stalno se ponavljajoče ocene, da sodstvo zaostaja za siceršnjim družbenim razvojem, ali da ga celo zavira. Takšne ocene se najpogosteje pojavljajo in obnavljajo takrat, kadar se hoče sodstvo spremeniti v navadno orodje določene politike, kadar se uveljavlja t.i. instrumentalistični pogled nanj in prezro njemu lastni cilji.198 4.2. Prisedniški sistem v nemških deželah Tudi za ta sistem se najprej zastavlja vprašanje, od kod izvira oziroma še bolj kot to, ali so tiste ureditve, ki so se pojavile sredi preteklega stoletja, ponovna oživitev institucije germanskega občega prava ali celo izvirajo iz bolj oddaljenega vira ali ne. Ob tem vprašanju so v dokriti različna stališča. V manjšini so sicer tisti, ki povezujejo to ureditev z nekimi oblikami ljudskega sodstva še iz karolinških časov. Zato stališče velja pač isto, kar je bilo omenjeno ob problemu, ali je tudi porota nadaljevanje ljudskega sodstva primitivne družbe. V večini pa so stališča, da gre za nadaljevanje institucije gorniškega občega prava t.i. s kabinskih sodišč (SchOffengeriolite ). Ta stališča so vplivala tudi na zakonodajo, saj so novo tvorbo v 19. stoletju tudi tako poimenovali in se je v nemškem izrazju tudi obdržala do danes. Takšno je tudi gledanje v romanskem svetu; tudi tu so oživili označbo iz fevdalne dobe (échevinage za sistem in bchevins za prisednike), čeprav uporabljajo tudi primernejšo označbo assessoriat oziroma assesseur.a Takšno stališče je seveda posebno pomembno saj smo videli, da je bil v razpravah o poroti močan argument zoper poroto ravno sklicevanje na stare germanske oziroma nacionalne institucije. Z nekakšnim zatonom porote na evropskem kontinentu je ta argument sicer izgubil na pomenu, ker porota nima več tiste zaslombe v doktrini, ki jo je imela. Da je stališče o germanskem izvoru prisedniškega sodišča z zgodovinskega zornega kota napačno je v jugoslovanski teoriji prepričljivo pokazal Bayer.Gibanje za takšna sodišča v 19. stoletju je pač povezano z gibanjem za uvedbo porote oziroma za vključitev državljanov v kazensko sodstvo v moderni družbi kot ene dosti pomembnih sestavin političnih gibanj ; kot takšnega tudi obravnavamo prisedniški sistem v tem sestavku. Prisedniško sodišče pa je po nekem drugem kriteriju germanskega izvora, po kriteriju nastanka torej po geografskem in družbeno poli' tienem kriteriju. Za to tudi začenjamo ta del sestavka z razpravo o germanskem srednjeevropskem pii sodniškem sistemu. 86 Kljub temu, da se je ideja o skabinskih sodiščih sporadično uveljavila v posameznih nemških deželah kot o edini primerni obliki za sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu (na kazensko sodstvo se je tudi vedno omejevala), je vsem sistemskim in končnim rešitvam germanskega prostora skupno, da se štejejo skabinska sodišča samo za komplementarno institucijo k poroti. Druga skupna značilnost je, da so sprejeli to obliko za primerno le za manj huda kazniva dejanja, ki spadajo v t.i. splošno kriminaliteto, kot so kazniva dejanja zoper življenje in telo,zoper premoženje Ipd. ali za najmilejša kazniva dejanja) gre torej za t.i. prestopke (Vergehen) in prekrške (iitaertretungen) dokler obstaja trihotomna klasifikacija kaznivih dejanj. Od te stroge omejitve so odstopili pač toliko, kolikor so omejevali maneverski prostor poroti znotraj kategorije hudodelstev in za politična kazniva dejanja ter kazniva dejanja storjena s tiskom. Toda za nemško ureditev je še značilno, da je bila za določen čas (do 1. 1932) izločena kategorija t.i. srednje kriminalitete, (v korist poklicnega sodišča) tako, da so ostala v pristojnosti skabinskih sodišč samo lažja kazniva dejanja. Kakšni razlogi so vplivali na to ureditev, bi pokazala natančnejša proučitev zakonodajne geneze. Tudi brez te pa lahko samo ponovimo eno izmed konceptualnih izhodišč za uvedbo porote, da naj bo ta uvedena samo v pomembnejših zadevah, pomembnejših s stališča družbe (teža kaznivega dejanja) ali zaradi posebno potrebnega varstva obdolženca (pred preveliko represivno oblastjo sodnika državnega uradnika). Drugi razlogi so seveda nujno tudi procesno tehnične narave in razlogi elconomicnos bi postopka (tudi v materialnem smislu), racionalnega nalaganju obveznosti državljanov, ipd. Iz takšne zakonodajne ureditve pristojnosti je seveda mogoče sklepati, da so skabinska sodišča vendarle sodišča manjšega pomena vsaj dotlej, dokler se ni premaknila njihova pristojnost tudi na t.i. srednjo kriminaliteto in se nista uvedli glede na sestavo dve vrsti skabinskih sodišč t.i. sodišče v ožjem smislu in razširjeno skabinsko sodišče. Praktični pomen in vloga skabinskih sodišč pa sta bila vsekakor večja glede na to, da so kazniva dejanja iz njihove pristojnosti številnejše oziroma predstavljajo groš kriminalitete . Od reforme leta 1924, imenovane po takratnem ministru za pravosodje Emmingerjeva reforma, so bila v Nemčiji do 2. svetovne vojne in po letu 1950 ostanejo skabinska sodišča edina oblika za vključevanje občanov v kazensko sodstvo, čeprav pod dvema različnima označbama, "Schwurgericht" in Schttffengericht" sestavljenih iz poklicnih sodnikov oziroma sodnika (beamtete Richter) in nepoklicnih sodnikov (nichtbeamtete Richter - porotniki - Geschworene oziroma skabini-Schtiffen). Očitno je, da se je izraz Schwurgericht obdržal samo zaradi tradicije in morda še tudi zaradi tega in dokler je številčna zasedba (trije poklicni sodniki in šest porotnikov) terjala, da so se obdržale nekatere zunanje oblike postopka, ki so tipične za poroto. Vsebinska zveza s poroto pa je še obstajala morda v dveh smereh; najprej v tem, da je tudi to prisedniško sodišče v glavnem obdržalo pristojnost za tista kazniva dejanja, za katera je bila preje pristojna porota; v veljavi so ostale (ob reformi 1924) tudi tiste posebne ureditve v posameznih deželah, ki so posebej določale pristojnost porote za tiskovne zadeve.Druga pomembnejša reminiscenca na poroto pa je v tem, da zoper sodbo 11 porotnega" sodišča ni bila in ni možna pritožba temveč samo t.i. revizija, s katero se lahko izpodbija samo pravna stran sodbe. Za stanje v povojni Zahodni Nemčiji do danes je glede na sedanjo sodno organizacijo značilno, da je omenjeno razločevanje med poroto in alcabinakim sodiščem resnično mogoče razložiti samo s tradicijo po letu 1972 se to kaže samo še pri instituciji, ker se odslej nepoklicni sodniki tudi pri "poroti" imenujejo skabini."01 Druga značilnost sedanje ureditve pa je, da se v določenem smislu odstopa celo od koncepta skabinskih sodišč. Po današnji organizaciji sodišč obstajata praviloma dve vrsti sodišč 1. stopnje kot sodečih sodišč:t.i. Amtsgericht (izraz ni prevedljiv) in deželno sodišče (Landesgcrioht). Pri prvih je pristojnost razdeljena med sodnika posameznika in skabinsko sodišče ; slednje sestavljajo 1 ali 2 poklicna sodnika in dva porotnika ; pri drugem pa obstajajo tri možnosti: 88 mala in velika kazenska zbornica (straficammer) in porota (Schvmrgericht) v naslednjih sestavah po istem vrstnem redu: 1 poklicni sodnik in dva skabina, trije poklicni sodniki in dva skabi-na, trije poklicni sodniki in dva skabina. Od teh zunanjih sprememb, s katerimi so zabrisane takorekoČ vse razlike med institucijama, ki imata različni označbi, pa je posebej pomembna tisto, ki zadeva sestavo velike kazenske zbornice in t.i. poroto; tu je sedanja ureditev povsem v nasprotju s tradicionalno zahtevo glede sestave prisedniškega sodišča; gre za zahtevo, ki je bila posebej poudarjena tudi na mednarodnem kongresu v Palermu 1933. leta, da mora biti število nepoklicnih sodnikov dvakrat večje kot število poklicnih sodnikov. Sedanja ureditev pa rešuje tudi neko drugo vprašanje, ki je bilo dolgo odprto in so ga v zahodnih ureditvah v glavnem reševali po vzorcu porote; tudi prisedniško sodišče naj bo samo sodišče 1. stopnje. Sedanja zahodna nemška ureditev pa določa, da sta obe skabinski sodišči pri deželnem sodišču (mala in velika kazenska zbornica) tudi sodišči 2. stopnje samo t.i. porota je omejena na prvostopno sojenje. Prva od omenjenih novot je vsekakor problematična, čeprav tudi ni povsem nova; druga novota je vsekakor razumljiva, če nanjo gledamo s stališča prisednikov kot sodnikov o dejstvih, če se v pritožbenem postopku napada dejanska podlaga sodbe. Razlagati pa jo je mogoče, ker se po sedanji ureditvi postopka s pritožbo (Berufung) v zahodno nemškem pravu, postopek na drugi stopnji vedno vodi v obliki glavne obravnave, najbrže za to, ker je odločba pritožbene instance sodba. Sodobna nemška doktrina dosti enotno razume sedanjo ureditev kot čisti prisedniški sistem, ga ocenjuje kot primernega in za definitivno rešitev dileme -o poroti, za katero se nihče ne zavzema. Razloga za sodelovanje nepoklicnih sodnikov v kazenskem sodstvu ne vidijo več v varstvu pred oblastveno samovoljo; njihovo sodelovanje pa naj bi krepilo razumevanje prebivalstva za kazensko pravosodje in zaupanje v njegovo pravičnost.20^ 4.2.2. Za avstrijsko ureditev smo že ugotovili, da je dilemo, ali porota ali skabinsko sodišče ali kombinacija,obeh resila v korist porote, oziroma poklicnega sodstva. To je bila originalna rešitev 1373. leta, pri tem je ostalo tudi po ustanovitvi republike po 204 v 1. svetovni vojni, bele od 1. 1934 do vojne je porota (Geschworenengericht) to samo po imenu po vsebini pa je prisednišlci (skabinski) sistem. Današnja avstrijska ureditev, ki je oživila poroto čeprav po belgijskem vzorcu, pa vendarle ni enovrstna. Po današnjem pravnem stanju obstaja poleg porotnega sodišča z dosti omejeno pristojnostjo verni arie še sodišče prve stopnje, ki sodi (če ni pristojen sodnik posameznik) po senatu} tega sestavljajo dva poklicna sodnika in dva skabina. Zanimiva je številčna zasedba tega skabinskega sodišča, ki pa je povsem enaka, kot je bila prejšnja za senat poklicnih sodnikov kot sodečega sodišča 1.stopnje. Za prisedniški sistem, ki združuje poklicni. in nepoklicni element v en kolegij z enako glasovalno in odločujočo veljavo, je takšna paritetna zasedba edina, ki preprečuje preglasovanje poklicnega dela nad nepoklicnim in vice versa razen pri odločitvah, ki so v korist obtožencu. Glede na razdelitev pristojnosti med poroto in skabinskim sodiščem (§§ 13 in 14 StPO) oziroma med zadnjim in sodnikom posameznikom in glede ra strukturo kriminalitete, so slcabinska sodišča v praksi dosti pomembnejša. S tega zornega kota so tako tudi za Avstrijo slcabinska sodišča bolj reprezentativna kot' porotna sodišča, Čeprav se v teoriji, uvršča Avstrija med tiste države, ki pripadajo skupini držav s porotnim sistemom.Poroti in skabinskim sodiščem pa je res skupno, da je zoper sodbo enega ali drugega možna samo pritožba zaradi kršitve materialnega ali procesnega prava (t.l. ničnostna pritožba) in zaradi izi'eka o kazni} s tem pravnim sredstvom ni mogoče neposredno izpodbijati dejanske podlage sodbe. 4.2.3. V to skupino štejejo tudi ureditve v tistih švicarskih kantonih, ki so že od vsega začetka uvedli prisednlški sistem ali so dosti zgodaj zamenjali porotni sistem s skabinskim sodiščem. To so predvsem tisti kantoni, ki spadajo v nemški pravni prostor pa tudi kanton Tessin z italijansko govorečo večino pa šteje sera. Za švicarske razmere vendar ni več poglavitno vprašanje, ali porota ali prioednišlci sistem, temveč sistem sodstva z izključno poklicnimi sodniki ali. pa s kabinski sistem. Znani švicarski kriminalist Jean G-raven , ki šteje med najbolj vehementne zagovornike poklicnega sodstva, je težnje prve skupine drastično izrazil na posvetovanju v Bruxelles-u v dveh smereh} glede porote in reformnih prizadevanj o njej, da obstaja edina možna reforma v tem da se porota odpravi. Pa tudi kar zadeva prisedniaki sistem, ki mu sicer daje prednost pred poroto, je njegovo mnenje odklonilno; vsa reformna prizadevanja od porote k prisedniškem sistemu označuje kot reforme v napačni smeri, šteje med tiste, ki so mnenja, da dobro sodstvo potrebuje dobrega sodnika ; to je pa samo v skladu z zahtevami modernega časa in moderne politike kazenskega sodstva usposobljeni poklicni sodnik specialist. Po razpoložljivih podatkih sodeč gredo reformna prizadevanja v današnji Švici v smeri skablnskih sodišč oziroma prised-2 05 a niških sodišč. 4.5. Prisedniška ureditev v romanskih deželah 4.3.1. Ekspanzija pri selniškega sistema preko meja matične dežele je šla, kot smo še ugotovili na evropskem kontinentu v obratni smeri kot pri poroti; od germanskega prostora v romanski prostor. Za tipična pred sta vnilca tega razvoja lanlco označimo Francijo in Italijo. Pomembna razlika med obema je vendarle v tem, da je Francija najprej reformirala poroto po belgijskem vzoru, Italija pa je neposredno zamenjala poroto s prisedniškim sodstvom in to še pred prvo franco- 206 sko reformo 1. 1932 z novim zakonom o kazenskem postopku v 1. 1930^ Okoliščino, da je Italija nadomestila porotni sistem s prisedniškim, v Franciji pa je to storila vlada v Vichy-u koncem 1. 1941, so različno razlagali in jo razlagajo. Tistim, ki trdijo, da gre pri tem za ukrep avtoritarnega režima, drugi argumentirano odgovarjajo, da gre za bolj ali manj slučajno koincidenco ali kvečjemu za pospešujoči dejavnik pri rešitvi problema, ki je skoraj toliko star kot je na evropskem kontinentu staro vprašanje sodelovanja občanov v kazenskem sodstvu. Graven, ki posebej označuje takšno razlago kot "erreur de perspective", navaja kot zgovoren protiargument švicarske izkušnje in dejstvo, da so se takšni predlogi pojavili preden so bili zaznavni znanilci avtoritarnih teženj zlasti v Nemčiji/"00 4.3.2. Francoski prisedniški sistem Zakonik o kazenskem postopku iz 1. 1958/59 (c.P.P.), ki je po 160 letih zamenjal zakonik iz napoleonske dobe, je potrdil v načelu v iz prisedniski sistem/l. 1941. Odločitev ni bila tako sama po sebi razumljiva in na dlani kot se zdi; razpravljali so še o dveh možnostih, ali znova oživiti klasično poroto ali pa tisto iz 1. 1932. Več možnosti je sicer imela zadnja, vendar je prevladalo stališče, da ni mogoče združiti dveh popolnoma različnih sistemov/'0''1 ‘tradicija ali nostalgija po nekdanji poroti sta imeli določen vpliv na to, da se tudi nova ureditev imenuje enako ^ ^prejšnja porota (cour d'assizes). C.P.P. je tudi sicer obdržal nekatere zunanje oblike in atribute porote. Takšno sodišče se deli v poroto, ki šteje 9 porotnikov (jurés), in sodišče (la cour), ki je sestavljeno iz predsednika in dveh sodnikov. Postopek na glavni obravnavi poteka v bistvu enako, porota je ločena od sodišča in sodeluje kot pasiven opazovalec j predsednik ima enako formalno in materialno procesno vodstvo oziroma svojo diskrecionarno oblast in tudi vodi posvetovanje ) tu pač zaseda porota s sodnim senatom skupaj in skupaj odloča o vprašanju krivde in kazni. Posvetovanje poteka praviloma m podlagi sestavljenih vprašanj, ali pa točk obtožnega akta, brez kakršnegakoli v naprej danega rezimeja ; glasovanje pa je pismeno in tajno in ko se ugotovi rezultat glasovanja se glasovnice sežgo. Porotniki, ki se določijo z žrebom morajo priseči pred začetkom obravnave (čl. 304 C.P.P. v besedilu iz 1. 1972), predno pa se začne posvetovanje in glasovanje pa dobe pravni pouk, ki je v bistvu enak znameniti formuli o odločanju na podlagi notranjega prepričanja (cenviction intime) po čl. 342 C.I.C. (novi čl. 353 C.P.P. ) Eden pomembnih ugovorov zoper prisedniški sistem je, da ima državni sodnik (oziroma sodniški kolegij) neposredno možnost za vplivanje na sodnike prisednike in da je s tem odpravljena vsaka možnost samostojnega in suverenega odločanja. C.P.P. je prav zaradi tega zvečal število porotnikov na 9 (po ureditvi iz 1. 1941 je bilo šest porotnikov)} razen tega pa je določil, da mora biti odločba o krivdi (krivdorek) in vsaka druga odločitev, ki je za obdolženca neugodna, sprejeta s kvalificirano večino najmanj 8 glasov} za veljavnost takšne odločbe je tako potrebno, da glasuje zanjo večina porotnikov 211 (t.j. 5) in vsi člani sodniškega kolegija. Iz zgoraj omenjenega pouka porotnikom (čl. 353 G.P.P.) tudi izhaja, da tudi po novi ureditvi odločitev porotnikov nima obrazložitve; s tem seveda obdrže vso veljavo in težo kritike na račun porote, 211a katere odločitve po vsebini ni mogoče kontrolirati.' Kljub vsem omenjenim in še drugim reminiscencam na poroto v danes veljavni ureditvi, seveda ni dvoma, da gre za prisedniški sistem; ta pa v Franciji ravno tako ni reprezentativen kot ni bila prejšnja porota. To zaradi tega, ker je že po normativni ureditvi omejen na relativno majhen obseg, pristojnost tega sodišča je v m čelu enaka pristojnosti porote; spredaj opisana praksa t.i. korekciona- lizacije se giblje v enakih mejah. S tega zornega kota se pokaže 212 dilema' ali vrnitev na uredilev iz 1. 1932 ali obdržati to, ki je uzakonjena, brez posebnega pomena. 4.3.3. Italijanski prisedniški sistem Veljavna ureditev sodelovanja državljanov v kazenskem sodstvu, ki temelji na več zakonih po 1. 1951 in na posebni določbi ustave iz 1. 1948, je v bistvu nadaljevanje ureditve sprejete v letih 1930/1931 V pripravah za odpravo temeljev fašističnega režima in ureditev demokratične države je ta okoliščina imela določen vpliv ; postavilo se je vprašanje, ali ne bi kazalo znova uvesti čisti porotni sistem. Še več, izdelan je bil že zakonski osnutek, ki je izhajal iz tega, da je porota nujno institucija pravne in demokratične države. Prevladalo pa je vendarle stališče, da že ustava predvideva mešan organ, zlasti pa da lahko samo prisedniški sistem zadovolji drugo načelno 214 določbo ustave, da mora biti vsaka sodba obrazložena. Nova ureditev pa je prinesla določene novosti glede sestave prised-niških sodišč in seveda tudi glede pogojev za porotnike; najpomembnejša novost pa je, da je s to zakonodajo uvedena dvoinstančnost prisedniškega sodstva ; poleg sodišča 1. stopnje (Corte djassise) je določeno posebno prizivno prisedniško sodišče (Corte d'assize d'appello), ki se pojavlja nasproti sodišču 1. stopnje kot sodišče polne jurisdikcije(s pravico apelacije v pomenu kontrole sodbe nižjega sodišča po dejanski in pravni strani); to sodišče je sestavljeno enako kot sodišče 1. stopnje, t.j. iz dveh poklicnih sodnikov in šestih porotnikov. Tako naj bi rešili star problem in odstranjena je ovira za uveljavitev dvoinštančnega sojenja tudi kadar sodelujejo v kazenskem sodstvu nepoklicni sodniki kot predstavniki ljudstva. Ker pa odloča apelacijsko prisedniško sodišče praviloma brez ponovitve dokaznega postopka na podlagi poročila sodnika poročevalca, se zastavlja vprašanje, kakšen smisel ima navzočnost sodnikov pri-sednikov na tej stopnji; po izraženem mnenju je edini razlog za sodelovanje državljanov v kazenskem postopku kot sodnikov prisedni-kov, da ti presojajo kazensko zadevo po drugačnih kot strokovnih vidikih in tako vnašajo v sojenje tako pomembno "ljudsko zavest"; v položaju, v katerem se znajdejo ti prisedniki, pa te svoje vloge skoraj ne morejo uresničiti. Za to so tudi posamezni poznavalci problema predlagali (brez uspeha doslej) da bi morala biti v pritož- 215 benem postopku obvezna obravnava. Ob tem se ponuja primerjava z jugoslovansko ureditvijo, po kateri je senat pritožbenega sodišča, če se odloči, da je treba opraviti glavno obravnavo pred sodiščem na 2. stopnji, sestavljen iz poklicnih sodnikov in sodnikov porotnikov. Iz znanih razlogov, pa obravnav pred sodiščem druge stopnje ni, in talco je tudi ta ureditev samo teoretična možnost brez praktičnega pomena. 'Lkidi za italijansko ureditev velja, da izvrševanje kazenske sodne funkcije ob sodelovanju občanov ni za njo reprezentativno; pristojnost prisednišlcega sodišča je razmeroma ozko določena po kriteriju vrste kazenske zadeve (rationae materiae); v čl. 29. veljavnega zakonika o kazenskem postopku so določena kazniva dejanja, ki spadajo v pristojnost prisednišlcega sodišča, po kriteriju, ki za opazovalca od strani ni prav enostaven in jasen, razen tistega, ki zadeva t.i. kazniva dejanja zoper državo (personalità dello Stato); nekatera dejanja so določena po členih kazenskega zakonika, druga pa po zakonskih označbah kaznivih dejanj, vendar v kvalificirani obliki. V delu italijanske doktrine nobena od oblik sodelovanja nepoklicnih sodnikov v kazenskem sodstvu, ki sta doslej preizkušeni v praksi, nima posebne cene; kaže, da je obstoječa ustavna ureditev najpomembnejši argument za to, da to sodelovanje še obstaja, hkrati pa je tudi razlog za to, da se alternativa s čisto poroto ne pojavlja na 216 dnevnem redu. To je posebno prišlo do izraza na kongresu italijanskih pravnikov kriminalistov 1. 1963 v Neaplju, ki je imel na dnevnem redu točko "Problemi della Corte d'Assise11. Po referatih in razpravi, o prevladujočo noto odpraviti sodelovanje laikov v kazenskem sodstvu, so sprejeli med drugim sklep, da bi bilo treba, vsaj dokler še velja čl. 102 Ustave, reformirati obstoječi sistem v treh smereh: l) zvečati. število poklicnih sodnikov v senatu na tri (tako na prvi kot tudi na apelacijski stopnji 2) določiti kriterij za pristojnost prisednišlcega sodišča glede na vrsto zadeve tako, da bi izključili prisedniško sodišče v vseh primerih kaznivih dejanj s posebnimi "tehnično pravnimi" problemi in 3) poklicne sodnike bi bilo treba izbirati med tistimi magistrati, ki so posebej kriminološko in kriminalistično usposobij eni. Ranieri ocenjuje te sklepe kot kompromisno rešitev zlasti v tistem delu, ki zadeva zvečanje števila poklicnih sodnikov, kar po seveda ne pomeni dosti ali toliko kot nič. Pomembnejši je vsekakor predlog glede nove določitve pristojnosti; ta bi namreč v praktični izvedbi pomenil odpravo laičnega elementa v sodstvu,11 saj bi zmanjšal pristojnost asize na nič". Poglaviten argument na tem kongresu je bil podobno kot na že večkrat omenjenem posvetovanju v Bruxelles-u 1. 196?, da zahteva moderno kazensko pravo v sodobnih ra zime rak drugačno kazensko sodstvo kot je sodstvo, ki je kot izvrševalec represivnega kazenskega prava usmerjeno izključno v ugotavljanje dejstev o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti. 4.4. Poglavitne značilnosti sovjetske ureditve prisedniškega sodstva 4.4.1. V uvodnih izvajanjih k temu delu študije, ki obravnava prisedli iški sistem (pod 4.1. spredaj), smo ugotovili, da uvedba pri-sedniškega sistema po oktobrski revoluciji v Sovjetski zvezi in v tistih evropskih državah (srednje in Vzhodne Evrope), ki so v temelju spremenile družbenopolitični sistem, ni preprosta presaditev tujega vzora, da pa je vendarle v določeni zvezi z njim. Toga seveda ne bi bilo treba posebej poudarjati, če se ne bi vedno znova pojavljala stališča, da gre tu za povsem originalno rešitev vprašanja o sodelovanju državljanov pri eni izmed tipičnih državnih funkcij, ali pa se vizija o neki (najbrže) daljni prihodnosti jemlje za že uresničeno dejstvo^'^. Že na tem mestu se mi zdi potrebno poudariti, da ima prisedniško sodstvo v teh ureditvah pač določeno skupno značilnost s tistim, ki je nastalo in se razvilo v meščanski družbi; je pa nasproti temu vsekakor drugačna kvaliteta, kakor je pač tudi drugačna kvaliteta družbeno politična konstelacija, v katero je bilo vključeno in se je razvijalo bolj ali manj v skladu z razvojem družbeno političnih razmerij in njihovo pravno ureditvijo. 4.4.2. Oktobrska revolucija je v takratni državni tvorbi zatekla sodno organizacijo, ki je bila od srede preteklega stoletja prirejena sicer po vzorcu evropskih kontinentalnih ureditev predvsem pa francoske ureditve, Upoštevati pa je treba tako, da je bi- la predrevolucijska carska Rusija ne samo gospodarsko dosti manj razvita kot druge večje evropske države, temveč je bila tudi sicer obremenjena še z močnimi ostanki fevdalne družbe$ zato je bila v politično pravnem pogledu bližje tipu države prosvetijenenga absolutizma kot meščanske demokracije vendar države z že vedno bolj se razvijajočimi revolucionarnimi gibanji. To je tudi pogojev, lo po zmagoviti revoluciji dosti dosledno upoštevanje enega izmed vodilnih načel proletarske revolucije, da proletariat po prevzemu oblasti ne more enostavno prevzeti starega državnega aparata, temveč mora tega radikalno odpraviti in si ustvariti novega. V ta aparat pa šteje seveda tudi sodstvo in tako je bil eden prvih ukrepov nove oblasti dekret o sodišču št. 1. z dne 24.11.1917. leta. S tem dekretom so bila odpravljena vsa predrevolucijska sodišča oziroma • bolje rečeno odpravljen je bil celotni sistem rednih in izrednih sodišč, državno tožilstvo in advokatura in preiskovalni organi. S tem dekretom so bili odpravljeni tudi mirovni sodniki, ki so jih nadomestila krajevna sodišča sestavljena iz enega stalnega sodnika in dveh občasnih priaednikovj te so vabila na posamezna zasedanja na podlagi liste občasnih prlsednikov, ki so bili vsi (kot tudi stalni sodniki) voljeni. Itacelo volilnosti, ki je ena bistvenih sestavin nove ureditve, sicer ni bilo povsem neznano, ker so bili prejšnji mirovni sodniki tudi voljeni vendar posredno, za sodnike rednih sodišč in za porotnike pa preje to ni ve], j alo. Razen tega so bila s tem dekretom ustanovljena tudi posebna sodišča, delavski in kmečki revolucionarni tribunali, katerih temeljna naloga je bila: boj zoper kontrarevolucionarne sile, ukrepi za varstvo revolucije in njenih pridobitev, za odločanje v zadevali, ki so v zvezi a bojem zoper "maroderje" zoper ropanje, sabotaže in druge napade s strani trgovcev, industrijalcev, uradnikov in njih podobnih". Z dekretom je bila v skladu z doslednim upoštevanjem načela zbornosti določena tudi sestava teh sodišč in sicer iz stalnega predsednika in šestih občasnih prlsednikov, ki so jih volili gubernijski oziroma mestni sovjeti (delavcev, vojakov in Ime to v). Z revolucijo je bil seveda tudi v načelu odpravljen prejšnji pravni red} sodišča so sodila "na podlagi revolucionarne pravne zavesti" vendar z uporabo tudi določb prejšnjega prava, kolikor niso bile v nasprotju z dekreti nove oblasti in programskimi zasnovami partije na oblasti. Z dekretom v sodiščih št. 2 (marca 1918) je bila sodna organizacija rednih sodišč dopolnjena talco, da so bila za zadeve, ki presegajo pristojnost krajevnih ljudskih sodišč ustanovljena redna sodišča splošne pristojnosti prve in druge stopnje (okrožna ljudska sodišča), kar lahko štejemo za zametek poznejše organizacije sodnega sistema od sodišča 1. stopnje dalje. Ta sistem dvotirnosti v sodni organizaciji oziroma celo trotirnosti, ker je treba upoštevati tudi vojaška revolucionarna sodišča, je pač pravno določen do končane državljanske vojne in zunanje intervencije oziroma do reforme sodnega sistema v letu 1922. V pogojih državljanske vojne pa sploh ni bila uveljavljena predvidena pritožbena instanca (oblastna sodišča) in tudi nadaljna višja instanca. Za dekret št. 2 je še pomembno, da je bilo z njim tudi določeno, da lahko sodišča uporabljajo določbe procesnega zakona iz 1. 1864 (leto obsežnejše reforme organizacije sodišč in kazenskega procesnega prava moja op.)"kolikor niso bile odpravljene z dekreti nove oblasti oziroma niso v nasprotju s pravno zavestjo da delovnih razredov". Dekret pa je zahteval, sodišče, ki ni uporabilo starih določb, da mora "v obrazložitvi navesti motive za razvelja- 220 vitev določb zastarelih ali buržuaznih zakonov", V V zvezi s temo pa je seveda pomembno predvsem vprašanje kako je bilo zamišljeno sodelovanje državljanov v sodstvu. Iz podatkov, ki m piscu na voljo, ni lahko najti odgovora na že postavljeno vprašanje, zakaj so se pri organizaciji sodstva orientirali na prisedniški sistem. Za ljudske prisednike (narodni zasedatelj) je bilo določeno, da ne odločajo samo o dejstvih temveč tudi o kazni (o drugih pooblastilih glej dalje)} pri okrožnih ljudskih sodiščih pa je bilo določeno, da je sodni senat sestavljen iz stalnega sodnika kot predsednika in 12 prisednikov, kadar sodi o kazenski zadevi} za pravdne zadeve pa je bil predviden senat treh stalnih sodnikov in 4 prisednikov. Ha prvi pogled bi se sicer zdelo tako sestavljen senat ne ustreza ne prisedniškemu sistemu ne porotnemu sistemu; predsedujoči je imel namreč samo posvetovalni glas, prisedniki so tako pravzaprav sami odločali o vseh vprašanjih, kazen so lahko odmerili nižjo kot je predpisana ali so jo lahko v celoti odpustili, lahko so vsak čas razrešili predsedujočega in aktivno so sodelovali na glavni obravnavi. Določbo, da ima predsedujoči samo posvetovalni glas, razlagajo s tem, da so bili včasih tudi iz vrst "starih pravnikov" (najbrže bivših sodnikov ali sicer angažiranih „ aparatu \221 v državnem ^re drevo luci j sle e države) "nad katerimi je bila potrebna kontrola delovnih ljudi"; posebnost te ureditve je bila tudi v tem, da so prisednike za sojenje v posameznih zadevah izbrali z žrebom iz liste prisednikov kandidatov, ki so jo sestavili krajevni rajonski oziroma vaški sovjeti. Iz teh podatkov tudi ni mogoče razbrati ali in kakšna strokovna usposobljenost je bila določena za stalne sodnike, če vsaj za revolucionarne tribunale lahko domnevamo, da so bili takšni sodniki praviloma laiki. Čeprav izhaja iz doslej povedanega, da je bila takšna organizacija sodstva v novi državi v veliki meri tudi pogojena s težkimi razmerami prvega obdobja in je v marsičem ostala celo samo neizvedena zamisel, je mogoče tvegati poskus vsaj hipotetičnega odgovora na spredaj postavljeno vprašanje ne pa kaj več. Upoštevati je treba namreč, da je tudi precej tvegano iz posameznih misli tvorca Sovjetske zveze Lenina sestaviti njegovo "teorijo" o sodstvu kot delu novega 222 državnega mehanizma. ' Mogoče pa je vendarle iz posameznih drobcev ugotoviti, da je šlo Leninu za to, da se namesto zbirokratiziranega zatiralskega in izkoriščevalskega sistema carske Rusije zgradi sistem resnične demokracije; v tem sistemu ima svoje mesto tudi sodstvo, ki temelji na sodelovanju občanov pri izvrševanju sodne funkcije, ki pa ni nekaj abstraktnega temveč ji določa konkretno vsebino in nalogo konkretna revolucionarna stvarnost. Lenin, ki je sicer ocenjeval buržoazno poroto kot čisto razredno institucijo, katere ena izmed značilnosti je izključitev iz vrst porotnikov delovnih ljudi, je vendarle komentiral sklep mednarodnega sodniškega kongresa na Dunaju 1912, 1,, da je treba poroto odpraviti in uvesti izključno sodstvo poklicnih sodnikov takole: "Med porotniki sedanjosti pogosto prevladuje posebno reakcionarno meščanstvo. Zdravilo proti temu zlu pa je v razvijanju demokratičnosti, v njeni dosledni in 223 celoviti obliki ne pa v niskotni odpovedi le-te" ' . Demokratizacijo v sodstvu iz tega in drugih podatkov lahko za ta čas opredelimo kot neposredno sodelovanje državljanov v sodstvu, z najbolj demokratičnim načinom njihovega izbora, volilnostjo sodne in pri-sedniolce funkcije, približanje sodne organizacije državljanom, poudarjanje vzgojne funkcije sodstva, zatiranje pojavov birokracije in rutinerstva ipd. Madrobnejši opis nadaljnega razvoja sodnega sistema v tem sestavku ni potreben utemeljen sklep,iz povedanega pa je, da so bila temeljna Izhodišča postavljena že na začetku. Leto 1922 je bilo že označeno kot leto, ko se ustali tista zamisel sodstva, ki se poslej ni bistveno spreminjala razen če poudarimo očitno težnjo po utrditvi rednega sodstva splošne pristojnosti in omejevanja pooblastil drugih organov (tudi izvršnih oziroma upravnih) za odločanje na tem področju in posebej tudi omejevanje oziroma odpravo posebnega sodstva. To velja posebej za omenjene revolucionarne tribunale, ki so, kot kažejo zgodovinske izkušnje, zakoniti spremljevalec vsake velike revolucije, so pa že po naravi stvari prehodna institucija; vojaške revolucionarne tribunale so vendar nadomestili vojaški tribunali. Sodelovanje občanov je bilo tako od leta 1922 dalje postavljeno na bazi čistega prisedniškega sistema, vendar je ta bistveno poenostavljen; sodeči senat naj bi sestavljal en sodnik kot predsednik in dva porotnika. Na prvi stopnji sodne piramide je ostalo ljudsko sodišče (narodni sud), katerega stvarna pristojnost se je postopoma širila, zlasti po odpravi okrožnih sodišč, to ljudsko sodišče je tako temeljni sodni organ s polno jurisdilcoijo. 4.4.3. Poglavitni namen dosedanjega še tako skopega orisa nastanka in izoblikovanja sovjetskega prisedniškega sistema v družbeni konstelaciji po oktobrski revoluciji je bil prikazati to, kar dostikrat oziroma v sovjetski teoriji na splošno imenujejo leninsko koncepcijo o vlogi sodstva in posebej o vključitvi državljanov v neposredno organiziranje (na podlagi volilnosti) nosilcev sodno funkcije in v njeno izvrševanje v obliki prisedniškcgn sistema. Čeprav se zdi na prvi pogled kot da je bistven poudarek pri tem t.i. instrumentalni pogled na pravosodje t.j. pravosodje velja -, * instrument nove razredne delavsko kmečke oblasti, je vendarle brc Im poudariti, da še v izhodiščih ni bila prezrta tudi varstvena funkcija pravosodja. IIa to kažejo vodno bolj poudarjene zahteve po zakonitosti dela vseh in predvsem pa sodnih organov, pa čeprav se ta izraža v smislu razredne, revolucionarne zakonitosti, za katero je poznejši razvoj pokazal, kako dvorezna je in kakšne nevarnosti subjektivizma in voluntarizma se za njo skrivajo. Ha to kažejo zahteve po enakopravnosti državljanov pred zakonom in pred sodišči, po neodvisnosti sodišč, o vzgojni funkciji . sodstvu ipd. Tudi vsebinsko pomembna značilnost tega obdobja in razvoja do prve vsezvezne Ustave 1924 je tudi, da nastaja nova organizacija sodstva (namesto tiste odpravljene) pri tleh, ali kot se popularno izraža od spodaj navzgor, čeprav je bilo to pogojeno tudi z objektivnimi okoliščinami razvoja nove sovjetske državnosti. Tako se je postopoma zgradila nova organizacija sodišč od najnižjih, ljudskih rajonskih (okrajnih, mestnih sodišč) prolco višjih sodišč (za vmesne upravne stopnje) do najvišjih sodišč federalnih enot in centralnega najvišjega sodišča Vrhovnega sodišča SSSR. 4.4.4. Današnja ureditev sovjetskega pravosodja z načelom sodelovanja državljanov pri sojenju na prvi stopnji v obliki prisedniškega sistema kot one izmed temu imanentnih značilnosti, je v svoji konceptualni zasnovi in v normativni izvedbi tudi rezultat določenih notranjepolitičnih procesov*, mejnik le-teh naj bi bil znameniti XX kongres partije na oblasti, prvi po Stalinovi ararti 1953. leta. Pomemben zakonodajni poseg na to področje pomenijo koncem leta 1958 sprejeti temeljni zakonodajni akti znani kot Temelji kazenske zakonodaje, kazenskega procesnega prava in organizacije sodišč. Zadnji izmed omenjenih zakonodajnih aktov je na podlagi takrat še veljavne ustave iz 1. 1936 določil organizacijo sodišč v 1. čl., ki določa, da izvršujejo sodno f unirci j o v 3SSB kot sodišča splošne pristojnosti (vojaška sodišča pustimo ob strani) naslednja sodišča: Vrhovno sodišče SSSR, Vrhovna sodišča zveznih republik, vrhovna sodišča avtonomnih republik, pokrajinska (krajevna),oblastna, mestna sodišča, sodišča avtonomne oblasti in nacionalnega okrožja ter rajonska (mestna) sodišča. V sestavku, ki je namenjen tujemu bralcu razvršča Savi falci ta sodišča v tri kategorije in sicer: ljudska sodišča v rajonih velikih mest in v manjših mestih, sodišča srednje (vmesne) stopnje ter vrhovna sodišča zveznih republik kot najvišja sodišča* vrh pravosodne piramide oziroma sistema, pred-stavija Vrhovno sodišče SSSR. Rova sovjetska ustava iz 1. 1977 (7. okt. 1977) je v čl. 151 potrdila isto organizacijo, ima pa tudi določbe, ki zadevajo neposredno tudi sodelovanje državljanov pri rednih sodiščih. Iz teh določb in upoštevaje tudi drugo normativno ureditev izhajajo naslednje značilnosti veljavne sovjetske ureditve prisedniškega sistema: Sodniki prisedniki oodelujejo pri izvrševanju sodne funkcije pri vseh sodiščih, kadar ta sodijo na prvi stopnji* senat sestavljajo (poklicni) sodnik in dva ljudska prisednika. Sodniki in ljudski prisedniki najnižjih sodišč so voljeni s neposrednimi volitvami in sicer poklicni sodniki s tajnimi splošnimi volitvami za dobo petih let* prisedniki pa se volijo na sestankih državljanov na delovnih mestih ali v teritorialnih enotah stalnega bivališča s javnim glasovanjem (z dviganjem rok) za dobo dveh in pol let. Volitve sodnikov in prisednikov vseh drugih sodišč (višjih in vrhovnih) za enake funkcijske dobe pa so posredne (volijo jih ustrez- ni sovjeti deputatov).2^ 102 Sodniki prisedniki imajo pri sojenju vse pravice sodnikov (čl. 154 Ustave). Sodniki in ljudski prisedniki so pri sojenju neodvisni in vesani samo na zakon (čl. 155 Ustave); odgovorni so in moraj o poročati volilnim telesom, ki so jili isvolila in so lahko odpoklicani tudi pred iztekom funkcijske dobe v postopku, ki ga določa zakon (h. odst. 152. čl.) Z zakonskimi predpisi je tudi določena popolna kazensko procesna imuniteta za sodnike in ljudske priaednike vseh sodišč; is virov, ki so piscu na voljo pa ni razvidno, ali jim je priznana tudi m v. terialno pravna (kazensko-pravna) imuniteta. Kot kriterija za izvolitev ljudskega prisednika sta določena samo volilna pravica in dosežena starost 25 let; postopek kandidature 0 07 in izvolitev pa je tudi prepuščen zakonodaji zveznih republik. i'e vsekakor zelo skope podatke je potrebno dopolniti še z nekaterimi drugimi, ki so deloma vsebovani v Temeljih zakonodaje, delom po v procesnopravnih zakonih; brez teh namreč ni mogoč niti poskus ovrednotenja tega sistema v primerjavi z drugimi sistemi. Omenjena ljudska rajonska (mestna) sodišča so vsekakor reprezentativna «u sodstvo prvo stopnjo, saj že glede na zakonsko določitev njihove pristojnosti odpade na njih največji del zadev. Če upoštevamo ocenitve, kolikšen del zadev rešujejo ta sodišča, lahko sklepamo, da je sicer dosti pomembna posebnost sovjetsko ureditve le bolj teoretična možnost; gre za t.i. pravico avokacije (ali devolucije), ki pripada višjim sodiščem in pomeni pravico, da lahko višje sodišče prevzame po svoji presoji vsako zadevo sodišča prve stopnje in jo samo obravnava in o njej odloči. Glede na to je tudi institucija ljudskih prisednikov pri višjih sodiščih praktično nepomembna, z zornega kota stvarne pristojnosti teh sodišč kot sodišč prve stopnje 228 pa je seveda logična in nujna. Iz predpisov o postopku pa izhajajo še nekatere druge omembe vredne posebnosti sovjetske ureditve. Prva posebnost je, da ljudski prisedniki ne sodelujejo samo na glavni obravnavi in pri sojenju temveč tudi v fazi postopka pred glavno obravnavo, ki se imenuje postopek predaje zadeve sodišču. V bistvu gre za institucije t.i. pripravljalne seje sodišča, ki jo sestavlja isti senat kot je predviden za glavno obravnavo. Po sklicanje te seje pride sicer na pobudo sodnika (predsednika senata), če se ne strinja z obtožnico ali pa, če.je treba nadomestiti prisilni ukrep zoper obdolženca z drugim ukrepom* ne glede na to pa se na seji lahko sprejme katerakoli odločitev, ki sicer spada v pristojnost te seje. Gre torej za sodno kontrolo obtožnega akta, lei je glede na siceršnjo ureditev kazenskega postopka tudi prva faza, v kateri sodeluje sodišče v kazenskem postopku in šele od tu daljo šteje postopek za sodni postopek. V222. čl. ZKP RSFSR so določena vprašanju., o katerih se razpravlja na tej seji, v čl. 226. istega zakona pa je določeno, kaj lahko sklene sodni senat. Čeprav jev osnovi te ureditve, da naj senat v tem okviru ne prevzema funkcij razpravljajoče,:,., senata, je pa vendarle očitno, da mora zavzeti določeno stališče o zadevi, ki naj bi bila šele pretresena na glavni obravnavi, zla- O O o sti ko odloči, da naj se obdolženec izroči (preda) sodišču ‘~''* druge možne odločitve (vrnitev zadeve v dopolnitev preiskovanja, o prekinitvi postopale, o tem, da se stvar odstopi drugemu pristojnemu sodišču in končno da ee postopek ustavi)same po sebi ne vzbujajo istega ali vsaj ne tako tehtnega pomisleka. Pobudo za takšno sejo sicer da lahko tudi obdolženec* to v čl. 223 (istega zakona) sicer ni posebej omenjen, je pa obsežen v besedni zvezi "osebe iti organizacije" in tudi sicer to izhaja iz konteksta te določbe. V V procesnem pravu je tudi predpisan postopek sprejemanja odločitve senata po opravljeni glavni obravnavi. Če upoštevamo zopet isti vir t.j. ZKP RSPSR kot reprezentativni za SSSB,izhajajo iz tega na tile čin j e značilnosti: Tajnost posvetovanja in odločanja je posebej poudarjena s prepovedjo, da bi sodniki javno iznašali med posvetovanjem izraženo mnenje (čl. 302). Odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje enostavna večina sodnega kolegija, glasovanje je za vse člane kolegija obvezno, predsedujoči pa glasuje zadnji (2. odst. 316 čl. ZKP RSFSR). Določba o enostavni večini ima pomen le, če sestavljajo sodni kolegij več kot trije člani, kar pa za sojenje na prvi'stopnji ne pride v poštev. Posvetovanje in glasovanje poteka na podlagi v zakonu določenih vprašanj, ki pa morajo biti postavljena tako, da je nanje možen odgovor z da ali ne (l. odst. 306. čl. cit. zakona). Sodnik ali prisodnik, ki glasuje drugače kot večina, ima pravico, da razloge se za to razloži pismeno$ to t.i. ločeno mnenje/sicer ne razglasi, pač pa se priloži k spisu (307. čl. cit. zakona). Vprašanja, o katerih se glasuje, so našteta taksativno v desetih točkah 303.čl.in po vsebini predstavljajo poglavitna vprašanja, ki se rešujejo v kazenskem postopku o sodbo (obsodilno ali oprostilno sodbo) te točke so sestavljene na način, ki nekako spominja na listo vprašanj, ki imajo tradicijo v kontinentalnem porotnem sistemu; očitno je, da so takšne kot so določena prav zaradi sodelovanja ljudskih prisednikov pri sojenju. Prilastek "talcstativno" v tej zvezi pa velja le za vprašanja iz čl. 303, ki so izključno materialno pravno narave. Vprašanja procesne narave (procesni pogoji) se po sovjetskem pravu praviloma ne rešujejo s sodbo, temveč z ustavitvijo kazenskega postopka med’ glavno obravnavo (259. čl, ). Ta vprašanja so v zvezi z določbo, ki jo najdemo že na začetku ned splošnimi določbami zakonika (4. čl.) pod naslovom "okoliščine, ki izključujejo izvedbo postopka v kazenski zadevi"; okoliščine so Se najbližje tistim okoliščinam, ki so po jugoslovanskem kazenskem procesnem pravu kot procesne ovire razlog za ustavitev kazenskega postopka oziroma za izrek zavrnilne sodbe. Zastaranje kazenskega pregona in dejstvo, da je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo pa vendar po sovjetskem pravu rešujejo z deklaratorno obsodilno sodbo, (obdolženec se oprosti kazni,3. odst. 5. el.). Tn vprašanja vsekakor pridejo po naravi stvari same najprej na vrsto za posvetovanje in glasovanje$ pri teni pa je pomembna še ena posebnost te ureditve, da se obe tu omenjeni procesni oviri (zastaranja oziroma amnestija) upoštevata le, če obdolženec temu ne nasprotuje (4. odst. istega člena). Končno pa ne nazadnje je treba upoštevati še nekaj posebnosti sovjetske ureditve, lei ima tudi pomen za obravnavano problematiko. Ena je posledica dejstva, da je v tem pravu izvedba predhodnega postopka praviloma v pristojnosti javnega tožilstva (prokuratorc) in organov resora notranjih zadev in sicer v obliki poizvedb ali preiskave (dvojnost oblik in večtirnost organov predhodnega postopka). Rezultati dela teh organov so eicer podvrženi določeni kontroli še pred začetkom glavne obravnave po predsedniku senata oziroma pripravljalni seji (glej spredaj). Ker pa se pomenkijivosti predhodnog: postopka lahko pokažejo šele 'na glavni obravnavi, je tudi določano, da lahko razpravljajoči senat odloči že po zaključeni glavni obravnavi, da se zadeva vrne v stadij predhodnega postopka (dopolnitev poizvedb, 2. odst. 300. čl. ZIO? RSFSR). Sovjetsko procesno pravo pozna samo enotno pravno sredstvo čeprav pod dvema označbama (protest, če je pritožitelj javni tožilec) in pritožbo (če je pritožitelj obdolženec ali oškodovanec). V pritožbenem postopku (t.i. kasačijaki postopek) pa ima pritožbeno sodišče zelo široka pooblastila in ni vezano na pritožbene razloge (čl. 332 ZKP RSFSR) razen v okviru prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius čl. 340 ZKP RSFRS). To vključuje tudi preiskus sodbe in postopka, ki je tekel pred njim po uradni dolžnosti tudi glede dejanske podlage. Pritožbeno sodišče sicer praviloma ni sodnik o dejstvih, kar je s icer razumljivo glede na njegovo sestavo in kor se v pritožbenem postopku ne morejo izvajati dokazi (ni glavne ob- ravnave). Obstaja pa vendarle izredno pomembna izjema, ki daje pritožbenemu sodišču tudi pravico, da razveljavi obsodilno sodbo in kazenski postopek ustavi na podlagi svoje presoje izvedenih dokazov (349. 51. ZKP RSFSR). V zvezi z ge omenjenima načeloma neodvisnosti sodišč in vezanosti na zakon pa je pomembna določba 2. odst. 16. člena ZIO? R8F5R, ki se v prevodu glasi takole: "Sodniki in ljudski prisedniki odločajo v kazenskih zadevah na podlagi zakona, v skladu s socialistično pravno zavestjo (podčrtal P.K.) in pod pogoji, ki izključujejo vsakršen vpliv od zunaj". Ta "socialistična pravna zavest" je v sovjetski pravni teorici na sploh, posebej pa v ka zen sko pro c e sni teoriji, zelo poudarjena in ni zato nič posebnega, če je uveljavljena tudi kot zakonska kategorija. V kontekstu tega sestavka seveda ni mogoče o tem razpravljati , kaže pa opozoriti vsaj na en problem, ki se tiče poudarjanja te zavesti v zvezi z ugotavljanjem dejstev v kazenskem postopku in zadeva seveda tudi vlogo prisednikov pri tem ugotavljanju. Spoznavanje pojavov objektivnega sveta, kamor štejejo tudi dejstva, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku, je včasih lahko zelo enostavno dostikrat pa ne; jé odvisno tudi od spoznavajočega subjekta toda samo glede možnosti, da se dejstvo spozna, ne pa glede obstoja dejstva samega, ki obstaja ali ne obstaja ne glede na spoznavajoči subjekt.251 V V tej zvezi je vsaj posredno zanimivo, kako predstavnik novejše sovjetske teorije odgovarja na vprašanje, kakšen vpliv ima na praktično funkcioniranje sovjetskega sodstva okoliščina, da je sodnik ali prisednik član komunistične partije. Pisec ugotavlja, da nekateri kritiki na zahodu namreč dvomijo v resnično neodvisnost sodišč in njihovo vezanost samo na zakon tudi iz razloga češ da sodnike člane Partije veže partijska disciplina, da se ravnajo po sklepih in navodilih partijskih organov. Da vprašanje ni brez podlage, kaže tudi odgovor, ki se glasi, da je partijskim organom izrecno prepovedano, da bi se vmešavali v delo sodišč pri reševanju konkretnih sadov> CK ICPSSSR je v letu 1954 izdal posebno odločbo, po kateri je treba partijske funkcionarje, ki bi poskušali dajati takšna navodila sodnikom ali izvajati pritisk nanje razrešiti in sprožiti zoper nje 232 pes topek zaradi zlorabe oblasti. 4.4.5. Prisednišlci sistem, ki deluje v Sovjetski zvezi že skoraj šestdesetlet, je po vseh pretresih, ki so jo spremljala v tem obdobju in še posebno v razmerah druge svetovne vojne in dogajanjih po njej, vsekakor institxicija, ki se je utrdila. Tu se ne postavlja vprašanje, za ali proti, še posebno ne, ker je po vojni oživel še drug proces, ki se je začel tudi že po revoluciji, pa je pozneje vsaj stagniral. Gre za to, kar imenujejo (ne povsem prepričljivo) kot proces prenašanja državnih sodnih funkcij na družbene organo v obliki t.i. tovariških sodišč in še drugih oblik umikanja državne 233 represije s tega področja. ' To omenjamo v tej zvezi samo kot spremlja, jo joČo okoliščino, ki je pomembna za vrednotenje prisedniškoga sistema, ker ta oblika izvrševanja sodne funkcije ni predmet te razprave. Sam prisednišlci sistem pa odpira še neka druga vprašanja, ki-niso nič novega, zanimivi pa so poskusi, kako jih rešiti. Predvsem groza vprašanje, kakšna je resnična vloga ljudskih prisednikov pri izvrševanju sodne funkcije. V sovjetski teoriji se najdejo precej pavšalne ugotovitve na račun prisednišlce (skabinelce) ureditve v meščanskih demokracijah l:ot da so prisednilci (skabini) samo okrasek, odločilno in odločujočo vlogo imajo samo državni poklicni sodniki, katerih vloga je še poudarjena s sodniškimi talarji.L S ponovno profesionalizacijo sodstva na podlagi posebnih strokovnih kvalifikacij za poklicne sodnike, pa so se morali srečati in spoprijeti z istim problemom. Po normativni strani so se ga lotili s posebej poudarjeno enakopravnostjo prisednikov s poklicnimi sodniki, kadar sodijo (odločajo), s posebnimi dolžnostmi, lei nalagajo poklicnim sodnikom, da seznanijo prisednike ne samo s njihovimi pravicami in dolžnostmi, 108 - temveč tudi z osnovami kazenskega, civilnega procesnega prava, in drugih pravnih panog; predsedniki senatov pa so še posebej .zadolženi seznaniti tudi z zadevo prisednike (po dejanski in pravni strani) 255 za, katero so določeni kot prisedniki. " Problem aktivizacije pri-sodnikov v smislu resničnega sodelovanja pri izvrševanju sodne funkcije so obravnavali med drugim tudi na vsezvezni "znanstveno-praktični" konferenci s temo "Izboljšanje vzgojne-preprečevaine vloge sodnih postopkov" v okt. 1974 in sprejeli priporočila o tem, lmko usposobiti prleednlke zn njihovo vloge. Ha teoretični in raziskovalni ravni je z razvojem sociologija prava in izkoriščanjem psiholoških spoznanj postalo predmet posebnega zanimanja vprašanje socialno psiholoških pogojev, v katerih sprejema odločitev majhna skupina z upoštevanjem posebnosti skupinskega odločanja. Predmet posebne empirične raziskave je bil tudi problem nesoglasij med poklicnim sodnikom in prisedniki. Raziskava je ugotovila, da je prišlo do razhajanj v 18 */, razsojenih zadev, vendar od teh samo v 1 glede vprašanja krivde, vsa ostala pa so zadevala odmero kazni, to p n, tudi dovoljuje domnevo, da mnogi prisedniki vidijo poglaviten name n soje-237 nja ravno v tem. Drugo vprašanje je zvezano s funkcijsko dobo in z efektivno zadolžitvijo prisodnika, da sodeluje pri sojenju v konkretnih zadevah. Spredaj omenjeno funkcijsko dobo dveh in pol let namesto prejšnje tri letne dobe oziroma petletne dobe pri višjih sodiščih razlagajo s tem, de v 250 naj bi bilo tako cim več državljanov vključenih v sodstvo." lo pa vendarle predpostavlja, da se posamezni državljani volijo v to funkcijo praviloma za eno funkcijsko dobo; to pa zopet koli dira e normativno omejitvijo vabljenja prisednikov (sicer razumljivo), da 239 naj letna obremenitev prisodnika ne presega dveh tednov; zastavlja v taksnih se tudi vprašanje učinkovitosti in tudi smotrnosti/prizadevanj za nekakšno strokovno usposabljanje prisednikov za njihovo funkcijo kot so bila opisana. Pomembno je dalje tudi vprašanje števila članov sodnega senata, ki sodi v prisedniški sestavi. To je enotno določeno kot tričlanski senat, kar je pač najmanjša možna sestava. V primerjavi z drugimi ureditvami je taksna rešitev vsekakor posebnost, za katero pa ni bilo mogoče najti direktne utemeljitve, vsaj ne v razpoložljivih virih, razen v obratni smeri; empirične raziskave, katerih obsega in ustreznosti tudi ni mogoče oceniti, naj bi pokazale, da na kvaliteto dela ne vpliva, če se zveča število članov sodnega senata, vse- kakor to vplivu na ekonomičnost v negativni smeri saj tudi vsakdanje praktične izkušnje kažejo, da se z večanjem števila skupine podaljšuje čas za odločitev. Prevladujoče različice pri reševanju tega vprašanja v svetu so vsekakor, da se za bolj zapletene ali vsaj po teži zadeve pomembnejše (pa čeprav se ta meri po višini abstraktno predpisane kazni) določa sodniški kolegij z več člani kot sicer. Takšne rešitve seveda niso slučajne in so rezultat spoznanja čeprav čisto praktične empirije, da je za težje odločitve vendarle primernejše, če jih sprejema več ljudi. 4.5. Poglavitne značilnosti jugoslovanske ureditve prisedniškegu sistema 4.5.1. Zgodovinski razvoj in njegove bistvene posebnosti. - 0 enotni sistemski rešitvi vprašanju o sodelovanju občanov v kazenskem sodstvu znotraj enotnega sodnega sistema lahko govorimo šole po II. svetovni vojni ob nastanku nove jugoslovanske državne skupnosti v pogojih zmage v narodnoosvobodilni vojni in z njo zvezani družbeni revoluciji. Ideja o takšni obliki sodelovanja občanov, 3;:i jo obravnavamo kot prisedniško ureditev, se je že uveljavila med vojno kot ena izmed bistvenih sestavin nove koncepcije oblasti tipa ljudske demokracije in je bila tudi že pred koncem vojne uresničena na osvobojenih ozemljih. Kot vse kaže je bila takšna oblika od vsega začetka predvidena kot edina, ki pride v poštev; dileme, ali porota ali prisedniški sistem, torej ni bilo, vsaj izražena ni bila, £>a^se zastavlja vprašanje o razlogih za takšno enosmerno odločitev. Razloge zanje je najbrže treba iskati v več smereh pri čemer pa igrajo tudi zgodovinske izkušnje doma in drugod določeno vlogo. Domače zgodovinske izkušnje s sodelovanjem občanov v sodstvu so seveda zelo različne glede na državnopravno in politično zgodovino 110 - posameznih delov celotnega jugoslovanskega območja pred nastankom prve jugoslovanske države po prvi svetovni vojni. Za Hrvatsko s Slavonijo, Slovenijo in Dalmacijo je bilo že spredaj povedano najbolj bistveno (glej pod 3.7.6.) izkušnje s poroto sta prvi dve imeli samo do začetka prve svetovne vojne (med vojno je bila v vsej državi porota odpravljena), slednji dve pa vendarle nekoliko dalj do 1.1.1930 (o prekinitvijo med vojno). Za dopolnitev že danega opisa pa je vendar treba ugotoviti, da je t.i. tiskovna porota po hrvaški ureditvi delovala le takrat in toliko, kolikor je ustrezalo vladi} ta jo je namreč suspendirala 241 kadarkoli je to po njeni presoji narekovala politična situacija , 1. 1097 pa je bila njena pristojnost omejena samo na uradno progo- 242 nij iva kazniva dejanja." Izključitev zasebne obtožbe pred poroto je sicer ustrezala stališčem v doktrini tudi v Avstriji, ker so se tu pokazale slabosti porote v najbolj drastični luči, zlasti v postopku sestave porote. Dilemo, ali porota ali prisedniško sodišče, so v Avstriji do svetovne vojne rešili v korist porote (glej spredaj), na Hrvaškem pa so vendarle uvedli prisedniški sistem (en poklicni sodnik in dva prisednika) za sojenje o najlažji kategoriji kaznivih dejanj (po takratni trihotorniji) t.j. o prekrških} tudi to pa so odpravili z novelo ZKP iz 1. 18882^ . Razlogi za to novelo, o katerih tu omenjena vira ne govorita, vsekakor niso mogli biti politične temveč praktične narave. Poroto kot odino obliko za sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu sta imela tudi Vojvodina in Hedjimurje, ko sta bili državno pravo vključeni v ogrski del duali stične avstroogrslce monarhije} v tem delu pa je bila porota uvedena razmeroma pozno, tik pred koncern stoletja (1396/97) vendar najprej po avstrijskem vzorcu. Dosti pomembne novosti, ki so jih sprejeli 1. 1914 (torej tik pred 1. svetovno vojno), zaradi vojnih dogodkov sploh niso bile uresničene, so pa vendarle toliko pomembne, da jih je treba omeniti. Med temi spremembami poudarja Bayer 244 icot najpomembnejšo, da naj bi vodil posvetovanje porotnikov pred odločitvijo predsednik sodnega senata vendar brez pravice glasovanja, na seji pa sodeluje tudi zapisnikar} Ili - na obravnavi dani pravni pouk pa lahko predsednik dopolni samo na željo porotnikov, vendar le v navzočnosti še drugih dveh članov senata in strank ter njihovih zastopnikov; to pomeni pač upoštevanje načela javnosti za stranke v pravem pomenu besede; novela je pomenila v nekem ožjem smislu tudi anticipiranje belgijskega sistema, ker je predvidevala, da sodeluje porota po dveh svojih predstavnikih tudi pri odločanju o kazni. In končno je ta novela tudi odpravila tradicionalno dokončnost prostoreka porote s tem, da je predvidela tudi zanj enako možnost preizkusa izreka porote kot je veljal v primeru krivdoreka (moniturni postopek po avstrijski terminologiji, glej spredaj k 3.7.4) tudi, če se je porota zmotila "na škodo družbe"1"'" Prisedniski sistem je Avstrija lcot okupacijska država uvedla tudi v Bosni in Hercegovini vendarle šele v drugi fazi izgradnje državnih organov in s tem tudi sodnega sistema, z drugim kazenskoprocesnin zakonom iz 1. 1891, ki je zamenjal prvega po okupaciji (l. 1878) spre je težakom ga /iz 1. 1880. Z zakonom 1891. 1. uvedeni prisedniski sistem namesto porotnega sistema je bil v motivih zakona v glavnem obrazložen s posebnimi razmerami ozemlja, ki je bilo stoletja pod turško oblastjo, z nizko splošno civilizacijsko ravnijo avtohtonega pa nacionalno in versko razcepljenega prebivalstva, brez lastnih strokovno izobraženih kadrov ipd. Bayer2^, ki izčrpno povzema uradno obrazložitev, pa argumentirano nakazuje politične razloge za ta izbor in posebej 'poudarja, da zato govori tudi sestava sodnega senata za hujša kazniva dejanja (pri sodnem stolu ali okrožnem sodišču); za te je bilo namreč določeno, da sodita poleg treh poklicnih sodnikov (ti so bili praviloma "uvoženi") dva sodnika prisednika ; le pri najnižjih sodiščih (okrajni urad kot sodišče) je sodil senat sestavljen iz enega poklicnega sodnika in dveh prisednikov. Pri obeh pa je bil poudarjen namen uveljaviti odločilen vpliv poklicnega dela tudi z glasovanjem, ki vedno glasuje . 248 prvi. Srbija je (poleg Črne gore) vsekakor edina, ki je v obdobju do prve svetovne vojne obstajala kot samostojna država in je tako lahko najbolj avtonomno reševala vprašanje o sodelovanju občanov v kazenskem sodstvu. Ravno tako pa je bila tudi edina (oziroma ob njej tudi Črna gora, ki se je z določeno zamudo ravnala po njej, ki je že v drugi polovici 1. (1865 ) preteklega stoletja uzakonila kazensko procesno pravo po vzorcu pretežno inkvizitornega avstrijskega Im z e nsko pia vne ga reda iz 1. 1853. S posebnim zakonom o poroti 1. 1871 pa je uvedla taksno obliko sodelovanja državljanov v sodstvu, za katero večina razlagalcev trdi, da je prirejena po vzorcu prisedniškega sistema, kljub temu, da je sicer ustava iz 1. 1869 predvidevala pravo poroto, ki naj bi bila pristojna za razbojništva določenih vrst kaznivih dejanj, nevarnih tatvin in požigov. S tem, da je bila porota predvidena kot ustavna institucija pa postane precej vprašljivo sicer prevladujoče stališče v teoriji, da je bila nova institucija uvedena predvsem zaradi tega, ker je po omenjenem ZKP iz 1. 1865 veljala t.i. dokazna teorija (zakon ne predpisuje samo vrste dokazov temveč določa tudi njihovo dokazno vrednost), s sodelovanjem nepoklicnih sodnikov sestavljeno sodišče pa sodi po prosti do Im zni presoji. Ob tem je vsekakor zanimiva ugotovitev, da so bili ljudje nezadovoljni z dotakrat izključno državnim sodstvom s poklicnimi sodniki; sodišča, ki so sodila na podlagi z zakonom predpisanega dokaznega postopka v smislu zakonske presoje dokazov (po t.i. negativni dokazni teoriji ) ' f naj bi izrekala oprostilne sodbe tudi za huda kazniva dejanja, ker pač ni uspelo zbrati po zakonu predpisane "količine in kakovosti dokazov", javnost pa je sodila, da so takšne sodbe napačne; zato pa bi bilo treba najti takšno ureditev sojenja, ki ne bi temeljila na takšni teoriji, hkrati pa bi dajala garancije, da ne bi sodniki, če bi sodili sami po prosti dokazni presoji, zlorabili svoje oblasti; edina do takrat znana obli- 250 ka, ki bi to zagotavljala naj bi bila porota ! To je vsekakor povsem drugačna situacija kot je bila sicer v Evropi, za katero smo ugotovili, da je bil eden poglavitnih očitkov poroti, ki sodi po "notranjem prepričanju", da osvobaja notorne hudodelce. Očitno je sicer, da je bil takšen pravzaprav v bistvu pravno tehnični razlog tudi eden izmed razlogov za delno reformo kazenskega pravosodja v 1. 1871, drugo vprašanje pa je ali je bil poglavitni ali celo edini. Težko si je predstavljati, da bi šli mimo Srbije, ki se je odpirala proti Srednji Evropi, ki je kljub pretežno agrarni ekonomiji, še do- bivala svoj delavski razred in njegovo organizacijo, meščanski sloj in intelektualce šolane zunaj in doma (ob že obstoječi Veliki šoli- univerzi) liberalni tokovi v zadnji tretjini preteklega stoletja. Ideja o poroti pa je vsekakor tudi ena izmed teh liberalnih idej, njen politični pomen tudi za Srbijo pa izhaja ze iz tega, da je bila predvidena z Ustavo iz 1. 1869. Kot rečeno kaže na to tudi sam naslov zakona; ta pa je morda tudi botroval stališčem, ki so iskala in iščejo neposredno zvezo med novo institucijo porote in poroto srednjeveške 251 Srbije zlasti iz Dušanove dobe. Pretežno pravne narave pa je vsekakor dejstvo, da je bilo uvedeno sodelovanje laikov v kazensko sodstvo v režim sicer Inkvizitornega posto pita; s tem je zvezano vprašanje dveh konceptov, ki si pravzaprav nasprotujeta. Za ta primer se tako ponuja sklep, da pomeni nova ureditev za takratno Srbijo vendarle dosti pomembno reformo kazenskega postopka v smeri kontradiktornega postopka vsaj za tiste zadeve, ki so bile najprej v nekoliko ožjem obsegu pozneje (1905) pa razširjeno 252 določeno v pri s to j nos ti "poro te11. I-j ureditve, ki so jo sprejeli v Srbiji 1. 1871 pa izhaja še ena posebnost, ki je ostala v delu jugoslovanske doktrine tudi po drugi svetovni vojni prezrta. Sodelovanje državljanov pri sojenju v kazenskih zadevah je bilo določeno tako, da sodi v zadevah, lei so dane v pristojnost "porotnemu" sodišču senat, ki ga sestavljajo: trije poklicni sodniki in štirje sodniki porotniki; takšen senat najprej skupno odloča o krivdi; o kazni, premoženjsko pravnem zahtevku in še o ne-katerih drugih vprašanjih pa odločajo samo poklicni sodniki. Sudi to kaže, da je takšni ureditvi botrovala koncepcija o delitvi funkcij med nepoklicnim in poklicnim delom sodnega senata, ki je tipična za poroto; to je dosledno izraženo s tem, da poklicni sodniki sami odločajo o pravnih posledicah krivdoreka. Vloga porotnikov kot sodnikov o dejstvih pa je v tej koncepciji določena v smislu prisedniške ga sistema. Za novelo zakona iz leta 1895, ki je zmanjšala število porotnikov v senatu na dva porotnika (ob treh poklicnih sodnikih), pa lahko ugotovimo, da je vendarle že takšne narave, da jemlje pravi smisel sodelovanju državljanov pri sojenju2^ • to pa velja tudi za del bosanslcohercegovske ureditve in (sic ) za danes veljavno ureditev v Zahodni Nemčiji (glej spredaj), 4.5.2. V bistvu takšno pravno stanje kot je spredaj opisano v glavnih potezah, je prevzela nova jugoslovanska država, nastala po končani svetovni vojni. Med vojno prekinjeno sodelovanje državljanov pri kazenskem sodstvu pa je bilo vzpostavljeno samo v Sloveniji in Dalmaciji v obliki porote v Srbiji kot svojstvena kombinacija obeh sistemov (glej spredaj) ter v Bosni in Hercegovini pri okrožnih sodiščih.~’>*> V Vojvodini porota ni bila znova vzpostavljena in je tako prenehala via facti. Tiskovna porota na Hrvaškem s Slavonijo je bila odpravljena z določbo Vidovdanske ustave (čl, 13), po kateri naj bi razsojala o kaznivih dejanjih storjenih s tiskom redna sodišča. Po Bayer-ju so uradni strokovnjaki tako razlagali to določbo; Markovič pa se sklicuje nanjo kot na argument, da se je s tem vzelo sodelovanju državljanov v kazenskem sodstvu vsakršen političen pomen. Dolenc v tej zvezi ugotavlja, da je bilo to jasno za Hrvatsko in Slavonijo, kjer je veljala porota za tiskovne delikte za izredno sodišče, ne pa za Slovenijo in Dalmacijo. Sporno vprašanje je rešilo za obe pokrajini kasocijoko sodišče v Zagrebu (Stol Sedmorice) s posebno interpretacij- slco odločbo in odpravilo pristojno tiskovne porote za "tiskovne vsebiu-256 ske delikte". Za novo državo je bilo seveda eno izmed temeljnih nalog, še posebej glede na centralistično ureditev, začeti s pripravami za enotno kodifikacijo temeljnih pravnih področij. Sem štejejo tudi priprave za enotno kodifikacijo kazenskega procesnega prava, ki so naprej tekle po nekako ustaljenem zakonodajno tehničnem in parlamentarnem postopku do državnega udara v januarju 1929. Za obravnavano temo so iz tega časa pomembne naslednje značilnosti, vsaj kakor o njih poroča eden izmed pri tem aktivnih udeležencev strokovnjakov prof. Dolenc. Poleg prvega osnutka za zakon o Sodnem kazenskem postopku je bil 1. 1924 izdelan poseben osnutek "zakona za sodstvo po poroti" 1. 1924. V ta čas pade že omenjeni 1. kongres pravnikov. Ta kongres je na postavljeno vprašanje "Ali je treba in kako dovoliti udeležbo lajišlcega elemen- ta v kazenskem pravosodstvu?", sprejel resolucijo katere bistvena vsebina je naslednja. Kongres ne sprejema dokončnega stališča o tem vprašanju, ker ni to samo strokovno pravno vprašanje, ter morajo pri rešitvi tega vprašanja vplivati drugi dejavniki zlasti pa ljudstvo po svojih predstavnikih. Kongres je ob tem ugotovil, da se je večina pravnikov iz pokrajin, ki nimajo prave porote, izjavila zoper udeležbo 257 laikov .Sioer pa izhaja is resolucije v celoti zlasti iz njenega drugega dela, da je prevladalo stališče za sodstvo poklicnih sodnikov. 3 takšnim stališčem kongres upravičeno ni sprejel stališča glavnega referenta o nepolitični naravi sodelovanja državljanov v kazenskem sodstvu. Kongres je tako najbrže precej vplival nato, da je bilo v nadaljnem pripravljalnem delu vprašanje o sodelovanju državljanov odpravljeno z dnevnega reda, čeprav je eden izmed poznejših uradnih predlogov za zakon o kazenskem postopku (Predlog Crjuričid iz 1. 1926) 258 predvidel možnost porotnega sodstva. Za diktatorski režim po kraljevem državnem udaru v začetku 1. 1929, ki je ob izdaji celotne zakonodaje na tem področju ustanovil tudi posebno sodišče za zaščito države^/talčsno razpoloženje zoper sodelovanje državljanov v kazenskem sodstvu več kot dobrodošlo. Tujim opazovalcem zlasti pa tistim, ki zastopajo takšno stališče kot je prevladalo na kongresu jugoslovanskih pravnikov 1. 1925, pa je bil tudi ta ukrep dobrodošel argument v podporo njihovim stališčem za odpravo porote oziroma prisedniškega sistema. Razvojni prikaz o tem, kako se je uveljavilo sodelovanje državljanov v kazenskem sodstvu na jugoslovanskem prostoru do prve svetovne vojne in deloma in začasno obdržalo tudi po vojni kaže določene razlike; te so bile pač posledica različnega državno-pravnega in političnega položaja posameznih predelov pa tudi različnega procesnopravnega režima. Te razlike pa se kažejo predvsem v zunanjih oblikah, v katerih je bilo to sodelovanje predvideno, v širšem ali ožjem okviru, v katerega je bilo postavljeno in v nekaterih tehničnih podrobnostih (npr. glede sestave senatov na sploh in posebej za sojenje v konkretni zadevi v prisedniški ureditvi). Če odmislimo prvo obdobje v Hrvatski a Slavonijo (od 1875 do 1888 gle j spredaj), je zanju pao značilno, da je bilo tu sodelovanje državljanov v kazenskem sodstvu postavljeno najožje, samo v t.i. tiskovnih zadevah, čeprav je bilo v prvotnem 259 konceptu predvidena tudi pri s tej no st za politična kazniva dejanja. Vsekakor je bila ratio legis politične narave, ustrezno tokovom liberalnega dela buržuazije v srednji Evropi, o katerih je bilo govora pri prikazu germanskega sistema porotnega sodstva. Temu nasproti je obstajal dosti širši koncept v začetku stoletja že pomembne politične sile hrvaške ljudske kmečke stranke, ki je v svojem programu iz 1. 1905 predvidevala poroto za sojenje o hudodelstvih in prestopkih, za najlažjo kategorijo kaznivih dejanj (prekrške) pa sodnika posanez- .. 260 nika. Politični pomen sodelovanja državljanov v kazenskem sodstvu v drugih predelih ni bil tako izrecno izražen, zaradi česar najdemo tudi balco različna stališča o tem v doktrini. Opazovalci in ocenjevalci tega procesa iz novejšega časa pa so v glavnem enotnèga mnenja, da se je politično razredna ostrina tega vprašanja izražala predvsem v normativni ureditvi in tehniki vključevanja državljanov v sodstvu, t. j., s predpisi o potrebnih kvalifikacijah za porotnike oziroma prisednike in sestavi potrebnih imenikov. 8 posebnim premoženjskim in poklicnim cenzusom in z odločujočo vlogo organov izvršne oblasti pri sestavi imenikov, je bil izločen delavski razred in sloj t.i. vaške revščine ; to naj bi zagotovilo varstvo interesov vladajočega razreda tudi v sodstvu kot celoti. •1.5.3. Z narodnoosvobodilno vojno in revolucijo pa je postalo vprašanje o sodelovanju državljanov v sodstvu sploh in ne samo v kazenskem sodstvu zopet aktualno vendar iz drugačnih pobud in zamisli. Že v medvojnem obdobju zlasti pa v 1. 1944 in 1945 so se uveljavila pač tista izhodišča, ki so tipična za proletarsko revolucijo in so bila v kratkem navedena v opisu graditve novega sodnega sistema v Sovjetski zvezi. Razbitje državnega aparata predvojne Jugoslavije, odprava starega pravnega reda in tistega, ki so ga uvedli okupatorji in lcvizlinšlci režimi, koncepcija o enotni ljudski oblasti, v kateri je sodstvo samo ena izmed funkcij, vse to in še marsikaj drugega je pogojevalo tudi določene organizacijske oblike kot npr. revolucionarno sodstvo v obliki vojaških sodišč, laizacijo sodstva na sploh in posebej uvedbo prised- niškega sistema. Ha splošno je tako težko in napačno govoriti o tičnem zgledovanju na Sovjetsko zvezo in prevzemanju njenih insti m v 262 cij se posebej prisedniškega sistema J v tem obdobju pa je bil vpliv bolj izrazit na področju materialnega in procesnega kazenskega prava ter sistema kazenskih sankcij. Bolj pomembno je vprašanje zakaj je bil sprejet prišednišlti sistem, ki pa je šele o tem ko je kot ustavna kategorija določen z Ustavo iz 1. 1946, dobil svojo izrazito politično potrditev. Da ni šlo pri tem za nekritično posnemanje sovjetskega modela, ki tudi sam ni bil originalen, smo že ugotovili; obstoj prisedniškega sistema v Sovjetski zvezi je seveda bil eden izmed dejavnikov, ki so imeli pri tem svojo vlogo, predvsem v tem, da se sodelovanje državljanov v sodstvu ne omejuje samo na kazensko sodstvo. Brez natančnejšega proučevanja uvajanja prisedniškega sistema pri nas tudi ni mogoče dati količkaj trdnega odgovora. Tudi brez tega pa se nakazujejo nekateri momenti, ki dovoljujejo kot prvo ugotovitev, da je treba iskati razloge za jugoslovansko različico v osnovnih konceptih organizacije nove oblasti in vseh njenih organov, ki so že bili deloma omenjeni. V konceptiyfenotne ljudske oblasti, ki pripada ljudstvu in katero to neposredno izvršuje aii posredno pri tem sodeluje, sta nujna predvsem dva sklepa. Prvi, da js treba sodstvo čim bolj približati ljudstvu, kar pomeni, da so poglavitna najnižja sodišča, ki sodijo na prvi stopnji; v prvem obdobju so imela tudi takratna okrajna sodišča zelo široko stvarno pristojnost saj je veljalo, da so pristojna za vse kazenske zadeve, če ni s posebnim zakonom določena pristojnost okrožnih sodišč; edina omejitev je bila, da niso mogla izrekati smrtne kazni. Drugo izhodišče pa je bilo, da morajo biti državljani, ki sodelujejo pri sojenju, enakopravni s poklicnimi sodniki. Iz tega pa so sledile čisto praktične posledice, da sodišča sodijo na tej stopnji v senatih treh sodnikov kot najenostavnejše enote za sodstvo, v katerem velja načelo zbornosti; enota, ki se lahko hitro sestavi, 118 - ki je ekonomična in s tega zornega kota tudi smotrna. Z ustavo FLRJ leta 1946 je postalo sodelovanje državljanov v sodstvu ustavna kategorija in to v obliki prisodniškega sistema. Kot ustavna kategorija se sodelovanje državljanov v sodstvu obravnava v vseh poznejših ustavnih dokumentih do zadnje zvezne ustave iz 1. 1974 in ustav republik ter socialističnih avtonomnih pokrajin (Ustave 1974). V tej zvezi pa se zastavlja vprašanje, ali in koliko so v razvoju družbeno političnega sistema, kakor se kaže v posameznih etapah, izražene tudi kakšne konceptualne spremembe glede sodelovanja državljanov pri sojenju v kontekstu obravnavane teme v tem sestavku. Pri iskanju odgovora na to vprašanje, ki pa ni samo ustavnopravno vprašanje, ker je pač ustava kot pravni dokument normativni izraz družbeno političnih odnosov, nam lahko analiza ustavnih določb o obravnavanem vprašanju odkrije le del njegovega bistva. Poskus takšne analize nam pokaže določene razlike npr. med ustavo iz 1. 1946, ustavnim zakonom iz 1. 1953 (novela Ustave 1946), ustavnimi določbami v zakonu o sodiščih iz 1. 1954 (Ur. 1. FLRJ 30/54 ),264 ki je razveljavil XIII. poglavje že spremenjene Ustave 1946, med Ustavo iz 1. 1963 in posebej glede na veljavni ustavni red (Ustave 1974). Iz novega izrazja, ki ga je uporabila najprej Ustava 1963 in upoštevaje razvoj v družbenem sistemu, ki pa je bil pravno izražen že z novelo Ustave 1946, se izvaja zaključek, da je Ustave 1963 že dala sodelovanju državljanov v kazenskem sodstvu drugo kvaliteto; poleg oblike demokratizacije sodstva v pogojih t.i. socialistične demokracije naj bi bila s to Ustavo že izražena misel, da pomeni funkcija 265 porotnikov tudi obliko samoupravljanja v sodstvu. In res je bilo v 34. členu te ustave med pravicami, s katerimi je občanom zajamčeno uresničevanje družbenega samoupravljanja, pod 2.t. 2. odst. določeno: "pravica odločati o družbenih zadevah ...... kot sodnik porotnik". Ker pa je s to pravico odločanja lahko obsežena samo funkcija sojenja, je treba s tega zornega kota presoditi, ali resnično obsega tisto,kar se z njo deklarira. Že tu velja opozoriti, da je funkcija sojenja v kazenskem sodstvu izključno državna funkcija, vsaj v tistem pomenu, 266 ki smo ga opredelili že v začetku. Samov pravijanj e, s prilastkom družbeno ali brez njega, kot sistem družbeno ekonomskih odnosov in oblika izvajanja politične oblasti v državi prehodnega tipa, lahko seveda razumemo, da se je v zametku' izrazilo še med samo revolucijo in takoj po njeni zmagi. Kot taksno pa se je vsaj od junija leta 1950 dalje, ko se pojavi v institucionalizirani obliki delavskega samoupravljanja postopoma širilo,se institucionaliziralo in konrektiziralo tudi na drugih področjih v procesu podružbljanja, ki ga razumemo kot spreminjanje nekdaj izključno državnih funkcij v funkcijo samoupravne družbe. Ta proces pa ni zajel in ni mogel zajeti sodstva in tako tudi ni spremenil funkcije občanov, lei sodelujejo pri izvrševanju sodne funkcije (posebno na področju kazenskega sodstva) kot sodniki porotniki v pravico samoupravi ja n j '1 ali v obliko podružbljanja te funkcije. Prof. Djordjevi« tehtno in argumentirano ugotavlja, da šteje sodišče med tiste velike politične institucije,"ki so se v zgodovini najmanj spreminjale in je tudi najmanj spremenljiva institucija in da je to organ, ki najbolj ustreza bistvu države, ki je institucija in red (poredak), je pa tudi politični režira, ki ne izključuje možnosti nasilja in samovolje, s tem pa tudi prisiljevanje".2^ Sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu pa tudi drugod, kjer 1 o uveljavlja kot organ prisiljevanja , je in ostane torej samo in predvsem oblika demokratizacije sodstva2^0 to pa seveda v procesu poglabljanja pa tudi nastajanja demokracije posebne vrste. Že tu velja poudariti, da gre pri kazenskem sodstvu vendar za sodstvo posebne vrste glede na odnose, lei se tu obravnavajo, urejajo in rešujejo, ali z drugimi besedami posebno pomembna je vsebina sodne funkcije, ker ta določa njeno naravo ne pa obratno. To vprašanje pa je pomembno še iz nekaterih drugih zornih kotov. ITajprej gre za vprašanje, ali in kakšen pomen ima to, da vsaj od Ustave 1963 dalje ni več ustavne opredelitve o tem, v kakšni obliki naj se uveljavlja sodelovanje občanov pri sojenju. Ustava 1946 se je izredno opredelila za prisedniški sistem, Ustava 1963 pa ne in ravno tako ne Ustave 1974. 120 - Glede na to, da pač ni stvar Ustave, da konkretizira oblike sodelovanja občanov, temveč se omejuje na opredelitev sistema in temeljnih načel za organizacijo in delo sodišč, se zdi precej neprepričljiva razlaga tega dejstva, da je v tem obseženo pooblastilo zakonodaji, ■ v p (59 da ev. odstopi od že ustaljenih oblik t.j. od prisodniškega sistema ' V povojni jugoslovanski doktrini se v začetim ni posvečala posebna pozornost obliki, v kateri naj se organizira sodelovanje občanov v sodstvu sploh in posebej v kazenskem sodstvu. Doktrina je v glavnem pao sprejela uvedeni prisodniški sistem kot eno izmed revolucionarnih novot v naši družbeni ureditvi. Že iz tega časa pa izvira določena p 70 nedoslednost ali celo zmeda v terminologiji, ki traja še naprej. Za sodelovanje občanov v sodstvu se uporablja z redkimi izjemami kar kot nekakšen skupni imenovalec izraz porota, prisodniški sistem se imenuje zdaj s to označbo, drugič kot mešano sodišče (mješoviti sud) ali prisodniška porota; govori se o angleškem sistemu in evropskem kontinentalnem sistemu, ki pa se lahko uporablja le kot dopolnilna označba za različico porote in za različico prisednišlce ureditve. Me glede na to nedoslednost pa je vendarle očitno, da je v jugoslovanski doktrini govora predvsem o prisedniški ureditvi, kadar se razpravlja o povojnem razvoju. Kot vprašanje, posebnega pomena je bilo postavljeno vprašanje o sodelovanju državljanov v sodstvu na 1. povojnem kongresu pravnikov Jugoslavije v Zagrebu 1954. leta v sklopu tem, ki so bile na dnevnem redu pod naslovom "Problemi pravosodja". Po referatih in razprovi m kongresu o tej temi so bili sprejeti sklepi, ki čeprav ne povsem precizni, vendarle potrjujejo kot osnovno opredelitev za prisedniški sistem v tisti obliki, kakor je bila pač normativno določena ; opozorili na so na nekatere probleme funkcioniranja sistema, kot so volitve in izbira porotnikov, upoštevaje splošno sposobnost za to funkcijo pa tudi posebno strokovnost glede na vrsto zadev, dalje na posebno vlogo predsednika senata in strogo spoštovanje načela enakopravnosti 271 članov senata. Tudi pozneje se pač nikdar ni postavljalo vprašanje ali prisedniški sistem ali porota ; vsa pozornost je bila in ostaja posvečena vprašanjem v zvezi s funkcioniranjem sistema ; sem štejejo vprašanja pogojev za porotnike, vloge volilnih teles in kandidacijskega postopka, kako aktivirati porotnike in zmanjševati druge slabosti ^v njihovem sodelovanju, vprašanje funkcijske dobe in reelekcije ipd/ Razprave, izražena posamična in splošnejša stališča o prisedniškem sistemu, pa so se v glavnem naslanjala na bolj pavšalne ocene, osebna opažanja in Izkušnjo, na' bolj ali manj poglobljeno poznavanje institucije, njenega nastanka in razvoja, pa tudi na že ustaljene zmote. To pa seveda ne pomeni, da nimajo vrednosti pri nadaljnem proučevanju problema in iskanju rešitev ob pogoju seveda, da se pri tem ne zaide na področje ugibanj in čiste spekulacije. Izmed vprašanj, ki se vedno znova zastavljajo pa je nekaj takšnih, ki zaslužijo, da se z njimi posebej ukvarjamo, zvezana pa so z normativno ureditvijo, deloma pa jih poraja vsakdanja stvarnost. Eno izmed takšnih vprašanj je vprašanje pogojev za izvršen ’ rakci- je prisednika. Že iz prikaza tujih ureditev, na j si gre za poroto ali za prisedniški sistem, izhaja, da se je funkcija porotnika oziroma prisednika sama v nekem smislu demokratizirala z odpravo cenzusov tiste vrste, ki pomenijo neenakopravnost državljanov. Za jugoslovansko ureditev se razume, da je od vsega za če tira stala na tem stališču, vendar pa se tudi pri nas vedno znova zastavlja vprašanje določene selekcije, Vse do zakonov, ki so bili sprejeti po Ustavi 1963 v letu 1965 je bil vendar uveljavljen pogoj določena starost (27 let), od tu dalje pa je ta pogoj odpravljen; sposobnost biti prisednik no priznava vsem polnoletnim državljanom. Ta rešitev je sicer na prvi po. 1 logična iz načelnega stališča razumljiva, ne ustreza pa vsebini te funkcije, ki pomeni v kazenskem sodstvu vendarle odločanje o nadal jni usodi občana, ki se lahko izrazi v uporabi sredstev prisile; gre za funkcijo, ki vendarle terja določeno življenjsko zrelost posebne vrste in je bila zato ustrezna določba (41. čl. zakona o sodiščih splošne pristojnosti) v nasprotju sama s seboj, ko hkrati vendarle zahteva sposobnost za opravljanje sodniške dolžnosti, oziroma funlcoi-272 je. Vsekakor je taksen pravni režim tudi danes, ki pa sam po sebi 122 ni ovira, da se ne bi v kandidacijskem in volilnem postopku upošteval drugi kriterij, ob katerem postane kriterij starosti podrejenega pomena. Od uvedbe gospodarskih sodišč dalje (vojaška sodišča puščam ob strani) se je v jugoslovanskih razmerah uveljavilo stališče, da je treba še ob izvolitvi posebej pa ob določitvi občasnih sodnikov (po terminologiji ustreznih predpisov)v konkretni zadevi upoštevati tudi strokovno znanje ali izkušnje in vrsto zadeve, ki se obravnava. Po letu 1965 je to posplošeno, pač ob pogoju, da je to posebej predpisano s zakonom. Za Slovenijo, ki je ob reorganizaciji pravosodja v 1. 1977 šla najdlje, odpravila je gospodarska sodišča in določila samo eno sodišče kot sodišče 1. stopnje, je to določeno v 2. odst. 83. člena zakona o rednih sodiščih (Ur. 1. SRS 10/1977); z določbo 82. člena sodnega poslovnika za redna sodišča (Ur.l. SRS 26/1978) pa je pravzaprav potrjeno stanje pred reorganizacijo; pomembnejša je vsekakor določba 2. odstavka 81. čl. istega poslovnika, ki se tiče določitve sodnikov porotnikov za konkretne zadeve in predvideva, da se pri tem upošteva "posebna izkušenost sodnikov porotnikov". Ali je s tem sprejeto načelno stališče o tem kar se v naši doktrini dosledno in napačno imenuje "kvalificirana porota" (glej spredaj),je drugo vprašanje. Kriterij pa je vsekakor dovolj objektiviran, da perhorisoiiu takšno sestavo sodnega senata, ki bi se ravnala po posebnem odnosu članov do konkretne kazenske zadeve in bi že mejila na kršitev pravice do nespristranskega sodišča. Drugo vprašanje, ki ga je odprla zakonodaja po Ustavi 1963, je vprašanje sodelovanja sodnikov porotnikov na drugi stopnji. Za povojni jugoslovanski kazenski procesni red so značilne, od nekaterih izjemah, ki pa že po 1. 1953 za kazenske zadeve ne pridejo več v poštev, dosti široke možnosti za uveljavljanje pravnih sredstev zlasti pa rednega pravnega sredstva pritožbe. Pravica do pritožbe je že precej časa neomejena in je ustavno načelo dvostopenjskega sojenja takorekoč absolutizirano. Še pomembnejša razlika, ki daje tej širini pravo vsebino, pa zadeva pritožbene razloge. V primerjavi s tujimi ureditvami predvsem v državah t.i, zahodne demokracije je prednost jugoslovanske ureditve, da je sodba sodišča 1. stopnje podvržena (ob ustrezni pritožbi seveda) preizkusu po sodišču druge stopnje tako v pogledu dejanske podlage kot glede rešitve pravnih vprašanj procesne in 273 materialno pravne narave. V jugoslovanski ureditvi pač ne obstaja protislovna in tudi nelogična situacija, ki je značilna za nekatere tuje ureditve, v katerih se lahko sodba za huda kazniva dejanja izpodbija samo iz pravnih razlogov, v primeru lažjih kaznivih dejanj pa tudi zaradi napačne rešitve dejanskih vprašanj ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob takšni ureditvi, kot obstaja (2. odst. 23. čl. ZKP/1977), pa so vsekakor zastavlja vprašanje sodelovanja občanov pri sojenju tudi na drugi stopnji. Rešitev, ki obstaja po 1. 1965 in izhaja pač iz tradicionalne predstave, da so občani (sodniki porotniki) predvsem sodniki o dejstvih in ker se dejstva kot podlaga za sodbo lahko ugotavljajo samo na glavni obravnavi, sodelujejo v postopim na drugi stopnji samo, kadar to sodišče opravi glavno obravnavo (373- in 374. čl. ZKP/1977). Spredaj pa smo že ugotovili, da je, kar zadeva kazensko sodstvo sodelovanje občanov na drugi stopnji,samo deklaratorne 2 74 '• narave, ker obravnav na tej stopnji praktično ni. " Čeprav je sicer takšna ureditev nedosledna glede na načelo, da so občani kot sodni1 ! porotniki po našem pravu sodniki o dejstvih in pravnih vprašanjih, ni nobenega razloga, da bi jo spreminjali; ureditev ne samo da je racionalna, ekonomična in smotrna, ustreza tudi naravi nadzorstvene funkcije sodišča pravnega sredstva. Ob načelnem izhodišču za sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu je pomembno vprašanje, kakšna je resnična razsežnost v praksi tega sodelovanja kazenskega sodstva. Ta je sicer v nekem smislu opredel jena že v normativni ureditvi, ki pa je le zgornja meja te razsežnosti v vseh tistih ureditvah, ki predvidevajo možnost izbire med takšno ali drugačno sestavo sodišča, ali pa kako drugače vplivajo na prakso kot smo to spoznali v prikazu angleške in ameriške porote, francoskega sistema. V drugih ureditvah, ki teh možnosti ne poznajo, sem pa šteje ravno jugoslovanska ureditev pa na resnični obseg sodelovanja vplivajo predvsem drugi dejavniki. Pri tem moramo upoštevati, da je bilo v Jugoslaviji najprej dosledno uveljavljeno načelo zbornosti sojenja in p '75 v, s tem tudi sodelovanja občanov pri sojenju na prvi stopnji." Ze zakonik o kazenskem postopku iz 1. 1953 pa pozna sodnika posameznika, čigar funkcionalna pristojnost je bila določena po enumerativni metodi (2. odst. 18. čl. tega zakonika)^, ki je ostala v bistvu nespremenjena vse do veljavnega zakona; ta je sprejel splošno klavzulo (l. odst. 23. čl. ZICP/1977). Z upoštevanjem takšne ureditve torej določa obseg sodelovanja občanov v kazenskem sodstvu struktura kriminalitete, ki jo obravnavajo sodišča. Sklicujoč se na analizo nek-danjega Zveznega sveta za pravosodje iz 1. 1970 navaja Čalija , da sodelujejo občani pri sojenju okoli 35 $ kazenskih zadev; ta podatek, ki ga ni mogoče oceniti brez primerjave z virom, iz katerega izvira, in uporabljene metodologije, pomeni (če ustreza resničnosti), da je za jugoslovansko kazensko sodstvo reprezentativen poklicni sodnik ne pa prisedniški sistem, čeprav je delež neprimerno višji kot ga izkazujejo v tem sestavku primerjane ureditve razen ureditve v SSSR. In (zopet pogojno), če uporabimo ta podatek za današnje stanje, velja tudi zanj ista ugotovitev, ker se struktura kriminaliteto ne spreminja oziroma se vsaj po letu 1970 ni bistveno spreminjala. Natančna analiza bi morda pokazala še nižji odstotek iz razloga, kor je s splošno klavzulo v omenjenem 23. čl. ZKP pristojnost sodnike posameznika še razširjena zlasti pa ,če upoštevamo, da zajema tudi kazniva dejanja zoper varnost prometa v najmilejši obliki (npr. po 3. odst. 251 čl. KZ SB Slovenije in ustreznih določbah kazenskih zakonov drugih republik in pokrajin), ki so pred tem spadala v pristojnost senata; ta dejanja pa predstavljajo v strukturi kriminalitete večji delež kot je to bilo še pred 10 leti, sojenje o njih na še daleč ni tako preprosto kot se na splošno misli. Tisti razlogi, ki so pripeljali (upravičeno) zopet sodnika posameznika v kazensko sodstvo, vsekakor ne vzbujajo nobenih pomislekov ob takšnem resničnem stanju; še več, obstajajo tudi določeni indikatorji (tudi v ocenah rezultatov empiričnih raziskav), da bi bilo treba sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu še omejiti, pri čemer pa manjkajo racionalna izhodišča za takšno omejevanje. Kriterij po teži kaznivega dejanja, ki pa se meri po abstraktno predpisani kazni,je sicer naj- - 125 - bolj enostaven, še daleč pa ni tudi najbolj ustrezen. V zvezi z obravnavanim problemom ima sicer racionalno jedro, ker predpisana kasen pomeni tudi zgornjo mejo (praviloma) za odmero kazni; iz tega sledi nadaljni sklep, da je sodelovanje občanov koristno ravno pri odmeri kazni ni pa primerno, da se izrek prepusti sodniku posamezniku, če naj bi bila izrečena strožja kazen. Ta sklep pa je samo deloma upravičen, ker odmera kasni tudi ni tako enostavno opravilo kot se zdi, kakor tudi ni tako enostavno sojenje v kazenskih zadevah kot je precej splošno mnenje, kadar se to primerja s sojenjem v t.i, civilnih zadevah. In čeprav to slednje ni predmet toga sestavka, pa se ravno ob tem vprašanju ponuja priložnost, da so odnos med sodelovanjem občanov pri sojenju v kazenskem in v civilnih zadevah osvetli z nekoliko drugačnega zornega kota, kot je v navadi. Odgovor na to vprašanje je mogoče in treba iskati v več smereh. Ha prvem mestu je treba omeniti naravo družbenih in individualnih razmerij, ki so predmet enega ali drugega postopka,s tem pa tudi protislovja interesov in možnosti za njihovo uravnavanje. Kakor so si sicer ta razmerja lahko podobna, zlasti zaradi podobnosti kazenskih in civilnih deliktov, obstaja med njimi pomembna razlika. Pri razmerjih, ki so predmet kazenskega sodstva,je vedno poudarjen družbeni interes, če ne preje pa ob izvršitvi končne odločbe obsodilne sodbe s takšno ali drugačno kazensko sankcijo vsaj v tistem obsegu, kolikor ta vsebuje še vedno določen del represivnosti. Element represivnosti, ki je vsebovan v delovanju kazenskega sodstva, pa je ravno tisto, kar terja posebno stroge pogoje,ob katerih se ta lahko uporabi, in stroge procesne oblike; s temi pa se ravno izraža druga funkcija sodstva, ki jo mvadno označujemo s funkcijo varstva pravic in svoboščin posameznika v odnosu do družbe. Dalje in glede nn povedano,gre tudi za razmerja, ki se med seboj razločujejo tudi glede na to, ali in koliko dajejo možnost dogovarjanja in sporazumevanja pa tudi možnost arbitriranja; strinjati se je treba s stališčem, da je mogoče govoriti o podružbljanju sodstva tam in toliko, kolikor se sodišče 273 spremeni v arbitražo in seveda kolikor je mogoče glede na družbeni sistem v celoti govoriti o podružbljanju sodstva; če to apliciramo - 126 - m t.i. civilno sodstvo. Da so te ali drugačne možnosti na področju kazenskega sodstva za sedaj in bodo ostale še precej časa zelo omejene, ne bi bilo treba posebej dokazovati, če ne bi imeli opraviti s sklepanji po šabloni. Drugo vprašanje je, ali so zadeve, ki jih obravnavajo kazenska sodišča res dosti bolj enostavne, bližje razumevanju laičnega izvrševalca funkcije sojenja kot pa je to v civilnih posebno pa v premoženjsko pravnih sporih. IT a to naj bi kazali rezultati empiričnega raziskova-nja , ki se sicer zde prav prepričjivi, vprašanje pa je kolikšna je njihova resnična uporabnost za posplošene sklepe. Čeprav se seveda ne strinjamo s stališči, ki empiričnemu raziskovanju na področju družbenih pojavov ne pripisujejo posebne teže ali jih sploh ne štejejo za merodajne, pa najbrže velja, da takšne raziskave kakor so koristne in nujne same zase ne zadostujejo oziroma, da je treba biti pri njihovi razlagi izredno previden, To pa še posebno velja za raziskave, ki registrirajo osebna mnenja in tudi izkušnje v takšne vrste poslu kot je funkcija sojenja. To dokazujejo tudi rezultati drugih takšnih raziskav, ki pa so povsem nasprotni omenjenim in ugotavljajo kot skupno značilnost prisedniškega sistema (ne glede na vrsto zadeve), da se nepoklicni člani senatov podrejajo mnenju predsedujočega oziroma poklicnega dela sodnega senata. Najbrže ni samo spekulacija, čeprav ostane domneva,trditev, da so sklepi iz takšnih raziskav bolj odvisni od želja in stališča raziskovalca kot pa od zbranih podatkov; resnica, ki naj bi jo odkrilo takšno raziskovanje pa se še bolj relativira in oddaljuje od tiste resnice, ki se predstavlja "kot resnica misli (sodbe, pojma) v relativni skladnosti (adekvatnosti-korespondenci) misli z objektivnostjo, ki obstaja sama „280 po sebi" . Za primerjavo obeh področij in vlogo občanov pri sojenju pa je med drugimi pomembna še ena okoliščina. Ta zadeva podobnosti in razlike med postopkom v kazenskih in pravdnih zadevah, pri čemer pa so pomembnejše prav razlike med njima. Te se tičejo priprave gradiva za tisto fazo postopka, v katero se vključuje sodnik porotnik, to je za glavno obravnavo, zadevajo samo glavno obravnavo, vlogo obeh strank v postopku sploh in na obravnavi in posebej tudi vloge predse- dujočega. Kazenskemu postopku, kakršen je pravno normiran, sioer ni mogoče kaj posebnega očitati saj v precejšnji meri ustreza sodobnim standardom demokratičnega postopka in jih deloma celo presegaj problematična ostaja pač predvsem preveč poudarjena vloga predsednika senata na glavni obravnavi. Tako kot resnično poteka, pa se še precej odvija po ustaljenih tirih, predhodni postopek ima še preveliko tezo in se zaradi tega dostikrat glavna obravnava spreminja v formalno potrditev že ugotovijenegaj za sodnike porotnike tako lahko nastaja položaj, ko so samo potrjevale! tujih stališč ncyfja to, kar naj bi bili, t.j. soodlačujoči. Od spredaj omenjenih vprašanj ostaje še vprašanje funkcijske dobe sodnikov porotnikov. Z novo ureditvijo je bila ta v Sloveniji podaljšana na štiri leta s tem, da je porotnik lahko samo dvakrat zaporedoma izvoljen v to funkcijo pri istem sodišču (84. člen zakona o rednih oodiščih). Razlog za podvojitev funkcijske dobe ali vsaj eden izmed njih je bil, da naj se tako omogoči, da si občan v tej funkcijski dobi tudi med njenim izvrševanjem pridobi določene izkušnje oziroma se bolj usposobi za to funkcijo. Ocena ali je ta ukrep smotrn seveda še ni mogoča, ker še ni zadosti preizlrušen v praksi, njegova dobra stran je vsekakor, da vendarle zmanjšuje možnost za t.i. poklicne porotnike, po drugi strani pa (in to je problematično) zožuje krog potencialnih sodnikov porotnikov in tisto načelno pravilno cirkulacijo, ki jo omogoča krajša funkcijska doba. 4.5.5. Čeprav je bila v dosedanjih izvjanjih že omenjena ustavna reforma, kot je izražena v Ustavah 1974, predvsem pa je bil upoštevan glede nekaterih vprašanj, ki se tičejo sodelovanja občanov v len zenskem sodstvu, tudi veljavni pravni režim,v katerega je to postavljeno, je treba o tem razpravljati nekoliko širše. Obstajajo namreč precej različna stališča o pomenu in razsežnostih te reforme; ena, ki sodijo, da ustavna reforma v bistvu na področju t.i. rednega sodstva ni ničesar bistvenega spremenila in ocenjujejo, da je tako tudi prav in druga, ki pa mislijo, da je bila priložnost za radikalno spremembo, ta pa ni bila izkoriščena. Tem nasproti pa so stališča, ki pa razlagajo ustavno reformo kot vsebinski premik v smeri podružbljanja sodstva v celoti, ki pa bi mu bilo treba dati konkretno vsebino v organizacijski prilagoditvi sodstva takemu premiku. Posebej pa so tu tudi bolj kot ugibanja, ki pa se tičejo posebej oblike za sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu, ki bi ga poenostavljeno lahko izrazili kot oživljanje dileme ali porotni ali prisedniski sistem. 4.5.5.1. Kar zadeva prvi sklop omenjenih vprašanj je gotovo na j bo], j prepričljivo stališče prof. Djordjevica, ki ga zaradi konciznosti navajamo (v svobodnem prevodu) v celoti, kot sledi: "Ilova Ustava v bistvu ne spreminja položaja, strukture, funkcije in tudi ne metode dela rednega sodišča kot so uveljavljeni pod vplivom različnih družbenih in političnih gibanj, razrednih sistemov in ideologij. Ustava potrjuje sodišče v tisti obliki, v kateri je postalo kot obramba pred samovoljo in nasiljem ustanova in stvaritev tolerantne ter pogojno bolj humane civilizacije, pri tem pa je ostalo državni organ (tako ga nova Ustava tudi definira). Ustava pri tem stremi k temu, da zagotovi tudi nove pogoje in razmerja, ki naj omogočijo, da bo sodišče takšna institucija tudi v resnici. Sodišča ne spreminja radikalno in v institucijo, ki bi morda bolj ustrezala kot institucija socialistične neposredne demokracije. .Razmerja v družbi pa tudi zavest ljudi ne ustvarjajo pogojev za takšne spremembe. Radikalizem v tej smeri bi bil zato samo abstrakten s tem pa tudi nazadnjaški. Nova Ustava pa vendar spreminja obstoječo strukturo s tem, ko uvaja samo- 281 upravna sodišča". In nekoliko dalje : "Kolikor pa se je doslej v Jugoslaviji pa tudi drugod" redno "državno" sodišče spreminjalo, toliko je ostalo isto" predvsem v svoji družbeno politični vlogi in funkciji. To pa ne pomeni, da sodišča ni treba in da ga ni mogoče spopolnjevati pač pa samo spremeniti (to je smisel različni predlogov za "reformo pravosodja" )". V V sfero družbetilh razmerij štejejo pa tudi tista posebna družbena razmerja, ki se izražajo , se uravnavajo ali so sicer predmet pravnega normiranja v kazenskem pravu; ta so s tem predmet obravnavanja in sodoločajo oblike v katerih se to izvršuje v kazenskem sodstvu. K temu, kar je bilo že rečeno o posebnostih tega področja v primer vi s "civilnim" področjem pa je treba opozoriti še na nekatere druge vidike. Za kazensko pravo smo že ugotovili, da vsebuje še določen del represivnosti; za moderno kazensko pravo pa je treba upoštevati, da izraža zdaj bolj zdaj manj, v določeni meri izrecno v drugi pa implicitno pod vplivom novejših spoznanj, ki prodirajo vanj, tudi druge smotre. Humanizacija kazenskega prava so navzven sicer izraža v humanizaciji na področju kazenskih sankcij po načelih individualizacije in resocializacije, po konceptualni zasnovi pa z bolj poudarjeno usmerjenostjo na človeka; ta je še bolj izražena na področju kazenskega procesnega prava, ki postopoma vendar zmanjšuje svojo izrazito in izključno instrumentalno naravo v smislu, da je njegov edini cilj uresničiti represivno funkcijo kazenskega materialnega prava. Če skozi takšno prizmo gledamo na funkcijo sojenja v kazenskih zadevah in vlogo sodnikov porotnikov, potem lahko ugotovimo, da je prva tradiciO' na Ina vloga kazenskega prava za nje lahko bližja, bo], j razumljiva, jim je pa druga manj dostopna, če ne sploh neznana saj se s težavami prebija tudi med poklicne sodnike. In ker bo takšno kazensko pravo še obstajalo in ga je nemogoče spreminjati čez noč, se dosti jasno pokaže, kakšne perspektive so glede radikalne transformacije prava na tem področju, ko se sicer to pravilno poudarja kot eden izmed pogojev za preobrazbo sodstva in kakšne so možnosti za prenašanje kazenske sodne funkcije od državnih sodišč na družbo oziroma njene v sta organe. Ze iz povedanega izhaja, da/ustavna reforma in zakonodajna ureditev, ki ji je sledila (vsaj v načelu manj pa v konkretni izvedbi) ostali v mejah realnosti, tudi kar zadeva t.i. podružbljanje sodne funkcije v sferi kazenskega sodstva, kolikor se to resnično izraža s poravnalnimi sveti. Tako se pokažejo za neprepričljive kritike na račun veljavne ureditve tudi v tej smeri. Ena izmed starih vedno ponavljajočih se trditev je sicer, da so kazenska sodišča zastarela in za današnji čas preživela institucija, predvsem pa da so neučinkovita; kot argument za to pa se tudi stereotipno navaja, da kriminaliteta kljub sodstvu narašča. Ta argument pa že sam po sebi,brez opore v količkaj zanesljivih statističnih podatkih,nima nobene vrednosti, predvsem pa prezre, da je kazensko sodstvo samo eden in še to daleč ne najpomembnejši dejavnik v boju zoper družbeno negativne pojave j še posebno pa ne šteje med tiste, ki bi lahko neposredno delovali na vzroke za nje, kljub svoji preventivni funkciji. Družbena aktivnost, ki je seveda nujna, mora biti usmerjena predvsem na preprečevanje družbeno negativnih pojavov z odkrivanjem in delovanjem na vzroke zanje ne pa na prevzemanje sodne 204 funkcije. To pa razen tega tudi prezre tisto funkcijo kazenskega sodstva, ki je izražena v njegovi varstveni funkciji, ki jo pa razumemo širše kot je zapisana v 1. čl. ZKP/1977. Ne gre samo zato, da se v zakonitem postopku prepreči, da bi nedolžen ne bil obsojen in da se krivcu izreče kazenska sankcija samo ob predpisanih pogojih, temveč gre tudi za to, da se zoper nedolžnega sploh ne bi začel postopek, krivcu pa zagotovil takšen položaj kot mu ga določa domokra tičen,civiliziran,htunan pravni red. 4.5.5.2. Vsekakor lahko štejemo, da glede sodelovanja občanov pri sojenju v kazenskih zadevah (in sicer v sodstvu) v naši družbi ni vsaj ne izrazito izražene dileme za ali proti temu sodelovanju. Ostaja pa odprto vprašanje oblike,v kateri naj se to sodelovanje izvaja, in o drugih s> tem zvezanih vprašanjih. Preje omenjena dilema, ali porota ali prisodniški sistem se sicer vsaj po piščevem znanju ne pojavlja nikjer neposredno izražena ali celo zapisana, v gradivu o razpravah v zvezi z ustavno reformo je ni najti, vendar pa nekako visi v zraku. Glede na to bi se sicer ne bi bilo treba z njo ukvarjati še posebno pa ne, ker se v terminološki zmedi (glej spredaj) ne more vedeti, kaj se z izrazom porota sploh razume, To pa se vidi tudi iz terminologije, ki jo uporabljajo ustave v načelni odločbi, ki zadeva vprašanje sodelovanja občanov v sodstvu. Gre za določbe, ki se v Ustavi SR Slovenije (233. čl.) glasi: "Pri sojenju sodelujejo sodniki in delovni ljudje ter občani kot sodniki, sodniki porotniki ali porotniki na način, ki ga določa, zakon oziroma akt o ustanovitvi sodišča" (podčrtal P.K. ). In kor smo že omenili stališče (v zvezi z Ustavo 1963), da je prepuščeno z al: o no- dajl, da sama določi oblike za sodelovanje občanov (glej spredaj ), ne bo odveč, če nekoliko natančneje raziščemo, kakšen je resnični pomen nove ustavne določbe, ki je vsekakor bolj konkretna kot je bila določba 1. odst. 137. 51. Ustave 1963 ("Pri sojenju sodelujejo sodniki in sodniki porotniki"). Ob strogi gramatikalni razlagi bi sicer kaj lahko sklepali, da uporabljena dva izraza pomenita tudi dve različni vlogi; in ker sta doslej znani samo dve, ena v prisedniakem sistemu v vlogi prisednika, druga pa kot člana porote v porotnem sistemu, je s tem odprta vsaj možnost^ še ne kar napotilo, da se organizirata obe obliki tudi v našem sistemu. Spoznanja o razvoju enega kot drugega in dejavnikov, ki so na t;o vplivali, pa seveda govore za to, da za oživljanje porote v jugoslovanski ureditvi ni niti pogojev niti potrebe, da bi ponovili drugod že spodletele poskuse presajanja tuje institucije v domače ra s rie re. Oblika ima sicer tudi svoj samostojen pomen, ki pa ni odločujoč, ker je vendarle funkcija" vsebine; to (vsebino) smo spoznali kot celoto družbenih odnosov, materialnih in ideoloških na sploh in tistih specifičnih za področje družbeno negativnih pojavov, katerih del zajema kazensko sodstvo. Za povrsenga opazovalca bi morda bolj ustrezala takšna oblika sodelovanja občanov v kazenskem sodstvu (pri sojenju), ko ti samostojno odločajo (pa bi to še bolj veljalo za samoupravni sistem) oziroma je vsaj vpliv poklicnega sodnika ali sodnikov nanje manjši kot v pri-sodniškem sistemu. Proces odločanja na tem področju pa ni dostopen takšnemu raziskovanju, ki bi dalo kaj več kot dodajanje novih hipotez starim oziroma zamenjava nekdanjih že zavrženih z novimi. To pa velja tudi za prisedniški sistem. Toliko je mogoče pritrditi stališču, da pravzaprav ni dilema ali porota ali prisedniški sistem; da pr, tudi prisedniški si s ten ni rešitev problema razen če se ta v temelju spre- 285 meni, pa ostane gola trditev, če ne vemo, kako naj se spremeni." 132 - Iz razvojnega prikaza porote, zlasti v angleškem originalu in ameriški različici (glej spredaj) izhaja, da se je porota uveljavljala in se še uveljavlja v neki drugi razsežnosti, ki presega strogo določeno funkcijo sojenja v konkretni zadevi. Gre za to, ali porota s svojo odločitvijo, ki obsega tudi pravno stran konkretne zadeve samo izpolni abstraktno pravno normo s konkretno vsebino vendar v okviru te norme, ali pa ji ob konkretnem primeru šele določi tudi drugačno vsebino. Tu gre pa vendar za vprašanje zakonitosti dela državnih in samoupravnih sodišč in pravilnega razumevanja njihovo neodvisnosti; oboje ima vendarle drugačen pomen, kot ga ima v sistemu, govori kjer se (kot smo videli tudi o skepso)/o možnosti ali celo o pravici ?06 do t.i. nulifitoci je. ' Iz vsega povedanega, ki pa ni izčrpalo problema v celoti, se tako ponuja sklep, da po sedanji ustavni ureditvi ni nobenega razloga za radikalne spremembe veljavnega prisedniškega sistema, čeprav se Ustava ne opredeljuje direktno zanj, temveč govori samo o sodelovanju delovnih ljudi in občanov pri sojenju. Zakonodaja, ki je konkretizirala to sodelovanje za redna sodišča in tako tudi za kazenska sodišča v obliki že utečenega prisedniškega sistema, je pač ostala na realnih, tleh. To velja tudi za organizacijske zakone, za katere pa je vendarle kakšno vprašanje še odprto in bi bile možne tudi ustreznejše rešitve. Težišče prizadevanj, ki bi lahko izboljšala funkcioniranje . sistema, pa je izven normativnega in tako tudi ni predmet toga sestavka . Ob zaključku pa morda ne bo odveč še ugotovitev o namenu in doseg'.l ii-vih smotrih za razvojno in pravno primerjalno razpravljanje o pravnih institucijah takšne vrste kot je institucionalizirano sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu. Razvojni ali zgodovinski prikaz ima. s ra je opravilo v tem, da tudi tu velja (parafrizirana) misel, da "kdor na pozna zgodovine jo ponavlja". Spoznavanje tujih ureditev pa najmanj, kar lahko prispeva vsaj varuje pred napakami drugih, če že ne vzpodbuja k upoštevanju njihovih pozitivnih izkušenj. Opombe 1. Nekateri tuji poznavalci institucije porote drugače razlagajo to sodelovanje državljanov pri sojenju. Graven ugotavlja, da originar na funkcija porote ni soditi (juger) temveč izraziti prepričanje (conviction) o obstoju ali neobstoju dejstev v obliki kriv-doreka ali prostoreka. Podobno tudi P. Devlin, ki pa tudi za današnjo poroto trdi, da. o ničemer ne odloča ; s tem, da odgovori na postavljeno vprašanje o krivdi oziroma nekrivdi samo pomaga sodniku, da pravilno odloči $ izrek porote (vordlot) nima pravnega učinka dokler sodnik ne izreče sodbe. Glej, J. Graven, Evolution, déclin et transformation du jury, v: Le Jury face au droit pGnal moderne, Bruxelles 1967 (Bruxelles 1967) s. 82, 202): P. Devlin, Trial by Jury, London 1956, s. 13. 2. Talco izrecno T. Vasiljevič, Učešče grad jana u sud jen ju na teritoriji soci jalističlce avtonomne pokrajine Vojvodine Novi Sad 1975 (Vasiljevič in sod.), s. 10. Avtor najtemeljitejše, danes že klasične teoretične študije (Problem sudjelovanja nepravnika u savremenom kaznenom sudovanju, Zagreb 1940 Bayer 1940) se je omejil samo na kazensko sodstvo. 3. To je tudi eden izmed razlogov zaradi katerih je tako problematično prenašanje kazenskega sodstva od drgavnih sodišč na družbene organe za razliko od področja t.i. civilnega sodstva. 4. Prim. F.B. Busch, Law and tactics in jury trials, The Bobbs 'le? H11 Company, Ine. 1959 vol. 1 (Busch vol. I), s. 1, 2 in op. 1-7; Bayer (1940), s. 1,2; J. Trajkovič, Sud, Radnička stampa Beo; 1975, s. 13-29, 149. 5 5. Tako Bayer (1940), s. 5, kjer pravi naslednje: "Pri ljudskem sodišču isti ljudski zbor odloča o krivdi in kazni in o drugih pravnih sankcijah" (prevod P.K.). Graven šteje tudi prisodniški sistem za deformacijo sodelovanja državljanov v kazenskem sodstvu, ker spreminja državljane v sodnike (nav. d. s. 202). 7. Prim. C.D. Aarvold, Les fonctions du juge et du jury dans le systeme anglais de droit penai, Bruxelles 1967, s. 217; pisec takole opisuje nastanek porote v Angliji: "Ne gre za sistem, ki bi ga izdelali filozofi, sociologi ali pravniki praktiki, zato, da bi našli najboljši način, kako zagotoviti, da bi se odkrila resnica o krivdi ali nedolžnosti vsakega osumljenca; gre za sistem, ki je bil porojen iz družbenih potreb in z razvojem družbene zavesti. Ni šlo za zasnovan načrt doseči določen rezultat, temveč za spoznanje, da je to (porota moja op.) nekaj, kar je sposobno delovati in kar naj se razvija" (prost prevod P.K.) 8. Glej v nad. pod 4.2. in op. 198 9. Vasiljevič in sod. s. 10, t. 2 10. Prim. E. Schmidt, Einftihrung in die Geschichte der deutschen Strafrechtspflege, G'óttingen 1965, 3. pred. izd., s. 336 (§293) ; Bayer (1940), s. 37; G. Haber, Probleme der Strafprozessgeschichte im VormSrz (Bin Beitrag zum Rechtsdenken des aufsteigenden BGrgertums) Zeitschrift fur die gesamte Strafrechtswissenschaft (ZStRff) 1979/3 (91), s. 590-636, posebej s. 592, 595. Prim. tudi zbirko: Schv/urgerichte und Sch'óffengerichte, BeitrSge zu ihrer Kenntnis und Beurteilung 1. zv. ur. W. Mittermelers M. Liepmann in 2. zv. 1909 (v nad. Bei trši ge I. oz. Il) posebej razpravo M. Dolenc, Die Verfassung der 'ósterrechischen Stmfgerichte und da s Laienrichtertum, BeitrSge II, s. 467-602, posebej s. 469-477. 11.Tako ga imenujem, ker je v tem bistvo reforme porote, ki so jo izvedli v Belgiji 1919. 1.; glej Bayer, Suoi porotniki, Zbornik Pravnog fakulteta Zagreb 1955/3-4 (Bayer 1955), s. 147. Skupno odločanje o kazni pa so uvedli že 1. 1890 v ženevskem kantonu v Švici glej Bayer 1940, s. 38, 146, Graven, s. 94, 203. H.H. Jescheck, Consideration de droit compare, Bruxelles 1967, s. 154; glej tudi op. 198 spodaj. 12. Glej Graven, s. 94, 95 in 202; R, Vouin, Le destin de la Cour d'assises francaise, Bruxelles 1967, s. 134-136. 13. Enako Bayer 1940, s. 2; prim. tudi Chevalier Brasa, Prečiš de procedure pénale, zv. II, s. 857, 858} drugače P.E. Trousse, Rapporti presente, Bruxelles 1967, s. 58, ki ta sistem označuje kot "echevinage atténué". 14. Prim. J. Frank, Courts on trial (Myth and Reality in American Justice, Princeton 1949, s. 37-40. Pisec sicer primerja delo zgodovinarja in sodečega sodnika} obema je skupno, da raziskujeta nek pojav v preteklosti. Pisec je znan kot sodnik, v pravni teoriji pa kot utemeljitelj kontroverzne realistične teorijo prava. 15. Glej P. Engels, Gospoda Eugena Dtlhringa prevrat znanosti (Anti-Dtiring), 4. izd., Ljubljana 1979, s. 127-129. Glej »e A. Schaff, Marksistična teorija resnice, Ljubijana 1961, s.214-217. 16. Prim. Bayer 1940, s. 8. Piščeva ugotovitev, da je to vprašanje še v stadiju preučevanja, velja tudi še danes. Razlog zato je v glavnem to, da so viri (vsaj za začetno obdobje angleške poroto) zelo skromni, kar je razumljivo saj gre za obdobje 11. in 12. stoletja. Prim. K. Pestič, Hastanak porote u Engleskoj, Godišnjak PF Sarajevo 1972, a. 337-354, posebej s. 338. 17. Glej A. Maurois, Zgodovina Anglije, Ljubljana 1939 (slov. prevod V. Levstik), s. 49 in nasi. 18. Natančnejše o tem glej Bayer 1940, s. 8 in nasi.} isti avtor, Kazneno postupovno pravo. Prva knjiga. Poviestni razvoj, Zagreb 1943 (Bayer 1943) s. 200-202. Bayer je prevzel teorijo nemškega zgodovinarja H. Brunner-ja, ki jo označuje za eno najbolj uglednih teorij in na splošno sprejeto. Busch (nav. d. s. 4) imenuje "inquisitio" sworn inquest of thè Pranes" za jedro modernega sojenja s poroto. Prim. tudi J. Prank, s. 108. 19. J. Prank, s. 44, 45. Pisec domneva, da je prisega poznejša oblika božje sodbe. Prim. tudi Devlin, s. 6. 20. Glej Maurois, s. 40-44. Ha drugem mestu (s. 56) pisec vendarle poudarja odločilno vlogo normanskih kraljev ko ugotavlja: ".. večino ustanov, ki bodo tvorile posebno lice Anglije, ji ustvarijo šele oni"} med takšne ustanove pa šteje tudi kraljevske sodnike s poroto. 21. W.H. Gornish, The jury. London 1968, g. 11. V te j zvezi trdi pisec, da se zdi bolj verjetno, da so Normani podedovali koncepcijo porote kot obstoječe angleške institucije" predvsem pa ugovarja Brunnerjevi tezi, da bi Normani uporabljali "group inquest" torej inquisitio pred osvojitvijo Anglije, ker da o tem ni nobenih dokazov. Busch (s. 7, 8) ugotavlja, da je mogoče sklepati, da so Danci prenesli takšen obtožni postopek v po njih okupirani (severni) del Anglije ; na jugu pa so to prakso xipel jali šele Normani in angleški kler, povezano s frankovsko institucijo "inquisitio". Prim. Pestič, s. 343 in nasi. 22. Glej Busch, 8; Aarvold, s. 217, 218; Devlin s. 9 23. Bayer 1940, s. 11-14, Aarwold, ib. in s. 219, t. 7 G. Williams, The proof of the guilt, London 1958 (2. izd.), s. 5? Graven, s. 83 Busch, s. 9, 10; Frank s. 109 24. Bayer 1940, s. 13, 14; Aarvold s. 218; Busch s. 3, op. 12 25. To vprašanje zastavlja Busch (s. 5) in nanj odgovarja, sklicujoč se na angleška pravna zgodovinarja (Maitland in Pollock) vendarle nekoliko drugače, Vsekakor je šlo za to, da se iracionalni dokazni sistem zamenja z racionalnim; v Angliji se je to postopoma doseglo z dokazno poroto, na kontinentu pa z obdolženčevim zaslišanjem in njegovim priznanjem. Prim. še J.H. Langbein, The Death of legal Torture, ree. M. Damaska, The Yale Law Journal, Reprint 1978, s. 860 in nasi, posebej str. 864. Kot poroča recenzent je Langbein postavil vprašanje nekoliko drugače : zakaj se niso v Angliji, ko so zamenjali božjo sodbo s sojenjem predstavnikov lokalne skupnosti, tudi zatekli k torturi; tega niso storili zato, ker bi bili bolj humani in razsvetljeni kot na kontinentu, temveč (tako Maitland), "ker so imeli tako preproste (neizdelane) pravne institucije, da jim tortura ni bila potrebna". 26. Bayer 1943, a. 61 in nasi.; T. Vasiljevič, Sistem krivičnog pro-cesnog prava, 2. izd. Beograd 1971, a. 17-21. 27. Frank, s. 45, 46 in 109. -137 - 28. Formula se je glasila "and for his trial has put himself upon God and thè country"; obsežena pa je bila v prvem delu formule za zaprisego porotnikov (A. Toulemon, La question du jury, Paris 1930, s. 24). Porotniki so bili zapriseženi namreč šele potem, ko je obtoženec, ki ni priznal, krivde, privolil, da bo sojen "per patriam", s čimer je mišljena ravno porotajS.E. Seitz, Les principes directeurs de la Procedure criminelle d'Angleterre, Paris 1928, s. 61; Devlin, s. 10. 29. Devlin, s. 9, 10 29a. Devlin, s* 13 30. L. Radzinowìcz, A His tory of English Criminal Lav/, vol. 1 London 1948, s. 25. 31. Seitz ugotavlja, da štejejo Angleži ta zakon za drugo veliko listino po L 1215. 0 tem, o okoliščinah, v katerih je bil zakon izdan, glej nav. d. s. 133-138. 32. Mauro!s, s. 98-103 33. Cit. po prevodu V. Levstika v Maurois, s. 101 upoštevaje tudi prevod S. Simonovič v "Arhiv za pravne i društvene nauke" (Arhiv) 1968/4, s. 616. Originalno latinsko besedilo po navedbi Se it z--a (s. .28) se glasi; "Nullus liber homo capiatur vel impulsone tur aut ... exuletur aut aliquo modo destruatur; nec super eum ibimus nec super eum mittemus, nisi per legale judicium parivm sue um et vel legem terrae" (art. 42). Glej tudi Busch, s, 11, 12 in op. 57. 34. Maurois, s. 102 pravi; "Magna Charta je bila tako malo ljudska listina, da je pred šestnajstim stoletjem v obče niso prevedli v angleščino". 35. Seitz, s. 138. IT a drugem mestu ugotavlja pisec, da so bila od te listine dalje sicer opredeljena temeljna pravila zakona o osebni svobodi, ki pa niso bila učinkovita, ker še ni bilo stroge ga procesnega sistema za njihovo uveljavljanje (s. 133). 36. G. Williams, s. 5-8, 13, 14 37. S t.i. Criminal Evidence Act 1898(' Devlin, The Criminal Prosecution in England, London I960 (Devlin I960), s. 35; G. Williams, s. 45 Glej Bayer 1943, s. 219, 220; Seitz, s. 270-273 in nasi. 38. Pravzaprav je bilo to pravilo, ki je bilo v začetku zelo strogo, da mora ostati porota sama, brez zveze z zunanjim svetom (t.i. incommunicado), ko dobi nalogo, da odloči. Devlin, s. 43, 44, 46, 51; G. Williams, s. 11, 12 39. Devlin, s. 69, 76. 40. Seitz, 152, 153. 41. Seitz, ibid. 42. Koliko je to možno je seveda drugo vprašanje, ker je dokazni sistem vendarle del celote. Prim. Bayer 1965, s. 151, 152. 0 najpomembnejših razlikah med dokaznim pravom angleškega postopka in enim izmed predstavnikov kontinentalnega tipa kazenskega postopka, nemškim postopkom glej W.H. Sachs, Die Behandlung des Beweisproblema im deutschen Strafverfahren, predgovor k monografiji K.M. Newman, Das englisch amerikanische Beweisrecht, Heidelberg 1949, s. 9-24. 43. Glej K.M. Nev/mann, nav. d. str. 30 in nasi.; Bayer 1943; s. 222-237; M. Damaška, Evidentiary barriere to conviction and tv/o inodels of criminal procedure: A comparative study, Un. of Pennsylvania Lav/ Rewiew (l2l) 1973/3, s. 506-589 (Damaška 1973) passim; isti av.tor Presentation of evidence and factfinding precision UPLR (123) 1975/5, s. 1084-1108 (Damaska 1975 c). 44. To velja tudi za čas, ko so izrekali tudi hude kazni porotnikom, ki so izrekli prostorek. G. Williams navaja kot takšen primer, o katerem je ohranjeno tudi popolno poročilo Throckmortom’s case iz 1. 1554 (nav. d. s. 5-7). To pa je tudi čas, ko je obstajala druga možnost za obračun s političnimi nasprotniki, s posebnim sodiščim zloglasno The Star Chamber (sodišče zvezdnate komore): glej Bayer 1943, s. 218; Seitz, s. 78, 79 ob enaki oceni vendar ugotavlja, da to sodstvo, ki je obstajalo od 1422 do 1640, ne samo pomeni/zlorabe sodne oblasti} s prakso tega sodisca so tudi spopolnjevali pravne vršeli in včasih je varovala nemočne proti oblastnikom,ki jih porota ni upala soditi. 45. J. Djordjevic, Politički sistem, s. 628, 638 cit. v P. Kobe, Pravosodni sistem in sodna funkcija federacije, TiP 1971, e. 989, 990. 46. J. Frank, a. 108 in nasi, posebej kritično o tem, a. 132. Prim. še Devlin, s. 3 O. Williams v kratkem razvojnem prikazu opozarja tudi na temile strani razvoja angleškega kazenskega pravosodja zato da bi "preprečil napačne predstave o preteklosti in popravil vsakršen vtis, da dolgujemo solidno vrednost sedanjih institucij davni modrosti naših prednikov"; s. 14, 15. 47. Busch, s. 13 in nasi.; H.M. Hyman & G.M. Tarrant, Aspocts of american trial by jury, v:The Jury System in America (r. James Simon ed.) London 1975, s, 27, 28. 48. Busch, s. 14, 15, 17-43} L. Hall & Sh. Glueck, Cases on Criminal Lavi ad its Enforcement, St. Paul, Minn. West Publishing GO. 1958, s. 443, 444. 49. G. Williams, s. 15; v nadaljevanju zgoraj (op. 46) navedene misli pravi pisec:"... Odlike sedanjega sistema so razmeroma novejšega datuma, po več stoletjih tega, kar se lahko zdi svobodnemu Angležu kot skoraj nerazumljivo zakonito nasilje". Glej tudi Radsinoviez, s. 720, 721. Kot eno zanimivosti razvoja angleškega kazenskega prava označuje koeksistenco izredno liberalnega kazenskega postopka in izredno strogega kazenskega prava, ki pa je pomembna tudi še iz nekega drugega razloga. Vsekakor je za današnje angleško pravo pomembnih zadnjih 150 let, poglavitne karakteristike sojenja o poroto tudi še v današnjem smislu pa so se izoblikovale v 18. in 19. stoletju. V tej zvezi je sicer mogoče govoriti o tem, da so se nekatera pravila dokaznega prava, zlasti tisto o dopustnosti dokazov, izoblikovala prav zaradi porote. Še neposredne je se to vidi, iz t.i. pravil o izključitvi dokazov (exclusionary rules) kot pendana k pravilom o dopustnosti dokazov, vsaj tistih, ki so se izoblikovala iz bojazni, da ne bi določeni dokazi imeli na sodnike o dejstvih (to naj bi bili ravno porotniki) močnejši vpliv kot ga po svoji dokazni moči zaslužijo. Glej Damaska 1973, 513, 514; prim. spodaj k 3.5.5. in op. 132. 0 procesnih implikacijah klasičnega liberalizma glej M. Damaska, Štructures of Authority and Comparative Criminal Precedure YLH 1975/3 (Damaska 1975 B), s. 534-539. 50. Newman, e. 32, 33. 51. Cie j za čas do 2. svetovne vojne Bayer 1940, s. 98-100 in Bayer 1943, s. 261-263; tako kot je tu opisano je pravzaprav tudi današnje stanje, kar zadeva izpodbijanje sodbe, ki temelji na krivdore ku porote; R.N. Jackson, The ma c h ine ry of justice in England, Cambridge I960, s. 109-112. Po podatkih, ki so piscu na voljo, je zakonodajno to vprašanje danes urejeno z zakonom o kazenski pritožbi (Criminal Appeal Act 1968). Tudi po današnjem pravu lahko obtoženec izpodbija sodbo neposredno samo glede pravnih vprašanj (on a question of lav/ alone), sicer pa le z dovoljenjem sodečega sodnika ali pa kazenskega oddelka apelacijskega sodišča. Cie j R. Cross & Ph. A. Jones, An introduction to Criminal Lav/, London 1968, s. 275, 276, 331-334. Pomembna posebnost pa je, da zoper sodbo, ki temelji na prostoreku porote, ni možna pritožba. 52. Devlin (s. 168, op. 1 k 1. pogl.) pravi: "Oblike porotnega sistema uporabljajo v drugih evropskih državah vendar te večinoma niso posebno prepričljiva predelava angleškega sistema". 53. Cie j Bayer 1940, s. 1, 2, 134, 135 ; Bayer 1943, 206, 207; Devlin, s. 61-63. Cie j še dalje op. 56. 54. Npr. za vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo in nevezanosti sodišča na pravno kvalifikacijo v predlogih obtožbe zlasti pa v obtožnih aktih; za razmejitve dela izvedenca in sodišča; za sistem pravnih sredstev ipd. Prim. M. Grubiša, Činjenično stanje u krivičnem postupku, Zagreb 1963, s. 178-228 (Činjenišno i pravno pitanje); L. Ude Revizija v našem civilnem sporu, Pravnik 1972, s, 280, 281; D. Wedam-Lukid, Preizkus dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji, Pravnik 1976, s. 267-271. 55. Bayer 1943, s. 207; J. Frank, s. 141-143; Harris's Criminal Lav/, 20. izd. red. H.A. Palmer & Henry Palmer, London I960, s. 450 Devlin, s. 88, 89. 56. Iz zadnjega časa gl. kritično tibravnavo G-. Williams, Lav/ and Faot, Criminal Lav/ Review (Crini. L.R. 1976/8, s. 472-483, 1976/9, s. 532-540; za ameriške razmere Busch, vol. 2, s. 23-25, 32-69; pisec (s. 25) posebej poudarja, da ne velja splošno pravilo, da je sodišče "sodnik o pravu" (judge of the law)/ltjer je pravno normirano, da so porotniki v določenih primerih "sodniki o dejstvih in o pravu" (judges of both the facts and the lav/). 57. Devlin, s. 61 58. Devlin ibid.; prim. še isti avtor, s. 150, kjer poudarja, da je stereotip po katerem je "pravo za sodišče, dejstva pa so za poroto" poenostavljanje stvari, ki zavaja v zmoto; izvorno sploh ni razlike med dejanskimi in pravnimi vprašanji oziroma, če kar navajam avtorja samega: "there is simply a point at which a particular way of dealing with the facts in order to produce justiee becomes sufficiently well recognised to be adopted as a • general rule and so to become lav/". S stališča angleškega prava je problem pomemben tudi za odnos med poroto in sodnikom. 59. To velja seveda za sodnike, ki sodijo s poroto, ki so pravniki in se izbirajo iz vrst odvetnikov z dolgoletno prakso. Upoštevati je treba, da precejšen del angleškega sodstva sloni še na sodnikih laikih; toda tudi za te se v zadnjem času zahteva določena strokovna izobrazba; J. Baldv/in, The Compulsory Training of Magistracy, Crlm. L.R. 1975/11, s. 634-643; B. Wooton, Crime and Penai Policy, London 1978, a. 67-83. R.M. Jackson, s. 231, 232. 60. Razvojno to povezujejo z vlogo, ki si jo je pridobila porota, da kot predstavnik ljudstva, prepreči uporabo prestrogega ali sicer nepopularnega prava, Devlin, s. 160-162; dalje se povezuje s pravico porote, da izreče po svoji presoji in suvereno prostorek, ki je bil in je tudi danes neizpodbojen. Glej Devlin, s. 87-91. Pisec sicer posebej navaja mnenja sodniških avtoritet, da pravzaprav ne gre za pravico porote, da tako ravna, pač pa ima to oblast (pov/er). G. Williams, s. 222-228. Glej tudi Damaska 1975A, s.12 in op. 78, s. 515) isti 1973, s. 584, op. 210 in tam nav. delo Radzlnovriez-a. (vol. l). Glej tudi H.Kalven-H.Zeissel, The American Jury, Boston 1966, s. 258 in nasi. 61. Glej Radzinowicz, vol. 4, s. 94, 162, 329, 330. 62. Glej tudi Damaska, Strukturmodellle der Staatsgewalt und ihre Bedeutung fUr das Strafverfahren (ZtStrW) 1975/3 (87), o. 723 (Damaska 1975 B. Pisec posebej poudarja, da je splošno in enotno stališče, da je naloga porote uveljaviti krajevne predstave o pravičnosti pri uporabi kazenskega prava. Glej tudi op. 17 prav tam. 63. Devlin, s. 40, 49? G. Williams, s. 278-283 64. Aarvvold, s, 224 in op. 2? B. V/ooton, s. 21, 22. 65. J. Frank, s. 122 66. B. Wooton, s. 22. 67. B. Wooton, ibid, 68. Devlin, s. 17-27; Bayer 1940, s, 90, 91) Busch, s. 415-418 69. Devlin, s. 28-30? Harris's Oriminal Law, s. 443, 444) Jackson, s. 253? Busch, s. 481-484. 70. Na splošno vendar ocenjujejo, da so v praksi zahteve po izločitvi posameznih porotnikov redke: Harris's, Criminal Law, s. 443. 71. Mišljen je Criminal Law Act 1977, ki je omejil število peremptornih izločitev na tri, kar zadeva obtoženca. Gl. op. 72. 72. Glej J.P. McEldowney? "Stand by f or thè Crown" : An Historični Analisys, Crim. L.R. 1979/5, a. 272-283. 73. Glej spredaj op. 69? Engels (Položaj delavskega razreda v Angliji, Ljubljana 1948 prev. J. Pokorn, s. 279, 306) označuje mirovne sodnike za "dogberries", ki zakone razlagajo izključno v korist razreda (buržuazi j e), ki mil sami pripadajo. Bayer 1940, s. 68-72. 74. Bayer 194 , s. 73-76. 75. K. Grzybowski, Court Reform in England, American Journal of Comparative Law (1973) s. 747-751? B.Wooton, s. 76. Gre za zakon Courts Act 1971, ki je bil noveliran 1. 1977 s že omenjenim Criminal Law Act 1977. 76. K. Grzybowski, passim 77. B. Wooton, s. 76, 77 in op. 75 spredaj. Ta ureditev seveda no posega v pristojnost osrednjega sodišča (High Court of justice). Izraz magistratno sodišče je dobeseden vendar neustrezen prevod označbe Magistrates' Court, ki ga včasih tudi nadomeščajo z izrazom sodišče skrajšanega postopka (Court of summary jurisdiction) 0 teh sodiščih v današnjem času glej P.T. Gilles, The Magistrnt.es1 Courts, London 1963, 250 str. Ta sodišča, ki so še pretežno laična, izvršujejo še danes največji del kazenskega sodstva? po navedbi B. Wooton v Angliji in Wales-u odpade več kot 90 / obsojencev na obsojence pred temi sodišči (nav. d. str. 67). Za čas pred omenjenimi spremembami glej G. Williams, s. 325-326? Gilles, e. 43-50, Jackson, s, 114, s. 146-149. 78. Glej op. 59 zgoraj in B. Wooton, s. 75-83. 79. Damaska 1975 A, s. 516 in op. 92 80. To velja seveda predvsem za tiste sisteme, v katerih je porota prevzela del pred tem izključno profesionalnega in uradniškega sodstva, torej na evropskem kontinentu. 81. Podobno Bayer 1940, s. 139; v nadaljevanju pisec ugotavlja določene večje možnosti za uveljavljanje teh načel v postopku s poroto. 81a.B. V/ooton, s. 75-83; avtorica posebej poudarja pomen političnega kriterija kot pomembnega faktorja (poleg strokovnega) pri imenovanju sodnikov. Prim, se Jackson, s. 231-245. 82. S sodobnimi standardi mislimo tudi tiste, ki so se uveljavili na zadnjem (xil) kongresu mednarodnega združenja za kazensko pravo v Hamburgu; v resoluciji tega kongresa je v tej zvozi rečeno: "Vsakdo, ki je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja ima pravico v skladu z zakonom zahtevati meritoren preizkus sodbe po višjem sodišču" (prevod iz osnutka v nemškem jeziku P.K.). S tem je mišljena tudi pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; ta je po sedanjem angleškem pravu možna le z dovoljenjem apelacijslcega sodišča. Glej spredaj op. 51. 83. Damaska 1975 A, s. 544 isto Damaska 1975 B, s. 741 (to delo je posebej prirejena in deloma skrajšana verzija originala). 84. Maurois, nav. d. obravnava obdobje od začetka 18. stol. do začetka 19. stol. (do 1815. 1.) kot obdobje monarhije in oligarhije in obdobje industrijske, politične in čustvene revolucije (s. 382). 85. A.B. Smith & H. Pollack, Orime and Justice in a Mass Society, Waltham/Toronto 1972 pogl. 7. lawyere, Prosecutore, and Judges. The Bureaucratization of justice, s. 137 in nasi. 86. Normativni posegi v to področje v sodobnem smislu se začno intenzivirati nekako z 1. 1825 oziroma se povezujejo s potrebo, da se družbene institucije prilagode bolj zapletenim družbenim razmeram. 87. Ocena je preje previsoka kot prenizka. Devlin (v poglavju z naslovom: Zaton porote in njen pomen) sicer govori predvsem o poroti v civilnih zadevah omenja pa tudi kazensko sodstvo; po kriteriju,kolikšen idei t.i. obtožnih kaznivih dejanj (indictable offences) se sodi s poroto, navaja okoli 85 /£; s. 129, 130. Prim. spredaj nav. podatek B. Wooton. Glej še G. V/illiams, a. 264-267. 88. Tudi priznanje krivde (plea of guilty) je lahko izraz nezaupanja v poroto. 89. Jackson, s. 246, op. 4 Avtor pravi: "Sodnik Devlin piše na podlagi opazovanja, dr. Williams pa na podlagi avtority kot so Law Report in Daily Mirror, in a priori razmišljanja. Ker pa nihče izmed nas ne ve, kaj se dogaja v sobi porotnikov, je v naših' ocenah veliko ugibanja" prevod P.K.) Za stališča G-. Williams-a glej nav. delo s, 236-243 (Splošni argumenti zoper poroto) in s. 243-262 (Ocena splošnih argumentov za poroto); zanimivi so avtorjevi predlogi, kako nadomestiti poroto ev. tudi v obliki prisodniškega sistema, pri čemer še ugotavlja, da je obstoječi sistem sojenja (pred reformo 1972 maja op.) pri sodišču kvartal» nega zasedanja (en poklicni sodnik pravnik in dva sodnika laika t. j. mirovna sodnika) isto; s. 262-264. 90. J. Frank, s. 124. Ha drugem mestu avtor ugotavlja, da ni računati z odpravo porote, glede na to, da je to ustavna institucija in še posebej pravi: "Bistvo je v tem, da se je porota, ki je bil a nekoč popularna kot učinkovito varstvo zoper zatiranje, vgne zdi la v naše navade, v tradicijo in tradicionalne stvari zelo radi gledamo kot da so že same po sebi pravilne" (s. 139). 7 nadaljevanju navaja vrsto reformnih predlogov; tako se zavzema za specialen verdikt, za specializirano poroto, za večjo uporabo izvedenskega dela, za revizijo pravil za ekskluzijo dokazov, za zapisniško registriranje posvetovanja porote in za strokovno usposabljanje porotnikov za njihovo delo (s. 141-145). 91. V tej zvezi je vsekakor zanimiva odločba kazenskega oddelka apalaci j ske ga sodišča iz najnovejšega časa, R.v. Sahota, 16.3.1979, Crim. L.R. 1979/10, s. 673, 679. S to odločbo je bila razveljavljena obsodil m sodba (conviction), ker je sodnik na pismeno vprašanje porote, ali lahko sprejme priporočilo naj se upoštevajo pri odmeri kazni posebne olajševalne okoliščine, zapisal odgovor "Da">apelacijsko sodišče je zavzelo stališče, da bi moral sodnik odgovoriti, "da se odmera kazni (sentence) ne tiše porote in. da morajo presoditi samo dokaze" (o krivdi, moja op.); sodnikov odgovor je lahko vplival na odločitev porote in zato je krivdorek porote "unsafe and unsatisfactory". 91a.B. Wooton, s. 77} v enakem smislu tudi G. Williams, s. 203. Glej še op. 89 in fine (spredaj) 92. Isto d., s. 78; gl. tudi op. 78 spredaj 93. Aarwold, s. 224 govori o zaupanju v skrbnost, integriteto in strokovno usposobljenost sodnikov, v zdrav razum porotnikov, njihovi zavesti (bon sens) in čutu odgovornosti pri izvrševanju javne funkcije. 94. Damaska 1975 C s. 723-726 95. ib id. 96. Prim, Seitz, s. 304-305; Jackson, s. 205, 375, 376. Z novejšimi reformami od uvedbe apelacije 1. 1907 posebej pa od 1967 dalje-je morda manj razlogov za takšne posege. Glej B. Wooton, s. 24, 52-66. Gre sicer za pravico do pomilostitve, ki pripada suverena, ki jo pa dejansko izvršuje minister za notranje zadeve. 97. V zvezi s političnim razvojem je vsekakor posebnost, da je Škotska kot del britanskega kraljevstva razvijala in obdržala dosti svojstven sistem kazenskega sodstva. J. Frank (s. 139) ugotavlja, da na Škotskem porota nikdar ni igrala posebne vloge; zanimivo je vsekakor, da pa je že od vsega začetka sprejela načelo večinske odločitve porote in je to tudi vplivalo na omenjeno reformo v Angliji (gl. op. 64 spredaj). 97a.Sele 1919. leta so npr. z zakonom odpravili nesposobnost žensk za funkcijo porotnice (The Sex Disqualification Removai Act 1919)) Bayer 1940, s. 91. Za razvoj od 1825 1. dalje (The Juries Act 1825) glej Jackson, s. 248-250 98. Glej Devlin, s. 46-48; G. Williams, 231-236, 272-278; B. Wooton, s. 2 99. J. Frank, e. 40-46 100. Bayer 1940, s. 92; za današnje besedilo prisege, glej Harris*s, Criminal Law, s. 444 in op. 9. Besedilo so določili sodniki apelacijskega sodišča 1. 1957. 101. J. Brank, s. 144. Večinsko mnenje je vsekakor še vedno, da se ohrani tajnost nastanka odločitve. S tem v zvezi je tudi pravilo, da porotniki niso dolžni oziroma tudi ne smejo navajati razlogov za svojo odločitev. Williams trdi, da sodišča skrbno pazijo, da se ohrani tajnost izreka porote in da porote ne sprašujejo o razlogih zanj. Pomembno prelomnico pa naj bi predstavljala zadeva Larkin iz 1. 1943 (nav. delo, s. 276, 277); po piščevem mnenju pa ni šlo za to, da bi sodnik spraševal o razlogih za odločitev porote temveč o tem, kako so pravzaprav odločili. 102. Glej R. Lukič, Društveni uslovi ljudskih prava, Arhiv 1979/3, s. 313-314. V zvezi s problemom pravno političnih mehanizmov za varstvo človekovih pravic ugotavlja, da se je človekova ustvarjalnost tu že pokazala;vendar dosežki niso kar tako in povsod uporabni in pravi: "Niso zaman tolikokrat poudarjali, da je demokracijo z bregov Temze težko presaditi na druge bregove, pa čeprav so ti toplejši. To pa velja tudi za človekove pravice, ki so njena bistvena sestavina". 103. Trajkovic, s. 148 104. Devlin, s. 129-133; J. Frank, s. 124. Zanimivo je vsekakor, da je bilo vprašanje poklicnih in nepoklicnih sodnikov v civilnem sodstvu na dnevnem redu X. mednarodnega kongresa za primerjalno pravo v Budimpešti 1978. Glavni referent (prof. Ž.Stalev iz Bolgarije) je v sklepih svojega referata, ki daje dosti izčrpno informacijo o današnjih rešitvah tega vprašanja, ugotovil, da prevladujejo stališča za status quo; glej Stalev, Professional and Non-professional judges in civil justice, Sofia 1978, str. 78, cikl. razmn. s, 61-65. 105. Frank, nav. d. passim 106. To go razne oblike in vrste arbitraž in podobnih razsodišč, posebna sodišča za delovnopravne spore, v zakonskih zadevah ipd. Ole j Stalev, s. 14, 47-58. 107. B. Zupančič, Nekatera vprašanja porote v kazenskem postopku ZDA, 'rokopis, passim, 108. Glej slasti Busch 1, s. 15-29; H. Hyman & 0. Tarrant, s. 23-44; Nadaljna izvajanja v tekstu se naslanjajo predvsem na to delo (moja op.). 109. Hyman & Tarrant, s. 25, 26 110. Isto d. s. 28, 29; Busch I, s. 17-27, 42; L. Hall % Sh. Glueck, s. 607, 611, 444 (besedilo amandmana V in Vi) 111. Glej Frank, op. 90 spredaj; Hyman & Tarrant, s. 39. Poleg omenjenih amandmanov V in VI je posebno pomemben tudi poznejši amandma XIV (sprejet po secesijski vojni v' 70 letih preteklega stoletja). Z odločbo Duncan v. Louisiana iz 1. 1968 je Vrhovno sodišče ZDA (VS ZDA) utrdilo stališče, da velja garancija iz amandmana VI (torej tudi pravica do sojenja s poroto) tudi za sodstvo v državah na podlagi amandmana XIV v vseh primerih, kjer bi pred federalnim sodiščem morala soditi porota; L.L. Weinreb, Criminal Process, New York 1969, b. 570; 579 112. Tako Kalven-Zeisel, ki pa poudarjata, da razprava o tem še nj končana in tudi namen njune raziskave ni bil najti potrditev teze, da je porota dobra institucija; s. 11. 113. I.P. Callison, Courts of injustice, New York 1956, 775 str. gl. zlasti sklepno (XLl) pogl. in povzetek, s. 720-760 posebej pa s. 12, 13, 50-54. 114. Busch vol. V, s. 602-644, 664-679. 115. A. Smith & H. Pollack, 152-161; Damaska, 1975 C., s. 720, 721 in op. 12. 115a.Glej vendar 1,1. Heberling, Plea Negotiation In England, ponatis v Criminal Justice ( J. Baldwin & A.K. Bottonley ed.) London 1978, 8. 95-105. 116. Paulsen & Cadisi, Criminal lav/ and its Procesoes, Boston,Toronto 1962, s. 917, 918, 935-941; Damaška 1975 A, s. 512. To velja za romansko pravno območje predvsem za Francijo, kjer je institucija tudi nastala. Glej Bayer 1943, 3. 278-280, ki posebej posebej poudarja, da je to bila pomembna posebnost francoskega inkvizitornega postopka v primerjavi z nemškim; glej v tej zvezi še isto delo, s. 154. Za nemško pravno območje se je postavilo vprašanje posebne organizacije kot nosilca javne obtožbe (ob razpravah o reformi inkvizitornega postopka), ki bi. nadomestila inkvirenta; glej Haber, s. 606-608. V Avstriji je bila institucija uvedena e kazensko procesnim redom (StPO) iz 1. 1853, ki je seveda veljal tudi na tistih delih današnje Jugoslavi je, ki so bili pod avstrijsko oblastjo, vplival pa je tudi na srbski ZKP iz 1. 1865; glej Bayer, Stogodišnjica donošen ja hrvatskog Zakonika o krivičnom postupku iz 1875. godine, Zbornik PF Zagreb 1976, s. 6-9 Bayer 1976). V okviru Common Law sistema poznajo institucijo javne obtožbe s posebnim nosilcem, ki je še najbolj podobna pa vendar precej različna kontinentalni ureditvi Škotska in ZDA (Federacija in večina držav). Prim. za Škotsko W.A. Sheehan, Criminal Procedure in Scoti and and in France, Edinbourgh 1975, 230 str. posebej s. 109-116. Za ZDA glej M. Damaska, Krivično procesno pravo S.A.D., Zagreb 1963 (Skripta, cikl. razmn. Damaška 1963), s. 36-42, Damaska 1975 A, s. 512, 517, 519; Puttkammer, 2. izd. Chicago 1954, s. 190-193. Anglija (z Walesom) kot matična dežela Common lav/ sistema ima še danes zelo skromno institucionalizirano javno obtožbo in vztraja pri tej ureditvi kljub reformnim prizadevanjem. P.Devlin, The Criminal Prosecution in England and Wales, London I960, s, 16-22 (Devlin I960); Harris's Criminal lav/ 1926 (lj, izd., 324-330, ki še obravnava tudi veliko poroto (Grand jury), ki je bila 1933 1. odpravljena. Harris' 8 Crim. Lav/ I960, s. 417; glej tudi Bayer 1940, s. 85-87. Za reformna prizadevanja glej, The Prosecution Procesa in England and Wales. (A Report by JU3TICB: Criminal Justice Oomitt.ee), Crim. L.R. 1970/12, s. 668-683} med priporočili te komisije jo predvsem pomembno priporočilo, da naj se organizira poseben oddelek javnega pregona (Departement of Public prosecution), ki bi bil načeloma odgovoren za vsak pregon, vendar s tem, da bi se obdržala možnost pregona po zasebniku in policiji (nav. d, 680, 681 ). Cie j še Vasiljevič 1972, s. 118-120; P. Kobe, "Enakost orožja" v kazenskem postopku in jugoslovansko kazensko procesno pravo, Zbornik ZR PP Ljubljana 1968, s. 10 do 12 in posebej v op. 25 omenjeno zbirko; Isti: Vloga javnega tožilstva pri uvedbi kazenskega postopka, Pravnik 1975/7-9, s. 212-213. 117. Za ti. Grand jury glej Bayer 1940, s. 85-87} Harris's Criminal Lav/ op. 116 nav. d.; Damaska 1963, II del, s. 11-17 in III del, s. 33-36; Puttkammer, s. 115-124. 117a.Damaska 1963, II del s. 13, III del, s. 37-39. Med posebna pooblastila šteje tudi že omenjeno v zvezi s plea bargaing, glej op. 114 spredaj in Damaska 1963, II, s. 39,40. 118. Glej Federai Rules of Criminal Procedure, St. Paul, Minnessota izd. 1957 in uvodni sestavek A. Holtzoff, A Criminal Case in thè Federai Court, s. 1-25} pravila (v nadaljevanju FRCP), ki urejajo kazenski postopek v kazenskih zadevah, za katera so pristojna federalna sodišča, niso izdana v obliki zakona; predpisalo jih je VS ZDA na podlagi zakonskega pooblastila iz 1, 1940 v decembru 1944, uporabljati pa so se začela marca 1946 (Holtzoff, s. 3} glej tudi pojasnilo založnikov publikacije s. III). Besedna zveza"hung jury", ki v dobesednem prevodu pomeni "viseča porota”slikovito izraža stanje, ki nastane, ko porota ne more sprejeti veljavne odločitve. Pravilo, ki je navedeno v sestavku, je določeno v točki d pravila 31 FRCP. Glej tudi Busoli, Glej tudi Busch, vol. V, s. 814-824; Puttkammer, s. 206, 207. 119.L. Hall* & Sh, Glueck, s. 612, 613; Busch vol. I, s. 44, 80, 81, 87, 88, 366, 383. 120. Olej odločbo Apodaca v. Oregon (B. Zupančič, k I, passim) obširneje v thriller, s. 1051-1054, posebej op. 2, ki prikazuje historiat rešitve vprašanja o soglasnosti porote. 121. Glej še zbirko: The 0riminai lavv Revolution and its Aftermath (1960-1977 ) izd. G rimimi Lavr Reporter, Washington 1978 (v nad. GLR) s. 52 (Buncan v. Louisiana ), 150 (Johnson v. Louisiana, Apodaca v. Oregon); Callison, s. 405-406. 122. Glej op. 118; v besedilu omenjeno stališče je sprejelo V3 ZDA v odločbi Ilibdon v. United States iz 1. 1953, kjer je posebej poudarjeno, da je bila t.a 31 FROP sprejeta potem, ko so sodišča in odvetniki ostro kritizirali drugačno določbo v osnutku pravil; Paulsen & Kadish, s. 1108-1111; L. Hall & Sh. Glueck, s. 613. 123. Busch vol. V s. 661, 662 in op. 66, 67, 69. 124. Tako to imenuje Callison, s. 410, 411} prim. tudi P. Devlin, s. 44-46, kjer posebej govori o možnostih posrednega vplivanja na porotnike in o strogih pravilih (da se to prepreči), ki prepovedujejo pisanje o zadevah, ki so v teku pred sodišči in kršitev tega tudi inkriminirajo kot kaznivo dejanje (t.i. contempi of court). V tej zvezi se zlasti ugotavlja, da je povsem drugačna praksa v ZDA tudi eden izmed razlogov za to, da je izločitev porotnikov tako pomembna; Puttkammer, s. 180. 125. Za razvojni prikaz glej Hyman & Tarrant, s. 32-35; Paulsen & Kadish, s. 1106 zgoraj (9); najprej je bilo sprejeto stališče, da že 6 članska porota ustreza ustavni pravici do sojenja s poroto v civilnih zadevah, pa je od tu prodrlo tudi v lmzensko sodstvo. Busch. vol. I, s, 44-46, 48-52,53,58,59,366,382,383. Glej odločbe Duncan v. Louisiana (spredaj op. 121 ) posebej pa Williams v. Florida iz 1, 1970; Uviler, s. 1029-1032. J.B. Kessler, The Social Psychologie of Jury Deliberations v R.J. Simon, s. 75 (članek poroča o ugotovitvah nekaterih raziskav tudi o tem, kako vpliva število porotnikov m odločitve). Hyman & Tarrant, s. 39. 126. To velja tako za sestavo liste porotnikov ali za izbor porotnikov, ki naj se vključijo v poroto (panel) ne glede na to ali gre za veliko ali za malo poroto. V tej zvezi gl. primere Petero v. Kiff, 407 U.S, 493, UGrl 3157; Alexander v. Louisiana, 405 U.S. 625, 11 CrL 3001 (leti 1971-1972) CrLR s. 130, 131; Coleman v. Alabama 377 U.S. 129 ibid.s. 16 (1963-1964); Arnold v. Horth Carolina, 376 U.S. 773, ibid. s. 15 glej še L. Hall & Sh. G-lueclt, 627-630 in 1,1. Weinreb, s. 583-590. 127. Gloj primer Uletaino v. Robo, 424 U.S. 589, 10 OrL 3002 v CrLR s. 232. 128. Gl. primer Taylor v. Louisiana, 419 U.S. 522, 16 CrL 3033 (1974-1975) CrLR, s. 187, 188; Paulsen & Kadish, s. 1120. 128a.Glede pravice porote, da sprejme izrek ne glede na sodnikov pravni pouk t.i. nullification glej, op. 60 spredaj in izvajanja v tekstu. S tem vprašanjem se je v novejšem času bnvilo mod drugim apelacijsko sodišče v District of Columbia (torej federalno sodišče) v zadevi United States v. Dougherty (473 P. 2d 1113 (l. 1972). V tej odločbi je sodišče zavrnilo z zahtevo pri-tožitelja obtoženca, naj bi razpravljajoči sodnik v navodilih poroti izrecno opozoril, da ima porota pravico t.i. nulifikacije. Po prikazu stališč in tudi odločb za in proti takšni pravici porote, da sodi ne glede na sodnikov pravni pouk, zaključuje sodnik. Leventhal takole: "Prevladujoče mnenje je, da bi bilo to, kar je sicer mogoče tolerirati ali je celo želeti kot neformalno spontano izjemo (s strani porote, moja op.) lahko velika nevarnost za sistem, če bi temu omogočili, da se razširi in še intenzivira, s tem, da bi to sprejeli v sodnikove instrukcije", Gloj Uviller, s. 1054-1061, posebej za prevedeni citat s. 1060; glej dalje v op. 33 (s. 1055, 1056) nav. mesta iz dela Kalven-Zeisel, op. 38 (s. 1056, 1057) in op. 53 (s. 1060). 129. Glej: S. Rubin, The Law of Criminal Correction, St. Paul, Minn, 1963, s, 122, 123; avtor navaja, da v 11 državah porota določi kazen, v nekaterih pa to velja le za smrtno kazen. Glej tudi Jescheck, s. 163. 129a. Glej Hall 8: Sh. G-lueck, s. 672-676 in tu naveden primer Williams v. New York, 337 U.S. 241 (1949); tu je šlo za priporočilo porote naj se izreče dosmrtni zapor, sodnik pa je izrekel smrtno kazen. Glej Paulsen & Kadish, s. 1121. 130. Paulsen & Kadish, s. 145-160; Uviller, s. 1230-1235; Puttkammer, s. 215-233. 131. Kal ve n & Zeisel (s. 13 ) navajata, da odpade 80 fo zadev, ki se obravnavajo nasploh pred poroto, na ZDA. 132. Zupančič, pod II passim. Prim. M. Damaska 1973, s. 514. pisec ugotavlja, da to ni tako splošno sprejeto stališče predvsem pa opozarja na ugotovitve, da marsikatera od teh pravil veljajo tudi v zadevah brez porote. Pravila dokaznega prava in s tem tudi ta pravila pa niso sprejeli v ureditvah, ki so sicer prevzele poroto iz angleškega Common law sistema (op. 9 prav tam). Glej op. 19 spredaj. 132a. Glej Damaška, 1973, s. 560, op. 124; pisec imenuje to policijsko fazo kazenskega postopka, "ki je izredno pomembna pa se slabo vidi". 133. Prim. J.H. Langbein & L,L. Weinreb, Continental Criminal Procedure : "Myth" and lìeality, The Yale Law Journal 1978/8, s. 1549-1569 in A.S. Goldstein & M, Marcus, Comment on Continental Criminal Procedure, ista revija, s. 1570-1577. 134. M. Damaška, A Foreign Perspective on the American Judicial System v: State Courts: A Blueprint for thè Future ed. T.J. Fetter, Williamsburg 1978, s. 237-241. V tem prispevku na zveznem posvetovanju o problemih pravosodja je avtor po prikazu nekaterih, za opazovale a s strani skoraj patoloških pojavov (plea bargaing, pritisk na obtoženca, da se odpove postopku s poroto, zagotavljanje imunitete za to, da obdolženec priča) kot posledice strogih procesnih kavtel (a strong super ego) na koncu poudaril:11Stvar Amerikancev samih je, kako se bodo odločili pri iskanju izhoda in če je že mogoče govoriti o bolezni in je treba iskati zdravila za njo, so najboljša doma izdelana zdravila! (s. 240, 241 ). 135. Bayer 1940, s. 24} Donnedieu de. Vabres, Traité élémentaire de droit criminel et de législation pénale comparée, Sirey-Parie 1937 (de Vabres, Traité), s. 603} 0. Stefani-G. Levasseur Procédure pénale, Dalloz Paris (8. izd, ) 1974, s. 58-60. 136. Bayer 1940, s. 23} Toulemon, s. 36-38} Bayer 1955, s. 146, 147 137. Stefani-levasseur, a. 60, 61 (zakon 3. Brumaire an IV). Bayer 1943, s. 290, 291. 138. Bayer 1940, s. 23-29} de Vabres, s. 602-604} Ohevalier Brano, 764, 765} pisec navaja stališče (vsekakor osamljeno moja op.), da je porota francoskega izvora in naj bi pomenila adaptacijo srednjeveškega postopka. 139. Ohevalier Braas, s. 888-891} Stefani-levasseur, s. 565, 566 de Vabres, Traité, s. 813, Bayer 1940, s. 106, 107. 140. Bayer 1940, s. 112; Vouin, Bruxelles 1967, s. 133, 134; pisec tudi opozarja na negativne strani te prepovedi, ki pa je prevzeta tudi v veljavni O.P.P. 1958 (čl. 347), čeprav se postavlja vprašanje , ali je v prisednišlcem sistemu sploh še potrebna. Ha drv« SO gem mestu (s. 142) poudarja pisec, sklicujoč/na P. Devlinn, da ima v angleškem sistemu summing up sodnika enako funkcijo, združiti sodišče in poroto. 141. De Vabres, Traité, s. 815, 825} Bayer 1940, s. 111. Za današnjo ureditev glej, Stefani-levasseur, s. 563 in čl. 304 O.P.P. Od 1. 1972 dalje je z novim besedilom odpravljena religiozna formula prisege, R. Merie-A. Vitu, Traité du droit Criminel. Procedure pénale, Oujas Paris 1973 (2. izd.), s. 584. 142. Med ostre kritike porote šteje zlasti znameniti G. Tarde; prim. Donnedieu de Vabres, la Justice pénale d'aujourdhui, Paris 1929 (de Vabres 1929), s. 123} Toulemon, s. 33, 34, pisec sam kritično s. 110-134; Graven (Bruxelles), s, 87. 143. Prim. (Praven, s. 86j de Vabres (1937), s. 605 144. 0. Stefani - G. Levasseur, s. 563, 564} Trousse, s, 73, op. 73 145. Graven, s. 95-97} R. Vouin, s, 136-146 146. Vouin, s. 133 147. H. Je scheck, s. 150-152} pisec s primerjalno pravne ga s orne ga kota obravnava belgijski sistem kot porotni sistem, 148. P.E. Trousse (Bruxelles), s. 64 149. Trousse, s. 58 jo imenuje "éohévinage attènué" (omiljeni pri s e fini ški sistem). 150. prav tam 151. Trousse, s, 68 152. Jescheclc, s. 152} Trousse poroča (s. 58) o dveh novejših zakona! ih spremembah, ki zadevajo olajševalne okoliščine (zakona iz 1. 1947 in 1956) in razširjajo možnosti za t.i. korekcionalizacijoj glej dalje op. 157 153. Trousse, s. 57, 58 154. De Vabres (1937) s. 810, 811 (1394)} R. Merle-R. Vitu, s. 522, 523 (1315) 155. R. Charles (Bruxelles), s. 33 156. De Vabres, s. 98, 99} obdolženec, ki se sicer ne more odreči sojenju pred poroto, je s takšno pritožbo uveljavil pravzaprav, svojo "pravico" do porote. Stefani-Levasseur (s. 304) poudarjata, da korekcionalizacija predpostavlja vsaj obdolženčevo tiho privolitev} po drugi strani pa ta pomeni sporazum stranic, da se določena zadeva izvzame iz pristojnosti "porote" (pisca v tej zvezi razpravljata o poroti po veljavni ureditvi, ki je pa v bistvu uveljavila prisedniški sistem (glej dalje), glej še ista avtorja, s. 351-353. 157. Troussse, s. 61, 62, 74, 75 t.i. correctionalisa tion légale 158. Enako Bayer 1955, s, 149, 150} deloma drugače Kamhi-Ualija, s. 8, 9.Pisca smatrata, da gre za reformirani anglosaksonski sistem porote in ga predstavljata kot poseben tip (francoski tip), ki pa je bližje sistemu "échévinage" kot poroti. V Franciji so stališča različna, Po mnenju dela doktrine in tudi po terminološki označbi (cour d'Assizes oziroma jury) v zakonodaji spremembe po 1. 1941 ne bi pomenile kvalitativne spremembe; glej še op. 159 159. Podobnosti s poroto so npr. pri sestavi porote, da postopek na glavni obravnavi poteka v bistvu enako kot preje, porotniki (jureo), katerih število je določeno na devet, zasedajo od sodnikov ločen prostor in sodelujejo na glavni obravnavi kot pasivni opazovalci; suverenost "porote" je izražena v določbi, da je za odločitve v škodo obtoženca predpisana kvalificirana večina (8:4) s tem pa tudi večina glasov porotnikov; posvetovanje o končn1 odločitvi o krivdi in kazni poteka sicer v združenem kolegiju . pa obdržalo nekatere značilnosti porotne ureditve, posvetovanje poteka praviloma na podlagi v naprej postavljenih vprašanj. Po pravilx.i, da sodišče odloča po notranjem prepričanju, tudi ni treba navesti razlogov za odločitev, kar pa kritiki štejejo preje za slabost in zahtevajo, da bi morala biti sodba obrazložena tudi glede izreka o krivdi. Prim. G-. Stefani- G-.levasseur, s. 304-507 (št. 325, 326); glede odnosa med poroto in sodiščem prav tam, s. 307-309} pomembna novost in razlika k poroti je načelo t.i. polne jurisdikcije, da porotniki soodločajo tudi o t.i. koneksnih deliktih in o premoženjsko pravnem zahtevku (čl. 231» 351 in 372 O.P.P.). 160. Trousse, s. 70-74; R. Charles, s. 46 G-raven 161. Glej op. 142, spredaj ; na kolokviju v Bruxelles-u je/nastopil kot vehementen nasprotnik porote in sploh sodelovanja laikov v kazenskem sodstvu; glej posebej zaključni govor po razpravi, s. 201-208; za advokata "porote" pa se je sam označil R. Vouin, vendar porote, ki je v resnici prisedniški sistem. G. Stefani - G. Levasseur,(s. 304)sodita, da so reforme iz zadnjega časa zlasti tiste, ki zadevajo sestavo porote in razmerje porotnikov do sodniškega kolegijafpomembno okrepile položaj porote. 162. R. Charles, s. 31} Trousse, s. 53 za Belgijo Vsekakor je zanimivo, da je Francija, ko se je začela uveljavljati kot kolonijalna velesila v severnoafriških ožemijih,uvedla pri-sednišlci sistem; de Vabres, s. 711, op. 3 163. Glej Bayer 1940, s. 33; za Švicarske kantone in federacijo glej I.J. MUller, Die heutegeBètieutung der Schwurgerichte in der Schweiz, Aarau 1957, a. 10-22; Graven, s. 85-92, za Belgijo Trousse, s. 54, 55 (po padcu Napoleona je bila porota odpravljena 1814, ponovno pa uvedena 1831 ). 164. E. Schmidt, Einftlhrung in die Geschichte der deutschen Strafrechstpflege, 3. izd. Gčttingen 1965, a. 335, 336 165. Haber, s. 611-617 166. E. Schmidt, s. 345; predstava o poroti kot paladiumu državljanskih pravic je tudi vplivala na preolcret. Glej tudi H.L. Biepmann, Die Heform des deutschen Schwurgerichts Beìtrage II, s. 156, 157 posebej poudarja vpliv javnega mnenja na končno ureditev. 167. E. Schmidt 334, 346. 168. Za to zakonodajo glej G. Kleinfeller, Beitrà'ge I, 148-154; E. Schmidt, s. 327-330; Gerland, Der deutsche Strafprozess, Berlin 1927, s. 25. V prvi dobi uvajanja porote v nemške dežele po 1. 1848 je bilo eno izmed pomembnih vprašanj, katera dejanja naj bi spadala r pristojnost porote. Po francoskem vzoru je bilo to precej jasno za kategorijo hudodelstev, vedno znova pa se je zastavljalo vprašanje, ali naj ta pristojnost velja tudi za t.i. politična in tiskovna kazniva dejanja. Radikalnejši del novega meščanskego razreda, ki se je posebej zavzemal za poroto, se je iz istih razlogov (glej spredaj) zavzemal za takšno pristojnost in mu je to tudi uspelo. Ko pa je revolucionarni val po letu 1848 pojenja,1 in v buržuaziji prevladala struja legitimistov, pa so pristojnost porote v teh zadevah odpravili. To je mogoče razlagati s ten, da vladajočemu sloju pač ni bila povšeči možnost, da bi se porota pojavila kot nekakšen arbiter med njim in opozicijo; ta bi lahko imela v tisku močno orožje in od tod tudi težnje po omejitvi svobode tiska z zaostritvijo cenzure. 169. E. Schmidt, s. 343, 344; H.H. Jescheck, Lehrbuch des Strafrechts, Allgeme ine Teil (2. izd. Berlin 1972), a. 74, glede trihotornije, s. 37. 170. Glej Bayer 1943, s. 118-191 171. Glej H. v Hippel,Der Entwurf einer Strafporzessordnung a. 6-34. (Beitrage II), E. Schmidt, s. 413-418 172. E. Schmidt, o. 415 173. Tako Kohlrauach v parlamentarni debati, E. Schmidt, ibid. 174. E. Schmidt, a. 414 175. R. Lange, La auppresaion du jury (Bruxelles), s, 211-215 (prevod R. Trousse) 176. Glej W.H. Sachs, v op. 42. nav. d. passim 177. R. Lange, a. 214; Bayer 1940, s. 122-129} Bayer 1955, a. 149 Kern-Roxin, Strafverfaherensrecht (l3. izd. ) Munchen 1975, s. 347, 348. 177a.S. Maye r, Die Entstehungsgeschichte der oste zreichischen Strafprocess-Ordnung, Wien 1876 s. 100-106; G. KIeinfeller, s. 137, 138; M. Dolenc, Die Verfassung der osterreichischen Strafgerichte und da s Laienrichtertum (Beitrà'ge II) s. 469-477; Bayer 1940, s. 48, 49} Jescheck, s. 153, 154 177b.Th. Rittler, Da s neue 'ósterreichische Geschworenengericht v: Straf proze as und Rechtataat (Eestschrif t Pf enninger ) Z Uric h 1.956, s. 102 178. Rittler, Pragestellung, Wahrspruch und Urteil nach 8sterreiohischen Strafprozessrecht untersucht (BeitrSge I), a. 457 in nasi.; Rittler 1956, s. 107-109 179. H. Kriegsmann, Das schvmrgerichtliche Berichtigungaverfahren (Bei trži ge I. ), s. 217 in nasi. ; Forreger-Serrini, Straf proz e s s or-dnung 1975, Wien 1976, s. 221, 222 (k § 332 StPO); Rittler 1956, s. 111-113. 180. Prim. poleg v op. 178 in 179. nav. del še E.Loh3ing - E. Serrini, Os te rreichisch.es Strafprozessrecht, 4. izd. Wien 1952, s. 444-449 181. Lohsing-Serrini, s. 63. Razširitvi pravice porotnikov, da odločajo tudi o kazni in drugih pravnih posledicah krivdoreka, so v teoriji ugovarjali, češ da zakon, ki to dovoljuje,spreminja ustavo, kar pa ni mogoče z navadnim zakonom. V obrazložitvi zakona o porotnih sodiščih (l. 195l) je bil ta ugovor zavrnjen; ustava z določbo o sodelovanju državljanov v sodstvu določa minimum pravic, kar pa ne izključuje, da se ne bi ta niminum razširil tudi z zakonom. 182. M. Dolenc, Koreferat na kongresu pravnikov 1925, Spomenica prvo : kongresa pravnika, Beograd 1926 (Spomenica), s. 48, 48-54; Bayer 1955, s. 148, 149, J. Trajkovic, s. 153, 154 vendar ne povsem točno, deloma tudi napačno. 183. Glej V. Bayer, Stogodišnjica donošenja hrvatskog Zakonika o krivičnom postupku iz 1875. godine, Zbornik PF Zagreb (XXVI) 1976, s. 5-46 posebej s. 23, 34, 35. Pisec posebej in natančno opisuje zakonodajni postopek in razpravo o tem, ali naj se uvede porota tudi za politična kazniva dejanja, ibid. s. 26-33. 184. Spomenica, s. 62, Bayer 1940, s. 161; M. Dolenc, Sodni kazenski postopek kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1932, (Dolenc 1992) s. 18, 19 185. Bayer 1940, s. 171-184; glej tudi recenzijo M. Dolenca,Slovenski pravnik 1940 (Dolenc 1940), s. 226-227 186. Glej Garofallo, Criminologie, Paris 1905 (5. izd.) s. 387-396. V tej filipiki zoper poroto pa so vsekakor posebej zanimiva izvajanja pisca o razlogih, ki opravičujejo poroto v Angliji, ki pa ne obstajajo drugod še posebej pa ne v Italiji. 187. G. Kleinfeller, s. 135-137; Jescheck (Bruxelles), s. 170-172 188. Natančneje glej Graven, s. 85-90; E.J. Mtiller, s. 10-22. Lokalni kolorit, ki je posebej značilen za švicarske razmere, je izražen s tem, da je (podobno kot v Angliji) v majhnih upravnih terito- sodstvo rialnih enotah sodstvo za manj pomembne zadeve pravzaprav/laičnih, čeprav poklicnih sodnikov. To je vendar ena izmed tradicionalnih 160 - sestavin švicarske demokracije republikanskega tipa osiroma avtonomije lokalnih skupnosti. 189. Glej Bayer 1940, s. 38} glej še poleg v op. 188 nav. del še Jescheck, s. 154-156; pisec izrecno imenuje ženevsko ureditev kot predhodno obliko k prisednielcemu sistemu. Da to ni tako nujno kot se zdi, dokazujeta belgijski sistem in avstrijska ureditev po 1. 1950; glej tudi Graven, s. 107 190. Thurgau šteje med tiste kantone nemškega jezikovnega območja, ki so ob uvedbi porote vzeli za podlago angleško poroto; glej E.J. Mttller, s. 63 in op. 161. V tem in še v nekaterih drugih kantonih je tudi določeno, da se ne sodi s poroto obdolžencu, ki je dejanje priznal, kar tudi kaže na angleški vzorec; takšno za priznanje štejejo/"Autoverdikt". 191. G-raven, s. 109-110 192. Graven, s. 106-111; prevladujejo vsekakor reformni predlogi za prisedniški sistem. Vse kaže, da je imela velik vpliv na oživitev razprave o potrebnih reformah in na pretežno usmeritev na prisedniški sistem odločba zveznega sodišča iz 1. 1952; s to odločbo je bila razveljavljena obsodilna sodba porotnega sodišča v Ztirichu, ki glede krivdoreka seveda ni bila obrazložena; razlog za razveljavitev je bil, da ni mogoče presoditi, ali je krivdorek poroto utemeljen oziroma pravilen (Graven, s. 10 , 110) 192a.Graven, ibid. 193. Glej F.B. Tulkens, le jury et les délits politiques et de la presse, Synthèse de travaux (Bruxelles), s. 261-271 194. Razlog za zakonska dokazna pravila, ki naj vežejo poklicne sodnike, naj bi bil v bojazni, da ne bi od države odvisni poklicni sodniki, zlorabili pooblastila za presojo dokazov po notranjem prepričanju prim. E. Schmidt, s. 334 195. V nemškem sistemu je bila povsem izključena pobuda strank sodišču, da naj odloži izrek sodbe zaradi napačnega krivdoreka porote (glej spredaj); to velja v Avstriji tudi po sedanji ureditvi; glej 1. odst. § 334 StPO in lohsing-Serini, s. 447 197. 198. 198a 199. 200. 201. Bayer 1940, s. 139-143. Podobno kot izvajanja v tekstu J.E. MUH er, s. 17 glede javnosti in ustnosti postopka. Olej Damaska 1973, s. 510, op. 4; Olej spodaj k 4.4. Iz dosedanjih izvajanj v tem delu sestavka tako tudi izhaja vrstni red, ki se nekako vsiljuje za prikaz posameznih različic sicer enotnega sistema, in pa nekakšna notranja delitev na dve skupini. V prvo skupino spadajo tiste ureditve, katerih začetek je v germanskem srednjeevropskem sistemu in obstajajo v družbenih ureditvah enega tipa (t.i. zahodnih demokracij); v drugo skupino ra štejejo ureditve, katerih nastanek in razvoj sta povezana globljimi spremembami družbeno političnega sistema; tu pa sc moramo omejiti na dva predstavnika znotraj te skupine, na sovjehsko in jugoslovansko ureditev. Za nemški prisedniški sistem bomo v nadaljevanji; uporabili izrazje, ki je v slovenski (sicer pravnozgodovinski) doktrini uveljavljeno t. j. za Schoffengerichte izraz skabinska sodišča in za Schoffe izraz skabin. Temu se ni mogoče izogniti, ker sta oba nemška izraza uporabljena v zakonodaji in v literaturi, kljub temu, da sta pravzaprav napačno. Bayer 1940, s. 6. Posebej glej še Bayer, Ugovor s djavlom. ('Procesi protiv čarobnjalca u Evropi a napose u Hrvatskoj) 2. izd. Zagreb 1969, s. 69-73 glede frankovskega obdobja in s. 226, 227 glede porotnikov in njihove vloge v staroslovanskem dokaznem postopku; pisec posebej ugotavlja, da so izraz "porotnik" zaceli v 19. stoletju povsem napačno uporabljati za občasne sodnike, kar. pa omenjeni porotniki nikdar niso bili. Crlej Gerland, 87 Glej Kern-Rozin, s. 33 Graven, s. 98, 99 Eden izmed sklepov tega kongresa se je glasil; "V vseh državah, ki sodijo, da je boljše zamenjati porotno sodišče .... s kakšnim drugim sistemom, je to lahko samo uvedba enotnega kolegija, ki ga sestavljajo eden ali več sodnikov in porot- niki; slednjih mora biti vsaj dvakrat več kot prvih, izbrani pa morajo biti iz vseh družbenih skupin z moralnimi in intelektualnimi lastnostmi, ki so potrebne za izvrševanje pravosodja". 203. Glej Kern-Roxin, s. 33? Jescheck, s. 167, 168 in 178, 179 204. Z novelo StPO 1. 1920 je avstrijska republika vendar tudi uvedla Schoffengeridite za sojenje na prvi stopnji v okviru pristojnosti deželnih sodišč? hkrati je bila omejena stvarna pristojnost porotnih sodišč ? glej W. Gleispach Da s ó'sterreichische S trai* veniali ren, V/ien 1924, 2. izd. s. 60 in 73. Lohsing-Serini s. 62 204a.Jescheck (s. 152-154) uvršča Avstrijo med države, ki so obdržale poroto; za razvoj po 1. in 2. svetovni vojni glej še Lohsing-Serini, s. 59-64. 205. Graven, s. 106, 115-123 205a. Glej spredaj tekst in op. 188-192a 206. Bayer 1940, s. 130-132 207. Jescheck s. 170? pisec pri tea ugotavlja , da je bilo odločilno stališče italijanske pozitivistične šole, ki je zavračala klasično poroto? stališče te šole je bilo zoper delitev dejanskega in pravnega vprašanja kot nenaravno zlasti pa je neprimerna za odločanje o kazni v modernem smislu. 208. Graven, s. 112, 113 209. R. Vouin, s. 135 210. Glej G. Stefani-G. Levasseur, s. 563-568, 570-575? R. Merie-A. Vitu, s. 143-145 in op. 3 211. G.. Stefani-G. Levasseur, s. 575-577 (za odločitev o krivdi ) in s. 578, 579 (za odločitev o kazni). 211a.Načelo je sicer, da mora biti sodba obrazložena in to načelo razlagajo, da velja tudi za sodbo porotnega sodišča. Glede nato, da se obsodilna sodba izključno opira na izrek o krivdi, ne gre za obrazložitev v pravem pomenu. Stefani-Levasseur (s. 580) ugotavljata, da obrazložitev v tem primeru "ni tako poglobljena" kot to določa čl. 485 C.P.P. Drugače R. Merle-A. Vitu (s. 638, 639), ki izrecno ugotavljata, da čl. 485 O.P.P. ne velja za izrek porotnega sodišča. 212. Za manjšinsko je vsekakor šteti stališče, da je bil sistem is 1. 1932 na j primernejšij zastopa ga R. Ploriot ^ La Cour d'assiees en France (Bruxelles, s. 224); glej Vouin, prav tam, 139, ki se je sicer opredelil za obstoječo ureditev. 213. Bayer 1940, s.130-132; Kleinfeller s. 133-137; Jescheck, s. 170», glej tudi op. 207 spredaj. 214. Gr. Galli, Le systdme de l'échevinage (Bruxelles), s. 245-249 ■N. Restivo, La Oour d'assises en Italie (prav tam) o. 241-244. 215. N. Restivo, s. 239, 240; G. Galli, s. 246, 247. Glej tudi G.Panieri, • Problemi della corte d'assise, La Scuola Positiva 1963, s. 197-213. 216. Jescheck, s. 172 217. Ranieri, s. 210; pisec sicer primerja ta kongres s kongresom 1. 1897 (tudi v Neaplju), na katerem pa je bilo na dnevnem rodu vprašanje porote (v klasičnem pomenu), njegovi sklepi pa so bil tudi kompromisni: za reformirano poroto. 218. Glej Trajlcovic, s. 164; pisec pravi: "V socialističnem družbenem sistemu se odpravlja (likvidira) sodišče kot stara razredna institucija in se na povsem novih temeljih ustvarja nova, ki mora natančno (verno) odraziti tako bistvo novega razreda kot tudi njegove zgodovinske težnje. Sodišče ni več birokratsko - uradniški organ temveč tribunal. Razred ne delegira v sodišče svoje zastopnike kot v neko odtujeno organizacijo, temveč ustvarja svojo, v kateri neposredno in demokratično izvršuje vso oblast". 219. D.S. Karev, v: Organizacija suda i prokuratury v SSSR, (red.D.S. Karev) Moskva 1961, s. 51-54; Bayer 1940, s. 33 220. Karev, s. 55-57; D. Cotič, Razvoj sovjetskog suda i krivicnog postupka, JRKiK 1967, s. 525-536, posebej s. 525, 526. Glej tudi M.B. Koževnikov, Istoria sovetskogo suda 1917-1956 gody, Moskva 1957, s. 15-29. 221. Koževnikov, s. 21 222. Prim. V. Vodopivec, Ideja revolucije in teorija države in prava, Pravnik 1970, s, 267 (ad lil). 223. Navedeno po Karev, s. 42 224. V.M. Savitski, Institutions for the Administration of Justice, V The Criminal System of thè U8SR (ed. Oh. Bassiouni - V.M. Savitski, Springfield 1979 (Charles C. Thomas) s. 1-9. 225. Savitski, s. 7-9 226. Savitski, ibid.; Karev, s. 84, 85 227. Samo sa prisednike VS SSSR je določena enaka funkcijska doba (pet let) kot sa sodnike (6. čl. zakona SSSR o VS SSSR z dne 30.XI. 197^. Glej Materialy vtorói sessi! Verhovnogo Soveta SSSR Moskva 1980, s. 11, 12 228. To, da sodišča zelo redko izkoriščajo to pooblastilo, na tej ugotovitvi ničesar ne spremeni. 229. M.S. Strogovič, ICurs sovetskogo ugolovnogo processa Moskva 1958, s. 366-385. V tekstu omenjen pomislek lahko štejem za razlog, zaradi katerega je bil ta procesnopravni institut, ki je bil brez dvoma pri nas uveden po sovjetskem vzorcu z zakonom o kazenskem, postopku iz 1. 1948,z novim zakonikom o kazenskem postopku (ZKP 1953) odpravljen in zamenjan z ugovorom zoper obtožnico, v katerem odloča drug senat (senat treh poklicnih sodnikov). 230. G-lej P.A. Lupinska ja, Rešeni ja v ugolovnom sudoproizvodstve. Ih vidy, soderžanie i formi. Moskva 1976, s. 74; avtorica nn tem mestu omenja le vprašanja, ali je bilo dejanje storjeno, ali rja je storil obtoženec (dejanski vprašanji) in ali je dejanje kaznivo ter ali je obtoženec kriv (pravni vprašanji). Za besedilo navedenih določb glej tudi Zakonik o krivičnem postupku R3F3R (prevod iz ruščine D. Lazarevič - Lj. Jovanovič, red D. Cotič, predgovor D. Dimitrijevič), Beograd 1967 231. Glej P, Kobe, Recenzija dela: E. Dohring, die Erforschung des Sachverhalts im Prozeos, RKiKr. 1967, s. 132, 133 Pisec (Bohri) je obravnaval tisto stališče o pravni zavati, kot'ga je "teoretično" utemeljil Višinski. Ideja o revolucionarni oziroma pozneje o socialistični pravni zavesti pa izvira že iz prvega obdobja po revoluciji; glej Karev, s. 61; Za današnje razprave o pomenu "Socialistične pravne zavesti", ki se jrecej razločujejo od stališč Višinskega glej, Lupinskaja str. 57 in nasi. 252. Savitski, s. 15 233. Karev, 8. 13-17 Ta vprašanja je obširno obravnaval M. Gruba c v doktorski disertaciji, Prenosenje krivičnih pravosudnih funkcija sa države na društvo, Novi Sad 1972 (stroj. razum. 299 str.)} v povzetku objavljeno v Pravnik 1973, s. 241-250 234. Karev, s. 42 235. Karev, s. 86} glej tudi M.I. Ponedelkov, Učastie narodnih zaseda telei v rasmotrenii ugolovnyh del, Moskva 1978, s. 28-33 236. Lupinekaja, s. 59-62 237. Povzeto po Damaska 1975 A, s. 493. op. 21} pisec se sklicuje na študijo: Raditnaaja, 0 metodike izsledovanya effektivnosti uča-stila narodnih zasedatelei v osuščenstvenii pravosudia v: Efektivnost primenneiia ugolovnogo zakona (red. N. Kužnecova - I. Miha jlovska ja, Mo s leva 1973)} študija piscu tega sestavka ni bila na voljo. Glej še Ponedelnikov, s. 62. isto brez navedbe vira. 238. Savitski, s. 12} Ponedelkov, s. 15, 16, ki poudarja, da je smisel tega, da bi čim več državljanov šlo skozi to šolo upravljanja z državo. 239. Savitski, s. 14 240. P. Čulinovic, Porota u Jugoslaviji, Zbornik PF Zagreb 1954, o. 48-50} pisec poroča o razpravi na 1. kongresu pravnikov Hrvatslco jeseni 1. 1944, ki pa se je vodila o vključevanju državljanov (v obliki prisedniškega sistema, moja op.) in zoper to vključevanje. Za dogajanja na slovenskem osvobojenem ozemlju glej A.'Munda, Učbenik kazenskega postopka FLRJ, 1. snopič, Ljubljana 1956, s. 47, 48 in tam nav. d. M. Žnuderla} prim. še T. Tominšek, Ob tridesetletnici novega rednega sodstva, Pravnik 1974, s. 241-247 241. Bayer 1976, s. 35 242. Dolenc 1940, s. 227 243. Dolenc prav tam, Bayer 1976, s. 34 in op. 34 244. Bayer 1940, s. 51 245. Bayer, prav tam 246. Bayer, s. 56 166 - 247. Zanimivo je, da je bila uporabljena ta označba kot prevod nemškega izraza "Beisitzer"; izraz je tudi edini, ki uatreza funkciji in njeni naravi. Glej še spodaj op. 270 248. Avstrija vsekakor ni prva med kolonialnimi državami, ki sicer na pridobljenih ozemljih uvajajo domači organizaciji državnih organov prilagojeno ureditev, ne pa na področju sodstva; glej za Francijo spredaj op. 162. 249. T. Vasiljevič, Jovan Milenlcovič-Alavantič i njegova "Kritika na Zakonik sudskog postupka u krivičnim delima" Zbornik radova PF ITovi Sad 1967/1968 (il), s. 137 250. Bayer 1940, s. 52; takšna razlaga vsekakor prevladuje v jugoslovanski doktrini. Prim. še B. Markovič, s. 39, ki navaja to kot argument, da "laični element ni prišel v kazensko pravosodje iz političnih pobud"; polemično k stališču Markoviča tudi Culinovic, s. 44 251. Tako M(arko) Ko(strenčič) v: Enciklopedija Jugoslavije (6. zv.) Zagreb 1965, s. 569, 570) pisec razpravlja pod geslom "Porota" samo o izvrševanju sodne funkcije v gentiini in zgodnji fevdalni družbi in posebej poudarja, da je ureditev v času cara Dušana približala srbsko poroto angleški poroti (jury). Izraz "porota", ki je sestavljenka iz predloga "po" in samostalnika "rota" (prisega) skoraj da ustreza samo za takšno obliko ljudskega sodstva, 252. Prim. Bayer 1940, s. 139, 140 253. Dolenc 1940, s. 227} Markovič, s, 37 254. Markovič, s, 42; ob siceršnjem odklonilnem stališču tega najvidnejšega in tudi najvplivnejšega predvojnega srbskega teoretik-' kazenskega procesnega prava glede sodelovanja državljanov v kazenskem sodstvu in za katerega je to povsem pravno tehnično vprašanje skoraj nepričakovano stališče. Za vehementnega zagovornika prof. Dolenca je to vprašanje glede prisedniškega sistema nepomembno; to pa je v skladu z njegovim siceršnjim stališčem, da je skupno odločanje poklicnih in nepoklicnih sodnikov poglavitna napaka skabinskih sodišč. (Spomenica, s. 52). 255. V Bosni in Hercegovini je bilo odpravljeno sodelovanje dveh nepoklicnih sodnikov (prisednilcov ) pri na j nižjih (okrajnih) Sodiščih s posebnim zakonodajnim aktom, Dolenc, Spomenica, s. 52$ prim. tudi B. Markovič, prav tam. s. 37, 38 256. Dolenc 1932, s. 17, Bayer 1940, s. 42, Markovič, s. 39 257. Dolenc 1940, s. 227 258. Ole j Spomenica, s. 62, zapisnik o razpravi na kongresu,prav tam, s. 54-62, Bayer 1940, s. 160-167 259. Bayer 1976, s. 26-31 260. Bayer 1940, s. 169 261. P. Čulinovic, s. 45 262. Kamhi-Čalija, s. 17 263. Ole j Vasiljevič in dr., s. 5, op. 5. Za tu omenjeno navodilo Hl'OJ z dne 19.5.1944 glej še Oulinovic, s. 50, 51} glej tudi spredaj op. 240 in izvajanja v tekstu. 264. Zanimivost tega zakona je njegov čl. 11, ki se glasi: "Pri sojenju sodelujejo stalni sodniki in občasni sodniki (sodniki porotniki)". Gre za nekoliko drugačno izrazje, ki pa bolj ustreza, čeprav brez potrebe uporablja dva pojma. 265. B. Galija, Orad jani Icao porotnici - aktuelni problem u svi j e tu i kod nas, Pregled (Sarajevo) 1972/6, s. 890 266. Glej 1.1. in op. 1 267. J. Djordjevic, Ustavno pravo, Beograd 1975, s. 776 268. P. Kobe, Ustavnost in zakonitost in organi pravosodja, Pravnik: 1972, s. 119-126. 269. Kamhi-Čalija, s. 22, 23 270. Prim. npr. dela Čulinovic-a,Čalije, Kamhi-Čalija, Tra jkovida, V delu Vasiljevič in dr. se sicer dosledno govori o sodelovanju državljanov pri sojenju} izraz "porota" pa se vendarle pojavlja deloma v anketnem obrazcu zlasti pa v odgovorih na anketna vprašanja. Dosledno in v skladu z različno strukturo ene in druge oblike govori Bayer o poroti in prisedniški ureditvi oziroma sistemu. 271. Za sklepe tega kongresa glej Arhiv 1954, s. 259; za povzetke referatov pa Arhiv 1955, s. 137-140 271a.Prim. razpravo o predosnutku Ustave, Arhiv 1963/1-3, s. 161 (izvajanja Srzentic-a) in s. 167 (izvajanja B. Petric-a. 272. Drugače M. Kokolj, recenzija študije "Sistem porote u našoj zemlji" (l 1970). Ker je porota sestavljena iz "reasonable" državljanov, bi bilo logično sklepati, da bo tudi dvom le enega od njih že po definiciji "reasonable" dvom. Če je toro j stvor tako zastavljena, da mora po šestem v zvezi s štirinajstim amandmajem porota izreči krivdorek na podlagi stanja, ki je ugotovljeno "beyond reasonable doubt", potem bi bilo logično sklepati, >:n je vsak dvom tudi enega od porotnikov že po na ravi stvari dovolj, dn se primer razglasi za takega, ki ga je treba razsoditi na podlagi oresumpcije nedolžnosti. Seveda pa stvar ni taka, takoime nova na ("hung jury") t.j. porota, ki ni prišla do soglasne odločitve ni nikoli predstavljalo ovire v smislu materialne pravnomočnosti (\/ s judieata) temveč je šlo po tradiciji le za "mistrial" ; to je - ponm, - J o, da je bilo treba osebi, ki na ta način ni bila spoznana ne za krivo, ne za nedolžno, ponovno soditi. Po rigorozni teoretični logiki je to seveda neke vrste absolutlo ab instantia - v čistem nasprotju r, domnevo nedolžnosti 180 - Zagovornik obtoženca je tudi v pričujočem primeru poskušal napasti krivdorek manj kot soglasne porote, češ da tak krivdorelc že po naravi stvari predstavlja dvom o zadevi. Da je tako logiko zavrnila relativno konservativna večina v Vrhovnem sodišču ZDA je več ali manj razumljivo, vendar zavzema to stališče celo napredni sodnik Douglas; zavrača argument v zvezi s standardom "beyond reasonable doubt" in ugotavlja, da bi morali v primeru, če bi se "hung jury" štela kot dokaz "utemeljenega dvoma", vedno ko ne pride do krivdoreka zaradi "hung jury" obtoženca oprostiti, ponovno sojenje pa preprečiti po načelu ne bis in idem, oziroma po amariški terminologiji zaradi določbe o prepovedi t.i. "doublé jeopardy" iz osmega amandmaja ustave ZDA. V primeru Apodaca je bil krivdorek izrečen z večino 11:1, medtem ko je bila v primeru Cooper večina 10:2. Zastavljalo se je torej enostavno vprašanje, ali pomeni tak krivdorek, ki je bil po zakonodaji države Oregon dopusten, kršitev pravice do porotnega sojenja po šestem in štirinajstem amandmaju Ustave ZDA. Vrhovno sodišče ZDA se je tudi v tem primeru postavilo na stališče,da v primeru takšne ga krivdoreka ne gre za zatrjevano kršitev. Omenili smo že, kako je sodišče zavrnilo argument v zvezi z dokaznim standardom "beyond reasonable doubt"; sodišče pa tudi odgovarja na historični argument, po katerem je še sama institucija porote zamišljena kot soglasna. Ta argument ima verjetno v sebi več teže, kakor mu jo je pripisalo Vrhovno sodišče ZDA, kajti v zgodovinski perspektivi je jasno, da je bilo število prisežnih pomočnikov za določen dokaz po formalnopravnih dokaznih pravilih vnaprej točno določeno (npr. 25 za določeno kaznivo dejanje) is česar pa bi sledilo, da po tradiciji za porotno sojenje velja, da mora biti krivdorek izrečen soglasno. Ho, Vrhovno sodišče ta argument zavrača z enostavno razlago, da so sestavijalci Ustave 1789. leta pustili vprašanje odprto, na kar pa sklepa iz tega, da niso določili natančnega števila članov, pa tudi ne natančnega načina izrekanja krivdoreka porote. V drugem delu mnenja se Vrhovno sodišče ZDA spušča v diskusijo o vlogi porote v moderni družbi, pri tem zopet ostaja pri Leitmotivu o poroti kot barieri med državljanom ter državnim uradnikom, iz česar pa nekako površno sklepa, da to samo po sebi nikakor ne pomeni, da bi morala biti porota v svojem izreku soglasna. V četrtem delu mnenja sodišče odgovarja na argument pritožnika, da je treba zahtevo po predstavništvu vseh delov skupnosti v poroti razumeti tako, da se zahteva soglasni izrek krivdoreka, češ da je v nasprotnem primeru seveda določen del skupnosti, ki naj bi bil v poroti predstavljen, izključen, če je le preglasovan. Gre enostavno za to, da bi npr. v večini ameriških porot moralo biti vsaj deset odstotkov, torej približno 1 član porote črne rase, katerega pa bi seveda lahko njegovi beli porotni kolegi preglasovali, če se ne zahteva, da je kriv-dorelc v poroti soglasno izrečen. Ila ta argument sodišče odgovarja, da je prvič nemogoče, da bi bila v poroti predstavljena prav vsaka skupina na območju, iz katerega izhaja storilec kaznivega dejanja in, drugič, da manjšine, ki naj bi bile v poroti predstavljene, ne glasujejo avtomatično za svojega člana (npr. črni člani porote za črnca), marveč prispevajo h kvaliteti sojenja s svojo razpravo, to je, imajo ob priliki porotnega sojenja možnost prepričati večino o pravilnosti svojega stališča. Pri tem je zanimivo, da sodišče prvič na porotno sojenje ne gleda kot na mehanični seštevek mnenj porotnikov, marveč se (morda manj kot zavestno) postavlja na stališče, da je porota kot celota nekaj čisto drugega, kakor dvanajst različnih porotnikov ter da je tudi krivdorek, ki ga izreče porota kot skupina kvalitativno različen od mnenj posameznih porotnikov. Podoben je bil primer People v. Collins (68 C. a. 1. 2 d 319} 1968). Tam je obramba dokazovala po verjetnostnem računu, kar pa je Vrhovno sodišče Kalifornije prepovedalo z obrazložitvijo, da mora biti krivdorek izrečen na podlagi intuitivne subjektivne gotovosti p-'\ -1 . ne pa na podlagi mehaničnega seštevanja verjetnosti. V svojem odel voj enem mnenju v primeru Apodaca sodnik Douglas poudarja, ker se z večino Vrhovnega sodišča ne strinja, da bo posledica opustitve zahteve po soglasnosti porote zmanjšana intenziteta razprave, iie se ne 182 - zahteva soglasen krivdorek, potem lahko večina enostavno preglasuje manjšino, v nasprotnem primeru pa bi moral večina to manjšino vsaj prepričati. To pa bi obenem pomenilo, da ima manjšina ob priliki porotnega sojenja možnost povratno vplivati na večino. V skrajnem primeru, ko se obe strani ne bi mogli sporazumeti bi pač prišlo do "hung jury" Douglas, meni, da to zmanjšuje zanesljivost glede pravič- citira nosti krivdoreka; ob tem večkrat / empirično raziskavo, po kateri je vsaj v enem primeru od desetih manjšina navsezadnje uspela prepričati večino in s tem dosegla, da je bil obtoženec oproščen krivde. Morda bi omenili še primer Taylor v. Kentucky, (23 Or, L. 3049; 31. maja 1978). V tem primeru je šlo za vprašanje instrukoij kakršne sodnik običajno da poroti, preden se le ta umakne na posvetovanje. Sodnik je v tem primeru poroti dal okvirno navodilo glede standardov dokazovanja ("beyond reasonable doubt standard in burden of proof"). Razpravija joči sodnik pa ni hotel porote še posebej poučiti o domnevi nedolžnosti in glede dejstva, da se sama obtožba ne more šteti kot dokaz proti obtožencu. Vrhovno sodišče ZDA je sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno sojenje s obrazložitvijo, da sta si sicer presumpcija nedolžnosti in dokazni standard "onstran utemeljenega dvoma" po svoji naravi podobna, vendar je treba od sodišča vendarle zahtevati, da poroti da navodila tudi glede domneve nedolžnosti in dejstva, da se obtožba sama po sebi ne more jemati kot dokaz zoper obtoženca. II. II. Ha kratko orisani primeri iz sodobne prakse Vrhovnega sodišča ZDA niti ne nakazujejo in še manj rešujejo probleme porote v kontekstu kontradiktornega (akuzatornega) postopka v anglosaškem pravu. 3 tem v zvezi bi hoteli zelo na kratko orisati dve ali tri značilnosti tega postopka, katerim institucija porote predstavlja potrebni pogoj. Najprej je treba povedati, da je porota v ZDA potrebni pogoj talco-, imenovanega izključevalnega pravila ("exclusionary mie")/ Y tem kratkem prikazu ne moremo dodobra orisati temeljne pomembnosti izid j uč e va Ine ga pravila kot posebne oblike procesnega sankcioniran ja, Naj pa vendarle rečemo, da ima izključevanje nezakonito pridobljenih dokazov v kazenskem postopku brez dvoma usoden vpliv na ugotavljanje resnice v tem postopku, da ima takorekoč materialno-pravni učinek. Govorjeno bolj funkcionalno, pri uporabi izključevalnega pravila se tehtajo vrednote kazenskega postopka (to je vrednotenje varstva individuino., ki je obtožen, da je storil kaznivo dejanje), nasproti vrednotam, kakršne zastopa materialno-kazensko pravo, katerega temeljni cilj je seveda ugotoviti tista pravno relevantna dejstva, krkrene hipotetično zarisuje kazenski zakon. Gre torej čisto enostavno zn to, ali je bolj pomembno ugotoviti, da je nekdo nekaj storil, nli pa je pomembneje, da se ustavne in procesne pravice tistega, za katerega obstaja utemeljen sum, da je storil nekaj kaznivega, ustrezno zavarujejo. Podoben problem je resen v takoimenovanem "privilegiju proti samoobdolžitvi ("privilege against self - incrimination"). 7 "Exclusionary rule" ni nič drugega kot dokazno-pravno pravilo, ti od presoje porote izzvzema tista dokazna sredstva, ki bi po mnenju sodnikov poroto lahko zavedla pri odločitvi, lo velja npr. za t.h'. "hearsay rule", ki prepoveduje, da bi bila porota.izpostavijem pričevanju o tem, kaj je priča posredno od tretjega izvedala, ’ je ta videl, slišal ali kako drugače neposredno zaznal. !u re el sa izključitev ni le strah pred nekritičnostjo porote, temveč 'uk' pravica obtoženca soočiti se z vsako pričo na sami glavni ob: m ', in je pravica do navzkrižnega zaslišanja, Za razliko od čisto dokazne funkcije npr, "hearsay rule" pa gg : g "exclusionary rule" za procesno sankcijo, za kaznovanje nepravi! ■ ravnanja predvsem tožilca in policije v kazenskem postopku, lo g"'1-vilo ni neposredno omenjeno v Zvezni ameriški ustavi, niti ni Ivi lo-določeno s kakim nižjim zakonskim aktom, saj je, kakor pravi soiVe.k Frankfurter v primeru ¥olf v, Coloradò (338 U.S. 23, 1949) am stvar "sodne implikacije" ("judicial implication"). Sele primer J'app V, Ohio (367 TJ.3. 643, 1961 ) je "exclusionary rule" rr ■-šg-.-ri. na države. He ^lede na ta osrednji pomen izključevalnega pravila, ki daje kazenskemu procesnemu pravu avtonomnost nasproti materialnemu kazen-kemu pravu, pa je po drugi strani mogoče celo reči, da kazenskega pravosodnega prava v določenem smislu sploh ni, ako ni posebne vrste procesnega sankcioniranja; brez tega se zreducira na instrument materialnega kazenskega prava in postane v skrajni posledici čisto navaden sodniški priročnik za birokratsko obravnavanje kazenskih zadev. Brugo vprašanje je; kakšno zvezo ima porota z obstojem izlcljučcvr,lunga pravila? Brez porote izključevalnega pravila ne more biti, ker enostavno ni kaj od koga izključiti. Izključevalno pravilo v ameriškem kazenskem postopku določa, da določeni nelegalno pridobljeni dokazi ne smejo biti predloženi poroti. Seveda pa mora o tem, ali se bo izključevalno pravilo v posameznem pravilu uporabilo, ali ne, odloči sodnik. Iz tega sledi, da od sodnika ti dokazi niso izključeni, od porote pa v zadnji konsekvenci vendarle so. Pravna neizkušenost porote.seveda pri tem igra bistveno vlogo, kajti v mnogih primerih narave Miranda^ bi profesionalni sodnik prav gotovo opazil, da je nekaj izključenega, namreč obtoženčevo priznanje. Porota pa zaradi neizkušenosti tega ne opazi zaradi česar je nelegalno pridobi jeni dokaz v takem primeru uspešno izključen. Treba je celo reči, da Izključevalno pravilo, ki je po svoji naravi del dokaznega prava, no bi bilo nikoli zaživelo, če ne bi v tradiciji anglosaškega prava obstajala cela vrsta primerov (npr.11 liearsay rule") v katerih so od porote, katero dokazno pravo smatra za nekritično laično institucij-', Miranda v. Arizona (384 TJ.8, 436, 1966) je ključen primor, ker je Vrhovno sodišče ZDA postavilo presumpcijo, da je bilo priznanje izzsiljeno od obdolženca, če ga policija pred zaslišanjem ni opozorila (l) da lahko molči (2), da bo vse, kar bo izpovedal uporabljeno proti njemu kot dokaz v kazenskem postopku, (3) da ima obdolženec pravico do odvetnika, (4) si ga lahko poišče sam ali pa nu ga nudi država (5). Obdolženec se lahko tem pravicam odpove, a ta odpoved mora biti (a) prostovoljna, (b) informirana in (c) objektivno zan:j smiselna. Zoper to presumpcijo ni nasprotnega dokaza; gre torej zn primer preskriptivnega pravnega pravila. izključevali dokaze, za katere menijo, da jih porota ni sposobna in- g teligentno presoditi. Tako je mogoče reči, da je celo v zgodovinskem smislu porota botra izključevalnemu pravilu in s tem nekako tudi veliko večji avtonomnosti ameriškega kazenskega procesnega prava, Treba je seveda poudariti, da v angleškem kazenskem procesu izključevalnega pravila ni, da pa se npr. prav sedaj v teoriji avstralskega kazenskega postopka razpravlja o tem ali naj bi se izključevalno pravilo tudi tara uveljavilo. Porota, kot smo videli, šteje najmanj šest članov. Talca zborna telesa, še zlasti pa, če so tako velika kakor dvanajst članalca ali celo triindvajset članska velika porota, lahko odločajo na podlagi informacij, katere le pasivno zaznavajo. Praviloma ni mogoče pričakovati, da bodo zborna telesa sama zadolžena za ugotavljanje resnice na takšen način, da bi aktivno raziskavala kazenske primere. Instrukcijska maksima ni princip, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za poroto, ker enostavno ni mogoče pričakovati od zbornega telesa, da bo hodilo okrog in ugotavljalo dejstva. Skratka, za telesa so obsojena na pasivno kritično presojanje. To ima v kazenskem postopku velik pomen, ker zagotavlja, vsaj delno, večjo objektivnost, tistega, ki o zadevi sodi. Kako? Če je tisti, ki o zadevi sodi, prisiljen raziskovati ozadje določenega primera, potem si mora o tem primeru ustvariti hipotezo (v kazenskem postopku bo to navadna hipoteza določenega kaznivega dejanja, kakor je opisano v kazenskem zakonu to je kvalifikacija po normi materialnega kazenskega prava) po kateri so določena dejstva bistvena, druga pa ne. Instrukcijska maksima ne more obstajati brez možnosti povsem določno postavljati kriterije Bayer, op. cit., str. 30 Bayer stoji na stališču, da je bil glavni vzrok neuspeha porote na Kontinentu nekritičen in mehaničen prenos te institucije z angleških tal. Poudarja, da je bila porota v Franciji geslo demokratizacije, medtem ko je bila na Angleškem tradicionalna institucija, katero je dokazno pravo z vsemi omejitvami dokazovanja, jemalo cum grano salis. o tem, kaj je v posameznem primeru bistveno in kaj ni, saj se narava preiskave pogosto razlikuje glede na hipotezo. Epistomologija odnosa med hipotezo in eksperimentom v znanosti je še v povojih, je pa na primer znano, da je celo Einstein menil, da je na prvem mestu hipoteza, češ da brez hipoteze stvarnosti pravzaprav ni. Taka razprava se seveda lahko nadaljuje v razpravo o odnosu med univerzalnim in partikularnim, vendar za naše potrebe zadošča, da ugotovimo, da tisti, ki je zadolžen ugotoviti "resnico" v kazenskem postopku, nujno mora izhajati iz določene hipoteze, ki se porodi v njem samem. To pa že v veliki meri determinira naravo njegove preiskave in kriterije za to, kaj je v določenem kazensko pravnem primeru bistveno in kaj ne. Taka situacija je seveda neizbežna, velika razlika pa vendarle obstaja v tem, ali je za takšno "preiskovanje", ki je v določeni meri determinirano s hipotezo, zadolžena npr. policija, ali pa je zanje zadolžen tisti, ki naj bi o stvari razsodil. Objektivnost sojenja je prav gotovo povezana s tem, kar pogosto imenujemo "izhajanje iz nulte hipoteze". Že Bavcon je trdil, da je mogoče biti (znanstveno) objektiven samo v tistih primerih, kjer se ne izhaja iz hipoteze. Kontradiktornost sojenja v anglosaškem kazenskem postopku, pa v veliki meri omogoča prav to osvobajanje od hipoteze, ker je (v našem primeru porota)tisti, ki sodi,izpostavijera dvema konfliktnima in inkompatibilnima hipotezama, ki se dinamično menjata pred očmi tistega, ki o zadevi sodi. lljemu ni potrebno o stvari postavljati kakršnekoli hipoteze, ki bi v njegovi percepciji v naprej določala kriterije bistvenosti. Že več, tisti, ki sodi v kontradiktorno dinamično urejenem kazenskem postopku, je priča medsebojni neutralizaciji dveh kontradiktornih hipotez, kar epistomološko govorjeno, podaljšuje čas, v katerem njemu samemu (namreč tistemu, ki sodi) ni potrebno postaviti kakršnekoli hipoteze. S tem pa je tudi podaljšan čas, v katerem se njemu v nobenem smislu ni treba o zadevi odločevati. Po modernih kibernetičnih ugotovitvah velja, da je odločitev kot pojem (hipoteza je torej neke vrste delna in pogojna odločitev) v bistvu preprečitev vstopa takih podatkov, ki so z naravo odločitve nezdruž- 10 v Ijivi. Ge se torej v kazenskem postopku tistemu, ki sodi, podaljšuje čas, ko mu ni treba sprejeti nobene hipoteze, potem je sodniška objektivnost na ta način bolj zavarovana. Porota je k tenu pripomogla to, da kot zborni organ nikoli ni mogla biti zadolžena za raziskovanje in aktivno ugotavljanje resnice v kazenskem postopku. Ze sama številčnost in okornost porote je preprečevala, da bi se npr., uveljavila na njen račun instrukcijska maksima, s katero pa je zelo lahko naložiti tako preiskovalnemu, kakor tudi razpravljajočemu s o ciniku, da spozna "resnico" o določenem preteklem dogodku. Treba je samo reči, da je tak koncept resnice o preteklem kaznivem dejanju precej poenostavi jen v primerjavi z bolj dialektičnim, dinamičnim in kontradiktornim ugotavljanjem verjetnosti ne pa resnice o dejstvih v postopku, v katerem je porota izpostavljena stalnemu menjavanju teze in antiteze. Ne gre tudi pozabiti, da porota svojega krivdoreka nikoli ne obrazloži. V kontinentalnem kazenskem postopku je sodnik, ki izda sodbo, dolžan logično in notranje koherentno obrazložiti svoje dojemanje primera. Zato je, navkljub načelu materialne resnice, ki odklanja formalna dokazna pravila, mogoče reči, da je kontinentalni kazenski sodnik vendarle vezan na določeno formalno logično dojemanje pr irte r-, ker mora svoje dojemanje dejstev na formalno logičen način in koherentno obrazložiti. Porota pa tega ni dolžna storiti in se lahko zanaša pri svoji sodbi ne le na tista opažanja, ki jih je mogoče verbalno in formalno logično izraziti v obrazložitvi določene sodbe, temveč tudi na tiste intuitivne zasnove, ki jih morda celo porota sama ni sposobna izraziti, ki pa so morda vendarle sprejemljiv-podlaga za sojenje. Nikakor ni rečeno, da je mogoče določen pretekli Glej Deutsch, Karl, The Nerves of Government, Pree Preš, 1966, str. 106 : "The 'moment of deeision' might then be seen as that treshold where thè cumulative outcome of a combination of past information begins to inhibit effectively thè transmission of contradictory data." 188 - dogodek presojati samo s formalno logičnega Stališča, kajti taka redukcija na področju analize izključuje druge funkcije človeškega razuma , ki so celo pri znanstvenih raziskavah pomembne, kakor npr. intuicija, subtilnost, inspiraci ja in podobno. Ravno zaradi številčnosti in reprezentativnosti porote, pa je mogoče dopustiti, da porota svojega krivdoreka ne obrazloži. Kadar pa le-tega izreče kazenski sodnik posameznik, ki je strokovnjak v pravu in je pravzaprav samo zaradi tega, ker je strokovnjak v pravu, pooblaščen soditi o zadevi, ni mogoče dopustiti, da bi njegova sodba ne ostala podvržena kritični presoji pritožbenega sodišča. Ha koncu naj poudarimo, da porota zaradi svobodnega načina svojega odločanja, predstavlja določen varnostni ventil tudi zoper materi-alno-pravni formalizem. Pravna norma je vnaprej določena in abstraktna. Taka je pravna norma zato, ker tisto zakonodajno telo, ki to pravno normo sprejme) ne more samo soditi o vsakem posameznem primeru. Spričo tega je abstraktna norma razglašena vnaprej ne le kot oznanilo državljanom, temveč tudi kot instrukcija tistim,ki bodo določene bodoče konfliktne situacije reševali. Prav zato pa, ker so te instmici je abstraktne, abstraktne pa so zato, ker morajo biti vnaprej določene, prihaja do razkoraka med tistim, kar zakonodajalec namerava, ter pa tistim, kar njegova abstraktna norma v konkretnem primeru • resnici doseza. Ta razkorak se pogosto kompenzira s teleološko interpretacijo, vendar je slednja navsezadnje vendarle čisto enostavno simulirano vračanje do volje zakonodajalca. Teleološka interpretacija je beg od formalne logike, ta beg pa ni nujno izvesti v tem tele ole šlcem vračanju k namenu zakonodajalca. II o go če je problem rešiti tudi tako, da se v samem konkretnem primeru v kazenskem postopku npr. postavi poseben "zakonodajalec", ki normo za poseben primer šele ustvari,S tem je seveda abstraktna pravna norma vtopljena v konkretno realnost posameznega primera in je razkorak med splošnim in posameznim, med univerzalnim in partikularnim na ta način presežen. To morde, pojasnjuje insistiranje Vrhovnega sodišča ZDA, naj bo porota reprezentativen del tiste skupnosti, v kateri se pojavlja. Po taki koncepciji, je porota neke vrste mini-zakonodajalec, ki kroji kriterije pravično- oti na podlagi posameznega primera. Kolikor je slednje sprejemljivo nas porota vendarle rešuje cele vrste sicer nerešljivih filozofskih problemov v pravu nasploh in še posebej v kazenskem procesnem'pravu. 3ICLEP Ha kratko smo orisali stanje pozitivnega prava, ki zadeva poroto v ZDA, dotaknili smo se pa tudi po glavnih strukturalnih in dinamiu .' VIt silnic v funkcioniranju porote v kontradiktornem kazenskem postopku. Morda ne bi bilo odveč, še ponovno poudarimo, da je porota kot institucija ne le integralen del anglosaškega kazenskega postopka, v katerem botruje celi vrsti bistvenih institucij, kakor na primer izključevalnemu pravilu. Treba je tudi reči, da porotni način sojenja v določeni meri odpravlja potrebo ali pa vsaj zmanjšuje tiranijo abstraktne pravne norme. Poroti je že s tem, ko ni dolžna obrazložiti krivdoreka, dana pravica specifične zakonodaje v posane znem primeru. Do kakšne mere gredo te "zakonodajne" pravice porote, je seveda odvisno od posameznega primera, od posameznega sodnika, od posamezne pravne tradicije in kulture. Razkorak med pozitivnim pravom in normo, za kakršno se odloči porota v posameznem primeru, prav gotovo v vsakem primeru lahko doseže takšno mero, da ga profesionalni sodnik ni več sposoben sprejeti. Po drugi strani pa je nemogoče reči, da je kaj takega nesprejemljivo, ker je že sam način porotnega sojenja zasnovan na tej ideji. Lahko bi se celo reklo, da je v instituciji porote nekaj samoupravnega v tem smislu, da je iz odločanja izključena formalna logika mehanične uporabe pravne norme, torej v bistvu tisto, kar pomeni strokovnost pravnikovega dela. Kolikor ta vtopitev abstraktne pravne norme v konkretnem primeru pomeni, da je abstraktna pravia norma postala nepotrebna , kolikor je primer razsojen organsko po mora15 in normah skupnosti, ne pa po mehanično vnaprej določeni in formalno logično zapovedani pravni normi, pa tudi pomeni neke vrste odmiranje prava. Seveda pa je treba povedati, da porotno sojenje ne predstav» 1ja izolirane institucije, kakršno bi bilo mogoče kar tako prenesti iz enega sistema v drugega ter jo mehanično aplicirati na različne družbene razmere, temveč institucijo, ki je organsko vklopljena v sistem k o n t ra dik t orne ga sojenja, iz istih razlogov pa je nedružiji» va s tistimi elementi kontinentalnega kazenskega postopka, ki imajo inkvi zi torno naravo. Horda je paradoksalno, izgleda pa, da je res, da se kontinentalni pravni teoretiki vse bolj ozirajo po nekaterih kontradiktornih in» stitucijah anglosaškega prava, po drugi strani pa teoretiki s toga področja žele, da bi se uvedla v njihovem procesnem pravu npr, institucija preiskovalnega sodnika, ki bi v kontradiktorno sojenje vendarle vnesel nekakšno usmerjenost, red in ne nazadnje nekakšno ugotavljanje "resnice", pa naj bo ta pojem še tako poenostavljen, ker brez njega v praksi ne morejo obstajati niti kazenski postopek, niti materialno kazensko pravo. 191 - IZVOLJENI IN RAZSOJAJOČI SODNIKI POROTNIKI V SR SLOVENIJI 1. NAMEN, VSEBINA IN OBSEG RAZISKAVE (Simona Čenčur) A. Namen raziskave Zakonska in teoretična izhodišča o namenu in funkciji sodnikov porotnikov (dalje porotnikov) v jugoslovanskem kazenskem sodstvu so vsekakor pomembna in so bila ena izmed izhodišč za raziskavo. Kar samo od sebe pa se ob tem poraja vprašanje o njegovi resnični vlogi v pravosodni praksi. Eno izmed podvpraSanj, ki daje delen odgovor na zastavljeno vprašanje je, kdo so ljudje, ki zastopajo kot porotniki. Pri tem gre tako za porotnike, ki so izvoljeni, kot tudi za porotnike, ki dejansko izvršujejo zaupano jim funkoijo. Tako smo izvedli primerjavo med: - socialno strukturo izvoljenih in razsojajočih porotnikov ter prebivalstvom - socialno strukturo izvoljenih, razsojajočih porotnikov in sojenimi osebami - poklicno usposobljenostjo razsojajočih porotnikov in nekaterimi vrstami obravnavanih kaznivih dejanj. ] 'j Posebej moramo poudariti, da smo med razsojajočimi porotniki upoštevali le tiste, ki so sodili v kazenskih zadevah v letu 1975. V zvezi a tem smo postavili naslednje hipoteze : 1. Med strukturo izvoljenih porotnikov in strukturo prebivalstva_n\ razlik. Pri izbiri kandidatov za porotnike, volitvah in vabljenju ni posebnih kriterijev, ki bi pogojevali take razlike. Zajete so tako ženske kot moški najrazličnejših poklicev, starosti in izobrazbe . 2 * * 5 2. Hod strukturo izvoljenih in razsojajočih porotnikov ni razlik. Sodišča praviloma vabijo porotnike po abecednem redu in ne uporab 1jajo posebnih kriterijev. 5. Medtem, ko sta prva in druga hipoteza negativni, je tretja pozitivna. Nanaša se na primerjavo med strukturo porote in strukturo sojenih oseb. Med strukturo sojenih oseb in strukturo por razlllca. Ustvarjajo jo poklic, izobrazba, spol in starost. 4. Zadnja izmed hipotez je v zvezi z izbiro posameznih porotnikov po stroki za sodelovanje pri nekaterih vrstah kaznivih dejanj. Skupina je mnenja, da ni selekcije porotnikov glede na njihovo strokovnost in vrsto kaznivega dejanja. B. Vsebina in obseg raziskave TTainen raziskave in zastavljeno hipoteze so nam narekovali razdelit dela na pripravljalni del, zbiranje in obdelavo podatkov ter oblikovanje zaključkov. Pri izbiri sodišč smo se odločili za vsa tri ljubljanska in obe celjski sodišči. Izbor je tako zajel I. in II. občinsko sodišče v Ljubljani, občinsko sodišče v 0elju in okrožni sodišči v Ljubljani in Celju. Ila izbiro sodišč je vplival po eni strani predviden obseg materiala, po drugi strani pa bivališča članov raziskovalne skupine, saj smo predvidevali, da bo zbiranje gradiva potekalo dalj časa. Ob izbiri sodišč se postavlja vprašanje ali je dobljen vzorec reprezentativen za vso Slovenijo. Do odgovora smo poskušali priti s primerjavo že znanih podatkov Zavoda za statistiko na novo zbranimi. Pri časovni opredelitvi smo se odločili za zbiranje podatkov za leto 1975. Konec leta 1974 je bilo namreč v Sloveniji izvoljenih 5432 sodnikov porotnikov za sodišča splošne pristojnosti.1' Za potrebe sodišč, ki jih je zajela raziskava, pa je bilo v istem letu izvoljenih 1386 2 porotnikov, kar predstavlja 25 Ì° od celokupnega števila. Primerjavo podatkov o izvoljenih porotnikih v celi Sloveniji s podatki o izvoljenih porotnikih izbranih sodišč, do katerih smo prišli pri naši raziskavi, je polca zala naslednje ; i Sodniki porotniki (1974) Prikazi in študije, s. 25 i i Tabela 1 : Sodniki porotniki po poklicnih skupinah Vsi (5432) izbrani Ljubija aa-Celje (1350) Krnc t j e 9,9 4,2 Belavoj 17,0 . 19,0 '1' v r: o v s k o oseb j e 5,2 3,3 ob o r i t ve ni delavci 1,1 0,7 Ve. r n bve ) ri d e la vo i 0,7 1,3 Adin:'nistrativ.no osebje 17,3 25,5 Vodilno osebje 3’,2 4,0 Gtrokovnjnlci 24,0 18,1 Osebe z lastnimi dohodki (upole, ) 19,2 10,7 .7 s d r ž e va ne osebe 2,5 3,3 "ne- poklica - 1,0 ITespos. »a delo 0,1 100, 0 100,0 (ileznano 36) Večje razlike med podatki so opazne pri kmetih, administrativno!’ osebju in strokovnjakih. Možna razlaga je v tem, da gre predvsem y, odraz strukture prebivalstva v mestu. Tabela : Godniki porotniki po izobrazbi • Gola Vsi (5432) Izbrani Ljubija -Celje (1350) ITepopolna osemletka 8,3 2,8 P o p ol na os ernie tka 23,1 19,4 Gola zn EV, VKV 19,1 17,0 Grednja strokovna sola 25,0 29,5 Birma zi ja 6,3 0,3 Vi G je sole 12,1 13,3 Visoke šole 6,1 9,0 Ileznano - - 100,0 100,0 V tej primerjavi je 'precejSen razmik v deležu porotnikov, ki imajo nepopolno osemletko, ITemara bi tudi tu lahko navedli kot ragion 'razliko v strukturi prebivalstva glede na tip naselja. Tabela 2 ; Sodniki . porotniki po spolu. -pol Vsi (5432) I z brani Ljub 1 j a n -, -Celje (1350) Seneke 25,9 33,1 Hoški 74,1 66,9 100,0 100,0 Primerjava starosti porotnikov ni uspela, ker so bili. razredi pose- mesnih starostnih skupin različni. Zato smo zaradi lažje przdstvv primerjali podatke za izbrana sodišča, kakor jih je objavil Zrv od SR Slovenij ‘y e sa statistiko,* Tabela 3 : Sodniki porotniki po starosti Starost Vsi (5432) Izbrani Ljubija 1 >• Celje (1306) 10 - 26 4,7 7,3 27 - 24 12,5 14,0 25 ~ 44 20,1 20,1 45 - 54 32,4 31,4 55 in več 21,3 19,1 100,0 99,9 I^bodi/ocie pri zbiranju podatkov so bile kartoteke o sodnikih porotnikih, Vsaka izmed njih naj bi vsebovala: - priimek, ime in spol - starost -• solako izobrazbo in poklic - zakonsko stanje in število ožjih družinskih članov (otrok) - narodnost Z " Sodniki porotniki 1974, s, 21 Zaradi nepopolnega izpopolnjevanja kartotek vsi našteti podatki nino prišli v poštev za obdelavo. Odpadla sta zakonsko stanje in ste vilo otrok. Kasneje smo izpustili še narodnost, saj se je pokazalo, da bo pri izbranih sodiščih praviloma sodniki porotniki slovenske narodnosti. Pregledovanju kartotek je sledilo pregledovanje tistih spisov, pri katerih se je vršila glavna obravnava, zaradi ugotavljanja, kateri sodniki porotniki so sodili v posameznih kazenskih zadevah. Pri obdelavi zbranega gradiva smo med "razsojajočimi" porotniki upoštevali vsakega porotnika tolikokrat in pri tistih kazenskih zadevah, ki jih jo sodil (v končni fazi kazenskega postopka, t.j. ob sodbi). Izhodišče za takšno obdelavo gradiva je bilo, da je porotnik kot osebnost prisoten pri reševanju kazenskih zadev tolikokrat, kolikokrat prevzame to funkcijo. Viri: . 1. Prikazi in študije št. 1 letnik XXII, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1976. 2. Sodniki porotniki 1974, statistično gradivo st. 17/75, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1975. 2. PRAVITA UREDITEV SODELOVANJA OBČANOV PRI SOJENJU V POVOJNEM. JUGOSLOVANSKEM PRAVOSODNEM SISTEMU (Boris Periino) Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije iz leta 1946 je bila glede sodelovanja občanov v sodstvu dokaj načelna. Tako določa 2. odst. 116 člena sestavo tedanjih okrajnih in okrožnih sodišč, ko ta sodijo na prvi stopnji. Tedaj so bili ti senati sestavljeni iz sodnikov in sodnikov porotnikov, ki so bili pri sojenju enakopravni. V 3. odst. 21. člena pa so bila določena le pravila za volitve sodnikov porotnikov. Ustava Ljudske republike Slovenije iz leta 1947 je samo povzela določbe zvezne ustave o sodnikih porotnikih in o načinu volitev v 2. odst. 110. člena oziroma 2. in 3. odst. 112. člena in tako vprašanja sodelovanja sodnikov porotnikov ni podrobneje uredila. Pač pa je Zakon o ureditvi ljudskih sodišč iz leta 1946, ki pome rii uskladitev prvotnega Zakona o ureditvi narodnih sodišč z dne 26.3. 1945 z ustavo dokaj obsežna in podrobno uredil udeležbo nepoklicnih sodnikov pri sojenju. Tako določata 2.in 4. odst. 15. člena načelo glede udeležbe sodnikov porotnikov pri sojenju, 2. odst. 16. člena definira pojem sodnik porotnik, 17. člen prisego ob nastopu dolžnosti, 19.člen pravice sodnikov porotnikov glede povračila stroškov, 23. do 32. člen njihovo razrešitev. 36. do 39. člen vpoklic sodnikov porotnikov, 71• člen njihovo izložitev, 78. člen kazensko in odškodninsko odgovornost, 91« do 92. člen pa disciplinsko odgovornost. Na podoben način so vprašanja udeležbe sodnikov porotnikov pri sojenju uredili tudi kasnejši zakoni, V V 20. členu so bili določeni pogoji za izvolitev sodnika porotnika. Po 1. odst. tega člena je bil lahko izvoljen vsak državljan, če mu ni bila odvzeta kakšna politična ali državljanska pravica. Čepiav zakon ne omenja starostne omejitve, je glede na določilo 23. člena Ustave FLRJ o pridobitvi volilne pravice z 18. leti starosti jasno, (la je prvi pozitivni pogoj polnoletnost, torej starost 18 let. V 2. orlst. pa je določena osebna sposobnost za opravljanje nalog iz 1 2. člena zakona. diede na to, da so določeni tudi za poklicnega sodnika enaki pogoji (20. člen ne dela razliko med sodnikom in sodnikom porotnikom), se utemeljeno postavlja vprašanje, kakšen naj bo sodnik porotnik, da ho sposoben opravljati svojo dolžnost. Nesposobnost je eden izmed ras logov za razrešitev, ki so določeni v 2. odst. 28. člena. Ob tem velja poudariti, da ta zakon ni poznal časovno omejenega opravljanja porotniške dolžnosti, zato je bila določena oseba trajno izvoljena za sodnika porotnika. Tako mora imeti sodnik porotnik poleg moral in političnih kvalifikacij še sposobnost poznavanja in pojmovanja zakonitosti, življensko izkušenost, poznavanje ljudi, moč razumevanja 2 in pravilne presoje dejstev in razmerij. V tem smislu je tudi razlagati določilo 1. odst. 38. člena, ki pomeni izjemno pooblastilo predsedniku sodišča glede vabljenja sodnikov porotnikov: predsednik sodišča sme odrediti, da sodelujejo posamezni porotniki stalno pri sojenju določenih vrst sporov. Pogoj pa je, da taka razporeditev koristi boljšemu reševanju zadev glede na strokovno^ znanje in izkušnje posameznih sodnikov porotnikov. V tej izjemi je jasno nakazana potreba po strokovni poroti. Udeležbo sodnikov porotnikov pri sojenju v kazenskih zadevah ata na podlagi gornjega zakona uredila zakon o kazenskem postopku iz. 1 Glavne naloge sodišč pri izvajanju pravosodja so: 1. Zaščita državne in družbene ureditve FLRJ in ljudskih republik, zaščita pravic in z zakonom zaščitenih interesov ustanov, podjetij in organizacij, kakor tudi zaščita osebnih imovinskih pravic in z zakonom zaščitinih interesov poedincev; 2. Zagotovitev, da vse ustanove, podjetja, organizacije, uradne osebe in poedlnci natančno izpolnjujejo zakone in predpise z zakonsko močjo; 3. Vzgajanje državljanov v duhu vdanosti domovini, v duhu pravilnega izpolnjevanja zakonov in poštenega izvajanja njihovih pravic in izpolnjevanja dolžnosti. Zakon o ureditvi ljudskih sodišč s komentarjem, s. 85 leta 1948 v 2. in 3. odst. 8. člena oziroma Zakonik o kazenskem postopku iz leta 1953 v 1. odst. 18. člena in 1. odst. 20. člena; slednji je uvedel v 3. odst. 415• člena strokovno poroto v mlado letniških zadevah. Zakon o sodiščih iz leta 1954 je povzel v 18. členu načelo udeležbe nepoklicnih sodnikov v sodnih senatih (sodnike porotnike občasne sodnike). V 47. členu je določil pogoje za sodnika porotnika : državljanstvo FLRJ, starost 27 let, nekaznovanost zaradi kaznivih dejanj, zaradi česar bi bil moralno neprimeren za opravljanje sodniške dolžnosti, in sposobnost za opravljanje te dolžnosti. Med razloge za razrešitev sodnikov porotnikov pa je uvrstil v 1. odst. 79. člena tudi ugotovitev, da sodnik porotnik zaradi nesposobnosti ali moralne neprimernosti ne more opravljati sodniške dolžnosti. Tudi ta zakon je na enak način dopustil možnost strokovne poroto. V 60. členu pa je določil skrb sodnika in sodnika porotnika za čim hitrejše uveljavljanje na zakonu utemeljenih pravic stranic in za vsestranski pretres okoliščin ter ugotovitev dejstev, od katerih je odvisna zakonita odločba. Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1963 je v 137. členu določila načela za udeležbo sodnikov porotnikov pri sojenju; v 3. odst. tega člena dana možnost, da bi njih in poklicne sodnike posameznih sodišč volili občani neposredno, nikoli ni bila uzakonjena. Ustava Socialistične republike Slovenije iz leta 1963 je v 203. in 204. členu le povzela določbe zvezne ustave glede udeležbe sodnikov porotnikov ter jih ni prav z ničemer dopolnila. Temeljni zakon o sodiščih splošne pristojnosti iz leta 1965, ki. je v 12. členu povzel udeležbo sodnikov porotnikov v sodnih senatih, je v 1. odst. 41. člena določil pogoje za izvolitev sodnika porotnika» polnoletnost, jugoslovansko državljanstvo in zmožnost opravljanja sodniške dolžnosti. V 2. odst. tega člena pa je uvedbo strokovne porote za sojenje v določenih zadevah prepustil posebnemu zakonu. 48. člena navaja med razlogi za razrešitev tudi nevrednost ali ne s no s nino st za opravljanje sodniške dolžnosti. Republiški Zakon o sodiščih splošne pristojnosti iz leta 1965 določa v 12. do 25. členu podrobneje le volilni postopek oziroma postopek za razrešitev sodnikov in sodnikov porotnikov v okviru pooblastil zveznega zakona in zato drugih vprašanj glede sodnikov porotnikov niti ne omenja. Spremembam organizacijskih zakonov so sledile tudi spremembe Zakonika o kazenskem postopku, ki pa se niso v nobenem primeru nanašale na sodnike porotnike. Zato teh sprememb ne omenjamo. Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1974 je določila sodelovanje nepoklicnih sodnikov v 1. odst. 229. člena 3 tem, da je sodnikom porotnikom dodala še dve možnosti: delovni ljudje ter občani lahko sodelujejo pri sojenju tudi kot sodniki in porotniki. Ta sprememba je posledica družbene preobrazbe pravosodja z uvedbo samoupravnih sodišč in je namenjena predvsem tem; s kategorijo "porotniki" pa se morda misli tudi na tradicionalno poroto kot samostojnim razsojevalcem. Ustava Socialistične republike Slovenije iz leta 1974 je v 284. členu povzela določila zvezne ustave in je, enako kakor zvezna ustava, prepustila podrobno ureditev zakona. Temeljna organizacijska zakona (zakon o samoupravnih sodiščih in zakon o rednih sodiščih) sta bila v Sloveniji uzakonjena v letu 1977, v celoti uveljavljena pa šole s 1.1.1979 ter ju zato ne obravnavamo na tem mestu. Če primerjamo vse opisane ureditve, ugotovimo, da je bila vedno postavljena kot minimalna starost najmanj polnoletnost sodnika porotnika, le leta 1954 se je starostni cenzus povišal kar za 9 let. Kljub spremenjeni zakonodaji v letu 1965 pa bo slej ko prej veljalo, da starost sodnika porotnika na sami meji polnoletnosti oziroma nekaj let preko ne more biti jamstvo za uspešno opravljanje sodniške dolžnosti. Zakon o rednih sodiščih. Ur.l. SRS 10/77. 201 Glede socialne sestave porote pa je potrebna najprej obravnavati nekatere subjektivne lastnosti sodnika porotnika, nakar se navezuje pogoj njegove sposobnosti za opravljanje sodniške dolžnosti. Pri tem lahko zanemarimo njegovo moralno primernost, saj mora biti ta podana pri slehernem kandidatu že ob izvolitvi. Če pa naj sodnik porotnik razume dogajanje na glavni obravnavi, potem mora biti primerno razgledan. S tem mislimo na splošno razgledanost, ki temelji na primerni splošni izobrazbi, le razgledan sodnik porotnik bo znal usklajevati svoje življenjske izkušnje s konkretno zadevo, hkrati pa vm Sati v sojenje pozitivne poglede okolja, iz katerega izhaja. Zato menimo, da bi morala biti najmanj dokončana osemletka izhodišče za pozitivno predvidevanje porotnikove razgledanosti. Poklic sodnika porotnika pa naj pride do izraza predvsem pri morebitnemu oblikovanju strokovne porote. Za sodelovanje pri sojenju ne glede na vrsto zadeve pa je poklic pomemben le toliko, kolikor lahko zaradi poklica računamo na višjo splošno razgledanost. Spol sodnika porotnika je še najmanj pomemben, čeprav je zlasti na podeželju ponekod še čutiti odpor posameznikov proti udeležbi žensk v sodnik senatih. V skladu z ustavno deklaracijo o enakopravnosti obeh spolov pa bi bilo vendar potrebno zagotoviti v okviru gornjih stališč sorazmerno udeležbo obeh s polov.; Končno ni mogoče preučiti socialne strukture prebivalstva določenega sodnega območja, na katerem se volijo sodniki porotniki. Ker so sestavljene iz delegatov zlasti občinske skupščine vseh slojev prebivalstva, bi bilo potrebno uporabiti enako načelo tudi pri kandidiranju in volitvah sodnikov porotnikov. Delo posameznega sodišča o-cenjuje predvsem prebivalstvo njegovega območja tudi po organih družbeno politične skupnosti, ki je izvolila poklicne sodnike in sodnike porotnike. V tem smislu je bil še najbolj konkreten Zakon o ureditvi ljudskih sodišč iz leta 1946 s sklicevanjem m že omenjeni 2. člen. Zato je potrebno primerjati delo sodnikov porotnikov s konkretnim delom njegovega sodišča in šele na tej podlagi ugotavljati njihovo sposobnost oziroma uspešnost. To pa bo zmožno storiti prebivalstvo posameznega sodnega območja, če bodo v sodnih senatili sorazmerno zastopani vsi sloji. Kaj lahko se zgodi, da pride do - 202 primerov nerazumevanja vloge in nalog sodišča, če o t.i. kmečkih zadevah odločajo sodniki porotniki, ki kmečkega življenja sploh ne poznajo. Že predlagatelj zakona o sodiščih iz leta 1954 je opozoril, da je potrebno prenehati s prakso mehaničnega vabljenja sodnikov porotnikov in jo zamenjati z vabijanjem določenih porotnikov za določene zadeve, ker je le tako mogoče zakonito in pravično 4 odločati. Z izborom konkretnih sodnikov porotnikov glede na konkretno zadevo pa je tudi omogočeno sodelovanje sodnikov poròtnikov iz vseli slojev prebivalstva. Srzentic. s. 20 . -V*..;.'’ LI T ERA TURA 1. Srzentic, N.: Zakon o sudovima sa objašnjenjem, drugo dopunjeno izdanje, Beograd, "Nova administracija", 1956, 66 s. 2. Vasiljevič, T. ; Sistem lcrivičnog prooesnog prava SFRJ, Beograd, "Naučna knjiga" 1964, 629 a. 3. Zakon o ureditvi ljudskih sodišč s pojasnili, druga izdaja, Urndr list FLRJ, 1946. 68 s. 4. Zakon o ureditvi ljudskih sodišč s komentarjem, Zbirka zakonov FIjRK št. 12, izdaja "Uradnega lista FLRJ", 1949, 155 s. 5. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Zbirka zakonov FLRJ, št. 22, izdaja "Uradnega lista FLRJ", 1949• 54 s. USTAVE IN ZAKONI $ 6. Ustava Ljudske republike Slovenije, Uradni list LRS 4 A/47. 7. Zakon o kazenskem postopku, Uradni list FLRJ 97/48. 0. Zakonik o kazenskem postopku, Uradni list FLRJ 40/53. 9. Zakon o sodiščih, Uradni list FLRJ 30/54. 10. Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, Uradni list SFRJ 14/63. 11. Ustava Socialistične republike Slovenije, Uradni list SRS 10/63. 12. Temeljni zakon o splošnih sodiščih, Uradni list SFRJ 7/65. 13. Zakon o sodiščih splošne pristojnosti, Uradni list SRS 20/65• 14. Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, Uradni list SFRJ 9/74. 15. Ustava Socialistične republike Slovenije, Uradni list SRS 6/74. 16. Zakon o rednih sodiščih. Zakon o samoupravnih sodiščih. Uradni list SRS 10/77. 3. IZHODIŠČA ZA KANDIDIRANJE IN NAČIN KANDIDIRANJA SODNIKOV POROTNIKOV TER NJIHOVA IZVOLITEV (Avgust Ribič) Iz opisa pravne ureditve sledi, da je pri nas v veljavi tako imenovani prisedniški sistem. Bistvo tega sistema je v tem, da sodniki porotniki in poklicni sodniki sestavljajo en senat in sodniki porotniki enakopravno sodelujejo pri sojenju s poklicnimi sodniki. Enakopravno torej odločajo tako o pravnih kot o dejanskih vprašanjih, tako o krivdi kot o kazni. Za posamezno sojenje jih z liste porotnikov določa predsednik sodišča. Pogoji in kriteriji za kandidiranje sodnikov porotnikov. Postavlja se vprašanje, kdo so ti "predstavniki ljudstva", kdo jih predlaga za izvrševanje tako pomembne funkcije in kako; kakšne morajo biti njihove moralne, strokovne, politične, izobrazbene in druge kvalitete in kako pridejo do tega, da odločajo o kaznovanju, o odvzemu svobode in celo o življenju in smrti sočloveka? V preteklosti so znani posebni cenzusi za sodnike porotnike. Tako navaja prof. Bayer'1', da je hr vat s ki "Zakon o kaznenom postupku u poslovih tiskovnih" iz leta 1875 za tiskovne delikte določal posebno tiskovno poroto, katere član je lahko bil moški, ki je star več kot 30 in manj kot 60 let, ki mora znati brati in pisati, stanovati mora vsaj leto dni v kraju, kjer ima sodišče sedež, in plačevati mora najmanj 20 forintov davka letno ali pa mora biti star vsaj 24 let z doktorskim nazivom ali pa je moral z dobrim uspehom končati višjo šolo itd. Podobne določbe je imel tudi srbski zakon o poroti iz leta 1871. Naše (socialistično) pravo takih cenzusov ne pozna. V uvodu, kjer je opisana pravna ureditev v času, ki ga zajema raziskava, so navedeni pogoji, ki jih je določal temeljni zakon o sodiščih splošne Bayer, s. 42 - 205 - pristojnosti (iz leta 1965) za sodnika porotnika. V praksi so se izoblikovali določeni kriteriji pri kandidiranju sodnikov porotnikov, ki nam podrobneje kažejo, kakšen bi naj bil lik sodnika porotnika. Kot že povedano, pri nas volijo sodnike porotnike občinske skupščine. Pri skupščinah so v ta namen ustanovljene komisije za volitve in imenovanja, ki bi naj skupščinam predlagale v izvolitev ustrezne kandidate za sodnike porotnike. Vendar pa je zanimivo, da ata tako republiški sekretariat za pravosodje kot komisija za volitve in imenovanja skupščine SRS posvečala temu vprašanju precejšnjo pozornost. V letu 1965 je bilo sklicano posebno posvetovanje te komisije s pre-stavnilci pravosodnih organov o izbiri sodnikov porotnikov in o njihovem sodelovanju pri sojenju. Ha posvetovanju je bilo sprejeto stališče naj bi imel iniciativo za zbiranje predlogov in dokončno predlaganje občinskemu organu predsednik sodišča, ki bi se naj povezal z občinskim odborom SZDL oziroma občinskim sindikalnim svetom, da bi pri predlaganju sodeloval čim širši krog občanov. Predsedniki sodišč naj skupno s komisijo za volitve in imenovanja ter občinskim političnim vodstvom izdelajo predloge za strukturo in določijo delovne organizacije ter teritorialna območja, ki naj nato ob upoštevanju predlagane strukture izbirajo kandidate.. Zlasti naj o kandidatih razpravljajo samoupravni organi,kot delavski sveti, zbori volli cev krajevne skupnosti, osnovne organizacije sindikata in krajevne organizacije SZDL. Sprejeto je bilo tudi stališče naj bodo pri predlaganju kandidatov primerno zastopani vsi sloji prebivalstva, zlasti pa ustrezno število žensk in neposrednih proizvajalcev. Osnovni kriterij za kandidata sodnika porotnika naj bo njegova družbenopolitična razgledanost in osebne moralne kvalitete. Opisana stališča omenjamo zato, ker je republiški sekretariat nato že leta 1965 'ter še v letu 1968 poslal predsednikom sodišč ustrezna navodilu in je tudi kandidiranje sodnikov porotnikov, ki so sodelovali pri sojenju v letu 1975 potekalo v skladu z omenjenimi načeli. Volitve sodnikov porotnikov, ki so sodelovali pri sojenju v letu 1975 Obravnavani sodniki porotniki občinskih sodišč Ljubljana I, Ljubljana II in Celje ter okrožnih sodišč Celje in Ljubljana so bili vsi izvoljeni od konca lota 1973 do konca letev 1974# Vsa omenjena občinska sodišča obsegajo območje večih občin. V talcem primeru volijo sodnike porotnike vse občinske skupščine z območja sodišča. Izvoljen je kandidat, ki so ga izvolile vse skupščine. Občinsko sodišče Celje obsega območje občin Celje, Laško in Občinsko sodišče Ljubljana I, območje občin Litija, Ljubija in Ljubijana-Moste-Polje, Občinsko sodišče Ljubljana II pa območje občin Ljubljana Bežigrad, Ljubljana-Šiška in Ljubijana-Vič-Rudnilc. lo zakonu o sodiščih v takem primeru, ko obsega občinsko sodišče območje dveh ali več občin občinske skupščine z območja sodišča sporazumno določijo število sodnikov porotnikov. Pismenega sporazuma za omenjena sodišča nam ni uspelo najti. Tudi v statutih občin so le povzetki ustavnih določil, ni pa podrobneje določen način kandidiranja in volitev sodnikov porotnikov za skupno občinsko sodišče. Sodnike porotnike okrožnih sodišč voli skupščina SR Slovenijo. Sodniki porotniki okrožnih sodišč se volijo izmed prebivalcev oziroma občanov z območja okrožnega sodišča. Kandidacijski postopek za volitve sodnikov porotnikov se je v vreli primerih začel na pobudo predsednikov sodišč. Predsednik sodišče, pri okrožnem sodišču v Ljubljani je najprej sklical sestanek z člani komisij za volitve in imenovanja in občinskih konferenc SZDL z območja okrožnega sodišča. Na tem sestanku so bili dogovorjeni splošni kriteriji za kandidate za sodnike porotnike in splošne smernice za strukturo in število porotnikov, ki j ila bo predlagala posamezna občinska konferenca SZDL. Vsi predsedniki sodišč so nato poslali do-piše pristojnim občinskim konferencam SZDL (v Ljubljani tudi mestni 2 Tako npr. predsednik občinskega sodišča v Celju dne 13.11.1973, opr. št. IK 306/73. konferenci SZDL ter komisiji za volitve in imenovanja pri skupščini mesta Ljubljana), v katerih je bilo podrobneje obrazloženo, da poteče mandat dosedanjim porotnikom in je potrebno izvoliti nove. Že v teh dopisih je bilo predlagano, naj bi ponovno izvolili sodnike porotnike, ki so že doslej v redu opravljali to svojo dolžnost (Zakon tedaj ni imel omejitve glede ponovne izvolitve sodnika porotnika in je le določal, da sé sodnik porotnik voli za dve leti in je lahko ponovno izvoljen). Samo namesto tistih sodnikov porotnikov, ki iz različnih razlogov ne morejo več opravljati svoje dolžnosti (smrt, bolezen, odselitev, neudeležba, lastna nezainteresiranost itd.), se naj izvolijo novi. Pri tem je iz spisov pri sodiščih razvidno, da je ponavadi, vodja predsedstvene pisarne iz kartic izpisal sodnike porotnike, ki bi naj zaradi neudeležbe izpadli, kar je preveril tudi predsednik sodišča. Pri občinskem sodišču I v Ljubljani je kolegij sodnikov ocenil vsakega dosedanjega porotnika posebej, 3 če je še primeren za opravljanje sodniške dolžnosti. V dopisih so predsedniki predlagali, glede na navodila, ki smo jih že omenili, tudi ustrezno strukturo, bodisi, da so le predlagali, naj bodo zastopani vsi sloji prebivalstva predvsem pa več žensk, neposrednih proizvajalcev in kmetov, ali pa so kar predlagali kandidiranje ustreznega števila le-teh iz posameznih teritorialnih območij. Čeprav torej predsedniki sodišč npr. Ljubljani niso izrecno določili strukture predlaganih kandidatov za sodnike porotnike, pa so funkcionarji SZDL v razgovoru trdili,da so se posvetovali s predsedniki sodišč, ki so jim strukturo sugerirali. Predsedniki sodišč so v omenjenih dopisih še predlagali, naj sodelujejo pri kandidiranju krajevne organizacije SZDL, občinski sindikalni sveti in osnovne organizacije sindikata ter samoupravni organi v delovnih organizacijah. Iz dopisov izhajajo tudi določeni kriteriji za predlaganje sodnikov porotnikov, ki so v glavnem takšnile; Porotnik mora biti družbeno razgledan, imeti mora moralne kvalitete 3 3 Informacija predsednika občinskega sodišča I v Ljubljani, tov. Toneta Remsa. in sposobnost za samostojno razmišljanje in odločanje, biti mora preudaren in umirjen. Biti mora diu žbeno aktiven, kar pa ne pomeni, da mora imeti številne funkcije, ker tak pogosto ne more sodelovati. Sodnik mora imeti življenjske izkušnje, kar pa tudi. ne pomeni, da bi naj bili to le starejši občani. Občinsko sodišče I v Ljubljani je celo poudarilo, naj bo med njimi predvsem več mlajših kandidatov od 18 do 35 let. Zastopani naj bodo različni poklici in ne samo taki z višjo izobrazbo. Nadalje na j"ima porotnik urejeno osebno življenje, naj bo pošten in neoporečen. Iz spisov pri sodiščih in iz razgovorov s funkcionarji SZDL (tov. Kastelic : Mestna konferenca SZDL Ljubljana, tov. Stanislav Kužnih: Občinska konferenca SZDL Laško) povzemamo, da je nadaljnji postopek za predlaganje kandidatov za porotnike vodila ustrezna občinska konferenca SZDL. V Celju so bile to za občinsko sodišče občinsko konference SZDL Celje, Laško in Šentjur, za okrožno sodišče pa občinske konference vseh občin z območja okrožnega sodišča. V Ljubljani je kandidacijski postopek vodila predvsem mestna konferenca SZDL, ki se je povezala z ostalimi občinskimi konferencami z območja občinskih sodišč in okrožnega sodišča Ljubljana. Glede na strukturo in število porotnikov, kot so jih predlagala sodišča, so se občinske konference dogovorile s krajevnimi konferencami skupnosti, naj predlagajo določeno število porotnikov, hkrati pa so se dogovorile z občinskimi sindikalnimi sveti, da bodo določeno število porotnikov predlagali samoupravni organi in sindikalne organizacije v delovnih organizacijah, To dogovarjanje je potekalo podobno v Celju in v Ljubljani. Dejansko se iz poslanih predlogov vidi, da so sodnike porotnike nato predlagale volilne kadrovske komisije iz krajevnih konferenc SZDL pri krajevnih skupnostih, sindikalne organizacije in samoupravni organi v delovnih organizacijah ter društva (npr. društvo upokojencev) . Porotnike so predlagali tudi predsedniki krajevnih skupnosti. Ni nam znano, kako so elani omenjenih komisij pri KS ali predsedniki KS prišli do omenjenih kandidatov in kako široko je bila v krajevnih skupnostih ter delovnih organizacijah opravljena razprava o primer- nosti določenih kandidatov. Vsekakor izgleda, da na zborih volilcev o kandidatih za sodnike porotnike niso razpravljali. Predlagatelji so od kandidatov pobrali tudi izjave, da privolijo v kandidaturo. Čeprav bi naj po zatrjevanju že omenjenih funkcionarjev kandidature nato preverile še kandidacijske oziroma kadrovske komisije pri občinskih konferencah, je bilo potem, ko je sodišče opravilo poizvedbe še glede kazenske neoporečnosti, ugotovljeno, da so bili med pred-lnganimi tudi taki, ki že po zakonu ne bi mogli biti sodniki porotniki, ker so bili obsojeni zaradi kaznivega dejanja zaradi katerega niso bili primerni za izvrševanje te funkcije, ali pa na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev. Več jih je že bilo obsojenih za lažja ali hujša kazniva dejanja, eden od njih roj. leta 1927 pa jo bil že kar šestkrat obsojen, nazadnje leta 1957 po čl. 135/2 KZ na dosmrtni strogi zapor in trajni odvzem državljanskih pravic. Tisti, ki so bili že kaznovani nato niso bili predlagani v izvolitev, razen nekaterih, ki so bili kaznovani za lažje prometne delikte. Ri namreč povsem jasno, katera so tista kazniva dejanja, zaradi katerih občan ne bi bil več primeren za opravljanje porotniške dolžnosti . Končno so sodišča še preverila ali ni kdo od kandidatov v sorodstvu že z izvoljenim sodnikom pri sodišču, za katero bi se naj izvolil. Zbrana imena so sodišča nato poslala z obrazloženim predlogom komisijam za volitve in imenovanja pri skupščinah, v izvolitev. Tudi te komisije nekaterih od kandidatov niso predlagale za izvolitev, zlasti, če so ugotovile, da so bili doslej izvoljeni že več kot za dve ali tri mandatne dobe zapored (komisija za volitve in imenovanja pri skupščini SRS za okrožno sodišče Ljubljana). Zanimivo je, da so vsa sodišča predlagala povečanje števila porotnikov, kar so v glavnem opravičevala s povečanjem pripada senatnih zadev in z nujnostjo in da se v sojenje vključi čim širši krog ob- čanov. Kljub temu je bilo povsem na novo izvoljenih le 1/4 do 1/3 vseh porotnikov. Ostali so bili namreč porotniki že v prejšnji mandatni dobi. Zakon o sodiščih v čl. 17 predvideva tudi možnost razrešitve sodnika porotnika, če to sam zahteva, če se ugotovi, da zaradi nezmožnosti ali moralne nevrednosti ne more opravljati svoje sodniške dolžnosti ali jo ne opravlja redno. Vse do konca leta 1975 pri obravnavanih sodiščih ni bil opravljen niti en postopek za razrešitev sodnika porotnika. Če so ta iz najraličnejših razlogov ni udeležil obravnav ali je morda celo sam sporočil, da se je odselil, oziroma da se zaradi bolezni ne more udeleževati obravnav, ga sodišča pač niso več klicala k obravnavam. Ob koncu ugotavljamo, da za kandidiranje sodnikov porotnikov in volitve nimamo enotnega pravno urejenega postopka, pa vendar je ta tekel skoraj povsem enako tako v Celju kot v Ljubljani in teče tako verjetno tudi drugod po Sloveniji, zaradi že omenjenih navodil Sekretariata za pravosodje. Morda bi kazalo razmisliti ali ne bi bila na mestu večja vloga SZBL, zlasti pri kandidiranju, pa tudi pri določanju kriterijev za strukturo sodnikov porotnikov. 3 tem bi pri izbiri sodnikov porotnikov sodeloval širši krog občanov, zmanjšana pa bi bila tudi težnja sodišč, da obdržijo tiste sodnike porotnike, ki se že leta in leta sicer pridno udeležujejo obravnav, ki pa so prav zaradi tega poslali že skoraj "polprofesionalni" sodniki. 211 1. Temeljni zakon o splošnih sodiščih (Uradni list SFRJ, st. 7/1965) 2. Spis občinskega sodišča Celje, Su 30/73 3. Dr. Vladimir Bayer: Problem sudjelovanja nepravnika u savremenom kaznenom sudovanju, Zagreb 1940. 212 4. OCENA KANDIDACIJSKEGA POSTOPKA (Boria Ferlinc) Ugotavljamo torej, da so bili predsedniki sodišč nosilci kandidacijskega postopka. Predsedniki sodišč so tudi izdelali skupaj s komisijo za volitve in imenovanja in občinskim političnim vodstvom predlog strukture sodnikov porotnikov; to pa so opravila, ki jih vsekakor ne moremo uvrstiti med pristojnosti predsednika sodišča. Družbena politična skupnost, ki voli sodnike porotnike, bi morala ob tesnem sodelovanju zlasti Socialistične zveze delovnega ljudstva in sindikata, pa ob morebitni strokovni pomoči predsednika sodišča, izdelati predlog socialne strukture ter predlog o potrebnem številu porotnikov, pa določiti kriterije za kandidiranje. 0 vsem tem bi bila potrebna javna razprava, v kateri bi bilo obravnavano poročilo o delu sodišča ter zlasti dejavnost sodnikov porotnikov v preteklem mandatnem obdobju. Nedvomno bi se na tak način bolj jasno izrazila volja prebivalstva glede posameznikov, ki bodo sodelovali v delu sodišča. Čeprav iz podatkov o kandidacijskem postopku ni mogoče ugotoviti, kakšno strukturo porote so predlagali predsedniki sodišč, je vprašljivo, zakaj so predlagali za ponovno izvolitev sodnike porotnike, ki so v preteklem mandatu v redu opravljali svojo dolžnost. Na tak način so namreč sama sodišča zoževala krog sodnikov porotnikov. Iz kriterijev, ki so se oblikovali v kandidacijskem postopku in katere so predsedniki.sodišč predlagali v dopisih, povzemamo, da bi morali biti sodniki porotniki zrelih let in ob primerni osnovni splošni izobrazbi široko družbeno razgledani. Glede na to,, da so bila taka' napotila za kandidiranje sodnikov porotnikov sprejeta v letu 1965 oziroma v letu 1968, lahko predvidevamo, da so bili sodniki porotniki v mandatni dobi pred letom 1975 izvoljeni po enakih kriterijih. Dejstvo, da je bilo pri zadnjih volitvah izvoljenih komaj ena četrtina oziroma ena tretjina novih porotnikov, \ pa opravičuje domenvo, da so bili ti kriteriji upoštevani tudi pri zadnjih volitvah. Prof. Vasiljevič, ki je subjektivno sposobnost sodnika razdelil na abstraktno in konkretno sposobnost glede na sodelovanje v katerikoli zadevi oziroma posamezni zadevi,'*" je postavil tudi pravne in naravne 2 zadržke, ki onemogočajo izvolitev določenega kandidata. ITikjer ne omenja posameznikove osebne, bolje rečeno intelektualne sposobnosti za odločanje v sodnem senatu. Gotovo je, da odsotnost pravnih ln naravnih zadržkov ter formalno pravilna izvolitev še ne dajeta jamstva," da bo določeni porotnik resnično pripomogel k boljšemu sojenju z vnašanjem stališč in občutkov družbenega okolja in njegovega pojmo-vonja pravičnosti ter družbenih potreb. Tudi to stališče pa je v prid mnenju, naj bi se starostni in socialni sestav sodnikov poro: nikov razlikoval od starostnega in socialnega sestava prebivalstva predvsem v tem, da bi bili porotniki zrelih let, v najbolj aktivnem življenskem obdobju, primerno splošno izobraženi in družbeno razgledani, sorazmerno pa naj bi predstavljali vse sloje prebivalstva in oba spola. LITERATURA Vasiljevič Tihomir: Sistem krivičnog procesnog prava SFRJ, ITaučna knjiga, 2. izd. Beograd 1971. Vasiljevič, Vasiljevič, s. s. Vasiljevič, s. 5. NAČIN VABLJENJA POROTNIKOV NA GLAVNE OBRAVNAVE (Simona Čenčur) Izbira porotnikov za posamezne obravnave je pomembna za socialno in strokovno sestavo senata. Zato smo v kazenskih pisarnah opazovanih sodišč poizvedeli kako izbirajo porotnike za obravnave in dobili tele informacije. Praviloma vabijo vsa v raziskavo vključena sodišča sodnike porotnike po abecednem redu. Pri tem pa upoštevajo izkušnje, ki jih imajo z neodzivanjem sodnikov porotnikov na vabila in takih sodnikov porotnikov kasneje ne vabijo več. Kadar vabljeni sodnik porotnik ne pride na glavno obravnavo, določijo porotnika med trenutno razpoložljivimi prisotnimi porotniki ali tistimi, ki so dostopni po telefonu. Kadar pride do preložitve obravnave, praviloma vabijo tiste porotnike, ki so že sodelovali na obravnavi iste zadeve. Za razliko od takega avtomatizma pa navajajo v pisarnah občinskega sodišča I v Ljubljani in okrožnega sodišča v Celju, da nekateri porotniki v naprej izjavijo, da bi želeli sodelovati ali samo v civilnih ali samo v kazenskih zadevah. Take želje pri vabljenju porotnikov upoštevajo. Samo pri občinskem sodišču Ljubljana I so navedli, da v bolj zapletenih zadevah predlagajo sodniki konkretne osebe za porotnike. 6. PRIMERJAVA MED POROTHIKI IH PREBIVAL8T0M Boris Ferlinc 6,1. Uvod V olcviru tega dela raziskave bomo primerjali podatke o starost:!, šolski izobrazbi, poklicu in spolu izvoljenih in razsojajoči!' porotnikov z enakimi podatki o prebivalstvu z vseh petih območij ana1iziranih so diš o. Hamen primerjave je ugotovitev, ali predstavljajo izvoljeni porotniki prebivalstvo posameznega sodnega območja ali sestav razsojajočih porotnikov ustreza sestavu prebivalstva ter ali in kakšne so ra zlika med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki. Hkrati bomo okušali ugotoviti, ali je bil zakonodajalčev namen upoštevan pri izvolitvi. Opozorili bomo tudi na razlike, ki se bodo morda pokazale ob analiziranju zbranih podatkov. Ob tem pa se postavlja vprašanje, ali je sploh mogoče in potrebno zagotoviti enakomerno zastopanje vseh slojev prebivalstva pri j/'.volit vi sodnikov porotnikov pri sojenju. 6.2, Starost in šolska izobrazba izvoljenih in razsojajočih porotnikov ter prebivalstvo Za primerjavo s prebivalstvom smo upoštevali samo prebivalstvo, staro 18 let in več, ki je bilo popisano s popisom prebivalstvo lu-tz 1971 v občinah iz območij analiziranih občinskih in okrožnih zollo, Glede na to je izobrazbena, poklicna in spolna struktura prebivalstva z a, v nuli z ira na območja oc e n j a na na podlagi podatkov iz tega popis--, .(Oceno sta izdelala Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani in delavec Zavoda za statistiko SRS), A) Starost porotnikov in prebivalstva Tabela 4 : Porotniki in prebivalstvo po starosti Ljubljana: Obe, I Ljubljana : Obe. II Starost Porotniki Trebi Porotniki v letih izvo- ljeni razsojajoči _ valsivo izvo- ljeni razso- jajoči valstvo H 21? 1791 76040 251 1358 125789 do 29 20,3 14,2 28,4 9,6 6,2 28,8 30 - 39 18,4 9,6 20,3 22,3 10,0 23,4 40 - 49 20,7 15,5 18,4 37,1 31,0 19,4 50 - 59 24,4 20,9 12,5 20,7 25,4 11,1 60 in več 16,1 39,8 20,4 10,4 19,4 17,3 okupaj 99,9 100,0 100,0 100,1 . 100,0 100,0 9 2 hi" ss 52,67; značilen na nivoju hi . = 19#55; značilen na nivoju 0,0000 * 0,0006 * * p ' hi'* je tukaj in v nadaljevanju računan samo za primerjavo med V:-; v olj enimi in razsojajočimi porotniki. Ljubljana: Okrožno Celje : Občinsko Starost Porotniki Prebi- Porotniki Preb-.- v letih izvo-- razso- valstvo izvo- razso- valstvo L j eni _ jajoči 1 jeni ja joči IT 502 379 331283 275 915 66585 do 29 13,7 8,7 27,5 4,7 4,2 ( J 30 - 39 23,5 16,1 22,1 21,5 18,4 20,6 40 - 49 28,7 24,5 19,2 35,6 30,5 19,4 50 - 59 24,9 32,5 11,6 20,7 20,9 12,8 60 in več 9,2 18,2 19,6 17,5 26,1 20,0 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,1 100,0 •' p hi'" - 29,06; značilen na nivoju hi2 =: 9,58; značilen na ; 'Iv oj i 0000 0,0482 Celje: Okrožno Vsa opazovana sodišča slcupa j Starost Porotniki Prebi- Porotniki Prebi- v letih izvo- ljeni • razsola loči valstvo izvo-1 j e ni raz3o- Jži-iPiL1-. vaio bv d H 136 265 154189 1381 4708 . 753886 do 29 5,9 4,9 27,1 11,4 9,0 27,7 30 ~ 39 36,0 29,8 20,7 23,3 15,4 21,7 40 - 49 31,6 36,6 19,0 30,7 24,0 19,1 50 - 59 22,8 18,1 12,4 23,0 23,0 11,8 60 in več 3,7 10,6 CD O CM 11,6 27,9 19,6 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 hi 8,00; slabo značilen ha nivoju 0,0088 izvoljeni s razsojajoči 17'.1,7 sr ičilvn ra ir’ ;iu 0,000 ? hi izvoljeni* : probi’ •• I n v-430,0; značilen na nivoju ' S, 2 hi" razsoj a j o č i : pr o bi v sl '•! ,r,: ■ 1410,5; značilen n' 'O ti jv. OjOOJl Iz primerjave med izvoljenimi porotniki in prebivalstvom ugo 1 -vi ;i, da je delež starostne skupine do 2g let med prebivalstvom ve:eh r lih območij sodišč največji, vendar je ta starostna skupina mediavo!j< 1 - ml porotniki slabo zastopana, kar velja zlasti za obe celjski n--d i "• Izjema je le Občinsko sodišče I v Ljubljani, kjer je delež te n' • >-stne skupine v primerjavi z ostalimi sodišči največji, ve n. dar h"- ‘ sorazmeren prebivalstvu. Bistveno drugače je glede starostno ek-p-i 30 - 39 let, ki je med izvoljenimi porotniki skoraj v sorazmerju bi valsIvom, pri Okrožnem sodišču v Golju pa je to najštevlln: j ros Ima -skupina med izvoljenimi, porotniki in kar za dobrih 15 n nlsi"--pa od enake skupine med prebivalstvom. Starostna skupina 4C - 4° 1 ' pa je razen pri Občinskem sodišču Ljubljana I med izvoljenimi tv 1 • ■ 1 ki celo najbolj zastopana in je povsod v nesorazmerju s prebiva} si v>*m . te starosti. Zato pa je starostna skupina 50 - 59 približno o makri stopana med izvoljenimi porotniki vseh petih sodišč, povsod močneje udeležena kot med prebivalstvom. Starostna skupina 60 In ve5 let pa je, nasprotno, pri vseh petih sodiščih med izvoljenimi porotniki slabo zastopana, saj je povsod med prebivalstvom več ljudi te starosti kakor med izvoljenimi sodniki porotniki. Zlasti je velika razlika pri obeh okrožnih sodiščih, še posebej pri Okrožnem sodišču v Celju. Značilno je, da tvorita starostni skupini 30 - 39 let in 40 - 49 let več kot polovico vseh izvoljenih porotnikov (izjema je zono-:. Občinsko sodišče Ljubljana I - 45,1 ki sta med prebivalstvo' > zastopani komaj s 40 m. Okornj podobno ugotovimo, če primerjamo še starostni skupini 4 - 49 let in 50 - 59 let (izjema je samo Občinsko sodišče Ljubija • X s 45,1 izvoljenih porotnikov v primerjavi s 30,9 '/> deležen v p • bivalšivu). 6e pa poleg gornjih starostnih skupin upoštevamo : starostno skupino 50 - 59 let, ugotovimo, da pomenijo porot-vi s stari■od 30 - 59 let, od 63,5 m pri Občinskem sodišču Ljuhi j (prebivalstva te starosti je 46,0 , >) do 90,4 ; > pri Okrožnem so'1, j n. v Celju (prebivalstva te starosti je 52,1 m), pri ostalih troh sodiščih pa pomenijo porotniki te starosti več kot 75 -, medtem ' n je prebivalstva te starosti le nekaj več kot 50 >, Iz primerjave med izvoljenimi porotniki in prebivalstvom lahko sklepamo, da je izvoljenih manj porotnikov starostnih skupi r 79 let ter 60 in več let, kakor pa je prebivalstva, pa vel V porotnikov v starosti 30 do 59 let (ostale tri starostne skupi- ), kakor je prebivalstva te starosti, o taro st;, zlasti zrel"- let -d 40 do 59 let, je bila tako nedvomno pomemben kriterij za izvo.lt' --n o d nii ra p o rot rilca. "Če primerjamo še podatke med izvoljenimi in razsojajočimi po: kV.V , ugotovimo, da je starostna skupina do 29 let pri vseh sodiščih r t razsojajočimi slabo zastopam, kar velja tudi za starostno sirna ■> 30 do 39 let. Ta ugotovitev vel ji a tudi za starostno Skupino 40 - 49 let z izjemo Okrožnega sodišča v Celju, kjer je več razsojajočih porotnikov te starostne skupine, kakor pa jih je bilo izvoljeni]?. Za starostno skupino 50 do 59 let ne moremo ugotoviti skupno značilnosti za vsa oziroma za večino v tabeli omenjenih sodino (ta starostna skupina je ponekod enakomerno, ponekod slabo oziroma ponekod dobro zastopam med razsojajočimi porotniki). Pač pa velja za starostno skupino 60 in več let zopet skupna značilnost, dn povsod sodi več porotnikov te starosti, kakor pa jih je bilo Izvoljenih, pri Občinskem sodišču Ljubljana I celo 40 Ob upoštevanju podatkov za starostni skupini 50 do 59 let ter 50 in več let ugotovimo, da se delež razsojajočih porotnikov v st sti 50 in več let približuje polovici. Izjemi sta občinsko sodišče Ljubljana I s 60,7 ,1 in Okrožno sodišče v Celju s komaj 20,7 » Ve pa k tema dvema skupinama dodamo še podatke o razsojajočih povot-uilclh za starostno skupino 40 - 49 let, ugotovimo, da znaš ' do.U :-razsojajočih porotnikov v starosti nad 40 let povsod 75 h, k-r pomeni, da resnično sodijo porotniki zrelih let. Izjema je le Okrožno sodišče v Celju o 65,5 '?° razsojajočih porotnikov te staro- < i sti. Izjemo pa lahko razložimo s pomočjo slabo značilnega hi , k' pomeni, da so razlike sicer obstajale v času zbiranja podatkov, • ni pa nujno, da bi bile podobne pri ponovnem zbiranju podatkov, Hnsprotno pa kaže značilni lil' pri ostalih sodiščih veliko v v fc.l bi jih pričakovali, če bi v nespremenjenih okoliščinah pove . i.M analizo tudi v prihodnjih letih. Ob upoštevanju zakonskih intencij oziroma intencij sestavljalo v navodil za kandidiranje sodnikov porotnikov glede zastopanja vseh slojev prebivalstva ugotavljamo, da je večina mlajšega probi h;', (do 29 let) zapostavljena med izvoljenimi in zlasti med razsojajočimi porotniki. Navodilo predsednika Občinskega sodišča L-jublja vi T. glede kandidiranja zlasti mlajših ljudi je bilo sicer upoštevano pri kandidiranju in volitvah (drugje očitno navodila v tem smislu ni bilo, sicer bi bil odstotek izvoljenih porotnikov v starost’. do 29 let večji), ne pa tudi pri izboru sodnikov porotnikov sa sestavo sodečih senatov. Le tako si razlagamo najvišji odstotek razsojajočih porotnikov, starih 60 in več let, pri tem sodišču. Porotniki te starostne skupine pa so glede m delež med. prebivalstvom zapostavljeni pri kandidiranju in volitvah, med razsojajočimi porotniki pa se je prvotno nesorazmerje bistveno spremenilo. Udeležbo, porotnikov v starosti od 30 do 59 let, tako med izvoljenimi, kakor tudi razsojajočimi pa kaže, da so porotniki večinoma ljudje v dol!, m j višje živi jenske aktivnosti, pa čeprav na škodo sorazmerja- "s prebivalstvom te iste starosti. Vprašljiva je le razlika med visokim deležem razsojajočih porotnikov starih nad 60 let in deležem prebivalstva iste starosti. 1?) Šolska Izobrazba porotnikov in prebivalstva Tabela 5 ! Porotniki in prebivalstvo po izobrazbi Ljubljana : Občinsko I Ljubljana: Občinsko II Porotniki V . Porotniki Izobrazba izvo- ljeni razso- .JaJoči. valstvo izvo- ljeni razso- jajoči valstvo IT 213 1775 75524 226 1148 124977 4. raz,osn.šole 3,8 1,7 14,4 0,9 1,6 10,6 koncara o sn» s ola 14,1 22,2 36,6 13,7 17,4 38,6 sola za KV-K 11,3 13,7 23,1 27,4 31 j 3 o r. o ' - J1 gimnazija 12,2 14,7 7,1 5,8 5,6 6,0' srednja strok,š. 36,2 34,6 9,1 29,2 24,8 ' 10, 7 Višja šola 12,7 6,8 2,5 10,6 10,1 2,7 visoka šola 9,'9 6,3 7,2 12,4 9,2 6,2 Skupaj 100,2 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 e hi" = 23,82j značilen na nivoju 0,0006 hi2'= 6 ,46; neznaniln ■ Ljubljana ; Okrožno Celje: Občinsko Izobrazba Porotniki Probi- Porotniki Trebi- 'izvo- ljeni raz3o- valstvo izvo- ljeni razso- jajoči valstvo N 500 373 329260 270 904 66256 4. raz, oan, Sole 2,0 2,1 17,4 5,9 7,4 28,0 končana o mi. Sola 14,6 18,0 41,1 25,6 26,4 40,5 S ol n za KV-K 17,2 21,2 22,3 14,8 . 14,4 20,2 /3 Im na z j. ja 10,6 12,4 4,6 7,0 7,3 2,1 srednja strok.Sola 27,7 28,6 8,1 30,0 '30,9 5,9 viiija Sola 15,4 10,3 2,0 12,2 9,3 1,5 visoka Sola 12,4 7,1 4,5 4,4 4,0 1,0 okopaj 100,0 100,0 100,0 99,9 100,0 100,0 lij/" = 14,14; značilen t na nivoju 0,0437 p hi " = 2,99; noži i /H l '■ ■ Golje : Okrožno Vsa opazovan? dičča skupaj Sre- i 1 J 1 | 141 274 153135 1351 4479 749009 4. raz. oan. Sole — 29,6 2,8 2,8 19,4 končana oan. Sola 41,3 40,1 43,3 19,4 22,5 40,6 Sola za KV-K 12,8 16,4 18,4 17,0 19,1 21,9 0 liana sl ja 0,7 0,0 1,5 8,3 9,3 4,2 are cin ja s troie. S ola 25,5 29,6 4,7 29,5 30,5 7,8 Vlaja Sola 12,1 9,1 1,2 13,2 8,6 1,9 visoka Sola 7,1 5,1 1,2 9,8 6,6 4,2 /kupaj 100,0 100,0 .99,9 100,0 100,0 100,0 p hi' = 4,64; neznačilen hi ? - izvoljeni : x- j joči * Neznano tukaj in drugod odšteto 48 hi ,395; značilen na nivoju 0,000 2 izvoljeni : pre" ' ’••'! " 2226,0; sna is 11 '-n nivoju 0,000 hi P razsojajoči : p ra! j . ■1 n =5297,6; znaoilt nivoju 0,000 222 Prebivalstvo o 4. razredi osnovne Sole, katerega je na posameznih sodnih območjih sorazmerno veliko (od 10,6 na območju Občinskega sodišča Ljubljana II do kar 29,6 c/o na območju Okrožnega sodišča v Celju, je med izvoljenimi porotniki slabo zastopano. Okrožno sodišče v Celju sploh nima predstavnika te izobrazbene skupine. Nekoliko boljše je razmerje med izvoljenimi porotniki in prebivalstvom s končano osnovno šolo, ki ima povsod večino. Zlasti velja to za obe celjski sodišči, od katerih ima Okrožno sodišče v Celju celo veliko večino izvoljenih porotnikov te skupine. Razmerje so izboljša v naslednji izobrazbeni skupini (šola za kvalificirane in visokokvalificirane delavce), vendar je razen pri Občinskem sodišču Ljubljana II še vedno v škodo prebivalstva. No spremembe razmerja pride pri posare znih sodiščih bodisi v škodo bodisi v korist prebivalstva v skupini gimnazija; v primerjavi z ljubljanskimi sodnimi območji jo delež prebivalstva z gimnazijo na območju obeh celjskih sodišč precej skromen. Pač pa kaže izobrazbena skupina srednja strokovna šola, lei je najštevilnejša med izvoljenimi porotniki (razen pri Okrožnem sodišču v Celju, kjer je druga po vrsti), veliko nesorazmerje s prebivalstvom* Prebivalstva te skupine je od 4,7 Ì (Okrožno sodišče Colje) do 10,7 i> (Občinsko sodišče Ljubljana II ), med izvoljenimi porotniki pa od 25,5 i pri Okrožnem sodišču v Celju do .36,2 c/o pri Občinskem, sodišču Ljubljana I. tie večje nesorazmerje je povsod tudi v izobrazbeni skupini višja šola, nekoliko manjše pa zopet v izobrazbeni, skupini visoka šola. Povsod je največ prebivalstva z nedokončano oziroma dokončano osnovno šolo (izobrazbeni skupini 4 razredi osnovne šole in dokončana osnovna šola) - od 49,2 % na območju Občinskega sodišča Ljubljana II do 72,9 $ na območju Okrožnega sodišča v Celju - ki pa je med izvoljenimi porotniki slabo zastopano (od 14,6 i pri Občinskem sodišču Ljubljana II do 41,8 fo pri Okrožnem sodišču v Celju), Prebivalstva s srednjo izobrazbo (izobrazbeni skupini gimnazija in srednja strokovna šola) je malo (od 6,2 % na območju Okrožnega sodišča v Celju do 16,7 i na območju Občinskega sodišča Ljubljana II ), pa je mod izvoljenimi porotniki dobro zastopano (od 26,2 °/° pri Okrožnem sodišču v Celju do 48,4 % pri Občinskem sodišču Ljubijna I). Le večjo razliko dobimo, če primerjamo prebivalstvo s višjo in visoko šolo (izobrazbeni skupini višja šola ter visoka šola ) z izvoljenimi porotniki te izobrazbe. Prebivalstva je od 2,4 % na območju Okrožnega sodišča v Celju do 9,7 7° na območju Občinskega sodišča Ljubljana I, med izvoljenimi porotniki pa je udeleženo s 16,6 i pri Občinskem sodišču v Celju do 27,0 > pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. (Je pa upoštevamo, da je prebivalstva s srednjo in višjo ter visoko izobrazbo (izobrazbene skupine gimnazija, srednja strokovna šola, višja sola ter visoka šola) povsod najmanj - od 8,6 i na območju Okrožnega sodišča v Celju do 25,9 i na območju Občinskega sodišča Ljubljana I - pa je to udeleženo med izvoljenimi porotniki s 46, -i pri Okrožnem sodišču v Celju do 71 7° pri Občinskem sodišču Ljubije.::?'. I, je jasno, da je bila najmanj srednja šola, pomemben pogoj za Izvolitev sodnika porotnika. Udeležba sodnikov porotnikov najnižje izobrazbene skupine (4 razrede osnovne šole) med razsojajočimi porotniki je različna od sodišča do sodišča, porotniki a končano osnovno šolo pa sorazmerno pogosto sodelujejo v sodečih senatih. Izjema je Okrožno sodišč' Celju, kjer predstavljajo ti porotniki tudi večino razsojajoči1’ 2 porotnikov. Glede na neznačilen hi' pa sklepamo, da so razliko nastajale v času zbiranja podatkov, da pa ni nujno, da bi jih re J I budi v prihodnje. Porotniki s poklicno šolo (izobrazbena skupi šola zn kvalificirane in visokokvalificirane delavce) in gimmvr ;io od sodišča do sodišča različno sodelujejo pri sojenju, pač pr sn porotniki s srednjo strokovno šolo najbolj pogosti (oziroma drugi po vrsti pri Okrožnem sodišču v Celju) med razsojajočimi porot’vi' J • Henavadno je, da je med razsojajočimi porotniki z višjo in visoko izobrazbo povsod nesorazmerje z izvoljenimi porotniki teh izobrazbenih skupin v škodo razsojajočih, iz česar lahko sklepamo, dn po- c rotniki teh dveh izobrazbenih skupin ne sodelujejo dovolj Številno • pri sojenju. Večino razsojajočih porotnikov pa predstavljajo povsod porotniki s končano osnovno in srednjo strokovno Sólo (Občinsko sodišče Ljubljana II 42,2 % do Okrcano sodišče v Celju 69,7 h). Velja pa poudariti, da pomenijo razsojajoči porotniki s srednjo in višjo ter visoko izobrazbo (izobrazbene skupine gimnazija, srednja strokovna šola, višja šola in visoka šola) pri posameznih sodiščih veliko večino (Občinsko sodišče Ljubljana I - 62,4 /S, Okrožno sodišče Ljubljana - 50,4 $, Občinsko sodišče v Golju - 51,5 ','■>) ozirom " se tej večini približujeta tudi ostali dve sodišči (Občinsko sodišče Ljubljana II - 49,7 Okrožno sodišče v Celju - 43,6 ,<). Če primerjamo še podatke o razsojajočih porotnikih s prebivalstvom, ugotovimo, da večina prebivalstva, lei ima najnižjo izobrazbo (izobrazbeni skupini 4. razredi osnovne šole in končana osnovna šola), med razsojajočimi porotniki sploh ni proporcionalno zastopam, 0 ustreznem zastopanju prebivalstva lahko govorimo le glede izobrazbeno skupine kvalificiranih in visokokvalificiranih delavcev. Ljudje s srednjo izobrazbo (gluma zi ja in srednja strokovna šola) ter vime? in visoko izobrazbo pa imajo med razsojajočimi porotniki rie pr?marno več predstavnikov, kakor pa je njihov delež v prebivalstvu. Pri tom velja posebej poudariti visoko udeležbo razsojajočih porotnikov s srednjo strokovno šolo. Ob upoštevanju že omenjenih kriterijev za kandidiranje in vólitv sodnikov porotnikov iz prevega poglavja ponovno ugotavljamo, da n .V z’ izvoljeni niti razsojajoči porotniki glede na izobrazbeno strukture no predstavljajo prebivalstva. Prav tako ni mogoče govoriti, da bi bili v strukturi obeh vrst porotnikov zastopani vsi poklici, su.j so očitno priviligirani tehnični poklici, za katere je potrebna srednja strokovna šola. Zato lahko zaključimo, da naj bi imel glede r.a kriterije sprejete v praksi, sposobnost samostojnega razmišljanja in odločanja predvsem porotnik, s primerno izobrazbo. Zbrani podatki kažejo, da je s primerno izobrazbo mišljena predvsem srednja strokovna šola, pa tudi višja oziroma visoka šola. 1 j 6.5. POKLIC IH SPOL IZVOLJENIH IN RAZSOJAJOČIH POROTHIKOV TER PREBIVALSTVA Andrej Prusa Poklicna (dejansko zaposlitvena) in spolna struktura prebivalstva na območjih analiziranih sodišč je, enako kot pri drugi točki tega poglavja, ocenjena na osnovi podatkov popisa prebivalstva iz leta 1971. V statističnih podatkih o dejavnosti prebivalstva niso zajeti delavci, ki. so na začasnem delu v tujini. Klasifikacija zaposlitev je prilagojena zaposlitvenim skupinam po popisu prebivalstva, kot poklice pa imenujemo zaposlitvene skupine zato, ker so tako imenovane v kartotekah porotnikov. A) Poklic porotnikov in prebivalstva Tabela 6 ; Porotniki in prebivalstvo po poklicu Ljubljana : Občinsko I Ljubljana: Občinsko IT Poklic Porotniki Probi- Porotniki Probi- (oz. zaposlitev) izvo- ljeni razso- jajoči valstvo izvo- ljeni razso- jajoči valstvo N 211 1770 75045 238 1298 123808 I. kmetijski delavci, gozdarstvo, vinogradništvo 0 0 8,9 0,4 0,6 9,2 II. industrijski delavci, rudarji, obrtniki, stavbena in komunalna dejavnost 13,7 10,6 25,7 19,3 10,5 29,6 III.osebe v prometu 0 0 4,0 1,7 1,5 3,6 IV. osebe v trgovini,gostinstvu in drugih uolužnostnih dejavnostih 3,8 3,1 10,5 1,7 0,8 < V. osebe zn varnost, administracija, državni organi, strokovnjaki, umetniki 44,1 22,7 15,7 61,0 49,6 14,5 VI. delavci brez poklica, upokojenci, rentniki, vzdrževane osebe 38,4 63,5 34,0 15,9 28,9 30,7 VII.neznano - - 0,9 - - 0,7 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 99,9 99,6 2 p hi = 77,73; značilen na nivoju hi » 24,46; značilen na nivoju 0,0000 0,065 Ljubljana: Okrožno Celje : Občinsko Poklic ' Porotniki Prebi- Porotniki Probi- (oz.zaposlitev) izvo- ljeni razso- jajoči valstvo izvo- ljeni razRo-r jujoči valstvo II 500 381 324882 263 881 64260 I. kmetijski delavci, gozdarstvo, vino- M 1,8 12,0 14,4 15,1 16,2 gradništvo II. industrijski delavci, rudarji, obrtniki, stavbena in 16,0 22,0 31,8 18,6 18,8 30,2 komunalna dejavnost III.osebo v promotu 0,8 0,0 3,3 0,4 0,7 3,2 IV. osobe v trgovini, gostinstvu in dru- 3.4 2,6 8.5 4.2 3.9 6,1 gih uolužnostnih tj C. J J J dejavnostih V, osebe za varnost, administracija, 53,0 39,4 11,3 38,4 26,4 7,6 državni organi, stro' kovnjaki,umetniki VI. delavci brez poklica upokojenci, rentnlki ’ 23,4 34,2 32,9 23,9 35,2 35,8 vzdrževane osebe VII .neznano 0,6 0,5 Skupaj 100,0 100,0 99,7 99,9 100,01 99,6 ? hi « 22,19} značilen na nivoju 0,0141 2 hi = 55,12} značilen na nivoju 0,0000 Celje : Okrožno Vsa opazovana sodišča skupaj Poklic (oz.zaposlitev) Porotniki Probi- Porotniki Prebi- valstvo izvo- ljeni razso- jajoči valstvo izvo- ljeni razso- jajoči N 138 267 148995 1350 4597 733281 I. kmetijski delavci, gozdarstvo, vinogradništvo 8,0 7,9 21,7 4,2 3,7 13,7 II. industrijski delavci, rudarji, obrtniki, stavbena in komunalna dejavnost 30,4 31,8 29,0 19,0 16,6 30,0 III.osebe v prometu 0,7 0,0 2,5 0,7 0,5 3,3 IV. osobe v trgovini, gostinstvu in drugih uslužnostnih dejavnostih 2,9 1,9 4,4 3,3 2,5 0,3 V. osebe za varnost, administracija, državni organi, strokovnjaki, u-motniki 47,7 39,7 6,3 49,7 33,4 11,1 VI. delavci brez poklica upokojenci, rentniki vzdrževane osebe J '10,1 18,8 35,2 23,1 43,3 33,6 VII. neznano - - 0,5 Skupaj 99,0 100,01 99,6 100,0 100,0 100,0 hi2 « .8,67* neznačilen h±d~ Izvoljeni : razsoja ;j oči 235,0* značilen na nivoju 0,000 hi^=izvoljeno:prebivalalvo= =2057,03} značilen m nivoju 0,000 2 hi =razso ja joče: prebivalstvo--=3047,2; značilen na nivoju 0,000 Prebivalstvo prve poklicne skupine (kmetijski delavci, gozdarstvo, vinogradništvo), ki je na posameznih sodnih območjih, zlasti celjskem, sorazmerno številno (od 8,9 % na območju Občinskega sodišča I v Ljubljani do 21,7 % na območju Okrožnega sodišča v Celju) je med izvoljenimi porotniki, razen pri Občinskem sodišču Celje, povsod 228 - dokaj slabo zastopano. To še zlasti velja za Okrožno sodišče v Celju, na območju katerega je prebivalstvo a poklici te skupine m tretjem mestu, medtem ko je med izvoljenimi porotniki zastopano lo z 8,0 %, Zanimiv je podatek, da pri Občinskem sodišču I v Ljubljani med izvoljenimi porotniki ni nobenega predstavnika te poklicne skupine, čeravno njen delež med prebivalstvom ni tako majhen (8,9 %). Dokajšnje nesorazmerje med izvoljenimi porotniki in prebivalstvom jo tudi v drugi poklicni skupini (industrijski delavci, rudarji, obrtniki, stavbena in komunalna dejavnost). Pri vseh analiziranih sodiščih (razen pri Okrožnem sodišču Celje) je med izvoljenimi porotniki znatno manjši odstotek predstavnikov teh poklicev, kot mod prebivalstvom. ITajveSje je nesorazmerje pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je ta poklicna skupina med prebivalstvom zastopana z 31,1 /ž, med izvoljenimi porotniki pa samo z 18,0 fo. Osebe, zaposlene na področju prometa (tretja poklicna skupim ) so na vseh sodnih območjih tako med prebivalstvom kot tudi med izvoljenimi. porotniki najmanj številno. Tudi v tej skupini opazimo nesorazmerje med izvoljenimi porotniki in prebivalstvom v škodo izvoljenih portonikov. Po posameznih sodnih območjih jo prebivalstvo te poklicne skupine zastopano od 2,5 do 4,0 /ž, med izvoljenimi porotniki pa od 0,4 do 1,7 %• Zanimiv je podatek, da Občina1 I v Ljubljani med izvoljenimi porotniki nima nobenega predai te poklicne skupino. V naslednji - četrti poklicni skupini (osebe v trgovini, gostinstvu in drugih uslužnostnih dejavnostih), ki je med prebivalstvom in izvoljenimi porotniki le nekoliko številnejša od prejšnje skupine, se razmerje med prebivalstvom in izvoljenimi porotniki nekoliko izboljša, vendar je še vedno v škodo izvoljenih porotnikov. Pač pa je peta poklicna skupina (osebe za varnost, administracijo, državni organi, strokovnjaki, umetniki) na območju vseh petih analiziranih sodišč med izvoljenimi porotniki najštevilnejša in v ve- Ulcera nesorazmerju s prebivalstvom.Poklici te skupine so med prebivalstvom na območju posameznih sodišč zastopani z 6,3 % (območje Okrožnega sodišča Oelje) do 15,7 f° (območje Občinskega sodišča I v Ljubljani) mod izvoljenimi porotniki pa od 38,4 % pri Občinskem sodišču Oelje do kar 61,0 % pri Občinskem sodišču II v Ljubljani. Hod izvoljenimi porotniki pa je ponovno relativno manj izvoljenih iz šeste poklicne skupino (delavci brez poklica, upokojenci, r-n" vzdrževane osebe), ki je sicer na vseh sodnih območjih rajštovilnoj še (od 30,7 i do 35,8 %), med izvoljenimi porotniki pa je zastopano le od 10,1 % (Okrožno sodišče Celje) do 23,0 i (Občinsko sodišče Celje). To pa ne velja za Občinsko sodišče I v Ljubljani, kjer je mod izvoljenimi porotniki (38,4 %) celo nekoliko večji odstotek predstavnikov te poklicne skupino kot med prebivalstvom (34,0 '/>). Primerjava podatkov med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki pokaže, da sodniki porotniki, ki so zaposleni v kmetijstvu., gozdarstvu in vinogradništvu (prva poklicna skupina), pri celjskih sodiščih pogosteje sodelujejo v sodečih senatih kot pa pri ljubijanskih sodiščih in da med odstotkom izvoljenih in razsojajočih porotnikov v tej poklidni skupine ni bistvenih nesorazmerij. Pač pa porotniki druge poklicna skupine (industrijski delavci, rudarji, obrtniki, stavbena in komunalna dejavnost) sorazmerno pogosto sodelujejo pri sojenju. Pri Okrožnem sodišču v Ljubljani jo odstotek razsojajočih porotnikov teh poklicev celo nekoliko višji (22,0 i) od odstotka izvoljenih porotnikov (18,0 %), Poklici tretje in četrte skupine (osebe v prometu tor osebe v trgovini, gostinstvu in drugih uslužnostnih dejavnostih) so med prebivalstvom kot tudi med razsojajočimi porotniki najbolj skromno zastopani. Ob tem velja omeniti, da pri Občinskem sodišču I v Ljubljani ter pri obeh okrožnih sodiščih v razsojajočih senatih ni nobenega predstavnika tretje poklicne skupine (osebe v prometu). i i Peta poklicna skupina (osebe za varnost, administracija, državni organi, strokovnjaki, umetniki) predstavlja večino razsojajočih porotnikov pri vseh sodiščih, razen pri Občinskem sodišču I v Ljubljani ter Občinskem sodišču v Celju, kjer je m drugem mestu. Skupna značilnost pri vseh sodiščih je nesorazmerje med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki v škodo slednjih. Najbolj očitno je to nesorazmerje pri Občinskem sodišču I v Ljubljani, kjer je med izvoljenimi porotniki kar 44,1 % oseb s temi poklici, medtem ko pri sojenju sodelujejo le z 22,7 %. Med prebivalstvom najmočnejše zastopana šesta poklicna skupina (delavci brez poklicev, upokojenci, rentniki, vzdrževane osebo ) je močno zastopana tudi mod razsojajočimi porotniki, pač pa velja o-pozorlti na dokajšnjo nesorazmerje med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki to skupine, ki kaže na to, da sodi več porotnikov iz to poidiono skupine, kakor pa je bilo izvoljenih. Izvoljenih porotnikov je od 10,1 % (Okrožno sodišče Celje), do 30,4 % (Občinsko sodišče I Ljubljana), razsojajočih porotnikov pa od 18,8 i (Okrožno sodišče Colje ) do kar 63,5 % (Občinsko sodišče I Ljubljana). Če primerjamo še podatke med razsojajočimi porotniki in prebiv 1-stora, lahko ugotovimo, da prebivalstvo s poklici, zajetimi v prvih štirih poklicnih skupinah (razen nekaterih manjših izjem pri psrnine z nih sodiščih) tudi med razsojajočimi porotniki ni zadovoljivo zastopano. ITa drugi strani pa vidimo, da ima prebivalstvo, ki je zaposleno na področju varnosti, v administraciji, pri državnih organih, strokovnjaki in umetniki (pota poklicna skupina) med rv a« -jajočimi porotniki neprimerno več predstavnikov kot pa je njihov delež med prebivalstvom. Tudi pri šesti poklicni skupini lahko ponekod ugotovimo dokajšnje nesorazmerje glede zastopanosti prebivalstva med razsojajočimi porotniki (pri Občinskem sodišču I v Ljubljani ter Okrožnem sodišču v Celju). Kljub sprejetim načelom o primerni zastopanosti vseh slojev prebivalstva, zlasti neposrednih proizvajalcev med porotniki, lahko i nidopamo, da v strukturi izvoljenih in razsojajočih porotnikov prebivalstvo glede na poklic ni ustrezno zastopano. Praviloma so med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki vso poklicne skupino slabilo zastopane kot med prebivalstvom, razen pote poklione skupino (osebo zn varna*, administracija, državni organi, strokovnjaki, umetniki). Za to skupino je značilno, da je odstotek s temi poklici pri vseh sodiščih mod obema vrstama porote znatno večji kot med prebivalstvom. Ta skupina poklloov, pri kateri je navadno potrebno najmanj srednja šolska izobrazba, jo (poleg šesto poklicno skupine) mod izvoljenimi in razsojajočimi porotniki najmočnejša. B) Spol porotnikov in prebivalstva Tabela 7 : Porotniki in prebivalstvo po spolu Ljubljana: Občinsko I Ljubljana: Občinsko IT. Spol Porotniki Prebi- valstvo Porotniki Prebi- valstvo izvo- ljeni razso- jajoči izvo- ljeni razso- jajoči n 219 1801 76040 251 1350 125789 moški 54,8 59,2 46,9 69,3 71,4 47,0 ženske 45,2 40,8 53,0 30,7 20,6 52,1 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 p hi = 1,41; značilen na nivoju 2 hi =0,33; neznačilen na 0,2338 nivoju 0,5644 Ljubljana: Okrožno Celje : Občinsko N 205 302 331283 275 915 66585 moški 66,1 73,3 47,8 73,5 74,9 43,3 ženske 33,9 26,7 52,1 26,5 25,1 56,7 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 2 2 hi =4,90; značilen na nivoju hi =0,15; neznačilni na 0,268 nivoju 0,6956 Celje : Okrožno Vsa opazovana sodišča skupaj Spol Porotniki Prebi- valstvo Porotniki Prebi-i valstvo izvo- ljeni razso- jajoči izvo- ljeni razso- jajoči N 141 274 154189 1391 4730 753886 moški 70,9 73,4 48,5 66,9 67,7 48,2 ženske 29,1 26,6 51,4 33,1 32,3 51,8 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 hi izvoljeni : razsojajoči hi « 0,16$ neznačilen na nivoju < ^ ® » 02 G} n': ima Ml * n 0,6815 hi izvoljeni : prebivalstvo” 195,83} značilen na ravni 2 0,000 hi razsojajoči:prebivalstvo-=709,0} značilen na ravni 0,000 Iz primerjave med izvoljenimi porotniki in prebivalstvom ugotavljamo, da je med prebivalstvom na območju vseh petih analiziranih sodi Bč nekoliko več žensk kot moBkih (od 52,1 % pri Okrožnem sodišču v Ljubljani do 56,7 i pri Občinskem sodišču Oelje), vendar pa jo med izvoljenimi porotniki pri vseh sodiščih ženski spol v prim:• rjavi z moškim slabo in nesorazmerno zastopan. lia območju vseh petih analiziranih sodišč je opaziti dokajšnje nesorazmerje med izvoljeni porotniki in prebivalstvom. Največje nesorazmerje opazimo pri Občinskem sodišču Celje , kjer je med prebivalstvom v primerjavi z ostalimi sodnimi območji največ žensk (56,7 i°) med izvoljenimi porotniki pa le 26,5 %• Veliko boljše, čeprav še vedno nezadovoljivo, pa je razmerje pri Občinskem sodišču I v Ljubljani, kjer je med prebivalstvom 53,0 % žensk, med izvoljenimi porotniki pa 45,2 Iz primerjave med izvoljenimi porotniki in prebivalstvom torej lahko sklepamo, da ženski spol med izvoljenimi porotniki ni ustrezno zastopan, saj je izvoljenih bistveno manj žensk, kot pa je ta spol zastopan med prebivalstvom, kar pomeni da prebivalstvo glede m spo.L v strukturi izvoljenih porotnikov ni ustrezno zastopan. Če primerjamo še podatke med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki, lahko za vsa sodišča ugotovimo skupno značilnost, da jo med razsojajočimi porotniki ženski spol Se slabše zastopan kot mod izvoljenimi porotniki. Pri vseh analiziranih sodiščih namreč ženske Bo v manjšem odstotku sodelujejo v sodečih senatih kot pa znaša odstotek predstavnic tega spola med izvoljenimi porotniki. Na jvečjo razliko opazimo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je med razsojajočimi porotniki 26,7 % (med izvoljenimi pa 33,9 % žensk, najmanjša razlika pa je pri Občinskem sodišču Celje, kjer je med razsojajočimi porotniki 25,1 med izvoljenimi pa 26,5 % žensk). Vidimo torej, da pri vseli analiziranih sodiščih tudi v razsojajočih senatih prevladujejo zastopniki moškega spola (od 59,2 % pri Občinskem sodišču I Ljubljana do 74,9 % pri Občinskem sodišču. Celjn). ženski Navedeni podatki torej kažejo, da je/spol med izvoljenimi, zlasti pa med razsojajočimi porotniki, pri vseh sodiščih, ki so bila zajeta v raziskavi (po vsej verjetnosti pa tudi pri večini ostalih sodišč v republiki) zapostavljen. Zato lahko sklepamo, da v kandidacijskih postopkih ter pri volitvah in izbiri sodnikov porotnikov v praksi ni ustrezno upoštevano ustavno načelo o enakopravnosti obeh spolov. Prevladovanje moškega spola med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki pa tudi ni v skladu z navodilom Republiškega sekretariata zn, pravosodje, organizacijo uprave in proračun ter dopisi predsednikov sodišč (omenjenih v drugem poglavju te raziskavo), ki v zvezi s kandidiranjem in volitvami sodnikov porotnikov predlagajo, da nuj bodo v strukturi porotnikov zastopani vsi sloji prebivalstva, In da naj bo mod porotniki zlasti več žensk, dede na to bi v prihodnjo kazalo v kandidacijskih postopkih ter pri volitvah in izbiri, sodnikov porotnikov v večji meri upoštevati ustavna načela tor m tej osnovi izdana navodila in zagotoviti sorazmerno udeležbo obeh spolov pri opravljanju funkcije sodnika porotnika. 7. PRIMERJATA MED SODNIKI POROTNIKI IN SOJENIMI OSEBAMI 7.1. Uvod (Katja Vodopivec) Že od leta 1920 zanima kriminologe vprašanje katere osebnostne lastnosti sodnikov vplivajo na njihove odločitve in kako. Na sodne odločitve seveda lahko vplivajo tudi osebnostne lastnosti obtožencev (npr. brezdelnost, rasa ipd.) Tako so raziskovalci iskali zveze med socialno provenienco sodnikov in sodnimi odločitvami, med razredno ter rasno pripadnostjo obdolžencev in sodnimi odločitvami, med referenčnimi skupinami ter družbenimi vlogami sodnikov in sodnimi odločitvami ter med osebnimi stališči in filozofskimi opredelitvami sodnikov in sodnimi odločitvami. Zlasti prvi dve hipotezi izhajata iz pomena družbene slojevitosti za vedenje in medsebojno ocenjevanje ljudi ter opozarjata na družbeno razdaljo med sodniki in obdolženci. Več ali manj dokazujejo vse raziskave, da izhajajo profesionalni in laični sodniki večinoma iz srednjih slojev prebivalstva, so pogosto konzervativnega mišljenja in se močno razlikujejo od večine obsojencev. Nobenega dvoma ni, da obstaja med obema družbenima skupinama velika družbena razdalja in lahko govorimo o družbeni segregaciji med njima. Pri tem je večina raziskovalcev opazovala ali razredno pripadnost staršev razsojajočih sodnikov ali pa razredno pripadnost samih laičnih sodnikov. Mi s podatki o družbeni provenienci profesionalnih sodnikov ne razpolagamo. Pač pa jih lahko po razpredelnici družbenih slojev, ki jo objavlja Popovič za Jugoslavijo, glede na njihov poklic uvrstimo v višji srednji sloj prebivalstva in deloma tudi v višji sloj prebivalstva. Naslednja analiza kaže, da spada večina sojenih oseb v * 2 * 4 Bottomley, s. 138 - 155 2 Bottomley, s. 143, 144 J Jambrek (1976), s. 24 4 Popovič, s. 409 nižji sloj prebivalstva. V zvezi z našo raziskavo se odpira vprašanje ali razsojajoči sodniki porotniki zmanjšujejo družbeno razdaljo med profesionalnimi sodniki in obtoženci. Analiza tega vprašanja 'je predmet tega poglavja raziskave. Seveda pa sama odgovor na to vprašanje ne pove tudi, ali bi bila manjša družbena razdalja za obtožence ugodnejša v tem smislu, da bi postala konkretna kaznovalna politika milejša. V omenjeni jugoslovanski raziskavi je bilo ugotovljeno, da kažejo izrazito anemično lastnosti najnižji sloji prebivalstva, najbolj konformistične lastnosti srednji sloji prebivalstva in manj konformistične višji sloji 5 prebivalstva. Iz naslednje analize pa izhaja, da se s sodniki porotniki širi obseg sodnikov, ki pripadajo srednjemu sloju prebivalstva in oži vloga višjih slojev prebivalstva. V takem okviru je mogoče razumeti tudi na videz protislovne ugotovitve nekaterih dosedanjih inozemskih raziskav, kakor npr., da so sodniki, ki izhajajo iz delavskega razreda bolj represivno naravnani (lloghart 1971), ali pa, da so sodniki, ki izhajajo iz nižjih družbenih slojev bolj permisivno naravnani, pri čemer je treba upoštevati, tudi lokalne razmere, kar pomeni vključenost sodnikov v življenje in obi- 6 čaje v lokalni skupnosti (Hood 1962). Ml nimamo podobnih podatkov za naše sodnike. Iz raziskav javnega mnenja pri nas (Čelik 1970, Saksida 1971, Čelih 1974, 1975, 1976, Jambrek 1979) pa izhaja, da so nižji in manj izobraženi sloji prebivalstva proti deviantnemu vedenju bolj represivno naravnani kot višji in bolj izobraženi sloji prebivalstva. Seveda pa s tem še ni odgovorjeno tudi na vprašanje, kako bi sodili sodniki, ki bi izhajal iz nižjih družbenih plasti v konkretnih primerih, soočeni s storilci (iz sebi enakega sloja prebivalstva) v konkretni lokalni skupnosti. Pantič, a. 303, 304} drugače Jamrek (1979), ki trdi, da se stopnja konformirana znižuje neposredno z višanjem izobrazbe. Enako naj bi se zniževala tudi represivna naravnanost proti potepuhom in delo-mrznežem (s. 86, 92). Povzeto po Bottomley, s. 146, 155-163. LITERATURA 1. BOTTOMLEY, K.: Deoisions in thè penai procesa. London. Martin Robertson 1973. 2. ČELIK, P.: Predstava o sredstvih za zmanjšanje kaznivih dejanj. Y Slovensko javno mnenje 69, Ljubljana, Center za raziskovanje javnega mnenja, 1970, 102 - 109 s. 3. JAMBREK, P.: Zgradba in razvoj družbe. Ljubljana. Pravna fakulteta - DDU Univerzum 1976. 4. JAMBREK, P.: Pravo in sodstvo v samoupravni družbi. Ljubljana. Pravna fakulteta - DDU univerzum 1979. 5. HOGARTH, J.: Sentencing as a Human Procesa. Toronto. University of Toronto Press 1971. 6. NAGEL, S.! Judicial backgrounds and criminal cases. The Journal of Criminal Lav/, Criminology and Police Science, Chicago, 3, 1962, s. 333-339. 7. PANTIČ, D.: Vrednosti i ideološke orientacije društvenih slojeva. V: Popovič i dr.: Društveni slojev! i društvena ovest. Beograd. Centar za sociološka istrašivanja 1977. 8. POPOVIČ, M.: Društveni slojevi, njihov način života i njihova svest. V; Popovič i dr. i Društveni slojevi i društven1, svest. Beograd. Centar za sociološka istraživanja 1977. 9. SAKSIDA, S.: Socialna stratifikacija v samoupravni družbi. Ljubljana. Inštitut za sociologijo in filozofijo 1970. 10. ČELIH, A.: Dojemanje odklonskih pojavov. RKiK 4/1974, s. 302-313. 11. ČELIH, A.s Stališča ljudi o tezi odklonskih ravnanj in o sredstvih družbenega nadzorstva. RKiK 2/1975, s. 79-92. 12. ČELIH, A.: Stališča ljudi glede družbenega ozračja za preprečevanje odklonskih pojavov. RKiK 1/1976, s. 8-14. 13. ffILICK, D., GEHLKER, G., McFarland-Watts, A.: Social class as a Factor affecting judicial dispositions. Criminology, London - Columbus/Ohio/, 13/1975/1, s. 57-77. 7.2. Starost in šolska izobrazba porotnikov ter sojenih oseb Mirjam Potrč **■■■ Pri raziskavi smo izhajali od hipoteze, da obstajajo med porotniki in sojenimi osebami razlike, ki so se, tako s primerjavo starosti, kot s primerjavo izobrazbe prvih in drugih, dejansko pokazale. Ker pa obdelava podatkov le za sojene osebe ni bila možna, smo kot približek upoštevali strukture obtoženih oseb v letu 1975, za katere smo dobili podatke na podlagi obdelave statističnih listov Zavoda za statistiko SRS. A) Starost sodnikov porotnikov in obtoženih oseb Tabela 8 : Sodniki porotniki in obtožene osebe po starosti Ljubljana z Občinsko I Ljubljana : Občinsko 11 Starost Porotniki obto- Porotniki obto- v 'letih: izvo- ljeni razso- jajoči že nei izvo- ljeni razso- jajoči že noi H 217 1791 1403 251 1358 1775 do 29 20,3 14,2 50,1 9,6 6,2 47,1 Vrt 0 1 V) vo 18,4 9,6 25,2 22,3 10,0 20,5 40 - 49 20,7 15,5 14,7 37,1 31,0 16,0 50 - 59 24,4 20,9 6,2 20,7 25,4 5,1 60 in več 16,1 39,8 3,6 10,4 19,4 3,3 Skupaj 99,9 100,0 99,8 100,1 100,0 100,0 Ljubljana: Okrožno Celje : Občinsko N 502 379 570 275 915 731 do 29 13,7 8,7 62,3 4,7 4,2 64,8 30 - 39 23,5 16,1 21,0 21,5 18,4 20,0 40 - 49 28,7 24,5 10,0 35,6 30,5 7,6 50 - 59 24,9 32,4 4,6 20,7 20,9 5,5 60 in več 9,2 18,2 2,1 17,5 26,1 2,1 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,1 100,0 Celje : Okrožno Vsa sodišča skupaj Starost Porotniki obto- Porotniki obto- v letih: izvo- ljeni razso- jajoči ženci izvo- ljeni razso- jajoči ženci It 136 265 145 1381 4708 4624 do 29 5,9 4,9 43,4 11,4 9,0 49,8 30 - 39 56,0 29,8 24,8 23,3 15,4 25,7 40 - 49 31,6 36,6 17,6 30,6 24,8 15,0 50 - 59 22,8 18,1 8,4 23,0 23,0 5,8 60 in več 3,7 10,6 5,6 11,6 27,9 3,6 Skupaj 100,0 100,0 99,8 99,9 100,1 99,9 Vsa sodišča ekupa j 2 hi razsojajoči porotniki : obtoženci = 2906,6; značilen m nivoju 0,000. V tem delu raziskave analiziramo tekstualno zlasti razlike med razsojajočimi porotniki in obtoženimi osebami, ker je predvsem taka primerjava vsebinsko relevantna po oni strani in jo bila, po drugi strani, primerjava med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki narejena v poglavju 6. Podatki o izvoljenih porotnikih so v tabelah ponovljeni le ilustrativno. Razlike v deležu razsojajočih porotnikov starih od 10 do 29 let, so bilo pri posameznih sodiščih precejšnje. Največ porotnikov te starostne skupine je sodilo na Občinskem sodišču I v Ljubljani 14,2 najmanj pa na Občinskem sodišču v Celju 4,2 %. Zanimivo je ugotoviti, da je bilo prav pred Občinskim sodiščem v Celju, kjer je sodilo najmanj porotnikov te starostne skupine, največ obtoženih oseb starih od 18 do 29 let in sicer 64,8 ‘fo. Tudi na ostalih sodiščih zavzemajo obtoženci stari od 18 do 29 let prvo mesto. Tako so na prvem mestu na Okrožnem sodišču v Ljubljani s 62,3 na Občinskem sodišču I in II v Ljubljani s 50,1 i in 47,1 ter na Okrožnem sodišču v Celju s 43,4 io. V povprečju je bilo pred vsemi petimi sodišči v letu 1975 49,7 i obtoženih oseb starih od 18 do 29. let. Pri obravnavani skupini je pokazala primerjava med razsojajočimi porotniki in obtoženimi osebami največji razkorak. Število razsojajočih sodnikov porotnikov in obtoženih oseb srednje starosti, to je od 29 do 49 let, je v povprečju najbolj izenačeno! 40,2 °fo porotnikov je sodilo 40,7 Ì obtožencem iste starosti. Pri posameznih sodiščih tako na primer na Občinskem sodišču II v Ljubljani, na Okrožnem sodišču v Celju, ter na Občinskem sodišču v Celju, so bili prav porotniki stari od 29 do 49 let, najštevilneje zastopani z ozirom na ostale starostne skupine. Obtoženci teh starosti pa niso pri nobenem od vzorčnih sodišč dosegli številčnega maksimuma glede na ostale starostne skupine. Pri posamezni}! sodiščih je sicer prišlo do precejšnih razlik med številom razsojajočih porotnikov in obtožencev iste starosti, tako na primer pri Občinskem sodišču v Celju, kjer je 30,5 i porotnikov starih od 40 do 49 let sodilo le 7,6 a/o obtožencem iste starosti, vendar sta v povprečju ti dve starostni skupini skupaj še najbolj izenačeni. Razmerje med številom izvoljenih, oziroma razsojajočih sodnikov porotnikov ter obtoženih oseb pa se hitro prevesi pri naslednji starostni skupini 49 do 59 let, saj je v povprečju razsojajočih sodnikov porotnikov te starosti 23 °/o, obtoženih oseb pa le 5,0 %. Tudi pri posameznih sodiščih ni opaziti bistvenih odstopanj od tega povprečja . Za raziskavo je zanimiva tudi zadnja skupina porotnikov in obtoženih oseb starih nad 60 let. Porotniki te starosti so pri sojenju sodelovali izredno pogosto, saj je pri vseh sodiščih število razsojajočih porotnikov višje od števila izvoljenih porotnikov. Medtem ko jih je bilo pri vseh sodiščih izvoljenih v povprečju 11,6 i (najmanj pri Okrožnem sodišču v Celju 3,7 /ž, največ pa na Občinskem sodišču v Celju 17,5 %), jih je v povprečju sodilo 27,9 %. Zlasti v tej starostni skupini je število razsojajočih porotnikov nesorazmerno višje, od števila obtoženih oseb iste starosti. Slednjih je bilo v letu.1975 na vseh sodiščih, ki jih je zajela naša raziskava, le 3,6 %. Iz tako zbranih podatkov in primerjav lahko sklepamo, da na vseh petih sodiščih sodijo v povprečju starejši porotniki mlajšim obto- Sencem. Razlike so Se posebej vidne pri prvi in zadnjih skupini, zato smo ju obravnavali nekoliko bolj natančno. Sicer pa se zdi, da obstaja obratno sorazmerje med številom porotnikov in obtoženih oseb, če vse obravnavane skupine razvrstimo v dve kategoriji: tiste do 39 let in one nad 40 let. Ugotovimo lahko, da sodi 75,5 obtožencem starim do 39 let le 24,4 i porotnikov iste starosti, da pa sodeluje na kazenskih razpravah, na katerih obravnavajo 24,4 % obtožencev starih 40 in več let, 75,7 % sodnikov porotnikov omenjene starosti. b) Šolska izobrazba sodnikov porotnikov in obtoženih oseb Tabela 9 : Sodniki porotniki in obtožene osebe po izobrazbi Ljubljana: Občinsko I Ljubljana: Občinsko II Izobrazba Porotniki Obto- ženci Porotniki Obto- ženci izvo- ljeni razso- jajoči izvo- ljeni razso- jajoči N 213 1775 1344 226 1148 1655 manj kot 4 razrede osnovne šole - - 0,9 - - 0,5 4 razrede osnovne šole 3,8 1,7 21,8 0,9 1,6 23,0 8 razredov osnovne šole 14,1 22,1 24,5 13,7 17,4 22,1 Šola m KV in KV kader 11,3 13,7 31,0 27,4 31,3 34,1 gimnazija 12,2 14,7 6,0 5,8 5,6 3,7 srednja strokovna šola 36,2 34,6 10,0 29,2 24,8 9,5 višja šola 12,7 6,8 1,7 10,6 10,1 2,4 visoka šola 9,9 6,3 4,0 12,4 9,2 4,6 Skupaj 100,2 99,9 99,9 100,0 99,9 ■, 99,9 Ljubljana: Okrožno Celje: Občinsko Porotniki Obto- Porotniki Obto- Izobrazba izvo- ljeni razso- jajoči ženoi izvo- ljeni razso- jajoči ženoi II 501 378 600 270 904 712 manj kot 4 razrede osnovne šole 0,2 0,3 1,3 - - 0,4 4 razrede osnovne šolo 2,0 2,1 28,7 5,9 7,7 36,9 8 razredov osnovne šole 14,6 18,0 23,8 25,6 26,4 22,7 šola za KV in VK kader 17,2 21,2 27,2 14,8 14,4 31,5 gimnazija 10,6 12,4 10,2 7,0 7,3 0,8 srednja strokovna šola 27,7 28,6 4,7 30,0 30,9 5,5 višja šola 15,4 10,3 1,5 12,2 9,3 0,9 visoka šola 12,4 7,1 2,7 4,4 4,0 1,1 Skupaj 100,1 100,0 100,1 100,0 100,0 99,8 Celje: Okrožno Vsa sodišča skupaj N 141 274 146 ’ 1351 4479 4 j 57 manj kot 4 razrede osnovne šole - - 0,7 0,1 - 0,7 4 razrede osnovne šole - - 44,5 2,7 2,8 26,3 8 razredov osnovne šole 41, 8 40,1 19,9 19,4 22,5 23,1 šola za KV in VK kader 12, 8 16,1 30,8 17,0 19,1 31,0 gimnazija o, 7 - 1,4 8,3 9,8 4,8 srednja strokovna šola 25, 5 29,6 0,7 29,'5 *• 30,5 7,9 višja šola 12, 1 9,1 1,4 13,2 0,6 1,9 visoka šola 7, 1 5,1 0,7 9,8 6,6 . 3,4 Skupa j 100, 0 100,0 99,9 100,0 99,9 99,9 2 Vsa sodišča skupaj: hi" razsojajoči porotniki : obtoženci = =1913»2} značilen na nivoju 0,000 Največ obtožencev na vseh petih sodiščih je končalo šola za kvalificirani, oziroma visokokvalificirani kader, v povprečju 31,8 /L ITa nobenem od obravnavanih sodišč ni opaziti večjih odstopen j od omenjenega povprečja, oziroma so ta minimalna: od 27,2 % pred Okrožnem sodiščem v Ljubljani, do 34,1 % pred Občinskem sodiščem II v Ljubljani. Porotnikov z isto izobrazbo je bilo v povprečju manj, le 19,1 %• Pred obema celjskima in prod Občinskim sodiščem I v Ljubljani, jih je sodilo od približno 15 do 20 i, le prod Občinskim sodiščem II v Ljubljani je opaziti izredno izenačenost v Številu: 31,3 % porotnikov je sodilo 34,1 % obtožencem iz te izobrazbeno skupine. Drugi po številčnosti so obtoženci z dokončanimi 4 razredi osnovne šole. V povprečju jih je bilo na vseh petih sodiščih 26,3 %• Sodniki porotniki z isto izobrazbo so bili izredno malo voljeni, še manj pa so sodelovali pri sojenju. V povprečju jih je sodilo le 2,0 Ha posameznih sodiščih so razlike med številom porotnikov in obtožencev te izobrazbene strukture zelo velike. Kot zanimivost omenimo, da ravno na Okrožnem sodišču v Celju, kjer je bilo največ obtožencev te skupine, niso izvolili niti enega porotnika s tako izobrazbo. Ha ljubljanskih sodiščih pa je sodilo od 1,6 Ì do 2,1 °/i porotnikov z dokončanimi 4 razredi osnovne šole. Ha tretjem mestu po številčnosti so obtoženci z dokončanimi O razredi osnovne šole. V povprečju jih je bilo pri vseh petih sediščih 23,1 io. Tudi pri posameznih sodiščih se število ni bistveno odklonilo od omenjenega povprečja. Za to skupino lahko trdimo,»...da jo najbolj homogena s stališča naše primerjave. Razmerje med številom porotnikov in obtožencev, ki smo jih uvrstili v isto izobrazbeno skupino, je zelo Izenačeno. Podrobneje bomo analizirali še skupino, v katero smo uvrstili osebe z dokončano srednjo strokovno izobrazbo. Zanima nas zato, ker je bilo na vseh sodiščih skupaj največ porotnikov prav o takim izobraz- benim profilom, v povprečju 30 %. Obtožencev pa na vseh petih oo-diščih niso zabeležili niti tretjine toliko, v povprečju jih je bilo le 7,9 1°. Porotnikov in obtožencev s končano gimnazijo, višjo in visoko šolo, ter tistih, ki niso dokončali niti 4 razrede osnovno šole, ni bilo veliko. Porotnikov z gimnazijsko ter visokošolsko izobrazbo je bilo približno polovico veš kot obtožencev z isto izobrazbo, tistih z višjo šolo pa trikrat več. Če strnemo ugotovitve, lahko rečemo, da je primerjava starosti na splošno pokazala, da sodijo pogosto starejši porotniki mlajšim obtožencem, primerjava šolsko izobrazbo pa, da sodijo tisti, z nekaj višjo, predvsem srednjo strokovno izobrazbo, onim, z delno ali v celoti končano osemletko oziroma poklicno šolo. 7.3- POKLIC IN SPOL POROTNIKOV TER SOJENIH OSEB Jože Šafarič Oba, tako sodnik porotnik kot sojena osebo izhajata največkrat iz okolja, kjer živita in tako izhajata iz podobne aglomeracije. Razumljivo je npr., da ima okrožno sodišče v Ljubljani, Celju ali pa kjerkoli drugje zastopanih med sojenimi osebami več kmetov kot občinska sodišča v istih krajih, saj njihova sodna oblast sega izven mestnih meja na kmetijsko področje, kamor občinska sodišča iz mestnih središč s svojo pristojnostjo ne segajo. Podobno razmerje bi pričakovali tudi za druge poklice, pa naj gre za sojene osebe ali za sodnike porotnike. A) Poklic sodnikov porotnikov in sojenih oseb Tabela 10 : Sodniki porotniki in sojene osebe po poklicu Ljubljana: Obč. I Ljubljana: Obč. II Porotniki Porotniki Poklic izvo- ljeni razso- jajoči Obto- ženi izvo- ljeni razso- jajoči Obto- ženi N 211 1770 1404 238 1298 1733 Kmetje - - 3,3 0,4 0,6 2,0 Delavci v industriji . 13,7 10,6 40,7 19,3 18,5 42,-1 Delavci v prometu - - 9,9 1,7 1,5 14,2 Trgovci, gostinci 3,8 3,1 10,9 1,7 0,8 9,5 Varnostniki 2,4 1,4 1,5 1,3 1,3 . 1,8. Administrativni delavci 23,7 14,3 6,6 33,2 28,8 4,8 Vodilni delavci 3,3 2,1 0,3 4,2 ; 4,6 0,3 Strokovnjaki 14,7 4,9 9,8 22,3 14,9 11,6 Upokojenci 30,8 56,0 5,6 15,1 28,4 4,9 Gospodinje 2,8 4,1 3,2 0,4 0,2 1,8 Učenci, študentje 3,8 2,8 4,9 0,4 0,3 3,1. Nesposobni za delo 0,5 0,6 ■ - - - - Brez poklica 0,5 - 3,2 - - 3,5 Skupaj 100,0 99,9 99,9 100,0 99,9 100,0 Ljubljana: Okrožno Celje: Občinsko Poklic Porotniki Obto- ženi Porotniki Obto- ženi izvo- ljeni razso- jajoči izvo- ljeni razso- jajoči N 500 381 569 263 881 737 Kmetje 1,4 1,8 4,6 14,4 15,1 7,0 Delavci v industri- 18,0 22,0 44,8 18,6 18,8 43,6 Delavci v prometu 0,8 - 7,3 0,4 0,7 10,0 Trbovci,gostinci 3,4 2,6 10,6 4,2 3,9 13,1 Varnostniki 0,8 2,1 1,1 1,1 0,6 0,6 A dministrativni delavci 24,8 19,2 3,8 20,2 13,6 2,8 Vodilni delavci 6,0 7,6 1,0 1,9 0,8 0,6 Strokovnjaki 21,4 10,5 7,3 15,2 11,3 4,6 Upokoj onci 17,6 31,5 2,4 19,8 30,6 7,5 Gospodinje 2,0 2,1 0,5 1,1 2,3 5,7 Učenci, študentje 2,8 0,3 3,8 - - 0,0 Nesposobni sa delo - - 0,3 - - - Bros poklica 1,0 0,3 12,5 3,0 2,3 2,8 Skupaj 100,0 100,0 100,0 99,9 100,0 99,9 Gelje: Okrožno Vsa sodišča skupaj Poklic Porotniki Obto- ženi Porotniki Obto- ženi izvo- razso- izvo- razso- 1 jeni jajoči 1 j eni jajoči N 138 267 146 1350 4597 4589 Kmetje 8,0 7,9 2,0 4,2 3,7 3,6 Delavci v industriji 30,4 31,8 64,3 19,0 16,6 43,1 Delavci v prometu 0,7 0,0 6,2 0,7 0,6 11,1 Trgovci, gostinci 2,9 1,9 4,1 3,3 2,5 10,5 Varnostniki 1,4 0,7 0,6 1,3 1,2 1,4 Administrativni delavci 27,5 22,5 1,5 25,5 19,1 4,7 Vodilni delavci 9,4 9,0 - 4,8 3,4 0,5 Strokovnjaki 9,4 7,5 3,4 18,1 9,6 9,2 Upokojenci 8,7 16,9 4,8 18,7 39,0 5,4 Gospodinje 1,4 1,9 2,8 1,6 2,3 2,7 Učenci, študentje - - 2,8 1,7 1,2 3,3' Nesposobni za delo 0,6 0,1 0,2 Brez poklica - - 6,8 1,0 0,5 4,5 Skupaj 99,9 100,0 99,9 100,0 99,9 100,0 2 hi' razsojajoči porotnik : Vsa sodišča skupaj obtoženci = 2086,0 -, značiJon na ravni 0,000 Primerjava med poklicem razsojajočih sodnikov porotnikov in sojenih oseb nam pokaže, da so pred sodišči največ obravnavani delavci v industriji, med katere smo šteli tudi obrtnike in tako zajeli širok krop industrijske populacije, ki je za slovenske razmere pretežna prav na območjih ljubljanskega in celjskega območja. Pri tem pa je treba opozoriti na to, da tudi tisti obtoženci, ki niso redno zaposleni, pogosto navajajo kot svoj poklic "industrijski delavec". Delež oseb te poklicne skupine, ki sc pred sodiščem pojavljajo v vlogi sojenih znaša od 40,7 % pred Občin- skiro sodiščem I v Ljubljani do 64,3 % pred Okrožnim sodiščem v Celju, dočim je povprečni delež sojenih, ki izhajajo iz te poklicne skupine in ki smo jih zajeli z raziskavo 43,1 /S. Po drugi strani pa razsojajoči sodniki porotniki, ki pripadajo tej skupini poklicev v primerjavi c sodniki porotniki, ki pripadajo drugim skupinam poklicev, udeleženi od 10,6 fo na Občinskem sodišču I v Ljubljani do 31,8 ,a pri Okrožnem sodišču v Celju. Nekaj več kot polovična razliko med razsojajočimi (in izvoljenimi) sodniki porotniki in sojenimi osebami iz skupine industrijskih delavcev zastavlja vprašanje^ali je taka izbira sodnikov porotnikov primerno. Značilna zn to poklicno skupino sodnikov porotnikov je tudi okoliščina, da se očividno dokaj sorazmerno vabijo in disciplinirano odzivajo na vabila, saj ni opaziti večjega razhajanja med deleži izvoljenih in deleži razsojajočih sodnikov porotnikov. Nasprob-no temu pa je med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki znatno več administrativnih delavcev, kot med storilci kaznivih dejanj. Ilustrativno je povedati, da je v skupini sodnikov porotnikov, ki pripadajo poklicem administrativnih delavcev povprečni delež med izvoljenimi okrog 23 ,o in med razsojajočimi 19 '/>. Razlike med deleži porotnikov, ki pripadajo administraciji 'in sojenimi osebami iz iste poklicne skupino pa postanejo še večje, če upoštevamo širšo skupino administrativnih poklicev S” varnostnike, vodilne delavce in strokovnjake. Obratne karakteristike pa veljajo zn skupino poklicev delavcev v prometu na vseh petih sodiščih, saj so izvoljeni in razsojajoči sodniki porotniki v primerjavi s sojenimi osebami v veliki manjšini • (•0,6 ;ù : 11,1 %). Ni p rotiran j eno reči, da bi z ozirom na razširjenost prometne dejavno s Vi in gostoto prebivalstva, ki se z njo ukvarja ter končno izpostavi j'•n-u'1 poklica kot takega nevarnostim, večje sodelovanje delavcev v prometu na obravnavah ne bilo v škodo pravosodju, preventivnim učinkom in oblikovanju prometne kulture nasploh. Približno podobno so slabo zastopani med sodniki porotniki občani, ki opravljajo poklice trgovcev, gostincev in uslužnostnih delavcev, v primerjavi s številom sojenih oseb, saj je udeležba teh pred sodišči tudi do osemkrat večja. Karakteristično za sodnike porotnike obeh poklicnih skupin pa je, da so se na vseh sodiščih v manjšem odstotku udeleževali obravnav, kot pa so bili izvoljeni. Raziskava je pokazala, da so sodniki porotniki, ki pripadajo nekaterim poklicem v večini, če jih primerjamo s sojenimi osebami. Daleč najbolj izstopa kategorija upokojencev. Strogo vzeta je to kategorija, ki izhaja iz najširšega kroga poklicev, vendar pa v njih ni več aktivna. Z ozirom na relativno visoko starost upokojencev skoraj ni v vlogi sojenih oseb. V povprečju so bili sojeni na vseh petih sodiščih v 5,4 ',•»> njihov delež, pa se giblje od 2,4 % na Okrožnem sodišču v Ljubljani na 7,5 ','o na Občinskem sodišču v Celju. lia drugi strani pa opažamo npr., da so na Občinskem sodišču I v Ljubljani upokojenci mod razsojajočimi porotniki številčno najmočneje zastopana skupina poklicev (56 >) in tako odpade na vse ostale iz 12 skupin poklicev samo 44 % obravnavanih kazenskih zadev. Tudi pri drugih sodiščih je delež upokojencev zlasti med razsojajočimi porotniki sorazmerno velik. Ce v povzetku ocenimo poklicno strukturo porotnega sodstva vidimo, dn so tim. delavci v industriji v največjem deležu zastopani med sojenimi, medtem ko so med razsojajočimi porotniki za skupino upokojencev in admi niotrativnih delavcev, med zadnjimi. Mod izvoljenimi je največ administrativnih delavcev (25,5 c/o), pripadnikov teh poklicev pa je 4,7 , S med sojenimi, medtem ko so ti med razsojajočimi porotniki v povprečju druga najbolj zastopana skupina. Upokojenci so po številu tretja skupina med izvoljenimi z 18,7 '/», daleč najmočnejša skupina med razsojajočimi (59 /o) in relativno majhna med sojenimi (5,4 '/o). Navedeni pokazatelji nam dopuščajo sklepanje, da na vzorčnih sodiščih (verjetno pa tudi na vseh sodiščih v Sloveniji) upokojenci in administrativni delavci sodijo delavcem v industriji, prometu, trgovcem in gostincem ter osebam brez poklica, saj so našteti med sojenimi osebami najbolj zastopani, njihov delež pa je pri statusni primerjavi s porotni ki trikrat (delavci v industriji), šestkrat (administrativni delavci) in osemkrat (upokojenci) manjši. B) Spol sodnikov porotnikov in sojenih oseb Tabela 11 : Sodniki porotniki in sojene osebe po spolu Ljubljana: Obč. I Ljubljana: Obč . 11 Porotniki Obto- ženi Porotniki Obto- ženi Spol izvo- ljeni razso- jajoči izvo- ljeni razso- jajoči N 219 1801 1521 251 1358 2023 Moški 54,8 59,2 79,9 69,3 71,4 86,0 Ženski 45,2 40,8 20,1 30,7 28,6 14,0 Sirupa j 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Ljubljana: Okrožno Celje: Občinsko Spol Porotniki Obto- ženi Porotniki Obto- ženi izvo- ljeni razso- jajoči izvo- ljeni razso- jajoči H 505 382 571 275 915 785 Moški 66,1 73,3 94,3 73,5 74,9 70,5 Že n siri 33,9 26,7 5,7 26,5 25,1 21,5 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Celje: Okrožno Vsa sodišča skupaj Porotniki Obto- ženi Porotniki Obto- ženi Spol izvo- ljeni razso- jajoči izvo- razsoljeni jajoči IT 141 274 146 1391 4730 5046 Moški 70,9 73,4 94,5 66,9 67,7 84,1 Ženski 29,1 26,6 5,5 33,1 32,3 15,8 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 99,9 Vsa sodišča sirupa j ČL hi razsojajoči porotniki : obtoženci = 363,9; značilen na nivoju 0,000 Povprečna skupna udeležba na petih sodiščih, ki jih je zajela raziskava , je pri izvoljenih in razsojajočih sodnikih porotnikih skoraj 70 za mo site ter okrog 84 % za sojene osebe. Delež žensk je v vseh treh kategorijah ustrezno manjši. Na. Občinskem sodišču I v Ljubljani so izvoljeni sodniki porotniki po spolu najbolj izenačeni, saj znaša razmerje med moškimi in ženskami okrog 55 : 45 v korist moških. Dokaj izenačeno razmerje (60 : 40) je tudi med razsojajočimi, medtem ko je razmerje med sojenimi 4 : 1 v ko rist moških. V celoti pa je najbolj izenačeno po spolu Občinsko sodišče v Celju, kjer je razmerje med vsemi tremi kategorijami (izvoljeni, razsojajoči sodniki porotniki in sojene osebe) 3 : 1 v korist moških. Hed izvoljenimi in razsojajočimi sodniki porotniki je podobno razmerje tudi na celjskem okrožnem sodišču, medtem ko je pri tem sodišču razmerje mnd sojenimi že dokaj drugačno (lQ : 1). Na Okrožnem sodišču v Ljubljani raste razpon med spoloma od 2 : 1 pri izvoljenih preko razmerja 3 : 1 pri razsojajočih sodnikih porotnikih do razmerja 17 : 1 pri sojenih osebah. Co gledamo na razmerje med spoloma pridemo do zaključka, da z ozirom na dejstvo, da so ženske med sojenimi osebami v kazenskih zadevah zastopano v manjšini, ženske sodnice porotnice v več primerih sodijo maš ko. To,v tem večjem deležu, čimbolj je izenačeno razmerje med spoloma pri izvolitvi sodnikov porotnikov. Zlasti pa se to dogaja pred scd.išH. pri katerih je obravnavan le majhen delež žensk. 8. PRIMERJAVA MED RAZSOJAJOČIMI POROTNIKI IN VRSTAMI KAZNIVIH DEJANJ 8.1. Uvod (Tatjana Marčič-Zigmund) Sodelovanje sodnikov porotnikov v sojenju ustreza osnovnim temeljem socialističnega samoupravnega družbenega sistema, prispeva k po-družbljanju pravosodnega delovanja ter tako predstavlja osnovni element demokratizacije pravosodja. Pri tem pa je veljavni sistem kot vsi drugi sistemi izpostavljen neprestanim pritiskom, vplivom, spremembam in dilemam, med katerimi se je kot ne najnepomembnejša, postavila dilema: kvalificirani - nekvalificirani sodniki porotniki kot eden izmed ciljev naše raziskave. Porotniki sicer povezujejo sodišče z dinamiko vsakodnevnega življenja, tor tako tudi s tempom družbenega razvoja prinašajo v sodne dvorane izkušnje, poznavanje krajevnih razmer, vsakodnevnega življenja, pogojev dela, preprečujejo rutinerstvo; vendar pa se je v razvojnem obdobju različnih oblik sodelovanja porotnikov pojavilo tudi vprašanje, kako omogočiti še aktivnejše sodelovanje porotnikov. In ker se neaktivnost pripisuje pri tistih, ki se zavzemajo za t.i. kvalificirano poroto, predvsem pomanjkanju strokovne izobrazbe porotnikov, so tako mnogi videli rešitev šele v uvedbi takšne kvalificirane ali strokovne porote. Izraz kvalificirana oz. strokovna porota uporabljamo zaradi enostavnosti, čeprav neustreza za naš prisedniški sistem. Problem pa je bil znan in je še aktualen tudi v pravem porotnem sistemu (op. red.). "Čevljar naj ostane samo čevljar, da bodo njegovi izdelki čim boljši in tudi vsi drugi imajo vsak zase svojo nalogo, tisto za katero so po naravi najbolj primerni". Platon "Država" Naj bo kmet samo kmet in ne pri tem še dikast je Platonova kritika nestrokovnosti, v okviru antične demokracije v Grčiji razvite oblike ljudskega sodstva, ki je bilo takrat uvedeno v sodišča, kjer je naenkrat sodilo 500 dikastov. In prav pomislek, da nepravnik ne more reševati zamotanih pravnih vprašanj, je obenem tudi temeljni ugovor o smotrnosti sodelovanja državljanov v sojenju, ki je bil značilen za vso, s političnimi, ekonomskimi in družbenimi faktorji pogojeno razvojno pot uvajanja porotnega sistema. Temeljni argument za uvedbo strokovne porote je vsekakor mnenje, da bo dalo porotno sojenje svoj prispevek organizaciji sodstva le v primeru, če bodo porotniki dopolnjevali sodnika s svojo strokovnostjo, ki jim omogoča vpogled, razumevanje in reguliranje razmerja s spornimi posledicami, v skladu z družbenimi Interesi. V teoriji obstoji spekter najrazličnejših argumentov, ki podpirajo uvedbo strokovne porote - preko trditve, da lahko samo strokovnost zagotovi dejansko enakopravnost vseh članov senata, kar podkrepljuje dejstvo, da strokovnost dosega pozitivne rezultate pri gospodarskih sodiščih ter v postopku zoper mladoletnike1 do trditve, da lz i kušnje vemo, da so aktivnost in prispevek sodnikov porotnikov največji v primerih, v katerih se razpravlja o razmerjih, ki so blizu 2 njihovim življenskim in delovnim izkušnjam. Nadalje narekuje po mnenju teoretikov potrebo po uvajanju strokovne porote predvsem sodobna potreba po sodnikih, ki bodo zmožni obravnavati obsežne in zamotane zadeve in bodo imeli primerne izkušnje o vsebini stvari in 3 o sodnem postopku, saj je lahko nestrokovnost tista, ki otežuje, da bi porota sprejela pravilno in pravično sodbo v dvomljivih zadevah.^ Pri tem pa bi morali biti prav porotniki tisti, ki naj bi bili pri odločanju celo nad profesionalnim sodnikom v tistih vprašanjih, ki zahtevajo posebno strokovno znanje; če se je sodna funkcija že zaupala ljudem iz naroda, jo je potem treba zaupati tistim, ki bodo lahko ne samo dejansko sodelovali pri sojenju kot enakopravni sodniki, pač pa bodo s svojim sodelovanjem dvignili sodno odločitev na najvišjo možno stopnjo po proučitvi problema z očesom stro-5 kovnjaka. * 2 3 4 Stefanovič, s. 389 2 Hadžipopovid, s. 23 3 Cornish, s. 253 4 Cornish, s. 254 C Jovanovič, s. 111 Tako je že samo s procesno tehnične plati priporočljivo in koristno, da sodelujejo v vseh tistih zadevah, ki zahtevajo posebno strokovno znanje in izkušnje, porotniki, ki tako strokovno znanje imajo. S sodelovanjem takšnih sodnikov porotnikov, se mnogokrat pripomore k lažji razjasnitvi strokovno kompliciranega obravnavanega primera.^ Nasprotna sistemu strokovne porote pa je tista skupina avtorjev, ki smatra, da bi tovrstna specializacija privedla do cehovskega sodstva, da bi pri tem porotniki prevzeli delo izvedencev ter bi tako prišlo do popolne negacije pojma ljudskega sojenja, ki v sedanjem sistemu omogoča, da je sodna odločitev odraz splošne družbene zavesti ter ljudski element prevladuje nad elementom strokovnosti. Tako Vasiljevič sodi, da bi s takšno rešitvijo porota izgubila tiste bistvene elemente demokratičnosti in samoupravnosti, ki so v čim širšem vključevanju neposrednih proizvajalcev v izvrševanje sodne funkcije; to potrjuje tudi obrazložitev pomena sodelovanja državljanov v pravosodju, ki naj bi bil v tem, da se ljudske množice pritegnejo v upravljanje države, da vnašajo v sodstvo življenjske izkušnje iz vsakdanjega življenja in pogojev dela v naših podjetjih, zadrugah, ustanovah, da vnašajo neposredno življenjsko in delovno povezanost z množicami.* 7 * Poleg tega sistem sodelovanja državljanov v sojenju ni bil uveden v naš sistem zaradi strokovnosti ter naj se zato od sodnikov porotnikov niti ne zahteva niti ni potrebno zahtevati določene strokovnosti, kakor pri izvedencihDa pa sodnik porotnik nima tistega strokovno pravnega znanja, pa pri pravilnem reševanju konkretnih primerov pri sposobnih sodnikih porotnikih sploh ne moti; v našem nadaljnjem splošnem razvoju delavskega razreda in širokih ljudskih množic ter zmanjševanju razlik med fizičnim in intelektualnim delom, Društvo pravnikov, s. 8 7 Hadžipopovic, s. 10 ^ Stefanovič, s. 390 q pa bodo te razlike vedno manj vplivale. Kot nasprotnik sistema strokovne porote pa nastopa tudi dr. Vladimir Bayer, ki smatra, da morajo biti sodniki porotniki sicer naravno intelegentni ljudje, ki imajo dovolj živijenskih izkušenj in široko obzorje, vendar pa o kakšni specialni strokovni usposobljenosti sodnikov porotnikov z namenom usposobitve za sojenje ne more biti govora.9 10 11 12 * * Dosedanji jugoslovanski raziskavi o poroti, ki sta zajeli AP Vojvodino in BiH (vprašalniki so bili poslani predsednikom vseh sodišč AP Vojvodine-občinskim in okrožnim ter 189 porotnikom in sodnikom ozemlja BiH - na vsa vprašanja je od 430 sodnikov odgovorilo le 100 -ter sodnikom porotnikom - odgovorilo jih je 196) sta dali v zvezi z obravnavano problematiko naslednje relevantne zaključke. Anketirani sodniki BiH so izjavili v 72 $, sodniki porotniki pa v 66 fo, da bi bilo dobro in koristno imeti kvalificirano poroto takšno, kjer bi pravi porotnik prišel na pravo mesto, ne da bi pri tem prevzel vlogo izvedenca; skratka - z boljšo selekcijo naj bi se v sistemu porote zaupala porotnišlca funkcija osebam z ustrezno izobrazbo, s splošnimi in strokovnimi izkušnjami, ki jih bodo v konkretni sporni pravni situaciji lahko uporabili.11 Tudi anketiranci iz ankete, ki je bila opravljena pri sodnikih AP Vojvodine, izhajajo iz podobne argumentacije za uvedbo kvalificirane porote, tako npr. trdijo, da bi sodniki radi videli med porotniki ljudi raznih strok, da bi jih 12 glede na vsebino konkretne zadeve vabili v senate , da bi se tudi sodniki porotniki angažirali v polni meri, če bi bili strokovnjaki 13 oziroma če bi dobro poznali področje s katerega je sporna zadeva ; potreba po kvalicirani poroti pa izhaja tudi iz samih družbenih razmerij ter iz njih izhajajočih sporov, ki zahtevajo čim bolj stro- 14 kovne porotnike iz vseh področij življenja. 9 Hadžipopovic, s. 9 10 Bayer, Suci-gradjani ..., s. 16 11 Kamhi,. Čalija, s. 114-119 12 Vasiljevič in drugi, s. 118 Vasiljevič in drugi, s. 118 ^ Vasiljevič in drugi, a. 118 Zoper kvalificirano poroto pa se je pri sodnikih AP Vojvodine izoblikovalo manjšinjsko mnenje, da je potrebno porotnike izbirati le med najuglednješimi občani, pri katerih stopnja izobrazbe in strokov- 15 nbst nista pomembna, pomembno je le vestno opravljanje funkcije Poleg tega pa sojenje največjega števila kaznivih dejanj ne zahteva nikakršne posebne strokovnosti.1^ Nasprotovanje kvalificirani poroti pri sodnikih BiH pa izhaja iz bojazni, da bi v tem primeru sodniki porotniki zgolj prevzeli funkcijo izvedencev oziroma profesionalnih sodnikov, kar pa bi po njihovem mnenju pomenilo konec porote nasploh, v tem primeru to ne bilo več sodelovanje državljanov v sojenju, kar 17 je v osnovi smisel obstoja tega inštituta , poleg toga pa bi kva- 13 lificirani porotniki s tem prevzeli funkcijo izvedencev. Razvoj prisednišlcega sistema v novi Jugoslaviji obsega dve obdobji od 1946 do 1963 (do nove ustave) ter obdobje od 1963 dalje. J socialistične Jugoslavije se je rodila v času potrebe zbornega stva na Njegoševem "nove nužde rad ja ju nove sile." Prvo obdobje izdaje Zakona o ureditvi ljudskih sodišč iz leta 1946 pa je bilo tisto, ki je med prvimi nakazalo uvajanje strokovne porote pri sojenju določenih vrst sporov, če tak razpored koristi boljšemu reševanju zadev glede na strokovno znanje in izkušnje posameznih sodnikov porotnikov, kot to določa 38. čl. 1. odst. in kar je prevzel tudi čl. 112/III novega Zakona o sodiščih z dne 1.7.1954. Kar pa naj ima sodnik porotnik pri izvrševanju svoje dolžnosti še posebne kvalitete in to ne tiste, ki jih ima pravnik, marveč mora biti blizek ciljem, ki se jih prvenstveno želi doseči v postopku zoper mladoletnike, je v čl. 314 ZKP iz leta 1948 postavljena zahteva, da morajo imeti sodniki porotniki, ki sodijo v tem postopku, izkušnje v vzgoji otrok. Koncepcija kvalificirane porote pa je dobila svojo. 15 * * 18 19 15 Vasiljevič in drugi, s. 119 ^ Vasiljevič in drugi, s. 120 1Z Kamhi, Čalija, s. 117 18 Kamhi, Čalija, s. 117 19 Jovanovič, s. 59 Izraz porota je treba vzeti figurativno kot sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu - gl. tudi op. na začetku tega sestavka. konkretno obliko v 3. odst. 415. čl. ZKP iz leta 1953, ki določa, da se mora j o sodniki porotniki voliti izmed profesorjev, učiteljev, vzgojiteljev in drugih oseb, ki imajo izkušnje s vzgojo miadolei kov, kar povzema tudi 4. odst. 463 51. ZKP iz leta 1976. Zakon o gospodarskih sodiščih iz leta 1957 ter iz leta 1965 pa predvidevata, da se kot sodnika porotnika izvoli oseba, ki ima strokovno znanje in izkušnje, ki jo kvalificirajo, da sodeluje v sojenju pred gospodarskimi sodišči. Ne zadošča torej samo splošna inteligenčna stopnja temveč je potrebna tudi strokovnost, ta pa še oelo narekuje izbiro porotnikov iz različnih gospodarskih panog, porotnikov, ki kot aktivni delavci spremljajo gospodarska gibanja. Pri vsem navedenem pa sedaj veljavni Zakoni o rednih sodiščih Črne gore (1975), Hrvatske (1973), AP Vojvodine (1975), AP Kosova (1975), Bosne in Hercegovine (1975), Srbije (kjer je v 54. členu Zakona o rednih sodiščih iz leta 1974 izjemno določilo, naj se pri volitvah sodnikov porotnikov volijo tudi osebe, ki imajo potrebne strokovne izkušnje oziroma so strokovno usposobljeni za sojenje v določenih zadevah), kakor tudi Temeljni zakon o sodiščih splošne pristojnosti iz leta 1965, ki v 41. členu določa kot osnovni pogoj za sodnika porotnika, da je jugoslovanski državljan, da je izpolnil 10 let in da je sposoben vršiti sodno dolžnost; nikjer ne vsebujejo določb, ki bi uvajale kvalificirano poroto. Navedeno vsekakor kaže, da naša zakonodajna ureditev idejo kvalificirane porote uresničuje samo v postopku zoper mladoletnike ter v postopku pri gospodarskih sodiščih. Kratek pregled načina vabljenja porotnikov na glavne obravnave mn pokaže, da se praviloma vsi porotniki sodišč, ki jih je zajela naša raziskava, vabijo po abecednem redu, kar zagotavlja nepristransko sestavljanje senatov in udeležbo vseh izvoljenih (kot politično zahtevo) in enakomerno obremenjevanje porotnikov (kot to zahteva pravičnost ). V primeru odsotnosti vabljenega porotnika pa je praktično pri vseh analiziranih sodiščih, kakor tudi pri sodiščih AP Vojvodine in BiH, edini kriterij pri izbiri, lahka dosegljivost porotnika. Tako imajo v AP Vojvodini kar tako imenovane "leteče odrede" oziroma "jurišne odrede" porotnikov - majhno število porotnikov, ki se odzivajo na telefonske klice, v BiH pa predvsem upokojence in gospodinje, ki niso v delovnem razmerju in so v vsakem kraju kot dežurni porotniki na razpolago predsednikom sodišč. In prav tovrstni način vabljenja je tisti, ki že sam po sebi zastavlja vprašanje, ali je tako sploh možna kakršnakoli konkretna izbira porotnika za sojenje v konkretni zadevi. Izhodiščna hipoteza za ta del raziskave je bila, da ni selekcije porotnikov glede na njihovo strokovnost in vrsto kaznivega dejanja. V zvezi s postavljeno hipotezo so bile narejene naslednje primer javes - starost porotnikov in kazniva dejanja zoper osebno dostojanstvo •X- in moralo - izobrazba sodnikov porotnikov in kazniva dejanja zoper; dostojanstvo in moralo gospodarstvo * uradno dolžnost - poklic sodnikov porotnikov in kazniva dejanja zoper; gospodarstvo; uradno dolžnost in * varnost javnega prometa Glede na čas, ki ga zajemajo opravljene primerjave gre za kazniva dejanja iz poglavij takrat veljavnega kazenskega zakonika (KZ 1951 - 73). Izbrana so tista kazniva dejanja, pri katerih bi se zdela zahteva po strokovnosti porotnikov smiselna (op. red.) 1. BAYER, V.: Problem sudjelovanja nepravnika u savremeno kaznenom sudovanju, Zagreb 1940. 2. BAYER, V.j Suci-gradjani u našem pravoaudju, Prvi kongres pravnika Jugoslavije, Beograd 1954. 3. CORRISH W.R. The jury - The Penguin Press, London 1968 4. ČALIJA, B.s Dali nam je potrebna kvalifikovana porota, Pravna misao 3-4, Sarajevo 1971- 5. GUBINOVIC, P.: Porota u Jugoslaviji, Zbornik PP, Zagreb 1954. 6. DRUŠTVO pravnikov LRS, podružnica Maribor, Sodelovanje državlja- nov v pravosodju PRLJ. 7. HADŽIPOPOVld, A.: Učešče gradjana u pravosudju - Prvi kongres pravnika Jugoslavije, 1954. 8. JOVANOVIČ, M.s Porota u pravosudju Jugoslavije, Priručna biblio- teka za pravna i društvena pitanja, 1958. 9. KAMIII, S., Galija, B. s Sistem porote u našo j zemlji, Sv jetlost, Sarajevo 1974. 10. STEFANOVIC-ZLATIČ, M. ; Učešče gradjana u sudjenju, Anali pravnog fakulteta u Beogradu 1969. 11. VASILJEVIČ, T. in drugi: Učešče gradjana u sudjenju na teritoriji socialističke autonomne pokrajine Vojvodine, Zavod za naučno-istraživački rad PP u Novom Sadu, 1975. 12. VASILJEVIČ, T.: Sistem krivičnog procesnog prava SFRJ, Naučna knjiga, Beograd 1971. Zakoni : 1. Zakon o ureditvi ljudskih sodišč, Uradni list FLRJ 1946 2. Zakon o sodiščih, Uradni list FLRJ 30/54 ■vr-' 5. Temeljni zakon o splošnih sodiščih, Uradni list SFRJ 7/65 4. Zakon o sodiščih splošne pristojnosti, Uradi list SRS 20/65 5. Zakon o rednih sodiščih, Uradni list SRS 10/77 6. Zakon o zveznem sodišču, Uradni list SFRJ 21/74 7. Zakon o redovnim sudovima, Uradni list SR BiH 31/74, 23/75 SR Čg 31/75, 39/75 SR Hrvatska 21/, 26/73 SR Srbija 52/74, 16/75 AP Vojvodina 15/75, 22/75 AP Kosovo 32/69, 18/75 8. Zakonik o kazenskem postopku, Uradni list FLRJ 40/53 9. Zakon o kazenskem postopku, Uradni list FLRJ 97/48 10. Zakonik o kazenskem postopku, prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ 50/67. 8.2. Starost razsojajočih porotnikov in vrste kaznivih dejanj Tatjana Marčič - Zigmund Primerjava med starostjo tistih razsojajočih porotnikov, ki so sodelovali pri sojenju posameznih vrst kaznivih dejanj napram vsom razsojajočim porotnikom za vsa sodišča skupaj, naj bi kot prva v vrsti treh primerjav (starost, izobrazba, poklic), osvetlila stanje, na katerega je navezana obravnavana dilema: kvalificirana -nekvalificirana porota. Pri analizi preglednic, izdelanih za vsako posamezno sodišče kot tudi za vsa sodišča skupaj, se je kot najbolj smotrna zn obravnavanje, pokazala primerjava starosti razsojajočih porotnikov in kaznivih dejanj zoper osebno dostojanstvo in moralo, dejanj, zn katerih razsojo, pridejo življenjske izkušnje in razgledanost -vsekakor pogojene tudi s starostjo porotnikov, najbolj do izraza. Tabela 12 : Kazniva dejanja zoper osebno dostojanstvo in moralo -starost porotnikov Vsa sodišča Starost Vsa kazniva dejanja poglavje XVI N 4708 51 do 29 let 9,0 9,8 od 30 do 39 let 15,4 19,6 od 40 do 49 let 24,8 27,5 od 50 do 59 let 23,0 33,3 60 in več 27,9 9,8 100,0 100,0 2 hi » 9,43; slabo značilen na ravni 0,10 V nasprotju z udeležbo pri ostalih obravnavanih vrstah kaznivih dejanj, smo prišli do zanimive in premisleka vredne ugotovitve, da je zadnji delež porotnikov v starostni skupini 60 in več let, v primerjavi z njihovo udeležbo pri sojenju vseh kaznivih dejanj, 9,8 io : 27,9 %• V danem primeru bi po vsej verjetnosti lahko govorili o težnji prakse,da izloča te starostne skupine od sojenja kaznivih dejanj zoper osebno dostojanstvo in moralo, kar bi bilo vsekakor smiselno. Nadalje pa prav tako no gre prezreti kar 33,3 procentne udeležbe porotnikov starostne skupine mod 50 in 59 leti, v primerjavi a 23,0 procentno udeležbo pri vseh kaznivih dejanjih, pri čemer bi vsekakor lahko govorili o verjetno načrtnem iskanju, ob upoštevanju vsebine konkretne zadeve, porotnikov z večjimi življenjskimi izkušnjami, pridobljenimi v neposrednem družbenem dogajanju. 8,3. Izobrazba razsojajočih porotnikov in vrste kaznivih dejanj Vladka Veble Namen te primerjave je ugotoviti, ali prihaja do selekcije porotnikov po njihovi izobrazbi glede na vrsto nekaterih kaznivih dejanj, pri katerih sojenju sodelujejo oziroma,ali lahko ocenimo, da sodišča v praksi težijo k izbiranju porotnikov po njihovi izobrazbi glede na predmet obravnave ali ne. Najprej smo vse razsojajoče porotnike z analiziranih sodišč, ki so oodili v obravnavanem obdobju,porazdelili po izobrazbeni strukturi , nato je potekala primerjava med tistimi razsojajočimi porotniki, ki so sodelovali pri sojenju posameznih vrst kaznivih dejanj, nasproti vsem razsojajočim porotnikom (za vsa kazniva dejanja) in to za vsa sodišča skupaj ter še posebej za občinsko sodišče Ljubljana X. (zaradi večjega števila opazovanih primerov). Številčna primerjava o izobrazbi porotnikov je glede razjasnitve navedenega vprašanja smiselna le pri tistih kaznivih de- janjih, pri katerih lahko pričakujemo, da bodo nekatera sodišča skušala pritegniti porotnike z višjo izobrazbo zaradi naravo obravnavane zadeve. Taka kazniva dejanja so: - kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, - kazniva dejanja zoper narodno gospodarstvo in - kazniva dejanja zoper dostojanstvo in moralo Tabela 13 : Kazniva dejanja zoper uradno dolžnost - izobrazba porotnikov Vsa sodišča Občinsko sodišče Ljubljana I Izobrazba porotnikov Vsa kazniva dejanja pog.XXIV -čl. 322 +61. 255 pog. XXIV čl.322 Vsa kazniva dejanja pog.XXIV -čl. 322 -61. 255 pog. XXI7 čl.322 N 4479 93 109 1775 42 59 Brez izobraz. 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 4 razr. OŠ 2,8 1,1 4,6 1,7 2,4 1,7 Končana OŠ 22,5 23,7 24,8 22,1 21,4 22 Šola za KV ali VKV delavce 19,1 18,3 20,2 13,7 11,9 16,9 Gimnazija 9,8 9,7 8,3 14,7 19 10, Srednja strokovna šola 30,5 34,4 33,0 34,6 38,1 39 Višja šola 8,6 8,6 7,3 6,8 4,8 0,5 Visoka šola 6,6 4,3 1,8 6,3 2,4 1,7 Skupaj 99,9 100,1 100,0 99,9 100,0 100,0 Če združimo rubrike : srednja strokovna šola, gimnazija, višja in visoka šola, ugotovimo, da je udeležba vseh navedenih skupin skupaj procentualno višja pri kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost brez poneverb, kakor pa pri zadevah, kjer so bile obravnavane samo none-verbe (57 Ì» t 50,4 % pri vseh sodiščih; 64,3^ s 59»4 % pri občinskem sodišču Ljubljana I ). To kaže na deloma nižjo izobrazbo tistih, ki so sodili v zadevah poneverb (čl. 322). Razlike pa statistično niso značilne. Tabela: 14 Kazniva dejanja zoper narodno gospodarstvo - izobrazba porotnikov Vsa sodišča Občinsko sodišče Ljubljana I Izobrazba porotnikov Vsa kazniva dejanja pog.XIX Vsa kazniva dejanja pog.XIX N 4479 88 1775 43 Broz izobrazbe 0,0 0,0 0,0 0,0 4 razrede osnovne šole 2,8 5,7 1,7 0,0 Končana osnovna šola 22,5 23,9 22,1 32,6 Čoln za KV ali VKV delavce 19,1 20,5 13,7 14,0 Gimnazija 9,8 11,4 14,7 16,3 Srednje strokovna šola 30,5 26,1 34,6 27,9 Višja šola 8,6 5,7 6,8 2,3 Visoka šola 6,6 6,8 6,3 7,0 Skupaj 99,9 100,1 99,9 100,1 Pri teh kaznivih dejanjih se kažejo odstopanja v obratni smeri - navzdol, saj je izobrazba porotnikov, ki so sodili v zadevah kaznivih dejanj zoper narodno gospodarstvo deloma nižja kot izobrazba vseh razsojajočih porotnikov. Tabela 15 : Kazniva dejanja zoper dostojanstvo in moralo - izobrazba porotnikov Izobrazba Vsa kazni- pogl. XVI porotnikov va dejanja N 4479 50 Brez izobrazbe 0,0 0,0 4 razrede osnovne šole co evi ro o Končana osnovna šola 22,5 20,0 Sola za KV ali VKV delavce 19,1 16,0 Gimnazija 9,8 6,0 Srednja strokovna šola 30,5 32,0 Višja šola 8,6 15,2 14 24 Visoka šola 6,6 Skupaj 99,9 100,0 Zvišani delež porotnikov z višjo in visoko izobrazbo (ki znaša nkupno 24 %) nasproti vsem kaznivim dejanjem (15,2 %) je treba previdno razlagati, ker je absolutno število sojenih kaznivih dejanj zoper dostojanstvo in moralo nizko. Zaradi tega tudi primerjava ra občinsko sodišče Ljubljana I ni možna. Vendar pa je pri vsem tem potrebno opozoriti na dejstvo, da so absolutna števila obravnavanih skupin kaznivih dejanj zelo nizka, zaradi česar je potrebno ugotovitve o odstopanjih previdno upoštevati in vrednotiti. Zato tudi ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi sodišča v praksi dejansko težila k temu, da bi k obravnavanju določenih zadev pritegnila porotnike določenega izobrazbenega profila. 8.4. Poklic razsojajočih porotnikov in vrste kaznivih dejanj Milan Gruškovnjak A. Kazniva dejanja v gospodarstvu in zoper uradno dolžnost Za to primerjavo smo izbrali obravnavanje tistih kaznivih dejanj, zn katera bi bila izbira porotnikov po poklicih smiselno možna. Pri tem pa je treba opozoriti na to, da eo kartoteke porotnikov pri opredeljevanju poklicev nepopolne (kot odgovor se običajno opisuje zaposlitev), ne dovolj diferencirane in daje obdelava odgovorov le grobo orientacijo o tem vprašanju. Delavci v industriji so kot razsojajoči sodniki porotniki pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo z 9,9 f>f pri kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost s 14,0 % pri kaznivih dejanjih po Čl. 322 KZ z 11,6 %, medtem ko so pri vseh kaznivih dejanjih zastopani o 16,6 f>» Torej so pri obravnavanju gospodarskih kaznivih dejanj slabše zastopani. Trgovci in gostinci so kot razsojajoči sodniki porotniki pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo zastopani z 1,1 'fo, pri , kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost s 4,3 f> in pri kaznivih dajanjih po čl. 322 s 5,4 fo, medtem ko so pri vseh kaznivih dejanjih zastopani z 2,5 fo. Tako ugotavljamo znaten delež trgovcev in gostincev kot razsojajočih sodnikov porotnikov pri kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost in pri kaznivih dejanjih po čl. 322 KZ ne pa tudi pri k.d. zoper gospodarstvo. Upokojenci so kot razsojajoči sodniki porotniki pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo zastopani z 49,5 f> pri kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost z 41,9 fo, pri kaznivih dejanjih po čl. 322 KZ s 44,6 f, medtem ko so pri vseh kaznivih dejanjih zastopani z 39 f. Znaten delež upokojencev kot razsojajočih sodnikov porotnikov ugotavljamo zlasti pri kaznivih dejanjih zoper narodno gospodarstvo. Tabela 16 s Sodniki porotniki po poklicu pri sojenju kaznivih dejanj v gospodarstvu in zoper uradno dolžnost Ljubljana - Občinsko sodišče I Poklici porotnikov pri storilcih vseh k.d. storilcih k. d. zoper: gospo- darstvo (XIX) uradno dolžnost XXIV Ji: lil 5i-522 F 1770 44 42 60 Delavci v industriji 10,6 11,4 11,9 0,3 Trgovci, gostinci 3,1 0,0 7,1 6,7 Varnostniki 1,4 2,3 2,4 0,0 Administrativni delavci 14,3 13,6 9,5 16,7 Vodilni delavci 2,1 2,3 0,0 0,0 Strokovnjaki 4,9 4,5 4,8 1,7 Upokojenci 56,0 63,6 57,1 60,0 Gospodinje 4,1 o o 7,1 3,3 Učenci, študenti 2,8 2,3 0,0 3,3 Nesposobni za delo 0,6 0,0 0,0 0,0 Skupaj 99,9 100,0 99,9 100,0 neznačilen 268 Tabela 17 : Sodniki porotniki po poklicu pri sojenju kaznivih dejanj v gospodarstvu in zoper uradno dolžnost Vsa sodišča Poklici porotnikov pri storilcih vseh k.d. , storilcih k.d. zoper: 1 XXIV gospo- 51. 255 xi ao? darstvo -61. 322 (XIX) N 4597 91 93 112 Kmetje 3,7 4,4 3,2 3,6 Delavci v industriji 16,6 9,9 14,0 11,6 Delavci v prometu 0,6 0,0 0,0 o o Trgovci, gostinci 2,5 1,1 4,3 5,4 Varnostniki 1,2 3,3 2,2 0,0 Administrativni delavci 19,1 20,0 17,2 21,4 Vodilni delavci 3,4 1,1 4,3 5,4 Strokovnjaki 9,6 6,6 7,5 4,5 Upokojenci 39,0 49,5 41,9 44,6 Gospodinje 2,3 1,1 5,4 1,0 Učenci, študenti 1,2 1,2 0,0 1,8 Nesposobni za delo 0,2 o o 0,0 o o Brez poklica 0,5 6,0 0,0 0,0 Skupaj s 99,9 100,1 100,0 100,0 neznačilen B. Kazniva dejanja storjena v prometu Logično bi morali primerjati strukture frekvenc za posamezne vrsto dejanj kaznivih dejanj samo s seštevkom ostalih vrst lcaznivih/in ne vse. Ker pa se z odstavkom majhnega števila frekvenc celota ne spremeni bistveno, tega doslej nismo delali, ker smo pač na dosedanji način lahko neposredno uporabili podatke iz strojne obdelave. Zadev kaznivih dejanj, storjenih v prometu, pa je toliko, da do takšno grobe primerjave nismo upravičeni. Zato v tem primeru primerjamo kazniva dejanja, storjena v prometu le z drugimi (neprometnimi) kaznivimi dejanji. Delavci v prometu so kot razsojajoči sodniki porotniki zastopani pri kaznivih dejanjih po čl. 271 z 1,0 pri kaznivih dejanjih po čl. 273/271 niso zastopani, pri vseh kaznivih dejanjih v prometu so zastopani z 0,7 $ pri vseh ostalih kaznivih dejanjih pa so zastopani z 0,5 Ugotavljamo večji delež delavcev v prometu kot razsojajočih sodnikov po čl. 271 KZ. Pri občinskem sodišču Ljubljana I porotnikov iz vrst prometnih delavcev ni bilo. Varnostniki no kot razsojajoči sodniki porotniki zastopani pri kaznivih dejanjih po čl. 271 KZ z 1,3 pri k. d. po čl, 273 / 271 z 2,3 /5, pri vseh k. d. v prometu z 1,6 %, pri ostalih kaznivih dejanjih pa z 0,9 %• Ugotavljamo višji delež varnostnikov pri k.d. čl. 271, 273 - 271 Kz ter pri vseh kaznivih dejanjih v prornetu. Isto velja tudi za občinsko sodišče Ljubljana I. ) Tabela 18 s Sodniki dejanj v porotniki po prometu Ljubljana - poklicu pri sojenju kaznivih Občinsko sodišče I Poklici porotnikov pri ‘storilcih drugih kaznivih dejanj storilcih kaznivih dejanj skupaj čl.271 čl.273/271 N 993 777 509 168 Delavci v industriji 10,3 11,1 11,4 10,4 Trgovci, gostinci 3,3 CO CN 2,9 2,7 Varnostniki 0,7 2,3 1,7 4,3 Administrativni delavci 15,2 13,1 14,4 9,0 Vodilni delavci 2,0 2,3 2,2 2,7 Strokovnjaki 5,4 4,3 4,2 4,3 Upokojenci 55,7 56,7 55,5 59,0 Gospodinje 3,7 4,6 4,6 4,0 Učenci, študenti 3,0 9,5 2,4 2,7 Nesposobni za delo 0,6 0,6 0,7 0,5 Skupaj 99,9 100,0 100,0 100,1 2 hi = neznačilen Tabela 19 : Sodniki porotniki po poklicu pri sojenju kaznivih dejanj v prometu .V: Vsa sodišča Poklici sodnikov pri storilcih drugih kaznivih dejanj storilcih kazn. dejanj v prometu Skupaj 61. 271 61. 273 271 IT 2542 2055 1447 608 Kmetje 3,8 3,6 3,8 3,0 Delavci v industriji 15,8 17,6 17,7 17,4 Delavci v prometu 0,5 0,7 1,0 0,0 Trbovci, gostinci 2,7 2,2 2,2 2,3 Varnostniki 0,9 1,6 1,3 2,3 Administrativni delavci 18,6 19,9 20,1 19,2 Vodilni delavci 3,9 2,8 . ?, 2 4,3 Strokovnjaki 9,9 9,2 8,4 11,0 Upokojenci 39,3 38,7 39,6 36,5 Gospodinje 2,6 2,1 2,1 2,1 Učenoi, študenti 1,3 1,0 1,0 1,2 ITesposobni za delo 0,2 0,2 0,3 0,2 Brez poklica 0,5 0,4 0,3 0,5 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 2 hi = neznačilen 9. SKLEPNE UGOTOVITVE RAZISKAVE (Alojz Vidic) V raziskovalni nalogi so bili obdelani podatki glede udeležbe sodnikov porotnikov v letu 1975 pri Okrožnih sodiščih v Ljubljani in v Celju ter pri Občinskih sodiščih I in II v Ljubljani in v Celju. Ob koncu raziskave je možno primerjati zbrane ugotovitve s hipotezami za raziskavo. Struktura prebivalstva ter izvoljenih in razsojajočih porotnikov V kandidacijskem postopku in pri volitvah sodnikov porotnikov je bila zastopana težnja, da bi bili med sodniki porotniki zastopani vsi aloji prebivalstva, kot osnovni osebni kriteriji pa so bili poudarjeni družbenopolitična razgledanost, primerna splošna izobrazba in moralne kvalitete. Kriterij družbenopolitične razgledanosti in moralnih kvalitet nista ovira za enakomerno zastopanost vseh slojev, zato je bilo pričakovati, da bo struktura izvoljenih porotnikov vsaj približni odraz strukture prebivalstva. Adekvatna zastopanost prebivalstva v strukturi sodnikov porotnikov ima svoj smisel v tem, da tudi v sojenju pride do izraza družbena zavest kot protiutež miselnosti poklicnih sodnikov z njihovo strokovno ozkostjo in zaprtostjo. V literaturi je zaslediti očitek sodnikom da so predstavniki srednjega (administrativnega) sloja. Sistem sodnikov porotnikov naj bi torej bil korektiv in protiutež miselnosti poklicnih sodnikov. Vprašanje je, ali ima porota pri nas možnost izvrševati to svoje poslanstvo. Kar se tiče starosti prebivalstva in izvoljenih sodnikov porotnikov, je takoj očitno, da je prav starostna skupina od 18 do 29 let na raziskovanem območju med prebivalci najštevilnejša, a med izvoljenimi porotniki sorazmerno najslabše zastopana. Z višjo starostjo pa narašča nesorazmerje med strukturo prebivalstva in izvoljenimi porotniki v tem smislu, da je izvoljenih več sodnikov porotnikov v starosti med 30 in 59 letom, kot bi to ustrezalo strukturi prebi- valatva, nakar se struktura uravnovesi pri starostni skupini nad 50 let. Značilno je, da daje starostna skupina od 40 do 59 let več kot polovico vseh izvoljenih sodnikov porotnikov, čeprav je med prebivalstvom zastopana komaj s 30 %, V primerjavi izobrazbene strukture prebivalstva in sodnikov porotnikov je najznačilnejše, da so prebivalci z dokončano osnovno šolo in nižjo izobrazbo med izvoljenimi porotniki slabo zastopani, čeprav pomenijo večino prebivalstva. Z višjo izobrazbo se nato viša število izvoljenih porotnikov. Tako višja starost kot tudi višja formalna izobrazba sta pomembna kriterija za izvolitev sodnikov porotnikov, kar hkrati nakazuje, da izvoljeni porotniki glede starosti in izobrazbe ne odražajo strukture prebivalstva. Medtem ko so ostale obravnavane poklicne skupine v manjši meri'zastopane v strukturi sodnikov porotnikov, kot med prebivalstvom, pa je V. poklicna skupina (varnostniki, administracija, državni organi, strokovnjaki, umetniki) na območju vseh obravnavanih sodišč med sodniki porotniki najštevilnejša in v očitnem nesorazmerju s .strukturo prebivalstva. Ti poklici pomenijo v strukturi prebivalstva od 6,3 Ì» do 15,7 i, med izvoljenimi porotniki pa od 38,4 % celo do 61 % pri nekaterih sodiščih. Primerjave med prebivalstvom in izvoljenimi porotniki glede spola pokažejo neskladnost v škodo žensk, ki so mnogo bolj zastopane, med prebivalstvom, kot med izvoljenimi porotniki. Izvoljeni in razsojajoči sodniki porotniki Hipoteza za primerjavo izvoljenih in razsojajočih sodnikov porotnikov je bila, da med tema dvema strukturam ni razlik. Ob anketi na sodiščih, kako se vabijo sodniki porotniki, je prevladovalo prepričanje, da vabijo sodišča porotnike po abecednem redu, le izjemoma so upoštevani dosegljivost porotnikov, želja sodnika ali sodnika porot- nika in izločanje sodnikov porotnikov, ki se vabilom niso odzvali. Vendar pa nam spredaj navedeni podatki kažejo znatno odstopanje med obema strukturama. Primerjajoč starost izvoljenih in sodečih porotnikov je opazno, da se pri starostni skupini do 29 let kaže manjša udeležba te starostne skupine pri sodečih porotnikih, kot pri izvoljenih porotnikih, s čimer se veča njeno nesorazmerje glede zastopanja med prebivalstvom. Z višanjem starosti izvoljenih porotnikov ib se spreminja tudi struktura razsojajočih v korist starejših starostnih skupin. Najbolj je opazna razlika med strukturo izvoljenih in sodečih porotnikov v starostni skupini 50 do 59 let. Izobrazbeni skupini s končano osnovno šolo ali manj, to je prva in druga izobrazbena skupina, sta med razsojajočimi porotniki še slabše zastopani kot med izvoljenimi. Z višanjem izobrazbe pa se veča udeležba porotnikov pri sojenju vse do srednje strokovne šole. Porotniki s tako izobrazbo so pogosteje zastopani kot člani sodečih senatov. Tako se pokaže, da se strukturalne neskladnosti glede starosti in izobrazbe ob primerjavi med prebivalstvom in izvoljenimi sodniki porotniki pri sodečih porotnikih še povečajo. Primerjajoč poklicno strukturo prebivalstva izvoljenih in razsojajočih porotnikov opažamo, da se strukturalna neskladja, ki smo jih ugotovili pri primerjavi prebivalstva in izvoljenih porotnikov, zmanjšajo, Če primerjamo prebivalstvo in sodeče porotnike. Ugotavljamo, da se šesta poklicna skupina (delavci brez poklicev, upokojenci, vzdrževane osebe, rentni-ki) pogosteje pojavljata med razsojajočimi, kot med izvoljenimi porotniki. S tem se zmanjšuje neskladje med strukturo prebivalstva in strukturo porotnikov glede teh dveh skupin. Na drugi strani ib opažamo, da se zastopanost pete poklicne skupine (varnostniki, administracija, državni organi, strokovnjaki, umetniki) pri razsojajočih porotnikih v primerjavi s strukturo izvoljenih porotnikov zmanjša, zaradi česar se zmanjša tudi strukturalno nesklad je med prebivalstvom in sodniki porotniki pri tej poklicni skupini. Zato se pokaže selekcija izvoljenih sodnikov porotnikov, ki nastane z možnostjo vabljenja in dejanskega odzivanja porotnikov na obravnave, kot koristna zmanjševalna neskladnost med strukturo prebivalstva in strukturo izvoljenih porotnikov. Slede spola se neskladje med strukturo prebivalstva in strukturo sodnikov porotnikov v škodo žensk še poveča glede sodečih porotnikov. Pri vseh analiziranih sodiščih prevladujejo v sodečih senatih moški (od 59,2 do 74,9 %). Sodniki porotniki in sojene osebe V primerjavi med strukturo sodnikov porotnikov in strukturo obtoženih oseb izhaja raziskava iz hipoteze, da je med obema strukturama razlika, ki smo jo ugotavljali pri poklicu, izobrazbi, spolu in starosti. Zbrani podatki kažejo, da obstojajo med sodniki porotniki in soj' nimi osebami velike razlike. Že pri starostni skupini do 29 let se pokaže, da je med porotniki majhen delež te starostne skupine, medtem ko je ta starostna skupina med sojenimi osebami najštevilneja (49,8 io'). Nasprotno pa je v starostni skupini od 50 let dalje med izvoljenimi 34,6 % takih porotnikov, pri razsojajočih porotnikih se ta odstotek zviša na 50,9 a je le 9,4 % oseb iz te starostne skupine med sojenimi. Izstopa podatek, da porotniki s 60 let starosti in več sodijo v 27,9 % primerov, medtem ko je med sojenimi le 3,6 % oseb te starosti. Tudi pri primerjavi šolske izobrazbe sodnikov porotnikov in sojenih oseb so znatne razlike. Prebivalci s šolsko izobrazbo štirih razredov osnovne sole in manjšo izobrazbo imajo med sodniki porotniki (izvoljenimi in razsojajočimi) malo predstavnikov, medtem ko je odstotek oseb s tako izobrazbo med sojenimi kar znaten (27,04 i)• Med izvoljenimi porotniki je 60,8 % s srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, 55 % jih je med razsojajočimi porotniki in samo 18 % med sojenimi osebami. Najznačilnejše razlike med sodniki porotniki in sojenimi osebami kažejo naslednje poklice skupine : Delavci v industriji, prometu, v trgovini in gostinstvu imajo med izvoljenimi in razsojajočimi porotniki dosti manjši delež kot med sojenimi osebami, povsem drugačen zaključek pa velja za srednji administrativni sloj. Primerjava med spoloma kaže, da so sicer moški med sodniki porotniki v večini, njihova večina med sojenimi osebami pa je še očitnejša. Splošen zaključek teh primerjav je, da starejši porotniki sodijo mladim osebam, višje izobraženi pa sodijo večini obtoženih z nižjo izobrazbo. Primerjava poklicne strukture sojenih oseb pokaže, da upokojenci in administrativni delavci sodijo večinoma delavcem v industriji, prometu in gostinstvu. Upoštevajoč stališče, da poklicni sodniki pripadajo srednjemu sloju, lahko ugotovimo, da porota ni korektiv socialni pripadnosti poklicnih sodnikov. Kljub manjšemu številu žensk med sodniki porotniki se pojavlja vprašanje, ali glede na zastopanost med sojenimi osebami niso zastopane v zadostnem ali celo prevelikem številu. Razsojajoči porotniki in vr3te kaznivih dejanj Izhodiščna hipoteza za ta del raziskave je bila, da ni selekcije sodnikov porotnikov po strokovnosti glede na vrsto kaznivega dejanja. Gre za vprašanje strokovne porote, torej za sodelovanje takih porotnikov, ki bi mogli glede na s\ojo strokovnost nuditi poklicnim sodnikom strokovno (ne pravno) pomoč namesto sodnikov porotnikov-povprečnih občanov. V literaturi se stališča glede strokovne porote razhajajo. Argumente za strokovno poroto je možno resumirati v tem, da je pri današnjem razvoju tehnike in znanosti potrebno izbirati take sodnike porotnike, ki bodo zmožni dojemati vse bolj zapletena vprašanja, ki se pojavljajo v kazenskem postopku. Dr. Kamhi in dr. Čalija'1" izvajata na osnovi določb ZKP, ki govorijo o sestavi senatov za mladoletnike, zaključek, da je naš zakonodajalec začel sprejemati ideje o kvalificirani poroti. Dr. Dragoljub Dimitrijevic meni , da je težko najti odgovor na vprašanje, kakšno izobrazbo naj bi porotnik imel, da bi uspešnejše deloval. Meni, da pravna izobrazba spioj ne pride v poštev, ker nasprotuje sami ideji o poroti. Dr. Samuel Kamhi, dr. Branko Čalija! "Sistem porote u našoj zemlji" Sarajevo 1974, str. 23 Dr. Dragoljub Dimitrijevic: "Krivično procesno pravo", Beograd 1971, str. 85. Tudi druga strokovna znanja ne bi smela biti pogoj za določitev porotnikov, čeprav so lahko koristna. Opozarja, da se morajo takrat, kadar je za razjasnitev spornih vprašanj potrebno strokovno znanje, uporabiti izvedenci. Dr. Milenko Jovanovič sodi, da je osrednji in ključni problem porotnega sodstva v pomanjkanju strokovnosti in dejanske nezmožnosti porote, da kljub formalni enakopravnosti s profesionalnimi sodniki sodeluje v razpravljanju in odločanju o zadevi. Opozarja na stališča, da predstavlja strokovnost edino sigurno pot k poroti, v kateri bo dosežena dejanska enakopravnost med člani senata in s tem tudi demokratizacija sodstva. Porotno sojenje lahko prispeva k boljši organizaciji sodstva, če bo porota dopolnjevala sodnika s svojo strokovnostjo. Zato je potrebno za porotnike izbirati tiste, ki poznajo problematiko procesne zadeve in ki bodo v trenutku odločanja nad profesionalnim sodnikom, kar se tiče strokovnega znanja. Stališča proti strokovni poroti navajajo, da sodniki porotniki dajejo psihološki in etični prispevek k oceni dejstev, k vprašanju krivde in pri odmeri sankcije. V delo sodišča vnašajo zavest družbeno sredine, občutek pravičnosti in družbene potrebe. Za tako funkcijo porotnikov ni potrebno strokovno znanje. Pojavlja se tudi bojazen prevelikega solidariziranja v primerih, ko bi sodniki porotniki in sojene osebe izhajale iz istega poklica ali stroke. Podatki te raziskave so pokazali, da sodišča, ki jih je zajela raziskava, v nekaterih primerih kažejo določene težnje za izbiro posameznih kategorij sodnikov porotnikov glede na nekatera kazniva dejanja. Npr. pri kaznivih dejanjih zoper osebno dostojanstvo in moralo sta zaznavni dve težnji: glede starosti in glede izobrazbe.. Od najmanjše starostne skupine navzgor se veča zastopanost sodnikov porotnikov pri obravnavanju takih kaznivih dejanj. Primerjava udeležbe sodnikov porotnikov glede na izobrazbo pri teh kaznivih de ja- 3 » Dr. Milenko Jovanovič: "Porota u pravosudju Jugoslavije", Beograd 1958, str. 103 in 111. njih kaže možno tendenco glede večje udeležbe izobrazbenih skupin z višjo in visoko šolo. Čeprav je potrebno zbrane rezultate previdno tolmačiti zaradi manjšega absolutnega števila kaznivih dejanj po 16è poglavju KZ, je zaznavna težnja sodišč, da vabijo k sodelovanju pri sojenju kaznivih dejanj zoper osebno dostojanstvo in moralo starejše, a ne prestane, in višje izobražene sodnike porotnike s potrebnimi življenjskimi izkušnjami in razgledanostjo. Padal je so opazne razlike v naslednjih primerih: trgovci in gostinci sodelujejo kot razsojajoči sodniki pogosteje pri kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost in pri kaznivih dejanjih po členu 322 KZ. Ifa-dalje ugotavljamo večji delež delavcev v prometu kot razsojajočih sodnikov porotnikov pri kaznivih dejanjih po Členu 271 KZ. Tudi varnostniki izkazujejo večjo udeležbo pri sojenju kaznivih dejanj v prometu kot pri sojenju vseh kaznivih dejanj. Ti podatki kažejo, da sodišča v nekaterih primerih težijo k strokovni poroti, vendar so te težnje redke in previdne. Namen raziskave je bil odgovoriti na vprašanje, ali sodelovanje sodnikov porotnikov v praksi ustreza namenu laičnega sodstva. Že pri izbiri in izvolitvi sodnikov porotnikov se kažejo pomanjkljivosti v tem, da posamezni sloji prebivalstva niso ustrezno zastopani med sodniki porotniki, kar gre na škodo predvsem nižjim slojem in mlajšega prebivalstva. Glede na spoznanje, da so profesionalni sodniki predstavniki srednjega sloja, bi bilo pričakovati tako izbiro sodnikov porotnikov, da bi bila porota korektiv zastopanosti srednjega sloja v pravosodju. Vendar ugotavljamo, da ravno zaradi velike zastopanosti administrativnih delavcev med izvoljenimi sodniki porotniki tega stanja porota ne izboljšuje, ampak se vpliv srednjega admi nistrativnega sloja v pravosodju celo povečuje. Ni v skladu s funkci jo porotnega sodstva, da starejši porotniki sodijo mlajše, višje izobrazbena manjšina pa večini obtoženim z nižjo izobrazbo. - 2 79 - Glede vprašanja strokovne porote bi kazalo de lege ferenda razmisli ti o tem, ali razen pri mladoletniških senatih ne bi veljalo tudi pri sojenju nekaterih drugih specifičnih vrst kaznivih dejanj izbirati sodnike porotnike glede na njihovo strokovnost (promet, gospodarska kazniva dejanja). V takem primeru bi morala sodišča imeti bolj izčrpne podatke o sodnikih porotnikih, predvsem tiste, ki se nanašajo na njihovo strokovnost in izkušnje. Tako bi lahko sodišča razdelila sodnike porotnike po skupinah za tista posamezna področja oziroma vrste kaznivih dejanj, kjer bi bila strokovna porota potrebna. Sodišča bi morala razen tega spremljati udeležbo vsakega porotnika pri sojenju in preprečevati, da ne bi nekateri porotniki sodili v nekaj 10 primerih, medtem ko se nekateri porotniki sploh ne pojavijo pred sodiščem. Težiti bi morala k enakomerni obremenitvi vseh sodnikov porotnikov. 10. SODELOVANJE OBČANOV V KAZENSKEM SODSTVU IN JAVNO MNENJE (Marko Tušek) Kadar govorimo o sodelovanju občanov v kazenskem sodstvu kot o enem izmed tistih elementov v pravosodnem sistemu, ki naj zagotovi večjo pravno varnost in ne nazadnje, ki mogoče vodi tudi k podružbljanju prava oziroma njegove funkcije, se moramo vprašati, kakšen odnos do tega imajo občani sami, to je tisti, ki so ali sami sodelovali kot sodniki porotniki, ali so bili le "klienti" poroto, ali ho kako drugače Se slišali o tem institutu. Nedvomno gre tu za precej pomembno vprašanje. Namreč ni vseeno kako ljudje gledajo na nek pravosodni sistem, kako vanj zaupajo, ali jim ta daje občutek neke pravne varnosti ali ne. Že tako večina ljudi nima rada opravka s sodiščem, bodisi zaradi nekega strahu pred roko pravice (kajti večina od nas je v življenju že naredila kaj narobe),. bodisi zaradi kakih drugih okoliščin (npr. turobnost pravosodne stavbe, resnost, tišina in podobno). Glede na povedano verjetno ni nepomembno, da med tistimi, ki sodijo, sedijo tudi predstavniki "navadnih" ljudi. Pri pregledovanju literature, ki nam bi omogočila, da bi bilje spoznali mnenje občanov o poroti kot delu pravosodnega sistema, pa srno naletele na težave. Takih podatkov praktično ni, oziroma jih je zelo malo in dali so nam le grobo predstavo o tem. Tako se lahko pri našem prikazu opremo le na dve raziskavi. Prva je iz naših krajev in sicer gre za podatke, ki so bili zbrani poleti leta 1973 s javnomnenj sko raziskavo o "Poznavanju in vrednotenju prava in pravnih inštitucij v SR Sloveniji", katere nosilec je Peter Jambrek, izvajal pa jo je Inštitut za pravnopolitične in sociološke raziskave Pravne fakultete v Ljubljani. Druga raziskava prihaja iz Francije ; avtorja Philippe Robert in Bernard Laffargue obravnavata kazenski pravosodni sistem z zornega kota obtožencev. Že takoj je treba poudariti, da gre za dve popolnoma različni raziskavi, tako po številčnosti vzorca, kot tudi po njegovi strukturi. Vzorec pri prvi raziskavi je sestavljen iz 400 odgovorov. Od vseh anketiranih jih je stanovalo v središču Ljubljane 133 (33 %), v predmestju ali stanovanjski soseski mesta 65 (17 %), v manjšem kraju v okolidi Ljubljane, na vasi ali v manjšem vaškem zaselku pa jih je stanovalo 202 (50 %). Od vseh anketiranih je bilo 187 (47 /') moških in 213 (53 %) žensk. Po izobrazbeni strukturi je imelo največ anketirancev (145 ali 37,1 %) končano le osnovno šolo in le 32 (8,2 i) je končalo visoko šolo. Pri tem je mogoče še zanimiv podatek, da jo le 9 (3,8 i) anketirancev že sodelovalo na sodišču kot sodniki porotniki (- tu pa je treba omeniti, da na vprašanje o sodelovanju na sodišču ni odgovorilo 165 anketirancev in gre torej samo za 235 odgovorov). Če si omenjeno raziskavo pogledamo podrobneje, dobimo naslednje rezultate : Ha vprašanje: "Ali bi imeli raje, da bi o vaši zadevi razsojali: a) sodnik sam, b) sodnik in porotniki, c) vseeno." je večina anketirancev zavzela stališče, da naj bi o zadevi razsojal sodnik skupaj s porotniki. Od 391 veljavnih odgovorov je tako stališče zavzelo 256 anketirancev ali 65,5 71 anketirancev ali 18,2 % se je odločilo samo za sodnika, 64-tim anketirancem ali 16,4 i pa je vseeno. Popolnoma drugačno podobo pa kaže prej omenjena francoska raziskava. Res gre za povsem drugačen vzorec in s tem tudi za povsem drugačne odgovore. Vzorec sestavlja 31 oseb, od tega 23 moških in 8 žensk, pri tem 11 mladoletnikov. Glede na prebivališče jih je polovica iz Pariza, polovica pa iz dežele. Poudariti pa je treba, da gre tu za storilce kaznivih dejanj (zoper družino, zoper moralo, narkomanija, tatvine, promet, politična dejanja). Splošna slika kaže, da anketiranci niso zadovoljni s porotniki. Bojijo se, da so porotniki nesposobni dojemati motive in vzroke ter - 282 upoštevati človekovo resnico} sodijo po tem, kar so slišali o dejstvih, vendar ne vedo vselej vse resnice. Porotniki so slišali le eno stran, ostale pa ostajajo skrite. To pomeni, da bodo sodili nekoga le na osnovi pričevanj ; ne bodo se vprašali, zakaj je nekdo npr. nekam vlomil, s kakšnim ciljem. Nadalje pravijo, da je intelektualni nivo porotnikov nezadovoljiv, pri tem pa je od inteligentnosti porotnikov odvisna tudi sodba. Torej je za obtoženca odvisno mnogo od sreče na kakšnega porotnika bo "naletel". Porotnikom očitajo, da ne poznajo zakona, še manj pa poznajo polo' , ki nastopi za obsojenca. Ne poznajo zaporov in težkega položaja v njih. Po nekem mnenju porota razvija razredno maščevalno pravico, saj ni pravično sestavljena. V poroti so sami meščani, nikoli nobenega delavca. LITERATURA 1. Pravo in sodstvo v samoupravni družbi - vprašanja podružbljanja pravnih norm, sodne funkcije in pravosodnih inštitucij, uredil Peter Jambrek, izdala Pravna fakulteta v Ljubljani, založila Dopisna delavska univerza - Univerzum, Ljubljana 1979, strani 56, 71, 77 in 78. 2. Philippe Robert in Bernard Laffargue, L*image de la justice criminelle dans la société - le système penai vu par ses clients, Deviance et controle social, SEPC 1977, št. 22, strani 18, 23, 24, 172, 173, 174 in 175. VLOGA SODNIKOV POROTNIKOV PRI ODLOČANJU V KAZENSKEM SODSTVU V PRI SEDITI ŠKETI SISTEMU JUGOSLOVANSKEGA TIPA 1. UVOD (Peter Kobe) Pri uvedbi prisedniškega sistema v sodstvo v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni je bila od vsega začetka konceptualna zasnova, da sodišča sodijo na prvi stopnji v zborih treh ali petih sodnikov, te zbore pa sestavljajo eden ali dva poklicna sodnika in dva oziroma trije sodniki porotniki; ti so po tej zasnovi enakopravni člani poklicnim sodnikom in naj odločajo o vseh vprašanjih, o katerih jo treba odločati na glavni obravnavi no glede m to ali gre za t.i. dejanska ali pravna vprašanja (procesnopravne ali materialno pravne narave). Enak. o pravno st vseh članov sodnega senata v kazenskih zadevah pri odločanju, za katerega je sicer uveljavljeno večinsko načelo, je seveda najpomembnejša pri sprejemanju končne odločitve, t.j. sodbe, po opravljeni glavni obravnavi na podlagi tajnega posvetovanja in glasovanja. Družbeno politična podlaga za taksno ureditev je bila v koncepciji, da gre pri tem za uveljavljanje načela o ljudstvu kot edinem suverenem nosilcu enotne oblasti s tremi funkcijami; zakonodajno, sodno in izvršilno funkcijo. Konkretna izvedba te koncepcije pa se kaže ravno v aktivnem sodelovanju predstavnikov ljudstva pri sojenju, kjer naj jim dejstvo, da tvorijo le-ti v sodnem senatu, večino, tudi omogoči enakopraven ali celo odločilen vpliv in veljavo. Ta konoepci-ja je bila do 1.1.1954, ko je začel veljati novi zakonik o kazenskem postopku, dosledno izvedena vendar le pri sodiščih prve stopnje na spodnjem delu sodne organizacije pri tedanjih okrajnih in okrožnih sodiščih. Po sovjetskem vzorcu pa je bila tako zamišljena sodna organizacija Se razširjena z možnostjo, da je enako sestavljen senat kot bi sodil na glavni obravnavi, lahko že pred tem na t. i. pripravljalni seji odločil, da se postopek ustavi iz določenih razlogov procesno ali materialno pravne narave. Takšna organizacijska shema se v nadaljnem obdobju do danes ni bistveno spremenila, čeprav se lahko po družbeno politični zasnovi od leta 1974. dalje drugače razlaga. Sama po sebi pa je, če odmislimo krajše obdobje, ko so bili tudi med poklicnimi sodniki neprav- nlki (laiki), odprlo vprašanje, kako to resnično funkcionira s drugimi besedami izraženo, kakšen je resnični sodnikov porotnikov prispevek pri končni odločitvi, koliko so ti lahko in resnično samostojni pri svoji odločitvi, ali izvršujejo zamišljeno vlogo ali pa so samo privesek poklicnim sodnikom zaradi zunanje formalne zadovoljitve nekemu političnemu postulatu. Takšna in podobna vprašanja se zastavljajo vedno znova, odgovori nanje pa so doslej večina rezultat apriornega stališča do same institucije ; to je popularno nujno pritrdilno, nepopularno, čeprav celo bolj argumentirano, pa povsem odklonilno. Od tod tudi ideja, da je mogoče in treba iskati odgovor na to vprašanje s proučevanjem takšnega ali drugačnega sistema v njegovem funkcioniranju ne pa z razlago pravne ureditve. Proces sprejemanja odločitve po skupini ljudi je sicer mogoče tudi pravno urediti in celo dosti nadrobno upoštevaje tudi spoznanja drugih znanosti o tem procesu npr. zlasti s psihološkega in sociološkega zornega kota. In tudi pri tem je treba upoštevati, da je sprejemanje neke odločitve po skupini ljudi lahko seštevek individualnih odločitev v enostavnih stvareh, v vsaki količkaj zapleteni stvari pa to ni in je končna odločitev rezultanta številnih dejavnikov (objektivne in subjektivne narave). Ti determinirajo tako posamezne člane skupine pa tudi skupino kot celoto, ki pa ravno ni samo preprost seštevek njenih članov, temveč posebna kvaliteta podvržena svojim posebnim zakonitostim, ki še daleč niso vse spoznane. Končno pa še tako primerna pravna ureditev sama zase še ne pomeni ničesar, odločilno je, kako živi v praksi. In če se na stvar tako gleda, potem se nujno postavi vprašanje, lato proučiti funkcioniranje prisedniškega sistema (podobno velja tudi za proučevanje porotniškega sistema) v praksi kazenskega pravosodja prav v tistem delu, ki je najpomembnejši, to je, pri odločanji!? Čeprav so se sporadično pojavljale in se še pojavljajo težnje, da bi moralo biti posvetovanje in glasovanje sodniškega kolegija javno, ostaja to ne samo po inerciji temveč iz čisto načelnih razlogov izključeno od javnosti, s tem pa ni dosegljivo za neposredno opazovanje in ocenjevanje. Bili so sicer poskusi, da se ta ovira odstrani, vendar je prevladalo stališče, da je popolna diskrecija v tej fasi kazenskega postopka bolj pomembna kot pa ev. korist za znanstveno proučevanje procesa odločanja. 2. METODOLOGIJA RAZISKOVANJA (Katja Vodopivec) 2.1. Dosedanje raziskave v Jugoslaviji V Jugoslaviji sta bili doslej objavljeni dve raziskavi, ki obravnavata sistem porote pri nas in sicer: - KAMHI, 3. - ČALIJA, B.: Sistem porote u našoj zemlji, Sarajevo 1974 in - VASILJEVIČ,T.ičtoUčešče gradana u sudenju na teritoriji socijali-stičke autonomne pokrajine Vojvodine, Novi Sad 1975. Obe ra zi sitavi sta empirični in vsebujeta podatke vsaka za svoje regionalno območje (Sarajevska za območje Bill). V obeh raziskavah so bili uporabljeni anketni vprašalniki. Ker je vojvodinska raziskava predstavljena v publikaciji bolj izčrpno bomo najprej analizirali sestav anicet za to raziskavo. Pri raziskavi za avtonomno pokrajino Vojvodino sta bila uporabi.jena dva anice tna vprašalnika, ki sta bila poslana : eden predsednikom občinskih in okrožnih sodišč in drugi sodnikom porotnikom, ne glede na to ali so imeli izkušnje o sojenju pri civilnih ali kazenskih stvareh, ker raziskava pač raziskuje sistem porote v celoti in ne posebej glede na vrsto zadev, ki so v obravnavi (civilne ali kazensko). Predsedniki sodišč, ki na večjih sodiščih običajno niso sani razsojajoči sodniki, so odgovarjali na tele vrste vprašanj» vpraš. 1-19 terjajo odgovore s sumarnimi podatki za vse sodnike (npr. razdelitev po starosti in spolu, ali npr. politična pripadnost sodnikov porotnikov ipd.) kar je ‘terjalo obsežno predhodno analizo stanja na sodišču, ki je morala biti narejena za ta namen in to ne po enotnih kriterijih, ki bi bila podrobno sporočena sodiščem; vpraš. 22 - 39 obsegajo večinoma odprta vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti le na podlagi posplošenih ocen (npr. kakšen vpliv ima na klicanje porotnikov okoliščina, da se ti pogosto ne odzovejo ali da so neprimerni za sodelovanje) in vsebujejo, dva ali več vprašanj, zato ne more biti jasno na katero od vprašanj je odgovor dan; vpraš. 41 - 51 obsegajo izmenično vprašanja, ki terjajo odgovore m podlagi posplošenih ocen (kot je navedeno zgoraj) in deloma stališča, ki so formulirana kot stališča sodišč (?) in ne kot stališča predsednikov sodišč (npr. kakšno je mnenje sodišča glede specializiranih sodnikov porotnikov ...). Porotniki so odgovarjali na dosti manj obsežen anicetni vprašalnik, ki je bil sestavljen iz 8 vprašanj o dejstvih (npr. starost, spol), 3 vprašanja o interesnih in 5 vprašanj o posplošitvah o več stvareh hkrati (npr. "Glede na to, da so nekatere zadeve te žice in zamotane, ali ste vedno sposobni razumeti, o čem se razpravlja, in razumeti tisto, kar govorijo tožilec, obtoženec ali zagovornik. Kako se spnzn -vate z zadevo, ki je predmet sojenja ! pred glavno obravnavo ali med njo"?). V raziskavi,ki je bila opravljena v Bosni in Hercegovini, anketni obrazci niso v celoti objavljeni, so pa vprašanja večinoma navedena med analizo. Anketna vprašalnika sta bila v tem primeru poslana razsojajočim sodnikom in sodnikom porotnikom (deloma dopolnjeno tudi z razgovori) in sta večinoma vsebovala vprašanja, ki so terjala posplošene odgovore. 2.2. Predmetna raziskava se je skušala takim čerem in težavam kolikor mogoče izogniti. Zato smo čim bolj omejili število posplošenih vpr - sanj, dodali pa smo eksperiment, ki je terjal odločitev anicetiranca o konkretni zadevi. Tako je postala sestava vprašanj naslednja: Vprašalnik za ka- v.. Število odgovorov zenske sodnike - vprašanja, ki se nanašajo na odločitev o zadevi 5 - vprašanja o dejstvih 15 - vprašanja o posplošitvah 6 - vprašanja o stališčih 5 Vprašalnik za sodnike porotnike Skupa j 29 - vprašanja, ki se nanašajo na odločitev o zadevi 5 - vprašanja o dejstvih 12 - vprašanja o posplošitvah 12 - vprašanja o stališčih 2 Skupaj 31 Posebno pojasnilo terja v tem primeru eksperiment, ki je zahteval odločitev o zadevi. Že od vsega začetka smo se zavedali, da situacija individualnega odločanja samo na podlagi pismenega gradiva ni in ne more biti enaka z odločanjem v senatu na podlagi opravljene glavne obravnave v prisotnosti udeležencev. Ker pa nimamo možnosti analizirati poteka diskusij na sejah senatov, smo se morali za nadomestilo zadovoljiti s primerjavo individualnih odločitev s odločitvami sprejetimi na sejah senatov v istem simuliranem primeru. Tako smo po naši oceni dobili posreden in deloma približan vpogled v evenivo! no različnost stališč, ki'se morajo v dinamiki razgovora m seji senata oblikovati v končno odločitev. Pri tem smo se seveda zavedali, da se skušamo resničnosti zgolj približati glede na to, da je ne moremo opazovati neposredno. V V tem eksperimentu in pa v skrčenem številu posplošenih in odprtih vprašanj se slovenska raziskava bistveno razlikuje od ostalih dveh, - 289 doslej opravljenih v Jugoslaviji. 3. IZVEDBA RAZISKAVE (Ludvik Vidmar) Glede na osnovni koncept tega dela raziskave, po katerem naj se sodnik porotnik in poklicni sodnik postavita v položaj, v katerem sta pri izvrševanju njune funkcije odločanja, je bilo treba pripraviti konkreten primer, o katerem bi bilo treba odločiti o obeh poglavitnih vprašanjih t.j. o vprašanju krivde in kazni. Pri konstrukciji primera so bili odločilni naslednji kriteriji; primer naj bi obsegal kaznivo dejanje iz stvarne pristojnosti nekdanjih občinskih sodišč) primer naj bi bil izbran izmed kazenskih zadev takšne vrste, ki so bili pravnomočno končani z obsodilno sodbo v zadnjih dveh letih; primer naj bi bil enostavnejši, dostopen in razumljiv sodnikom porotnikom, aktualen in družbeno pomemben. Glede na te kriterije in potem ko so bili pregledani spisi petih občinskih sodišč z območja dveh okrožnih sodišč je bilo izločenih deset primerov iz obdobja 1976 in 1977, od teh pa izbran eden kot podlaga za pripravo skonstruiranega primera. Ker so bili v anketo in eksperiment vključeni tudi sodniki in sodniki porotniki z območ;i sodišča, ki je primer sodilo, so bile v skonstruiranem primeru nekatere dejanske okoliščine spremenjene vendar samo toliko, do so bile ohranjene temeljne značilnosti razsojene zadeve. Gradivo, ki je bilo razposlano sodnikom porotnikom in poklicnim sodnikom je bilo, sestavljeno iz dveh delov; iz obtožnega akta, ki je bil glede na pravno kvalifikacijo primem, obtožni predlog in zato ni vseboval obrazložitve; iz gradiva o poteku dokaznega postopka na glavni obravnavi predstavljeno s kratko vsebino izpovedbe obtoženca, prič in listin. Za sodnike porotnike je bilo pripravljeno tudi besedilo tistih določb kazenskega zakona SFRJ in kazenskega zakona SR Slovenije, ki jih je bilo treba uporabiti za pravno presojo zadeve. Poleg tega gradiva so dobili vsi adresati tudi anketne vprašalnike in sicer posebej pripravljenega za sodnike porotnike in drugačnega za poklicne sodnike. (Vse to gradivo je priloženo in je del končnega poročila o raziskavi). Preizkušnja obeh vprašalnikov je bila opravljena na območju enega od občinskih sodišč. Desetim slučajno izbranim sodnikom porotnikom, je bil poslan vprašalnik s gradivom, enako pa je bilo anketiranih pet poklicnih sodnikov; eni kot drugi pozneje niso bili več anketirani, odgovore petih poklicnih sodnikov pa smo zaradi slabšega odziva v končni anketi vključili v končni vzorec. Na podlagi te preizkušnje sta bila oba vprašalnika deloma dopolnjena oziroma popravljena. V končno anketo je bilo leta 1979 vključenih 273 po metodi vzorca izbranih sodnikov porotnikov iz vse Slovenije, ki so še sodili v kazenskih zadevah in 51 poklicnih kazenskih sodnikov (spremni dopis je v prilogi). Sodniki porotniki so vrnili 174 izpolnjenih vprašalnikov, od poklicnih sodnikov pa samo 27. Drugi del eksperimenta (glej spredaj ) je bil izveden tudi leta 197:' pri petih temeljnih sodiščih in njihovih enotah in sicer pri temeljnem sodišču v Ljubljani, Kopru, Mariboru, Celju in Novem mostu; skupno je bilo angažiranih 79 senatov (Ljubljana 28, Koper 5> Maribor 24, Celje 20 in Novo mesto 10) odgovore pa smo dobili od 37 senatov. Eksperiment je bil opravljen s posredovanjem predsednikov temeljnih sodišč po poprejšnjem soglasju predsednika Vrhovnega sodišča SNS in predsednikov višjih sodišč. Hipoteze eksperimenta so bile naslednje: - individualne odločitve sodnikov porotnikov so drugačne kot individualne odločitve poklicnih sodnikov; - odločitve sprejete na sejah senatov so podobne individualnim odločitvam poklicnih sodnikov in so različne od individualnih odločitev sodnikov porotnikov; - odločitve sprejete na sejah senatov so glede izreka o krivdi enako odločitvam individualnih poklicnih sodnikov in so različne od individualnih odločitev poklicnih sodnikov o kazni. “* ' Mentor pri tem delu raziskave je bil prof.dr. Peter Kobe, - 291 4. .RAZPRAVA 4.1. Primerjave med sodniki in porotniki (Ludvik Vidmar) I. Prva hipoteza je bila v tem, da so individualne odločitve sodnikov porotnikov drugačne kot individualne odločitve profesionalnih sodnikov. 1. Odločanje o krivdi: Skoraj 3/4 porotnikov je odločilo, da je obdolženec iz preizkusnega primera kriv, dočira je bilo taksnega mnenja nekaj več kot polovic' sodnikov. Razlika med skupinama je statistično pomembna. Preglednica št. Odločitev 1 Porotniki št. Sodniki št. Porotniki < Sodniki g je kriv 109 18 74,7 56,3 ni kriv 37 14 25,3 43,0 Skupaj 146 32 100 100 Hi 2 ■ =: 3,497} mejno značilen na ravni 0,06 2. 0 kazni in njenih značilnostih Primerjamo lahko le izreke v odgovorih, ki se nanašajo na pogojnost kazni. Pogojna obsodba je postala v skladu z določilom čl. 52 KZ SFRJ sankcija posebne vrste. Več sodnikov se je odločilo za to obliko sankcije kot porotnikov, iz česar lahko sklepamo, da so bili sodniki milejši v kaznovanju kot porotniki. * * Redakcija prof.dr. Katja Vodopivec Sankcija Porotniki št. Sodniki št. Porotniki p Sodniki r' Pogojna 90 17 82,6 94,4 Nepogojna 7 1 6,4 (5,6) Brez odg. o pog. 12 - 11,0 - Skupaj 109 18 100 100 Z upoštevanjem "brez odgovora" kot nepogojnih sankcij je hi neznačilen. Nato milejše kaznovanje pa je mogoče sklepati zlasti, če upoštevamo tudi 12 odgovorov (preglednica št. 2), ko porotniki niso odgovorili na vprašanje o pogojnosti, odločili pa so se za izrek kazni v naslednjem: - zapor 5 odgovorov, - denarna kazen 7 odgovorov. Skupno bi se torej ob takšni razlagi odločilo za nepogojno kazen 19 porotnikov ali 17,4 %• Takšna situacija pa je celo še bolj izrazita glede na to, da se jo le eden od sodnikov odločil za kazen enega leta zapora (ki ekstremno odstopa od vseh kazni, določenih od ostalih sodnikov.) Okoliščine po čl. 41 KZ SFRJ so tiste okoliščine, ki vplivajo na višino kazni v tem smislu, ali bo odmerjena kasen milejša ali hujša. Kazenski zakon našteva nekatere od teh okoliščin primeroma, njihova uporaba je torej fakultativna, prepuščena oceni in ugotovitvi sodišča kako in na kakšen način jih bo uporabilo (v breme ali v korist obdolženca). Tako so najbolj pogoste tiste okoliščine, ki jih je zakon že naštel. Po svoji višini je torej kasen tudi Odraz teh okoliščin, njihove uporabe in njihove kombinacije, glede na to, katere od njih vzame sodišče kot obte ževaine in katere šteje kot olajševalne. Sodniki so bolj pogosto upoštevali olajševalne okoliščine, kot pa porotniki, medtem ko so porotniki podobno uporabljali ali obteSevaIne ali olajševalne okoliščine. Preglednica št. 3 Okoliščine Porotniki št. Sodniki št. Porotniki (ff % Sodniki $ Olajševalne 53 15 51,5 83,3 Obteževalne 43 1 41,7 5,6 Obt. + olajšev. 7 2 6,8 11,1 Skupaj 103 18 100 100 Hi2 = 8,67$ statistično značilen na ravni 0,01 Razlika med skupinama je statistično pomembna. Sodniki so torej z uporabo olajševalnih okoliščin kazen prilagajali, kaznivemu dojanju milejse in osebnosti storilca; to pomeni hkrati tudi/kaznovanje kot pa pri porotnikih, kot smo to ugotavljali pri nepogojnih obsodbah. Gornja razlika je potrjena tudi s primerjavo števila up o štev, 'ih okoliščin. Sodniki so večinoma upoštevali po 3 okoliščine (tudi ■’ ali 4), porotniki pa praviloma le eno okoliščino. Preglednica št. 4 Okoliščine Porotniki št. Sodniki št. Porotniki cf /° Sodniki /0 1 okoliščina 56 1 54,4 5,6 2 okoliščine 35 2 34,0 11,1 3 okoliščine 10 11 9,7 61,1 4 okoliščine 2 4 1,9 22,2 Skupaj 103 18 100 100 Hi2 » 46,407? značilen na ravni 0,000 2 Hi je visoko značilen, kar kaše na statistično pomembnost razlik med osnovnima skupinama. Sklep o prvi hipotezi bi torej bil v tem, da smo ugotovili razlike med individualnimi odločitvami porotnikov v primerjavi z odločitvami poklicnih sodnikov. Te razlike se kažejo zlasti v odločitvi o krivdi, pri odločitvi o kazni pa se kažejo v tem, da so se sodniki bolj pogosto odločali za pogojno obsodbo, kot milejšo obliko kazenske sankcije. Razlika je tudi pri uporabi okoliščin iz čl. 41 KZ SFRJ, saj so sodniki bolj pogosto uporabljali olajševalne okoliščine, upoštevali pa so pri odmeri kazni tudi več okoliščin kot porotniki. II. liaša naslednja hipoteza, katero smo preverili, je bila v tem - da so odločitve, sprejete na sejah senata, podobne odločitvam profesionalnih sodnikov in različne od individualnih odločitev sodnikov porotnikov. 1. Primerjava odločitev sodnikov z odločitvami na sejah senata Pri odločanju o krivdi ugotovimo skladnost odločitev. Odločitve sodnikov so bile skoraj enake odločitvam senatov, ki jih je ta sprejel na seji, ko je odločal o krivdi. Opažamo tudi, da se je delež kriv-dorekovše nekoliko znižal. Preglednica št. Odločitev 5 Sodniki št. Senati št. Sodniki i . Senati P je kriv 18 18 56,2 51,5 ni kriv 14 17 43,8 48,5 Skupaj 32 35 100 100 Razlike statistično niso značilne Pri odločanju o kazni so "bile odločitve sodnih senatov na sejah podobne odločitvam, ki so jih individualno sprejeli poklicni sodniki. Preglednica št. 6 Kazen Sodniki št. Senati št. Sodniki $ Senati % Pogojna 17 16 94,4 80,9 Ile po go j na 1 2 5,6 11,1 Slcupa j 18 10 100 100 Razlike statistično niso značilne. 2, Primerjava odločitev porotnikov z odločitvami na sejah senate Pri odločanju o krivdi je razlika precejšnja, saj se je za l/4 več porotnikov individualno odločilo za obsodilno sodbo, kot pa je to bilo sklenjeno na sejah senata • Preglednica št . 7 Odločitev Porotniki št. Senati št. Porotniki of p Senati /> je kriv 109 18 74,7 51,5 ni kriv 57 17 25,3 48,5 Skupaj 146 35 100 100 2 Hi = 7,276, značilen na ravni 0,01 Razlika je tudi pri odločanju o kazenski sankciji, senat je namreč izrekel več pogojnih obsodb, kot pa so to individualno odločili sodniki porotniki. Ob upoštevanju 12 odgovorov porotnikov, ki se niso izrekli glede pogojnosti, postane razlika še bolj očitna. - 296 Pr e (tl ednica at« 8 Sankcija Porotniki at. Senati at. Porotniki d p Senati Pogojna 90 16 82,6 88,9 ITepogojna 7 2 6,4 11,1 Brez odgovora o pogojnosti 12 - 11,0 - Skupnj 109 18 100 100 2 Z upoštevanjem "brez odgovora" kot nepogojnih obsodb je hi neznačilen. Izhajajoč iz hipoteze lahko sklepamo, da so bile individualne odločitve porotnikov drugačne od odločitev, ki so jih senati aprejeli na sejah, bolj glede vprašanja krivde, kot pa glede vrste kazni. III. Zadnja hipoteza je bila v tem, da so odločitve sprejete na sejah senatov, podobne individualnim odločitvam poklicnih sodnikov glede izreka o krivdi in različne od individualnih odločitev poklicnih sodnikov glede izreka o kazni. Razlike v odgovorih so premajhne, ebbi hipotezo lahko sprejeli ali zavrgli. IV. Potrditev postavljenih hipotez odpira vrsto vprašanj. Z zbranimi podatki bomo skušali odgovorit i na nekatere od njih. Spremembe mnenja V obeh skupinah anice tiranih je več kot polovica vprašanih odgovorila, da mnenja o krivdi med branjem gradiva ni spreminjala. Spreminjanje mnenja o krivdi Porotniki št. Sodniki št. Porotniki d Sodniki c ■ /-' da 59 11 40,7 35,5 ne 85 20 58,6 64,5 brez odgovora 1 - 0,7 - Skupaj 145 31 100 100 2 Hi" ni značilen Hi izključeno, da bi lahko tu iskali tiste dejavnike, ki.privedejo do temeljnih razhajanj o glavnih vprašanjih v odločanju. Vzroke za to lahko izvajamo iz: - obsega in načina seznanitve s zadevo, - ocene pomena posvetovanja pred odločitvijo na seji senata, - izkušenj in izobrazbe sodnikov porotnikov, - nekaterih osebnih lastnosti anketirancev. 1. Seznanitev z-zadevo Menimo, da je ta faza dokaj pomembna. Po eni strani lahko porotni' ' v tej fazi dela v senatu spoznajo zadevo glede na svoje osebne ' ' nosti dojemanja, po drugi strani pa je tu stvar sodnikove razlage. Slednje nosi v sebi možnost usmeritve porotnika v željeni smeri, a) (Jas seznanitve Tako sodniki kot porotniki večinoma ocenjujejo čas seznanitve v razmaku 5 do 10 minut. Razlike statistično niso pomembne. Ocena časa seznanitve z zadevo Porotniki št. Sodniki št. Porotniki r.f P Sodniki P manj kot 5 min. 17 5 11,6 15,6 5 - manj kot 10 minut 74 20 50,7 62,5 10 minut in več 55 7 37,7 21,9 Skupa j 146 32 100 100 2 Hi' neznačilen V-* Očitno je, da večina rabi več kot 5, tudi več kot 10 minut zn sezup - nitev s zadevo. Upoštevali smo razlike v odločitvah in spreminjanje mnenj. Če torej odločitve niso enostavne, čas seznanitve z zadevo pa je kratek » lahko močno dvomimo, da je tako ocenjeni čas ustrezen za razumevanje dejanske in pravne problematike. b) ITačin seznanitve Poleg časa seznanitve smo poskušali ugotavljati tudi način kako se porotniki seznanijo z zadevo pred obravnavo. Domnevali smo, da je bilo branje spisa najpopolnejše in na j ob j elctivne j š e. Odgovori kažejo, da je najbolj razširjena ustna metoda pojasnjevanja: predsednik senat1, poroča ali temeljito, ali pa tudi bežno. Preglednica št. 12_ Način seznanitve Porotniki št. Sodnlki št. Porotniki i» Sodniki i Branje spisa 26 1 17,8 3,1 Bežni pregled spisa 4 - 2,7 - Temeljita ustna seznanitev po predsedniku senata 76 17 52,1 53,1 Površna ustna seznanitev po predsedniku senata 39 14 26,7 43,8 Se ne seznani 1 - 0,7 - Skupaj 146 32 100 100 ? Hi' = 13,540$ slabo značilen na ravni 0,09 2 Razlike med skupinama so mejno značilne (ili je mejno značilen m 0,09). Rekli smo, da je uporabljena predvsem metoda ustreznega seznanjanja porotnikov z zadevo. Predhodno smo ugotovili, da se v ta namen porabi premalo časa. 'Ne bo zgrešena domneva, da je referat predsednika senata pogojen z njegovimi osebnimi, strokovnimi in izkustvenimi lastnostmi, kar pogojuje tudi smer odločanja. Ta usmeritev odseva v odločitvi senata na seji, je pa drugačna, kot so individualne odločitve porotnikov, kajti ti so to svojo individualno odločitev podredili skupni usmeritvi in odločitvi. c) Posvetovanje na seji Po končani obravnavi se senat posvetuje o vprašanjih, o katerih mora odločati. V tej fazi je podana možnost, da si člani senata razjasnijo nejasnosti, porotniki dobijo ustrezna pojasnila, dejanske in pravne narave. Predsedniki senata lahko razložijo oporne podrobnosti in tudi omilijo lastne dvome in dileme v razpravi o teh vprašanjih. Ta faza nedvomno daje široke možnosti za razčiščevanje nasprotij in polarizacijo mnenj. Zakon o kazenskem postopku ne zahteva soglasne odločitve, temveč le večinsko, zato tudi dopušča pravico porotnikom do lastnega mnenja, celo do obrazložitve tega mnenja v posvetovalnem zapisniku (t.i. posebna mnenja, 3. odst. 89. čl. ZKP). Z našimi vprašanji, kako porotniki oziroma sodniki ocenjujejo to fazo dela v senatu, smo skušali dobiti odgovore, is katerih bi 1 sklepali, kaj se v resnici dogaja na tem posvetu: ali je to zgolj formalnost, ali se na posvetovanju izčrpajo vprašanja in dileme le včasih, ali pa večinoma. Odgovori so nam sicer pokazali razlike v oceni posvetovanja med skupinama, vendar statistično razlike niso pomembne. Izgleda, da posvetovanja niso formalnost, vendar imajo o izčrpnosti posvetovanja porotniki boljše mnenje kot pa sodniki. Ocena posvetovanja Porotniki št. Sodniki št. Porotniki rt/ /3 Sodniki . k Formalnost 6 - 4,1 - Včasih izčrpno, včasih normalno 65 18 44,5 56,2 Navadno izčrpno 75 14 51,4 43,6 Skupaj 146 32 100 100 2 Hi ni značilen. d) 0 prihodnji ureditvi Vprašanja so bila zastavljena z domnevo, da bodo morda odgovori tudi pokazali, kako porotniki ocenjujejo svoje sedanje sodelovanje. Jasno je, da gre za precejšnje tveganje, kajti ne smemo prezreti možnosti, da porotniki nimajo predstave, kako bi spremembe lahko izgledale. Zaradi tega smo ponudili možnost odgovorov na vprašanja : - o spremembi v načinu sojenja, - o spremembi v strukturi porotnikov. K prvi možnosti so nas vodili že navedeni in omenjeni razlogi in razprave o podružbljanju sodstva. Drugo možnost zasledimo v raziskavah, ki so bile opravljene in so omenjene spredaj. Glede na ugotovitve v raziskavi Vojvodini, je moč zaključiti, da porotniki menijo, da bi bila za boljše izvrševanje dolžnosti in samostojnejši odnos do stalnega sodnika, potrebna določena izobrazba. So mnenja, do je koristnost sodelovanja sodnikov porotnikov v sojenju odvisna od šolske izobrazbe in dolžine porotniškega staža (cit. delo, str. 20l). Iz sarajevske raziskave izhaja kot možnost tudi uvedba kvalificirv.no porote. Večina sodnikov je bila temu naklonjena, pa tudi večina anketiranih porotnikov. Avtorja te raziskave pa pri tem ugotavljata, da zahteva po kvalificirani poroti pomeni bolj selektiven izbor porotnikov, ki bi morali biti dovolj izobraženi in pa z življenjskimi izkušnjami, kar pa seveda ni kvalificirana porota v pravem pomenu (cit.de. 114 in nasi.). 301 - O načinu prihodnjega sodelovanja občanov pri sojenju smo ugotovili, da skoraj tretjina porotnikov in ena petina sodnikov želi spremembe. Preglednica št, 14 Hačin sodelovanja v prihodnje Porotniki st. Sodniki št. Porotniki si n Sodniki r1 Sedanji način ustrezen 101 26 69,2 81,3 V prihodnje brez sodelovanja — 1 - 3,1 Samo odločanje o krivdi 40 5 27,4 15,6 Samo odločanje o kazni 5 - 3,4 - Skupa j 146 32 100 100 Hi'5 = 7,633} značilen na ravni 0,05. Strokovnost porotnika ocenjujemo tudi s pomočjo njegovih izkušenj in izobrazbe. Menimo namreč, da oboje (ali pa eno ali drugo) lahko prispeva k večji samostojnosti, neodvisnosti in odločnosti porotnika. Postavlja se nam namreč vprašanje ali ne bi morda porotnik z več izobrazbe (po ugotovitvah citiranih raziskav) ali z več izkušenj prispeval k drugačnim odločitvam. Preglednica št. 15 Mnenje o strokovnosti porotnikov v prihodnje Porotniki št. Sodniki št. Porotniki st /0 Sodniki 4 Kot doslej 82 18 56,2 56,2 Ustrezna razba strokovna izob- 10 — 6,8 - Ustrezne kušnje strokovne iz- 33 3 22,6 9,4 Ustrezna razba in kušnje strokovna strokovne izob- iz- 21 11 14,4 34,4 Skupa j 146 32 100 100 Hi'- neizračunljiv Pri tem pa selijo porotniki predvsem več izkušenj, sodniki pa izobrazbe in izkušenj. Le nekaj nad polovico porotnikov in sodnikov se zadovoljuje s sedanjo strokovno ravnijo porotnikov. Pri iskanju vzrokov, ki so pogojevali različnost odločitev članov senata smo torej prišli do nekaterih ugotovitev: - ugotovljene razlike med individualnimi odločitvami porotnikov in sodnikov omogočajo oceniti tiste prevladujoče vplive, ki usmerijo skupno odločitev na soji cenata } - razhajanje končnih kolektivnih odločitev z individualnimi je treba iskati v tem, da je čas seznanitve z zadevo očitno prekratek, da bi porotniki lahko kritično ocenili zadevo, temveč poročilo v večini primerov pogosto nekritično sprejmejo} - ta nekritičnost se nato nadaljuje na posvetovanju na seji senata potem, ko so pod vtisom usmerjenega poročila sodelovali na obravnavi in pod taksnim vtisom sodelujejo na posvetovanju.} - tako sodniki kot porotniki do neke mere zaznavajo težave in neustreznost takega sodelovanja, saj del njih skuša najti izhod v določenih spremembah v načinu sojenja, ali pa v spremembah v izkustvenem profilu porotnikov. e)0 izkušnjah o sojenju Izkušnje pri sojenju lahko iščemo v tem kolikokrat so bili porotni!':! že izvoljeni, oziroma po funkcijski dobi sodnikov. Preglednica št. 16 Leto izvolitev Porotniki št. Sodniki št. Porotniki rf Sodniki /■> 1974 in 1975 124 16 85,6 51,7 1976, 77, 78 21 15 14,4 48,3 Skupa j 145 31 ICO 100 Hi = 19,925} značilen na ravni 0,005 Očitno jo, da so sestavljali anice tirani skupini glede na leto izvolitve različno struktuirani člani. Pri porotnikih imajo večino tisti, ki imajo dalji porotnišlci staž, dočim se to razmerje pri skupini sodnikov tako porazdeli, da je število sodnikov s več kot 3-letnim stažem skoraj enako tistim s krajšim stažem. Razlike so statistično visoko pomembne. Podobno bi morda lahko primerjali sodniške izkušnje s starostjo, torej z možnostjo življenjskih izkušenj. Podatki so pokazali, da jo bila večina porotnikov (54,4 /) starih nad 50 let, dočim je bila večina sodnikov 2/3 v starih manj kot 40 let. Razlike med skupinam so statistično visoko pomembne. Preglednica št. 17 Starost Porotniki št. Sodniki št. Porotniki i Sodniki do 29 let 5 11 3,4 34,4 3o - 39 let 22 10 15,2 31,3 40 - 49 let 39 9 26,9 28,1 50 - 59 let 40 1 33,1 (3,1) 60 in več 31 1 21,4 (3,1) Okupa j 145 32 100 100 p Hi = 44,842; statistično značilen na ravni 0,000. Ni odveč vprašanje, kakšno je sodelovanje takih članov senata žo glede na generacijske odnose in s tem povezane poglede in stališča. Podatki pa so pokazali dokajšnjo skladnost med skupinami glede aktivnosti v družbeno-političnem smislu, torej zadolženost z različnimi funkcijami kot tudi podobnosti v družinskem statusu in narodnosti (tabele v prilogi)t Razlike med skupinami statistično niso pomembne. Med obema skupinama tudi ni bilo razlik v spolnem sestavu (nekaj nad l/2 moških) in pri socialni provenienci (med očeti porotnikov je bilo nekaj več kmetov in obrtnikov kot med očeti sodnikov. * Priloge 5, 4, 11, 12, 15 Zaključki (povzetek) Raziskava je dala sprejemljive rezultate za nekatera sklepanja, s katerimi lahko odgovorimo na zastavljene hipoteze: 1. individualne odločitve sodnikov porotnikov so bile različne od individualnih odločitev poklicnih sodnikov. Razlike v odločitvah o krivdi so bile bolj izrazite. Razlike v individualnih odločitvah pa so se pokazale tudi v odločitvi o kazni: poklicni sodniki no pogosteje izrekali pogojno obsodbo, ki je milejša kazenska r ja; pa tudi pri odmeri nepogojnih kazni lahko ugotovimo, da imajo porotniki strožja staličča. Razlike med skupinama pa smo ugotovili tudi pri uporabi okoliščin iz čl. 41 KZ SFRJ : poklicni sodniki so pogosteje uporabljali olajševalne okoliščine kot obteževaino, pa tudi po številu so upoštevali več okoliščin, kot porotniki; 2. Odločitve, ki so jih sprejeli senati na svojih sejah so bile podobne individualnim odločitvam poklicnih sodnikov. Individualne odločitve sodnikov porotnikov so bile dokaj drugačne od odločitev, ki so jih sprejeli na svojih sejah. 3. Za hipotezo, da so odločitve senata na sejah podobne individualnim odločitvam poklicnih sodnikov v odločbi o krivdi, odločitve poklicnih sodnikov senata na sejah pa različne od individualnih o d1o čite v/por o tuikov v izreku o kazni, nismo dobili odgovorov, da bi lahko to hipot' o sprejeli ali ovrgli. Takšne individualne ali skupne odločitve, pa imajo še nekatere nadaljnje posebnosti, iz katerih lahko izvajamo še nekatere drugo sk] m-e : 4. Eden od vzrokov za razlike med individualnimi odločitvami « kov in odločitvami na seji senata, je lahko v neustreznem času, v katerem predsednik senata seznani porotnike z zadevo. Ta je očitno prekratek, da bi porotniki lahko kritično ocenili tudi poročilo predsednika senata (kar je najpogostejša metoda seznanitve porotnikov z zadevo) in ti poročilo v glavnem nekritično sprejmejo; 5. Taka nekritičnost se nadaljuje pri sodelovanju na obravnavi in nato v fasi posvetovanja na seji senata vse do odločitve, do katere so pod vtisom usmerjenega referata o zadevi ter tako pod tem vtisom sodelujejo tudi na posvetovanju} 6. Sodniki kot porotniki se zavedajo težav pri sedanjem sodelovanju, zato del njih skuša najti v prihodnje izhod v nekaterih spremembah v načinu sojenja, ali pa v izkustvenem ali izobrazbenem profilu porotnikov. » 4.2. Druge značilnosti sodnikov porotnikov (Katja Vodopivec) Kakor smo rekli, se je na pismeno anketo odzvalo 64 '/> porotnikov. Delež odgovorov je za pismeni način anice tiran ja običajen in je bil pričakovan. Seveda pa je bila to deloma izbrana skupina porotnikov, nekoliko drugačna od običajne sestave razsojajočih porotnikov. Preglednica št. 18 * Porot n i k Starost porot- prvič drugič večkrat Skupaj razsojajo- nikov v letih izvoljen izvoljen izvoljen či porotnik: štev ilo do 29 4 1 - 5 V4 0 1 Vj hO 12 6 4 22 40 - 49 13 14 12 39 50 - 59 11 20 17 48 60 in več 3 13 15 31 Skupaj 43 54 48 145 do 29 r /o 9,3 1,9 3,4 9,0 30 - 39 27,9 11,1 6,3 15,2 15,4 40 - 49 30,2 25,9 25,0 26,9 24,8 50 - 59 25,6 37,0 35,4 33,1 23,0 60 in več 7,0 24,1 31,3 21,4 27,9 Slcupa j 0 . 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 hi (zadnji dve koloni) = 20,860: značilen na ravni 0,008 *Zaradi primerjave dodajamo sestav razsojajočih porotnikov, kakor je bil ugotovljen v prej uvedeni raziskavi o izvoljenih in razsojajočih porot nllcih. V 70 'fo primerov so bili to drugič in tretjič izvoljeni porotniki, ki so imeli večinoma dobro mnenje o posvetovanjih na sejah sodnih senatov Preglednica št. 19 Porot n i k Posvetovanje na seji senata je prvič izvoljen drugič izvoljen večkrat izvoljen Skupa j č t e v ilo zgolj formalno 1 5 - 6 včasih izčrpno 25 21 19 65 običajno izčrpno 18 28 29 75 Skupaj 44 54 48 146 % zgolj formalno 2,3 9,3 0,0 4,1 včasih izčrpno 56,8 38,9 39,6 44,5 običajno izčrpno 40,9 51,9 60,4 51,4 Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 p Hi = 9»665; značilen na ravni 0,05 Glede na to, da zlasti predsedniki sodišč sestavlja jo predloge "a izvolitev porotnikov, je tak odziv na naš anketni eksperiment le v n, saj je verjetno, da je pismeni poziv bolj vzpodbudil k odgovoru p' > > i, nike, ki so še itak zagreti za delo sodišč, kot druge, ki to niso. Sestavo izvoljenih in razsojajočih porotnikov smo z raziskavo v v i fazi ugotavljali predvsem za mesti Ljubljano in Maribor. Pri tem smo ugotovili, da je bila sestava izvoljenih porotnikov za ti dv? sti v primerjavi z vsemi v Sloveniji izvoljenimi porotniki nekoliko specifična in sicer je bilo med njimi več administrativnih delavcev in vodilnega osebja in so bili relativno bolj izobraženi kot v vsej Sloveniji (glej sestavek S. Čenčur). 307 - Za razliko od tega vzorca je bilo med porotniki, ki so nam odgovorili na to anice to, se nekaj več porotnikov z višjo šolsko izobrazbo ter s šolo za kvalificirane in visoko kvalificirane delavce ter več vodilnih delavcev z relativno visokimi dohodki na družinskega člana (priloga 1-4). To pomeni, da je noš eksperiment o individualnem odločanju zajel nekoliko selekcioniran vzorec bolj izobraženih in na družbeni lestvici višje stoječih porotnikov. V' tem smislu je treba razumeti tudi prejšnjo primerjavo med odgovori porotnikov in sodnikov (pogl. 4.1.) ter druge navedbe o sodnikih porotnikih in profesionalnih sodnikih pogl. 4.2. in 4.3. Porotniki, ki so odgovorili na anketo so bili večinoma tudi aioer družbeno aktivni delavci (priloga 5). Bili so že večkrat vabljeni na glavne obravnave in so se vabilom praviloma odzivali (prilogi'6,7) Tako izbrani porotniki so izjavili, da na obravnavah redko postavljajo vprašanja, kolikor pa jih,postavi ja jo večinoma s pomočjo predsednika senata. Vprašanja ostalih udeležencev v postopku jim v 70 '/> primerov zadoščajo. Le 7 7» porotnikov se je zavedalo, da vprašanj ne postavljajo zato, ker so ali bolj zadržane narave ali pa jim zadeve niso dovolj jasne za dodatna vprašanja (priloge 8, 9, 10). Vse te značilnosti porotnikov smo primerjali tudi s krivdoreki, s starostjo porotnikov, s številom izvolitev in z dosedanjimi izkir'u.i - mi pri sojenju, tu nismo našli nobenih statistično značilnih zvez samo in smo zato/frekvence in strukture odgovorov porotnikov uvrstili mrd priloge. Našli pa smo zvezo med mnenji porotnikov o običajni seznanje nosti s kazenskimi zadevami in krivdoreki v našem eksperimentu. Tpen se je več tistih porotnikov, ki menijo, da so ponavadi premalo seznanjeni s kazenskimi zadevami, odločilo, da je obtoženec kriv, in več tistih, ki menijo, da so dobro seznanjeni s kazenskimi zadevami odločilo za to, da obtoženec, ni kriv. Kaj je vzrok za te razlike lahko le ugibamo j ena od ev. možnih razlog pa bi bila, da so ljudje, ki so bolj kritični do kazenskega postopka, tudi bolj kritični in zahtevni do ev. obdolžencev kaznivih dejanj. _3?reglsdnica St. 20 Število porotnikov 'o Obtoženi Obtožen Mnenje o se zna------------------------------ ---------——— njenosti z zadevo je kriv ni kriv Skupaj je kriv • ni kriv premalo 24 3 27 22,0 0,1 dovolj 73 23 96 67,0 62,2 dobro 12 11 23 11,0 29,7 Skupaj 109 37 146 100,0 100,0 Hi2 = 9,133} značilen na ravni 0,010 4.3. Druge značilnosti profesionalnih sodnikov (Katja Vodopivec) Sodnikov, ki so nam na anketo pismeno odgovorili, ne moremo primerjati z vsemi v kazenskih zadevah razsojajočimi sodniki podobne, kot smo lahko primerjali porotnike, zato ocena vzorca ni možno, * 3 verjetno.pa je, da se na podobna pismena anketna vprašanja odzivajo ljudje z nekoliko drugačnimi osebnimi lastnostmi od tistih, ki se ne odzivajo. Kljub temu so bili vsi odgovori pričakovani, ne pomenijo za raziskovalca posebnih presenečenj in zato verjetno vsaj v groben ustrezajo resničnosti. Izvršili smo tudi več primerjav med posameznimi vrstami odgovorov, ker pa je absolutno število sodnikov, ki so se na anketo odzvali lo 32, primerjave niso zanesljive in zato njihov prikaz opuščamo. Frekvenčne distribucije s strukturnimi števili objavljamo v prilogah. Posebej opozarjamo še na to, da so v tem poglavju prikazane le tisto značilnosti profesionalnih sodnikov, ki niso zajete v primerjavi mod sodniki in porotniki (pogl. 4.1.). Rasen treh so vsi sodniki slovenske narodnosti, večinoma poročeni in v 60 /j primerov z relativno kratkim sodniškim stažem (priloge 11 - 13). Vsi tisti, ki imajo kratek sodniški staž, so tega opravljali ves čas na kazenskih oddelkih sodišč (primerjava prilog 13, 14). Večinoma so družbeno politično aktivni in nekateri tudi močno obremenjeni s funkcijami (priloga 13). Pri volitvah porotnikov, sodniki večinoma ne sodelujejo aktivno (priloga K), presenetljivo pa je, da jih je kar 10 (31 ') izjavilo, da včasih predlagajo sodnika porotnika poimensko za določeno kazensko zadevo (priloga 17). To bi potrjevalo našo domnevo iz predhodno raziskave o izvoljenih in razsojajočih sodnikih porotnikih, da jo bilo mogoče ugotoviti delne zveze med nekaterimi lastnostmi razsojajočih sodnikov porotnikov in vrstami kazenskih zadev, ki so jih sodili Sodniki porotnikov ne ocenjujejo slabo, vendar njihovega sodelovanja (po razčlenjenih vprašanjih) tudi ne ocenjujejo zelo pozitivno. Talco npr. velika večina sodnikov meni, da porotniki običajno razumejo obravnavane zadeve, redko postavljajo vprašanja, imajo majhen vpliv na odločitev o krivdi in nekoliko večjega na odločitev o kasni. Vendar tudi pri odločanju o ukrepih prihaja le redko do preglasovanj, Pri odločanju večinoma niso pristranski (priloge 18 - 23). Res pa je tudi, da si sodniki na sejah senata pred glasovanjem ne prizadevajo posebno, da bi skupaj s porotniki analizirali obravnavano salivo. Ti e eden od sodnikov je napisal, da pred glasovanjem m seji sonata napravi povzetek celotne zadeve, opozori na bistvene stvar', analizira dokaze (priloga 24). Če primerjamo te odgovore z mnenji sodnikov o tem>kakšna na j bo sredi te v v prihodnje (pogl. 4.1.) dobimo vtis, da so se sodniki na porotnike navadili, da jih ti pri njihovem odločanju ne motijo, da pa. si tudi ne prizadevajo kaj posebno, da bi iz te institucije naredili več kot spada v tako zamišljeno rutinsko poslovanje. Izobrazba Število porotnikov . of /° Razsojajoči porotniki % 4 razredi osnovne šole 3 2,1 2,0 osnovna šola 18 12,3 22,5 šola za kvalificirane in visoko kvalificirane delavce 40 27,4 19,1 gimnazija 15 10,3 9,8 srednja strokovna 41 28,1 30,5 višja šola 20 13,7 8,6 visoka šola 9 6,2 6,6 Olcupa j 146 100,0 100,0 Priloga 2 Poklic Število porotnikov $ Razsojajoči porotniki f» kmetje 9 6,2 3,7 obrtniki, delavci v industriji 22 15,2 16,6 delavci v prometti 4 2,8 0,6 delavci v gostinstvu, trgovini 11 7,6 2,5 varnostni delavci 2 1,4 1,2 administrativni delavci 22 15,2 19,1 vodilni delavci 20 13,8 3,4 svobodni poklici 5 3,4 9,6 brez poklica 2 1,4 0,5 upokojenci 47 32,4 39,0 vzdrževane osebe 1 0,7 3,7 Skupaj 145 100,0 99,9 - 311 Dohodek na družinskega člana Število porotnikov $ manj kot 1000 2 1,4 1000 - 1999 5 3,4 2000 - 2499 12 8,3 2500 - 2999 12 8,3 3000 - 3499 12 8,3 '3500 - 3999 16 11,0 4000 in več 06 59,3 Gkupaj 145 100,0 Priloga 4 Stan Število porotnikov 7» samski 13 9,0 poročen 117 80,8 razvezan ‘ 9 6,2 vdovec 6 4,1 Okupaj 145 100,0 312 - Družbeno politična aktivnost porotnikov Število porotnikov % brez funkcij 11 7,5 1 do 3 funkcije 71 48,6 4 do 6 funeij 46 31,5 nad 6 funkcij 18 12,3 Bkupn j 146 99,9 Priloga 6 Vabljeni v času izvolitve na obravnave Število porotnikov P 3 krat 2 1,4 4 in večkrat 143 98,6 Skupaj 145 100,0 Priloga 7 Dosedanje sojenje Število v kazenskih zadevah porotnikov nikoli 2 krat večkrat 1 0,7 4 2,7 141 96,6 100,0 Slcupa j 146 - 313 - Pogostost postavljanja vprašanj na obravnavah Število porotnikov % redko 78 53,8 običajno 56 38,6 vedno 11 7,6 Skupaj 145 100,0 Priloga 9 Hacin postavljanja Število r1 vprašanja na obravnavah porotnikov /-> neposredno 15 10,3 preko predsednika senata 68 46,9 včasih neposredno, včasih preko predsednika senata 59 40,7 ne postavlja vprašanj 3 2,1 Skupa j 145 100,0 Priloga 10 • Razlogi za to, da ne Število postavljajo Vprašanj porotnikov ?» zadeva večkrat 6 4,3 ni jasna vprašanja ostalih 98 70,0 običajno zadoščajo porotnik je zadržane narave 4 2,0 ostala pojasnila 9 6,4 brez odgovora 23 16,4 Skupa j 140 99,9 Narodnost sodnikov Število sodnikov d slovenska 29 90,6 ostale 3 9,4 Skupaj 32 100,0 Priloga 12 Družinsko stanje sodnikov Število sodnikov $ samski 5 15,6 poročen 27 84,4 Skupaj 32 100,0 Priloga 13 Skupni sodniški staž sodnikov Število sodnikov d i° do manj kot 2 leti 10 31,3 2 do manj kot 5 let 9 28,1 5 do manj kot 10 let 5 15,6 10 let in več 8 25,0 Skupa j 32 100,0 Staž sodnikov m kazenskih oddelkih sodišč Število sodnikov ef z3 do manj kot 2 leti 10 31,3 2 leti do manj kot 5 let 9 28,1 5 let do manj kot 10 let 9 28,1 10 let in več 4 12,5 Skupa j 32 100,0 Priloga 15 Družbeno politična Število cf dejavnost sodnikov sodnikov z3 brez Punicei j 4 12,5 do 3 Punicei je 16 50,0 4-6 Punkcij 10 31,3 7 in več Punicei j 2 5,3 Skupaj 32 100,1 Priloga 16 Izvolitev sodnikov porotnikov Število sodnikov z3 ne zanima 4 12,5 poznajo postopek 24 75,0 sodniki sodelujejo aktivno 4 12,5 Slcupa j 32 100,0 - 316 - Vabljene sodnike ■ porotnike določi predsedniška pisarna 9 28,1 včasih predlaga sodnik poimensko 10 31,3 določi poimensko le ob preložitvi obravnave 13 40,6 Skupaj 32 100,0 Število sodnikov Priloga 18 Sodniki porotniki običajno Število sodnikov /■> rasume jo zadevo 31 96,9 ne razumejo zadeve 1 5,1 Skupa j 32 100,0 Priloga 19 Sodniki porotniM. postavljajo vprašanja na glavni obravnavi redko večkrat pogosto Število sodnikov rf 20 62,5 10 31,3 2 6,3 32 100,0 Skupaj Kolikor prihaja do razhajanja mnenja sodnika z mnenji porotnikov, prihaja do tega večkrat: Število sodnikov rf <> pri vprašanju o krivdi 0 23,0 pri vprašanju o kazni 24 75,0 Slcupa j 32 100,0 Priloga 21 Sodnik je sledil mnenju porotnikov v /i primerov 0 krivdi Število rt sodnikov 0 kasni Število sodnikov 0 7 1 4 2 1 3 1 4 5 3 6-10 3 11-20 2 21 in več 2 Skupaj 23 brez odgovora 9 30,4 1 4,3 17,4 1 4,3 4,3 1 4,3 4,3 1 4,3 13,0 2 8,7 13,0 8 34,0 8,7 3 13,0 8,7 6 26,1 99,8 ■ 23 99,0 9 Deleži primerov katerih je bila sodnikovi oceni ločitev sprejeta soglasno pri po od- Odločitev o krivdi Odločitev o kazni Število sodnikov rtn Število sodnikov * več kot 90 % 25 78,1 23 72,0 80 - 89 70 2 6,3 4 12,5 70 - 79 io 3 9,4 60 - 69 lo 2 6,3 1 3,0 50 - 59 % - - 4 12,5 Slcupa j 32 100,1 32 100,0 Priloga 23 Porotniki so po oceni sodnikov pri odločanju pristranski Število sod nilcov . i pogosto - - včasih 24 75,0 nikoli 8 25,0 Skupaj 32 100,0 Priloga 24 Sodnik pred glasovanjem na seji senata > Število sodnikov . -r a) napravi povzetek celotne .zadeve 7 21,9 b) opozori na bistvene stvari 7 21,9 c) analizira dokaze 15 46,9 a + c 1 5,1 b + c 1 3,1 a + b + c 1 5,1 Slcupa j 32 100,0 •i vit a v ni i .'.KUi/nrn v ljUIiljàni m voi.iicuv. 11 . icm.kim fi.t.i 211-5 j j, 2i .»m 319 - "IIU.UIA, 55/7.6-19 27.2.1979 Spoštovani tovoriš, (porotnik) Inštitut za kriminologijo pri- pravni fakulteti v ] ijubl.ia ni opravlja raziskavo o sodelovanju sodnikov porotnikov pid n" jenju v kanonskih zadevah in o njihovih stališčih.do topa sode lovorja. Ker ste bili v pretekli mandatni dobi izvoljeni o■ • sodnika porotnika Vas prosimo, da nam pri tej raziskavi pomora to z Vašimi izkušnjami in stališči. v,n tn namen Vam v prilepi pošiljamo: - pri.moi’ ene od kazenskih zadev in tisto določbe is I .-v.oii.oirn zakonodajo, ki prihajajo v poštev za odločitev o to;i o'"1, • 1 ter - vprašalnik s *>0 vprašanji. 1’ronimo Vas, da skrbno proučite primor in zakon**1 dni.im bo, nato pa na. podlagi topo izpolnite priloženi vprašaI n M -Vnrnšelnik vrnite na naš naslov v priloženem ovitim. Vprašalnik je anonimen in pa. ni treba podpisa Ib. i n t.i.n? Vas jv', da pa izpolnite popolnoma sami, brez posvoi;e " ni* kamorkoli, zlasti brez prodhodnego posvetovanja s p bua šeni mi osebami, ICer bo uspešnost raziskave rd'H mo ničnosti zbranih podatkov, Vam bomo hvaležni, eo bovl šolnik izpolnili iskreno po svojem prepričanju.. j rosimo Vas, da nam vprašalnik vrnete v troh -in ■ .-o prejemu topa dopisa. 'An. Vašo sodelovanje se Vam v naprej iskreno z fin,* 'hpumo . o tovariškim spoštovanjem V Vodja raziskovalne naloge : Direktor inšji;i la.i l. : 1-Š -* Qd u-, ( prof, dr. Peter Kobe prof .dr. J^doz 1’očsr l 'vilopo : INŠTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI - 320 - POROTA 1978 VPRAŠALNIK ZA SODNIKE POROTNIKE (A) N« postavljena vprašanja odgovarjate na dva načina: če je poleg vprašanja črta, napišite nanjo odgovor z besedilom če so pri vprašanju nakazani možni odgovori e šiframi, odgovorite z obkrožitvijo ustrezne šifre. p p) I. OCENA KAZENSKE ZADEVE 7. NAZIV SODIŠČA, ZA KATEREGA STE BILI IZVOLJENI KOT POROTNIK: u 1. NA PODLAGI PREDLOŽENEGA PRIMERA SEM MNENJA (17) DA OBTOŽENEC (7) \ . , , a) je kriv .... 1 8. SPOL: ! (lÒ) moški . •1 b) ni kriv .... 2 ženski ■ • 2. ZA ZGORAJ NAVEDENO MNENJE SEM SE ODLOČIL 9. STAROST: NA PODLAGI: (19) a) do 29 let 1 (s) a) zagovora obtoženca . . 1 b) 3o do 39 let 2 b) izpovedbe prič . . .2 c) 4o do 49 let 3 c) zagovora obtoženca in d) 5° do 59 let . 4 izpovedbe prič , . .3 e) 60 in več let • « . 5» d) ostalo , . .4 lo. PREBIVALIŠČE: ; 3. SVOJE MNENJE 0 KRIVDI SEM MED ČITANJEM u_j ! GRADIVA SPREMINJAL: (20,21) 1 (9) a) da ..... 1 11. POKLIC STARŠEV. KO STE BILI STARI 18 LET: b) ne . , . 2 a) OČE (22, 23) kmet, kmečki delavec, delavec v gozdarstvu '*• VAŠA ODLOČITEV 0 KAZNI (odgovorite le v ali vinogradništvu , . 01 s 1 primeru, če ste se odločili, da je obtožepec rudarski, industrijski delavec, delavec kriv): v stavbeni ali komunalni dejavnosti (10-13) vrsta kazni: ali obrtnik . . 02 zapor . . , 1 delavec v prometu . 03 denarna kazen . . 2 delavec v trgovini, gostinstvu ali višina kazni | | | drugi uslužnostni dejavnosti 04 pogojna obsodba delavec, ki skrbi za varnost občanov . 05 da e e 1 administrativni delavec , 06 ne , . .2 vodilna oseba . . . . . 0? strokovnjak ali umetnik ( samostojen). . 08 5- OKOLIŠČINE, KI STE JIH UPOŠTEVALI PRI delavec brez poklica 09 \ ODLOČANJU 0 KAZNI (odgovorite le v primeru, upokojenec ali rentnik * 10 Če ste se odločili, da je obtoženec kriv)1 vzdrževana oseba . n b) MATI (24, 25) lil kmetica, kmečka delavka, delavka v (14-15) gozdarstvu, vinogradništvu . 01 II- OSEBNI PODATKI 0 SODNIKU POROTNIKU rudarska, industrijska delavka, delavka v stavbeni ali komunalni dejavnosti, 6* LETO, V KATEREM STE BILI IZVOLJENI ZA ali obrtnica . 02 j POROTNIKA: |_J delavka v prometu . . . . 4 . 03 ! (16) 1 delavka v trgovini, gostinstvu ali 17. POHOTNIŠKI STAŽ LETA 1974 ALI 1975 drugi uslužnostni dejavnosti , , . o4 (32) a) prvič izvoljen . . . . 1 delavka, ki skrbi za varnost občanov „ o5 b) drugič izvoljen . . . . 2 administrativna delavka ... > , 06 c) večkrat izvoljen(s prekinitvami) 3 vodilna oseba . o7 strokovnjak ali umetnik (samostojen) . 08 18. STE SODILI V KAZENSKIH ZADEVAH: delavka brez poklica . « , , , o9 (33) n) ne 0 1 upokojenka ali rentnica lo b) 1 krat . . . . . 1 | vzdrževana oseba (gospodinja, ostalo) , 11 c) 2 krat . . ... 2 | d) večkrat . , . . . . 3 ] 12. VAŠA NARODNOST: (26) slovenska .... .1 19. OSTALA DRUŽBENO POLITIČNA DEJAVNOST: b) ostalo(vpiši) . . . .2 (34) do tri funkcije . . . 1 b) tri do šest funkcij . . 2 13. VAŠA KONČANA ŠOLSKA IZOBRAZBA: c) nad šest funkcij ... 3 «) brez izobrazbe . . . .1 d) brez funkcij . .0 b) 4. razr. osnovne šole , ,2 o) končana osnovna sola . ,3 III. IZKUŠNJE IN STALIŠČA d) končana šola za KV in VKV dol» 4 SODNIKOV POROTNIKOV e) končana gimnazija . . ,5 f) končana šola za srednji strokovni kader . . ,6 2o. NA OBRAVNAVE SEM BIL VABLJEN V ČASU g) končana višja šola . , . 7 SVOJE IZVOLITVE: h) končana visoka šola . . .8 (35) a) nikoli 0 b) 1 krat . . .... 1 14. VAŠ POKLIC: c) 2 krat . . ... .2 (28,29) kmet, kmečki delavec, delavec v d) 3 krat . . .... 3 gozdarstvu, vinogradništvu . • • ol e) 4 in več krat . ... 4 rudarski, industrijski delavec, delavec v stavbeni ali komunalni dejavnosti, 21. ČAS,' KI SEM GA OBIČAJNO PORABIL ZA obrtnik .... . . o2 SEZNANITEV S POSAMEZNO KAZ« ZADEVO, delavec v prometu . . » . 03 ERI KATERI SEM SODELOVAL KOT SODNIK delavec v trgovini, gostinstvu ali POHOTNIK drugi uslužnostni dejavnosti , , o4 (36) a") manj kot 5 minut ... 1 ,j delavec, ki skrbi za varnost občanov • 05 b) 5 do manj kot 10 minut . 2| administrativni delavec . . , a>6 c) 10 in več minut , . . 3 S f vodilna oseba . , , , , o7 strokovnjak ali umetnik (samostojen) • 08 22. S KAZENSKO ZADEVO} KI JE BILA V OBRA* delavec brez poklica . , , o9 VNAVI SEM SE OBIČAJNO SEZNANIL TAKO, DA upokojenec ali rentnik . . .lo (37>38) a) sem prečital spis ... 1 f vzdrževana oseba , , , , 11 b) som bežno pregledal spis . 2 c) me je ustno z zadevo temeljito 15. VAŠE DRUŽINSKO STANJE: seznanil predsednik senata , 4 (30) a) samski ..... H d) me je ustno z zadevo površno b)poročen ... . . . 2 seznanil predsednik senata . 8 c) razvezan ..... 3 e) se nisem seznanil ... 0 d) vdovec ..... 4 23. Z ZADEVO SEM BIL TOREJ OBIČAJNO: 16, OSEBNI DOHODEK NA DRUŽINSKEGA ČLANA: (39) premalo seznanjen . .1 (31) «) manj kot looo din ... 1 b) dovolj seznanjen . . ,2 b) looo do manj kot 2ooo din . 2 c) dobro seznanjen . . .3 c) 2ooo do manj kot 2500 din . 3 d) 25oo do manj kot 3000 din . 4 e) 3000 do manj kot 35°° din , 5 •> f) 35oo do manj kot 4ooo din . 6 ’ g) 4ooo in več , 7 24. SODELOVANJE SODNIKOV POROTNIKOV S PRED» IV. SODELOVANJE PRI GLAVNI SEDNIKOM SENATA V KAZENSKIH ZADEVAH: OBRAVNAVI (40) a) ustrezno 1 b) ni ustrezno: 26. UDELEŽENCEM V KAZENSKEM POSTOPKU POSTA» sodniki porotniki naj bi odločali samo 0 VLJAM VPRAŠANJA: krivdi obdolženca, ne pa tudi 0 kazni . 2 (42) a) redko 1 sodniki porotniki naj bi odločali samo b) običajno ..... 2 0 kazni, ne pa tudi 0 krivdi obdolženca . 3 c) vedno ..... 3 25. V KAZENSKIH ZADEVAH NAJ BI V PRIHODNJE SODELOVALI SODNIKI POROTNIKI: 27. UDELEŽENCEM V KAZENSKEM POSTOPKU POn STAVLJAM OBIČAJNO VPRAŠANJA: (4l) a) tako kot doslej, to je ne glede (43) a) neposredno ..... 1 na strokovno izobrazbo in strokovne b) preko predsednika senata . . 2 izkušnje ... . . .1 c) včasih neposredno, včasih b) porotniki, ki bi imeli za reševa» 1 preko predsednika senata . . 3 nje zadeve ustrezno strokovno izobrazbo , 2 c) porotniki, ki bi imeli za reše= 28. ČE OBIČAJNO NIMATE VPRAŠANJ? KJE SO vanje zadeve ustrezne strokovne izkušnje . 3 RAZLOGI ZA TO: d) porotniki, ki bi imeli za reševa= (44) a) zadeva mi večkrat ni jasna , 1 nje zadeve ustrezno strokovno izobrazbo b) vprašanja ostalih mi običajno in ustrezne strokovne izkušnje „ , .4 zadoščajo . . . . . 2 c) sem osebno zadržane narave . 4 d) ostalo (vpišite) 8 29. POSVETOVANJE NA SEJI KAZENSKEGA SENATA: (45) a) je zgolj formalno ... b) je včasih izčrpno, včasih 1 formalno ..... 2 c) je običajno izčrpno . . • 3 30. DRUGE PRIPOMBE, UGOTOVITVE, PREDLOGI: ■ - LLJ V '(46,47) 323 - OBČINSKO JAVNO TOŽILSTVO JESENICE Opr.št. : ‘I ICt 393/76 Datum: 2 7/11-1977 OBČINSKO SODIŠČE J E 3 E II I C E Na podlagi člena 45, 2. odstavka tč. 3, čl. 46 in 47 v zvezi s čl. 435 ZKP vlagam pri naslovnem sodišču, ki je po čl. 17 ZKP/1973 v zvezi s čl. 90; 2. odstavka zakona o rednih sodiščih stvarno pristojno in po čl. 26 ZKP krajevno pristojno za obravnavo in razsojo v kazenski zadevi zoper PETRA' PETKOVIČA, sin Petra in Angele,' rojene Petrovič, rojen 19/11-1946 v Kladju, SO Velika Kladuša, stanujoč Javornik 9, neopredeljen, Slovenec, državljan 8ERJ-, zaposlen pri TP, trgovec, Jesenice, poročen, oče dveh otrok, nekaznovan, na prostosti OBTOŽNI P H E D 1 0 G- ; Obt. Peter Petrovič, je očitno nevestno ravnal s stvarni iz družbenega premoženja, ki so mu bilo zaupane v zvezi z njegovim delom v organizaciji združenega dela, čeprav je predvideval ali bi moral in mogel predvideti, d?, se zaradi tega lahko stvari izgubijo, uničijo ali poškodujejo, pa je zaradi tega nastala škoda, ki presega 10,000,00 din, s tem da je kot šofer pri Trgovskem podjetju "Trgovec", TOZD Veleprodaja, Jesenico z nalogo prevoza blaga do naročnikov v Ljubljani, dne 5/9-1977 ob nakladanju večje količine različnega blaga v skladišču omenjene organizacije, v nasprotju z določbami poglavja VII tč. 2. odst. 4 samoupravnega sporazuma o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest vedoma opustil nadzorstvo nad nakladanjem blaga, s tem 0& ni prevzemal blaga po dobavnicah, t.j. štel predmete in embalažo in podpisal nakladalnega lista, pa se je v posledici tega izgubil omot s 40 komadov brivnikov znamke 3iztant v vrednosti 13 742,30 din, ki je bil po dobavnici št. 143317 z dne 5/9-1977 izdan iz skladišča TOZD Veleprodaja na Javorniku in po nakladalnem listu št. 3542 z istega dne naložen na tovornjak KR 704-07, s katerim je razvozil blago do naročnikov. S tem je obtoženec storil kasnivo dejanje nevestnega ravnanja 3 zaupanim družbenim premoženjem po čl. 129 ICZ SE Slovenije. PREDLAGA M, da naslovno sodišče razpiše glavno obravnavo in na njej zasliši obtoženca in izvede dokazni postopek z zaslišanjem prič in sicer oddelkovodje v skladišču, ekspeditorja, vodje ekspedita in transporta , prvega in drugega nakladača, šoferja UH, reklamanta in notranjega kontrolorja, vpogleda v listine in sicer dobavnico št. 143317 z dne 5/9-1977 in nakladalni list št. 3542 z dne 5/9-1977 (na redni št. 12 in 13), vpogleda izpisek iz kazenske evidence Republiškega sekretariata za notranje zadeve SRS št. 1593 z dne 6/11-1977 (na redni št. 15), prečita izvleček iz samoupravnega sporazuma o organizacij in sistemizaciji delovnih mest TOZD Veleprodaja Jesenice z dne 16/4-1977 (na redni št. 16), in po opravljeni' obravnavi spozna obtoženca za krivega kaznivega dejanja po čl. 129 KZ SR Slovenije in obsodi po navedeni določba z uporabo čl. 11, 13 in 41 ICZ SFRJ. Občinski javni tožilec UGOTOVITVE POSTOPKA M GLAVNI OBRAVNAVI 1. Zagovor obt. Petra Petroviča ; V svojem zagovoru obt. Peter Petrovič pove, da je dne 5/9-1977 sprejel v skladišču na Javorniku več stvari na tovornjak. Nalagala sta skladiščne . delavca, prvi in drugi nakladaš, z dobavnico je nakladanje kontroliral komisionar. Ve, da je šofer odgovoren, da je clago stranki dostavljeno pravilno in v pravilni količini. Z določbami samoupravnega sporazuma, ki se tičejo njegovih dolžnosti kot šoferja pri nakladanju blaga na te vornjak, je. seznanjen. Sam se je že preje hotel ravnati po teh določba!. vendar je to opustil, ker je bila praksa na sploh drugačna, komisionar pa tega tudi ni dovoljeval, češ da to zahteva preveč časa. Ni pa sam kontroliral, ali so vse stvari naložene, kot je to zapisano V dobavnici niti ni podpisal nakladalnega lista,ampak je tudi pomagal pri nakladanju. Nakladalnice ne podpisuje, če ne ve, kakšna roba je na tovornjaku, zato je ni podpisal tudi v tem primeru. Ker je pomagal nakladati, je prepričan, da manjkajoči brivniki sploh niso bili naloženi in to še tembolj, ker je potem tudi gledal, kako so pri preostalih prejemnikih razkladali blago. Omot z brivniki se ni mogel izgubiti med prevozom, ker je bil keson tovornjaka pravilno zavarovan in pokrit s cerado, ki jo je sam pritrdil; drugi omoti z brivniki so bili naloženi v sredini tovornjaka. Pri tem ni nikjer videl, da bi bili brivniki razloženi, saj so le-ti navadno v originalni tovarniški emblaži, z napisi, Sele pri namembnem odjemalcu, podjetju Maloprodaja v L jubi juli, so mu povedali, da je namesto 9 omotov brivnikov na tovornjaku samo 5 omotov, čeprav je tudi tu bil navzoč pri razkladanju in pri tem tudi ni nadzoroval razkladanja po listinah, kot. tudi tega ni delal pri ostalih odjemalcih tega dneva, ampak je samo razkladanje gledal in bil pač navzoč. Ko je ugotovil manjko, je poskusil telefonično obvestiti skladišče, kjer so blago nakladali, vendar ni douil zveze ; prepričan pa je bil, da so brivniki ostali v skladišču in je hotel to takoj preveriti. Ko se je vrnil na delovno mesto, je o primanjkljuju poročal odgovornemu delavcu za eks pestit in sam skupaj z njim pregledoval, ali se morda kartoni z brivniki nahajajo v skladišču. Pri delu, ki ga opravlja kot šofer, je zaposlen že 9 let, nikdar mu sicer ni nič zmanjkalo, zgodilo pa se mu je že, da je imel prekoštevilne stvari pri razvozu, vendar je v takem primeru vse pošteno vrnil. Končno je tudi mnenja, da ni izključena možnost, da so bili manjkajoči brivniki naloženi na kakšen drug tovornjak, ki so jih t krat nakladali. 2. Izpovedbe prič : Priča - oddelkovodja v skladišču: Pove, da je njegova naloga, da pregleda, ali je v skladišču pravilno pripravljeno blago za določen tovor po takoimenovanih komisionik. tem primeru je tudi tako ravnal in e spominja, da so bili na eku.) e o pripravljeni tudi kartoni z brivniki in sicer 5 kartonov po 10 brivnikov, v enem večjem kartonu pa so bili skupno 4 taksni kartoni tudi s po 10 brivnikov; ravno ta karton, velik okrog 50 x 70 cm je pozneje izginil. Kartoni so bili označeni tudi po tem, kaj vsebujejo. Od njega so šli kartoni v ekspedlt in od tu ualje, cesai pa on ne k c .trolira, ker to ni njegova dolžnost in se nato kartoni odnašajo nn tovornjak. 0 tem kako so ravnali v ekspcditu, mu ni znanega ničesar. Pri poznejši inventuri v skladišču se je pokazalo, da je stanje v skladišču v redu. Šoferji so navadno navzoči pri nakladanju, vendar največkrat ne pregledujejo, kaj sprejemajo in se zanesejo na ekspedi -torja. Priča - ekssaditor izpove, da je njegova dolžnost primerjati blago, ki se naklada s stanjem po dobavnicah. Sam je sodeloval pri omenjeni pošiljki m-je nalagal blago na vozičke, na katerih so delavci nakladači vozili blago na tovornjak in tam nakladali. Spominja se, da je naložil na voziček tudi 5 kartonov po 10 brivnikov in 1 karton s 40 brivniki in ve natančno da so bili tudi ti kartoni odpeljani iz skladišča. San ni imel pregleda nad natovarjanjem z mesta, kjer je izdajal blago, ve pa, da jo bil obtoženec ves čas navzoč pri natovarjanju. Obtoženec pa ni imel svojega izvoda dobavnice, po katerem bi lahko kontroliral nakladanje in to tudi ni v navadi. Zgodilo se je tudi, da je kakšno.blago ostalo v skladišču in ni bilo natovorjeno, vendar se je pozneje vedno našlo. Priča - vodja ekspedita in tr nsporta; izpove, da je njegova dolžnost, da določi, v katerem skladišču šofer naklada blago. Pri nakladanju obtožene e ve ga tovornjaka ni sodeloval., 3a dogodek je zvedel dan pozneje od samega obtoženca. Ker manjkajočih brivnikov v skladišču niso našli, je zadevo prevzela reklamacijska služba, ki pa tudi ni mogla ugotoviti ničesar. Pravilen način nakladanja je določen tako, da mora ekspeditor po dobavnicah zaznamovati, kakšno blago in koliko se odnaša iz skladišča ; tudi šofer mora paziti, kaj se naklada na tovornjak in ima možnost, da dobi pri ekspeditorju en izvod dobavnice in tudi tu sam kontrolira nakladanje. Priča - prvi nakladaš: ,r izpove, da je nakladal blago na obtoženčev tovornjak, tako kot sta. mu ga na vozičku vozila iz skladišča 2 skladiščna delavca. Oba sta.mu podajala blago, ki je bilo pakirano v kartonih, vendar ni gotavljal, kaj je v kartonih; blago je nakladal tako, da je kupce označeval po številkah in zaradi lažjega razkladanja razmeščal skupno za posarnesnega kupca. Ali so bili naloženi brivniki, mu ni znano. Obtoženec je bil med tem na nakladalni rampi, ne ve pa, kaj je delal. Po pravilih bi moral imeti šofer sam dobavnico in po njej kontrolirati, kaj se naklada, vendar tega ne delajo, ker vedno primanjkuje časa. Priča - drugi nakladac s izpove, da je nakladal na obtožencev tovornjak samo ne„aj časa, ker je moral iti nato nalagat dru&i tovornjak. Blago, ki ga je nakladal, je bilo v kartonih, ki pa so bili označeni samo s številkami kupcev, ne pa glede na vsebino. S prvim nakladačem sta nosila na tovornjak kartone, ki jih je označil ekspeditor. Priča - šofer n.n. izpove, da opravlja pri podjetju enako delo kot obtoženec. Po lastnih izkušnjah trdi, da ni mogoče, da bi šofer preverjal, kakšno blago in koliko blaga se naklada. Sam ravna tako, da na kartone s.kredo označuje - napiše - številke in s tem označi, koliko kartonov je namenjenih istemu kupcu. Kaj in koliko blaga prevaža, ugotovi šele pri razkla- danju, ko prevzemniku izroči 1 izvod dobavnice in ta kontrolira pošiljko. Ker se odprema blaga v skladišču preverja na dveh mestih, se šoferji s tem zadovoljijo. Zgodilo pa se je že, da je bilo blago naloženo na napačen tovornjak. Priča - reilamant; izpove, da je za stvar izvedel od samega obtoženca, pa je o tem nato poročal notranjemu kontrolorju; ta je poizvedoval skupaj z obtožencem pri vseh kupcih, katerim je obtoženec dobavil blago in v skladišču samem, vendar brez uspeha. Priča pove, da je bil pred dvema letoma na delovnem mestu oddelkovodje skladišča elektronateriala in je bil odgovoren za nakladanje. V tem času se je blago nakladalo na tovornjak, na katerem je šofer skupaj s kakšnim delavcem pregledal, kaj je naloženo, vendar ne na podlagi dobavnice, ker je zaupal elcspeditor ju. V zadnjem času so b’li notranji predpisi za natovarjanje spremenjeni, kako so pa bili spremenjeni, pa mu ni znano. . Priča - notranji kontrolor; izpove, da je potem, ko je izvedel za primanjkljaj, skupaj z obtožencem ugotavljal, ali je blago ostalo v skladišču, z njim pa je odšel tudi k dvema naročnikoma v Ljubljano, da bi ugotovil, ali je bil manjkajoči karton morda pomešan z drugim blagom. Vse je bilo brez uspeha. Notranja kontrola je ugotavljala stanje v skladišču po karticah in dobavnicah in ugotovila, da je bila, glede na izvršene knjižbe oziroma označbe, celotna količina brivnikov (90 komadov) izdana iz skladišča in da je tako knjižno stanje v skladišču v redu. 3. Listine ; 1. nakladalni list št, 3542, z dne 5/3-1977 v originalu, pri označenem kupcu Maloprodaja Ljubljana, je med drugim vpisana količina po dobavnici in obenem tudi odčrtana dobavnica št. 3542; 2. dobavnica št. 3542 z dne 5/9-1970 v originalu - ima v rubriki i!naročena količina" označbo: 30 komadov brivnikov Sinhron (po ceni 570,30 din za komad), 60 komadov brivnikov Sixtant (,po ceni 468,517 din komad), v rubriki "izdana količina" so označene iste količine in obkljukane s kljukic o j 3. izvleček iz samoupravnega sporazuma o organizaciji, sistemizaciji delovnih mest TOZD Veletrgovina Jesenice z dne 16/4-1977 v overjenem prepisu ima pod tč. 2 odst. 4 poglavje VII, poleg ostalega tudi naslednje določbe, in sicer pod tč. 9), ki se nanašajo na odgovornosti šoferja (označena z istimi črkami); d) za pravilno in pravočasno dostavo blaga kupcu, e) za blago v času transportiranja do oddaje blaga kupcu. 4. Izpisek iz kazenske evidence Republiškega sekretarje, ta za notranje zadeve SR Slovenije št. 1593 a dne 6/11-1977, po katerem izhaja, dr obtoženec doslej ni bil obsojen.' KAZENSKE DOLOČBE Kazeneki zakon SFRJ Kazenska odgovornost 11. olen (1) Kazensko je odgovoren storilec, ki je prišteven in ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti. (2) Zn kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, je storilec kazensko odgovoren saino, Se zakon tako določa, Naklop 13. člen Kaznivo dejanje je storjeno s naklepom,' če se je storilec z a ve drvi svojega dejanja in ga hotel storiti; ali Če se je zavedal, da lahko zaradi n je.gr70 storitve, ali opustitve nastane prepovedana posledica „ pa jo privolil, da posledica nastane, Zakoni bost pri izrekanju kazni 36. Člen (l) Storilcu kaznivega dejanja ne izrepe kazen, ki jo predpisana ".a storjeno ca z nivo. dejanje; mile jun ali strožja kazen ml predpisa 'c s vie izreci le ob pogojih, ki jih določa ta zakon, Zapor 3U. člen (X) Zapor ne smo biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od petnajstih let. (4) Zapor so izreka na cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni. Denarna kazen' 39. člen (.1 ) Denarna kazen nc one biti manjša od petsto dinarjev, Ta kazen no sme biti večja od petdeset tisoč dinarjev, za kazniva dejanja, r bor -'sna iz koristoljubnosti, pa ne večja od dvesto tisoč dinarjev. - 330 - KAZENSKE DOLOČBE Kas o riški sak on SFRJ Kazenska odgovornost 11. o lo n (1) Kazensko je odgovoren storilec, Iti je priateven in ki ;je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti. (2) Zn kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, je storilec kazensko odgovoren samo, Se zakon tako določa. Naklop 13. Slon Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom,' če se je storilec -zavoda'I svojega dejanja in ga hotel storiti p ali Če se je zavedal, dri.lahko zaradi nje.grve storitve, ali opustitve nastane prepovedana posledični, pa jn privolil, da posledica nastane. Zakoni bost pri izrekanju kazni 36. Člen (l) otorilou kaznivega dejanja se izrope kazen, ki jo predpisana ".a storjeno kaznivo dejanje; milejša ali strožja kazen od predpisano sne izreci le ob pogojih, ki jih določa ta zakon. Zapor 30. člen (l) Zapor ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od petnajstih let. (4) Zapor so izreka na cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa. tudi na o e le dni. Denarna kazen-39. člen (l) Denarna kazen nc sne biti manjša od petsto dinarjev. Ta kazen no sme biti večja od petdeset tisoč dinarjev, za kazniva dejanja, r tor-'ena iz koristoljubnosti, pa ne večja od dvesto tisoč dinarjev. - 331 -■ S pio fina pravila na odmero kazni 41. člen (1) Storilcu kaznivega dejanja odmeri sodišče -kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje; pri tem upošteva namen kaznovanja in vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kasen manjša ali večja (olajševalne in obteževaine okoliščine), zlasti pa : stopnjo kazenske odgovornosti, nagibe, iz katerih jo dejanje storil, stopnjo obnašanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih jo bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegovo osebno razmere in njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, ter drugo okoliščine , ki se nanašajo na storilčevo osebnost. (2) Ko sodišče odmerja kazen storilcu zn kaznivo dejanje, stori eno v povratku, upošteva zlasti, ali jo bilo prejšnje dejanje i Ir vrste kol; novo, ali sta bili obe dejanji storjeni iz enakih nagibov, in koliko časa jo preteklo od prejšnje obsodbe oziroma od prestane ali odpuščene kasni. (3) Pri odmeri denarne kazni upošteva sodišče tudi Storilčevo premoženjsko stanje, pri čemer upošteva višino njegovega osebnega dohodka, njegove druge dohodke, njegovo premoženje in njegove družinske obvezno."in Omilitev kazni 42. člen Sodišče sme storilen odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni: 1) če zakon določa, da se sme storilo-o mileje kaznovati ; 2) če ugotovi, da so podane posebno olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se d6 tudi z omiljeno kaznijo doseči namen kaznovanja, Meje omilitve kazni 43. člen (l) Kadar so podani pogoji za omilitev kazni iz 42, člena tega zakona, jo sodišče omili v tehlo mejah: l) če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor troh ali več 'lot, jo smo omiliti do enega leta zapora; 2 ) če je za kazini v o dejanj'' kot najmanjša mera kazini predpisan napor dveh let, jo sme omiliti do šestih mesecev zapora; 3) Če je.za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor enega leta, jo eme omiliti do treh mesecev zapora; 4) če jo za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni pred pitia n zapor manj od enega leta, jo eme omiliti do petnajstih dni za j ora; 3) če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zaporo in pri .bom n:i navedena najmanjša mera, smo lamento zapora izreči denarno kazen. Pogojna obsodba-52. eJ on ("J.) 8 pogojno obsodbo določi, sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen ir hkrati izreče, da ne bo izvršena, če obsojenec v času, ki ga samo določi, ki pa ne rane biti krajši od enega in ne daljši od petih let (preizkusna doba), ne stori novega kaznivega dejanja. (2) V pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo kazen izvršena tudi, Če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel e kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil o kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih do ločbah predvidenih obveznosti. Bok za izpolnitev teh obveznosti dolo' sodišče v mejah preizkusne dobe. Pogoji za pogojno obsodbo 33. člen (l) Pogojna obsodba se sme izreci, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. (4) Pri odločanju, ali naj izreče pogojno obsodbo, upošteva sodišče glede na njen nainen zlasti osebnost storilca, njegovo prejšnjo življenje njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti ter druge okoliščino, v kateri^ jo dejanje^ storil. Kazenski zalcon SHS .. , Mevestno m vran j e 2 zaupanim družbenim, premoženjem 12^. člen (1) Kdor očitno nevestno ravna s stvarni iz družbenega premoženja, ■ ». «t | ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom v or,' iniziaci ji združenega dela n lv drugi družbeni pravni oec bi, čeprav predvideva ali bi n or.?J in mogel predvideti, da ne zaradi tega lahko stvari izgubijo, uničijo ali poškodujejo, pa zaradi toga nastane škoda, ki presega deset tim dinarjev, pa pri tem niso podani znani kakega drugega kaznivega dejan 1 . se kažnuje z zaporom od treh mesecev do treh let. (2) Ge je zaradi dejanja iz prvega odstavka tega člena nastala premoženjska škoda, ki presega sto tisoč dinarjev, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. . (.• , .. v . i. ' 1 • I . ‘ 'v s. . " # è 'h i UAYM I A KU LIUTI V LJUBLJANI HBVOI.OCIJE 11 • TKLBFON ST.I 10-518, 81*881 33/76-18 '"»um, 27.2*1979 Spoštovani tovariš sodnik, Inštitut p, a kriminologijo pri pravni fakulteti v ljubi j oni opravlja raziskavo o sodelovanju sodnikov porotnikov pri sojenju V kazenskih zadevah. Kor imate a tem izkušnjo Vas lopo prosimo, da nam pri tej raziskavi pomagata z Vašimi Izkušnjami in stališči. Zn ta namen Vam v prilogi pošiljamo* - primor eno od kazenskih zadev in - vprašalnik z 32 vprašanji. Prooimo Vas, da skrbno proučite primor, nato pa na podlagi tega izpolnite priloženi vprašalnik. Vprašalnik vrnite na naš naslov v priloženem ovitku. Vprašalnik je anonimen in ga ni treba podpisati. Prosimo Vas, pa, da ga izpolnite popolnoma sami, broz posvetovanja o komerkoli. Kor bo uopoSnoet raziskavo odvisna od resničnosti zbranih podatkov, Vam bomo hvaležni, še boste vprašalnik izpolnili iskreno po svojem propri5onju. Prosimo Vas, da nam vprašalnik vrnete v troh dneh po prej- mu tega dopisa« Za Vaše sodelovanje se Vam v naprej iskreno zahvaljujemo, \ * INŠTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI POROTA I978 | VPRAŠALNIK ZA SOLNIKE KAZENSKIH SODIŠČ (C) Na postavljena vprašanja odgovarjate na dva načina: če je poleg vprašanja črta, napišite nanjo odgovor z besedilom če so pri vprašanju nakazani možni odgovori s šiframi, odgovorite z obkrožitvijo ustrezne šifre« (jg p yg g) I. OCENA KAZENSKE ZADEVE 1. NA PODLAGI PREDLOŽENEGA PRIMERA SEM MNENJA DA OBTOŽENEC (?) a) je kriv . . 1 b) ni kriv ... . . 2 2. ZA ZGORAJ NAVEDENO MNENJE SEM SE ODLOČIL NA PODLAGI: a) zagovora obtoženca 1 (g) b) izpovedbe prič 2 c) zagovora obtoženca in izpovedbe prič . . 3 d) ostalo . ... . 4 3. SVOJE MNENJE 0 KRIVDI SEM MED ČITANJEM GRADIVA SPREMINJAL: a) da 1 (9) b) ne . 2 4. VAŠA ODLOČITEV 0 KAZNI (odgovorit e le v primeru, če ste se odločili, da je obto= ženec kriv): (IO) vrsta kazni u (n,19) višina kazni LU pogojna obsodba I da . . 1 (l3) ne . 2 5. OKOLIŠČINE, KI STE JIH UPOŠTEVALI PRI ODLOČANJU 0 KAZNI (odgovorite le v primeru, če ste se odločili, da je obtoženec kriv): LU (14,15) II. OSEBNI PODATKI 6. LETO, V KATEREM STE BILI PRVIČ IZVOLJENI ZA SODNIKA U (16) 7. NAZIV SODIŠČA, PRI KATEREM STE IZVOLJENI ZA SODNIKA: ------------------------------ | ! 1 (17,18) 8. SPOL: (19) moški ženski 9. STAROST: a) do 29 let (20) b) 3o do 39 let c) 4o do 49 let d) 5° do 59 let e) 60 in več let LO. PREBIVALIŠČE: občina __________ ____________________LU (21,22) POKLIC STARŠEV, KO STE BILI STARI l8 LET: a) OČE: (23,24) kmet, kmečki delavec, delavec v gozdarstvu ali vinogradništvu .... . ol rudarski, industrijski delavec, delavec v stavbeni ali komunalni dejavnosti ali obrtnik ...... o2 delavec v prometu ..... 03 delavec v trgovini, gostinstvu ali drugi uslužnostni dejavnosti . . o4 delavec, ki skrbi za varnost občanov . o5 administrativni delavec . . . .06 vodilna oseba . .... o? strokovnjak ali umetnik (samostojen) . 08 delavec brez poklica . . . . o9 upokojenec ali rentnik . . . .lo vzdrževana oseba . . . . .11 b) MATI (25,26) kmetica, kmečka delavka, delavka v gozdarstvu, vinogradništvu . . . ol rudarska, industrijska delavka, delavka v stavbeni ali komunalni dejavnosti ali obrtnica ...... o2 delavka v prometu ..... • oj 19. ČAS, KI GA OBIČAJNO PORABIM ZA SEZNANITEV delavka v trgovini, gostinstvu ali drugi POROTNIKOV Z ZADEVO: uslužnostni dejavnosti . ... • ok a) manj kot 5 minut .... 1 delavka, ki skrbi za varnost občanov . . 05 b) 5 do manj kot lo minut 2 administrativna delavka .... , 06 c) lo in več minut 3 vodilna oseba , . . • • . . 07 strokovnjak ali umetnik (samostojen) . . 08 2o. S KAZENSKO ZADEVO, KI JE V OBRAVNAVI,, OBIČAJNO delavka brez poklica .... . 09 SEZNANI« SODNIKE POROTNIKE TAKO, DA: upokojenka ali rentnica • lo a) jim dam prečitati spis 1 vzdrževana oseba (gospodinja, ostali) . 11 b) jim omogočim, da bežno pregle= (35,36) dai° sPis 2 12. VAŠA NARODNOST: c) jih z zadevo temeljito seznanim . 4 a) slovenska «... . 1 d) jih z zadevo bežno seznanim . 8 (27) b) ostale C vpiši ). 2 e) jih ne seznanim v naprej, ker se lahko seznanijo z zadevo v 15- VASE DRUŽINSKO STANJEt času glavne obravnave „ . 0 a) samski , . „ , 1 (28) b) P°ročen 2 21. SODNIKI POROTNIKI OBIČAJNO: c) razvezan ..... 3 a) razumejo zadevo . „ . 1 d) vdovec ..... 4 (37) b) ne razumejo zadeve 2 14. SKUPNO SODNIŠKI STALEŽ: SODNIKI POROTNIKI POSTAVLJAJO VPRAŠANJA a) do manj kot 2 leti , . , 1 NA GLAVNI OBRAVNAVI: b) 2 do manj kot 5 let . 2 a) redko ...... 1 c) 5 let do manj kot lo let 3 (38) b) večkrat ...... 2 d) lo let in več .... 4 c) pogosto ..... 3 5i5e KAZENSKI SODNIŠKI STAŽ (ne glede na 23. PRED GLASOVANJEM NA SEJI SENATA: prekinitve): a1) napravite povzetek celotne a) do manj kot 2 leti . . , 1 zadeve 1 (30) b) 2 leti do manj kot 5 let „ 2 (39) b) opozorite na bistvene stvari . 2 c) 5 let do manj kot lo let . , 3 c) analizirate dokaze 4 d) lo let on več .... 4 d) ostalo (vpiši) 8 16. DRUŽBENO POLITIČNA DEJAVNOST: 24. DELEŽI PRIMEROV V % PRI KATERIH JE BILA a) do tri funkcije .... 1 ODLOČITEV 0 KRIVDI SPREJETA Z b) tri do šest funkcij . . 2 ■ VEČINO glasov: ■ (3l) c) nad sest funkcij . . , 3 a) do lo % 1 d) brez funkcij _ t 0 (40) b) 11 do 2o % 2 c) 21 do JO Si 3 III. DOSEDANJE IZKUŠNJE S. SODELOVANJE« d) 31 96 in več 4 SODNIKOV POROTNIKOV . SOGLASNO: a) več kot 9° % . . 1 17. IZVOLITEV SODNIKOV POROTNIKOV: (41) b) več kot 80 % . 2 a) me ne zanima . . 1 c) več kot 70 % . . 3 ^ b) poznam postopek .... 2 d) več kot 60 % . . . . 4 c) sodelujem aktivno .... 3 25. DELEŽI PRIMEROV V %, PRI KATERIH JE BILA 18. VABLJENJE SODNIKOV POROTNIKOV: ODLOČITEV 0 KAZNI SPREJETA Z a) določi predsedniška pisarna 1 VEČINO GLASOV: b) včasih predlagam poimensko , 2 a) do lo % 1 (33) c) določim poimensko le ob b) 11 do 20 % 2 preložitvi ..... 4 (42) c) 21 do 30 96 3 d) 31 do 40 % 4 e) 41 do 50 96 5 f) 31 in več .... 6 SOGLASNO : « Ž9. V KAZENSKIH ZADEVAH NAJ BI V PRIHODNJE (43) a) Več kot 90 % . . . 1 SODELOVALI SODNIKI POROTNIKI: b) več kot 80 % . , 2 (48) a) tako kot doslej, to je ne glede c) več kot 70 % . . 3 na strokovno izobrazbo in strokovne d) več kot 60 % , , . , 4 izkušnje ..... 1 e) več kot 50 % 5 b) porotniki, ki bi imeli za reše= f) manj kot 50 % . 6 vanje zadeve ustrezno nepravno strokovno izobrazbo ..... . . 2 26. POSKUSITE OCENITI DELEŽ PRIMEROV V %, KO c) porotniki, ki bi imeli za reševanje STE VI SLEDILI MNENJU POROTNIKOV: zadeve ustrezne strokovne izkušnje . 3 a) 0 krivdi u d) porotniki, ki bi imeli za reše= b) 0 kazni 1 1 vanje zadeve ustrezno nepravno strokovno (44,45) izobrazbo in ustrezne strokovne 27. KOLIKOR PRIHAJA DO RAZHAJANJA VAŠEGA MNENJA izkušnje ...... . 4 Z MNENJI POROTNIKOV, PRIHAJA DO TEGA VEČKRAT: e) sodniki porotniki,naj ne bi sodelovali a) pri vprašanju 0 krivdi „ b) pri vprašanju 0 kazni 1 levali pri sojenju v kazenskih zadevah . 5 2 Vi 0 GLASOVANJE SODNIKOV POROTNIKOV NA SEJAH IV. STALIŠČA DO SODELOVANJA SODNIKOV POROTNIKOV V KAZENSKIH ZADEVAH (49) SENATA JE: a) zgolj formalnost .... b) rezultat razumevanja zadeve 1 2 28. SODELOVANJE SODNIKOV POROTNIKOV S PRED* SEDNIKOM. SENATA JE V KAZENSKIH ZADEVAH: c) včasih formalnost, včasih rezultat razumevanja zadeve . . 3 (47) a) ustrezno ...... b) ni ustrezno: — sodniki porotniki naj bi odločali samo 0 krivdi obtoženca, ne pa tudi 0 kazni . — sodniki porotniki naj bi odločali samo 1 2 31. (50) POROTNIKI SO PRI SVOJEM ODLOČANJU PRISTRANSKI a) pogosto 1 b) včasih .... . . 2 c) nikoli . .... .3 0 kazni, ne pa tudi 0 krivdi obtoženca ~ sodniki porotniki naj ne bi sodelovali pri sojenju v kazenskih zadevah . . . 3 32. DRUGE PRIPOMBE, UGOTOVITVE, PREDLOGI: 4 lil (51, 52) 'u l'H/VViN I LAK ULTI; I l V LJUBLJANI 1,1 in viti,in un n - tkt.f.fon 9t.i 20-512, 21-591 33/76- 20 'um,jana, 12.4 »1979 Spoštovani tovariš predoednik, V okviru raziskave .".Sodelovanje občanov v kazenskem po- stopku", ki jo imamo v delu sodelavci inštituta za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani, je med drugimi poetavijono tudi vprašanje kakšno so razlike v odločitvah različnih kazenskih oenn-tov potem, ko ee senat po opravljeni glavni obravnavi umakne nn posvetovanje. Odgovor na to vprašanje seveda ni mogoč neposredno z opazovanjem glede na to, da so kazenske zadeve, ki jih obravnavajo različni kazenski senati, različne. Zato smo predvideli izvedbo okoperj menta, čigar bistvo je v naslednjem: Tričlanskim senatom, ki sicer sodijo na prvi stopnji, predlagamo v "odločitev" skonstruiran primor, lei ga sestavlja obtožni predlog javnega tožilca in "ugotovljeno dr jonsko stanje" kakor izhaja iz rezimejev dokaznega postopka (izpovedbe oziroma zagovora obdolženca, izpovedb prič in listinskega gradiva) 0 tem primeru nnj bi predsednik senata izvedel posvetovanje j n g lo --o* vanje o končni odločitvi o vseh vprašanjih, ki se sicer rešujejo na seji senata in sestavil običajni zapisnik o posvetovanju in glasovanju, ki bi ga podpisali vsi člani sonato. Tako "sojenje" bi no opravilo na enega izmed delovnih dni, ko se opravljajo glavne obravnavo, potem ko bi bile razpisane glavne obravnave končane. Računamo, da M za to delo potrebovali največ eno uro. te priloženo gradivo med predsednike (predsednice) tričlanskih I : n skih senatov enote na sedežu in na enotah zunaj sedeža temeljnega an-diučn. Sestavljene zapisnike naj bi predsedniki senatov poslali nnjka sneje do 15.3.1979 neposredno inštitutu .za kriminologijo. Prosimo Vas, da nam pri tem delu pomagate tako, da v Za Vašo pomoč se Vam vnaprej iskreno zahvaljujemo. 1,11 I’KAVNI l’AKULTKTI V LJUBLJANI ,t,: nl'vnuicljl; n - TRI,F,FON ŠT.i 20-5*2, 11 «m Priloga 32 r, 33/76- 21 ■J"muNA, 12.4.1979 Spoštovani tovaris(ica) sodnik, Prosimo Vas za sodelovanje pri izvedbi eksperimenta, ki jo del raziskovalne naloge "Sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu" in katerega namen je na edini možen način ugotavljati razliko v odločitvah različnih tričlanskih senatov o isti kazenski zadevi. Prosimo V n n da na dan, ko sicer opravljate glavne obravnavo, po končanem rednem delu predložite svojemu senatu v razpravo in odločanje posebej skonstruiran primer, kakor izhaja iz priloženega gradiva t.j. obtožnega predloga javnega tožilca in rezimeja ugotovljenega dejanskega stanja ter o posvetovanju in glasovanju sestavite običajni zapisnik. Zapisnik o posvetovanju in glasovanju pošljite inštitutu zn kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani najkasneje do 15. maja 1979• Prosimo Vas, da se o primeru, ki Vam ga pošiljamo, ne ponve tujote vnaprej s svojimi kolegi. Za Vaše sodelovanje se Vam vnaprej iskreno zahvaljujemo. prof. dr, Peter Kobe UGOTOVITVE EMPIRIČNIH RAZISKAV O SODELOVANJU OBČANOV S POKLICNIMI SODNIKI PRI OBRAVNAVANJU KAZENSKIH ZADEV Katja Vodopivec Namen tega prikaza je primerjati vsebino, ugotovitve in metode raziskovanj o sodelovanju laikov s poklicnimi sodniki v kazenskih zadevah z izsledki empiričnih raziskav izvršenih v SR Sloveniji. Pri tem se omejujemo zgolj na preučevanje vloge sodnikov laikov, ki jo imajo pri sodelovanju n poklicnimi sodniki v knzenskem postopku in ne obravnavamo vprašanj laičnega sodstva, tj. tudi tiste, a v katerem delujejo sodniki laiki sami (npr. delovanja laičnih sodnikov kot "magistrates" v Angliji, disciplinskih sodišč, arbitraž ali pri nas delovanja poravnalnih svetov, v ZSR delovanja tovariških sodišč ipd.). Prizadevali smo si, da bi izdelali kolikor toliko popolen pregled zgoraj navedenih vprašanj. Seveda pa smo bili pri tem omejeni z literaturo in informacijami, ki so nam bile dostopne in je zato J ribico mogoče, da smo še marsikaj prezrli. Kljub temu pa upamo, da smo uspeli v našem prikazu zajeti bistvena vprašanja, ki so jih doslej obravnavali raziskovalci zato, da bi primerjali resničnost z ini on cijami zakonodajalcev, 1, Raziskave o poroti Prvo vprašanje, ki je zanimalo praktike in teoretike je bilo kaj v resnici dela porota in kako prihaja do svojih sklepov, t.j, vprašanje skupinske dinamike porote kot posebnega skupinskega mehanizma. K osvetlitvi tega vprašanja so veliko prispevali spomini sodnikov porotnikov, ki so jih nekateri objavljali od 1. 1922 dalje. Tedaj jo dal predsednik nekega porotnega zasedanja v Angliji časopisom interview o zelo znanem primeru in deloma tudi o tem kako je razpravljala porota, Ta intervju je povzročil mnogo nemira med porotniki in sodniki. Vrhovni sodnik pa je bil mnenja, da ni pravne podlage za to, da bi taksno obvestilo javnosti prepovedali. Odtlej je bilo objavljenih več podobnih opazovanj, najbolj znano pa je opazovanje Angležinje Devonsove iz 1. 1965, t.j. večkrat ponatisnjeno predavanje, ki ga je imela v ZDA. Kasneje sta o takih vtisih pisala tudi Barber in G-ordon (1976) ". K razumevanju skupinske dinamike v podobnih ad hoc sestavljenih skupinah pa so prispevali tudi eksperimenti, po eni strani opravljani s študenti visokih sol in po drugi strani z izbranimi porotniki, ki so simulirali zasedanje in je bilo zato mogoče opazovati njihovo posvetovanje . Ugotovitve vseh teh opazovanj je mogoče strniti takole : - malo porotnikov spremeni svoje mnenje zaradi argumentov povedanih v času zasedanja (V7eld in Danzig 1940)j - če se mnenja razhajajo, ima večina vpliv na oblikovanje končne odločitve (Walker 1975)j - moški so v diskusijah bolj dominantni kot ženske (Strodtbeck in • Mann 1956; Strodtbeck i dr. 1957); - porotniki bolj upoštevajo dokaze kot obrobna opažanja drugih udeležencev v diskusiji (Simon 1967, Sealy 1975)^. Naslednje vprašanje je bilo ocenjevanje porotnih odločitev. Manjše raziskave te vrste so bile napravljene v ZDA že po letu 1925 3 bom, da so oodnilci sami ugotavljali razlike med porotnimi odločitvami in 5 svojimi stališči v zadevah (kazenskih in civilnih) ki so jih sodili" Obširnejšo raziskavo te vrste sta za kazenske zadeve opravila v ZDA Kalven in Zeisel (1966) v okviru širšega projekta o raziskovanju porote , ki ga je sprejela chicaška pravna fakulteta v ZDA. Očitno jo bilo, da je porota pri ocenjevanju dokazov milejša in bolj popusti;]! va kot so sodniki, lako so se npr. odločili v 3576 vzorčno izbranih primerih^i Obtoženec : Porote Sodniki je kriv 67 % 83 % ni kriv 33 Ìo 17 Ìo Skupaj 100 io 100 io Čeprav je naloga porote, da presoja le dejstva, sta raziskovalca s pomočjo analize podrobnih informacij ugotovila, da odpade na dokazna dejstva smo l/3 primerov nestrinjanja, deiSim n o v ort'V:n f’/3 primerov vzroki nestrinjanja drugi (npr. vrednotenje zakonskih določb, simpatije do obtoženca, druga dejstva npr. o prejšnjih obsodbah, ki jih izvesta ali porota in sodnik, ali samo sodnik, neprimernost ali tožilca ali zagovornika ipd.). Ena od možnih razčlenitev vzrokov za nestrinjanje je bila: porote in sodniki se ne strinjajo: - o dejstvih - o vrednotenjih in dejstvih - o vrednotenjih Skupaj 34 1° 45 % 21 °/o 100 Ì (IT = 962)7. Eden od zaključkov te raziskave je med drugim, tudi, da nesporazumi med porotami in sodniki ne izhajajo iz tega, da porote ne bi razumele pomena dokazov (v celotnem gradivu so našli samo en tak primer) in da porotniki praviloma razumejo zadeve.8 Podobno raziskavo sta v razmeroma kratkem času izvedla v Angliji Baldwin in McConville in objavila rezultate 1. 1979. Iskala sta mnenja sodnikov, višjih policijskih uradnikov, zagovornikov in tožilcev o odločitvah porot v primerih, v katerih so sami sodelovali. Posebej sta analizirala tim. problematične oprostitve in problema- v 9 tiene obsodbe'. Kot je bilo rečeno, sta že Kalven in Zeisel ugotovila, da na izreke porotnikov vplivajo tudi informacije, ki. jih v teku postopka dobi porota nehote o storilcu kaznivega dejanja. Podobno sta ugotovila tudi Cornisti in Sealy v Angliji, da zlasti obtožencevo priznanje prejšnje istovrstne obsodbe povečuje verjetnost krivdoreka, dočim obratno, priznanje prejšnje obsodbe za različno kaznivo dejanje zmanjšuje verjetnost krivdoreka (1973)10. Visok delež oprostilnih izrekov je verjetno med drugim že v ZDA vzpodbudil obsežen in drag projekt raziskav o poroti pri chicaški pravni fakulteti, nedvomno pa so taka opažanja vplivala na raziskovalni projekt kazenskega raziskovalnega inštituta pri Oxfordskl univerzi. Deta 1966 je namreč združenje višjih policijskih uslužbencev objavilo analizo deleža oprostilnih sodb pred višjimi sodišči v Angliji, ki je pokazala, da so bile izrečene oprostilne sodbe v 39 'p primerov"^". Po mnenju raziskovalcev vpliva na visok delež oprostilnih sodb v Angliji več dejavnikov. Tako ima npr. obtoženec pravico zahtevati, da o njegovem primeru razpravlja senat profesionalnih sodnikov in ne porota. Takih primerov je v Angliji prod višjimi sodišči ca. 36 cfo in se za tak postopek odločijo obtoženci večkrat relativno pozno s tem, da priznajo del krivde potem ko spoznajo, da ne bodo uspeli doseči oprostitve pred poroto (po nasvetu zagovornika). Po drugi strani pa je v nekaterih primerih tudi sodnik mnenja, 12 da predloženi dokazi ne zadoščajo za porotno obravnavo . Ha oprostilne sodbe vplivajo tudi primeri, v katerih je bila obtožba vložena iz drugih razlogov in ne zaradi prepričljivosti dokazov, primari v katerih so bile priče obtožbe slabo prepričljive, oziroma je bila obrazložitev obtoženca bolj prepričljiva, oprostitve s sodni1' • pravnim poukom (wayv/ard verdicts) in seveda pravi oprostilni a Odločilno vlogo pri tem pa ima po mnenju istih piscev navodilo, da mora biti. porota preričane. , kar pomeni v prenesenem smislu, da ina obtoženec pravico do oprostitve, če njegovih navedb obtožba ustrezno ne ovrže.^ Tudi v navedeni raziskavi Baldwina in McConvilla (1979) so sodniki, pravniki in policijski uslužbenci izrazili svoje nem z-položenje zaradi visokega deleža oprostilnih porotnih izrekov. Vendar hipoteza, da lahko profesionalni delinkventi izigravajo poroto in zaradi tega dosegajo oprostitve, s to raziskavo ni bila potrjena Posebno je vprašanje, kako se porote odzivajo na različna navodila, ki jim jih da sodnik. Na tako vprašanje je empirično mogoče odgovoriti le s eksperimentom. Tako je Simonova v ZDA načrtno spreminjala navodila za ocenjevanje kazenske odgovornosti (prištevnosti) ob rekapitulaciji istega kazenskega primera, informacije o posledicah upoštevanja navodil in ekspertize (1967); Cornish in Sealy v Angliji pa sta spreminjala informacije o pred-kaznovanosti obtožencev po eni strani, po drugi ntrnni pa inatrakcije sodišča o dokaznih standardih, potrebnih za obsodbo (1973). Počim je na tak način postalo pri Simonovi število eksperimentalnih primerov v vsaki od skupin premajhno za izvajanje dalekoseženjših zaključkov, je mogoče verjeti Comischu in Sealyu, da nobeno od navodil, ki jih da sodišče poroti, nima za posledico bistvenih razlik v odločitvah, pa čeprav pravniki ravno navodilom pripisujejo velik 16 pomen. Saks je v ZDA raziskoval dve vprašanji (1977). Prvo vprašanje je bilo kako vpliva na odločitve število porotnikov. Leta 1974 je namreč vrhovno sodišče v ZDA potrdilo ustavnost odločanja porote z manjšim številom porotnikov v civilnih zadevah; opiralo se je na 4 empirične raziskave, ki naj bi pred tem ugotovile, da številnost skupine ne vpliva na pravilnost kolektivnih odločitev. Avtor je kritiziral vrednost teh ugotovitev zaradi načina zbiranja podatkov in je zato napravil posebno raziskavo na eksperimentalen način s slušatelji višje šole in izbranimi porotniki, Prišel je do tehle zaključkov: - številnejše porote bolje reprezentirajo prebivalstvo lokalne skupnosti, razpravljajo dalj časa, bolje obnavljajo dokaze, izražajo manj različnih stališč, njihove sodbe so bolj konzistentne; - majhne porote bolj pospešujejo udeležbo posameznikov v diskusiji in se nagibajo k večjemu številu oprostitev, - Tako meni pisec, da so porote z več porotniki bolj priporo i kot tiste z manj porotniki, daje pa zanimiv predlog, tj. da bi se večja porota razdelila v dve manjši skupini, ki bi razpravljali vsaka zase in bi se morali obe polovici strinjati v izreku (str. 105, 107). Drugo vprašanje, ki ga je preučeval isti pisec na enak način je bilo vprašanje soglasnosti oziroma večinskih sklepov porote. Hajprej ponavlja pisec ugotovitve Zajonca i dr. (1972), da delujejo skupine, ki se morajo odločati ali soglasno ali z visokim kvorumom pod voti jim pritiskom kot tiste, ki sklepajo z navadno večino glasov. Gam pa je ugotovil, da razpravljajo porote, ki sklepajo soglasno, dalj časa, večkrat vrnejo zadevo kot neodločeno (hung), kadar pa obsojajo so udeleženci bolj pripričani o obsojenčevi krivdi. Porote, ki so se odločale na podlagi kvoruma,so se bolj spominjale argumentov in so bolje komunicirale. Med obema vrstama odločitev ni bilo signifikantnih razlik. Socialna sestava porot je bila do sedemdeset let predmet preučevanj zlasti v ZDA (od 1. 1950 dalje) ker je v Angliji do 1, 1972 za izbiro porotnikov veljal premoženjski cenzus . Raziskovalca(Baldvvin , McGonville 1900) socialne sestave porotnikov v Angliji po tem času izhajata iz splošno sprejetih stališč naj sodna telesa odražajo družbeno sestavo lokalne skupnosti; pri tem se opirata na stališča različnih piscev o tem vprašanju, čeprav je Marshall 1. 1975 opozoril na to, da je prepričanje, da bodo "enaki" sodili "enakim " pravično, problematično. Po drugih piscih ugotavljata tudi, da je višjo sodstvo v Angliji sestavljeno iz ljudi višjega in zgornjega dela srednjega razreda prebivalstva (povprečna starost je skoraj 60 let), dočim izhajajo.laični sodniki (magistrates) predvsem iz vrst strokovnjakov in menedžerjev. Tako naj bi bila vsaj porota protiutež proti taki razdelitvi družbene moči. Porotni sestav so raziskovala v Birminghamu in ugotovitve veljajo za to mesto. Raziskovalca sta ugotovila, da je socialna sestava porotnikov sorazmerna socialnemu sestavu prebivalstva, tj. porotniki izhajajo večinoma iz delavskega razreda prebivalstva, slabše zastopani pa so nekvalificirani delavci. Slabše so zastopane tudi manjšinske narodnosti in ženske. Raziskovalci pa niso opazili kakšnega posebnega vpliva starosti porotnikov, spola, pripadnosti družbenemu razredu ali rasi na krivdoreke (str, 39). Slabše družbeno ravnotežje pa se pokaže pri izbiri predsedujočih porotnikov. Vendar tudi v tem primeru ni bilo mogoče ugotoviti posebnega vpliva predsedujočih iz priviligiranih družbenih razredov na krivdoreke (str. 40). Metode raziskovanja porotnega sojenja, so bile, kot Izhaja že 1/: dosedanjega prikaza, različne, V večini primerov je šlo za registracijo, ocenjevanje in analiziranje dogajanj ali v resničnosti ali v eksperimentalno simuliranih primerih. Tako izhajajo ugotovitve o skupinski dinamiki porotnih sestav ali iz zapisov udeležencev ali iz eksperimentov. Dejanske odločitve porot so ocenjevali pravniki s pomočjo anket. Analize oprostilnih izrekov so se naslanjale na spisovno gradivo. Odzivanje porot na različna navodila, skupinska dinamika manjšega ali večjega števila porotnikov, vplivi zahtev o soglasnosti oziroma o večinskem glasovanju porotnikov - vse to je bilo opazovano in preučevano na eksperimentalne načine. Socialità sestava porotnikov in primerjave s socialno sestavo prebivalstva so bile ugotovljene s pomočjo ustreznih evidenc. Pri tem so seveda najbolj vprašljivi eksperimenti, ki potekajo na tak način, da številu študentov ali izbranih porotnikov, ki ustre za običajnemu številu porotnikov, predložijo v obravnavo primer (ali v pismeni obliki, ali na magnetofonskem posnetku, ali filmski- trak), diskusijo posnamejo na magnetofonski trak in registrirajo končno odločitev. Isti postopek potem ponovijo z več tako izbranimi "porotniki". Vsi pisci, ki so doslej izvajali take eksperimente pravijo, da so se izbrani porotniki vživeli v simulirani primer in razpravljali resno, obstaja pa domneva, da so se odločali nekoliko strožje kot bi se sicer, ker so vedeli, da njihova odločitev v 18 stvarnosti ne bo imela posledic. Zato so Kerr, I-Terenz in Herrick narttdili še poseben eksperiment s študenti v ZDA tako, da so z njimi presojali disciplinski primer nekega študenta z dvema vrstama skupin, od katerih se je ena zavedala, da "igra vlogo", dočim je druga mislila, da razpravlja o konkretnem primeru. Diskusije in rezultati obeh vrst skupin so bili podobni. Ugotovitve empiričnih raziskav o poroti je mogoče strniti v neka j posplošitev in sicer: Porote običajno razumejo kazenske zadeve o katerih razpravljajo, razpravljajo angažirano in zavzeto sodelujejo pri oblikovanju odločitev, glede krivde ee odločajo večinoma tako, kot bi se sodnik ali mileje, čeprav pri tem upoštevajo tudi druge informacije in vtise ter ne samo dokazov, kar bi morale, ter ne upoštevajo dovolj instrukcij sodišč. Socialna sestava porot postaja vse bolj proporcionalna socialni sestavi prebivalstva lokalnih skupnosti . Seveda pa imajo take posplošitve tudi zelo relativno vrednost. Ha prvi problem sta opozorila Sutherland in interakcijska teorija s tem ko sta začela razkrivati delinkventnost srednjih in višjih družbenih slojev, zlasti tisto, na katero večinoma oficielno družbeno nadzorstvo ni reagiralo. Baziskave o delovanju porotnega sistema so bile narejene v ZDA in v Angliji v času, ko so prihajali pred sodišča še vedno predvsem depriviligirani sloji prebivalstva z relativno enostavnimi kaznivimi dejanji. Ta slika kriminalitete se je do sedemdesetih let dopolnila predvsem s storilci kaznivih dejanj v prometu in z uživalci drog. Možno je domnevati, da so bili sodniki laiki, ki so sami tudi sodelovali v prometu, proti uživalcem drog pa so odražali mnenje svojih masovnih komunikacijskih sredstev, kos tudi tej nalogi. Bolj vprašljiva pa bo postala vloga porot že pri dejanjih ugrabitev in neupravičenih zasedb, pri katerih ne bo vedno lahko določiti vlog posameznih udeležencev pri kaznivih dejanjih. In prav tako bo postala vprašljiva vloga porot že pri odločanju o izplačevanju čekov brez kritja in še prav posebej pri tim. gospodarskem kriminalu, če naj bi se ta v prihodnje bolj preganjal, kot se je doslej. Ugotovitev torej, da so porotniki razumeli zadeve o katerih so odločali, velja predvsem za nazaj in za tiste primere o katerih so tedaj, ko so raziskovalci delali raziskave, dejansko odločali. Posebej vprašljiv pa je sicer majhen, vendar verjeten delež obsodb, ki so bile sprejete po krivem. Kljub splošnemu ugodnemu vtisu o porotnem sojenju sta na ta problem opozorila že 1. 1966 Kalven in Zeisel, ki sta ocenila delež takih obsodb na 3 °/o (str. 375-300). To je po njunem zapisu situacija, ko porota spozna za krivega neko/, ki bi ga sodnik in zakon oprostila. Potem to vprašanje precej casa raziskovalcev ni posebej zanimalo. Leta 1979 pa sta Baldwin in McConville v Angliji posvetila prav temu problemu poseben sestavek ooš, da krive obsodbe pomenijo večjo nevarnost za juobico kot prev i': oprostitev. Avtorja sta v okviru svojega raziskovanja porotnega sistema ocenila deleže krivih obsodb na 5 do 6 'p ali po eno od 20 obsodb (str. 232). Včasih se je porotam očitalo, da slepo sledijo povzetku dokaznega postopka, ki ga naredi sodnik. Kljub temu pa se zgodi, da obesedijo tako, da je sodnik sam nesrečen nad končnim izidom (str. 234). Zlatiti zato, ker je zelo malo možnosti doseči spremembo napačne obsodbe ' pritožbenem postopku (od 256 primerov je bilo vloženih 42 pritožb proti krivdorekom in samo v 2 primerih sta pritoži tel ja uspela). Kajti če je obtoženec po krivem obsojen enostavno zato, ker je porota sprejela napačno odločitev o pomenu dokazov, se(po bistvu same stvari) zoper zadevo praktično sploh ni mogoče pritožiti, če ni bilo sicer nobenega procesnega spodrsljaja (str. 236, 237). V tako ocenjenih primerih je šlo večinoma za huda kazniva dejanja, za prej neobsojene osebe in so bile socialne posledice krivih, obsodb hude . izrednoy,(str. 236, 234). 2. Dosedanje raziskave o delovanju prisedniških sistemov 0 raziskavah te vrste imamo manj informacij in verjetno jih je bilo v resnici manj. Tako navajata Kalven in Zeisel rezultate neke analize, ki jo je objavil za Dansko sodnik Lucas leta 1944. Ta analiza je obsegala primere kazenskih zadev, ki jih je sodilo a pelacijsko sodišče, kateremu - 347 - je Lucas predsedoval, sestavljeno je pa bilo iz treh profesionalnih sodnikov in treh sodnikov laikov. Ugotovil je, da je bil sodni senat soglasnega mnenja v 85 % primerov, d očim je prišlo v 15 % primerov do razlik v glasovanju. Laični sodniki so se nagibali k- bolj milim ocenam krivde in so bili tudi pri odmeri kazni bolj naklonjeni obsojencu. Splošna ugotovitev Lucasa je bila, da laični sodniki niso veliko prispevali k odločitvam. Prednost mešanih nena tov pa je po njegovem mnenju bila, da je bila udeležencem dana možnost dl- 19 okusi je in s tem možnost razčiščevanja nesporazumov. V letih 1964 - 196? je poljska akademija znanosti izvajala obsežno raziskavo o vlogi prisednikov sodišč pri sprejemanju odločitev in o stališčih do sodelovanja laikov v kazenskem postopku. Na obsežne ankete je na pismen način odgovorilo ca. 1300 sodnikov prisednikov, 100 kazenskih sodnikov, 100 odvetnikov ter ca. 200 javnih tožilcev. Poleg tega so sodni pripravniki, ki so vodili zapisnike, opazoval;! posvetovanja na sejah sodnih senatov in registrirali dogajanja na 257 kazenskih obravnavah. Rezultati teh opazovanj so bili naslednji: 1 1) bilo je 20,6 % posvetovanj na katerih je poklicni sodnik popolnoma gospodoval ne da bi se sploh oziral na prisotnost prisednikov. Sodnik je samovoljno postavljal vprašanja in je dal na kategoričen način vedeti kakšne so njegove odločitve, ki so jih prisedniki sprejeli brez ugovora; 2) 31,1 % posvetovanj pri katerih je bila dominacija poklicnega sodnika tudi očitna, je pa sodnik vendarle spoštoval nekatere formalne sestavine posvetovanja. V primerih nekaterih aktivno izraženih stališč sodnikov prisednikov je takoj dal konkreten predlog za rešitev vprašanja in je očitno vsilil svoje stališče; 3) V 8 % primerov je sodnik prepustil prisednikom iniciativo, da so predlagali rešitev, ki je pa sami niso sprejeli. Silili so sodnika, da je povedal svoje mnenje, ki je končno obveljalo kot M odločal sodnik posameznik; 4) V 40,3 i primerov se je odvijala dejanska diskusija; prisedniki so izražali svoja mnenja prej preden je izrazil svoje mnenje sodnik in ne da bi bili pod njegovim vplivom. Vsi udeleženci so sodelovali pri konfrontaciji stališč (str. 920). Velika večina diskusij pa se je ukvarjala le z izbiro in odmero sankcije medtem ko je bilo vprašanje krivde redko predmet različnih stališč. V teh 40 fo primerov so imeli sodniki prisedniki nedvomen vpliv na vsebino sodbe. Toda samo v 6 % primerov so preglasovali sodnika, od tega pa je sodnik le v A % primerov oblikoval posebno stališče. Bilo je očitno, da odnos profesionalnega sodnika do sodnikov pri-sednikov močno vpliva na udeležbo slednjih pri obravnavanju kazenskih zadev na sejah senatov (str. 929). Za zvezno Republiko Nemčijo sta objavila rezultate empirične raziskave o vlogi sodnikov laikov pri kazenskih sodiščih Gašper in Zalsni 1. 1972. Po njunih ugotovitvah naj bi v zvezi z vprašanjem krivde laični sodniki v 70 % primerov odstopili od svojih stališč in se pod- 21 redili odločitvi poklicnega sodnika. V Jugoslaviji sta bili doslej objavljeni dve raziskavi o sodelovali ju občanov pri sojenju v civilnih in kazenskih zadevah in sicer za območje SR Bosne in Hercegovine (Kamhi, Galija, 1974) ter za območje avtonomne pokrajine Vojvodine (T. Vasiljevič idr., 1975). Nobena od raziskav ne islcuša ugotoviti dejanskega dogajanja temveč se obe zadovoljujeta s preučevanjem mnenj (in stališč), posplošenih ocen in ne- ?? katerih demografskih lastnosti sodnikov in sodnikov porotnikov, kar so raziskovalci izbrali s pomočjo anket, deloma tudi intervjujev ter sodnih evidenc. Obe raziskavi sta na tak način registrirali mnenja in ocene tako o kazenskih, kot o civilnih zadevah. Raziskava," ki je bila narejena za območje Bosne in Hercegovine prinaša rezultate odgovorov anice tirane e v v procentualnih deležih in de- loma kazuistično. Nekateri glavni rezultati so naslednji: Sodniki (N = lOO) so bili mnenja: - v 46 da so porotniki na sodelovanju pri sojenju nezainteresirani (str. 42); - vendar je mislilo 84 % sodnikov, da so porotniki bolj zainteresirani za kazenske kot za civilne zadeve (str. 45-48); - 76 °/o sodnikov je bilo mnenja, da nedelovanje porotnikov zavlačuje postopek (str. 56); - 49 % sodnikov je bilo mnenja, da porotniki ne razumejo bistva stvari o katerih se na obravnavah razpravlja (str. 60); - v 76 % so bili mnenja, da porotniki pri odločanju sledijo mnenju predsednika, senata (str. 63); - 75 /» jih je bilo mnenja, da so odločitve sprejete običajno soglasno (str. 65); - vendar jih je 54 % izjavilo, da so bili izjemoma tudi preglasovani (str. 66); - 90 i jih je bilo mnenja, da je porota koristna (str. 94); - so bili pa pretežno za omejevanje porotnega sodelovanja zlasti na kazenske zadeve in pri stopenjskem presojanju na zadeve, ki se obravnavajo na I. stopnji (str. 94); - zavzemali pa so se za višjo izobrazbeno in izkustveno raven sodnikov porotnikov (str. 115, 116). Porotniki (N = 196) so bili po drugi strani mnenja: - v 57 % primerov da porotniki niso pristranski (str. 80); - v 54 °/o primerov, da predsedniki tudi sprejmejo mnenje porotnika (str. 78); - 42 /;a porotnikov pa je izjavilo, da so vedno enakega mnenja kot predsednik senata (str. 76); - 90 i jih je bilo prepričanih, da je sodelovanje laikov pri sojenju koristno (str. 94). Tako je raziskava deloma ponudila boljše rezultate od pričakovanih in so bili avtorji mnenja, da je treba prisedniški sistem v Jugoslaviji obdržati, odstranjevati pa dosedanje organizacijske pomanjkljivosti in slab način dela. Sodišča naj večkrat kot doslej vabijo porotnike ad personam glede na predmet, ki je v obravnavi (str. 118). Rezultati raziskave za avtonomno pokrajino Vojvodino so objavljeni zgolj kazuistično (z navajanjem posameznih odgovorov) in jo skoraj nemogoče razbrati sestav) ugotovitev. Vtis pa, ki ga raziskava zapušča je podoben kot raziskava za območje Bosne in Hercegovine s to razliko, da je teoretični in konceptualni del te raziskave dosti bolj obfli.ron in popolen. Z anketami za predsednike sodišč so bili ob". .'h. :: pr sedniki vseh občinskih, okrožnih in okrožnih gospodarskih sodišč ter Vrhovno sodišče Vojvodine, z anicetami za porotnike pa 104 sodniki porotniki, 3. Empirični raziskavi o vlogi in delovanju prisedniške ga sl n turna v kazenskih zadevah v 3R Sloveniji V okviru tega raziskovalnega projekta sta bili opravljeni na območju SR Slovenije dve empirični raziskavi od katerih smo želeli s prvo raziskati socialno sestavo sodnikov prisednikov (v nadaljevanju po zakonski dikciji: sodnikov porotnikov), z drugo pa vlogo sodnikov prisednikov pri odločanju o krivdi in kazni. 23 3.1. Izvoljeni in razsojajoči sodniki porotniki v SR Sloveniji ' S to raziskavo smo želeli ugotoviti,kdo so ljudje, ki nastopajo kot porotniki. Pri tem pa je šlo tako za porotnike, ki so bili izvoljeni, kot tudi za porotnike, ki so dejansko izvrševali to funkcijo. Z raziskavo so bila zajeta območja občinskih in okrožnih sodišč v Ljubljani in.Celju, med porotniki pa so bili upoštevani tisti, ki so bili izvoljeni 1. 1974 in so sodili v 1. 1975. S tem je bilo zajetih 1381 porotnikov (od 5432 izvoljenih v vsej Sloveniji) in 4708 razsojajočih porotnikov. Izbrani vzorec porotnikov se nekoliko razlikuje od vseh izvoljenih porotnikov v SR Sloveniji s tem, da zajema manj kmetov in več administrativnega osebja z relativno višjo izobrazbo, kot je bila ugotovljena za vso Slovenijo. Med izvoljenimi porotniki je bila tudi l/3 žensk v primerjavi z 1/4 žensk izvoljenih med porotniki v vsej Sloveniji. Ugotovitve naše raziskave veljajo torej predvsem za mestne sestave sodnikov porotnikov in so le deloma uporabne tudi za razumevanje socialne sestave na območju Slovenije. Vendar si o taki možni širši interpretaciji ne bo težko ustvariti približne podobe. Iz analize veljavne pravne ureditve o sodelovanju občanov pri sojenju je mogoče sklepati (čeprav to ni posebej točno določeno), da na j sestavljajo poroto moralno primerni in primerno razgledani delovni ljudje ter občani, ki naj se volijo iz vseh slojev prebivalstva . Avtor, ki je preučeval to vprašanje (b. Ferlinc) je prišel do prepričanja, da bi morali imeti porotniki v Sloveniji končano vso j osemletko. To pa pomeni, da sestava izvoljenih porotnikov ne no ; biti avtomatičen odraz sestave prebivalstva na nekem regionalnem območju. Iz analize načina kandidiranja sodnikov porotnikov in njihovih izvolitev izhaja, da so imeli predsedniki sodišč pomembno vlogo pri kandidiranju sodnikov porotnikov, zlasti tistih, ki so bili 1 vol r ni že v prejšnji mandatni dobi (in so se torej verjetno izkaza V: kot zanesljivi sodelavci) ter je bilo zato 1. 1974 na novo i lj< le ca. l/4 do l/3 vseh porotnikov. Praviloma vabijo sodne pisarne izvoljene sodnike porotnike na nave po abecednem redu. Ker pa se nekateri vabljeni porotniki -'>n ■ lom slabo odzivajo se struktura razsojajočih porotnikov v pr51 i rj' z izvoljenimi spremeni. Ugotovili smo torej, da je bilo v primerjavi s polnoletnim prebivalstvom na sodnih območjih Ljubljane in Cel 1 izvoljenih manj mladih (do 29 let starosti) in starejših občanov starih nad 60 let, da pa se je delež mladih (vse do 39 let starost ) med porotniki razsojajočimi v kazenskih zadevah še znižal, dočir i/ je delež starejših občanov (nad 60 let) bistveno zvišal (starost - 352 - 60 let in več : prebivalstvo 19,6 izvoljeni porotniki 11,6 'i; razsojajoči porotniki v kazenskih zadevah 27,9 %). V primerjavi s prebivalstvom je bilo med izvoljenimi porotniki več bolj izobraženih (gimnazija in višja izobrazba), med razsojajočimi pa se je delež porot-nikov z višjo in visoko šolo nekoliko znižal. Med izvoljenimi porotniki je bilo marij manuelnih delavcev in se je delež teh med razsojajočimi še znižal, bistveno več pa je bilo administrativnih delavcev in med razsoja j očimi porotniki zlasti več upokojencev. Žensk je bilo tako med izvoljenimi, kot med razsojajočimi porotniki ca. 1/3, med prebivalstvom pa 52 Če naj bi porota pomenila korektiv in dopolnitev sodniškega kot uradniškega osebja tudi z drugimi sloji prebivalstva, potem lahko že na tem mestu ugotovimo, da je ta korektiv naravnan enostransko in pomeni dopolnitev predvsem s starejšimi, srednje izobraženimi občani, deloma administrativci in deloma upokojenci (oboji med razsojajočimi v kazenskih zadevah 77 ^ Po drugi strani izhajajo obtoženci v veliki večini primerov iz izrazito družbeno depriviligiranih slojev prebivalstva. S tem se družbena razdalja med sodečimi in sojenimi še poveča. Zato smo v drugem delu iste raziskave primerjali zgoraj navedene osebne lastnosti sodnikov porotnikov z osebnimi lastnostmi obtožencev in smo se vprašali, ali razsojajoči sodniki porotniki zmanjšujejo družbeno razdaljo med profesionalnimi sodniki (ki pripadajo višjemu srednjemu ali zgornjemu sloju prebivalstva) in obtoženci. Ta primerjava je pokazala, da sodijo pogosto starejši porotniki mlajšim obtožencem; tisti z nekaj višjo, predvsem srednjo strokovno izobrazbo onim z osnovno oziroma poklicno šolo; upokojenci in administrativni delavci delavcem v industriji, prometu, trgovcem in gostincem ter osebam brez poklica, To pomeni, da razsojajoči porotniki deloma znižujejo družbeno raven sodnikov ker jo dopolnjujejo zlasti s starejšimi občani, ki izhajajo iz srednjega sloja prebivalstva dočim predstavljajo med obtoženci delavci v industriji, prometu in brez poklica 60 %, Ob tem je treba povedati, da je ena od jugoslovanskih raziskav ugotovila, da kažejo najnižji sloji prebivalstva izrazite anomiene lastnosti, najbolj konformnistične lastnosti srednji sloji prebivalstva in manj lconfor- ^ 25 mistične višji sloji prebivalstva . Posebno je še vprašanje spolne sestave sodnih senatov in obtožencev. Med obtoženimi je bilo pri vseh navedenih sodiščih le 16 % med razsojajočimi porotniki pa 32 fo žensk. Če k temu da damo še več kot polovico žensk sodnic in tožilk pred prvostopenjskimi sodišči, ter visok delež žensk med zagovorniki, potem se kaj lahko zgodi, da je večina udeležencev v postopku (razen obtoženca in prič) ženskega spola. Verjetno je vprašljivo če je takšna sestava primerna za obravnavanje vseh kazenskih zadev in ne bi bilo potrebno v nekaterih primerih tudi z izbiro porotnikov korigirati možno neugodno spolno sestavo predstavnikov oblasti. Končno nas je zanimalo še ali morda predsedniki sodnih senatov ne težijo izjemoma tudi k temu, da bi za nekrtere kazenske zadeve sami izbrali porotnike, ki bodo po njihovi presoji za reševanje konkretne zadeve bolj primerni. V literaturi smo namreč zasledili težnje nekaterih piscev po tim. strokovni poroti (češ, da bi bil interes in udeležba takih porotnikov večja) poleg tega pa smo poznali strokovno poroto pri nas že pri sojenju mladoletnikov in zadev pred gospodarskimi sodišči. Take primerjave pa smo lahko naredili le za tista kazniva dejanja, katerih je bilo v enem letu (ki smo ga opazovali) obravnavanih vsaj štirideset. Ugotovili smo nekoliko višje udeležbe razsojajočih porotnikov v teh zadevah v primerjavi s sojenjem v drugih zadevah pri: - kaznivih dejanjih zoper osebno dostojanstvo in moralo višje izobraženih porotnikov starih od 50 do 59 let in znatno nižjo udeležbo porotnikov starih nad 60 let; - poneverbah in drugih kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost porotnikov iz vrst trgovcev in gostincev; - pri kaznivih dejanjih zoper narodno gospodarstvo več porotnikov iz vrst upokojencev; - pri kaznivih dejanjih storjenih v prometu pa višje deleže delavcev v prometu in varnostnikov. Vendar so absolutna števila majhna in razlike statistično niso zna- bilo čilne. Domnevamo le da je/mogoče zaslediti pri določanju porotnikov občasna stremljenja v nakazani smeri. 3.2. Vloga sodnikov porotnikov pri odločanju v prisedniškem sistemu jugoslovanskega tipa v Im zenskih zadevali S to raziskavo smo želeli vsaj približno ugotoviti kakšen je resničen prispevek sodnikov porotnikov k končni odločitvi o kazenski zadev: , 1 na to, da je v Jugoslaviji načelno sprejeta enakopravnost vS' h oh nov sodnega senata pri odločanju in da senati odločajo z večino glasov. Možnosti za iskanje odgovora na to vprašanje sta bili dve: a Iv op.” zovanje dogajanj na sejah senatov (primer Poljska: Zawadzki, • i) ali izvedba eksperimenta (po vzorcih opravljenih v zvezi s preuči-v 'njen porotnega sistema v ZDA in Angliji). Čeprav ni povsem prepričljivo, da pomeni sistematično beleženje opazovanj po zapisnikarju na se j.” ■■ senatov kršenje tajnosti posvetovanja in glasovanja, kolikor laka opazovanja ne identificirajo storilcev kaznivih dejanj in člane; nata, rezultati pa so objavljeni podobno kot smo navedli v prim-poljske raziskave, se vendar za tale način opazovanja v našem piknem nismo odločili. Zato smo namesto tega izvedli eksperiment, Ivi Ì li- te val odločitev v naprej pripravljeni zadevi. Eksperiment je mago izvesti ali s pismeno predlogo primera, ali s pomočjo magnetofona’ posnetka ali s pomočjo predvajanja filmskega traku. V našem pr.v smo se odločili za najbolj enostaven način, tj. za sestavo pisr- -predloge, čeprav smo se zavedali, da odločanje samo na podlagi pf" nega gradiva ne more biti identično z odločanjem v senatu na podi gi glavne obravnave v prisotnosti udeležencev. Po drugi strani y-\ ima tak eksperiment to prednost, da izloči vplive osebnostnih vii.:'1”, simpatij in antipatij in terja v nekem smislu bolj objektivizirano odločitev. Za ta namen smo izbrali dejansko razsojeni primer nevestnega ravnanja z zaupanim družbenim premoženjem (čl. 129/1 KZ SRS), ki smo ga za izvajanje eksperimenta nekoliko modificirali. Pismena predloga je vsebovala: obtožni predlog, zagovor obtoženca, izpovedbe 8 prič, od listin pa nakladalni list, dobavnico, izvleček iz samoupravnega sporazuma o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v TOZD-u in izpisek iz kazenske evidence (skupaj 6 in pol strani formata A4). Ker je po jugoslovanski kazenski zakonodaji praviloma storilec odgovoren le za kaznivo dejanje storjeno z naklepom, za kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti pa le, če tako zakon posebej določa (čl. 11 KZ SFRJ) je bil problem predloženega primera v tem, da pri kaznivem dejanju po čl. 129 KZ SRS kaznivost za storitev dejanja iz malomarnosti ni določena. Zaradi težavnosti odločitve se bile zato sodnikom porotnikom dostavljene vse relevantne določbe iz veljavne materialne kazenske zakonodaje (skupaj 11 členov). Z raziskavo smo želeli ugotoviti dvoje: 1. kako bi se odločali sodniki porotniki in poklicni sodniki vsak zase, tj. brez posvetovanja in 2. kako se te odločitve spremenijo zaradi posvetovanj na sejah se-jatov. Ker pa bi se lahko zgodilo, da bi zlasbi poklicni sodniki, pod vplivom prvotne individualne odločitve usmerjali odločitev na seji senata, smo zlasti med poklicnimi sodniki izbrali dva različna vzorca od katerih so v enem odločali kot sodniki posamezniki, drugi sodniki pa v drugem vzorcu v kolegialnem sestavu. S tem smo dobili seveda odgovor na vprašanje o dinamičnih spremembah lahko le deloma in posredno. Eksperiment je bil izveden v letu 1979 v dveh fazah, obakrat pismeno in sicer smo se najprej obrnili na sodnike in sodnike porotnike individualno (dobili smo 32 + 174 odgovorov), nato pa na kazenske sodnike (preko predsednikov temeljnih sodišč) s prošnjo, da rešijo - 356 - primer kolegialno po enem svojih končanih zasedanj (dobili smo 35 posvetovalnih zapisnikov). Na ključna vprašanja smo dobili tele odgovore: Obtoženec N Porotniki 146 Sodniki 32 Senati 35 je kriv 74,7 56,3 51,5 ni kriv 25,3 43,8 48,5 Skupa j 100,0 100,0 100,0 (Razlike med porotniki: sodniki, senati so statistično značilne) Na senatih je bilo sprejetih 29 odločitev soglasno, z večino glasov ena,odločitev "je kriv" in ena odločitev "ni kriv" (v tem primeru sta porotnika preglasovala poklicnega sodnika), v 4 primerih ni bil naveden kvorum. Iz tega lahko sklepamo, da so poklicni sodniki v senatih vplivali na odločitve porotnikov, Še več, da so se sami verjetno zato, ker so morali svoje stališče obrazložiti laikom,v nekaj več primerih odločili, da obtoženec ni kriv. Odločitve glede sankcij so manj zanesljive, ker se nanašajo samo na tisto število primerov, ko so anketiranci odločili, da je obtoženec kriv, s tem pa se nekatera absolutna števila znižajo preko dopustne meje in tudi razlike med odgovori statistično niso značilne, V obsodilnih primerih so se odločali anketiranci v 83 - 94 f° primerov za pogojne kazni. Pri tem želimo opozoriti na to, da v nobenem primeru pogojno izrečena sankcija ne more ublažiti dvomljivega krivdoreka. Pri individualnem odločanju so poklicni sodniki upoštevali znatno večje število zlasti olajševalnih okoliščin kot sodniki porotniki. Eksperimentu, o katerem so poklicni sodniki in sodniki porotniki odločali individualno, je bilo dodanih tudi nekaj anketnih vprašanj. Večinske posplošitve (nad 50 %) so bile: da porotnike seznanjajo, s kazenskimi zadevami pred obravnavo ustno predsedniki senata v razmaku ca. 5 do 10 minut (po oceni mag. Vidmarja je mogoče pričakovati, da imajo že odtlej dalje močan vpliv na stališča.in kasnejše odločitve sodnikov porotnikov). Med porotniki in poklicnimi sodniki v tem pogledu ni bilo bistvenih razlik. S sedanjim sodelovanjem jo zadovoljnih samo nekaj več kot polovica porotnikov in sodnikov (56 %), ostali želijo, da bi imeli porotniki ali več strokovnih izkušenj ali strokovnega znanja ali obojega; ena četrtina porotnikov in le 16 fo sodnikov pa je bila mnenja, naj bi porotniki odločali samo o krivdi in ne tudi o kazni. Na koncu smo ugotovili, da smo z eksperimentom zajeli (v primerjavi z rezultati prve raziskave) nekoliko selekcioniran vzorec bolj izobraženih in na družbeni lestvici višje stoječih porotnikov (tistih pač, ki so želeli na pismeni vprašalnik odgovoriti). Ocenjujem-so bili to v 70 /b primerov drugič in tretjič izvoljeni porotniki (kakor med porotniki izvoljenimi v 1. 1974 na sploh) in so imeli večinoma dobro mnenje o posvetovanjih na sejah senatov. Tudi ti pa so v 70 io primerov izjavili, da jim večinoma vprašanja drugih udeležencev zadoščajo in sami med obravnavo ne postavljajo vprašanj. Ponoviti je treba končno še izjave 31 fo poklicnih sodnikov (N=10), da včasih predlagajo sodnika porotnika tudi poimensko za določeno kazensko zadevo, kar bi potrjevalo ugotovitve iz naše prejšnje raziskave, da je mogoče zaslediti rahle zveze med nekaterimi lastnost vi razsojajočih sodnikov porotnikov in vrstami kazenskih zadev, ki so jih sodili. Poklicni sodniki pa na splošno porotnikov nc om ju j o jo slabo, vendar njihovega sodelovanja tudi ne ocenjujejo selo pozitivno. 4. Sklepna razmišljanja Pojma pravičnosti ni mogoče samo strokovno opredeliti. To je produkt človeškega razuma in emocij v vsakokratnem času in prostoru, Nevar- 358 - nost samovolje pri presoji pravičnosti je na dlani. Zato naj zakonodaja zagotavlja kontinuiteto in doslednost v času in prostoru, varovanje osnovnih človeških pravic in potek postopka vse do odtehtava-nja pravice. Pri tem pa se pojavlja nevarnost togega vklepanja življenjske dinamike v pravne norme po eni strani in možna odvisnost strokovnega sodstva od vsakokratne oblasti kot tistega elementa, ki ima v rokah odločilno družbeno moč. Tako so historično sodelovanje občanov laikov pri sodni funkciji tolmači med drugim tudi kot merilo demokratičnosti nekega družbene sistema kljub temu, da je imela porota prvotno drugačno (tj. dokazno) 27 vlogo v kazenskem procesu . Iti prav ta vloga podružbljanja upravnih zadev v širšem pomenu besede obenem s skrbjo, da bi se ohranila demokratična participacija ljudi pri odločanju narekuje vračanje k tej temi vedno znova tako v okviru posameznih držav kot na mednarodnih posvetovanjih. Eno zadnjih takih obravnav v mednarodnem merilu je vzpodbudila organizacija združenih narodov s pripravami in izvedbo 4. kongresa o prevenciji pred zločinom in obravnavanju storilcev kaznivih dejanj 1. 1971 v 28 Kyotu ' . Večina diskutantov se je zelo nekritično zavzemala za participacijo javnosti v kazenskem obravnavanju storilcev kaznivih dejanj (v širšem pomenu besede, tj. v pomenu družbenega nadzorovanja), nekateri pa so opozarjali tudi na nevarnosti slepega zaupanja v zdrava čustvovanja in presoje ljudi na podlagi zdravega razuma in so se zato še bolj utemeljeno zavzemali za intenzivno sodelovanje občanov s poklicno izobraženimi pravniki (npr. Badzinowicz, IConz). Kot rečeno se je sodelovanje občanov s poklicnimi sodniki, začelo razvijati v srednjem veku v Angliji v obliki porotnega sodstva (tj. odločanja o krivdi). Od tod se je preneslo tudi v druge države kot npr. v ZDA in Trancijo. Sredi 19. stol, pa so nekatere evropske države začele uvajati tudi prisedniški način sodelovanja.(skupno odločanje laičnih in poklicnih sodnikov o krivdi in kazni). Zaradi večjega priliva zadev na sodišča po eni strani je postala porota okoren element v sojenju, po drugi strani pa se ji je očital prevelik delež oprostilnih sodb glede na to, da ni imela vpliva na izbiro in odmero kazenskih sankcij. Tako je npr. Anglija začela izvzemati lažja kazniva dejanja od presoje porot, ker pa so tako postale sodbe laičnih sodnikov (magistrate?) bolj vprašljive je uvedla nekakšen prisedniški sistem kot pritožbeno instanco proti odločitvam laičnih sodnikov (County Quarter Sessione)^. Po drugi strani pa je dobila porota v Franciji 1. 1941 prisednišlco vlogo (tj. sodelovanje pri odločanju o krivdi in kazni). Iz teh in drugih primerov je mogoče sklepati, da porota historično izgublja svojo vlogo, ki jo sčasoma vse bolj prevzema prisedniški način sodelovanja občanov s poklicnimi in sodniki. Anglež Cornish, ki je obiskal poklicne sodnike/prisednike laike in na Danskem, Norveškem in Švedskem je entuziastično zapisal: "... vrnil sem se s ugodnimi vtisi o takem (prisednišlcem) sistemu. Nobenega dvoma ni - in vsak sodnik s katerim sem govoril je to potrdil - da prevzema poklicni sodnik vodilno vlogo pri sprejemanju končne odločitve. On običajno začne diskusijo in razloži svoje mnenje o zadevi, ki ima po vsej verjetnosti velik pomen za vse laične udeležence. Toda nujno prihaja tudi do primerov, v katerih se počuti negotovega in so mu zato stališča drugih dobrodošla. Tudi če si je že pred diskusijo ustvaril svoje mnenje, mora opravičiti svoje stališče laikom., ki imajo v zadnji posledici možnost, da ga preglasujejo... Če je laičnih sodnikov veliko na razpolago in ni verjetno, da bi isti sodnik zasedal stalno z istimi ljudmi, je dodatna prednost takega sistema, da mora stalno skrbeti za to, da bodo presoje poklicnih sodnikov sprejemljive različnim ljudem iz lokalne skupnosti" (str. 271). Morda v zvezi s pripravami na 4. kongres OZN, morda neodvisno od' tega so Finci, ki ne poznajo sodelovanja občanov pri sojenju razen izjemoma, pripravili že 1. 1970 dva oficielna predloga za uvedbo prisedniškega sistema (in ne porotnega) in so kasneje s posebno ra- 30 ziskavo ugotavljali razloge za oziroma proti takemu načinu sojenja . Lahko rečemo, da postaja v 20. stoletju prisedniški način sojenja zlasti v kontinentalnem delu Evrope večinski. Mnenje združenja pravnikov Vel. Britanije je bilo, da se bo porotni sistem preživel proti 31 koncu tega stoletja . Glede na to, da smo v Jugoslaviji uvedli prisedniški način sojenja 1. 1945 in smo nato začeli uvajati družbeni sistem samoupravljanja so podana vsa idejna in izkustvena izhodišča za to, da ta sistem v sedanjih razmerah ohranimo, razvijamo, odstranjujemo paf oziroma orali jujemo njegove slabosti. To bi bilo torej načelno izhodišče za izpeljevanje sklepov, ki se nam ponujajo iz opravlejnih empiričnih raziskav. Empirične raziskave so nas poučile med drugim o tem, da niti porotni, niti prisedniški sistem nista imuna pred zmotami, kar pomeni, da je treba še utrjevati pritožbene možnosti in garancije. Z dosedanjimi raziskavami so raziskovalci prisedniških sistemov ugotavljali predvsem kakšen je vpliv laikov na poklicnega sodnika in njegove odločitve. Dejanski vpliv poklicnega sodnika na mentaliteto občanov preko njihovih laičnih predstavnikov v sodstvu doslej ni bil predmet raziskovanja (razen z našim eksperimentom le bežno in posredno). Dosedanje ugotovitve o tem ali so laični sodniki bolj ali manj represivni od poklicnih, so bile..v različnih državah različne (so bolj mili npr.: v ZDA, Danski; bolj represivni npr. v Sloveniji). Vsekakor izhaja iz dosedanjih ugotovitev, da ni pomemben le enostranski vpliv, temveč je odločilna interakcija med nekom, ki pozna kazensko pravni sistem v celoti in je pripravljen varovati pravice ljudi ter predstavniki tistih, ki naj se s tem sistemo seznanjajo, v njem sodelujejo, ga ali sprejmejo ali zavestno odklonijo. Pri tem postaja torej bistvenega pomena to, da se z obstoječim sistemom odločanja in odločitev spoznava čim več različnih ljudi,zato težnje po ustvarjanju poklicnih sodnikov prisednikov (s strani sodnikov) niso sprejemljive. * Ugotovljeno je tudi, da je vloga prisednikov močno odvisna od vloge poklicnega sodnika, ki jo ima v skupinski diskusijski dinamiki. Priznati je treba, da v to veščino poklicnih sodnikov nihče ne uvaja. Ugotavljali smo, da so bile kaše nske zadeve, ki so jih doslej preučevali empirični raziskovalci enostavne in zato večinoma razumljive za sodnike laike. V prihodnje pričakujemo dodatne, težje kazenske zadeve. Zato možnosti izbire porotnikov glede na predmet obravnavo ne bi kazalo omejevati in so dosedanje težnje nekaterih sodnikov v 32 v to smer sprejemljive . Sem spada tudi vprašanje povsem zenskih senatov v presojanju vseh kaznivih dejanj, ki jih izvršijo moški obtoženci. Tak način izbiranja, tudi morda glede na družbeni sloj iz katerega izhaja obtoženec, ali pa glede na strokovno zamotanost zadeve (kar bi imelo npr. za posledico, da bi gospodarske kazenske zadeve reševali prisedniki is gospodarstva, to pa bi obenem pomenilo tudi razporejanje porotnikov glede na družbeno slojevitost obtožencev)zaenkrat še ni dovolj preučen in terja dodatne raziskave. Opombe pod črto 1. McOabe, Purves (1974), str. 1 2. Povzeto'po Baldwin, MeConville (i960), str. 38} glej tudi: Devous 3. Glej zlasti: Simon (196?); McCabe, Purves (1974) 4. Povzeto po Baldv/in, McConville (i960), str. 38, 39 5. Povzeto po Kalven, Zeisel (1966), str. 521-523 6. Kalven, Zeisel (1966) str. 58 7. Istotam, str. 115, 116 8. Istotam, str. 152, 153, 162 9. Povzeto po prikazu McOabe (1980) 10. Oornish, Sealy (1973), str. 222 11. McCabe (1974), str. 276, 277 12. McCabe, Purves (1972): By-passing thè Jury, str. 7 13. McCabe, Purves (1972): The Jury at Work, str. 32 14. McCabe ("1978), str. 151 15. Povzeto po Selective Notification of Informations, Hov. 1979, str. 3 16. Cornish, Sealy (1973), str. 222 17. Baldwin, McConville (i960), str. 35, 36 18. Simon (1967), str. 37; McCabe, Purves (1974) : str. 19, 60 19. Povzeto po Kalven, Zeisel, str. 516-519 20. Zav/adski, Kubicki (1970) 21. Objavljeno v Journal of Legal Studies 1, 1, 1972, str. 135-191; citirano po Damaska, str. 530, 531 22. Zaradi enostavnosti uporabljamo tudi za Jugoslavijo izraz, sodnik porotnik (po zakonski dikciji) zavedajoč se, da gre za prisedni-ški in ne porotni sistem sodelovanja laikov s poklicnimi sodniki pri sojenju. 23. Raziskavo so izvajali slušatelji III. stopnje iz kazenskopravnih znanosti na PF pod vodstvom prof. Katje Vodopivec in prof. Petra Kobeta. 24. Kategorija "upokojenci" je najslabšo družbeno opredeljena. Jo pa žal nismo mogli podrobneje razčleniti, ker v evidenčnih kartonih sodišč o porotnikih ni bilo poleg tega nobenih dodatnih oznak. 25. Pantič, str. 303, 304 26. Raziskavo so izvršili prof. dr. Peter Kobe, prof.dr. Katja Vodopivec in sodnik mag. Ludvik Vidmar 27. Več o tem glej P. Kobe: Sodelovanje občanov v kazenskem sodstvu -razvojni in primerjalnopravni prikaz 28. Olej: Konz, Versele, Zahedi, Radzinowìch 29. Oornish (1968), str. 269 30. Joutsen (1979) 31. Oornish (1968), str. 274 32. Podobno Kamhi, Čalija (1974), str. 118 LI TERA TURA 1. BALDWIN, J., McCONVILLE, M. : Juries, Poremen and Verdicts. The British Journal of Criminology, London, 20.1.1930, s. 35-44. 2. CORNISI! W.R. : The Jury. The Penguin Presa, London 1968. 3. CORNISI!, SEALY: Juries and thè Rules of Evidence. L.S.E. Project. The Criminal Law Review, London, Aprii 1973, s. 208-223. 4. DAMAŠKA, M.: Evidential barriera to conviction and two modela of criminal procedure : A Comparative study. University of Pennsylvania. Law Review 3, 1973. 5. DEVONS, E.: Serving as a Juryman in Britain. V: Baldwin, J. and Bottomley, A.K.s Criminal Justice. London. Martin Robertson 1978. s. 154-163. 6. JOUTSEN, M.: The Layman in Court. A biblìography. Helsinki. Research Institute of Legai Policy. 1977. 7. JOUTSEN, M.: LAYMEN in COURT. A review of Research Resulta. V Research Institute of Legai Policy. 1979. s. 2-6. 8. KALVEN, J.H., ZEISEL, II. : The American Jury. Boston, Toronto, Little, Brown and Comp. 1966. 9. KAMHI, S. ČALIJA, B.: Sistem porote u našo j zemlji. Sarajevo. Svjetloat, 1974. 10. KEHR, L.N., NERENZ, R.D., HERRICK, D.: Role Playing and thè Study of Jury Behavior. Sociologica! Methods and Research, L°ndon, Voi. 7, No. 3, 1979, s. 337-355. 11. KČNZ, P. Public participation in thè criminal process. International Review of Criminal Policy,« United Nations, No. 27, 1969, s. 3-8. 12. McCABE, S.: Jury research in England and thè United States, London. The British Journal of Criminology, 14. 3, 1974, s. 276-279. 13. McCABE, S.: Discussions in thè*Jury Room: Are They like This? •Vs. Baldwin, J. and \Bot*bomÌé'y, À.K.J Criminal Jpstiòe. London. Martin Robertson 1978, s. 147-153. * t. * v * '4-1 _ ' -. •* 14. McCABE, S., Baldwin, J., McConville, M. : Jury Trinls, The B ritirali Journal of Criminology, 20,1,1980, s. 65-68. 15. McCABE, S.: PURVES, R. : By-passing thè Jury. Oxford University Penai Research Unit - Basii Blackwell, Oxford, 1972 16. McCABE, S., PURVES, R.: The Jury at Work. Oxford, Basii Blackwell, 1972. 17. McCABE, S., PURVES, R.: The Shadow Jury at Work. Oxford University Penai Research Unit. Basii Blackwell, Oxford. 1974• 18. PARTI (5, D. : Vrednost i i ideološke orientacij e društvenih sloj e va. V. Popovič idr. Društveni sloj evi i društvena svest. Beograd. Centar za sociološka istraživanja.1977. 19. RADZINOWICII, L.: Suramary of Repo rt of Cenerai Reporteur. V: Fourth United Mations Congress on thè Prevention of Crime and the Treatment of Offendere. United Mations 1971, A/Conf. 43/5, s. 33-36. 20. SAKS, M.: Jury Verdicts. Lexington Books, Massachusetts, Toronto 1977. 21. SIMON, R.J.: The Jury and thè Defense of Insanity. Boston, Toronto, Little, Brown and Comp., 1967 22. VASILJEVIČ, T. LAZAREVIČ, L., Crubač, M. Kuhaj da, V.: Ucesco gradana u sudenju na teritoriji socijalističke autonomnc pokrajine Vojvodine. Novi Sad. Zavod za naučno-istrašivacki rad pravnog fakulteta u Novom Sodu. 1975 23. VERSELE, C,S.: Public participation in thè a dminis t ratio n of criminal justice. International Review of Criminal Policy, United Mations, 27, 1969, s. 9-17. 24. ZAHEDI, H.: Participation of the puhlic in thè prevention and control of crime and.delinquency. V: Pourth United Mations Congress on the Prevention of C rime and thè Treatment of Offenders. United Mations 1971. A/CONF. 43/5, s. 13-18. 25. ZAWADSKI, S., KUBICKI, L.: L* element populaire et le juge professione! dans la procedure penale en Bologne. Revue de droit penai et de driminologie. Bruxelles 10, 1970, s. 919-935. $ xV "