List 6.
Gospodarske stvari.
Naša živinoreja.
Glavni pregreški pri naši govedoreji so ti: 1) da se redi premalo juncev, 2) da se slabe krave puščajo za pleme, 3) da se prezgodaj gonijo k juncu.
Hočeš li govedorejo povzdigniti na višo stopinjo, vravnati moraš najpoprej primerno rejo plemenih juncev. Glede tega je pri nas še zelo slaba: redke prav so občine, kjer je ta zadeva pametno vravnana. O potrebi dobrih juncev pač ni treba veliko govoriti: vsak umen kmetovalec mora sprevideti, da ni vse eno, ali dober junec vcepi svoje dobre lastnosti teletom vbre-jenih krav, ali pa slab junec svoje slabosti. Ena slaba k^ava stori v enem letu le eno samo slabotno tele; po enem slabem juncu podeduje v enem samem letu kakih 80 ali tudi še več telet slabe junceve lastnosti.
Ni vsak junec za pleme; izbere naj se le po razumnem pretehtovanji izvedenih mož. Posebno napačno ravnajo v takih krajih, kjer prepuščajo rejo junca tistemu, izmed občincev, kateri najmanj tirja za pripu-ščanje. Tak človek bo skrbel gotovo le za to, da si junca dober kup pridobi in brez velikih stroškov pre-redi. V takih okolnostih junci ne bodo zadostovali niti najzmernišim tirjatvam.
Druga napaka je ta, da se skoro povsod premalo juncev redi. Nič bolj ne škoduje juncu, ko prepogostna poraba. Vsled tega pa junec oslabi in neporaben postane, krave ostanejo pogosto jalove ali pa imajo slabotna teleta. Po naših hribih, kakor sploh po takih krajih, kjer gonijo živino na planine, se stori večina telet od januarija do marca meseca; krave se po tem takem brejijo večidel od aprila do junija; v tem času toraj imajo junci mnogo opraviti. Pri takih okolnostih bi se moral držati en junec na vsakih 60 do 70 krav, le ondi, kjer se krave brejijo skozi celo lete, zna zadostovati en junec tudi za 80—100 krav. Zgodi se pa včasi, da rede za 150—200 ali še več krav le enega samega junca. Kaj dobrega se mora od tega pričakovati !
Praša se, kako bi se dalo tem napakam v okom priti? Zastran tega moram naše živinorejce zavrniti na Švico:   tam je reja  plemenih  bikov  prav pri-
merno vravnana po postavah. Enaka postavna vredba bi bila tudi pri nas potrebna. Ta zadeva je toliko važna, da se sme po vsej pravici priporočati v premislek postavodajalnim skupščinam: deželnemu in državnemu zboru. Ne bode toraj brez koristi, ako važniše točke dotičnih švajcarskih postav omenim:
1.   V občinah, ki rede 60—80 krav, se mora rediti en junec, kjer je 80-150 krav, dva junca, in dalje za vsakih 100 krav pa še eden. Take občine, ki nimajo 80 krav, se lahko pridružijo sosednim občinam, ali glede števila se morajo ravnati po omenjeni postavi.
2.    Biki morajo biti kakega boljšega švicarskega plemena, ali vsaj njihov v Švajci izrejeni zaplo 1 po prvem vskrižnem spojanji. Občine smejo rediti le take junce, ki nimajo manj ko 12 mesecev, in ne več ko dve leti in pol.
3. Vsako leto pripeljejo bike v glavna okrajna mesta vsacega kantona na ogled; pripeljati se morajo vsi plemenjaki. Od vlade izvoljen odbor kakih 3—5 izvedencev (umnih kmetovalcev in živinskih zdravnikov) preiskuje razstavljene bike, ali so dobri za ple-menenje, in ali zadostujejo postavnim tirjatvam. Juncem, Ki so za to, vžgejo nekakošno znamenje v rog; nesposobni pa se zvržejo in zaznamvajo za nesposobne. Zvrženi junci se pod ojstro kaznijo ne smejo rabiti za občinske plemenjake. Ako se je plemenji bik kake občine zvrgel, ali pa če je preiskovanje doneslo. da je v kaki občini prekljohno število plemenjakov, se mora zvrženi junec v 4 tednih z drugim sposobnim nadomestiti, in število manjkajočih bikov dopolniti, ter enemu udu preglednega odbora pripeljati v predlog.
4. Z omenjenim pregledovanjem plemenih juncev je navadno združena tudi razdelitev daril za najboljše plemenjake, pogostoma tudi za krave in vole. Obdarjeni junci se 7 mesecev ne smejo prodati brez vladi-nega dovoljenja. Ako bi okolnosti tako nanesle, da bi se tak plemenjak moral zaklati ali skopiti, se mora prej dobiti privoljenje vsaj enega uda preglednega odbora.
Te so glavne določbe, katere nahajamo v švicarskih postavah. Kdor kako teh naredeb prestopi, zapade velikim denarnim kaznim.
Na Virtemberškem, kjer govedoreja stoji na visoki stopinji,   so   se   tudi  dobro obnesle postavne na-.
redbe glede reje plemenjakov. Ondi se tudi nahaja v vsakem okraji odbor, sestavljen iz enega živinozdrav-nika in enega umnega kmetovalca. Ta odbor mora nadzorovati bikorejo, mora vsaj enkrat na leto prehoditi vse vasi svojega okraja in pregledati v kakem stanu, da je ondi bikoreja. Pri tej priložnosti mora odbor gledati na to, ali so izbrani junci primerni govejim plemenom ondotnega kraja, ali so biki taki in ali se rede v tolikem številu, kakor postava veleva. Glavne točke teh postav pa so te, da mora plemenjak imeti vsaj 1 '/2 leto in ne čez 6 let, da se mora rediti en močan bik za 70—100 krav; le v takih občinah, ki rede 400 ali več krav, se sme rajtati do 120 krav na enega junca.
Dalje mora se skrbeti za prostoren, dovolj visok in zračen hlev. Zraven hleva mora biti ograjeno, ravno skakališče, ki ne sme biti na očitnih, javnih prostorih. Po tem prostoru se junec lahko včasi sprehaja, ker ne sme za čedo na pašo. Odbor mora tudi preiskovati , ali je gleštanje in krmenje juncev primerno in ali ne daje tirjanje pojnine (plačila za skakanje) priložnosti kakim pritožbam.
Zraven postavnih določeb podpirajo tudi kmetijske družbe prav izdatno vspešen razvitek govedoreje; one namreč skrbe, da se izbero najpripravniša plemena, da se izpolnijo pogoji dobre bikoreje; one pospešujejo spodrejo mladih juncev z razpisovanjem daril, s tem, da pomagajo lastnikom za dober prodaj, ko-nečno s tem, da včasi same nakupijo junce žlahtnih plemen ali pa da kupovalce denarno podpirajo.
Pa tudi brez enakih postav, kakoršne imajo razen Švice in Virtemberške še mnoge druge dežele, se da gleštanje juncev primerno vravnati. samo da ne manjka dobre volje in prave razumnosti. Ali pa mar po naših planinah res ni takih mož, ki imajo dovolj dobre volje in potrebne vednosti, zraven tega tudi dovolj veljave pri soobčanih, dovolj moči jih spodbuditi k združenemu delovanju?
Izvolijo naj se dalje le junci od dobromolznih krav; stara skušnja namreč uči. da se tudi po juncih podeduje dobrota in obilnost mleka. Junci naj bodo lepo zraščeni, močni v zadnjem ne pretežki v sprednjem koncu; junci, ki so spredaj težki, zadej pa tenki, šibki, ne morejo pri skakanji teže svojega trupla vzdržati na zadnjih nogah in krave lahko na tla polomijo. Velikost in teža bikov mora biti primerna velikosti krav. V občinah, ki potrebujejo po več bikov, storijo najbolje, če rede ob istem času bike razne starosti, razne velikosti.
Nekateri živinorejci štejejo široko čelo za poglavitno znamenje dobrega junca. To pa ni res. Od takih juncev dobijo tudi teleta široke glave; zavoljo tega se težavno storijo in krave pri tem trpe. Nikar naj se tedaj ne izbirajo junci s preširokim čelom,
Gleda naj se posebno na čedne kosti, ohlavtno, tenko kožo, mehko dlako, široke prsi, širok križ, raven, širok hrbet, na to da so rebra lepo zbočena in otočena in koncema tudi na to. da je junec mirnega obnašanja.
Pa tudi pri izbiranji krav in telet, ki jih puščajo za rejo, kmetovalci prelahkomiselno ravnajo. Pri kupovanji se dajo pogosto zapeljati od zunanjosti živine, od barve, ter gledajo premalo na znamenja, ki razodevajo, katerega plemena da je živina, ki kažejo, ali je dobra za mleko ali ne. Še manje pa oskrbijo, kedar doma puščajo teleta za rejo; večidel le naključba odloči, katero tele naj ostane za rejo, in katero naj gre v mesnico. Kakor pri izbiranji juncev se mora tudi tukaj dobro paziti, da se puste le teleta od dobrih krav, ker le taka bodo s časom obilno dobrega mleka dajala.  Če kdo doma spodreja živino, mu bo polovica
kravic, ki se mu storijo, vselej zadostovala za rejo; brez težave tedaj more izbrati telice od boljših krav, ki jih ima v hlevu. Lastniku petnajstih krav, na pr. se stori na leto vsaj 12 mladičev. Med temi bo pod-prek 6 kravic 6 junčičev. Ako vsako leto polovico teh telic pusti za rejo, lahko vsako leto tri starše, sla-bežnejše krave odvrže.
Tretja napaka je ta, da se junice premlade gonijo k juncu. Da bi se junic dolgo brez prida ne redilo, da bi zgodaj teleta in mleko od njih imeli, gonijo junice zelo prezgodaj, včasi uže v prvem letu. Skušnja, dolga skušnja pa uči, kako da je škodljivo tako ravnanje. Ako se premlada, nerazvita junica (naše junice so pa večidel take, ker se jim premalo klade) vbreji, to škoduje v dvojnem oziru: junica sama v rasti zaostane, ker piča služi zdaj v živež mladiču, ki ga v sebi nosi, pozneje se pa v mleko predeluje; od druge strani so pa teleta od nedoraslih junic majhna, slabotna in se lepo ne razvijajo. Le od močnih, dobro razvitih krav in junic se smejo pričakovati teleta, ki se bodo lepo razvijala. Naša goveja plemena se razvijajo počasno; ni toraj prav, če se gonijo pred spol-njenim drugim letom; le junice takih plemen, ki hitreje rastejo, se smejo goniti uže v l1/* ali v l3/4 letu.
Tudi junec naj se ne rabi. dokler nima l'/2 leta, sicer se bodo pokazali gleie njegove rasti, kakor tudi na zarojenih teletih isti škodljivi nasledki, kakoršni pri junicah, ki se premlade plemenijo.
Toda napake pri plemenenji niso edine krive ne-povoljnega zaostanka naše živinoreje; tudi gleštanje naše živine se mora grajati, posebno v planinah, o čemur v drugem članku hočemo govoriti.
42