154 Deželni zbori. Deželni zbor v Ljubljani. V 16. seji (9. aprila) je bila na vrsti ženitevska privolitev. Poročevalec Ambrož je rekel, da c. k. ministerstvo praša deželni zbor: naj pov6: a) ali so kteri in kaki zadržki so, ako bi se hotela odpraviti ženitevska privolitev? b) kaj je treba storiti pri tej reči? Nasvetoval je v imenu večine dotičnega odbora, naj deželni zbor odobri predlog, da si kranjski deželni zbor po §. 18. II. deželnega reda varuje pravice sklepati o ženitevskej privolitvi, in da slavnej vladi odgovarja: a) da na Kranjskem po postavi pač ni ženitevske privolitve, vendar pak jo politične gosposke dajo že od 1850. leta; b) ker ta privolitev ustreza potrebam naše dežele, zato naj zbor trdi, da je o tej stvari potreben poseben deželen zakon, kteri naj se deželnemu odboru izroči, da ga osnuje. — Vladni zastopnik opomni, da privolitve so se le dajale do 1863. leta, zdaj se pa ne dajo nič več, in da drugi del odborovega nasveta preseza namene ministerstva, ki je hotelo samo zvediti, kaj o tej reči deželni zbor misli. — Poslanec Anton grof Auersperg pravi, da, če prav je on pod le-temi nasveti zapisan za prvomestnika, vendar uvod in drugi del odborovega nasveta ni po njegovej misli, ker splošna človeška pravica zahteva, da bi vsak človek smel sam s seboj delati, kakor mu je drago, in da tudi ne more deželni zbor imeti pravice, sklepati o ženitevskej privolitvi, ker ste obe državni zbornici izrekli, da mora ta pravica ostati državnemu zboru, da pa to le opominja zato, ker je drugje o tej stvari že drugače govoril. — Poslanec Krommer se oglasi, da odbor svoje naloge najbrže ni prav razumel; vlada samo vpraša: ali so kaki zadržki ali ne, ako bi se hotela ženitevska privolitev odpraviti, in kaj bi se moralo o tej reči narediti? Odbor pa vse kaj druzega odgovarja ter se poganja, da ima pravico sklepati, kar se tiče teh privolitev, pa vendar je državni zbor že povedal, da ta pravica je njegova, kar je po februarskem patentu tudi res. Naposled svetuje: naj se to poročilo nazaj da odboru, da drugače presodi vprašanje slavne vlade. — Doktor Toman dokazuje, da ima deželni zbor pravico sklepati o ženitevskih privolitvah, opiraje se na 3. člen carostavnega zakona, oktoberskega diploma, ki pravi, da razun ogerskih dežel, tudi take zakonodaj ske reči, o kterih nima sklepati samoedini celotni državni zbor, že mnogo let po druzih deželah razsojajo skupni sklepi; torej bodo tudi o le-teh stvareh ukrepali deželni zbori v družbi z državnimi poslanci teh dežel. Ker tedaj ta reč ne spada pred sodbo niti sirjega niti ožega državnega zbora, zato mora do nje deželni zbor imeti pravico, kar je tudi potrebno, ako presodimo , kako razne zakone so imele do zdaj naše posamezne dežele, kako razno so izobražene, kako raznih običajev se drže, in za tega del naj bi vlada pustila deželnim zborom, kar deželnim zborom gre. Izkušnje uče, da nam je ženitevska privolitev potrebna. — Poslanec Mulley pravi, da bi se ljudem pač ne smela kratiti pravica svobodne ženitve; al tudi občina (soseska) je družba mnozih ljudi, ktera mora za svojce skrbeti ; komur pa v naših občinah ne gre po godu, tak naj se umakne k Beduinom in Zamorcem, kjer gotovo ne najde nikakoršnih ženite vskih privolitev. Govornik podpira odborov nasvet. — Gospod dr. Zupan se oglasi, da ženitevske privolitve sicer v načelu ne more pritrditi; vendar pa misli, da ima deželni zbor pravico, sklepati o le-tej stvari; naposled svetuje, da, ako se pritegne, da je poslanec Krommer to reč prav sodil, ni treba poročila odboru nazaj dajati, ampak potrdi naj se le oddelek a), in vse drugo naj se izbriše. — Poslanec dr. Bleiweis govori (slovenski) za ženitevske privolitve, rekoč, da večina odbora, v kterem je bil tudi on, misli, daje dolžnost vladi povedati, Kaj dežela potrebuje in kaj da želi. Ko bi državni zbor bil sklenil, da je po vseh deželah ženitevska privolitev odpravljena in bi ta sklep bilo Njih Veličanstvo potrdilo, gotovo bi ta zakon bil po vsej deželi obudil jako veliko nevoljo. Kadar ministerstvo na presojevanje daje zakone, po kterih se imajo stroški plačevati iz državne denarnice, prav je, da jih izroča državnemu zboru; ali kadar poklada zakone, po kterih imajo posamezne de- žele s svojimi lastnimi denarji plačevati, takrat je treba deželnih zborov povprašati. Na glas moramo reči, da naša dežela n e č e tega zakona, po kterem bi se vse vprek ženilo in možilo ; vse občine bi soglasno odgovorile , da ne privolijo, da bi se odpravile ženitevske privolitve, ktere je do zdaj naša dežela imela celo zakonu vprek. Ni ne res, da je človeku prirojeno v zakon stopiti, ampak prirojeno mu, le po plemenu iti, to pa je dvoje. Človek človeka omejuje, da nihče ne seza predeleč, ker sicer bi prišli v komunizem. Tudi občine, kakor se ugovarja, ne bodo samovoljno kratile ženitevske privolitve, ako ne bode pravega vzroka; res pa je, da ne dade privolitve, ako bi se hotel ženiti le hlapec ali kak drug vlačug, kakor pravijo na kmetih, le „na roke" ali celo le „na hlače", ker se boje beračev s celo kopo otrok. Tudi zakon svobodnega obrtnijstvain rokodelstva je odprl beraštvu nove vrata. Kdor hoče odpraviti ženitevske privolitve, pa tudi ubraniti potem prevelikej revščini, naj osnuje „Aushilfskasse-Verein fur Ehekandidaten." On priporoča tedaj odborove nasvete. — Poslanec Zagorec (slovenski) pravi, da ne ve, da bi se od 1850. leta v kostanj eviškem kantonu bil kdo ženil brez privolitve, in da se ta navada gotovo ni začela brez potrebe, ker taki ljudje, ki nimajo svojega, kradejo po Jiostah, po polji, po sadnih vrteh in po vinogradih. Ce ne bode več ženitevske privolitve, potem se poženijo in pomože vsi hlapci in dekle, in kdo bode v službo jemal take ljudi? Koliko očetov je po deželi, da imajo po čvetero, petero, šestero otrok, pa samo , kadar je veliko delo, služijo^ po 25 do 30 kr. na dan, veliko dni pa prav nič. Ze v odboru sem govoril, za ta nasvet, pa ga tudi tukaj podpiram. — Na to je še poslanec Koren (nemški) govoril za ženitevske privolitve. •— Poslanec Deschmann se oglasi zoper ženitevske privolitve, in pravi, da so ostale od tistih časov, ko so ljudje še bili služni, in torej se ne ujemljo z današnjim časom ter zavirajo osobno svobodo. Rakov pot bode to, če potrdimo zdaj privolitve, ktere so se do zdaj zakonu vprek dajale brez kake ostrosti. Tudi ni res, da bi se brez tacih privolitev množilo beraštvo. Naš deželni zbor naj toraj pravi, da ni nikakoršnega vzroka, da bi se vpeljala ženitevska privolitev. — Ta nasvet ni bil podpiran. Poslanec S ve te c (slovenski) pravi, da se mu zdi, da je vsekakor dvomno, kdo ima pravico o tej reči sklepati, ali državni ali deželni zbor; deželni zbor pa ima dolžnost, da si okrožje svojih pravic razširi, in kjer je kaka pravica dvomna, ondi se je treba prijeti tiste misli, ktera nam daje v e Č pravice. Toraj pristopam k odborovemu, ne pa k nasvetu Krom-merja; o druzem pak ne govorim, ker je že dovolj dokazano, da ženitevske privolitve so želja in potreba naše dežele. — Baron Apfaltern pravi, da deželni zbor ima pravico o tej reči sklepati; on pak da bode glasoval samo za uvod m za razdelek a) odborovega nasveta. — Zadnji je govoril poročevalec Ambrož in dokazoval, da se uboštvo množi po vsej deželi, posebno pa v Ljubljani, ako se ljudje smejo ženiti in možiti, kakor hote. Državni zbor se je oziral samo na svobodna načela, beraštva pa ni premislil. Govornik podpira odborov nasvet. — Ker je bilo danes že pozno, se je samo glasovalo o predlogu Krommerjevem: naj se vsa ta stvar odboru nazaj da, da ga še enkrat prevdari. Al Krommerjev predlog je bil zavržen, ker samo on, Brolich, Derbitsch in Deschmann so glasovali za-nj. — Naposled je prvosednik bral dopis poslanca dr. žl. urzbacha, v kterem se je zavoljo obilnih opravil odpovedal državnemu poslanstvu. — Zbornica, kako jej je žal, da je dr. žl. Wurzbach odstopil od deželnega poslanstva, pokaže s tem, da se je vzdignila s svojih sedežev. (Dr. žl. Wurzbachje veni poznejših sej skor da soglasno bil vnovič voljen za državnega poslanca; to občno zaupanje ga je napravilo, da ostane še poslanec državni.) 155