Babica je umrla...
folnce  je   Ijubko   sijalo.   Na   klopici pred hišo je sedela stara ženica. Olava ji je globoko klonila, in hrbet se ji je krivil. Obraz je imela razbrazdan, roke vcle,   koža  je postala preohlapna.   Oči je imela uprte  v  tla in je   bila  zamišljena, kakor bi sanjala o srečnih dneh, ki so bili . . .
Pred njo so skakali njeni vnuki in se igrali. Zdajpazdaj so se kaj sporekli, pa so se obrnili in so bili zopet dobri. Starka se je predramila, pogledala po otrocih in se zopet zamislila. Ustna so ji šepetala: Srečni otroci, ki ste mladi in ker imatevskrbno mater! Jaz sem jih pa tako zgodaj izgubila. Pa vse gre . . . Leta so se tudi meni nagromadila. Nič dobrega me ne čaka na svetu. Olobok grob že viditn odprt. Vanj me bo kmalu potisniia bleda smrt... Veliko sem trpela, Bog bodi milostljiv moji duši v poslednji uri!... In bridko je ženica vzdihnila, da so pogledali otroci nanjo.
— 170 —
Starejši deček Karle jo začudeno pogleda in vpraša:  nZakaj ste pa tako vzdihnili, babica?"
nLe igraj se, Karle, in vesel bodi, ker si še mlad! Prekmalu pride čas, ko ti bodo ovenela lica.. . Tudi ti boš takrat vzdihal. Bal se boš smrti, ki bo stala pred teboj."
nBabica, vi nc smete umreti . . . Kdo bo pa ostal potem pri nas, kadar bosta šla mama inatazdoma?"
Nasmehnila se je starka, a odgovorila ni nič. Nekako bridek je bil tisti nasmeh. Fotem pa se je zopet zamislila: Ne ve otrok, kaj je življenje, da malo časa traja, da se pripravljamo za večnost, potem pa pride neizprosljiva smrt, ki je ne morejo odvrniti ne bridki vzdihi, ne mile prošnje. Oluha je smrt za vsako besedo in ne vidi solz vzdihujočega. Kar je rodila pri-roda, postane rop smrti. Nanagloma se prikrade kakor ropar, položi svojo koščeno roko na človeka, in ni ga več . . .
MBabica, poglejte, kako so črešnje žerdeče! Ali jih smemo pokusiti?"
,,Saj še niso zrele. Le počakaj še, Karle, da bodo popolnoma rdeče."
0Saj je že bil sveti Vid. Večkrat ste rekli, da sveti Vid je črešenj sit."
nTako je bilo včasih, a sedaj je drugače. Nekdaj je bilo na svetu prijetno življenje, sedaj pa se je vse popačilo; še drevesa so se izneverila. Lepo se je nekoč živelo; toda kje je zdaj tisto življenje ? Potopilo se je v dolgo večnost in vse se nam zdi kakor bajka, ki se ne more nikoli več vresničiti . . ."
Kašelj je začel dušiti starko, in odšla je v izbo. Karle pa je šcl s povešeno glavo med bratce in sestrice in je bil žalosten, ker ni nič opravil pri babici. Rad bi bil pokusil rdečo ^Erešnjo, ki se mu jc tako sladko smejala. Gledal je na drevo in vsaka se mu je zdela .lepša od druge.
nKaj pa, ko bi naskrivaj sklatil katero? Nič ne bodo vedeli; saj ne vedo, koliko jih je."
Tiho se priplazi v sobo, da vidi, če gleda skozi okno babica. Na postelji je bila babica, oči zaprte in komaj slišno je dihala.
— 171 —
»Spijo«.
Nalahko je odšel Karle iz izbe, pa pod črešnjo. Kmalu so stali tam vsi otroci in so klatili polrdeče črešnje. Najmlajši Jožek se je stegal in stegal, a ni mogel doseči veje. Prosil je Karleta. A ta mu ni hotel odtrgati nobcne. Jožek je nakremžil obraz ter se spustilvjok. Zaslišale so se stopinje, ozrli so se otroci in zašepetali: ,,Mama gredo, bežimo!" In vsi so se poskrili, kamor se je kateri mogel.
Drugi dan sta šla zopet na njivo mati in oče, doma pa so ostali le babica in otroci. Starko je kašelj dušil, težko je dihala. Več ni mogla biti pokoncu in je legla. Otroci so skakali pred hišo, Karleta pa so zopet izvabile črešnje. Rad bi jih bil nekaj nabral, toda kaj, če ga zasačijo babica ? Povedali bodo mami, ali morda še očetu, in šiba bo pela. Šel je v izbo, kjer so ležali babica. Oči zaprte in komaj slišno so dihali, kakor včeraj . ..
oSpijo", je zašepetal Karle in odšel. Obiral ]e črešnje sebi in vsem drugim. Tačas pa se je babica borila s stnrtjo. Klicala je otrokc, a nikogar ni bilo blizu. Umrla je brez pomoči, brez luči . ..
S polja so prišli mati in so našli na postelji mrtvo babico. Budili so jih in budili, toda ženica se ni pre-dramila. Oči so bile polzaprte, ušesa gluha, srce ni več ufripalo. Prišli so sosedje ter molili rožni venec. Karle je strmel na mrtvo babico, ki je bila tako dobra in skrbna. Tudi drugi so strmeli. Nemo so poslušali lahke padce jagod na rožnem vencu in zamolklo mo-litev, ki je kipela iz src in spremljala dušo umrle babice v nebo . . .
Zunaj pa je zorela črešnja in zorila sladki sad. Dolgo ne bodo zdaj tiste črešnje, ko ni več babice. Dozorele ne bodo, kakor je babica . . .
Anton  Cvet.