Ko je pozimi po gorah slabo vreme, so pobočja ponavadi v oblakih, sneži, piha veter in sploh ni prijetno. Novo zapadli sneg otežuje gibanje, oblačna megla zmanjšuje vidnost, vsenaokrog je vse enako belo, orientacijske težave postanejo velike. Padajoči sneg, ki ga nosi veter, nas moči in s tem hladi. Na srečo pri nas v Sloveniji večinoma močno sneži ob nastanku sredozemskega ciklona pri temperaturah le malo pod lediščem, tako da sam zrak ob sneženju ni zelo hladen. Tura v meglenem vremenu z močnim sneženjem postane lahko prava avantura ali pa celo boj za preživetje. Sestop, prekinitev ture, umik ali zasilno bivakiranje so v takšnem primeru pogosto najpametnejše odločitve. Novo zapadli sneg se s podlago sprva le rahlo sprlje-ma, veter ga prenaša naokoli in gradi žamete in opasti. V takšnem vremenu se sproži največ snežnih plazov.
Snežni plazovi so najbolj razvpita nevarnost zimskih gora. Tudi pri nas se v zasneženih zimah dogajajo nesreče z njimi, pogosto tudi tragične. Nesreči s snežnim plazom se da izogniti. Nesrečo s snežnim plazom lahko prepreči vsak gornik sam, zanašati se na pomoč drugih, ki naj bi nas izkopali, ko nas plaz zasuje, je neumno in večinoma brezupno. Organizirano reševanje GRS v plazu razen v izjemno srečnih primerih v visokogorju večinoma služi le za iskanje trupel. Večino živih zasutih ponesrečencev namreč najdejo njihovi prijatelji na turi. Opremljenost z lavinsko žolno ne zmanjšuje nevarnosti zasutja, omogoča pa hitrejšo najdbo zasutega. Prižgana lavinska žolna, varno obešena za vratom globoko pod obleko, da je sneg plazu ne odtrga s telesa, ni nobena garancija za varno turo in ne sme gornika uspavati z občutkom lažne varnosti.
... IN DRUGE ZIMSKE NEVARNOSTI
Največ nesreč s snežnimi plazovi se zgodi turnim smučarjem, smučarjem, ki zapustijo urejeno smučišče in udeležencem alpinističnih tur. Večina žrtev sama sproži plaz, ki jih nato zasuje — to so kložasti plazovi. Nesreči s plazom se da izogniti, če turo pametno načrtujemo: če se odpravimo v gore tedaj, ko se plazovi po obilnem sneženju že nekoliko obleti jo, če izbiramo varne, čeravno daljše in manj udobne smeri vzpona in spusta, če se izogibamo odprtim pobočjem, grapam, drčam in drugim plaznicam, če smo posebno previdni na osojnih pobočjih in na pobočjih, kjer je veter odložil klože. Prelepa pobočja s pršičem je bolje tudi pri spustu obiti, kot pa tvegati zasutje. Upoštevati je treba priporočila, ki jih dajejo lavinske službe. — Zasuti v plazu umirajo zaradi mehaničnih poškodb (udarci, stiskanje, zlomi), zadušitve ali podhladitve.
Eden od najpogostejših vzrokov za nesreče v zimskih gorah je pomrznjen ali leden sneg, ki povzroči zdrs in padec. Ko je po gorah mraz in
sneg spihan, se pojavijo ledene zaplate, ki so lahko usodne. V takšnih razmerah je nujna primerna oprema in seveda tudi znanje in izkušnje o uporabi takšne opreme. Dereze in cepin lahko ob pametni uporabi preprečijo zdrs; bolje je dereze natakniti prej kot pa prepozno, cepin na nahrbtniku pa sploh ne koristi. Če se na turo podamo le s smučmi, srenači le deloma lahko nadomestne dereze; če je sneg pretrd, je treba tumo smuko pač prekiniti, čeravno zato ne bomo prišli na vrh zaželene gore. Zimske gore so zahtevnejše od poletnih, vendar predstavljajo Izziv za vsakega pravega gornika. Preden se pozimi vanje odpravimo, se moramo na to pripraviti: razumsko, psihično in telesno. Turo moramo skrbno načrtovati in pot ter cilj prilagoditi svojim sposobnostim in trenutnim razmeram v gorah, ne le željam. Turo uresničimo vedno glede na trenutne razmere. Pretiravanje in izsiljevanje se v zimskih gorah ponavadi ne konča dobro, če pa se, potem imamo srečo.
Vam, drage planine!
ERNA MEŠKO
Planine drage, krasne ve planine, v srcu mojem zlat je Vaš prestol, od nežne mi mladosti, do pozne zdaj starosti sreče moje ste simbol!
Nikoli Vas pozabiti ne morem. Ijubav do Vas v srcu mi gori, vedno enako živa, vedno enako draga mi dušo in srce krepi!
»Po tratah pohorskih potujem, črnic so polne in malin, nabiram brusnice, kopine pa vmes se gobic veselim,«
O vsem tem sanja mi spomin na mlade Še otroške dni, mladost prešerna pa pogosto v triglavskih stenah se mudi.
Bleste Savinjskih se vrhovi, Ojstrica kliče me v gostš, da greva skupaj v Karavanke, kjer krasne se poti vrste.
A jaz po gričih naših hodim, ker več ne morem v gore, v spominih lepih tam vasujem, kjer najbolj srečno je srce.