S KNJIŽNE POLICE
ZGODOVINA ZA VSE
bolj kritičen, s svojimi idejami o lastnem slovenskem parlamentu in vladi pa tudi zelo zahteven. Tovrstne ideje bi lahko razlagali kot zahtevo po kompenzaciji in popravi ozemeljskih krivic, ki smo jih Slovenci doživeli z izgubo Koroške in Primorske. Kraljevina Jugoslavija tovrstnim idejam seveda ni bila niti malo naklonjena, (pre)malo razumevanja pa je po mnenju Slovenca kazala tudi do vrednot, ki jih je zastopal (krščanska in socialna načela) ter pretirano poveličevala liberalizem. Nekaj več simpatij je časnik pokazal do vlade le tedaj, če je v njej sedel SLS (Korošec). Z izkušnjo šestojanuarske diktature ter poznavajoč načela komunizma, fašizma in nacizma je Slovenec pred vojno sprej el načelno stališče proti vsem omenjenim ideologijam, pri čemer je pred obsodbo kršenja človekovih pravic in organiziranega državnega terorja postavljal kot večje zlo ideološko in moralno nezdružljivost teh ideologij s svojimi načeli. Kljub temu je Slovenec izhajal tudi med vojno - najprej pod Italijani, po kapitulaciji Italije pa pod Nemci. Resda so okupatorske oblasti s cenzuro znatno okrnile samostojnost in uredniško svobodo, vendar j e listu precej večji (finančni) udarec zadalo zmanjšanje dosega na območje osrednje Slovenije - Ljubljansko pokrajino. A za nivo, na katerega je časnik zdrsnil s povezovanjem z domobranstvom ter neselektivnim oporekanjem osvobodilnemu gibanju in pravici do odpora proti okupatorju, je bilo to popolnoma dovolj in preveč in niti zadnja številka, ki je izšla 4. maja 1945 in slavila operetno vlado, ki so jo predstavniki meščanskih strank ustanovili na Taboru, ni mogla več obrniti kolesa usode, saj je Slovenec po nekaj izdanih številkah v izgnanstvu na Tirolskem ugasnil.
Na medvojno obdobje se navezujeta prispevka Mo-nike Kokalj Kočevar o manifestacijah in protikomu-nističnih zborovanjih od jeseni 1943, ki jih je Slovenec pokrival v najboljši propagandistični maniri ter članek Aleša Gabriča o razlastitvi Slovenčevih lastnikov in procesu proti njim pred Sodiščem narodne časti.
H koreninam Slovenca - natančneje k njegovi vlogi pri »duhovni in socialni prenovi slovenskega naroda« nas popelje razprava Janeza Juhanta, ki opiše vlogo časnika kot organa slovenske katoliške politične akcije in njenih akterjev (Jegliča, Šusteršiča, Kreka in Korošca). Marija Čipič Rehar se je posvetila orisu vpliva ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča na programsko usmeritev Slovenca in njegov dejanski prispevek k širjenju lista med najširše kroge bralstva. Janez Cvirn je za zbornik pripravil prispevek o uredniku dr. Evgenu Lampetu, kije prekinil s prakso »nastavljanja še drugega lica« in v boju zoper liberalni tisk ter politične nasprotnike posegel tudi po manj častnih in bolj umazanih sredstvih, zaradi česar se je moral zagovarjati na sodišču, a se mu je z močnimi zvezami (Jeglič), v skrajni sili pa tudi s pobegi, uspelo izogniti posledicam. V tem
prispevku zvemo nekaj tudi o strukturi uredništva in postavljanju »slamnatih« lastnikov, ki so nase po potrebi prevzeli breme pregona. Katarina Jurjavčič nas seznanja s prilogo Slovenca Ilustriranim Slovencem, kije izhajal med letoma 1924 in 1932 in je bil do pojava ilustrirane priloge liberalnega Jutra (1929) edini slovenski ilustrirani list. S fotografijo je v slovenske domove prišla nova dimenzija informacij. Čeprav je postavitev tekstov poslej trajala nepredstavljive 3 tedne in so »novice« s tem izgubljale ažurnost (prednost so zato imele »trajnejše« teme - potopisi, slovenski biografski leksikon, novice s področja tehnike, šport, moda, filatelija...), je Ilustrirani Slovenec postavil nova merila tudi za matični časopis -tudi Slovenec je po letu 1925 pogosteje objavljal fotografski material, a se je moral zaradi zahtev po ažurnosti zadovoljiti z manj kakovostnimi, a hitrejšimi tehnikami njihovega tiska. Posebno razpravo o fotografiji v Slovencu (in nasploh v slovenskem tisku tega časa) je napisal Miha Lavrinec. Kot rečeno, si je fotografija najprej utrla pot v tednike, mesečnike in občasnike (prvo je objavil Dom in svet), kasneje proti koncu 19. stoletja pa so sledili še Planinski vestnik, Slovan in tudi Slovenec. Prvi porast objavljanja fotografij je v Slovencu napočil med 1. svetovno vojno (slike vojne), drugi pa po vmesnem »zatišju« sredi dvajsetih let 20. stoletja.
Naslednji sklop razprav avtorjev Mateje Tominšek Perovšek in Petra Mikše se ukvarja z odnosom Slovenca do kulture, šolstva in športa (posebej je izpostavljeno pisanje o gorah in planinstvu). Slovenec je v obliki podlistkov pogosto objavljal literarna dela domačih avtorjev, s kritikami predstav spremljal delo gledališč, pisal o razstavah in delu kulturnih društev. Izrazito negativno je obravnaval poznejši Aškerčev pesniški opus, povsem pa je »prezrl« izid Cankarjeve Erotike in Jegličevo intervencijo z nakupom in sežigom zaloge te knjige.
Pričakovano se je časnik v šolstvu zavzemal za dosledno versko-nravno vzgojo in nastopal proti liberalnim načelom vzgoje in izobraževanja. Podpiral je Slomškovo društvo katoliških učiteljev in se zavzemal za ustanovitev slovenske univerze.
V Slovencu so našla svoj prostor tudi poročila o športnem življenju - o pomembnih športnih dogodkih in športnih društvih (do ustanovitve Orla je precej naklonjeno pisal o pomenu Sokola). Zanimivo je, daje časnik v začetku precej negativno gledal na ponovno oživitev olimpizma (gola tekmovalnost brez globlje vsebine), je pa slavil denimo orlovske tabore (Brno 1922, Ljubljana 1925) in jih izdatno dokumentiral ter kot posebno prilogo izdajal tudi Orlovski vestnik. Šport je našel svoj prostor v Ilustriranem Slovencu, sčasoma pa je uredništvo preraslo tudi odpor proti olimpizmu in poročalo o tekmovanjih ter slovenski udeležbi in uspehih. Kljub temu,
VSE ZA ZGODOVINO
81
ZGODOVINA ZA VSE
leto XXI, 2014, št. '
da so slovenski planinci dobili svoj Planinski vestnik leta 1895, je tudi Slovenec vseskozi objavljal prispevke o gorah in planinstvu - žal je bilo tudi tedaj precej zapisov o nesrečah v gorah, a so vendarle prevladovale spodbudnejše teme (potopisi, opisi, reportaže).
Žarko Lazarevič je vzel pod drobnogled pisanje Slovenca o gospodarsko-socialnih razmerah in ugotovil, da je v listu zaznati konec 19. stoletja izrazito protika-pitalistično noto (Krekov vpliv), ki je sčasoma izgubila ostrino. Slovenec je imel posebno gospodarsko rubriko in je kasneje objavljal več in več potrošniških vsebin -oglasov.
Prav z njimi se v svojem prispevku ukvarja Urška Purg in ugotavlja, daje tudi Slovenec služil z ljudmi, ki so iskali zaposlitev, pravo partijo za poroko ali prodajali stvari. Proizvajalci in prodajalci so tudi tedaj z bolj ali manj vsiljivimi oglasi skušali ljudi prepričati v nakup svojega izdelka - že takrat je bilo največ oglasov za razna zdravila in »zdravila« (Franc-Josefova grenka voda, Aspirin), velik oglaševalec pa je bila Radenska. Potrošnjo in nakupe je bilo treba spodbujati predvsem okrog praznikov (božiča, novega leta). V ta barvit vsebinski sklop so nekako sodili še zapisi o različnih čudesih in zanimivostih ter iznajdbah, s katerimi so uredniki zabavali in poučevali bralstvo.
Mateja Centa in Mateja Tominšek Rihtar sta raziskali odnos Slovenca do žensk in ugotovili, da je list z izrazito simpatijo in ponosom gledal na prve slovenske izobraženke, pisateljice in pesnice, na drugi strani pa je priznaval veljavo tudi ženam in materam, ki jih je imel za vzgojiteljice rodu. Do radikalnega liberalnega feminizma je bil Slovenec izrazito zadržan. Med pomembnimi predstavnicami katoliškega ženstva, ki je krojilo odnos lista do ženske problematike, sta avtorici izpostavili Cilko Krek, sicer pa je Slovenec objavljal tudi zapise o znanih in uspešnih ženskah iz tujine (igralkah, glasbenicah in kronanih glavah).
Edino žensko članico uredništva Slovenca, Ivanko Anžič Klemenčič ter Slovenčevo žensko prilogo (prvič je bila ustanovljena leta 1928, a se ni obdržala; drugič pa leta 1932), sta v svojem prispevku predstavili Irena Selišnik in Marta Verginella.
Karmen Erjavec nas seznanja s kronologijo izhajanja Slovenca in razvojem ter spremembami uredniške politike glede deleža in umeščanja posameznih vsebin, Mateja Tominšek Perovšek pa z delovanjem uredništva, vrsto glavnih in odgovornih urednikov, ki so skozi več kot 70 let oblikovali časnik ter tiskanjem, kar je najprej opravljala Blasnikova tiskarna, kasneje pa Katoliška oziroma Jugoslovanska tiskarna.
Igor Zemljič je pripravil pregled ohranjenosti Slovenca po slovenskih knjižnicah. Samo NUK in Knjižnica INZ hranita popolni seriji tega lista, ki pa seveda (kot tudi posamezni primerki in letniki po drugih knjižnicah) nosijo sledove večdesetletne neskrbne uporabe. Sodobnemu uporabniku in raziskovalcu je že od leta 2010 na voljo tudi elektronska verzija na portalu dLib.
Zbornik zaključuje intervju Marka Klavore z akademikom Kajetanom Gantarjem o njegovih spominih na Slovenca.
Menim, da je treba urednici, Muzeju novejše zgodovine Slovenije in seveda avtorjem za pripravo in izdajo tega zbornika izreči vse priznanje, saj jim je uspelo zaobjeti vse vidike zgodbe o Slovencu, ki je nekdaj pomembno ustvarjal in sooblikoval javno mnenje na Slovenskem ter v marsičem oral ledino slovenskega novinarstva. Kljub dejstvu, da muzeju ni uspelo realizirati celotnega projekta z razstavo vred, je prav, da so se odločili in izdali pričujoč katalog, ki bo imel trajno uporabno vrednost za vsakogar, ki se bo lotil raziskave slovenskega predvojnega tiska.
Aleksander Žižek
54
VSE ZA ZGODOVINO