Iz zgodovine kranjskih trgov. I. Početek in razvoj naših trgov. L. Podlogar. [Koncc I.) rTS/^raniski kmetje so trgovali posebno živahno s soljo. Hodili so vKlt© na sejme, kjer je bila spravljena sol v skladiščih, pripeljana c5-3^s. iz Trsta, Reke ali iz benečanskih salin. Taka skladišča za sol so bila v Senožečah, Vipavi, Postojni in na Vrhniki. L. 1771. je pa po-stala sol državni monopol. Prodajala se je kakor dandanes tobak le v gotovih trgovinah in za določeno ceno. Kmete, ki so se pečali s solno trgovino, je ta vladna odredba udarila v živo. Začeli so torej tihotapiti s soljo, kakor s tobakom. Vlada je pa ustanovila posebno stražo, ki naj pazi na mejah in dan za dnem preži po deželi na tihotapce. Nemci so imenovali te stražnike »Uberreiter«, ker so objahavali mejo in prejahavali vsa pota, koder so slutili kake kršilce te postave. Naš kmet jih je pa iraenoval »iblajtarjei. To ime se je med ljudstvom ohranilo še do danes in ima v sebi nekaj zaničljivega. Ker so smatrali ti finančni stražniki kmete splošno za tihotapce, se je zgodilo neredko, da so zbudili v kaki vasi ponoči cele družine, pa prešteli moškc, če so doma, in preiskali vse kote.v hiši in v gospodarskih pbslopjih, če nimajo znabiti kaj utihotapljenega blaga. Dan za dnem se )'e pa slišalo o spopadih med temi stražniki in tihotapci. Marsikateri solni tihotapec se je pokoril leta in leta za svojo nepouzdano tihotapsko strast po ječah; veliko jih je pa padlo, da doraači niso nikdar izvedeli, kje in kako- Vlada jc monopolizirala trgovino s soljo največ vsledtega, ker so se bili vrgli kmetie z vso strastjo na to kupčijo, kmetijstvo pa so za-nemarjali. Vedela je, da prinaša trgovina več dobička kakor iežavno obdelovanje zemljc, vendar je siloma tirala kmeta k poljedelstvu. Ohraniti ga je hotela kot hranitelja vseh stanov, da bi državo obvaroval po-manjkanja in lakote. Hotela je povzdigniti poljedelstvo, ki je sicer naj-bolj naravna in najbolj gotova pot do bogastva. To pa kmetu ni hotelo v glavo. Z zvijačo, z nevarnostjo lastnega življenja so tihotapili kmetje, dokJer se je količkaj še dalo in izpiačalo. »Slovenske večernice> so nam podale pred leti povest o »zadnjem tihotapcu«. Ondi nam je pi-satelj lepo naslikal nerairno tihotapsko življenje in nesrečno smrt tiho-tapčevo. Tudi Levstikov Martin Krpan se ni strašil boja s stražniki. Bil je pa hrust, da se ni bal desetih. A kjer ni šlo s silo, se je po-služeval zvijače, da je le odnesel zdrave pete in ušel pravici z utiho-tapljenim blagom. Tihotapsko trgovanje je bilo v minolih stoletjih zelo razširjeno. To je bilo v veliko škodo trgom, ker se jih je ognil velik del trgovskega blaga. Trgi so se zato često pritoževali pri vladi, da ne bodo več plai— Stran 163 čevali naloženih naklad, ker jim gre le na izgubo. Poleg velikih naklad so pa morali popravljati tudi ceste, napravljati in popravljati mostove in brodove. Vlada je pa pritiskala na grajščake, naj trdo primejo pod-ložnike-tihotapce in prestopke kaznujejo. Pa grajščaki so pustili kmete v miru, ker so bili sami deležni njih izkupička. Zato je pa tembolj v_ živo prijemala v tem oziru kmete vlada, ki je hotela trgovino omejitjfl izključno le na mesta in na trge. m Nekateri trgi niso nič kaj aaostajali za podeželskimi mesti. Prav zgodaj so se tudi ondi začele razvijati rokodelske zadruge ali cehi. Te so imele dvojen namen. Varovale so predvsem izključno pravico do obrti pred nepoštenimi rokodelci ali »šušmarji«, h ka-terim so šteli vse rokodelce na kmetih in vse tiste, ki niso bili vpi-sani v zadrugo. Podpirale so pa tudi svoje člane v raznih potrebah življenja. Zadruga je imela svoj dom, imenovan jeperga« (Herberge). Tu so se zbirali mojstri na posvetovanje, oglašali se potujoči roko-delci in pomočniki, prenočevali tu in čakali dela. Vodstvo zadruge je nadzorovalo mojstre in kaznovalo one, ki so izdelavali slabo blago in tako spravljali domačo obrt v slab glas. Da pa ne bi zadruge izrabljale obrtnih pravic v škodo odjemalca, je pa skrbel tržki zbor, ki je nadzoroval njiii obrtni red, določaval ceno in pazil, da se je ra-bila prava mera in vaga. Kar je bilo za obrtnike velike vrednosti, je bilo tudi to, da jim z blagom ni bilo treba čakati, ampak je njih izdelke zadruga prevzela in pošteno plačala. Pa še v drugem oziru so trgi radi posnemali mesta. Zgodaj so poskrbeli za dobre šole. V teh se je poučevalo v slovenščini in nem-ščini. Oboje je bilo potrebno. Brez. nemščine niso mogli izhajali ro-kodelski pomočniki in vajenci, ki so pohajali tuje kraje, da so si iz-popolnili obrtno izurjenost; pa tudi večji trgovci ne, ker so imeli zveze s tujimi trgovci. ¦ Blagostanje trgov je tudi pripomoglo, da so se po trgih ustanav-^ Ijali špitali kakor po mestih. Špilal (hospitalium) ni bila bolnišnica, ampak nekaka hirabiica ali hiša za uboge, obubožane in onemogle tržane, ki si niso mogii več sami služiti kruba. J Samoposebi je umevno, da so bili tržani v dušnopastirskem ozirdj tudi dobro oskrbljeni. Celo potrebnega zdravnika so si poiskali bolj premožni trgi. Slednjič ne smemo prezreti, da so dali ravno trgi podlago mestom. Naša mesta niso bila prvotno nič drugega kakor to, kar so in so bili naši frgi. V srednjem vefcu je bifa razlifca mecf mesti ia trgi le v tem, da so imela mesta kot utrdbo mestno obzidje, trgi pa so bili v bližini in okrog gradov in imeli vsled manjše varnosti in bolj nezanesljive utrdbe manjše pravice in svoboščine. Preden začne obclodanjati ta mladinski list povest o razvoju in usodi posameznih trgov, opozarjam, da ta spis ni učena razprava, ampak le poučno berivo, namenjeno v prvi vrsti šoli in šolski mladini. Kakor p. F. Hrovatovi Zgodovinsko-mestopisni obrazci« (glej »Vrtec- 1882-1884)'" naj bodo tudi naslednji članki Ie -obrazci«, pomoček k domoznanstvu. Ne podajam v njih popolne zgodovine kranjskih trgov, ampak le do neske k njih zgodovini, pričakujoč spretnejše rokc, ki kdaj poda širš javnosti delo, ki bo imelo nositi naslov : Zgodovina kranjskih trgov.