ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Le t o LXXVIII | 1. aprila 2019 - Buenos Air e s, Ar g e n tina | Št. 4 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija Spet smo se v prvih dneh novega leta srecali v Slovenski hiši otroci iz vseh domov, da se skupaj odpeljemo v Cordobske hribe na slo­vensko otroško kolonijo! Kako smo se veselili teh dni, kar težko smo crtali dneve! Zbrali smo se v cerkvi, kjer smo najprej Je­ zusa prosili za srecno pot, potem pa so nam predstavili voditelje. Po molitvi smo se pos­lovili od staršev in korajžno stopili na avto­bus novim dogodivšcinam naproti. Naslednji dan so nas že v jutranjih urah pri­jazno sprejeli v Hanželicevem domu. Po oku­snem zajtrku smo se namestili v sobah, ki so že cakale na nas. Bistre glavice so morale kar pridno delati, da so izbrale prava imena za vsako sobo! Potem smo se odpravil na spre­hod in ogled okolice… koliko zgodovine je v tej mali vasici! Najbolj zanimiva sta gotovo stari Eiffelov mlin in pa staro zavetišce, kjer so pred leti sestre pazile osamljene otroke. Bilo je zelo vroce, zato smo po kosilu in kratkem pocitku z veseljem skocili v bazen. Imeli smo tudi prvo športno tekmovanje, ter smo izdelali lepa rocna dela in inštrumente. Potem smo imeli sveto mašo, zvecer pa kres! Predstavili smo se, pokazali imena svojih sob, potem pa smo skupaj zmolili vecerno molitev in odšli spat. Prvi dan je bil mimo ... »Ali bo toliko lepih doživetij vsak dan?« smo se spraševali, ko smo se odpravljali spat. Že drugi dan smo se odpravili v hribe. Najprej smo se povzpeli do Kristusa, med tem pa smo molili križev pot. Lepo je bilo, ker smo tako spremljali Jezusa in premišljevali o njegovem trpljenju in o našem življenju. Po-tem smo veselo nadaljevali pot do jeza »San Jerónimo«. Kako lepi so Cordobski hribi! Ut­rujeni smo se vrnili domov, a po dobrem ko­ silu smo imeli dosti energije za tekmovanje v bazenu, v raznih športih in še v slovenšcini! Že zgodaj smo se naslednji dan zbudili in se z »jutranjo telovadbo« pripravili za hojo v hribe. Povzpeli smo se na Mástil, kjer so bili kršceni novi clani kolonije. Bilo je zelo zabav­no! Popoldne pa smo se šli spet hladit v ba­zen. Tam je vedno tako lepo preživeti popol­ dneve! Pa nismo samo lenarili! Oh, ne, to ni za take korenjake, kot smo mi! Kljub utruje­nosti smo se korajžno borili, ko smo tekmo­vali v plavanju in drugih športih. Popoldne smo imeli polne roke dela s pripravo svetega vecera. Tako je bil 5. januar za nas pravi pra­znik! Po slavnostni vecerji je bil na vrsti sveti vecer. Blagoslovili in pokadili smo prostore doma, ter pri vsaki postaji razmišljali o Bo­ žicnih skrivnostih. Posebno toplo nam je bilo pri srcu, ko smo ob petju lepih božicnih pe­smi spremljali Jezušcka in ga prosili, naj nas vedno spremlja v življenju. V posebno lepem spominu je vsem gotovo “ Posebno zanimivo je bilo, ko smo posadili našo prvo lipo, da se bodo cez mnogo let drugi otroci igrali pod njeno senco! ostala nedelja, 6. januarja. Dan smo priceli s ” sv. mašo v kapelici. Pri maši smo sodelovali s petjem, ministriranjem in branjem beril in prošenj. Popoldne smo se kljub dežju zelo zabavali! Najprej smo na belem blagu mora­ li pobarvati zastavo skupine: Martin Krpan, Kekec, Macek Muri, Povodni mož! Zvecer pa smo igrali misijonsko tombolo! Gospa Mir­jam nam je pripovedovala o revnih otrocih in o misijonarjih, ki jim pomagajo v težkih okolišcinah. Zato smo vsi veselo kupili tabli­ce, ker smo vedeli, da tako pomagamo tem misijonarjem, ki povsod po svetu skrbijo za revne otroke. Veliko veselja so nam seveda vzbudili tudi pridobljeni dobitki! Ponedeljek je bil zelo pricakovan, saj smo se ta dan odpravili v mesto Capilla del Mon­te, kjer smo pojedli dober sladoled, potem pa smo klicali domov. Dan je bil res poln le­ pih obcutkov! Naslednji dan smo se zbudili zelo veseli, saj smo vedeli da nas caka Terraventura! Kako zabavno je bilo, ko smo izkusili let po zraku s tiroleso, pa tudi veslanje s kajakom po po­tocku! Ni bilo lahko, še posebno ko je bilo treba plezati po deblu! Lepo smo se imeli! Popoldne smo spet tekmovali v raznih špor­ tih… letos je bilo še posebno zanimivo to, da smo se ucili igrati tudi hockey in rugby! Zve­cer pa smo igrali nocne igre, naše najljubše! Dnevi so hitro minevali, mi pa smo v vsa­kem posebej uživali! Zaceli smo plesti lepe prijateljske vezi; skupaj smo uživali vsak tre­nutek, najsi bo ob hoji po hribih, ob zabavnih popoldnevih v bazenu ali pa ob rocnih delih, tekmovanjih v slovenšcini ali raznih športih. Posebno zanimivo je bilo, ko smo posadi­ li našo prvo lipo, da se bodo cez mnogo let drugi otroci igrali pod njeno senco! Lepo je bilo tudi ko smo šli na pokopališce obiskati grob gospoda Hanželica, ki se je veliko trudil, da lahko zdaj mi uživamo te dni v Cordobi! Devet dni hitro mine, ce nas vsak dan caka toliko lepih doživetij! Kar prehitro je 11. ja­nuar na koledarju že kazal dan našega od­hoda. Težko nam je bilo, ko smo pospravljali sobe, zlagali kovcke na avtobus in se še zad­njic skupaj slikali. Vožnja nam je ob pogovo­ru in spanju hitro minila in ob sedmih zjutraj smo že prispeli v Slovensko hišo. Veselo je vsak stekel v objem svojih dragih. Koliko le­pega jim je moral povedati! Vemo pa, da je za uspeh kolonije potrebno veliko truda! Zato omenimo tiste, ki so daro­vali svoj prosti cas za slovenske otroke. To so ga. Miriam Mehle Javoršek, gospod Robert Brest, Viki Kastelic, Nati Javoršek, Nevenka Grohar, Erik Oblak, Tomi Miklic in Niko Puntar. Za vse nas je bila Slovenska Otroška koloni­ja nepozabno doživetje! Upamo, da jih bo še mnogo, da bodo lahko otroci tudi poleti gojili slovenski jezik in zdrava prijateljstva! Nevenka Grohar Vemo, kako je ljudska pesem doprinesla k ohranjevanju slovenskega jezika skozi stole­tja tuje oblasti in da je tudi cerkev pripomo­gla k temu – saj ni treba prevec razmišljati, samo na Trubarja se spomnimo. A na obliko­ vanje nacionalnega cuta pa so v veliki meri vplivali pisatelji in pesniki. In to namenoma. Obsežna doktorska naloga Julie Sarachu, o kateri smo v tem tedniku že pisali, govo­ri ravno o tem. Že s samega zgodovinskega in narodnega vidika je pomembno postaviti našo tiskano besedo na mesto, ki si ga zaslu­ži, poleg seveda kakovosti le-te. Ce se ozremo v sedanjost, številni pesniki in pisatelji so nas tu že obiskali; priredilo se je srecanja, branja, predstavite itd. Žal pa je naša udeležba na teh dogodkih žalostno skromna, kadar sploh je. Na pobudo Maruce Zurc, ki je tudi orga­nizirala dogodek, je na Slovenski Pristavi v Castelarju 23. marca potekal literarni vecer s pestrim programom. Po uvodnih besedah moderatorke dogodka Viktorije Selan je Dani Grbec recitiral “Poeta en Nueva York” ter kratki poeziji “Canción tonta” in “Es verdad” Federica Garcie Lorce. Nato pa je pripovedoval “Krpanov boj z Br- PRIJETEN KNJIŽEVNI VECER davsom”, odlomek iz Martina Krpana. Nadica Kopac Grohar je brala poglavje hu­moreske »Butalski policaj in Cefizelj« Frana Milcinskega, sledila pa je Anka Savelli Gaser, ki je, tudi v hudomušnem vzdušju, prebrala odlomek poglavja »Matija prvic v Ljubljani« šaljive zgodbe »Matajev Matija«, ki jo je na­pisal Rado Murnik. Medtem ko je Lucka Jereb Oblak zabavala otroke z branjem otroških pravljic v sosednji sobi Mije Markež, je lektorica Tjaša Lorbek navzoce seznanila z nagrado kresnik za naj­boljši slovenski roman in podala nekaj besed o novejših slovenskih knjigah. Na sporedu je bilo tudi reševanje interak­tivnega literarnega kviza, ki ga je vodila Ta­tjana Rožanec. Na razpolago sta bila caj in kava, na mizah pa pripravljeno drobno pecivo. Ni odvec omeniti kakovostnega ozvocenja Audiopristave. Izstopala sta gotovo prvi in zadnja povabljena. Dani Grbec, ki je otvoril vecer z recitacijo Lor-cove poezije in Krpanovo zmago nad Brdavsom – seveda na pamet in s primernem igralskem patosom – ter Tjaša Lorbek, ki je govorila o kresnikovih nagrajencih in žanrski književnosti, ki prihaja na površje v Sloveniji, v glavnem z iz­idom kriminalk, med njimi Golob in Širokova. Tudi zgodbe, uokvirjene v casu druge svetovne vojne, so prišle bolj na dan; Jancarjeva »To noc sem jo videl« bo v kratkem izšla v argentin­skem prevodu Florencie Ferre. En tak primer je tudi Tumova »Cešnje bele in rdece«. Na mizi so bile razstavljene knjige, vecina za ogled, a nekatere tudi kot darilo – ce te je katera zanimala, si jo enostavno vzel s sabo, bile so seveda podarjene od prisotnih. Med njimi so se našle nekatere prav zanimive, sta­re ali celo prve izdaje, na primer »Doberdob« Prežihovega Voranca iz leta 1940 in druge. Zaželjeno bi bilo, da bi se taki dogodki po­navljali, in da bi se organizirali še morda v drugih slovenskih središcih; tudi da bi bil pri­soten vsaj kakšen od naših tukajšnjih piscev, ki jih ni nepomembno število. Rok Fink S TRAN 2 1. APRILA 2019 | SVOBODNA SLOVENIJA PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI CAS | 1. del ODTISI K A J J E T O – P O R C I N J ? Vedno bolj pa se zavedamo, da je katehe-nih duhovnih gibanjih, pri delu z odraslimi, Dragi bratje in sestre, za »srecevanje odraslih, mladine in otrok v v župnijskih skupinah in morda še kje. Ško­prisrcen pozdrav v Gospodu! doloceni katehetski skupini pod vodstvom fje mocno spodbujamo župnijska obcestva, Postni cas je pred nami in vaši škofje želi­mo z vami nadaljevati poglabljanje krstne zavesti, o kateri smo vam pisali lani. Krst je za vsakega prvi korak njegovega vstajenja in ponudba novega življenja. Po njem smo pok­licani k misijonski dejavnosti, da bi bili tudi drugi deležni sadov smrti in vstajenja Jezusa Kristusa ter zaživeli iz te podarjene novosti življenja. V duhu krstnega poslanstva želi­mo razmišljati o vseživljenjski katehezi, saj v skrivnost novega življenja ne bomo mogli nikoli prodreti do konca. Glavni katehet je vedno Kristus sam. Danes smo v evangeliju slišali del njegove edinstvene kateheze, ime­novane govor na gori. Potem ko je z blagri razodel nacin Božjega delovanja do clove­ka (preteklo nedeljo), v današnjem odlom­ku pokaže na tiste, ki mu želijo slediti, ker so doživeli, da so bili ljubljeni, ko so bili še sovražniki (Rim 5,6–11). Na osnovi te izku­šnje jim naroca: »Ljubite svoje sovražnike!« Ljubite jih, delajte jim dobro, blagoslavljate jih in molite zanje (Lk 6,27–28.35). Verjetno se strinjamo, da za takšno poslanstvo nismo nikoli dokoncno pripravljeni in potrebujemo vseživljenjsko usposabljanje. Nekateri se še spominjate, da je nekoc obstajal kršcanski nauk ne le za otroke, am­pak je potekal ob nedeljah popoldne za vse vernike. S spreminjanjem življenjskih navad smo to opustili, nismo pa uspeli uvesti novih rednih oblik verskega poucevanja odraslih. Ko v Cerkvi na Slovenskem govorimo o kate­hezi, pomislimo le na osnovnošolski verouk, kot ga izvajamo po župnijah. A »kateheza« pomeni vec. Beseda izvira iz grške besede katehein, kar pomeni »odmevati«, »oznanja­ti«, pa tudi »uvajati« in »poucevati«. To pa ni omejeno le na otroško dobo, ampak je trajna potreba tudi odraslega kristjana, saj pome­ni vedno globlje vstopanje v skrivnost vza­jemnega odnosa med Bogom in clovekom. In vecino teh korakov ne more storiti otrok, ampak šele odrasel clovek. V zadnjih desetletjih smo v Cerkvi na Slo­venskem zgradili primerne ucilnice, kjer se kateheti in katehistinje po svojih najboljših moceh trudijo oznanjevati in uciti. Ozna­njevalci imamo razlicne ucne pripomocke, ob katerih se trudimo posredovati znanje in versko izkušnjo udeležencem naših srecanj. kateheta z namenom, da bi trajno rasli v veri«. S temi besedami katehezo opredelju­je nov Slovenski katehetski nacrt, ki temelji na katehumenatskem modelu oznanjevanja in smo ga škofje pred kratkim potrdili zaradi bistveno spremenjenih razmer. »Kristjan se ne rodi, temvec to postane,« je znan Tertu­lijanov rek, ki se ne nanaša le na osnovno­šolce, ampak tudi na odrasle. Postajati ved­no bolj kristjan, postajati vedno bolj Božji, je doživljenjska naloga. Torej smo kateheze potrebni vsi ne glede na starost, spol, stan ali poklic. Tudi odrasli mora vedno znova srecati oznanjevalca, ki mu sporoci veselo vest o od­rešenju v njegovi novi situaciji; da se znova odloci, ali bo Kristusa sprejel za svojega odre­šenika ali pa bo iskal odrešenje zgolj v sebi in v ponudbah sveta. V tem zasije pravi namen kateheze: pomagati kristjanu zoreti v zaves­ti njegove osnovne življenjske odlocitve, da bo v vsem iskal Božjo voljo in po njej živel. Vse do »popolnega cloveka, do primerne do­raslosti v Kristusovi polnosti« (Ef 4,13). Novi katehetski nacrt tako opredeljuje osnovne katehetske naloge: podpiranje poznavanja vere, ucenje molitve, vzgoja v liturgiji, vzgoja za obcestvo in uvajanje v držo razlocevanja. Nekaj takšne kateheze je že navzoce v razlic­ ..Zgled sem vam namrec dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnicno, resnicno, povem vam: Služabnik ni vecji kakor njegov gospodar in poslanec ne vecji kakor tisti, ki ga je poslal... ” PREDSTAVITEV ROMANA JUANA OCTAVIA PRENZA V LJUBLJANI Spoznal sem gospoda Prenza nekoc v Buenos Airesu, pri predstavitvi nekih knjig. Predstavi­ la mi ga je njegova hcerka, Cecilia (porocena Kopušar), ki vodi v Sloveniji ustanovo ki delju­ je kot most med Slovenijo in južno Ameriko – tako kot še drugi, in sicer »La casa de Kamna« (www.casakamna.org). O Juanu Octaviu Prenzu sem nekaj vedel, saj tudi bil nabavil pred mnogimi leti (1986) An­tologijo sodobne slovenske poezije, ki je on prevedel in izdal po izboru Cirila Zlobca. (Dvaj­set let kasneje je izdala Julia Sarachu še eno antologijo, tudi sodobne slovenske poezije, s predgovorom Marka Jenšterleta, in v prevodih raznih prevajalcev.) Prenzovo poreklo je istrsko. Rodil se je v La Plati leta 1932. Kot univerzitetni pofesor je pre­daval o hispanistiki v raznih univerzah, kot n.pr. zlasti župnijske pastoralne svete, da skupaj išcejo v tej smeri nove možnosti in da za nji­hovo izvedbo poskrbijo tudi za usposobljene katehiste in katehistinje. Zgled prave gorec­nosti nam spet daje Jezus sam, ki se katehezi ne odpove niti po vstajenju. Spomnimo se, da sta se ucenca na poti v Emavs pogovar­jala o preteklih dogodkih in o njih govorila tudi s tujcem, ki se jima je pridružil na poti. Prisluhnil jima je in pricel razlago tam, kjer sta bila. Danes bi morda rekli na njunem po­ birmanskem verskem nivoju. Potrpežljivo je razlagal in »ogreval srce«. Cisto na koncu, ko sta že mislila, da je vse povedal, je sprejel njuno vabilo k obedu in ob lomljenju kruha sta ga spoznala. Ko se je dotaknil njunih src, jima je izginil izpred oci in onadva sta postala oznanjevalca iz izkustva. Šla sta nazaj v Jeru­ zalem in povedala, kako sta srecala Vstalega Gospoda. Postala sta kateheta. Podobno naj se godi pri katehezi. Katehet oznanja, kar nosi v svojem srcu, oznanja svoje izkustvo Božje navzocnosti in svoje od­rešenosti sredi obcestva. Ogreva srca. Vabi k obredu. Išce poti, kako bi na najbolj pro­doren nacin razrahljal zemljo srca za Božjo besedo. Bratje in sestre pa poslušajo, opa­zujejo, gledajo in premišljujejo, išcejo zgled, išcejo avtenticnost. Kriticni so. Tako, kot sta bila kriticna oba ucenca. A Jezus je tisti, ki se jima je pridružil, ni cakal, da bi prišla sama. Bil je poslušalec in tisti, ki je spregovoril. V katehezi ni delitve na »mi« in »vi«, ampak je dogodek skupnosti. Nova zaveza nas kli­ce k osebni odgovornosti. Jezus je na vecer velikega cetrtka ucencem umil noge in svoje dejanje, po besedah apostola Janeza, sklenil z besedami: »Zgled sem vam namrec dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnicno, resnicno, povem vam: Služabnik ni vecji kakor njegov gospodar in poslanec ne vecji kakor tisti, ki ga je poslal. /…/ Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprej­me; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Jn 13,15–16.20). S tem Jezusovim zgledom in mocno spod­budo, da bi se v vseh prebudil katehet, da bi bili kateheti in ne bi le delali kot kateheti, se danes poslavljamo in vam pošiljamo svoj pastirski blagoslov! Vaši škofje dvorani PENa v Ljubljani na Tomšicevi. Pri uvodu beremo besede Claudia Magrisa – verjetno najpomembnejši živeci italijanski pi­satelj, in Marka Kravosa. Kniiga je bila v origina­lu napisana v kastiljšcini in izdana v letu 2013, potem prevedena v srbšcino, italijanšcino in šele sedaj v slovenski jezik. O pozanju pisatelja v Argentini, kot primer, je v casopisu La Nacion, (www.lanacion.com.ar/cultura/solo-los-arbo­les-tienen-raices-nid443913) prepisan zanimiv pogovor med Prenzom in Magrisom iz leta 2003, v katerem se razbere Prenzovo stališce o raznih temah, in tudi pride na dan ideja o dre­vesih, koreninah in peruti in tudi v La Nacion-u objavljen clanek z naslovom »Octavio Prenz, gloria en Italia« ob podelitvi nagrade Nonino 2019. Na predstavitvi se je pogovarjala Alenka Bole Vrabec s samom Prenzom, Ferdninandom Miklavcem (prevajalec) in Markom Kravosom, že omenjen kot pisec uvoda. Rok Fink In kje je Porcinj? Prijatelj Aleš mi je povedal (in poslal ne­kaj slik), da so šli z zborom v Porcinj. In kaj je to, kje je Porcinj? To je vasica, ki ji Slovenci pravijo Por­cinj, Furlani in Italijani pa Porzus. Ce so ti trije narodi skupaj, potem je to v Be­neški Sloveniji, petindvajset kilometrov severno od Vidma (Vidna). Ce pogugla­mo, zvemo, da stoji okoli sedemsto me­trov nad morjem in ima manj kot petde­set prebivalcev. In zakaj naj bi bil Porcinj bolj znan, po­membnejši od drugih okoliških krajev? Ker v tem kraju, tako kot na Sv. Višarjah (leta 1360) in na Sveti gori (leta 1539), od leta 1855 castijo »Marijo žanjico«. 8. septembra 1855, na praznik Marijinega rojstva, se je prikazala desetletni Terezi Dush. Terezija je namrec morala na pra­znik na travniku požeti krmo za živino. Zagledala je Marijo, ki jo je vprašala, zakaj dela na nedeljo. Iz rok ji je vzela srp in sama pokosila nekaj snopov ter jih prepustila Tereziji. Kasneje se ji je prikazala tudi v cerkvi. Deklica pac ni znala drugega jezika kot svoje domace narecje in Marija se je z njo pogovarjala 'po domace'. Pustila ji je vec naukov, med njimi dva, dve zapo­vedi, ki so ju Porcinjci zapisali na stene domacega prezbiterija – tudi v sloven­skem narecju: »Nimata klet« in »Nima­ta dielat tu nedejo«. Tretja božja zapoved pravi, da mora­mo spoštovati Gospodov dan, nedeljo in praznike. Sedanji nacin življenja v naši civilizaciji precej omejuje možnost izpolnjevanja te zapovedi, predvsem kar se tice upoštevanja Nimata dielat to nedejo. Vendar nekaterih potov res ni nujno, da jih opravljamo ob nedeljah. V Sloveniji so leta 2003 na referendu­mu volilci odlocili, naj bodo trgovine ob nedeljah vecinoma zaprte. To je šlo marsikomu na živce: podjetniki in sin­dikati so se zmenili, da obidejo voljo ljudstva. Zato so trgovine – predvsem veletrgovine – ob nedeljah in praznikih odprte. Komaj nekaj praznikov so zapr­te, ob nedeljah pa le takrat, ko imajo inventuro. V lanskem letu pa je bilo za­znati majhno spremembo; še predvsem ob božicnih (božic-štefanovo) in novole­tnih (1. in 2. januar) praznikih. Kaj se je zgodilo? Je Božji duh posvetil v razum in dušo odgovornih? Ne vem; bolj se nagibam k ugotovitvi, da so bo­govi Denar, Dobicek ali Korist prišepni­li, da odprtje trgovin na take dneve ne prinaša toliko cvenka, da bi se splacalo. Morda so pa potrošniki s svojim ne­-obiskom trgovin na te praznike (ceprav so ti centri ob nedeljah kar polni) vpli­vali na odlocitev; pustimo se presenetiti … Spomnim se primera, ko je gospa v nedeljo nakupovala v trgovini, pa pomi­lovala blagajnicarko, da mora na nede­ljo delati. Blagajnicarka ji je pa odgovo­rila: Tudi zaradi vas moram na nedeljo delati. Marijino sporocilo v Porcinju nas na­govarja v slovenskem jeziku, naj spoš­tujemo Gospodov dan. Ce imamo to možnost, da sami nimamo delovnih ob­veznosti v nedeljo, se spodobi, da jih ne nalagamo drugim. GB S V OB ODNA SL O VENIJ A | 1. APRILA 2019 S TRAN 3 OkrOgle OBLETNICE | Valentin Vodnik (1758 – 1819) 8. januarja je minilo 200 let smrti Valentina Vodnika, prvega slovenskega pesnika. Rojen je bil 3. Februarja 1758 v Zgornji Šiški (takrat še predmestje Ljubljane) kot prvoroje­nec kmeta Jožefa. Pri devetih letih se je zacel uciti branja in pisanja, pozneje so ga poslali k stricu franciškanu v Novo Mesto, ki ga je prip­ravil za vstop v ljubljansko gimnazijo. Po konca­ni gimnaziji je vstopil v franciškanski red. Leta 1782 je prejel mašniško posvecenje. Duhovno službo je opravljal v Sori pri Medvodah, na Ble­du, v Ribnici, od leta 1792 pa na Koprivniku nad Bohinjem. Tam je prišel v stik z baronom Žigo Zoizom, ki je postal Vodnikov mentor in mecen. Pod Zoisovom vplivom se je poleg pe­sništva zacel ukvarjati tudi s publicistiko, pre­vajanjem, casnikarstvom, jezikoslovjem in dru­gimi zvrstmi. Zois mu je pomagal, da je dobil premestitev k Šentjakobu v Ljubljani. Leta 1798 je postal ucitelj na ljubljanski gimnaziji. V casu francoske zasedbe in ustanovitve Ilirskih pro­vinc je francoska oblast prinesla šolsko refor­mo, ki je dovoljevala pouk v slovenšcini. Vodnik je postal ravnatelj gimnazije, nato tudi obrtnih in rokodelskih šol in naposled vseh ljubljanskih normalk. Po odhodu Francozov ga je cesar Franc zaradi profrancoske usmerjenosti ukazal upokojiti. Nekaj casa je še pouceval italijanšci­no, latinšcino in gršcino, a je zaradi bolehnosti tudi to opustil. Umrl je 8. januarja 1819. V ALENTIN V ODNIK Dramilo Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava. Pólje, vinograd, gora, morjé, ruda, kupcija tebe rede. Za uk si prebrisane glave pa cedne in trdne postave. Išce te sreca, um ti je dan, našel jo boš, ak nisi zaspan. Lej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi! Lenega caka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal. PRVI Valentin Vodnik je bil prvi Slovenec na števil­nih podrocjih: Prvi slovenski pesnik. Verjetno vecina Slo­vencev pozna Vodnikovo “Dramilo” Eno prvih slovenskih pesniških zbirk je sesta­vil Valentin Vodnik. Prvi slovenski casopis “Lublanske novice” je pisal in urejal Valentin Vodnik. Že dve leti pred Novicami je Vodnik zacel z iz­dajami Velike Pratike (1795 do 1797), ki je od leta 1798 naprej zamenjal z Malo Pratiko, da je lahko bila cenejša in ljudem bolj dostopna. Spisal je prve slovenske šolske knjige za gim­nazijo, Sestavil je tudi slovensko slovnico in jo izrocil francoskim oblastem in tako dosegel, da so opustili prvoten namen, po katerem naj bi se za šolski jezik uporabljala hrvaška dalmatin­šcina in so uvedli kot šolski jezik slovenšcino. Vodnik je bil prvi slovenski numizmatik, ob smrti je imel zbranih 362 razlicnih kovancev. Valentin Vodnik je bil eden prvih, ki se je vzpel na Triglav. Vodnika imenujejo kot “Oceta slovenske proze”, ker je bil eden prvih izobražencev, ki je dopisoval v slovenšcini in s tem dajal zgled drugim. Bil je najodlicnejši obvladovalec slo­venske besede, mnogim piscem jezikovni lektor in vzor. Kot eden prvih slovenskih jezikoslovcev si je prizadeval za reformo slovenskega crkopi­sa. Ugotovil je potrebo po crkah za glasova z, s, ž, š in c. Napisal je prvo slovensko kuharico. Prvi spomenik kakšni pomembni osebnosti na Slovenskem je dobil Valentin Vodnik. Pos­tavljen je bil leta 1889 na ljubljanski tržnici, kjer stoji še danes. Na zadnji strani spomeni­ka je napisana kitica Vodnikove pesmi “Moj spomenik”: “Ne hcere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo.” Pripravil: Jože Jan IN MEMORIAM| Justin Stanovnik (1928 - 2019) Zadnjega 27. januarja je preminil Justin Sta­novnik, eden od ustanoviteljev Nove Sloven­ske zaveze in dolgoletni urednik revije Zaveza. Bil je “že od zacetka glavni urednik Zaveze, or­ganizator prvih srecanj preživelih udeležencev slovenskega odpora in pobudnik za ustanovi­tev NSZ”, kot je o njem zapisal Tone Drobnic. Njegov drugi tesni sodelavec dr. Tine Veliko­nja je ob 80-letnici prof. Stanovnika zapisal: “Prof. Justin Stanovnik se je rodil 14. aprila 1928 na Lesnem Brdu pri Horjulu v kmecki družini kot deseti, najmlajši otrok. Leta 1940 se je vpisal na klasicno gimnazijo v Ljubljani, leta 1944 pristopil k domobrancem, po koncu vojne prestal Teharje, nadaljeval gimnazijski študij, bil leta 1949 aretiran in eno leto pre­živel v koncentracijskem taborišcu Strnišce. Leta 1950 se je vpisal na klasicno filologijo na ljubljanski univerzi in nato še na anglešcino. Namesto latinšcine in gršcine je tako pouceval žive jezike po slovenskih šolah (Kamnik, Rav­ne na Koroškem, Ljubljana). Ob ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza maja 1991 je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza. Njej je posvetil vse svoje znanje in sile.” Justin Stanovnik je bil globok mislec sloven­ske in evropske zgodovine in kulture s poseb­nim pogledom na “krizo slovenstva po bolj­ševiški revoluciji”, kot je zapisal v podnaslov revije Zaveza. O tej krizi, o njenih oblikah in pojavih, je napisal vrsto temeljnih razmišljanj, ki so nam pomagala razumeti naš cas in svoje mesto v njem. Podrobnosti o pogrebni slovesnosti za pokoj­nim bomo posredovali, ko bodo znane. Naj pociva v miru in vecna luc naj mu sveti. Amen. Nova Slovenska zaveza ZNP -Združenje novinarjev in publicistov UTEMELJITEV PODELITVE CASTNEGA PRIZNANJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO JUSTINU STANOVNIKU (10. december 2013) Cloveška misel je vselej zvedljiva, reduktibil­na na dve temeljni sestavini: na fizicno in me­tafizicno pocelo. Prva se odraža v logosu, ki je stavek; druga le-temu daje nujno ogrodje obstajanja. Pisava je prostor, kjer se srecuje­ta: kolikor bolj se zlijeta, toliko vecji, mocnej­ši in prepricljivejši je avtor. V opusu Justina Stanovnika povedi bivajo v prav takšni ekstaticnosti, kakršno srecamo v tistem zapisu, s katerim se je norma absolutne presežnosti dotaknila cloveka. A se je zgodo­vinski homo sapiens – kot nas ucijo dogodki iz Knjige knjig - oblikoval prej ko slej v distanci, ce ne hotenem zanikanju do pocela, ki ga je v dobroti, pravicnosti in resnici vzpostavilo. His­toricne in filozofske analize profesorja Stanov­nika je namrec mogoce razumeti zgolj, ce za­tipamo po vzrokih ontološke diference, ki se je v post-bolševisticni eri – nekateri jo imenujejo tudi postmoderna na Slovenskem, raztegnilo, bolje raztrgalo do nihilisticne praznine. V ozadju Stanovnikovega strahu je prakret­nja, s katero se je clovek v zgodovini zahoda odlocil osvobojevati se, najprej od Boga, po­tem vse bolj nezavedno tudi od samega sebe. Ko je kartezijansko mišljenje pripravilo tla razsvetljenskemu deizmu, je bil hkrati rojen nastavek tistim elementom v francoski revolu­ciji, ki jih prepoznavamo v besedni zvezi »jako­binski teror«. Ta je – mutatis mutandis - stalni­ca Stanovnikove refleksije, sredobežno jedro zla, h kateremu se njegova misel neponeho­ma vraca. Prav boljševisticni clovek kot konc­ni produkt takšne »osvoboditve« je v pišcevi intenci deležen najvecje pozornosti. Demas­kiranju grozot, ki jih je v imenu osvobojenega »logosa« le-ta pritihotapil v moderno zavest, je namenjeno najvec ustvarjalnega napora današnjega nagrajenca. Prisluhnimo periodi, ki nas na mah privede v sredo pogubne iluzije. »Stoletja je ta clovek poslušal nek odmev, ne da bi vedel, da je odmev: »In bosta kakor bogova«. Ni vedel, da se je to enkrat že zgo­dilo. Ni vedel, da ima njegov upor pravzor v edenskem dejanju. Tudi tega ne, da bo kakor edenski clovek, za svoj upor tudi on kazno­van. Boljševiški clovek je bil kaznovan, tako, da mu je bila odvzeta politicnost. Od tod vse katastrofe, ki so jih po vrsti doživele boljše­viške realizacije« (Justin Stanovnik, Zaveza, september 2010, str. 16). Justin Stanovnik je popisovalec ter razclenje­valec stanja, ki ni nastalo »kar po sebi«, tem­vec je rezultat demontaže prvin, ki so v clove­ka položene kot v bitje, katerega zavedanje in intelektualna evolucija sta ga nujno vodili v oblikovanje duhovne in materialne polis, ki je temeljila na razodetju. Šele ko je clovek zavr­nil Presežno, njegovo besedo in njegov cas, je vstopil v prostor neskoncne manipulacije, ki jo je zagotavljal prav teror. Znašel se je v krcu po­ljubnega: zgodovina se je zacela, pac v nekem trenutku: tega je arbitrarno dolocil kar sam (za razmere v domaciji, leta 1941): prav je bilo naenkrat narobe in narobe prav, clovek je bil Bog – ta pa je bil precrtan, mrtev. Justin Stanovnik je tako pricevalec celovi­tega humanizma, bolje potrebe po njegovi integralni obnovi. Ta a priori zahteva vrnitev k prvinskemu ustroju jezika, v strukturo, kjer sta oznacevalec in oznacevano povezana v skladju, kakršnega je v zahodno mišljenje vneslo prvobitno kršcanstvo. Šele beseda, spoceta v simbiozi jezika in stvari lahko vno­vic vzpostavi realna razmerja med tistimi, ki jo za oblikovanje skupnosti uporabljajo, med subjekti polis, med državljani ali ljudmi. V tej zvezi bomo navedli stavek iz govora, ki ga je profesor Stanovnik imel ob odprtem grobu življenjskega prijatelja Tineta Velikonje, po­znavalci pa so ga ocenili kot najbolj izcrpno zgodovino slovenstva v 20. stoletju. Profesor Stanovnik v trenutek pred razsnovo, na tis-to mesto, ki so ga anticni tragedi oznacevali kot »katastrofo«, vnaša naslednjo misel: »To, kar omogoca politiki, da postane gradbena prvina civilizacije, je njena soobstojnost z in­tegralnim razumom«. To je eden najboljših povedkov, kar jih je bilo kdaj artikuliranih v slovenskem jeziku, glede na stanje v domo­vini pa morda najbolj usodna misel, ki jo je mogoce izreci. Boljševiškemu cloveku je bila namrec odvzeta politicnost, ta pa je nastala kot posledica odsotnosti celovite kohabita­cije z razumom na sebi, z integralnim razu­mom. Osvoboditev državljanov današnje re­publike (slovenske in evropske, svetovne) bo mogoca šele ob hkratni vzpostavitvi razuma, ta pa predpostavlja osvoboditev logosa, kot smo dejali v zacetku. Stanovnikov program je program restitucije politicnega cloveka in njegove polis, v najbolj elitnem pomenu be­sede. In prav tu je najvecja dragocenost Stanov­nikovega opusa. Njegovo pisanje pomeni rehabilitacijo logosa, posledica tega pa je nastanek neverjetne materinšcine, ki kar drhti od klicev iz metafizicnega obnebja: slednje se vanjo preliva preko anticne, kla­sicne kulture, na ta nacin pa obuja spomin na zajetje logosa, kakršnega je v cloveški jezik v prvih stoletjih našega štetja vneslo razodetje, tradirano v gršcini, v naš kulturni prostor preneseno v latinšcini. Vse to zah­teva neverjetno, za zmožnosti sodobnega cloveka prav neuresnicljivo krepost. Justin Stanovnik je zato skupaj s svojim je­zikom ena najcistejših postav, kar jih premo­remo. To je vtis, ki nastaja ob poglobljenem branju njegovega opusa: ta je velicasten, ce­tudi so mu za realizacijo vcasih dovolj najbolj elementarne lege. Piscu pricujocega porocila o profesorju Stanovniku je zagotovo najbližji konec tistega dela Temne strani meseca, ki nosi naslov: »Povojne uciteljske zgodbe: pri­poved o Vinku Guni«. Cisto naposled, ko Vin­ka Gune že ni vec na svetu, njegova hcerka na vprašanje o tem, zakaj je oce v totalitarnem sistemu moral hoditi k maši in zakaj se mucni nalogi ni ognil tako, da bi pac zavil v kakšno tujo cerkev, kjer ga ne bi poznali, odgovarja z elementarnim zacudenjem: »Kako? Mojemu ocetu bi se to ne zdelo vredno cloveka!«. Poslednji razlocevalni kriterij Stanovniko­ve misli je vpet prav v pocastitev cloveka, v tem kar ima najbolj plemenitega. S pode­litvijo castnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo se mu Združenje novinarjev in publicistov za to »najboljšega v cloveku« vredno poslanstvo najiskreneje zahvaljuje in priklanja. S TRAN 4 1. APRILA 2019 | S V OB ODNA SL O VENIJ A ZA RAZMISLEK IN NASMEH “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” SRECA Leta 2012 je Generalna skupšcina Združe­nih narodov razglasila 20. marec za “med­narodni dan srece”. Namen te pobude je, da se letno meri ne samo gospodarska rast držav, ampak kako tej rasti sledijo go­spodarski napredek, zmanjševanje revšci­ne, vecja sreca in blagostanje državljanov. Raziskava World Happiness Report tako že nekaj let primerja raven srece v 156 državah, ob cemer upoštevajo razlicne dejavnike, kot so pricakovana življenjska doba, socialna podpora in stopnja korup­cije v državi. Na tej lestvici najsrecnejših prvouvršceni Finski sledijo Danska, Norveška, Islandija,Nizozemska, Švica, Švedska, Nova Zelandi­ja in Kanada. Slovenija se je uvrstila na 44. mesto za Uzbekistanom, Litvo in Ko­lumbijo ter pred Nikaragvo, Kosovom in Argentino (47.). Na dnu lestvice so Jemen, Afganistan in Srednjeafriška republika, države, razde­jane v vojni. Zadnje mesto zaseda Južni Sudan. Združeni narodi so pred kratkim opozorili, da 60 odstotkov prebivalcev te države, ki je v primežu državljanske voj­ne, v kateri je umrlo skoraj 400.000 ljudi, ogroža lakota. A tudi v casih, ko ljudje nismo vsega me­rili z raznimi statistikami je clovek iskal sreco, opisovala jo je ljudska modrost in on njej so pisali misleci, pesniki in filozofi. • Sreca ni v glavi in ne v daljavi,ne pod palcem skrit zaklad. Sreca je, ko se delo opravi.In ko imaš nekoga rad. (Tone Pavcek, slovenski pesnik) • Kdor je srecen, bo osrecil tudi druge. (Mark Twain, ameriški pisatelj) • Kadar ti sreca ponuja prst, ji daj roko. (Danski pregovor) • Clovek je nesrecen, ker ne ve, da je srecen. (Fjodor Mihajlovic Dostojevski, ruski pisatelj) • Ko sreca odide, odpelje s seboj vse prijatelje. (Italijanski pregovor) • Sreca je kot sonce: ko je najlepša, zatone. (Ivan Cankar) • Ce želiš biti srecen vse življenje ­pomagaj naslednji generaciji. (Kitajski pregovor) • Srecen si, ako ne želiš, cesar ne moreš imeti. (Slovenski pregovor) • Sreca ni mesto, kamor potujemo, temvec nacin potovanja. (Torquato Tasso, italijanski pesnik) • Na kolesu srece se vozijo štirje: eden se vzpenja, drugi se spušca, tretji je na vrhu, cetrti na dnu. (Nemški pregovor) • Skrivnost srece ni v tem, da delaš, kar ti je všec, ampak da ti je všec, kar delaš. (Neznan avtor) • Ce iz sebe jemljemo in drugim dajemo, se vraca v podvojeni meri. Razdajaj veselje, ce hoceš biti vesel. Razdajaj sreco, ce hoceš biti srecen. (Franc Sodja, slovenski duhovnik, vzgojitelj, pesnik in pisatelj) • Ce hoceš biti srecen, ne išci srece. (Srecko Kosovel, slovenski pesnik) Izbral Jože Jan KOLEDAR 6. aprila ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 7. aprila ob 10:30 Obcni zbor v San Martinu 7. aprila ob 11:00 Obcni zbor društva Pristava 10. aprila ob 15:00 Redna seja ZSMŽ 13. aprila ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 13. aprila ob 20.30 Velikotedenski muzikal “Kerigma” v Slomškovem domu 14. aprila | Cvetna nedelja 14. aprila ob 18:00 Velikotedenski muzikal “Kerigma” v Slomškovem domu 18 - 21. aprila | Veliki teden 27. aprila ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 28. aprila Misijonska VELETOMBOLA v Slomškovem domu 5. maja Obletnica doma – Carapachay 19. maja Obletnica doma – San Martin OB VE S TIL O Narocnina tiskanega casopisa za leto 2019 znaša $ 2.500.- Poravnate jo lahko pri odbornikih ZS ali krajevnih domov, ali pa z nakazilom na naš bancni racun Banco Santander Río Cta Cte en Pesos 052 - 000110732 CBU 0720052620000001107322 Alias: Bled.Triglav.Zmaj CUIT: 30-53331351-1 Titular: Asociación Civil Eslovenia Unida Zaradi visoke inflacije bomo v mesecu juliju narocnino prilagodili novim razmeram, zato prosimo, da jo cimpreje poravnate. Svobodna Slovenija je brezplacno dosegljiva na spletnem naslovu www.svobodnaslovenija.com.ar Lepo pozdravljamo! Uredniki Svobodne Slovenije OSEBNE NOVICE POROKA V nedeljo, 9. marca, sta si v cerkvi Stella Maris v Villa Luzuriaga, pred Bogom obljubila vecno zvestobo LUCKA MARINCIC in PABLO ZAFRA. Želimo jima obilo blagoslova na zakonski poti! RINCON DE MI PATRIA ASOCIA CIÓN CIVIL S IN F IN E S DE L UCR O Matricula 19197 Legajo 1/95350 CONVOCATORIA | Asamblea General Ordinaria El día 07 de abril de 2019 a las 10.30 hs. en la sede de la Asociación Civil sin fines de lucro »RINCON DE MI PATRIA« con domicilio social en la calle Ramón Carrillo 2362/66 de la Ciudad de San Martín partido de Gral. San Martín Pcia. de Buenos Aires a efectos de tratar el siguiente orden del día: 1. Apertura de la sesión por el seńor Presidente. 2. Elección de dos asambleístas para firmar el acta de la asamblea junto con el Presidente y Secretaria. 3. Informe de la seńora secretaria. 4. Informe del seńor tesorero, lectura y consideración de la memoria, balance general, inventario, cuentas de gastos y recursos y lectura del dictamen del órgano de fiscalización del ejercicio cerrado el 31 de diciembre de 2018. 5. Aprobación del Balance Económico 2018. 6. Elección de nuevas autoridades periodo 2019- 2021. Dr. Victor Leber Monica Verbic PRESIDENTE SECRETARIA S V OBODNO S L O VENIJO S OFINANCIRA URAD VLADE R S Z A SL O VENCE V Z AMEJS TVU IN PO S VETU . | Glasilo Slovencev v Argentini Uredniški odbor SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE Ustanovitelj Miloš Stare Mariana Poznic, Cecilija Urbancic, Lucijana Hribar, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Sonja Tomazin, Jože Jan, Jože Lenarcic, Miloš Mavric, email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Marko Vombergar in Tomaž Žužek. www.svobodnaslovenija.com.ar