Mladi junaki 7. Brat in sestra. pTl|l|r|a Japonskem je bilo 1.1613. osem plemenitih H) iP/J kristjanov obsojenih v smrt. Cesar je ukazal, fj^ž^sbii da naj jih počasi sežgo na grmadi, da bi se drugi prestrašili in odpadli od vere. Med obsojenimi sta bila enajstletni deček Jakob in njegova starejša sestra Magdalena s svojimi starši vred. V nedeljo zvečer, 4. oktobra, so bili pahnjeni v ječo. Tu so se pripravljali za mučeniško smrt; pa ne žalostni, marveč še zelo veseli so bili. Ko se jim je naznanilo v sredo, 7. oktobra, da bodo umorjeni še isti dan, so od veselja jeli jokati. Kristjani so jim prinesli bela dolga oblačila, da pojdejo praznično oblečeni na morišče. Vojaki jim povežejo roke, le dečku Jakobu jih nočejo zvezati. To pa mu je delo tako hudo, da jih je nujno prosil, naj tudi njemu zvežejo roke. Vojaki pa so rekli, da so njih verige prevelike za njegove male roke. Na morišče jih je spremljala velika množica kristjanov. Eden izmed njih je pristopil k malemu Jakcu in ga je hotel dejati na ramo, da ga ponese na morišče. Junaški deček pa mu reče: »Ali je Jezus jahal ali se vozil k smrti na križu? Menim, da ne. Torej pusti tudi mene, da grem peš umret. Saj po trudu pride počitek.« Ko pridejo na določeni kraj, privežejo svete obsojence k stebrom, okrog katerih je bilo nako-pičenih mnogo drv in drugih vnetljivih reči. Nato začno vojaki na vseh straneh zažigati. Vezi, s ka-terimi je bil privezan mučeniček Jakob, pregore, in tako oproščen teče od svojega stebra po žrjavici k materi. Mati ga objame rekoč: »Moj sin, ozri se proti nebesom, reci: Jezus! Marija!« Deček izgovori še trikrat presveti imeni, potem se zgrudi poleg umirajoče matere na tla; kmalu pade čezenj mrtvo truplo materino. 66 Jakobova sestra Magdalenica jc stala nepre-maknjena v plamenih, dokler ji ogenj ni prežgal vezi. Brž pa ko čuti proste roke, se skloni, pobere žrja-vice in si jo dene na glavo, kakor bi se hotela s cvetičnim vencem venčati za nebeško ženitnino. Ali vidite, koliko nepremagljivo moč daje tudi mladim srcetn živa vera!