Dopisi. Od Sv. Križa na Murskeni polji. (Zahvala.) Tukaj se je pred kratkim zgodila neka spreinemba, zapustili so nas namreč kaplan, prečastiti gospod Martin Gaberc. Niso sicer dolgo let tukaj službovali, vendar pa so se faranom v tem kratkem času jako priljubili. Njih sicer ni bilo najti pogosto pri veselih družbab in burnih veselicah, pa s svojim tihim bogoljubnim življenjem so nam več povedali in nas lepše učili, kakor bi Bog ve, kake javne govore držali. Med tem pa, ko so bivali večinoina v svoji celici, so tem vestnejše sledili svojemu poklicu v cerkvi in šoli. Z ozirom na to in da se občni želji faranov zadosti, je krajni šolski svet Križevski v svoji seji, dne 28. velikoga srpana 1892, sklenil, naj bi se častitemu g. kaplanu M. Gabercu v časniku »Slov. Gospodar« izrekla javna zahvala ter podpisanima naročil to izpeljati. Temu naročilu z veseljem sledeč bodi Vam, prečastiti gospod, izrečena prisrčna zahvala za ves trud, ki ste ga z nami imeli; Bog Vam bodi plaealec in naj blagoslovi Vaš trud tudi na novem mestu ter Vas zdravega in zadovoljnega obrani! Sklepam s prošnjo, da, kakor nain Vi v spominu ostanete, da se tudi Vi nas spominjate, Bog Vas ohrani! M. Slavič, načelnik. L. Šijanec, nadučitelj. Od Sv. Janža na Dravskem polju. (S h o d. B r a i n o in gospodarssko društvo.) Dne 25. t. m. bo za nas imeniten dan. Počastila nas bota državni in deželni poslanec preč. g. kanonik dr. Lavoslav Gregorec in g. dr. Franjo Jurtela, da poroeata o svojem delovanju, prvi v državnem, drugi v deželnem zboru. Pri tej priliki odpremo tudi tukaj na novo osnovano »bralnogospodarsko društvo«. Upamo, da nam do takrat odobrena pravila iz Gradca vrnejo, saj jih že mesec dnij gori prerešetavajo. Tedaj dvojna slavnost. Rojaki Ptujskega in Mariborskega okraja, podostrite brzonogim konjičkom kopita in nabrusite slovenske pete, pridite, da čujete Vaše zagovornike in da zaslišite petje slovenskih fantov in deklet. Obiščite nas Dravske Slovence, da vidite naše narodno življenje, da si segnemo v bratovske roke, izmenirtio srčnc želje, naznanimo gg. poslaneema naše težnje, jima odkrijemo skeleče rane, t.er se združimo v obrambo starib pravic pod geslom: »Nobeno ped, za celi svet, ne damo zeniljo naše«. Začetek je ob 3. uri popoldne. Od Sv. Martina pri Vurbergu. (S vcčanost.) Dnc 21. avgusta sino obhajali lukaj izvanredno lepo svečanost. 0 priliki rojstva Njih Veličanstva presvitlega cesarja Franca Jožefa so si umislili lukajšnji rezervni in dosluženi vojaki prircditi svečanost, da bi za prevzvišenega vladarja pri sv. maši molili, da bi mu Bog še dal mnoga leta živeti in railo nani Avslrijo vladalL In to se je tudi po mogočnosti slavno izvršilo. Kar pa je slavnost najbolje povišalo, pa je to, da je bila ravno ta dan zadnja procesija s presv. Rešnjim Telesom. Ze predveeer so topiči prihodnjega dneva slovesnost naznanjevali. V jutru ob pol devetih so se dosluženi vojaki na kraji, slavnosti namenjenem in z zastavami okinčanem zbrali, ter so korakali vojaški v cerkev, kjer je bila najprej procesija s presv. Rešnjim Telesom, katero je spremljalo veliko ovenčanib deklic. Po procesiji so nain velečastiti gosp. župnik pomen slovesnosti razložili, in nam na srce polagali, da smo katoliski in cesarski vojaki, naj si vzamemo sv. Martina kot pravega svetega vojaka v izgled, katerega podoba je v vojaški zastavi naši. Potem je bila sv. maša z zahvalno pesmijo in eesarsko himno za presvitlega cesarja. Na to se podamo v šotore, z mlaji in zastavami okrašene v gospe Gselmanove gostilni k obedu. Tukaj so se razne napitnice prevzvišenemu vladarju, prevzvišeni soprogi njegovi in celi cesarski rodbini napivale, ter so mogočni živio-klici doneli in se je cesarska pesem prepevala. Totem zopet k popoludanski službi korakamo; in zatem se je prava ljudska veselica na slavnostnem kraju pričela. Omeniti moramo, da se je slovesnost mirno in veselo vršila, kar je od mladih ljudij zelo lepo in hvale vredno bilo in tako smo se vsaki na svoj dom vmili, srčno želeč, da bi se taka lepa slovesnost vsako leto ponovila, in trdno se nadejamo, da se tudi bode. Nazadnje še enkrat zakličemo: Hog ohrani, Bog obvari Njih Veličanstvo, presvitlega cesarja Franca Jožefa še mnoga in mnoga leta naši mili Avstriji! Mi vojaki pa se trdno držimo gesla: »Vse za vero, dom in cesarja!« Iz Remšnika. (Blagoslovljenje novega z v o n i k a.) Dne 28. avgusta se je na Radlu pri ccrkvi sv. Vrbana blagoslovil novi zvonik in se potegnil nanj križ, ki kakor s prstom proti nebesom kaže v našo pravo domovino. K redki svečanosti je tudi ogroinno veliko ljudstva prišlo iz slovenskega in nemškcga kraja, že na predvečer so možnarji vabili verne od vseb krajev. Kjer zdaj stoji lepo zidana cerkev sv. Vrbana, bila je nekdaj pred 70 leti lesena kapelica, katero so postavili predstariši iz obljube, ker so jim viharji in nevilite hotele vse odnesli po nastalih plazih. Pripoveduje se, da so kmalu potem, ko se je začela pri sv. Vrbanu v kapelici daritev sv. maše opravljati, enake nesreče prenehale. Slej se je cerkev sezidala, ki je bila brez oboka in zvonika nad 20 let. Rajni Slanik in Se živa njegova žena pustila sta cerkev obokati in blagosloviti na čast sv. Vrbanu. Vendar še ji je zvonika dozdaj manjkalo. Takrat je denarja za zidanje zmanjkalo. Začetek k zidanju novega zvonika napravil je pošten hlapec Gregor Lakner, kateri si je po varčnem ravnanji nekaj stotin prihranilinje 100 fl. leta 1889 pred smrtjo sporočil za zidanje novega zvonika pri sv. Vrhanu. To je naklonilo po prigovarjanji cerkvenega predslojnišlva še druge dobrotnike; ki so po 100, 50, 10 in 5 fl. obljubili darovati, in tako je bilo mogoče zidanje začeti letos. ter se je do 28. . avgusta dovršilo. Zidarski mojster, g. Anton Kafel iz Vuzenice, je zidanje prevzel po prav ugodni pogodbi. Strebo in strop pa tesarski mojster .lanez Hanausek iz Arveža, ki je tudi ob encin slrolovod na zvonik napravil, naročen od trgovca Greinitz v Gradca. Oba mojstra sta hvalevredno delo izoršila. Ko se je križ blagoslovil in potegnil na zvonik, je g. Hanausek po izvrstnih napilnieah melal kupice nied Ijudstvo, za katerc so se tepli in Se celo šrbinje slrenib steklenic so pobirali v spomin na redko svečanost. Oineniti še hočemo staro maler .^lanikovo, ki je veliko žrtvovala za zidanje cerkve in bi še bila zelo rada dočakala blagoslovljenje novega zvonika. Preteklo zimo zbolela je budo, pa na priprošnjo svojih še jej je Gospod dal zdravje in dočakala je blagoslovljenje zvonika. I"iog še jo naj pusti mnogo lel živeli in srečno umreti, kajti na zcmlji je njena želja dopolnjenal Pošleni Remšničani so s tem dokazali, da imajo ljubezen do Boga, ker radi darujejo za olepSavo biš božjih. Požrtvovalnost in trud naj jim Bog obilnu blagoslovi. Upamo še, da bodo enako radodarno darovali za sv. Pongraca, ki je ponovljenja silno potreben. Z zjedinjenimi močmi in dobro voljo upamo še tudi cerkcv sv. Pongraea v nekakih letih ponovili. Od Marija-Gradca pri Laškem. (I)omače.) Zadnjič sem bral v Vašein lislu dopis od Sv. Krištofa. Moj sosed unslran Savinje je meni prav iz srca pisal, pa labko bi bil še kaj več povedal. Dovolite toraj meni, da se tudi jaz oglasim! Zdaj imamo dve šoli, pa samo eden krajni šolski svet. V tein krajnein šolskem svclu pa imajo tržani večino in nam bodo Se za naprej zapovedovali. Tržani pošiljajo svoje otroke v novo nemško šolo, ker so vsi otroci iz trške občine vSolani v novo nemško Solo. V našo staro šolo pa bodijo otroci iz oboine Sv. Krištofa in Marija-Gradca. Zatoraj jaz ne zastopim, kaj imajo tržani opraviti z našo šolo in zakaj bi mi kmeti še plačevali tudi za nemško šolo. Kadi bi tudi vedeli, zakaj je še en razred spravljen v Amonovi hiši. Za to hišo moramo loraj še posebej plačati, najbrž za to, da trSki župan in predsednik krajnega Solskega svcta škode ne trpi. V stari šoli pa je §e ve« ko dosti prostora za vse razrede. Tudi se meni zdi, da nimajo vsi učitelji in učiteljice pravice v šoli zastonj stanovati. Mi moramo zatoraj na to delati, da dobiino za našo okoličansko šolo poseben krajni šolski svet, ki bo tudi za to skrbel, da pride stara šola čisto v našo laslnino. Tiste gospode v Oelji, ki se na take stvari in na šolske postave zastopijo, pa prosimo nii, da nam pomagajo to doseči. Tudi novega notarja dobimo, ki ne zna dosti slovensko govoriti, še manj pa slovensko pisati. Zahtevajmo v kancliji, da nam bodo delali slovenska pisina, katera znamo vsaj lahkobrati. Če pa ne morejo ali pa nečejo delati slovenskih piseni, pojdimo pa raji v Celje ali pa v Sevnico, kjer nam bodo prav radi napravili slovenska pisma. K Iaškemu notarju pa naj hodijo tržani in njihov župan, ki je bil nalašč na Dunaju za nemškega notarja prosit. Gospod notar bo že videl, koliko zaslužka mu bodo dali nemški tržani, kateri mislijo, da je notar samo za njib in ne tudi za ves drug, skoraj čisto slovenski okraj.