------    132------
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Novo ministerstvo tedaj imamo. Imenuje se večidel le „začasno", to je tako, ki bo skušalo vpeljati „spravo z deželami in narodi v „CisIajtaniji". Ministri pravi so le trije: grof Potočki, grof Taaffe in vitez Tschabuschnigg. Potočki je ministerstvu prvo-sednik in poleg tega začasni voditelj ministerstva za kmetijstvo, — grof Taaffe je minister notranjih oprav in poleg tega začasni voditelj ministerstva za deželno brambo, — bivši c. kr. dvorni svetnik najviše sodnije vitez Tschabuschnigg je minister pravosodja in poleg tega začasni voditelj ministerstva za šolstvo in bogočastje; zraven teh treh je začasno vodstvo ministerstva finančnega izročeno bivšemu višemu uradniku v istem ministerstvu K. Distleru, o kterem se govori, da je oče nesrečne nove postave pridobitnega davka, — vodstvo ministerstva za kupčijstvo pa viaemu uradniku v tem ministerstvu de Preti s-u, ki je dolgo služil nekdanjemu ministru Plener-ju in bode od njega težko bolji. Ako pogledamo v časnike vseh dežel, kte-rim je dano to novo ministerstvo, vidimo, da nihče ne dvomi nad njegovo poštenostjo in dobro voljo, odstraniti nezadovoljstvo in pomiriti narode, al na nobeni strani se ne kaže zaupanje do njega. Ministerstvo je sicer v „Wien. Abendp." samo dalo oklicati, da ne zahteva zaupanja, dokler si ga po djanji svojem ne zasluži. Al žal nam je, da moramo reči, da pot, po kteri ga je volja doseči svoj blagi namen: „mir med narodi", ni prava pot. Noben umen človek sicer ne more prezreti strašanskih težav, s kterimi se ima ministerstvo boriti,   al vsak zreli  politikar  priznava,   da
po tej sistemi, ktera je jrrgla prejšnje ministerstvo, ne doide sreča Avstriji. Ce si ministerstvo za podlaga svojemu delovanju stavi decembersko ustavo, če slovanske in druge narode hoče pomiriti s tem, da Nemce v sprednjo vrsto stavi, za Boga! moti se, da doseže svoj cilj in konec. Sliši se, da se blagi minister Potočki posvetuje s Fišbofom; al čemu še dalje posvetovati se, ker knjiga Fišhofa je prav na drobno načr-tala program, po kterem se more vrediti Avstrija; Je začeti^je treba izpeljavati to, kar Fišhof svetuje. Ce tudi Cehi dandanes zahtevajo svoje državno pravo, in če Poljaki, izvzemši Smolkovo stranko, hočejo, da bi se jim posebne hruške pekle, se vendar federalizmu ne bodo ustavljali ne uni in ne ti, a tudi pošteni Nemci ne, kterim je za ohranjenje Avstrije več mar, kakor za to, da bi tudi vprihodnje gospodovali vsem drugim narodom. Dobro vemo sicer to, da Magjari na vso moč nasprotujejo federalizmu, ki bi tudi iz groba poklical druge narode ogerske krone; al enkrat se mora radikalno konec narediti dvojnima merama in vsi narodi cele Avstrije morajo ravnopravni biti. Menda ministerstvo sedanje to samo dobro previdi, zato se boji, na vrat na nos v pravo djanje stopiti. Naj bode ministerstva predsedniku stanovitno vodilo to, kar mu je presvitli cesar naročil, rekši: „Naredite mir med mojimi narodi!" — Poslednje dni je počil glas, ki je izbudil po Hrvaškem in Slovenskem neizmerno radost, da za nadškofa zagrebškega pride Strosmajer,