PRI BUCHESOVI 

NA 
DOLEJNJOM 
SENIKI 
STR. 3 

PORABSKE 
SKUPINE 
NA KOŠIČEVIH 
DNEVIH ... 
STR. 5 

Do lokalnih in manjšinskih volitev (választások) je več samo dober keden dni. Za vse manjšine na Vogrskom, tak za nas Slovence tö, de se zdaj prvin zgodilo, ka nemo mogli vsi voliti svoje manjšinske samouprave. Na prejšnji volitvaj se je večkrat zgodilo, ka so se takšni tö glasili za kandidate v te samouprave, steri so sploj nej manjšinci, se pravi nej Slovenci, Srbi, Hrvati, Romejnarge, Nenci ptt. Tašo se je tö znalo zgoditi, ka so eni lidgé na enij volitvaj bili, povejmo, eške Romi, za štiri lejta so pa gorstaupili kak Romejnarge ali Hrvati. Nej nam trbej daleč titi, samo pri svoji iži nam trbej kaulek pogledniti. Pred štirimi lejtami, gda je gorstanila Državna slovenska samouprava, je buma na te djilejš iz Pešte, Miskolca tö prišlo par lidi, steri nej ka so slovenski nej znali, dapa buma, nikše slovenske forme so nej meli. Kakšno so meli, tau raj nemo pisala. 
Zatok je vogrski parlament tak skončo, ka trbej volilni zakon spremeniti. Po nauvom volilnom zakoni leko 1. oktobra na manjšinski volitvaj svoj glas dolada samo tisti, steri se je dau goravzeti v manjšinski volilni register. Tau je trbelo opraviti do 15. juliuša. Mi, Slovenci, smo pri tom malo zaspali. Med trinajstimi manjšinami smo na zadnjom mesti bili. Ništernim je samo te na pamet prišlo, ka so se nej dali registrirati, gda so steli kandi


ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM 

Monošter, 21. septembra 2006 • Leto XVI, št. 38 

ŽE SAMO DOBER KEDEN DO VOLITEV 


dirati. Dapa brezi registracije manjšinski kandidat (kisebbségi jelölt) tö ne moreš gratati. Tau je tö novost zakona. Dapa kauli tej lumer meni zatok nika smrdi. Pri ništarnij mali manjšinaj se je v volilni register dalo spisati eške gnauk telko lidi, kak kelko jij je bilau leta 2000, gda so lüdstvo vküppisali. Zanimivo, nej? Kak so ene manjšine plodne? Ali samo flajsne pa znajo dobro organizirati. Nauvo v zakoni je tau tö, ka nišče ne more biti neodvisni kandidat (független jelölt). Za vsakšoga mora kandidaturo podpisati manjšinska civilna organizacija, stera v svojom statuti ma zapisano, ka dela za določeno manjšino. S tejm se leko vöokrauži tau, ka se 
leko stokoli glasi, steri od tauga vüpa kakšen hasek meti. Tej kandidati morajo podpisati izjavo, ka gučijo materno rejč pa ka poznajo kulturo svoje manjšine. Pri Slovencaj je ta organizacija, stera leko kandidate postavi, Slovenska zveza. Po cejloj državi so manjšinske organizacije trinajstij manjšin postavile kakšni 7500 kandidatov, od tauga je kauli 60 Slovencov. Rok za kandidiranje je dolapreteko 8. septembra. Par dni pred tem datumom je pá tak vögledalo, ka drejmamo. V nisterni porabski vasnicaj eške sploj nej bilau kandidatov ali jij je bilau menje, kak tau zakon naprejspiše. Manjšinske volitve so leko samo tam, gde je najmenje pet kandidatov. Tak pravijo, ka vse dobro, če 
je konec dober. Na konci so se te vsepovsedik zbidili pa vküppobrali potrebno število kandidatov. Tak baudejo slovenske manjšinske volitve na Gorenjom Seniki, Dolenjom Seniki, v Slovenskoj vesi-Monoštri, v Števanovcaj, Andovcaj, na Verici-Ritkarovci; zvün Porabja v Budimpešti, v Somboteli, Mosonmagyaróvári pa v Székesfehérvári. Tau de tö nauvo na letošnjij manjšinskij volitvaj, ka do mogli volivci manjšinske glase ejkstra doj dati, nej tam, gde do volili žüpane pa člane lokalni samouprav. Pred ejkstra volilno komisijov. Tau po vasaj nede problem, samo v Varaši. Dobro vejmo, ka v Varaši/Monoštri največ Slovencov v Slovenskoj vesi živi, volišče pa dun bau v varaškoj šauli Arany János. Leko, ka tau dosta lidam volau vkrajvzeme, ka bi šli volit? Samo se leko vüpamo, ka nej. Zavolo manjšinskij volitvaj pa ne smejmo pozabiti, ka baujo redne lokalne volitve tö. Kak smo zvedli, ništerni dosedanji župani pa člani samouprav so tak mislili, ka je njim dojšo eden ali dva mandata, pa se več nedo glasili. Tau je človeško razumljivo, vej pa biti župan ali svetnik v tej cajtaj, gda na nika nega pejnez, je nej hvaležno delo. Z lidami delati je tö nej leko. Če se »naši« lidgé ne glasijo za te funkcije, je nej baja tam, gde gestejo namesto nji domanji lidgé. Vekša baja je tam, gde v te funkcije pridejo tihinci, steri so se par lejt nazaj v naše vasnice preselili ali zavolo lejpe krajine ali pa zavolo toga, ka majo bliže v Avstrijo delat ojti. Dapa oni so ovakši kak mi, njim nede fontoško, ali mamo šaule, gde se slovenski vči, ali mamo dvojezične napise, ali delajo slovenske skupine… Te mo se pa začnili žaurgati, ka tau nejmamo, tisto nam ne dajo… Samo tau nam ne pride na pa-met, vej smo si pa sami krivi, vej smo njim pa mi prejkpistili, ka vodijo naše vesnice. Tak je tau. Če si sami ne znamo pa neščemo pomagati, te nam ranč Baug (pa zakoni tö nej) ne more pomagati. 

Marijana Sukič 
2 


Lenti: konferenca o čezmejnem sodelovanju 
ŠE KAKO POMEMBNO, 

ČE MANJŠINE – LAHKO – ŽIVIJO 



V RAZVITEM OKOLJU 

Na dvodnevni konferenci o čezmejnem, predvsem gospodarskem sodelovanju, sta najprej župana mesta Lenti in Lendava, László Nógrádi in Anton Balažek, podpisala dogovor o sodelovanju med obmejnima mestoma. Kajti med Lentijem in Lendavo, zdaj ko sta Madžarska in Slovenija postali članici Evropske unije, ni čas za medsebojno tekmovanje, ampak za skupna prizadevanja za hitrejši razvoj obmejnih krajev, je poudaril župan in poslanec v parlamentu László Nógrádi. Lendavski župan Anton Balažek pa je izrazil pričakovanje, da bo sodelovanje imelo ugoden vpliv na višjo kakovost življenja ob slovensko – madžarski meji. Konference, ki je bila minulo sredo in četrtek, 

so se udeležili gospodarstveniki in podjetniki, med gosti pa odpravnica poslov na slovenskem veleposlaništvu v Budimpešti Ksenija Škrilec, madžarski veleposlanik v Ljubljani József Cukor in slovenski generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar. V uvodnem delu konference so obravnavali dosedanje in predvidene projekte čezmejnega sodelovanja, tako med Madžarsko in Slovenijo kot med Madžarsko, Avstrijo, Slovaško, Hrvaško in Ukrajino. Ksenija Škrilec, odpravnica poslov na slovenskem veleposlaništvu v Budimpešti, je celovito predstavila sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko, ki ni samo na gospodarskem, ampak je razvito na vseh drugih področjih. Slovenski generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar pa je namenil pozornost predvsem gospodarskemu sodelovanju in povedal: »Kot nam je vsem znano, trenutno med Slovenijo in Madžarsko potekajo usklajevanja pri pripravi temeljnega dokumenta z naslovom Operativni program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Madžarska 2007 – 2013. Ta dokument, ki je trenutno še v fazi osnutka, na slovenski strani ga pripravlja Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko v sodelovanju z vsemi pristojnimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, civilnih organizacij in dejavnikov s partnerji na madžarski strani. Področje sodelovanja v teritorialnem smislu zajema Pomurje na slovenski strani ter Železno in Zalsko županijo na madžarski strani.« 
Po tem ko je generalni konzul podrobneje predstavil tudi kazalce gospodarske razvitosti Pomurja in Železne ter Zalske županije in poudaril pomen razvoja cestnih in železniških povezav med Slovenijo in Madžarsko, je dodal: 
»Prav tako ne moremo izpustiti vloge manjšin v tem prostoru na obeh straneh meje, kajti manjšine predstavljajo kulturno bogastvo obeh narodov, so izjemno pomemben jezikovni most, predvsem pa izjemno dobri poznavalci razmer v okoljih, v katerih avtohtono živijo že stoletja. Zato bi morali vlogo manjšin tudi v ekonomskem smislu v prihodnje čim bolje izkoristiti.« 
Kar najbolj kaže izkoristiti ugodno proračunsko obdobje 2007 – 2013, ker je vprašanje, kako bo po tem letu z denarjem iz Evropske unije. 
eR 


»ČISTO DRUGAČEN SVET« 

»Ko človek prestopi slovensko-madžarsko mejo, ima občutek, kakor da bi prišel v neki čisto drugi svet,« so pripomnili pred nekaj dnevi prijatelji iz Slovenije, ki so prišli na kavico in se mudili tukaj le kakšno uro. Ta njihova ugotovitev me je tako močno zabodla v srce, da niti forsirala nisem, na kaj mislijo konkretno. Spomnila sem se oddaje madžarskega radia, v kateri se je šestinsedemdeset let stara gospa med drugim pritoževala, da še vedno mora delati, če se hoče nekako preživljati. Zanimiva je bila ugotovitev mojih prijateljev, ni mi dala miru. Tudi jaz sem žrtvovala nekaj ur, vsedla sem se v avto in se odpeljala v Mursko Soboto, od tam pa v Radgono/ Radkersburg, po poti, ki sem jo že več stokrat sprehodila. Toda tokrat sem opazovala, le opazovala vse malenkosti, ki na prvi pogled sploh niso važne stvari, le da bi po svoje lahko napolnila z vsebino zgoraj omenjeno ugotovitev. Mogoče bi začela s tem, da so k primerno ohlajenemu vinu prinesli dodatno še kocke ledu. »Ali je tukaj navada, da....« - sem vprašala prijatelje. »Ne bi rekla,... samo mi smo bili tukaj že pred leti in smo dodatno prosili led. Natakar si je to zapomnil in kdaj koli pridemo, nam streže vedno tako. Radi pridemo sem, ker so tukaj pozorni, človeku gredo na roko.« Jedi so prijetno začinjene, in ta prijeten okus človeku nastavlja past, da mora priti tudi drugič. Spomnila sem se večerje v Sombotelu. Hotelrestavracija z več zvezdicami: Želeli smo led k vinu. Čakali smo ga lep čas. Zaman. Prijatelji iz Slovenije so me prosili, naj vprašam natakarja, ali ni morda pozabil... Razkačeno je rekel, da ne bo prinesel ledu, ker je vino primerno ohlajeno. »V redu, zapišimo si ta naslov, da ne bi slučajno še enkrat prišli sem!« Potem sem se napotila čez mejo v avstrijsko Radgono v nakupovalni center, ki je po velikosti podoben sombotelskemu Intersparu. Takoj pri vhodu, kjer se nahaja zelenjava in sadje, zagledam tablico z napisom: »Kontrola vsako drugo uro« in pri vsaki drugi uri podpisi prodajalcev. Vse je sveže, vse je okusno zloženo. Zelenjavo škropijo z vodo, naj ne usahne. Nekaj paradižnikov in breskev sem tudi jaz dala v nakupovalni voziček, ker jih v Sombotelu nudijo v nepreglednem kupu, kjer se zdravi in gnili nahajajo v prijateljskem sožitju. Ne bi rekla, da je to vprašanje denarja. To je v prvi vrsti vprašanje pristopa. Tudi mi imamo doslej neizkoriščeno rezervo, in sicer v obliki varnostnikov v trgovinah! To bi kar bilo za prvo silo. Lahko bi jim zaupali tudi kakšno pragmatično funkcijo. Kot optimistka predpostavljam, da bi bili sposobni za prebiranje sadja in škropljenje zelenjave. Zaenkrat pa je pri nas vrednostno razmerje orientirano še bolj na vzhod, ne pa na zahod (v starem smislu besede). Da ne omenjam zaupanja v človeka! Pri nas tega ni. Čeprav si težko predstavljam tako podlega človeka, ki bi zlorabil zaupanje in svojo poštenost zaigral za kakšno ničvredno ukradeno blago. Mislim, da je eden od temeljev kulturnega sožitja predpostavka, da je človek v principu pošten. Človek počasi tudi nehote postaja takšen, kakšno mnenje oblikujejo o njem. En čas se še skuša upirati krivični presoji, nato pa popusti in resignira. V Radgoni sem kupila še mortadelo. Narežejo jo na las tanko, ravno tako, kot v Soboti. Na Madžarskem narezkov že dolgo ne kupujem. In glej, čudo! Letos se je tudi pri nas pojavila mortadela. Prosila sem takoj deset dekagramov. Narežejo mi tri rezine, vsako po pol centimetra debelo, in me povrh še vprašajo, ali lahko ostane nekaj dekagramov več. »Mortadela se ne reže tako debelo,« jih opozarjam. »Z našim strojem ne moremo...« -mi pravi prodajalka. »Potem pa pustimo vse skupaj.« Poskusila je še enkrat in, zanimivo, po naključju ji je uspel ta manever z najmodernejšim Boschem, samo trajalo je malo dalj časa kot prej. Že doma ugotavljam, da ima narezek malo čudno neprijeten vonj. Moj psiček ga ni hotel pojesti, zato sem vse skupaj vrgla v koš za smeti. Telefoniram, reklamiram. »Dobro, pogledala bom in vas nato pokličem nazaj.« ... Zvoni telefon. »Veste, zakaj smrdi mortadela? Ker so prodajalci preleni, da bi mortadelo dali nazaj na hladilni pult, ker je velika in težka.« »Veste, mene manj zanima, zakaj smrdi mortadela, bolj me zanima, kaj naj z njo počnem...« »Prinesite jo nazaj, zamenjamo jo.« »Kaj pa čas in potni stroški? Veste, bencin je ...« »Ne, tega žal ne moremo.« »Dobro, potem jo pustim v košu za smeti in drugič pojdem v Slovenijo ali v Avstrijo, če me zaskomina po mortadeli.« V Radgoni sem končala z nakupom. Grem k blagajni. »Želim vam prijeten vikend.« -pravi prodajalka. »Hvala, enako.« Blagajničarka pri izhodu mi želi isto. Kako nenavadno se mi zdi vse to. Kot če bi bila na drugem planetu. Niti v Radgoni niti v M. Soboti nisem videla popisanih zidov. Vse je lepo čisto, urejeno. Pri nas je še vedno dosti nerenoviranih hiš, omet katerih se kruši in zbuja zanemarjen videz. Tiste hiše pa, fasade, katere končno obnovijo, naslednji dan že vse popišejo. Celo mesto izgleda tako, da videz prekorači vsako človekovo fantazijo, ki jo okuje trezna glava. V središču nekega majhnega mesta v Avstriji stoji nedotaknjeno že leta, desetletja lepo adjustirana maketa lastne cerkve. Nikomur niti na misel ne pride, da bi jo podrl, da bi jo popackal ali na nek drugi način uničil. V Sombotelu so že neštetokrat polomili ali pokvečili iz kamna izklesan pelikanov kip, delo kiparja Rumi Rajkija. Tudi sedaj ga restavrirajo v ateljeju. Uničujejo drevesa, rože, klopi, vse, ne glede na to, ali se giblje ali je pritrjeno. Največkrat niti okolice družinskih hiš niso urejene. Trava in plevel pa le raste in raste... Rož in drugih okrasnih rastlin ponekod sploh ne zalivajo, posušene so »do kosti«. Le zakaj ne oskrbujemo vsaj svojih domov in njihove okolice? Smo tako nezahtevni? Brez tega, da bi iskala opravičilo, lahko trdim, da tega nismo le mi sami krivi. Omenjene države si prizadevajo predvsem za to, da bi svojemu prebivalstvu zagotovile pogoje, ob katerih se lahko dostojno živi, pogoje, zaradi katerih se človek lahko prijetno počuti, kjer ga imajo za ČLOVEKA. Kaj pa pri nas? Mi imamo reforme, nepremišljene represivne stabilizacijske ukrepe, povišanje davkov, kar nas prisiljuje, da delamo še v drugi, včasih celo tretji izmeni, če sploh najdemo kakšno delo, in to ne le »aktivni«, temveč tudi upokojenci. Nimamo torej niti časa niti volje, da bi olepševali svoje okolje. Imamo pa nekaj slabih navad, med drugim to, da nočemo umreti od gladu, pozimi nočemo zmrzniti v svojih stanovanjih in nas malo moti, če nas imajo za bedake. Zanimivo je, da nas naši državni voditelji ne poučijo o metodah, s katerimi bi lahko tudi mi zaslužili letno po sto milijonov forintov, čeprav vse kaže, da so si oni s temi metodami na jasnem. Seznanjajo nas le z metodami odvzemanja tiste malenkosti, ki smo si jo s težkim življenjskim delom prislužili. 

Suzana Guoth 

Porabje, 21. septembra 2006 

3 




PRI BUCHESOVI NA DOLEJNJOM SENIKI 

Največkrat človek tak de reportažo delat, ka vej, kama de pa ka de spitavo. Gda sam na Dolejnjom Seniki odo, sam nej vedo, kama dem, koga pa ka mo spitavo. Dapa tak mislim, dostakrat tau ranč nej baja. Tašoga reda leko parpovejdamo malo eden z drugim, na koj že gnesden trno časa tak nejmamo. Dja sam si ga malo vzejo pa sam se z Ferencom Buchesom pa z njegvo ženauv pogučavo. 
• Tau je vaša rojstna hiša? 
»Nej, mi smo tau hišo tjüpili šestdesetdrugoga leta. Tü je edna starejša ženska sama živela. Ona je v Meriki živela, zato ka gda je trinajset lejt stara bila, te je vöodišla. Osemdvajstoga leta je nazaj prišla, pejnaze je mejla, pa je te ram gorzozidala. Nej je tak völki ram tau, zato ka je ona sama bila, dapa nam ranč dojda. Ona je meni po dejdeki žlata bila. Te funduš se je gnauksvejta k Majerni držo. Oni so bili moja baba pa dejdak. Gda je že starejša bila, te tak prajla, ka ta hiša mora nazaj k Majerni spadniti, dapa nej zaupstom. Tak smo mi leko tau dolaküpili, pa devet lejt smo nazaj plačüvali dug.« 
• V lejpom mesti mate hišo. 
»Mesto je lejpo, dapa vsigdar dosta dela mamo tü kauli rama.« 
• Najbola je pa vejn zato tak lepau tü, ka v dvauri puno rauž mate. 
»Tau je vse mojga moža delo, zato ka se on spravla z raužami. Gda je v špitala prišo, te sam telko dela mejla z njimi, ka sam mislila, zbesnejm. Zato, ka svinje mamo, kokauši mamo, völtji ogračenek mamo pa ešče njivo tö. Tau se vse dja mogla vredi meti dočas. Vernau je te bila najvekša ica. Gda je domau prišo iz špital, ranč sam nej vejdla, kama naj letim. Dapa hvala baugi, Baug mi je pomago pa sam vse taobredila.« 
• Vi ste doma sami bili? 
»Nej, mi smo štirge bili. Trgé bratje pa dja, dejkla.« 
• Gde so vaši bratje? 
»Najstarejši brat je v Meriki, ta drugi je na Nemškom, tretji je pa tü na Dolejnjom Seniki.« 
• Kak sta tistiva dva brata v Meriko pa na Nemško prišla? 
»Petdesetšestoga sta vöodišla. Mi smo tö kulacke bili, dapa zato, 
na srečo, nejso nas odpelali. Dapa brata so vö iz gimnazije ličili, zaman se je sto tadala včiti. On je zato te odišo. Drugi brat se je pri zidari včiu, šteri je s cejlo družinov tö odišo. Te je brat pravo, ka de zdaj te on, tadala se ne 

more včiti, on de tö tavö. Dapa dva brata sta eden od drugoga ranč nej znala, ka vöodideta. Starejši je najprvin odišo, za par vör pa menši.« 
• Nikoma sta nika nej prajla, tak sta odišla? 
»Nejsmo znali. Tau smo vedli, ka sta ona tö prejk meja šla, dapa samo tak, ka za kratek čas nazaj prideta. Dapa več smo je nej vidli. Vsakši je po svojoj pauti üšo, eden v Meriko, drugi pa na Nemško.« 
• Vi ste nej zmišlavali od tauga, ka bi vi tö za njima šli? 
»Dja sam že tö üšla. Cejkar sam že v rokau vzela, dapa na meji sam si zbrodila. Zato, ka je mati sama bila z dejdekom pa z babov. Ka do delali oni, sto de je opravlo, sam zmišlavala, pa sam se nazaj obrnaula. Ovak bi dja tö tam vanej bila nin, ka bi nej doma ostala. Zdaj dostakrat pravim, škoda, ka sam nazaj prišla.« 
• Brata, ka pravita, nej njima je žau? 
»Žau njima je nej, liki zdaj, gda sta že starejša, tak čütita, ka je nika domau vleče. Skur vsakšo leto domau prideta, pa itak. Ešče tašo znata, ka bi človek ranč nej mislo. Znata, de smo meli grünt, pa gde so meje.« 
• Pa vam je žau, ka ste tü, doma ostali? 
»Meni je tü nej žau, zato ka je domovina li domovina. Dapa tü doma se zato dosta več trbej mantrati kak tistim, šteri so vöodišli.« 
• Gda ste se vi oženili? 
»Šestdesetoga, februara.« 
• Mauž so tü Sloven? 
»Nej. Razmeti kaj razmej sloven-ski, dapa on bola nemški vej, zato ka so doma tak gunčali.« 
• Vi tö znate nemški? 
»Gda smo mi doma mlajši bili, mi smo vogrski ranč nej znali gunčati. Naša baba so iz Ritkarovec bili, z njauv smo samo slovenski gučali. Z dejdekom smo nemški gunčali. Dja sam se v šaula navčila vogrski gunčati. Tak ka dja zdaj tri djezike znam.« 
• Kelko mlajšov mate? 
»Dva, sin je doma, on se je nej oženo. Hči pa v Budimpešti žive. Dobro, ka je sin doma, zato ka nama on pomaga. Če bi njega nej bilau, nej bi mogli tak vertivati.« 
• Že sta obadva z možaum v penziji, nej? 
»Že od devetdesetprvoga leta sva v penziji. Dja sam v fabriki delala za kravatline, mauž pa v kosinoj fabriki. Dosta lejt sva delala, pa itak sploj malo penzije dobiva.« 
• Dosti sta se mantrali, dapa zato tak vidim, ka zdaj, gda sta že v penziji, zdaj že mirno živeta pa vejn brez brige tö, nej? 
»Tau je velka sreča, kak vsakši pravi, ka smo v lejpoj mesti pa sami. Nejmamo paulek sauseda tö nej. Če si vösedamo na dvor, nej se trbej bojati, ka bi saused vido, ka delamo ali ka si parpovejdamo. Tak pomalek v miri taživemo.« 
• Ka delate cejli den? 
»Zato vsigdar mamo delo. Svinje, kokauši mamo, ogračenek, njive, nega tašoga dneva, ka bi nej bilau dela. Dapa zdaj nam več nej trbej skakati, tak pomalek, kak nam dobro spadne, tak delamo. Vsakši den za obedom si malo dolaležemo pa počivamo. Dapa v nedelo, te nika ne delamo, te samo počivlemo. Zato, ka smo se v cejlom živlejnji tak samo mantrali.« 
• Zaman so bratje vanej, pa njim baukše de, dapa te mir, ka ga vi mate, s pejnazi ne more plačati, nej? 
»Tau gvüšno, ka je tak, če bi pa ešče baukšo zdravje meli, te bi pa sploj dobro bilau. Dapa človek naj baude zadovolen s tistim, ka ma. Brezi dela bi zato tö nej mogli ostati, zato ka sto je v cejlom živlejnji delo, tisti brezi dela ne mora biti. Mi smo se v tejm naraudili pa že v tejm mrgemo. Vsakšo leto zato mamo eden den, gda izlet mamo v Austrijo. Bratranec v Austriji žive pa nas on pela vsakšo leto na drugi kraj.« 
• Vi te radi mate rauže, če je vi mate prejk, kak je žena prajla, začnem spitavati Ferenca Buheca. 
»Tau se je tak začnilo, ka sam daubo edno raužo pa sam go taposado vanej. Zdaj že dvajsti lad mam vanej na dvorišči. Več nemo sadijo, ka je že s tejmi sploj dosta dela. Edna hiša brezi rauž ne mora biti, od rauž je lejpi 



eden dvor. Tau je moj hobi.« 
• Sto je tisti velki stolac vözožago iz hrasta? 
»Moj sin,« pravi žena, pa kaže pod drejvo, gde stoji. »Nej daleč od tistoga stauca stoji eden menši tasprnejti. Nej sam ga dala völičiti zato, ka na tistim je ešče moja mati sejdla vsigdar. Tisti je nam eden spomin za njau. Ešče zdaj vidim, kak nas je vsigdar čakala tam na stauci pod djeličom.« 
Karel Holec 



ZBAUGOM, JOŠKA 


Pred menov je ešče itak tak, kak je sejdo na stumbaj ali pa pogledno vö na okno. Njegvi obraz je vsigdar nasmejani bijo, vsigdar je emo par dobri rejči. Ob četrtkaj, gda se je auto uredništva Porabje stavo pri njinoj iži, ka je pripelo novine iz Murske Sobote, ga je že čako. V Porabji vejndrik nej bilau takšne vesi, gde bi tak brž vöraznosili naše novine kak ranč na Dolenjom Seniki. Že par lejt je vsakšo leto kaj napiso za Slovenski kalendar. Njema je nej trbelo dvakrat povedati, tak včasin se je podau za tau, ka nam kaj napiše. Iz njegve pisale se je vidlo, ka je dosta što slovenski, ka se ma je nej vnaužalo kakšen slovar pogledniti, če kakšne rejči nej znau. Pred menov je lišta, koga vse smo letos prosili, ka naj pripravi svoje pisanje za Kalendar. Pri menji Joška Zrim je tanapisano, ka je obečo dva članka. Vörjem, ka bi svoje obečanje zdržo tö, če bi usoda nej ovak stejla. Infarkt je biu krepši kak on, njegvo srce se je podalo. Pokopali so ga v Kermedini, tam gde počivata njegvi oče pa mati. Naj počiva z njima. 

Porabje, 21. septembra 2006 

4 


Cerkveni spomeniki v Prekmurju (17) 

MURSKA SOBOTA - ŽUPNIJSKA IN STOLNA CERKEV 


Kak pravi staro izročilo, naj bi že za časa slavskij knezov Pribine in Koclja in posvečena od solnogračkoga püšpeka Liuprama (852) tü nindri bila prva cerkev. Gvüšno je tau nej, dapa trbej misliti na tau, ka je pri raznij delaj pri cerkvi biu najdeni antični, rimski nagrobnik, pa ešče kaj, ka vse guči kcuj tomi, ka ide za plac, gde je 
znalo biti stalno neka važnoga. Guči se tü, ka je cerkev stala bar skraja 11. veka, se pravi s časa krala Ladislava (Szent László), čiglij nega kakšij posebnij znamenj o tom. Tak leko zagvüšno pravimo, ka je komaj s kraja 
13. veka, točno leta 1297, že obstojala farna cerkev, pri šteroj je meu tistoga časa velko rejč predstojnik ivanovcov v Újudvari, donjelendavski grof Štefan I. iz rodovine Hahold. V njegvom časi, se pravi skraja 
13. veka, je brž nastala arhitektura cerkvi, za štero je značilni vzhodni zvonik, ka stogi med hajovom in med prezbiterijo. Po tom ide za najbole vzhod-


SV. NIKOLAJA 

ni primer takšoga stavbnoga tipa, ovak v tistom časi prepoznanom vglavnom pri tistij cerkvaj, na štere je meu vpliv nemški viteški red. Povejdano ovak, ide pri starejšom jedri sobočke cerkvi za poznoromanske in že malo zgodnjegotske lastnosti, ka jij, pauleg arhitekture, leko prepoznamo v delno ohranjenom malaraji na notranjoj 
slavoločnoj stejni, gde je nakejpani svetopisemski motiv Pametnij in nespametnij devic 
(Mt). Malaraj je mogo napravti eden dober malar tam na začetki 14. veka, mislim na čas med 1300-1320. Tau je te bilou, gda je sobočka cerkev že mejla velko težino, zatok ka je biu tü tüj cerkveni stolec Slovenske okrogline; o tom trno stogi paper iz 1331, šteri guči o t. i. sobočkoj cerkvi kak sedeži belmurskoga arhidiakonata. 
14. vek je preci zaznamüvo sobočko cerkev. Po tistom, tam nindri po leti 1365, gda je patronat nad njouv vzeu prek velki gornjelendavski grof Mikloš Széchy, so staro cerkev posodoubili po gotskoj modi. Te so, kak se misli, starejšo apsido napravli na pet stranic zaprejti prezbiterium, na nauvo völbani pa je biu ešče tal pod zvonikom. Profil reber völba, konzole, stenski tabernakeu, sklepniki, posebi tisti, šteri v grotesknoj listnoj formi 
kaže eden obraz,  
pa kaže ka se je  
tau moglo goditi  
tam okouli 1370,  
zato ka leko  
letnica 1371 na  
cerkvenom zvoni  
pomeni konec del  
tistoga časa.  
Te je cerkveni  
prostor doubo  
ešče nauvi ma 
laraj. Tak je pod  
rokouv grofa Mi 
kloša Széchyja  
eden iz gemer 
skoga (Gömör  
megye) kraja na  
gnešnjom Slovač 
kom, vönavčeni  
malar posliko  
slavolok z Jese 
jovov korenikov,  stejne  z  
kejpami apoštolov,  svecami,  

vogrskimi kralami tü, pa ešče angele s hvalnicami na völbaj. Ikonografsko najbole zanimivi pa je kejp Boga očo, šteri je tak napravleni, kak če bi v enoj glavi vküp bili trije obrazi. Sveto trojstvo, ka ga težko najdete ge tü naokoli. Ešče najbole znani eksemplar je v Spiši, v cerkvi v Žegri. Kak kaže malaraj, ide za malara, šteri je biu včeni v kejpanji na Slovačkom, gde so se v 14. veki močno držali moudla 
t. i. maniere bizantine. Tak leko povem, ka majo te sobočke freske trnok važno mesto v srednjeevropskoj umetnostnoj zgodovini v časi ok. 1380. Kesnej, proti kraji 15. veka, so povekšali cerkveni hajov. Ravno tak so ešče za časa zadnjih Széchyjov v Soboti, tam leta 1676, baročno obnovili cerkev, kesnej pa so v sredini 18. veka še kcuj zazidali stranski kapej
li. Vse tau, zvün prezbiterija, vzhodnoga cerkvenoga stolpa, fresk Matjaša Schifferja s konca 
18. stoletja, pa ešče njegvoga oltarnoga kejpa s sv. Miklošom, šteri obdarüvle tri device, je kaj dosta nej ostalo po tistom, gda so napravli nauvo cerkev. Tau 
je odlično planejro prekmurski rojak, znani budimpeštanski rojak (biu je tü nadzornik pri zidanji vogrskoga parlamenta) arhitekt Ladislav/László Takats, zazidali pa so v lejtaj 1910
12. Prelejpe vitraže obej velkij stranskij oken pa so ok. 1970 napravli po predlogaj S. Kregara in M. Bizovičara. Zadnji, ka so tau sploj nej, pa šteri vitraže obej imenüvanih meštrov daleč umetniško ne dosegajo, pa so 2005 napravleno v »termopan« varianti od Tomaža Perka. Sobočka farna cerkev ma velko preminoučnost in trnok važne umetniške lastnosti. Pa nej samo tau, cerkev je od juniuša naprej gratala stolna cerkev pomurske škofije. Velka stvar v njenoj skoro gezero lejtnoj preteklosti. 

Besedilo in foto: Janez Balažic 



Porabje, 21. septembra 2006 

5 




PORABSKE SKUPINE NA KOŠIČEVIH 
DNEVIH V BOGOJINI 


V Bogojini, vesi, štera je blüzi Moravskij Toplic, že 18. leto prirejajo Košičeve dneve. Jožef Košič, po šterom so te prireditve poimenovane, se je naraudo v Bogojini. Je prvi pekmurski posvetni pisec, kak pop je pa svoje živlenje preživo v Porabji. Tüj je delo in ustvarjau. Najoprvin je biu pop na Dolenjom Seniki, potistom pa na Gorenjom Seniki. Košičevi dnevi so vsakšo leto v znamenji kakšnoga znanoga človeka, šteri je v tom kraji nika delo ali pa se je tüj naraudo. Tak je bilau 1993. leto posvečeno Ivani Camplini, šteroga v Porabji tö dobro poznamo. Ali pa prireditve potekajo v znamenji pomembnoga (fontos) dogodka ali oblejtnice. V Slovenije letos svetijo 15. oblejtnico samostojnosti (önállóság), odlaučili so se za peneze euro, ustanovili so nauve püšpekije, med njimi škofijo v Murski Soboti. 18. Košičevi dnevi tö praznujejo »polnoletnost«. V tej letaj pa so ništerne prireditve, štere organizira en pripravljalni odbor, dobile tradicionalni značaj. Tau pomeni, ka ništerne programe naredijo vsakšo leto znauva. Takšne prireditve so: Hubertova meša v Bogojini, vinogradniški večer, zelenjadarski 
den v Ivancaj, pohod po poteh kulturne dediščine, folklorni večer, koncerti v farni cerkvi, jubilejne meše in blagoslovitev kaj nauvoga. Vse te prireditve so v več vasnicaj, v Bogojini, Filovcaj, Ivancaj. Tau vse se dogaja en mejsec dugo. Letošnje prireditve so se začnile že augustuša pa so do 16. septembra trpele. Letošnji program se je začno z nastopom ljudskih pevcev v Filovcaj, se je nadaljevau z blagoslovom vinske trte v filovskij goricaj. Potistom so meli otvoritev 
mausta na Ivanjci, pa so meli pohod tö. Na konci pa do meli zaključni koncert v župnijski cerkvi v Bogojini. Seniška folklorna skupina pa Ljudske pevke iz Varaša so bili pozvani na folklorni večer v Bogojini, šteri je biu v nedelo, 10. septembra. Skupini sta šli s Senika zvečer v 6. vöri. V Bogojini se je program začno v 20. vöri. Do toga časa se je kulturni dom tö napuno z lidami. Gor so staupili: kvartet pevcev ljudskih pesmi iz Bogojine, beltinška folklora, štera je plesala plese ob žetvi, folklorni ansambel iz Varaždina, šteri so plesali bosanske plese, folklorna skupina iz Huma na Sutli, tej so plesali zagorske plese, seniška folklora pa Varaške pevke. Bilau je okauli 100 plesalcov pa pevcov na odri. Organizatorji so povedali, ka so programi bili zelo obiskani, dosta lidi je vsigdar vküper prišlo. Porabci nejso čakali konca programa, zatok ka se je v 22. vöri granjca zaprla pri Gorenjom Seniki. Samo vüpamo leko, ka čim prva uvedejo schengenski sistem, gda nede več granice, te leko porabske skupine tö do konca ostanejo na večernij programaj v Prekmurji. 

Agi Hanžek 




III. NARODNOSTNI DAN V SOMBOTELI 

V soboto, 9. septembra, so se  Romi so meli orkester, mladi pa  Bárdosija. Uni  
tretjič srečali sombotelski Hr so plesali moderne plese. Hrvati  so vözbrodili pa  
vatje, Nemci, Romi in Slovenci.  imajo v Somboteli pevski zbor  gorzozidali iže v  
tom muzeji na  
prostem. Najvek 
ša je zrasla lipa,  
štero so posadili  
v spomin Avgu 
stu Pavlu.  
Slovenci so na te  
den pozvali člane  
Drüštva Avgust  
Pavel s Cankove  
pa tamburaše  
„ O d p i s a n e ” .  
Predpodnevom  
so njim pokazali  
Odpisani s predsedn ico Natašo Vogrinčič  arboretum in  
razstavo rauž. V  
V lejpom sončnom dnevi so  Djurdjice. Slovenske ženske so  Ples iz nemškega vrt programi, zadveca  
nutpokazali svoj program mlaj tö gorstaupile, s fudami njim je  čara pa so igrali  
ši iz hrvaškoga in nemškoga  pomago Francek Mukič.  li tri drevesa v spomin Avgusta  cankovski tamburaši tö.  
vrtca, hrvaške in nemške šaule.  V Skanzeni so 1986. leta posadi- Pavla, Jánosa Tótha in Jánosa  -mkm- 
Porabje, 21. septembra 2006 



6 



Ja, dragi moji pa drage moje, gesen je na dveraj. Kak vövidi, de lejpa gesen. Najbole se tou po tejm vidi, ka se vseposedi lejpi pouv kaže. Tikvi so kuste, kukarca velka pa zdrava, krumpči prejk glave, grozge sladko pa žmetno, sliv pa geste za sedem lejt naprej, ka od djabok, repe pa kapüste ranč ne gučim. Ka je gesen že na dveraj, se kaže na lidaj tö. Tou se kaže vsikšo leto pa če je pouv dober ali pa nej. Gesen nam pokaže, kak se ravnamo po tejm, kak se zemla obrača. Gda se obrne nut v gesen, smo skur kak medvedi, gejži ali pa kak kakši djazbeci. Nut v nas se potegne nikšna velka lakota, samo bi geli pa geli pa samo li geli. Ja, ranč tak kak živali, ka se morajo nasüniti za cejlo zimo. Na, gvüšen sam, ka je tou nej tak z vsakšim človekom, depa ge pa lidge kouli mene smo ranč kak kakši medvedi, gejžovge ali pa djazbeci. V tej dnejvaj nemamo gestija nigdar zavole. Ka nemo od koga kaj lagvoga povedo, mo zato raj gučo bole od sebe. Eške se ranč ne prebidim, eške se sploj ne skobacam vö iz postele, že od gestija brodim. Gda si vrejžem prvi falat krüja, se mojiva mlajšiva že dereta vö iz postele, naj njima kakau napravim pa na krüj nika gor skladem. Tak se eške cejli sneni nadejvlemo z gestijom, dokejč je nej čas za iti v slüžbo pa v šoulo. V autoni eške itak gejmo tisto, ka smo si sklali v žepke, samo moja žena nika ne mele z lampami, ka se šminka. Vej je pa nej mejla časa tou delati doma, ka je mejla tak dugi zajtrik. V slüžbi si cejli čas brodim, gda pride vöra za güžino. Eške dobro, ka si v bauti vsigdar küpim kakšo malo vekšo čokolado. Pa tou je vredi tö, ka majo ženske iz slüžbe pri sebi vsigdar kakše kekse ali pa pogače. Pri güžini je gestija nej nigdar zavole, tak si moram vsigdar küpiti bar eške eden sendvič ali pa dva. Depa tam nin za dvej vöri znouva brodim od toga, kak bi bilou dobro kaj zesti. Ali do douma z obedom je eške daleč. Pred očami mi odijo šniclini, pečenke, gulaži, klobase pa vse takšo. Na pouti domou so za mene pa za moje vsi drugi avtonge pužaki, ka se nikam ne genejo. Nervouza zavolo lakote je rejsan velka, zato se doma kuman stavimo pri stoli, na steroga moja tašča Regina, trno čedna ženska, kuman folga gor klasti obed. Tou bi vi mogli videti pa čüti! Kak bi po stoli fudno kakši tornado iz Merke. Človek si eške sploj ne zdene pa že sfali vse, ka je bilou na stoli. Na, talejre, žlice pa takšo, tou zato ne zejmo. Po obedi trbej malo počivati, tou je naša krščanska pravica. Tam nin za edno vöro telou prosi gesti, kak bi trpo stouletno lakoto. Nej, tou je eške nej večerdja, do večerdje trbej eške bar trikrat kaj zesti. Po večerdji, ka črvou že rejsan pouka, kak je dugo pa šurko, mam šegou iti malo v krčmou kartat. Kak majo tam dobro šunko! Gda pa pridem domou, z ženou gledava televizijo. Kak je žmano pri televiziji kaj sladkoga zesti. Tak, ka človek eške kuman kaj vidi na tistoj škatüli. Zdaj de prej eden čas mer z gestijom. Depa neje tak! Eto smo se nin kouli dvej vnoči najšli pred hladilnikom v künji vsi štirge. Rejsan, vsi štirge nagnouk smo prijeli za klüko, ka si kaj vzememo iz njega pa dejemo v lampe. Gda smo se zgučali, ka ge gor oprem hladilnik, smo skur na rit spadni
li. Nut v njem je sejdla moja tašča Regina, trno čedna ženska. V ednoj rokej je držala salamo, v drugoj sir, v lampaj pa mlejla dober falat klobasi. Ja, dragi moji, tak je tou pri nas doma. Če mi ne vörvlete, poglente nas pa brž gore pridete, kak se nam pod koužo nabira žir za zimsko spanje. Kak kakšomi medvedi, gejži ali pa djazbeci. 
Miki 

Andraž se je resno lotil projekta samostojna razstava. Ostal je pri ideji, da bo vsaj en del eksponatov sestavljen iz reliefne žgane gline in oljnih slik na platnu, druga, približno polovica, pa bodo nove barvne kombinacije, ki jih doslej poznavalci njegovih del še niso videli. Samostojnih razstav brez presenečenj običajno ni, česar se je še kako dobro zavedal. Tudi zdaj se je nakazovalo, da je eno dobra ideja, nekaj drugega pa, kako jo uresničiti. Prva zadrega je bila izbira lončarja. Njegov priljubljeni in spoštovani porabski mojster je med tem časom iznenada umrl, zato je moral iskati domačega lončarja. Andraž ni sodil med tako vztrajne ljudi, ki so pripravljeni za svojo idejo z glavo skozi zid, brez trme pa tudi ni bil, kajti v sobivanju likovnega ustvarjanja in 



PRIPRAVE NA SAMOSTOJNO RAZSTAVO 

Slikar Andraž se loti priprav o umetniku. Toda, kako naj bila pot od zamisli do uresna samostojno razstavo, svoje ve, ali se mu bo načrt z žga-ničitve ali cilja ravna in pre-no glino posrečil, dokler ne prosta, potlej ne bi govorili 
ideje razkrije prijateljici Gaji, 

naredi poskusa v lončarjevi o umetnosti in ustvarjalnos
ki mu tudi sama predlaga za

peči. Kako se bo pri tisoč sto-ti, marveč o običajni obrti. 
nimive ideje. 

pinjah obnašala, po njegovi Res je tudi v ustvarjanju po
„Zelo preprosto, kot je večina enostavnih idej: vključi še značilno, izvirno glasbo, ki ne bo prevladujoča v prostoru, bo pa dovolj izrazita, da zbrani slišijo in zvedo, da sodi v projekt. Pred kratkim sem v nekem lokalnem glasilu brala o glasbeniku, ki se je iz Ljubljane preselil na Goričko in se ob drugih zvrsteh ukvarja tudi z etno glasbo. Poišči ga, če ti je ideja všeč, in dogovorita se za sodelovanje. Avtorsko ničesar ne izgubiš, kvečjemu koga celo presenetiš,” pride končno Gaja na dan z idejo, ki Andraža takoj pritegne. „Priznam, uspelo ti je, ideja mi je blizu in tudi uresničljiva je. Naj povem, da sem razmišljal o nečem podobnem, in sicer o živi glasbeni spremljavi s cimbalistom. O ideji bom resno premislil, to mi Gaja lahko verjameš,” se vidno navdušen razgovori Andraž in pri tem pozorno opazuje, kako sprejema njegove besede. Želi, da bi njene zavore padle vsaj po otvoritvi razstave. 
(se nadaljuje) 
poučevanja na gimnaziji je pogosto bila potrebna precejšnja mera vztrajnosti. „Danes pustiva ljubezen pri miru, nemara bo kdaj priložnost, da o njej kaj rečeva. Zdaj vem, da je bolje, če se pogovarjava o razstavi, na katero se tako zavzeto pripravljaš. Ničesar ne rečeš, kako gre, verjameš, da se bo delo ustavilo, če razkriješ ustvarjalni zamah?” Andraž ima in nima odgovorov na Gajino razmišljanje. Zdaj jo sliši, da se o ljubezni ne želi pogovarjati, ker se je boji. Zato govori o slikarstvu, ki je njegovo glavno zanimanje,okateremjeskorajvedno pripravljen govoriti, čeprav je nekaj resnice v tem, kar je rekla. In sicer, da ni pametno vnaprej razlagati umetniških načrtov, ker so bolj poredko uresničeni tako, kot so predvideni, kar lahko zbudi dvom zamisli oblikovana glina, zdaj ne more vedeti. „Ne smem vedeti, kaj načrtuješ? Nekaj skrivnosti si mi že odgrnil.” „Doslej sem razgrnil táke načrte, o katerih nisem bil prepričan tedaj in nisem zdaj, da so uresničljivi. Dalj, ko o njih premišljujem, več dilem se pojavlja, vedno bolj se mi zdi, da sem se odločil na izziv nekega privida, ki me zdaj vodi po skrivnostnih labirintih, iz katerih ne vidim konkretizacije prvotnih zamisli. Kar je bilo na začetku preprosto in logično, postaja zapleteno in pogojno uresničljivo.” „Brala sem, da so to kar najbolj naravni občutki, s katerimi se soočajo umetniki, ne samo likovniki, marveč je enako s pisatelji, glasbeniki in celo baletniki. Če bi trebno obrtno znanje, toda to je zgolj sredstvo, kot plat-no, barve, okviri, tudi če so iz žgane gline.” „Gaja, presenečaš me: ekonomistka, pravnica, zdaj še teoretičarka umetnosti. Zakaj? če vprašam tako banalno.” „Razlogov je kar nekaj. Prvi je, da se nekaj let družim z nekim čudnim umetnikom, in je prav, da vem kaj več o umetnosti; drugi je, da me privlačijo ustvarjalne ideje tudi tedaj, če niso uresničene, ampak jih po naključju slišim; in tretje, videl in slišal si mojo starejšo, kako si ji s slikarstvom zlezel pod kožo, če se izognem resnici, ko bi morala reči, da je zaljubljena v slikarja zaradi slikarstva ali v slikarstvo zaradi slikarja.” „Imam še eno presenečenje, če smem,” je Gaja skrivnostna. „Izvoli, reci!” 

Porabje, 21. septembra 2006 

7 


MLAŠEČA LEJTA 
Moje počitnice 
SOUSEDOVOGA PEPIJA 
Počitnice so trajale od 15. junija Zelo lepe spomine imam o vreme. Ambil izlet zelo dober. 
do 31. avgusta. Moje poletje je poletju. Nekaj dni sem po-pak vseeno je 

bilo pestro. Junija sem se dol-čival v Zalalövőju pri jezeru 


dar biu pojbiček. Pa je sousedov Pepi nej nigdar cüko 

gočasila, toda hodila sem na Borostyán. Vreme je bilo 

v lačice. Un se je sploj nej mali naroudo. Un je vsigdar vöz
vaje mestnega pihalnega or-lepo, mnogo sem se kopal in Hajnalka Dončec 

kestra in plavat v bazen. Julija igral z drugimi otroki. Spoz-Gimnazija Monošter, 

raščeni pojep biu. Tak si bar brodi, čiglij je nej star več kak pet 

lejt. Zato je nej čüdno, ka se je zgučavo vcejlak po moški. 




VÜJEC 

Sousedov Pepi se je najraj delo za skur vözraščenoga, gda je stoj pri
sem bila dvakrat v Sloveniji na nal sem več fantov iz mesta 11.b.r., morju. Prvič sem bila v Izoli z in čas je hitro minil. Ko so se 
monoštrskim pihalnim orke-začeli Zalski dnevi, je začelo Poletne počitnice so bile kratstrom. Tam smo bili 3 dni in deževati. Kljub temu smo se ke, ampak bile so zelo vesele in 

šo k njim domou. Naj je tou biu najdalešnji soused, poštaš, atov pajdaš, mamina pajdaškinja ali pa stoj od žlate, je mujs mogo na prste stoupiti. Po tistom, gda se je tak vöftegno, se je žmetno doj stavo. Zato je kuman čako, ka pride k njim vüjec. Njegva žena je nej nigdar prišla z njim. Pepijova držina je bijla za gospou iz velkoga varaša preveč prousta. Ata je pravo, ka vüjec Vinko trno rad guči. Pa je eške pravo, naj njemi niške v rejč ne stoupi. Po tistom prej eške bole loboče. Po trej dnevaj je na dvera skloncko vüjec Vinko. 
-Dober den želejm! je eške sploj nej nut stoupo pa je že začno mleti, ka so rejči vö iz njega letele kak mišice na kisejlo vino. Vej pa sam kuman čas najšo, ka sam leko prišo es k vam. Vej pa vejte, kak je gnesden s časom, nigdar ga je nej zavole, vsigdar ga je premalo. 
Na tom mesti je sousedov Pepi že škeu nika prajti od časa. Škeu je tumačiti, ka si čas trbej vzeti, ovak čas vzeme tebe. Pa je nikak nej do rejči prišo. Vüjeca Vinkoja je nej nika moglo doj staviti. Loboto je tadale. 
-Vej pa ne morem cejle dneve sejdeti doma, sam si pravo. Obrno sam telefon pa vas pouzvo, ka te vedli, ka pridem k vam. Vej se pa nej bi trbelo mantrati s telko gestija. Vej pa si, moja draga Violeta, spekla pa vöocvrla mesa za edno malo gostüvanje. Naša souseda v varaši tö trno rada küja. Vaaaaaj, če bi vi vedli, kakša dobra saga po mesej se vleče vsigdar nut k nam. Od kejc li gemlejo pejneze, ka vsigdar mesou majo na stoli pa tou petkrat na den! Ne vejn, kak leko edni majo, drugi pa nej. Tou je nej dobro, ka ... 
Tak se je nikak nej čüjtilo, gda vüjec Vinko zgotouvi svoj velki guč. Zatoga volo je v sousedovoga Pepija vse bole ojdo nikšen čemer zmejšani z žaslotjouv. Vej pa je nikak nej mogo na prste stoupiti pa se vöpokazati, kak je v svojoj pameti že skur vözraščeni! Po dvej vöraj za stolom je vüjec Vinko eške li loboto pa samo loboto. Župa na stoli je že mrzla bila. Na njoj so se že delali trdi fleki od govejnskoga žira. Mama pa ata sta že skur drejmala više prazni talejrov, Pepi pa je od nevoule obračo oči pa pod stolom stiskavo pesnice. Če bi vüjeca nej stisnolo na vécé, bi se vejn nej stavo do večera. Mama je tak nagnouk doj odnesla župo, Pepi pa njegvi ata pa sta vüjeci na talejr sklala cejli küp mesa pa krumpičov. Kak je vüjec nazaj skouzi dvera prišo, je mama zapovejdala gesti. Depa, vüjec je škeu mleti tadale. Zato se je zdaj leko Pepi rejdno vöftegno. -Vüjec Vinko, njemi je nej dopüsto do rejči. Ti, vejn doma nika ne smejš gučati, ka ti žena ne dopisti. Zato se zdaj ne moreš dola staviti, gda gnouk začneš gučati. Zato si velki srmak, ka te žena tak doj klači, ka ranč v svojom rami do rejči ne prideš. 

Za stolom je trno žmetna tiüča gratala. Samo vüjec Vinko je 
naus potejgno. To je znamanüvalo, ka je sousedov Pepi velko 
istino povedo. Pa so nesrečnomi vüjeci pistili, ka je tadale 
gučo, ka je škeu. Večer de mogo doma znouva vcejlak 
tiüma biti. 
smo imeli dva nastopa. Drugič pa sem bila skupaj z družino. Ogledali smo si primorska mesta: Koper, Piran in Portorož. V Kopru je bila zelo velika nevihta. Upam, da nikoli več ne bom videla takšne nevihte. Ob koncu tedna je moj oče šel v Izolo z avtom in smo se skupaj peljali v Benetke. Avgusta sem se udeležila tečaja angleščine. To je bil 60-urni nadaljevalni tečaj angleščine. Udeleženci so bili visokošolci in moji vrstniki. Tedensko smo imeli trikrat po 5 ur v dopoldanskem času. Na tečaju sem veliko pridobila, izboljšala sem svoje znanje angleščine, saj sem razen znanja pridobila tudi nove prijatelje. Bilo je malo naporno in veliko sem se morala učiti. 1. septembra se je spet začela šola. 

Anamarija Bedič Gimnazija Monošter, 10.a.r., 
Moje poletje se je začelo z glasbenim festivalom v Sopronu. Bil je tridnevni zelo super festival. Potem sem šla na Hrvaško na severni del Jadranskega morja, na otok Unije. Na Uniju sem imela veliko aktivnosti. Igrala sem nogomet, vaterpolo, vozila sem se s čolnom, tekla sem in sem se kopala v morju. Velikokrat sem se udeležila zabav: prijatelji so imeli rojstni dan. Nato sem se za tri dni odpeljala v Zagreb, tam živijo moji sorodniki. Na Hrvaškem sem preživela mesec pa pol vse do konca avgusta. Zato sem se težko vrnila domov. To je 

bilo moje poletje. Piran, Portorož. Pluli 

udeležili prireditev. Najlepši je bil na koncu ognjemet. Na začetku avgusta smo obiskali sorodnike v Budimpešti. Ogledali smo si nekaj znamenitosti velemesta. Meni je bil zelo všeč grad. Veliko smo se sprehajali po mestu. Nakupovali smo v veleblagovnici Árkád. Doma sem veliko počival in se igral na računalniku. Ko se je bližalo novo šolsko leto, sem večkrat pomislil na moje sošolce. Obenem sem bil zelo žalosten, da so se počitnice tako hitro iztekle. 


Ladislav Pinter Gimnazija Monošter, 9.a.r., 
Poletne počitnice so bile zelo kratke in zelo dobre. Zdaj pa nisem preveč vesela, ker se je začela šola. Poleti sem bila doma, pomagala sem staršem. Ko je bilo vroče, sem se šla s prijatelji in prijateljicami kopat na jezero v Máriaújfalu. Veliko sem kolesarila, igrala sem se na računalniku in gledala televizijo. Razen tega sem brala obvezno literaturo. V Števanovcih je ženska nogometna ekipa. Dvakrat na teden smo imele trening. 
11. avgusta je števanovska mladina šla na izlet na Slovensko Primorje. Napotili smo se 11. ob petih zjutraj. Ob dvanajstih smo prišli v Koper, tam smo imeli prenočišče. Ogledali smo si Postojnsko jamo, Fieso, Koper, 
smo 

tudi z ladjo in smo videli so
zanimive. Zadnji teden junija sem bila v mednarodnem arhivskem raziskovalnem taboru, ki je bil v Lendavi in Lentiju. V tem taboru smo zbirali stare dokumente, molitvene knjige, molitvenike in slike. Hodili smo od hiše do hiše in smo spraševali, ali imajo takšne dokumente, ki jih več ne potrebujejo. Zadnji dan smo naredili razstavo teh dokumentov. Na razstavo smo povabili ljudi, ki so nam pomagali. Z lepimi spomini sem se vrnila domov. Na taboru sem spoznala več prijateljic. Julij sem preživela doma. Pomagala sem mamici pri delu okrog hiše. Večkrat smo igrali nogomet, dvakrat na teden smo imeli trening. Na začetku avgusta smo se peljali skozi vso Slovenijo do morja. Ogledali smo si več mest, Portorož, Izolo, Piran in Koper. V Kopru smo imeli prenočišče. Tri dni sem bila tam s svojim prijateljem. Pluli smo tudi z ladjo po morju. Seznanila sem se z znamenitostmi, npr. s Postojnsko jamo, kjer smo se peljali tudi z malim vlakom. Upam, da bom v svojem življenju še lahko videla morje. Poleti sem se večkrat srečala s svojimi prijateljicami, ki so zelo vesele, če smo skupaj. Skupaj smo šle v picerijo ali v kino, ali smo se samo pogovarjale. Zdaj pa se je začela šola, naš razred bo maja maturiral, zato se moramo učiti. Upam, da bomo vsi dobro maturirali, in kdor hoče, bo lahko študiral na univerzi ali na visoki šoli. 

Gimnazija Monošter, dan smo si še ogledali Trst v 12.b.r., 9.a.r., Italiji. Škoda, da je bilo slabo 

Miki Roš 

Porabje, 21. septembra 2006 

Agota Holec Gimnazija Patricia Scheili line, kako delajo sol. Zadnji Monošter, 

PETEK, 22.09.2006, I. SPORED TVS 
6.20 TEDENSKI IZBOR, 7.00 POROČILA, DOBRO JUTRO, 9.05 TEDENSKI IZBOR, OTROŠKI PROGRAM, 10.35 Z VAMI, 11.30 
REZIJA: TA ROŽINA DOLINA, DOK. ODD., 12.20 OSMI DAN, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.15 OBZORJA DUHA, 13.50 DUHOVNI UTRIP, 14.05 DRUGA GENERACIJA, DOK. MES., 15.05 MOSTOVI – HIDAK, 15.40 HE-MAN, RIS., 16.05 IZ POPOTNE TORBE: JEZIK, 16.30 HOLLYJINI JUNAKI, AVSTR. OTR. NAD., 17.00 NOVICE, SLOVENSKA KRONIKA, ŠPORT, VREME, 17.30 NATIONAL GEOGRAPHIC, AM. DOK. SER., 18.25 ŽREBANJE DETELJICE, 18.35 FRANČKOV FONZEK, RIS., 19.00 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 20.00 PRI JOŽOVCU Z NATALIJO, 21.20 TURISTIKA, 
22.00 ODMEVI, KULTURA, ŠPORT, VREME, 22.50 POLNOČNI KLUB, 0.05 SEDMA MOČ OSAMOSVOJITVE -TV DNEVNIK 22. 9. 1991, 0.30 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 1.25 NATIONAL GEOGRAPHIC, PON., 2.20 PRI JOŽOVCU Z NATALIJO, PON., 3.40 INFOKANAL 
PETEK, 22.09.2006, II. SPORED TVS 

6.30 INFOKANAL, 12.25 Z OTROKOM DO SRCA, NEMŠ. FILM, 13.55 TENIŠKI TURNIR WTA (Ž), 16.20 ŠTAFETA MLADOSTI, 17.05 ŠPORT ŠPAS, 17.40 ZDAJ!, 18.10 MOSTOVI -HIDAK, 18.45 OTOK SREDI VOJNE, ANG. NAD., 20.00 KAKO JE UMETNOST USTVARILA SVET, ANG. DOK. SER., 20.50 ALPE-DONAVA-JADRAN, 21.20 CITY FOLK, 21.50 LEON, FRANC. FILM, 0.00 LOLITA, AM.I ČB FILM, 2.25 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 2.50 INFOKANAL 

SOBOTA, 23.09.2006, I. SPORED TVS 
6.20 TEDENSKI IZBOR, 7.00 OTROŠKI PROGRAM, 10.45 POLNOČNI KLUB, 12.00 TEDNIK, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 
13.10 PRVI IN DRUGI, 13.30 SLOVENCI V ITALIJI, 14.00 KATASTROFA OB JEZERU KIVU, DOK. ODD., 14.55 LJUBEZEN POD ENO STREHO, NEMŠ. FILM, 16.25 ALPE-DONAVA-JADRAN, 17.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 17.15 OZARE, 17.25 SOŽITJA, 17.25 NA VRTU, 18.05 KUHAM Z ZVEZDAMI, 18.40 PRIHAJA NODI, RIS., 19.00 DNEVNIK, UTRIP, VREME, ŠPORT, 20.00 TRPLJENJE MLADEGA IGORJA, DRUŽ. NAD., 20.35 ČEZ PLANKE: MEDEIRA, 
22.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 22.30 8 X 45: MAČKA, AVST. NAN., 23.20 HARRYJEVI HČERI, ŠVEDSKI FILM, 1.00 SEDMA MOČ OSAMOSVOJITVE -TV DNEVNIK 23.9. 1991, 1.25 DNEVNIK, VREME, ŠPORT, 2.05 ČEZ PLANKE: MEDEIRA, PON., 3.10 INFOKANAL 
SOBOTA, 23.09.2006, II. SPORED TVS 
6.30 INFOKANAL, 10.55 SKOZI ČAS, 11.05 ZDAJ!, 11.30 CITY FOLK, 12.00 SP V KOLESARSTVU, 13.55 TENIŠKI TURNIR WTA (Ž), 18.00 EP V RITMIČNI GIMNASTIKI, 20.00 SMRT V OBLAKIH, ANG. FILM, 21.45 IDIOT, RUSKA LIT. NAD., 22.35 SOBOTNA NOČ: KONCERT SLOVENSKE SKUPINE ORLEK, 
23.35 BRANE RONČEL IZZA ODRA: VERNON REID, 0.5 POKVARJENA DEKLETA, ANG. NAD., 1.40 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 2.05 INFOKANAL 

NEDELJA, 24.09.2006, I. SPORED TVS 
7.30 ŽIV ŽAV, OTROŠKI PROGRAM, 9.55 ŠPORT ŠPAS, 10.25 V ŽIVALSKEM VRTU, AVSTR. DOK. SER., 10.50 PRISLUHNIMO 
TIŠINI, 11.20 OZARE, 11.25 OBZORJA DUHA, 12.00 LJUDJE IN ZEMLJA, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.10 PRI JOŽOVCU Z NATALIJO, 14.30 TISTEGA LEPEGA POPOLDNEVA, 17.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 17.15 TISTEGA LEPEGA POPOLDNEVA -VIKEND PAKET, 18.30 ŽREBANJE LOTA, 18.40 KRAVICA KATKA, RIS., 18.45 ZAKAJ?, RIS., 19.00 DNEVNIK, ZRCALO TEDNA, VREME, ŠPORT, 20.00 SPET DOMA, 21.35 Š -ŠPORTNA ODDAJA, 
22.00 POGOVORI, 22.55 POROČILA, VREME, 23.10 DOMOVINA, KRONIKA PRELOMNEGA OBDOBJA, NEMŠ. NAD., 1.15 SEDMA MOČ OSAMOSVOJITVE -TV DNEVNIK 24. 9. 1991, 1.45 DNEVNIK, VREME, ŠPORT, 2.30 INFOKANAL 
NEDELJA, 24.09.2006, II. SPORED TVS 

6.30 INFOKANAL, 11.20 SKOZI ČAS, 11.30 MLADI VIRTUOZI: HARFISTKA ANJA GABERC, VIOLINIST ŽIGA BRANK, 12.00 ČEZ PLANKE: MEDEIRA, 
13.30 SP V KOLESARSTVU, 14.25 TENIŠKI TURNIR WTA (Ž), 17.00 SP V KOLESARSTVU, 18.30 EP V RITMIČNI GIMNASTIKI, 20.00 DELFIN, PREVEČ POPOLN JUNAK, FRANC. DOK. ODD., 20.50 OPERNA ARIJA, TENORIST ANDREJ DEBEVEC - F. VON FLOTOW: MARTA, 20.55 E. CLUG: TANGO, PLESNA PREDSTAVA BALETA SNG MARIBOR, 21.50 ANNA PIHL, DANSKA NAD., 22.45 ŠPORT, 0.25 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 0.55 INFOKANAL 



SLIKE O SKANZNU 


V okviru III. sombotelskega narodnostnega dneva je bila odprta razstava slik soboških upokojencev. Slike so nastale v I. sombotelski likovni koloniji, aprila 2006. Na razstavi v Slovenski hiši je na ogled 21 slik desetih avtorjev: Ernest Bransberger, Marija Skledar, Lojze Števanec, Darinka Horvat, Lojze Veberič, Arpad Banfi, Zora Šonaja, Rozalija Sraka, Ivanka Lesnek in Drago Fiala. Razstava bo odprta do 13. novembra. 

PONEDELJEK, 25.09.2006, I. SPORED TVS 
6.25 TEDENSKI IZBOR, 7.00 POROČILA, DOBRO JUTRO, 9.05 TEDENSKI IZBOR, OTROŠKI PROGRAM, 10.25 TISTEGA 
LEPEGA POPOLDNEVA, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.15 TISTEGA LEPEGA POPOLDNEVA -VIKEND PAKET, 14.30 TURISTIKA, 15.05 DOBER DAN, KOROŠKA, 15.40 TELEBAJSKI, OTR. NAN., 16.10 VESELA HIŠICA -KRALJEVSKI GRAHEK, LUTK. NAN., 16.25 MARTINA IN PTIČJE STRAŠILO, 16.35 BUBA GUBA: PISMA, LUTK. NAN., 17.00 NOVICE, SLOVENSKA KRONIKA, ŠPORT, VREME, 17.35 KORENINE SLOVENSKEGA MORJA, DOK. ODD., 18.25 ŽREBANJE 3X3 PLUS 6, 18.35 PAVLE, RDEČI LISJAČEK, RIS., 18.40 JOKO! ŽAKAMOKO! TOTO!, RIS., 19.00 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 20.00 IZZIVI, 20.30 UMETNI RAJ, 21.00 TEMNA STRAN LUNE, MLAD. FILM, 22.00 ODMEVI, KULTURA, ŠPORT, VREME, 22.50 MEDVRSTNIŠKO NASILJE, POG. ODD., 23.55 SEDMA MOČ OSAMOSVOJITVE -TV DNEVNIK 25. 9. 1991, 0.20 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 1.15 KORENINE SLOVENSKEGA MORJA, DOK. ODD., 2.10 INFOKANAL 
PONEDELJEK, 25.09.2006, II. SPORED TVS 
6.30 INFOKANAL, 15.45 Š -ŠPORTNA ODDAJA, 16.10 SLOVENCI V ITALIJI, 16.40 UMETNOST GLASBE IN PLESA, 16.45 E.CLUG: TANGO, PLESNA PREDSTAVA BALETA SNG MARIBOR, 17.40 DELFIN, PREVEČ POPOLN JUNAK, FRANC. DOK. ODD., 18.35 DEDIŠČINA EVROPE, 20.10 JASNOVIDKA, AM. NAD., 
21.00 STUDIO CITY, 22.00 ARITMIJA, 22.40 MALČKA GLEDATA MALČKE, AM. RIS. HUM. NAN., 23.00 BRANE RONČEL IZZA ODRA, 0.35 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 1.00 INFOKANAL 

TOREK, 26.09.2006, I. SPORED TVS 
6.20 TEDENSKI IZBOR, 7.00 POROČILA, DOBRO JUTRO, 9.05 TEDENSKI IZBOR, OTROŠKI PROGRAM, 10.20 SOŽITJA, 

10.25 NA VRTU, 11.05 KUHAM Z ZVEZDAMI, 11.40 PRI JOŽOVCU Z NATALIJO, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.25 DOKUMENTARNA ODDAJA, 14.30 V ŽIVALSKEM VRTU, AVSTR. DOK. SER., 15.05 MOSTOVI – HIDAK, 15.40 MARJAN, KONJ, KI PLEŠE STEP, RIS., 
16.15 OBISK V AKVARIJU, 16.20 ALI ME POZNAŠ: JAZ SEM JABLANA JESENI, 16.30 FLIPER IN LOPAKA, RIS., 17.00 NOVICE, SLOVENSKA KRONIKA, ŠPORT, VREME, 17.30 RAZGLEDI SLOVENSKIH VRHOV - TRIGLAV: GORA SIMBOL, 18.00 MODRO, 18.35 TRAKTOR TOM, RIS., 19.00 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 20.00 TARČA, 21.30 MED IZROČILOM IN IZZIVI ČASA, DOK. FELJTON, 22.00 ODMEVI, KULTURA, ŠPORT, VREME, 22.50 AMAZONIJA - OSVAJANJE DIVJINE, BRAZ.- FRANC. DOK. SER., 23.40 SEDMA MOČ OSAMOSVOJITVE - TV DNEVNIK 26. 9. 1991, 0.10 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 1.05 RAZGLEDI SLOVENSKIH VRHOV - TRIGLAV: PON., 1.35 MODRO, 2.10 INFOKANAL 
TOREK, 26.09.2006, II. SPORED TVS 
6.30 INFOKANAL, 15.25 ARITMIJA, 16.05 STUDIO CITY, 17.00 ALPE-DONAVA-JADRAN, 17.40 MOSTOVI -HIDAK, 18.10 LABIRINT, 19.00 MALI OGLASI -KINOOPERATER, IZV. TV NAN., 20.00 VIZUM ZA PRIHODNOST, BOS. NAD., 20.45 MALOMEŠČANSKA SVATBA, TV PRIREDBA PREDSTAVE SNG DRAMA LJUBLJANA, 22.15 OKOVI ZAKONSKE ZVEZE, IZR. FILM, 23.55 POTOPLJENI ZVON, AVST. FILM, 1.30 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 1.55 INFOKANAL 
SREDA, 27.09.2006, I. SPORED TVS 6.20 TEDENSKI IZBOR, 7.00 POROČILA, DOBRO JUTRO, 9.05 TEDENSKI IZBOR, OTROŠKI PROGRAM, 11.20 SPET DOMA, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.15 NEKAJ MINUT ZA DOMAČO GLASBO, 13.30 LJUDJE IN ZEMLJA, 14.25 TRPLJENJE MLADEGA IGORJA, DRUŽ. NAD., 15.05 MOSTOVI – HIDAK, 15.40 ŠOLA PRVAKOV, RIS., 16.00 MALE SIVE CELICE, KVIZ, 17.00 NOVICE, SLOVENSKA KRONIKA, ŠPORT, VREME, 17.35 Z VAMI, 18.30 ŽREBANJE ASTRA IN LOTA, 18.40 KRTEK, RIS., 19.00 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 20.00 UGLAŠEVANJE, SLOV. FILM, 21.20 VIKTOR IN NJEGOVA BRATA, ŠVEDSKI KRATKI FILM, 22.00 ODMEVI, KULTURA, ŠPORT, VREME, 22.55 OMIZJE, 0.10 SEDMA MOČ OSAMOSVOJITVE -TV DNEVNIK 27. 9. 1991, 0.40 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 1.35 Z VAMI, 2.35 INFOKANAL SREDA, 27.09.2006, II. SPORED TVS 6.30 INFOKANAL, 13.20 DOBER DAN, KOROŠKA, 13.50 KONCERT SLOVENSKE SKUPINE ORLEK, 14.50 LABIRINT, 15.40 VIZUM ZA PRIHODNOST, BOS. HUM. NAD., 16.30 MOSTOVI – HIDAK, 17.00 TEMNA STRAN LUNE, MLAD. FILM, 17.50 MEDVRSTNIŠKO NASILJE, POGOVORNA ODDAJA, 19.00 PRAKSA, AM. NAD., 20.00 NOGOMET, PRVA LIGA TELEKOM, DOMŽALE -CMC PUBLIKUM, 22.00 SLOVENSKA JAZZ SCENA: NEW SWING QUARTET Z GOSTI, 22.45 ZADET, AM. FILM, 0.20 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 0.45 INFOKANAL  
ČETRTEK, 28.09.2006, I. SPORED TVS 6.20 TEDENSKI IZBOR, 7.00 POROČILA, DOBRO JUTRO, 9.05 TEDENSKI IZBOR, OTROŠKI PROGRAM, 11.10 IZZIVI, 11.40 OMIZJE, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.25 POGOVORI, 14.15 UMETNI RAJ, 14.45 ODPETI PESNIKI, 15.00 POROČILA, PROMET, 15.05 MOSTOVI – HIDAK, 15.35 KRASTAČJA PATRULJA, RIS., 16.00 MBIA IN NJEGOVA KRAVA, KRATKI FILM, 16.15 PRIJATELJI OD DALEČ, DOK. ODD., 17.00 NOVICE, SLOVENSKA KRONIKA, ŠPORT, VREME, 17.30 JASNO IN GLASNO, 18.20 DUHOVNI UTRIP, 18.40 MERLIN, ČUDEŽNI KUŽA, RIS., 19.00 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 20.00 TEDNIK, 21.00 PRVI IN DRUGI, 21.20 OSMI DAN, 22.00 ODMEVI, KULTURA, ŠPORT, VREME, 22.50 KNJIGA MENE BRIGA, 23.10 SLAVNOSTNI KONCERT IZ GLEDALIŠČA V PRAGI, ČEŠKI FILHARMONIČNI ORKESTER IN MANFRED HONECK, 0.25 SEDMA MOČ OSAMOSVOJITVE - TV DNEVNIK 28. 9. 1991, 0.50 DNEVNIK, VREME, MAGNET, ŠPORT, 1.45 JASNO IN GLASNO, 2.40 INFOKANAL ČETRTEK, 28.09.2006, II. SPORED TVS 6.30 INFOKANAL, 16.00 PRISLUHNIMO TIŠINI, 16.30 KAKO JE UMETNOST USTVARILA SVET, ANG. DOK. SER., 17.25 MOSTOVI – HIDAK, 17.55 POMAGAJMO SI, 18.25 LYNX MAGAZIN, 19.00 BRIGADA, RUSKA NAD., 20.00 AMADÉ -250, POSNETEK KONCERTA IZ NARODNEGA DOMA V CELJU, 21.00 ČEZ PLANKE: PORTUGALSKA IN MADEIRA, 22.05 POSMRTNO ŽIVLJENJE, ANG. DRAMA, 23.35 ARARAT, KANADSKI FILM, 1.25 MALČKA GLEDATA MALČKE, AM. RIS., 1.45 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 2.10 INFOKANAL  

Seznam slovenskih kandidatov na manjšinskih volitvah Budimpešta: Ferenc Kranjec, Eržebet Kranjec, Jožef Karba, Marija Karba Koč, Ferenc Hanžek; Sombotel: Marija Kozar-Mukič, Ana Braunstein, Ferenc Gyeček, Peter Merkli, Rudi Čer; Székesfehérvár: Istvan Grabec, Eva Grabec Perjési, Lajos Horgas, Jožef Kalman, Marija Orban Csordás, Jožef Štokinger, Anamarija Staczer Horvat; Mosonmagyaróvár: Laci Brašič, Gizela Brašič, Jožef Lazar, Eržebet Lazar, Ferenc Šarközi, Terezija Šarközi; Monošter/Slovenska ves: Ilona Nagy, Šandor Bedič, Gabor Dončec, Ferenc Nemet, Karoly Gerenčer, Erika Köleš Kiss; Gornji Senik: Martin Ropoš, Alojz Hanžek, Eva Lazar, Tomaž Škaper, Gabor Wachter, Agi Hanžek, Ferenc Mižer, Marijana Rüšič Kozar, Hilda Varga Žohar, Andraž Sukič; Dolnji Senik: Gabor Lazar, Laci Bajzek, Ildiko Treiber Dončec, Marija Čato Balog, Jožef Grebenar; Sakalovci: Laci Nemeš, Irena Libric-Fasching, Jožef Illés, Gabor Kovač, Valerija Rogan; Števanovci: Elizabeta Nemet, Agota Holec, Berta Dončec, Šandor Fodor, Marijana Fodor, Ištvan Lovenjak; Verica-Ritkarovci: Andraž Dončec, Tibor Konkolič, Ferenc Ropoš, Bertalan Merkli, Ištvan Trajbar; Andovci: Ilona Goda, Karoly Holec, Laslo Holec, Tibor Časar, Zoltan Dončec, Karoly Dončec, Matilda Sömenek.  
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1.; p.p. 77, tel.: 94/380-767; e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1; 9000 Murska Sobota; Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Naročnina: za Madžarsko letno 2.600 HUF, za Slovenijo 5.200 SIT ali 22 EUR. Za ostale države 52 EUR ali 52 USD. Številka bančnega računa: HU15 1174 7068 2000 1357, SWIFT koda: OTPVHUHB