141
Potopisne črtice.
Izlet na Učko (Monte maggiore).
Dne 25. aprila zvečer ob 6. uri so se odpeljali z brzovlakom štirje prijatelji gora. v Reko. Razloček vo žiti se s kanalčkom (železničarji br z o vlak tako imenujejo) ali pa z navadnim vlakom na Reko, je pač kakor noč in dan. Posebno počasi vozi do prve štacije „Kullenberg" (Kilovče) , ker gre jako navzdol, potem gre malo hitreje do štacije „Trnovo", od ,,Kilovč" do tukaj in še malo naprej, je kraj lep in rodoviten, ali naprej (Sapiane , Jordani do Matuglie) sam bori kras ; prevozili smo 5 tunelov, za katere se je veliko veliko smodnika porabilo in lopata imela dosti opravila.
Četrt na polnoči stopili smo z voza v Matuliji, prašaje poštarskega služabnika po stanovanji onega trgovca, do katerega smo imeli priporočno pismo. Izgovarja se , da je daleč, in kazaje nam neko pot nam reče, naj gremo zmirom „dritto".
Res gremo „dritto", al kmalo bile so tri ceste. Katera je prava? Zagledamo kučo na strani, v prvem nadstropji luč, trkali smo in trkali, ali odprlo se ni, tedaj še „dritto" naprej! Nek financar hiti za nami, gotovo smo se mu sumljivi zdeli; vprašamo ga, ali je ta cesta prava na Učko? „Bo že, ker pelje v Istrijo", pravi, več pa nam ni vedel povedati, Češ, da je sam še neznan tukaj. Potem zažvižga na piščalko, in ko se vsi na-nj ozremo, nam pove, da smo na ,,konfini" in da so njegovi pajdaši skriti v grmovji; ali so bili ali ne, tega nismo zvedeli. Pokazal se nobeden ni. Pridemo do lokande (krčme) in trkali smo. Po dolgem nadlego vanji se okno odprč, žensk glas pravi: „tu ni nič", pa še nekaj nerazumljivega žlobodra. Med tem časom, ko smo pred lokando stali, gre pevajoČa druhal Čičev memo. Ko smo hoteli naprej oditi, se oglasi tisti ženski glas rekoč: „Gospodi, idite nazaj, bomo že dali vina; al mi imamo vino samo za dan. „To je nam vse eno, ali ga imate za dan ali za noč, samo da ga dobimo."
Hišni gospodar Rafael Kundiči Mihotiči prinese bokal Hrvaškega vina  in pa kruha na mizo.   Na prvo
ga vprašamo: ,,kaj pomeni vino za dan?" Odgovori nam: ,,pri nas točimo samo podnevi, ponoči je nevarno, pridejo radi grdi ljudje v kučo, pijejo in nič ne plačajo, al pa še kaj  seboj vzamejo."
Ob eni uri smo odrinili naprej ; na levi strani na lepem in visokem hribčeku L^prinacu stoji cerkvica sv. Marka, sem nosijo večidel Primorski svilorejci čr-vičkovo seme v dar, da bi jim Bog sviloprejke zdrave ohranil. Cesta ob hribu je lepo izpeljana zmirom vkre-ber. Do vrha je hoda tri ure; zmirom je lep razgled na morje in velikansko osvetljeno reko in luči primorskih svetilnikov. Slavčekov neštevilni broj ras je kratkočasil vso pot.
Ob pol petih smo prišli do vasi Velike Učke, ki šteje 18 hiš. Prva kuča je lokanda, na voglu njenem je pošev nabita bukova veja poldrugi seženj dolga. Približa se Cič sosed s prazno pipo v ustih ter prosi du-hana (tobaka) , gosp. prof. Tusek mu d& scnodko. V trenutku spusti lulo za srajco. Poprašamo ga, ali ima oštir vina. „0, ima vina čuda!" „Pa kruha?" „Isto tako! Čuda!" Oštir nam prinese na prosto bokal hrvata; mi razložimo tudi svojo slanino in kruh ter zajutrko-vamo. Cič tako požrešno gleda na vsak požirek; da tudi njemu kaj damo.
Oštir Baričevič napravi se za voditelja in nosilca tega, kar bomo še seboj vzeli. Med tem nam pravi stari sosed marsikaj, na priliko, da imajo mnogo šume, mnogo njiv, mnogo ovac (jaz sam imam 18 komadov) in trideset živih voda. Al božčeki imajo vsega malo, samo kamenja imajo pa prav zares čuda-čuda, pa s tem malim so zadovoljni. Na vsejani njivici se je paslo mnogo golobov; na vprašanje: „ali nimate pušek?" odgovori nam: „ha nimamo, naj živijo tudi golobje."
Ob pol sedmih odrinemo na goro po kolovozni poti; med potoma je nabral prof. Tušek polno torbico rastlinstva samo takega, ki se tudi po naših hribih nahaja. Iz kolovozne poti se gre na stezo in po tej do sedla. Tukaj naprej precej napeto brez steza dospeli smo ob 8. uri na vrh 4444 čevljev visoke Učke, katero kmetje tudi Monte maj6r imenujejo. Najviši vrh proti morju na jugu, kjer smo bili, je gol, nizi proti severozahodni strani je obraščen z gozdom.                      (Kon. prih.)
149
Potopisne črtice.
Izlet na Učko (Montc maggiore).
(Konec.)
Najviši vrhunec na jugu, kjer smo bili, je gol, na severozapadni strani nizi in obraščen z grmovjem. Za njimi se vrste gore Planik (4008'), Sija (3918'), Or-Ijak (3486'), Žabnik (3239'); na vzhodni strani je Snežnik (5530'), ki pa je bil še s snegom pokrit.
Daljni hribje razun Snežnika, ki je bil se ves bel, se niso videli zarad dima v višavi, a tudi po Dalmaciji se zarad tega ni daleč videlo, al lep razgled je z višave doli ob primorji na vasi in mesta od Lovrane, Opatije, Volovske do Reke in še naprej, na morji otok Crez, Krk, mali Lušin itd.
Za zapadno stran razširja se skalnata Istrija; sem ter tje se vidi kakošno selo , Pulje se pa ne vidi, ker za hribovjem leži. Veči del na holmcih so mesta in vasi, na pr. Pičan, Gradišče, Labin , Matavun, Buzet, Buje itd.
Koj pod goro Učko je vas mala Učka s 27 hišami, tu tkejo znani rujavi čiški ,,loden"; malo spodaj je Cepiško jezero, od katerega naprej po hribih so večidel posamesno naseljeni Ciribirci, sedaj že po čiško odgojeni, a vendar med seboj še zmirom neki romanski jezik govorijo. V predmorski Iatriji prebiva največ Či-Čev, potem Ciribirci, potem Brkinci, potem Pivčani in zadnji so Miniševei, kakor jih ljudstvo imenuje.
Ob 9. se podamo nazaj in pod hribom nas zapusti voditelj. Solnce je jelo jako pripekati, nebo se oblačiti, grom se zasliši, dež se vlije; kaj nam storiti na cesti, na kateri tri ure hoda ^nobene hiši ni? Druzega ne, kakor koračiti naprej. Cez uro, ko smo že dosti premočeni , je dež prejenjal in solnce zasijalo; prišli smo o poldne naVeprinac v lokando Antona Hlanuta; zahtevamo bokal dobrega vina. Odgovarja se nam od konca le po laško, da imajo dobro vino, črno in belo, a belo posebno dobro in drago iz samega čistega grozdja. Po takem morajo tam poznati vino iz sadja in morebiti tudi še iz druzih mesarij.
Uro časa se tu mudimo, med tem se od zunaj precej posušimo, znotraj pa dobro namočimo. Potem gremo naravnost po slabi skalovni stezi na Opatijo pri morji. Opatija je sicer majhen, a jako prijazen kraj, kamor Rečani popoldne zahajajo, gostilnica štev. 100, v katero smo tudi mi en malo pokukali, je prav dobra, pri morji „vila Scarpa"; sploh pa so skoro sami vrti s trtami, cmokvami, olivami ograjenimi z grmovjem, samega lavorja, kar se do Volovske nahaja.
V Volovsko, lepo majhno mestice, prišli smo ob štirih popoldne in na pošti dobili voz; med tem časom pa smo šli v kavarno na „črnega", ki velja 8 kraje, odpeljali se do Preluke, najsevernejši zaliv Kvarner-skega morja, kjer so lani morskega volka vjeli; zdaj so imeli ravno tudi mreže razprežene za lov tonine. Na vsakem koncu mrež je gotovo 20 sežnjev dolga v morje viseča lestva, na vsaki lestvi človek sedeč na straži, in kedar je videti dosti rib, da znamenje, da se mreže skup zdrgnejo.
Malo naprej odtod se pri cesti bolj pogostoma nahajajo hiše do predmestja Reke, kamor smo se pripeljali proti šestem zvečer in ostali v gostilni „alla stella d'cro."
Reka je lepo, dolgo, bolj ozko, na hrib naslonjeno mesto ob morji, na koncu proti Dalmaciji se voda Reka, velika kakor Sava, v morje izliva. Pivška in hrvaška železnica ste jej podelili veliko večo važnost. Napisi vrh štacun, večidel imena slovenska in nemška, so vsi laški. Na ulicah govori prosto ljudstvo hrvaško in slovensko, gospoda laško, uradniki pa tudi nemški krožijo. Nad mestom na skalah stoji frančiškanski samostan Trsat.
Ladij je bilo kakih 50 do 80 v luki, samo 3 veče, druge vse manjše.
Živi se dobro, al bolj drago, kakor v Ljubljani.
Proti večeru šli smo na „molo", kjer se gospoda sprehaja, najeli čoln in se vozili po morju; na neki barki se je lepo slovensko prepevalo,   kar  nas je jako
150
veselilo. Kmalu pa se podamo v gostilno nazaj k večerji in počitku.
Ponedeljek zjutraj se podamo ob pol petih na kolodvor, al kaj vidimo? Nekaj, kar noben človek v tem kraju ne razume, namreč magjarsk napis nad kolodvorom. To je pač žalostno; na Pivki „Kullenberg" in v Reki magjarsk napis.
Ob petih zjutraj se odpeljemo; kondukterji so prijazni in postrežljivi, in tako se pripeljemo ob osmih in 20 minut v Šentpeter. Tu smo morali čakati dve uri na Tržaški vlak in 26. aprila ob eni popoldne smo zopet v Ljubljani.                                  France Kadilnik.