52 Kolofon
Proteus 78/2 • Oktober 2015
Naslovnica: Rdeči slizek (Silene dioica (L.) Clairville).
Foto: Luka Pintar.
Proteus
Izhaja od leta 1933
Mesečnik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde - Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof. dr. Tamara Lah - Turnšek
prof. dr. Tomaž Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov.
Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,50 EUR, za upokojence 3,70 EUR, za dijake in študente 3,50 EUR. Celoletna naročnina je 45,00 EUR, za upokojence 37,00 EUR, za študente 35,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 0201 0001 5830 269, davčna številka: 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
http://www.protsus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com
© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2015.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Uvodnik
Pavel Grošelj - »človek za vse čase«
Leta 1940 je Pavel Grošelj, biolog, kulturni delavec in prešernoslovec, v Proteusu, ki ga je urejal od njegovega začetka leta 1933 do svoje smrti, objavil besedilo Prirodoznanstvena prizadevanja med Slovenci. V njem je zapisal misel, ki ni samo usmeritev Proteusa, ampak bi morala biti tudi programski temelj vse sodobne znanosti: »Humanistični ideali preporodne dobe so nam svetili skozi vse naše mra-kove in jasnine in tudi danes še niso izgubili lepote in bleska. Sedaj pa je prišel čas, da humanističnim idealom, ki so nam bili v narodni stiski v toliko pobudo in uteho, pridružimo ideale prirodoznan-stva. Ne kot njihovo nasprotje, temveč kot njihovo izpopolnitev, ne kot cepitev duhov, temveč kot sintezo srca in duha, ki naj vodita nas in domovino v lepšo bodočnost.«
Grošljeva misel je pomembnejša, kot so to pripravljeni razumeti in priznati sodobni tehnoznanstve-niki, ki bi Grošlja morda najraje razglasili zgolj
za »romantičnega sanjača«. Kajti »danes je v modi zavračanje filozofije, češ, zdaj imamo znanost in filozofije ne potrebujemo več.« Trditev je v svojem prispevku V znanosti ne gre za gotovost. Ločitev med znanostjo in humanistiko je razmeroma nov pojav — in škodljiv za obe, objavljenem v ameriški reviji New Republic 11. julija leta 2014, z obžalovanjem zapisal eden od utemeljiteljev zančne kvantogravitacijske teorije italijanski teoretični fizik, zgodovinar in filozof znanosti ter pisec Carlo Rovelli (1956-). Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je naslednje: Je bil Grošelj le »človek svojega časa«, nekdo torej, ki nam danes ne more »povedati« nič pomembnejšega več, ali pa je bil morda »človek za vse čase« in njegova misel daljnosežnejša in univerzalnejša? Na to vprašanje ni mogoče dati trdnejšega odgovora, če se prej ne vprašamo, kakšen je Grošljev čas sploh bil.
Pavel Grošelj je živel od leta 1883 do leta 1940, v času torej, ko so svet pretresle revolucionarne spremembe - ne samo politične, družbene in go-
Uvodnik 53
spodarske (oktobrska revolucija, velika gospodarska kriza v tridesetih letih, dve svetovni vojni), ampak tudi in predvsem miselne (znanstvene, filozofske in umetnostne). Ustaljena podoba resničnosti se je začela rušiti. Newtonovo predstavo o svetu kot brezdušnem in odtujenem programiranem avtomatu, ki naj bi ga »poganjali« preprosti matematični zakoni in mu »vladala« samozadostna ter od ljudi in tudi od česarkoli drugega popolnoma neodvisna absolutni čas in prostor, je v začetku 20. stoletja v temeljih zamajal Albert Einstein (1879-1955). Najslavnejši fizik dvajsetega stoletja je opustil hkrati obe Newtonovi predpostavki, tako o absolutnem prostoru in absolutnem času, ter »vsakemu opazovalcu pripisal svoj lastni čas, ki teče za različne opazovalce različno« (Matjaž Ličer: Albert Einstein. Fizikova zapuščina. Mladina, 20. novembra 2015). V istem času je nemški filozof Edmund Husserl (1859-1938) v filozofiji storil nekaj podobnega. Odločno je namreč zavrnil pojmovanje »stvari na sebi« - pojmovanje, po katerem naj bi stvar obstajala neodvisno od človekovega spoznavanja. Stvar je po Husserlu lahko le »nekakšen neizbežni seštevek tistega, kar na stvari zaznavamo ljudje kot posamezniki««. Ali kot je zapisal nemški filozof Hans Georg Gadamer (1900-2002): »To, kaj je svet, se ne razlikuje od pogledov, v katerih se ponuja.« Čilski biolog Humberto Maturana (1928-) je daljnosežnost in globino Husserlovega spoznanja izrazil v stavku, ki bi moral postati humanistični manifest človeštva: »Objektivnost sveta je tisto, o čemer soglašajo ljudje.« Natančneje povedano: ljudje svoj skupni svet lahko spoznavajo in oblikujejo le v medsebojnem razumevanju. Znanost tako postaja politična akcija, katere cilj je ustvarjanje bolj človeškega sveta. Vsebinsko popolnoma enako revolucijo je v evropskem slikarstvu in kiparstvu v začetku dvajsetega stoletja povzročilo avantgardno umetnostno gibanje kubizma. Njuna »očeta« Pablo Picasso (1881-1973) in Georges Braque (1882-1963) sta zavrgla klasično linearno perspektivo, ki sta jo odkrila in utemeljila italijanska renesančna arhitekta Filippo Brunelleschi (1377-1446) in Leon Battista Alberti (14041472) in je postala umetniško orodje za predstavitev iluzije prostora na slikah. Namesto da bi predmete in osebe slikala le z enega gledišča, torej le z ene strani, sta jih začela slikati z več strani hkrati -obraz na primer v profilu in od spredaj hkrati, pri čemer sta obe strani obraza prehajali druga v drugo. Kubizem je zato posebna, idejna oblika »realistične« umetnosti, saj skuša svoje predmete »videti« in upodobiti z različnih zornih kotov hkrati. Predstavljati jih želi torej takšne, kot so »v resnici«, in ne takšne, kot se zdijo - se vidijo - z ene same strani.
Da pa bi lahko predmet »spoznali« z vseh strani, se moramo »sprehoditi« okoli njega, kar zahteva čas. Kubistično hkratno predstavljanje različnih strani predmetov zato pomeni hkrati tudi predstavljanje četrte razsežnosti — časa.
Za Picassa in Braquea sta bila prostor in čas na neki težko dojemljivi, vendar neskončno privlačni način očitno nerazdružljivo povezana, kar so vsak na svoj način v istem času spoznavali tudi francoski filozof Henri-Louis Bergson (1859—1941), francoski matematik, teoretični fizik in filozof Jules Henri Poincare (1854-1912) in Albert Einstein. Za tisti čas prav nič presenetljivo pa ni bilo, da sta oba umetnika bila dobro seznanjena s presunljivimi znanstvenimi odkritji, ki so v temelju pretresli newtonovske predstave o resničnosti. In kakor je Picassova tolpa likovnih umetnikov in literatov v Picassovem ateljeju v Parizu vneto razpravljala tudi o fiziki, tako je Einstein s svojimi prijatelji fiziki, matematiki, inženirji in študentom filozofije Ma-uriceom Solovinom (1875-1948) - imenovali so se Akademija Olimpija -, v svojem stanovanju v švicarskem Bernu razmišljal tudi o filozofiji in umetnosti. Mirno lahko zapišemo, da Picassovega kubizma ne bi bilo brez Poincarejeve in zlasti Einsteinove revolucije v razumevanju resničnosti, kot ne bi bilo Poincareja, Einsteina in nekoliko kasneje še enega revolucionarja, nemškega kvantnega fizika Werner-ja Heisenberga (1901-1976), brez njihovega poznavanja filozofije in umetnosti.
Humanistike ni brez naravoslovja, kot naravoslovja ni brez humanistike. Italijanski teoretični fizik Carlo Rovelli ima popolnoma prav: »Omejevati naš pogled na resničnost samo na spoznanja naravoslovnih znanosti ali pa samo na humanistična razmišljanja pomeni biti slep za vso zapletenost in protislovnost resničnosti, ki se ji lahko približamo na številne načine. Dva različna pogleda na resničnost lahko samo obogatita drug drugega.« Dodamo pa lahko: obogatita tudi življenje na planetu, ki je naš edini in skupni dom.
In da se vrnemu našemu pozabljenemu Pavlu Gro-šlju. Pavel Grošelj je res bil »človek svojega časa«, toda prav zato, ker je bil »človek svojega, v marsičem velikega in enkratnega časa«, je (bil) tudi »človek za vse čase«.
Tomaž Sajovic