391
PREDRAGA, PRAZNIH, OBIČAJNIH Boris   Paste mak
Predraga — praznih, običajnih pogovorov zatohli zrak. A ti — nerazodete slave novorojeni besednjak.
A slava — šibke le privlači. O, ko bi ravne je se vzpel! Pa tudi tak bom, — ne z berači, z družino v rodni jezik smel.
Ne vrsta pesnikov za njima, zdaj cesta, živa meja, breg poletje z Lermontovim rima in s Puškinom gosi in sneg.
O tudi jaz bi rad po smrti, ko bom zaklenil in odšel, tesneje kot srce z osrčjem se rimal s tabo in objel.
Da v prepletenem sozvenenju bi komu tanki sluh zastal ob tem, kar pijeva v življenju, kar bova pila z usti trav.
392