G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 152 Goranka Krea či č »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu in politi čnem udejstvovanju petih mladoliberalcev Goranka Krea či č, predm. učit. svètnica, Osnovna šola Preserje, SI-1352 Preserje, Pre- serje 60, goranka.kreacic@guest.arnes.si »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu in politi čnem udejst- vovanju petih mladoliberalcev V ospredje zgodbe smo postavili krog petih prijateljev in sošolcev iz mariborske državne gimnazije z za četka 20. stoletja ter njihovo delovanje, politi čne poti in usode ter vpetost v razgibane čase pred razpadom monarhije in ob nastanku nove države ter nato med dvema svetovnima vojnama. To so inž. gozdarstva in veleposestnik iz Vuhreda Franjo Pahernik, profesor klasi čnih jezikov in ravnatelj celjske gimnazije Franc Mravljak, veleposestnik in gospodarstvenik iz Ivanjkovcev Lovro Petovar, upravitelj državne bolnišnice v Celju in politik Ivan Prekoršek ter zadružnik in publicist Miloš Štibler. V prispevku sledimo skupnemu delo- vanju prijateljev v Narodno radikalnem dijaštvu, Družbi sv. Cirila in Metoda, Narodnem svetu, v meš čanskih liberalnih strankah od Narodne stranke za Štajersko (NSŠ) do vsedržavne Ju- goslovanske nacionalne stranke (JNS) itd. Klju čne besede: mladoliberalci, Franjo Paher- nik, Ivan Prekoršek, Franc Mravljak, Lovro Petovar, Miloš Štibler, Narodno-radikalno dijaštvo, Družba sv. Cirila in Metoda, Narodna stranka za Štajersko, Narodni svet, Država SHS, Kraljevina Jugoslavija. Goranka Krea či č, art history teacher, council- lor, Preserje Basic School, SI-1352 Preserje, Preserje 60, goranka.kreacic@guest.arnes.si “Important is the friendship that remains”: A Story of Friendship and Political Activities of Five Young Liberals The article focuses on a circle of fi ve friends and classmates from the state-run gimnazi- ja in Maribor in the early 20th century, their activities, political paths and fates, as well as their embeddedness in the dynamic period before the dissolution of the monarchy and the emergence of the new state and, subsequently, in the inter-war period. This circle of friends included Franjo Pahernik, a forestry engineer and landowner from Vuhred, Franc Mravljak, a teacher of classical languages and headmaster of gimnazija in Celje, Lovro Petovar, a lan- downer and economist from Ivanjkovci, Ivan Prekoršek, a politician and general manager of the state hospital in Celje, and Miloš Štibler, a cooperative member and journalist. The paper highlights their joint operation in the National Radical Secondary-School Students, in the Sts. Cyril and Methodius’ Society, in the National Council, in the bourgeois liberal parties, ranging from the National Party of Styria (NSŠ) to the state-wide Y ugoslav National Party (JNS), etc. Keywords: Young Liberals, Franjo Pahernik, Ivan Prekoršek, Franc Mravljak, Lovro Petovar, Miloš Štibler, National Radical Secondary- School Students, Sts. Cyril and Methodius’ Society, National Party of Styria, National Council, State of Slovenes, Serbs and Croats, Kingdom of Yugoslavia Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) | 152–187 153 Uvod Miloš Štibler dejansko ni nikoli napisal relevantnih spominov, ki bi jih bilo treba objaviti. V petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja je vestno beležil le dnevne dogodke, kjer ve čkrat omenja, da se pripravlja tudi na pisanje spominov. Kljub temu je v teh dnevniških zapisih mogo če prebrati marsikateri zanimiv spomin na dogodke in sodobnike, saj se v pri čujo čem članku poleg obravnavanih prijateljev pojavljajo tudi politiki, kot so bili Ivan Pucelj, Gregor Žerjav, Josip Korošec in Anton Kristan, profesorja Josip Breznik in Slavko Rai č (Reich), klasi čni fi lolog in planinec Josip Wester, fi lozofa Leopold Benko in Franc V eber, kralj Aleksander Kara đorđevi ć, novinar Rasto Pustoslemšek idr., ki jih bomo predstavili v nekem drugem zapisu. 1 Nekaj zanimivih pri čevanj iz Štiblerjevih zapisov je že bilo objavljenih pred leti v prikazu njegovega dela in življenja. V ospredje tokratnega zapisa smo postavili sprva štiri prijatelje in gimnazijske sošolce ter njihovo vpetost v razgibane čase in dogodke pred razpadom monarhije, ob nastanku nove države in med svetovnima vojnama: Franja Pahernika, Ivana Prekorška in Franca Mravljaka. Vlogo veznega člena pripovedi ima Miloš Štibler, ki je bil del te prijateljske naveze ve č kot 60 let. Osnova za pri čujo či članek so njegovi dnevniški zapisi iz petdesetih in šest- desetih let 20. stoletja ter Pahernikovo pismo Milošu Štiblerju, kjer potrjuje, da je bila ta prijateljska naveza še kako živahna tudi leta 1968, vsaj med tistimi, ki so bili takrat še živi. Miloš Štibler, Franjo Pahernik, Ivan Prekoršek in Franc Mravljak so bili sošolci v višji državni gimnaziji v Mariboru in so odraš čali ter se svetonazorsko oblikovali v času zaostrenih nacionalnih odnosov na Spodnjem Štajerskem, ki so za vedno oblikovali njihovo osebnost in poznejše delovanje. Pahernik in Štibler sta že kot gimnazijca in študenta ustanavljala zadružne hranilnice v Podravju in na Pohorju. Vsi so bili dejavni v liberalni struji akademskih društev slovenskih študentov, v Narodno radikalnem dijaštvu, kjer so vneto zagovarjali med drugim 1 Štiblerjevo pisno zapuš čino sestavljajo obsežni dnevniški zapisi, zelo malo ohranjene korespondence ter osnutek za življenjepis Antona Korošca, ki ga nikoli ni dokon čal. Štiblerjev dnevnik je sedaj v Arhivu RS pod signaturo AS 2157 Štibler Miloš, osebni fond. Nekaj pisem in osnutek za Koroš čev življenjepis je Štiblerjeva vnukinja Kamila V ol čanšek odkrila šele pred kratkim. Pismo Franja Pahernika Milošu Štiblerju, z dne 9. decembra 1968, smo vklju čili v pri čujo či prispevek, ker vsebuje ve č dragocenih podatkov. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 154 tudi ustanovitev slovenske Univerze v Ljubljani. Tesno so sodelovali s kranjskimi somišljeniki iz Narodno radikalnega dijaštva predvsem z Gregorjem Žerjavom, Albertom Kramerjem, Adolfom Ribnikarjem in Josipom Breznikom. Medtem ko je Narodno radikalno dijaštvo leta 1906 še uspešno delovalo, so se Pahernik, Mravljak, Štibler in Prekoršek priklju čili v Celju novoustanovljeni Narodni stranki za Štajersko (NSŠ), na čelu katere je bil dr. Vekoslav Kukovec. Takrat se je četverici priklju čil še peti član prijateljske naveze Lovro Petovar, posestnik iz Ivanjkovcev. Čeprav so se v NSŠ želeli združiti s kranjsko Narodno napredno stranko (NNS), se je to zgodilo šele leta 1918. Vse kaže, da štajerski mladoliberalci niso našli skupnega jezika z vodstvom NNS, predvsem ne z dr. Ivanom Tav čarjem, dr. Karlom Trillerjem in dr. Alojzijem Kokaljem. Tudi Žerjav in prijatelji iz kranjskega Narodno radikalnega dijaštva niso našli skupnega jezika z NNS, vseeno so se ji pridružili, a šele leta 1909. Tako se je izoblikovala skupina enako misle čih mla- doliberalcev iz štajerske NSŠ in kranjske NNS. Verjetno so prav oni zagovarjali združitev v eno stranko, a zaradi skupnega nasprotovanja vodstveni politiki NNS se to ni zgodilo. NNS se je namre č kmalu notranje razcepila, kar se je sprva odrazilo na nekem drugem polju, in sicer pri vprašanju vodenja narodnoobrambne organizacije, Družbe sv. Cirila in Metoda (DCM). Vsi omenjeni mladoliberalci so bili dejavni člani te družbe, Štibler in Prekoršek sta bila njena potujo ča u čitelja. Oba sta bila glavna akterja t. i. afere Prekoršek, ene izmed resnejših kriz, ki je družbo pretresla do korenin. Žariš če spora je bila izražena zahteva, da se DCM decentralizira in se ustanovi celjska podružnica. Bilo je ve č kot o čitno, da nameravajo štajerski mladi liberalci prevzeti vodenje organizacije v svoje roke, seveda v povezavi s svojimi kranjskimi somišljeniki. Obenem pa ne gre prezreti dejstva, da je bil njihov o čitni namen obdržati Celje, kot središ če spodnještajerske slovenske liberalne politike, kjer je nemška stran izgubila vso prednost. Spor je dosegel vrhunec leta 1910, ko je dr. Ivan Tav čar izsilil svojo izvolitev v glavni odbor Družbe sv. Cirila in Metoda, predlog za izvolitev pa je podal dr. Kokalj. Temu so ostro nasprotovali štajerski mladoliberalci na čelu s peterico prijateljev in v dogovoru s svojimi somišljeniki med kranjskimi mladoliberalci znotraj NNS. Miloš Štibler je v Narodnem dnevniku napisal, da se »izven Kranjski Slovenci« ne bodo dali terorizirati takšnim ljudem, kot sta dr. Tav čar in dr. Kokalj, ter da se v Ciril-Metodovi družbi ne bo »kokaljilo«. Podpisal se je kot »mladin«. Ko mu je dr. Tav čar v Slovenskem narodu odgovoril, da se v DCM tudi ne bo »žerjavilo«, se je podpisal kot »starin«. Tako so »mladini« in »starini« ustvarili razdor znotraj dveh glavnih narodno liberalnih strank, ki ga je prekinila šele prva svetovna vojna. Po njej so se stari nasprotniki vendarle združili v eno stranko, v slovensko Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS), in kratek čas sobivali, dokler ni vajeti prevzela mlado liberalna struja na čelu z dr. Žerjavom in dr. Kramerjem. Od tedaj je bila peterica prijateljev soudeležena pri vseh poteh in stranpoteh, ki jih je slovenski liberalni tabor prehodil med dvema svetovnima vojnama: od životarjenja do seganja po zvezdah, od neusmiljenega padca do razcepljenosti v številne stranke in stran čice, ki so tlakovale pot v pekel druge svetovne vojne. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 155 Franjo Pahernik, Miloš Štibler, Ivan Prekoršek in Franc Mravljak so že od gimnazijskih let sodelovali v amaterskih gledaliških skupinah, ki so v času pred prvo svetovno vojno imele narodno buditeljski zna čaj in so utrjevale slovenski jezik med prebivalstvom. Prekoršek, Štibler in Mravljak so bili leta 1911 med ustanovitelji Dramati čnega društva v Celju, kjer so tudi nastopali in ga vodili do za četka prve svetovne vojne. Pri čujo či prispevek se ne posve ča delu in življenju Miloša Štiblerja, čeprav je bil enakopravni član te prijateljske naveze, ker smo o njem obširneje pisali pred leti. 2 Naslov prispevka je prevzet iz govora Adolfa Ribnikarja, politi čnega somišlje- nika prijateljske naveze ob koncu šolskega leta 1905, ko je akademsko društvo na Dunaju, imenovano Slovenija, priredilo poslovilni ve čer diplomantoma, Gregorju Žerjavu in Adolfu Ribnikarju. Tedanji predsednik društva Ljudevit Pivko je v go- voru poudaril, »da Slovenija takih četrtoletnikov še ni imela.« 3 Oba sta nelo čljivo povezana z delovanjem omenjene peterice, vendar ju v pri čujo čo zgodbo nismo vklju čili, ker smo se osrediš čili na krog peterice prijateljev, gimnazijskih sošolcev in politi čnih somišljenikov, ki so v slovenskem zgodovinopisju manj znani in obravnavani. Franjo Pahernik (Vuhred, 8. 6. 1882–Maribor, 25. 12. 1976) Januarja in februarja 1961 se je Miloš Štibler spominjal dveh zanimivih mož, pohorskih rojakov, prijatelja Franja Pahernika, veleposestnika s Pohorja in Petra Miklavca Podravskega, samoukega prevajalca in pisatelja. Slika 1: Franjo Pahernik. Vir: Koroški pokrajinski muzej, Muzej Radlje ob Dravi. 2 Krea či č, Miloš Štibler, str. 179–206. 3 Škoro Babi ć, Košir, Spomini Josipa Breznika, str. 71–72. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 156 V Radljah ob Dravi (v Koroškem pokrajinskem muzeju) je danes mogo če obiskati osrednjo muzejsko razstavo, spominsko sobo, posve čeno družini Pahernik iz pohorskega Vuhreda. Pahernikovi so bili pomembni in premožni veleposestniki, v lasti so imeli obsežne gozdove na Pohorju. Podpirali so delovanje raznih društev in darovali denar za cerkve, domove, šole, otroke, dijake, študente in druge pomo či potrebne ljudi. Ob koncu 19. stoletja so Pahernikovi zgradili cerkev v Vuhredu in darovali sredstva za njeno poslikavo ter postavili šolo na Bolfenku v Hudem Kotu ob za četku 20. stoletja, pred drugo svetovno vojno so donirali sredstva za izgradnjo Sokolskega doma v Marenbergu. 4 Štiriindvajsetega januarja 1961 je Štibler pisno obudil spomin na najbolj znanega predstavnike te rodbine, Franja Pahernika, inženirja gozdarstva in pionirja sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Da so bili pripadniki te rodbine resni čni humanitarci in fi lantropi, kakor je o njih zapisano v radeljski spominski sobi, pri ča tudi spodnja nekoliko skrajšana Štiblerjeva dnevniška beležka o obisku pri Petru Miklavcu Podravskem: »Ime Podravski je bilo pri Slovencih zelo znano, ko mi je bilo približno dvajset let. Saj je ta mož prevedel iz raznih slovanskih jezikov celo vrsto znamenitih leposlovnih del. Zato sem bil zelo zadovoljen, ko se mi je nudila prilika, da ga osebno spoznam. Moralo je biti okrog leta 1905, ko mi prijatelj Franjo Pahernik, inženir goz- darstva in veleposestnik v Vuhredu, pravi, da naj ga spremljam k Podravskemu. Šla sva iz Vuhreda proti Ribnici. Približno na pol poti, v Orlici, sva stopila v borno ko čo, kjer je živel Podravski. Našla sva ga bolnega, v postelji: soba borna, polna papirjev. Kamorkoli si pogledal, povsod sama revš čina in pomanjkanje. Seveda, glavni nesre čnikov dohodek so predstavljali skromni honorarji, ki jih je prejemal za svoje pisateljevanje. A slovenski honorarji so bili takrat zares prav malenko- stni. H ko či, v kateri je Podravski živel, je spadalo približno pol hektarja ali jutro zemlje, toda ne samo orne. Povrhu je imel že kar dvanajst otrok! Pa še bolan je bil ta nesre čni mož. Ali si je spri čo takih podatkov mo č predstavljati grozovito pomanjkanje, ki je Miklavca-Podravskega prizadelo? Zato je moje spoštovanje do Pahernika še bolj porastlo, ko sem videl, kako vztrajno je podpiral znanega slovenskega pisatelja iz zadnje dobe cesarja Franca Jožefa.« Zanimiv je tudi datum Pahernikovega in Štiblerjevega obiska. Kakor beremo v Slovenskem biografskem leksikonu, je Miklavec zelo zbolel na živcih, zato so ga leta 1904 odpeljali v Feldhof pri Gradcu. Čez pol leta so ga pripeljali domov, kjer 4 Spominska soba rodbine Pahernik. Koroški pokrajinski muzej: http://www.kpm.si/ razstave/spominska-soba-rodbine-pahernik/. Mama Franja Pahernika je bila Marija, roj. Robi č, iz Limbuša, sestra Franca Robi ča (1841–1913), narodnozavednega Slovenca, deželnega poslanca v Štajerskem deželnem zboru v Gradcu ter državnega poslanca v avstrijskem državnem zboru na Dunaju. Ko je Marija zgodaj ovdovela, je bil njen brat Franc Robi č varuh njenima dvema mladoletnima otrokoma, Franju in Janku. Družinski odvetnik je bil dr. Fran Rosina, ki je bil poročen s Karolino, roj. Robi č, Marijino ne čakinjo in h čerko Franca Robi ča. Družinske in pri- jateljske vezi so se obdržale še naslednja dva rodova, saj mi je dr. Andrej Rosina pripovedoval, da so velikokrat obiskovali Franja Pahernika pred vojno v Vuhredu in po vojni v Mariboru in ga je klical stric, čeprav je bil dejansko stari stric. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 157 je z družino živel v skrajni bedi. S tem tudi sovpada njun obisk. Štibler nazorno opiše razmere, v kakšnih je živela družina ob njunem obisku. V tem času se je za Miklavca in družino organizirala pomo č tako, da so se v letih 1904/1905 za čeli zbirati prispevki na Slovenskem, leta 1907 na Češkem, leta 1909 pa so prispevali precejšnjo vsoto tudi Slovenci iz Združenih držav. Le mesec dni pozneje (2. februarja 1961) beremo še en zapis o Paherniku: »Obiskal me je ne čak Nande iz Maribora. Govorila sva tudi o mojem davnem prijatelju Franju Paherniku. Sedaj živi v Mariboru, kjer si je sezidal tudi hišico. To me veseli. Je vendarle dosegel pokojnino, čeprav so mu nasprotovali mo čni činitelji. Zopet sem tolma čil ne čaku, da je prav Pahernikova zasluga, da je Dravska dolina danes jugoslovanska. Ne čak pravi, da zgodovine ne delajo posamezniki, marve č množice. »To čno je to,« sem mu odvrnil, toda »tudi množice morajo imeti voditelje.« Opozoril sem ga na to, da je leta 1919 po teh krajih potovala posebna mednarodna komisija, ki se je zanimala, kje ljudstvo želi imeti novo državno mejo. Zgolj Pahernikova zasluga je, da je kme čko ljudstvo torej množica prebivalstva v takratnem marenberškem okraju (Marenberg so Dolnje Radlje) 5 izjavljalo željo za priklju čitev k Jugoslaviji.« Tako o tem piše Štibler. V endar ne napiše, da je bil Franjo Pahernik predsednik pokrajinskega Narodnega sveta za marenberški okraj (Radlje ob Dravi), ko so v prvih dneh novembra 1918 Slovenci prevzemali oblast v tem »najbolj zagrizenem nemško nacionalisti čnem in nemškutarskem gnezdu v severozahodnem delu slo- venske Štajerske«. 6 Poleg tega je bil Franjo Pahernik član mednarodne razmejitvene komisije pri dolo čanju meje z Avstrijo, ki je še danes takšna, kot je bila za črtana takrat. 7 Ta komisija si je tudi ogledala ozemlje, ki ga je zasedel Rudolf Maister in ga je priznala saintgermainska pogodba iz 10. septembra 1919. Pravo presene čenje pa je nastopilo, ko se je našlo pismo, ki ga je prejel Mi- loš Štibler le mesec dni pred svojo smrtjo. 8 Napisal ga je Franjo Pahernik! Gre za odgovor na pismo, ki ga je Štibler napisal 27. novembra 1968. Pahernik se spominja skupnih mladih dni, ko so kot gimnazijci sestavljali »triumvirat«, Miloš Štibler, Franjo Pahernik in »Francl«, Franc Mravljak iz znane vuhredske družine. Tudi Štibler v dnevniških zapisih omenja, kako je imel v ra- zredu tri najboljše prijatelje, in sicer Ivana Prekorška, Franca Mravljaka in Ignaca Fludernika, ki se je preimenoval v Ognjeslava. Študiral je v Pragi, leta 1906 pa ga najdemo kot novoizvoljenega odbornika v Slovenskem akademskem društvu Adria v Pragi, v katerem je deloval kot knjižni čar. 9 Pahernik dalje piše, da je njihov »triumvirat« oral narodno ledino v Dravski dolini. Nato se spominja časov, ko sta ustanavljala kmetske hranilnice in posojilnice: »Idealizem je naju objel, da sva ustanavljala Kmetske hranilnice in posojil- nice, Nemci so (jih, op. av.) odpravili med okupacijo, tudi naši po vojni niso imeli 5 Radlje ob Dravi so bile do leta 1952 Marenberg. 6 Ude, Boj za Maribor, str. 106. O Pahernikovih in Mravljakovih iz Vuhreda, ki »so delovali med ljudstvom«, piše tudi Šnuderl, Osvobojene meje, str. 320. 7 Verdinek, Skromnost, prijaznost in dobrota, str. 59. 8 Pismo, napisano 9. decembra 1968, je našla Štiblerjeva vnukinja Kamila Vol čanšek pozneje, zato še ni del njegovega fonda v ARS-u. 9 Edinost, 13. maj 1906, str. 6. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 158 smisla za reaktivizacijo istih, ko je ta ustanova vendar bila sijajen moment samo- upravljanja kmetskega ljudstva v fi nančnem in moralnem oziru. Vob če današnje zadruge žal ne odgovarjajo principom in svrham klasi čnega zadružništva na škodo kmetskemu gospodarstvu.« Tudi v Štiblerjevih dnevniških zapisih zasledimo podatek (26. 12. 1956), da je med poletnimi po čitnicami ob prehodu iz sedmega v osmi razred gimnazije imel možnost sodelovati pri ustanavljanju posojilnice v Vuhredu. 10 Nato je leta 1902 na lastno pobudo, skupaj s somišljeniki, ustanovil posojilnice v Ribnici na Pohorju, Vuzenici in Limbušu ter nekoliko pozneje na Muti. Poleg tega so Franjo Pahernik, Miloš Štibler in Ivan Prekoršek že kot dijaki postali člani amaterskih gledaliških skupin. Štibler in Prekoršek sta leta 1911 skupaj z R. Salmi čem ustanovila celjsko Dramati čno društvo, ki je do prve svetovne vojne zelo uspešno delovalo. V zaklju čku pisma Pahernik še zapiše nekaj spominov na starega prijatelja, ko sta še sodelovala na gledaliških odrih: »Spominjam se še Tvoje pesmice na gledališkem odru pri Sgermu »Nobena lü čica nije tako lepa, ko lütriš lü č« potem pa češko »Ma řeno husi čke so v je čmenč«. Neko č smo pred izvajanjem gledališke igre pri Mravljaku v Vuzenici sedeli nekako mol če či ob gostilniški mizi, pa je pristopil župan Mravljak 11 in rekel: »Kaj ste tak tihi, ko bi le bil tisti Štibler tu, bi vas že aufmišal.« Ko smo se muzali, Te je spoznal in odšel.« Slika 2: Miloš Štibler kot študent. Iz družinskega albuma njegove vnukinje Kamile Vol čanšek. Septembra 1906 so štajerski liberalci pripravili ustanovno zborovanje za Narodno stranko za Štajersko, ki takrat še ni bila povezana s kranjsko Napredno stranko. Januarja 1907 je bil na seji glavnega odbora stranke izvoljen za predse- dnika Vekoslav Kukovec, v izvršnem odboru stranke pa je bil Franjo Pahernik. 12 10 V katalogu Koroškega pokrajinskega muzeja o Peharnikovih piše, da je bila ustanovljena hranilnica in posojilnica v Vuhredu leta 1906. 11 Anton Mravljak (1842–1919), župan Vuzenice, je imel veliko zaslug za dvig narodne zavesti in ohranitev obmejnih Slovencev. Osmrtnica v Novi dobi, 11. januar 1919, str. 5. 12 Goropevšek, Štajerski Slovenci, str. 27, 30. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 159 Štirje prijatelji so sodelovali tudi v Društvu sv. Cirila in Metoda. Že ob koncu leta 1906 so Žerjav in somišljeniki ugotovili, da je treba DCM reorganizirati. Društvu (vodstvu) so o čitali, da ustanavlja redovniške šole in tako zavzema klerikalna, in ne vseslovenska stališ ča, da nima nobenega šolskega programa in da člani vodstva ne vedo, ali naj bi ga organizirali kot klerikalen ali kot nacionalen prosvetni zavod. Avgusta 1907 so se člani DCM zbrali na veliki skupš čini, kjer so volili novo vod- stvo. Najve č glasov sta poleg dr. Bleiweisa dobila samo še Gregor Žerjav (239) in Franjo Pahernik (222). 13 Le-ta je nato ostal v vodstvu DCM vse do leta 1941. 14 Tajnik novega odbora je postal Žerjav, ki je za čel z reorganizacijo družbe. 15 Sicer je Franjo Pahernik bil dejaven v DCM tudi v svojem okraju v Vuhredu, to je bil radeljski okraj (takrat marenberški), kjer je bil med letoma 1906 in 1907 namestnik predsednika, med letoma 1908 in 1910 pa odbornik društva. 16 V tridesetih letih najdemo Pahernika znova v družbi nekaterih mladostnih prijateljev. Osmega novembra 1931 je bil skupaj z Lovrom Petovarjem in Ivanom Prekorškom izvoljen za poslanca v Narodno skupš čino Kraljevine Jugoslavije. Od leta 1906, ko se je pridružil Narodni stranki za Štajersko (NSŠ) in bil predsednik njenega okrajnega odbora za marenberški okraj, 17 ga je do leta 1931 politi čna pot vodila skozi vse metamorfoze liberalnih strank: od NSŠ do Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), prek Pucljeve Samostojne kmetijske stranke (SKS) do SDS, JRKD ter JNS. 18 V Beogradu je bil tudi Miloš Štibler, edini od prijateljske naveze, ki je bil najdlje v Beogradu, in sicer vse od leta 1919, z izjemo nekajletnega presledka v dvajsetih letih, pa do leta 1945, in ki je v času prihoda treh prijateljev iz mladosti delal kot vodja Oddelka za kreditiranje založništva v Privilegirani agrarni banki Beograd. Jože Javoršek zagotovo ni poznal zgodovine Štiblerjevega prijateljstva z novimi poslanci, ko je v svojih Spominih na Slovence zapisal: 19 »Vlada mu je naro čila, naj se ukvarja s Slovenci, ki se v Beogradu ne znajdejo; vsekakor je bil zaupna osebnost najvišjih politi čnih krogov«. Leta 1935 so se pripravljale nove volitve. Predsedništvo JNS 20 se je na po- svetovalnem sestanku 14. januarja 1935 sestalo, da bi sestavilo listo za prihajajo če vsedržavne volitve. Sestanku so prisostvovali narodni poslanci Franjo Pahernik, Lovro Petovar in Ivan Prekoršek. Petega maja 1935 so potekale nove volitve v Narodno skupš čino Kraljevine Jugoslavije in Pahernik ni ve č kandidiral v svojem volilnem okraju. Leta 1933 je bil še med mandatom narodnega poslanca izvoljen za župana ob čine Vuhred. 21 13 Škoro Babi ć, Spomini Josipa Breznika, str. 129. 14 Verdinek, Skromnost, prijaznost in dobrota, str. 59. 15 Isti. 16 Vovko, Odborniki in članstvo podružnic, str. 319. Tu je Franjo zapisan kot Fran Pahornik ali Pahernik. 17 Narodni list, 7. november 1907, str. 3. 18 Verdinek, Skromnost, prijaznost, str. 71. 19 Javoršek, Spomini na Slovence, str. 282. 20 Julija 1933 se je JRKD (Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija) preimenovala v JNS (Jugoslovansko nacionalno stranko). 21 Verdinek, Skromnost, prijaznost, str. 71. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 160 Njegova poznejša usoda pa je znana iz že citiranega pisma Milošu Štiblerju, kjer opisuje vojna in povojna leta ter omenja skupnega prijatelja Milana Mravljeta, 22 ki je ve čkrat obiskal Štiblerja in mu pripovedoval o usodi Pahernikovih po vojni. Pahernik v pismu nadaljuje, da so ga ob koncu meseca junija 1941, po mesecih je če v Marenbergu (Radlje ob Dravi) in Mariboru odpeljali, skupaj s sinom V ojkom in ženo ter z drugimi slovenskimi družinami, v tovornih vagonih v Vrhovine pri Plitviških jezerih. Nato so živeli pri kmetu v pravoslavni vasi Trnjavec, skupaj z bratrancem nadu čiteljem Robi čem in Petrom Mravljakom 23 iz Vuhreda. Iz Like so odšli v Suhopolje v Slavoniji, saj jim je pomagal prijatelj iz Zagreba. Nato so se preselili v Zagreb, kjer se je sin V ojko vpisal na gozdarsko fakulteto, Pahernik pa je prevzel službo v nekem gozdarskem zavodu. Omenja, da so za njimi prišli v Zagreb tudi Mravljakovi ter Miloš Oset. 24 Pahernik tudi opiše, kako sta s Štiblerjem neko č skupaj obiskala puškarja Bo- rovnika v Borovljah. Borovnikovi sinovi so se po »nesre čnem plebiscitu« nastanili v Zagrebu in postali uspešni trgovci. Eden od sinov, Tone, je postavil štirinadstropno hišo na Pantov čaku. Ko je Tone Borovnik izvedel za usodo Pahernikovh, je prišel na obisk in jih povabil, da se preselijo v njegovo hišo. Postal je dolgoletni družinski prijatelj in Pahernik je z žalostjo sporo čil, da je pred nekaj leti umrl. Aprila 1945 je družina doživela veliko tragedijo, saj so ustaši v Jasenovcu ubili sina Vojka zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto. Potrta zakonca sta se junija 1945 vrnila v Vuhred, na izpraznjeno posestvo, kjer sta morala za četi po- polnoma na novo. Nato omenja h čer Vido, ki se je leta 1940 poro čila z Bojanom Ribnikarjem, 25 takratnim urednikom časnika Ve černik iz Maribora. Po konfi naciji v Italiji sta po koncu vojne odšla v Ameriko. Pove, da je h čerka nameš čena kot tajnica pri nizozem- ski letalski družbi KLM v San Franciscu, mož pa je družabnik potovalne pisarne. Zanimivo pri čevanje o povojnih letih vsebuje nadaljevanje Pahernikovega pisma, kjer izvemo, da jim je agrarna reforma leta 1946 odvzela vsa posestva, razen polja pri cerkvi in nekaj gozda: 26 22 Milan Mravlje (1893–1978) je zanimiva oseba; v dobrih desetih letih je kandidiral kar na petih volitvah, in to za razli čne stranke. Balkovec, Kandidati na volitvah, str. 403. Zato ni čudno, da ga Balkovec omenja tudi v članku Zaradi prepri čanja ali koristi?, str. 33–34. Mravlje je prvi č poskušal leta 1920 na komunisti čni listi. Na kasnejših volitvah je kandidiral v liberalnem in kme č- kem taboru. Leta 1925 je bil kandidat kmetijcev, v tridesetih pa je bil leta 1931 na Živkovi ćevi listi in leta 1935 na Jevti ćevi listi izvoljen za poslanca. Na zadnjih volitvah je kandidiral kot kandidat Jugoslovanske nacionalne stranke. Glej tudi Filipi č, Mravlje, Milan, str. 233. 23 Peter Mravljak, veleposestnik iz Vuhreda, je bil brat Franca Mravljaka. 24 Mravljakovi iz Vuhreda so bili prav tako trgovci z lesom kot Pahernikovi in velepo- sestniki, Miloš Oset pa je bil z Mute ter znani mariborski veletrgovec in Maistrov borec. 25 Bojan Ribnikar (1914–1989) je bil sin politika in gospodarstvenika Adolfa Ribnikarja (1880–1946). Ta je skupaj s Kramerjem in Žerjavom vodil narodno radikalno dijaštvo. Februarja 1909 so se priklju čili Narodni napredni stranki (NNS) in prevzeli njihov program (Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 74). 26 Franju Paherniku je bilo odvzeto ve č kot 552 hektarjev gozda na severnem pobo čju Pohorja med Vuhredom in vrhom V elika Kopa. Ko so bili gozdovi leta 1992 vrnjeni potomcem, je h či Vida Ribnikar leta 2005 ustanovila Pahernikovo ustanovo. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 161 »Našli so se ljudje, ki niso pomenili poprej ni česar in zopet danes ne, ki so hoteli iti preko zakona in še požreti puš čenih zemljiš č ter delati še druge neprilike. V teh za naju hudih časih si me opisal Žavcerju 27 in res je uspela moja žena takrat pri neki intervenciji pri njemu. Ko je čitala o tem v Tvojem pismu, je rekla, imaš res iskrenega prijatelja iz mladih dni, ki Ti je prisko čil v stiski.« Tudi v katalogu Koroškega pokrajinskega muzeja je zapisano, da so po vojni lokalni prebivalci »pozabili« na zasluge Pahernikovih za razvoj Vuhreda in jim kratili še tiste osnovne pravice, ki so jim po razlastitvi še ostale. Vse, kar so jim potem vrnili, so si izborili na republiških institucijah. 28 Pahernik nato opisuje gradnjo elektrarne Vuhred na Janževem Vrhu, leta 1952, posledica česar je bila, da jima je voda iz Drave zalila kleti. Dve leti sta zakonca Pahernik še »stanovala nad vodo«, pridelke pa sta shranjevala pri Sgermovih. Po dolgotrajnih pogajanjih jim je elektrarna le izpla čala neko odškodnino, s katero sta v Mariboru pod Kalvarijo postavila hišo, in septembra 1958 za vedno zapustila Vuhred. Obžaluje, da se njihove vrste po časi red čijo, in omenja, da ni ve č Ivana Pre- korška in Riharda Pestevška ter drugih »soletnikov« in politi čnih somišljenikov Gregorja Žerjava, Alberta Kramerja, Lovra Petovarja. Pravi, da je ponosen, ker se njihov »trumvirat« še dobro drži, med njimi pa posebej izstopa Franc Mravljak. »Odšel je Prekoršek, pred tednom Pestevšek, 29 naši drugi soletniki Žerjav, Kramer, Lovro Petovar pa že davno prej, naš tiumvirat pa še stoji liki(!) staremu hrastu, posebno se odlikuje naš Francl. V Ve čeru od 26. 11. je napisal Fran Roš članek »proti cesarski Avstriji«, kjer simpati čno omenja tvojo osebo.« 30 V nadaljevanju članka bodo predstavljene še tri osebe iz ožjega kroga prijate- ljev, sošolcev in politi čnih somišljenikov, ki jih omenja Pahernik v svojem pismu: Ivan Prekoršek, Franc Mravljak in Lovro Petovar, ki se je skupini štirih (Pahernik, Prekoršek, Mravljak in Štibler) pridružil nekoliko pozneje. 27 Pavle Žaucer (partizansko ime Matjaž), slovenski agronom in politi čni delavec, med drugim je bil direktor Kmetijskega inštituta Slovenije med letoma 1954 in 1958, to je v času, ko je Štibler pri njem uspešno posredoval v prid Pahernikovih, da so jim spet pripadle vsaj osnovne pravice. 28 Verdinek, Skromnost, prijaznost in dobrota, str. 89. 29 Nova doba piše 18. decembra 1933 na prvi strani, da obhaja petdesetletnico Rihard Pestevšek, sreski šolski nadzornik in rezervni kapetan. Rodil se je 18. decembra 1883 v Slivnici pri Mariboru kot sin tamkajšnjega nadu čitelja Karola Pestevška. Ima brata Karola Pestevška, ki je namestnik šefa državne policije v Ljubljani, in dva sinova z ženo Leopoldino, roj. Presinger: Žarka, študenta medicine v Zagrebu, in Marijana, u čenca nižje gimnazije v Celju. 30 Ivan Prekoršek je umrl februarja 1968, dr. Gregor Žerjav leta 1929, dr. Albert Kramer 1943 in Lovro Petovar pa leta 1957. Ob tem naj dodamo, da je bil Pahernik Štiblerjev in Mravl- jakov sošolec le v nižji realki v Mariboru, potem je gimnazijo dokon čal v Gradcu in nato študiral na Dunaju. Štiblerju in Mravljaku se je v gimnaziji priklju čil še Ivan Prekoršek, ki je prišel s celjske šole. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 162 Slika 3: Skupina sošolcev mariborske gimnazije na proslavi 45. obletnice mature pri Marku Sagaju, župniku v Št. Pavlu pri Preboldu, avgust 1948. Z leve proti desni: Karl Pestevšek, šolski inšpektor , Miloš Štibler, zadružnik, Ivan Prekoršek, upravitelj celjske bolnišnice, ter Franc Mra- vljak, profesor in ravnatelj celjske gimnazije. Vse te osebe omenja Pahernik v pismu Štiblerju. Pahernika ni na fotografi ji, ker je maturiral na višji gimnaziji v Gradcu, bili so sošolci le v nižji. Nato sledijo sošolci: Marko Sagaj, šentpavelski župnik, prof. Skok, ki je bil povabljen kot gost, Karl Tribnik, profesor na mariborski državni klasi čni gimnaziji in Maistrov borec. Zadnji je dr. Hinko Schreiner, slovenjgraški odvetnik, v virih znan kot ste čajni upravitelj gradu Pukštajn in odvetnik v sporu z Narodnim muzejem glede zbirke orožja pukštajnskega lastnika barona Kometerja. 31 Fotografi ja je iz družinskega albuma Kamile V ol čanšek, vnukinje Miloša Štiblerja. Ivan Prekoršek (Prekorje pri V ojniku, 9. 8. 1883–Celje, 6. 2. 1968) Ivan Prekoršek s Prekorja pri V ojniku je obiskoval nižjo slovensko gimnazijo v Celju, maturiral pa je na mariborski višji gimnaziji leta 1903, v istem razredu kot Miloš Štibler in Franc Mravljak. Že kot gimnazijec je objavljal v celjski Domovini, Narodnem listu in Narodnem dnevniku. Miloš Štibler ga v svojih spominih, 14. oktobra 1956, omenja kot enega od najboljših prijateljev: »Najboljši prijatelji v mojem razredu smo bili Fludernik, potem Ivan Prekor- šek, Mravljak Franc in jaz, ker smo vsi bili narodno zelo vneti. Fludernik se je tudi sam preimenoval iz Ignacija v Ognjeslava, 32 jaz pa iz Mihaela v Miloša. Takšni smo bili v vsem, ko smo zapuš čali mariborsko gimnazijo.« Ob koncu 19. stoletja se slovenski visokošolci še niso delili po svetonazorskem in politi čnem prepri čanju. V Gradcu so, denimo, bili vsi v akademskem društvu Triglav. Ko je Prekoršek prišel na graško univerzo študirat zgodovino in zemljepis, je bil že politi čno izoblikovan. Pripadal je narodno zavedni generaciji, ki je bila pri ča narodnostnim bojem na Štajerskem; v tem smislu je za čel delovati tudi v Gradcu. Bil je med ustanovitelji Tabora, novega akademskega društva, okrog katerega so se 31 Lazar, Baron Hans Kometer, str. 301, 309, 310. 32 Ognjeslav Fludernik, študent jezikov v Pragi, je bil izvoljen za knjižni čarja na ob čem zboru akademskega društva Adria. V: Edinost, 13. maj 1906, str. 6. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 163 zbirali narodno radikalni študentje, leta 1905 je bil njegov predsednik. 33 Septembra istega leta so pod taktirko dveh novih diplomantov, Gregorja Žerjava in Adolfa Ribnikarja, 34 pripravili prvi shod narodno radikalnega dijaštva v Trstu. Novembra je bil imenovan izvršni odbor (eksekutiva) narodno radikalnega dijaštva, v katerega je bil Prekoršek izvoljen skupaj z A. Kramerjem, J. Breznikom in F. Mravljakom. 35 Študij je nadaljeval v Pragi, kjer je prav tako sodeloval v ustanavljanju narodno radikalnega akademskega društva Adria in bil izvoljen za odbornika. Od leta 1906 je deloval v Narodni stranki za Štajersko (NSŠ), ki jo je vodil Vekoslav Kukovec, in bil član njenega glavnega odbora. 36 Po študiju se je vrnil v Celje in se sre čal z gimnazijskim sošolcem in prija- teljem Milošem Štiblerjem, ki je leta 1906 prišel v Celje kot zadružni referent in tajnik Zadružne zveze. Še iz gimnazijskih časov ju je družila ljubezen do gledališ ča, kjer sta nastopala v dijaških amaterskih skupinah. Takoj sta pristopila k Pevskemu društvu, ki je imelo pod okriljem tudi dramsko sekcijo. Leta 1910 se je Dramati čni oddelek Celjskega pevskega društva osamosvojil v Dramati čno društvo, kar je bila zasluga treh gledaliških navdušencev, Miloša Štiblerja, Ivana Prekorška in Rafka Salmi ča. Postavili so nove izto čnice za delovanje, denimo, stalni igralski ansambel in režiserja ter druga čen, bolj zahteven gledališki repertoar. Prekoršek je k sodelovanju pritegnil tudi mlade, ki niso bili ve č zadovoljni zgolj s starim repertoarjem, ampak so zahtevali modernejše uprizoritve. To so bili za četki poklicnega gledališ ča v Celju, ki je bilo ustanovljeno po koncu prve svetovne vojne. Slika 4: Ivan Prekoršek. Vir: Wikimedia Commons: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ivan_Prekor%C5%A1ek.jpg 33 Baš, Ivan Prekoršek. Slovenski biografski leksikon: https://www.slovenska-biografi ja. si/oseba/sbi458247/. 34 Škoro Babi ć, Spomini Josipa Breznika, str. 71. 35 Isti, str. 112. 36 Glavni odbor narodne stranke, Narodni list, 7. november 1907, str. 3. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 164 Ivan Prekoršek je še pred prvo svetovno vojno deloval v še enem celjskem društvu, ki je krepilo slovensko narodno zavest; to je bila Čitalnica. Bil je njen tajnik od leta 1911, ob njeni 60-letnici pa je za Novo dobo napisal sestavek v petih nadaljevanjih. 37 T. i. afera Prekoršek je povzro čila eno izmed najhujših kriz družbe in bi skoraj povzro čila razcep na staroliberalni in narodno radikalni del. 38 Sprožile so jo povsem iste osebe iz vrst narodno radikalnega dijaštva, ki so dve leti pred tem povzro čile spor v Narodni napredni stranki NNS in stranko razdelile na t. i. mladine in starine. Na podlagi zbranih virov in opisov dogodkov je mogo če ugotoviti, da je v obeh primerih prišlo do poskusa mlajše generacije 39 (»mladinov« ali mladoliberalcev), da prevzamejo vodstvo. V obeh primerih sta to bila člana štajerske podružnice DCM Miloš Štibler in Ivan Prekoršek, ki sta po vsej verjetnosti bila »glasnogovornika« prodornega in hitro se vzpenjajo čega politika mlade generacije, Gregorja Žerjava. Ta je v t. i. »Bistriškem udaru« odigral glavno vlogo, ko so pripadniki narodno radikalnega gibanja na letni skupš čini DCM, 6. avgusta 1907, dosegli, da je v vodstvu do tedaj slogaško vodene DCM dokon čno prevladala liberalna stran. 40 Ob tem spopadu med DCM in mladoliberalci s Prekorškom na čelu kaže opozoriti, da je bil vseskozi prisoten namen ohraniti in utrditi Celje kot središ če spodnještajerske liberalne politike, ki naj bi vklju čevala tudi pokrajinsko vodstvo te pomembne narodnoobrambne organizacije. Leta 1908 sta Prekoršek in Štibler nastopila kot družbena potovalna u čitelja DCM za Štajersko. 41 Mlada generacija se je po časi vzpenjala; leta 1911/12 je bil Prekoršek v predsedniškem odboru društva, Štibler pa je bil tajnik družbe in nato član nadzornega odbora. 42 Glede na poznejše tesno sodelovanje med Prekorškom in dr. Jurom Hrašov- cem, ki je potekalo na lokalni ravni, je treba na kratko osvetliti, kaj se je zgodilo po liberalnem prevzemu DCM. Dr. Juro Hrašovec je bil politik, ki ga je oblikovalo slogaštvo v DCM, zato se z novonastalo situacijo ni mogel sprijazniti. Istega leta je s somišljeniki ustanovil Narodni svet za spodnjo Štajersko kot nekakšen nadstran- karski forum. 43 Stališ če tega foruma je bilo, da je treba pridobiti potovalne u čitelje, ki bi pripravljali narodne katastre in s predavanji krepili slovensko narodno zavest. Kljub temu potovalnih u čiteljev ni nastavljal Narodni svet, to pristojnost je imela DCM, s katero so kljub razkolu še vedno zgledno sodelovali. Tako je Ivan Prekor- šek postal potovalni u čitelj; od tod izvirata njegovo znanstvo z dr. J. Hrašovcem ter njuno poznejše sodelovanje v celjskem mestnem svetu. 37 Prekoršek, Prispevki k zgodovini društvenega, 5. maj 1921, str. 1, 2. Nato sledijo na- daljevanja v 54., 55., 56. in 57. številki. 38 Vovko, Mal položi dar …, str. 92. 39 Mladini so bili še Gregor Žerjav, Josip Breznik, Adolf Ribnikar, Albert Kramer in dr. Starini pa so bili Ivan Tav čar, Karel Triller, Alojzij Kokalj in dr. 40 Perovšek, Idejni in politi čni, str. 318. 41 Narodni list omenja absolviranega fi lozofa Prekorška kot potovalnega u čitelja (Narodni list, 19. november 1908, str. 2), Miloša Štiblerja pa kot zadružnega potovalnega u čitelja (Narodni list, 12. november 1908, str. 2). 42 V ovko, Podružnice Družbe sv. Cirila, str. 360. 43 Goropevšek, Ivan Prekoršek – potovalni u čitelj, str. 422. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 165 Kmalu po tem, ko je nastopil mesto potujo čega u čitelja, je Prekoršek za čel opozarjati na nepravilnosti in predlagati izboljšave. Med drugim je predlagal decen- tralizacijo DCM in ustanavljanje pokrajinsko organizirane zveze družb s sedežem v Celju, kar vodstvu ni bilo vše č. Zato so člani vodstva DCM, ki so se sestali 20. marca 1912, zavrnili vse zahteve Celjanov. Ker so ugotovili, da je bil Prekoršek, skupaj z drugimi narodnimi radikali, pobudnik ideje o delitvi letnih skupš čin DCM na javni in tajni del, so se v vodstvu DCM hoteli znebiti »mote čega elementa« tako, da so »ugotovili«, da je mesto potovalnega u čitelja DCM na Štajerskem predrago. Zaradi tega sta se sprla Miloš Štibler kot član nadzornega odbora DCM 44 in tajnik družbe Janko Šlebinger. Dokon čni razhod med vodstvom DCM in Milošem Šti- blerjem, ki je gore če zagovarjal Prekorškovo zamisel decentralizacije družbe, se je zgodil le en mesec pozneje. Nato je sledil še obra čun s Prekorškom, ki je s prvim junijem 1912 izgubil mesto potovalnega u čitelja DCM. Zaradi tega so v Mariboru celo priredili protestni shod v podporo odpuš čenemu u čitelju. A Prekoršek je bil sposoben in delaven in je že takoj po izgubi mesta potovalnega u čitelja v DCM nastopil kot upravitelj pivovarne v Žalcu, kjer je služboval – z izjemo leta 1915, ko je bil v vojaški službi –, vse do leta 1918. Družbe (DCM) pa ni zapustil. Ostal je njen član in tako je bil med letoma 1913 in 1914 društveni predsednik v Žalcu. 45 Prva svetovna vojna je prijatelja lo čila, Štibler je odšel v Maribor, po koncu vojne pa na Dunaj in v Beograd. Prekoršek je ostal v Celju – z izjemo tistega leta, ko je bil vojak –, kjer je bil od leta 1918 upravitelj celjske bolnišnice, deloval pa je tudi v nadzornih in upravnih odborih Mestne hranilnice, Zvezne tiskarne itn. Uspešno je deloval tudi na lokalni ravni s sošolcem Francem Mravljakom: spomladi 1921 je bil na Demokratski listi (JDS) izvoljen v novi celjski občinski svet, 46 prav tako še leta 1924 47 in 1927. 48 Ves čas županovanja prvega slovenskega župana v Celju dr. J. Hrašovca je z njim tesno sodeloval. Toda delovanje na lokalni ravni je bilo o čitno premalo za agilnega, izkušenega in tesnega Žerjavovega somišljenika in sodelavca še iz časov narodno naprednega dijaškega kroga in delovanja v Družbi sv. Cirila in Metoda. Po koncu prve svetovne vojne se je liberalni tabor v Celju utrdil, vodil ga je Vekoslav Kukovec. Ko prebiramo časopisje tistega časa, dobimo vtis, da je bil Ivan Prekoršek eden izmed vodilnih politikov in ideolog liberalnega tabora na Celjskem. Bil je neutruden borec za enakopravnost slovenskega jezika, borec za slovensko gimnazijo v Celju. Sodeloval je v vseh narodnoobrambnih (DCM) in kulturnih organizacijah ( Čitalnica in Dramati čno društvo), ki so širile narodno zavest in se bojevale za javno rabo slovenskega jezika. Z drugimi vodilnimi politiki je organiziral strankarske shode JDS v letih 1918, 1919, kjer je bil glavni govornik, organiziral je strankine podružnice na podeželju in v manjših krajih. Bil je tudi namestnik predsednika JDS ter predsednik izvršnega odbora JDS za celjski okraj. 49 44 Isti, str. 93. 45 Vovko, Odborniki in članstvo podružnic, str. 323. 46 Nova doba, 28. april 1921, str. 2. 47 Nova doba, 23. september 1924, str. 1. 48 Nova doba, 21. junij 1927, str. 1. 49 Iz jugoslovanske demokratske stranke, Nova doba, 5. april 1919, str. 5. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 166 Glede na to je popolnoma razumljivo, da se je po ustanovitvi Kraljevine SHS za čel udejstvovati tudi na vsedržavni ravni. V olitve v ustavodajno skupš čino (konstituanto) Kraljevine SHS, 28. novembra 1920, so bile izvedene na podlagi zakona, ki ga je sprejelo Za časno narodno predstavništvo septembra 1920. Ivan Prekoršek je kandidiral kot tretji na Kukov čevi listi Demokratske stranke 50 za ma- riborsko-celjsko-koroško in prekmursko volilno okrožje, a takrat ni bil izvoljen. 51 Narodna skupščina Kraljevine SHS iz leta 1920 ni dokon čala štiriletnega mandata. Že spomladi, 18. marca 1923, so bile nove volitve, ki so bile usklajene z novim zakonom, sprejetim septembra 1920. Predvideval je zmanjšano število poslancev. 52 Tako na Kukov čevi kandidatni listi JDS ni Prekorška in pridružene napredne kme čko-obrtne zveze za mariborsko-celjsko volilno okrožje. Zadnje demokrati čne volitve v narodno skupš čino so bile 11. septembra 1927. Januarja 1929 je kralj Aleksander razpustil skupš čino in uvedel diktaturo. Liberalni tabor pa je v tem času (prva polovica tridesetih) doživel svoj vrh ali »zvezdna leta«, kot temu pravi Perovšek. 53 Na volitvah v Narodno skupš čino Kraljevine Jugoslavije, 8. novembra 1931, dosežejo absolutno ve čino. V Tedenskih slikah, prilogi liberalnega časopisa Domovina, so 12. novembra 1931 na naslovnici objavili izide volitev. Pod naslovom Sijajna zmaga narodnega edinstva so bile objavljene fotografi je nosilca liste P . Živkovi ća in treh Slovencev, A. Kramerja, I. Mohori ča in I. Puclja, ki so zasedli ministrske položaje, na drugi strani pa so bile objavljene fotografi je narodnih poslancev Dravske banovine. Med »naj- boljšimi možmi, ki jih je izbral naš narod«, zasledimo kar tri novoizvoljene poslance iz prijateljske naveze Pahernik-Petovar-Prekoršek-Mravljak-Štibler, in sicer Ivana Prekorška, ki je bil takrat upravitelj celjske bolnišnice, Lovra Petovarja, posestnika v Ivanjkovcih, srez Ptuj, in Franja Pahernika, posestnika iz Vuhreda, srez Prevalje. 54 Zdi se, da je bil Prekoršek eden izmed dejavnejših in bolj opaženih poslancev Dravske banovine v narodni skupš čini; njegovi govori so bili »simpati čno sprejeti«. Januarja 1932 je imel kralj v narodni skupš čini govor, v katerem je podal temelj- ne usmeritve narodne in državne politike, utemeljene z njegovo ustavo; šlo je za samoupravno ureditev v ob činah in banovinah. 55 Narodni poslanci so po tem dva dneva razpravljali o monarhovem govoru. To je bila t. i. adresna debata, ki se je je udeležil tudi Prekoršek; njegov govor pa je Jutro objavilo v celoti. 56 Prisotne je nagovoril v slovenš čini »v slovenskem govoru«. Če odmislimo njegovo dobrikanje in plehko hvalnico »tiso čletnim sanjam in stoletnim naporom najboljših slovenskih sinov, ki so našli svoj cilj v svobodni Jugoslaviji«, je mogo če re či, da je njegov 50 Demokratska stranka je pravzaprav JDS, kjer so se junija 1918 združile Narodna napredna stranka za Štajersko (NNŠ) in kranjski liberalci NNS. Aprila 1919 se je JDS združila z liberalnimi strankami iz drugih krajev Jugoslavije v Demokratsko skupnost, ki se je pozneje preimenovala v Demokratsko stranko. Glej: Perovšek, Organizacijsko-politi čna slika, str. 313–346. 51 Nova doba, 27. november 1920. 52 Balkovec, Druge volitve v skupš čino, str. 286. 53 Glej: Perovšek, Organizacijsko-politi čna, str. 313–346. 54 Tedenske slike, priloga Domovini, 12. november 1931, str. 1–2. 55 Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine, str. 117. 56 Manifestacija sloge in odlo čne volje. Jutro, 27. januar 1932, str. 1. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 167 nagovor realen, saj omenja pere če družbene probleme, kot so slabo gospodarsko stanje, brezposelnost, nezmožnost slovenskih kmetov, da bi odpla čevali posojila, ker so obresti previsoke, bedo, v kateri živijo invalidi in upokojenci itn. Posebno pozornost pritegne njegovo razmišljanje o bodo či ureditvi države, ki zadeva de- centralizacijo, torej model ureditve, ki ga je zagovarjal vse od mladih let, ne glede na to, ali je šlo za model ureditve neke družbe, kot je DCM, ali za državno raven: »Poenostaviti je treba upravni aparat ter pospešiti decentralizacijo unitarne države. Na nižje upravne edinice naj se prenesejo vsi posli, ki se morejo tam reševati skladneje z interesi življenja.« Natanko enak predlog je namre č Prekoršek podal že dve desetletji pred tem, na enem od zborovanj Družbe sv. Cirila in Metoda, ko je z zahtevo po decentra- lizaciji DCM in ustanavljanju pokrajinskih podružnic sprožil »afero Prekoršek«. Ob sprejetju državnega prora čuna za leto 1934/35 je imel govor – poslušali so ga »z najve čjo pozornostjo« –, saj se je dotaknil gospodarskih, socialnih, prosvetnih in upravnih problemov. Dotaknil se je tudi slovenskega obmejnega šolstva, češ da je zelo zanemarjeno, ter manjšinskega šolstva oz. nemške manjšine, ki bi morala biti lojalna, da »se naša deca ne bi raznarodovala«. Pohvalil je izvedbo komasacije občin, ki naj bi za »nas v Dravski banovini pomenila zgodovinsko dejanje v našem notranjem upravnem življenju«. 57 Predvsem je bil zadovoljen, ker je komasacija omo- gočila, da so upravne enote postale sposobne za življenje. O sprejemanju prora čuna pa je vnovi č povedal, da bi decentralizacija uprave pomenila ve čjo preglednost in manjše stroške, kar naj bi bilo v času gospodarske krize zelo pomembno. Če bi bila izvedena »smotrna« decentralizacija, bi se lahko prihranila ena tretjina izdatkov, ki jih je tedaj porabila centralna birokracija. Ob tem je poudaril, da bi se moral odnos med centralno in lokalno upravo urediti tako, da ne bi bili ogroženi vsedržavni interesi. Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija (JRKD) se je julija 1933 pre- imenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS). Na ustanovnem kongresu so izvolili novo strankino vodstvo. Ivan Prekoršek in Lovro Petovar sta postala člana širšega glavnega odbora stranke, od leta 1936 pa je bil Prekoršek v njenem ožjem vodstvu. 58 Leta 1935 je kandidiral na listi B. Jevti ća in bil edini od trojice prijateljev drugi č izvoljen za narodnega poslanca. V Novi dobi so mu posvetili celo prvo stran, kjer je navedel svoje predvolilne obljube, urednik pa je objavil daljši sestavek o »veli častnem shodu g. Ivana Prekorška v Celju«. 59 Leta 1938 je kandidiral tudi na volitvah v Narodno skupš čino Kraljevine Jugoslavije, in sicer na Ma čkovi listi, a je v svojem okraju dosegel šele tretje mesto, in ni bil izvoljen. V svoji dolgi karieri je imel mnogo funkcij tako na lokalni kot tudi na deželni, banovinski in vsedržavni ravni. Med drugim je dvakrat kandidiral za narodnega poslanca, a ni bil izvoljen (na Kukov čevi listi 1920 za NS Kraljevine SHS in leta 1938 na Ma čkovi listi za NS Kraljevine Jugoslavije), dvakrat ni kandidiral (leta 1923 in leta 1927), dvakrat je kandidiral in bil izvoljen za narodnega poslanca Kraljevine Jugoslavije (leta 1931 na Živkovi ćevi listi in leta 1935 na Jevti ćevi listi). 57 Jutro, 28. februar 1934, str. 1, 2. 58 Perovšek, Organizacijsko-politi čna slika, str. 73. 59 Nova doba, Celje, 3. maj 1935. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 168 Ivan Prekoršek je bil poro čen z Bogdano, r. Žižek, h čerko znanega narodnjaka in okrajnega zdravnika v V ojniku in V elenju dr. Antona Žižka. Imela sta tri otroke: Alenko, Tugomera in Branka. 60 Ko ni bil ve č izvoljen za poslanca, se je vrnil v Celje. Nad Evropo so se zbirali zloveš či oblaki vojne in v Ivanu Prekoršku so se zganili vsi narodnoobrambni me- hanizmi izpred prve svetovne vojne. Takoj se je vklju čil v protinacisti čno dejavnost. Skupaj s sinom Tugomerom sta pripadala skupini (brata Kalan, bratje Omersa, Orožnovi itd.), ki se je povezala s krogi okoli angleškega konzulata v Zagrebu in za čela sodelovati s SOE. 61 Njihovo delovanje ni ostalo neopaženo, saj so v Celju delovale skupine kulturbunda, ki so poro čale gestapu in RSHA 62 ter SD. 63 Prav na seznamu te organizacije sta se znašla tudi o če in sin Prekoršek. 64 Vsa družina je bila potem izgnana v Srbijo, v Ćuprijo. Leta 1942 je gestapo v Srbiji razpisal tiralico za sinom Tugomerom, ki je odšel na Ravno goro in postal kurir Draže Mihailovi ća za Slovenijo. Ob koncu vojne je bil pri vojaški misiji jugoslovanske kraljeve vojske v Bariju, v Italiji. Tam je ostal do njene razpustitve, konec vojne pa je do čakal kot letalski podporo čnik v britanski vojski. 65 Po vojni se je o če, Ivan Prekoršek, vrnil v Celje, kjer ga je budno spremljala nova povojna oblast. Dobil je delo tajnika celjske Obrtne zbornice – menda zato, da ne bi bilo negodovanje nad novo oblastjo v mestu še ve čje. 66 Po poro čilih Udbe se celjski liberalci po vojni niso ve č organizirano sestajali. So pa bila še vedno gostilniška omizja, kjer so v družabnih pogovorih izrekli tudi kaj takega, kar so vestni agentje Udbe takoj prenesli naprej. Tako je za enim omizjem Prekoršek izjavil, da bi lahko premagal Franca Leskoška - Luko na volitvah za poslanca v zvezni skupš čini. Baje je celo kandidiral, a je potem odstopil, ker je uvidel, da ne bi mogel kot poslanec ni česar narediti. Tako so v Udbi ugotovili, da je v Celju »reakcija« še vedno mo čna. 67 Žal v Štiblerjevih dnevniških beležkah ni nobenih pri čevanj o pogovorih za »družabnimi omizji«, kadar je skupina maturantov mariborske gimnazije obhajala obletnice mature. Franc Mravljak (Sveti Anton na Pohorju, 2. 12. 1882–Celje, 26. 3. 1970) Franc Mravljak izvira iz Sv. Antona na Pohorju. Mravljakovi so bili tako kot Pahernikovi veleposestniki; usodi obeh družin sta tesno prepleteni. O če, prav tako Franc, je bil župan, 68 Frančev starejši brat Peter je ostal na posestvu in ga upravljal, 60 Nova doba, 18. marec 1922, str. 5. 61 SOE – Special Operations Executive oz. Uprava za posebne operacije. 62 RSHA – Reichssicherheitshauptampt oz. Glavna uprava varnosti tretjega rajha. 63 SD – Sicherheitsdienst oz. V arnostna in obveš čevalna služba nemške nacisti čne stranke. 64 Vodušek Stari č, Slovenski špijoni, str. 210. 65 Isti, str. 316. 66 Isti, str. 400. 67 Isti. 68 Tabor (Narodni list), 27. september 1923. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 169 ve čkrat je tudi kandidiral na razli čnih volitvah, od leta 1930 do 1935 je bil celo banski svetnik. 69 O Petru Mravljaku, Fran čevem bratu in Franju Paherniku je leta 2003 pri čala Nada Kav či č, in to v vlogi informatorke diplomanta FDV . Njeno mnenje se nekoliko razlikuje od Štiblerjevega mnenja o F. Paherniku. 70 »V Vuhredu sta bla dva vlka veleposestnika. Mela sta posestva z najemniki. To sta bla Mravljak Peter in Pahernik Franc. Tem so kmeti dajali iz svojih žag predelan les, veleposestnika pa sta pobirala maržo za odvod lesa dalje po Dravi. Bila sta bogata in skopuška. Bila sta gajcig«. O Francu obstaja najmanj virov, samo na podlagi številnih notic iz Nove dobe je bilo mogo če sestaviti nekakšen pregled njegovega delovanja za Celje v prelomnih časih, ko je iz nemških prešlo v slovenske roke. Bil je tesen sodelavec prijatelja in gimnazijskega sošolca Ivana Prekorška in tasta Jura Hrašovca. Tako kot vsi iz prijateljske naveze je bil tudi on dejaven v narodnoobrambni Družbi sv. Cirila in Metoda. Kot študent fi lozofi je 71 je bil med letoma 1905 in 1907 blagajnik podružnice DCM v Vuhredu, v radeljskem okraju (takrat marenberški okraj). 72 Tako kot Štibler, Pahernik in Prekoršek je bil tudi Mravljak član narodno radikalnega dijaštva; s Prekorškom sta bila leta 1906 izvoljena v izvršni odbor tega društva. 73 Slika 5: Franc Mravljak kot avstro-ogrski vojak. Iz družinskega albuma njegovega vnuka Marka Menašeja. 69 Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine, str. 48, 324. 70 Kos Durjava, Socialno življenje na Pohorju, str. 10. 71 Mravljak je na fi lozofski fakulteti študiral klasi čne jezike, a tedaj je bilo v navadi, da je bil vsak, ki je obiskoval katerokoli smer, »študent fi lozofi je«. Dejstvo, da je bil profesor latinš čine in grščine, mi je v e-pošti potrdil dr. Andrej Rosina, ki je hodil k njemu na ure latinš čine, in tudi njegov vnuk Mark Menaše. 72 Vovko, Odborniki in članstvo podružnic, str. 319. 73 Škoro Babi ć, Spomini Josipa Breznika, str. 107. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 170 O tem, da je študiral na Dunaju, je mogo če sklepati le posredno. Ko so leta 1905 izbirali izvršni odbor narodno radikalnega dijaštva, je vsako akademsko društvo, ki je bilo član gibanja, delegiralo dva člana. Akademsko društvo slovenskih študentov na Dunaju (Slovenija) je delegiralo Franca Mravljaka in Josipa Breznika. 74 Mravljak je bil tudi med glavnimi govorniki na shodu slovenskih visokošolcev na Dunaju, 27. junija 1907. 75 Leta 1910 se je zaposlil na, tedaj nemški, celjski državni realni gimnaziji. Takrat sta v Celju že bila Mravljakova najboljša prijatelja in sošolca, Ivan Prekoršek in Miloš Štibler. Vsi trije so bili aktivni člani Narodne stranke za Štajersko (NSŠ) že ob njeni ustanovitvi. Tako kot Štibler in Prekoršek se je tudi Mravljak pridružil ljubiteljski gleda- liški skupini v Celju. Leta 1911 so trije prijatelji s skupino somišljenikov (denimo Rafael Salmi č) ustanovili samostojno Dramati čno društvo in Franc Mravljak je bil dolgoletni zaslužni predsednik tega društva; Ivan Prekoršek je bil takrat tajnik in arhivar. 76 Trije od petih prijateljev so tudi nastopili v gledaliških igrah, Miloš Štibler, Ivan Prekoršek in Franc Mravljak. V gimnazijskih in študentskih časih je z njimi nastopal tudi Fran Pahernik. Narodni list poroča, do so se, v sicer plitvi Blumentha- lovi burki Zlodejeve skale, igralsko izkazali – Ivan Prekoršek kot registrator Timpe, Miloš Štibler kot Erik pl. Kralj, Franc Mravljak kot Božidar in Marta Hrašovec kot Leonija. 77 Marta Hrašovec, h čerka deželnega poslanca v Gradcu dr. Jura Hrašovca se je štiri leta pozneje poro čila s Francem Mravljakom. Ta je prva leta po prihodu v Celje poleg službe opravljal še delo knjižni čarja v celjski Čitalnici in blagajnika Dijaške kuhinje. Poleg tega je dolga leta deloval v Dijaškem podpornem društvu, ki mu je v tridesetih letih pa vse do za četka druge svetovne vojne tudi predsednikoval. V za četku prve svetovne vojne je bil vpoklican v avstrijsko vojsko in bil ranjen na fronti v Galiciji. Zdravniki so mu rešili nogo, ki jo je poškodoval šrapnel, a je potem vse življenje šepal. 78 Ker ni bil ve č sposoben za vojsko, je bil premeš čen v Maribor, kjer je bil 1. aprila 1916 nameš čen v višjo vojaško realko kot pribo čnik/ adjutant poveljnika von Blaha, urejal je upravnopravne in administrativne zadeve. Ko je prvega novembra 1918 prevzel nadzor nad Mariborom Rudolf Maister, so se gojenci kadetnice nemške narodnosti temu uprli tako, da so hoteli razdejati nara- voslovni kabinet. 79 Profesorju Mravljaku (takrat s činom nadporo čnika) je skupaj z gojenci jugoslovanskih narodnosti uspelo to prepre čiti. Zato ga je general Maister v 74 Za Tabor, akademsko društvo slovenskih študentov v Gradcu, sta bila npr. delegirana Ivan Prekoršek in Albert Kramer. V: Škoro Babi ć, Spomini Josipa Breznika, str. 128. 75 Isti, str. 128. 76 Dramati čno društvo v Celju. Nova doba, 8. januar 1919, str. 2, 3. Sicer sta se Prekoršek in Mravljak menjavala na položaju predsednika in tajnika društva, saj je bil Mravljak tajnik in Prekoršek predsednik ob prevzemu doslej nemškega mestnega gledališ ča. V poslopju zgradbe je nato Dramati čno društvo uredilo pisarno in zaposlilo stalnega režiserja. V: Dramati čno društvo Celje, Nova doba, 22. februar 1919, str. 3. 77 Slovensko gledališ če v Celju: Narodni list, 23. november 1911, str. 4. 78 Po pripovedovanju njegovega vnuka Marka Menašeja. 79 Mravljaku, skupaj z dijaki, ni uspelo trajno rešiti dobro opremljenega laboratorija, notica iz Nove dobe namre č poro ča o ukinitvi vojaške realke v Mariboru in da se »krasna u čila, ki jih ima zavod, preparati in aparati ter fi zikalni in kemi čni laboratorij, namerava potem odposlati v Beograd za vseu čiliš če.« Mariborske novice: Nova doba, 28. september 1920, str. 2. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 171 Narodnem domu imenoval za svojega pribo čnika. Službo je nastopil 2. novembra 1918. Mravljak se je kot Maistrov pribo čnik odlikoval z »neutrudno delavnostjo« in mu je tudi svetoval pri sestavljanju prvega povelja ter pri mobilizacijskem pozivu. 80 Po odpustnici iz vojske, 15. februarja 1919, se je vrnil v Celje, nadaljeval delo v gimnaziji, med letoma 1919 in 1922 pa je bil prvi kurator muzejskih zbirk v Celju. 81 Takrat se je za čel tudi aktivno udejstvovati v Jugoslovanski demokratski stranki (JDS). Leta 1920 je kandidiral na listi V . Kukovca na volitvah v ustavodajno skupš čino, in sicer kot kandidat po 14. členu volilnega zakona. 82 Tudi leta 1923 ga zasledimo na kandidatni listi JDS za narodnega poslanca, kjer je namestnik Ivana Rebeka v volilnem okraju Celje, Vransko, Maribor levi breg in Št. Lenart. 83 Na shodih JDS je veliko nastopal in imel govore, strankarski list Nova doba ga velikokrat omenja, denimo tedaj, ko je bil marca 1923 sklican shod JDS v Celju, ki se je kon čal kot »sijajna manifestacija jugoslovanske demokratske stranke« in na katerem sta imela govor sreska kandidata Franc Mravljak in Ivan Rebek. Oba sta »naša znana in neumorna celjska javna delavca, ki so jima poslušalci sledili z živo pozornostjo in glasnim pritrjevanjem«. 84 Mravljak je kandidiral na prvih ob činskih volitvah v jugoslovanski državi aprila 1921, na listi JDS (ta je v Celju dobila ve čino) in bil izvoljen. 85 Izvoljen je bil tudi na naslednjih ob činskih volitvah 28. septembra 1924, 86 ko se je JDS povezala v Narodni blok z Narodno socialisti čno stranko in Narodno radikalno stranko. 87 Liberalci so si s prevzemom Mestne ob čine Celje zagotovili nadzor nad pomembnim regionalnim središ čem in so tudi v širšem okviru imeli dolo čen vpliv (Mravljakov tast J. Hrašovec, V . Kukovec, I. Prekoršek itd.). Ko so v Celju ustanovili podružnico Jugoslovanske matice, je bil Mravljak skupaj s Prekorškom med njenimi odborniki, prav tako je bil odbornik krajevne JDS. V za četku marca 1927 je F. Schaubach, veliki novoizvoljeni župan mariborske oblasti iz vrst SLS, odstavil celjskega župana dr. Jura Hrašovca iz vrst JDS/SDS in razpustil ob činski svet s pretvezo, da ni sposoben za delo. 88 Mestni svetniki so potek dogodka razložili bralcem Nove dobe in protestirali proti takšnemu ravnanju. V lo čenem oglasu so povabili somišljenike, naj se v čim ve čjem številu udeležijo protestnega shoda, ki sta ga pripravili Samostalna demokratska in Narodna socia- listi čna stranka. 89 Nove občinske volitve so bile razpisane za 19. junij 1927. Franc 80 Ude, Boj za Maribor, str. 91, 104. 81 Fugger Germadnik, Iz vojne v novo državo, str. 43. 82 Nova doba, 27. november 1920, str. 1. Poslanski mandati so se delili na kvalifi cirane in navadne. Za kvalifi cirane je bil zgolj pogoj, da je kandidat kon čal fakulteto ali višjo strokovno šolo v rangu fakultete. Glej ve č v: Balkovec, Vpliv volilne zakonodaje, str. 433–447. 83 Nova doba, 15. marec, 1923, str. 1. Zelo podrobno analizo o prvih ob činskih volitvah je povzel U. Herman v svojem magistrskem delu Oddelka za zgodovino FF Univerze v Mariboru (Herman, Liberalizem na Celjskem, 2016.) 84 Nova doba, 17. marec 1923, str. 2. 85 Nova doba, 28. april 1921 str. 2. Tudi v: Jutro, 27. april 1921, str. 1. 86 Nova doba, 23. september 1924, str. 1. 87 Perovšek, Politi čna podoba Celja, str. 466. 88 Isti, str. 469. 89 Nova doba, 12. marec 1927, str. 1, 2. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 172 Mravljak in Ivan Prekoršek sta bila že tretji č izvoljena, in sicer na listi Samostojne demokratske stranke (SDS), v katero se je preimenovala JDS. V tej je namre č prišlo do razkola med Lj. Davidovi ćem ter unitaristom in centralistom S. Pribi čevi ćem, zato je ta ustanovil SDS, ki se ji je nato priklju čil slovenski del JDS. Tokrat je na občinski ravni dobila ve čino klerikalna SLS. 90 Slabi dve leti pozneje, 6. januarja 1929, je kralj Aleksander razpustil parlament in uvedel diktaturo. S posebnim zakonom je razpustil tudi vse ob činske uprave. Zakon je sicer omogo čal, da veliki župani lahko sami imenujejo nove sestave občinskih svetov in župane, toda z dolo čilom, da sestava in pristojnosti ob činskih uprav ostanejo še nadalje iste. V eliki župan Schaubach je na podlagi tega zakonskega dolo čila izdal dekret, s katerim je imenoval župana in člane ob činskega sveta, ki so bili člani prejšnjega ob činskega sveta. 91 To nikakor ni ustrezalo opoziciji v mestnem svetu, ki je na zadnjih demokra- ti čnih volitvah leta 1927 izgubila ve čino. Zato so se nekateri (npr. Mravljak, dr. Kalan, Prekoršek, dr. Hrašovec itd.) oglasili v Novi dobi in se razpisali o nevzdržnih razmerah v celjskem ob činskem svetu. Med drugim so ve čini o čitali, da je Franca Mravljaka izklju čila iz odbora za vodenje fi nanc in da je prezrla dejstvo, da ima Mravljak na tem podro čju bogate izkušnje, saj je vodil ob činske fi nance, »odkar slovenski svèt obstaja«. 92 Naslednje, kar so o čitali ve čini, je, da so odstranili Mra- vljaka iz vodenja šolskega odbora, za kar je bil kot šolnik najbolje usposobljen, in ga nadomestili z Nemcem: »In tako se je zgodilo, da se v 11. letu po osvoboditvi pri ožji volitvi v ob čin- skem svetu celjskem, v katerem do prevrata Slovenci niti kot poslušalci niso smeli biti navzo či, bil izvoljen v mestni odbor ob čine celjski Nemec dr. Skoberne proti nacijonalnemu šolniku. V šolskem odboru na ta na čin sploh ni nikogar izmed članov prejšnje manjšine.« 93 Samo nekaj dni pozneje je ista skupina svetnikov pisala o neznosnih razmerah v občinskem svetu. Pritoževali so se, da se volitve svetnikov v posamezne odseke, komisije in odbore niso izvajale v skladu s pravilniki. Tako je bil na primer v Mestni šolski svet imenovan Nemec namesto dosedanjega narodnega šolnika. 94 Pritožili so se nad samovoljnostjo velikega župana, ki je, namesto da bi razpisal nove volitve po ukinitvi ob činskih svetov 6. januarja 1929, potrdil staro sestavo, v kateri so podpisani svetniki bili v opoziciji. Ve čina je odklanjala sodelovanje z njimi, zato so jim dodelili mesta v nepomembnih komisijah itd. S to javno objavo so sporo čili, da ne bodo sprejeli vodenja odborov, »odsekov« in komisij, v katere jih je volila ve čina, in da so bili sami preglasovani. Na koncu sporo čila se je podpisalo vseh 10 opozicijskih svetnikov, med njimi tudi Mravljak in Prekoršek. 95 90 Nova doba, 21. junij 1927, str. 1. 91 Perovšek, Politi čna podoba Celja, str. 471. 92 Nova doba, 28. marec 1929. 93 Isti. Mravljak je bil po pripovedovanju njegove vnukinje Mojce Anton či č tudi v ured- niškem odboru časnika celjskih liberalcev Nova doba. 94 Franca Mravljaka. 95 Nova doba, 5. april 1929, str. 1. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 173 Mravljak je bil tudi v tridesetih letih ob činski svetnik, enkrat referent Ob čin- skega odseka za gospodarstvo, 96 drugi č vodja Personalnega oddelka. 97 Od leta 1932 pa vse do za četka vojne 1941 je bil tudi ravnatelj celjske gimnazije. Ob ustanovitvi sreske organizacije JRKD (Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija) za srez Celje–Vransko je bil leta 1933 izvoljen za tajnika. 98 To so bila leta, ko je bil liberalni tabor na vrhuncu, čeprav je deloval v okviru edine dovoljene režimske stranke JRKD, ki se je preimenovala v JNS (Jugoslo- vanska nacionalna stranka). Trije Mravljakovi prijatelji so od leta 1931 narodni poslanci v Beogradu (Prekoršek, Petovar in Pahernik). Tudi na ob činskih volitvah Celje – okolica je dobil liberalni blok absolutno ve čino, »triumfalna zmaga jugo- slovenske nacionalne misli«. 99 Proslave »nacionalne zmage«, ki je sledila naslednji dan po volitvah, se je udeležil tudi narodni poslanec Ivan Prekoršek; do čakali so ga z »navdušenimi vzkliki«. 100 Ob volitvah v Narodno skupš čino Kraljevine Jugoslavije leta 1935 je 21 članov celjskega mestnega sveta, med njimi je podpisan tudi Franc Mravljak, objavilo vabilo volivcem celjskega sreza, naj glasujejo za dosedanjega narodnega poslanca Ivana Prekorška. 101 Če ga primerjamo z njegovimi prijatelji in sošolci, opazimo, da je Mravljak najmanjkrat kandidiral na vsedržavnih volitvah, a ga kljub temu dvakrat najdemo na kandidacijski listi za Narodno skupš čino Kraljevine SHS: na Kukov čevi listi leta 1920, po 14. členu zakona, in leta 1923 tudi na Kukov čevi listi kot namestnika Ivana Rebeka. Zanimive so tudi družinske vezi, ki so jih spletli nekateri člani peterice prijate- ljev. Poro čali so se med meš čanskimi pripadniki liberalne usmeritve: že Pahernikova mama je bila sestra politika dr. Franca Robi ča, katerega h či Karolina se je poro čila z odvetnikom in liberalnim politikom slogaške provenience dr. Franom Rosino. Paher- nikova h či Vida pa se je poro čila z Bojanom Ribnikarjem, sinom Adolfa Ribnikarja, znanega liberalnega politika in Žerjavovega tesnega sodelavca ter politi čnega sopotnika prijateljske naveze še iz časov narodno-radikalnega dijaštva. Franc Mravljak je bil poročen z Marto Hrašovec, h čerko dr. Jura Hrašovca, liberalnega politika prav tako slogaške provenience ter prvega slovenskega župana Celja po prvi vojni. Miloš Štibler se je poro čil z Emo Pucelj, h čerko Ivana Puclja, najvidnejšega in najuspešnejšega politika liberalne Samostojne kmetijske stranke (SKS), ki je nastala leta 1919 kot nekakšna »h či« JDS, kateri je pripadalo vseh pet prijateljev. Na za četku vojne so se trije možje, ki so kot mladi fantje doživeli težke čase narodnostnih bojev na Štajerskem, ko je Slovencem grozilo ponem čenje, in ki so sprejeli jugoslovanski narodnostni unitarizem in državni centralizem samo zaradi vere, da jim bo ta nova državna tvorba omogo čila narodnostni obstoj, čez 96 Nova doba, 9. oktober 1933, str. 2. 97 Nova doba, 24. december 1933, str. 1. 98 Nova doba, 2. maj 1932, str. 1. 99 Nova doba, 16. oktober 1933, str. 2. 100 Nova doba, 20. oktober 1933, str. 2. 101 Nova doba, 3. maj 1935, str. 1. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 174 noč znašli na nemškem seznamu kot izgnanci, ki so morali v prvem valu izselitev zapustiti domove: Pahernika so izgnali v Liko, Prekorška in Petovarja v Srbijo. Ko so Nemci zasedli Celje in gimnazijo, so Mravljaka izgnali iz delovne sobe in postavili nemškega ravnatelja. Mravljak je vedel, kaj ga čaka, če ostane, zato je že naslednje jutro z družino zapustil Celje in zbežal v Ljubljano, kjer je ostal do konca vojne. Po vojni se je vrnil v Celje in nadaljeval pou čevanje na gimnaziji, kjer se je leta 1946 redno upokojil. Njegovo dolgo in delovno življenje ni usahnilo niti v starosti, saj je na celjski gimnaziji honorarno pou čeval še leta 1968, ko je imel 85 let! 102 Lovro Petovar (Ivanjkovci, 14. 7. 1882–Ivanjkovci, 25. 1. 1957) Lovro Petovar, zadnji od peterice prijateljev, ni bil gimnazijski sošolec četverice. Bil je veleposestnik in gospodarstvenik. V rodnem kraju Ivanjkovci je imel trgovino z mešanim blagom, 103 bil je c. in kr. poštar ter vinogradnik. Zlasti v vinogradništvu se je verjetno odlikoval, kar ga je uvrstilo na seznam uspešnejših okrajnih gospodarstvenikov. Nekaj biografskih podatkov je mogo če prebrati v ma- riborskem Taboru, ko je leta 1923 kandidiral kot kme čki kandidat na Demokratski listi (JDS) za narodno skupš čino. Tu izvemo, da je bil še v času monarhije dvakrat izvoljen v vodstvo Štajerske kmetijske družbe v Gradcu. 104 Po prvi svetovni vojni sta se Kranjska in Štajerska kmetijska družba združili v Slovensko kmetijsko druž- bo, Lovro Petovar pa je bil izvoljen za predsednika. Za tem je postal predsednik konjerejskega oddelka te družbe. 105 Prav tako je bil predsednik okrajne posojilnice v Ormožu, ki je skrbela za kme čke, obrtniške in trgovske kredite, ter svetnik trgovske in obrtne zbornice. Bil je tudi predsednik obrtne zadruge za del ormoškega okraja in ustanovitelj vodne zadruge v Ivanjkovcih, ki je izsušila 70 hektarjev mo čvirja. Demokratska stranka (JDS) ga je kandidirala za predsednika Napredne kme čko- -obrtne zveze. Za Lovra Petovarja kot kandidata, kakor navaja časnik Tabor, naj bi pri čal dogodek, ki je dokazoval, da je Petovar »za jugoslovansko stvar«. Leta 1916 je bil namre č kot avstrijski vojak obsojen na 18 mesecev je če, ker je lepo ravnal s 102 Verjetno je zato Pahernik v svojem pismu Štiblerju iz leta 1968 omenil, da se med trojico iz »triumvirata« Štibler, Pahernik, Mravljak, še najbolj drži »naš Francl«. Da je še leta 1968 honorarno pou čeval, izvemo iz nekega drugega pisma Štiblerju, ki ga je 5. avgusta 1968 napisal pesnik in u čitelj Fran Roš. Tam omenja, da je bil na obletnici mature ene generacije za njim, ki pa ga je vseeno povabila, in poro ča, da je sre čanju prisostvoval tudi Franc Mravljak, ki je bil njihov prvi razrednik v šolskem letu 1910/11. 103 »Dolžnost vsakega Slovenca je zahajati k slede čim trgovcem, obrtnikom, gostilni čarjem … Lovro Petovar, Ivanjkovci, trgovina z mešanim blagom«. Narodni list, 26. november 1908, str. 6. 104 O Štajerski kmetijski družbi v Gradcu je imel zelo slabo mnenje U čiteljski tovariš (U či- teljski tovariš, 20. april 1906, str. 138, 139). Petovar verjetno še ni bil član te družbe (takrat je imel 24 let), ko je ta časopis zapisal, da v osrednjem odboru ni nobenega zavednega Slovenca, ampak veliko Nemcev in slovenskih odpadnikov, ki so znani kot zakleti sovražniki slovenskega ljudstva. 105 Straža se nor čuje iz te navedbe v Taboru in smeši »zasluge« mladoliberalca, ki je bil kandidiran kot kmet in obrtnik med »enim fi nancerjem, enim nadu čiteljem in par advokati«. Straža, 22. januar 1923, str. 2. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 175 srbskimi vojnimi ujetniki in jih »pomiloval«. Sodba pa je temeljila na njegovem »sokolsko slovanskem mišljenju«. 106 Slika 6: Lovro Petovar okoli leta 1918. Iz družinskega albuma njegove vnukinje Katje Petovar Grabovac. Zanimivo je, da Tabor ni č ne piše o tem, da je bil Petovar pred prvo svetovno vojno dejaven član Narodne stranke za Štajersko, ustanovljene leta 1906. Že leta 1909 na tretjem zboru Narodne stranke v Celju so bili od petih prijateljev štirje izvoljeni v njene vodstvene organe. Lovro Petovar je bil izvoljen v glavni odbor, v izvršni odbor pa so bili izvoljeni Miloš Štibler, Ivan Prekoršek in Fran Pahernik. 107 Vsi štirje so ostali v skoraj nespremenjeni sestavi na svojih položajih v stranki vse do izbruha prve svetovne vojne. 108 Poleti 1918 so se v jugoslovanskih deželah monarhije oblikovali vzporedni organi mo či. Tako je bil v Sloveniji ustanovljen Narodni svet slovenskih dežel in Istre kot vrhovni politi čni organ, ki je pripravljal ustanovitev Države Sloven- cev, Hrvatov in Srbov. Organizacijska struktura narodnega sveta je omogo čala regionalne narodne svete, vsedeželni pa je bil razdeljen na posamezne odseke (odbore). V Ljubljani so se 16. in 17. avgusta 1918 zbrali odposlanci, ki so jih imenovale stranke in politi čna društva. Med člani narodnega sveta je bil tudi Lovro Petovar. Že na tem sestanku so volili člane v predsedstvo in konstituirali odbore: fi nan čni, gospodarski, administrativni, ustanovopravni, organizacijski, propagandni, demobilizacijski odbor, odbor za tujski promet ter dva pododbora (aprovizacijski in odbor za obnovo). Lovro Petovar je bil izvoljen v fi nan čni odbor 106 Tabor, 20. januar 1923, str. 1. 107 III. glavni zbor Narodne stranke v Celju: Narodni list, 10. december 1909, str. 1. 108 Glavni zbor Narodne stranke v Celju: Narodni list, 10. oktober 1912, str. 1. Enako je tudi v letu 1913. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 176 in v odbor za tujski promet. 109 Ker so bili na sestanek vabljeni odposlanci takrat edinih treh legalnih strank (SLS, JDS in JSDS) in treh društev, je mo č sklepati, da je bil Lovro Petovar že tedaj član JDS. To potrjuje tudi podatek, da je avgusta 1919 na zborovanju zaupnikov JDS iz mariborskega okrožja na predsedniškem mestu zamenjal dr. Frana Rosino, dotedanjega predsednika okrožne organizacije JDS v Mariboru. 110 V štirih mesecih, od avgusta do decembra 1918, se je zgodilo marsikaj: po avgustovski ustanovitvi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani je bilo 6. oktobra ustanovljeno še Narodno vije će SHS v Zagrebu, ki je bilo naj- višje politi čno telo jugoslovanskih narodov v avstro-ogrski monarhiji, pridružil pa se mu je tudi slovenski narodni svet. Vmes so razglasili Državo SHS, ki se je po nekaj dneh združila s Kraljevino Srbijo, in sicer 1. decembra 1918. Po državi so ob združitvi potekala praznovanja in eno med njimi je bilo v V araždinu, kjer je kot govornik nastopil tudi Petovar. Lokalni časnik Volja naroda piše, da je z velikim navdušenjem vprašal prisotne: »Da li je mogu će ili su sanje što proživljavamo, akoprem je samo 6 nedelja proteklo od sloma omražene maj čice Austrije.« 111 Kot predstavnik slovenskega narodnega sveta, ki je decembra še deloval – razpustili so ga 30. aprila 1919 –, je bil obenem tudi član Narodnega vije ća, 112 zato je prisotnim razložil njegovo delovanje; to je bilo najvišje politi čno telo, zato je izvedlo priklju čitev: »Ocrtavši ujedno razloge, koji su potakli N. V . na onaj najsve čaniji i historij- ski čin, koji reprezentira današnju sve čanost, završio je uz povladjivanje i gromko klicanje Nar. Vije ću, Jugoslaviji, regentu Aleksandru, došim je glazba zasvirala ‚Lijepu našu‘.« 113 Leto za tem, septembra 1919, je poslanec V. Kukovec, predsednik Likvi- dacijske komisije za Štajersko, sklical dvodnevno zborovanje spodnještajerskih odposlancev. Delegati so obravnavali vsa vprašanja v zvezi z likvidacijo šta- jerskega deželnega premoženja kot tudi vprašanja o ureditvi prehodne uprave na slovenskem Štajerskem. Na tem pomembnem sestanku so sklenili, da se bodo takoj za čeli likvidacijski dogovori z Avstrijo glede vsega deželnega in od dežele upravljanega imetja na Štajerskem. Ugotavljali so, da nepremi čnine, ki 109 Šorn, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih, str. 35, 40, 41. Odbor oz. odsek za tujski promet, t. i. »Jugopromet«, naj bi skrbel za organizacijo in upravo tujskega prometa, železniških, avtomobilskih in parobrodnih zvez, za pospeševanje trgovskih in prometnih zvez ter za propa- gando lepote našega ozemlja. 110 Žuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, str. 115. Rosina je bil dolgo časa pristaš slogaške politike, zato je s somišljeniki ustanovil Stranko zedinjenih Slovencev (Konservativno stranko). Ker na volitvah niso bili uspešni, je bil Rosina poslej član Narodne stranke, ki se je po združitvi z goriškimi in kranjskimi liberalci preimenovala v Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS): Čuček, Oris življenja, dela, str. 58. V: Odvetnik in oblast. 111 Volja naroda, 1918, št. 28, str. 2. 112 V seznamu članov Narodnog vije ća v Zagrebu je Lovro Petovar zapisan kot predstavnik SLS: Štambuk-Školi ć, Narodno vije će Slovenaca, str. 84. 113 Isti. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 177 so na slovenskem delu Štajerske, niso v nikakršnem sorazmerju s tistimi, ki so na avstrijskem Štajerskem. Obravnavali so še mnoga druga pere ča vprašanja o delitvi premoženja med dvema državama. Poleg tega so sklenili, da se bo, na predlog V . Kukovca, oblikoval sosvet sedmih članov, ki bo imel nalogo sodelo- vati pri vseh vprašanjih štajerske likvidacije ter svetovati glede uprave javnega premoženja na slovenskem Štajerskem in glede ureditve prehodne uprave. Za predsednika likvidacijskega sosveta za Spodnjo Štajersko so izbrali V . Kukovca, kot prvega člana sosveta pa so predlagali in izvolili Lovra Petovarja. Sestanku so prisostvovali tudi slovenski zastopniki nekaterih ministrstev ter Gregor Žerjav, zastopnik Pokrajinske vlade za Slovenijo, in številni drugi. Med njimi je bil tudi »g. inšpektor«, Miloš Štibler, ki je prišel kot zastopnik poljedelskega ministrstva; domnevati smemo, da se je Petovar šele takrat pridružil prijateljski navezi. 114 Nova doba je poro čala o tem zboru in omenila Petovarjev govor o likvidaciji kmetijske družbe, potrebi po pospeševanju živinoreje, zahtevi po strogem lo čevanju med kmetijskim poverjeništvom in kmetijskimi družbami ter o njegovem predlogu glede ustanavljanja gospodinjskih šol na Štajerskem. 115 Dejstvo, da je bil ob koncu vojne Petovar član Narodnega sveta in član sosveta Likvidacijske komisije za Štajersko, gre verjetno pripisati znanstvu z V ekoslavom Kukovcem, saj sta bila oba doma iz bližnjih vasi v okolici Ormoža, Kukovec iz Kora čice, Petovar iz Ivanjkovcev, in tesna sodelavca v Narodni stranki za Štajersko. Dokaj verjetno je, da je Petovar kot uspešen gospodarstvenik fi nanciral štajersko JDS, pred tem morda Kukov čevo Narodno stranko za Štajersko (NSŠ). Časnik Straža namre č v poimenskem seznamu Kukov čevih podpornikov navaja Lovra Petovarja kot milijonarja iz Ivanjkovcev. 116 Leta 1921 ga omenja tudi Slovenec, in sicer kot »propadlega kandidata« za glavni odbor Kmetijske družbe, ki prihaja iz vrst SKS (Slovenske kmetijske stranke). 117 A že leto pozneje, leta 1922, je bil ponovno izvoljen v predsedstvo izvršnega odbora okrožne organizacije JDS v Mariboru. 118 Dve leti pozneje, leta 1923, je na listi Ju- goslovanske demokratske stranke (JDS) in njej pridružene Napredne kme čko-obrtne zveze nastopil kot kandidat za narodnega poslanca v Narodno skupš čino Kraljevine SHS, in sicer za volilna okraja Ptuj in Ormož. 119 Na listi, kjer so bili kandidati navedeni po pomembnosti, je bil na tretjem mestu. Pred njim je bil znani celjski liberalec Ivan Rebek iz vrst obrtnikov, nosilec liste pa je bil Vekoslav Kukovec, ki je bil izvoljen za poslanca že leta 1920. Vmes je bila sprejeta vidovdanska ustava in pri čakovati je bilo, da bodo tiste liberalne stranke, ki so volile zanjo, JDS in SKS, volivci kazno- vali, kar se je tudi zgodilo. Verjetno je prav zaradi tega takšen vrstni red (Kukovec, 114 Mariborski delavec, 16. september 1919, str. 2. 115 Nova doba, 13. september 1919, str. 2. 116 »Imena tistih obrtnikov, ki si še zanaprej želijo dr. Kukov čevega centralisti čnega bi ča«. Straža, 26. februar 1923, str. 3. 117 Slovenec, 29. april 1921, str. 1. »Propadli kandidati« so vsi iz SKS, izvoljeni so bili samo kandidati SLS. Morda je to bil le Kukov čev politi čni manever, da se je Petovar za kratek čas včlanil v Pucljevo SKS, ki je bila ustanovljena leta 1919. 118 Žuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, str. 175. 119 Nova doba, 15. marec 1923, str. 1. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 178 Rebek, Prekoršek) zmotil komentatorja Slovenskega naroda, ki je predlagal, da bi bil namesto Kukovca nosilec liste ali Petovar ali Rebek. 120 Ko se je leta 1924 slovenski del JDS ob razhodu med Davidovi ćem in Pri- bi čevi ćem odlo čil za slednjega, je bil Gregor Žerjav izvoljen za podpredsednika nove vsedržavne Samostojne demokratske stranke (SDS), Petovar pa v glavni strankin odbor. 121 Sprejetje centralisti čno unitaristi čne vidovdanske ustave, 28. junija 1921, je imelo za posledico ukinitev Deželne vlade za Slovenijo; tako se je kon čala upravna avtonomija Slovenije v Kraljevini SHS. Deželno vlado je zamenjala Pokrajinska uprava za Slovenijo, ki naj bi v naslednjih letih prenesla pokrajinske upravne za- deve na centralno državno oblast v Beogradu. To se je tudi zgodilo in do konca leta 1923 se je izoblikovala nova upravno-teritorialna delitev Slovenije na ljubljansko in mariborsko oblast. Pod mariborsko oblast s sedežem v Mariboru so spadala mesta: Maribor, Celje in Ptuj; politi čni okraji: Ljutomer, Maribor, Prevalje, Ptuj in Slovenj Gradec; sodni okraji: Kozje, Celje, Vransko, Gornji Grad in Šmarje; ob čine: Sv. Rupert, Motnik, Trojane in Špitali č ter Prekmurje in Medžimurje. 122 Odlo čitev o priklju čitvi Celja pod mariborsko oblast je sprejela krajevna organizacija JDS iz Celja, ki je zagovarjala mnenje, da spada Celje s Savinjsko dolino in celo kotlino do Zidanega Mosta k Mariboru. 123 Prve in edine volitve v oblastne skupš čine so bile izvedene šele 23. januarja 1927. Takrat je bil Lovro Petovar izvoljen za poslanca Mariborske oblastne skup- š čine na listi SDS. Bil je tudi predsednik poslanskega kluba SDS in se je pogosto oglašal: na prvi seji drugega zasedanja oblastnih skupš čin, 23. februarja 1927, je na primer kritiziral omejevanje delovanja oblastne skupš čine na gospodarsko-soci- alne zadeve in urejanje fi nanc. 124 Strankarstvo je ozna čil kot poglavitno nevarnost za oblastno samoupravo. Posebno odlo čno se je zavzel za pravi čnejše razmerje med ve čino in opozicijo ob razpravi ob sprejemanju poslovnika, ki je omejeval delovanje opozicije. 125 Na drugi seji II. zasedanja Mariborske oblastne skupš čine, 19. decembra 1927, se je glasovalo o nujnem predlogu dr. Vebleta in poslancev SLS proti poskusom okrnitve slovenske univerze oz. ukinitvi treh fakultet. Tokrat je Lovro Petovar v imenu kluba SDS podprl predlog SLS, omenil pa je, da pri čakuje od ve čine, ki ima zastopnika v vladi, da z isto energijo, kakor zastopa zadevo v Mariboru, nastopi tudi v Beogradu. 126 Zadnja seja Mariborskega oblastnega odbora je bila 4. januarja 1929. Dva dneva pozneje je kralj Aleksander razpustil parlament in uvedel diktaturo. Mariborska 120 Žuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, str. 194. 121 Perovšek, Organizacijsko-politi čna slika, str. 313–346. 122 Perovšek, Ukinitev Deželne vlade, str. 265. 123 Žuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, str. 168. 124 Lovro Petovar je bil v oblastni skupš čini v Odseku za prora čun in fi nance. V: Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, str. 479. 125 Isti, str. 133, 134, 143. 126 Isti, str. 427. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 179 in ljubljanska oblast sta prenehali delovati in sta bili v novi upravno-teritorialni razdelitvi združeni v Dravsko banovino. Petovar je nadaljeval politi čno udejstvovanje tudi v času, ko je liberalni tabor na vsedržavnih volitvah, 12. novembra 1931, dosegel svoj najve čji uspeh, ki je pomenil tudi vrhunec njegove politi čne kariere. V »sijajni zmagi« narodnega edinstva« je bil na državni listi generala Živkovi ća izvoljen za poslanca v Narodno skupš čino Kraljevine Jugoslavije, kar je uspelo še dvema iz prijateljske naveze petih, in sicer Franju Paherniku in Ivanu Prekoršku. Slaba dva meseca pozneje, januarja 1932, so ustanovili edino vsedržavno stranko, ki jo je dovoljeval diktatorski režim; to je Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija (JRKD), v katero so vstopili člani nekdanjega slovenskega dela SDS in nekdanje Slovenske kmetske stranke. Predsednik nove vsedržavne stranke je postal Nikola Uzunovi ć, Lovro Petovar pa je bil izvoljen za podpredsednika. 127 Poslanci novoustanovljene JRKD so gotovo obiskovali svoje volilne baze in agitirali v prid ustanavljanja krajevnih organizacij. Tako je Petovar že aprila prišel na Ptuj in prisostvoval ustanovnemu ob čnemu zboru krajevne organizacije JRKD. Imel je enourni govor, v katerem je natan čno poro čal o politi čnem položaju. Naslednji dan je imel kar dva shoda, pri sv. Barbari v Halozah in na Ptujski Gori. »Kme čko ljudstvo je z veliko pozornostjo sledilo govoru …,« je zapisalo Jutro. 128 Ko se je JRKD julija 1933 preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stran- ko (JNS), sta svoje mesto v strankinem odboru dobila tudi Lovro Petovar in Ivan Prekoršek. Trojica prijateljev in narodnih poslancev Petovar, Prekoršek in Pahernik je složno nastopila na posvetovalnem sestanku JNS za senatorske volitve v Dravski banovini, ki je bil 14. januarja 1935. Ker se na tem sestanku, kjer je bil Petovar v kandidacijskem odboru, niso sporazumeli glede enotne liste, se je odbor odlo čil za tri liste, od teh se je nato glasovalo samo za dve. Na prvi so bili kandidirani Drago Marušič, Albert Kramer in Ivan Pucelj, na drugi pa Maruši č, Janžekovi ć in Dinko Puc. Maruši č je izjavil, da želi sprejeti kandidaturo samo na drugi listi. Ali je temu morda botroval razkol v JNS med pristaši Uzunovi ća, ki jim je pripadal Kramer, in pristaši Bogoljuba Jevti ća, ki jim je pripadal Drago Maruši č? Ali pa je bil razlog to, da so vsi trije kandidati s prve liste bili resno sprti (Kramer s Pucljem, Pucelj z Maruši čem)? 129 Kakorkoli že, trojica prijateljev je glasovala za prvo listo in se tako ni postavila na nobeno stran; enako je storila tudi ve čina drugih narodnih poslancev, odposlancev sreskih organizacij in banovinskih svetnikov, torej vseh, ki so imeli volilno pravico za senatorske volitve. 130 Petovar je v ptujskem srezu kandidiral za narodnega poslanca na Jevti ćevi listi tudi na volitvah leta 1935, a ni bil izvoljen. Prehitel ga je Miha Bren či č, prav tako 127 Perovšek, Organizacijsko-politi čna slika, str. 313–346. 128 Ustanovitev krajevne organizacije v Ptuju: Jutro, 20. april 1932, str. 2. 129 Urek, Zakaj odklonil … Ivan Urek je bil narodni poslanec JNS in je na sestanku za senatorske volitve v Dravski banovini glasoval za prvo listo, prav tako kot Prekoršek, Petovar in Pahernik. V svoji knjižici piše, zakaj ni hotel kandidirati na Ma čkovi listi. 130 Domovina, 17. januar 1935, str. 1. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 180 z Jevti ćeve liste. Isto časno je v ptujskem srezu kandidiral tudi V ekoslav Kukovec, a tokrat na Ma čkovi listi, in prav tako ni bil izvoljen. Petovar je bil še vedno aktiven v stranki in bil tako na kongresu JNS leta 1936 izvoljen v strankin ožji glavni odbor. 131 V predvolilnem času je potoval po Sloveniji in prisostvoval na shodih, kjer v časih tudi ni bil povsem dobrodošel. Ko je bil organiziran shod v Cirkovcah, kjer je imel Petovar govor, ga je zmotil neki potujo či klepar iz Mihovcev. Petovarju ni dovolil govoriti, grozil mu je ter š čuval doma če fante zoper poslanskega kandidata, tako da se je celotna zadeva kon čala na sodiš ču. Klepar je sicer priznal, da je želel prepre čiti govor, š čuvanja in grožnje pa ne. Menil je, da Petovar kot poslanec ni zadosti naredil za kmete in delavce. Državno tožilstvo je izdalo obtožnico in obtožilo kleparja za kršenje javnega reda in miru. Do sodbe sicer ni prišlo, ker je bil obtoženec kot potujo či klepar veliko odsoten, zato se je zadeva kon čala z amnestijo. 132 Leto prej pa so prekmurske Novine objavile pismo kmeta iz Slovenskih Konjic v izvirni obliki. Čeprav utegne takšen zapis današnjemu bralstvu izvabiti prizanesljiv nasmeh, si lahko vsebino tudi druga če razlagamo, zato je vredno objaviti njegove dele v izvirniku, kar je storil tudi urednik: »Nekaj od šmarnice. Pisali ste g. urednik v 14. številki od šmarnice, ki je da ča na njo odpravlena i ka se nešteri hvalijo za to. Odgovorim, da je šmarnico, doke č ni bilo zabranjena, pri nas odavao, najmre trsje, narodni poslanec Lovro Petovar , vino šmarnico pa küpüvao od nas i jo lifrao v drüge kraje. Gda je vinska trgovina ne šla, se je zabranila šmarnica, na je prej kvarila ceno vini od ceplenoga trsa, ka so se prej tam prek lüdje klali, ki so bili (verjetno pili op. G.K) šmarnico. Ka je na tem istine, ne vem, edino pa znam, ka smo kmetje iz Slovenskih Konjic dosta pla čali v kmetijski fond a jako-jako malo ž njega dobili.« 133 Da bi Petovarjevo »lifranje« šmarnice bolje razumeli, je vredno poudariti, da je bil še pred vstopom med poslance uspešen gospodar svojega posestva, vinogradnik in trgovec z vinom, da je ustanovil ve č gospodarskih korporacij, bil ustanovitelj vinarskega društva za Dravsko banovino, bil med ustanovitelji Zveze vinogradnikov in sadjarjev Kraljevine Jugoslavije 134 in njen podpredse- dnik, odbornik Slovenskega trgovskega društva v Celju 135 ter podpredsednik Kmetijske družbe. Pri reorganizaciji te družbe je imel vidno vlogo, dal je de- nimo pobudo, da bi se družba preoblikovala v zadrugo, ker bi jo to omogo čilo bolj trdno in varnejšo osnovo. 136 Obsežno poročilo o preoblikovanju Kmetijske družbe v zadrugo objavlja tudi Kmetski list in navaja del Petovarjevega govora, ki je zagovarjal preoblikovanje družbe v zadrugo, zato da bi iz nje »izginila tista nesre čna politika, ki je družbi toliko škodovala.« 137 131 Isti. 132 Ogrizek, Obmo čje ob čine Kidri čevo, str. 191. 133 Novine, 22. april 1934, str. 3. 134 »Vsi na voliš če!« Narodna sloga, 7. november 1931, str. 5. 135 »Politi čne vesti.« Nova doba, 5. junij 1919, str. 3. 136 Domovina, 5. januar 1933, str. 1. 137 Kmetijska družba – zadruga. Kmetski list, 4. januar 1933, str. 1. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 181 Kot poslanec Mariborske oblastne skupš čine je leta 1928 na primer zahteval, da oblastni odbor nastopi proti nameri beograjskih trgovcev, ki so hoteli prepri čati vlado, da bi dovolila uvažanje italijanskih in španskih vin brez carinskih dajatev. Nova doba v oklepaju dodaja, da s protestom verjetno ne bo ni č, »ampak take-le carine proste špekulacije beograjskih cincarjev so veleinteresantne.« 138 Ob tem naj dodamo še eno zanimivo anekdoto. Danes se Petovarja še po sko- raj stotih letih spominjajo tudi zaradi zasluge, da je leta 1924 postal center ob čine Ormož, ne pa Središ če ob Dravi, kot je bilo sprva mišljeno. Središ če je takrat imelo ve č prebivalcev, zgrajena pa je že bila dvonadstropna železniška postaja, saj bi moral vlak proti Ljutomeru in Murski Soboti iti prek Središ ča ob Dravi. Petovar, ki je živel v Ivanjkovcih, je s sodi vina prepri čal takratne zvezne delegate v Beogradu, da so progo preusmerili iz Ormoža prek Ivanjkovcev proti Ljutomeru, da bi tako lažje trgoval s svojim vinom. Še danes je zato pri Žerovincih opaziti najve čji nagib železniške proge v Sloveniji. Če bi proga tekla iz Središ ča, bi se bržkone lahko izognili nevarnemu nagibu. Neko č se je železniška postaja v Ormožu celo podrla, ker je prazen vagon, ki je železni čarjem v Ljutomeru ušel zaradi velikega nagiba proge, zgrmel v železniško postajo. 139 Leta 1938 so liberalci na vsedržavnih volitvah izgubili ve čino, na Ma čkovi listi je od trojice Petovar-Pahernik-Prekoršek kandidiral samo še Prekoršek, a tudi on ni bil izvoljen. Petovar je na vsedržavni ravni trikrat kandidiral za narodnega poslanca, a ni bil izvoljen (leta 1923 na Kukov čevi listi, 1927 na Pivkovi listi in 1935 na Jevti ćevi listi), enkrat pa je bil izvoljen, in sicer leta 1931 na Živkovi ćevi listi. Lovro Petovar, ki se ga njegovi sovaš čani, združeni v PGD Ivanjkovci, danes spominjajo tako, da vsako leto prirejajo memorialno tekmovanje gasilskih desetin za Pokal Lovra Petovarja, je v dvajsetih letih prehodil dokaj zanimivo politi čno pot. O danes tako reko č neznanem in pozabljenem politiku je bilo treba na podlagi številnih kratkih sestavkov in novic iz takratnega tiska sestaviti pregled njegovega delovanja, saj v znanstveni literaturi skoraj ni zabeležen. V primerjavi s Pahernikom, Štiblerjem in Prekorškom, a o njem, tako kot o F. Mravljaku, ne najdemo nobenih podatkov, ne v ES ne v SBL. Imel je sedem otrok. Dva sta padla med vojno, sin Dušan na Sremski fronti, hči Milena, por. Berce, u čiteljica, pa je bila ustreljena kot talka, ker so se v njeni hiši zbirali aktivisti OF. 140 Sklep Ob koncu desetletja in za četku vojne liberalni tabor v organizacijskem smislu ni ve č obstajal. Bil je neenoten, neorganiziran in razdeljen na veliko strank, frakcij, ki niso imele ne veljave ne vpliva, kar se je odrazilo tudi na usodah petih prijateljev: Franjo Pahernik je od leta 1935 do za četka vojne, izgnanstva in povojne nacionali- 138 Nova doba, 30. marec 1928, str. 2. 139 Podatke je posredoval Davorin Bešvir. 140 Po pripovedovanju njene ne čakinje Katje Petovar Grabovac. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 182 zacije sonaravno gospodaril v svojih pohorskih gozdovih in se s politiko sploh ni ve č ukvarjal. Miloš Štibler je politiko zapustil prvi, njegov prehod v gospodarstvo sovpada z razglasitvijo diktature kralja Aleksandra, tudi Lovro Petovar je uspešno gospodaril in trgoval do vojne in izgnanstva na svojem posestvu in v vinogradih v Ivanjkovcih. Franc Mravljak je opravljal službo ravnatelja celjske državne gimnazije do leta 1941, ko je zbežal z družino v Ljubljano, ker je pravo časno izvedel, da je na seznamu izgnancev za Srbijo. Ivan Prekoršek se je leta 1938 vrnil iz Beograda v Celje in prevzel upravljanje celjske državne bolnišnice, dokler ga niso leta 1941 z družino izgnali v Beograd, od koder se je vrnil po koncu vojne. Če naredimo prerez skozi delovanje petih prijateljev, ugotovimo, da je ve čina že v gimnazijskih in študentskih letih sodelovala v narodno naprednem dijaštvu in v Družbi sv. Cirila in Metoda ter nato v Narodni stranki za Štajersko. V DCM so na čelu z Žerjavom prevzeli krmilo družbe, ki je tako prišla v liberalne roke. V letih pred prvo svetovno vojno sta bila od peterice v politiki najbolj dejavna Petovar, Štibler, Pahernik in Prekoršek. Ko so se štajerski narodnjaki združili s Tav čarjevimi kranjskimi liberalci, so se vsi prijatelji znašli med mladoliberalci oz. »mladini«, katerih ime je prvi č zapisal prav Miloš Štibler. Vsi so bili dobri govorniki, zlasti Prekoršek, Štibler in Mravljak, saj so to za politika nujno veš čino pridobili kot govorniki na shodih narodno-radikalnega dija- štva, kot potujo či u čitelji DCM in ne nazadnje med neštetimi gledališkimi nastopi šolskih ljubiteljskih društev ter v Dramati čnem društvu v Celju. Vse tri je v politiko pripeljala narodna zavest. Te ne moremo odre či niti Petovarju in zlasti Paherniku, čeprav sta bila predvsem gospodarstvenika in šele nato mladoliberalna politika. Sicer pa za vseh pet prijateljev velja, da so jih odlikovale lastnosti, zna čilne za pripadnike liberalnega tabora med dvema vojnama: izrazito protikatoliško sta- liš če, kar je prišlo najbolj do izraza pri delovanju v DCM, ter neomajna zvestoba narodnemu unitarizmu in državnemu centralizmu, za kar so kar trije med njimi bili nagrajeni s poslanskimi sedeži v Narodni skupš čini Kraljevine Jugoslavije. Za vseh pet je mogo če re či, da so v času med vojnama ustvarili uspešne kariere. V Štiblerjevih dnevniških zapisih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja lahko najde- mo ni č koliko misli, ki potrjujejo, da se nobeden izmed petih prijateljev ni nikoli odrekel svoji prvotni usmerjenosti, tudi na stara leta ne. Povzetek V ospredje zgodbe smo postavili pet prijateljev in gimnazijskih sošolcev ter njihovo vpetost v razgibane čase in dogodke pred razpadom monarhije, ob nastanku nove države in med svetovnima vojnama: ing. gozdarstva in veleposestnika Franja Pahernika, upravitelja celjske državne bolnišnice Ivana Prekorška, klasi čnega fi lologa Franca Mravljaka in gospodarstvenika Lovra Petovarja. Vlogo veznega člena pripovedi ima zadružnik in publicist Miloš Štibler, ki je bil del te prijateljske naveze ve č kot 60 let. Najbolj dolgotrajno politi čno kariero sta imela Ivan Prekoršek in Lovro Petovar. Prekorškova kariera je trajala okoli 30 let, od leta 1906, ko je postal član Izvršnega Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 183 odbora narodno-radikalnega dijaštva, do leta 1938, ko ni bil tretji č izvoljen za naro- dnega poslanca. S Štiblerjem sta povzro čila eno najhujših kriz v zgodovini DCM. Leta 1909 je bil član izvršnega odbora Narodne stranke za Štajersko skupaj s Štiblerjem in Prekorškom. Po prvi svetovni vojni je bil član prvega slovenskega mestnega sveta v Celju, ki so ga do tedaj zasedali le Nemci. Bil je med vodilnimi mladoliberalnimi politiki, ki so se borili za slovensko Celje. Tudi v naslednjih dveh mandatih je dobil mestni svetniški sedež, ki ga je ob za četku tridesetih nadomestil s poslanskim v Na- rodni skupš čini Kraljevine Jugoslavije. V tridesetih letih je dvakrat kandidiral in bil dvakrat izvoljen za narodnega poslanca v Narodno skupš čino Kraljevine Jugoslavije. Franjo Pahernik se je najmanj ukvarjal s politiko in se je predvsem posve čal sonaravnem gospodarjenju v svojih gozdovih. S Štiblerjem sta že v prvih letih 20. stoletja ustanavljala zadruge in posojilnice na Štajerskem, bil je član narodno-ra- dikalnega dijaštva in član predsedstva DCM. Tudi on se je takoj priklju čil Narodni stranki za Štajersko, kjer je bil do prve svetovne vojne v njenem izvršnem odboru. V prvih dneh novembra 1918 je uvajal slovensko oblast kot predsednik Pokrajinskega Narodnega sveta za marenberški okraj (Radlje ob Dravi). V letih 1931–1935 je bil poslanec v Narodni skupš čini Kraljevine Jugoslavije. Znan je bil kot mecen, z njegovim predlogom in fi nan čnim vložkom je bilo zgrajenih nekaj šol, cerkev in tik pred drugo vojno sokolski dom v Radljah ob Dravi. Franc Mravljak, prav tako iz družine pohorskih veleposestnikov, je bil četrti vezni člen v prijateljski navezi dijakov mariborske gimnazije. Skupaj s Prekorškom je bil član izvršnega odbora narodno-radikalnega dijaštva, v usodnih časih bojev za severno mejo pa pribo čnik generala Maistra. Bil je prvi kurator celjskih muzejskih zbirk, odbornik in govornik na shodih krajevne JDS, odbornik Jugoslovanske ma- tice v Celju, član uredništva celjske Nove dobe, gimnazijski profesor in ravnatelj gimnazije med leti 1932–1941. Dve desetletji je bil član mestnega sveta celjske občine, kjer je predsednikoval razli čnim odsekom, bil je dolgoletni predsednik Dijaškega podpornega društva ter zaslužni predsednik celjskega Dramati čnega društva pred prvo svetovno vojno. Morda je bil najuspešnejši med njimi Lovro Petovar, ki se je navezi štirih prijateljev priklju čil nekoliko pozneje, in sicer ob ustanovitvi Narodne stranke za Štajersko. Zdi se, da ni obiskoval klasi čne gimnazije in študiral kot njegovi štirje prijatelji, bil pa je narodni človek, veleposestnik, trgovec, c. in kr. poštar ter vi- nogradnik, a o čitno zelo dober in inovativen organizator, kar ga je tudi pripeljalo v politiko. Bil je eden od najbolj prepoznavnih prleških liberalnih politikov in gospodarstvenikov tistega časa. Seznam njegovih udejstvovanj v gospodarstvu in politiki ter funkcij, ki jih je opravljal, je dolg, naštejmo le nekatere: ob ustanovitvi Narodne stranke za Štajersko je bil izvoljen v njen izvršni odbor, v času monarhije je bil odbornik v Štajerski kmetijski družbi v Gradcu, bil je član slovenskega Naro- dnega sveta, član Sosveta likvidacijske komisije za Štajersko, poslanec mariborske oblastne skupš čine, podpredsednik vsedržavne stranke Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija (JRKD), poslanec v Narodni skupš čini Kraljevine Jugosla- vije. Bil je tudi ustanovitelj Vinarskega društva za Dravsko banovino, ustanovitelj in podpredsednik Zveze vinogradnikov in sadjarjev Kraljevine Jugoslavije itd. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 184 Viri in literatura Viri: AS 2157 Štibler Miloš, osebni fond. Ustni viri (informatorji): - Mark Menaše, vnuk Franca Mravljaka, Kamnik. - Mojca Anton či č, vnukinja Franca Mravljaka, Celje. - dr. Andrej Rosina, vnuk dr. Frana Rosine, Ljubljana. - Katja Petovar Grabovac, vnukinja Lovra Petovarja, Ormož. - Mladen Grabovac, pravnuk Lovra Petovarja, Ormož. - Davorin Bešvir, Ormož. - Uroš Herman. Elektronski viri: Franjo Pahernik. Spominska soba rodbine Pahernik. Koroški pokrajinski muzej: http://www. kpm.si/razstave/spominska-soba-rodbine-pahernik/ Ivan Prekoršek Wikimedia Commons: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ivan_ Prekor%C5%A1ek.jpg Baš, Franjo: Ivan Prekoršek. Slovenski biografski leksikon: https://www.slovenska-biografi ja.si/oseba/sbi458247/ Časopisni članki: Digitalna knjižnica Slovenije, dLib.si Domovina, leto XVI, št. 1, 5. januar 1933. Domovina, leto XVIII, št. 3, 17. januar 1935. Edinost, št. 131, str. 6, 13. maj 1906. Jutro, leto II, št. 99, 27. april 1921, str. 1. Jutro, leto XIII, št. 22, 27. januar 1932 (Manifestacija sloge in odlo čne volje). Jutro, leto XIII, št. 91, 20. april 1932 (Ustanovitev krajevne organizacije v Ptuju). Jutro, letnik XIII, št. 44, 22. junij 1932. Jutro, leto XV , št. 48, 28. februar 1934. Kmetski list, leto XIV , št. 1, 4. januar 1933. Narodni list, let. III, št. 48, 26. november 1908. Narodna sloga, leto 1, št. 1, 7. november 1931. Narodni list, let. II, št. 49, 7. november 1907 (Glavni odbor narodne stranke). Narodni list, letn. III, št. 46, 12. november 1908. Narodni list, letn. III, št. 47, 19. november 1908. Narodni list, letn. IV , št. 53, 10. december 1909 (III. glavni zbor Narodne stranke v Celju). Narodni list, letn. VI, št. 51, 23. november 1911 (Slovensko gledališ če v Celju). Narodni list, letn. VII, št. 41, 10. oktober 1912 (Glavni zbor Narodne stranke v Celju). Nova doba, letn. I, št. 2, 8. januar 1919 (Dramati čno društvo v Celju). Nova doba, letn. I, št. 3., 11. januar 1919. Nova doba, letn. I, št. 15, 22. februar 1919 (Dramati čno društvo Celje). Nova doba, letn. I, št. 32, 5. april 1919 (Iz jugoslovanske demokratske stranke). Nova doba, letn. I, št. 57, 5. junij 1919. Nova doba, letn. I, št. 100, 13. september 1919. Nova doba, letn. II, št. 116, 28. september 1920. Nova doba, letn. II, št. 142, 27. november 1920. Nova doba, letn. III, št. 50, 28. april 1921. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 185 Nova doba, letn. IV , št. 32, 18. marec 1922. Nova doba, letn. V , št. 31, 15. marec, 1923. Nova doba, letn. V , št. 32, 17. marec 1923 Nova doba, letn. VI, št. 108, 23. september 1924. Nova doba, letn. IX, št. 29, 12. marec 1927. Nova doba, letn. V , št. 69, 21. junij 1927. Nova doba, letn. X, št. 36, 30. marec 1928. Nova doba, letn. XI, št. 25, 28. marec 1929. Nova doba, letn. XI, št. 27, 5. april 1929. Nova doba, letn. XIV , št. 36, 2. maj 1932. Nova doba, letn. XV , št. 84, 16. oktober 1933. Nova doba, letn. XV , št. 85, 20. oktober 1933. Nova doba, letn. XV , št. 102, 18. december 1933. Nova doba, letn. XVII, št. 18a, 3. maj 1935. Novine: Dolnja Lendava, leto XXI, št. 16, 22. april 1934. Prekoršek, Ivan (Prispevki k zgodovini društvenega življenja celjskih Slovencev. Nova doba, letn. III, št. 53, 5. maj 1921, str. 1, 2 ter nadaljnje številke 54, 55, 56, 57). Slovenec, letn. XLIX, št. 96, 29. april 1921. Straža, letn. XV , št. 9, 22. januar 1923. Straža, letn. XV, št. 28, 26. februar 1923 (Imena tistih obrtnikov, ki si še zanaprej želijo dr. Kukov čevega centralisti čnega bi ča). Tabor, letn. 4, št. 15, 20. januar 1923, str. 1. Tabor (Narodni list), letn. IV (II), št. 218 (39), 27. september 1923. Tedenske slike: priloga Domovini, letn. VII, št. 46, 12. november 1931. U čiteljski tovariš, letn. 46, št. 17, 20. april 1906. Volja naroda, letn. I, 1918, št. 28. Literatura: Balkovec, Bojan, Zaradi prepri čanja ali koristi? Prestopi kandidatov na starojugoslovanskih volitvah. Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 20000, str. 21–36. Balkovec, Bojan, Druge volitve v skupš čino. Slovenska kronika XX. Stoletja, 1900–1941. Ljub- ljana: Nova revija, 1995, str. 286. Balkovec, Bojan: Vpliv volilne zakonodaje na izide parlamentarnih volitev v Narodno skupš čino leta 1920 in 1923. Zgodovinski časopis, leto 42, št. 3, 1988, str. 433–447. Filipi č, France, Mravlje, Milan. Enciklopedija Slovenije, 7, Ljubljana 1993. Filipi č, France, Adolf Ribnikar. Enciklopedija Slovenije 10. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. Fugger Germadnik, Rolanda, Iz vojne v novo državo. Razstavni katalog. Celje: Pokrajinski muzej, 2019. Goropevšek, Branko, Ivan Prekoršek – potovalni u čitelj Ciril Metodove družbe na slovenskem Štajerskem: poti in stranpoti slovenske politike poti na Štajerskem v letih 1908–1912. Studia Historica Slovenica, letnik 4, št. 1–2, 2004, Hartmanov zbornik. Herman, Uroš, Liberalizem na Celjskem med leti 1918 in 1921: magistrsko delo. Maribor, 2016. Kos Durjava, Matej, Socialno življenje na Pohorju v 19. in 20. stoletju: magistrsko delo. Ljub- ljana, 2005 Krea či č, Goranka, Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist. Arhivi, letnik 39, št. 2. 2016, str. 179–206. Lazar, Tomaž, Baron Hans Kometer in njegova zbirka starin z dvorca Pukštajn. Kronika, leto 63, 2015, št. 2, str. 293–318. G. KREA ČIČ: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... 186 Odvetnik in oblast: dr. Igor Rosina (1900–1969). Ogrizek, Emica, Obmo čje ob čine Kidri čevo in njeni ljudje v gradivu okrožnega sodiš ča v Ma- riboru 1898–1941. V: Zbornik ob čine Kidri čevo, 2010, str. 186–199. Perovšek, Jurij, Politi čna podoba Celja v letih 1918–1941. Studia Historica Slovenica, leto 14, št. 2-3, 2014, str. 455–477. Perovšek, Jurij, Ukinitev Deželne vlade za Slovenijo. Slovenska kronika XX. Stoletja, 1900–1941. Ljubljana: Nova revija, 1995, str. 265. Perovšek, Jurij, Organizacijsko-politi čna slika liberalnega tabora v letih 1918–1941. Prispevki za novejšo zgodovino. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, letnik 57, št. 1, 2017, str. 313–346. Perovšek, Jurij, Idejni in politi čni oris Gregorja Žerjava. Studia Historica Slovenica, leto 11, 2011, št. 2-3, str. 313–346. Ravnihar, Vladimir, Mojega življenja pot: spomini dr . Vladimirja Ravniharja. Ljubljana: oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 1997. Historia: znanstvena zbirka oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Stiplovšek, Miroslav, Banski svet Dravske banovine 1930–1935. Ljubljana: Znanstvenorazisko- valni inštitut Filozofske fakultete, 2006. Stiplovšek, Miroslav, Slovenski parlamentarizem 1927–1929. Škoro Babi ć, Aida, Košir, Matevž, Spomini Josipa Breznika od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2014. Šnuderl, Makso, Osvobojene meje. Kronika Maribora in slovenske severne meje v letih 1918/1919. Maribor: Obzorja, 1968. Šorn, Jože, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924. [Uredila Neven Borak, Žarko Lazarevi ć]. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. Štambuk-Školi ć, Marina, Matijevi ć, Zlatko, Narodno vije će Slovenaca, Hrvata i Srba u Zagrebu 1918–1919. Fontes: izvori za hrvatsku povijest, vol. 14, 2008, št. 1. Ude, Lojze, Boj za Maribor in štajersko Podravje l. 1919/19. Zgodovinski časopis, leto XV, 1961, str. 65–156. Urek, Ivan, Zakaj odklonil …. Globoko: 1938. V erdinek, Alenka, Skromnost, prijaznost in dobrota. Štirje rodovi rodbine Pahernik iz Vuhreda. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej, 2018. V odušek Stari č, Jerca, Slovenski špijoni in SOE 1938–1942. Ljubljana: samozaložba, 2002. Vovko, Andrej, Podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda. Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 54, št. 2, 1980, str. 351–3. V ovko, Andrej, Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918. Lju- bljana: Založba ZRC SAZU, 2004. V ovko, Andrej, Mal položi dar … Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1994. Žuraj, Marko, Med regionalizmom in jugoslovanstvom: liberalizem na Štajerskem med letoma 1918 in 1923. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kova či ča, 2010. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 187 SUMMARY “Important is the friendship that remains”: A Story of Friendship and Political Activities of Five Young Liberals Goranka Krea či č The article focuses on fi ve friends and secondary-school classmates and their embeddedness into the dynamic period and events before the disintegration of Austria-Hungary and formation of the new state, as well as in the inter-war period: the forestry engineer Franjo Pahernik, the manager of the state hospital in Celje Ivan Prekoršek, the classical philologist Franc Mravljak, and the economist Lovro Petovar. Acting as a connecting link, Miloš Štibler (1882–1969), a cooperative member and journalist, was part of this group for more than sixty years. Ivan Prekoršek’s (1883–1968) career spanned over a period of about 30 years, i.e. from 1906, when he became a member of the Executive Committee of the National Radical Secondary-School Students, to 1938, when he was not elected for his third term in the National Assembly. He was one of leading young-liberal politicians who strove for Slovene Celje. In the 1930s he stood for election and was elected to the Kingdom of Yugoslavia’s National Assembly twice. Franjo Pahernik (1882–1976) was involved in politics to a lesser extent, he engaged mo- stly in sustainable management of his forests. In the years 1931–1935 he was a member of the Kingdom of Y ugoslavia’s National Assembly. He was famous for his patronage; the construction of a few schools, churches, as well as a Sokol building in Radlje ob Dravi was a result of his initiative or fi nancial support. Franc Mravljak (1882–1970), who came from a family of landowners on Pohorje, was the fourth link in this chain of Maribor-based secondary-school students. Along with Prekoršek, he was a member of the Executive Committee of the National Radical Secondary-School Students; he was General Maister’s adjutant in the period of fi ghts for the northern border. He was the headmaster of gimnazija in Celje and years-long member of the Municipality of Celje’s City Council before the war, as well as honorary president of the Celje Drama Society. Lovro Petovar (1882–1957), who joined this group of friends somewhat later, i.e. during the formation of the National Party of Styria, was perhaps the group’s most successful member. He was one of the most prominent politicians and economists in Prlekija at the time. The list of his activities and posts is long, let us mention only those from the beginning and end of his career: in the period of Austria-Hungary he was a committee member in the Styrian Agricultural Society in Graz, in the 1930s he was a member of the Kingdom of Yugoslavia’s National Assembly. Miloš Štibler, Franjo Pahernik, Ivan Prekoršek, and Franc Mravljak were classmates in the state-run gimnazija in Maribor; they reached adulthood and formed their weltanschauung in a period marked by strained national relations in Lower Styria, which had a permanent impact on their personalities and subsequent operation. Pahernik and Štibler established cooperative savings banks in the Drava region and on Pohorje already as secondary-school students. All of them were active in the liberal movement of Slovene students’ academic societies, in the National Radical Secondary-School Students, where they advocated, inter alia, for the establishment of a Slovene university in Ljubljana. Lovro Petovar, who shared their views, joined them somewhat later. This group of fi ve friends was involved in all paths and side ways trodden by the Slovene liberal camp in the inter-war period, ranging from languishing to reaching for the stars, from its bitter fall to its fragmentation in numerous parties of all sizes that paved the way to the inferno of World War II.