List 24.
Vole prav vpregati.
Voli so človeku tak dar, de nikdar dosti Boga zanj zahvaliti ne moremo; in zdi se mi, de pač zaslužijo, de njim^življenje, in njihove službe, kar je mogoče, zlajšamo. Terja to naša lastna korist. Vol je za vprego, de vleče, in vozi. Vpreže se, kar sim dosadaj vidil v igo, v jarm, ali v h omot (komat.)
Igo se mu z gožami za roge na glavo priveze, tako de z glavo, ali prav za prav z vratnimi kitami in miškami vleče. Jarem leži na vratu in se vpenja na sledno kost herbtanca v zatovci (šinjeku), ali, če je prav zvezan, tudi na pleče. Homot se od jarma le v tem loči, de je podvlečen, in se bolj na pleče, ko na zatilnik prilega. Po Nemcih veči del homot rabijo, Ko-rošciimajo igo, Htajarci in drugi Sloveni jarem. Dosti se je že govorilo, ktera vprega bi pripravniši biti utegnila; pa, kakor pri vsih pripirih, kjer vsak le svojo sluha, vsak v svoj rog trobi, je tudi tu vse pri  starim
-   98
ostalo. Kakor so oče vpregali, vprega sin, In vsak se boji drugo šego vpeljati, zbog sosedov, de bi se mu ne posmehovati. — Ce brez vsih predsodkov pamet poslušamo, bo nam rekla, de naj vola tako vprežemo , kakor nar ložeje vleče. Pustim vse prispodoblanje drugim, in le rečem, de po moji misli, je h orno t za govedino vprego pripravnejši od vsake druge naprave. Naj-mo prevdarjenje, in vprašajmo le skušnjo. V ho motu gre vol pri še toliki teži, ki jo pelja, ravno ko bi se sprehajal; nič ga ne teži, nič ga ne boli. Zato so tudi taki voli dobro rejeni, debeli, močni. Pod ižesam se ne more z glavo ganiti; glava je tudi pri volu nar žlah-nejši del, in vsakimu se mora boga srota v serce usmiliti, ko vidi, kako silno se napenja, ako težko vleče. Jarem je toliko prikladnejši, kolikor se večhomotu bliža; pa po nobeni ceni se ne morem sprijazniti z jarmi, ka-koršne v Terstu samotežniki rabijo. Ce se kje uboga žival terpinči, tako gotovo v taki vpregi. Vrat, ves oglodan in ranjen, bi mogel neusmiljeniga volarja opomniti, de vsak pertis zaboli; pa kaj se volar mara za vola? On misli, če kaj misli, kakor tisti menih, ki so ga konji težko na hrib vlekli: zakaj pa je vol, in ne gospod? in pretepi ubogo stvar, in jo kolne, de se bliska; in potrati s takim naganjenjem toliko lepiga časa, de bi dvakrat lahko perpeljal. — AIj tako djanje ni greh? AIj ni greh pohujšanje, ki se s tem otrokam daje, kteri tako divjanje, tako neumno razsajanje nad nedolžno živino gledati ino slišan morajo? — AIj ni to greh, se šege deržati, ktera take nasledke ima? Tudi narodi imajo svoje otročje in možke leta; Slovenci bodite možje, in opustite, kar v svojem narodu imate otroškiga. ^Poskusite, in kar se bo vam dobro zdelo, tega se primite!"
V ličnim majhnim homotičku bi vol dvojno težo brez sile vlekel, ter urno tudi v hrib lahko stopal; veliko časa bi se prihranilo, in uboga žival se manj zdelala, tako tudi lepši se obderžala. Prav rad hočem pervimu samotežniku, ki v Terst kamenje vozi, vso napravo za tako vprego kupiti, in mu še nekaj v denarjih poverh dati, de bi se enkrat takimu terpinčenju v okom priti začelo. Vem, de v kratkim bodo dobroto take vprege vsi, kterim je živina draga, spoznali, in se je prej alj slej prijeli, ako ravno bi jim na početku kake veči stroške, kakor dosadaj , napravila.
(Vred. Jadr. Slav.)