Anali za istrske in mediteranske študijeAnnali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 30, 2020, 3 UDK 009 Annales, Ser. hist. sociol., 30, 2020, 3, pp. 343-516, Koper 2020 ISSN 1408-5348 UDK 009 ISSN 1408-5348 e-ISSN 2591-1775 Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 30, 2020, 3 KOPER 2020 ISSN 1408-5348 UDK 009 Letnik 30, leto 2020, številka 3 e-ISSN 2591-1775 UREDNIŠKI ODBOR/ Roderick Bailey (UK), Simona Bergoc, Furio Bianco (IT), COMITATO DI REDAZIONE/ Alexander Cherkasov (RUS), Lucija Cok, Lovorka Coralic (HR), BOARD OF EDITORS: Darko Darovec, Goran Filipi (HR), Devan Jagodic (IT), Vesna Mikolic, Luciano Monzali (IT), Aleksej Kalc, Avgust Lešnik, John Martin (USA), Robert Matijašic (HR), Darja Mihelic, Edward Muir (USA), Vojislav Pavlovic (SRB), Peter Pirker (AUT), Claudio Povolo (IT), Marijan Premovic (ME), Andrej Rahten, Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak, Lenart Škof, Marta Verginella, Špela Verovšek, Tomislav Vignjevic, Paolo Wulzer (IT), Salvator Žitko Glavni urednik/Redattore capo/ Editor in chief: Darko Darovec Odgovorni urednik/Redattore responsabile/Responsible Editor: Salvator Žitko Urednika/Redattori/Editors: Urška Lampe, Gorazd Bajc Prevajalci/Traduttori/Translators: Gorazd Bajc (it.) Oblikovalec/Progetto grafico/ Graphic design: Dušan Podgornik , Darko Darovec Tisk/Stampa/Print: Založništvo PADRE d.o.o. Založnika/Editori/Published by: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Societŕ storica del Litorale - Capodistria© / Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS di ricerca, sviluppo e strategie della societŕ, cultura e ambiente© Sedež uredništva/Sede della redazione/ SI-6000 Koper/Capodistria, Garibaldijeva/Via Garibaldi 18 Address of Editorial Board: e-mail: annaleszdjp@gmail.com, internet: https://zdjp.si Redakcija te številke je bila zakljucena 30. 09. 2020. Sofinancirajo/Supporto finanziario/ Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Financially supported by: (ARRS), Mestna obcina Koper Annales - Series Historia et Sociologia izhaja štirikrat letno. Maloprodajna cena tega zvezka je 11 EUR. Naklada/Tiratura/Circulation: 300 izvodov/copie/copies Revija Annales, Series Historia et Sociologia je vkljucena v naslednje podatkovne baze / La rivista Annales, Series Historia et Sociologia č inserita nei seguenti data base / Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: Clarivate Analytics (USA): Arts and Humanities Citation Index (A&HCI) in/and Current Contents / Arts & Humanities; IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); Sociological Abstracts (USA); Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); Directory of Open Access Journals (DOAJ). To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera č distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0. Navodila avtorjem in vsi clanki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si. Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/. The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http://zdjp.si/en/. Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies UDK 009 Volume 30, Koper 2020, issue 3 ISSN 1408-5348 e-ISSN 2591-1775 VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS Nadja Furlan Štante: Strengths and Weaknesses of Women's Religious Peacebuilding (in Slovenia) ..... 343 I punti di forza e di debolezza degli sforzi religiosi delle donne nella construzione della pace (in Slovenia) Prednosti in pasti ženske religijske izgradnje miru (v Sloveniji) Anja Zalta: The Problem of Islamophobia and its Consequences as Obstacles to Peacebuilding in Bosnia and Herzegovina ....................................... 355 Il problema dell’islamofobia e le sue conseguenze come ostacolo nella costruzione della pace in Bosnia-Erzegovina Islamofobija in njene posledice kot prepreka pri izgradnji miru v Bosni in Hercegovini Maja Bjelica: Listening to Otherness. The Case of the Turkish Alevis .............................. 367 Ascoltare l’alteritŕ: l’esempio degli Alevi della Turchia Poslušanje drugosti: primer turških Alevijev Bojan Žalec: Fair Cooperation and Dialogue with the Other as a Rational Attitude: The Grammarian Account of Authenticity ................ 383 Equa cooperazione e dialogo con l’altro come atteggiamento razionale: la considerazione grammaticale dell’autenticitŕ Pošteno sodelovanje in dialog z drugim kot racionalna drža: slovnicna pojasnitev avtenticnosti Mateja Centa & Vojko Strahovnik: Epistemic Virtues and Interreligious Dialogue: A Case for Humility ................................. 395 Virtů epistemiche e dialogo interreligioso: il caso dell’umiltŕ Spoznavne vrline in medreligijski dialog: primer ponižnosti Rok Svetlic: The Realm of Abstract Worship – Hegel's Interpretation of Islam ............... 405 Il regno dell'adorazione astratta – l'interpretazione di Hegel dell'islam Kraljestvo abstraktnega bogoslužja – Heglova interpretacija islama Gašper Mithans: Religious Communities and the Change of Worldviews in Slovenia (1918–1991): Historical and Political Perspectives ........................ 415 Le comunitŕ religiose e il cambiamento della visione del mondo in Slovenia (1918–1991): prospettive storiche e politiche Religijske skupnosti in spremembe svetovnega nazora na Slovenskem (1918–1991) v zgodovinsko-politicni perspektivi Aleš Maver: Državljanske vojne v »kršcanskih casih« ...................................... 435 Le guerre civili in «tempi cristiani» The Role of Civil Wars in »Christian Times« Martin Bele: Rodbina Hompoških ........................... 447 La stirpe di Hompoš The Noble Family of Hompoš Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies Faris Kocan & Boštjan Udovic: Diplomacija s (kolektivnim) spominom: kako preteklost vpliva na izvajanje diplomacije?.............................. 457 Diplomazia con la memoria (colletiva): in che modo il passato incide sull'attuazione della diplomazia? Diplomacy with (Collective) Memory: How the Past Influences the Diplomatic Intercourse? Andrej Kirbiš: The Impact of Educational Habitus on Subjective Health and Substance Use and the Moderating Effect of Gender: Findings from a Nationally Representative Study of Slovenian Youth ................. 469 L’influenza dell’habitus educativo sulla salute soggettiva e l’uso delle sostanze e il ruolo di moderazione del genere: analisi di indagine rappresentativa della gioventů slovena Vpliv izobraževalnega habitusa na subjektivno zdravje in uporabo substanc ter moderatorska vloga spola: analiza reprezentativne raziskave slovenske mladine Nives Lenassi & Sandro Paolucci: Italijanski in slovenski jezik ekonomije in poslovanja: anglicizmi med citatnimi zapisi in pomenskimi kalki ..................................... 485 Italian and Slovenian Economics and Business Vocabulary: Anglicisms as Citation Loans and Semantic Calques L’italiano e lo sloveno dell’economia e degli affari: anglicismi tra prestiti integrali e calchi semantici Cvijeta Brajicic: Words of Italian Origin in the Written Legacy of Stefan Mitrov Ljubiša ............................................. 499 Parole di origine italiana nell'ereditŕ scritta di Stefan Mitrov Ljubiša Besede italijanskega izvora v pisni zapušcini Stefana Mitrova Ljubiše OCENE/RECENSIONI/REVIEWS Gerhard Giesemann: Teologija reformatorja Primoža Trubarja (Žiga Oman) ............................................ 513 Roland Kaltenegger: Die Operationszone 'Adriatisches küstenland'. Der kampf um Triest, Istrien und Fiume 1944–1945 (Klemen Kocjancic) ............... 514 Kazalo k slikam na ovitku ..................................... 516 Indice delle foto di copertina ................................. 516 Index to images on the cover ................................. 516 received: 2020-10-01 DOI 10.19233/ASHS.2020.28 DRŽAVLJANSKE VOJNE V »KRŠCANSKIH CASIH« Aleš MAVER Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška c. 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: ales.maver@um.si IZVLECEK Ker je državljanska vojna vedno veljala za eno najhujših nesrec za skupnost, je njena zelo vidna navzocnost tudi po Konstantinovi spreobrnitvi predstavljala hudo razlagalno težavo za poznoanticne kršcanske zgodovi­narje. Ta težava še ni mucila Laktancija, saj je tudi v državljanskih vojnah videl sredstvo za izboljšanje položaja kristjanov v rimski državi. Poznejše generacije seveda niso mogle vec razumeti okolišcin Laktancijevega pisanja. Vrhu tega so predvsem od zacetka 5. stoletja krvave državljanske vojne iz obdobja republike služile kot temeljni dokaz »slabše« narave predkršcanskih casov. A ker je ravno »najbolj kršcanski cesar« Teodozij vecino svojih uspehov dosegel v državljanskih vojnah, so se Orozij in drugi kršcanski zgodovinarji znašli pred nujnostjo številnih miselnih akrobacij. Slednje so med drugim slabo vplivale na ugled Orozija kot zgodovinarja od razsve­tljenstva naprej. Kljucne besede: rimske državljanske vojne, kršcanstvo in vojna,, kršcanska latinska historiografija v pozni antiki, Orozij, Avguštin, Teodozij Veliki, bitka pri Frigidu LE GUERRE CIVILI IN «TEMPI CRISTIANI» SINTESI Poiché la guerra civile era sempre stata considerata come uno dei peggiori disastri per la comunitŕ, la sua forte presenza, anche dopo la conversione di Costantino, aveva rappresentato un notevole problema interpre­tativo per gli storici cristiani tardo-antichi. La questione non aveva ancora tormentato Lattanzio il quale anche nelle guerre civili vedeva un mezzo per migliorare la posizione dei cristiani nello Stato romano. Le generazioni successive, ovviamente, non furono piů in grado di comprendere le circostanze degli scritti di Lattanzio. Inoltre, soprattutto dall'inizio del secolo V, le sanguinose guerre civili del periodo repubblicano sono servite come prova fondamentale della «peggiore» natura del periodo precristiano. Ma poiché l'imperatore «piů cristiano» Teodosio riuscě a ottenne la maggior parte dei propri successi grazie alle guerre civili, Orosio e altri storici cristiani si trovarono di fronte alla necessitŕ di molte acrobazie mentali. Queste, tra l'altro, dall'Illuminismo in poi avevano influito negativamente sulla reputazione di Orosio come storico. Parole chiave: guerre civili romane, cristianesimo e guerra, storiografia cristiana latina nella tarda antichitŕ, Orosio, Agostino, Teodosio il Grande, battaglia di Frigido 435 UVOD1 Državljanska vojna prakticno od vsega zacetka ukvarjanja z njo velja za tisti tip vojaškega spopada, ki povzroca najhujše posledice za skupnost (prim. temeljno študijo Armitage, 2017, in s filozofskega vidika Agamben, 2016; za posamezne zgodovinske zglede skozi cas prim. Kalyvas, 2006; Payne, 2012; Roshwald, 2014; Darovec, 2017; Muir, 2019; Oman, 2019; Deželak Baric, 2016; Komel, 2018; Klabjan, 2018; Repe, 2018 in 2019; Friš, Maver & Maver Šoba, 2018; Lampe, 2017; Šterbenc, 2018). Pomembno je pristaviti, da državljanske vojne kljub svoji razširje­nosti vse do leta 1977 niso imele zunanjega varovala, ker ženevske konvencije in drugo vojno pravo vanje niso posegale, saj naj bi širitev njihovih dolocil nanje predstavljala poseg v suverenost neke države (Lampe, 2019). Sicer pa je verjetno temeljna težava državljanskega spopada, da je porušene mostove znotraj iste družbe le stežka ali skoraj nemogoce ponovno vzpostaviti (prim. Cornwell, 2014; Armitage, 2017, 9–10; Cmrecnjak, 2017; Bajc & Lampe, 2017; Bajc & Osojnik, 2019). Medtem ko vojna z zunanjim sovražnikom velikokrat celo utrdi družbene vezi, jih državljanska vojna temeljito potrga. Še vec, lahko se zgodi, da služi ohranjanje podobe nasprotnika iz takega spopada kar kot osrednje vezivo ene od strani v njem (obicajno zmagovite, a morda tudi poražene), kar povojno integracijo prakticno onemogoca (prim. zlasti Börm, 2016, 15–16; gl. še Osgood, 2015; Lange, 2014; Movrin, 2014; Repe, 2016; Kladnik, 2016; Oman & Darovec, 2018). In prav na tej tocki se skriva še en Janusov obraz državljanske vojne. Res je, da je bila njena obsodba kot pojava skozi zgodovino bolj ali manj enoznacna in da opravicila zanjo tako rekoc ni bilo (Wiseman, 2010). Toda po drugi strani so se ravno izidi tovrstnih spopadov izkazali za temelj obstojecih raz­merij v družbi, ki so jih hotele predvsem tiste skupine, ki so imele od njih najvec koristi, zabetonirati za cim vec casa (gl. zlasti študije Havener, 2014 in 2016; Ha-ake, 2016). Tako je bil spomin na državljanske vojne po eni strani neprijeten, zaradi cesar so ga poskušali na razlicne nacine zakrivati. Po drugi strani je bilo treba kar naprej opozarjati, od kod izvira družbena moc enih in nemoc drugih grupacij v družbi (prim. predvsem Havener, 2016; Miladinovic Zalaznik, 2018 in 2019; Ceh Steger, 2019). Rimljani so vsekakor razvili temeljne vzorce soo-canja z razlicnimi vidiki državljanske vojne (gl. Ar-mitage, 2017, in zdaj Lange & Vervaet, 2019). Takšni spopadi iz njihove zgodovine so že v obdobju pozne republike v glavnem imeli strukturne znacilnosti, ki se niso bistveno spremenile niti do primerljivih evropskih v 20. stoletju, koncno tudi na Slovenskem (prim. Ma-ver, 2016, zlasti 769–771; za omejitve pri primerjavah med razlicnimi casovnimi obdobji Woolf, 2012, 8). Pri tem pušcam ob strani znova oživljeno debato, ali so bili rimski zgodovinarji in drugi pisci socasno tisti, ki so sploh »izumili« pojem državljanske vojne v sedanjem pomenu, kot je domneval že Avguštin (tako Armitage, 2017; bolj zadržano Lange, 2017, in Lange & Vervaet, 2019). Oboroženi konflikti med rimskimi državljani, predvsem v 1. stoletju pr. Kr., so nedvomno ohranili svojo moc nekakšnih eksemplov vse do najnovejših casov (prim. recimo Feeney, 2010). V nadaljevanju se bom posvetil nekoliko manj obravnavanemu in predvsem razvpitemu drugemu ali celo tretjemu valu državljanskih vojn v rimski zgodo­vini. Povezan je z obdobjem, ko je zacelo v Rimskem cesarstvu že prevladovati kršcanstvo. V novih raz­merah je postal problem nadaljevanja državljanskih spopadov vedno bolj perec, saj so kristjani svoj pogled na zgodovino v veliki meri gradili na podmeni, da bo velikih nesrec, med katere so takšni dogodki seveda sodili, v »njihovih« casih bistveno manj, ce že ne bodo povsem izginile (prim. Tanz, 1983; Zecchini, 2003, 320–321). A tudi v tem obdobju se ni bilo mogoce izogniti z obeleževanjem spomina na vojne med clani iste skupnosti povezanim dvoumnostim. Po eni strani je bilo potrebno pomen teh vojn in zlasti obseg z njimi povezanega razdejanja zmanjševati, po drugi strani pa so, kot se vidi že cisto na prehodu v nove case ob Konstantinu Velikem, velikokrat ravno boji med rimskimi cetami odlocili o razdelitvi moci v družbi, ki se je zdela kristjanom zanje ugodna (prim. Haake, 2016, zlasti 275 ss.). Omenjenega klobcica ni bilo lahko odmotati, bolj ali manj uspešni poskusi pa so ustvarili vzore za soocanje z istimi pojavi v poznejših stoletjih. Nekaj takih poskusov bo predstavljenih v nadaljevanju. OROZIJEVA SKUŠNJAVA Ko Orozij v sedmi knjigi svoje Zgodovine proti poganom na prvi pogled zelo samozavestno vzklika Ecce regibus et temporibus Christianis qualiter bella civilia, cum uitari nequeunt, transiguntur2 (Orosius, 2001, 7.35.6), se za njegovimi besedami skriva zlahka prepoznavna zadrega. Do bitke pri Frigidu, ki jo je opisal tik zatem, ko je proslavil odlocilno novost dr­žavljanskih vojn v kršcanskih casih (o tem njegovem prikazu prim. Rohrbacher, 2002 143), je prišlo pred 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi dežela-mi in v interakciji z evropskim sosedstvom št. P6-0128 in raziskovalnih projektov Kontemporalnost razumevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode št. J7-8283 ter Kultura spominjanja gradnikov slovenske države št. J6-9354, ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2»Glej, kako se koncajo državljanske vojne pod kršcanskimi kralji in v kršcanskih casih, ko se jim ni moc izogniti.« dobrimi dvajsetimi leti, kar je pomenilo, da je bila še globoko zasidrana v spominu nekaterih njegovih bralcev (o odmevih in opisih bitke prim. temeljno štu­dijo Bratož, 1994, in Bratož, 2018). Teren, na katerem se je znašel duhovnik iz Brakare, je bil torej precej problematicen. Na eni strani je javni spomin vedel za neposredne, pa tudi za posredne posledice precej trdo izbojevane Teodozijeve zmage. Na drugi strani so se bitka sama in mnoge znacilnosti vladavine »najbolj kršcanskega vladarja« le stežka prilegale pomembni izhodišcni misli Zgodovine proti poganom, da se je zaradi napredujoce kristjanizacije Rimskega cesarstva ob drugih tegobah zmanjšal tudi obseg vojn in nasilja, vec pa naj bi bilo miru (prim. Tanz, 1983, in Rohrba­cher, 2002, zlasti 139, 143 in 148). Iz navedenega razloga so Orozijeve težave pri razlagi v drugem desetletju 5. stoletja hkrati dobro iz­hodišce za razmislek, kako so se kristjani na latinskem zahodu soocali z neprijetnim pojavom državljanske vojne. Pred to nalogo so se kajpak znašli šele tedaj, ko so vladarji cesarstva izhajali iz njihovih vrst, kar se jim je morda še globoko v drugi polovici 3. stoletja zdelo povsem nemogoce (prim. Leppin, 2009, 310–313 in zlasti 319–321). Še povsem na pragu novega casa, okrog leta 300 po Kr., je bil nenavadni apologet kršcanstva Arnobij Starejši (o njem gl. zlasti temeljno študijo Simmons, 1995, in Fiedrowicz, 2000, 74–76) preprican, da bo lahko tradicionalne rimske ocitke kristjanom zavrnil s trditvijo, da je širjenje Kristusovih naukov pravzaprav prispevalo k ublažitvi splošnih razmer, kajti cum hominum vis tanta magisteriis eius acce­perimus ac legibus, malum malo rependi non oportere, iniuriam perpeti quam inrogare esse praestantius, suum potius fundere quam alieno polluere manus et conscientiam cruore, habet a Christo beneficium iamdudum orbis ingratus, per quem feritatis mollita est rabies atque hostiles manus cohibere a sanguine cognati animantis occepit (Arnobius, 1934, 1.6.2).3 V primerjavi s takšnimi trditvami se je moral zdeti kristjanom izplen 4. stoletja precej grenak. Še huje, ravno cesarji, za katere se je vsaj na zunaj zdelo, da so z zmagovito vero najbolj povezani in so ji tudi objektivno zelo pomagali k uspehu, Konstantin Veliki, Konstancij II. in Teodozij, so bili ogromno na bojnem polju. Pri tem so morali svoje vladanje, ki je bilo z vidika Cerkve tako pomembno, vecinoma braniti pred nasprotniki v državljanski vojni. Seveda je odnos posameznih latinsko pišocih kršcanskih piscev do kljucnih osebnosti med kršcanskimi cesarji 4. stoletja nihal od primera do primera (gl. za primere Rohrba­cher, 2002), vendar so se morali ob koncu vsi soociti z dejstvom, da je državljanska vojna ne glede na Arno-bijeva zagotovila ostala stalnica politicnega vsakdana. Kljub temu je potrebno ugotoviti, da je postala razlaga v Orozijevem smislu in v smislu njegove teorije o »boljši državljanski vojni« zares nujna šele v okviru napovedujocega se razpada Teodozijevega sistema na zahodu v prvih letih 5. stoletja (prim. za zgodovinski okvir zlasti Demandt, 2007, 169–191, in Kulikowski, 2019, 123–164). Pred tem dogajanjem je moc vsekakor opazovati še druge težnje, ki lahko vcasih pomenijo celo odmik od obicajnih rimskih razlagalnih vzorcev, pa tudi od zgodnejših kršcanskih trditev o blažilnem ucinku kršcanstva. LAKTANCIJEV TRIUMFALISTICNI POGLED Omenjeni zanimivi razvoj je zelo verjetno posledi-ca dejstva, da so številni sodobniki vsaj deloma videli v izboljšanju položaja kršcanske Cerkve ravno posle­dico državljanskih vojn po koncu prve tetrarhije, ki jo je kršcanski zgodovinski spomin seveda razumel kot temacno obdobje (prim. Winkelmann, 2003). Ome­njeno posledico Arnobijev verjetni ucenec Laktancij kot je znano, že na zacetku svojih Smrti preganjalcev, proslavlja v najlepših barvah: Ecce, deletis omnibus adversariis, restituta per orbem tranquillitate, profligata nuper ecclesia rursum exurgit et maiore gloria templum dei, quod ab impiis fuerat eversum, misericordia domini fabricatur. Excitavit enim deus principes qui tyrannorum nefaria et cruenta imperia re-sciderunt humano generi providerunt, ut iam quasi discusso tristissimi temporis nubilo mentes omnium pax iucunda et serena laetificet (Lactantius, 1984, 1.1-3).4 Pisca, ki tukaj predstavi nekakšen povzetek svojega dela, ocitno ne moti, da je pot do restituta per orbem tranquilitate in do pax iucunda et serena vecinoma vodila preko vojaških spopadov med rimskimi cetami. Zadošca mu ugotovitev, da je bil boj usmerjen proti brezbožnim in je veljal »zlocinski oblasti tiranov«. Tudi pozneje, ko Laktancij denimo poroca, da je med 3»Ker smo kot precejšnja množica ljudi iz njegovih naukov in postav prejeli, da ne smemo zavracati zla z zlom, da je primerneje krivico trpeti kot nalagati, da je bolje prelivati lastno kri, kakor si roke in vest mazati s tujo, ima nehvaležni svet od Kristusa milost že zdavnaj, saj se je zaradi njega ublažila divja blaznost in je zacel sovražne roke odvracati od prelivanja krvi sorodnega bitja.« 4»Glej, po unicenju vseh nasprotnikih in po vnovicni vzpostavitvi miru na svetu znova vstaja Cerkev, ki je bila nedavno vržena na tla, in Gospodovo usmiljenje z vecjo slavo gradi Božje svetišce, ki so ga porušili brezbožni. Bog je namrec obudil vladarja, ki sta podrla hudodelske in krvavolocne vladavine in poskrbela za cloveški rod, tako da duha vseh razveseljuje prijeten in jasen mir, kakor da bi bil predrt oblak prežalostnega casa.« Konstantinom in Maksencijem prišlo do državljan­skega spopada, se mu ne zdi vredno ali potrebno opravicevati tega stanja, ki je bilo v oceh Rimljanov že od casa rimske republike vedno problematicno, kaj šele, da bi ga skušal relativirati, kakor je omenjeno ob podvigih svojega junaka Teodozija Velikega pocel Orozij. Za starejšega kršcanskega pisca namrec ni dvoma, da sta bila Konstantinov in pozneje Licinijev boj upravicena (prim. zlasti Christensen, 1980, in DePalma Digeser, 2000). To Laktancij podkrepi na dva nacina. Ob Maksi­minu Daji gre seveda laže. Njegova trdovratna pro-tikršcanska drža je zelo razvidna in jo je moc vrhu tega povezati še s siceršnjimi cesarjevimi izpadi. Za namecek Laktancij nekdanjega Galerijevega cezarja oznacuje kot semibarbarum in pecorum pastorem, kar je skladno s starim rimskim izrocilom, ki ga je lahko po svoji zmagi nad Magnencijem denimo s pridom izrabil še Konstancij II. Ce si nasprotnika v državljan-ski vojni ocrnil kot barbara, je to hkrati pomenilo, da je bil izvzet iz obcestva Rimljanov, kar je zmanjšalo ostrino državljanske vojne proti njemu (kot poudarja Haake, 2016, zlasti 241–248). Ob Maksenciju je zgodovinarjeva naloga težavnej­ša, kajti osrednjega Konstantinovega tekmeca sprico njegove povezanosti z vladajoco ekipo prve tetrarhije ni mogoce preprosto odpraviti kot Nerimljana. Razen tega je bil bolj zašcitnik kot preganjalec kristjanov (prim. Girardet, 2006, 33–37). Zato se je moral retor iz Nikomedije v glavnem zadovoljiti s prikazom splošnega zavracanja Maksencija, ki naj bi bil homo perniciosae ac malae mentis, adeo superbus et contumax, ut neque patrem neque socerum solitus sit adorare, et idcirco utrique invisus fuit5 (Lactantius, 1984, 18.9). Temu se pridruži še za Laktancija pomembna okolišcina, da je Maksencij sin enega osrednjih akterjev preganjanj. Ce­prav je s tem zagotovil upravicenost državljanske vojne proti takšnim nasprotnikom, glasniku nepricakovane osvoboditve kristjanov kaj takega ne zadošca. Kajti tako odlocilni Konstantinov spopad z Makscenijem kot tudi tistega med Licinijem in Maksiminom Dajo opremi z Božjimi navodili za bitko. Pri navedenem se kaže verska priprava vzhodnega vladarja z monoteisticno molitvijo vojakov celo kot slovesnejša, kar je Arneja Sřbyja Christensena (med drugim) ne cisto neupravice-no privedlo do tega, da je v Liciniju videl Konstantinu vsaj enakovrednega junaka Smrti preganjalcev (gl. Christensen, 1980, zlasti 27–32). Božja pomoc kot osrednji temelj zmage (v drža­vljanski vojni) je kajpak mocno poudarjena tudi pri Rufinu, Avguštinu in Oroziju, vendar je razlika v starejšem Laktancijevem besedilu v tem, da se zdi državljanska vojna kot okvir dogajanja precej nepro­blematicna. To se dobro prilega osrednjim sporocilom Smrti preganjalcev, ki so Arnalda Momigliana napeljala do tega, da je spis opisal kot »grozno delce« (Mo-migliano, 1963, 57). Upoštevati je potrebno, da je skoraj popolnoma sprememba položaja kristjanov predvsem za Laktancija, ki je dogodke lahko opazoval iz neposredne Dioklecijanove bližine v Nikomediji, prišla nepricakovano (o okolju v Nikonediji gl. zlasti DePalmaDigeser, 2000). Zato je obcutek brezmejnega zmagoslavja prekosil vse morebitne drugacne podtone in ni dopušcal niti neprijetnih vprašanj v povezavi z nacinom, ki je izboljšanje omogocil. Zelo pomembno je še, da je Laktancij svoj pogled na zadeve zapisal takoj po dogodkih, iz cesar izvira hkrati razlika med njim in Evzebijem iz Cezareje, ki je svoje besedilo v Cerkveni zgodovini veckrat prilagodil spremenjenim okolišcinam (prim. Winkelmann, 2003, 5–7 in 11–12). Že nekaj desetletij ali bolje le nekaj let pozneje bi Laktancij Smrti preganjalcev verjetno zastavil precej drugace, vsaj, kar zadeva njegov prikaz Licinijeve vloge. Ker je obtical v nekem specificnem trenutku, ki ga kasneje ni bilo lahko razumeti, je ostala dokaj skro­mna tudi priljubljenost njegovega dela (prim. Cambi, 2005, 17–18). In iz iste okolišcine se socasno najbrž napaja njegov precej brezskrben odnos do pojava državljanske vojne. Vendar je ta odnos obenem skladen z vidnim popušcanjem tabujev v rimskem javnem prostoru, kar zadeva zmago v takšni vojni. Slednje je, kot je pred nekaj leti pokazal Matthias Haake (2016, 270–281), doseglo enega vrhuncev ravno po Konstantinovi zma­gi nad Maksencijem. Proces sam se je seveda zacel že s Cezarjem in Oktavijanom v 1. stoletju pr. Kr. (prim. zlasti Havener, 2016, 268 ss.). Odlocilen pospešek je dobil najpozneje v casu Septimija Severa ob koncu 2. stoletja po Kr. (Osgood, 2015, 1694–1695), toda šele okolišcine njegovega uspeha so po vsem videzu prisi­lile Konstantina, da je z javnim razkazovanjem glave svojega nasprotnika tabu skoraj popolnoma prelomil (Haake, 2016, 272–273; Lange, 2012). Na tej tocki lahko vsekakor vidimo vzporednice z Laktancijevim razmerjem do zmage v državljanski vojni. V SPREMENJENIH OKOLIŠCINAH Kot receno, se v okolišcine, v katerih je pisal Laktancij, pozneje ni bilo mogoce vec vživeti. Razen tega je enkratni trenutek enkratne zmage zamenjala vrsta dogodkov in predvsem vladarjev, ki so bili sedaj zaznamovani s kršcanstvom (o kršcanskem odnosu do vprašanja vojne nasploh, ki se je s tem odprlo, gl. klasicni besedili Cadoux, 1919, in Bainton, 1971). To je kršcanske pisce pogosto postavljalo pred nalogo iz­pricati njihovo tako rekoc boljšo kakovost v primerjavi »clovek pogubnega in hudobnega duha, sicer pa tako ošaben in uporen, da ni imel navade spoštovati ne oceta ne tasta, zaradi cesar sta ga oba prezirala«. s predkršcanskimi predhodniki. Omenjeno je posebej vidno v latinskem kršcanskem zgodovinopisju, ki je v trenutku, ko je za kristjane predstavljalo sorazmerno novo zvrst, navadno še zmeraj vecinoma nastajalo kot polemicen odziv na izzive, ki so prihajali iz poganske, a morda še bolj iz dvomece kršcanske okolice (prim. Winkelmann, 1990, predvsem 753 ss., in Zecchini, 2003, 317–319). Ko se je skoraj natanko sto let po nastanku Lak­tancijevega »groznega delca« takšen izziv pojavil ob soocenju s propadom Teodozijevega sistema, ki je simbolicni vrhunec dosegel v Alarikovi osvojitvi Rima (prim. o tem Meier & Petzold, 2010, in Bratož, 2010) je v miselnem svetu kršcanskih intelektualcev novo vlogo pridobil tudi pojav državljanske vojne. Imeli so sicer možnost, ki za poganske Rimljane v takšni obliki ni nikdar obstajala in ki bi jim morda omogocila, da bi po Laktancijevih stopinjah drža­vljansko vojno vselej opravicevali le na podlagi njene upravicenosti. Ceprav je bilo namrec locevanje kristja­nov in s tem tudi kršcanskih vladarjev na pravoverne in krivoverske do dolocene mere le stopnjevanje že prej priljubljenega razlikovanja med pravimi Rimljani in (pol)barbari, o cemer sem na kratko spregovoril zgoraj, bi lahko vsaj teoreticno morebitni državljanski vojni med predstavniki razlicnih oblik kršcanstva od­vzelo še nekaj nesprejemljivosti. Nastavek za to slika denimo Orozij, ko se trudi, kako bi opravicil unicujoci poraz (na napacen nacin) kršcanskega cesarja Valenta. Po njegovem mnenju naj bi Bog poznal le eno pravo Cerkev, za katero skrbi: unus Deus unam fidem tradi­dit, unam ecclesiam toto orbe diffudit: hanc aspicit, hanc diligit, hanc defendit; quolibet se quisquis nomi­ne tegat, si huic non sociatur, alienus, si hanc inpugnat, inimicus est (Orosius, 2001, 7.33.17).6 Podobno izhodišce je bržkone omogocilo Rufinu, da je dokaj nezaskrbljeno gledal na grozec bratski spopad med Konstancijem II. in Konstantom, ko bi morebitno vojaško posredovanje mlajšega brata razu­mel skoraj v Laktancijevem smislu kot pravicno vojno (Rufinus, 2000, 1.20; prim. Maver, 2009, 169–170). Ista temeljna ocena pozneje vodi Orozija, ko ne poskuša samo omiliti pomena Valentove katastrofe, temvec v obeh primerih tudi povsem razlicno razloži neprijetno okolišcino, da so tako uspehi Konstancija II. kot Teodozija Velikega sestavljeni predvsem iz zmag v državljanskih vojnah (prim. Haake, 2016, 247–248). Do prave državljanske vojne med cesarji, ki bi pri­padali razlicnim kršcanskim smerem, v 4. stoletju sicer ni prišlo. In pošteno je potrebno dodati, da so tam, kjer se je tak spopad (razen v sporu med obema zgoraj omenjenima Konstantinovima sinovoma) dejansko nakazoval, Rufin, Avguštin in Orozij vendarle poka­zali vec simpatij do (pozneje sicer spreobrnjenega) homojca Valentinijana II. (prim. zlasti Rufinus, 2000, 2.15 in 2.17). Pri tem je bila zanje po vsem videzu odlocilna Teodozijeva odlocitev, da kljub zacetnim hudim pomislekom na koncu vendarle poseže v boj v prid precej malo cenjenemu mlademu socesarju in proti nicejcu, znancu in morda celo sorodniku Maksi-mu (gl. Cedilnik, 2004, 334–336). Zdi se, da tukaj pri oceni omenjenega uzurpatorja najbolj okleva Rufin, saj izrecno izpostavi razliko v verski usmeritvi med obema stranema in pravoverno Maksimovo stališce (prim. Thelamon, 1987, 45, in Thelamon, 1992, 190 s.). Ob tem pripisuje slabi vesti krivoverske cesarjeve matere Justine celo pomembno vlogo pri njenem (in Valentinijanovem) begu: Maximus, qui se exuere tyranni infamia et legiti-mum principem gestiret ostendere, datis litteris impium protestatur inceptum, fidem dei impu­gnari et statuta catholicae ecclesiae subrui. […] Quo Iustina comperto hoste simul atque impie­tatis conscientia perurgente in fugam versa cum filio exilia, quae dei sacerdotibus praeparabat, prima sortitur (Rufinus, 2000, 2.16).7 Orozij oznacuje Maksima kot tirana, njegova pri­padnost nicejski veroizpovedi pa je zakrito razvidna samo iz opombe, da je bil Teodozij od njega le fide maior. Res pa je, da duhovnik iz Brakare prej prizna­va, da bi bil Maksim vir quidem probus et strenuus atque Augusto dignus nisi contra sacramenti fidem per tyrannidem emersisset (Orosius, 2001, 7.34.9).8 DOMA PRIDELANA TEŽAVA? Toda za to, da je lahko prava verska usmeritev ude­leženca predvsem pri Avguštinu in Oroziju le neznatno prispevala k ublažitvi težav z razlago, ki jih je pov­zrocal pojav državljanske vojne, je bil odlocilen neki drug razvoj. Ker sta bila pod pritiskom, da morata tudi po katastrofi Alarikove osvojitve Rima leta 410 kršcan­sko sedanjost še vedno slikati kot boljšo od poganske preteklosti (prim. Goetz, 1980; Tanz, 1983; Lippold, 2001), sta tako Avguštin kot njegov ucenec iz Hispani­je našla dobrodošlo možnost za rešitev v veliki travmi rimske zgodovine, v državljanskih vojnah, predvsem tistih iz casa pozne republike (prim. za splošni okvir Wiseman, 2010; Westall, 2014). Toda tudi omenjena pot je skrivala nekatere nevarnosti. Predkršcansko 6»En Bog je izrocil eno vero, po vsem svetu razširil eno Cerkev. Nad njo bdi, njo ljubi, njo brani. Naj se clovek skriva pod katerim koli imenom, ji je tuj, ce se ji ne pridruži, in je njen sovražnik, ce se proti njej bori.« 7»Maksim, ki se je želel otresti sramote tirana in se izkazati kot zakonit vladar,je s pismom nastopil proti brezbožnemu nacrtu, po katerem bi napadli Božjo vero in spodkopali postave katoliške cerkve. […] Justina je za to izvedela in ko se je, ker sta jo gnala tako sovražnik kot zavest o lastni brezbožnosti, s sinom pognala v beg, jo je prvo doletelo izgnanstvo, ki ga je pripravljala Božjim duhovnikom.« 8»Sicer pošten in odlocen mož ter vreden, da bi bil avgust, ce ne bi s svojim tiranstvom nastopil zoper svojo prisego zvestobe«. obdobje je zaradi nje sicer pridobilo krvavo obeležje, vendar je iz istega razloga precej zrasla nesprejemlji­vost državljanske vojne v kršcanskih casih. Nevtralno ali celo pritrdilno stališce kot še pri Laktanciju je na omenjeni nacin povsem odpadlo. Ker pa je bila drža­vljanska vojna tudi v drugi polovici 4. stoletja skoraj neprekinjeno navzoca resnicnost, je moralo to domala neizbežno pripeljati do miselne telovadbe, ki je bila na trenutke zelo izrazita. Potrebno pa je povedati še nekaj. Obicajno raziskovalci poudarjajo razlike v razumevanju zgodovine med Avguštinom in Orozijem (prim. recimo Paschoud, 1980, zlasti 114–115 in 119– 125; Hamm & Meier, 2002, 537). Slednje naj bi škofa celo pripeljalo do tega, da dela duhovnika iz Brakare, ki naj bi nastalo po njegovem narocilu, nikoli izrecno ne omenja (pri cemer je njegova ocena ob anonimni omembi Orozijeve sheme desetih preganjanj izrazito negativna; Paschoud, 1980, 119 ss. ). Toda prav na tocki, o kateri je govor tukaj, so razlike med njima majhne. Ne nazadnje gre za posledico okolišcine, da obravnava Avguštin rimske državljanske vojne v glav­nem v prvih knjigah svojega Božjega mesta, ko ga še zelo zaposluje neposredna polemika z nasprotniki o padcu Rima, zaradi cesar se izjemno trudi kar najbolj nazorno podcrtati višjo kakovost življenja v kršcan­skem obdobju (O‘Daly, 2004, zlasti 39 ss.). Avguštin sicer pokaže vec navdušenja nad rimsko republiko od svojega ucenca, predvsem, ko znane predstavnike republikanskih vrlin predlaga kristjanom za zgled, ker so bili v pricakovanju posvetnih casti pripravljeni na velike žrtve, medtem ko se kristjani pogosto niso pripravljeni podobno žrtvovati niti za nebeško placilo (prim. D‘Elia, 1980, zlasti 442–445). Škof namrec pravi: Proinde perillud imperium tam latum tamque diuturnum uirorumque tantorum uirtutibus praeclarum atque gloriosum et illorum intentioni merces quam quaerebant est reddita, et nobis proposita necessariae commonitionis exempla, ut, si uirtutes, quarum istae utcumque sunt similes, quas isti pro ciuitatis terrenae gloria temuerunt, pro Dei gloriosissima ciuitate non tenuerimus, pudore pungamur (Augustinus, 1955, 5.18).9 Toda po drugi strani je ravno Avguštin tisti, ki je sestavil obsežen katalog unicujocih državljanskih vojn iz obdobja med Romulom in Avgustom. Pri tem je v pojavu vojne med državljani videl tako rekoc rimski izum, ki naj bi izviral iz širjenja ozemlja rim-ske republike. Zaradi navedenega naj bi strah pred takšnimi spopadi vladal tudi v obdobjih miru, kajti: Tamen etiam ipsa imperii latitudo peperit peioris generis bella, socialia scilicet et ciuilia, quibus mise­rabilius quatitur humanum genus, siue cum belligera­tur, ut aliquando conquiescant, siue cum timetur, ne rursus exsurgant (Augustinus, 1955, 19.7).10 Že prej je v skladu z rimskim izrocilom razglasil državljanske vojne za najhujše med vsemi vojaškimi spopadi, ko je boje iz casa Marija in Sule primerjal s keltsko in gotsko osvojitvijo Rima: Quae rabies exterarum gentium, quae saeuitia barbarorum huic de ciuibus uictoriae ciuium comparari potest? Quid Roma funestius taetrius amariusque uidit, utrum olim Gallorum et paulo ante Gothorum inruptionem an Marii et Sullae aliorumque in eorum partibus uirorum clarissimo-rum tamquam suorum luminum in sua membra ferocitatem? […]Sulla uiuo adhuc Mario ipsum Capitolium, quod a Gallis tutum fuit, ad decer­nendas caedes uictor insedit, et cum fuga Marius lapsus esset ferocior cruentiorque rediturus, iste in Capitolio per senatus etiam consultum multos uita rebusque priuauit (Augustinus, 1955, 3.29).11 Za Avguština je enako kot nekaj let pozneje za Orozija seveda odlocilnega pomena, da je ta najvišja oblika nasilja prevladovala pred prihodom kršcanstva, ko so cveteli razlicni poganski obredi in kulti. Tudi na tej tocki je moral nasprotnikom pojasniti, da ne more biti stopnja izgube cloveških življenj in splošnega unicenja iz njegovega lastnega casa v nobenem so-razmerju s tisto iz obdobja državljanskih vojn pozne republike. V bistvu je pojav državljanske vojne sam za Avguština tipicna poteza poganske preteklosti (Armi­tage, 2017, 85–88). Seveda se takšno stališce precej hitro razkrije kot problematicno in ustvari vsaj toliko težav, kot se zdi, da jih rešuje. Še celo hiponski škof ne more povsem zani­kati nadaljnjega obstoja nasilja, ki ga povzrocajo državljanske vojne, v casu vladavine kršcanskih cesarjev. Za Orozija, ki je vendarle pisal splošno zgodovino, ceprav naj bi ta v prvi vrsti podobno kot 9»Zato je ta imperij, tako prostran, tako dolgotrajen in tako imeniten in slaven zaradi kreposti tolikih mož, po eni strani placilo za njihovo skrb, ki so si ga želeli, po drugi strani pa je za nas zgled nujnega opomina, da bi nas, ce za preslavno Božje mesto nismo ohranjali vrlin, ki so jim podobne in ki so jih oni ohranjali za slavo zemeljskega mesta, mucil obcutek sramu.« 10 »Vendar je tudi velikost imperija sama rodila vojne najhujše vrste, zavezniške in državljanske, ki zelo hudo pretresajo cloveški rod, bodisi ko se bojuje, da bi se kdaj pomirile, bodisi ko živi v strahu, da bodo znova izbruhnile.« 11 »Katero besnenje tujih ljudstev, katero divjanje barbarov je moc primerjati s tistim ob zmagi nad sodržavljani? Kaj pogubnejšega, bolj crnega in bolj grenkega je videl Rim, nekdanji galski in nedavni gotski vdor ali divjanje Marija in Sule in drugih preslavnih mož na njuni strani, ki so divjali kakor oci zoper svoje ude? […] Ko je Marij še živel, je Sula zasedel sam Kapitol, ki je bil pred Galci varen. In ker je Marij zbežal, ceprav se je nameraval vrniti bolj divji in krvolocnejši, je Sula na Kapitolu celo z nujnim sklepom senata mnoge spravil ob življenje in premoženje.« izbor zgodovinskega gradiva pri Avguštinu imela ilustrativen znacaj, je bil položaj še kompleksnejši. Dobro se je zavedal, da bi se lahko zaradi casovne bližine predvsem seznam dosežkov njegovega vzor­nega cesarja Teodozija Velikega bral tako rekoc kot antiteza podmene o državljanski vojni kot pojavu, ki pripada preteklosti (Zecchini, 2003, 326–328). Zaradi izhodišca svoje zgodovinske polemike pa se po drugi strani ni smel odreci potencialu državljan­skih vojn iz obdobja pozne republike kot odlocil­nega argumenta za krvavi znacaj predkršcanskega obdobja. V opisovanju teh bojev je precej natancno sledil Avguštinu, ko je recimo poudarjal unicujoce posledice cistk, ki jih je v osemdesetih letih 1. sto­letja pr. Kr. izvajal Sula: Tantumque lectissimorum uirorum uernaculo­rumque militum Roma hoc ciuili bello perdidit, quantum in ea superiore tempore, cum se iam aduersum Alexandrum Magnum circumspice­ret, in discretis aetatibus census inuenit; pra­eterea uiros consulares uiginti et quattuor, praetorios sex, aedilicios sexaginta, senatores fere ducentos, absque innumeris totius Italiae populis, qui passim sine consideratione deleti sunt (Orosius, 2001, 5.22.3-4).12 Po drugi strani se duhovnik iz Brakare takoj nato sooci z dejstvom, da državljanske vojne še trajajo in so dobro vidne, pri cemer celo zavraca tista (ocitno kršcanska) mnenja, ki odklanjajo to oznako za spo­pade v novem, kršcanskem obdobju (Armitage, 2017, 87). Raba istega pojma naj bi po njegovem omogocala pokazati na odlocilne razlike med preteklostjo in sedanjostjo: Nam quid tam apte quam bellis ciuilibus bella ciuilia conparantur? an forte dicetur, etiam in his temporibus bella ciuilia non fuisse? quibus a nobis respondebitur, iustius quidem socialia uocari oportere, sed nobis proficere, si ciuilia nominentur. cum enim causis uocabulis ac stu­diis paria docentur omnia tum sibi in his tanto plus uindicat reuerentia Christianae religionis quanto minus praesumpserit potestas irata uic­toris (Orosius, 2001, 5.22.5-6).13 Te razlike naj bi bile sicer že v dejstvu, da naj bi bile državljanske vojne sedaj redkejše, toda odlocilna naj bi bila precej manjša stopnja nasilja. Kako je to prakticno videti v njegovih oceh, pokaže Orozij po navdušenem vzkliku o naravi »novejših« državljanskih vojn v kršcanskem obdobju, ki sem ga že navedel v zacetku, ko opiše svoje razumevanje spopada med Te-odozijem in Maksimom: Et tamen nullus dolos struxit, nullus aciem disposuit, postremo nullus, si dici licet, gladium de uagina extulit. Formidulosissimum bellum sine sanguine usque ad uictoriam et in uictoria duorum morte confectum est (Orosius, 2001, 7.35.7; o bojih samih gl. Bratož, 2003, 484–491; Leppin, 2003, 90 s.; Cedilnik, 2004, 336–338).14 Že navedeni zgodovinarjev prikaz je sicer pre­tiran, vendar podmeno o precej nekrvavi naravi odlocitve med Teodozijem in Maksimom podpirajo porocila iz drugih virov, denimo Rufinovo, ceprav je bila povsem izpušcena omemba bitk pri Sisciji in Petovioni. Položaj ob naslednji Teodozijevi drža­vljanski vojni je bil že v izhodišcu povsem druga-cen. Orozijeva odlocitev, da tudi spopad pri Frigidu opiše kot vojaški dogodek z neznatnimi žrtvami in s tem kot znacilno državljansko vojno v kršcan­skih casih, je ob nekaterih njegovih kronoloških akrobacijah veliko prispevala k njegovemu slovesu neresnega zgodovinarja od razsvetljenstva naprej, obcasno celo »bedaka« (Zecchini, 2003, 328–329). Zaradi dobrega poznavanja bitke med svojimi sodobniki si niti Orozij ni mogel privošciti, da bi zamolcal visok krvni davek gotskih enot, ceprav ga je omenil zgolj obrobno in ga razglasil celo za sreco za cesarstvo. Ugledu zgodovinarja iz Hispa­nije je škodila zlasti izrecna omemba velike razlike med državljanskima vojnama iz let 388 in 394 pri Rufinu, ki je o prerokbi meniha Janeza iz Likopole Teodoziju porocal naslednje (gl. o tem Thelamon, 1987, 54, in Zecchini, 1987, 47-49): Tum ille, qui primam de Maximo ei victoriam praedixerat incru­entam, etiam hanc licet absque plurima utriusque sanguinis inundatione promittit.15 (Rufinus, 2000, 2.32) Opredelitev, za katero se je odlocil starejši zgodovinar, bi lahko dejansko brali kot nekakšno zavrnitev Orozijevih pogledov ante litteram, kot je posebej izpostavil Giuseppe Zecchini (Zecchini, 1987, 50 ss.). 12 »In v tej državljanski vojni je Rim izgubil toliko najizvrstnejših mož in domacih vojakov, kolikor jih je v tistem prejšnjem casu, ko so se Rimljani že pripravljali na spopad z Aleksandrom Velikim, ugotovilo štetje. Razen tega je izgubil štiriindvajset nekdanjih konzulov, šest nekdanjih pretorjev, šestdeset nekdanjih edilov, skoraj dvesto senatorjev, ce sploh ne upoštevamo neštevilnih ljudi v vsej Italiji, ki so bili uniceni kar vsevprek brez razmisleka.« 13 »Kaj je namrec primernejše od tega, da državljanske vojne primerjamo z državljanskimi vojnami? Ali naj morda recemo, da v teh casih ni bilo niti državljanskih vojn? Na to bomo odgovorili, da bi jih bilo bolj prav poimenovati vojne z zavezniki, a nam koristi, ce jih imenujemo državljanske. Ker se nam namrec glede na vzroke, besede in prizadevanja vse kažejo enake, si v njih upoštevanje kršcanske vere pripisuje toliko vec zaslug, kolikor manj divja besna zmagovalceva moc.« 14 »Pa vendar ni nihce zasnoval zvijace, nihce ni razpostavil vojske, naposled ni nihce, ce smem tako reci, vzel niti meca iz nožnice. Najstrašnejša vojna je do zmage potekala brez prelivanja krvi, ob zmagi pa se je koncala s smrtjo dveh.« 15 »Slednji, ki mu je bil napovedal nekrvavo prvo zmago nad Maksimom, mu je obljubil tudi ta uspeh, ceprav ne brez obilnega prelivanja krvi na obeh straneh.« Isti zgodovinar je socasno pravilno opozoril, da je Avguštin v spornih primerih dajal Rufinovi razli-cici prednost pred Orozijevo. A kot receno, je bila njegova naloga lažja, saj je imel bolj proste roke pri izbiranju zgodovinskega gradiva. Pri tem niti on ni mogel mimo omembe Teodozijevih državljanskih vojn, ob cemer ni sledil izjemnemu zmanjševanju pomena posledic spopadov, kot si ga je privošcil nje-gov ucenec (Courcelle, 1969, 114 ss.; Bratož, 1994, 14–15). Tako bitka pri Frigidu pri njem ostaja dokaj krvav dogodek, kar pa Africanu ne preprecuje, da ne bi podcrtal blažilnega vpliva kršcanskih casov. Po eni strani naj bi bil slednji razviden v izkljucno ple­menitih motivih, ki so Teodozija spodbudili k posegu zoper Maksima; ta naj bi služil zgolj (popolni) vrnitvi Valentinijana II. na prestol. Toda pomembnejši je epilog zmage proti Evgeniju v Vipavski dolini, ki se konca s splošno pomilostitvijo vojske poraženega uzurpatorja. Zadevo hiponski škof povezuje še z zamislijo o spreobrnitvi, ki naj bi jo po njegovem prikazu želel Teodozij (Duval, 1966; Bratož, 1994, 14–15). Zmagovalceva blagost naj bi šla v kršcanskih casih celo tako dalec, da je svoje nasprotnike Christiana caritate dilexit, nec priuauit rebus et auxit honoribus. Ceprav Avguštin glede zadeve ni pretiraval kot Orozij, ostaja temeljni poudarek enak. »Novih« državljanskih vojn naj sploh ne bi bilo mo­goce primerjati s starimi iz obdobja republike, kajti Teodozij bella ciuilia non sicut Cinna et Marius et Sulla et alii tales nec finita finire uoluerunt, sed magis doluit exorta quam cuiquam nocere uoluit terminata (Augustinus, 1955, 5.26).16 ZAKLJUCEK Razlog, zaradi katerega se je Orozij odlocil za tako zaostreno in pretirano omalovaževanje posledic dogodkov zlasti pri Frigidu, lahko išcemo tudi v tem, da je hotel vzeti verodostojnost vle-cenju vzporednic, ki bi se sodobnikom in morda celo bralcem njegove Zgodovine proti poganom utegnilo zdeti vabljivo. Šlo je za primerjavo med nicejcem Teodozijem in podpornikom arijancev Konstancijem II. Cesarjev ne povezuje samo dej­stvo, da sta po daljšem obdobju deljenega vladanja nazadnje dosegla samovlado, marvec tudi tisto, kar je pomembneje v obravnavanem kontekstu. Oba sta vecino svojih zmag dosegla v okviru državljanskih vojn (prim. Barceló, 2004; Haake, 2016, 241–248; Cedilnik, 2004 in 2014). Da bi primerjavo zatrl že tako rekoc v kali, je moral Orozij še stopnjevati že znano krvavo naravo tozadevnih vojaških operacij pod Konstancijem, krvni davek podobnih Teodo­zijevih podvigov pa zmanjšati. Za razlago razlike poseže Orozij po podobnem argumentu, ki ga po­zneje uporabi ob Valentu (Maver, 2009, 174–176). Ker je Konstancij spodbujal duhovno državljansko vojno med kristjani, je bila njegova vladavina prestreljena s krvavimi državljanskimi spopadi: Ille qui discissa pace et unitate fidei catholicae Chri­stianos aduersum Christianos armans ciuili, ut ita dicam, bello Ecclesiae membra dilacerauerat, totum inquieti tempus imperii molestissimumque spatium uitae suae bellis ciuilibus etiam per propinquos et consanguineos excitatis exercuit exegit expendit (Orosius, 2001, 7.29.18).17 Ceprav je Teodozij doživel veliko podobnega, naj bi bilo njegovo delovanje po mnenju rojaka iz Hispanije popolnoma drugacnega znacaja. Ce povzamem, bi bilo moc reci, da so si teža­ve, ki so jih predvsem ob koncu 4. in v zacetku 5. stoletja kršcanski pisci imeli z državljanskimi voj­nami, slednji vsaj deloma nakopali sami. Pravilno so prepoznali vrednost krvavih in dobro znanih državljanskih spopadov iz obdobja rimske republike za obrambo zoper napade na kršcanstvo po gotskih vpadih in predvsem po padcu Rima leta 410. Toda poudarjanje teh dogodkov kot poganskega pojava je nemudoma zastavilo neprijetno vprašanje, kaj storiti, ce podoben dogodek ravno tako pomembno vlogo igra v kršcanski sedanjosti. Kot kažejo zlasti Orozijeve akrobacije, je iskanje odgovora le stežka dalo zadovoljiv izid. 16 »Državljanskih vojn ni hotel kot Cina, Marij in Sula in drugi njim podobni zakljuciti šele, ko so se že koncale, marvec je namesto tega, da bi želel po njihovem koncu komu škodovati, prej obžaloval, da je do njih sploh prišlo.« 17 »Tako je Konstancij, ki je razbijal mir in edinost katoliške vere in z državljansko vojno, da se tako izrazim, mesaril ude Cerkve, ko je kristjane oboroževal zoper kristjane, ves cas svojega nemirnega vladanja in vse najbolj mucno obdobje svojega življenja prebil, preživel in trpel v državljanskih vojnah, ki so jih sprožali celo njegovi bližnji in sorodniki.« CIVIL WARS IN »CHRISTIAN TIMES« Aleš MAVER University of Maribor, Faculty of Arts, Koroška c. 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: ales.maver@um.si SUMMARY Civil war has been generally regarded as one of the greatest evils that could befell a comunity. So, its persistence in Roman empire after the conversion of the emperor Constantine the Great to Christianity posed a serious interpretative problems for Christian historians. This problem is almost entirely absent from Lactance‘s historical monograph De mortibus persecutorum, since the author both writes in an unique historical moment immediately after the unexpected Constantine‘s and Licinius‘ U-turn regarding Christianity and is well aware that this change was enabled by victories of both emperors in civil wars against Maxentius and Maximinus Daia, respectively. On the other hand, Constantine also broke almost all taboos connected to the commemorating of civil war victories at the virtually same time. However, later generations of Christians barely understood the setting of Lactance‘s writing. Continuing presence of civil wars during the »Christian times« couldn‘t be interpreted in his manner, even if a consequent separation of »orthodox« and »heretic« Christian rulers in Rufinus and Orosius could serve as a Christian equivalent to the earlier separation of »true Romans« and »barbarians« on the throne, making possible civil strives among them less problematic. But particularly in the beginning of the 5th century, after Gothic incursions and after the fall of Rome in 410, the idea of a generally (much) better nature of »Christian times« became a leading paradigm of Christian interpretation of history in the Latin West, especially in Augustine and Orosius. Hence, civil wars of the late Roman Republic with their devastating consequences served as a major corroboration of this thesis. But since the general public very well remembered blood baths of recent civil wars, fought (and won) by »the most Christian emperor« Theodosius, this argumentation at the same time caused unexpected problems. It was difficult to explain, how exactly can the new times be better, when civil wars remained a common occurence. Orosius went very far in his attempts to solve the problem, claiming the civil wars in »Christian times« are of completely different quality, particularly due to allegedly minor loss of life in them. Although his exaggerations was refuted even by Rufinus‘ depiction of the battle of the Frigidus, Augustine basically used the same strategy in his historical parts of the City of God, underlining the much more humane epilogue of Theodosian civil wars in comparison to the earlier ones. However, such approach couldn‘t solve the mostly self-caused »squaring of circle« problem, particularly since Theodosius‘ civil war successes constituted the bulk of his legacy as emperor. Thus, Orosius also resorted to an apparently sharp contrast between him and the »heretic« Christian emperor Constantius II. All this contributed to the Orosius‘ reputation as a »fool« since the age of enlightenment. Keywords: Roman civil wars, Christianity and war, Christian Latin historiography in late Antiquity, Orosius, Augustine, Theodosius the Great, battle of the Frigidus VIRI IN LITERATURA Arnobius (1934): Adversus nationes libri VII. Ur. C. Marchesi. Augusta Taurinorum (Torino), I. B. Paraviae. Augustinus (1955): Opera. Pars XIV. De civitate Dei. Ur. B. Dombart in A. Kalb. Turnhout, Brepols. Lactantius (1984): De mortibus persecutorum. Ur. J. L. Creed. Oxford, Oxford University Press. Orosius (2001): Le storie contro i pagani I-II. Ur. A. Lippold. Milano, Fondazione Lorenzo Valla. Rufinus (2000): Scritti vari. Ur. M. Simonetti. Roma (Rim), Cittŕ nuova. Agamben, G. (2016): Stasis. Der Bürgerkrieg als politisches Paradigma. Frankfurt am Main, S. Fischer. Armitage, D. (2017): Civil Wars. A History in Ideas. New Haven, Yale University Press. Bainton, R. H. (1971): Die frühe Kirche und der Krieg. V: Klein, R. (ur.): Das frühe Christentum im römischen Staat. Darmstadt, Wissenschaftliche Bu-chgesellschaft, 187–216. Bajc, G. & J. Osojnik (2019): Odnos Velike Brita-nije do Avstro-Ogrske leta 1918 in dogajanja na Koro­škem po koncu prve svetovne vojne. Studia Historica Slovenica, 19, 2, 467–491. Bajc, G. & U. Lampe (2017): Kriticna analiza uporabe anglo-ameriških dokumentov glede nasilja ob koncu druge svetovne vojne v Julijski krajini. Studia Historica Slovenica, 17, 1, 247–288. Barceló, P. (2004): Constantius II. Die Anfänge des Staatskirchentums. Stuttgart, Klett-Cotta. Börm, H. (2016): Civil Wars in Greek and Roman Antiquity: Contextualising Disintegration and Reinte­gration. V: Börm, H., Mattheis, M. & J. Wienand (ur.): Civil War in Ancient Greece and Rome: Contexts of Disintegration and Reintegration. Stuttgart, Franz Steiner, 15–28. Bratož, R. (1994): Bitka pri Frigidu v izrocilu antic­nih in srednjeveških piscev. Zgodovinski casopis, 48, 1, 5–45. Bratož, R. (2003): Aquileia tra Teodosio e Lango­bardi. Antichitŕ Altoadriatiche (AAAD), LIV, 477–527. Bratož, R. (2010): Gotsko zavzetje Rima 410. Pomen dogodka za zgodovino poznega rimskega ce­sarstva in za razvoj Zahodnih Gotov. Studia Historica Slovenica, 11, 2/3, 829–866. Bratož, R. (2018): La battaglia del Frigidus (394 d.C.) nelle ricerche degli ultimi vent‘anni. V: Cavazza, S. & P. Iancis (ur.): Gorizia: studi e ricerche per il LXXXIX convegno della Deputazione di storia patria per il Friuli. Udine (Videm), Deputazione di storia patria per il Friuli, 9–60. Cadoux, C. J. (1919): The Early Christian Attitude to War. A Contribution to the History of Christian Ethics. London, Headley Bros. Publishers. Cambi, N. (2005): Uvod. V: Laktancije: O smrtima progonitelja. Split, Književni krug, 7–18. Cedilnik, A. (2004): Ilirik med Konstantinom Ve­likim in Teodozijem Velikim. Balkansko-podonavski prostor v porocilih Atanazija, Hilarija, Sokrata Shola­stika, Sozomena, Teodoreta in Filostorgija. Ljubljana, ZRC SAZU. Cedilnik, A. (2014): Filostorgijev prikaz bitke pri Mursi. Keria, 16, 1, 67–82. Christensen, A. S. (1980): Lactantius the Historian. Copenhagen, Museum Tusculanum Press. Cmrecnjak, S. (2016): Slovenska sprava: Zgodovin-ski pregled. Zgodovinski casopis, 70, 3-4, 382–436. Cornwell, H. (2014): The Construction of One‘s Enemies in Civil War (49–30 BCE). Hermathena, 196/197, 41–68. Courcelle, P. (1969): Jugements de Rufin et de Saint Augustin sur les emperereurs du IVe siecle et la dčfaite suprčme du paganisme. Revue des études anciennes, LXXI, 100–130. Ceh Steger, J. (2019): Ivan Potrc in Narte Velikonja na soncni in sencni strani revolucije. Studia Historica Slovenica, 19, 1, 135–153. Darovec, D. (2017): Faciamus vindictam: mašceval­ni umor in oprostilna sodba v Landarju leta 1401 med obredom mašcevanja ter akuzatornim in inkvizitornim sodnim procesom. Acta Histriae, 25, 3, 653–700. D‘Elia, S. (1980): Storia e teologia della storia nel De civitate Dei. V: Calderone, S. (ur.): La storiografia ecclesiastica nella tarda antichitŕ. Messina, Centro di studi umanistici, 391–481. Demandt, A. (2007): Die Spätantike. Römische Geschichte von Diocletian bis Justinian 284–565 n. Chr. München, C. H. Beck. DePalma Digeser, E. (2000): The Making of a Christian Empire. Lactantius & Rome. Ithaca, London, Cornell University Press. Deželak Baric, V. (2016): Priprave in izvedba re-volucionarnega prevzema oblasti na Slovenskem leta 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 367–398. Duval, Y-M. (1966): L‘éloge de Théodose dans la Cité de Dieu (V,26,1). Sa place, sons sens et ses sour­ces. Recherches Augustiniennes, 4, 135–179. Feeney, D. (2010): Doing the Numbers: The Roman Mathematics of Civil War in Shakespeare‘s Antony and Cleopatra. V: Breed, B., Damon, C. & A. Rossi (ur.): Citizens of Discord. Rome and its Civil Wars. Oxford, Oxford University Press, 273–292. Fiedrowicz, M. (2000): Apologie im frühen Chri­stentum. Die Kontroverse um den christlichen Wahr­heitsanspruch in den ersten Jahrhunderten. Paderborn, F. Schöningh. Friš, D., Maver, A. & N. Maver Šoba (2018): Arheo­logija vic in pekla: K tipologiji koncev druge svetovne vojne v Evropi. Acta Histriae, 26, 3, 945–972. Girardet, K. M. (2006): Die Konstantinische Wen-de. Voraussetzungen und geistige Grundlagen der Religionspolitik Konstantins des Grossen. Darmstadt, Wissenschaftliche Buchgesellschaft. Goetz, H.-W. (1980): Die Geschichtstheologie des Orosius. Darmstadt, Wissenschaftliche Buchgesell­schaft. Haake, M. (2016): ‚Trophäen, die nicht vom äusseren Feinde gewonnen wurden, Triumphe, die der Ruhm mit Blut befleckt davon trug’: Der Sieg im imperialen Bürgerkrieg im ‘langen dritten Jahrhundert’ als ambivalentes Ereignis. V: Börm, H., Mattheis, M. & J. Wienand (ur.): Civil War in Ancient Greece and Rome: Contexts of Disintegration and Reintegration. Stuttgart, Franz Steiner, 237–301. Hamm, U. & M. Meier (2002): Orosius. V: Geerlin-gs, W. & S. Döpp (ur.): Lexikon der antiken christlichen Literatur. Freiburg, Basel, Wien, Herder, 536–537. Havener, W. (2014): A Ritual against the Rule: The Representation of Civil War Victory in the Late Repu­blican Triumph. V: Lange, C. H. & F. J. Vervaet (ur.): The Roman Republic Triunph Beyond the Spectacle. Roma, Edizioni Quasar, 165–179. Havener, W. (2016): Triumphus ex bello civili?: Die Präsentation des Bürgerkriegs im spätrepublikanischen Triumph. V: Börm, H., Mattheis, M. & J. Wienand (ur.): Civil War in Ancient Greece and Rome: Contexts of Disintegration and Reintegration. Stuttgart, Franz Steiner, 149–180. Kalyvas, S. N. (2006): The Logic of Violence in Civil War. Cambridge, Cambridge University Press. Klabjan, B. (2018): Borders in Arms: Political Violence in the North-Eastern Adriatic after the Great War. Acta Histriae, 26, 4, 985–1002. Kladnik, T. (2016): Slovensko domobranstvo v letu 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 349–366. Komel, D. (2018): Veliki oktober in veseli decem­ber: o nekaterih vprašanjih oktobrske revolucije in revolucije sploh. Studia Historica Slovenica, 18, 3, 737–753. Kulikowski, M. (2019): Imperial Tragedy. From Constantine‘s Empire to Destruction of Roman Italy AD 363–568. London, Profile Books. Lampe, U. (2017): »Revolucija v polnem pomenu besede!« Izsledki jugoslovanske preiskave deportacij iz Julijske krajine po koncu druge svetovne vojne. Acta Histriae, 25, 3, 767–784. Lampe, U. (2019): Zašcita civilnih oseb v casu vojne med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Annales, Series Historia et Sociologia 29, 4, 625–644. Lange, C. H. & F. J. Vervaet (2019): Sulla and the Origins of the Concept of Bellum Civile. V: Lange, C. H. & F. J. Vervaet (ur.): The Historiography of Late Republican Civil War. Leiden, Boston, Brill, 17–28. Lange, C. H. (2012): Constantine‘s Civil War Tri­umph of AD 312 and the Adaptability of Triumphal Tradition. Analecta Romana Instituti Danici, 37, 29–53. Lange, C. H. (2014): The Logic of Violence in Civil War. Hermathena, 196-197, 69–98. Lange, C. H. (2017): Statis and Civil War: a Diffe­rence in Scale? Critical Analysis of Law, 2, 129–140. Leppin, H. (2003): Theodosius der Große. Auf dem Weg zum christlichen Imperium. Darmstadt, Primus Verlag. Leppin, H. (2009): Politik und Pastoral – Politi­sche Ordnongsvorstellungen im frühen Christentum. V: Graf, F. W. & K. Wiegandt (ur.): Die Anfänge des Christentums. Frankfurt am Main, Fischer Taschenbu­chverlag, 308–338. Lippold, A. (2001): Introduzione. V: Orosio, Le storie contro i pagani I, Fondazione Lorenzo Valla, IX-XLVIII. Maver, A. (2009): Religiosi et profani principes. Rimski cesarji od Avgusta do Teodozija v latinskem kršcanskem zgodovinopisju 4. in 5. stoletja. Maribor, Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovacica. Meier, M. & S. Petzold (2010): August 410. Ein Kampf um Rom. Stuttgart, Klett-Cotta. Miladinovic Zalaznik, M. (2018): Vpliv oktobrske revolucije na družino barona Johanna von Maasburga, avstro-ogrskega generalmajorja v pokoju iz Vipave. Studia Historica Slovenica, 18, 3, 755–774. Miladinovic Zalaznik, M. (2019): Nepartizanski odpor proti okupatorju na Slovenskem: primer plemi­ške družine Maasburg in sorodnikov. Annales, Series Historia et Sociologia, 29, 4, 645–660. Momigliano, A. (1963): Pagan and Christian Histo­riography in the 4th Century AD. V: Momigliano, A. (ur.): The Conflict between Paganism and Christianity in the Fourth Century. Oxford, Oxford University Press, 57–79. Movrin, D. (2014): Fran Bradac, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre. Latinšcina in gršcina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni. Zgodovinski casopis, 68, 3–4, 432–477. Muir, E. (2019): The Modern Legacy of A Rena­issance Feud: 1511 and 1945. Acta Histriae, 27, 4, 545–560. O‘Daly, G. (2004): Augustine‘s City of God. A Reader‘s Guide. Oxford, Oxford University Press. Oman, Ž. (2019): Enmities and Peacemaking among Upper Carniolian Peasants in Early Modernity. Acta Histriae, 27, 4, 673–712. Oman, Ž. & D. Darovec (2018): In landt hochver­botten: sovražnosti med plemstvom v 17. stoletju na Štajerskem, Kranjskem ter v Istri ali o reševanju sporov med obicajem mašcevanja in novoveškim kazenskim pravom. Studia Historica Slovenica, 18, 1, 83–120. Osgood, J. (2015): Ending Civil War at Rome: Rhetoric and Reality, 88 B. C. E. – 197 C. E. American Historical Review, 120, 5, 1683–1695. Paschoud, F. (1980): La polemica prodivenziali­stica di Orosio. V: Calderone, S. (ur.): La storiografia ecclesiastica nella tarda antichitŕ. Messina, Centro di studi umanistici, 113–133. Payne, S. G. (2012): Civil Wars in Europe, 1905– 1949. Cambridge, Cambridge University Press. Repe, B. (2016): Priprave na konec vojne in osvobodi­tev Slovenije. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 289–324. Repe, B. (2018): Oktobrska revolucija in Slovenci. Studia Historica Slovenica, 18, 2, 469–488. Repe, B. (2019): Evropa in svet ob koncu Velike vojne. Studia Historica Slovenica, 19, 2, 493–517. Rohrbacher, D. (2002): The Historians of Late Antiquity. London, New York, Routledge. Roshwald, A. (2014): Europe‘s Civil Wars, 1941– 1949. V: Doumanis, N. (ur.): The Oxford Handbook of European History 1914–1945. Oxford, Oxford University Press, 537–556. Simmons, M. B. (1995): Arnobius of Sicca. Religio­us Conflict and Competition in the Age of Diocletian. Oxford, Oxford University Press. Šterbenc, P. (2018): How to Understand the War in Syria. Annales, Series Historia et Sociologia, 28, 1, 13–28. Tanz, S. (1983): Orosius im Spannungsfeld zwi­schen Eusebius von Caesarea und Augustin. Klio, 65, 2, 337-346. Thelamon, F. (1987): Rufin historien de son temps. Antichitŕ Altoadriatiche (AAAD), XXXI, 41-59. Thelamon, F. (1992): Apôtres et prophčtes de notre temps. Les evęques et les moines presentés comme apôtres et prophčtes contemporains dans l‘Histoire Ecclésiastique de Rufin. Antichitŕ Altoadriatiche (AAAD) XXXIX, 171–198. Westall, R. (2014): Introduction. Hermathena, 196-197, 7–38. Winkelmann, F. (1990): Historiographie. V: Reallexikon für Antike und Christentum, XV, 724–765. Winkelmann, F. (2003): Historiography in the Age of Constantine. V: Marasco, G. (ur.): Greek and Roman Historiography in Late Antiquity. Fourth to Sixth Century. Leiden, Boston, Brill, 3-39. Wiseman, T. P. (2010): The Two-Headed State. How Romans Explained Civil War. V: Breed, B., Da­mon, C. & A. Rossi (ur.): Citizens of Discord. Rome and its Civil Wars. Oxford, Oxford University Press, 25–44. Woolf, G. (2012): Rome. An Empire‘s Story. Ox­ford, Oxford University Press. Zecchini, G. (1987): Barbari e Romani in Rufi-no di Concordia. Antichitŕ Altoadriatiche (AAAD), XXXI, 41–59. Zecchini, G. (2003): Latin Historiography. Jero­me, Orosius and the Western Chronicles. V: Maras-co, G. (ur.): Greek and Roman Historiography in Late Antiquity. Fourth to Sixth Century. Leiden, Boston, Brill, 319–345.