Če iščeš nove ideje, čitaj stare knjige




Novi izdaji Belačeve Plezalne tehnike na pot

»Kako so tole včasih lezl'?«, »Ali kdo ve, če se res da abzajlat' z diferjem?« Taka in še več podobnih vprašanj, ki se pojavijo, so zbudila zamisel, da bi bilo mogoče res smiselno obuditi pozabljeno in izgubljeno Belačevo Plezalno tehniko.

Petdeseta, v katerih je nastajala in ugledala luč sveta se zdijo daleč, zelo daleč. Bil je to čas graditeljskega zanosa, čas pomanjkanja, stisk in utesnjenosti zaradi zastraženih meja. Že nepolnih pet let po vojni je izšla drobna knjižica, ki poleg plezalne tehnike predstavlja tudi avtorjev pogled na alpinizem in svet. Opremljena z avtorskimi risbami, ker je bilo likovniku Belaču jasno, da slika pove več kot tisoč besed. In ta knjižica je bila nato celim generacijam edini učbenik plezalne umetnosti.

S časom so se zgodili tektonski premiki, v svetu, v družbi, v načinu razmišljanja, seveda tudi v alpinizmu. Kar je bilo nekoč daleč, je blizu in kar je bilo nedosegljivo, je preseženo. Zato se zdi marsikaj, kar je zapisano, videno z današnjimi očmi nenavadno, iz mode, skratka zastarelo; natančno branje pa pokaže, da vse le ni za odmet ter da so elementarne vrednote ostale domala nedotaknjene in nespremenjene.

Med drugim je v Belačevi Plezalni tehniki že sama avtorska ilustracija pomembna vrednota. Vendar smo mnenja, da bi bil samo ponatis brez komentarja, ki bi razkril nekaj drobcev zgodovine, brez pravega učinka.

Dragocena je spremna beseda Franceta Zupana, Belačevega sodobnika, prijatelja in soplezalca, ki neposredno in verodostojno predstavi ljudi, razmere in duh časa, v katerem je nastajala Belačeva knjiga.

Poleg tega smo v novo izdajo vključili tudi članek Reševanje padlega soplezalca v steni, ki sta ga za Planinski vestnik spisala France Avčin in Igor Levstek. Ta inovativen, a pozabljen, prispevek slovenske šole plezalne tehnike je naravno nadaljevanje poglavja »Padci« v Belačevi tehniki. Upamo, da bralec tega dodatka ne bo dojel kot tujek ali neprimeren poseg v originalno vsebino knjige, saj je ta reševalni manever v resnici posredno tudi Belačev, kot so Belačeve tudi vse nazorne ilustracije v njem. Še več, to reševalno tehniko je Belač učil in širil na mnogih tečajih, ki jih je vodil.

Nova izdaja Belačeve Plezalne tehnike naj bo poklon in v spomin dekletom in fantom, ženam in možem, ki so v težkih časih orali ledino povojnega alpinizma, generaciji ki, sedaj, dan za dnem dokončno odhaja in postaja del zgodovine slovenskega alpinizma.

Novemu rodu, ki je slavo slovenskega alpinizma ponesel v svet, mladenkam in mladeničem, ki se šele podajajo na pot, z željo, da ne pozabijo korenin, Belačevo Plezalno tehniko s hvaležnostjo podarjamo alpinisti veterani (december 2019).

Kazimir Drašlar

Janez Dovžan





Marjan Keršič - Belač 18.5.1920 (Ljubljana)–3.6.2003

Akademski kipar, alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik, smučarski učitelj, učitelj kiparske tehnike na Šoli za likovno oblikovanje v Ljubljani, svobodni umetnik in naravovarstvenik.





France Zupan 5.1.1929 (Ljubljana)–25. 4. 2019

Umetnostni zgodovinar, alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik, smučarski učitelj. Kustos v Narodni galeriji. Skrbnik kulturne in naravne dediščine na ministrstvu za kulturo.





Belač

Ko sem po mnogih letih spet vzel v roke njegovo od starosti porumenelo Plezalno tehniko, se mi je milo storilo. Pa ne zaradi poceni papirja, na katerem je bila natisnjena – boljšega namreč založnik, tedanja Fizkulturna zveza Slovenije, ni imel. Leta 1950, dobra štiri leta po koncu vojne, je še vedno marsičesa primanjkovalo in papir pač ni bil življenjsko nujna stvar. To je bil čas, ko so bila planinska društva vključena v Fizkulturno zvezo Slovenije in Planinski vestnik se je za nekaj let celo preimenoval v Gore in ljudje. Rečeno je bilo: alpinizem in planinstvo sta pomembna za zdravje in posledično za večjo obrambno in delovno sposobnost ljudi, ki so gradili nov, socialistični družbeni red.

Ljudi pa je primanjkovalo. Med žrtvami okupatorja so bili tudi alpinisti, padli v boju, številni pa so se vrnili iz zaporov in uničevalnih taborišč bolani in izčrpani. Skupaj z okupatorjem so Slovenijo ob koncu vojne nekateri alpinisti tudi zapustili.

Dogajanje v našem alpinizmu je takrat zaznamoval vzpon Jože Čopa jeseni leta 1945, ko je preplezal zadnji veliki nepreplezani steber v Severni triglavski steni. Ta od takrat nosi njegovo ime. Kdo bo prvi ponovil ta vzpon, ki je dobil v javnosti in literaturi skoraj mitske razsežnosti zaradi štirih bivakov in dramatičnega reševanja onemogle soplezalke Pavle Jesihove? Čop jo je moral pustiti v steni in sam izplezati najtežji, previsni del.

To sta storila dva izkušena, predvojna alpinista, ing. Daro Dolar in ing. France Avčin, ki je vzpon tudi slikovito in podrobno opisal, vključno z bivakom. Kaže, da je bivakiranje kot del plezanja po »Čopu« postalo obvezen del vzpona in se ga je poslužilo tudi nekaj naslednjih ponavljalcev.

Kakšnega navala sicer ni bilo in tako sva z Belačem nekega poletnega jutra 1949 šla pogledat ta steber. Bila sva četrta ali peta ponavljalca.

Kaj pa je bilo z »obveznim« bivakom? Bivakiranje v triglavski steni mi ni bilo všeč. Mogoče zato, ker je bilo prejšnjo zimo v februarskem mrazu in novo zapadlem snegu v Jugovem stebru strupeno mrzlo, z Radom Kočevarjem pa nisva imela nobene opreme, še tople pijače ne. Celo dolgo zimsko noč sva drgetala sede na zviti vrvi. K sreči sem slekel srajco in mokre noge zavil vanjo, vse skupaj pa vtaknil v nahrbtnik. Še kihnil ni nobeden, toda bivakiranje na splošno, pa čeprav v slavnem Čopovem stebru, ni bilo več po mojem okusu.

Tokrat je bilo plezanje pravi užitek, z Belačem sva se menjavala v vodstvu, šlo je hitro in prav zadovoljno sva še isto popoldne sedela na Plemenicah in zvijala zeleno najlonko.

Vtis? Joža Čop je bil fenomen! Resnični junak, ki se je lotil ključnega plezanja sam, brez varovanja, ko ni bilo jasno, kaj ga čaka v tistih strašljivih previsih. Za nas ponavljalce je bilo lahko, bila je psihična gotovost, da je stvar preplezljiva, bili so že zabiti klini na ključnih mestih. Dobre volje sva sestopala po Bambergovi: tudi urok bivakiranja v stebru je bil preteklost. Prav tako samota.

Ko sva naslednje leto neke nedelje z Janezom Jerovškom pod vrhnjim delom stebra dohitela kar dve navezi in smo bili vsi skupaj ob enajstih že na Plemenicah, je bilo jasno, da so se časi spremenili. Steber je postal še lažji, časi plezanja vedno krajši, nekdanjega močnega doživetja pa ni bilo več.

Podobno je bilo kakšen teden kasneje pri plezanju Comicijeve smeri v Razu Jalovca.

V meni je ostal ta raz kot del neizbrisanega spomina iz leta poprej. Belač je plezal z zlomljenim rebrom in tako je prišla vrsta name za tisti zadnji, izstopni previs, ki je ključno mesto te lepe, kratke smeri. Plezal sem tisti previs in hotel vpeti stari klin, ne vedoč, da je prva naveza, ki je ponavljala smer, Rado Kočevar s soplezalcem, ta previs obplezal po severni steni. Stari, najvišje zabiti Comicijev klin se je brez opozorila tiho izpulil. Naslednji je zdržal in sam sem nekam užaljen bingljal več metrov nižje v zraku nad Belačem. Ampak nič ni pomagalo – moral sem še enkrat v tisti previs. Kako pomembna razlika je, če moraš v previsu sam zabijati kline!

Plezalne tehnike sicer ne govore o razliki med prvopristopnikom in ponavljalci, ki pa je bistvena. Eno je podvig v neznano, drugo pa je ponavljanje že preplezanega, ki je šport, danes bi rekli rekreacija. Toda to ni tisto: čar alpinizma, odkrivanje še nedotaknjenega, neznanega manjka.

Sicer pa bi danes Joža Čop potegnil iz žepa mobitel in čez kako urico bi bila obnemogla soplezalka s helikopterjem že na varnem. Stari heroični časi so pač minili.

Tisto, kar me je ganilo, so bile risbe v knjigi, in pred oči mi je stopil Belač, tak, kakršen je bil takrat, vitek, s svojim belim čopom las, v sivi platneni vetrovki, pumparicah, volnenih nogavicah in plezalnih čevljih. Vidim ga, kako pleza, varuje, se spušča po vrvi, skratka počne vse tisto, kar počnejo plezalci v steni.

Kmečkega sinu z ljubljanskega Barja, kjer je ravnina, pa črne prsti v izobilju, vsak kamen in skalo pa je treba pripeljati od drugod, je nekaj vleklo k skalam in goram, kjer je te robe v izobilju. V učnih letih pri kamnoseku Kunovarju in kasneje pri kiparju Borisu Kalinu je postal mojster v obdelavi kamna. Tisti, ki se je z njim kdaj rokoval, je spoznal, kaj pomeni »jekleni prijem«, potem ko je presenečen pestoval svojo bolečo desnico.

Besedilo svoje plezalne tehnike je napisal in narisal ilustracije, potem ko je diplomiral kot kipar na ljubljanski likovni akademiji. Risbe vrvnih manevrov, plezalne opreme, klinov, vponk so skrbno izdelane in pedantno natančne v vseh podrobnostih. Človeško figuro pa je risal brez modela pred saboj in rezultat je risarsko malo okoren, toda pričakovan: plezalec, oblečen po tedanji »modi«: s platneno vetrovko, pumparicami iz žameta, debelimi volnenimi nogavicami je hote ali nehote podoben predstavi, ki jo je imel Belač o samem sebi.

Bil je letnik 1920 in je tako pripadal generaciji, ki je v vojni plačala največji krvni davek. Marjan je imel srečo, ostala pa sta mu za spomin pramen belih las, romantično učinkujoč dodatek k bujni frizuri, in vzdevek Belač.

Ker je plezal že pred vojno, je bil tako leta 1946 sicer najmlajši, plezalsko pa najmočnejši med inštruktorji na tistem prvem povojnem plezalnem tečaju na Kamniškem sedlu, ki sta ga vodila legendi predvojnega alpinizma v Kamniških Alpah, Vinko Modec in Boris Režek.

Tečajniki smo očarani gledali, kako Belač lahkotno pleza skrajno težke detajle v skalah, zabija kline, demonstrira vrvne manevre in za povrh še zajodla tudi to je znal. Seveda sem ga občudoval, to se razume.

Živel sem v ljubljanski predmestni Orlovi ulici, po kateri je hodil v mesto z Ižanke in bil sem neznansko srečen, kadar sem ga videl, kako koraka mimo, mišičast, vedno zagorel, poleti v beli srajci z zavihanimi rokavi, pozimi s cepinom in nahrbtnikom. Včasih me je celo opazil in spregovoril nekaj besed z mano, devet let mlajšim srednješolcem ...

Takrat si še v sanjah nisem predstavljal, da bova z Belačem že čez nekaj let hitro in brez težav skupaj v navezi ponavljala smeri, ki so takrat veljale za skrajno težavne. Po naključju sem plezal z njim tudi prvenstveno smer v severni steni Šit, ki je gotovo najlepša med njegovimi prvenstvenimi vzponi. Popolnoma sem mu zaupal in se zanesel nanj in moram reči iz osebne izkušnje, da je Belač tudi v praksi obvladal vse tiste vrvne manevre, o katerih piše v knjigi. In če ni šlo drugače, je v gladki skali ena, dva, tri izklesal ravno pravšen stop.

Zanj je bilo to samo po sebi umevno – Belač je bil nadpovprečno močan, z odličnimi refleksi in je bil med tedanjimi alpinisti pač tisti plezalec, ki je bil zaradi svojih izjemnih plezalskih sposobnosti in izkušenj usposobljen, da je lahko napisal in ilustriral Plezalno tehniko.

Tudi zaradi tega, ker je bil povrhu še pismen, imel pedagoško žilico in mu ni bilo škoda svojega časa preživeti kot inštruktor na številnih tečajih za mlade. Sodobniki so bili sicer po številu prvenstvenih vzponov uspešnejši od njega, čeprav so bili mnogi slabši plezalci. Toda to samo pomeni, da tudi tu odločata osredotočenost in motivacija. V resničnem življenju se ne ocenjuje slog, vseeno je, ali gre za mučno basanje od klina do klina, vrtanje lukenj za kline; ali lahkotno plezanje: odloča samo končni učinek.

Mogoče je Belač svoj čas preveč nesebično razdajal, namesto da bi se osredotočil samo na plezanje. Da brez njega ni bilo reševalne akcije, različnih sestankov, zborov, skoraj ni treba posebej omenjati. Poleg tega je bil že v letih, ko je bilo treba misliti na poklic in družino, saj ni bil profesionalec.

Seveda je bilo tudi nekaj njegovih novih smeri v Kamniških Alpah, toda prvenstvena smer v severni steni Šit iz leta 1950 je najbolj znana.

Naneslo je, da sva se 12. avgusta 1950 v koči v Tamarju zvečer z Belačem spravljala spat, pripravljena, da drugo jutro vidiva, kako se pleza v Aschenbrennerjevi smeri v severni steni Travnika.

Čez dan je prišla v Tamar večja skupina avstrijskih alpinistov, bili so v Vratih, kjer je bil njihov spremljevalec Rado Kočevar. Rado je v duhu dobrih sosedskih odnosov celo vzel enega od njih na prvenstveni vzpon v Stenarju. Tekmovanje med alpinisti seveda obstaja in najbolj zagreti domoljubi so v tej prijazni gesti videli celo izdajo, češ, da je prvenstvenih smeri v naših stenah s tujimi imeni dovolj. Ampak stvari so se še bolj zapletle: pozno večer se je pojavil v koči Rado osebno in mimogrede povedal, da gre drugo jutro plezat novo smer v severni steni Šit.

Da ing. Dolar in Belač, oba okrog trideset let, že nekaj časa preučujeta novo smer v severni steni Šit, ni bila nobena skrivnost. In dobre duše v koči so zato takoj potrkale na najina vrata in Belaču sporočile alarmantno novico: vse kaže, da bo še en tujec jutri prvi preplezal še eno našo nedotaknjeno steno, njemu in Dolarju pred nosom!

Temperamentni Belač je seveda skočil v zrak. Dve leti sta ogledovala in se pripravljala na vzpon – Daro je ta čas ležal bolan – sedaj pa tole! Premislil je in me preprosto vprašal: »France, jutri greva v Šite, če si zato?«

Seveda sem bil zato. Tisto poletje mi je že uspela prvenstvena v Koglu, ponovno sem preplezal Čopov steber in Raz Jalovca – vse je bilo mnogo laže kot prejšnje leto – ravnokar sem odslužil mesec dni delovne brigade pri mešalcu za beton na gradbišču študentskega naselja – torej sem bil formi. Ponovitve niso bile več zanimive. Tako sta nama Polonca in Nadja prinesli kup klinov in karabincev, ki sva jih potrebovala naslednji dan. Počutil sem se skoraj kot tisti junaki, ki so branili našo zemljo pred tujci, in v tem razpoloženju sem hitro pojedel porcijo odličnih palačink.

Nadaljevanje je rutina – vstala sva malo po polnoči, šla pod vstop, počakala na prvi svit in začela s plezanjem. Čez nekaj časa se je resnično pod steno pojavil Rado v lepi novi rdeče-beli jopici in z njim Roman Herlec. Ampak nekaj je manjkalo: nobenih tujcev, ki bi stegovali roke po naših skalah nisem videl! Bil sem razočaran.

Zaželeli smo si srečo in onadva sta odšla poiskat primeren vstop v vzhodnem delu stene. Prostora je bilo dovolj za vse in Belač je bil pomirjen.

Ampak to je bilo takoj pozabljeno. Do vrha stene je bilo še daleč in plezanje ahtevno, a na srečo tekoče, brez zamudnega obešanja na kline.

Smer je kmalu postala kar priljubljena in uvrščena med sto najlepših plezalnih smeri. Teh petsto višinskih metrov stene po današnjih merilih ni ekstremno težavnih in tista velika luska tik pod izstopom, ki me je takrat hotela vzeti s seboj v globino, že dolgo počiva v grušču pod steno. Moj let tja dol je ustavil Belač s svojimi odličnimi refleksi in močjo. Bilo je pač trinajstega v mesecu.

Edini, ki se pri celi stvari ni počutil dobro, je bil Daro. Razumem ga, ampak kaj naj bi dobri Belač takrat sploh lahko kaj drugega storil?

Kaj bi že, v teoriji. Lahko bi se po vrvi spustila dol pod steno, pozabila na novo smer in šla ponavljat severno steno Travnika. Ampak to takrat nikomur od naju ni prišlo na misel. Mogoče zato, ker sva v glavah že preklopila iz horizontale v čisto drug svet, v vertikalo? Vse drugo na svetu je izginilo, postalo čisto nepomembno. Samo neznane sive plati, ki so se grmadile nad nama in tam nekje visoko zgoraj rob stene. Tja gor sva morala in dobro nama je šlo.

Sicer pa je bil po vsem tem lov na ostenje Šit itak odprt. Stena je očitno po letih nezanimanja postala aktualna, prostor za nove, tehnično težje smeri pa je še vedno ostal. Na sceni je bila nova generacija odličnih, razgledanih mladih plezalcev, pripravljenih, da se dokažejo. Ti so že naporno in načrtno trenirali, si zastavili visoke cilje in jih tudi uresničevali. To je bila bodočnost.

Belačeva knjižica seveda ni bila prva o plezalni tehniki pri nas. Leta 1933 je Slovensko planinsko društvo v Ljubljani izdalo in založilo knjigo Plezalna tehnika, knjižico na 89 straneh, ki jo je napisala Mira Marko Debelakova, ilustriral pa Edo Deržaj.

Mira Marko Debelakova, leta 1950 že pokojna, je bila razred zase, odlična, mednarodno znana in uveljavljena alpinistka s svojimi prvenstvenimi vzponi pri nas, v Zahodnih Julijcih in na Škotskem. Leta 1926 je prva pri nas kot vodilna v navezi preplezala severno steno Špika. To je bila takrat najtežja prvenstvena smer slovenskih alpinistov sploh, saj so možakarji zaostajali za njo po ambicijah in korajži za več let.

Zanimiva je primerjava med obema knjigama. Razlike med alpinistično tehniko v letih 1933 in 1950 so v bistvu majhne, drobni knjižici pa sta si zelo različni: tista iz leta 1933 deluje svetovljansko – papir je kvaliteten, z malimi oglasi, ki so ponujali izdelke tujih znamk, plezalne hlače, platnene jopiče proti vetru in dežju, športne telovnike, vrvi, cepine, plezalke, šotore, pa hlače iz tirolskega lodna ... Vsega tega po vojni leta 1950 v naših trgovinah ni bilo, zato tudi mali oglasi niso bili potrebni.

So pa seveda bile nekatere razlike v plezalni tehniki in opremi: leta 1933 so se navezovali še okrog prsi, plezalniki so imeli podplate iz filca, plezalnega kladiva še niso imeli priročno obešenega na pomožni vrvici, vponke so bile železne, težke, nove konopljine vrvi pa so za uvod malo pokuhali in potem namastili ... toda to so tehnične podrobnosti.

Mogoče se komu zdi čas po vojni celo romantičen. Seveda ni bil. Prav gotovo pa je življenje kljub pomanjkanju bilo brezskrbno, poceni in preprosto: bili smo pač mladi. Zelene ameriške vojaške vrvi iz najlona, plezalnike, kladivo, nekaj klinov, karabincev, pumparice, puloverje in vetrovke je preskrbela tedanja planinska organizacija. Res, da puloverji niso bili volneni, res, da je vetrovko premočil dež in res, da jo je tudi veter prepihal, a se pod njo vsaj ni nabiral kondenz.

To, pa tudi marsikaj drugega, se je kasneje spremenilo. Domače gore so postale premajhne in tako je današnji alpinizem s svojimi fantastičnimi dosežki, s sofisticirano plezalno opremo, o kateri se nam takrat še sanjalo ni, s profesionalizmom, nujno samopromocijo, organizacijskimi in logističnimi zahtevami in seveda z denarjem, ki je potreben za odmevne podvige v tujih gorstvih, popolnoma druga zgodba. Ne živimo več v socializmu, družbeni sistem se je spremenil in sponzorji pričakujejo za svoj denar vedno nove in nove odmevne podvige. Plezalci gredo čez rob tveganja in seznam vrhunskih alpinistov, ki so umrli v gorah, ko so uresničevali drzne projekte, je dolg. In kar preveč samo po sebi umeven. »Naj se ne bi nikdar razodeval ves nesmisel prizadevanj, ki nastajajo iz predajanja utehi,« je nekoč zapisal Boris Režek, ki je vedel, o čem govori.

Vsega tega pa oba avtorja plezalnih tehnik, Debelakova in Belač, ki so jih močno skrbele moralne lastnosti plezalcev in njihove male pregrehe, alkohol in cigarete, nista niti slutila. Mira je posebej strogo odsvetovala alkohol, Belač pa tudi kajenje.

Vsekakor pa brez mode tudi takrat ni šlo: Miri Marko očitno niso bile všeč pumparice in je priporočala dolge plezalne hlače posebnega kroja, torej to, kar imamo danes, osemdeset let kasneje …

Kaj pa fizične lastnosti? Balthazar Hacquet, znameniti kirurg v idrijskem rudniku v 18.stoletju in naravoslovec, ki je hodil in tudi po potrebi poplezal po naših gorah v družbi domačinov, je menil, da so za gibanje v gorah najprimernejši kratki in močni udje. Naša avtorja sta drugačnega mnenja, kajti tu gre za plezanje v stenah, v vertikali in previsih.

»Dejstvo je,« piše Mira Marko, »da se visok, slok in sorazmerno lahek človek bolje obnese v steni kot majhna, čokata in težka oseba.«

Belač pa: »Nedvomno se najbolje obnesejo ljudje srednje postave, vitkega in lahkotnega telesa. Majhen in težak človek si mora predvsem pomagati z rokami, preveliki so nerodni v kaminih ... Najidealnejša je torej srednjevisoka postava od 165 do 175 cm, z od 70 do 75 kg teže.«

Točno tak pa je bil moj prijatelj in soplezalec Belač osebno.

So pa Slovenci od takrat zrasli in teorije so ponavadi zabavne, v resničnem življenju pa gore tako ali tako same narede selekcijo. Zameniti Ricardo Cassin, na primer, je bil nizek in močnih udov, plezalni virtuoz v kopni skali pa je lahko uspešen tudi v Himalaji, če le dobro prenaša mraz, pomanjkanje kisika in ga ne moti monotono garanje. Belač je to kasneje dokazal na prvi jugoslovanski himlajski odpravi na Trisul.

Bil je do skrajnosti dosleden idealist, zaljubljen v gore, ki ni ne pil alkohola in ne kadil. Predvojni patetični gorniški filmi z možatimi junaki izklesanih zagorelih obrazov, ožarjenih od gorskega sonca, ki v mogočni, vzvišeni gorski sceneriji rešujejo lepa dekleta iz sten, iz viharjev in plazov – to je bilo tisto pravo za široko občinstvo. Predvsem filmi, pa tudi knjige, kot Bučarjeva Koča na robu, so ustvarili privlačno podobo heroičnega alpinista, junaka brez strahu in napak. Ne pretirano, pa vendar opazno so vplivali tudi na mladega fanta z Barja. Kdo ne bi bil rad tak kot glavni junak Mihol? Malce nebogljen pri ženskah, zato pa pravi možakar v steni.

Toda brez skrbi – Belač je sicer res bil poslednji romantik, toda obenem zelo stvaren, dosledno redoljuben, skoraj filistersko natančen, kadar je šlo za plezalno opremo, za orodje v svojem ateljeju, za obleko, sploh pa za prozaične podrobnosti vsakdanjega živjenja. Učinkovito praktičen Barjan, ki je znal s svojimi močnimi rokami popraviti skoraj vse. Užitek ga je bilo gledati, kako je kamen pod njegovim kladivom in dletom ubogljivo, igraje spreminjal svojo obliko. Povrh vsega pa je znal še napisati in narisati Plezalno tehniko.

Brez dvoma je ta v svojem času odigrala svojo pomembno vlogo pri razvoju slovenskega alpinizma. Začetnik je v njej našel vse, kar je potreboval, in danes, po toliko letih, je še vedno uporabna: osnovne stvari v plezanju in alpinizmu se niso spremenile. Predvsem pa je dragocen dokument neke davno minule dobe. Dobe, ko so predvsem zaradi slabe obleke in opreme v naših gorah zimski prvopristopniki izgubljali ne samo prstov na nogah, ampak obe nogi do kolen, običajni pomladni vremenski preobrati pa zahtevali po tri, štiri smrtne žrtve naenkrat – tu najboljša plezalna tehnika pač ni mogla pomagati.

Kakorkoli: ponatis te prijazne knjižice se zdi zelo dobra ideja, kot dokument in obenem zasluženo priznanje tej samosvoji, slikoviti osebnosti s smislom za dramatičnost. Moj prijatelj Belač, umetnik, alpinist, gorski reševalec, smučarski učitelj, vzgojitelj mladih alpinistov, himalajec in borec za čisto okolje, bi bil zelo vesel. Bil je med tistimi prikrajšanimi, ki so izgubili svoja najbolj ustvarjalna leta v alpinizmu v drugi svetovni vojni, to nadoknadil in držal v tedanjih razmerah visok nivo našega alpinizma. Seveda – in tako je tudi prav – je v letih po izidu knjige njegove tehnike že presegala prihajajoča generacija. Razvoj je šel nezadržno naprej, delež Marjana Keršiča Belača v njem pa ostaja svojski, nepogrešljiv in dragocen.

France Zupan, decembra 2017





Beseda pisca

Osemnajst let je že preteklo od takrat, ko smo Slovenci dobili izpod peresa Mire M. Debelakove prvi in zadnji plezalski učbenik: Plezalno tehniko. Od leta 1933 do danes se je marsikaj predrugačilo – tudi v alpinizmu in plezalni tehniki. Metode, ki so v tisti dobi v plezalni tehniki veljale za najmodernejše, so sčasoma zastarele ali pa pokazale vrzeli in napake. Naša mladina je že v zadnjih predvojnih letih s prvimi začetki zimske alpinistike in razvojem tehnike plezanja v izredno težavnih smereh kopne skale občutila pomanjkanje sodobnejšega in popolnejšega učbenika.

Po osvoboditvi se je alpinizem pri nas razmahnil v veliko širino ter dosegel po posameznikih tudi nadpovprečne uspehe. Začetnikom pa je primanjkovalo celo preproste tiskane besede o tehničnih sredstvih ter najpotrebnejših navodil, ki bi jih v gorah obvarovala usodnih napak in marsikdaj rešila tudi najvišje cene zanje.

Ta knjiga je sedaj pred nami. Napisana je s preprosto besedo in ilustrirana s preprostimi črtami kiparja-alpinista. Majhna in skromna po vsebini in obliki, naj po dolgoletnih izkušnjah domačih ljudi v domačih gorah služi najmlajšim v alpinskih odsekih pri pravilnem usposabljanju za vse težke naloge, ki jih terja trda šola gorništva. Vsem tistim, ki bodo v gorah, v plezanju iskali potrdila svojih moralnih in etičnih vrednot, naj pri njihovem udejstvovanju veljajo za vodilo tele besede, ki jih je napisal znani alpinist dr. Paul Preus:

»Vrvi in, klini naj bodo plezalcu v glavnem za varovanje življenja - v mejah njegovih povprečnih sil, nikakor pa ne za potuho njegovim subjektivnim nesposobnostim!«

Knjiga zajema samo tista najvažnejša poglavja plezalne tehnike, ki se nanašajo na razmere v naših gorah, brez posebnih poglavij o tehniki plezanja v centralno alpskem ledu. Namenjena je predvsem začetnikom, pa tudi izvežban alpinist bo našel v njej drobne tehnične izpopolnitve, ki mu bodo olajšale težko delo v skalah ali v snegu. Prav gotovo pa bodo lahko s pridom segli po njej tudi člani in načelniki alpinskih odsekov ob pravilnem in smotrnem vzgajanju tistih, ki prihajajo za nami.

Smoter alpinizma ni v tem, da vzgaja nadljudi in pušča za seboj šibke revčke, temveč naj dviga po moralno in etično močnih individualnostih celoto k večji popolnosti. »Najbogatejšo kulturno setev in najvišje moralne ter etične vrednote bodo dajale človeštvu močne osebnosti – v široko razpleteni družbi; to je socialni ideal,« kakor pravi Guido Lammer. Vsako preziranje nadpovprečnih nad šibkejšimi je snobizem, če se ta pojavlja navadno pri mladih ljudeh, ki pri svojem plezalskem udejstvovanju dosegajo uspehe, ki so pomaknjeni nad povprečje ostalih, je to samo znak nedozorelosti in pomanjkanja najosnovnejše človečanske vzgoje. Vsa etika alpinskega čina pa naj ne temelji na golem zaznamovanju vzpona, temveč na doživljanju, skupnemu uspehu in harmoniji naveze ali družbe, v altruizmu ter samožrtvovanju za tovariše v steni. Vsi skupaj pa moramo stremeti za likom zdravega, moralno in etično resničnega socialističnega človeka! Vam vsem, ki v gorah stremite za takimi cilji – poklanjam to knjigo!

V Ljubljani in Kamniški Bistrici 1950.

Majan Keršič-Belač





Telesne in duševne lastnosti alpinista

V alpinistiki ni mogoče določiti nespornega pravila o najpopolnejšem stasu plezalca. Nedvomno se v vseh situacijah pri reševanju problemov v skali najbolje obnesejo ljudje srednje postave, vitkega in lahkotnega telesa. Majhen in težak človek si mora pri plezanju pomagati predvsem z močjo rok, ki pa preveč obremenjujejo oprimke, le-te pa prevelika teža telesa z vzvodom rok vleče navzven iz prvotnega narastišča oz. ležišča. Preveliki ljudje so nerodni pri plezanju v kaminih in ozkih počeh, zato pa so v nasprotnem primeru zelo uspešni pri premagovanju gladkih plati. Najidealnejša je torej srednje visoka postava plezalca od 165–175 cm, če se njegova teža giblje med 70 in 75 kg teže. Telo plezalca mora biti normal-no in krepko razvito, širokega prsnega koša in gibčno v razkoraku. Gibčnost, ki plezalcu nadomešča manjkajočo dolžino, si pridobimo s preprostimi gimnastičnimi vajami pri splošni telesni vzgoji doma ali v telovadnici. Neogibno je, da ima plezalec zdrava pljuča, srce in želodec. Vsak začetnik naj skrbi za zdravje pljuč z gibanjem na svežem zraku in naj se ogiba kajenja. Da si ohranimo zdravo srce, za to skrbimo s smotrnim vežbanjem enakomerne hoje v breg. Pri hoji v gore je važno tole: ko odhajamo iz planinske koče v dolini – ali načenjamo pri pristopanju do više ležečih koč strmino planinskih poti, začnimo to pot z enakomernim počasnim korakom in mirno zadihani. Koraki naj bodo umerjeni in pretehtani, noga naj povsod išče zanesljive opore na grušču ali na skalah; noben gib telesa naj ne bo napravljen zaman. Dober gornik je tisti, ki brez škode za srce in brez napora pljuč premaguje zadnjo strmino pred planinsko kočo ali pod vrhom gore vsaj z enakim tempom, kakršnega je imel v začetku poti. Dihanje in bitje srca sme biti le nekoliko močnejše kot pri navadnem fizičnem delu. Pri smotrni hoji v strmino naj bo utrip – vdih in izdih po nekaj minutah počitka spet čisto normalen. Med hojo dober gornik ne poseda razgaljen, golorok ali celo brez srajce. Nepopravljivo grešijo tisti, ki razgreti prižigajo cigareto in zastrupljajo pljuča in srce z nikotinom med največjim naporom. Med hojo ne razgaljuj telesa z odlaganjem odvisne obleke. V gorah je ozračje vedno nemirno – in hladna sapa ti golo telo preveč ohlaja. Obleka varuje telo izžarevanja stalne telesne toplote in nepotrebne porabe dragocenih kalorij. Zato odlagaj srajce pri hoji samo v toplih poletnih dnevih, ko je ozračje mirno in brez vetra. Med hojo ne pij mrzle vode in ne jej snega – ki vnema sluznico, povzroča prehlad črevesja in še povečuje žejo. Največja moralna vrednota dobrega gornika je vztrajnost – to pa pridobiš samo z dobršno mero premagovanja svojih slabosti, s krepko voljo. Pri vseh telesnih naporih v gorah, posebno pa pri plezanju, porabimo mnogo moči – torej hranilnih snovi, zatorej moramo z njimi varčevati. Pravilno porabo teh snovi uravnavamo s pravilno hojo, pravilnim dihanjem in smotrnim nadomeščanjem – se pravi – z uživanjem lahko prebavljive hrane. Kadar si telesno zelo izčrpan, uživaj sladkor (sladko vodo) ali jedi, v katerih je mnogo maščobe (maslo). Čeprav ti jed morda ne tekne, moraš od časa do časa vendarle nekaj povžiti. Tega pravila se posebno začetnik pri plezanju zaradi napetosti položaja in duševne prezaposlenosti prevečkrat ne zaveda dovolj. Vse to se pozneje maščuje, kajti neredko proti koncu vzpona zaradi izčrpanosti omaga. Najvztrajnejši pa mora biti alpinist v gorah v odpornosti proti mrazu in vremenskim spremembam. Premagovanje mnogih slabosti v človeku je osnovni pogoj za dosego vsakega cilja. Vse bolj kakor za splošno dejavnost človeka – velja to za alpinista.

Od ostalih telesnih lastnosti so za plezalca najvažnejše tele: mišice v nogah – to je, v stopalih, mečah in bedrih morajo biti razvite čim krepkeje. Bistvena za dobrega plezalca je moč v prijemu rok – v zapestju in prstih. Oči mora imeti zdrave, da že na prvi pogled zazre možnost prehoda v sestavu skale, razbere posamezne oblike sveta v megli in ne trati časa z jalovimi poizkusi in iskanjem. Pri določanju smeri in iskanju prehodov v raznoterem gorskem terenu – sta bistvenega pomena dobro razviti čut za razvedanje (orientacijo) v neznanem svetu in dober spomin. Posamezne oblike sveta, kjer smo nekoč že hodili, morajo ostati plezalcu neizbrisne v spominu. Samo od tega je mnogokdaj odvisno naše življenje, kadar nas vremenski preobrat, megla ali snežni metež prisilijo k samostojnemu iskanju zabrisane poti, ali pa k umiku v sestop. Odveč je poudarjati, da plezalec ne sme biti vrtoglav, pri tem pa čim bolj hladnokrven in razsoden, tako da ga objektivni preobrat v okolici ali subjektivne spremembe v članih naveze ne spravijo ob mirno presojanje položaja. Dober sluh je za vsakega gornika zelo važna telesna lastnost, saj ga obvaruje nesporazumevanja v družbi tovarišev pri napredovanju v viharnem, bučečem vršanju vetra – pri klicih na pomoč ali zaznavanju šumov – udarcev in klicev v okolici. Zlasti pa je človeku v gorah potrebna velika mera vestnosti in pravilnih odnosov do tovarišev. Vsaka od teh naštetih lastnosti naj bo tudi prva! Komur sta ti dve lastnosti tuji, naj rajši opusti plezanje v gorah. Od vestnosti do samega sebe in tovarišev je pri slehernem udejstvovanju in početju v gorah odvisno prijateljstvo, skupna usoda celotne naveze in končni uspeh začetega vzpona. Po naravi sebični ljudje v gorah nimajo kaj iskati in naj si zato za svoje telesno udejstvovanje izberejo drugo torišče, kjer ne bosta od njihovih slabosti odvisna usoda ali celo življenje drugih ljudi.

Vse lastnosti, ki jih mora imeti plezalec moški, se morajo razviti tudi pri ženski, ki se odloči za plezalni vzpon v steni. Tudi ona se mora zavedati, da je enako odgovorna kakor vsi moški člani naveze. Pri vsem svojem početju pa naj ne pozabi, da je ženska fizično šibkejša od moškega – in naj se zato loti samo vzponov – ki jim je dorasla ne samo moralno – temveč tudi telesno. Plezalsko-alpinistično udejstvovanje v gorah naj ne kvari lepote njene ženskosti, niti dostojanstva.





Osebna oprema alpinista za plezanje v kopni skali

Obleka plezalca ima pri udejstvovanju v gorah važno vlogo. Potreben je praktičen in estetski kroj ustrezajoče kakovosti. Lahko iztrgljivih tkanin ni mogoče uporabljati pri delu v skalah. Za plezanje je potrebno trpežno in razen tega – spričo nenadnih vremenskih preobratov v velikih višinah nujno tudi toplo blago. Najboljše so gladke in tanke, ne kocaste, volnene tkanine; za suhe poletne dneve je prikladen tudi sivozelen ali rjav žamet. Perilo naj plezalca pri gibanju ne veže. Kot material je najbolje uporabljati svilo, ki se ne prijemlje kože, čeprav je mokra.

Srajca naj bo po možnosti krojena široko, flanelasta ali iz tanke volne za tiste, ki se močno potijo. V toplih dnevih so za plezanje najbolj priporočljive srajce iz mehkega, tankega platna.

Nogavice naj bodo v toplih poletnih dnevih tanke, volnene. Plezalec naj obuva v dobro umerjene čevlje dvojne, dokolenke in kratke. Pri preobuvanju v plezalne čevlje ali plezalnike naj uporablja samo enojne, da se obutev tesneje prilega nogam.

Pri obleki je važno, da so hlače iz trpežnega volnenega in gladkega blaga in samo za suhe poletne dneve iz progastega žameta. Razen tega naj bodo prirejene tako, da se hlačnice zapenjajo pod koleni, vendar naj ne bodo preširoke ter naj ne vežejo pri širokem razkoraku.

Suknjič naj bo široko krojen v pazduhah, v zapestju pa tesno zapet in ne mahedrav. Pod pasom mora biti dolg, da pri visokih posegih rok nad glavo ne leze izza vrvne vezave ob pasu, hkrati pa varuje plezalca odrgnjenja pri padcih. Bolj priporočljiva od suknjiča je dobro ukrojena vetrovka s kapuco iz nepremočljive tkanine, ki propušča zrak in hkrati varuje telo pred vetrom.

Za pokrivalo uporablja plezalec klobuk ali pa bolje: tesno prilegajočo se volneno čepico, ki po potrebi lahko pokrije tudi ušesa. Važno je pokrivalo posebno za drugega v navezi, ki je izpostavljen padajočemu kamenju (ki ga vedno proži vrv, posebno v krušljivem terenu), da ga varuje nevarnih poškodb na glavi. Za pokrivalo prvega zadostuje tudi navaden volneni križ, kakršnega uporabljajo smučarji.

Čevlji morajo biti izdelani iz nepremočljivega voljnega usnja. Poglavitno, čemur mora alpinistu služiti obutev, ki čuva njegove noge poškodb po ostrih razčlembah v skali, pa tudi vlage in mraza – je pač, da mu ustvarja pri gibanju v strmem gorskem svetu vse pogoje za zanesljivo oporo pri plezanju. Biti mora zavarovan, da mu pri gibanju v kopnem ali zasneženem gorskem svetu ne zdrsne in telo ne izgubi najosnovnejših opor, ki ohranijo telesu ravnotežje in izravnavajo težišče ter ga varujejo padca, ki bi ga utegnil v strmem in nevarnem terenu poškodovati do smrti. Pri tem so najbolj odločujoče spodanje ploskve stopal, se pravi podplati na čevljih. Za zanesljivo oporo nog v strmem, skalnatem ali zasneženem gorskem svetu so se gorniki spočetka posluževali na čevljih navadnih žebljev, ki so preprečevali drsenje v strmini. Dolgoletne izkušnje so različne tipe takega kovanja izboljšavale do univerzalnih oblik in različnih trdot za posamezne kamenine. Od teh se je do danes ohranilo troje vrst: in sicer naši domači kroparji ter tuji izdelki tipa Silvretta in Tricouni, ki pa odlično služijo samo še za vzpone v snegu in ledu ter v poledeneli skali.

Dandanes vsepovsod v Alpah planinci in alpinisti uporabljajo rebrasto profilirane gumijaste podplate, ki so pritrjeni na osnovni usnjeni podplat z medeninastimi vijaki ali pa prilepljeni s posebnim lepilom. Za plezanje v steni so taki čevlji (ki morajo biti dobro umerjeni in ne preveliki) odlična oprema do določene težavnosti. Navadno v takih čevljih lahko rešujemo brezhibno vse probleme v skali do zelo težavne stopnje. Za plezanje v izredno in skrajno težavnih smereh pa so v rabi posebni lahki plezalni čevlji z enakimi nekoliko tanjšimi profiliranimi gumijastimi podplati. Ti čevlji se morajo tesno prilegati nogi ter morajo biti izdelani iz mehkega in lahkega usnja. Usnjeni podplat mora biti enojen in ne predebel. Gumijasti plezalni čevlji so že povsod v alpinističnem svetu izpodrinili prejšnje plezalnike s podplati iz polsti (filca) ali prešite jute, katerih gornji del je bil iz platna ali mehke jelenovine. Gumijasti plezalni čevlji imajo predvsem to prednost, da jih pod steno ali pri prehodih preko snežišč v steni ni treba preobuvati, povrh tega pa ni treba prenašati težkih okovanih kvedrovcev v oprtniku. V ostalem je uporaba teh ali onih (gumijastih – manchon – ali okovanih podplatov) odvisna od občutka posameznika in prav za prav ni umestno poudarjati absolutno prednost katerih koli med njimi. Najbolj uporabni so pač gumijasti, ker zaradi rebrastih profilov tudi v snegu ne drsijo in je hoja v skalovitem svetu mehka in ne utruja. Naši in tudi tuji plezalci že zdavnaj dajejo popolno prednost obutvi z gumijastimi podplati, ki so se izvrstno obnesli tudi pri najtežjih vzponih.

Oprtnik v novejšem času posamezne naveze jemljejo samo v smeri, kjer je z gotovostjo treba računati z bivakom (nočevanjem v steni). V ostalem naj bo plezalni oprtnik lahek in enostaven po obliki, brez vseh zunanjih žepov in nepotrebnih zaponk in kaveljcev, ki se pri plezanju v kaminih in počeh ali vlačenju z vrvjo na izredno težkih mestih zatikajo v razčlembe v skali. Ker je v gumijastih čevljih odvišno tudi vsako preobuvanje in prenašanje kvedrovcev v oprtniku preko stene, je pri plezalnih vzponih v letnem času največkrat tudi nošnja oprtnika odveč.

Potrebna okrepčila si posamezniki v navezi nadevajo v oprtnik ali pa v žepe na vetrovki. Kdor med plezanjem težko pogreša pijače, naj ne pozabi vzeti s seboj aluminijaste čutare za vodo ali hladno kavo za žejo. Ne jemlji na turo alkoholnih pijač! V oprtniku naj nikoli ne manjka majhne lekarne s številnimi povoji, prvim zavojem, stekleničko joda in vazelino – če se kdo poškoduje pri padcih ali zaradi padajočega kamenja! V smeri, kjer gre računati z bivakom, je treba vsekakor vzeti s seboj še žepno svetilko, vžigalice, bencinski kuhalnik in uro.





Tehnična oprema plezalca za plezanje v kopni skali

Razen že omenjene plezalne opreme - čevljev, ki zavzemajo pravzaprav že mesto tehničnega orodja in spadajo med poglavitna sredstva za varno napredovanje v strmem gorskem svetu, uporablja plezalec kot glavno plezalno orodje vrv.

Znani sta dve vrsti vrvi: vite in pletene. Za resne plezalne vzpone uporabljamo samo vite vrvi (sl. 1 a) iz treh ali štirih pramen. Kot material se za plezalne vrvi uporablja samo dolga bela konoplja ali najnovejši najlon. Pletene vrvi (sl. 1 b) so pomanjkljive zavoljo tega, ker niso prožne ter potemtakem ne prenesejo sunkovitih, dinamičnih obtežb in jih zato za izredno ali skrajno težavne vzpone ne smemo uporabljati. (Več o vrveh glej v članku ing. Avčina v Planinskem Vestniku letnik 1948, str. 148 in 329.)

Plezalna vrv ne sme imeti v sredi srčne kite, ker se le-ta pri veliki obtežitvi odtrga, vrv zaradi tega v navojih popusti in izgubi velik odstotek trdnosti. Polovico vrvne dolžine zaznamujemo tako, da vpletemo med pramena tanko barvasto vrvico, po možnosti tudi na četrtinah dolžine z drugo barvno nitko. Ta vnanja znamenja služijo pri navezovanju srednjega plezalca na vrv in omogočajo pregled nad stanjem preostale vrvi, kadar plezamo zaradi težavnega terena nepregledno drug od drugega. Kadar plezamo z dvojno vrvjo, naj bodo med pramena vrvi vpletene posebne zaznamovalne vrvice dveh različnih barv, da pri manevriranju razlikujemo drugo od druge. Dolžina vrvi je različna. Za navadne vzpone do četrte težavnostne stopnje uporablja naveza dveh plezalcev eno 12 mm debelo in 30–35 m dolgo vrv. Če je vrv iz najlona, zadostuje enojna, 10 mm debela in 35 m dolga vrv.

Zadnja leta po vojni so se na svetovnih tržiščih pojavile najnovejše plezalne vrvi iz najlona. Izkušnje so pokazale, da imajo te vrvi mnogo odločujočih prednosti pred drugimi vrvmi iz konoplje. Največjega pomena sta pač njeni značilni lastnosti: prva, da so do najvišje mere prožne, in druga, da staničje posameznih vlaken ne vpija vode - torej vrv ne postane trda, če se zmoči (kakor vrvi iz konoplje) in zato tudi ne zmrzne. Razteznost najlonske vrvi je tolikšna, da se vrv pri statični obremenitvi utrga šele takrat, ko se raztegne za 40 odstotkov svoje dolžine. (Pri nas so plezalci te vrvi preizkusili z odličnimi izidi. Dvojna najlonska vrv, debeline 10 mm, je izdržala 20 m prostega padca v navpični steni Dedca nad Korošico).



O vrveh iz konoplje moramo vedeti tole:

Nove vrvi ne smemo prekuhati, ker vlakna pri tem izgubijo naravno maščobo in se vrv po takem postopku ohlapno razplete ter postane za plezanje neuporabna. Te vrvi impregniramo tako, da vrv nateremo s parafinom, raztopljenim v čistem bencinu, ki mu primešamo okrog 10 odstotkov čiste bele vazeline. Bencin izhlapi, vrv pa ostane mehka, lepo drsi skozi vponke in po skali in se tudi ne zmoči tako hitro.

Plezalno vrv hrani doma na suhem! Če je mokra, jo suši v suhem zraku, obešeno v viseče zanke, ne pa napeto med drogove ali kline! Med plezanjem ne stopaj na vrv v okovankah ali celo z derezami! Po vsakem vzponu preglej vrv meter za metrom, ali ni kje poškodovana ali natrgana! Ne puščaj je v koči na tleh med oprtniki; obesi jo na steno ali shrani v oprtnik! Zavedaj se, da je vredna tvojega in tovariševega življenja!

Vrv zvijamo enostavno preko kolena in stopala; najbolje opravimo to kar čez roko v enakomerno dolgih zankah, tako da se pri navijanju pramena vrvi ne odvijajo in se vrv ne krotoviči v vozle in zavite zanke. Pri odhodu v gore spravljaj vrv vedno v oprtnik in si je ne obešaj preko ramen ali oprtnika! Resen alpinist ne vzbuja po kolodvorih pozornosti z razstavo plezalne športne trgovine.

Plezalno kladivo (sl. 1 c) je drugo najvažnejše tehnično orodje alpinista. Teža kladiva naj bo primerna – od 53 do 65 dkg. Ročaj iz gostega jesenovega lesa mora biti solidno nasajen in z glavo kladiva spojen s posebnimi zaščitnimi vilicami, ki so pritrjene z zakovicami. Ročaj kladiva naj bo v preseku ovalne oblike, nekoliko ploščat, da lepo leži v dlani. V glavo kladiva mora biti dobro zagozden ter se ne sme majati. Ročaj mora biti okrog 3 do 4 cm od konca prevrtan. Skozi to izvrtino pritrdimo močno varovalno, okrog 4 do 5 mm debelo vrvico, ki služi kot posebna zanka za zapestje, njen daljši konec pa za obešanje preko ramen. Ta vrvica mora biti v pregibu dolga natanko toliko, kolikor visoko seže iztegnjena roka s kladivom v prijemu nad glavo. V nasprotnem primeru pa mora biti ročaj kladiva dosegljiv z roko, kadar kladivo visi na zanki preko ramena prosto ob boku. Če je vrvica prekratka, nas ovira pri zabijanju klina visoko nad glavo, če je predolga, kladiva pri spuščeni zanki sploh ne dosežemo z roko. Ročaj kladiva naj ima pritrjen še poseben obroček za obešanje tesno ob pas, da kladivo v določenih položajih ne opleta na spuščeni zanki po nogah. Ta obroček ne sme biti nameščen na zgornjem koncu kladiva – to je v lesu, ki je zagozden v glavo – ker ga sicer pri zabijanju klinov v globokih vdolbinah ali v kotih skalnih razčlemb ter pri zgrešenih udarcih lahko poškodujemo ali sploh uničimo. Kladivo služi prvemu v navezi za zabijanje klinov, zadnjemu v navezi pa za izbijanje. Razen tega si z njim v krušljivi formaciji skale iztolčemo varen stop ali oprimek ter očistimo zato z njega skalne okruške, prst ali led in sneg. Pri vzponih v severnih stenah služi pri prehodih preko kratkih snežišč za sekanje stopov, pri sestopanju v ozebnikih pa nadomešča tudi cepin.



Kline (sl. 2) uporablja plezalec v različnih oblikah in dolžinah. Za plezanje uporabljamo v glavnem dve vrsti klinov: podolžne za navpične špranje in prečne za vodoravne špranje. Ti dve osnovni obliki se za različne špranje izpreminjata samo še po dolžini in debelini, v posebnih primerih pa tudi po širini lopatice. Te posebne – specialne kline – kratke in tenke uporabljamo le v izrednih primerih za izredno ozke in plitve špranje, kjer navadnih klinov ni mogoče s pridom uporabljati. Znana je posebna oblika klinov, ki pa je že zastarela, in sicer klini z obročkom, ki jih dandanes uporabljamo samo še za spuščanje ali za stalne kline na stojiščih.

Klini služijo pri plezanju za varovanje ali pa pri izredno ali skrajno težavnih vzponih nadomeščajo tudi nezadostne razčlembe v skali kot umetni stopi ali oprimki. Klin mora biti skovan iz enega kosa navadnega kovnega železa in ne iz jekla, ker se mora lopatica klina pri zabijanju podrediti trdim stenam špranje in se zvijati po njeni smeri v globino. V izrednih primerih uporablja plezalec v kombinaciji s klini posebne lesene zagozde – ki jih zabije v zelo široke špranje, kjer navadno debel klin ne drži. V špranjo zabijemo v takih primerih najprej zagozdo, med zagozdo in steno špranje pa zabijemo klin.

Ne da bi se moral plezalec med plezanjem odvezovati (in vtikati konec vrvi skozi uho klina), spoji vrv s klinom z vmesnim členom: z vponko ali karabincem (sl. 3). Le-ta je izdelana tako, da se z vzmetjo odpira in zapira. Za plezanje so v rabi le troje vrst vponk: ovalne, jajčaste in specialne tipa Rakovsky s posebno varnostno matico, ki preprečuje odpiranje ali iztegnjenje pri nevarnih padcih. Četrta vrsta, tako imenovane gasilske vponke, so za plezanje neuporabne, ker so po obliki stisnjene in se vrv v zoženem vratu večkrat zagozdi. Vponke morajo biti izdelane iz prožnega jekla in se morajo v sklepu precizno in brezhibno zapirati. Medtem ko pri nas uporabljamo samo jeklene vponke, plezajo v tujini že nekaj let z vponkami iz posebno lahke in prožne kovine. Profil teh vponk je ojačen na tistih mestih, kjer pri dinamični obtežbi najbolj trpijo in je nevarnost, da bi se raztegnile. V ostalem služijo vponke za obešanje klinov k vrvni vezavi za pasom, za vpenjanje kladiva ob pas ali vpenjanje oprtnika, kadar ga je treba v težavnem terenu ali ozkih kaminih vlačiti na vrvi preko težkih mest.



Za plezanje v kopni skali spadajo naposled k tehnični opremi plezalca tudi pomožne 6 do 7 mm debele in 2 do 3 m dolge vrvice. Le-te služijo za stopne zanke (stremenice – sl. 1 d), za premične zadrge (sl. 34 a) (Prussikove vozle) pri varovalnih zankah, ali pa – v kratke kose narezane – pri spuščanju z vrvjo, kjer nadomeščajo dragocene vponke ali tudi kline.



Izkušen alpinist bo povrh vse naštete in neogibno potrebne tehnične opreme za najtežavnejše vzpone sčasoma uporabljal še posebno varovalno vrvico za kline. To je okoli dober meter dolga in 4 do 5 mm debela močna vrvica, ki jo z enim koncem pritrdimo na vrvno vezavo ob pasu, na drugem prostem koncu pa ima pritrjeno manjšo vponko (sl. 4), v katero vpnemo klin. V izredno težavnih položajih, ko je treba zabiti klin z eno samo prosto roko (z drugo roko moramo ohranjevati ravnotežje), je prvi udarec s kladivom, potem ko smo vtaknili klin s konico lopatice v primerno špranjo, vedno tvegan. Klin po prvem udarcu največkrat odleti v globino. Da se temu izognemo, ga zavarujemo s to varovalno vponko na vrvici, na kateri klin obvisi v primeru, da ga špranja pri prvem udarcu ne zgrabi. Enako služi ta vrvica tudi pri izbijanju, ko je treba z eno roko opravljati vse delo in nas samo taka varovalna vrvica lahko obvaruje izgube tako potrebnih klinov.





Plezanje in torišče alpinsko-plezalskega udejstvovanja

Plezanje je gibanje človeka v določeno smer navzgor ali navzdol, pri katerem smotrno služijo za premikanje vsi deli telesa in vsi udi. Torej ne samo noge, kakor pri navadni hoji, temveč tudi roke kot tretja in četrta oporna točka pri premagovanju težnosti, dviganju telesne teže in vzdrževanju ravnotežja, ki je potrebno za varno kretanje človeka v strmi ali navpični smeri.

V alpinizmu imamo za plezanje gibanje človeka v prosti naravi gorskega sveta, kjer ni nadelanih in vnaprej tehnično zavarovanih poti in znamenj, ki bi kazale smer, ter je človek odvisen zgolj od lastnega hotenja po napredovanju in določanju smeri v prvinsko nedotaknjenem in tehnično neizpremenjenem kopnem ali zasneženem in poledenelem strmem gorskem svetu. Pri takem gorniškem ali alpinističnem udejstvovanju se torej ne držimo določene smeri v izbranem gorskem terenu po markacijah ali nadelanih strmih poteh, temveč določa ali vsiljuje smer sestava strme ali navpične stene in razčlenjenost ali gladkost posameznih detailov. Pri tem se moramo v vsem podrejati skalnati ali zasneženi terenski tvorbi strmega ali celo prevesnega gorskega sveta.

Za plezaven svet veljajo tisti predeli gora, kjer normalno razvitemu in ne plahemu človeku za napredovanje v tehnično nezavarovani smeri ne zadostujeta več samo dve oporni točki nog, temveč se mora že posluževati tretje in četrte oporne točke in je torej primoran uporabljati tudi roke za dosego tega smotra.

Sestava (figuracija) gorskega sveta zavzema najrazličnejše oblike: obla in položna pobočja planinskih pašnikov, najrazličnejše gozdnate in strme ter navpične prepadne stene, ki zapirajo posebno na severnih straneh gora! Najnavadnejše konce dolin. Torišče plezalskega udejstvovanja človeka v gorah so stene in grebeni, ki s svojo enostavno ali zamotano sestavo oblik vabijo po iskanju samostojne poti na vrhove. Osnovna naloga alpinista-plezalca je: spoznavanje gorskega sveta v vseh letnih časih in ob vsakem vremenu, opazovanje sprememb in menjave oblik v terenu, popolno obvladanje razvedanja (orientacije) v gorskem svetu in pravilna uporaba gorniške opreme in plezalne tehnike.

Pri spoznavanju gorskega sveta je alpinistu važno popolno poznanje terminologije posameznih oblik na površini.

Posamezne vrhove v gorskih skupinah ločijo med seboj doline, ki se končujejo v zatrepih in krnicah. Pod vsakim strmim pobočjem gore se v dolini ali zatrepu nabira zapadno kamenje ali grušč, ki zavzema posebno pod severnimi stenami razsežna melišča. Zima zapušča pod stenami snežišča, ki pozno spomladi ali v poletju odstopijo od stene in tvorijo krajne poči, preko katerih je pogostoma onemogočen vstop s snežišč v steno. Take krajne poči se vedno pojavljajo v ozebnikih, se pravi v strmih žlebovih, ki ostanejo tudi skozi vse leto zamedeni s snegom.

Posamezni vrhovi so med seboj vezani po grebenih. Grebeni se oblikujejo v ostre rezi, stolpe, zobe in škrbine. Stena gore zavzema najrazličnejše oblike in le redki vrhovi gora so na več strani oblikovani v gladkih, enotno vezanih in navpičnih zidovih. Na splošno pa so posamezne skupine deljene po globokih grapah in žlebovih, ki potekajo v smeri odtekajoče se vode. Mejne robove grap ali žlebov imenujemo rebra. Če so taka rebra zelo izrazita od vznožja do vrha stene, jih imenujemo stebre. Rob, kjer se stikata dve steni v vogalu, imenujemo raz; kjer se strneta v kotu, tvorita zajedo. Izrazite oblike pečine v stenah ali strmih pobočjih gore so: prižnice, krmolje ali žmule, ki tvorijo previse. Gladke in strme oblike v steni imenujemo plati, razbita in razčlenjena položnejša pobočja, obrasla s travo in grmičevjem, pa skrotje. Navpične odstavke v položnejšem terenu stene imenujemo skoke ali prage, ki se v vodoravno smer navadno oblikujejo v široke in z melom posute terase, police, gredine, grede in ozke okrajke. Izrazite vdolbine v steni so lope, leve in zijalke, ki v ostrih grebenih ali stebrih tvorijo okna. Pečevje vsake gore je razpokano v tenkih špranjah, poklinah, širših počeh ali širokih kaminih. V špranje in pokline zabijemo lahko klin, v poči lahko sežemo z roko ali s kolenom, v kaminih pa že lahko plezamo s celim telesom, oprti ob dve steni, včasih tudi v širokem razkoraku in razmahu rok. Oporo za plezalčevo nogo imenujemo stop, kjer pa dobi oporo za roke, oprimek. Stop za nogo je lahko vodoraven – za navpično obremenitev – ali stranski za stransko oporo noge. Oprimki pa so lahko tudi spodnji, kjer plezalec dobi oporo za roko – s pritiskom navzgor.

Ob neurju ali hudih nalivih se v stenah prožijo kameniti plazovi ali manjše množine padajočega kamenja, ki obleži na policah, v gredinah, terasah ali v meliščih. Te obležale kose skal imenujemo skalne okruške ali oskalke.

V zimskem času, ko zapade po gorah sneg, se s strmih vesin trgajo snežni plazovi, ki tvorijo v grapah izglajene struge plaznice in obležijo pod steno kot nanesena in obležala plazovina. Na grebenih tvori snežna plast po vetrovih izoblikovane viseče strehe in opasti, ki se spomladi po odjugah zaradi teže odlomijo in povzročajo mokre pomladne plazove. Novo zapadli suhi sneg povzroča pršne plazove ali puhalice. Težak južni sneg, ki zapade na mokra tla, ali pomladni odjužen sneg povzročata težke talne plazove. Mrzel dež pri temperaturi okoli ničle povzroča v gorah, posebno na snegu, poledico, na skali pa tvori požled.

To so samo najvažnejša imena oblik gorskega sveta, ki ga mora spoznavati in spoznati vsak planinec in alpinist v vseh letnih časih in ob vsakem vremenu. Podrobno navajanje vseh potankosti bi presegalo okvir te knjige – z dolgoletnimi izkušnjami in spoznavanji gora bodo postale vsakemu planincu in alpinistu poznane in domače.

Preden spregovorim v naslednjih poglavjih o plezanju samem, je potrebno, da omenim še najvažnejša pravila o pristopu do stene ali na gorski vrh ter o sestopu z vrha v dolino.

Kakor hitro se odločimo za plezalni vzpon preko stene na določeni vrh, moramo goro dobro spoznati z vseh strani – in tudi z najlažjih pristopov – ter dobro proučiti tudi vse možnosti najlažjega sestopa v dolino. Ko vse to poznamo, moramo pregledali smer že iz doline, vnaprej ugotoviti vse možnosti umika ali izhoda ob morebitnem poslabšanju vremena in določiti približno mesto za prenočevanje, če računamo na možnost bivaka v steni. Pri pristopu do pod stene moramo včasih prečkati prostrana melišča ali razbito skrotje. Pri tem je treba posvetiti mnogo pozornosti nepotrebnemu proženju skal, ki lahko resno ogrožajo tovariše v navezi. Kadar koli gre za tako nevarnost, naj posamezniki hodijo tesno drug poleg drugega ali drug za drugim. Korak naj bo umerjen in pretehtan, pri prestopanju je treba paziti na vsak stop, kje stojimo in kam stopamo. Če smo primorani iskati prehode v grapah, ki so navadno zagruščene, stopajmo tik drug za drugim ali pa počakamo v varnem zavetju, da posameznik najde varno stojišče in mirno počaka naslednjega. Enako pravilo velja za sestop. Pri sestopu morajo člani naveze hoditi skupno v potrebni razdalji, toda nikdar tako, da ta ali oni zaostaja daleč zadaj, kar je lahko nevarno, posebno v megli ali neurju. Če hodimo tako, si lahko prihranimo marsikatero nepotrebno skrb zaradi iskanja zaostalega ali nepotrebne nesreče. Sproženi kamen iz majhne razdalje je le redko nevaren spodnjemu, pri velikih razdaljah pa je udarec lahko smrten. V takih primerih se kamnu lahko ognemo samo še v poslednjem hipu, če napeto motrimo smer njegovega padanja, ki pa se lahko zaradi odbijanja vsak čas menja.

Plezalci naj se vedno ravnajo po najšibkejšem v navezi. Vsako samovoljno odločanje in svojeglavost posameznikov se pogosto maščujeta nad celotno navezo in lahko usodno vplivata na neuspeh celote.





Tehnika prostega plezanja

Plezalno tehniko delimo na dva dela: na tehniko prostega plezanja in vrvno tehniko. Pri vsakem plezalnem vzponu je treba predvsem obvladati tehniko prostega plezanja. Za dosego težjih ciljev v steni pa je neogibna tudi vrvna tehnika, ki dobi seveda pri najtežjih vzponih prvenstveni pomen.

Tehnika prostega plezanja zadostuje tam, kjer za napredovanje uporabljamo samo prvotne razčlembe skalnatega terena. Tu imajo osnovno vlogo stopala na nogah in močni prsti na rokah ter včasih – v posebnem sestavu skale, v kaminih ali počeh – tudi ostali deli telesa. Na kratko: za stope in oprimke ter za vse ostale opore služijo samo razčlembe skale.

Kako plezamo smotrno, da nas plezanje prehitro ne utruja? Gibi telesa, rok in nog ter dihanje, morajo biti skladni in umerjeni, ne sunkoviti in trzajoči. Telo naj bo odmaknjeno od stene, stopala oprta na stope, kolena rahlo upognjena v lahkotni peresno prožni napetosti mišic. (Slika 5.) Za opore velja staro pravilo: če stojimo na obeh nogah, z eno roko obvladujemo ravnotežje, z drugo prosto roko pa tipajoč iščemo z mirnimi gibi nov oprimek. Ko obe roki zanesljivo slonita na trdnih oporah, prestopimo z eno nogo na novo oporo, na višji ali ugodnejši stop. Torej: ena roka, obe nogi, ena noga, obe roki, slonijo na oporah, medtem pa prosta noga ali roka išče novo oporo. Noge naj bodo po možnosti vedno nekoliko razkoračene, roke razpete v razmahu obeh komolcev in ne oprte mnogo nad višino glave. Ne steguj se preveč za stopi in prijemi, ker je pri tem preveč obremenjena ena sama roka ali v tezni napetosti trpijo mišice ene same noge! Ne naslanjaj se med plezanjem s telesom k steni; v odprti steni naj bodo stalno v stiku s skalo samo konice stopal in rok. Važno je, da z rokami ne vlečemo oprimkov iz njihovega narastišča oziroma ležišča. Razčlembe v skali niso vedno živo zlite z gmoto, temveč samo slonijo ali ležijo v njenih vdolbinah. Preden se oprimku zaupamo, udarimo z dlanjo po njegovem vršnem delu in že po glasu udarca lahko spoznamo, ali je trdno povezan z gmoto skale ali pa je le položen v razčlembo. Pri obremenitvi oprimka je treba vedno stremeti za tem, da ga potiskamo v njegovo ležišče ali narastišče in ne vlečemo iz prvotnega položaja. Pri prestopanju z nogo je treba paziti, na čem stojimo. Izogibajmo se stopanja na nezanesljive razčlembe v skali, na naložene skalne okruške na ozkih policah ter na posamezne kose skal na poličastem terenu. Noga naj tipa za trdnimi oporami. Kadar se prestopamo v drug položaj, dvignemo stopalo lahkotno s prejšnje opore na nov stop. S tem se izognemo rušenju grušča in večjih skal, ki resno ogrožajo spodnjega plezalca ali naveze, ki včasih plezajo v isti steni ali celo v isti smeri.



Pri plezanju v zaprti steni – v gladkih kaminih in počeh – izrabi plezalec za napredovanje največ telesnih sil. Pri plezanju v takem terenu deluje mišičevje celotnega telesa in ne samo rok in nog. V širokih in odprtih kaminih plezamo v razkoraku in izrabljamo za roke in noge stranske opore (sl. 6). Kadar pa dopušča zadostna razčlenjenost kaminovih sten, plezamo tudi tako, kot v odprti steni – z navpičnim obremenjevanjem opor v eni sami steni kamina in se v drugo steno opiramo samo včasih s stransko oporo ene noge ali hrbta. Ta način plezanja v kaminih najmanj utruja in daje plezalcu občutek zanesljivosti in varnosti. V ozkih kaminih izrabljamo za napredovanje trenja stopal, hrbta in rok (sl. 7 in 8). S hrbtom in rokami se opiramo v eno steno kamina, v drugo pa s stopali – ali v izrednih primerih, v tesnih kaminih – tudi s koleni. V tako ozke kamine pa izurjen plezalec navadno ne zaide, marveč pleza po zunanjih robovih v razkoraku, podobno kakor v odprtih zajedah. Takim kaminom se izognemo v odprto steno ter se jih poslužujemo samo v skrajnih primerih, kadar dajejo edino razčlembo v gladki odprti steni.



Najnapornejše delo opravlja plezalec pri prostem plezanju v oprti steni navadno pri premagovanju ozkih – navpičnih poči. (slika 9.) Tu je samo včasih možno izrabljati stranske opore za noge, medtem ko daje oporo rokam poč sama – ali bolj ali manj razčlenjeni zunanji robovi poči. Če so robovi in stene poči gladke, je napredovanje možno samo s trenjem komolca in s koleni nog, ki jih zagozdimo med obe steni poči. Če je poč izrazito ozka in so robovi ostri, je možno plezanje v stranski opori obeh nog in tega rok v nasprotni smeri (gl. sliko 10). Take navpične poči, posebno če so visoke po 8 do 15 m, prišteva znameniti italijanski mojster plezanja v suhi skali – Emilio Comici – med značilna (izredno težavna in skrajno težavna) mesta.



Izrazitih previsov navadno ne premagujemo s prostim plezanjem, temveč s pomočjo vrvne tehnike. Vendar nas včasih masivna skala brez poklin za kline primora, da moramo tudi taka mesta premagovati brez pomoči klinov in vrvi – s prostim plezanjem. Takih problemov pa se loti v danih okoliščinah samo izredno izurjen plezalec. Previsi so povrhu gladkih, navpičnih poči najbolj značilni za izredno ali skrajno težavne smeri.



Kdor hoče postati dober plezalec, mora takoj v začetku posvetiti največ pozornosti pridobitvi dveh važnih lastnosti: prvič, izvežbati mora telo, da vzdrži vse napore elastičnega dela mišic pri razkoračenju nog in napornega vesenja na rokah, drugič pa, da vzbudi ali si privzgoji tudi tisti v človeku skoraj izumrli nagon razvedanja oz. orientacije v steni ali nepoznanem gorskem svetu.



Za pridobitev prve lastnosti odlično služijo tako imenovani plezalni vrtci. To so kratke, pestro razčlenjene stene, visoke 10 do 30 m – ali celo manjši odseki v skalah od 6 do 10 m višine. V takih plezalnih vrtcih vzgajajo vse znane mednarodne plezalne šole mladi rod plezalcev. Pri takem vežbanju je treba privzgojiti v začetnikih pravilen odnos do plezanja s tem, da ne uporabljajo takoj klinov in vrvi, temveč naj stopijo v šolo prostega plezanja v steni brez vseh tehničnih pripomočkov. Vrv pa naj se uporablja pri takem vežbanju samo kot varovalno sredstvo. Začetnika primerno zavarujemo na vrvi od zgoraj, da se pri morebitnem padcu ne more poškodovati. Za pravilen razvoj je važno, da vsakemu začetniku pri prostem plezanju privzgojimo najprej zaupanje v njegovo lastno zmožnost, ne pa, da se že takoj v začetku zanaša na gosto zabite kline in napeto vrv.



Ko začetnik pri takem načinu vežbanja prepleza določeni odsek v višini 4 do 8 ali celo več metrov brezhibno – zavarovan od zgoraj – naj isti predel skuša preplezati brez te moralne opore (vrvi) s prostim plezanjem, kakor da bi bil v vodstvu naveze. Pri tej metodi vežbanja pa je treba nekoliko nad polovico višine takega odseka trdno zabiti varovalni klin. V tega naj vpne sam z vponko vrv za primer padca. Če je tak odsek višji kot 6 do 8 m, je treba zabiti seveda tudi več klinov – na katerih obvisi – da so slučajni padci čim krajši.

Pri takem smotrnem vežbanju začenjamo najprej z najlažjimi smermi, nazadnje pa preidemo na najtežje – do težavnih poči in previsov. Poudarjam, plezati je treba čim več prosto, brez zabijanja klinov za vrvne potege. Vrv naj ohlapno poteka skozi roke izvežbanega učitelja, ki mora skrbno paziti na varovanje in dajanje potrebnih navodil.

Ko dobro uveden začetnik temeljito pozna vso snov te šole prostega plezanja, ga postopoma uvajamo v lažje, ne previsoke stene. Tu naj prepleza smer najprej kot drugi v navezi. Pri tem pa naj ga vodnik stalno izprašuje, kje bi plezal on sam in kje bi si izbiral smer, če bi plezal v vodstvu naveze. Vodnik mora grajati napake in hvaliti pravilnosti, ki jih opazuje pri gojencih. Ko je začetnik enkrat preplezal določeno smer kot drugi v navezi brez težav in napak, naj isto smer ponovi z istim vodnikom v vodstvu naveze. Pri tem naj si tudi smer išče sam, seveda pod vodnikovim nadzorstvom. Smeri za take vežbe pa morajo biti lahke, da skoraj ni možnosti za padec.

Tako polagoma privzgojimo ali vzbudimo v začetku čut za razvedanje in pravilno izbiranje smeri v določeni steni. Vsak začetnik naj prepleza čim več lahkih smeri v naših stenah in grebenih, in sicer brez opisa v roki. Smer naj preuči iz doline, vpraša vodnike ali alpiniste o vstopu in izstopu ter o najznačilnejših predelih v smeri. Le s tako metodo bomo vzgojili v mladih ljudeh hotenje do ustvarjalnosti v alpinizmu in že v začetku vzgoje izločili pri njih samo ponavljanje, se pravi vzgajali v njih samostojnost.

Doslej sem govoril o tehniki prostega plezanja – brez tehničnih pripomočkov. Res pa je, da tudi pri prostem plezanju uporabljamo te pripomočke kot varovalna sredstva, s katerimi si posamezna naveza in tudi posameznik zavaruje življenje.

Pri plezanju razločujemo plezalce, ki plezajo sami in plezalce v skupnih navezah dveh ali več članov. Početje tistega, kdor pleza sam v stenah in smereh, ki so označene z več kakor težavno oceno, velja neodgovorno pred družbo. Če se odloči plezalec za tak vzpon v lažji smeri, mora vzeti s seboj tudi vrv in nekaj klinov ter plezalno kladivo. Če se v danih okoliščinah v nepoznanem svetu zapleza v neprehodne plati in police, mu je s pomočjo vrvi in klinov omogočen povratek ali spust preko navpičnih odstavkov v steni. Marsikdo je že v lahki steni plačal svojo drznost z življenjem, ker je tvegal sestop ali umik iz težavne situacije preko kratkih, navpičnih odstavkov s prostim plezanjem v sestopu samo zato, ker ni imel pri sebi teh neogibno potrebnih tehničnih pripomočkov za spuščanje (o spuščanju z vrvjo glej posebno poglavje vrvne tehnike na strani 55!).

Najbolj v navadi je naveza dveh plezalcev. Taka naveza je okretnejša kot naveza v treh ali štirih in pri vzponih v visokih stenah prihrani več kot tretjino na času in poenostavi varovanje z vrvjo. Velika prednost naveze v dveh je tudi ta, da se plezalca brez težav lahko menjata v vodstvu. Samo v lahkih stenah ali pri lažjih grebenskih plezanjih je število članov naveze lahko večje, toda nikdar naj ne šteje več kakor tri člane na vrv, ki je dolga do 40 m.



Kako se navezujemo na vrv?

Navadno vsak plezalec uporablja svoj vozel, najbolj v rabi pa sta dva: za prvega in zadnjega v navezi mornarski križni vozel (sl. 11 a), za srednjega oziroma vmesne člane naveze pa vodniški vozel (sl. 11 b). Pri modernih najlonskih vrveh uporabljamo posebne vozle (vozel na zadrgo in tako imenovani dvojni ladijski vozel). (sl. 12.) Vrv navežemo vedno tesno okoli pasu, ne pa, kakor učijo stari plezalni učbeniki, visoko čez prsa ali celo pod pazduho. Različne vezi preko ramen si za težje vzpone priredimo iz pomožnih vrvic, ter nam služijo samo za obešanje vponk in klinov.

Pomni: Pri navezovanju mora biti vozel vrvi vedno na trebušni strani, tako da pri padcu, ko nas vrv zadrži, gledamo proti steni pred seboj in se z nogami lahko odbijemo od nje. Na to je treba paziti tudi ves čas med plezanjem. Če bi bil vozel pri padcu na hrbtu, bi udaril s hrbtom nazaj v steno, kar bi skoraj verjetno povzročilo tudi smrt, ker bi ob steno zadeli s hrbtom in glavo.





Vrv, ki združuje več članov v eno navezo, služi predvsem varovanju. Pri varovanju ločimo tri načine, in sicer:

1. prosto varovanje,

2. lastno varovanje posameznika v navezi (varujoči se zavaruje na stojiščnem klinu) in

3. varovanje na vmesnih klinih posameznih raztežajev (umetno varovanje).

Prostega varovanja (sl. 13) se plezalca poslužujeta takoj, kakor hitro se navežeta.

Varujemo z vrvjo čez pleča, in ne tako, kakor je bilo v navadi v klasični dobi alpinizma – prosto z rokami.

Pri varovanju je najbolj važen položaj varujočega plezalca na stojišču. Varujoči mora stati tako, da je z enim bokom ali ramenom skoraj naslonjen k steni, z obrazom pa napol obrnjen v steno. Vrv naj od zavarovanega (pa naj pleza kot prvi ali kot zadnji v navezi) poteka k varujočemu vedno skozi dlan notranje (k steni naslonjene) roke – preko lakti – pod notranjo pazduho in preko pleč ter zunanje rame v dlan zunanje roke. Ne naslanjaj se pri varovanju malomarno s hrbtom ob steno, ne oziraj se po okolici in ne išči med tem po žepih različnih stvari, ker vse to zmanjšuje pripravljenost pri padcu varovanega! Tako malomarno početje je bilo krivo že neštetih nesreč v stenah. Na varovališču je treba izbrati ugodno in trdno stojišče. Najvažnejša je trdna opora za zunanjo nogo, ki mora pri padcu varovanega vzdržati vso težo obremenitve. Nenadni sunek ali poteg vrvi ne sme spraviti varujočega z njegovega položaja. V steni, kjer je zaradi krušljivosti ali povečane težavnosti možen padec, naj vselej pleza samo eden, ostali v navezi varuje. V lahkem terenu, kjer take nevarnosti ni, lahko plezata oba plezalca hkrati v razdalji 4 do 6 m ter vrv pobereta v zanke, ki jih enostavno nosita v eni roki. Kakor hitro prvega te zanke ovirajo pri napredovanju, ga mora drugi varovati in ne smeta plezati hkrati. Če si te zanke navijeta preko pleč in s tem skrajšata raztežaj vrvi, morata zadnjo zanko vpeti na vrvno vezavo ob pasu s posebno vponko in preprostim vodniškim vozlom. Vrv med posameznimi člani naveze naj teče iz roke ali od pasu prvega naravnost v oproščenem loku v roke ali k pasu drugega v navezi. Spuščene zanke ali celo zavozlane, skrotovičene in razmetane med člane naveze po skalah ali snegu, kažejo, da so pri delu neodgovorni in neresni ljudje.

Pri navezi dveh plezalcev je najnavadnejša 30 do 35 m dolga vrv, medtem ko se v težjih smereh uporablja enojna ali tudi dvojna 40 metrska vrv. Pri navezi treh uporabljamo najpraktičneje 12 do14 mm debelo in 40 m dolgo vrv.





Lastno varovanje (sl. 14 in 14 a) uporablja varujoči v navezi takrat, kadar mu neprikladno stojišče (nagnjenost police ali opore za noge) ne daje dovolj varnega položaja pri varovanju. V takem položaju zabije v višini pasu, prs ali glave trden varovalni klin. Vanj vpne z vponko svojo od pasu potekajočo vrv z vodniškim vozlom (slika 15 b). Pri navezovanju je treba zavoljo tega pustiti poseben konec vrvi, dolg približno 1 do 1.5 m. Na tem koncu vrvi napravi vodniški vozel ter samega sebe z vponko vpne v klin zaradi lastnega varovanja. Ta kratka, vpeta vrv naj bo čimbolj napeta, in ne ohlapna ali viseča v dolgi zanki, ker mora v primeru premočnega sunka na telo varujočega obdržati na stojišču.





Po drugi metodi (sl. 15 a) si lastno varovanje priredimo tako, da na vrvi, ki poteka od pasu k tovarišu, napravimo v potrebni razdalji enak vodniški vozel in sami sebe pripnemo na varovalni klin.

Pomni: V varovalni klin na stojišču vpni vedno le sebe, nikoli vrvi, ki poteka od ramenskega varovanja k plezajočemu tovarišu. Sunek padca mora zdržati vedno prožno telo (pleča) varujočega in ne togo mrtvo telo klina in vponke. To pravilo velja seveda za položaje, ko se plezalca poslužujeta prostega varovanja v zvezi z lastnim varovanjem varujočega.

Varovanje na vmesnih klinih (sl. 16) posameznih raztežajev uporabljamo takrat, kadar nas izpostavljenost posameznih raztežajev primora, da zmanjšamo razdalje varovalnih točk v varovalnem sistemu vrvi in klinov med varujočim in plezajočim. V težavnem svetu, v steni ali na grebenu velja pravilo: kjer je možno pasti, naj razdalja med prvim v navezi in zadnjim vmesnim varovalnim klinom ne bo večja od 4 do 6 m. V zadnjem primeru bi prvi padel za dve dolžini vrvi (dvakrat 6 m je 12 m), kar je največja dopustna dolžina padca, ki ga vzdrži nova enojna vrv iz dolgovlaknate bele konoplje. Za takšno umetno varovanje lahko namesto klinov in vponk služijo tudi razčlembe v skali. Sem štejemo skalne nosove, zobce, luske, konoplje ali masivne bolvane, za katere položimo vrv, ki teče od prvega v navezi k varujočemu, ali pa se teh skalnih oblik poslužujemo tudi pri lastnem varovanju. Pri tem načinu umetnega varovanja pa je treba paziti, da so skalne oblike živo spojene z masivom ter jih morebitni padec prvega ne izruje ali odlomi.

Kline uporabljamo pri prostem plezanju samo kot varovalno sredstvo na stojiščih ali kot vmesne varovalne kline med posameznimi raztežaji. S prostim plezanjem in takim varovanjem je mogoče dobro izvežbanemu plezalcu preplezati vsako smer v steni, ki ima zelo težavno oceno (IV. težavnostno stopnjo). O zabijanju klinov naj izpregovorim le na kratko!

Tega dela se ne da naučiti iz učbenikov, marveč je zanj potrebna dolgotrajna vaja. Poglavitne važnosti je pri tem izbira ustrezajoče špranje in debelina ter dolžina klina, ki ga uporabljamo. Za globoke špranje so potrebni daljši klini, za plitve pa krajši in tanjši. Važno pa je, da poiščemo za klin čim kompaktnejšo poklino v vezanem in ne krušljivem sestavu skale. Klin za varovanje mora biti zabit do ušesa. (sl. 17.) Napol zabite kline v plitvih ali krušljivih špranjah uporabljamo samo za pomožne stope ali rahle vrvne obremenitve pri potegih. Teh pa se plezalec poslužuje samo v izredno ali skrajno težavnih stenah; uporaba teh pa spada že v vrvno plezalno tehniko, ki jo obravnavam v poznejših poglavjih.





Klin mora pri zabijanju v špranjo »peti« v naraščajočih zvokih, čim globlje se pogreza v špranjo. Votli zvoki izdajajo preperelost špranje ali preširoko špranjo, ki klina ne drži dovolj trdno. Če se klin že pri prvih udarcih zvija in poje s tenkim glasom, je to znamenje, da je špranja slepa in se končuje plitvo pod površjem v masivno skalo. Za vse te finese pa je plezalcu potrebna dolgotrajna vaja, ki si jo pridobi samo z dolgoletnim delom v skalah.

Tudi izbijanje klinov terja precej znanja in krepkih rok plezalca, ki mu je kot zadnjemu v navezi naloženo to delo. Za ta opravek mora zadnji v navezi navadno zastaviti obilo telesnih moči in smotrnega dela. Udarci kladiva morajo biti pri tem delu močni in pretehtani ter usmerjeni na glavo klina. Važen je obrtniško-praktični način dela pri rokovanju s kladivom, za kar je spet treba – podobno kakor pri zabijanju klinov – dolgotrajne vaje. Predvsem skušamo vedno klin izbiti z udarci, ki so usmerjeni v smeri potekajoče špranje. Pri navpičnih špranjah morajo biti torej udarci usmerjeni od vrha in od spodaj na glavo klina, pri vodoravnih pa od leve in desne strani. Če je klin po špranji zvit sem in tja, ga taki udarci počasi pulijo iz špranje ter pri tem izravnavajo. Včasih so potrebni tudi udarci v pravokotni smeri na lego špranje, kolikor celo ni treba razbiti skalo okoli klina. Za koristno delo je najvažnejša moč, pa tudi smiselnost in umerjenost udarcev, ki se ne smejo spremeniti v togotno natepavanje po zmaličenem klinu.

Pri plezanju naj drugi plezalec ob koncu raztežaja vsakokrat opozori prvega, koliko je še proste vrvi, prednji pa naj vedno poišče primeren prostor za varovanje vsaj 2 do 4 m pred koncem raztežaja. Preden začne prvi ali kdor koli v navezi plezati, naj o tem opozori varujočega tovariša. Prvi v navezi drugega – z glasnim »grem!« – ali, ko je že na dobrem stojišču in varuje zadnjega – s klicem »naprej!« ali »začni!« Pri izmenjavi varovanja ne odlagaj vrvi z ramena, preden varovani ne stoji na varnem stojišču ali ni zavarovan z lastnim varovanjem; prav tako ne začni s plezanjem, dokler varujoči ni ponovno pripravljen na varovanje.

Pomni še tole! Pred vzponom preglej, če je oprema brezhibna in nepoškodovana! Ne jemlji v steno s seboj nalomljenih ali malomarno zvitih klinov, ki jih je treba izločiti že pred turo ali pa jih izravnati doma! Ne jemlji s seboj pokvarjenih vponk, ki so iztegnjene ali se slabo zapirajo! Vponke vpenjaj v kline vedno tako, da je del, ki se odpira, obrnjen navzven, vstran od razčlemb v skali, ker jo sicer napeta ali obremenjena vrv včasih pritisne ob skalo in se lahko odpre. Vrv mora skozi vponke teči gladko in ne sme biti nikjer zavita, da ne povzroča preveč trenja. Preglej večkrat kladivo, ali ni omajano in ali se celo ne snema z ročaja, ter pazi, da sta varovalna zanka za zapestje in vrvica za obešanje vedno brezhibni. Kvaliteto plezalca lahko ocenimo po njegovi opremi. Kakršen je njegov odnos do opreme, takšen je do tovarišev in do celotne človeške skupnosti.





Vrvna plezalna tehnika



Tehnika vrhunskega plezanja v kopni skali

V tehniki prostega plezanja služijo tehnična sredstva, sestojoča iz vrvi, klinov, vponk in plezalnega kladiva, pri napredovanju samo kot varovalna sredstva.

V vrhunski vrvni tehniki pa so tehnična sredstva važnejša pri dosegi tega cilja, saj prevzamejo tudi nalogo, ki jo v prostem plezanju opravljajo raznotere naravne razčlembe v skali. Vrv ni več samo sredstvo za obdržanje padca, temveč prevzame vlogo nove opore, ki obdrži plezalca v ravnotežju in preprečuje možnost prevelikega odklona plezalčeve postave od navpične skale. V tej tehniki in pri taki vlogi vrvi so klini vmesni člen, ki združuje po vponkah vrv in na njej navezanega plezalca z gmoto skale, ter prevzamejo vlogo v nerazčlenjeni skali manjkajočih oprimkov in stopov kot neposredni člen enostavnih ali zapletenih vrvnih škripcev.

Pri tej tehniki uporabljamo navadno tudi dvojno vrv, posebno pri skrajno težavnih vzponih, ko je neogibno treba računati z možnostjo padcev. Pri takih vzponih se izpremeni tudi doslej enostavna oblika navadnih prečnih in podolžnih Fichtelovih klinov, se pravi, da je treba pri vrhunskem plezanju z vrvjo uporabljati tudi specialne tanke in široke ter ozke in kratke kline. (Glej sliko 2 – od c do g.)

Pri vzgoji začetnikov in pripravnikov naših alpinskih odsekov je treba mladim ljudem razjasniti tudi pojme o kriteriju, po katerem se določata težavnost posameznih smeri ter pomen tega ocenjevanja. To ocenjevanje naj zlasti služi primerjavi težavnosti med eno in drugo smerjo. Začetniku naj veljajo ti klasični primeri v naših stenah kot napotek, za katero smer se lahko odloči spričo svojih sposobnosti, ki jih mora preizkušati najprej v najlažjih smereh. O tem kriteriju določanja in klasičnih primerov z oceno smeri pri nas bo treba spregovoriti v posebni knjigi Naš alpinizem v posebnem poglavju. Za enkrat naj velja v glavnem preprosto pravilo: s prostim plezanjem je mogoče dobro izvežbanemu plezalcu preplezati vsako smer, ki ima oceno IV. težavnostne stopnje (zelo težavno).

Za plezalsko udejstvovanje v izredno in skrajno težavnih smereh je potrebna že velika mera izvežbanosti in dolgoletnega udejstvovanja v smereh do zelo težavne ocene. Že za ponavljanje preplezanih smeri, ki so ocenjene z izredno ali skrajno težavno stopnjo, je potrebna izredna vzdržnost in razviti čut za razvedanje ter brezhibno obvladanje vrvne tehnike.

Najvažnejše za vsakega plezalca pa je popolno poznavanje varovalnega sistema vrvi in klinov ter različnih vlog, ki jih ima ta varovalni sistem pri različnih vzponih. Medtem ko služijo tehnična sredstva v smereh do zelo težavne ocene le varovanju, prevzamejo enaka sredstva v izredno in skrajno težavnih smereh povrh te vloge tudi vlogo škripcev ali stroja za premagovanje težnosti v navpičnem ali prevesnem sestavu skale. Zato je treba pri vrvni tehniki plezanja temeljito znati dvoje: zabijati kline, ki opravljajo kot vmesni člen vlogo varovanja ali pa nadomeščajo razčlembe v skali (oprimki, stopi) ter rokovati z enojno ali tudi z dvojno vrvjo.

Pri vrvni tehniki razlikujemo torej dve vrsti uporabe klinov. Prvi so čvrsto zabiti v špranje žive skale. Le-ti prenesejo vsako, tudi dinamično obremenitev in služijo za varovanje. Druga vrsta so specialni klini, ki prenašajo navadno samo statično obremenitev kot prijemi in posredujejo sami ali v zvezi z zankami stope, ali pa so fiksna vez med skalo in vrvjo pri statičnih tegih ali škripčevih manevrih. Klini za varovanje morajo biti zabiti do ušesa v razpoko, kakor je razvidno iz slike 17, medtem ko je za drugo funkcijo večkrat dober tudi klin, ki je zabit komaj centimeter globoko, in vendar ob primerni strižni obremenitvi prenese težo plezalca. Uho klina naj bo pri prečnih in podolžnih oblikah po možnosti vedno obrnjeno navzdol.

Poudarjam: pri zabijanju mora klin zveneti v naraščajočih tonih, čim globlje se pogreza med stene špranje. Če klin pri tem brni, kaže, da smo zadeli na slepo špranjo, ki je plitva, vsak odvišni udarec pa klin krivi in hkrati kvari trdnost razpoke. Če postaja zvok pri zabijanju zamolkel, je to znak, da je sila udarcev natrgala razzeblo skalo, ki se lahko pri obremenitvi odlomi. Za varovalne kline je treba iskati (seveda v danih možnostih) sestavo skale s čimbolj vodoravno razpoko za prečne kline. Če je tak klin dobro zabit, prenese zaradi pravokotne obremenitve v smeri padca na vodoravno smer špranje največjo dinamično obremenitev. Izogibati se je treba zabijanja v špranje, ki imajo osnovno smer nagnjeno navzdol in navzven - torej v smeri obremenitve. V tako špranjo zabit klin se navadno izruje že pri malenkostni obremenitvi. Kdaj klin drži, mora plezalec ugotoviti že po sluhu, kdaj pa oprimek ali stop, povedo oči na prvi pogled. Vsega tega se ne da naučiti iz plezalnih učbenikov, za vse to je treba prefinjenih čutov, ki se izostrijo samo v gorah.

Ker je pri vrvni tehniki plezanja, torej v smereh izredne ali skrajne težavnosti povečana možnost padcev, je potrebno na kratko spregovoriti o najbistvenejših nalogah in pomenu celotnega varovalnega sistema klinov, vponk in vrvi pri najtežjem vzponu.

Vsako telo dobi pri prostem padcu skozi zračni prostor pod vplivom privlačnosti zemlje hitrost, ki je pač odvisna od vsakokratne višine padca. Ta hitrost je neke vrste energija ali živa sila padajočega telesa. Ta živa sila, ki jo v fiziki imenujemo kinetična energija, pa med padanjem ali ob koncu padca ne more izginiti v nič, temveč jo narava pretvarja v drugo obliko in se ob določenih pogojih lahko izpremeni v izvršeno delo. To delo se lahko izrazi na več načinov: ali med padanjem telo razbije manj odporna telesa, ki so mu v napoto, ter se ob takih zaporednih ovirah ustavi – ali pa se padajoče telo samo razbije ob trdnejših ovirah.

Prav isto se dogaja s telesom plezajočega plezalca. Če pade nenavezan v navpični steni, se njegovo telo razbije ob vsakem dotiku s trdno skalo in se naposled popolnoma zmečka ob udarcu na vodoravni polici ali v grušču pod steno. Sila padca se je izpremenila v delo za izobličenje teles in opravila tako imenovano deformacijsko delo. Če temu primerjamo padec težke jeklene krogle v enakih okoliščinah, se to deformacijsko delo pokaže pač na razbitih skalah, ki so v tem primeru navadno manj odporna telesa kot trdna gmota krogle.

Pri padcu navezanega plezalca se deformacijsko delo lahko izrazi na več načinov.

Če pade v navpičnih gladkih plateh, se ta sila padca razdeli na različne ovire, ki padec zavirajo. Te ovire so celotni varovalni sistem – vrvi, klini in vponke, telo varujočega in slednjič tudi samo telo padajočega. Največji delež odpade pri takih navpičnih padcih na vrvi, kline in vponke, ki prestrežejo največjo silo padca. Deformacijsko delo padca se navadno izrazi na izruvanih klinih, raztegnjenih vponkah ali celo razveznjenih špranjah v skali. Včasih se natrga vrv ali pa, če so klini dobro zabiti in vponke zavarovane z varnostnimi maticami ter je vrv dovolj močna, da padec prestreže, lahko padlega plezalca vrv občutno stisne čez pas ali mu celo polomi rebra.

V manj strmem terenu navadno ta sila padca občutno ali celo smrtno poškoduje plezalca, ker se uniči ob udarcih telesa na skale, še preden začne delovati celoten varovalni sistem. V takem primeru gre to seveda na škodo plezalčevega telesa, ki se pred trdnostjo skale uda, se zlomi ali zdrobi. Ker deformacijsko delo pri togih telesih varovalnega sistema (klini, vponke) ne more toliko izobličiti njihove prvotne oblike, se to deformacijsko delo najučinkoviteje in najvidneje izrazi na vrvi ter na telesih varujočega in padlega plezalca (ožgane roke ali odrgnine obeh). Čim prožnejša je torej vrv, tem zanesljiveje prenese obremenitev in tem manjše deformacijsko delo se izvrši na telesu padlega plezalca ali ostalih telesih varovalnega sistema. (Natančnejšo razlago glej v članku ing. Avčina v Planinskem vestniku l. 1948, str. 140 in 329).

Za čim večjo varnost plezalca v smereh, kjer je večja možnost padcev, je potrebna torej zadostna množina in kvaliteta varovalnih sredstev. Enojna vrv ne zadostuje več, potrebni sta dve, včasih tudi tri vrvi iz najboljšega materiala. Dandanes se za izredno ali skrajno težavne vzpone uporabljajo samo vrvi iz najboljše bele, dolgovlaknate konoplje ali še bolje - iz najlona. Od ostale tehnične opreme so potrebne še posebne vrste vponk tipa Rakovsky, s posebno varnostno matico, ki preprečuje samovoljno odpiranje ali razklenitev vponke. Če uporabljamo dvojno ali trojno vrv, morajo imeti vpletene raznobarvne zaznamovalne vrvice, ki olajšujejo pravilno rokovanje varujočega plezalca. Neogibno potrebne so tudi pomožne vrvice, za stopne zanke ali premične zadrge. (sl. 1 d.)

Tehnična oprema ene naveze dveh plezalcev naj za izredno težavne vzpone vsebuje naslednje:

- enojno 40 m dolgo in 12 do 14 mm debelo vrv iz bele, dolgovlaknate konoplje ali

- enojno 35 do 40 m dolgo in 10 do 12 mm debelo vrv iz najlona,

- 10 do 15 klinov in 5 do 8 vponk na moža,

- vsaj po 2 do 4 pomožne vrvice, 2 do 3 m dolge in 6 do 7 mm debele ter

- dobro nasajeno plezalno kladivo z nekoliko daljšo konico, ki omogoča izsekavanje stopov ali oprimkov v krušljivem terenu.

Klini naj bodo za naše razmere krajši, in sicer od 9 do 12 cm. Poraba le-teh je največja. Krajše ali daljše kline uporabljamo samo v izrednih prilikah, posebno dolgi klini se pri nas niso obnesli.

Pri skrajno težavnih vzponih je neogibno potrebna uporaba dvojnih vrvi. Za take vzpone je za navezo dveh najboljša dvojna 40 m dolga vrv iz bele konoplje, debeline 10 ali 12 mm, ali dvojna najlonska vrv dolžine 36 do 40 m, debeline 10 mm. Pri plezanju z dvojno vrvjo je tudi možnost usodnega utrganja vrvi manjša, ker se sila padca porazdeli na obe vrvi. Kadar koli bi se pri padcu vsa sila udarca uničila na eni vrvi in bi se ta zaradi tega utrgala, reši vselej položaj preostala nepoškodovana vrv, seveda z ugodnimi pogoji, da so klini dobro zabiti in ob prisebnosti varujočega.

Število klinov in vponk je seveda za skrajno težavne vzpone veliko in zavzema pri opremi dobršen del celotne teže. Za take vzpone je včasih potrebno od 20 do 40 ali celo več klinov na navezo. Neogibna pa je za take vzpone tudi uporaba stopnih zank (stremenic) in včasih tudi pomožne 9 mm debele vrvi za vlačenje oprtnikov (če ga plezalca vzameta zaradi potrebe nočevanja s seboj v steno).





Enostavni vrvni škripci ali vrvni potegi

Najpreprostejši manever pri vrvni tehniki je enostavni škripec (sl. 18). To je v bistvu samo skozi vponko na klinu izpeljana trdno napeta enojna ali dvojna vrv, ki daje potrebno oporo v navpičnem ali prevesnem terenu. Za koristno izrabljanje te vrvne opore pa je potrebno, da je vmesni člen med vrvjo in skalo (to je klin z vponko) zabit nekoliko nad težiščem plezalčevega položaja. V nasprotnem primeru nas tak teg lahko preobrne na glavo. Ti enostavni vrvni potegi pa so lahko usmerjeni v navpično ali stransko smer. Za navpični teg zadostuje teža plezalca, za stranski teg pa zadostne opore za roke ali pa opore, ki omogočajo nogam odriv, ki je usmerjen v nasprotno smer tega vrvi.

Te vrvne potege uporabljamo v previsih ali v prečenju čez strme in gladke plati, ki povrh tega zelo dobro služijo pri počivanju in pregledovanju položaja. Pri teh vrvnih potegih ali enostavnih škripcih je vse delo preneseno na varujočega v navezi. Prvi mu samo zapoveduje: »drži«, »potegni«, »popuščaj!« Delo s tem enostavnim škripcem je za varujočega in prvega v navezi olajšano, če se pleza z dvojno vrvjo. Pri tem je izmenoma ena vrv lahko vedno prosta za prepenjanje v oponke više na novo zabitih klinov. Tako je delo prvega plezalca olajšano in manj naporno. V položaju, kadar se plezalca med seboj ne vidita (previsi, prečnice okoli razov ali stebrov, med grebenskimi zobci ali škrbinami) ali pri velikem številu klinov ali vponk, je brezhibno rokovanje z dvojno vrvjo zelo otežkočeno, če se vrvi po barvi ali zaznamovalnih vrvicah ne ločita med seboj. Če so vrvi različnih barv, prvi spet samo zapoveduje: potegni belo, popusti zeleno ali obratno.





V izredno težavnih in skrajno težavnih položajih, kadar smo primorani uporabljati dvojno vrv naraste tudi število zabitih klinov in vponk. Ti povzročajo pri napredovanju prvega z drsenjem vrvi skozi številne vponke precejšne trenje, ki včasih tudi popolnoma zavre napredovanje (glej sliko 19). To trenje med vrvjo in vponkami se poveča v glavnem zaradi ostrih kotov med posameznimi klini ali po ostrih razčlembah v skali, ki drsenje vrvi zavirajo. V takih primerih se plezalec v enostavnem škripcu spusti nazaj in izpne tiste vponke, ki povzročajo največ trenja. Pri tem naj izpne prvenstveno tudi tiste kline, ki so mu služili le za stop ali teg, pa bi morebitnega padca ne obdržali. S takim enostavnim škripcem se prvi v navezi spusti nazaj na udobno stojišče tudi takrat, kadar ga delo v izrednem ali skrajno težavnem previsu ali plateh preveč izčrpa in potrebuje počitka, ali pa s tovarišem izmenjata vodstvo naveze.

Pri velikem številu klinov je važno, da so vrvi vpete v vponke vedno tako, da čimbolj prosto drsijo skoznje. Osnovna linija vrvi naj bo čimbolj ravna in ne lomljena v ostrih kotih (glej sliko 19). Pri vpenjanju neizvežbani plezalci največ grešijo. Nešteti so primeri, ko neznanje pri uporabi dvojne vrvi in nepravilno manevriranje z njo povzročata nepotrebno izčrpavanje pri zamotanem in težavnem vlačenju vrvi skozi preštevilne vponke, zamujanje pri popravljanju napak ter neizbežne posledice neprostovoljnih bivakov ali nevarnih padcev.

Če plezamo izredno težavna mesta v lažjih smereh z enojno vrvjo, si delo pri prepenjanju vrvi v više zabiti klin olajšamo tako, da se vpnemo v ta klin najprej s posebno pomožno zanko na vrvi (sl. 20 in 21 b). Ta nam služi tudi za samovarovanje.

Če smo navezani tako, da nismo pri navezovanju pustili za to potrebnega konca vrvi – si pomagamo s pomožno vrvico, na katero se vpnemo po enaki metodi samovarovanja (sl. 21 c). Po uporabi, kadar je ta zanka na vrvi – ali pomožna vrvica nepotrebna, si jo zataknemo za vrvno vezavo ob pasu. Če je ta zanka daljša, pa si jo preprosto vržemo preko ramena in si jo z nasprotne strani vpnemo z vponko ob pas, da nas pri plezanju ne ovira (sl. 21 b).





Dvojni škripec – ali dvojni škripcev poteg

Ker je delo z enostavnim škripcem v najtežjih situacijah, v izrazito previsnem terenu skale zelo naporno, si prvi v navezi v takih primerih lahko pomaga z dvojnim škripcem (sl. 22). S to metodo vrvne tehnike z lahkoto rešujemo delo v najtežjih previsih in vse najtežje plezalske probleme. Načelo je zelo preprosto (sl. 23). Eno od obeh vrvi, ki ni obremenjena, potegnemo prosto k sebi in jo enostavno v dosegu roke preganemo tako, da je dvojna. Pregib vrvi (a) vtaknemo skozi vponko (b) najvišjega klina od zgornje strani in jo potegnemo nazaj k sebi do pasu ter tako nastalo zanko vpnemo v vponko (c) na vezavi ob pasu. Če to izvedemo pravilno, je situacija vrvi po tem postopku takale:

vrv, ki je fiksno navezana na pas, poteka navzgor, gre skozi vponko (b) od zgornje strani, teče nazaj k spodnji vponki (c), gre skoznjo od spodnje strani, nazaj v zgornjo vponko (b) spet od zgornje (zunanje strani!) – ter nazaj navzdol – prosto viseča k spodnjemu plezalcu. Zdaj zadostuje samo rahel poteg druge in četrte (zadnje) vrvi – da lahko tudi sami sebe potegnemo navzgor h klinu. Zdaj je varujočemu delo olajšano, ker dvojni škripec ne terja tako napornega potegovanja obremenjene vrvi. Z metodo dvojnega škripca je zmanjšana teža prvega, v sponkah pa se poveča trenje, ki preprečuje drsenje navzdol. Ta vrvni manever zdaj lahko ponavljamo tudi izmenoma – enkrat z eno, drugič z drugo vrvjo, dokler ovira ni premagana. Pri tej metodi pa je seveda potrebno zadostno število vponk – in kar je poglavitne važnosti, potrebne so špranje za kline. Kjer teh ni, odpadejo vsi procesi vrvnih škripcev in je treba tudi najtežje probleme reševati s prostim plezanjem. (Obširno razlago dvojnega škripca glej v članku V. Modca v Planinskem vestniku, letnik 1934, št. 8, str. 233.)

V taki brezupni situaciji, ko je napredovanje zaradi pomanjkanja razčlemb v skali s prostim plezanjem nemogoče, za vrvno tehniko pa primanjkuje potrebnih špranj - je mogoče najti še drugačno rešitev problema.

Potreben je ogled položaja in posvet s spodnjim plezalcem, ki včasih od daleč več vidi in lahko koristno svetuje prvemu. Preden se odločimo za umik je treba preučiti možnost prečenja, se pravi – neprehodnemu previsu ali platem se ognemo vstran – okoli roba ali niže v bolj razčlenjeni svet. Tako prečenje lahko opravimo z enostavnim škripcem. Pri tem nas varujoči spusti niže pod previs, nakar izvedemo prečenje v poševnem tegu vrvi (sl. 24). Dvojni škripec je za daljše manevre neuporaben, ker je zanj potrebna štirikratna dolžina vrvi. V takih primerih se zatekamo k posebni metodi nihalnega prečenja z nihalnim sedežem.





Nihalni sedež – ali Dülferjev sklep

Z metodo nihalnega sedeža je možno izvajati nihalna prečenja preko gladkih plati ali neprehodnih mest v nerazčlenjeni skali. Za izvajanje tega vrvnega manevra pa je potrebna zadostna dolžina proste, enojne ali dvojne vrvi. Zato lahko uporabljamo eno od obeh vrvi, na katerih smo navezani, ali pa tudi pomožno tretjo vrv, ki navadno služi za spuščanje ali vlačenje prtljage (oprtnikov).

Ko smo spoznali v določenem položaju, da je prehod naprej v navpični ali poševni smeri nemogoč – premotrimo možnost prehoda v levo ali desno. Če je skala nerazčlenjena in je neogibno prečenje preko gladkih in izpostavljenih plati, se spustimo v nihalnem sedežu pod nje in zanihamo v stran – okoli roba ali raza – ter se skušamo ujeti z roko v razčlembe poleg gladkih mest (sl. 25). Ta nihaj je mogoče izvesti prvemu v navezi tudi v enostavnem škripcu. Drugi oz. zadnji pa te metode ne more uporabiti, marveč se mora poslužiti samostojnega vrvnega manevra – nihalnega sedeža. Pri tem je še varovan po prvem plezalcu, ki ga z varovalno vrvjo lahko vleče k sebi (sl. 26).

Načelo nihalnega sedeža je v bistvu preprosto in enostavno. Skozi vponko – ali pa kar skozi uho dobro zabitega klina potegnemo eno od vrvi. Potrebna je za to dvojna dolžina vrvi, da pridemo do prihodnjega mesta, kjer najdemo stojišče. Tako zadostuje torej 40 m vrvi (okrog 4 m odpade na sedež sam), od tega za raztežaj 10 do 16 m. Pri tem nam je v pomoč barvasta vrvica na polovici, ker tedaj ni treba ugibati, kje je sredina vrvnih koncev.

Ta sedež si priredimo takole:

Z levico se oprimemo za dvojno vrv, ki visi v klinu. Z desno roko izpeljemo zdaj obe vrvi med noge – od spodnje strani okoli desnega bedra – navzgor preko prs in čez levo ramo ter zadaj čez pleča na desno stran v dlan desne roke. Z levico krepko držimo vrv pred seboj in vzdržujemo ravnotežje z zgornjim delom telesa ter se nagnemo nazaj. Z nogami se v razkoraku upremo v steno. Z desno roko zdaj uravnavamo drsenje ob vrvi, ga popuščamo ali zadržujemo. Kdor je levičar, bo moral ta red seveda zamenjati in začeti z desno roko (sl. 27). Važno pa je načelo – da gre vrv okoli bedra ene noge in čez ramo druge strani. Druga vrsta takega sedeža je križni ali naramni sedež (sl. 28), pri katerem gresta vrvi med noge – ena na desno, druga na levo s spodnje strani – okoli obeh beder, se na prsih križata, tečeta preko ramen in jih zadaj spet združi dlan desne ali leve roke. Medtem ko se pri prvi metodi spuščanje uravnava z roko ob strani približno ob boku, je treba pri drugi paziti, da sta vrvi združeni v roki čimbolj zadaj, ker sicer ena od vrvi zdrsne z ramena. Pri vežbanju teh načinov spuščanja je treba začetnika zavarovati na varovalni vrvi od zgoraj, da se zaradi napak ali zamenjav ter neizbežnega prvega strahu pri tem ne poškoduje ali pa ga prevelik nagib nazaj ne preobrne na glavo. Zgornji del telesa in noge naj tvorijo nekoliko iztegnjen pravi kot (okrog 100 do 120°).





Ko pridemo pri spuščanju do dobrega stojišča ali varovalnega klina - se zavarujemo ter potegnemo z enojnim koncem vrv k sebi. Dobro je, če oba konca vrvi pred spuščanjem zvežemo z navadnim vodniškim vozlom približno 1 do 2 m pred koncem. To pravilo velja posebno za spuščanje v odprti steni na razdaljo cele dolžine vrvi. Pri takem spuščanju se lahko primeri, da se spustimo preveč do konca obeh vrvi, pri čemer zaradi nepazljivosti konca lahko uideta iz rok. Ko je vrv za spuščanje že nameščena, moramo paziti na tole: če potegnemo vrv z enim koncem k sebi, mora le-ta gladko drseti skozi klin ali zanko pomožne vrvice na klinu – okoli zoba ali čez rob police, s katere se spuščamo. S kladivom je treba obtolči vse ostre robove, ki bi zavirali drsenje potegnjene vrvi ali pa ranili vrv pri obtežitvi med spuščanjem.

Če za spuščanje uporabljamo dve vrvi, ki ju zvežemo (sl. 29), moramo paziti tudi na to, da vozel ne ovira drsenja, kadar potegnemo vrv za seboj. Če se tako spuščanje na dveh vrveh izvaja v takem svetu, kjer je možno, da bi se ta vozel kamor koli zataknil - ga moramo že pred spuščanjem spraviti pod najnevarnejše ovire (sl. 30). Vse te vnaprej pričakovane možnosti nas lahko obvarujejo neprijetnega zastajanja vrvi, ki se včasih zaradi takih ovir popolnoma zagozdi. Po takih napakah moramo, seveda splezati nazaj h klinu, da osvobodimo vrv in popravimo svojo malomarnost. Tako reševanje vrvi pa terja včasih mučne in brezuspešne poizkuse, ki povzročajo samo slabo voljo in črpajo potrebne moči. Posebno pozornost pa moramo posvečati nevarnosti kamenja, ki se usipa za potegnjeno vrvjo. Preden potegneš konec vrvi za seboj, poišči zaklon in pazi, da te padajoča vrv ne zadene na glavo, ali v obraz, če gledaš navzgor.



Zelo praktična je še tretja metoda spuščanja po vrvi, to je tako imenovani karabinski vrvni sedež (sl. 31). Pri tej metodi si plezalec s tanjšo pomožno vrvico za zadrge ali stopne zanke priredi tako imenovano zanko za sedenje ali osmico (to lahko napravimo iz močnega konopnenega prekrižanega pasu, ki ga za najtežje vzpone nosimo s seboj). To zanko za sedenje v obliki osmice si namestimo okoli obeh beder, ki tako v zankah oklepa obe nogi pod sedalom v razkoraku (sl. 32 b). V križni sklep obeh zank vpnemo na prednji strani vponko. Drugo pomožno vrvico pa si namestimo spet v obliki osmice preko obeh ramen, prekrižani na hrbtu in na prsih (sl. 32 a). V ta prsni sklep vpnemo drugo vponko. Vrv potegnemo v pregibu (po metodi dvojnega škripca) skozi spodnjo vponko od spodnje strani in zanko vpnemo v zgornjo vponko (glej sliko 31). Prosti konec vrvi teče prosto preko stegna ali pa ga, če drsi prehitro, vržemo nazaj preko ramena in drsenje uravnavamo z eno roko kakor pri prvih dveh načinih spuščanja. Ta metoda se posebno obnese takrat, kadar so vrvi ter obleka mokre (v slabem vremenu, če smo zaradi neurja primorani sestopiti). Pri tem je drsenje vrvi po prvih dveh metodah skoraj nemogoče, saj se mokra vrv zažira v obleko. Po tem zadnjem načinu pa je trenje vrvi ob obleko malenkostno in ob hitrem drsenju ne more poškodovati kože. Doslej so pri tej metodi spuščanja nameščali za zgornjo vponko enostavno zanko okoli vratu. Pri tej metodi pa vrat preveč trpi, bolečina sili k sključenju, obe vponki pa se s premočnim trenjem združita in drsenje zastane.





V ostalem je še več metod spuščanja po vrvi oz. takih nihalnih sedežev, ki se uporabljajo tudi za prečenja neprehodnih mest. Od teh je uporabna le še ena (sl. 33). Ostale metode se večinoma niso obnesle ter so za resno delo v stenah neprikladne. Z enostavnim telovadnim načinom, ko plezalec visi na vrvi na rokah in je z nogami prosto uprt v steno, pa izvajamo le spuščanja in prečenja v lahkem svetu ali kratkih odstavkih 3 do 4 m visokih pragov v grapah. V odprti steni naj se ta metoda ne uporablja, ker je zelo nevarna.

Če hoče imeti plezalec pri takem nihalnem sedežu pri delu v prečnicah obe roki prosti, se zavaruje na pomožni vrvici z metodo posebne premične zadrge (sl. 25 in 34). Načelo te zadrge je, da se obtežena na vrvi zadrgne, neobteženo pa jo je mogoče na vrvi pomikati navzgor in navzdol.

Pomožno vrvico preganemo čez pol in pregib ovijemo okoli vrvi nihalnega sedeža. Skozi pregib oz. nastalo zanko potegnemo dvakrat oba prosta konca vrvice (sl. 34 a, b, c). V potrebni razdalji vrvici spojimo z enostavnim vodniškim vozlom, na preostala konca pa se navežemo visoko čez prsa. Če zdaj vrv nihalnega sedeža spustimo, obvisimo na tej vrvici na zadrgi. Če je zadrga obremenjena, se na vrvi ne premakne, čeprav je vrv mokra ali poledenela. Kakor hitro pa je zadrga zrahljana, zadostuje samo rahel pritisk z roko in vozel lahko premaknemo navzdol ali navzgor. Pri spuščanju ga pomikamo v smeri drsenja s tisto roko, s katero vzdržujemo ravnotežje. Pri prečenju lahko v danem primeru, ko v tegu vrvi nihalnega sedeža premagamo gladka mesta, vrv izpustimo in s prostimi rokami zabijemo klin ali pa se ujamemo z rokami v bolj razčlenjeno skalo (glej sliko 25).



Tam, kjer razčlemb v skali ni, je pa možno zabijati kline, si pomagamo z umetnimi, stopi ali stopnimi zankami. Te stopne zanke si priredimo iz pomožnih vrvic različne dolžine. Z vponko vpete v klin podobno kot streme pri konjskem sedlu služijo za stop (slika 1 d in 35 a).

Ker je delo drugega ali zadnjega v navezi pri varovanju, vrvnih potegih in škripcih zelo naporno in utrujajoče, mu prvi v navezi delo olajša s tem, da večkrat sebe vpne v klin po načelu lastnega varovanja, in sicer na posebnem koncu vrvi ali pomožni zanki.

Največ napora in utrudljivega dela terja od zadnjega v navezi izbijanje klinov v previsih in gladkih plateh. Na mestih, kjer je prvi lahko uporabljal različne škripce in vrvne potege, ki so ga vlekli k steni v vponkah in klinih in si pomagal s stopnimi zankami, tam zadnji navadno obvisi prosto v zraku in z nogami včasih komaj doseže do stene. Vesenje na sami vrvni vezavi varovalnih vrvi na pasu je utrujajoče in človeka včasih popolnoma izčrpa.

V takih primerih si pomagamo z zankami za sedenje. Pri tej metodi ne visimo toliko na pasu ene vrvi, temveč sedimo v zankah na drugi vrvi. Ta sedež si priredimo po metodi že omenjene osmice za sedenje in z vponko, v katero vpnemo eno od vrvi z navadnim vodniškim vozlom. (Širok križni pas iz konoplje je boljši, ker se manj zažira v telo in ne tišči.) Druga metoda je še enostavnejša in se je poslužujemo takrat, kadar primanjkuje vponk ali pomožnih vrvic. Na koncu ene od obeh vrvi si napravimo že na stojišču ali polici z dvojnim vodniškim vozlom dve zanki (sl. 34 d), ki si jih nataknemo preko beder pod sedalom. To vrv potegnemo prej skozi vezavo ob pasu ali pa jo spojimo z njo z vponko. Sedenje v takem vrvnem sedežu je varno in udobno. Poudarjam, da sta za to metodo potrebni dve vrvi. Delo pri izbijanju je sedaj enostavno za oba. Zgornji pri tej metodi drži napeto samo eno obteženo vrv. Ko je klin izbit, se spodnji lahko potegne na rokah (tudi pod previsi, ko ne najde opore za noge v skali), do naslednjega klina, oprijemajoč se ene od vrvi, ki je obremenjena. Zdaj zadostuje samo zapoved zgornjemu: potegni belo!, ali: zeleno vrv!, ki je razbremenjena. Zgornjemu ni težko potegniti sproščeno vrv k sebi, ki neobremenjena ne terja nobenega napora.

To kombinacijo sedeža na eni vrvi in vrvne vezave ob pasu druge vrvi lahko v najtežjih situacijah olajša naporno vesenje tudi za prvega plezalca v navezi. Praktična je uporaba tega sedeža pri bivakiranju v steni na tesnem prostoru, če je sedenje zaradi nagnjenosti terena nemogoče ali preveč utrudljivo. Kombiniran z dvojnimi zankami daje ta sedež tudi opore za noge (sl. 35 c in sl. 36).



Če ta zadnja metoda ni poznana, je delo pri izbijanju klinov za oba plezalca skrajno naporno in zadnjega pogosto povsem izčrpa. Če je zadnji navezan na obe vrvi na pas, sta ves čas obe obremenjeni, zaradi česar zelo slabo drsita skozi vponke ter se pogosto niti za las ne premakneta z mesta. V takih primerih se je treba zateči k metodi menjajoče obtežitve obeh vrvi.

Če se vrvi zagozdita in kljub tej metodi zgornji spodnjemu ne more pomagati iz zadrege, je mogoče uporabiti stopne zanke kakršne je uporabljal prvi. Pri tem pa morajo klini navadno ostati v steni, ker jih je težko ali sploh nemogoče izbiti.

Zdaj pa še nekaj besed o posebni metodi, tako imenovanem samoreševanju s premičnimi zadrgami (sl. 37).

Za to metodo so potrebne tri pomožne vrvice. S temi priredimo dve stopni zanki, ki ju pritrdimo na eno od vrvi z vozli premičnih zadrg, ter tretjo premično zadrgo, na kateri se zavarujemo čez pas ali više čez prsa. V te stopne zanke stopimo s stopali in obtežujemo ter premikamo premični zadrgi izmenoma vedno više - hkrati pa tudi varovalno zanko z zadrgo ob prsih. Ta varovalna zanka mora biti čim krajša, da preprečuje prevelik nagib nazaj od vrvi, na kateri visimo. Pri takem načinu pa je delo zgornjega plezalca zelo naporno, ker mora držati vrvi ves čas napete. Da se temu izogne, naj skuša obe vrvi pritrditi v nalašč za to zabite kline ali v varovalni klin z zanko navadnega vodniškega vozla. To lahko napravi tudi s premičnimi zadrgami na varovalnih vrvicah.

Med rabo vrvi pri izrazito tehničnem plezanju v prečnicah omenjam nazadnje še posebno metodo, ki olajša delo srednjega plezalca v navezah v troje. Pri tem načinu se srednji odveže z ene od obeh vrvi. Prvi in zadnji, torej oba varujoča, napneta oproščeno vrv preko prečnice in jo vsak na svojem stojišču pritrdita v varovalne kline. Srednji se zdaj, iz dveh strani varovan, zapelje v vponki, ki je vpeta v vrvno vezavo ob pasu, po napeti vrvi preko prečnice (sl. 38).

Pri vseh vrstah prečenja in spuščanja po vrvi je treba posvečati vso skrb vsem možnostim varovanja tistega plezalca, ki napreduje. To je mogoče pravilno izvajati samo z dvojno vrvjo, zaradi česar se je treba takih manevrov z enojno vrvjo rajši izogibati, ker so v najtežjih položajih lahko usodni. Če pri delu z dvojno vrvjo odpove ves varovalni ali škripčev sistem ene vrvi, je še vedno možnost rešitve v pravilnih akcijah s preostalo vrvjo ter prisebnosti varujočega tovariša. Poudarjam pa, da je uspešno delo pri vrvni tehniki odvisno od najboljših vrvi, dobro zabitih klinov, obvladanja vseh metod pri rabi vrvi ter največje vestnosti pri varovanju.





Preden se prvi v navezi odloči za akcijo ali tvegano dejanje pri reševanju najtežjih problemov, naj vedno pregleda vezavo ob pasu. Ta se rada razrahlja ali preveč stiska prsni koš med izvešanjem v previsu. Največjo pozornost je treba posvečati varovalnim klinom, ki varujejo varujočega na stojišču. Neogibno potrebno je, da sta plezalca, ki se odločita za skrajno težavne vzpone, po sposobnosti drug drugemu enakovredna in se lahko izmenjavata v vodstvu naveze, če je eden od obeh preutrujen. Niso redki primeri, ko terja rešitev najtežjih problemov v previsih in gladkih plateh od obeh plezalcev tudi tvegane padce, preden enemu uspe, da težave premaga in prepleza težavno mesto. Včasih je za nekatera mesta v steni potrebno tudi večurno opazovanje, izmenjavajoče zabijanje klinov, podstavljanje rok, ramen ali celo glave pri tako imenovanih človeških lestvicah (sl. 39), ter naposled tudi neprijetno bivakiranje v steni.





Padci

H koncu naj spregovorim še nekaj besed o tehniki samoreševanja in reševanja padlega plezalca. Poglavitne važnosti pri najtežjih vzponih je popolna sporazumnost v navezi. Delo mora biti razdeljeno vedno tako, da sta aktivna oba plezalca. Prvi rešuje probleme v skali, drugi se posveti varovanju in vsem sredstvom vrvnih manevrov, ki prvemu lahko pomagajo pri njegovem delu. Varujočemu ne sme uiti iz vida noben gib prvega v navezi. Ves čas naj napeto opazuje njegove kretnje in dejanja. Samo tako je mogoče v bliskovitih akcijah varovanja pri padcih prvega zmanjšati nevarne posledice. Tu imajo odločilno vlogo desetinke sekund in hladna prisebnost obeh prizadetih.

Naloga padlega je, da se skuša od stene odgnati takrat, kadar vnaprej čuti, da bo padel – ali da mora izpustiti oprimek, klin ali oporo zaradi izčrpanosti v rokah ali nogah. Napni trebušne mišice, usloči noge v razkorak in skušaj se ujeti na noge, kakor hitro te vrv stisne v pasu in odbije v steno! Varujoči pa mora bliskovito potegniti sproščeno vrv k sebi in skrajšati raztežaj padca. Ob hladni prisebnosti se moč v rokah podesetori; človeka mora prevzeti občutek mirne varnosti in bliskovite presoje položaja. Če nas padec ne iznenadi in ga pričakujemo – je varovanje lahko in ga ni težko obdržati! Če pa nas bliskovita sprememba položaja preseneti, se padec lahko konča usodno za oba, čeprav je efektivna dolžina padca minimalna.

Vsak, kdor se namerava v gorah udejstvovati kot plezalec, mora v svoji gorniški šoli preizkusiti oboje: padce in varovanje padcev. Za tako vežbanje so najprimernejše strme, snežne vesine spomladi, nekje v gorah na nenevarnem svetu. Poiščimo si prostor tam, kjer se snežišče skoraj navpično spaja s steno. Na robu snega si priredimo dobro stojišče in v steno zabijemo varovalne kline. Začnemo z različnimi vajami na majhno razdaljo sproščene vrvi. V začetku se zadričamo po snežišču, zgornji pa nas pri tem ustavi z vrvjo. Nato začnemo s skoki po strmini, pozneje s skoki iz stene 1, 2 ali celo več metrov nad klinom ali varujočim tovarišem. Položaj potem zamenjamo s tovarišem. Poudarjam, da je treba vežbati varovanje padca z ramenskim varovanjem in s samovarovanjem varujočega na klinu. Vrv pri takih vežbah ne sme teči od varujočega k padlemu skozi vponko na stojiščnem varovalnem klinu. Teren mora biti tako izbran, da se tudi ob nenadnem padcu obeh ne moreta poškodovati. Snežišče mora ležati tako, da se v spodnjem delu končuje z nasprotno strmino. Za take vaje izredno koristno služijo tudi snežne strehe in podobne oblike v zasneženih pobočjih. Vse te vaje pa naj bodo predvsem namenjene vežbanju in preizkušnji prisebnosti obeh. Pri tem se lahko preizkusi prisebnost prvega v navezi tako, da ga pri plezanju v skali nekaj metrov nad stojiščem ali na robu snežne strehe, ko stoji najbolj nezanesljivo, nenadoma potegnemo z vrvjo nazaj. Ta metoda vežbanja ni nevarna, če je vežbališče izbrano pravilno in so ljudje pri spoznavanju samega sebe in tovariša resni in željni uspehov.

Pri padcih v steni je vendarle stvar drugačna kakor pri vežbanju na terenu, ki si ga sami izbiramo. V osnovi pa je slednjič le enaka: gre za obvladanje položaja in privzgojeno ali preizkušeno prisebnost.

Vendar je treba v steni pri nekaterih padcih govoriti še o novem problemu: kako pomagati padlemu, če je poškodovan ali celo nezavesten od udarcev, če obvisi v nerazčlenjenem gladkem svetu plati ali pod previsi in si sam ne more pomagati?

Če se padec prvega konča brez posledic za vrvi in za celoten varovalni sistem ter brez telesnih poškodb, bo navadno sam splezal nazaj na stojišče. Če obvisi v gladkih plateh, naj najprej skuša zabiti klin, v katerega se vpne z zanko za samovarovanje ter s tem razbremeni težo na vrveh, ki jih drži varujoči. Ta opravlja to delo včasih z velikim naporom in bolečinami v ramah, ki so prestregle težo padca. V ta klin vpne lahko tudi stopne zanke ali obvisi na eni vrvi v klinu z metodo dvojnega škripca.

Največkrat pa je pri padcih rešitev položaja odvisna od prisebnosti in sposobnosti varujočega. Njegovo delo terja včasih nadčloveških moči, pretehtanega in smotrnega ukrepanja. Predvsem naj stremi za tem, da se osvobodi teže na vrveh visečega spodnjega plezalca. To delo izvrši najlažje s posebnim vozlom (sl. 40) na eni od vrvi, ki jo vpne v vponko varovalnega klina na stojišču. (Ta vozel se po uporabi lahko razveže z enostavnim potegom izpete vrvi.) Za tem vsa teža spodnjega obvisi na tem vozlu. Pri tem je važen natančen pregled klina. Če je njegova trdnost sumljiva, je treba zabiti nov klin ali celo več. Vse delo je navadno treba opraviti z eno samo prosto roko. Ko sta po tem manevru prosti obe roki, se lotimo nove naloge. Če si spodnji zaradi poškodbe ne more pomagati, ga je treba spraviti k sebi v bližino ali pa včasih tudi spustiti niže na polico, na položnejši teren. Pri nadaljnjem delu je vse odvisno od hitre presoje položaja in pravilnega manevriranja z vrvjo. Če je mogoče poškodovanega spustiti niže k sebi, na polico ali kamor koli v razdalji dolžine vrvi, ga lahko spuščamo z metodo enojnega škripca. Najboljše pa je vedno, če ga skušamo spraviti v bližino varujočega, na varno stojišče ali polico. Pri tem delu pa ne smemo varčevati s klini. Vso pozornost je treba spet posvetiti zavarovanju obeh s pravilnim in smotrnim rokovanjem z vrvmi in škripci, ki olajšajo delo. Pri spravljanju navzgor lahko odlično služi metoda dvojnega škripca. Pri tem fiksiramo s posebnim vozlom pritrjeno vrv - v vponko varovalnega klina s premično zadrgo in vozel nato razvežemo. Vsa teža obvisi na pomožni vrvici (sl. 41). Če sta obe vrvi nepoškodovani, to metodo lahko uporabljamo izmenoma na eni ali na obe vrvi, prosto vrv pa skrajšujemo s premično zadrgo.

Pri metodi dvojnega škripca je načelo podobno enostavni tako imenovani metodi sv. Bernarda (sl. 41 in 42), samo da je škripec dvojen in se teža zmanjša še za tretjino (sl. 43). Obteženo vrv pritrdimo s premično zadrgo na pomožni vrvici v varovalni klin in prosti pregib potegnemo skozi vponko varovalnega klina. Nato jo okrog 1.5 m niže pod vozlom fiksne vrvice (a) vpnemo v drugo vponko na posebni zelo kratki pomožni vrvici (b). Ta je prav tako z zadrgo pritrjena na obteženo vrv. Pri potegih prostega konca vrvi se izmenoma obremenjujeta obe vrvici, ki jih izmenoma pomikamo v zadrgah navzdol.





S tem delom spravimo poškodovanega tovariša na ugodnejše mesto ter mu z različnimi zankami za sedenje olajšamo pozicijo na viseči polici ali pičlem prostoru za gibanje.

Po vsakem padcu je padlemu potreben počitek, da se umiri po prestanem razburjenju. Če je poškodovan, ga obvežemo ali okrepčamo z požirkom vode. Če ga zebe (pri poškodbah zaradi skoraj neizbežnega živčnega šoka), ga pokrijemo s svojo vrhnjo obleko.

Če je za nadaljnje plezanje nesposoben, je treba poizkusiti z možnostjo sestopa. Če tudi te možnosti ni in je nesposoben za kakršno koli odločanje ali sodelovanje pri reševanju položaja – je treba klicati na pomoč. (Glej poglavje o znamenjih v sili!) Zapustiti tovariša v takem položaju ne smemo, pa naj bodo okoliščine kakršne koli. Po pomoč sme samo tretji v navezi takrat, kadar je poškodovani priseben in ima samo lažje poškodbe brez krvavitev, kakor na primer zlomljeno roko ali nogo, izpahnjen sklep ali podobno. Za vse ostalo pa je v najresnejših primerih treba čim prejšnjega posredovanja izvežbanih gorskih reševalcev.





Reševanje padlega soplezalca v steni1, 2

V knjigi Plezalna tehnika Marjana Keršiča - Belača beremo v poglavju pod naslovom Padci, na strani 77: »Vendar je treba v steni pri nekaterih padcih govoriti še o novem problemu: kako pomagati padlemu, če je poškodovan ali celo nezavesten od udarcev, če obvisi v nerazčlenjenem gladkem svetu plošč ali pod previsi in si sam ne more pomagati?« Na straneh, ki slede, je Belač razložil vse dotedanje načine reševanja soplezalca. Trenje vrvi v vponkah in ob skale pa skoraj vedno onemogoča izvedbo teh prijemov, zato sicer bistre zamisli nimajo zaželene praktične veljave.

Skušali bomo opisati način reševanja soplezalca, ki je mogoč in uspešen povsod, kjer se da na varovališču zabiti vsaj en in to zanesljiv klin. Novi način je izpopolnitev ideje, ki jo je že leta 1939 opisal ing. Modec v Planinskem vestniku;3 mi jo tu le dopolnjujemo z malenkostnimi, vendar bistvenimi spremembami.

Preden se bomo lotili tega opisa, bi radi kritično ocenili navezovanje in samovarovanje med plezanjem, namreč tista dva načina, ki ju uporabljajo pri nas plezalci v pretežni večini.

Rupko Godec je dokazal v svoji knjigi Vozli in v svojem članku v Planinskem vestniku (letnik 1955, stran 106), da je križni vozel (M. Keršič) ali signalni vozel (R. Godec) za navezovanje nezanesljiv in celo nevaren, ker se lahko sprevrže iz trdnega v drseči vozel. Kljub temu ga plezalci zaradi svoje inertnosti še vedno rabijo, čeprav tudi v drugih pogledih ni idealen. V svarilo navajamo dva primera, ko se je plezalcu J. B. in kasneje N. F. križni vozel odvezal in klini so zleteli navzdol, na neverjetno srečo obema na stojišču. Že v Belačevi Plezalni tehniki je narisan najlonski vozel, ki je popolnoma zanesljiv za vse vrvi in se da še tako zadrgnjen s preprostim potegom hitro odvezati. Slika 1 nam pojasnjuje vse, za spremembo pa poskrbi polvozel; oba načina, a in b, sta enako dobra.





Zdaj k samovarovanju. Plezalci običajno varujejo sebe na varovališču tako, da vpno zanko vodniškega vozla v vponko varovalnega klina. Ta način bi bilo bolje opustiti. Dva razloga nas silita k temu. Vrv samovarovanja mora biti napeta, to nam uspe pri vodniškem vozlu le s poskušanjem. Dalje, zadrgnjen vozel težko odvežemo, še posebej takrat, če je varujoči prestregel padec. Znan nam je primer, ko neki plezalec ni mogel po padcu tovariša razvezati vozel in si je celo s kladivom pomagal, seveda z žalostnimi posledicami za vrv.

Predlagamo drug način lastnega varovanja, ki je prav tako zanesljiv, a brez navedenih pomanjkljivosti. Dinamično samovarovanje bi ga lahko imenovali (glej sliko 2). Vrv naj plezalec napne do varovalnega klina in jo tu zavrti v zanko; skozi njo naj potegne vrv, ki drži k pasu (pozor na izvedbo!, slika 2, a), nastalo zanko pa vpne v vponko (slika 2, b) in vrv, ki gre k pasu, nategne, da se zanka zadrgne (enak način, kot ga bomo kasneje navedli za fiksiranje padlega plezalca). Ko bremeni klin varujoči plezalec (kar se običajno dogaja), opravlja vozel svojo nalogo brez pripombe. Če pa bi obremenil varovalno zanko prvi plezalec (kar bi se zgodilo le v primeru, če bi padel raztežaj globoko in bi se vrv izmuznila varujočemu iz rok), bi se vozel (vsaj teoretično) zaradi izredne obtežbe pomaknil proti pasu varujočega. Učinek tega bi bil dvojen in nikakor ne bi bil škodljiv: del energije padca bi se tako na najnedolžnejši način paraliziral; razdalja varovalne vrvi med klinom in varujočim plezalcem bi se nekoliko skrajšala, kar pa ne more omajati plezalčeve stabilnosti (omenjamo pa, če bi se varujoči v taki, sicer možni, a le malo verjetni situaciji odvezal, bi moral narediti vozel, da konec vrvi ne bi zdrsel skozi zanko.)

Samovarovanja se rešiš tako, da izpneš vponko, raztegneš vrv in zanka izgine.

Sedaj k temi našega naslova.

I. faza: fiksiranje padlega soplezalca.

Varujoči ima na stojišču v dosegu roke zabit varovalni klin. V njem je vpeta edinole samovarovalna zanka. Plezalec varuje preko ramen. (To je pri prostih padcih [kjer ni vmesnih klinov] in tudi sicer najpravilnejše varovanje. Pogosto namreč plezalci v varovalni klin vpno tudi vrv, ki drži k plezalcu. Pri prostem padcu tako vsa teža zadene in bremeni varovalni klin [kar ni vedno dobro!], pot vrvi okrog varujočega je manjša [tudi nevarnejša], zato so trenje in s tem možnost in hitrost ustavljanja manjši. Trenje v vponki pa ne prispeva mnogo k zaustavljanju padca. Pri prvem opisanem načinu prestrežejo padec najprej noge plezalca, potem šele klin, trenje okrog ramen je večje in manj nevarno).

Prvi plezalec je padel. Varujoči padec zadrži. Sedaj namerava fiksirati padlega, ki visi pod varovališčem.

Na vrvi, ki ni obtežena oz. gre varujočemu plezalcu preko ramen k padlemu, naredi varujoči plezalec pentljo (glej sliko 3): obe vrvi stisne z eno roko, z drugo napravi zanko in potegne skozi njo vrv, ki gre navzgor k rami (pozor na izvedbo!). To kretnjo plezalec brez večjih težav naredi z eno roko in s tem prav nič ne zmanjša trenja in ne poveča bremena drugi roki. Zanko varujoči plezalec (odslej dalje bomo pisali samo plezalec) vpne v vponko varovalnega klina, se previdno iznebi vrvi okoli ramen in prepusti težo varovalnemu klinu in zanki. Pri tem gibu ponesrečenec izgubi za kak meter višine, kar je neizogibno.





Če bi plezalec potegnil skozi zanko vrv, ki drži navzdol (glej sliko 3 in 4, bi vozel v vponki zdrsel (v praksi omiluje to možnost trenje) in ponesrečenec bi padel še niže!

To je preprost in vsakomur mogoč način fiksiranja. Fiksiranje s Prusikovim vozlom terja atletskih moči in še je z eno roko komajda izvedljivo. Običajno je tudi pomožna vrvica takrat vsepovsod, samo v dosegljivi bližini ne.

II. faza: priprava dvigalnega sistema.

Plezalec zabije (po možnosti v vpadnici ponesrečenca) dober klin (nujen ni, tudi varovalni klin lahko uporabimo). Nato se začasno fiksira s Prusnikovo vrvico, se osvobodi samovarovanja in si odveže glavno, vrv. Naveže se ponovno, vendar sedaj tako, da mu gre vrv tudi preko ramen (glej sliko 5): konec vrvi zapogne in se z dvojno vrvjo (dolgo dober seženj) priveže z najlonskim vozlom, preostalo zanko (slika 5 c) pa potegne preko rame.





Dalje: v novo zabiti klin (če tega ni, pa v varovalnega) vpne plezalec dve vponki (zadostuje tudi ena, vendar bo trenje večje) in si priredi dvojni škripec (glej sliko 6). Z razliko od onega, ki ga poznamo iz Belačeve Plezalne tehnike (glej tam, sliki 22 in 23), sta tu za pasom dve vponki. Vponka A (glej sliko 6) zajame obe vrvi, ki objemata pas, in tisto, ki gre preko ramen. Druga vponka (B) je vpeta le v prvo, rabi za del škripčevja.

Dalje, na vrv, ki nosi ponesrečenca, pritrdi plezalec Prusikov vozel (slika 6, b), drugi konec pa vpne v varovalni klin. Ta pomožna vrvica naj bo tako dolga, da je njen vozel v primernem, za razrahljanje ugodnem dosegu na varovališču (kake 3 do 5 decimetrov bo verjetno dolga, odvisno je od medsebojne lege obeh klinov). Nato s Prusikovim vozlom pritrdi na obremenjeno vrv še eno pomožno vrvico (slika 6, a). Ta vozel mora biti pod prvim Prusikovim vozlom. Konec te dvojne vrvice (dolge dober meter) plezalec zapne v vponko A (slika 6). Dvigalni sistem je s tem pripravljen za delo.

III. faza: dviganje ponesrečenca.

Plezalec naj se sedaj na škripcu spusti, potiskajoč spodnji Prusikov vozel (slika 7, a). Če je mogoče, naj sestopi do ponesrečenca, in mu priredi s pomožno vrvico z zavoji okrog nog udobnejši sedež. To lahko izvedemo na način, ki ga je že objavil Planinski vestnik,4 preostala konca vrvice seveda zavežemo skupaj ali pa zanki dvojnega vodniškega vozla (glej Plezalna tehnika, slika 11), ki smo ga naredili že na varovališču, nataknemo na ponesrečenčeve noge, preostala konca vrvi pa ovijemo okrog pasu in zavežemo. Visenje na vrvi, ki je privezana samo okrog pasu, je zelo boleče in tudi ogroža ponesrečenčevo dihanje.

Dolžina poti, v kateri bo plezalec dvigal ponesrečenca, je odvisna razen od vrvi tudi še od terena. Pot naj bo čim daljša, da bo v enem dvigu opravljeno večje delo. Dviganje je možno in uspešno tudi v previsnem svetu.

Ko je plezalec prišel v najnižjo lego, ki si jo je izbral za manevriranje, naj potisne Prusikov vozel do konca navzdol. Sedaj prime z rokami za vrvi v škripčevju, ki omogočajo dvig (na slikah 6 in 7 so črtkane), se opre z nogami v steno in s skupnim delom nog in škripčevja dviga ponesrečenca. Ko se med delom skuša odpočiti, naj z rokami zagrabi vse štiri vrvi škripčevja in pokrči noge. Breme bo obviselo na škripcu. (Če bi ponesrečenec ležal globoko in bi se plezalec med dviganjem utrudil, lahko pomaga pri zasilnem počitku Prusikova vrvica, napeta med pasom in vrvjo škripca, glej sliko 7, točki c in d). Če pa hoče zmanjšati trenje v škripčevju, naj se upre z nogami in razbremeni škripec. Saj ponesrečenec visi hkrati na škripcu in (zaradi primerne vezave) na ramah plezalca.

Ko plezalec – dvigajoč ponesrečenca – prispe na stojišče, z eno roko zagrabi škripčevje; trenje v njem samo obdrži breme. Z drugo roko pa povzema vrv skozi zgornji Prusikov vozel (slika 7, b) toliko časa, da je vrv, ki drži k ponesrečencu, spet napeta. S tem je ponesrečenec ponovno fiksiran, toda sedaj že bliže varovališču.

S ponavljanjem tega procesa je brez večjih težav vsakomur mogoče dvigniti padlega, lahko tudi popolnoma imobilnega soplezalca. Tudi pri večjih padcih je delo razmeroma hitro opravljeno, če je le pod varovališčem kake 2 do 3 metre kolikor toliko »spodobnega«, pa čeprav previsnega sveta.

______________________________

1 Besedilo je bilo objavljeno v Planinskem vestniku julija 1957 (letnik XIII, str. 388–396). Avtorja članka sta: Dr. F. Avčin in I. Levstek.

2 Članek je le dopolnilo k Belačevi Plezalni tehniki. Tovarišu Belaču se toplo zahvaljujemo za nazorne slike, ki povedo več kot naš tekst, prav tako tudi za tehtne opombe, ki so odstranile marsikatero pomanjkljivost v besedilu.

3 Vinko Modec, Nekaj novih doneskov k reševalni tehniki, PV 1939, 121.

4 France Avčin, Nov vrvni sedež, PV 1955, 304 (slike so tu napak oštevilčene in postavljene na glavo).





Zimska plezalna tehnika





(Tehnika hoje in plezanja v snegu in ledu)



Osebna oprema alpinista – za zimske vzpone

Obleka je pri zimskih vzponih še mnogo večjega pomena kakor pri plezanju v letnem času. Bistvene važnosti pri tem je njena kvaliteta. Za resno delo v snegu in poledeneli skali je potrebno volneno gladko blago, ki ga veter ne prepiha in se ga sneg ne oprijemlje. Na vsakem drugem blagu se sneg topi in tkanina vpija vlago, ki ovira gibanje in lahko povzroča tudi hude ozebline in zmrznjenja.

Spodnje perilo naj bo večidel volneno ali vsaj flanelasto. Platneno perilo je hladno in naj se v mrzlih dnevih ne uporablja. Spodnje hlače naj bodo dolge do gležnjev, da grejejo in varujejo kolena. Potrebno je uporabljati volnene puloverje z dolgimi rokavi do zapestij, ki naj pri gibanju ne vežejo v pazduhah. Kdor se poti, naj ne pozabi na rezervno perilo za preoblačenje v koči.

Nogavice morajo biti volnene; v zimskem času obuvamo po navadi dva para, dokolenke in kratke, ki segajo preko gležnjev. Pod obojne pa je najbolje obuvati še tanke svilene nogavice, ki pod volnenimi grejejo najbolje.

Glede vrhnje obleke je važno, da nas kroj ne veže. Hlače naj bodo krojene kakor za letno plezanje, tako da se pod koleni zapenjajo. Preširoke ne smejo biti, ker je sicer hoja v njih z derezami nevarna in se pri koraku rade zatikajo v osti derez. Suknjič je za zimske ture neprikladen, ker se spredaj slabo zapenja in je okoli vratu preveč odprt. Neogibno potrebna pa je za zimske vzpone vetrovka s kapuco iz gostega impregniranega blaga ali nepremočljive tkanine, ki mora propuščati dihanje zraka, je pa veter ne prepiha. Preko volnenih hlač oblečemo še vihrne vrhnje hlače (za viharno vreme) iz podobnega blaga kot je vetrovka. Te hlače morajo biti tako dolge, da jih lahko obuvamo pod gležnjevke.



Kot pokrivalo uporabljamo pozimi samo volneno čepico, ki pokriva čelo in ušesa do vratu. Klobuk je neprikladen, ker ne varuje ušes pred mrazom in ga tudi vihar takoj odpiha z glave.

Čevlji morajo biti iz nepremočljivega usnja ter v sprednjem prstnem delu tako umerjeni, da prstov ne stiskajo tesno. Pri nas se je v najnovejšem času uveljavila posebna oblika gorskih čevljev za zimsko alpinistiko in sicer z dvojno vezavo, ki prav dobro služijo tudi za visokogorsko smučanje. Podplati teh čevljev naj bodo nekoliko tanjši, če pritrdimo nanje še posebne podplate iz profiliranega gumija. Posebni lažji plezalni čevlji – kakor za plezanje v kopni skali – se za zimske vzpone ne uporabljajo. Za vzpone v ledu in poledeneli skali pa je od kovanj na čevljih najboljše kovanje tipa Tricouni (sl. 44). To kovanje se za zimske vzpone v srencu in poledenelem svetu – če nimamo derez – obnese najbolje. V kombinaciji z derezami pa lahko v čevljih z gumijastimi profiliranimi podplati rešujemo vse probleme v ledu ali poledeneli skali. Za navezo dveh plezalcev je najboljše, da ima eden na čevljih gumijaste podplate ter po potrebi naveže dereze, drugi pa kovanje Tricouni. Tako lahko izmenoma rešujeta poledenele ali kopne detajle v steni.

Gležnjevke ali gamaše varujejo noge, da bi se okoli zgornjih robov čevljev ne nabiral sneg ali, kar je zelo neprijetno - uhajal za nogavice. Izdelane morajo biti iz nepremočljivega platna in krojene po nogi, da se tesno vežejo in zapenjajo preko čevljev. Hoja v njih je prijetna, ker ščiti noge vlage in vzdržuje v čevljih prijetno toploto.

Rokavice morajo biti volnene z enim prostim prstom (palčniki). Na strani dlani morajo biti podšite z nepremočljivim platnom. Pri delu v snegu se sicer na dlani hitro premočijo, ker se tu roka pri tesnem objemu cepina najbolj ugreva in se sneg zaradi tega topi na njej. Za bivakiranje je treba vedno vzeti s seboj še dva para nogavic in dva para suhih rokavic za izmenjavo.

V hudem mrazu ali viharju je priporočljivo obleči pod vetrovko še krznen telovnik, ki ogreva pleča in prsa ter izredno dobro služi posebno za prenočevanje v steni.

Za prenočevanje v neoskrbovanih planinskih kočah ali gorskih zavetiščih je najbolj priporočljiva uporaba s puhom polnjenih spalnih vreč – za eno ali dve osebi. Le-te nadomeščajo za nošnjo neprikladne in težke odeje. Spalna vreča je razmeroma lahka in tehta okrog 700 do 900 g ter je po koristih enakovredna trem navadnim volnenim odejam.

Za prenočevanje v stenah so take spalne vreče neprikladne, ker so precejšna ovira za oprtnik, ki mora biti za take vzpone čim manjši. Zato uporabljamo za nočevanje v steni posebne šotorske vreče iz impregniranega ali gumiranega tankega blaga (batista), ki zganjena zavzame komaj prostor enega žepa. Ta vreča naj bo tako velika, da je v njej prostora za dve osebi (okrog 2 X 1.5) ter si jo alpinista sedeča povezneta čez glavo in podvijeta pod noge. Pod to vrečo je tako zaključen prostor, ki se hitro segreje od telesne toplote in daje tudi v hudem viharju prijetno zatočišče.

Oprtnik je za zimske vzpone nekoliko večji kot za poletne. V njem zavzemajo pretežno večino prostora rezervna obleka, perilo, rokavice in nogavice ter še vsa tehnična oprema: vrv, klini, vponke, kladivo in ostala drobnarija, ter naposled hrana, za katero v oprtniku ne sme zmanjkati prostora. Oprtnik za vzpone v stenah v zimskem času pa naj bo čim manjši in naj vsebuje do dekagrama preračunano težo vsega najpotrebnejšega. (Več o bivaku v steni – glej posebno poglavje!)

Neogibno potrebna je pri zimskih vzponih uporaba bencinskega kuhalnika. Z njim si ob mrzlih jutrih pogrejemo potrebna okrepčila in zajtrk že v koči ali gorskem zavetišču. V bivaku, v steni ali med plezalnim vzponom samim topimo s kuhalnikom sneg za kuhanje ovomaltina, konzerv ali ostalih okrepčil, ki naj nam ogrejejo organizem.





Tehnična oprema alpinista

(za vzpone v zasneženih in poledenelih stenah)

Večina tehnične opreme je za zimske vzpone v naših domačih gorah enaka kakor za vzpone v kopni sikali. Vrvi, klini in vponke so enake, lahko tudi kladivo. Za zimske vzpone je boljše uporabljati posebno ledno kladivo z dolgim cepinastim oklom, ki lahko v sili nadomestuje cepin, (sl. 44).

Ledni klini so potrebni samo za vzpone v centralno-alpskem ledu in zavzemajo različne oblike. Teh posebej ne bom opisoval, ker v naših razmerah niso nikoli potrebni, saj jih v našem, navadno zelo tenkem stekleno-trdnem vodnem ledu v stenah ne moremo uporabljati.

Cepin (sl. 44) je za zimske vzpone potrebnejše orodje kakor vsa ostala tehnična oprema. Uporabljamo ga kot pomoč pri napredovanju: sekanju stopov, stojišč – ali kot varovalno sredstvo: pri zaviranju ob padcu, zdrsenju itd. Lopatica mora biti precej široka in oklo dolgo (sl. 44). Dolžina ratišča je različna. Za resno delo v stenah naj ne presega 75 cm dolžine od glave do konice. Cepin brez premične varovalne zanke (d) in obročkov (b in c) ter fiksnega obročka na ratišču (a) je za zimske vzpone neuporaben. Za navadne zimske vzpone na vrhove pa je najbolj priporočljiv cepin, ki je dolg do 85 cm in naj v nobenem primeru ne seže nad višino kolka. Za resno delo je sicer pri sekanju stopov z eno roko pretežak in samo v napoto.



Dereze (sl. 45) so najboljše deseterke (z desetimi zobmi) iz najboljšega jekla ali tudi osmerke (z osmimi zobmi). Oboje morajo biti umerjene natanko po obliki čevljev. Dvanajsterke tipa Eckenstein so za naše razmere neuporabne. Tipičnega centralno-alpskega zrnatega ledu in navpičnih ledenih sten, kjer je raba prvih dveh zob neogibno potrebna pri nas ni. Pri plezanju v naših stenah ta dva prednja zoba ovirata možnost izrabe stopov v skali, zaradi česar se takih derez za resno delo v zasneženih stenah rajši izogibajmo. Bile pa so te vrste derez že pogosto povod za nesreče, ker si jih je neizvežban začetnik marsikdaj zataknil v hlačnice in potem nevarno padel. Najboljše so dereze tipa Fulpmes ali Horeschowsky – z dletastimi konicami zob. Konice morajo biti brušene tako, da so dletaste rezi obrnjene pravokotno na smer obtežitve. Torej, prednja in zadnja dva zoba naj imata prečna rezila – stranski zobje pa podolžna (sl. 46 c). V zadnjem času so pri nas uspeli poizkusi z novim modelom derez po zamisli našega alpinista ing. dr. Avčina. Te dereze so tehnično tako izpopolnjene, da se dajo z enostavnim vijakom preurediti in umeriti za vsako velikost čevljev. Te dereze se lahko razstavljajo in zlagajo, tako da se iz posameznih kosov lahko napravijo navadne majhne derezice za hojo po položnejšem poledenelem svetu.

Za navezovanje derez uporabljamo konopnene pasove ali usnjena jermena (sl. 46 a, b). Jermena so boljša, ker se mokra ne krčijo. Mokri konopneni pasovi povrh ostalega zmrzujejo. Skrčene vezave povzročajo stiskanje nog v čevljih in povečujejo možnost otrpnjenja in ozeblin v mrazu.

Manjši kramžarji ali derezice na štiri zobe (sl. 46 d) so uporabne samo za poledenele poti, kolovoze ali pristope po snežiščih v spomladanskem času.

Smuči uporablja vsak dober alpinist za visokogorske vzpone, kjer mu omogočajo obvladanje večjega prostora visokogorskega sveta v pomladanskih mesecih. Pri nas se še niso udomačile posebne kratke smuči (Sommerski), ki so lažje od navadnih turnih smuči ter omogočajo alpinistu hitrejše kretanje v razmehčanem pomladanskem srencu na položnejših terenih.

V sveže zapadlem sipkem ali južnem snegu si hojo olajšamo z rabo krpelj, ki preprečujejo utrujajoče vdiranje v globoki snežni odeji. V kombinaciji s smučmi uporablja alpinist tudi posebne kože ali pse za smuči. Ti omogočajo hojo na smučeh v položnejših strminah po zasneženih pobočjih navzgor, posebno v svežem neuležanem snegu. O tehniki mazanja smuči za vzpon in smuk ter o tehniki smučanja na tem mestu ne bom govoril, ker po snovi ne spada v okvir te knjige.





Uporaba cepina in derez pri hoji

Pozimi gore pod težkim snežnim prestiralom povsem izpremenijo svoje zunanje lice. Varna, kopna pobočja, obrasla z rušasto travo muravico in pritlikavim rušjem, se izpremenijo v strme snežne vesine, udobne police in terase v stenah v strma strehasta in prepadna rebra, grebenske rezi pa v potuhnjene opasti in viseče strehe. Pod snegom izginejo vsa znamenja markacij, jeklenih žic in klinov, ki v toplem poletju omogočajo varno kretanje planinca po zavarovanih potih na vrhove. Človek si mora v takih pogojih izbirati svoja pota, ki včasih ne morejo ali tudi ne smejo biti podrejena smeri letnih poti, ker jih ogrožajo nevarni plazovi.

Objektivne nevarnosti se v takih prilikah v gorah povečajo do največje mere. Vsako zasneženo pobočje skriva v sebi nešteto težav, ki čakajo človeka pri vsakem koraku. Vsako stopinjo v sipkem ali poledenelem snegu na strmi vesini je treba otipati in izsekati varne stope po izglajenih plaznicah. Za varno kretanje v zasneženem gorskem svetu je planincu in alpinistu potrebno popolno obvladanje tehnike hoje v derezah in pravilne uporabe cepina. Brez tega najosnovnejšega znanja naj se nihče ne odloči za vzpon na prepadna pobočja ali celo na vrhove gora v zimskem času. Zanemarjanje teh tako važnih pravil je terjalo že nešteto žrtev, ki so našle tam svoj prezgodnji grob.

Pri uporabi derez je treba predvsem skrbeti za to, da so natanko umerjene po obliki podplatov na čevljih in tudi pravilno navezane (sl. 46). Začetnik naj se navezovanja derez uči že doma, ne pa šele na strmem pobočju v hudem mrazu ali metežu. O navezovanju tu posebej ne bom govoril, ker je to razvidno iz pričujočih slik in ga je treba začetniku preizkusiti praktično čim večkrat. Važno je, da so vezave dovolj dolge. Prekratke vezave povzročajo zaradi premočnega zategovanja zastajanje krvnega obtoka v nogah, kar ima lahko nevarne posledice ozeblin in zmrznjenja.

Pri hoji z derezami je treba paziti, da stopamo na celo ploskev podplatov, se pravi tako, da je v sneg zasajenih vedno vseh 10 ali 8 zob, ne pa samo prva dva ali štirje (sl. 48 a). To pravilo velja vedno tudi za hojo navzdol in sestopanje. Kdaj so dereze potrebne in kdaj jih ne smemo uporabljati? Dereze navežemo takrat, kadar je snežna ploskev tako strma in trda, da je treba računati z nevarnostjo zdrsavanja čevljev, ki na preveliki strmini in zaradi pretrde površine snega pri stopinji nimajo več zadostne opore.



Nevarna je hoja v derezah v novo zapadlem, ojuženem snegu, ki se med konicami derez nabira v nevarne coklaste kepe, ki lahko povzročajo nevarne padce in zdrsnjenja. V takih prilikah je varnejša hoja brez derez s pomočjo cepina, na katerega se opiramo ali pa sekamo z njim stopinje, če je pod novim, mehkim snegom stara in trda podlaga. Navadno pa zadostuje že samo močan udarec z nogo v snežno površino, da si brez sekanja s cepinom izbijemo zadosten stop in potrebno oporo.

S cepinom si lahko pomagamo povsod in je z njim hoja varna, čeprav nimamo derez. V glavnem služi to orodje sekanju stopov in stopnic v trdo snežno površino ter zaviranju v primeru zdrsnenja po strmini. Za smotrno delo cepin ne sme biti težji od 1000 do 1200 g. Navaditi se moramo, da sekamo stopinje v sneg ali led samo z eno roko. Z drugo, prosto roko pri tem lahko vzdržujemo ravnotežje oprti na strmino pobočja (sl. 47) ali pa uravnavamo z njo vrv, če smo v navezi. Kdaj in kje moramo uporabljati cepin za sekanje in kdaj je potrebna raba derez, vse to je odvisno od kakovosti snega in naklonine pobočja, od pravilno nakovanih ali gladkih čevljev ter slednjič – od spretnosti in izvežbanosti alpinista. Stalnih pravil za vsakogar za to skoraj ni, vendar pa bi lahko navedel vsaj nekaj splošnih smernic. Tudi z derezami na nogah sekanje stopov ni nepotrebno, ker pri hoji v izsekanih stopih noge v gležnjih manj trpijo. Pri sekanju stopov mislimo vedno tudi na morebitni povratek, kajti prav isti nam bodo morda koristili pri sestopu. V srenu izbijemo stop iz snega z lopatico, v ledu pa najprej z oklom udarimo navpično brazdo in nato z udarcem lopatice odsekamo vodoravno stopnico za stop. Ploskev, kamor stopamo, naj bo vedno nekoliko nagnjena naznoter (sl. 48 c) in ne navzven. Tako preprečujemo, da noga ne zdrsne iz opore. Udarci pri sekanju morajo biti umerjeni in enakomerni, da se pri delu prehitro ne utrudimo. Telo naj bo pri tem nekoliko nagnjeno naprej in proti pobočju. Izurjen alpinist udari s cepinom za vsak stop v srencu samo enkrat ali dvakrat, v ledu pa tri do štirikrat.

Pri vzponu se dvigamo lahko v ključih ali cik-caku ali navpično navzgor. Pri tem uporabljamo cepin za sekanje stopov ali pa ga v primernem snegu, ko zadostuje za stopinjo samo udarec z nogo v površino snega, zasajamo pred seboj v sneg in se nanj opiramo (sl. 49). Pri sekanju stopinj v ključih moramo pri obratih izkopati čim večje stope za varen okret.

Pri hoji v položnejšem svetu nosimo cepin vedno tako, da je dlan roke naslonjena na lopatico cepina. Oklo mora biti obrnjeno vstran od telesa (sl. 48 d). Varnostna zanka mora biti vedno zadrgnjena okoli zapestja ter zategnjena s posebnim varovalnim obročkom (sl. 48 b), ki preprečuje snemanje. Fiksni obroček na ratišču cepina naj bo pritrjen tako, da pri sekanju ne dopušča prijema roke (kadar je zanka zadrgnjena okoli zapestja), izven primernega težišča proti konici, ker nas sicer zamahi prehitro utrudijo.

Pri prečenju strmih pobočij – v vzponu ali sestopu – se na cepin opiramo v stranski opori. Pri tem držimo z zunanjo roko za glavo cepina tako, da je oklo obrnjeno navzdol. Notranja roka objema ratišče približno pri fiksnem varnostnem obročku, konica ratišča pa je naslonjena na strmino pobočja (sl. 50). Pri sestopanju naravnost navzdol stopamo pri primerni naklonini do 50° in na primemo trdem srencu po pobočju s celo ploskvijo vseh zob derez, v kolenih upognjeni in naslonjeni z ratiščem cepina na strmino, če je strmina manjša od 35 do 45° je naslanjanje na cepin nepotrebno in ga držimo z enakimi prijemi pred seboj, pripravljeni za primer, če bi zdrsnili (sl. 51).Kadar je sneg ugoden in se nekoliko udira, je sestopanje najvarnejše, če z udarci pete delamo stopinje v mirnem koraku navzdol. Če je strmina prevelika (nad 50°), sestopamo zadenski z obrazom obrnjeni v strmino in zasajamo cepin pred seboj, kakor pri vzponu - do glave v sneg. Pri tem naj služi cepin samo za oporo in ne za obešanje. Cepin je treba pri tem zasajati čimbolj navpično, in ne poševno (glej sliko 49). Cepin izderemo šele takrat, kadar ima noga v stopinji zanesljivo oporo in ne moremo izgubiti ravnotežja, ne da bi pri tem cepin preveč obremenjevali.





Dričanje navzdol po snežiščih je brez nevarnosti samo v kompaktnem spomladanskem srencu. Dričamo se pri sestopanju samo po takih področjih, ki imajo ugoden iztek, nikdar pa tam, kjer se snežišče končuje v odsekanih skokih ali prepokah krajnih poči. Neenakomerni, zbiti pršič je za dričanje nevaren, ker se lahko mestoma nenadoma udre in nas sila zaleta preobrne na glavo. Taki padci so nevarni za zlome ali izpahe nog v kolenu ali pa nas obrnejo na glavo ali na hrbet, kar je lahko usodno in se je že pogostoma končalo s smrtjo.

Dričamo se lahko samo brez derez po podplatih na čevljih. Pri tem si dajemo smer s pritiskom pete in okretom zgornjega dela telesa ali pa z zaviranjem s konico cepinovega ratišča. Pri tem smo skoraj popolnoma vzravnani, samo kolena so rahlo upognjena; cepin držimo pred seboj kot pri počasnem sestopanju po položnejši strmini.

Če je pri takem dričanju hitrost prevelika, zavremo dričanje z močnejšim pritiskom ene pete v sneg ali močno obremenitvijo na ratišče cepina, ki ga zarazimo v snežno površino. Če se kljub temu ne moremo ustaviti ter začnemo neprostovoljno drseti po pobočju – se vržemo na trebuh z nogami navzdol v razkorak. Cepin držimo kot ves čas na oprezi pri sestopanju ali dričanju. Z eno roko se oklepamo glave, oklo obrnjeno navzdol, z drugo roko držimo za ratišče v višini varnostnega obročka (sl. 52). Z oklom cepina zaorjemo polagoma vedno globljo brazdo v površino snežišča in se tako ustavimo. Če je to ustavljanje presunkovito, nam lahko cepin iztrga iz rok, kar je lahko najusodnejše.

Pri vzgoji začetnikov je treba posvečati največjo pozornost vežbanju vseh teh fines. Iz preproste ali gostobesedne razlage v plezalni tehniki se vsega tega ni mogoče naučiti. Potrebna je največja vestnost pri vežbanju. Dobro razviti refleksi so pri hitrih odločitvah osnovne važnosti. Vse ostalo pa je samo bolj ali manj stvar prirodne razvitosti čutov za kombinacije in ročnosti pri rokovanju s cepinom.





Varovanje s cepinom in vrvjo v navezi

Pri zimskih vzponih v smereh navadnih letnih pristopov na vrhove je pogosto potrebno varovanje z vrvjo in je brez nevarnosti samo delo skupin v navezah po dva ali več članov. Za samotne vzpone naj se odloči le tisti, ki je v gorah resnično doma in ima za seboj najtršo šolo letne alpinistike in dolgoletno dobo plodnega opazovanja gora tudi v zimskih mesecih. Vremenske izpremembe so v zimskih dnevih lahko nenadne in usodne za neveščega začetnika. Megla ali snežni metež sta zvodila že neštete žrtve v neznano smer, da so zablodeli končali pri tveganih dejanjih pri sestopih v neznanem svetu ali izčrpani zaspali v snegu. Največ je nesrečnih primerov, ko je začetnik, nevešč ravnanja s cepinom, prestrašen izpustil to dragoceno orodje iz rok in pri nedolžnem padcu ali zdrsnjenju po položnem snežišču brez moči udaril ob skale v snegu in omoten končal v pogubnih prepadih.

Začetnik naj nikoli ne podvzame zimskega vzpona na vrhove brez vodstva ali pouka izvežbanih vodnikov in starejših alpinistov. Prav tako nevarne so družbe številnih začetnikov v eni navezi – če ne poznajo vseh pravil varovanja in hoje v snegu in ledu. Pogosto je preštevilna naveza na eni vrvi nevarnejša kot ločeni posamezniki, ki z nepremišljenimi dejanji ogrožajo samo sebe, ne pa celotne družbe. Če velja za letne vzpone pravilo: Boljše je, če se ne navezuje, kakor če se navezan slabo varuje - toliko bolj velja to pravilo za zimske vzpone.

Pri varovanju v navezah veljajo za zimske vzpone ista pravila kakor pri vzponih v kopni skali. Pri tem je treba varovati prvega plezalca ali zadnjega v navezi (torej tistega, ki je v akciji), vedno v dobrem stojišču, izkopanem v sneg, z vrvjo čez rame in nikoli z vrvjo, ovito kakor koli okoli ratišča ali glave cepina. Do glave zabit v sneg, naj služi cepin samo za samovarovanje varujočega (sl. 53). Pri tem ima cepin enako vlogo kot v kopno skalo zabiti varovalni klin na stojiščih. Razen v skalo zabitih klinov in v vponke vpetih vrvi je vsako drugo varovanje s cepinom in v snegu, kakršen je navadno pri nas, iluzorno in ne pomaga niti pri najlažjem zdrsnjenju, še manj pa pri padcih. Če je v bližini stojišča ali varovališča skala kopna, skušamo varovati varujočega na klinu – ali prvega v navezi, z vmesnimi klini. Če je zaradi poledenelih skokov možnost padcev ali zdrsnjenja večja, je treba plezati v kratkih razdaljah od stojišča do stojišča, ki ga izsekamo v snežno površino vesine. Varovanju je treba posvečati še večjo skrb kakor pri letnih vzponih, ker doseže telo z vsakim drsenjem po strmini povečano hitrost, ki se na ledu lahko približa hitrosti padajočega telesa. Možnost resnih poškodb pri vzdrsnjenjih prvega v navezi so na snežišču sicer manjše kakor pri padcih na kopnem terenu, zato pa terja varovanje na labilnem stojišču v snegu ali celo poledeneli vesini še večje pazljivosti.



Pri vzponu ali sestopu varujemo ramensko, s samovarovanjem na klinu ali na cepinu. Vso silo padca ali zdrsnjenja prvega v navpični smeri ali pri prečenju mora obdržati varujoči na plečih; do glave v sneg zasajen cepin in zanka varovalne vrvi imata samo nalogo udržati morebitno izgubo ravnotežja pri nevarnih sunkih na varujočega v navezi. Pri tem je treba paziti, da varujoči ne stoji v območju navpičnih padcev prvega, ker je sicer nevarno, da ga padli izpodnese s težo telesa ali pa se zaplete v varujočega s sproščenimi zankami vrvi. Vrv naj teče k varujočemu vedno v poševnem rahlo napetem loku. Kjer se na varovališčih izmenjava vodstvo naveze, je treba stojišče poprej povečati za dva. Vsa odvišna vrv naj bo zvita v zanke ob nogah varujočega. Po strmini spuščene zanke so lahko nevarne za vsak padec ali zdrsnjenja kogar koli v navezi.

V ostalem veljajo za zimske vzpone v vseh možnostih od najlažjih pristopov do najtežavnejših plezanj v strmih in poledenelih stenah enaka pravila plezalne tehnike in varovanja, kakršna sem obravnaval že v prvem delu te knjige. Razlika je samo v pogojih bolj ali manj stabilnega položaja na zasneženi ali poledeneli vesini napredujočega ali varujočega plezalca, v pogojih kopne ali s snegom in ledom pokrite skale ter v pogojih varovanja, ki je v stenah varno samo v zvezi s klini in vponkami, zabitimi v trdne špranje skalnega masiva. Vzporedno vlogo pa imajo ugodne ali neugodne snežne prilike ter vremenske razmere, ki se spreminjajo včasih v razdobjih nekaj ur, ter so pri dvo- ali večdnevnih vzponih odločujočega pomena.

Za vzpone v poledeneli skali je pri najtežavnejših plezanjih neogibno potrebna uporaba lednega kladiva. Z daljšim cepinastim oklom lahko očistimo skalo ledu ter nato izsekamo v trdi led ali sneg potrebne stope ali opore za roke. Hkrati služi to kladivo za zabijanje klinov ali za zaviranje pri padcu ali zdrsnjenju po vesini. Ročaj tega kladiva je nekoliko daljši in močnejši kakor pri letnem kladivu. Ledno kladivo pri poznih pomladanskih vzponih v stenah, pri prehodih čez manjša snežišča ali pri sestopanju v ozebnikih docela nadomestuje cepin.

V ostalem naj za vsakogar veljajo tale pravila:

Ne delaj nobenih vzponov v gore v novo zapadlem snegu. Hoja v svežem snegu je naporna in človeka izčrpa, z nepremišljeno gazjo pa lahko v pobočju sprožimo plaz. Pred vzponom preuči ali povprašaj domačine, oskrbnike, lovce in drvarje, kakšne so snežne razmere in kakšne so bile pred novozapadlim snegom. Če je novi sneg zapadel na ledeno in trdo podlago, je treba misliti na nevarnost plazov vse do prve odjuge, ki povzroči plazove, ali pa vlažno snežno odejo po prvem mrazu ali jasni noči spoji s podlago. Kje in kdaj so plazovi možni, to bo vedel samo izkušen alpinist ali domačin. Naklonina pobočja ima malokdaj odločujočo vlogo. Važna je vedno podlaga, na kakršno pade nov sneg in kakovost novo zapadlega snega. Če pade moker sneg na mokra tla in po zjasnitvi zmrzuje – takrat ni nevarnosti za plazove. Če pade suh sneg na mokra in kopna tla, navadno tudi ne. Najnevarnejše so odjuge po dolgih dnevih sneženja, čeprav je zapadel suh sneg. Ta postane moker in težak ter povzroča težke talne plazove. Kadar po več dni neprestano sneži, ne pomaga nobena še tako ugodna podlaga, da bi ne bilo možnosti težkih ali puhastih pršnih plazov, ki so najnevarnejši. Zaradi lastne teže se snežna odeja na visečih in strmih pobočjih utrga in potegne s seboj vse, kar zajame z gmoto snega in silovitim zračnim puhom, ki spremlja take plazove. Največja objektivna nevarnost plazov traja še tri do pet dni po sneženju.

Ne preči in ne utiraj gazi povprek preko snežišč, ki imajo nad 30 naklonine! Delaj si gaz čim više ob kopnih pobočjih strmih skal pod stenami, nikoli v spodnjem koncu ali v sredini! Pri prehodih preko nevarnih plaznic, kjer od časa do časa divjajo plazovi iz više ležečih pobočij, naj vedno napreduje samo eden v navezi, ostali pa naj vestno varujejo. Če je žleb za vrvni raztežaj preširok – je varnejše, če se naveza razveže in prečijo njeni člani nevarno mesto posamič, drug za drugim v primerni razdalji. Šele ko prvi obstane na varnem stojišču in varuje zadnjega ali drugega v navezi, naj mu sledi naslednji. Pri grebenskih plezanjih pazi na nevarnost pogubnih odlomov snežnih streh in opasti (sl. 54 in 55)! Ne hodi na robove in ne preizkušaj njihove trdnosti!

Pri sestopanju naj bo najboljši v navezi vedno zadnji. Če ima v navezi začetnike ali manj izvežbane tovariše, naj jih pri vsakem gibu opazuje in nadzira njihovo delo pri hoji in varovanju ter rabi cepina. Če je sneg na površini, posebno spomladi ali na osojnih straneh, južen in se nabira med konice derez v coklaste kepe, se pri sestopanju, in sicer pri vsakem koraku nekoliko podrsaj s celo ploskvijo podplatov. Tako preprečiš, da se sneg ne zgnete v kepe in nevarne cokle, ki pogosto povzročajo nepotrebne padce.





Izrazitih plezalnih vzponov se bo v zimskih ali zgodnjih pomladnih mesecih lotila samo izvežbana naveza. Tem bi bilo odveč dajati posebne nauke in poudarjati že v prvem delu knjige napisana pravila in tehnične finese. Tem navezam bi skušal svetovati samo o stvareh, ki sem jih izkusil sam ali s tovariši pri podobnih zimskih vzponih in osvojil za nadaljnje delo.

Kakor pri plezanju v kopnem se tudi v snegu in ledu najbolj obnese naveza dveh – samo za lažja grebenska plezanja – treh, a največ štirih plezalcev. Vrvi so najboljše najlonske, ker ne vpijajo vlage ter ostanejo mehke, čeprav so mokre. Dolžina vrvi in število klinov ter vponk ostane tudi za zimske vzpone nespremenjeno, kakor za letne; njihovo število se menja samo po težavnosti vzpona. Ne odloči se za zimske vzpone v smereh, ki jih v kopnem še nisi plezal in ne poznaš vseh težav in posebnosti razvedanja ali možnosti sestopa. Ne odločuj se za zimske vzpone na vrhove brez cepina in potrebne najboljše obutve in obleke.

Pri izrazito plezalnih vzponih je pri navezi dveh plezalcev najboljša tale kombinacija pri opremi: Eden naj ima gumijaste podplate na čevljih in dereze. Ta rešuje probleme kopnih detajlov ali izredno strma snežišča kot prvi v navezi. Prav isti naj ima tudi cepin ter ledno kladivo. Drugi naj ima na čevljih kovanje Tricouni, ki omogočajo najlažje napredovanje v poledeneli skali ter samo ledno kladivo (brez cepina). Cepin ali dereze si lahko po potrebi izmenjavata. Zadnji v navezi naj nosi lahek oprtnik s potrebnim proviantom in priborom za kuhanje (kuhalnik na bencin in posodo za segrevanje, šotorsko vrečo za bivakiranje). Izkazalo se je, da zadostuje za plezanje pri navezah dveh plezalcev v težjih stenah en sam cepin, pri navezi treh tudi dvoje cepinov. Za vse vzpone, kjer je možno ali potrebno zabijati kline za varovanje, pa je v zimskem času priporočljiva raba lednega kladiva.





Objektivne in subjektivne nevarnosti v gorah

Objektivne nevarnosti, ki spremljajo alpinista pri delu v gorskem svetu, izven moči in odločanja njegove dejavnosti – torej v prirodi sami – lahko zadenejo vsakogar, kdor hodi v gore izkušenega ali neizkušenega. Povod za največje objektivne in subjektivne nevarnosti za človeka pa so največkrat nenadni vremenski preobrati, ki povzročajo usodne spremembe v naravnih pojavih in vzporedno – kot posledico teh – subjektivne slabosti v človeku samem.

Med objektivne nevarnosti štejemo predvsem vihar, snežni metež, neurje z dolgotrajnimi nalivi in nevarnostjo strele, snežne in kamenite plazove v žlebovih visokih sten, občutne padce temperature in s tem (navadno) združeno poledico skale in neprodirne megle, ki onemogoča orientacijo. Vsi ti naravni pojavi imajo za človeka lahko usodne posledice, če vseh teh nevarnosti ne pozna, niti načinov, kako se jim izogne, da jim ni prepuščen na milost in nemilost.

Subjektivne nevarnosti so v človeku samem ter so posledica slabe alpinistično-strokovne izobrazbe, pomanjkanja telesnih in duševnih moči, tehnične nesposobnosti, nezadostne opreme in podcenjevanja objektivnih težav in nevarnosti posameznih vzponov.

Največ vseh gorskih nesreč v Alpah pripisujejo nepoučenosti o vremenu in potrebni opremi alpinista ter nezadostni odpornosti in zavarovanosti proti mrazu in mokroti. Mraz zmanjšuje sposobnost napora in odpora v človeku in se v zvezi z meglo, snegom ali poledenitvijo stene in s tem združeno brezupnostjo položaja, lahko stopnjuje do nevarne krize. Pri hoji ali plezanju zapada pod usodnimi zunanjimi vplivi v brezupno apatičnost in malomarno brezbrižnost do sebe in do tovarišev, čemer lahko sledi neizbežna katastrofa.

Vseh teh nevarnosti se najlaže ubranimo s tremi načini alpinistične vzgoje: s telesno-fizično, ki nas napravlja utrjene in vztrajne za najslabše prilike in najtežje napore. Pri tem je treba pregnati vse slabosti lenobe, malodušnosti in telesne utrujenosti, ki človeka v najslabših pogojih lahko poženejo v brezup in pogin.

S strokovno-tehnično izobrazbo o alpinizmu, plezalni tehniki, reševanju, prvi pomoči, vremenoslovju, kartografiji, poznavanjem gorskega sveta v vseh letnih časih in različnem vremenu ter težavnosti in trajanju plezalnega vzpona, pripravljenosti za bivak itd.

Z moralno-psihološko vzgojo altruističnih odnosov do tovarišev, navezanosti in skupnosti doživljanja v navezi, skupnem odločanju o vzponu ali umiku – sestopu – ali iskanju izgubljene poti, zmožnosti reševanja brezupnih situacij itd.

Navzlic vsem objektivnim nevarnostim so vendar možnosti, da se jih lahko ubranimo ali zmanjšamo njihov učinek na telo in duha, če te nevarnosti poznamo in smo nanje tudi od vsega začetka pripravljeni. Če kdo še nikoli ni doživel pekla gorske nevihte na samotnem vrhu ali pusti planoti Podov, ga bo taka nenadna sprememba vremena lahko pognala v obup in brezplodno tavanje v megli in viharju. Če je podobne stvari že opazoval okrog sebe, bo poiskal nekje zavetje ali udoben zaklon še pred najhujšim izbruhom nevihte ter na varnem in suhem prostoru počakal, da mine najhujše.

Vsake objektivne nevarnosti se je mogoče ubraniti samo z največjo mero strokovnega znanja in dolgoletnega opazovanja naravnih pojavov. Ne delaj težjih plezalnih vzponov – ne v letnem ne v zimskem času, če so vremenske razmere nestalne in je treba pričakovati viharje, meteže ali meglo, ki lahko prehitijo izvršitev vzpona do končnega izstopa iz stene. Plazov se izogneš samo, če poznaš kakovost snega, terena, kjer običajno plazi, če se odrečeš vzponu v času, ko je nevarnost plazov največja, itd. Če se že kljub nezanesljivosti vremena odločiš za tak vzpon, moraš znati zapovedovati svoji trmi: Stoj! in prekiniti nameravano turo, kakor hitro sprevidiš, da je tako ravnanje brezsmiselno ali celo tvegano. Samo po dolgoletnih izkušnjah lahko doseže alpinist tisto dozorelost, da lahko mirno pri sebi odloči, kdaj mora vztrajati v vzponu ali na poti in kdaj se mora obrniti v sestop ali k povratku. Smer, v katero si namenjen, moraš toliko poznati, da veš za vse možnosti in okoliščine, ki te čakajo, če bi bil v neurju primoran umakniti se na levo ali desno ali za sestop, ali pa se odločiti za bivak ali prenočevanje na prostem.

Pripravljen bivak s potrebno opremo je že neštetim alpinistom rešil življenje. Zato pa je prisilni brez priprave in potrebne opreme telesno in duševno izčrpal marsikatero navezo, ki je zaradi tega doživela tragično katastrofo.





Bivak – nočevanje v gorah

Dolga je pri vzgoji in dozorevanju človeka v alpinista pot do tiste največje mere zaupanja vase, ko lahko odloča o vsem svojem početju, o tem, kdaj je treba vztrajati do popolnega uspeha in kdaj se je treba ukloniti močnejšim činiteljem od naše železne volje in še tako žilave vztrajnosti. V zgodovini alpinizma poznamo nešteto primerov, ki dokazujejo, da je človeška vzdržnost in neomajnost dosegla rešitve iz tveganih in brezupnih položajev v gorskih stenah ob najslabših vremenskih prilikah. Največji sovražniki človeških moči pa so subjektivne slabosti in neznanje, marsikdaj pa tudi prevelika mera drznosti in trmoglave svojeglavnosti. V gorah je treba marsikdaj veliko tvegati, toda vedno samo z največjo razsodnostjo.

Resen alpinist bo vedno vedel, kaj mora storiti, da započeto turo izvede do konca tudi v najhujših razmerah in najslabših vremenskih pogojih. Vedel pa bo tudi, kdaj se začne borba za uspeh in kdaj borba za goli obstanek. Pripravljen in vnaprej določen bivak po drugi strani pa prisilni bivak brez potrebne opreme sta lahko za navezo v steni ali v težkem, neznanem gorskem svetu mejnik med popolnim uspehom ali neizbežno katastrofo.

Činitelji, ki primorajo navezo k nočevanju, so lahko različni. Prvi je težavnost stene, v novih smereh neprehodnost, možnost zaplezanja ali tveganost povratka. Drugi: nesrečni padci – poškodbe, izčrpanost, tretji pa: vremenski preobrati, padec temperature, plazovi, padajoče kamenje itd. V zimskih mesecih se tem činiteljem pridružijo še drugi. N. pr. neoskrbovane in zaklenjene planinske koče, kratkost dneva, utrudljivo in naporno gaženje novo zapadlega snega, povečana teža opreme in drugo.

V glavnem pa velja o bivakih tole: za vnaprej določeni in pripravljeni bivak je potrebna ustrezna obleka in oprema ter hrana – za prisilni in neprostovoljni bivak pa največja mera vzdržnosti in jeklene volje.

Za bivak na prostem, na grebenu, v steni ali na planem je potrebna oprema, ki včasih krepko obtežuje že tako polni oprtnik. Najvažnejša je pri tem obleka, ker varuje telo mraza, vlage in vetra. Vse to v človeku v mrzli noči črpa fizične in duševne sile. Blago mora biti toplo in gosto tkano, da ne propušča vlage in ne vpija snega. Dalje je potrebna impregnirana vetrovka s kapuco, toplo spodnje perilo, nepremočljiva obutev, rezervne nogavice, rokavice, kuhalnik na bencin, vžigalice, žepna svetilka ali sveča ter zadostna količina hrane. Neogibno potrebna je posebna zaščitna šotorska vreča (Zdarsky-Zeltsack) iz lahke, nepremočljive tkanine za dve ali tri osebe. Bivakiranje v zaščiti take vreče je prijatno in varuje alpinista usodnih zunanjih vplivov mokrote, mraza in vetra. Za plezalce je to najdragocenejši del opreme, ki ima pri reševanju najtežjih problemov v Alpah že pravo zgodovino. Hrana za bivak naj bo lahka po teži in vsebini, toda močna po kalorijah. Čim več sladkorja in masti, namesto kruha prepečenec, namesto jabolk ali drugega sadja posušeni krhlji. Najvažnejša so topla jedila in pijače – ker topla jed pogreje organizem ter se hitreje spreminja v energijo. Zato sta potrebna bencinski kuhalnik, steklenica termos ali meta špirit v tabletah ter posoda za segrevanje.

Vse, kar je mokrega na človeku, je treba izmenjati ali odstraniti. Sezuj premočene ali zmrzle čevlje, nogavice in izmenjaj rokavice! Noge zavij v papir ali oprtnik! Odstrani v bivaku z nog dereze, ki najprej povzročajo zastajanje krvnega obtoka, ozebline ali zmrznjenje. Prezeble ude masiraj in natri z vazelino! Poskrbi za zadostno varovanje – zravnaj v skali, grušču ali na snegu potrebno stojišče ali prostor za sedenje! Ne varčuj s klini in varovalnimi zankami! Priveži in zavaruj kuhalnik, svetilko ali posodo za kuhanje, cepin in kladiva! Opremo obesi na kline in vponke, ne odlagaj je na nagnjena tla, ker se rada strklja v globino! Ne pozabi noža ali ključa za odpiranje konzerv in pripravljanja jedi! Včasih je potrebna žlica ali zložljiv kozarec. Za kratek čas ne pozabi ure, ki krajša dolgo noč, tudi orglice so dobrodošle.

Če je prostor za bivak udoben in dobro zavarovan in pod šotorsko vrečo toplo in prijetno – se sili k spanju in počitku. Če te zebe in trese mraz, se spanja otepaj; rajši giblji z rokami ali se stisni s hrbtom k tovarišu! Preden začneš s plezanjem, se razgibaj z jutranjo telovadbo, zamahi rok in s počepi.

Vsak bivak je treba pripraviti še pred popolno nočjo, pa najsi bo vnaprej določen ali pa takšen, h kateremu nas je primoralo. Ne čakaj noči; izberi si že pred mrakom najpripravnejši prostor! Včasih je zato potreben sestop ali povratek v primernejši svet pod previse ali na udobno polico, ki smo jo že pustili za seboj. Ne izbiraj prostora na planem, kje so ti lahko nevarni plazovi ali padajoče kamenje.

V nevihtah se izogibaj grebenov in izpostavljenih rogljev, kamor rado treska! Odstrani od sebe vse železje in ga spravi v stran v skalne leve ali ga ovij z obleko!

Če se moramo odločiti za prisilni bivak brez potrebne opreme in premočeni, je pri tem potrebna največja mera vzdržnosti, železne volje in odpovedi. Branimo se vsiljivega spanca, gibajmo se in ohranimo dobro voljo! Stran z napadi malodušja, brezbrižnosti in vdajanjem apatičnosti. Če imamo pri sebi dovolj hrane, vendar se nam jed od utrujenosti upira, se je treba k uživanju prisiliti. Na izpostavljenem položaju v odprti steni posvečaj dvojno pazljivost varovanju! Izbiraj solidne špranje za varovalne kline, preglej večkrat vezave in zanke! Ne izčrpaj se z nepotrebnimi ali brezupnimi klici na pomoč, vpitjem ali brezuspešnimi poizkusi tveganih sestopov ali umikov iz smeri v neznanem svetu, v megli ali snežnem metežu. Pred vzponom obvesti oskrbnika ali domače o svojem povratku, navedi natančno čas in smer vzpona! Ne begaj z nepravilnim ravnanjem s svetilko ljudi v dolini in ne povzročaj nepotrebnih reševalnih akcij!



Posebno pri zimskih vzponih obvesti o nameravani turi oskrbnika izhodiščne točke o najskrajnejši možnosti, do kdaj se boš zadržal v steni – ali vzemi s seboj v kočo človeka, ki bo v skrajnem primeru lahko slišal tvoj klic ter poklical reševalce. To pravilo velja posebno za najtežje letne vzpone, nič manj pa seveda za zimske.

V zimskem času je najprijetneje nočevanje v snežni luknji, ki si jo izkopljemo v pobočje strmih snežnih odlomov v grebenu ali razu, pod visečimi strehami ali opastmi (sl. 56). Če je sneg ojužen, si zunanje stene take luknje zgradimo iz snega s pomočjo cepinov, smuči, plašča ali pelerine. Na planem si lahko postavimo snežno kočo, ki jo zgradimo v izkopani jami ali na površju položnejšega terena. Strop zgradimo s pomočjo smuči, palic, cepinov, vej ali podobnega. Preko tega naložimo snega v kložastih ploščah ali steptanih kepah. Prav tako zadostuje tudi jama, izkopana v snegu, v zavetju previsov ali rušja, v katero se vsedemo zaviti v šotorsko vrečo, ali tudi brez nje – le z nogami v toplem nahrbtniku (sl. 57).

Varno je nočevanje v zapuščenih pastirskih bajtah ali senikih. Pazi pri kurjenju ognja na nevarnost požarov! Če si primoran vlomiti v planinsko, lovsko ali pastirsko kočo, pazi na tujo lastnino in ne poškoduj javnega imetja! Pospravi za seboj nesnago, pomij posodo in zapri za seboj vrata in okna! Obvesti o svojem dejanju lastnika in povrni škodo!





Znamenja v sili

Če se pri vzponu v steni, na grebenu ali kjer koli v gorah pripeti nesreča, ali pa smo zaradi brezupnega položaja v neznanem terenu potrebni tuje pomoči, se poslužujemo posebnih mednarodnih znamenj v sili. Poleti, ko so gore obljudene, je klicanje na pomoč uspešnejše kot pozimi, ko so zapuščene in v nekatere predele le redkokdaj zaide posameznik ali večja družba. Znaki so lahko vidni ali slišni in jih ponavljamo pri pozivu ali odgovoru v različnih časovnih razdobjih. Za klice na pomoč velja pravilo: Slišni ali vidni znak se ponavlja v enakih presledkih šestkrat v eni minuti. Po eni minuti odmora znake ponavljamo spet šestkrat v eni minuti, dokler ne dobimo odgovora. Odgovor na poziv so trije klici v eni minuti. Tudi ta znamenja ponavljamo vsako drugo minuto, dokler pomoči potrebni ne preneha dajati znamenj.

Znaki so po okoliščinah lahko različni. V viharju ali megli dajemo slišna znamenja z žvižgi, klici ali streli; če je jasno vreme brez megle, lahko tudi z ognjem, svetilko, barvastim perilom ali podobnimi predmeti.

Važno je, da so znamenja jasna in razločna. Če stojimo na snegu ali pred svetlim ozadjem, se poslužujemo za vidne znake temnih predmetov (vetrovk, oprtnika, cepina, vej itd.). Daleč vidni so lahko odsevni znaki s svetlobo ogledala – ponoči s prižiganjem svetilke, zažiganjem trave, papirja ali kuhalnika. Upoštevati je treba da daje pri slišnih znakih ovčje meketanje včasih podobne odmeve kakor človeški klici. Zato mora biti človeški klic primeroma različen, recimo kratek dvojni klic v različni višini, zategnjen ali pojoč. Pri velikih razdaljah ali razčlenjenem svetu, kjer so odmevi lahko močno varljivi, je treba dajati vidne in slišne znake.

Alpinist naj v stiski zlasti ponoči znamenja ponavlja, in sicer tudi po dobljenem odgovoru na klice, da reševalna odprava hitreje in laže najde pot do njega. Znake in klice naj dajejo tudi reševalci. Pri obojih je potrebna čuječnost; izogibati se je treba nepotrebnega in neorganiziranega vpitja, vprašanj in nerazumljivih medsebojnih pogovorov.

Enakomernost presledkov pri pozivu ali odgovoru oz. dajanju in sprejemanju znamenj določamo z uro ali pa tudi brez nje, če za presledek 10 sekund izgovarjamo številke od dvajset do trideset, pri odgovoru na poziv pa od dvajset do štirideset.

Pomni! Ne spuščaj se v nobene akcije težjega reševanja, če nisi za to sposoben in izvežban! Skušaj navezati s ponesrečenci stik, preglej dejanske razmere ali povprašaj po tem prizadetega! Od čim natančnejšega in hitrega poročanja reševalcem je močno odvisen uspeh vsakega reševanja. Če pošljemo poročilo o nesreči po drugi osebi, mora biti pismeno, ne ustno! Poročilo naj vsebuje: natančen čas in kraj nezgode, število ponesrečencev, pričakovane težavnosti reševanja, potrebno število reševalcev in poročevalcev podpis in naslov.

* * *

Za zaključek temu zgolj tehničnemu opisu plezalne tehnike moram pripomniti tole: izogibal sem se namenoma vseh podrobnih navodil pri obravnavanju tehnike prostega plezanja v kopni skali, po načinu razdelitve v poglavja, ki se nanašajo na različne prilike v steni. Kako kdo pleza v odprti steni, zajedi, kaminu ali v previsih, to je stvar bolj ali manj razvitega čuta za kombinacije, plezalske intuicije ali splošnih telesnih lastnosti. Odličen plezalec pleza tako, da se v najtežjih problemih ne izčrpa zlepa. Gibi naj bodo umerjeni in skladni, kakor lepa pisava, takšni, da bi jih bilo mogoče koreografsko zapisovati kot gibe telovadca. V najtežavnejših položajih ostaja pri delu miren in opravlja najtežje vzgibe in izvešanja z lahkoto in sigurnostjo. Plezanje mora biti užitek – in ne utrudljivo pehanje ali krčevito oklepanje vsega trdnega v skali – s prikritim strahom in trepetanjem pred globino.

Za vse te lastnosti pa je treba dolge dobe šolanja in samovzgoje pri delu v skalah ter velike mere ljubezni do človeka in gorskega sveta. Kdor pri plezanju nič ne doživlja in mu pri tem ni treba odločati o ničemer drugem kakor o delovanju mišic, ni in ne more postati alpinist. To tudi ne more postati tisti, ki gleda v naravi gora samo lepe barve in skladnosti oblik ter sanja o njih brez dejanj. Svet gora je zrcalo, ki vsakomu kaže njegovo lastno revščino ali veliko bogastvo. Ničesar ne moreš sprejeti od gora, če jim ničesar ne daješ. Kdor gore ljubi, bo ostal nanje navezan za zmeraj in če bo iskal v njih lepoto in človečansko popolnost v svoji notranjosti, se nikoli ne bo mogel ločiti od gorskega sveta. Mik nevarnosti, ki je v plezanju težkih sten v gorah, pa premagamo samo z zdravim občutkom lastnih moči in poguma z zavestjo razsodnosti. Vseh nagnjenj, ki so v alpinistih, pa ne bo mogel razumeti nihče drug kot tisti, ki sam hodi v gore s sorodnimi nagibi in podobnimi stremljenji. Vsakdo pa se izpoveduje po svoje. Nekdo z molkom, drugi s pesniškim opisovanjem svojih doživetij in spet tretji s širokimi gestami in revščino dejanj. Gorniku in alpinistu bo zadnja in največja izpoved ostal alpinski čin. Doživetje, ki ostane človeku v notranjosti, pa je plačilo za trud in žrtve ter za vso ljubezen do gorskega sveta, ki nam gornikom dopušča vse to doživljati.

V imenu vseh alpinistov bi naše nagibe do gora izpovedal z besedami:

V gore hodimo, ker je lepo. Lepo je v soncu, in viharju,

lepo je na zelenih tratah. in v pretresajočih strminah snega in ledu,

med drobnimi blažinami pisanega cvetja, med skalami in

v rušju pod zlati'mi jesenskimi macesni. A najlepše je (bilo

vendarle takrat, kadar so gore od nas terjale ne samo čustev,

temveč tudi več dejanj, ki so skupno bogatila našo notranjost!





Domača literatura in članki, ki naj jih prebere vsak začetnik ali izvežban alpinist

Tuma dr. Henrik: Pomen in razvoj alpinizma. Naš alpinizem.

Boris Režek, Sneg in smuči. Izdano v samoz., Ljubljana, 1933.

Ciril Praček: Smučanje,

Planinski vestnik, letnik 1934, str. 233: Vinko Modec: Novi način uporabe vrvi v plezalni tehniki.

Planinski vestnik, letnik 1944, str. 19: Bogdan Jordan: Bivak.

Gore in ljudje, letnik 1946, str. 179: Vinko Modec: Spuščanje z vrvjo.

Planinski vestnik, letnik 1939, str. 121: Vinko Modec: Nekaj novih doneskov k reševalni tehniki.

Planinski vestnik, letnik 1941, str. 1: Slavko Peršič: Cepin, plezalčevo orodje.

Planinški vestnik, letnik 1949, str. p3: Rado Kočevar: Ledno kladivo in njega uporaba v zimski plezalni tehniki.

Planinski vestnik, letnik 1948, str. 140 in 329: Ing. Avčin: Nekaj o plezalnih vrveh. - Še nekaj o vrveh in klinih.





Kazalo

Novi izdaji Belačeve Plezalne tehnike na pot

Belač

Beseda pisca

Telesne in duševne lastnosti alpinista

Osebna oprema alpinista za plezanje v kopni skali

Tehnična oprema plezalca za plezanje v kopni skali

Plezanje in torišče alpinsko-plezalskega udejstvovanja

Tehnika prostega plezanja

Vrvna tehnika plezanju (tehnika vrhunskega plezanja v kopni skali)

Enostavni vrvni škripci ali vrvni potegi

Dvojni škripec – ali dvojni škripčev poteg

Nihalni sedež – ali Dülferjev sklep

Padci

Reševanje padlega soplezalca (dodatek)

Zimska plezalna tehnika:

Tehnika hoje in plezanja v snegu in ledu

Tehnična oprema alpinista za vzpone

v zasneženih in poledenelih steneh

Uporaba cepina in derez pri hoji

Varovanje s cepinom in vrvjo v navezi

Objektivne in subjektivne nevarnosti v gorah

Bivak – nočevanje v gorah

Znamenja v sili





Plezalna tehnika

Marjan Keršič - Belač

Urednica: Katja Škapin

Oblikovanje: Matjaž Kavar

Narisal in ilustriral: Marjan Keršič

Spremna beseda: Kazimir Drašlar, Janez Dovžan, France Zupan





© Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 2020

© Marjeta Keršič Svetel, 2020

Vse pravice pridržane.

Izdala in založila: Planinska zveza Slovenije

Za založbo: Božidar Lavrič

Elektronska izdaja

Dostopno na: https://www.biblos.si/

Ljubljana, 2020





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=304024064

ISBN 978-961-6870-51-1 (epub)