58 Operni skladatelj (Le Roncole pri Bussetu/Parmi, 10. oktobra 1813 – Milano, 27. januarja 1901) spada med najbolj pomemb- ne predstavnike italijanske opere v 19. stol. Njegova opera Na- bucco (1842) je postala glasbena glasnica teženj vseh Italijanov po zedinjenju in tako rekoč italijanska nacionalna opera. Sicer pa je večina njegovih oper polna nenavadne dramatske nape- tosti, odlične v ritmičnem pogledu in bogate z melodijami. S svojim zadnjim delom, komično opero Falstaff (1893) je ustva- ril slog, ki povezuje prvine stare opere buffo z novo, subtilno zvočno tehniko. Med šestindvajsetimi Verdijevimi opernimi deli res ne moremo prezreti oper Macbeth (1847/65), Razboj- niki (I Masnadieri, 1847), Luisa Miller (1849), Rigoletto (1851), Trubadur (Il Trovatore, 1853), Sicilijanske večernice (Les V espres Siciliennes, 1855), Simone Boccanegra (1857), Ples v maskah (Un ballo in Maschera, 1859), Moč usode (La Forza del destino, 1862), Don Carlos (1867), Aida (1871), Otello (1887); Requie- ma, T e Deuma (1895), Stabat mater (1897), godalnega kvarteta, samospevov itn. Verdi je že v mladosti pokazal izredno nadarjenost za glasbo, ki jo je začel študirati že zgodaj. Najprej se je šolal v rojstnem Bussetu pri tamkajšnjem organistu Pietru Baistrocchiju. Ta je videl potencial v mladem Verdiju in je (prvi) verjel, da mu bo uspelo v glasbenem svetu. Njegova glasbena izobrazba se je Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Dvestoletnica Verdijevega rojstva Giuseppe Verdi (1813–1901) je zagotovo nesmrtni italijanski operni ustvarjalec Giuseppe Verdi (1813–1901) 59 Obletnica jarmljenih Hebrejcev proti babilonskim gospodarjem protesti italijanskega ljudstva proti tujcu. Zato se mu je nadvse prilju- bila himna iz Nabucca Va, pansiero, sull'ali dorate (Poleti, mi- sel, na zlatih krilih). Do svojega tridesetega leta je bil Verdi že širše poznan in uveljavljen skladatelj. Njegova dela so izvajali v vseh pomembnejših italijanskih opernih hišah. Toda Verdi ni bil nekdo, ki bi pustil svojo slavo in ugled na cedilu, zato je sprejel vsak, še tako težak izziv. V operah Lombardi v prvi križarski vojni (I Lombardi alla prima crociata, 1843) in Ernani (1844) je Verdi znova segel po vsebinah, ki sta mu omogočili izraziti rodoljubna čustva in pokazati izjemne sposobnosti za dramatično oblikovanje. V letih 1844–1850 je napisal nadalj- njih deset oper, med katerimi se odlikujeta le Macbeth (1847) in Luisa Miller (1849). Prve nove vrhunce je dosegel s trilogijo oper Rigoletto (1851), Trubadur (1853) in Trav i ata (1853), v katerih je segel globoko v problematiko opernega besedila in pretrgal ustaljeno dotedanjo shematizacijo italijanske oper- ne libretistike. Zdaj je našel pravo pot in ni bilo več mogoče dvomiti, da po pravici zasluži ime enega največjih italijanskih opernih skladateljev. Svojo operno dramaturgijo je V erdi gradil tudi v naslednjem obdobju (do leta 1867), ko so nastale opere Sicilijanske večernice (1855), Simone Boccanegra (1857), Ples v maskah (1859), Moč usode (1862) in Don Carlos (1867). Kljub izredni zapletenosti nekaterih prejšnjih zgodb je prav v zadnji sestavil najbolj zapleteno doslej. Po vseh teh glasbenih uspehih je bil Verdi izbran celo za podpredsednika italijanske vlade in je na zahtevo italijanskega državnika in grofa Camilla Bensa Cavourja sestavil himno za mednarodno razstavo Universal Exposition v Londonu (1862). Med vsem tem dogajanjem mu je bilo vedno nekako žal zaradi pomanjkanja italijanske narod- ne zavesti, čemur je pripomogel z Requiemom Mass v znak spoštovanja do kolega Gioacchina Rossinija (1792–1868), ki je umrl v času njegovega podpredsed nikovanja. V času, ko so se razširile govorice, da nima Verdi več kaj povedati, je dokončal Aido (1871), ki ni bila samo nov vrhunec v njegovi ustvarjal- nosti, temveč je močno obogatila italijanski in evropski operni oder. Po Aidi je pri V erdiju prišlo do zastoja, ki je trajal šestnajst let. V tem času je poleg Godalnega kvarteta v e-molu (1873) in krajše cerkvene skladbe nastal veličastni Requiem (1869). Nastal je ob smrti italijanskega pesnika in trageda Alessandra Manzzonija (1785–1873), pri katerem si je skladatelj pomagal z že napisanim zadnjim stavkom iz Rossinijevega Requiema (Mass). Potem je Verdi znova segel po opernem peresu in svoje delo sklenil v znamenju Shakespearea. Leta 1887 je zložil Othel- la, šest let za tem (1893), v svojem osemdesetem letu, pa še Fal- staffa. Brez dvoma je bil zdaj nazad nje še dodatno obogaten in je dozorel tudi pod Wagnerjevim vplivom. Saj ga je vedno bolj zanimala dramatična glasba, ki stopnjuje dogajanje na odru, kot pa lepa melodija, katere lepota je sama sebi namen. Verdi je eden izmed najpomembnejših opernih skladateljev glasbene romantike, ki je s svojimi zadnjimi operami uspešno še dodat no obogatila v jezuitski knjižnici v Bussetu. Glasbene osnove in skladateljstvo mu je podajal na začetku še Ferdinan- do Provesi, mojster lokalne filharmonije. S podporo trgovca, ljubitelja in poznavalca glasbe Antona Barezzija se je šel po- tem urit v Milano. Ni bil sprejet na glasbeno akademijo; bil je prestar in premalo nadarjen! V Milanu se je zato krepko raz- gledal po številnih gledališčih in bil tri leta (zasebni) učenec kontrapunkta pri Vincenzu Lavigniju, čembalistu v gledališču Scala. Verdi je bil v Milanu navzoč v več gledališčih hkrati, da bi spoznal takratno javno in zaodrsko sceno. Ker je bil Milano v V erdijevem času še pod avstrijsko oblastjo, se je razgledal tudi po področju klasične dunajske glasbe. Od tu se je vrnil domov, tam začel (1836) kariero mestnega kapelnika in se poročil z Ba- rezzijevo hčerko Margherito. Njegova vpeljava v aristokracijo milanske družbe in zveze z gledališčem so ga pripeljale do nje- gove usode – skladateljstva. Namesto da bi se posvetil sakral- ni glasbi in vodil cerkvene zbore, je ustvarjal skoraj izključno gledališko glasbo. Kariero opernega skladatelja je začel že čez tri leta (1839) v Milanu, kjer so izvedli njegov prvenec Ober- to (najprej kot Rochester in kasneje predelana). Že prvi uspeh, tako rekoč skladateljski debi, mu je prinesel nova naročila in mladi glasbenik je podpisal pogodbo za dve novi operni deli. Toda sredi največjega dela pri komični operi Lažni Stanislav (Il finto Stanislao;1840) so mu umrli žena in dva otroka. Ni čudno, da je delo propadlo. Ko je že kazalo, da bo popolno- ma opustil glasbeno ustvarjanje, se je vztrajnemu milanskemu impresariju milanske Scale Bartolomeu Merelliju posrečilo, da ga je pregovoril za še en poskus. Spoznal je svojo drugo ži- vljenjsko sopotnico Giuseppino Strepponi, operno pevko, ki je sodelovala na krstnih predstavah zgodnejših mojstrovih del. Tako je že leta 1842 nastal Nabucco, ki pomeni Verdijev pravi prodor v glasbeno gledališče. K velikanskemu uspehu opere je prispeval tudi libreto. Občinstvo je začutilo, da so klici pod- Verdi (na desni) v družbi z italijanskim skladateljem in književnikom Arrigom Boitom 60 prenos človeških čustev in literarne skice v čisto glasbo. Verdi je zdaj zavestno risal značaje svojih oseb in se zato ni bal uniče- vati ustaljenih pravil. V teh mojstrovinah glasbene umetnosti, v tragediji in komediji ljubezni, je do vrhunca izpopolnil prvi- ne italijanske opere in jih izčistil v kristalno jasne oblike. Poleg romantičnosti in fantastičnosti zgodb in poleg drugih značil- nosti, ki odlikujejo Verdijeva dela, je bilo za italijansko opero popolnoma novo njegovo prizadevanje, da besede in verze ne le glasovno, temveč tudi vsebinsko poveže z glasbo. Verdijeva obdelava besedila kaže, da se je popolnoma približal gledališču pozne romantike, ko je vladalo mnenje, da je idealno, če je en sam človek pesnik in skladatelj. Nekaj popolnoma novega za italijansko opero je bila tudi Verdijeva zahteva, naj pri ustvar- janju glasbeno scenskega dela sodeluje tudi scenograf, kar je občutno izboljšalo enovitost umetniške realizacije. Verdi je kot pravi ljudski umetnik svoje skladateljsko delovanje v Italiji povezal z naprednimi tokovi in številne njegove opere so, zlasti v zgodnejšem obdobju, postale celo pomembno poli- tično sredstvo. Po naključju njegov priimek sestavljajo začetni- ce besede Vittorio Emmanuele, Re d'Italia, in klic Eviva VERDI je bil obenem tudi bojni klic. razvil sodobnejše oblike. Imel je izreden občutek za dramatiza- cijo in bil je neverjeten melodik. V tem, ne le v opernih kompo- zicijah, ampak nasploh v glasbi, si Verdi zasluži prostor ob W . A. Mozartu in R. W agnerju. Njegova tovrstna umetniška dejav- nost je bila zelo dolga, saj je trajala dobrih šestdeset let. Hkrati je bil Verdi zadnja velika osebnost v italijanski operi; z njim se končuje rod, ki se je začel s C. Monteverdijem. Dvignjen nad vse časovne in krajevne omejitve je še enkrat rešil več kot tristo let star problem lirične drame – opere. V erdi je bil za to priprav- ljen vzeti katero koli snov, ki mu je ponujala žive osebe, in ga sploh ni zanimalo, ali podrobnosti v obdelavi vsebine ustreza- jo resnici. Ni gradil na junaku, temveč na strasteh, ki so bile v njem in katerih žrtev je bil. Njegovi ljudje so taki kot mi sami – v bistvu šibki in ne poznajo sami sebe, dosledni samo v svojih strasteh, ne pa v dejanjih. Zato V erdijevim ženskam in moškim lahko odvzamemo njihovo zunanjost, jim slečemo naškroblje- ne ovratnike iz 16. stol., egiptovske tunike, beneške oklepe in ciganske cunje, pa bo še vedno ostala Rigolettova patetična nemoč, Aidina neomajna ljubezen, Jagova peklenska zvitost, Othellova uničujoča, nespametna ljubosumnost in Azucenina na pol blazna maščevalnost. Te trajne človeške lastnosti nam je dal V erdi v svoji glasbi, v operi, ki pomeni bistvo lirične drame: Verdi na nekdanjem italijanskem bankovcu za 1.000 lir Dvestoletnica Verdijevega rojstva – Giuseppe Verdi (1813–1901) je zagotovo nesmrtni italijanski operni ustvarjalec