IVAN KELC: Slovanstvo in njegova bo- dočnost s posebnim ozirom na šolstvo. (Dalje in konec.) Po naučenju jezikov bi se medsebojno bolje spoznavali iri ako bi bilo treba, gre Slovan Slovanu na pomoč bodisi v kulturnem, bodisi v gospodarskem oziru, namesto bogatit oholega nam tujca-zatiralca. V odstranitev do sedaj obstoječih, za Slovane neznosnih in sramotnih razmer je treba naobrazbe, in sicer temeljite naobrazbe od spodaj navzgor, a ne narobe. Noben človek ne bo začel hišo. staviti pri slemenu, nego na trd, vztrajen temelj. Kruto varani so bili in so še narodi, katerih omikanci so začeli stavbo naobrazbe pri slemenu, a ne na trdnopodstavo močnega temelia, kar dandanes med Slovanstvom še najhuje občutijo Hrvati in Rusi. Tedaj normalno razvijanje v duševnem oziru pri masi ljudstva bo dalo trajno podlago za višjo in najvišjo naobrazbo naroda. Zaradi tako pravilno napredujoče, vse sloje narodove objemajoče naobrazbe bo omogočeno, da se bodo vsa slovanska plemena spoznavala natančneje, si bodo začela zaupljivo pomagati v vsakem oziru, tekmovala bodo v bratovski ljubezni z iskreno navdušenostjo, katero pleme bo moglo največ pripomoči v dobrobit vsega Slovanstva, da bo že enkratSlovanistinito stopil tudi na dan. Do tega zmagoslavja vsega Slovanstva gotovo pride in mora tudi priti, ker je to zakon narave in o čemer nam svedoči zgodovina. Nešteto zgledov nam dokazuje, da Slovani niso nikoli postopali kruto in nasilno proti drugim narodora, in akoravno, žal, še vlada med Slovani grd, podedovan greh, ki jih mnogokrat tlači in razdvaja le prehudo, ven•dar se Slovana težko pridobi za kak upor, mnogokrat celo proti neznosnim krivicam, nasprotno pa kaže mnogo usmiljenja in lju- bezni ceb proti krvnim sovražnikom, kar tako lepo dokazujejo neštevilni dogodki zadnje jugoslovanske vojne proti najkrutejšim zatiralcem Jugoslovanstva! V dosego tako vzvišenih idealov, kakor sem jih navedel do sedaj, je treba mnogo napora, potrpežljivosti, samozatajevanja in dandanes še posebno — prav velike previdnosti. Nikoli z glavo skozi zid! Opašimo se pa k temu najprej sami z uma svetlim mečem, proučimo natančno vse, kar je potrebno v dosego navedenega, navzemimo se najiskreneje ljubezni do milega nam naroda ter delujmo z vso požrtvovalno navdušenostjo za blagor in boljšo bodočnost milega nam naroda slovenskega ter vsajajmo neumorno v občutljiva srca narodove mladine navedena blaga svojstva in pripomogli smo s tem že mnogo v dobrobit skupnega Slovanstva. Le kar človek sam v izobilju poseduje, *lahko od tega drugim podeljuje. Ne bodi;rao učitelji-vzgojevalci z bornimi groški plačani dninarji, ne mrtvo delujoči stroji ali brezsrčni avtomati v šoli in tudi zunaj šole, nego boljša bodočnost naše nadepolne mladine nam mora biti vrastena v dno naših src, učenje in vzgoja nam mora prihajati vedno iz dna vroče ljubečega srca, ker le potem preide v srca, se tam krepko vkorenini, raste in obrodi vsestransko zadovoljiv sad. Delovati nam je v navedenem smislu z vso intenzivnostjo, akoravno smo lahko osvedočeni vnaprej. da bomo želi kot plačilo za svoje izredno požrtvovalnost le plačilo tega sveta, namreč črno nehvaležnost, grdo zasramovanje, da, celo kruto zatiranje. Bodri naj nas pa pri natančnem izvrševanju svojih dolžnosti oni vzvišeni, tolažilni čut, ki je — tihi mir vesti! Z ozirom na vse navedeno bi se kdo pri dandanes obstoječih razmerah spodtikal, češ, to je že nekako veleizdajstvo. Dandanes ie res vse mogoče, gode se celo čudeži, akoravno na veliko sramoto vseh Slovencev. Pomisliti pa moramo, dasoSlovani ravno tako bitja božja, kakor vsak ?drug narod, in da imajo z vsemi drugimi enaka bremena in dolžnosti, jim li more pametno razsodni človek zameriti, ako streme tudi po enakih pravicah? Znano je, da kri ni voda, more li se Slovanom — kakor tudi drugim narodom ne — braniti, ako hrepene vsaj po kulturni združitvi in gospodarski samostalnosti? Gotovo ne! Politiško zadovoljeni ne bodo tudi v tem oziru hrepeneli po združitvi z drugimi državami. Nam ni dana samo prelepa priložnost, nego celo sveta dolžnost, da navajamo milo nam slovensko mladino ne samo k temu, kar potrebuje neobhodno za svoje vsakdanje življenje, nego da jo vodimo po pravih potih k požrtvovalni delavnosti do lastnega rodu, k vzhičenemu narodnemu ponosu, k nerazrušljivi edinosti — vsaj v kulturnem smislu — vsega Slovanstva ter k usmiljenju in Ijubezni ne samo bližnjih mu sobratov in sorodnikov, nego do vseh narodov, da vsega člveštva. Kakor je že za mnoge druge narode, tako gotovo že v doglednem času napoči tista usodepolna ura, ko bo Slovanstvo zavladalo vsemu svetu. Naj bi ne bilo nepripravljeno na to uro, nego nas vseh, kakor vseh odločujočih činiteljev v tem oziru bodi pri vsem delovanju na to stremiti po tem, da navedena usodepolna ura ne bo nikomur oznanjevalka nasilstva in krutosti, nego ura blaženosti, bratstva, medsebojne iskrene ljubavi in složnega delovanja za vse lepo, vzvišeno in blago.Tista ura naj ne bozačetek gospodstva Slovanov nad drugimi na- rodi zaradi svoje množine in ogromne veličine, ne zaradi brutalnosti in nasilstva, nego edinole in v prvi vrsti z visoko in temeljito naobrazbo, iskreno ljubeznijo in milobo do vseh in vsakega ter v takih odnošajih, da bodo vsak in vsi prišli do vsestranskega, popolnem zadovoljivega napredka, popolne zlate svobode, medsebojnega spoštovanja in ljubezni ter do duševne in gmotne samostalnosti! K temu naj nam vsem Slovanom pripomore naša vztrajna ter vsestranska delavnost, spominjajoč se vedno izreka pokojnega dičnega našega pesnika, ki pravi: »Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!«