Razvoj kmetijstva še vedno na trnovi poti!
Dobri sklepi še ne pomenijo rezultatov
Vprašanje razvoja kmetijstva v naši občini postaja iz dneva v dan bolj pereče. Možnosti, da bi piridelali veliko več zelenjave, mleka, mesa je namreč več kot dovolj, vendar le počasi delamo korake proti razvitosti. Glede na prostorsko lego in na velikost občine bi se pač morali pohvaliti z
nost za čiščenje barjanskih jarkov. Torej bo treba slej ko prej res narediti konec pozidavi barjanske zemlje, saj očitno skriva v sebi še marsikakšno možnost.
V tem pogledu pa bi nujno rabili bolj močno ekipo pospeševalcev, saj imajo tre-nutno samo tri, kar nikakor ni dovolj, če bodo hoteli izpolniti zastavljene naloge.
Poseben problem na področju kmetijstva pa so višinske kmetije, ki jih na našem ob-močju ni malo, so pa večinoma v zelo žalost-
malo boljšimi rezultati, kakor jih v tem pogledu imamo.
Sicer so na posameznih področjih rezulta-ti precej različni, vendar z nekoliko več po-zornosti in načrtnosti, bi tudi tam, kjer kme-tijstvo izrazito peša, lahko dosegli lepe re-zultate. Precej je verjetno tu tudi odvisno od urejenib oziroma neurejenih dohodkovnih odnosov, ugodno postavljenih kreditnih po-gojev, bolje organizirane pospeševalne služ-be in še česa.
Na nedavni seji viškega izvršnega sveta je bilo razvoju kmetijstva in gozdarstva v naši občini odmerjenega precej časa. In če ne bo spet ostalo samo pri dobrih sklepih, se temu področju razvoja v naši občini obetajo boljši časi.                     .
Če začnemo pri pozitivnih ugotovitvah, bi se morali najprej ustaviti pri precejšnjem napredku Kmetijske zadruge Vič, kjer so v zadnjih treh letih naredili velik korak na-prej. S poskusi konjereje na ljubljanskem barju so nemreč dosegli lepe rezultate, saj so v lanskem letu izvozili za šest milijonov di-narjev konjskega mesa, letos pa predvideva-jo, da bo promet še za štiri milijone dinarjev večji. Prav tako se je izkazalo, da na tem področju z uspehom lahko gojijo tudi ovce in tako imajo v okolici Iga sedaj že okrog 600 plemenskih ovac.
Osuševanje barjanskih tal
Prav tako so z uspehom sadili krompir, ki iraa vzgojen v barajanski zemlji, precej več škroba, kakor sicer, dobro pa v tej zemlji uspeva tudi sveže zelje. Na nedavnetn se-stanku kmetov z Iga in njegove okolice so se pogovarjali tudi o možnostih hidromeliora-cije barjanske zemlje ter se z njimi dogovar-jali o preusmerjanju kmetij. Tako imajo sedaj od 40 do 50 kmetij za preusmeritev.
Kar zadeva izsuševanje zemlje, so se kme-tijsko predvsem zavzemali za aktiviranje že obstoječih jarkov in ureditev sekundame mreže. V tem pogledu je storjen tudi že korak naprej - deluje že Proizvodna skup-
nem stanju. Poprečna starost kmetov je na-mreč od 55 do 60 let, mladi pa odhajajo v dolino in se vključujejo v združeno delo v delovnih organizacijah. Pravzaprav zaenkrat nihče ne ve, koliko in kakšne so te naše višinske kmetije, zato bo treba v kratkem -vsakega zamujenega dneva je več kot škoda - ustanoviti nekakšen odbor oziroma skupi-no ljudi, ki bo vse te kmetije pregledala in nato s pomočjo strokovnjakov skušala te kmetije razviti v takšni meri, da bi ne bile
dovolj samo za preživljanje njihovih lastni-kov, ampak bi na njih pridelali tudi nekaj več.             '                                 ¦
Čuvati kmetijske površine:
Da bi se izognili vedno večjim »apetitom« po gradbenih parcelah na kakovostni kme-tijski zemlji, bo treba več skrbi posvetiti tudi bolj realnerau ocenjevanju te zemlje. Nobe-na skrivnost namreč ni, da je pogosto zemlja prve kakovosti takrat, kadar bi jo moral kmet odstopiti oziroma prodati občini - po 30 oziroma 40 dinarjev - »dobi« pa na svoji vrednosti takoj, ko zasebnik ponudi za kva-dratni meter od 200 do celo 400 dinarjev.
Dejstvo je namreč, da tako pospešena pozi-dava kmetijskih površin, kot je bila v zad-njih letih, pelje razvoj kmetijstva v propad.
V zadnjih osmih letih je bilo namreč pozida-nih 360 ha površin, ki naj bi bile namenjene kmetovanju. In dokler je tudi na takih po-dročjih, kjer za kmetovanje ni pogojev, kar dovolj gradbenih parcel, je treba preprodajo ostale zemlje zajeziti.
Zaključki razprave so torej jasni: kmetij-stvu je treba posvetiti več skrbi in pozornosti in to ne samo na papirju, ampak tudi v praksi. Zadržati je treba že obstoječe kmeti-je, jih usmerjati in s pomočjo zadruge in njenih strokovnjakov ter vseh, ki se z razvo-jem kmetijstva ukvarjajo, storiti vse, da bi trud na rodovitni zemlji naše občine ne bil zaman.  .
Pašniki ostajajo osamljeni!
To, da proizvodnja mleka iz leta v leto prinaša izgube, že davno ni več skrivnost.
Tako je lani kmetijska zadruga Vič imela pri proizvodnji 8.000.200 litrov mleka 400 tisoč dinarjev zgube. V to, kako so urejeni do-hodkovni odnosi na tem področju, se ne bomo spuščali, čeprav je pogosto prav to vzrok, da se kmetje s to vejo kmetijstva nočejo ukvarjati in imajo raje samo toliko krav, da pokrijejo svoje lastne potrebe po mleku in mlečnih izdelkih. In ob vsem tem ostajajo prostrani pašniki v naši občini neiz-koriščeni ter pogosto ostajajo zanemarjeni in nepokošeni. Še prav posebno je sedaj vprašanje ekonomičnosti proizvodnje mleka na bodoči farmi Brest, za katero so že nare-jeni načrti in odobrena sredstva. Farma je namreč locirana na področju podtalnice, ki jo je treba zavarovati pred onesnaženjem. Prav to pa bo proizvodnjo mleka precej podražilo. Izračuni, koliko bo stal liter rale-ka, proizveden na farmi Brest, saj bodo že sami zaščitni ukrepi med gradnjo, brez teko-čega vzdrževanja, zelo dragi. Sicer pa vpra-šanja, ali farma Brest bo ali ne, sploh ni. Na ravni mesta se bo pač treba dogovoriti, kdo bo pokril razliko v ceni za liter mleka na tem področju in liter mleka drugod.
Precejšnje površine zemlje ostajajo torej neizkoriščene, izrečenih je bilo že precej besed tudi na možnosti pogozditve nekate-rih predelov, tako na primer na barju. Člani izvršnega sveta so poudarili, da je treba tudi na področju storiti vse in izkoristiti, kar nam ponujajo naravne možnosti. Poleg tega pa imamo prav na našem območju vse najpo-membnejše gozdarske ustanove, ki s svojo strokovno pomočjo lahko pomagajo pri ra-zvoju gozdarstva. Tudi tu samo dogovarja-nje ne bo dovolj, že en sam sprehod po naših gozdovih pa je dokaz, da smo do sedaj veli-ko več govorili, kot naredili. Gozdovi so neočiščeni in prepuščeni samim sebi. In kljub temu, da je narava sicer dober gospo-dar, je človeška roka tista, ki uravnava, koli-ko bo ta narava dala. Več bomo dali, več bomo dobili.
MOJCA KAUČIČ