9

/

Kmetijska kemija

ali

natorne postave In kemijske resnice

obernjene na

človeško in živalsko življenje,

kmetijstvo in njegove pridelke.

Spisal

lajmoštet' v  Sent-Vidu nad Ipavo, tovarš c. k. kmetijskih družb
na Krajnskem, Štajarskem in Goriškem i. t. d.

V Ljubljani.

Natisnil in založil Jožef Blaznik.

1850 .

.v*

*

Iz  predgovora

k pervem natisu.

JIMMa 1847 je nezabljivi naš Vertovc  „Novicam“ prikladati začel
„kmetijsko kemijo.“ Ker so pa tudi odveč natisnjeni iztisi pošli in se
vedno poprašuje po ti zlata vredni knjigi smo napravili drugi natis,
kterega podamo Slovencom sedaj s predgovorom k pervemu natisu, ki se
takole glasi:

„Namenili smo bili in serčno želeli ljudske bukve Sl o vene  o m spi¬
sati , v kterih bi — razun Božjih zapoved in cesarskih postav — vse ne¬
premakljive natorne postave, ki se vežejo z dobro rastjo, z zdravjem in
življenjem človeka, živine in rastljin, ob kratkem, in vendar umevno
razložili. Kakor je bila naša „vinoreja“,  je tedej tudi kemija
pervopis.“

„V tacih rečeh jo prav zadeti, je clo teško. Ako se premalo reče,
je človek nerazumljiv; ako pa preveč, je nadležen in dolgočasen; in vendar
je od druge strani treba prostemu ljudstvu vse s posebno natanjčnostjo
razložiti in mu dopovedati; treba gaje,  ker je velikrat terdo, še pre¬
malo zbrušeno, od več strani drezati in spodbadati. Učenim se z malo
besedami dosti pove; neučenim pa z veliko besedami malo; pri učenih
ni treba spodbadkov, s kterimi bi se jim človek še clo zamiril; pri ne-
učenih pa se še s spodbadki malo opravi; brez njih pa menda clo nič.
Učenim razlagajoči pisavec mora zmirej pri govorjenji ostati; neučenim
pa, ki ne morejo svojega duha tako napenjati, se mora govorjenje štu-
pati z mnogo drugo resnico, ako se ravno z govorjenjem terdno ne veže.
Prosimo tedej svoje drage bravce se dobro tega spomniti, de naš namen
ni bil učenim, ampak prostemu ljudstvu bukve spisati. Ali smo pa v
tem, in v kakošni meri smo svoj namen dosegli? ali bo naše delo zahva¬
ljeno? — to naj drugi sodijo. Kar človek s težavo in s potom v djanji
»pelje, noče vselej ravno tako biti, kakor se mu je bilo pred v duhu prikazalo.

IV

Tudi ni nobeno pervo delo popolno, pot smo pa vendar le pokazali,
po kteri naj drugi za nami napredujejo in modro popravijo, kar je po¬
manjkljivega v naših bukvah ostalo. Slednji bo spoznal, de smo primorani
bili nekaj, pa clo malo novih besedic ali imen za daljne in bližnje dele
organskih reči vpeljati, kratke so in čisto slovenskih koreninic. Kakor so
še popred v „vinoreji“ besede kisle  c (Sauerstoffj, vodenec  (Was-
serstoff), vogelc  (Kohlenstoffj in grijilec  (Stickstoff) dopadle; mislimo,
de tudi žlezic  (Schleimstoflj, vlcčec  (Klebcr), močic  (Starke), be¬
ljaki  c (Eivveisstoff), zagoltnec  (Garbestoff), lak ujec ali dlačec
(FaserstofF), rož ec (Hornstoff), in limec  (Gallerte) ne bodo ušes čisto-
slovenčnikov žalile. Kakor kmetijstvo in vsako rokodelstvo, ima tudi vsaka
učenost nekaj svojih lastnih besedi in nekoliko posebnega jezika. Kdor si
le z modroslovjem glavo beli, nar berže ne ve, kaj je čertalo, v o tika,
podvoz  i. t. d. Ce bi se pa hotel kmetijstva učiti, bi se mogel s tacimi
besedami soznaniti. Kdor  bi se hotel mizarskega naučiti, bi bilo treba,
da bi si imena mizarskega orodja v glavo vtisnil, in kdor hoče kemijo
razumeti, se mora na nje besede in govorjenje vreči; spervega se mu
zdi kemijsko govorjenje nekoliko okorno, — tako je pri vsaki učenosti;
ko se ga pa človek privadi, teče kot drugo“.

„Vsi tisti Slovenci, ki so četerto nemško, ali tudi že po tri latinske
šole dognali, in ki zdaj po Slovenii ali na kmetih ali v mestih razkrop¬
ljeni , za vsakdanje potrebe nemško govore, bi nemško pisane kemije
desetkrat menj od slovenske razumeli, zato , ker se govorjenje vsili uče¬
nost v nemškem jeziku veliko bolj od vsakdanjega razloči, kot pri nas
Slovencih; ako želijo (edej kaj kemije naučiti se, nar lože jim bo šlo v
domačem in tedej nar bolj v našem jcziku.“

„Tudi drugi izobraženi in učeni slovenski gospodje, ki niso prilož¬
nosti imeli, se s kemijo soznaniti, naj odprejo na sredi kake nemške ali
talijanske kemijske bukve, in gotovo se jim bo taka godila ko kmetu;
branega ne bodo razumeli, dokler se kemijskega jezika ne navadijo, in
kemije pri nje abecedi ne začnejo. Ce bi jih pa že mikalo, kaj od nje
zvediti, ne vse, kakor jo morajo kemikarji razumeti, temuč le toliko;
kolikor je je kmetovavcu potreba, naj že raji slovensko bero; ta jim bo
šla bolj po godu.“

„Kemijo smo spisali z veliko marljivostjo, skerbjo in trudom, spisali
smo jo v razjasnjenje, razsvitljenje in blaznost verlili sinov Slovenje; o
da bi se pa vender pri tem ne bili zastonj trudili! — Ako bi se kme¬
tijska kemija v celi naš narod vcepila, in se mu vrasla; kakošna bi neki
bila naša domovina čez 20 — 30 ali 50 let? — Ljudje zdravi, lepi in
krepki; hlevi polni dobro rejene in zdrave živine; dežela modro obdelo-

v

vana, v prijeten raj spremenjena; pridelki, da bi se ne vedlo kam z
njimi, bi zdelani in nezdelani plavali na vse kraje iz Slovenje; velika
kupčija bi se odperla, in domovine blaznost bi čez vse naše zapopadke
rasla. Dobro vemo, da se bodo marsikteri našim besedam posmehovali,
pa pri vsim posmehovanji je vender tudi res, da saj v primeri, kakor se
bo kmetijska kemija  Slovencom vrasovala, se bodo tudi te naše
serčne želje in besede spolnovale.“

„Slovenei so od nar starjih časov, kar se koli od njih ve, drobnico
in govedo pasli, radi zemljo obdelovali, in kot kmetovavci se pošteno
živili; pobožni so na gričih ali gorah veliko cerkva sozidali, v njih Bogu
z molitvijo vred tudi težavo poti darovali; v visoke deržavne reči niso
nikoli drezali; svojim vladarjem so bili z nepremenljivo zvestobo in vestno
pokoršino vdani; pri njih povabilih so vselej serčno na noge stopili, in v
njih in domovine hrambi svojo kri junaško prelivali; njih nar veči nesreča
je bila, da niso veliko sto let miru in pokoja imeli.“

„Vgojzdeni med jutrom in večerom, med morjem in belimi gorami,
so postali Slovenski kraji vrata, skozi ktere so krepki in junaški jutrovi
narodi, od začetka petega stoletja, na tačas že zlo omehkužene Rimlane
vreli; Goti, Huni in Dolgobradci so po versti, čez 200 let na dolgo, v
neštevilnih tropih se čez Slovenjo na Talijansko valili. Atila, imenovan
„šiba Božja,“ je Emono  (Ljubljano) in Oglej  požgal in razdjal, in celo
Slovenjo v tiho divjačnost pahnil; zakaj strah je šel pred-njim, groza
g'a je sprejemala, in razdjanje mu je na noge nastopalo."

„Komej so se pri taki razpadnini iz malo ostanjkov ljudi, ki so se
bili v nar tamniših gojzdih srečno ohranili, Slovenci zopet nekoliko po¬
množili, so se bili pa Turki približali in jim hudo nadlegovali; zakaj
skozi enake vrata so se bili namenili na Talijansko udariti in ga ob sv.
vero pripraviti. Talijani se imajo v teh rečeh le kar veliko Slovenconi
zahvaliti, na kar pa še clo učeni malo mislijo; zakaj velikrat so sami,
velikrat s Horvati združeni brez cesarske pomoči — ki je predelječ bila
— kervožejne Turke in divje Boznijake, ki so na lahkih kljuzah nanagla-
rna in po tatinsko večkrat v številu kot listja in trave v Slovenjo perderli,
ropali, požigali, morili in kot veter zginovali — na čakališih in prenoči-
ših oblegli, okresali, pobili in jim vse zajete oteli, v očitnih bitvali pa
se možko z njimi obnašali. Ali pri vsi laki nar slavniši junakosti je ven¬
der Slovenja svoje verle sinove z grenkimi solzami objokovala, zakaj niso
ga imeli nobenega počitka; njenih pokrajn niso mogli mirno obdelovati in
od svojih pridelkov živiti se.“

„V bolj poslednjih časih pa, od kar si je naša Dunajska presvitla
cesarska hiša zmogla, Turk pa obnemogel, se je Slovenja od neizreče-

VI

nih brltkost odpočila, da lože diše, da se je tudi dobro gibati začela.
Presvitli cesarji so si prizadevali, in si prizadevajo na vso moč Slovenjo
na visokeji stopnjo blaznosti povzdigniti. Vse, kar je koli po vladarstvu
v Slovenil dobrega, gre le presvitle cesarje zahvaliti; vse naše osrečljivo
izobraženje je nam od te presvitle nemške hiše in po nemškem narodu
došlo; naša domovina je mende že čez 1100 let z Nemškem zvezana.
Če smo tedej ravno Slovenje sinovi, vender po nemško mislimo, z Nemci
se bratimo, z njimi smo edino zvezani in nemškemu Cesarju, ki je tudi
naš slovenski Cesar, zvestobo skazujemo, da nas nihče v tem še užu-
gal ni, in nas tudi užugal ne bo. Če pa Slovenci svoj jezik či¬
stijo in gl a d i j o, če se trudijo svoj narod p o izgledu druzih
izobraženih narodov omikati in na visokeji stopnjo izobra¬
žen j a in blaznosti povzdigniti, ali ni to po volji in v duhu
presvitlega vladarstva? Ali so za tega voljo z o p e r n i k i ali
z a nič e v a v c i druzih narodov? — Nikdar, nikdar  ne!“

„Ali vender, predragi Slovenci! čujte, čujte! —da vas drugi narodi
zadušili ne bodo! — Od kar zaželjeni mir vživatc, se ste jeli že dobro
gibati; svojo domovino čversto in lepo obdelujete; mnogo rokodelstvo,
mnoga obertnost med vami cvete in veliko lepega sadu obetuje; ali kaj
pomaga? — Če bi drugi narodi pa bolj umni in čversti v kmetijstvu, bolj
umetni v obertnostih bili, ali bi vas s svojimi obilniši pridelki, in bolj

po ceni narejenimi in gorši izdelki — sicer nevedoma in nevoljivo _ pa

vendar ne zadušili? Ali ni vselej bolj prav za tega, ki napreduje? za
tega, ki od zgorej plava? — Zakaj bi vendar vi Slovenci,  kterih
očaki so rod za rodom kmetovavci bili, tudi enkrat in sicer v kmetijstvu
ne napredovali? Ali bi se mogli tega kaj sramovati? — Ali bi pri tem
kake škode terpeli? Ali bi ne bilo častitljivo za vas, ko bi drugi narodi
vaše kmetijstvo spoznovali in hvalili? — V tak koristen, visok in častit¬
ljiv namen smo vam kmetijsko kemijo spisali, misleči, da — saj kar je
nam znanega — je drugi narodi tacega obsežka še nimajo. Po kemijsko
razjasnjeni bote zdravi in krepki, z dobro rejeno zdravo živino mater
zemljo posilili, da vam bo veliko bogatejših pridelkov dajala; če bi že
samo to, kar smo vam od gnoja spričali, razložili in priporočili, si do
živega k sercu vzeli in vedno v djanji speljevali, bi je menda ne bilo
na svetu rodovituiši dežele od Slovenje. Le obilo pridelkov po vsili kra¬
jih cele Slovenje, to je perva in nar težji stopnja k blažnosti; vse druge
so veliko bližji in ložji, zakaj, kjer je dosti kruha in dober kup,  se
obertniki radi vstavijo služiti si ga, in svoje izdelke prodajati. Ne daj
Bog! — da bi vaši vnuki kdej od vas rekli: „že našim dedom seje

umniši kmetijstvo razlagalo, pa poslušali niso; • priporočevalo se jim
je, pa v nemar so ga pustili; — trobilo se jim je, tode glušili so se!“

„Torej se obernemo k vam, vi častiti grajšaki, grajšinski okerb-
niki, premožni kmetovavci, lajmoštri, in vi drugi izobraženi in bolj brihtni
kmetovavci! seznanite se vi pcrvi s kmetijsko kemijo, in ako se prepri¬
čate, da so nje vodila resnične, speljujte jih v djanji; tako hote dali
očitne in potipljive izglede bolj tcrdimu kmetu, ki ga bodo k posnemo-
vanju spodbadali; tako se bote skazali vredne prednike in prave očake
drage domovine 1“

„Vsim kmetovavcom, ki so udi c. k. kmetijskih družb na Krajnskem,
Štajarskem, Koroškem, Goriškem in v Primorji, bi šlo svet svojega so-uda
si k sercu vzeti, svoje kmetijstva po kemijskih vodilih obračati, in tako
pokazati, da so umniši od srovega, ne obtesanega kmeta. Kolikanj iz-
gledov umnišega kmetovanja bi po tem takem po celi Slovenii bilo? —
Ali bi se tako med vsiini Slovenci v zlo malih letih ne razširilo in vko-
reninilo ?“

„Ve pa visokoveljavne c. k. poglavarstva na Krajnskem, Koroškem,
Štajerskem in v Primorji, izvoljene in postavljene od presvitlega Cesarja
v oskerbljenje cele Slovenje, milo nam prizanesite, ko se tudi na Vas z
vdano in nar ponižniši prošnjo obernemo! Vaši neutrudeni skerbi je omi-
kanje in osrečenje cele Slovenje priporočeno in izročeno. Ljudske šole
se po deželi terdijo in nove vpeljujejo; kje so pa neki — razun vernih
bukve, da bi jih ljudstvo v svoje razjasnjenje, podučenje in v tako
zaželjeno omikanje bralo ? — Dostikrat daste kak kratek poduk natisnjen
na leteč listik, ki ga veter berž vzame; ljudstvo potrebuje bukev v
zalogo svojega pritožnega branja, in tako vselej še le v svoje počasno
izobraženje; kaj pa bo brez Imkcv? — Našo „Vinorejo“  je neki zvuna-
nji letopis zlo pohvalil; pričijoča kmetijska kemija bo morde pred očmi
učenih tudi kaj milosti našla; una in ta ste ko priklade „Novtc“ v pre¬
majhnem številu tacem v roke prišle, ki ju nar bolj potrebujejo. Milo
prevdarite tedaj, ali bi ne bile vender kaj služivni v koristno izobraže¬
nje Slovencov?  — Deželne poglavarstva so pooblastene, k posebno
velikemu pridu sebi izročenih kaj malega denarjev izdati; kako tedej, ko
bi se imenovane visokoveljavne poglavarstva pomenile — saj dokler ne
bodo učeni kaj boljega spisali — našo „Vinorejo“ in „Kemijo“,  v
več iztiskih med slovensko ljudstvo, ali zastonj, ali po prav niški ceni
razdeliti? — Ali bi ne bilo to Bogu in presvillemu Cesarju kar dopad¬
ljivo? — Ali bi si tako ne postavile večnega spominka svoje ljubezni in
skerbi za Slovenjo? — Ali bi se jim ta z večini izobraženjem hvaležna
ue skazovala? — Ali bi jih bolj gibljejoča rastev blaznosti po Sloven-

vili

skem ne veselila? — Tako bi Slovenci  ob enem k branju bolj spod¬
bujeni bili, in drugikrat bi si z veči radostjo koristnih bukev kupovali.
— O da bi vendar te rahle besedice v milo serce kakega blagega po¬
glavarskega posvetovavca zlezle in obilo sadu rodile!“

„Vse učene Slovence  še zadnjič do živega poprosimo in zarotimo,
vedno vedno skerbeti, da bi za pomnoženje slovenske pismenosti ali slov¬
stva, — kakor jim Uog da — s koristnimi knjigami v omikanje svojega
naroda, kterega so sami meso in kri, pripomogli. Čehi so že pred več
sto leti, od vsih nemških dežel, nar slavniši visokošolstvo imeli, po tem
takem ni čuda, da so že tudi pred 200 leti z lastno pismenostjo bogato
prevideni bili; v poslednjih časih se gibljejo pa in pišejo v razjaznjenje
svojega naroda, kakor da bi od popred še clo nič ne imeli. Slovenci,
o predragi Slovenci!  — ako je vašim dedom in preddedoiu pri po¬
manjkanji miru in pokoja kaj tacega clo nemogoče bilo, saj zdaj vživate
mir — saj ste zdaj z vsimi pripomočki bogato prevideni — druzega se
pri vas več ne pogrešuje kot dobre volje in veči gorečnosti!
Predragi! z molitevnimi bukvicami se še vse pri ljudstvu ne doseže! —
Ne da bi vam mogli kedej v tem vnuki vašo zanikernost ali še clo le¬
nobo očitati, in v grobu vam s takem nepokoj delati — ali da bi vas
drugi narodi zasmehovali! Prizadevajte si marveč, da bodo vaše imena
• v bukve življenja in slave zapisane!“

„Pojdi zdaj draga kemija! vcepi se in vrasi v sercu vsih bistroum¬
nih Slovencov v njih časno osrečenje, in v visokeji blaznost cele domo¬
vine, naše preljube matere Slovenje."

Pervl razdelk.

Občinske natorne in kemijske postave.

§. 1. Vpeljanje, ali občinski kemije zapopadik.

^leli svet, in tedej tudi vsaka reč na svetu obstoji iz več ali
manj zložnih delov, ki se med seboj po svojih lastnostih razločijo.

Kemija  (^po nemško Scheidekunst)  kaže, iz česar vsaka
p o z e ni e l j s k a reč obstoji,  ker uči, jo razkrojiti  (ločiti) v nje
obstojne ali zložne dele, to je, v p er vi n e, ki se ne dajo dalje več
krojiti; uči pa tudi dva ali več tacih obstojnih delov ali pervin
vnovič združiti  ali zediniti, kakor jih tudi narava ali natora ze-
dinva, da tako, če človek hoče, poprejšne, ali pa večkrat tudi
čisto nove reči z njih posebnimi Iastnostimi dobiva, ktere niso še
popred na svetu bile. Tako so strelni prah, žganje, mjilo ali žajfa,
kapica namesti kamna na puši, in tavžent druzih reči kemijske
znajdbe, za ktere se popred vedilo ni.

Tisti, ki so že pred več tavžent leti iz mnogih rud zlato,
srebro, svinc, železo i. t. d. ločevali, ali kotlovino in cin v bron
združiti umeli, kemikarji so bili. Ravno tako so kemikarji bili,
ki so v starih starih časih iz mnogih želiš ižlečke v zdravila bol¬
nikov napravljali, ali iz mnogih rastljin, korenik, ali žival žlahne
in zlo drage farbe, jih odločevaje, narejali; tudi tista večne hvale
vredna mamka, ki je, od božjega duha navdana, perva iz moke,
soli, vode in kvasu pogačo ali kruh spekla, de je bil prijetnega
slaja in veliko zdraviši, kemikarca je bila, kakor tudi tista, ki si
je perva platno vbelila, ali svoje oblačila z lugom sprala.

Od vsili posvetnih učenost, ki zamorejo človekovo blaznost
pomnožiti in visoko povzdigniti, je ni, da bi bila v poslednjih 60
letih — od kar so namreč podnebja zrak in vodo v več pervin
razkrojili — lepših vej pognala, in k večimu ali častljivišimu dre¬
vesu zrastla, kakor kemija. Od tedna do tedna nove, okoli po
svetu storjene kemijske znajdbe, nižji ali višji veljave po časo¬
pisih oznanujejo, in to gre, kaj bi rekel? — na tavžente! Ga ni
'n ga ne more več biti tako učenega, da bi zamogel vse kemijske
veje ali razdelke objeti; torej so mogli tudi kemikarji med seboj
razkrojiti se, de vsak zmed njih sicer deblo obseže, to je, se s
poglavitnimi kemijskimi resnicami ali naravopostavami soznaniti
mora, potem se pa le z eno ali drugo in sicer veči ali manjši
njeno vejo peča in jo obdeluje.

2

Po neki veliki kemijski veji spričujejo naravoslovci, kako se
megle, oblaki, rosa, dež, slana, sneg, toča, led in vse druge vre¬
menske premembe narejajo, kako za morejo nevidljivi drobci na
nebi sprejemati se, in še cio ko kamnje ali železo na zemljo pa¬
dati i. t. d. — Drugo zlo veliko kemijsko vejo obdelujejo rudarski
učeni možaki, in si tako veliko prizadevajo — po kemii razjas¬
njeni— z manjši potroški kar veliko veči dobičke doseči; iz svinca
ločijo — če verže— nekaj srebra, in iz tacega srebra še clo nekaj
zlata; to damo za pripodobo.— Zdravniki in lekarji ali apotekarji
se pečajo z drugo vejo, po kteri napravljajo mnogotere izlečke,
ali pa tudi združke v zdravila ljudi. Veliko veliko obertnistev
se opira na mnoge veči ali manji kemijske veje ali znanosti; gorje
pa obertniku, kteri kemijskih vednost potrebuje, in ki se ne da od
njeniga duha in resnic navdati; drugi ga bodo kar berž prehiteli,
da bo zadej ostal, in ne več slane vode si pridobiti mogel.

Je ni več rudice, ne zemljice, da bi ne bile kemikarji v stanu
pokazati in prepričati, iz kterih pervin ste zložene. Pri tem, kar
se da skopati, ne pričakujejo več veliko novega; torej se je veliko
glasovitnih kemikarjev na to obernilo, da bi po mogočnosti vse
vednosti od žival in rastljin s kemijskimi resnicami navdali, in
vse te reči k pridu človeštva po kemijsko razjasnili. Taki kemii
pravijo organska,  po razločku pa tudi kmetijska  kemija.
Tudi kmetovavci  tedej, po kemii razsvetljeni, se zamorejo kar
veliko stroškov obvarvati, in novih večih dobičkov nakloniti si.

Med kmetovavcom, po kemii razsvetljenim, in med
vsakdanjim  kmetom je razloček,  kakor postavimo, kar sveto
vero vtiče, med dohtarjem sv. pisma in med kakim najemnikom,
ali kakor pri vladarstvi med visokim poglavarjem in med kakim
županom. To naj bo pa tudi tistim rečeno , kteri so po rojstvi ali
po službah večkrat še clo visoki gospodje, in poleg tega tudi
kmetovavci. Žalosten prikazik je, če gosposki kmetovavci, po
kterih bi moglo razsvetljenje pri kmetijstvu po deželah širiti se,
v teh rečeh le nič več ne, ali še manj kakor kmet razume.

Slovence k umnemu kmetijstvu  spodbosti, da bi bolj rastlo
več in lepšega sadu in dobička dajalo, jim hočemo nekoliko or¬
ganske in kmetijske kemije spisati, popred pa nar potrebniši, in
v to služivniši postave natorstva ob kratkem razložiti. Upamo pa,
da tudi drugi obertniki in mnogi bravci, kteriin je ohranjenje
zdravja mar, ne bodo, naše spiske bereč, svojega časa zgubili.—

§. 2 .  Ali je kemija za kmeta in rokodelca?

Povsod se najdejo terdoglavni kmetovavci in rokodelci, ki z
odpertimi očmi nočejo viditi, ne z ušesmi slišati; zmiraj staro,
neumno terdijo, če so ravno njih sosedje že boljiga prepričani;
svoje dela večkrat po suženjsko z nejevoljo, prisiljeno, kot vpre-
žena živina in tedaj zanikerno opravljajo; ali pa' bahaje posto¬
pajo, po kerčmah tičaje očinstvo in sleparsko vsvojene denarje
zapravljajo, dokler čisto na nič ne pridejo. Za take, ko bi ravno
gosposko suknjo nosili, ne gre kemije pisati; to bi bilo prazno

3

slamo mlatiti. Ker v svoji slepoti že vse vedo, so jim Novice,
in kar je v Novicah, prazna reč; božjaka hi za-nje ne dali, pa
tudi iz prijaznosti posojenih ne brali.

Hvala pa Bogu! da med kmetovavci gosposkega in tudi kme-
liškega stanu je čedalje več iskrenih gospodarjev, kteri bi radi
svoje kmetijstvo povzdignili; radovednih fantov ali ukaželnih mla-
denčev, ktere mika po koristnih vednostili sčasama višji blaznost
doseči. Takimle s scrcom želimo v njih razjasnjenje, in k njih
prihodnji koristi nektere poglavniši in potrebniši kemijske resnice
razložiti.

Teško je tako globoko učenost v čisto novem oblačili, v slo¬
venskem večkrat pomanjkljivem jeziku pokazati, in od tega takim
pisati, kteri razun dobro brati, od posvetnih učenost malo ali nič
ne vedo. Ali tako je tudi pri druzih narodih, učenostih in v vsih
jezikih bilo; z novo učen  o s tj  o so prišle tudi nove besede,
da v primeri, kakor je narod bolj razjasnjen, omjkan ali izobražen,
tudi v bolj čistem in bogatišem jeziku govori. Ce bomo tedaj pri¬
siljeno kake nove besede vpeljali, bomo vselej poskerbeli, jih tudi
rasložiti. Bravci bi pa ne smeli njih pomenka pozabiti, zakaj
sicer bi več naslednjega branja ne razumeli.

Neučen nima misliti, da bo naših spiskov, jih le enkrat  bravši,
se polastil; to ne gre taki) hitro; učenec mora večkrat  prebrati,
resnico živo premisliti, si jo v glavo vtisniti, in vedno skerbeti,
da, novih se učeč, proprejšnih ne pozabi. To živo poprosimo in
prijazno priporočimo vsim, ki želijo s kemijskimi resnicami nav¬
dati se; saj bo le k njih  lastnemu, gotovemu pridu!

Tako bodo zamogli sčasama očaki  kmetijstva biti, po kterili
bi se na Slovenskem mnoge prazne vere zatirale, nove koristniši
dela vpeljevale, in tedaj resnica, bolj umno kmetijstvo, in veči
blaznost med ljudmi širile.

„Če te jedro mika, lupino zgrizi"  — je star pregovor,
ki pri kmetijstvu in rokodelstvu tole pemeni: brez natoroznan-
stva in prave vednosti  ne zamore kmetovavec pa tudi roko¬
delec ne, dostojnega dobička pričakovati. Serčnost tedej dragi
bravci! — s stanovitno pazljivostjo in neutrudeno marljivostjo se
na  svelu kar veliko doseže!-

§. 3. Od svetlobo.

Kdor hoče od kemije kaj razumeti, mora od svetlobe  in
tudi od gorkote  nektere zapopadke imeti. Svetloba je nekaj, kar
lo z očmi občutimo, in s česar pomočjo bližnje in daljne reči vi¬
dimo; ko ni svetlobe, nič ne moremo vid iti. Tama ni sama na
sebi obstoječa reč, je le pomanjkanje svetlobe; pa nikjer ni tako
tarna, da bi ne bilo še nekaj svetlobe! Mačke,  čuki, sove, i. t. d*
v nar veči tami še vidijo, imajo pa drugači stvarjene oči, ki se
jim v tami tijdi bolj odpirajo.

Svetloba se od vsake reči neprenehama, na vse kraje in na¬
ravnost razteguje ali razširja; je čez vse človeške zapopadke
tanjka in nevagljiva reč; skozi luknjico, s šivanko na papirji

storjeno, boš ob enim več ljudi, živine ali druzih reči vidil; svet¬
lobni žarki tedaj neprenehama in ob enem od vsih teh reči skozi
luknjico v tvoje oči' prihajajo, de jih vidiš. Med vsimi znanimi
rečmi je svetloba razun strelnega ognja nar hitreji v svojem teku;
od zemlje do sonca je 20  milijonov milj; krogla spušena iz topa,
ko bi zmirej naprej z enako hitrostjo letela, bi potrebovala za to
pot 26  let; svetloba pa pride od sonca do nas v 8 minutah, stori
tedaj v eni sekundi ki je 60ti del minute, 40,000 milj pota.

Mnogotere bolj terde in gladke reči ali ravnine svetlobne
žarke močno odbivajo ali nazaj mečejo, torej se v ogledalu vidi¬
mo, druge reči pa jim puste skozi iti, kakor zrak, voda, demant,
steklo ali glaževna i. t. d. Ce svetlobni žarki iz tanke v bolj
gosto ali iz goste v bolj tanko reč prestopijo, se nekoliko prelo¬
mijo; če nekaj palice v vodo vtakneš, se ti bo zdela prelomljena,
pa ne palica, ampak svetlobni žarki so se nekoliko prelomili ali
nagnili. Učeni znajo sončni beli  žarek v sedmero  žarkov raz¬
krojiti, kterih je vsak svoje farbe, kakor jih na nebi pri mavrici
vidimo, te teh sedem farbanih žarkov znajo zopet v beli žarek
združiti. Bela reč je potem takem tista, ki vsih sedmero farbanih
žarkov v enaki meri  odbiva; rudeča pa tista, ki šestero farba¬
nih žarkov požira in le rudeče žarke odbiva, da jo po njih ru-
dečo vidimo; in zelena požira vse žarke razun zelenih, po kterih
se nam zelena kaže. Popolnama Černe farbe je ni razun tame.
Farbarji in malarji zamorejo iz sedem poglavitnih farb vse druge
farbe, kar jih je koli na svetu, zložiti. Kako reč, postavimo, na
rumeno pofarbati, je: jo s tako rečjo namazati, ktera svetlobne
rumene žarke odbiva, da pridejo v naše oči, vse druge pa požira.

Neke reči se same od sebe svetijo, kakor sonce, zvezde,
goreče in žereče reči, mnogi merčesi, červiči, trohneči les, gnji-
joče ribe i. t. d.; druge reči pa, ki jih tam n e imenujemo, morajo
od drugej razsvetljene biti, da jih zamoremo viditi. Naravoslovci
in kemikarji menijo, da svetloba je obstojni del vsih pože¬
ni elj  s ki  h reči. Pri veliko kemijskih opravilih ločenja in zdru¬
ženja se svetloba prikaže; prikaže se pa tudi nekterikrat brez
gorkote, kakor pri trohljivim lesi. Ko je pa z gorkoto sklenjena,
ji pravimo: oginj.

Svetloba močno tekne človeku, živali in vsim rastljinam: če
bi človeka delj časa v černi tami se tako dobro redil, mu ne bo
teknilo, poginiti bi mogel. Svetloba pofarba vse rastljinsko perje
z zeleno farbo. Nič bi prav ne rasilo, in se ne poiarbalo brez
svetlobe; to lahko vidiš na spomlad v hrami pri korunu ali krom¬
pirji, in pri druzih zelenjavah. Mnoge rastline se od jutra do
večera zmirej proti soncu obračajo ali verte, kakor postavimo,
sončna cvetlica; prav mikati jih mora po svetlobi!

§. 4. Od gorkote.

Kaj da je gorkota?  bo vsacemu lastni občutek bolj živo
razodel, kakor bi se mu koli z besedo dopovedati dalo. Če preveč
gorkote zgubivamo ali veliko pomanjkanje gorkote'čutimo, pravimo:

5

da je mraz; če je je pa čez mero veliko, ji pravimo: vročina.
Gorkoto, sklenjeno s svetlobo, imenujemo: oginj. Brez gorkote je
ni nobene raslljivosti, ga ni nobenega življenja, lijer je večen mraz,
je tudi večna smertna tihota.

Gorkota nima nobene teže, da bi se vagati dala; hitrama
prešine vse pozemeljske reči, ko je je kjer bodi v veči meri, se
precej razširja okoli in okoli na vse strani in v vse reči. Če močno
gorko železno kroglo v škaf inerzle vode deneš, bo krogla hitro
gorkoto zgubivala, voda jo pa dobivala, in sicer, kolikor je krogla
zgubi, je voda dobi, dokler niste krogla in voda enako gorke;
gorkota-pa ne bo zdaj v škafu ostala, ampak se bo dalje širila
in zgubivala; nihče je ne more tako shraniti ali zapreti, de bi mu
ne ušla in zginila.

Mnogotere reči veliko hitreji  od druzih gorkoto serka jo
ali požirajo; tako posebno vse rude;'železna peč se hitro sogreje,
ali gorkote navzame, pa tudi kar hitro ohladi, to je, gorkoto
naprej  da,  ali  zgubi. Vse živalske in rastljinske reči jo pa
bolj počasi  v se jemljejo, in tudi počasi od sebe dajaj  o.
Tičje perje, živinska dlaka, volna, slama, les, žagovna i. t. d. ne
pustijo gorkoti hitro skozi iti; torej so lesene in še s slamo krite
hiše veliko gorkeji od kamnatih in z žganim ilom ("opekam ali
ceglain) kritih. Stvarnik je tiče s perjom, štironožno žival z dlako
ali volno oblekel; človek še oblači z lanenino, volnato suknjenino,
jerhovno, kožuhovno i. t. d. Navadno pravimo, da taka obleka nas
in živno greje; to pa ni res — obleka le brani, da gorkota iz
naših in živalnih teles tako hitro ne uide. Pod dvema volnat-
nima plahtama 20 funtov teže boš v hudem mrazu prav gorak in
dobro spal; če bi si pa dal železno plahto iz 20 ali pa še clo iz
40 funtov narediti, boš pod njo od mraza umeri, zakaj hitro bo
gorkota iz tebe po železu odšla.

Gorkota raz žene  vsako reč, da po primeri, kolikor je več
gorkote va-njo prišlo, na prostori veči postaja. Železna krogla
(kugla),^ ki gre tikama skozi luknjo, ne bo več skozi šla, če jo
razgreješ. Nar bolj se da. zrak  (luft) po gorkoti razgnati, ali
na vse kraje razširiti. Na to gorkotno lastnost, vse razgnati, se
opira gorkomer  (termometer); da gorkota v nekterih krajih bolj
bo v druzih zrak razganja, je poglavitni vzrok vsili vetrov.

Po gorkoti se zamorejo mnogotere terde reči stopiti,  da
kapljivotekoče postanejo. Pa vse ne potrebujejo k temu enako
veliko gorkote; srovo mas!o v  se pri manji gorkoti stopi od svinca,
svinc pri manj od železa. Če pa stopljina kaj več gorkote zgubi,
se vnovič sterdi.

Da imamo na svetu tekočine,  to je na kapljice tekoče reči,
kakor je voda, vino, mleko, mnogoverstne olja, živo srebro i. t. d.
moramo le gorkoti  zahvaliti; če leta zbeži, se olje hitro zgosti;
ee je pa še manj gorkote, se bo tudi voda sterdila ali zmerznila;
ha Rusovskem skorej vsako leto živo srebro zmerzne.

Nektere reči se ne dajo stopiti;  pri veliki gorkoti se pa z
njo združijo tako, de z njo pod podobo puha  ali tudi zraka

6

beže, da malo ali nič od njih ne ostane. Od tacih pravimo, da
zgore. Nobena reč pa ne bo gorela, če se popred v veči ali inariji
meri ne sogreje.

§. 5. Zvezana in razvezana gorko ta.

Kemikarji so čez in čez prepričani, da je gorkota v vsili
pozemeljskih rečeh pričijoča, pa v zvezanem  ali sp  ij  oč  e m stanu
tako, da je ne čutimo, da nas clo nič ne greje, in da pri taki
zvezani gorkoti (gebundener WarmestoiT) bi od mraza poginili.
Če se pa gorkota v veči meri razveže ali zbudi,  da se, kakor
da bi bila živa, na vse kraje razširja, in vse reči prešinva, jo
čutimo in ji pravimo razvezana ali zbujena, prosta  gorkota
(freier Warmestoff); taka nas greje, tudi bi nas, ko bi je preveč
bilo, spekla. Ledje  merzel, če bi ga pa človek v dveh večili
kosih enega ob druzega prav hitro dergnil, se bo v njem spijoča
gorkota zdramila ali razvezala, in ga bo topila. Če bi kovač v
nar hujem mrazu kako železice na nakvalu prav čversto z batom
ali kladvom tolkel, bo zadnjič tako žereče postalo, da si lahko ž
njim oginj na ješi zaneti: glejte! koliko spijoče gorkote sejetukcj
zbudilo ali razvezalo!  — 1)ivji ljudje si oginj zanetijo, ker
bolj mehek in suh les ob druzega bolj terdega pa zlo hitro derg-
nejo; tako siv lesu spijočo gorkoto sbude. Če z jeklom prav naglo
ob kremen vdariš, se bo tudi spijoča gorkota zdramila, in se ti v
ognjenih iskricah pokazala. Kadar te v roke močno zebe, žuliš
eno ob drugo, de bi kaj gorkote v njih obudil.

Nar več na svetu spijoče ali zvezane gorkote zbujajo ali raz¬
vezujejo sončni žarki,  ktere pa učeni razločijo v svetlobne
žarke, ki svetijo, — in v gor kotne,  ki spijočo gorkoto zdram-
ljujejo. Kolikor bolj naravnost ali navpik sončni žarki pozemeljske
reči zadevajo, toliko več spijoče gorkote iz njih razvežejo; torej
je na goricah proti jugu ali prek sončja bolj gorko, kotvosdjnah;
'torej je o poldnje bolj toplo, ko zjutrej ali zvečer; torej je tudi
poleti, kadar je sonce nar više, veči vročina, kakor pozimi. Čez
dan zdramljena gorkota se pa po noči  na vse kraje zgubiva
da hladno postane; in ta poleti v kar veliki meri razvezana zgine
na jesen, in še bolj na zimo, da je je veliko pomanjkanje.

Pri vsacem gorenji  se gerkota razvezuje, in veči ko je oginj,
se tudi več gorkote po njem zbudi. V vsih človeških in živai-
s k ih telesih ktere po pljučah dihajo, se zvezana gorkota razve¬
zuje ali zbuja, in ta je, ktera nas greje; in če od lete preveč
zgubivamo, pravimo, da nas zebe. Pri veliko kemijskih ločivnih
ali tudi zdruzivrnil prigodkih se ali spijoča gorkota zbuja,  da jo
čutimo, ali pa tudi razvezana zvezuje. Pri gašenji živiga apna z
vodo se kar veliko spijoče gorkote zdrami; tako tudi pri vino-
vrenji, pri gnjijenji gnojnega kupai. t. d. če pa soli ali solnitarja
s snegom ali s stolčenim ledom v primeri zmešaš bo la zmes
veliko bolj merzla postala, kakor je popred bila; ’ zakaj'  veliko
veliko razvezane ali zbujene gorkote taka zmes povžije ali v
sebi zveže. Pritisni berž na tako zmes v skledi kak okrožnik,

7

vlij va-nj malo vode, in če ravno zdaj skledo na ogenj deneš, bo
popred gori v okrožniku voda zmerznila, ko zmes v skledi se sto¬
pila; tako naglo bo zmes iz vode gorkoto požerla. To je zasta¬
vica*): na ognji led narediti.

Nar več na svetu po sončnih žarkih ali po druzih potih zbu¬
jene ali razvezane gorkote oddaja in zgubiva zemlja v nezmer-
Jjivo podnebje. Neki glasoviten francozki naravoslovec se je pre¬
pričal, da zemlja odda ali zgubi v enem letu toliko gorkote v
podnebje, kolikor bi je bilo treba, 95 čevljev debelo ledeno skorjo,
s ktero bi bil celi okrogli svet zakrit, stopiti. Kakor nam in vsim
organskem — to je, živaljskem in rastljinskem — stvarem gorkota,
ko je je za prav, tekne, tako bi pa tudi vse poginiti moglo, ko
bi je preveč bilo.

§ 6. Gorkomer.

Razvezana ali zbujena gorkota, ki nas bolj ali manj greje, se
da meriti;  učeni imajo k temu živo  srebro'v nekaki s teki e-
nasti okrogli posodici,  prevideni s tanko votlo cevko
ali rorčom. Bolj ko je na gorkem taka posodica, bolj se živo srebro
v cevki napenja ali širi zato, ker gorkota vse razganja;  če
je pa bolj na merzlem, tudi živo srebro v cevki bolj vpada in se
stiska. Ko bi ti kepo snega tudi celo uro v rokah deržal, je ne
boš sogrel; zakaj vsa gorkota, ki jo pri tem iz svojih rok zgubi-
vaš, se zvezuje ali zedinjuje s snegom v tekočo vodo; tako tudi,
ko bi popred imenovano posodico z živim srebrom v sneg, ki se
v škafu pri peči topi, vtaknil, se bo živo srebro v cevki pri neki
meri ali piki vstavilo,  in tako ostalo, dokler se ves sneg ne
stopi; vsa druga gorkota iz peči se pa s snegom zvezuje, da
postaja iz njega tekoča voda, ktera, da je voda,  več gorkote
potrebuje, kakor v poprejšnem snežnem stanu. Ce bi pa postavil
tako posodico z živim srebrom v kak z vodo nalit kotel nad oginj,
se bo živo srebro v cevki, dokler ne bo voda zavrela, zrniraj
vzdigovalo.  Ko bi potem še trikat bolj pod kotlom zakuril, ne
bo voda nič več bolj vroča postala, tedaj tudi živo srebro ne više
se vzdigovalo; zakaj vsa gorkota, kar je je čez vrelo vodo, se z
vodo zvezuje in berž v podobi puha  proč beži.

Prostor na taki cevki med piko živiga srebra pri tope¬
čem s n egi, in pa med piko pri vreli vodi so učeni  v 80
enako velikih stopnic razdelili, ki jih tudi grade  imenujejo, in
taki pripravi pravijo: Ro mir je v gor kom er ali termometer
zato, ker ga je slavni francozki naravoslovec Ro mir (R e aumu  r)
v leti 1750 pervi napravil.

Pri 10 do 12  stopnicah gorkote na tacem gorkomeru bi mošt
nar bolj prav vrel; — pri 16 se židne gosence nar bolj počutijo;
— pri 20  do 25  kis ali jesih delaj; — 30 tacih stopnic gorkote

Zastavica sinirej ostane zastavica, dokler je nihče ne vganc; temu ki jo
vgane, se spremeni v uganjko. Zastavico sini uganil.

Pisatelj.

8

kaže odrašen zdrav človek; — gorkota vročinske bolezni pride
do 38 tudi 40 stopnic; — 44 stopnic je prava mera gorkote v
stanicah i. t. d. V raznih fabrikah, kakor pri žganjarijah, vola-
rijah, farbarijali i. t. d. gorkomera potrebujejo; tudi vsak umen
kmetovavec bi ga, ki se v mestih za kake 2 ali 3 gold. kupi,
večkrat potreboval.

Pri enaki gorkoti, kakor se sneg topi, tudi voda zmerzuje;
piko  tedaj na cevki, do ktere seže živo srebro v snegu, ki se
topi, ali v vodi, ki zmerzuje, imenujejo: zmerzlin ali zmerzinc
(Gefrierpunkt). Pod letd piko so naredili učeni 32 enako velikih
stopnic za mero mraza,  kakor gori nad njo 80 za mero gor¬
kote.  Pri 32 stopnicah pod zmerzlinam  živo srebro zmerzne,
in se tedaj ne da več ž njim še veči mraz meriti. Pri 80 stopni¬
cah nad zmerzlinam začne voda vreti; ta pika se imenuje vrelin
ali vrelec  (Siedepunkt).

Veči mraz  je z drugo besedo še manj gorkote.  Če
se tedej reče, gorkomer kaže 6 gradov ali stopnic mraza,
je, kakor da bi rekel, da je 6 stopnic manj gorkote kakor v vodi,
'kader zmerzuje.

Očitno je, da človek tudi brez vse mere že s svojim lastnim
občutkom med snegom, ki se topi, in med vrelo vodo, veliko raz¬
ločkov gorkote spozna; ker so pa naši občutki večkrat goljufivi in
zapeljivi, in se tudi občutljeji z besedo vselej ne dajo na tanjko
razodeti, je prav, da učeni resnice išejo, in da imajo za vsako
reč, kar se koli da, tanjke in pravične vage in mere. Tako si po
gorkomeru tudi v velikih daljnostih lahko in na tanjko eden dru-
gimu dopovejo, karkoli gorkoto ali merzloto pri sto in sto prilož¬
nostih vtiče.

Razun Romirjevega  gorkomera so tudi Farenhajtovi in
Celzjevi  v navadi, kteri se med seboj samo v tem razločijo, da
je prostor med piko zmerzlina in vrelina v 212 ali v 100
manjših,  pa med seboj enako velicih stopnic razdeljen. Potem
takem je 9 stopnic na Faren  h aj  to  vem  gorkomeru ravno toliko,
ko 4 Romirjeve, ali pa 10 C e Izje  vili ravno toliko ko 8Ro-
mirjevih.  Francozje imajo Celzjevega  s 100 stopnicami v
rabi, kteri se tedaj tudi stostopniški ali stogradni gorko¬
mer  (Centesimalscala) imenuje.

§. 7 .  Ocl puha ali sopara.

Voda, ktera v kotlu vre, se bo, če boš zmirej podtikal, po¬
časi do zadnjega kančika posušila, to je, se bo v nar manjših in
nevidljivih drobcih z gorkoto sprejemala ali združevala in bo ve¬
čidel nevidljivo ž njo zginila; taki in tako spremenjeni vodi pra¬
vijo: puh, sopar,  tudi hlap.  Voda iz enega  bokala v puh
spremenjena potrebuje 2 do 3 tavžent  bokalov prostora. Puh
se da zlo stisniti; pa tako stisnjen je. nedopovedljivo močan, ko
se mu da kam tlačiti. S takim vlovljenim in stisnjenim puhom
barke, vozovlake, malne i. t. d. gonijo.

Če se puh dobro ohladi, postane iz njega zopet tekoča vo-

9

da; če ti tedaj bokal vode da 2  tavžent bokalov puha, ti bo tudi
2  tavžent bokalov puha, če ga ohladiš, dalo nazaj en bokal vode.—
Od vsega, kar je Dog vstvaril, se ni še nič zgubilo, ali v nič šlo.

Pa ne samo voda v kotlu, tudi vsa druga voda, kar je je koli
na svetu, v morjih, jezerih, rekah in v zemlji, in vsa druga mo¬
krota se neprenehama čez dan in ponoči, poleti in pozimi z gor-
koto združva, in se kot pub, večidel nevidljivo, kviško v podnebje
vzdiguje. Če odvagaš tri funte ledu, in ga kamnasapno deneš, ga
bo od dneva do dneva manj, dokler da bo zginil, to je: pri mrazu
je bilo še toliko gorkole, da ga je zglodala, se ž njim zedinila,
in v podobi puha ga odnesla. Iz odrašenega človeka se skadi ali
spuhti v 24  urah po nevidljivih potnih luknjicah do 5 funtov
mokrote, in to od dneva do dneva. Koliko mokrote spuhti iz vsili
ljudi, žival in rastljin okoli leta! —

Kar se puha proti večeru iz zemlje kviško vzdiguje, pade po¬
noči nazaj doli, in iz njega se dela pri toplem vremenu rosa, pri
mraznem pa slana. Kar se ga pa čez dan in bolj visoko vzdigne,
se v zraku bolj raztanjša ali raztopi, in iz tacega imamo v pod¬
nebji neizmerljiv zalog ali magacin vode. Nar berže je v pod¬
nebji saj dvakrat več, pa v nevidljivi podobi raztopljene, vo de,
kot na zemlji. Če taka v zraku podnebja čisto raztopljena voda
nekoliko gorkote zgubi, stopi bolj vkup, in naredijo se iz nje
megle ali oblaki; če pa voda ko' oblak še več gorkote zgubiva,
se iz nje narejajo kapljice ali kančiki, kteri — ker preteški ne
morejo več zgorej plavati — padajo na zemljo ko dež;  kadar
tanki kančiki počasi zmerzujejo, se v sneg  spremenujejo; ko pa
nanaglama zmerznivši skozi več globokih oblakov doli lete, jih
točo  imenujemo.

Gorkota ima od začetka stvarjenja kar veliko z vodo opra¬
viti; od ure do ure, od hipa do hipa ali jo iz snega in terdega
ledu top/, ali raztopljeno serka,  in jo, se ž njo sprimši,
odnaša in v zraku raztanjuje;  jo zopet popuša,  de v po¬
dobi dežja  doli pada, in žejno zemljo napaja, ali na zimo v
podobi snega  kakor odeja žito mraza varje, ali pa v podobi ledu
čez velike reke terdne most/ za ljudi in teške vozove napravlja.

§. 8. V mnogih krajih sveta močno razločna mera

gorkote.

Dežele, ktere prek srede sveta leže, to je, naravnost pod
soncom, so nar bolj vroče; kakor se pa bolj od srede takraj proti
severju, ali unikraj proti jugu vlečejo, so zmirej manj gorke. Naše
imenujejo sr e dnj og or k e, in take so za mnogoverstne pridelke
nar bolji; dalje pa proti severju ali jugu so bolj merzle, tako, de
kjer v severnih krajih o sv. Tomažu, ali v južnih o sv. Ivanu več
sonca ne vidijo, ni več ljudem prebivati; še nekoliko naprej je
morje stanovitno zmerzlo, in ni pustilo še učenim na tečaj zemlje
priti, kar bi jih sicer neizrečeno veselilo.

V vsih od sonca obsijanih deželah so nižeji in vlopljeni kraji

10

gorkeji od višjih; pri Terslu je bolj (oplo kot pri Postojni ali v
Logaču; na prav prav visocih gorah se pride^ počasi iz hladnega
v mraz, de smreke in jeli ne zrastejo več čez pedanj; više ne
raste nič več, pride se zadnjič do večnega snega. Nar visokeji,
24 tavžent čevljev visoka gora Himalaja,  dasiravno v jutrovi
zlo vroči Indii, je vender z večnim snegom pokrita.

Človek, pes in jagodice ali smukovice so mende nar bolj vlačne
ali poterpežljive natore; razprostili so se po svetu na vse kraje,
kterim koli sonce okoli leta še sveti; druge živali in rastljine pa
potrebujejo svoji natori permerjene gorkote, sicer ali bi se ne
sponašale, ali bi pa clo poginile.

Kmetovavec mora dobro razumeti; da n i vsak kraj za vsako
rastljino vstvarjen. S tem, kar ni gorkoti tvojega kraja
pri merjeno, se nikar ne pečaj; nobenega dobička ne
boš od tega imel.

Je ni dežele na svetu, da bi vsega rodila, česar človek po¬
trebuje. Božja neskončna previdnost je mnogoverstnim deželam
mnoge mere okoliletne ali tako imenovane srednje gorkote pode¬
lila; po tacih razločkih gorkote so tudi njih pridelki kar močno
različni; torej morajo mnoge ljudstva na svetu svoje pridelke več¬
krat med seboj razmenjevati, to je, se morajo soznaniti, med seboj
v zaveze stopiti in kupčevati. Po kupčijah pa se_ tudi potrebne
vednosti, žlahne umetnije in sveta vera po svetu širijo, da bodo
tako naposled vsi narodi po sveti veri, po ljubezni se pobratili,
in v eno družino Očeta nebeškega se združili. To je volja Božja. —

Gorkota rodi tedaj ljubezin med narodi, — rodi še na svetu
veliko druzega, kar človeku tekne; vse to pa na tanjko razlo¬
žili, bi nas utegnilo od našega namena predalječ odtegniti. To
moramo pa vender še Slovencom opomniti, de soznanjenje z gor-
kotnimi lastnostmi je kmetovavcom v več zapopadkih kar močno
potrebno, sicer bi ne bilo predlanskem neko družtvo v Mn ih ih
200goId. srebra temu obljubilo, kdor bo nar bolji podučenje od gor¬
kote  v razjasnjenje prostega bavarskega ljudstva v enem letu spisal.

§. 9. Razdcljivost »»ozemeljskih stvari.

Kakor so vse pozemeljske reči iz mnogih delov zložene, se
dajo tudi razdeliti,  in sicer po mnogoterih načinih, ali jih razbi¬
jejo, stolčejo, zrežejo, zmelejo, ali raztopijo, sožgd i. t. d. Že
raztanljivost mnogih reči je za nas čuden prikazik; iz enega
cekina naredi umetalnik s tolčenjem med ribjim mehurjoin tako
veliko plahto, de bi se lahko ž njo konjik s konjom vred zakril;
tako zlato v bukvice spravljeno kupujejo marsikteri rokodeli, de z
njim mnoge reči pozlačujejo. Z dvema lbtama zlata se da 444 ur
dolg srebern drat tako pozlatiti, de z obroženimi očmi se na njem
nič več srebra ne vidi, ampak zgolj zlato. Ce z bokalom vode v
puh spremenjene napolniš posodo 3000 bokalov, kako tanka mora
bili lukej voda! —

Še čudniši in nezapopadljivši je razdeljivost mnogoverstnih
reči; če prineseš kapljico špeknardnega olja (Lavcndel-Oel) v

11

slanico, berž bo zadišalo po vsi, dasirav.no močno prostorni Sta¬
niči; brez da bi bilo še kaj na teži zgubilo, se je vender že na
miljone mervic od njega outergalo, ktere po slanici plavajo, in
vsim v nosnice drezajo in jih šegetajo. Kako dalječ zasledi volk
ponoči merho? Pes sledi zajca, to je, koder je zajic tekel, je pub,
so drobce iz njegovega telesa po tleh, po travi ostajale, tele pri¬
dejo po dihanji psu v nos, in to je sled. Vse, karkoli iz rastljin,
iz žival, iz zemlje, iz dišav i. t. d. puhti, so drobtince v nezmer-
ljivem številu, ktere gorkota odterguje, se ž njimi v pub združva
in jih odnaša, da v zraku plavaje pogostama v naš nos pridejo,
in da jih čutimo. Gorkota se nezapopadljivo sama sebe raztanšva,
in zamore mnoge druge reči v nedopovedljivo veliko število drob¬
tine razdeliti.

Marsiktere stvari obstoje nekoliko iz krepkih, nekoliko pa iz
mehkih, vlačnih ali tudi kapljivotekočih reči. Človek je iz kosti,
mesa, kervi i. t. d.; če bi on v poletnem času v kakem kraji pogi¬
nil, de bi ljudje za-nj ne vedili, bodo od njega le kosti ostale,
vse drugo pa, ko bi ga tudi nobena zver ne objedala, bo ob krat¬
kem se razsulo, razdrobilo v nar manjši mervice, ktere z gorkoto
združene večidel nevidljivo zginejo.

Očitno je tudi, da mnoge stvari obstoje nekoliko iz zgorljivih,
nekoliko pa tudi iz nezgorljivih reči ali delov. Iz 100 funtov derv
dobiš 5 funtov pepela, kteri ni zgorel, unih 95 funtov je pa
zgorelo, to je, z gorkoto se sprijelo, in nevidljivo ko pub, ali tudi
ko zrak odletelo. Kar pa po strohnenji, zgnjijenji ali zgorenji v
take zginljive mervice razpade, moglo je tudi — naj bo žival ali
rastljina — ravno iz takih drobčinih mervic združiti se ali zrasti.
To je pervi in poglavitni ključ h kemijskokmetijskim vednostim.

Pozemeljske reči se dajo na dvojno  vižo razdeliti, ali z
mnogim orodjem, ali pa po kemijsko.  Če se kaj razbije, stolče,
zmele i. t. d. so vdobljeni deli zmirej med seboj enake  natore,
enačili  lastnost; ko bi kamen raztolkel, so vsi kosci, naj bodo
še tako drobni, vender še zmirej kamen; razreži, razmervi hleb
kruha, vsi kosci, vse mervice so kruh. Češe pa kaj po kemijsko
razdeli, niso več deli, ne med seboj, tudi ne več s poprejšno rečjo,
iz ktere so se dobili, enake natore, ali enačili lastnost. Mlij tri
dni funt cinobra, zmirej bodo vse, tudi nar drobnejši mervice, cind-
ber; če pa naravoslovec po kemijsko  razdeli ali raskroji, bo
dobil iz njega živo srebro  in že  pl  o. Da je pa živo srebro v
svojih lastnostih vse drugačno od žepla, pa tudi žeplo in živo
srebro drugačno od cindbra, je slednjemu znano. Tako razkroji ap-
njenčar 100 funtov težik apnjcnik v 45 funtov živiga apna in v
55 funtov neke vogelnokislobe, ki jo iz kamna po ognjeni sili v
podobi zraka odžene; pa živo apno ni enako vogelnokislobi, in
oboje tudi ne enako poprejšnjemu kamnu.

§. 10. Kemijske pervine (Elemente).

Reči, kterih ne zamorejo kemikarji nikakor več tako razkrojiti
ali ločiti, da bi dimbci po svojih lastnostih med seboj razločni

13

bili,  kem/jske pervine imenujejo. Če razkroji kemikar cinober
v živo srebro in žeplo, živiga srebra in žepla pa ne ume več dalje
krojiti, ste mu tedej pervini.  Tako razkroji bron v kotlovino
(kufer) in kositar (cin), ali vodo v kislic in vodenec; ali cuker v
kislic, vodenec in vogelc; pa nobeniga tukej imenovanih delov ne
zamore dalje več ločiti, torej jih vse k p er vi nam šteje.

V starih časih so učili, de vse pozemeljske. reči obstoje iz
ognja, zraka, vode in zemlje;  so šteli tedej le štiri per¬
vine;  dan današnji pa razkrojijo vodo v dve pervini, navadni
zrak v tri, mnoge druge reči še v več; tako obstoji človeka telo
nar manj iz 12 med seboj popolnama razločnih reči ali pervin.

Kemikarji, imenovaje kako reč pervino, nečejo s tem druzega
terditi, kakor de je sedej še ne razumejo dalje krojiti; jo izroče
tedej prihodnosti, de naj si še nasledniki glavo nad njo belijo.
Pred malo leti so imeli še čisto apneno, ilovno in kremenno zemljo
za tri kemijske pervine; zdaj jih pa že znajo razkrojiti, in sicer
vsako v neki poseben rud (metalj) in v kislic;  taki) bodo morde
še marsikaj, kar jim je zdaj pervina, prihodnjič razkrojili, in šte¬
vilo kemijskih pervin ali pomnožili, ali pa znabiti zmanjšali.

Od svitlobe in gorkote smo že povedali, da ste nevagljivi, in
da jih mnogi kemikarji obstojne dele  pozemeljskih reči, ali
kemijske pervine čislajo;  mnogi naravoslovci poslednjih časov
pa menijo, da svetloba, gorkota, nebeški ali strelni oginj in kala-
mična nioč (Magnetismus) so ena in enaka reč; vse druge pervine
pa, ki jih štejejo sedaj 55, so vagljive, da njih teža se da po
granih, lotih ali funtih razločiti in spoznati. Nar poglavitniši per¬
vine, iz kterih so posebno vse živali in rastljine zložene, so tele:

1) Kislic  (Sauersloff), tako imenovan zato, ker druge reči
okisa  — je v nar veči meri od vsih druzih pervin na svetu pri-
čijoč; jevvodi,  vnavadnem zraku, v vsih soleh, kislobah, živalih,
rastljinah, zemljah in v mnogih rudah (Eržen) obstojni del; on dela
na svetu velike premembe, zgloda svinc, kotlovino, železo in jih
spremeni v rijo; iz rije ga pa kemikar odžene, da ima iz nje zopet
svinc, kotlovino, železo i. t. d. Kislic se zamore z vsako drugo
pervino, pa tudi ob enem z več pervinami združiti; tako se nare-
jajo ali zrastujejo mnogotere reči. Pokaže se tedej na svetu v
nar več podobah.

3) Gnjilic  (Stickstoff) se odločva od gnjiječih  mertvin;
od tod je njega ime; nar več ga je v navadnem'zraku; je obstojni
del vsih žival, v manjši permeri tudi vsih rastljin.

3) Vogelc  (Kohlenstoff), ki ga je nar več v voglji,  torej
njegovo ime; je poglavni zložni del vsih rastljin, pa tudi v manjši
meri vsih žival.

4) Vodenec  (Wasserstoff) — brez kterega se voda ne na¬
redi - najde se v vsih živalih, se več ga je v rastljinah, po¬
sebno v tacih njih izlečkih, kteri radi gore, kakor v masteh, oljih,
smolah, v vosku, cukru, žganji i. t. d.

Od kar so učeni te tukej čislane pervine, namreč kislic, gnji-
lic, vogelc in vodenec — ktere bi si mogel tudi kmetovavec dobro

13

v glavo vtisniti in od kterih bomo drugo pot kaj več povedali —
zapoznali in razločili, je začela kemijska vednost z velikanskimi
koraki napredovati.

Klor  *) je neka pervina, za ktero so še le pred ne veliko
leti zvedili; keinikarji ga pa šenezamorejo čisto čisto samega,
kakor tudi ne kislica, gnjilca in vodenca pred oči postavili, de
bi se vidil; če pa dem ant,  nar žlahneji in dražeji kamen tebi
pokažejo, vidiš vogelc, zakaj iz samega  čistiga vogel  ca  obstoji.

Že pl o, vsim znana pervina, je tudi obstojni del žival in
rastljin, kakor tudi fosfor,  ki se najde v vsili kosteh, in ki je
čist rumenem vosku podoben; morajo ga v vodi hraniti, sicer se
rad vname. Z njim pomažejo žepleničico na koncu; če se leta, ob
kaj terdega dergne, se fosfor vname in žeplo zažge, žeplo pa lesic
vžge, de se tako berž in hitreje kakor s kresanjem oginj naredi.—
Še druge nerudninske,  pa za kmetovavce manj važne pervineso:
jod (kterega je nar več v pepelu nekterih morskih želiš), brom
(v slanih vodah in v pepelu morskih gob), fluor ali ftor  (v
raznih rudninah, zobeh, kosteh in rogeh), zelen  (v rudninah)
in pa bor (v  nekterih jezerih in gorkih vrelcih). —

Vse druge pervine so rudi  ali metali, ktere — razun zlata,
srebra, čeleza, živiga srebra, kotlovine, svinca in kositarja — vse
in v vsili jezikih večidel po latinsko ali gerško imenujejo; tako da
rud kalium  imenovan, s kislicom zedinjen, navadno lugasto sol,
ki ji pravijo tudi kali ali potašelj; natrium  pa da drugo lu¬
gasto sol, tudi soda ali natron  imenovano; kalcium  s kislicom
združen, da čisto apneno, alumnim  ilovno, in silicium  kremenno
zemljo. Poleg teh je še čez 30 druzih rudov, od kterih pa kme-
tovavec nobene znanosti ne potrebuje; od tukej čislanih pervin pa,
ktere bi mogel svojim vednostim vverstiti, bomo pri priložnosti
kaj več povedali.

§. tl. Kemijsko krojenje ali ločenje.

Vse organske reči obstoje večidel in v nar veči meri iz kis¬
lica, gnjilica, vogelca in vodenca.  Rekli smo popred, da
človeka tebi je zloženo nar manjizlSi pervin; če tedej postavimo,
da vaga 150 funtov, bo kislica, gnjilca, vogelca in vodenca čez
148 funtov v njem, vsih druzih pervin pa ne bo potegnilo dva
funta. Taka je tudi pri vsih druzih živalih in rastljinah; druge
pervine so sicer k njih bitju tudi potrebne, so pa vselej v veliko
manjših primerah v njih pričijoče, kot te štiri tukej imenovane nar
poglavniši. Primera med seboj tih štirih poglavnih in druzih per¬
vin, iz kterih so mnoge reči zložene, je pri vsaki reči nekoliko
drugačna, torej so tudi reči med seboj po svojih lastnostih razlo-
čene, dasiravno večkrat iz enacih pervin obstoje.

To nekoliko razumljivši storiti damo za priliko, de kisloba

*) Klor  (gerško ime) pomeni po slovensko st e ten;  ali M ne smeli po tem takim
pervino „ktor“  po slovensko „zclcnc“  imenovati, kdr je Zelenkaste  barve?

14

zelenega grozdja, ki jo tudi kot zlečik jabelčno kislobo  ime¬
nujejo, se po sozrejanji grojzdja v cuker  spremeni, cuker po vi-
novrenji v vin o c vet,  vinocvet pa po kisanji v j esi bok is lob o;
in vender vse te reči in vsaka mast in olje in smola in morde še
sto in sto druzih reči obstoje le iz kislica, v ogel ca in voden  ca.
Kako močno so pa vse te reči po svojih lastnostih med seboj raz¬
ločni 1 ! To nanese drugačna primera  teh treh pervin , po kteri
so zložene. Tako je zamogla neskončna vsegamogočnost Božja iz
malo enačili pervin, le primero med njimi premenovaje, na tavžente
med seboj in tedej po njih lastnostih razločnih reči vstvariti.

Kako pa neki zamore kemikar to ali uno reč v nje obstojne
dele ali pervine razkrojiti ali ločiti? To ne gre tukaj kmetovav-
com na dolgo in široko razlagati; zadosti je, če se jim reče, da
take dela so večkrat dolgoterpeče in sitne j da potrebujejo veliko
vednosti, iskrenega uma, bistrega očesa, veliko umetnosti in sku-
ševanja, in nedopovedljivo velike marljivosti in skerbi. Učeni so
iz lepe radovednosti in z neprenehljivo stanovitnostjo, naravo pri
nje skrivnih delih oblezovaje, marsikaj zapazili, kar jim pri takem
ločenji na hvalo pride. Za take opravila ima kemikar zlo čiste
steklenaste ali porcelanaste posode, še tanjši vazice, kakor gre za
cekine vagati i. t. d. Od tega, kar hoče v pervine krojiti, vzame
v majhni meri in teži, da ima vse pod očmi, da mu nič ne uide,

in da nič ne zgubi'. v  . .

Večkrat naredi kak zlečik,  to je neko locenje iz debelega;
tako dobi zlečik in ostanik; taki zlečki so loj, maslo, vinocvet,
cuker, vse rastljinske olja, farbc, smole i. t. d. Če deneš tri bo¬
kale jesiha  v skledo na hud mraz zmerzniti, koj boš dva zlečka
imel; voda  se ti iz jesiha vkup zleče v led, tega verzi proč;
j esihokisloba  pa, ki  se ti je izvode izlekla, shrani dobro zama¬
šeno, za kako hudo omedlevco.

Kemikar razkroji mnoge reči v pervine, ali jih stopivši, ali
raztopivši, ali pa sožgavši,  sploh znane rude kakor zlato,
srebro, svinc, koliovino i. t. d. loči jih stopivši; živo srebro pa
odgnavši ga kot žganje. Marsikaj se hitreje raztopi, če se popred
stolče ali zmelje, kakor mnoga sol v vodi; tako stolčejo zlato rudo,
in jo dobro mešajo z živim srebrom, dokler se zlato v temle ne
raztopi; kadar je raztopljeno, veržejo zemljeno gluho rudo, ki na
verli splava, proč, živo srebni pa odženo z ognjeno silo, da jim
v posodi čisto zlato ostane; odgnani pub pa vlovijo in ohladijo,
de iz njega živo srebni zopet nazaj dobe.

Če pa kdo hoče kako reč, jo sožgaje, razkrojiti, mora s po¬
sebno marljivostjo skerbeli, da mu nič ne odleti, da vse in čisto
vjame. Kako rec v pervine Iočivši ne sme kar drobtince ne zapra¬
viti ali zgubiti; od vsake mora tanjki odgovor dati, kam de je
prišla; če tedej pol hita loja, ga sožgaje, razkroji v kislic, vogelc
in vodene, morajo tudi te tri iz loja dobljene pervine vkup  pollota
vagati. Take reči grejo pri njih  grozno na tanjko, — sicer bi ke-
mikarji ne bili. Da so tedej kemikarske dela mnogoverstne, je
potem takem lahko razumeti.

15

§. 12. Kemijsko zvczanje ali zedinjenje.

Vsako bolj kerpko reč neka čudna in nezapopadljiva moč vkup
tisi in derži, da ne razpade v svoje pervine; taka moč veže kruh
ali sir, druga pa veči veže hrastov les, in še veči železo ali apnjenih.
Mnoge rude stopivši, da postanejo kapljivo-tekoče, objužeš, raz¬
vežeš njih drobce, da se lahko premikajo; ohladivši pa take, jih
vnovič zvežeš. Koliko moči' moraš oberniti na 10 funtov težek
apnen kamen, preden ga razvežeš, in v prah premeniš! — in ven-
dcr tak prah ni še v svoje pervine razkrojen; k temu mora priti
čez-nj še kemijska moč.

Kemijska moč razvezuje vse reči,  da razpadajo v svoje
pervine; iz razvezanih p er v in pa zvezuje nove  reči.

Organske telesa veže in vkup derži kemijska moč, pa pod
vladanjem moči življenja;  ko ta vgasne, ji začne kemijska moč
razvezovati, da v pervine razpadajo, iz kterih nove reči zvezuje.
Vse, kar koli narava novega naredi, iz starega, popred že razpa-
denega sklada. Iz ravno tistih pervin, kakor so obstale organske
reči pred 4000 leti, obstoje tudi — potem ko so se pervine veliko
stokrat razvezale in zopet zvezale, razpadle in zopet zedinile —
še dan današnji, in misliti bi se moglo, da ga znabiti ni človeka
na svetu, kteri bi kake drobce ali pervine iz Adamovega telesa —
ktera je pa že skoz tavžente ljudi, žival ali rastljin šla, — v
sebi ne imel. Živel je 930 let; če je 900 let njegovega življenja
slednji dan le po 4 funte se iz njegovega telesa skadilo, in če
mislimo, de vsaka ne vidljiva, iz njega izpuhtena drobtinca je za-
mogla v tavžent manjših'drobtine "razkrojiti se; lahko bi bilo ver¬
jeti, da tudi mi imamo kaj drobtine v svojih telesih, ki so kedaj
obstojni deli njegovega telesa bile. Tako bi bili tedej mi tudi po
kemijskem zapopadku iz Adamovega mesil in kervf.

Da bi se pa dve reči po kemijsko zedinile, mora saj ena,
večkrat pa obedve raztopljene  biti. Raztopljene drobtince ali
pervine se lože premikajo in po novih postavah v nove rede, ali
v nove reči sprejemljejo, zvezujejo in zedinvajo. Mnogoverstne
reči se v ognji stopijo; na tavžente je pa družili, ki se dajo v
vodi, ali v družili kupljivih tekočinah, večkrat tudi v zraku razto¬
piti. Voda, vse druge kapljive tekočine in dišave se v zraku
raztopivajo.

Vse živalske in rastljinskc telesa ne zamorejo clo nič — ne
od zvunej skozi kožo, perje ali korenike, ne od znotraj iz čev,
ali skozi čeva — v svoj živež oberniti, ko bi v raztopljenem
stanu ne bilo. Če bi ti železno kroglico (kuglo) požerl, bi skozi
šla; če bi ti pa v kaki bolezni dali nestopljenega—ampak v kaki
tekočini raztopljenega železa piti, bo šlo iz čev v tvoje telo, bo

Organske reci se sploh vse tiste stvari imenujejo, ktere rastejo in ži¬
vijo. Človek, živali in vse zeliša so torej  organske stvari;  kamnje
in pa rudnine so pa neorganske reči. Akoravno je velik razloček med
življenjem žival in želiš, imajo vender tudi zeliša življenje  v sebi, po
kterem se iz zemlje prikažejo, rastejo, cvetejo, i. t. d,

16

okrepčalo tvojo kri in meso, da novo moč zadobiš. Koliko tavžent
deklic je že ozdravelo po železnih opilkih, ki so na bledici (Bleich-
sucht) bolne bile !

Plošo kositarja (cina) bi lahko 100 let verh plose kotlovine
(kufra) hranil in nič posebnega, razun da boste rijavi postale, se
ne bo primerilo; če ju pa v peči stopiš,  boš iz nju imel bron.
Tako boš imel iz lugaste soh' in iz kremena, ju stopivši,  steklo
ali glažovno; — iz lugaste soh' in loja ali olja, ju v vodi kuhavši,
dokler se ta ne spari, mjilo ali žajio  i. t. d. Drobtince raztop¬
ljene, se lahko premikaje, so v nove rede stopile, drugači zedinile
se. Is objuganih, razvezanih ali raztopljenih drobtine ali pervin,
raste človeka telo in vsaka druga stvar, tako tudi led, ah kamen
v Postojnski  in  v vsih družili enacih votlinah in jamah.

§. 13. Kemijsko žlahtanje.

jsT e  — kar si je zoperno, le kar se žlahta, se bo po kemijsko
sprijelo in zedinilo; med oljem in vodo ali jesihom je sovraštvo,
ni tedej nobenega zedinjenja; med soljo pa, ali cukrom, ali žganjem
in vodo je tako veliko'žlahtanje, de se berž zedinijo. Če veržeš
cekin v živo srebro, in ga čez malo časa vun potegneš, bo ves
bel in sicer tako, da te belobe z obrisanjem nikakor ne odpraviš;
poglej, kako do živiga se je živo srebro zlata poprijelo, kako se
ž njim žlahta! -- Če bi pa cekin delj časa v živem srebru pustil,
bi ves zginil, to je, v živem srebru se raztopil, in ž njim v nar
manjših drobcah se zedinil. Plošica kositarja (cina) bo na stop¬
ljenem pa težejem svincu plavala; če se pa tudi stopi, bo ložeji
kositar, svinec, ki je težeji, prešinil, in sam od sebe ž njim tako
pomešal in zedinil se, da ne bo več drobtince v ti raztopljini, naj
bo že gorka ali merzla, de bi ne obstala iz kositarja in svinca.
Kdo je neki ložeji kositar skozi težeji svinec doli potegnil, in ga
ž njim tako popolnama pomešal in zedinil? — veliko žlahtanje ali
kemijska moc je storila. Tako bo pest v škaf vode veržene' soli,
po vsi vodi na enako  mero se razdelila; tii jo kemijska moč —
žlahtanje — na vse kraje v enaki meri vleče.

Kar je koli reči iz več pervin zloženih, so se vse le po žlah-
tanji zvezale in zedinile. Če bi pa kaka reč z eno pervino zdru¬
žena bila, in do druge  reči ali pervine prišla, s ktero se bolj
žlahta, bo pervo popustila, se druge poprijela,  in se ž
njo zedinila. To kličejo kemikarji: z volj eno žlahtanje  (Wahl-
vervvandschaft). Kreda ali apnjenik obstoji iz apna in iz neke
vogelnokislobe; če deneš malo stolčene krede ali apnjenika v žlico,
in*vliješ va-njo nekoliko jesiha, bo jelo to berž se peniti in gomiz-
ljati; kaj je to? — apno se bolj žlahta z jesihokislobo kot z vogel-
nokislobo; sprime se s pervo in popusti drugo, de proč beži v
podobi zraka kot pri vinovrenji. V čreslu (Giirberlohe) je veliko
grenkozagoltnosti; če ga deneš v vodo, bo zagoltnost, se bolj z
vodo žlahtaje, čreslo popustila, se zvodo  sprijela, in v nji razto¬
pila. Deni'pa zdaj v tako vodo, od vse mezdre očišeno kravjo
kožo in zagoltnost bo zopet vodo popustila, poveči žlahti se kože

poprijela, va-nj.o šla, in jo vkup stisnila ali vstrojila. Tudi po takem
zvoljenim žlahtanji  se velike premembe z mnogimi rečmi na
svetu godijo.

Vse razpadenja in zedinjenja pozemeljskih reči se narejajo po
zvoljenim žlahtanji. Kemikarjein je veliko na tem ležeče zvediti,
k ter e reči ali pervine se sovražijo,  in ktere se žlahtajo;  po
tacih vednostih zamorejo marsikaj ložeje ločiti, in mnoge pervine
ali reči zedinovaje, čisto nove reči' narejati, kterih še na svetu
ni bilo. Že  veliko sto let umejo vogelcz železom  zediniti v
jeklo;  ko bi pa kdo vogelc ali demant z zlatom zedinil, bi til
novo reč, ki se še na svetu za-njo ne ve, dobil. Po tacih jim
zdaj odpertih potih, bodo kemikarji sčasama še na tavžente novih
reči — ali pervine zedinovaje ali jih loče — naredili, od kterih se
nam zdaj se nič ne sanja, in cIo nobenega zapopadka nimamo.

Mnogoverstne reči sedajo v kakoršni meri si koli bodi
po kemijsko zediniti, kakor vinocvet z vodo, zlato s srebrom in
kotlovino, svinec s kositarjom, ali svinec s srebrom i. t. d. Druge
reči so pa take, da, če se kake reči ali pervine nasitijo, se ne
dajo dalje več z njo zediniti. Če se je voda soli nažerla in nasi¬
tila, se ne bo kar zernica soh' več v nji raztopila, marveč nerazto¬
pljena bo na dnu poso'de ostala. Tacemuzedinjenju pravijo: kemijsko
naši  l v enj e. Vse navadne reči' so se večidel po takem nasitenji zedinile.

Če se dve reči' ena druge nasitite, zgubite svoje p o-
p r e jš n e lastnosti,  in v n o vi  reči nove  lastnosti dobite. Steklo
(glažovna) je v svojih lastnostih vse drugačno, kot kremen in
lugasta sol, iz kterih zedinjenih steklo obstoji. Mjiio, ki seje  iz
loj® in lugaste soli sprijelo, je v svojih lastnostih vse drugačno
od loja in lugaste soli. Kotlovina je vlačna, še bolj pa kositar;
ko sta se pa po kemijsko v bron zedinila, je bron kerhik kot
steklo, da lep glas od sebe, in nima več lastnosti ne od kotlovine,
ne od kositarja.

§. 14. Raj je gaz?

Vsakdanjim in neučenim ljudem od kake nevidljive reči čist
zapopadek dati, ni ravno lahko. Taka ncvidljiva reč je zrak, v
kterem živimo; pa kakor riba vode ne vidi, v kteri živi, in bi
za-nje tudi prav ne bilo, ko bi jo vidila, ker bi potem živeža
več viditi ne mogla, in od lakote poginila; tako tudi mi zraka ne
vidimo, in ko bi ga vidili, bi nam druge reči zakrival, da bi jih
viditi ne zamogli. Zrak je veliko tanši od vode, ima pa vender
svojo težo; kolikor teži čeber vode, ravno toliko teži 800  čebrov
zraka. Ako bi zrak ne bil kaka reč, in teže ne imel, bi stermo
stoječiga človeka ne vergel, drevja ne izrul in ne polomil, voza
obloženega z 150 centi blaga ne zverriil, in barke, vpiraje se v
nje jadra, iz Tersta v Egipt ali v Ameriko ne gonil. Kakor plava
riba, se opiraje s plavutami na vodo, ravno tako opira se tič naprej
lete s perutami na zrak. Kadar so učeni z balonom visoko kviško
vzdignili se in goloba spustili, je ta — že dobro vedoč, da v tako
tankem zraku bi se nemogel s perutami opirati in leteti — s kreni-

2

18

peljčiki živo se proprijemal, in kadar so ga po sili vun vergli, je
doli padel ko kamen. Kjer ni zraka, ali kjer je pretenak, ptič ne
more leteti. Naglo serkaje zrak skozi vosko z znabeljnama štor-
jeno luknjico, boš občutlej imel, kakor da bi vodo serkal. i5rak
'je tedej očitno neka reč, ktera, ako je ravno ne vidimo, svojo
težo ima, sicer bi tacih komedij ne vganjal. _

Zrak, vkterem živimo, obstoji iz treh, med seboj popolnama
razločenih zrakov, kteri pa niso v enega zedinjeni, kakor, posta¬
vimo: moka, sol in voda v kruhu, ampak le mešani, kakor če
bi maslic prosa, četertinko pšenice in mernik ječmena med seboj

dobro pomešal. .....

Kaj je pa neki en ali drugi teh treh, ali sploh govoriti, vsak
zrak? —  Če se neka pervina z razvezano, tedaj z zdramljeno in
občutljivo gorkoto (§. 5.) tako zveže, da gorkota zaspi, in da
taka pervina z gorkoto tako zedinjena potrebuje na tavžente več
prostora kot popred—je to zrak. Nalij sddic s srovim pa dobrim
moštom, in postavi ga kam na gorko; kakor hitro začne vreti,
boš zamogel s posebno umetnostjo in dobro pripravo 400, ali 800,
znabiti še 1600 volovskih mehurjev s sapo na njegovi vehi napol¬
niti, in jo, če mehurje zavežeš, za več let shraniti. Mošta je bilo
pred vrenjem 3 čebre, pobivši ga, kar ga je sodic popil, kar se
ga je pri vročini skadilo, ali s penami razlilo, ga bo javalne zdaj
bokal manj, in vender, če derže mehurji po dva bokala, imaš poleg
vina še 20,  40 ali 80 čebrov zraka, kterega pervine so poprnl
v moštu zlo malo prostora potrebovale, zdaj pa v zrak spremenjene
in zedinjene, ga veliko tavžent več potrebujejo.

Kadar se kaka pervina z gorkoto zvezavši in zedinši v zrak
spremeni, pravijo temu učeni vsili narodov in v vsih jezikih: gaz.
Vsak g&z je tedaj — ko ga nič vkup ne tlači — neka brez mere
in kraja raztanljiva in razpenljiva tekočina. Učeni razločijo dvojne
tekočine: kaplji ve, ki se dajo po kapljicah ali kančikih točiti,
kakor voda, vino, živo srebro i. t. d. — in raz peni ji ve ali raz¬
tegljive, kakor vsi gazi in puhi. Med piihom in gazom je pa
ta razloček, da vsak piih , ohladi  vši  se, se spremeni ta hip v to,
iz česar se je naredil; iz vodenega puha dobiš vodo; iz vinskega
žganje; iz živosrebernega živo srebro. Gaz po ostane stano¬
vitno  razpenljiva ali raztegljiva tekočina, in to zmirej naprej,
dokler ga kaka kemijska moč, in sicer po zvoljenim žlahtanji v
pervino in gorkoto ne razkroji.

Naravoslovci menijo, de vse pozemeljskestvari, ko bi jih nič
ne tišalo, ne vezalo in vkup ne deržalo, bi se zamogle v gaze
spremeniti; mislijo, da neizmerljivo nebo je z gazi, čeravno z
nezapopadljivo tankimi napolnjeno; da gazi so narpred stvarjeni
bili, in, kakor se iz oblaka vodeni kanci ali točje zerna zedinovaja
odločvajo, tako so se tudi zvezde iz neizmerljivih g&zov neba
— pa ne preveč na naglim. — odločile, ali se znabit? še zmirej
odločvajo. Slavni pevec gosp. J. Koseski  so v novo leto vošivni
pesmi s krepkim glasom zapeli:

Zakon natore je tak, da iz malega rase veliko.

19

Nič posvetnega pa ne postane veliko, če se druge pervine,
drobtince ali reči z njim ne sprijemljejo. —

Pervine, ktere se navadno in v nar večih merah z gorkoto
zedinovaje, v gaze spremenujejo, so: kislic, gnjilc, in vodene.

§. 15. Kisiogaz, gnjilogaz in vodenog&z.

Kislic je obstojni del skorej vsih pozemeljskih stvari (§. 10.);
če se od kake reči odloči in z zdramljeno gorkoto stanovitno zveže,
da v njem spijoča postane, je to kisiogaz (Sauerstoffgas). Kemi-
karji si ga umejo za svoje veselje in skušnje na več viž narediti,
vloviti in shraniti; tii imajo tedaj čist kislic, pa z gorkoto zveza¬
nega in pod nevidljivo podobo gaza.

Tak kisiogaz puliti iz vsih rastljin ob času njih rastljivosti,
je v navadnem zraku pričijoč, potreben k življenju vsaki živali;
zakaj kjer bi ga ne bilo, bi več ne dihala, bi se zadušila, pa
tudi luč bi ugasnila in ogenj pomeri; torej so ga v poprejšnosti
imenovali zrak življenja. Sam čist kisiogaz bi pa za človeka
življenje premočan bil; v takem bi njegov maline prenaglo stekel.

V čistem kislogazu začne tlijoča terska, ali tudi tlijoča goba
z velikim zubljom ali plamenom goreti, še clo jekleno pero, ko se
na konci z gobico zažge, bi v takem gazu s tako močno svitlobo, *
na vse kraje nebrojne iskrice stopljenega jekla raztrosaje, gorelo,
da bi skorej mogoče ne bilo, tega gledati. Kisiogaz ni težji od
navadnega zraka, v kterem živimo.

Kakor kislic, se zamore tudi gnjilic, z gorkoto zvezavši ali
zedinši se, v gaz, to je v gnjilogaz (Stickstoffgas) spremeniti,
kakor se pri vsakem gnjijenji godi. Če popolniš iz soda 20 čebrov
vina, se ti napolni to pričo z 20 čebri zraka; če bi pa pustil v
sodu 4 bokale vina za njega živež, in bi ga dobro zalopnil, bo v
malo dneh ves kisiogaz, kar ga je v tem zraku, z vinom se družil,
da bo na drenj potegnilo, ali se skisalo; — kar je pa še potem
zraka v sodu, td je gnjilogaz. Tacega je na mero in vago nar
več v navadnem zraku. Učeni si ga na mnoge viže za skušnje
naredijo. V tacem gazu vsaka živa stvar hitro umerje, in oginj
naglo vgasne.

Vodene zedinši se z gorkoto, da pa vodenogaz  (Wasser-
stoffgas). Kakor ne zamorejo še kemikarji čistega kislica, tako
tudi ne čistega gnjilca, ne vodenca, ki sta zložni perv/ni vsih
organskih reči, drugači kot pod podobo nevidljivega  gaza poka¬
zati. Vodenogaz si kemikarji nar raji vodo na mnoge viže kroječi
naredijo; narava ga v mnogih okolistavah nareja; tako če poleti
s palico v blato gorke luže podrezaš, boš vidil veliko mehurčkov
zraka skozi vodo kviško iti, to je vodenogaz;  s posebno pri¬
pravo in umetnostjo bi si ga lahko v luži več vlovil in shranil.
l J ri vsakem gnjijenji, pa tudi pri druzih priložnostih se vodene —
spremenivši se v vodenogaz — odločva. Kakor v gnjilogazu bi tudi
v vodenogazu vsaka živa stvar hitro zadušila se, in oginj bi uga¬
snil; ne da. se ne v njem dihati. Vodenogaz se še od vsih gazev
razloči po teh dveh lastnostih: da je

20

1) od navadnega zraka l4kral ložeji, zatorej kjer se ga koli
kaj naredi, bcrž k viško gre. Na to lastnost še opira umetnost z
njega pomočjo kviško in visoko v nebo vzdigniti se. Ce napihneš
mehur z zrakom, ga dobro zavežeš, na dno kakega z vodo napol¬
njenega čebra potlačiš, in spustiš, bo hitro, ker je ložeji od vode,
na verh ferknil; ferkni! bo še na verh, ko bi tudi pol funta svinca
na-nj obesil. Tako si napravijo serčni -učeni tudi mehur ali balon
iz več tavžent vatlov prav tankega, pa polimanega zidanja, ga
privežejo h tlam, in napihnejo z lahkim vodenogazom; obesijo
na-nj z vervmi čolnič, da va-nj stopijo in marsikaj še seboj vza¬
mejo; na to pa odvežejo balon od tal, da jih berž kviško vzdigne,
in sicer tako visoko, dokler ima balon z vunanjim zrakom — ki
je zmirej kolikor višji toliko tanši in ložeji — enako težo; potem
'jih pa veter, kakor ga ravno najdejo, naprej žene, dokler s po¬
sebno umetnostjo, po malem namreč vodenogaza iz balona spušaje,
da težji postaja, zopet doli na zemljo ne pridejo. Če bi pa hotli
nekoliko više vzdigniti se, veržejo kaj vun iz čolniča;

2)  dasiravno v vodenogazu nobena reč ne gori,  marveč vsaka
goreča vgasne, vender je ni nobene bolj vnemljive reči, in nobena
z bolj vročim zgubljeni ne gori, kakor vodenogaz, če se s kislo—
gazom pomeša in zažge. Po mestih so jeli fabrike napravljati, kjer
v zapertih kotlih premog ali dreva žgijoči vogelnovodeni gaz nare-
jajo, ga, od vogelnokisline očistivši, po podzemeljskih ceveh ali rorih
kot vodo po mestu na terge in v hiše napeljujejo, in na pipice
prodajajo. Sir ji pipice ko človek potrebuje, in delj časa ko ima
pravico jo odperto deržati, več od nje plačuje. Je ni v sedajnosti
znane bolji svečave od lete, mesta in hiše po noči razsvetlovati,
ki jo gazno svečavo  (Gasbeleuchtungj imenujejo.

Kudokopom večkrat vodenogaz hudo zabavlja; ko se jim ga
kaj v jame spravi, in ko pridejo s svetilom do njega, se zažve
z velikem vpočenjem, ljudi osmodi, doli verže, da se večkrat tudi
zavolj pomanjkanja kislogaza — ki se z vnetim vodenogazom v
vodo spremeni — zadušijo; po 5 do 50 Hudi je že večkrat v
rudnih jamah, ko jim je vodenogaz  notri zašel, po taki nesreči
konec vzelo. V  premogovih jamah se je posebno tacih nesreč bati;
zakaj premog, je iz nekdanjega lesa, sploh iz organskih reči, ki
obstoje med drugim tudi iz vodenca, kteri zamore v tacih jamah
v gaz spremeniti se.

§. 16 . Vogelnokisli gaz.

Vogelc je poglavniši obstojni del voglja; najde se še cIo
premog, da itn#. v centu po 84 funtov vogelca. Sam čist vogelc
se nikakor v gaz ne spremeni, zedinjen pa s kislicom in gorkoto
da vogelnokislj gaz. Dernant je popolnama čist vogelc; če se pa
nekaj granov ’ demanta v primerjenih granih čistiga kislogaza so-
žge, dernant čisto zgine brez Cio nobenega ostanjka, in kislogaz
postane vogelnokisli gaz, in ima ravno toliko teže, kakor sta je
imela popred dernant in kislogaz.

Vogelnokisli gaz je llkrat težji od navadnega zraka, se da

tedaj pri veliki tihoti vremena zlo zlahkama iz posode v posodo,
dasiravno ni nič viditi, prelivati; tako smo ga že po trikrat prelili,
in vselej nam je luč vgasnil; zakaj tudi v tem gazu nič ne gon,
in vsaka žival se v njem berž zaduši.

Kadar kaka reč gnjije,  ali žival, les ali posebno voglje
gori,  se kislogaz z vogelcom zedinovaje v vogelnokisli gaz spre-
menuje; tacega pahajo iz sebe dihaje vse živali, ktere po pljučah
dihajo; tak gaz vzdiguje testo, kadar shaja in naraša; v veliki meri
se odločva iz vsacega mošta, kadar vre; torej je močno nevarno v
vinohrame iti, v kterih veliko mošta ali ola pri zlo tihem vremeni
in pri zapertih vratih in oknih vre; nevarno je v majhnih stanicali
spati, če so tikama zaperte, če je več ljudi notri, in če še clo,
greti se, voglja notri prineso, to malo kislogaza, kar ga je v Sta¬
niči, povžijejo nekoliko ljudje dihaje, nekoliko pa ga povžije voglje,
spremenovaje se v vogelnokisli gaz: tako ne ostane v stanici dru-
zega kot gnjilogaz in vogelnokisli gaz; obadva sta pa taka, da
vsako živo stvar zadušita.  Velikrat se je v bolj merzlih deželah
primerilo, da je po več siromaških ljudi v majhnih, dobro zapertih
stanicah pri žerjavci zaspalo, pa tako, da niso več vstali, vse so
našli drugi dan zadušene. Tudi v mnoge podzemeljske jame ali
Štirne prileze kadaj iz nižjih globočin vogelnokisli gaz, da je zlo
nevarno va-nje iti; kjer koli neče luč goreti, je treba hi¬
tro bežati.  Iz studencov kislih vod izvira v 24 urah na tavžente
čebrov vogelnokislega gaza, ravno tako zvira tudi iz mnogih dru¬
žili zemeljskih pok ali lukinj  veliko tacega gaza.

Kislic je večkrat zedinjen z vogelcom, pa ne pod podobo gaza,
ampak kakor obstojni del mnogoverstnih reči; tacemu zedinjenju
pravijo: vogelnokislina.  Ker je pa kemikarji ne morejo dru-
gači pokazati, kakor v podobi gaza, pravijo tedaj tudi vogelno-
kislemu gazu: vogelnokislina.  V apnjeniku enega centa je 40
do 50 funtov apna, nekaj malo funtov vode in okoli 45 funtov
vogelnokisline; pri hudi vročini razbeljene peči se vogelnokislina,
bolj žlahtaje se s tako veliko gorkoto, z njo zveže, in apno po-
pustivši beži v podobi gaza. Učeni so prepričani, da & čevlje
dolg, širok in globok apnjenik bi dal 16000 štirjaško globokih
čevljev (Kubikfuss) ali prav dobrih škafov vogelnokislega gaza.
Ker so vse naše in mnoge druge bele gore apnjenik, koliko je
neki vogelnokisline v njih? —

Kadar si hočejo kemikarji tak gaz napraviti, vlijejo nemalo
kake hude kisline na stolčen apnjenik ali kredo; apno, se bolj
žlahtaje s tako kislino, se z njo zedinji, in popusti vogelnoki-
slino, ki proč gre kot gaz, da jo v mehurje ali druge posode
vlove!

Vogelnokislina je v mnogih tekočinah v nekem raztopljenem
stanu; v kisli vodi jo je na mero prav veliko, torej je taka voda
kisljata; vse vode, ki iz apnjenih gor zvirajo, imajo v sebi ne¬
koliko vogelnokisline, ki seje  iz apnjenega kaninja ali zemlje v
njih raztopila, torej so take vode bolj kerhke za piti. Vsa pro-
seničnost ali gomizljanje vin je vogelna kislina, Mnoge vina ali

22

ola nalaš tako narede, de jim veliko vogelnokisline, ki se je pri
vinovrenji naredila, prihranijo. Tako pijačno goinizljanje, ki mu
tudi musiranje ali šampaniranje pravijo, jemarsikteremu zlo všečno.

Če se prav malo vogelnokisline, pomešane z drugim dobrim
zrakom, diha je v pljuča potegne, to nič ne da; tudi je kaj v vinu,
vodi ali olu popiti nič ne škodje, marveč je mnogoteremu zdram-
Ijiva in ušečna; ko bi pa človek va-njo zašel in berž iz nje ne
bežal, bi se v nji kar hitro zadušil.

Nekaj nar imenitniših kemijskih znajdb ne gre tukaj zamol¬
čati; pred dvema ali tremi leti so kemikarji vogelnokisli gaz stra¬
šno prešavši v neko na oči snegu  podobno in tako merzlo reč
spremenili,' da, če se je en lot take vogelnokisline na dva funta
živiga srebra djalo, je srebro to pričo zmerznilo: tako lakomno
in naglo je namreč taka vogelnokislina vso gorkoto okoli sebe po-
serkala, se z njo vnovič v gaz spremeniti. Tako čez navadno
močne preše ali torklje so za te, ki se z njimi pečajo, zlo ne¬
varne, da bi jih, ki razpočivši se, ne pobili, kar se je bilo pred-
lanjsko leto v Parizu primerilo.

§. 17. Mnogoverstni drugi gazi.

Klor,  obstojni del kuhinskc soli, in množili drugih reči, se
tudi ne da v čistem stanu drugači pokazati, kot v podobi belka-
storumenkljastega in skozividljivega gaza, v kterem, dasiravno
mnoge reči kot v kislogazu gore, vender tihati ni mogoče. Tak
gaz pokonča berž vse rastljinske farbe, torej se da platno in
papir  z njim prav na hitrama vbeliti,  če se pa tako bdenje s
posebno skerbjo ne ravna, razje klorogaz tudi platno in papir,
da sta malo časa terpeča. Zavolj razjedljivosti tega gaza je tako
hitro vbelenje pri skerbnih nemških gospodinjah ob vso vero pri¬
šlo. — V stanicah, kjer ljudje na kužnih boleznih  leže, razje
in pokonča klorogaz, ko se ga kaj naredi, vse iz bolnika spuh-
tene in v zraku stanice plavajoče kužne drobtince, po kterih bi
zamogli zdravi bolezin nalesti. Prav bi bilo v tacih okolišinah
si ga kaj v lekarii kupiti, in z njim po zaprošenem uku*) rav¬
nati, zakaj, ko bi se ga preveč naredilo, bi prav ne bilo, bi ne
dal dihati.

Najdejo se okoli po svetu mnoge močno žeplene dežele, v
kterih žepleno rudo kopajo, in iz nje v razbeljenih pečeh žeplo
cedijo; žeplo je tudi večkrat zedinjeno z mnogimi rudi, je ob¬
stojni del, pa v majhni primeri, vsili žival in rastljin, samo se v
gaz ne spremeni. S kislicom zedinjeno da žeplenokisligaz,

*-» Kuni v ta namen v lekarii (apoteki) kake 2 lota klorovega apna  (Klorkalk)
in ga deni v primerno persteno skledico, postavi jo v stanico, po malem vode
na-nj vlivaj in ga večkrat s teršico pomešaj, de bo gAz iz  njega po slanici
p ulit il. _ Enak pomoček se zamere tud. takdle naprav,H: Vnemi v enako skle¬
dico 4 dele (postavim 1 lot) v štupo stolčene domače sol,  m vi,j na-njo
polagoma 5 delov (postavim 5 kvintclcov) močnega hudičevega  olja Tud,
to zmes večkrat pomešaj, in očistil boš spridem zrak svojega stamsa, v kterem
je kak človek na kužni bolezni umeri,

kteri pa ni obstoječ, zakaj berž vode iz zraka na se potegne, in
se povodi: tacemu pravijo: žeplokislina ali hudičevo olje;
to je neka na oči  vodi podobna, močno razjedljiva in strupena reč.

Žeplo se zedini z vodencom v bolj stanovitni, in tako ime¬
novani žeplovodenigaz.  Tak gaz se naredi tudi v želodcu
in čevah, in gre kot veter iz človeka in mnoge živali; ker je lo-
hak,  pride precej do nosa. Kar nam koli pri kakem gnjijenji smerdi,
je tudi žeplovodenigaz, ki se pri gnjijenji odločva. Tako tudi v
že pl eni h toplicah  raztopljeni gaz iz njih puhti, in deleč okoli
smerdi. Pri tacih toplicah se tudi ta gaz, kadar na dan pride,
razkrojuje, vodene zedinovaje se s kislogazom zraka, postaja vo¬
da, žeplo pa pada na dno, in nareja žepleno blato, v kterem se
marsikteri kopljejo, od svojih bolezin ozdraviti se,

Fosfor  je močno vnemljiva reč; če ga s terščico ali nožičem
podergneš ali pogladiš, ti to pričo zagori; če v lami kaj z njim
na zid zapišeš, se ti bo svetilo, da boš lahko bral. S kislicom
zedinjen da fosforokislino,  z vodencom pa fosfor  o vod  eni
gaz. Ta gaz je nar vnemljivši od vsih znanih reči na svetu. Ko
bi fosforovodeni gaz v mehurčikih skozi vodo spušal, bo slednji
mehurčik, kadar na verli vode v zrak pride, sam od sebe razpo-
čijoč se vnel, in kot belkast dim se vzdignil.

Vse znane kosti  so nasitene z fosforokislino; kjer tedaj ve¬
liko zakopanih ljudi ali živine trohni, ali v kakem močirji mnoge
reči gnjijejo, se nareja in odločva fosforovodeni gaz;  ker je
lahek, gre kviško , in v zraku sam od sebe zagori. To so tiste
ponočne lučice  — čez dan se ne vidijo zavolj sončne svitlobe
— ktere so že marsikterega popotnika zapeljale, da ni ljudi ali
hiš našel, kjer jih je po tacih lučicah iskal, in zavoljo kterih so
I j ude v nekdajnosti veliko praznih ver imeli. Tudi morje, kjer je
bolj plitvo, in kjer več reči v njem sognjije, je močno fosfarasto;
če se ponoči z veslom ob-nj vdari, se močno zasvetil.

Vogelc se zedini z vodencom v vo gel no v o d en i gaz; tak
rad gon', in nareja se v vodi, če kaj v nji gnjije. V velikih mo-
čirjih se ga poletu preveč nareja, da so okolni kraji zlo nezdravi,
kakor pri Mantovi.  Ob potopih je na tavžente gojzdov in pa-
ludov ali bičja z zemljo globoko zakritih bilo, ki so se v pre¬
mog spremenili. Iz tacega voglja se odločva v globočinah vo-
gelnovodenl gaz, in pride po luknjah na dan; ko bi ga pri taki
luknji zažgal, bi zmirej naprej gorel, dokler bi ga ne zmanjkalo.
Najdejo se v globočinah zemlje tudi cele, po več milj dolge in
široke in po več sto čevljev globoke lege kamnate soli;  iz take
soli zamore v posebnih okolišinah veliko čistega vodenogaza od-
ločvati se in ko bi ga, kjer na dan zvira, zažgal, bi nepreneh-
ljivo gorel.

V nekem kraji na Madjarskem vejo pastirji za take tla, da,
čc s palico va-nje dregnejo, tak zvirik vodeno- ah vogclnovode-
nega gaza odprti, ga zažgo, in turšično klasje ali koru n pri njem
speko; v družili krajih si pri tacih gazili kaj skuhajo. Veliko je
tacih gaznih zvirkov okoli po svetu, iz kterih do šest čevljev

24

visok zubelj stanovitno gori. V jutrovih Indijah so že pred veliko
sto let okoli tacih zvirkov svojini malikom bogate in lepe tempeljne
sozidali, v kterih jim brez de.rv in olja — večin oginj darujejo —
v sleparenje nevednega in neumnega ljudstva.-

§. 18. Podnebni zrak in zrakomer.

Nar poglavniši zložna dela podnebnega zraka sta d va gaza;
v 100 funtih zraka je namreč 79 funtov gnjilogaza  in 21 fun¬
tov k i s 1 o g a z a, tudi je nekaj malo vogelnokislogaza v njem, nam¬
reč v 1000 funtih blizo enega funta. Ta primera teh treh zlož¬
nih delov navadnega zraka je po vsili  deželah celega sveta,
na vsili nar večih visočinah,  kakor tudi v nar nižjih znanih
globočinah  enaka, je tedaj stanovitna in življenju pričijočega
stvarjenja popolnama primerjena.

Kakor je vsak gaz neka razpcnljiva in raztegljiva tekočina:
tako tudi podnebni zrak,  ker iz gazov obstoji; je ni tedaj razice
ali pokice, in ne luknjice tako majhne; de bi je zrak, ko do nje pride,
ne napolnil, in to ne le nazdol ali nastran,^ kakor voda, ampak
ker je brez mere razpenljiv, tudi nazgor; še clo v vodo se za¬
rine, (ta ga je v nji na prostor osmi ali deseti del. Da se pa tudi
bolj od vsake druge reči stisniti; če mehur z zrakom napihneš in
dobro zavežeš, ga boš lahko močno stisnil; kakor hitro pa odjen-
ješ, se precej raztegne. Imeli so puše z votlim kopitom, da so
va-nj po sili veliko zraka spravili, in potem z njim po večkrat
vstrelili; ker bi se pa lahko s tako pušo človek ubil, brez strela
slišati, so jih ojstro prepovedali.

Kakor se voda v globokih morjih sama sebe tlači, da bi, po¬
stavimo, v globokosti 5000 čevljev kamen, nekoliko niže tudi svinc,
srebro in zlato plavali in ne na dno padli; tako se tlači tudi zrak,
de je na tleh zemlje  nar gostejši in težji, po meri pa, kakor
bi se više šlo, je zmirej tanši in ložeji tako, da na gorah, ki so
navpik i4 ali še več tavžent čevljev visoke, je zavolj pretankega
zraka zlo teško dihati; in če človek više gre, se za vsakih 10
ali 15 korakov tako zasopi, da mora odpočiti se.

Kako visoko seže pod nebni zrak?  Tega mende nihče ne
ve; pred več leti so učeni sodili, da mora 8 do 10 milj visoko
seči; kasneje so drugi iz mnogih perkazikov njegovo visokost na
27  milj cenili, nar berže je nima nobene meje, velikoveč razpe-
njuje se in razširjuje zmirej naprej čeravno v nerazumljivi tankosti.

Zrak ne tlači le sam sebe, ampak vse druge reči na svetu;
ko bi vode ne tlačil, bi pri veliko manji gorkoti zavrela, kakor
se vidi na visokih gorah. Svoje drage bravce upamo ob kratkem
od teže  in tlačenja zraka prepričati. Nalij sod z vinom do verha,
in ga dobro zaveši; ko zdaj čepi k vun potegneš, nič ne bo iz
soda teklo, zakaj ne? — zrak vpiraje se v vino, mu brani vun
teči, premaguje tedaj še clo vina težo; odpri pa sod na vehi, in
precej bo jelo teči zato, ker vino, zdaj per vehi in čepinci od
zraka v enaki meri  tlačeno, po svoji lastni teži niže pada ali
teče. Iz večega soda pa z živim srebrom nalitega in zavešenega

/

26

bi srebro pri čepinci viin teklo, ker bi teža srebra težo in tla¬
čenje zraka premagovala. Če piješ vodo iz studenčika po pišalki,
misliš de ti vodo vlečeš; to ni res, ti le zrak potegneš, ki
je v pišalki bil in vodo tlačil; ali zdaj, ko ga več v pišalki ni,
tlači zrak okoli nje vodo, in jo sili va-njo, ki je prazna, itk; deni
pa usta proč, da zrak zopet od zgorej v pišaiko pride, to pričo
bo vodo v nji doli potlačil.

Kako težak je pa zrak?  Daj si narediti kositarjevo pa
prav vozko in 32  čevljev dolgo pišaiko; po taki boš lahko, zrak
iz nje potegnivši, vodo iz pet sežnjev globoke Štirne pil; čez 32
čevljev ti jo pa zunanji zrak, na-njo tlače, ne vzdigne zato,
ker v cevi voda 32  čevljev visoka, in zvunanji zrak do nebes
sta v enaki teži, tedaj vaga stoji. — Z enako umetnostjo kakor ti,
pijoč vodo iz studenca s pišaiko, ali brez nje z ustmi, jo vleče
in žre tudi vsaka tromba, pa čez 32  čevljev je ne more vzdigniti.

Tako težo zraka bolj na tanjko spoznati, imajo učeni z ra¬
kom er (dlarometerj. To je neka steklenasta, blizo 3 čevlje
dolga cev, na enem koncu zalita, na drugim pa nekoliko zakro-
žena in odperta; va-njo nalijejo živega srebra, pa tako, da ni v
nji clo nič zraka; potem jo po konci vzdignejo, da je odperti ko¬
nec spodej; od zgorej pri zalitim koncu bo srebro nekolikaj vpadlo
in pri visokosti 27  do Ži8 palcov ostalo. Kadar se ta reč vstavi,
ne bo nikoli več spodej pri odperti luknji srebro vun teklo; v eni
cevi ali na eni strani živo srebro, in v drugi odperti pa zrak do
nebes sta enake teže; če vaga tedaj srebro v cevi dva funta, bo
tudi zrak v enako široki cevi 2  funta vagal. Ko bi zaliti končik
cevi odbil, bi zrak berž va-njo planil, in srebro doli potlačil, da
bi spodej vun steklo.

Zrakomer kaže tedaj sploh težo zraka,  in sicer še posebej,
ali je od dneva do dneva ali od ure do ure nekoliko težji ali
ložeji, nekoliko bolj ali manj vlažen; vreme se pa ne da po
njem za naprej gotovo spoznati,  zakaj vreme je in tudi zrak
večkrat po devet misel na dan.

S tacim zrakomerom spričujejo učeni, da na telo odrašenega
človeka tlači po 30 centov zraka; za td pa nič ne vemo, ker
zrak in mokrota našega telesa tacemu tlačenju zoper tlačita; voda
je veliko težji od zraka, in vender, če greš na dno brezna, bo
še veliko več centov vode na-te tlačilo, ker pa nič občutil ne boš
zato, ker tvoje telo zopertlači in ima blizo enako težo kot voda.
Z dobrim zrakomerom zamoreje tudi učeni visokost gora  najti
ali zmeriti, zakaj ker je morje okoli in okoli zemljene krogle
enako daleč od sred sveta, je tudi zrak povsod pri morji pri
enacem tihem in gorkem vremenu enako težak; na mero pa, kakor
se od morja više gre, je zrak zmirej tanjši in ložeji, zinirej manj
na srebro tlači, tako da na prav visokih gorah srebro v zrako-
meri clo močno vpade. Po takem vpadanji spoznajo visokost mno¬
gih gora, ko s tako mero na-nj gredo', brez de bi se veliko
per tem pomotili.

26

§. 19. Podnebni zrak na dalje popisan.

Podnebni zrak, obstoječ iz kislogaza, gnjilogaza in vogelno-
kislogaza, ni nikoli in nikjer prav popolnama čist, ampak več ali
manj so veči del nevidljivo v njem zlo mnogoverstne reči razto-
PU ene; po primeri pa, kakor se' v njem više pride, čistejši je; na
gorah je veliko prijetniši in tečniši, ko v mnogi!) dolinah, ali clo
v mestih.

Vodenogaz, ali sam ali zedinjen z žeplom ali vogelcom, se
vzdiguje po svoji lahkoti visoko, in se gori z drugim zrakom po¬
meša; če se pa zedini z gnjilicom v amonij  a k — neko lugasto
sol — beži tudi kot gaz kviško. Vse, kar koli spuhti iz živih in
mertvih ljudi, žival in rastljin čez dan in ponoči, kar ni samo
voda; vse močno različne dišave; vse kar pri gnjijenji, trohnjenji
in gorenji se odločva; ali ne plava vse to — raztopivši se — v zra¬
ku? — Ko bi Terst, ko bi Dunaj pogoril, koliko sto tavžent ali
milijonov centov lesa in druzega blaga bi se pri tem v gaze ali puhe
spremenilo in v zraku raztopilo? Blizo 300 gorečih gora šte¬
jejo na svetu, — koliko gazov in pubov spahajo te le iz sebe od
dneva do dneva? koliko jih pride tacih iz podzemeljskih globočin
in jam po navadnih odduških? Kaj bomo pa še le od vode rekli?
Nar berže jo je več v podnebnem zraku kot na zemlji. Na nar
lepši in prijetniši dan velikega travna se ti prikaže ob enajstih nad
glavo nek oblačič; zmirej se širi in veči postaja, veterca ga ni
od nobene strani; ob treh popoldne je oblak že deleč okoli nebo
zagernil, zdaj se zabliska in zagromi, in kmalo začno kanci na-
letvati, ploha se vsuje, oblak se vdere, in strašna povodenj ti
nograde razkopa in njive prek potoka pobere, sosedu jez preterže
in mu stope zasuje! Vsa ta voda je popreil v zraku nad tvojo
glavo raztopljena bila, ni bilo gane juga, da bi je bil iz daljnega
morja prinesel. Koliko vode more neki na nebi biti, ker se lahko
v vsakem kraji in tako na naglim take lijavce iz nje narede? 

V zraku je tudi posebno poleti veliko kalamičnega ognja; saj se
je pri povodnji bliskalo, da je bilo kaj! Menda je ni kemijske
pervine na zemlji, da bi je večali manj tudi v raztopljenem stanu
v zraku ne bilo. Kar koli so še železne rude na svetu našli, je
bila vselej taka, da je bilo v nji železo s kislicom ali žeplom ze¬
dinjeno, čistega pa in svitlega železa, kakor se večkrat najde
srebro in zlato, niso še našli v nobeni rudi; našli so ga pa ven-
der že večkrat vcrh zemlje, v več funtov ali centov teških
kosih, kteri so se na nebu iz drobtine sprijeli in na zemljo padli.
Tako sta pri Hrašinski vasi Zagrebške krasije 36. velikega travna
1751 ob šestih popoldne v pričo več ljudi dva kosa čistega že¬
leza med gromom in ognjenimi prikazki, v podobi razbeljenih in
zlo zamotanih verig na preorano njivo padla in se v njo globoko
zarinila; večega od 71 funtov hranijo še dan današnji v cesar¬
skem muzeumu na Dunaji.

Da je med enakimi gromnimi in ognjenimi prikazki že več¬
krat in v mnogih krajih karanje od neba na zemljo padalo, je uče-

27

nim sploh znano. Naglo prileti od drugej veci ali manjši ponoči
vse razsvitljijoča krogla, razpoči se močno zagromivši, in pade
kot kamnje na zemljo. Naj se take krogle zedinijo iz drobtine v
našem podnebnem zraku, ali naj prilete iz neizmerljivega neba,
očitno je učenim, da obstoje iz sploh znanih kemijskih pervin,
zato pravi Latinee: „Cajli &  ter ra? est una eademcjue ma¬
terial Mnogi naravoslovci menijo, da take krogle, majhne tam-
ne zvezdice, pridši iz globokega neba, memo lete z nedopoved¬
ljivo hitrostjo in se movsaje ali žule ob naš podnebni zrak, gaze
zažgo, da vidimo prikazik, ki mu pravijo: da se je zvezda
potočila.  Če pa take krogle blizo zemlje pridejo, jih ta na-se
potegne, in doli po zraku lete se vnamejo, razpočijo in kot kamnje
na zemljo padejo.

Podnebni zrak je tedaj prav prav velika zaloga zlo mnogo-
verstnih reči, kterih živali in rastljine v svoj živež potrebujejo,
in jih tudi iz zraka dihaje, in po koži ali perji serkaje v svoj
živež obračajo. Od kod bi neki na starem zidu rasteče drevesce
živelo, če ne večidel od zraka? — Podnebni zrak je pa tudi ke¬
mijska fabrika, v kteri se veliko kemijskega ločenja in zedinjenja
godi. —

§. 20. JVar veči kemijska fabrika.

Pod svojimi lastnimi nogami imamo mende nar veči fabriko
gazov. V poslednjih časih so začeli semtertje — kar so pa Ki¬
tajci že več sto let pred Evropejci razumeli — v podzemeljskih
žilnatih krajih studence navertovati, da bi med takimi žilami de¬
leč segajočo in na njih dnu močno stisnjeno vodo na dan spra¬
vili. Tak studenec, ki ga Arteški studenec  imenujejo, so pred
nekimi leti na Dunaji, druzega v Parizu  navertali; oba se-
žeta čez iOO čevljev globoko, in dajeta čez ves up obilo vode.
Učeni so iz primerjenja tacih voda prepričali se, da, kolikor od
niže pridejo, toliko gorkeji so.

Brez števila je okoli po svetu znanih toplic, ktere imajo že
po več sto ali tavžent let zmirej enako mero gorkote; nektere so
tako gorke, da se lahko pri njih kaj skuha. Tudi mera v njih
raztopljenih mnogoverstnih soli, gazov ali družili rud je zmirej
enaka. Od kod pa izhaja vender zmirej enaka mera njih gorkote?

-Učeni so iz veliko skušinj prepričani, da za vsacih d00

čevljev, kakor se navpik niže v zemljo pride, se na gorkomeru
srebro za stopnico vzdigne, da je tedaj za en grad gorkeje; iz
tega sklenejo, da 25.000 čevljev globoko mora vročina stopljenega
železa biti. To razumeti, ni treba nobenega kurenja ali gorenja
misliti si. Če kovač s čverstem tolčenjem na nakvalu železice
razbeli, ali ni bilo to neko pogostno tlačenje? — Tako se v glo¬
bočinah mnogoverstne reči z nedopovedljivo težo tlače ugrejejo,
razbelijo in stopijo. Da taka razvezana gorkota se vzdiguje in
razširjava gori v ohlajeno zemeljno skorjo, lahko je verjeti.

Rekli smo, da je blizo 200 gora na svetu, v kterih žeple-
ne rude ali premogi gore; take pahajo iz sebe neizmerljivo

88

obilo gazov in puliov, in spluvajo v 10 ali 15 letih po enkrat kar
veliko pepela, ali peska, ali vrele vode, ali blata, ali razbeljenega
kamnja, ali stopljenih rud, ktere poslednje kot potoki po več milj
na dolgo in v veliki širjavi iz njih v podobi stopljenega železa
teko, in le za več mescov ohladivši se, terd in jederčast kamen
postanejo. Gorje krajom, kamor se taki potoki obernejo. V letu
je V e zii vi pet ur hodu daleč od mesta Aapoli  na Talijan-
skem toliko spluval, daje naglama z mokrim pepelom, peskom in
kamnjem 3 cele mesta na enkrat tako zasul, da so jih še le v
poslednjih časih, ko so Štirne kopali, našli in odkopali.

Vzemi 85 funtov stolčenega žepla, ravno toliko spiljenega
železa, namešaj to z vodo in zakopaj v kak lonec za čevelj glo¬
bo- za nekaj dni se bo po kemijskem ločenji jela gorkota od¬
vezovati, zmes se bo vnela in gorela, da boš podobo goreče gore
imel. Ali so take gore v kaki zavezi s popred v misel vzeto ni¬
žji strašno vročino in s topljino? — Tega ne bomo tukaj raz¬
sodili; zadosti je, svoje drage bravce prepričati, da v velikih
globočinah zemlje je dosti veči vročina, kakor se navadno misli.

Naši radovedni bravci dobro vedo, da vlovljeni in stisnjeni
puh vrele vode iz kotla zamore barko z več tavžent centov blaga
po morji hitro gnati, ali 1000 ljudi ob enim po železni cesti z
veliko hitrostjo vleči; tudi jim je znano, da bi se iz bokala strel¬
nega prahu, ko bi se sožgal, toliko gaza naredilo, da bi pri od-
pertilv vratah in oknih še hišo raznesel; tako bodo tudi razumeli,
da — če se v podzemeljskih globočinah pri hudi vročini silno ve¬
liko gazov ali puhov naredi, in če hudo stisnjeni ali vklenjeni iz
predala v predal, ali iz predala do verh zemlje z nezapopadljivo
močjo in silo predero — potres  zemlje postane.

Popred ko se goreče gore spluvajo, so okoli njih in daleč po
deželah hudi potresi, velikrat se pa tudi zemlja strese, brez da
bi se kaka znana goreča gora spluvala; potresi so večkrat strašne
prigodbe za človeštvo; mnoge mesta so že posuli, dežele razdjali,
ljudi in živine na tavžente pobili. V Ameriki je potres neko 'me¬
sto z novim jezerom v popred lepi dolini zalil, da pri tihem bi¬
strem vremenu po njim veslaje se vidi na njegovem dnu celo mesto
z cerkvami, ulicami in tergi, po kterih se'pa namesto ljudi mnoge
vodne zverine sprehajajo.

Podzemeljski gazi vzdigujejo v velikih močirjih vlačno in ne-
pretergljivo blato kviško k visokim kopam, ktere se kot strašne
blatne povodnji deleč čez obdelano deželo razlijejo in jo zakrijejo,
večkrat so že kakor na Gerškem velike otoke iz morja na dan
vzdignili, drugej pa podpore blizo morja ležečih dežel pretergali,
da so se^a-nj pogreznile. Kakor razrije in povzdigne kertica v
vertu zemljo, takcf so jo podzemeljski gazi razrili in semtertje v
visoke, na več krajih po 50, tudi cez 100 milj dolge gore raz¬
krojili in povzdignili tako, da še dan današnji po več tavžent le¬
tih je vsacemu večemu in votlemu voglu ene gore, rivec ali nos
druge na ravnost nasproti obernjen; ko bi se tedaj pogreznile, bi
vsi nosi v svoje vogle padli, v kterih so nekdaj bili,

29

Kar je navadnih rudo v razun železa, kakor zlato, srebro,
svinc i. t. d. so vsi ali čisti, kakor na priliko zlato, ali zedi¬
njeni  s kislicom, žeplom ali drugimi pervinami iz nezmerjenih
globočin v podobi pubov se vzdignili, razpoke med skalovjem, v
njih ohladivši se, napolnili, in se v njih sprijeli, kakor terde saje
v dimniku, — ali kakor žgo v Idrii žeplo z živim srebrom, de se
kot puh vzdigujeta in v zaperlih dimnikih v cinober sprijemljeta.
V terdi, živi skali ga ni znamnja od njih, le v pokah so rudi.
Poke, ki jim tudi poti  pravijo, so od mere lasu do enega, tudi
4 ali 6, malokdaj do 50 ali 100 čevljev široke; take poti veli-
krat po več sežnjev na ravnost naprej teko, so bolj pogostne ali
redke, zdaj širji, zdaj vožji, nagnejo se zdaj na desno zdaj na
levo, vzdignejo se više ali padejo niže; sploh kakor so popred
poke ali pokice bile; tudi se primeri, da, ko do slen nove baže
pridejo, na enkrat odmanjkajo.

Če pridejo podzemeljski gazi ali pubi v veči meri v naš pod¬
nebni zrak, zamorejo velike vremenske premembe, od kterih učeni
še malo ali nič ne vedo, narejati; nam veliko dpbrega, pa tudi
dostikrat kaj škodljivega nakloniti. Mnoge kužne bolezni, člo¬
veške in živinske, od kterih zdravniki clo nič nc vedo, od kod
da so, imajo morde v njih  svoj izvirk.

§ 21. Dihanje.

Človeka telo, obstoječe iz pozemeljskih pervin, je s tem sve¬
tom v zlo velikih zavezah; ene je že prednamstvo spoznalo, druge
so v bolj poslednjih časih na tanjko razumeli, in nektere bolj
skrite bodo menda še znamstvu v razumenje prihranjene. Od
ene nar poglavniših bomo tukaj govorili. Kar smo že več od ga-
zov povedali, upamo svojim vdanim bravcom vgoditi, ko jim tudi
dihanj  e razložimo.

Brez jedi in pijače, ki jih tako potrebne čislajo, bi vender
človek še nektere dni živel, brez zraka pa še ure ne; zamašite
človeku usta in nos, in njegov maline se bo koj vstavil, zubeljc
njegovega življenja bo vgasnil; velika in čudna zaveza med člo¬
vekom in zrakom! — Pljuča so mehu podobne, kadar se stisnejo,
zrak iz sebe pahnejo; če ga pa vse potegnejo, se močnorazpnejo
ali raztegnejo. Ker zamorejo toliko zraka shraniti, morajo votle
biti; njih votljava pa ni iz ene velike, ampak iz več tavžent
majhnih luknjic ali predalčkov, do kterih vsili je zraku pot od-
perta. Ena serčna žila, velika odvodnica  imenovana, pelje
kri iz serca po svojih lastnih potih ravno v enake luknjice ali pre¬
dalčke, da pride tako kri do gotovega dotikanja z zrakom. Tukaj
se pa godi neko kemijsko ločenje in novo zedinjenje.

V d00 granih navadnega zraka je 79 granov gnjilogaza,
21 kislogaza in nekaj pa clo malo vogelnokislogaza. Naj potegne
zdaj človek z enem dihlejem, postavimo, 10 granov zraka, bo
v leteh: 8 granov gnjilogaza in 2 grana kislogaza. Gnjilogaza
pahne nazaj vim, kolikor ga je noter potegnil; s kislogazom se
pa velika prememba godi; razkroji se v kislic in gorkoto; nekaj

30

kislica se združi s kervjo in jo na rudeče pofarba, nekaj se ga
pa zedini z vogelcom, ki ga je kri seboj v pljuča pripeljala, da
se tam iz nje odločva, in z gorkoto spriinši se, postaja vogelno-
kisligaz, ki ga iz pljuč pahamo. Pri vsakem vdarku ali bitku
serca nova kri v pljuča priteče, druga kervna žila, ki ji pri-
vodnica  pravijo, jo pa iz imenovanih luknjic od vogelca očišeno,
in s kislicom napito v serce nazaj pripelje, od kodar po drugi
serčni žili, ali odvodnici  — ki se zmirej v veje do nar manj¬
ših razdeli — se zopet po celem telesu razlije; iz vsih telesnih
koncov in krajev pa leze nazej, dokler po neki sami kervni žili
ali veliki privodnici  v serce ne priteče.

Iz rečenega je očitno, da je gnjilogaz v krotenje kislogaza
vstvarjen, da bi nam tale preveč čist ne škodoval; da kislogaz
razkrojivši sc v gorkoto in kislic, nam daje gorkoto, ki se iz
pljuč in po kervi v celo telo razširja. Nar manj je pride na te¬
lesne konce, torej nas nar hitreje v nos, roke in noge zebe; torej
berže stare ljudi' in mnoge bolnike zebe, ker kri po njih telesih
veliko bolj počasi teče; mladi ljudje so pa veliko gorkeji, ker bolj
hitro dihajo in kri hitro po njih žilah teče, in jih tedaj bolj greje.
Ko dihanje neha, neha tudi v pljučah krojenje kislogaza v gorkoto
in kislic; tu se fabrika ali malin vstavi, življenje vgasne, merlič
postane merzel; — kjer se več ne kuri, oginj vgasne.

Iz tega je tudi očitno, da v majhni tikama zaperti stanici za-
morejo ljudje, ko jih je več, clo v kratkem času po dihanji kislo¬
gaz v vogelnokisli gaz spremeniti; kjer pa ni kislogaza, se dihati
ne da. V čistem gnjilo-vodeno- ali vogelnokislem gazu mora tedaj
vsaka živa stvar zadušiti se, torej naj se človek tacih gazov varno
ogiba. Očitno je pa tudi, da v zraku zamorejo mnoge raztopljene
in nam škodljive reči plavati; ktere, ko jih dihaje v svoje pljuča
potegnemo, pridejo tukaj s kervjo v dotikanje, po kterem zamore
mnoga huda bolezin na ravnost v kri zalesti. Ogibati se je tedaj
tudi tacih nezdravih ali kužnih zrakov.

§. 22 .  Gorenje.

Kar pri dihanji, se tudi pri vsakem gorenji godi, kislogaz se
kroji v gorkoto in kislic. Nobena reč ne bo zagorela, če se ni
popred od drugod po svoji lastnosti dovolj sogrela; le ko je do-
velj sogreta, se je kislogaz, kroji vsi se, loti: njegova gorkota
se zedini s svitlobo, ki je vsake reči obstojni del, in da viden
oginj; kislic pa se spri jemlje z rečjo, ki gori, in jo okisa. Če
gori ogel, se kislic z njim zedinjuje v vogelnokisli  gaz; če
gori žeplo, se kislic z njim sprijemlje v žeplenogaz,  ki se hi¬
tro povodi, in postane vodena žeplokislina.  Kadar pa dreva
gore, je več ločenja in zedinovanja; dreva obstoje iz vode (jih
ni tako suhih, de bi ne bilo še nekoliko vode v njih), iz leso-
kisline,  in sploh iz vogelca, vod ene a, kislica,  zlo malo
gnjilica,  in nekoliko različnih soli in zemelj.  Pri gorenji beži
voda proč ali kot pub, ali se razkroji v kislic in vodene; kislic
zedinovaje se z vogelcom beži' kot vogelnokisli gaz; vodene go-

31

rivši s kislicom postaja voda in leti proč kot pub; gnjilic, ali se
spreminuje v gnjilogaz, ali pa zedinovaje se z vodencom, beži
kot amonijakov gaz; od bežeče lesokisline se sprinte nekoliko v
dimniku in da saje; soli pa in zemlje, ki jih imenujejo nezgor-
ljive, ostanejo, in jim pravijo pepel. Če bi tedaj kemikar 4
lote derv sožgal, vse gaze in puhe vlovil, bodo s pepelom vred
malo čez 4 lote vagali zavoljo kislica iz zraka, ki se je pri go¬
renji z eno ali drugo pervtno zedinil. Vsaka reč tedaj, ktera
zgori — če se vsi nje obstojni deli vlove, da se cIo nič ne zgubi
— je za toliko težji, kolikor se je kislica  z njo sprijelo.

Med gorenjem in dihanjem je tedaj ta razločjk, da pri gore¬
nji se več kislogaza, in bolj na naglama  kroji; da se več
gorkote razvezuje, ktera, zedinovaje sessvitlobo, da viden oginj.

Iz tega se tudi vidi, da kjer ni kislogaza, ne more no¬
bena reč goreti,  in da v vsili gazili, v kterili se ne da dihati,
se tudi ne da luč vžgati, ne nar manjši oginj zakuriti, še cIo ne
iskrica vkresati. Tudi pri gorenji, kakor pri dihanji ni z gnjilo-
gazom zraka nobene premembe. Če hoče kovač veči  vročino
narediti, z mehom pihaj e več kislogaza  v ogenj pošilja; tudi
na ognjišeh se z niehom bolj ko z ustmi podpiha; zrak, ki pride
iz pljuč, ni več tako kislogazast. Pri velicih pogdrih se kar ve¬
liko kislogaza pokvari; ker ni z gnjilogazom zedinjen, ampak le
z njim zmešan, hitro teče od vsili krajev skozi gnjilogaz vkup,
se, kjer ga manjka, namestiti in v enako mero poverniti. Torej
vstanejo pri tacih pogorih veliki vetrovi,  kteri storijo, da oginj
še veči prihaja. Če kislogazu pot zapreš do ognja, gotovo ti bo
vgasnil. Postavi v kako skledico majhno lučico po konci, deni
verh steklenast kozarc, in vlij malo vode v skledico, da ne bo
mogol kislogaz pod kozarc iti; ta hip, ko nebo  več kislogaza pod
kozarcom, ki se bo ves že razkrojil, ti bo lučica vgasnila.

Na to kemijsko postavo se opira gašenje  ognja, ki le vtem
obstoji, de se zraku, to je kislogazu, brani pristop k gorečim
rečem.  Zato ne gasi le samo voda,  ampak tudi rezanca  (sko¬
pa, Hacksel) če jo na debelo in iz močjo na oginj veržeš, da ga
pokrije in tako od ene strani kislogaza k njemu ne pusti, od dru¬
ge strani pa tudi gnjilogazov dim,  ki  iz zasmodene rezance
puhti,  dotiko kislogaza z gorečimi rečmi zaderžuje. Oginj ga¬
siti  ni tedaj nič druzega, kakor zraku, to je kislogazu, do¬
tiko z gorečimi rečmi braniti,  kar se zamore z mnogo verst-
nimi rečmi doseči.

Če pa od ene strani vsi ljudje, živali in ognji toliko kislo¬
gaza povžijejo, kako je to, da ga navadno nikjer ne zmanj¬
ka,  in da ga je v podnebnem zraku zmiraj na enako mero ? — in
če od druge strani vsi ljudje in živali vogelnokisli gaz iz sebe
dihajo, če ga še tudi nezmerljivo veliko iz kislih vod in druzih
lukinj spod zemlje izvira, in pri apnožganji nareja se, kako je
to, da nas ne zaduši,  in da ga ni navadno za spoznanje več
v podnebnjem zraku? — To je bila velika skrivnost kemikarjem
do poslednjih časov; od kar so se pa jeli z živaljo in rastljinami

32

pečati, so razumeli in se prepričali, (la rastljine  nar več vo¬
gel ca v svoj živež potrebujejo, da tedaj kadar rastejo, vogelrio-
kisli gaz serkajo, v sebi razkrojijo in vogelc obderžijo in ober-
nejo v svoj živež, kislogaz pa iz sebe pulite. V taki zavezi so
tedaj živali z rastljinami, da živali dihajo iz sebe vogelc kot po¬
trebni živež rastljinam, rastljine pa kislic v živež živalim, in da
tako ostane primera obstojnih delov podnebnega zraka
z ni i raj enaka,  kakor mora ravno biti za ohranjenje vsih stvari.

§. 23. Voda.

Vsak človek vodo dobro pozna, in vender naravoslovci še
marsikaj od nje povedo, kar ni vsakemu znano, ( ista voda je brez
slaja in duha, je popolnama skozna, prime se ti pcrsta, to je, ga
zmoči, če se je z njim dotakneš. Voda izstudencov, luž, rek, je¬
zer in iz morja ni čista, ampak z mnogimi živalskimi, rastljinskimi
in rudnimi rečmi navdana, ki so v nji bolj ali manj  raztopljene.
Čista voda, kakor si jo kemikarji v posebno snažnih posodah kot
vinocvet sožgo, ali po dolzih deževnih vremenih — ki so že vse
ptuje iz zraka pograbile — poslednjič vlovijo, obstoji iz kislica
in v o d e nc a.

Lavoisier,  neki nar glasovitniših francozkih kemikarjev ob
času pervega punta, je p er vi 85 granov vode v 72 granov ki-
slogaza in v 13 granov vodenogaza razkrojil, in iz teh dveh ga-
zov, jih sožgavši, zopet 85 granov vode nazaj dobil. Ob glavo
so ga bili djali, pa ne zato, ker je bil vodo razkrojil, ampak ker
so mislili, <ia obilo penezov ima. Ta znajdba je zaslovela po celi
Evropi, vse je milovalo možaka take učenosti. Kemikarji od tačas
do današnjega dne so kot Lavosier,  in na mnogotere druge viže
vodo velikrat že razkrojili, in vselej iz nje v enaki primeri kislo¬
gaz a in vodenogaza  dobili, in tudi iz teh dveh zrakov, ko bi
si jih bili tudi po druzih potih ali iz druzih reči naredili, so v
znani primeri jih sožgavši, vodo naredili. Če se vzame gazov,
vodo iz njih narediti, na vago se jih mora vzeti v teži imenovane
primere; če se jih pa vzame na mero, se mora vzeti vodenogaza
— ki je 14 krat ložji od kislogaza — še enkrat toliko ko kislo—
gaza; če pa vzameš enega ali druzega na mero ali težo preveč,
se ti, kar ga je preveč, z drugem v vodo ne zedini, ampak
ostane gaz.

Kadar se ta dva gaza sožgeta, poči  ta reč, kakor da bi bil
s pušo vstrelil. Vodenogaz gre gori visoko v zrak, in se z dru¬
gimi gazi pomeša, tedaj tudi s kislogazom; strela iz oblaka v
oblak ju zamore sožgati in v vodo spremeniti, in morde ravno td
je, kar grom  imenujemo, ki se pa potem od mnogih oblakov in
gora. odmeva; tudi se večkrat vidi za gromenjem bolj gostih in
težjih vodenih kapelj z neba padati..

Težo čiste vode  imajo učeni za primero teže drugih reči;
če neka posoda vode,  postavimo, 1 funt teži, je enaka posoda
cina 7, j e k 1 a ali železa 9, srebra 10, s v i n c a 11, živega
srebni 14, zlata  19 funtov težka i. t. d. Kar je ložjega od

vode, na nji plava; kar je težjega, v nji utoni; kar pa v
vodi utoni, zgubi svoje lastne teže ravno toliko, kolikor voda
teži, ki je bila pred na njegovem prostori.

Voda je vselej za toliko težji,  kolikor je več reči v nji
raztopljenih.  Ce ti jajce na vodi ne plava, dobro jo osoli, pa
ti bo na nji plavalo. Lože je tedaj plavati v morji, kot v druzih
sladkih vodah, in barka, ki je tako obložena, da kar še na morji
plava, bi se potopila, ko bi z njo v kako reko sladke vode zašli.

Vode je zlo veliko na svetu; dvakrat je več morja kot suhega,
in morja globočine tudi še niso znane; voda je tudi v podzemelj¬
skih jamah, ki previdva s svojim v zemlje skorji ohlajenim puhom
stanovitne studence; voda je v rekah, jezerih i. t. d. Kar veliko
je je v podnebnem zraku; je obstojni del vsili žival, rastljin, soli,
in vsih rud, ki se v lepih in stanovitnih merah vledenvajo fkri-
stallisiren). Pokaže se ter d a v ledu in snegu, ali mehka  v ka-
pljivotekoči podobi, ali tudi v razpenljivi kot puh;  veliko je je v
zraku nevidno raztopljene.

V vodi se raztopijo vsi gazi, vse soh', zemlje in še druge
rude, in sicer tako, da ostane skozna, da od vsega tega se v nji
nič ne vidi. Po razločku v vodah raztopljenih reči so te: ter d e
ali mehke.  V terdi se ne da sočivje rado skuhati, tudi mjilo ne
raztopiti; mnogim obertnikom niso take vode služivne, treba jih je
kam djati, da se popred vstavijo, ali vležejo, potem so še le za
rabo pripravne. Najdejo se tekoče, čiste, pa tako apnene vode,
da, kar se va-nje dene, s kamnom oskorjajo, (inkrustiren); taka
je K er k a na Dalmaškem. Iz tacih vod apno, odločvaje se, lo-
liak kamen  (Tuffj postaja; če teče taka voda čez hrastovo listje,
se ga apno prijemlje, sčasoma listje strohni, na apnu ali zdaj
kamnu, ostane pa njegova lepa in popolna podoba z vsimi žilicami
vred. Blizo Rima  je neka reka pri Tivoli,  iz ktere se je apno
v 400 do 500 čevljev globoko skalovje pa terdega in zvonečega
kamna sprejelo; iz tacega kamna, ki mu pravijo Travertin,  so
Rimci že pred 2000 leti nar lepši palače in tempelje sozidali,
in jih zidajo še dan današnji. — Ce se v to vodo kak prav storjen
kalup ali model dene, se vsame čez nekaj let iz njega lepa moj-
strovska kamnata podoba.

Vode so zdrave ali nezdrave;  zdrava voda je nar bolji
pijača za ljudi in živino; nikoli in nikjer nobene vode ne pij, če
ne veš, dajo  ljudje navadno pijejo. Človeku, ki se hoče po dol¬
gih in teškili opravkih spočiti in kratkočasovati, vsake  toplice
teknejo; bolj zdrav zrak, soznanjenje z mnogimi ljudmi, vesela
tovaršija in dobro obložena miza je, kar tacemu dobro de, za ko¬
panje pa veliko ne skerbi; pravi bolnik  pa naj gre le s svetom
razumnega zdravnika v toplice; niso ne vsake toplice za vsakega
bolnika. Toplice so po razločku v njih rastopljenih zlo mnogo-
verstnih gazo v, soli in druzih rud zlo razločne,  in sicer tako,
da ni snabiti na svetu, pri velikem številu toplic, vender dvojnih,
da bi bile popolnoma enacih lastnost; nektere bi zamogle nekterim
se cIo hudo škodovati. Če to, kar je v toplicah nevidno raztop«

3

pljenega, tudi po iievidljivih Iuknicaii v človeka telo zleze, ga
okrepča in mu novo moč in zdravje da; mora tudi vse drugo, kar
človek, žival ali rastljina v svoj živež oberne, popred ali v žraku
ali v vodi raztopljeno biti.

V jutrovih bolj gorkih deželah, na Ruskem pa še cIo pozimi
se navadno pogostama v čistih vodah kopajo; —to je zlo zdravo;
voda opere in sčisti vse zablatane potne in serkajoče luknijce te¬
lesa, mu da. tudi novo moč, da človek, ki se je prav in v pravem
času opral, čuti svoje telo ložeje, bolj gibčno, zdi se mu, da se
je pomladil. V vodi je velika moč življenja, ni ga ne za nove
rane  boljega zdravila od nje.

§. 24. Kisline.

Kislic se zedini z vsako drugo pervino, pa tudi ob enim z
več pervinami, vsako zedinjenje kislica z drugimi rečmi se ime¬
nuje sploh: o kisanj  e. Kislic se pa zedini z vsako rečjo po mno¬
gih merah; kadar se ga je le malo  s kako rečjo sprijelo, pravijo
temu: okisljanc  (4)xydul); če se zedini v veči  'meri, da ne
premaguje ne eno ne drugo, imenujejo to: okisane  (Oxyd); ka¬
kor je voda iz kislica in vodenca, tako so tudi zemlje in terde
lugaste soli, kterih slednja iz nekega ruda in kislica obstoji, oki-
sanci; če se pa zedini kislic v nar višji  stopnji ali mčri s kako
rečjo, pravijo ti: kislina;  tukaj kislic premaguje, kar se velikrat
že z jezikam pozna.

Kisline se nikjer na svetu čiste ne najdejo, ampak zedinjene
z drugimi rečmi; če jih tedaj hočejo kemikarji imeti, jih morajo
ločiti, ali iz pervin zediniti; najdejo se fabrike, v kterih jih delajo.
Kisline se pokažejo večidel v kapIjivotekočem  stanu, zakaj
z vodo so v bližnji žlahti, jo berž iz zraka na-se potegnejo, in
se nekoliko povodijo; nektere so terde  kakor grampokislina; vo-
gelnokislina se pa le v podobi gaza  pokaže.

Kisline so za ognjom nar nuji kemijske moči; po njih seje
narejalo in se nareja na svetu ločenje in zedinjenje mnogih reči,
tedaj velike premembe; večkrat se s kako rečjo v čisto novo reč
zedinijo; kakšenkrat se pa same razkrojijo, in dajo le kako per-
vino iz sebe v zavezo druzih reči. Veliko reči bi tedaj tacih ne
imeli, kakor so, ko bi s kislinami zvezane ne bile; tako je apn je-
nik apno naši te n o zvogelnokislino;  če bi ta kislina iz vsih
naših gor na enkrat bežala, in veter vstal, bi nas z žiyim apnom
pomoril; gips  — primorci mu pravijo skaj  o la  — je apno nasi-
teno z žeplokislino;  ko bi tele kisline v njem ne bilo, prazna
bi bila, ga po detelji trositi. Človeka in živine kosti  so apno
n as it en o s fosforokislino.  Kisline se z lugastmi solmi, zem¬
ljami in rudi kar rade in po mnogih potih zedinjujejo.

Kislin poznajo učeni že čez 40; vse so večidel tudi iz kislica
obstoječe, in tedaj močno kisle, večkrat razjedijive, v nos zbo-
deče in strupene; 'vender se najdejo tudi take, da je v njih kislic
s kako drugo pervino namesten, kakor solna kislina,  ki obstoji
iz klora in vodenca.  Poglavna in vsim kislinam enaka lastnost

3 5

je  pa:  da  višnjeve  rastljinske šoke, ali z njim višnjevo  po-
farbane reči’ na rudeče  obernejo.

Vogelnokislina  (Kohlensiiure) je nar manj močna od vsili
druzih; če je s kako rečjo še tako terdno zedinjena, in če pride
do te reči' kaka druga kislina v dotiko, bo ta kislina vogelnoki-
slino v podobo gaza, to je vogelnokisliga gaza, odgnala, in se s
tisto rečjo zedinila. Kreda je apno nasiteno vogelnokisline, če
vliješ na-njo žeplokisline, bo leta vogelnokislino pod podobo gaza
odgnala, se z apnom sprijela in bo z njim gips.postala; ko bi
žeplokislina predraga ne bila, bi se samogli z njo povsod gips
narejati.

Žeplokislina  (Schvvefelsaure) iz žcpla in kislica, ena nar
močnejih kislin, je razjedljiva in strupena; rokodeii, ki je potre¬
bujejo, jo morajo dobro hraniti, da otroci in nevedni ljudje do
nje ne pridejo in se ne ostrupenijo; zedini se z Iugastjmi solmi,
z zemljami in mnogimi rudi. Solnitarokislina  (Salpetersaure),
obstoječa iz gnjilica in kislica, je tako imenovana zato, ker z lu-
gastmi solmi zedinjena da soiniter;  je nekoliko povodena, v
nos hudo bodeča, ojstro kisliga slaja, in vse organske reči razje;
v nji se da srebro raztopiti. Nemčiji pravijo: Scheidevvas-
ser;  zedini se, kakor smo že rekli, z lugastmi solmi, in z mno¬
gimi zemljami, in da tedaj mnogoverstne solnitarje. Klor  z vo¬
denemu da solnokislino’(jSalzsaure), ki se tudi nekoliko povodi,
je močno kisla, zbodeča na jezik in razjedljiva. Če se leta  s
poprejšno, namreč s solnitarokislino  pomešaj se zamore v
njima zlato raztopiti, torej ji pravijo: kral jeva  vod  a;  ker kra¬
lja vsili rudov, to je zlato,  v sebi raztopi. Če hočejo tedaj
srebro iz kake reči, postavimo, iz zlata potegniti ali ločiti, jo
denejo v solnilerokislino, da se v nji le srebro raztopi^* če pa
zlato, jo denejo v kraljevo vodo; le zlato se v nji raztopi, vse
drugo pade na dno; vodo pa čisto in skozno na ognji posuše, to
je, jo v puh spremene in imajo čisto zlato.

Te tri tukaj poslednjič imenovane nar močneji kisline so ke-
mikarjom kar služivne sredstva mnogoverstne skušnje z njimi spe¬
ljevati, in še marsikaj novega znajti. S timi kislinami je pa
treba zavoljo njih razjedljivošti in škodljivosti s po¬
sebno marljivostjo in skerbjo ravnati,  in jih na posebno
varnih krajih hraniti.

Kisline so v zlo velikih žlahtah z lugastmi solmi in se z nji¬
mi v prave soli  zedinvajo. Ker je čes 40 znanih kislin in več
lugastih soli, je lahko razumeti, da mora število soli veliko biti,
in to še za tolikanj več , ker se kisline tudi z rudnimi okizanci in
z mnogimi zemljami, ki so tudi že okisane, v soli sprijemljujejo.
Kakor nar berže mnoge, posebno rastljinske kisline, je mende še
tudi marsiktera sol kemikarjom neznana.

§. 25. liiigastc in dinge soli.

Obertnikov, rokodelcov in gospodinj je brez števila, ki luga¬
stih soli pogostama potrebujejo. Ce navaden pepel zlužiš, cist

3

36

lug očediš, in ga na ognji posušiš, ti ostane v kotlu lugasta sol,
kali ali potašelj imenovana; če pa s pepelom nekterili prek morja
rastečih rastljin tako storiš, dobiš drugo lugasta sol, ki ji pravijo
natron,  Vsaka teh dveh obstoji iz nekega svojega posebnega
ruda in iz kislica. — Tretja lugasta sol je amonijak,  obstoječ iz
gnjilica in vodenca, in se čist le ko gaz pokaže; pri gorkem juž¬
nem vremenu ti kakšenkrat vstraniših, ne tolikanj smerdeč, ampak
bolj zbodeč v nos vdari. Amonijak se odločva pri vsacem gnji-
jenji; kemikarji ga, kadar kosti ali druge živalske dele v kotlih
kakor vinocvet žgejo, narejajo.

Lugaste terde soli nič ne deše, so lastnega, žgečega in skli—
jočega slaja, in razjedi ji ve; višnjeve r as tl j inske šoke ober-
nejo vse lugaste soli na zeleno, in rumene na rijavo;
v vodah se raztopijo; z oljem in druzimi mastmi dajejo mjilo
ali žajfo,  s kremenom pa ali kresivnim kamnom stopljene dajo
steklo  (glažovno). V sto funtih nar terjega kamna, ki je nekdaj
stoplena ruda bil, se najde 6 do 7 funtov kalija, ravno po
toliko tudi natrona; tako kamnje v visocih gorah je sčasoma po
verhi sperstenelo, potopi so gore sprali, tako zemljo raznesli,
da je ni zemlje na svetu, da bi se teh dveh lugastih soli v nji ne
našlo, ki ste potrebni živež živalim in rastljinam, in tedaj njih
obstojni deli.

Kali in natron  sta v več lastnostih enaka, v druzih pa
vender razločna, zakaj z enako kislino zedinjena ne dasta enake
soli, tako tudUz mnogo drugo rudo zvezana dasta razločne reči.
Ce se zedini lugasta sol s kako kislino, zgubi' svojo žgečnost in
sklijočnost, kislino pa svojo preveliko kislost, razjedljivost in stru¬
penost; eno pokroti tedaj drugo, da sol iz hbeh je prijetnega slaja
in zdrava; torej pravijo kemikarji vsem lugastem, s kislinami ze¬
dinjenim solem: ukrotene  soh' (Neutralsalze). Tacih soh’je pri
velicem številu kislin in pri več lugastih soleh clo dosti, najdejo
se malokdaj čiste, ampak večidel z zemljami in drugimi rudami
zmešane.

Kisline, z rudnimi okisanci dajo rudne soli,  z zemljami pa,
ki so že okisanci, zemlj ene soli;  tako je zelen vitriol  žeple-
nokislo železo, višnjev  v i tri j o I je žeplenokisla kotlovina; tako
je apnjenik  zemljena sol, apno  je kalcium zedinjeno s kislicom,
tedaj okisane, in je še združeno in nasiteno z vogelnokislino;
golun  je žeplenokisla ilovna zemlja i. t. d.

Nar bolj navadna, znana in potrebna je kuhinska sol;  ta
obstoji iz natrona in solnokisline, solnokislina pa, kakor je že
povedano bilo, iz klora in vodenca. Dasiravno je okoli po svetu
veliko močno različnih soh v rudah, zemljah, ali raztopljenih v
vodah, posebno v topličnjih studencih in v morjih, je vender v nar
veči meri kuhinske soh', in sicer tako po svetu razdeljene, de vsi
narodi— če še tako divji, vender vsi soh' želni—  se iahko za vse
svoje potrebe, in tudi svojo živino, ki zlo po nji hrepeni, previdijo.

Morje, ki ga je dvakrat več kot suhega, je čez in čez, in
Sicer kolikor bolj pod sonce seže, toliko bolj tudi slano; če v zlo

37

vročih deželah kdaj hudi viharji kake morske valove v jarčkaste
ravnine pahnejo, da se tam posuše, ostane sol na tleh, da jo
ljudje v svoj prid spravljajo. To je ljudi navadilo na ravninah
take jarčke ali predale narejati, da morsko vodo va-nje spušajo,
jo v njih posuše, in potem sol poberajo. Vsi primorci, in sploh
vsi Ilirci dobivajo le tako morsko sol. Na Ruskem dajo morsko
vodo zmerzniti; zlečik pa ali slanico, ki se iz ledu odloči in ne
zmerzne, v ponvah sparijo, da dobijo čiste soli.

Najdejo se pa nad in pod zemljo tudi silno velike lege čiste
in terde soli, taka je bela, siva, kdaj tudi rudečkasta, zelenkasta
i. t. d. Pri Kordoni, 15 milj od mesta Barcelone, na Španskim,
je koz sveta, na prostor 80 oralov same čiste kamnate soli v po¬
dobi večih in manjših gričkov; tukaj jo lomijo s strelom kot kamnje
na dnevi, in bi lahko celo Evropo z njo prevalili, zakaj po ve¬
likem in dragem prizadevanji niso še mogli zvediti, kako globoko
da ta lega soli seže; v 100 letih se za 4 do 5 čevljev raztopi,
da so grički za toliko niže. Pod mestom Velička  na našem
Poljskem, jo tudi tako s strelom lomijo v neki znabiti čez 50
milj dolgi in neznano široki in globoki podzemeljski legi čiste soli;
na ravnost doli pod mestom imajo drugo mestice, svojo cerkev,
oltar, svete podobe, govoriše, vse iz soli zdelano; tako tudi velike
shrambe, ulice in ceste, po kterih sol vim vozijo i. t. d. Ker se
pa pri potrebnem razvetljenji tacih ulic in cest sol od vsili strani
in z vsimi farbami laskede, se človeku zdi, kakor da bi se v raji
vsili žlahnih kamnov celiga sveta znašel.

V  druzih krajih ni podzemelska sol tako čista, ampak bolj z
zemljo zmešana, ktero potem umetno čistijo. Primerilo se je že
tudi, da so, ko so zemljo navertali, namesti sladke vode, Studenc
take slanice dobili, da sol iz nje kuhajo, zakaj taki soli pravijo
sploh kuhana  sol; lomljeni pa kamnata,  kakor iz morja dobljeni
morska  sol. Vse tri so popolnoma enacih lastnost, in naravoslovci
so prepričani, da kakor mnogi drugi bolj navadni rudi, je bila
tudi vsa sol iz globočine ali kot puli ali kot stopljina bolj kviško
vzdignjena, ker se je ohladila, sprijela ali uterdila, v morji pa
raztopila.

Solnitarokislina  obstoječa iz gnjilica in kislica, zedinši
se s kaljem, da solnitar;  najde se semtertje po svetu iz zem¬
lje ali kamnja izcveteč, pa tudi v fabrikah ga narejajo, ker ga
obilo za strelni prah (smodnik) potrebujejo; z apnom zedinjen
da apnjeni solnitar,  ki iz mnogih starih zidov  izcvete, da
ga živina liže.

Če se gaz amonijak  — tudi Iugasta sol — s solnokislino ze¬
dini, postane neka obertnikom in mnogim rokodelcem dobro znana
sol, kteri se salmijak  pravi.

Veliko je še druzih soli znanih kemikarjom,. zdravnikom in
mnogim obertnikom, od kterih pa ne gre tukaj dalje govoriti.

§. 26. Od mnogih zemelj.

Skorja naše zemlje obstoji večidel iz kamnja, kamnje pa ali

38

večidel iz ene zemlje, kakor apnjenik, ali pa je zedinjeno iz dveh
ali več zemelj, kterim so še druge reči — kakor kali, natron, ta
aii una kislina, ali tudi kak rud — pridružene. Enake zedinjenja
so tudi druge zlo mnogoverstne rude, ki se v podzemeljskih luk¬
njah in razpokah najdejo.

Da mnogoverstne zemlje niso pervine, ampak da je vsaka iz¬
med njih* neki rud, s kislicom zedinjen, je že drugej povedano
bilo. Kakor se zemlje po razpadanji kamnja narejajo, se tudi za-
more v posebnih okolšinah iz zemlje in družili pervin kamnje ze-
dinovati ali sprijemati; pervo je kemijsko ločenje, drugo pa ze¬
dinjenje.

Zemlje zamorejo same ali z mnogoverstnimi kislinami v soli
zedinjene, v vodi raztopiti se; take nevidno z zemljo navdane
vode zamorejo še clo mnoge sicer terde organske dele čisto ali
popolnoma okamniti, če va-nje lezejo in v njih zemljo popušajo.
Jelžov ali hrastov les je gost in terd, in vender, ko se v posebnih
okolišinah znajde, ga zamore taka voda v veliko sto letih po-
časoma skozi in skozi tako okamniti, da je oglajen druzimu lika—
nimu in neokamnjenemu enake baže v farbi, letih i. t. d. popol-
nolnoma podoben, in nihče bi jih ne razločil, dokler jih ne po-
telita. Tako okamnjenje se začne od zunaj  lesa in vedno globo-
keje sega. Vsi lesi, kosti, posebno hišce povodnih červov, kakor
luštrenkov, oster, polžev i. t. d. zamorejo tako okamneti; najde
se jih pa tudi tako okamnjenih reči' brez števila verh zemlje, v
velikih globočinah in v kamnji visokih gora.

Najdejo se tudi večkrat vtiski  organskih reči; tako, posta¬
vimo, se je riba v blato zarinila, je poginila, in počasi stroh¬
nela; blato se je pa sčasoma v kamen sterdilo. Naj se zdaj tak
kamen popolnoma razkroji, vidil se bo na obeh plošah tako čist
in popolni vtisk ribe, da’ se spozna kterega plemena da je bila;
ali najde se le vtisk nje glave in herbta i. t. d. Učeni išejo s
posebno radostjo take okamnjence in vtiske, jih spravljajo in v
muzeumih hranijo, kakor priče grozovitnih prememb, ki so se že
nasvetu, posebno ob potopili godile, v razjasnjenje svojih na¬
rodov. Ko bi tedaj kmetovavci bistrega očesa in iskrenega uma
kaj tacega. našli, kar se jim velikrat pergodi, naj bodo vender
tako rodoljubi, da brez oškodovanja poberejo, ko ne drugači s
celim kamnom, kjer bi bilo vrašeno, in naj muzeumu svoje domo¬
vine podarijo.

Kremenine  ali kremenne zemlje je mende nar več nasvetu;
je obstojni del nar bolj terdega kamnja zlo mnogoverstnih baž, ki
se je nekdaj v stopljenem stanu znašlo, in iz kterega so nar viso-
keje gore zozidane; sperstenina tacega kamna se je po potopih in
povodnjih povsod raznesla, da se povsod več ali’manj saj v po¬
dobi z druzimi zemljami pomešanega peska najde; tudi je v majhni
primeri zložen del Vsili rastljin. Kremenina, kakor jo kemikarji
iz kresivnega kamna, ali iz cisto skoznega vledenca (Kristal!) či¬
sto dobe, je ojstra za potipali, naredi zareze na stekli; s kaljom
ali natronom stopljena da steklo; z ilovno zemljo žgana da stek-

B9

lenost, to je nar bolj opek ali cegel, tudi terdne in lepe posode,
kakor je porcelan, š kterem se da oginj v k resa ti; z apnom se
močno žlahta in da z  njim malto, da postane sčasoma lerda kot
kamen.

Povedati moremo se od posebnega prikazika, da na Franco¬
skem in Nemškem so našli na verh zemlje cele po več sežnjev
dolge, široke in globoke lege kremenine, ki je beli moki podobna;
s povikšovavnimi očnicami se natanjko vidi, da to so zgolj hišce
nekih živalic, kterih učeni že veliko plemen poznajo, so pa tako
majčkne, da se s hišcami vred z navadnimi očmi' viditi ne za-
morejo. Še popred so narovoslovci vedili, da kar je kremena v
sred apnjenikov v podobi večih ali manjših obisti — kresavni
kamni — so iz tacih živalskih hišic združeni.

Po kremenini je a pne n in e nar več na svetu; vse naše bele
gore, in prav deleč okoli so vogelnokislo apno; v gipsu je apno
z žeplokislino zedinjeno; najde se dalje pomešana z druzimi zem¬
ljami, je obstojni del čeravno v majhnih primerah mnogoverstnega
druzega kamnja, mnogih rud, vsih živalskih kosti in rastljin; vse
hišce morskih červov in polžev so vogelnokislo apno, tako tudi
ves marmor. Med marmorjom in drugim apnjenikom je le ta raz¬
loček, da marmorje bil nekdaj stopljena ruda, in je postal, vle-
denivši se, jederčast in terd, drugi apnjenik pa se je v vodah
vlegel, je večkrat plenjivin ne zvoni ko marmor. Vse farbe mar¬
morja, kamnja ali tudi zemelj pridejo od rudov, ki so jim bili pa
v zlo v  majhnih primerah primešani ob času stopljenja. —

Čisto ali živo apno je vsim znano, ima nektere lastnosti lu-
gastih soli, je razjedljivo in na ranah zlo skeleče. Apno gasivši
narediš kar veliko v gorkote; voda popred tekoča se zedine z ap¬
nom v terd stan. Če na voz apna 20  čebrov vode vliješ, se vsa
gorkota, ki je vodo v kapljivotekočem stanu obderžala, zdaj kose
voda z apnom vterdi, od nje odloči ali razveže, in razvezana
greje, in še veliko vode v puh spremeni. Z živim apnom se mo¬
ra z veliko skerbjo ravnati; pred 2000 leti so se že cele barke
z njim naložene na morji vnele in potopile, in še dan današnji se
marsikteri voz z apnom obložen pri mokrotnem vremenu popred
vname in zgori, kakor ga domu perpeljejo. Apno z vodo in s
kremenini  m peskom, če gaje  moč dobiti, da nar bolj malto,
ki vleče vogelnokislino iz zraka na-se, in postaja čedalje bolj
terda; taka malta starih gradov je bolj terda od kamna.

V novosozidanih hišah, ali vnovič pobeljenih stanicah ni zdravo
prebivati, dokler se popolnoma ne posuše, že nos ti oznani, da
v tacih apno v zraku raztopljeno plava; apno je pa razjedljivo,
ko ga dihaj« v pljuča h s kervjo v dotikanje pripelješ, ti bo tudi
kri razjedalo; eno noč v taki stanici spijoč zamorcš hudo zboleti,
ali znabiti zavoljo tega še clo umreti.

ilovne  zemlje ali ilovnine je še manj kot apnene, in so ni¬
kjer prav čista ne najde; ko jo kemik ar ji čisto odločijo, je bela.
Tudi ilovnina je neka razpadnina ali spersternna, raznesena po
svetu iz nekdajnih terdih kamnov, v kterih je bila z drugimi zem-

40

Ijami, s kaljem in mitronom i. i. d. obstojni del. Tako je še vsč
ilo tudi dan današnji neka taka zmes; pa dve ili niste popolnoma
enaki, razločki med njima po primerah njih obstojnih delov so brez
števila. V veliko deželah, kjer nimajo kamnja ali obilo lesa, si
delajo hiše iz srovega ila, v družili ga iz enacega namena popred
v permerjenih kosih na sonce posuše, in še v drugih take kose —
kakor pravijo — zgo, to je, si narejajo opek ali cegel. Tudi na-
rejajo iz ila zlo mnogoverstne posode od nar navadniših do nar
dražjih.

Uasiravno ni ilo obstojni del rastljin , vender pri vsih rastljin-
skih rejah kar veliko zda, od tega pa in sploh od zaveze zemlje
s kmetiskimi rejami bo drugej priložnost govoriti.

§. 27 .  Sklep splošne kemije.

Poglavne naravne postave in kemijske resnice, kakor smo jih
dosihmal, kar se je dalo, ob kratkem razložili, so pri sedanji
stopnji izobraženja evropejskih narodov, slednjemu, kteri hoče
med zbrušene in omikane čislati se, tako potrebne: da, ko ni z
njimi soznanjen, ne bo zamogel vsakdanjih pogovorov izobraže¬
nih, ki se večkrat na take vednosti opirajo, razumeti, in, v njih
govorjenja napčno deržaje, se jim bo k svoji nečasti bedaka razodel.

Razloček med starimi in novimi časi je ta, da kar so nekdaj
učeni vedili, so vedili le za-se in za druge sebi enake; med
ljudstvo se je pa od njih vednosti razun vernih in djanskih res¬
nic, le malo razsejalo; kar so pisali, so večidel v latinskem jeziku
pisali, kterega ni prosto ljudstvo razumelo, torej jih je velikrat
še clo copernike mislilo. Dan današnji pa, od kar so učeni po-
glavniši evropejske jezike očistili, zdelali in vgladili, pišejo nar
raji v občinsko umevnih jezikih, in se neutrudoma prizadevajo
ljudstvom vse svoje vednosti, ktere bi jim zamogle tekniti, na-
tanjko razlagati. Tako razjasnujejo učeni in razsvetljujejo ljudi
od nar nižjih gori do nar višjih in postajajo nar veči dobrotniki
svojih narodov. Vsako vnovič spoznano resnico ali koristno znajd-
bo po časopisih in knjigah na hitrem vsim narodom in v vsih je¬
zikih k pridu človeštva oznanijo. |

..Da .so Sl° venc i y svojem izobražanji nekoliko zadej ostali, se
ni čuditi; pred. Novicami, je. niso imeli skorej nobene jezikoveze
med sabo, tudi so se bili njih pervi učeni, svoj narod preveč v
nemar pustivši, nekoliko zazabili. Ali, dragi Slovenci! združite
se od ene strani z enim duhom in sercom v napravo in podporo
ljudskih šol, brez kterih ga ni in ga ne more biti nobenega na¬
rodnega omikan ja; od druge strani pa navdihnite vi možaki pev¬
skega duha — kakor so vsi pesniki to sladko dolžnost pri svojih
narodnih* vedno spolnovali — navdihnite s svojimi milimi, že tako
lepo začetimi pesmami serca svojega naroda, da bo od dneva do
dneva se povsdigoval na veči stopnjo izobraženosti! Vi pa drugi
učeni možje! zdramite se vender enkrat iz svojega, vas
ne kaj čas ti v n ega spanja  — in prevdarite, kaj in kako boste

41

pripomogli, da bo vaš narod — sicer tako bistrega uma — druge
bolj izobražene, ko ne prešel, saj vender berž došel.

Kadar Francozje ali Nemci današnji dan kmetovavcom kaj
kemije pišejo, precej začnejo pri organski ali kmetijski kemii,
misleč, da njih bravci že vse poglavne resnice kemije tako razu¬
mejo, kakor da bi jih zamogli na perste sošteti; mi pa nemoremo
še pri slovenskih kmetovavcih kaj tacega pričakovati, torej smo
v pretečenih spiskih narpred poglavitniši in nar potrebniši kemij¬
ske resnice in naravne postave ob kratkem rozložili, brez kterih
se ne da clo nič od organske in kmetijske kemije razumeti. Pod¬
poro smo postavili, na ktero se bo dala terdna hiša zidati; deblo
smo pokazali, iz kterega veja kmetijske kemije rase. Svoje dra¬
ga kmetijske bravce pa — kteri so v resnici radovedni in uka-
željni — serčno prosimo, in zopet poprosimo, pred ko z nami na¬
prej gredo, naše prebrane spiske še trikrat, in vselej
nrav pazljivo prebrati,  jih kar dobro prevdariti in nikar
misliti, da kar so nar veči kemikarji cele Evrope v veliko letih,
po neštevilnih skušnjah in z velikim trudom spoznali in zvedili,
— si bojo le enkrat prebravši v glavo in za svoje žive dni vtis¬
nili! — ne prijatli, to ne gre tako hitro!

Kakor zamore človek vodo, ko ne po več, saj po 3333 potih
v svoj prid oberniti — eden jo kermi na svoje fužine, drugi jo
je že nakermil na svoje stope; ta jo napeljuje na malin, žago;
uni na travnike, njive, v vert, vinohram, ali pod streho zavolj
ognja; tukaj žene voda kolo, in kolo verti ob enem 6000 vretenc
i. t. d. — ali kakor se dajo postave deželne pravice — saj bo-
ruške, obstojoče iz desetih knjig — na več ko 3333 primerlejev,
ali djanske postave na vse misli, besede, djanja in še clo zamude
oberniti; ravno tako se zamorejo kemijske resnice ali postave ne-
številnim človeškim delom primeriti, in jih zamorejo v prid člove¬
ka razjasniti. Da se rudarstvo in lekarstvo čisto na kemijo opi¬
rate, je že drugej rečeno bilo; farbarji dajejo volni, Židi ali svili
in pavoli farb brez števila, pa javaine brez kemijskih vednost!
Od kod neki farbe brez kemije? — V  Čeških glažutah ponarejajo
umetavniki iz stekla vse žlahne kamne, kar se jih nasvetu najde,
tako', da kdor tega ne ve, bi jih za resnično žlahne kamne vzel
in plačal, ali je tudi to brez kemijskih znanost? — V  Mcinako-
vem, Milani, na Dunaji zmalajo šipe enega samega cerkvenega
okna za 4 do 8000 gold. srebra, in vse take farbe v šipe
vžgo; ali je tudi vse to brez kemije? — Na tavžente jih je med
seboj razločenih obertnost in rokodelstev, pri kteri ljudje po ke¬
mijskih resnicah razsvetljeni, si s svojimi deli pošteno lep kosec
kruha služijo. Tako ga tudi ni ne živalskega ne rastljinskega
življenja, da bi ne bilo v zavezi z resnicami, ki jih kemija ozna-
nuje in spričuje, tudi sknrej ne kmetijskega dela, da biga kemija
ne zamogla bolj ali manj razjasniti k pridu človeštva.

Drugi razdelk.

Občinski zapopadkl organskega življenja.

§. 28. Prestop v organsko kemijo.

Bravci, ki so naše sostavke marljivo in s premislikom prebi¬
rali, zdaj dobro vedo, da gorkota, posebno razvezana zlo mno-
goverstne in velike premembe na svetu dela; da vse pozemeljske
reči obstoje iz nekih pervin, ki se ne dajo dalje krojiti; da vsaka
reč zamore v posebnih okoljnostih po naravopostavah v svoje per-
vine razpasti,  in da take razpadene pervine, raztopljene v zraku,
vodi ali v druzih kapijivih tekočinah se po kemijski moči ali po
z voljenem žlahtanji v nove reči’ zedinovajo; oni dobro vejo, da
kislic, gnjilic in vodene, zedinši se z gor ko to, postanejo gazi:
tiste brez mere raztegljive ali razpenljive in stanovitne tekočine,
ktere — ko jih kemikarji vsako posebej narede, vlove in shranijo —
dasiravno nevidne, se vender med seboj po svojih lastnostih raz¬
ločijo, kot noč in dan, ali kot življenje in smert; da vogelc za¬
more se, ne sam, ampak le s kislicom v vogelnokisli gaz — ali z
vodencom v vogelnovodeni gaz združiti, ravno tako žeplo ali fos¬
for v žeplenovodeni ali fosforovodeni gaz i. t. d.; vedo, iz kakih
pervin voda obstoji, in iz kakšnih gazov je podnebni zrak name-
šan; vedo, da kisline, večkrat zbodeče, razjedoče in strupene,
so posebno velike kemijske moči, ktere z lugastimi solmi se močno
žlahtajo in se z njimi, ki so tudi sklijoče inžgeče, v ukrotene, to
je, v prijetne in zdrave soli zedinovajo; tako se zedinovajo tudi z
rudninskimi okislini in z zemljami, ki so tudi že okislini, v soli.
Vsako lugasto  sol  pa in slednji okislin,  ki se s kako kislino
tako žlahta, da se z njo v sol sprime, imenujejo kemikarji pod¬
lago  (Base), imajo tedaj lugaste, rudninske in zemeljske
podlage, in tedaj tudi take soli. Te podlage in soli trojne baže so
pa med seboj močno razločne; mnogi rud ali metalj ni sam na sebi
nikakor raztopljiv; ko se pa s kislicom zedini v okislin, in tak
okislin s kako kislino v sol, se da potem v vodi raztopiti; tako se
najdejo v raznih toplicah  mnogoverstni rudi raztopljeni.

Svoje s kemijskim duhom navdane prijatle zdaj udano pova¬
bimo, nas, ko jim je všeč, v uni vert le prijazno spremiti; tu jim
pokažemo zalega fanta, ki, peržvižgaje, prime našo pričo za‘lo¬
pato, in na gredi ali lehi perst čversto obračaje, jo rahlja, in s
tolikanj veči radostjo dela, ker velja to tudi v postrego njegove
bolehne, zapušene matere in hrome sestrice; — tam iz senčnega

48

germiča čutimo slavca, kteri svojega življenja se veseli in gan¬
ljive pesmice neutrudama prepeva, da si jezičik do kervi oguli;
— sonce zazre milo spod tamnega oblaka, in čbelice po vertu le¬
tajo, in vsako cvetico serčno objemaje in kušovaje brenčijo, ko da
bi kdo na strune brenkal; — drevesa nanizane z nebrojno zaro-
jenim sadjom vidno gibljejo poganjaje nove mladičice; —znane in
neznane želiša in cvetlice razveseljujejo oči s svojimi čudnimi po¬
dobami, z novimi lepotami, in nos z žlahnimi dišavami, ki iz
njih pulite.

O tukaj je nam dobro biti! V tem prijetnem raji milo in rahlo
gibljejočega življenja se vstavimo, sedemo tje le na kamnati stol
pod košati gaber, in premislimo, k ter e natorne postave in ke¬
mijske resnice, in kako  neki se dajo na človeško, živinsko
in rastljinsko življenje  v prid človeka oberniti.

Namenili smo bili neke druge sostavke za tisk popiliti in ogla-
diti, če si pa zdaj tako delo za drugi pot na stran položivši — z
naravopostavami in s kemijo glavo belimo in vse svoje dušne žili¬
ce iz ljubezni do drage matere Slovenije napenjamo, se pa tudi
nadjamo, da nje verli sinovi, ki so spoznali našo dobro voljo in
trud, se ne bodo naveličali naših sostavkov, spisanih v njih občno
razjasnjenje in v množenje njih lastne blaznosti.

§. 29. .Hoč življenja.

Od fanta v vertu, od slavca, čbelic, dreves, želiš, trav i. t. d.
pravimo, da žive; ad kamna pa, na kterem sedimo, od zemlje, ki
jo vertnar rahlja, od vode napravljene v kadi za zalivanje želiš
i. t. d. tega ne rečemo. Učeni so vse pozemeljske reči razdelili
v neorganske in organske. Neorganske  obstoje iz več
delov, ki so med seboj enacih lastnost, življenja pa nimajo:
tako vsi rudi, rude, kamnje, zemlje, vode in vse druge kapljive
in raztegljive tekočine. Organske  obstoje tudi iz več delov,
kteri se sicer med seboj razločijo po svojih sebi stanovitnih last¬
nostih in podobah, pa imajo več ali manj občutljivosti in gibč¬
nosti  v sebi, in to je — življenje  organskih stvari.

Organ—je gerška  beseda in pomeni orodje;  učenem da¬
našnjega dne pa je organ  v vsih jezikih tako orodje,  ktero--svoje
sebi lastne podobe in posebnih lastnost — je zopet sostavljeno iz
več ali manj druzih delov ali organov v eno telo, pa tako, da se
vsak del ali ud telesa za se in tudi za druge  giblje pod oblastjo
in vladarstvom neke na večno nezapopadljive moči, kteri pravijo:
moč živi  j en  j a.

Človeško telo obstoji iz silno veliko organov. Nar imenit-
niši  so: možgani in herbtni mozeg, serce, pljuča, želodec, čeva,
jetra, vranca, ledenice, spolovila, možganne nitke, ki jih čutnice
imenujejo, žile, miške, kterim se sploh meso pravi, i. t. d. Vsi ti
organi so med seboj razločeni, vsak ima svojo sebi lastno podo¬
bo, različne lastnosti in posebno opravilo, ktero gibajoč opravi,
vsi združeni pa gibljejo telo, de življenja namen doseže.

Vse živali in rastljine obstoje iz več ali manj delov ali orga-

44

nov, in kakor ima vsak del svojo stanovitno lastno podobo in po¬
sebne lastnosti, obstoje tudi vselej in stanovitno vse živalske in
rastljinske telesa iz raznih organov in sicer je vsako telo razlo-
čeno po svoji žlahti ali rodovini. Moč življenja prešine celo telo
in spodbada vsaki  del  h gibanju v dosežbo njegovega posebnega
in njemu lastnega namena, in vdosežbotudi namena celega telesa.

Žive — to je organske  — telesa zamorejo, kar je v vsih
svojih delih po gibanji postaranega, zbrušenega ali odsluženega,
iz sebe pahniti in z novem nadomestiti — vse staro pomladiti;
one zamorejo tudi po sebi in iz sebe druge sebi enake telesa za¬
rodih, ki se od njih odločijo, in sčasama k enakim telesom in z
enakimi organi in lastnostmi zrasejo, kakor jih imajo telesa, iz
kterih so bile zarojene. V tacih zarojenih odločkih, kakor so jaj¬
ca, semena, mnoge čebulice, korenike, tudi rastljinske očesa i. t. d.
zamore moč življenja spati,  večkrat še clo po več let; gorkota
jo pa zdrami in zbudi; večkrat pa je k temu tudi mokrota  in
dotika zraka  potrebna.

Življenja moč je silno razločna;  od tistih tankih sivkastih,
rumenih ali rudečih blečičev na skalah, ki so kamniške rastljine,
gori do 80  čevljev visocega, več tavžent let starega drevesa,
kakšni so razločki življenja moči! Od tiste živalice, ki v nekih
urah svoje babice babico pametva, in svojih vnukov vnučke doča¬
ka, in ktera se lahko po svoji volji od mesta do mesta premika
— kar hrast in nobena rastljina ne zamore — gori do vsih lazi-
jočih, plavajočih in letečih žival, in gori do človeka, kakšne zmi-
rej višji in bolj razločne stopnje moči življenja so! —

Življenje vsih ž i val v s p i j o č e m stanu je enako ra stlj inske¬
mu,  zakaj tačas se gibljejo v živalih le notranji  organi, kakor na¬
vadno v rastljinah; če pa žival čuje,  je nje  življenje vse dru¬
gačno od rastljinskega,  in razodeva se po bolj očitni občutlji¬
vosti in mnogoverstnem vunanjem gibanji. Na 'kolikor višji in
žlahneji stopnji življenja se mnoge plemena žival znajdejo, iz
tolikanj več in imenitniših delov so tudi zložene. Človek je pa
krona stvarjenja.  On ima neumerjočo dušo, um in svobodno
voljo; pa tudi njegovo telo  je iz veliko tanših in žlahnejših or¬
ganov sostavljeno, torej tudi veliko imenitniši od žival, kar vsi
zdravniki spričujejo, ki mertve človeške trupla razdeljujejo in
ktere razudnike ali anatomi  k ar  j e imenujemo.

Neorganske reči so bile n ar pred  vstvarjene, potem  pa or¬
ganske: namreč zeliša, trave in druge rastljine; poteh:  červi,
plavajoče, lazijoče in druge živali; zadnjič za vsimi, kadar je
bilo že vse napravljeno, je Bog človeka po svoji podobi, kakor
svoje mojstrovsko delo vstvaril.

Moč življenja je nezapopadljivo velika; obvarje človeško telo,
ki večidel iz mehkih in rahlih drobcov obstoji, velikih nesreč, in
ga spelje iz neštevilnih nevarnost gori do starosti 80  do 150  let;
kako čudo! Ona se da tudi pomnožiti in okrepčati; primerjena
gorkota in svitloba, zdrav zrak, pametno delo, služiven počitek,
potreben živež ji teknejo; prevelik mraz; tarna, bolezni, strasti,

45

strupi i. t. d. jo slabijo, zadnjič tudi spodkopajo. Če moč življe¬
nja ugasne ali zgine, se vse navadno gibanje organov vstavi;
telo,  naj bo živalsko ali rastljinsko, bo poprej ali kazneje raz¬
padlo, podverženo v zdaj zgol kemijskim močem, kakor vse druge
neorganske reči. Človeška duša pa je neumerjoča!

§. 30. Zapopadck življenja.

Mnoge neorganske reči, kakor rudnine, zemlje, posebno soli,
se zamorejo iz raztopljenega stanu pri pokoji in primernem ča¬
su vlediniti ali kristalovati  (kristallisiren), to je, po po¬
sebnih merah in primerah v podobe uterditi,  ktere podobe so
mnogoverstnim rečem stanovitno lastne tako, de učeni poznajo več
sto tacih podob, in ko podobo vidijo, pa že vejo, kaj deje, in
iz koga  de obstoji. V  vsakem vledencu ali kristalu (Kristali) je
deseti  del, kaj več ali manj vode,  in taki vodi pravijo učeni;
vledivna ali kristalna voda (Kristallisationsvvasser). Kadar pri
tihem vremenu rahlo mede ali sneži, se tudi še clo sama voda v
grozno lepe snežene zvezdice vledenuje; le dobro pazi in na ro¬
kavu ali klobuku jih boš vidik Če pa take neorganske reči nimajo
pokoja, časa ali tudi ne dovelj prostora, se z vledivno vodo
uterdijo, brez de bi tacih sebi lastnih podob na-se vzele. Tudi
sleherni del organskega  telesa se iz tekočih rastopljin po po¬
sebnih merah in primerah v podobe, ki so vsacemu organu  ali
delu, pa tudi vsacemu telesu  po njegovem plemenu stanovitno
lastne, uterdijo ali vledenijo: tako se klenovo pero po svojih me¬
rah, primerah in podobi razloči od vsacega druzega peresa, raz¬
loči se zajčja noga, ali kaka njegova kost od vsake druge noge
ali kosti, kar koli jih je na svetu; razločijo se vsi organi, vse
organske telesa med seboj po svojih lastnih primerah in podobah,
obstoje tudi še iz več vledivne vode, kot neorganski vledenci.

Neorganski vledenci veči prihajajo po drobtinicah, ki se jih
od zunaj  prijemljejo, kakor de bi kepo testa po moki valjal; tu¬
di se kaka brodnina ali druga gorna razpadnina s pomočjo ra-
stopljene reči po kemijsko sprime, sceli in uterdi, kakor" da bi
bila zlimana. Vse organske telesa pa nasproti rastopljene reči
globoko v se serkajo; si jih vpodobovajo (assimiliren) in tako iz
sebe  viin rasejo. Neorganske reči berž ko so se scelile in uter-
dile, ostanejo, kakor so pri miru,  dokler ne začnejo po kemij¬
sko razpadati. Organske telesa pa se gibljejo; vsak njih organov
ima svoje posebno delo v službo celega telesa, in posebej še, da,
kar je v njem postaranega, izsluženega ali nepotrebnega, iz sebe
pahne in s čisto novem nadomesti.

Z m i r e j z i d a t i, d o k 1 e r ni s o z i d a n o, p o t e m p a, i n tudi
že vmes staro in pokaženo podirati inz novem nastav¬
ljati; ostanjke, smeti, vse nadležno, nepotrebno  viin
spravljati; vse tečaje vedno mazati, da se ne ogulijo
i. t. d., v tem obstoji življenje  vsacega organskega telesa.

Kakor je v labriki poleg velikega kolesa še znabiti na tav-
Žente majhnih kolesc kar čudnih podob, veliko preslic, vretenc,

46

zobičkov i. t. d., ktere bi se, ker se zmirej vertijo, kar hitro
vtekle in vstavile, če bi se vedno ne mazale in vtečene ne po¬
pravljale, ravno nekaj taeega so v pripodobi vse organske telesa.
Nove oblačila se zližejo, lemeš se v peskasti zemlji berž obrusi,
nar terdniši jeklo se vteče, in tvoje mehko in rahlo telo se ne bo
obrusilo, vteklo? — Zakaj pa se ni že tvoja dlan, s ktero že 60
let delaš, zbrusila, ali tvoja noga, ki te že 70 let po svetu okoli
nosi, ogulila? Kje bi bila že tvoja roka ali noga, ko bi se ne
bilo v nji vse obrušeno ali oglajeno proti in z novem namesto-
valo?  — Od kar si na svetu — morebiti že 70 let — se tvoje
serce in želodec, tvoje pljuča, čeva, možgani i. t. d. noč in dan
neprepehama gibljejo; terd kamen se obrusi, jeklo se vteče, tvoji
mehkorahli organi pa se še niso vtekli! — Svoj duh napenjaje
utrudiš možgane, de te glava boli; s hojo ali drugim teškim de¬
lom utrudiš svoje telo, kaj je nekaj to? Nič druzega, kakor de so
udje tvojega trupla zgubili veliko moči, to je: marsikaj je v njih
ostarelo, se obneslo, ogulilo, vteklo, se zgubilo; ti si lačen, si že-
jin, id je; tvoje telo praša, terja, da bi se vse postarano, obno¬
šeno, zgubljeno z novem  namestilo; telo prosi, terja neprejenlji-
vo in nezmagljivo počitka in spanja; zakaj ravno v spanji se vse
tako postarano ali zgubljeno nadomestva.

Iz odrašenega človeka se skadi ali spuhti nevidno  skozi ko¬
žo in po dihanji iz pljuč v 24  urah 4 do 5 funtov; poleti pa pri
hudi vročini in teškem delu mende še več in nekoliko tudi vidno.
Naj bo od tega, kar iz tebe spuhti, veči del voda, pa vender
pri 4 ali 5 funtih bi utegnilo saj en četertin funta tudi druzih
telesnih drobtinic biti; ali ne znese to na leto 60 do 90 funtov?
Prijatel, pred sedmimi leti si bil v Zagrebu; palico, uro ali plajš,
ki si bil seboj vzel, znabiti še imaš, pa od svojega telesa, s kte-
rem si takrat v Zagrebu bil, je morde nimaš ne kar poprejšne
drobtinice več! Že nekdanji naravoslovci so terdili, de se vsako
človeško truplo v sedmih ali devetih  letih popolnama sprco-
berne, — in velike spremembe, ki se neprenehoma v človeškem
truplu, pa tudi v druzih organskih telesih godijo — to tudi po-
terdijo.

Kadar pa tako ponovljanje ostaranega v organih ali telesih
neha, nastopi smert  in telo razpade. — Ni je več v njim moči
življenja,  pod ktere oblastjo in vladanjem seje  vse to spe¬
ljevalo !

§.31. Od reje človeškega telesa.

Jz kolikor več razločnih pervin kaka reč obstoji, toliko bolj
redka, rahla ali puhla  je večidel tudi; zlato, obstoji le iz ene
pervine, in je močno gosto; tako tudi srebro, svinc, železo, de-
mant i. t. d.; mnogi kamen obstoji iz treh ali štirih  pervin, in
je tudi še gost in terd; rastljine  pa in še bolj živali  obstoje
iz veliko več med seboj razločenih pervin, in so tedaj veliko bolj
redke in rahle, če bi jo v razlaganji reditve rahlega človeškega
telesa tako zadeli, de bi bila našim bravcom skozi in skozi raz-

47

umljiva, nadjamo se, da bodo potem tudi rejenje vsih žival in
rastljin kar lahko razumeli.

Človeka telo  obstoji' iz gnjilca, kislica, vodenca in
vogelca,  iz malo lugastih  in družili soli,  clo malo zemelj,
žepla, fdsfora, železa  i. t. d.; obstoji tudi iz vledivne
vode, ki je z organi kemijsko zedinjena, in še posebej iz veliko
redivne vode  (Tegetationsvvasser), ktera v sebi raztopljen živež
vedno organom v rejo pripeljuje.

Tvoj život se ne more clo nobene reci v svoj živež polastiti
in si je vpoddbiti, če ni v svojih obstojnih pervinah več ali manj
njemu enaka.  Močnik iz vgašenega apna, ali iz ila, če bi ga
tudi z žeplom ali svincom zacverl, mu ne bo teknil; ni namreč v
svojih obstojnih pervinah clo nič njemu podobin. Ko te pri do¬
brem zdravji po kaki jedi mika, misliti je, de se s tvojim životom
žlahta, de ti bo tekniia; ko se ti pa gnusi, nikar je ne jej. Ka¬
kor neumna živina bi tudi človek po duhu in okusu vse spoznal,
kar mu tekne ali škodje, tode z nezmernostjo v jedi in pijači, in
z nepotrebnimi žgačejočimi solmi si je svoje počutke pokazil
in tako oglušil, da po njih tečnega od netečnega na tanjko ne razloči.

Od dveh reči, da se po kemijsko zedinijo, mora saj ena v
rastopljenem stanu  (§. lži.} biti; tudi tvoj život ne bo v svojo
rejo clo nič potegnil, kar ni raztopljenega. Take raztopljene reči
vleče v se iz zraka po pljučah  in skozi kožo po nevidnih ser-
kajočih luknjicah, še več pa po enacih nevidnih luknjicah iz če v.

Od gaza  lahko rečemo, da je neka pervina raztopljena
v g or k o ti; podnebni zrak  obstoji pa iz gazov, in je po raz-
laganji §19.  zaloga silno veliko v njem raztopljene vode in mno-
goverstnih druzih reči. Človek ima na štirjaškem palcu (Quadrat-
zoll) svoje kože gotovo 1000 potnih luknjic, koliko tavžent in
tavžent jih mora imeti na celem životu! l J o takih luknjicah spuhti
navadno iz človeka 4 do 5 funtov na dan;  ni ga ne tako čistega
tudi ne gosposkega človeka, da bi v več dneh njegovo perilo, ki
ga na golem životu nosi, se ne ogerdilo, zoperno dišalo ali smer-
delo; ali ni tudi to iz života po nevidnih  luknjicah izlezlo? V
enaki primeri imamo tudi po vsi koži serkajoče  luknjice, ako jih
ravno ne vidimo; kaj bi sicer pomagalo, če bi te omedlevca na¬
padla, te na sencih z jesikom spirati! čimu bi človeka v raznih
boleznih mazali, če bi njegova koža mazila ne serkala? kako bi
se v toplicah nova moč in zdravje zadobilo, ko bi život iz njih
clo nič v se ne potegnil? Kakor se napije morska goba vode, če
jo va-njo položiš, ravno tako se napiva naše rahlo telo po ne¬
vidnih luknjicah zraka in mnozih druzih v njem raztopljenih reči.

l)a pride naša kri v pljučnih odpertih predalčkih — kot med
v odpertih luknjicah satovja — pri dihanji v dotiko z zrakom, in
da se tu kislica napiva, je že drugej (§■ 2i.~)  povedano bilo; ali
ni to živež iz zraka?  Čez vse naše zapopadke dobi naš život
veliko reje iz zraka, vender pa še le veliko več iz čev, tode tudi
po nevidnih serkajočih luknjicah.

Obložite telo lačnega človeka z nar boljšim mesom, maslenim

48

kruhom in žlahnim sadjom; nič mu ne bo teknilo, če skozi usta
in želodec v čeva ne pride, in se tukaj dobro ne raztopi;  po¬
tem še le bo jelo telo te reči na se vleči.

Kar je v svojih obstojnih pervinah nar bolj človeškemu životu
podobno, ga bo zamoglo tudi nar bolj rediti, Veliko reči, ki jih ljudje
vživajo, poprej speko, ocvrejo ali skuhajo, da jih ognjena sila raz¬
veže, da se lože zdrobijo, razpadejo in potem raztopijo. Kar v usta
prineseš, morajo zobje s pomočjo jezika, ki vedno vse obrača in
pod nje spravlja, zdrobiti, somljeti, in dobro s slinami, ki se iz
kervi vedno odločvajo in pod jezikom iz nekih gobic izvirajo, na-
mešati. Tako v ustih somljeta jed pride v želodec ; okoli želodca
so druge gobice, iz kterih neka grenkokislina va-nj teče, kisline
pa so 'razjedajoče kemijske moči, v kterih se zamorejo mnoge
reči raztopiti. V želodcu tedaj, ki se zmirej giblje, se vsa že
popred oslinjena jed s tako kislino nameša in se še bolj razdrobi
in raztopi. Kadar je želodec po svoje jed v  prekuhal, odpre spod¬
nje vrata in jo pahne skozi nje v čeva. Človeške čeva, od že¬
lodca noter do zadnjega konca, so navadno šestkrat  daljši kot
človek. V pervo čevo pod želodcom se iztakajo še žolc iz jeter
in pa sline iz slinivke  (Bauchspeicheldriise), ki pripomorejo
po svoje, da še vse bolj na tanjko razpade; človek mora pa tudi
toliko ‘pijače — vode — k sebi vzeti, da se vsa jed v nji dobro
raztopiti zamore.

Čeva obstoje iz neštevilnih nevidnih luknjic ali pijavkic, ktere
— med tem ko "čeva se vedno gibaje vse raztopljeno zmirej na¬
prej po sebi pomikajo — iz te raztoplj/ne, kar je za-nje priprav¬
nega, poserkajo, — ostanjke pa na koncu kot nesluživne smet/,
vun pahnejo. Čeva so pripete na neko mezdro — krežilc imeno¬
vano — ta vse na se potegne, kar so pijavkice iz čev poserkale,
in pošlje po posebnih cevih ali rorčkih v podobi mlečnega soka v
posodico, ki ji pravijo: mlečna štirnica,  in ki je ulerjena na
znotranji herbet blizo ledjiskih kost/. Iz štirnice — v ktero tudi
vse, kar koli je telo skozi kožo živeža dobilo, po posebnih cev-
kak priteče —se vzdiguje po neki žili imenovani mlečni sok kviško
prek znolranjiga herbta, in gori blizo rame izteka v neko kervno
žilo, se tu s kervjo pomeša, in tudi kri postane. Kri je pa občna
zaloga, iz ktere vsi udje ali organi človeškega telesa živež, ka¬
kor ga ravno za se potrebujejo, dobe.

§. 32. Kri, rejilo človeškega telesa.

Človek potrebuje od dneva do dneva veliko jed/ in pijače, in
jo tudi k sebi jemlje; veči del povžile jed/ in pijače poserkajo pa
čevne pijavkice, da kakor smo ravno povedali, pride kot mleko
v kri; od čevnih pijavkic ne poserkani, tedaj zverženi ostanjki se
v zadnici nabirajo, da jih človek vsak dan sprazni. Tako dob/
odrašen človek po primeri vžitiga živeža po 6 do 10 funtov na
dan mlečnega soka iz čev v svojo kri,  zgub/ pa po druzih potih,
kakor bomo slišali, ravno po toliko, ker njegov život ostane ve¬
čidel pri enaki teži.

49

Odrašen človek ima 24 do 30 funtov k er vi, ki je v silno
čudnem  in grozno hitrem  teku med mejami njegovega telesa;
serce se neprenehama razteguje in skerčuje in ta tek takole vodi
in speljuje: S sercom je zrašeno osem  poglavnih kervnih žil; po
pervi — pljučni odvodnici  (Lungenschlagader) pahne serce,
ko se po eni strani skerči, černkasto kri iz sebe v pljuča; tukaj
se razdeli žila v dve, te dve v več druzih zmirej manjših , zad¬
njič v neštevilno žilic, ki dajo v predalčkih kri v dotiko z zra¬
kom,  de se tukaj redivnega kislica  napije, nepotrebnega vo-
gelca in vodenca očisti in porudeči; iz teh predalčkov poserkajo
druge žilice očišeno in popravljeno kri,  jo oddajajo zmirej v veči
in zadnjič v štiri žile — pljučne privodnice  (Lungenblut-
adern), ki privodijo ali pripeljejo kri nazaj v med tem raztegnjeno
serce. Ravno tako pahne serce pa rudečo kri po veliki žili — te¬
lesni odvodnici  (Aorta) po celem životu; ta se precej pri sercu
razdeli v dve veliki odvodnici, po eni gre kri v zgornje  po drugi
v spodnje  telo; vsaka teh dveh se razdeli  zmirej v manji in zad¬
njič v nevidne žilice in sicer tako , de ga ni ne od zvunaj ne od
znotraj života tako majhnega prostorca, de, ko bi ga z nar manjši
iglico vbodel, bi kake žilice ne ranil, in de bi se kri ne prikazala.
Na vseh krajeh celega telesa serkajo pa kri druge ravno tako majhne
in nevidne žilice, jo pošiljajo nazaj v veči in zmirej veči in zad¬
njič v dve veliki žili — telesni privodnici  (Hohladern), iz
ktereh teče kri iz zgornjega in spodnjega telesa nazaj v serce.

Po eni žili teče tedaj kri iz serca v pljuča,  po štirih iz
pljuč nazaj v serce; po eni iz serca po vsim drugem životu
in po dveh iz celega života nazaj vserce. Tojedvojniokrogli
tek  (Kreislauf des Blutes) pri človeku, kadar je po rojstvu di¬
hati začel. Eno in krajši  okroglo pot stori kri iz desnega  serč-
nega predalčka skozi pljuča in v levi  preddvorčik serca zopet
nazaj. Drugo in daljši  pot pa stori iz levega  predalčka po
celem  životu in v desni  preddvorčik zopet nazaj. Kar je človek
jedi in pijače povžil in tudi to kar je skozi kožo v se potegnil,
pride s kervjo zmešano po imenovanih dveh  velikih životnih pri—
vodnicah narpred v desni preddvorčik  serca, in od tod v
desni predalčik;  iz tega pa gre po pljučni odvodnici  v plju¬
ča, kjer se černa  kri  (venoses Blut) z zračnim kislicom po¬
meša in po tem takem rudeča  kri postane. Tako oživljena in
vrudečena kri teče po imenovanih štirih pljučnih  privodnicah v
levi preddvorčik  sercd nazaj, iz tega pride v levi predalčik,
in od tod po nar veči telesni  odvodnici na vse kraje celega
trupla, ki se iz nje rede. Naj bo koža ali meso, kost ali kita,
možgani, želodec, čeva ali kar koli si bodi, vse kar je živega
v  truplu, serka to kri in se živi  od  nje. Kolikorkrat se tedaj
s erce skerči ali vdari, pahne kri, ki je med tem po privodnicah
v a-nj pritekla, po odvodnicah v pljuča in v celi život, tak ud ar k
Se občuti v sercu in po vsih odvodnih ždah celega života, to se pravi:
serce ali žila bije.  Kolikor mlajši  je človek, toliko hitrejši
teče kri po žilah,  torej je število  posameznih udarko v serca in

žil razločno; pri novorojenem detetu se šteje v eni minuti  130
do 140 udarkov, pri eno leto starem 120 do 130; pri 2  letih
100 do 110; pri 3 letih 90 do 100; pri 7  letih 85 do 90; pri
14 letih 80 do 85; pri odrašenem človeku 70  do 80; pri starih
ljudeh 60 do 70 udarkov. Pri ženskih  in bolj občutljivih
ljudeh  sploh serce hitrejši bije. V boleznih  pa še hitrejši.

Tiste pijavčice, ktere iz čev vse, kar je v njih, pijejo, so
gladovne kot mnogi otročaji, marsikaj požrešno poserkajo in po
mezdri kot mleko v kri pošiljajo, kar je v nji ali clo, ali saj v
taki veliki meri, nepotrebno  ali clo škodljivo. Ker je tedej tre¬
ba , kri čistiti, torej vedno prihaja kri po neki veči odvodnici v
obisti ali ledice; obisti so pa velika fabrika za čistenje kervi; vsa
voda, kar je je preveč, vse nepotrebne zemlje, lugaste in druge
soli se tukej iz kervi odločvaje po posebnih potih v mehur ocejajo;
ko je ta preveč napet, nas s tišanjem opominja vodo odcediti. Ka¬
ko naglo kri okoli po životu teče, se lahko iz tega prepričaš, ker,
če se kej ola napiješ, zamore se primeriti, de po četertinu ure te
že na vodo opominja; 61 je prišel iz poliča skozi usta in želodec
v čeva; iz čev po pijavčicah in skozi krežilc kot mleko v kri;
kri je pa že dokončala svoj tek po tvojem životu, in obisti so tudi
že vso preobilno vodo in drugo nepotrebno iz kervi spravile in v
mehur poslale, de te tisi; kako hitro! — in kako čudno! —

Po drugi veliki žili pritekva kri v jetra,  de se tudi tukaj
z nje preobilni vogelc in vodene z druzimi pervinami v žolc  od-
ločva, ki pride kasneje v čevah pri raztopljenji jedi na hvalo.
Otroci v maternih telesih, ki po pljuč ah ne dihajo  in bolni na
pljučnici, ki se jim pljuča suše, imajo v primeri veči  jetra, de
opravljajo pri njih plučno službo , to je, vodo kroje in napajajo
kri s kislicom; vogelc pa in vodene, de bi gnjilca ne premago¬
vala , ali pošiljajo iz kervi kot žolc  v čeva, ali pa spravljajo v
zalogo masti  za prihodno netilo.

Iz kervi zvirajo sline,  se odločva grenkokislina  in teče
v želodec; iz kervi se narejajo zlo mnogoverstne mazila ali olja;
za dihalo, da brenči kot struna, za ušesa, da ne ogluše za vse
tečaje človežkega telesa , kjer sloni namreč kost na kosti, da se
ne ogulijo. Vsi organi života od pervega do zadnjega si previdvajo
svoj potrebni živež iz kervi; torej pride tudi kri in perpelje
v sebi raztopljen živež po nar manjših, čudno med seboj zamota¬
nih in prekrižanih žilicah v slednji organ; tako je, za pripo-
dobo, na koncu vsake korenike slednjega zoba  luknjica, skozi
ktero pripelje žilica va-nj kri od serca; ta se tukaj morde več kot
na sto manjših žilic razdeli in zob s potrebnim živežoin previdi,
po drugi žilici teče pa kri skozi enako luknjico iz zoba nazaj v
serce. Kje bi bil neki že tvoj zob,  ko bi ga ne bila kri živila,
in v njem vsega zbrušenega ne namestovala? Tako je pri vsaki
kosti in v vsacem organu.

Če bi človek, ki 150 funtov vaga, trideset dni doma bil, in
slednji dan 10 funtov jedi in pijače k sebi vzel, in bilo to v 30
dneh 300 funtov; naj vaga, kar od njega vidno po dveh znanih

potih gre, na dan po 5 funtov, bo zneslo to v 30 dneh 150 fun¬
tov; zdaj na koncu mesca bi mogel tedaj vagati 300 funtov; ker
pa le okoli 150 funtov vaga, je moglo druzih 150 funtov po ne¬
vidnih luknjicah iz njega spuhteti, tedaj v srednje po 5 funtov
na dan.

Čudne kemijske premembe se skrito pred našimi očmi v or¬
ganih godijo; voda pripelje va-nje kri, to je v sebi raztopljene,
in se tedaj lahko premikajoče pervine ali drobtinice, organi se po-
laste iz nje vsega, kar za se potrebujejo in si vpodobljejo,
oddajo pa va-njo tudi vse postarano ali odsluženo, in voda —
kar se je ni v organih razkrojilo ali z njimi vledenilo — nese te
ostanjke in smeti, mende tudi v nji raztopljene, po druzih potih
in zadnjič skozi potne luknjice večidel nevidno vim iz života; kar
ima pa še za telesno rabo služiti, teče kot kri iz organov nazaj
v serce. Naj dobi tedaj odrašen človek iz čev 8 funtev mlečni-
ga soka na dan v svojo kri, naj odcedi vidno 3 funte vode, in
naj odda 5 funtov nevidnega mende večkrat smerdljivega potu;
ostal bo sicer pri svoji teži, pa v njegovem životu so se po tem
kar velike premembe, velike namestovanja in pomlajenja godile.
In to je rejenje  človeškega života.

§. 33. Hazločik med živalskem in rastljinskem

življenjem.

> '

Kakor živi kri vse živali, tako previdva tudi sok vse rast-
Ijine in vsak njih del posebej s tacim živežom, kakoršnega ravno
potrebujejo. Rastljine nimajo sicer serca, sok po sebi poganjati,
vender se po vseh njih delih v posebnih posodicah raztekva, mende
z enako hitrostjo kot kri v živalih; to vidimo pri vsacem žejnim
sadu precej po dežji, tudi po obrezanih tertah. Vsi na to učeni
jo terdijo z enim glasom, da sok, kterega rastljinske koreninice
serkajo, teče po sterženu in lesu gori na vse veršiče — v perje,
da se tukaj ko kri v pljučah marsikaj v zrak oddajaje in nov ži¬
vež iz njega na-se potegovaje, spremeni, popravi in tako požlah-
njen z novo redivno močjo vse organe redeč pod lubadom zopet
nazaj v korenike pritekva, kjer se cIo zadnjič vse nepotrebno ali
odsluženo vun iz njih kot rastljinsko blato meče.

Živali  potrebujejo za živež v primeri več gnjilca in ki¬
slica  kot vodenca in vogelca, rastljine  pa nasproti več vo-
gelca in vodenca  kot kislica. Torej se polastujejo rastljine vo¬
denca in vogelca, kader vodo in vogelnokislino, ki ju po koreninah
in perji serkajo, krojijo; kislic pa, ki jim iz vode in vogelnoki-
siine ostaja, puhte vedno po perji iz sebe. Živali pa se dihaje
Polastujejo kislica iz zraka in oddajajo tudi dihaje iz sebe, kar
J e  preveč vodenca in vogelca v podobi vode in vogelnokisiine
(§. SJl.j); gnjilic ostaja tedaj kakor nar potrebniši živež v žival¬
skih telesih; le malo — ne dovelj prekuhanega — zgube z blatom
•n še manj z vodo, ki se od njih odceja.^

Iz tega je očitno, da gnjilčne  reči (Stickstoffhaltige Nah-

4 *

rungsmittel) so nar bolj  tečni živež vsem živalim;  (ake šo:
vse meso, žitno zernje, sočivje in mnogi raslljinski šoki. Rast-
Ijine potrebujejo tudi gnjilca  v /rejenje svojega sadu;  njih sok
in sad obstojita tudi iz gnjilca, ne pa njih  trupla, te cIo nič gnjil¬
ca v sebi nimajo. Noben učen se še ni prepričal, da bi rastljine
od dobljenega gnjilca po kaki poti kaj zgubivale; tako skerbno
ga pnhranujejo v soku za svoje potrebe.

Živali  obstoječe v primeri iz več gnjilca  — /gorljivi vo¬
dene in vogelc iz sebe pahajo — so tudi nar bolj gnjijenju
podveržene,  kjer se gnjilic odločva in z gorkoto zedinovaje
kot gnjilogaz beži; rastljine,  posebno mnogi njih izlečki, kakor
olje, smola, sladkor, vinocvet i. t. d., obstoječe v primeri iz ve¬
liko vodenca in vogelca,  pa rade gorijo.  Živalsko truplo
hitro sognjije, kdaj bi neki hrastovo deblo sognjilo? Z lesenimi
polenami berž oginj zanetiš; kdaj bi ga pa neki z mesenimi, ako
ravno suhimi, napravil? Zgorljive reči, kot olje, mast, sladkor,
obstoječe iz vodenca , vogelca in kislica brez clo nič gnjilca tudi
nič ne rede, pa so vender, kakor voda na malen ali derva pod
kotel, v pravi primeri potrebne, v prekuhanje in zgotovljenje
gnjilca za rejo telesa. Natora sama odločva tako /gorljivo reč v
živalskih telesih kot mast v posebne mešiče ali mehurčke za pri—
hodno netilo ali kurjavo, kadar bi namreč telo, močno, oslabljeno,
ne moglo druzega živeša za kurjavo k sebi jemati. Če taka mast
iz telesa čisto zgine, vgasne tudi zubljic življenja.

Nar veči razločik nad živalskem in rastijinskem  živ¬
ljenjem je ta, da živali  se lahko po svoji volji iz enega kra¬
ja na drugi podajajo,  kar rastljine ne zamorejo. Moč žival¬
skega  življenja je vsrednjena v eno piko tako, da iz te pike
gre gibanje vseh posameznih delov ali organov celega života, moč
rasti j inskega  življenja ni tako  vsrednjena, ni tako ena, am¬
pak bolj rastrošena; le malo živalskih plemen je tacih, da, ko bi
kako žival na več kosov razresal, bi iz vsacega kosa nova taka
žival zrasla; pri rastljinah je pa to kaj navadnega; iz vsake
tertne mladike zamoreš novo terto , tudi po dve ali tri zrediti. Če
mlad hrast ob glava deneš, pri tleh odsekaš, ti bo iz korenike
drugi zrasel. — Učeni menijo, da taka sredina moči življenja
pri živalih so možgani.

Če kaj misliš, sodiš ali skleneš, dobro veš, da tega z lahtom
ali kolenom, tudi ne z palcom ali mezincom ne opraviš, ampak z
možgani;  vsak človek spozna svoje možgane  za dušno orodje
ali dušne organe. Možgani so pa od červička gori do človeka
zlo mnogoverstni;  na kolikor višji in žlahneji stopnji življenja
se žival znajde, toliko imenitniših organov mora tudi imeti. Ker
je pa človek s svojim umom in svobodno voljo Božje žlahte
— ima po spričevanji vseh razudnikov v primeri k velikosti svo¬
jega telesa tudi nar več možganov  ali dušnih organov. Duša
človeka  je neumerjoča, torej njeno bitje ni vezano na možgane;
ona obstane,  čeravno možgani sognjijo in truplo razpade. Člo¬
veški duši je podaril Bog um in svobodno voljo, ktera živalim

5$

manjka, ki — čeravno imajo možgane — dobrega ne razločijo od
hudega, ki Boga svojega stvarnika ne morejo sposnati, hvaiiti in
ljubiti; ktere so torej od nas ljudi' silno razločene.

Možganov nimamo pa samo v glavji Čepini;  ampak tudi po
vsem lierbtu doli do križa  (Riickenmark), imamo jih še cIo
po celem  životu (Gangliennerven). Po dveh možgannih nitkah*
ali čutni  ca  h (Nerven), ki iz glavje Čepine v očesi  pridete,
vidimo;  po dveh drugih tacih, ki pridete v ušesa, slišimo; mož-
ganne nitke razločijo duši razne dišave v nosu,  druge reči po
okusu na jeziku; iz možganov  gre sploh 12 parov  čutnic
ali možgannih nitk; iz herbta jih gre pa 31 parov na desno in le¬
vo , se raztekajočih po vsem životu; z eno besedo : kakor se kri
iz serca po žilah in zadnjič po nar manjših žilicah po celem ži¬
votu razliva, tako ga tudi ni ne od znotraj ne od zvunaj telesa
nar manjšega prostorca, da bi ne bil čez in čez z možgannimi
nitkami prepleten ali prekrižan. Skozi že v misel vzeto luknjico
zobne korenike, po kteri gre kri va-nj in iz njega, gre tudi
va-nj možganna nitka. Če ti zob ognjije, da pride zrak do te
nitke, bolel te bo, da bo joj; dokler ti ta nitka tudi ne odgnjije,
ali se ti z zdrenjem zoba ne prikrajša, ne boš veliko pokoja imel.
— Možgani v glavi in v lierbtancu  in vse iz njih izvirajoče
možganne nitke  oskerbljujejo sploh občutke in gibanje  ce¬
lega trupla in vsih posameznih delov.

Po možgannih nitkah, kakor po cestah gredo z nezapo-
padljivo hitrostjo vsi dušni ukazi na vse kraje života, kamor¬
koli tičejo; ravno po tacih zve duša z enako hitrostjo vse, kar se
koli životu od znotraj ali zvunaj primeri; bolha te v nogo piči,
možganna nitka, ki je bila od nje dregnjena ali ranjena, da ta
hip gori skozi nogo in herbet po družili z njo zvezanih enakih nit¬
kah do duše na znanje , kaj da se ji je primerilo. Duša misli,
prevdari in sklene, pošlje svoje ukaze ob enem na tavžente mož¬
gannih nitk, ktere velijo mesenem kiticom skerčiti, drugim pa raz¬
tegniti se, da se tako telo pripogne, stegne i. t. d.; — nebrojno
število žilic, kitic in mišk je imelo pri tem opraviti. Kar je koli
prostovoljnega gibanja v telesnih organih, se speljuje na dušne
povelja, oznanjene organom po možgannih nitkah; znotranje gi¬
banje pa, kakor serca, pljuč, čelodca, čev i. t. d. se godi sicer
tudi z pomočjo možgannih nitk, tode ne prostovoljno in v zdra¬
vem stanu tudi brez občutka. Dokler so naše pljuča, želodec,
čeva, jetra i. t. d. zdrave, jih ne čutimo,  da jih imamo; berž
pa ko zbolijo,  jih čutimo.

§. 34. Zapopadek zdravja, bolezni in smerti.

Človeka telo je, kakor ste se prepričali, neka čudna,  neraz¬
umljivo modro zložena mašina, obstoječa iz veliko rahlih, meh¬
kih , med seboj razločnih in vender dobro in natanjko zvenanih
organov, kteri so na 246 kosti  obešeni, in privezani, se z njimi
vred gibljejo pod oblastjo življenja, serkajoči iz kervi — ki jim jo
serce pošilja — potrebni živeč v ponovljenje ostaranega in ogulje-

54

nega v sebi, da dosežejo tako svoj lasten in tudi namen celega
telesa. Oblečeni so še vsi organi skup s kožo,  ki je po njih na
take mere in primere napeta, da človeška podoba je od vsili stvari,
kar se jih koli na svetu najde, nar žlahniši, lepši in dopadljivši;
tudi se berejo v njegovih očeh in obličji bolj kakor pri vsaki drugi
živali večkrat vse njegove misli, želje in občutljeji.

Iz že rečenega je očitno, da nar poglavniši  organi našega
života so: 1.) koža,  in ne samo vsa vunanja,  ampak tudi no¬
tranja  od ustnic skozi goltanc in želodec doli do konca čev,
po dihalu v pluča in od unanjih spolovil in scavil noter do no¬
tranjih. Skozi kožo puhti iz telesa odslužena voda z drugo ne¬
snago ali smetmi ; po koži — ceva so tudi koza — poteguje telo
tudi ves živež na-se; 2.) pljuča,  zakaj ko ni dihanja, je za-
dušenje; 3.) serce,  ki paha kri v živež vsim organom celega
života ; ko to neha, nastopi smert; 4.j želodec,  ki zmirej proti
melje, in jedi v služivno rejo napravlja; 5.) možgani,  v vlada¬
nje ali vižanje cele te priprave; ko ni gospodarja, hiša razpade.

Kadar po vsili žlebičih voda, to je redi v na kri,  prav
teče, vsi ti maline! s svojimi preslicami in kolesci prav gredo, in
vsak drugi ud ali organ svoje delo dela, brez da bi mu kaj nar
manjšega zabavljalo: se ti dobro počutiš,  in skorej ne veš, da
telo imaš, poglej — to je zdravje!

Če bi pa tudi vsi malinci tvojega telesa prav šli, in če bi se
tvoje telo vsakih 7 ali 9 let po enkrat čisto ponovilo, vender ne
boš vedno živel; postava natore je ta: da kar se je iz neor-
ganskega v organsko zedinilo, mora tudi ali poprej
ali kasneje zopet v neorgansko razpasti.  Na Sicilijanski
goreči gori Etni  živi še tako veliko pa votlo kostanjevo drevo,
da že veliko let neka cela družina v njem stanuje; naj se najde
res, postavimo, v Ameriki  drevo do 5000 let staro — kterih
pa mende ni še nihče štel — bo vender tudi to vsahnilo in stroh¬
nelo. Koliko je pa travic ali želiš, da ne žive čez 3 ali 6 mescov?
Učeni poznajo čez 200 med seboj dobro razločenih plemen živa¬
lic, tako majčkinih, da se ne dajo z očmi viditi, in take živalice
so še večkrat hudo ušive, in te uši zopet ušive — koliko časa
neki take živalice ali njih uši žive? Morski som, ki je do 90
čevljev dolg, ki da do 120 čebrov masti, in ki ima gobec, da
gre v čolniču po 9 mož va-nj, mu šobe razsekavat, doživi zna-
biti — če ga ne vlove — 400 do 600 let. Človeku je odločenih
80 let; redki jo pripelje do 120tih; ko bi ravno nikoli ne zbolel,
in naj se v njem vse zbrušeno vedno ponavlja in namestva, ven¬
der mora enkrat umreti zato,  ker mnogi njegovi organi ravno s
tacem namestvanjem pr eter  d i postajajo; to se posebno primeri
pri serčnih žilah, ki počasi oblesene , da niso več tako krepke in
gibčne, kri na vse kraje života pahati. Naj udari žilica pri otro¬
ku po 140krat v minuti, pri odrašenem človeku pa 70 do 80krat,
bo bila pri staremu zmirej bolj poredkoma; torej tudi stare ljudi
tako rado zebe,  ker kri ne dohaja, ali zlo po malem in počasi
do telesnih koncov; zmirej bliže serca ostaja, dokler se na zadnje

5 $

serčni bitek popolnoma vstavi; to je smert brez bolezni, ali
natorna smert.

Ali se med 300 merliči najde eden,  da bi take natorne
smerti umeri? Mehkužnost  se čedalje bolj razširjuje okoli in
spodkopnje življenje narodov, druzih neumnost nočmo nič v misel
vzeti. Ko bi tedaj natora človeške neumnosti popravljaje si sama
večkrat ne pomagala, bi bilo polovico ljudi že men j na svetu, ka¬
kor jih je; pa ravno to, da natora si sama večkrat pomaga in
se ozdravi, je marsikteremu za spodtiklej ; deklica je sedemkrat
norsko plesala, se vroča merzlega napila, ali pa na zraku se raz-
hladila, in nič ji ni bilo, razun da je bila bleda kot mleček; osmi-
krat pa, na svojo moč se prederzno zanašaje, se je razhladila,
je pljučnico dobila, in kot edina mehkužika svoje neskerbne ma¬
tere v mladih letih umerla; fantje so jo sicer z vso častjo poko¬
pali , tudi so ji dali mati velik venec nedolžnosti — ali bi ne bilo
boljši reči: venec neumnosti  obeh — splesti!

Nar manjši zaderžek, ki kakemu organu nadleguje, da se ne
zamore po svoje gibati ali službe opravljati, precej po možgannih
nitkah ali čutnicah duši na znanje pride; tak občutljej imenujemo
balečino.  Če se ti neke potne luknjice zalestijo, imaš občutljej
serbenja; duša veli drugim organom na takem kraji počesati, ali
z dergnjenjem luknjice zopet odpreti. Drugači boš pa občutil, če
se ti tern v peto zarine, drugači, če se v koleno vdariš; drugači
se bodo hudo nadležni vetrovi v čevih počutkom oznanili; dru¬
gači spet, če bi se ti pljuča vnele, jetra otekle, ali želodic ope¬
šal. Vsak organ drugači to, kar mu nadleguje, duši napoveduje,
torej so bolečine kakor organi, in vzroki, iz kterih izvirajo, zlo
mnogoverstne. Kader se kak organ ne more po svoje gibati, pra¬
vimo temu tudi, da terpi;  če pa poglavniši organi in žlahneji
udje terpe, terpi tudi celo telo, ker so vsi organi, vsi udje v en
život združeni in zvezani. Terpeči stan života imenujemo bole-
zin.  Duša je v pričjočem življenji s telesom zedinjena; če tedaj
telo terpi, terpi' tudi duša, in če bi duša terpela, postavimo za¬
voljo velicih skerbi ali strahu, žalosti, sramovanja i. t. d. bo tudi
telo vvenovalo, sušilo se, in še morde zadnjič hudo zbolelo. Bo¬
lezni , ki se iz duše scimijo, in v telo zaplodijo, je zlo teško
zdraviti, pa tudi take, ki so se razpasle po vsi kervi, ali še cIo
po vsih možgannih žilah; — koreninica tacih bolezin večkrat tako
globoko leži, da zdravniki za-njo ne vejo, in da je tedaj ne mo¬
rejo izruti, in bolezni ne ozdraviti.

Če se ti tern v peto zarini, ti bo duša velila, ga vun spra¬
viti, ko tega ne storiš, ga bo natora — moč življenja — počasi
sama vun spravila; poslala bo na to mesto nekaj več kervi, da se
ti okoli ternika vname, ognoji in sognjije; na to bo od spodaj
novo meso raslo in rasteč počasi ternik vun pahnilo, tako boš
ozdravil. Natora, moč življenja vsacega organa in celega života,
si po premožnosti prizadeva, njemu nadležno iz sebe odločiti,
— vun pahiti; torej pri organih vstanejo prisadi in ognojenja;
torej dolgoterpeči trepeti in stresi, tudi kerči celega života, strašne

56

vročine, hudi poti in driste, da bi se to ptuje nadležno vun pah¬
nilo. Ker pa s tako silo, nanavadnem napenjenjem , trepetom in
močnim potom ali dristo život od ene strani kar veliko zgubiva,
od druge pa pri oslabljenem želodčnem malnu clo malo ali ži¬
veža ne dobiva, ni čudo, če hudo oslabi, obnemore in zadnjič bo-
renje ali vojskovanje zgubivši, clo omaga. Bog je sicer za mno¬
ge bolezni tudi mnoge zdravila vstvaril; neumna živina jih več¬
krat za-se pozna, in se z njimi ozdravizdravila zamorejo več¬
krat, pa ne vselej, natoro podpirati v njenim prizadevanji zgub¬
ljeno zdravje zopet doseči. Dolžnost je tedaj v boleznih zdrav¬
nika na pomoč poklicati in po njegovem svetu se ravnati; nar boljši
je pa vsim boleznim v okom priti, se jih varvati in ogibati.

Tretji razdelk.

Natorne in kemijske postave, obernjene v člo¬
vekovo zdravje In dolgo življenje.

§. 35. Skerb za zdravje.

Kar smo dosihmal od občinske kemije, od organov, živalskega
in rastljinskega življenja, kar se je dalo na kratko in razumljivo,
spisali, si morajo naši dragi bravci globoko v glavo vtisniti, de
bodo druge narode, kterem tacih resnic, kakor že sploh pri njih
znanih, razlagati ni treba, dohiteli, in v lastnem omikanji z njimi
napredovali.

Neumna živina se večkrat sama zdravi; kako pa bo človek,
ki mora vender tudi vselej svoj pervi zdravnik biti, za zdravje
skerbel in se bolezin ogibal? ko ga ta zaleze, kako jo bo spoznal
ali jo po svoji moči odpravil, če sam sebe , svojega iz tolikanj
organov zloženega telesa ne pozna? — Nihče naj nam ne očita,
da bi bili tukaj predalječ zašli; razložili smo le slednjemu umne¬
mu človeku nar potrebniši vednosti od njegovega lastnega telesa.

Ako bi te kaka bolezin zalezla, tvoja žena, sin. sosed, ali
prijatel zbolel, ako bi te — duhovnega pastirja — poklicali bol¬
niku previditi, in če ti svojo lastno ali druzih bolezin po svojem
soznanjenji s človeškim telesom spoznaš, bo to tebi, ali družim,
ki so zboleli, v kar veliko tolažbo; marsikterega bolnika boš po¬
tolažil, da bo kaj; polovico terpljenja mu bodeš odvalil, če mu
poveš , kaj da mu je. Tako potolaženje dostikrat v začetku kake
bolezni več zda, in k ozdravljenju več pripomore, ko vse zdra¬
vila; — če najdeš, da pri tem žila nekoliko čez navadno hitreje
bije, in rečeš: „nekaj merzlice bo treba odpraviti", bo pa dobro;
druzega najdeš močno zapečenega, nič ga ne veseli jesti, jezik
ima blatnen: „nekoliko se bo moglo skidati, pa bo prav"; ta ima
hudo vročino, hudo sapo in kašelj: „kar hitro po zdravnika, da
mu bo pušal, pljuča so se mu vnele , vino je za-nj strup, v gor¬
kem ga deržite, nikar ga ne razmraziti; če bo ubogal, ker je še
mlad , bo ozdravil, sicer — —“ i. t. d.

V nar pervem začetku se malo kakošna bolezin precej spozna,
tudi zdravniki je ne zamorejo vselej spoznati; bolezin mora tudi
po svoje scvesti; torej, če se človek slabo čuti, križic čez usta
— nič jesti — na večer kozarc bezgovega čaja (kropa} spiti, do¬
bro se odeti in spotiti; tako se da marsikrat hudi bolezni v okorn

58

priti; saj je mende tista stara neumna navada pri Slovencih že
prešla, da, če je kdo zbolel, so mu za repar belega kruha in
bokal vina  omislili?!

Pripeti se na naglem velika sila; po zdravnika  je treba dve
do štirih ur dalječ poslati; tii ne sme človek motorast biti,  nar
manj bi se duhovniku prištjelo, ko bi pri temle ob glavo prišel.
Kar je pri bolniku le nadležnih ljudr, naj se jim veli viin iti,  de
se bolnik preveč ne zasopi; eden ali drugi naj ob kratkem pove,
kaj da se je primerilo, ali kako da se bolnik počuti, na to naj se
spolni dober nauk in svet, ki ga je kak umen človek dal, dokler zdrav¬
nik ne pride. Na kmetih mora duhovni pastir velikrat tudi edini
telesni zdravnik biti. Mi ne bomo rekli: blagor temu, ki se je
tudi zdravilstva naučil; to ne more biti, — ampak blagor temu,
ki toliko razumi, kolikor gre vsacemu  izobraženemu človeku od
tega razumeti. O luč izobraženja! — o ti od nebes nam milo po¬
slana nar modreji prijatlica in zdravnica vsili nar hujih bolezin!

— o da bi vender po tebi vsi Slovenje bolni sinovi kar dobro
ozdraveli!

Zdravje — zdravje je nar veči dar dobrotljivega stvarnika ,
kterega veljavo pa človek le tačas nar bolj spozna, kadar ga že
zapravi ali zgubi. Na tavžente jih je, posebno mladih ljudi, ki
pravijo: „nikoli — o nikdar več je ne bom take neumnosti storil"

— ali kaj pomaga, ako se to prekasno spozna, potem ko je po
neumnosti že ljubo zdravje sgubljeno. Kaj ti bodo pomagale vse
vednosti, nar lepši kmetijstva, cele grajšine, druge bogatije ali
tudi posvetne časti, če zdravja ni? — V kterem stanu neki se
zdravih ljudi ne potrebuje? Kako boš kmetijstvo, rokodelstvo,
tebi izročeno in na-se vzeto službo opravljal brez zdravja ? Ali
bi ne bilo bolje za ohranjenje zdravja poskerbeti, ko zapravljeno
ali zgubljeno loviti, ki se ne da vselej več ujeti? Kako pa da
naj človek po kemijskih vednostih za svoje in druzih zdravje
vedno poskerbi, bomo v naslednjih sostavkih ob kratkem razložili.

§. 36. Zdravju primerjena gorkota.

Srednja  gorkota, kakor je od 10 do 20 stopnic na gorko-
meru, človeškemu zdravju nar bolj služi; če je pa obilo veči,
razganja f§. 4.) kri in potne luknjice , da se preveč mokrote iz
njega scedi; nezmerna ga tedaj močno suši. Ne daj nikdar žere-
cim sončnim žarkom v hudi vročini na svojo golo glavo biti;
marsikteremu se je že primerilo, da je pri tem omedlel in nagle
smerti umeri. Naj kmetje poletu raji bele  kot Černe slamnike no¬
sijo; beli odbivajo (§. 5.) sončne žarke, černi jih pa na-se vle¬
čejo, da jim tako veči vročino delajo; iz enacega namena naj raji
v poletnim  času bele, pozimi  pa bolj tanine  oblačila nosijo.
Bela obleka se da tudi boljši spirali, kar zopet od druge strani
zdravju tekne. Nikoli ne daj pozimi v svojo stanico preveč ku¬
riti; taka prisiljena gorkota je še menj zdrava kakor enako velika
sončna; 13 ali 14 stopnic je v stanicah  nar bolj primerna gorkota.

JVlraz — pomanjkanje gorkote — ako ni preveli  k ?  stori

69

človeka bolj živega, čverstega in krepkega, tudi jed mu v mrazu
bolj tekne kot pri vročini; pri nas /venejo in se posule ljudje po
težkih delili pri poletni vročini, da je kaj, na jesen pa in pozimi se
spet obrede in okrepčajo. Kdor mora na hud mraz iti, naj previdi
svoje telo z dobro obleko in — da bo njegovo pljučno ognjiše veliko
gorkoto dajalo in ga dobro grelo — z zadostno in tečno jedjo,
ne pa s pijančljivo pijačo, sicer bo na poti zadremal in se
ne bo več zbudil; v hudem mrazu — tudi trezen — nikar se ne vstavi
ali še clo usedi, da bi se spočil; ko to storiš, te bo dremota pre¬
magala, in zmerznil bodeš; druzega ti tedaj ne kaže, kakor naprej
iti, dokler se gibati moreš.

Iz prav hudega mraza ne pojdi v močno kurjeno stanico, pa
tudi iz take ne na hud mraz ; natora ne prenese brez škode tacih
skokov; po taki neumnosti si človek hudo bolezin nakloni. Zima
se le posačoma v poletje, in poletje tudi le počasoma v zimo
spremeni. Nagli spomladanjski in jesenski preskoki vremena , ali
iz merzlega v gorko, ali iz gorkega v merzlo so za zdravje ne-
skerbnega človeka zlo nevarni; po tacih preskokih se mora tudi
obleka ravnati, sicer dobiš, ko ne hujega, saj nahod ah' pošast,
kašelj, dristo i. t. d. Iz križica se odloči veliko čutnic (Nerven)
ali možgannih nitk, in teko do zadnjice, do mehurja in doli po
vsili nogah; v gorkem imej svoj križic, da ti kaj va-nj ne stopi.
Ni prav ne, da Slovenci skorej sploh prekratke jope nosijo , da
si tako, ko se pri delu pripogovajo, križic večkrat razmrazijo, in
potem kar hudih bolezin si naklonijo. Tako poskerbi tudi posebno
za gorkoto trebuha ali čev, da se ti dritje ali vjed (kolika)
ne prisadi.

Nar nevarniši je pa, če se človek pri delu, plesu ali po hudi
jezi močno razgreje in potem naglo razhladi, bodi si če gre
na prehladan zrak ali pa, če se merslega zraka nahlopi, ali tako
vroč kaj merzlega napije; iz take neumnosti se scimi tolikanj bo¬
lezin, da spravijo mende četerti ali še clo tretji del odrašenih
ljudi pod zemljo. Vse potne luknjice prav vročega človeka so po
gorkoti močno raztegnjene; če se tak na zvunajnem telesu razladi,
se bodo vse luknjice stisnile, zaperle, in obilna mokrota, ki je
ravno na poti vim iz telesa iti, in vse kar je v nji raztopljenega, se
bo na ti poti ali v luknjicah vstavilo; bo tedaj, kjer nima biti, v
veliko nadlego mnogim organom, človek bo čutil terganje znabiti
s hudo merzlico; ne bo mogel zavolj velikih bolečin ne z roko ne
z nogo ganiti se; veliko mescov ne bo mogel iz postelje vstati,
in ko mu tako terganje in lom v kosti zaide, ne bo več svoje
žive dni gotovega zdravja vžival.

Če si gerlo hudo razhladi, se mu notri tvor naredi, ki bi ga
utegnil zadušiti, ali pa se mu zalestijo in vnamejo vse gerlove go¬
bice, da mu bota kašelj in zagerljenje cele tedne ali mesce nadle¬
govala, ali pa še huji bolesni napravila; naj si pa pljuča razmrazi,
ta bo še huji; vnete, tedaj zvezane pljuča ne morejo več prosto
dihati; pri vsacem dililje.ji bo čutil bolečine; taka bolezin je smert
pred očmi; — tudi s pušanjem se vselej ne pomaga; če 'pride še

60

k temu čemi prisad, bo naglo umeri; če se mu pa pljuča vgnoje,
jih bo v malo mescih izpljuval. — Nikoli ne morejo starši, učite¬
lji in duhovni pastirji razgreti mladosti razmrazenja  in naglega
ohlajenja preveč grajati! — Ne reci: že osemkrat sim se vroč razmra-
zil, in nič mi ni bilo; devetikrat te bo zadavilo, in ti ne boš več
tega govoril! — Nar bolji je še, če se vroč človek po nemarnosti
razmrazi, de si hitro prizadeva, vnovič se ugreti.

Zmerznjenih perstov nikar k ognju ali peci ne nosi, ampak
v m er zlo vodo ali sneg,  de zmerzljino iz njih potegne. Bog
obvari zmerznjenca spraviti v kurjeno stanico; če bi se tudi tukaj
zvedil, bi utegnil hudo oboleti ali še cIo hitro umreti; tacega gre
spraviti v nekurjeno stanico, mu glavo podložiti, obleko in obu¬
valo iz njega zrezati in ga po vsem truplu s snegom ali z v merzli
vodi pomočenimi rutami dergniti ali celega  v sneg (snežno po¬
steljo) tako zakopati, da mu le oči, nosnice in usta vun gledajo,
dokler poklicani zdravnik ne pride. V snegu ali v merzli vodi
pomočenih in vedno ponovljenih rutah mora zmersnjenc ležati,
dokler se mu udje ne o tajaj  o;  namesto otajanega snega se
mu mora drugi perkladati. Še le, ko se čuti, da se je život ne¬
koliko ogrel in oživil, se sme zmerznjenc v suhe, pa ne gor¬
ke,  rute zaviti, in v nezakurjeni  hiši v posteljo položiti, in
mu skledico gorke župe, ali tople  z jesihom ali Iemono okisane
vode, nikar pa vina ali druge močne pijače  dati. Iz 10
veder vode je 11 veder ledu; voda, ko zmerzne, se tedaj za
enajsti del iiarase; torej se lesene, kamnate in še cIo železne po¬
sode, v kterih voda zmerzne, razpočijo;  tudi zmerznjencu so
nar manjši žilice, v kterih je kri zmerznila, se zlo raztegnile; češe
tak počasi odtaja, stopi kri vlagoma zopet na svoje mesto, in člo¬
vek se ozdravi; če se pa nanagloma ogreje, raztegne gorkota še
bolj kri po žilicah, posebno v možganih,  tako da se dostikrat
še clo spočijo in da kri nanagloma možgane utopi in mertud (božji
žlak) človeka umori. — Tudi zmerznjeno sadje  se mora v snegu
ali v merzli vodi počasi otajati, sicer bo naglo otajano sognjilo.

Mokromerzli zrak je nezdrav; še nezdravši je mokrogorki ,
kakor ga jug večkrat prinese; v takem je človek nejevoljin, oto¬
žen, tesnoserčen in mertev. Ni tedaj prav ne, v mokrotnih  hi¬
šah stanovati, ali v kurjenih stanicah, kjer ljudje prebivajo, pe¬
rila ali drugih mokrih oblek sušiti, ali preveč vode na peči greti;
v tacih prebivališih se pri ubozili ljudeh na kmetih in po mestih
mnogoverstne in clo vročinske in kužne bolezni vnemajo.

§. 37 .  Od zdravega zraka.

Organska kemija spričuje (§. 21), da po dihanji pride v pl ju—
čah zrak in kar je v njem raztopljenega v dotiko s kervjo; spričuje
tudi (§. 31.), da človeško telo kar veliko po serkajočih nevidnih
luknjicah iz zraka na-se vleče; nam mora tedaj zlo mar biti, da
vemo v kakšnem  zraku stanujemo, da bi po dihanji skozi pljuča
ali po serkanji skozi kožo nič škodljivega na-se ne potegnili. Že
popred je rečeno bilo, da v čistem gnjilo - ali vodenogazu se ne

61

da dihati, in da tudi v vogelnokislem -, vogelnovodenem- ali že-
plovodenem gasu se vsaka živa stvar zaduši; sploh, da kjer luč
ne gori, tudi človek pogine.  S skerbjo idi tedaj v vino-
hrame, kjer veliko mošta ali ola vre, s skerbjo v podzemeljske
votline, de te kak hud zrak ne zaduši.

Kakor riba ne potrebuje popolnoma čiste vode, tako tudi člo¬
vek ne tacega zraka. Če je v navadnem nebnem zraku nekoliko
vode in zlo malo družili reči raztopljenih, mu sploh pravimo: čist
in zdrav zrak;  če je pa v njem preveč  vode, ali če je nav¬
dan z mnogimi v njem raztopljenimi ali plavajočimi rečmi, re¬
čemo: daje nečist in nezdrav.  Čistega in zdravega zraka
smo si pod milem nebom podsod svesti, če ga kak očiten vzrok
ne spridi; tako je zrak nezdrav blizo kake smerdljive luže ali ka¬
kega močvirja, v kterem mnoge reči gnjijejo, nezdrav na pokopa-
liših, kjer veliko merličev preplitvo zakopanih leži i. t. d. Škod¬
ljiv zrak smerdi, teško de, in na persi tiši.

Nar več skaženega zraka se najde v človeških in živinskih
pr e biva  liš  ih:  v delj časa zapertih  hišah se zrak spridi kot
stoječa voda; v niških in mokrotnih  stanicah , v novo sozi-
danih ali pobeljenih in nešezadostiposušenih hišah  je
zrak vselej škodljiv; tako tudi v vsih shrambah, kjer se mnoge
puhteče reči  hranijo, v vsih majhnih, tikoma zapertih ali z
mnogo robo zašarjenih ali založenih stanicah, kjer preveč ljudi
stanuje ali leži, smerdljive lojene sveče, gerli, treske ali voglje v
njih gorijo, ali če še clo, kar se pri ubozih ljudeh velikrat primeri,
bolniki z zdravimi vred prebivajo. V tacih stanicah se mora zrak
kar hitro in močno spriditi; to malo, kar je v njih kislogaza,
povžijejo ljudje, svečava in oginj, ga spremene v vogelnokisli
gaz, in napolnijo še stanico z vodeno mokroto, ki iz njih puhti:
z eno besedo v vsih zapertih prostorih,  kamor se po veliko
ljudi shaja, kakor so cerkve, glediša, plesiša i. t. d. se zrak,
ko ni posebne skerbi, kar hitro skazi. Zakaj omedli na jesen ali
pozimi po več ljudi v preveč nagnječeni cerkvi ? — premočeni so
va-njo prišli, iz njih vročih teles in iz mokrega oblačila le pre¬
več vode spuhti, po kteri je potem, že popred premokri zrak,
kar zlo škodljiv. Kjer je bilo po ljuti hudobii ali neumnosti pre¬
več ljudi v kako ječo zapertih, so dostikrat vsi pomerli; tudi v
bolenišnicah, posebno, ob vojskah , ko preveč ranjenih ali sploh
bolnih v njih leži, da jih še mačuh (Faulfieber) zaleze, poče¬
pajo kot muhe. Kjer navadno ležiš, nikoli kakih cvetlic, posebno
ne spomladanjskih , ki iz čebulic rasejo , ne hrani , tudi sadja ne
ali druzih močno dišečih reči, da od mertuda, to je, božjega žla-
ka ne pogineš.

Nikar ne misli, da s kakem pokajenjem skaženi zrak popra¬
viš; s kadenjem zamoreš kako v njem plavajočo škodljivo reč na
tla potlačiti in se nosu prikupiti, zraka pa ne boš popravil, škod¬
ljivega z zdravem ne namestil; če češ to storiti, moraš vrata in
okna, ne samo poleti ampak tudi pozimi, brez da bi se ti kurjava
smilila, pogostoma odpirati, da tako sprideni zrak vun beži, in se

m

stanica z novem in zdravem napolni. Ti ne bos nikjer lože dihal
in se bolj dobro počutil, kakor v čistem in zdravem zraku, torej
ljudem na srednjih višavah tako dobro de.

Ako si moraš novo  hišo zidati, sozidajsijo, ko se da, vsred
svojega zemljiša,  da sebi in delavni živini veliko poti prihra¬
niš ; ne zidaj jo blizo kakega močirja ali smerdljive luže, tudi ne
v zadušeni dolinici, ampak na suhem mestu;  ali saj poskerbi,
da vodo dobro od nje odpelješ ; pa vender treba je za hišo in ži¬
vino vodo blizo imeti, ko ne drugači,. za živino v deržečim kali
in za ljudi v kapnici. Daj si narediti zadosti velike in visoke,
tedaj zdrave stanice, in prostorne shrambe za živino in vse pri¬
delke; neumna in škodljiva varčnost je, vse stanice in shrambe
premajhne in preniske narediti, in jih še čez in čez v z mnogim
blagom zašariti, v tacih se ne da zdravo prebivati. Če si novo
hišo zidaš ali staro popravljaš, kaj neki želiš? — ali jo še veliko
let vživati, ali pa hitro v nji poginiti? — Tudi cerkve  naj bodo
visoke in tako sozidane , da tje od spodaj čist zrak va-nje notri
gre, od zgoraj pa, ko ravno nevidno, sprideni viin beži.

Ni ga mende ne še med slovenskimi kmeti, da bi pri zidanji
svoje hiše le količkaj na prihodno zdravo prebivanje
v nji pomislil. Ali ni to žalostno? Ni čuda ne, da druge bolj
omikane ljudstva Slovanom sploh očitajo, da imajo na kmetih ve¬
čidel prav nezdrave in revne bajte. Naj vender vsi izobraženi
med Slovenci pri danih priložnostih si iz vse moči prizadevajo
v temle svoje bolj zarobljene sosede razsvetlovati. Naj gosposke,
kakor že v mestih tudi na deželi poskerbe, da se bodo za ljudi
in živino kaj bolj zdrave prebivališa narejale!

§. 38. Od hišne in telesne snage.

Še bolj ko revne bajte očitajo drugi narodi Slovanom občno
nesnago in gnjusobo po njih hišah. Mi dobro vemo, da tako očita¬
nje ne zadene naših bravcov, to jim pa le v misel vzamemo, in
jih serčno poprosimo, de bi pri danih priložnostih gerdune svojega
naroda z opominjevanjem in podučenjem, s svarjenjem in pokre-
ganjem k veči snagi v njih hišah napeljevali. Ako bi Slovenci v
kmetiške hiše na Švajcarskem, v Holandii ali pa mnogih drugih
nemških deželah prišli, kako bi se neki mogli nesnage v svo¬
jih hišah sramovati? Ali kaj bomo rekli? Nobenimu ni potreba
na Švajcarsko ali v Holandijo iti,  hišne snage iskat; pojdite bliže
v slovensko Idrijo,  in jo bote našli. Idričanje so zgolj rudokopi,
ni ga med njimi, da bi na dan čez 17 krajcarjev služil, in iz teh
mora sebe, ženo, tri ali še več otrok živiti in oblačiti; ali je to
bogatija? — in vender vse njih hišice niso samo od zvunaj , ka¬
kor marsikje drugot, ampak tudi od znotraj, in sicer vse njih
stanice in izbice tako pospravljene, očišene, in podi tako oga-
rani, da marsikaka Slovenka, ki je sedemkrat — kaj pravimo? —
ne sedemkrat ampak sedemsto - morde sedemtavžentkrat bogatejši
od Idričanke — ko bi notri stopila , bi se mogla svoje hišne ne¬
snage sramovati! — Slovenke! ne, da bi bila ta beseda zastonj

63

rečena! — od vas, ki Novice berete, gre že lepa slava po deželi,
da ste snagoljubne, poskerbite v  vender, da tudi svoje sosednje kaj
bolj za hišno snago vžgete. Žena je vstvarjena za gospodinstvo ,
perva dolžnost in skerb gospodinstva je pa hišna snaga.

Nihče ne terja, da naj bo pri kmetu ali rokodelu na niški
stopnji vse tako lepo in čedno, kakor pri bolj zbrisani gospodi;
vender pa je res, da je še zmirej kar velik razloček med snago
in nesnago, med prijetnostjo in gnjusobo. Tudi nar bolj ubogi se
še zmirej lahko previdi z vodo, kaj z njo oprati; s peskom, kako
vmazano reč z njim odergniti; ali z metlo, izbico in vso hišo z
njo pomesti. Niškega človeka nič bolj ne povzdigne in ne časti,
kot snaga in spravnost v njegovi hiši in oblačilu. Zvunanjšina
človekova je ogledalo, je podoba njegove znotranjšine. Navadno
pravijo; snaga lepa reč,  mi moramo pa kemijo razlagajoč še
pristaviti: snaga dobro zdravje.

Ako stopiš v izbico in najdeš bolnika, ki je zavoljo pomanj¬
kanja podane rutice vso steno na strani s pljučnim gnojom oplju¬
val; nos ti oznani, da ni nič gnjusobe od njega odpravljene; tam
na strani vidiš kruh po peki, ki se še kadi; vsa zabela, mesnina
in lojene sveče se v stanici hranijo; vmazano in smerdljivo pe¬
rilo , ali obuvala cele družine se v kakem kotu valjajo , izba ni
bila že osem dni ne podergnjena ne pometena; ali ni to nesnaga?
ali ne gnjusoba? Kaj zamore tukaj tvojo nemarnost, slepa in lena
žena! zgovoriti ? — V taki nesnagi in gnjusobi kruh , zabelo , in
druge jedila hranovati, ali ni to čez vse zapopadke gnjusno ! Ra-
zun tega , kar iz bolnika spuliti', je zrak v taki stanici z mnogimi
smerdljivimi in druzimi škodljivimi rečmi napolnjen; bolnik mora,
ko bi ne hotel, v takem smradu poginiti. O neizrečeno je že šte¬
vilo teh, ki so mogli še v taki nesnagi umreti! — Od druzih ve-
čih ali manjših nesnag v hišah, stanicah, shrambah ali vinohra-
mih,  po kterih se zrak spridi, da je ljudem in drugim rečem, ki
jih v njih hranijo, škodljiv, ali vinu, da se prekucne, nečemo dalje
govoriti, in se obernemo h telesni snagi.

Da po koži iz zraka veliko rejila dobimo, je že večkrat po¬
vedano bilo; v 30. in 32. §. smo pa tudi na tanjko dopovedali,
kolikanj skozi kožo izpuhtimo; kožo  moramo tedaj nar poglavit-
nišim organom svojega života prišteti; torej moramo vedno sker-
beti, da se nje serkajoče in potne luknjice ne zablatijo, dajo
čedno ali čisto ohranimo, in je nikoli močno vroče, kar je že tudi
rečeno bilo, naglo ne razinrazimo. Kdor koli živino glešta, do¬
bro ve, da, kolikor bolj za njeno snago skerbi, toliko bolj ji to
tekne; še prašeč, ki se pri vročini po blati ali luži valja, le ohla¬
diti se, tolstejši in tešji prihaja, če ga večkrat opereš, počešeš
in ne v blatu, ampak na suhi stelji deržiš. Vse živali od nar
manjših do nar večih vedno za svojo snago skerbe,^in se kar
velikrat še clo pričo nas dergnejo in neutrudama čistijo, kakor
da bi se sramovale vmazane in ogerdene biti; le človek — in še
tak,  ki je za snago svoje živine vnet, ne pomisli, da bi za snago
svojega lastnega telesa poskerbel! Ali ni to čudna in nezapopad-

64

ljiva reč? Marsikteri smerdi kot cap tri sežnje deleč, da ni
pred njim prestati, več blata bi se z njega lahko postergalo, kakor
iz njegovega odebeljenega prasca.

Telesna nesnaga je pri kmetih, rokodelih in občno pri vsili
neskerbnih ljudeh izvirk mnogoverstnih in hudih bolezin.  Če se
serkajoče in potne luknjice zablatijo , zadelajo in tako zamašijo,
ni mogoče ne, da bi to človeku teknilo; če se hujega ne pripeti,
se ti bo koža vnela, da dobiš šenj ali kakor pri nas na Ipavskem
pravijo: rožopilo;  z zablatenjem nog si prikupiš gotove (offe-
ne) noge za svoje žive dni i. t. d.

Človeku — ki ima um — bi se vender spodobilo, da bi od
vsih druzih stvari nar snažniši život imel; če si vmazljivo ali
ogerdljivo delo delal, nikar se tega ne sramuj, k delu si vstvar-
jen; ko je pa storjeno, pojdi in se čisto umi;  ni zadosti ne le
obraz in roke umivati, tudi vrat, ušesa, celo glavo in posebno
noge, če se ti močno potijo, pogostno umivaj; celi život moraš
večkrat čez leto oprati; mnogi zdravitelji in drugi gospodje si
vsako jutro  celi život operajo; zlo zdravo in dobro je se tega
navaditi. Vse oblačila, ki jih na golem životu nosiš, daj pogostoma
spirati; že iz tega, da ti srajca po perilu tako dobro de, bi mo¬
gel človek razumeti, kako zdrava in potrebna da je snaga. Ubog
biti ni nobenemu sramota; sram naj te pa bo vmazanega po životu
ali v obleki brez sile ali potrebe pokazati se. Ali ni zaničljivo
fantom, ko jih v vojašino nabirajo, in jih vse zablatene in smer-
deče najdejo? Ali je to njih staršom ali domovini častitljivo? —
Fantje in dekleta! nikar ne išite svoje časti v žlahnih, dražili in
nečimernih oblačilih, le z lepem zaderžanjem, s telesno či-
stoto in s snačno obleko  si jo bote naklonili. Ne prešerno in
napihnjeno oblečeni mladenči in punce — to je sleparija — ampak
čedni na telesu in snažni v oblekah so zalim in žlahnodišečim cve-
ticom podobni — ; taki le so zvunej lepi in znotrej ne slepi. —

§. 39. Od jedi.

Naši pazljivi bravci dobro vejo, in so se že, kar je bilo po¬
sebno v 30. in 32. §. razloženo, lahko prepričali, da človeško
telo potrebuje jedi in pijače v namestek po več potih zgubljenega,
in da ga nič nemore živiti, kar ni v svojih obstojnih delih več
ali menj njemu enako,  ali kar se ni dalo popred raztopiti.

Vse živali obstoje iz kislica, gnjilca , vodenca in vogelca, iz
nemalo mnogoverstnih soli in iz še menj zemelj , ravno kakor člo¬
veško telo; one so mu tedaj večidel rediven živež. Tudi žita, so¬
čivje, sadje, mnoge zeliša in posebno mnogi rastljinski šoki ob¬
stoje iz enačili reči , in zamorejo tedaj tudi človeka živiti. Božji
ljubček ima okoli sebe na zbiranje nebrojno redivne jedi iz žival
in rastljinja. Zgolj in slanovitna mesena jed stori človeka bolj
serditega, prederznega in jakega; rastljinska pa bolj boječega, mi-
loserčnega in pohlevnega. Nekaj tacega vidimo tudi pri živalih;
ali niso pes, volk ali lev veliko serčneji od zajca, ovce in jelena?
Vsak dan mesena jed s preobilno mašobo, ko ni zraven tega moč-

nega gibanja ali telesnega dela, spridi kri in jo nagne h gnjilobi;
zgolj rastljinski živež pa premalo zda. Nar bolj je tedaj nekoli¬
ko živalske, nekoliko več pa rastljinske  jedi vživati.
V mleku  je ravno vse to, česar človek potrebuje, je tedaj za
vso mladino nar bolji in tečniši živež; za odrašene pa ga ni več
maternega mleka, torej so prisiljeni po druzih jedilih se ozirati;
taki, ki močno od kravjega ali ovčjega mleka žive, so krepki,
zdravi in lepi ljudje.

Naši prav prav stari predhodniki, dokler niso še ognja po¬
znali , so mende vse jedi, kakor še dan današnji divji ljudje,
sirove  pojedli, mi pa pomehkuženi nimamo več tako močnih že-
lodcov; nam je treba skorej vse zgotoviti, to je, z ognjeno silo
razvezati, da lože žvečimo in v želodcu prekuhamo, sicer bi nas
težilo in mi bi od tega zboleli. Vse močnate jedi naj popred po-
kvašene shajajo, da se v njih po sapi nebrojno število luknjic v
njih ložji raztopljenje naredi, sicer ostanejo večidel kot neraz¬
topljen cmok v želodcu, in zlo nevarno je, da bi se s takem čevne
serkajoče luknjice ne zalestile, ker bi utegnilo od tega mnogo hu¬
dih in neozdravljivih bolezin priti. Naše kuharce vedno skerbijo,
po več reči v eno jed združiti, in jo še z mnogimi močnimi štu-
pami prijetniši storiti, da bi se svoji gospodi bolj prilizale; boljši
bi pa bilo, ko bi po menj skled in z bolj prostimi, to je, menj
hamešanimi jedmi, na mizo pošiljale.

Tudi zgotovijene (kuhane) jedi še enkrat prekuhati in jih
prav raztopiti zamore le zdrav in močan želodec; vsaka bolezin
ga oslabi, oslabljen pa ne more mleti; bolnikom gre tedej malo
in zlo lahkih jedi dajati, sicer bo njih poslednja bolezin liuji od
perve; tudi požrešniki dobro vedo, da si z nezmero v jedi sami
sebi hudo zabavljajo , zakaj v preveč natlačenem želodcu se jedi
ne zmelejo in ne prekuhajo, ampak počasi gnjijejo, da se pri tem
kar obilo sape (vetrov) v njih lastno veliko nadlego nareja.

Veliko tacih ljudi, ki s telesom ne delajo, boleha posebno na
slabem želodcu,  — huda reč, iz ktere še mnoge druge bolezni
izvirajo; oslabljen želodec ne more jedi premleti in prekuhati; je
kot da bi se bil malen vstavil; žolc se več ne cedi v čevo, stopi
nazaj v kri,  da zlatenco dobiš; ali jetra ti oteko, da se iz tega
hiranje scimi, ktero več ljudi pod zemljo spravi; zakaj če telo
živeža ne dobi, povžije, kar je bilo še v njem masti, in potem
zubeljc življenja vgasne. To smo le za pripodobo dali, sicer je
več sto znanih in neznanih bolezin, posebno merzlic, ktere iz
skaženega in oslabljenega želodca pridejo, ali se mu prisade in
ljudi morijo.

Kakor za svoje lastno oko, tako in še bolj skerbi za zdravje
svojega želodca; brez dobrega želodca ga ni in ga ne more biti
pravega telesnega zdravja, tudi ne dolzega življenja.

Torej nikdar tega ne jej, kar se ti ne prileze,  tudi ne, ka¬
dar se ti ne ljubi; —jej,  kadar si resnično lačen,  in toliko,
koliko je tvojemu životu ravno primerjeno. Jeli, da si se nar boljši
počutil, kadar si z mero in le za potrebo jedel? Nezmero v jedi

m

bi mogel hudo pokoriti; torej jenjaj od jedi, kadar bi lahko še
n e koli ko jedel,  in ne daj se od zbranih jedil k požrešnosti za¬
peljati; maiinski kamin ne melje več, ko je preveč zasut; ali ni
tvoj želodec veliko mehkeji od tacega kamna ? Ne obloži želodca
preveč na večer, da boš sladkeje spal, in ne teškili sanj imel.
Svoje žive dni vedno pred očmi imej: da človek ne živi, da
bi jedel, ampak da naj le je, da bo živel;  spoštuj cerkveni
post, to je za-te zlato vodilo!

Ko se slabo čutiš, nikar veliko ne jej, zakaj, če v resnici
zboliš, ne bo mogel želodec snedenega prekuhati, in to bi uteg¬
nilo tebi kasneje hudo nadlegovati; huda huda je, pri kaki bo¬
lezni še zabašen biti. Tudi po močnem razgrejenji ali tudi razje-
zenji precej ne jej — ohladi se popred od enega ali druzega;
tudi koj po jedi se nikar močno ne rasserdi, in če moreš, od
dela nekoliko odnehaj; jeza in delo polnimu želodcu ne tekne.
Veselo serce, radostni prijatli so nar tečniši štupa za kosilo.

Ker te nobena reč, ko se v želodcu in čevah ne raztopi, re¬
dila ne bo, marveč težila te, ali še clo ti hudo škodovala, po-
skerbi, da vse, kar ješ, prav dobro prežvečiš, da bo potem želodec
to še lože premlel in prekuhal. Nikar si vročih  zob  ne kali s
prem er zlo pijačo;  ali ni žalostno, kar se clo večkrat primeri,
da človek popred ob zobe — ko do kruha pride ? — Nagla jed ni
tečna; polagoma jej in dobro žveči, da se jed v ustih s slinami
dovelj nameša; iz kervi prizvirane sline  so pervi pomoglej jed
raztopiti in jo nekoliko telesu vpodobili. V poslednjih časih so
kemikarji zvedli, da sline nekaj v sebi imajo, jed, kot kvas te¬
sto , raspihniti ali razširiti, da se potem lože raztopi, Sline te¬
daj vselej varno požiraj  in jih nikoli ne pljuvaj. Iz tega se
tudi očitno vidi, da koj po jedi  tobak piti, je nezdravo, ker se
preveč slin izpljuje, ki so za prekuhanje jedi v želodcu potrebne.
Zato tudi tobakarji nimajo nič prave sle ali apetita.

§. 40. Od pijače.

Vsi človeški organi ali deli obstoje med drugim tudi iz ki¬
slica in vodenca, ki sta že vodna obstojna dela; obstoje pa tudi
iz vledivne vode, ki ni v pervine razkrojena. Karkoli organi re¬
dila dobe, mora v vodi raztopljeno biti,‘ — tudi vino , ol, mleko
in vse druge pijače večidel iz vode obstoje; voda pripel ju je v
sebi raztopljeni živež v kervni podobi vsim organom, jim oilda,
česar potrebujejo; pošiljaje pa neoddano nazaj v serce se pola-
stuje ob enem vsega v organih že odsluženega in nepotrebnega, in
nosi po potnih luknjicah vun iz telesa; tako pobira tudi v obistih
vse preobilne soli in nepotrebne zemlje iz kervi in nosi jih v sebi
raztopljene skozi mehur na dan. Iz tega je očitno, da človek po¬
trebuje od dneva do dneva pijače, to je vode,  in da bi mende
še delj časa zamogel brez jedi, kot brez pijače, živeti.

Nar zdravši pijača je za človeka čista voda.  Popolnoma
čiste se ne najde; čista  ji pravimo, če je v nji razun nekoliko
vogelnokisline'clo malo družili reči raztopljenih. Kolikor ložji,

«7

toliko cisteji je tudi voda; deževnica in snežnica ste preplehki,
morate popred iz zraka nekoliko vogelnokisline napiti se, da po¬
stanete prijetniši  za pijačo. Vode iz rek,  jezer, studencov,
kalov in kapnic so večidel zdrave. Ko je preveč zemljenega  v
vodah raztopljeno, jim pravijo, da so terde ali prekerhke;  take
naj se v posodah vležejo, da bodo za kuho, pranje in drugo rabo
nekoliko mehkeji postale.

Pi, kadar si žejin, in toliko vode, da si z njo žejo vgasiš,
to je, da se bo vsa jed lahko in popolnoma v nji raztopila. Vsi
s teškim delom obloženi, posebno še pri ognji ali v hudi poletni
vročini delajoči na mero veliko več pijače potrebujejo zato, ker
gorkota njih potne luknjice razganja, da se obilo mokrote iz njih
sčedi, kar jih tudi v enaki meri slabi.  Prav in zdravo bi bilo,
če bi taki  delavci po nekoliko kaplic vi ns k eg a j e s i h a vodi
perlivali, da bi jih k is Ij a ta pijača nemalo okrepčevala. Da se
vroč in razbeljen ne smeš prem er zlega  napiti, ti je že pove¬
dano bilo.

Naj tisti, ki se premalo razhajajo, ali s telesom nič ne de¬
lajo , si pa s prebogatim živežom kri spridijo in vse organe pre¬
več zamašijo, s pogostnem pitjem zdrave hladne vode  pri
pristojnem postu, in s kopanjem v nji, svoje telo od znotrej in zvu-
nej prav dobro spero; drugim pa ne gre pogostnega in nepo¬
trebnega nalivanja z vodo  svetovati. Vsake reči le, kar je
prav. Živina pije, kadar je žejna, in toliko, kolikor se ji ravno
prileže. — Voda je nedopovedljivo zdrava reč, žejo vgasiti, nove
rane celiti, telo oprati i. t. d. — vsih bolezin pa nikoli ozdra¬
vila ne bo.-

Veliko ljudi, pa tudi celih narodov je, ki namesto vode na¬
vadno raji kaj druzega pijejo, namreč vino, ol i. t. d. Vsi slad¬
korni (cukreni) rastljinski šoki se dajo po vinovrenji pri primerjeni
toploti v pijače spremeniti, ki so prijetnega duha in bolj reznega
ali zbodečega slaja od vode, ktera nič ne diši. Ni čuda tedaj
da so se jih ljudje sploh poprijeli; da bi jih le z mero pili! Vino z
mero piti, ogreje nekoliko želodec, pripomore k premljenji in pre-
kuhanji jedi in okrepča čeva, da gre vse raztopljenje in poser-
kanje v njih bolj po godu; tudi kri postane po taki pijači bolj
čversto tekoča, in ogreje celega človeka večkrat v njegovo raz-
veseljenje. Če nista vino in ol po sili in preveč očišena, imata
še v sebi nekoliko gnjilca in pripomoreta z njim tudi k rejenju
človeku. Vse cvetnaste pijače so v pravi primeri zdramik in spod-
bodik moči življenja, in tudi netilo ali kurjava v veči ogrejenje
života.

Nar nevarniši je pa pri tem , da take pijače, ki se s svojim
prijetnim duhom in ogrejenjem človeku prikupijo, ga kar berž k
zlo škodljivi nezmernosti v pitji zapeljejo. Več je nezmernih
ljudi pri pijači kot pri jedi. Pijanca k treznosti vabiti, je bob v
steno metati. Mladi pa, ki se niso še pijančevali navadili, naj
si k sercu vzamejo, da imajo po svoji^ mladosti že dovelj vročo
kri;  da jim pred 18 tim letom ne gre nič vina, žganja ali ola piti,

in to le pri kakem teškem delu; da ima vino biti zdramilo teško
delavnemu človeku, da starem in prebolenem po kapljici tekne, in
da, ko ga človek le k razveseljenju svojega serca preveč pogo-
stoma pije, je že na poti k pijančevanju; zakaj, vina že na¬
vajen , bo, da bi se v enako veseli stan postavil, čedalje več
pil, in tako počasi, bres da bi vedil kdaj in kako, k svoji ve¬
liki nesreči k pijancom se prištel. Bolj če se podtika, bolj gori,
— bolj če gori, popred zgori, ali več vode ko se je na malin
privabi, popred steče, — to je pijanstvo.

Še nuji je pa žganja  navaditi se; vsi kemikarji jo z enim
glasom terdijo in tavžent dohtarjev jo je podpisalo, da žganje cIo
nič ne redi,  in da je za navadno pijačo zlo škodljivo, in hud
strup. V pervih časih so mu rekli: voda življenja;  so ga
skrivej žgali in kot zdravilo drago prodajali; v poslednjih časih
pa je voda smer  ti,  in davi že tudi mnoge slovanske narode, ki
so 'se mu preveč vdali, da ga, ne več kot zdravilo, ampak kot
vsakdanji strup pijo. Bolj merzle ko so dežele, v kterih ljudje
stanujejo, bolj so k pijanosti nagnjeni.

Pijanec je nar ostudniši in zaničljivši spačik in zveržik člo¬
veštva ; zbriše iz sebe podobo stvarnika, zapravi um, častito ime,
premoženje, zdravje, dušo in telo. Marsikteri pijanec, posebno
ženskega spola, se je od žganja že vnel,  večidel ponoči čisto do
pepela zgorel, in nič za sabo pustil kot grozin smerad! — Če bo
že pred 17. letu po vinu hrepenel ali hrenepela, kam bo s takim
človekom? Kam pa bo z celim narodom, ko se pijanosti vda? —
Vsako prilizovanje in nezmerno streženje napčniin nagibom in
razvujzdanim poželjenjem spodkopuje človekovo zdravje , blažnost
in ljubo zadovoljnost; temu se pravi: mehkužiti  se. Po mehku-
ženji je pa že veliko narodov kot nar lepših gojzdov, is obličja
tega sveta zginilo tako, da se skorej nič druzega od njih ne ve,
razun, kako da so se imenovali, in da so po sleparski rnehkuž-
nosti poginili! —

§•41. Telesne izpraznovanja.

Kar je v človeških organih že službo dostalo, in tedej zver-
ženo in z novimi namestjeno bilo, mora ali z lepo ali z gerdo
iziti. Pri navadnem zdravji, primerjeni gorkoti in ložjem delu gre
tacega po več funtov na dan iz našega života, brez da bi mi nar
manj za to kaj vedli; če se pa na poti vstavi, organom hudo
nadleguje; to mi precej čutimo in bolezin imenujemo. (34. g.)
Naša posebno velika skerb naj bo po tem takem , da bi se to, kar
je že na poti iz našega telesa, nikoli ne vstavilo, in ko bi se
vstavilo, da bi se berž, ko se da, vun spravilo. Kar smo že od
primerjene gorkote, razmrazenja in telesne snage povedali, se s
tem dobro veže; tode pristaviti moramo še nektere uke in vodila.

Naša obleka ne sme nikoli pretesna,  ampak vselej letnemu
času, vremenu in delu primerjena bili, da se potne luknjice pre¬
več ne stisnejo, pa tudi, da se nezmerno potili ne bomo; mraz

69

jih stiska; gorkota pa razganja. V mrazu se je tedaj bolj obleči,
da bi jih gorkota odpirala, pri vročini pa preobilno obleko sleči,
da bi se nekoliko stisnile; s težavno ali tesno obleko obdan
ne boš mogel teškega dela čversto in prav delati; če pri takem
nekoliko obleke na stran deneš, jo moraš po dokončanem delu, ko
je prehladno ali merzlo, zopet obleči. De vsako naglo stisnjenje
potnih luknjic po kakem razhlajenji ali razmrazenji ti teknilo ne
bo, se mende iz tukaj razloženega, iz veliko lastnih in druzih
skušinj lahko prepričaš; ravno tako tudi, da prevelik in nepotre¬
ben pot slednjega slabi; ne boš ne močneji, če po potu namesti
4 pa 8 funtov zgubiš. Ko si tedaj zlo vroč, ohladi se polagoma;
ko si se pa preveč razmrazil, poskerbi da se zopet ogreješ z de¬
lom, hojo, tekom ali glasnem govorjenjem; z oblačenjem ali oger-
njenjem , s puhom vrele vode, bezgovim kropom i. t. d. Kakor
bolj kaže, ali kakor je bolj potrebno ali priložno, tako stori.

Majhnih otrok ne gre preterdo ali tesno povijati;  to jim
dela od ene strani preveliko vročine, od druge pa ne pusti kervi
prosto po žilicah teči. Iz enaeega namena ne gre tudi preveč
odeje  na-nje devati; otroci imajo veliko bolj vročo kri od odra-
šenih; otroče teče pri hudem mrazu v sami srajčici po ulicah in
nič mu ni; ti bi pa tako oblečen zmerznil. Fantom ne gre k o¬
žuhov  nositi, to jim ne pristje, jih preveč greje, kri razganja,
da jim v persi in glavo stopa,’tudi preveč spuhte; s čem se bodo
neki na starost, če je dočakajo, oblačili, da bi ne zmerzovali ?
Tudi nikar, da bi se preterdo prepasovali  in z lepšem životi—
čem bahali; napolnjene in še stisnjene čeva jih bodo tišale in
zadnjič v njih veliko nesrečo, zabavo in žalost prederle, da bodo
svoje žive dni hirali. — Po noči ni dobro, se preveč odejati; na¬
polnjen želodec te bo tišal, odeja pa tlačila, da boš prav teške,
strašne sanje imel, in se hudo potil; tako spanje namest da bi te
okrepčalo, te bo zlo slabilo, da boš zjutrej šibkeji vstal, kakor
si se bil na večer vlegel.

To, kar je želodec sicer prekuhal, kar pa niso čevne pijav-
čice v živež života poserkale, kakor tudi to, kar ni bilo prav
prekuhano in raztopljeno — če ni v želodcu ostalo — se nabera
v zadnjico, ktera se pri dobrim zdravji v fž4  urah po enkrat iz-

E  razne! Od mladega jo navadi to službo vselej zjutrej  opraviti,
adar vstaneš; tudi taki organi se človeku v pokoršino udajo.
Ko bi navadno k potrebi ne šel, ali kaj zapečen bil, ne boš
še zastran tega precej zbolel; poskerbi pa vender, da si, ko
si dva dni zapert bil, postavimo, s hojo, kakim težjim de¬
lom , s kislo vodo ali kako drugo lahko rečjo , posebno z enem
ali dvema  kozarcoma vode na teš želodec.spite,  telo od¬
preš, ali pa, ko se ti zdi, kakemu umnemu zdravitelju odpreti daš,
zakaj nevarno bi ti bilo, delj časa zapertemu ali zapečenemu biti.
Tako zapertje pride po oslabljenem želodcu, po oslabljenih čevah,
iz pomanjkanja rashajanja in telesnega dela, pa tudi,  ko se pri
kakem delu trebušno drobje preveč tlači. Umnemu je mar, v nobeni
peči zanemariti se; on čuje nad svojim životom, pazi na vse, kar

70

se inu primeri, in si prizadeva vse odriniti, kar bi mu škodovati
utegnilo.

Kakor je prav in potrebno za zdravje, da se zadnjica v pra¬
vim času izpraznuje, tako bi utegnilo pa tudi škodljivo biti, če bi
se to nezmerno  godilo; prav je, če se ti posebno še zapečenemu
telo odpre; prav je, če se ti iz želodca ali čev zastana, nepre¬
kuhana in škodljiva nesnaga izčisti; prav je tudi, če iz celega
života kak zastan pot, ali druga bolezinska reč — namest v ko¬
sti, v pljuča, v jetra ali v možgane udariti — si v čeva pot od¬
pre in tako iz človeka gre; prav bi pa ne bilo, ko bi drista
prenezmerna, prepogostna ali predolgo ter peča  bila;
taka bi človeka zlo oslabila, tudi kaj druzega bi utegnilo pritakniti
se. Drlsto ni dobro prenaglo vstaviti, da bi bolezinska reč, ki je
na poti iz telesa, nazaj ne udarila, in kake druge še nevarniši poti
ne iskala. Če je premočna in predolga, zroči se zdravitelju, da
te ozdravi.

Čev in mehurja si nikar ne razmrazi, da bi se ti voda ne za¬
pirala; ako te ta tisi, odcedi jo; — ne daj,  da bi ti voda iz me¬
hurja  po sili puhtela ali potila se , in da popred v nji raztopljene
soli in zemlje bi v njem se nabirale in v kamen ulerdovale ; to ti
nakloni strašno nadlego in bolezin. Ti boš rekel, da te voda reže,
— zdravitelji pa bodo rekli, da bo treba mehur prerezati, da bi
se kamen viin vzel, ali pa v njem razdrobil, da bi ga voda potem
zlagoma vim znesla; pri enem in druzem so strašno hude boleči¬
ne, zoper ktere je neki amerikanski zdravnik, Jakson  po imenu,
gotov pomoček v žeplenem vinskem cvetu  fSclnvefelather)
znajdel, po kterem, če se ga je bolnik po ukazu skušenega
»ravnika  dovelj nasopil, za nekaj časa vse občutke tako zgubi,
da nar hujših bolečin ne čuti.

Vse druge telesne izpraznovanja, ktere se po volji človeka
godijo, se morajo vselej z mero in dobro vestjo  opravljati
da niso ne truplu ne duši v škodo , da se nikakor in nikoli z i v-
Ijenja cvet  ne zapravlja, telo ne suš/, možgani ne venijo, vstudne
in hude bolezni ne naklonijo, ki človeka večkrat strašno pokorijo,
dokler v prav veliki revšini ne pogine. —

§. 42. Od gibanja in dela.

Poglej človeka s vsimi njegovimi organi in udi,  in razumeti
moraš in prepričati se, da je k gibanju in delu  vstvarjen; sko-
rej nobeni svojih želj neinore brez gibanja vstreči. Mnogoverstne
so njegove potrebe, in bolj ko se iz divjačnosti vzdiguje, bolj sc
mu množe. Človeštvo je telesu podobno, tako da, kakor vsi udje v
službo in prid telesa, se morajo tudi vsi ljudje k blažnosti celega
človeštva gibati,  ali, z drugo bešedo, delati;  kdor noče delati,
je nevreden človeštva ud biti, in zasluži, da bi ga izmed sebe pahnilo.

Po primerjenem gibanji ali delu se želodec okrepča, okrepčajo
se čeva; vse prekuhanje in raztopljenje vonjih, vse opravila života
grejo bolj po godu; organi spuhte, kar je prav , in spuhteno se
v njih iz živo ali čversto tekoče kervi’ namestuje. Nar starji

71

in vsakdanje skušnje spričujejo, da gibanje po pameti, ali člove¬
kovi moči primerjeno delo, terdi, podpira in množi njegovo zdravje;
in da taki, ki se po pameti gibljejo ali delajo , se nar boljši po¬
čutijo in večidel nar viši starost dočakajo.

Vsa mladina je že po svojih lastnih nagibih prav živa in se
rada giblje; to jo veseli, in ji dobro tekne; ne gre tedej ne otro¬
kom skakanja, tekanja, lovljenja, kakega žlobudranja ali druzih
igrač braniti, če se to le pred očmi’ umnih ljudi in brez vse ško¬
de godi. Nar bolj prav je, da se otroci, kar se koli da, pod
milim nebom in v zdravem zraku  igrajo. Iz mer tvega
otroka, ki je kot lipov bog, ne bo nikoli nič prida.
Mestni in gosposki otroci, dasiravno jih dobro in z dobrem pa
večidel v senci in v spridenem zraku pitajo, so dostikrat bledi,
bolehni, šibki in suhopetki; kmetiški pa, čeravno večkrat stra¬
dajo , se pa na soncu igrajo, so lepi, zdravi in krepki. Škod¬
ljivo je malim otročičom z zibanjem  možgane vertiti in jih ma¬
miti; brez vsega zibanja se vsi clo lahko spati navadijo; vsi m zi¬
bel k oni gre tedej  — le dobro si to v glavo vtisnite ve ženske

— nožiče odrezati.  — Vsako otroče se samo in rado, kadar
si upa,  na noge spravi; pusti ga tedaj le na tleh laziti in valjati

se, dokler ne more še hoditi, in nikoli ga na hojo in nikakor

ne sili,  da zvežnjenih nožič ne dobi. Dokler niso še nožične koš-
čičice zadosti krepke, ne morejo še njih telesica nositi; s prisi¬
ljeno hojo se pa zvežijo. Bousingault,  nar glasovitniši Fran¬
coski organski kemikar, se je lanjsko leto prepričal, da prascove
koščice, kakor praseta stareji prihajajo, tudi drugačen živež iz
kervi dobe. Vsa mladina ima spervega bolj mehke kosti; torej
tudi nikar premladih in prešibkih otrok s pretežkim in tudi ne z
neprcnehljivim delom obkladati in zatirati; naj bo tedej delo in
čas dela vselej njih starosti in moči primerjen.

Pri nobenem vzdigovanji, nobeni nošnji ali nobenem druzem
delu s kakem orodjem, tudi ne s hojo, tekom i. t. d., se nikakor
ne p r e's i 1 i; nebrojno je primerljejev, ki si jih človek po tacih ne¬
umnostih ali nemarnostih nakloni. Če  ti pri kakem vzdigljeji kaj v
križic stopi, je to, če te ravno strašno boli, še majhna reč; huji
je, če si pri tem kilo nakloniž; še huji, če se ti kaj druzega v ži¬
votu vterga ali poči, da te poprej ali kasneje pod zemljo spravi.
Brez števila je že ljudi po kakem presiljenji poginilo; takim je
prekasno reči: nikdar več ne bom tako teško vzdignil, ali tako s
visocega skočil; to je res, da ne boš več, zakaj ta te bo spra¬
vila — in morebiti že v 24  urah!-Spomni se vender o člo¬

vek! da tudi prenapeto železo poči; tvoje iz mehkih in rahlih or¬
ganov zloženo telo pa ni železno. — Kaj ti bo pomagalo z ne¬
zmernim in presiljenim delom kaj več pridobiti si, pri tem pa svoje
zdravje ali še clo življenje zapraviti!

Vsi,  ki sključeno s stlačenim drobjem in trebuhom navadno
delajo, ali kteri nobenega telesnega, ampak večidel le pisarske dela,
z duhom napenjaje se, opravljajo, naj se slednji dan v čistem
zraku po kako uro razhajajo, pa prosti težkih misel in z veselim

Ti

sercom, da jim bo sprehajanje teknilo, in njih život okrepčalo.
Naši pervi starši, ki so bili — pa v svoj prid — k delu obsojeni,
so se mogli gibati, če so hotli preživiti se, pa so tudi visoko
starost doživeli. — V  tistih časih jih ni bilo, da bi bili po celi
dan, cele leta ali svoje žive dui v pisarnicah sključeno sedeli in
svoje možgane napenjevali. Tudi jezdarjenje , lov , ples , marsi-
klera igra i. t. d., ko se vse to previdno in zmerno dela, zamo-
re posebno dobro tekniti, in telo okrepčati. Kmetiška mladost
pa naj ne pleše poleti ali pri hudi vročini, to ji ne bo služilo,
marveč očitno škodovalo; ako se že mora s plesom rado vati, naj
se to pozimi godi, kadar je bolj spočita ali čila.

Za gospodičiče in gospodičnice, pa tudi za vso odrašeno go¬
spodo, ki navadno s telesom nič ne dela, ali ki bi se še cIo de¬
lati sramovala, so učeni veliko priprav znajdli, po kterih bi za-
mogli taki svoje organe, ude in tedaj svoje telesa kar dobro
okrepčevati v svoje zdravje in daljši življenje. Če se mladeneč
ali drugi še bolj odrašen gospod popolnoma vadi, za kako dobro
privezano verv na vso moč vleči, ali če bi od dneva do dneva
kaj, pa zmirej nekoliko težjega vzdigoval, ali bi ne imel močne-
jih rok? Če bi zdaj z eno, potem pa z drugo nogo, zmirej po delj
časa na napeti vervi kako ped od tal stal, ali bi se njegove
noge ne okrepčale ? Če bi se po vojaško vadil, delj časa na rav¬
nost po koncu stati, brez da bi se s kakim udom kaj ganil, ali se
ne bo tavžent njegovih kitic, žilic in mišik pri tem napenjalo in
okrepčalo? — To damo tukaj le za pripodobo; kdor bi hotel
od tega kaj več zvediti, naj si omisli nalaš v ta namen spisane
bukve (Turnkunst) ; le to še pristavimo : da so si že Greki pri¬
zadevali z nedolžnem borenjem svoje telesa okrepčevati, in da
vse vojaške vade so posebno za gosposke mladenče kar slu-
živne, njih telesa veliko močneji storiti. Kakor se mehkužnosl
od ene strani človeku po izobraženji čedalje bolj sili, je treba od
druge strani z mnogimi vadami v okrepčevanje života ji nasproti
ravnati, in ji v okom priti.

§. 43. Od pokoja in spanja.

Človek k delu vstvarjen, naj z veseloserčnem in natanjko-
zvestem spolnovanjem dolžnosti svojega stanu, v kterega je pokli¬
can, opravlja, brez da bi se pri tem kaj presilil ali pretegnil;
torej naj se pri teških delili vstavi, da se ne zasopi, in naj se
oddahne in spočije; — prenapet lok rad poči. — Nar zdravši so
take dela, ki se z več udi, ali ob enem, ali pa za poredoma zdaj
s temi zdaj z unimi opravljajo; tako so večidel vse kmetijske in
mnoge rokodelske dela; mizarsko ali kovaško je veliko zdravši
od šivarskega. Ložji dela, če se še verstijo, se dajo skorej brez
počitja opravljati; tako vidimo mnogo pridno gospodinico zlo mno-
goverstne dela neprenehoma od jutra do večera delati, in takim
delavnim mamkam se sčasoma zdravje tako uterdi, da posebno
visoko starost dočakajo. Dušne dela, ali napenjanje možganov so
zlo utrudljive; prevelike skerbi ne belijo marsikteremu samo las.

73

ampak ga še vsega posuše; mnogem so se že s tacem napenjanjem
možgani zmešali, da so cIo ob pamet prišli! Vsim, ki z dušo bolj
delajo in s tem svoje možgannc žile bolj napenjajo, gre do živega
svetovati, da bi svoje dušne napenjanja z mnogoverstnem telesnem
gibanjem ali s kakimi ložjimi deli verstili; takim , kakor tudi ši-
varjem , je sprehajanje pod milim nebom koristen počitik.

Afco si človek še toliko pokoja da, vender to ni še zadosti,
svoje po več potih zgubljene moči namestiti; k temu je še spanja
potreba. Kakor bi brez zraka, jedi in pijače ne mogel živeti ,
tako tudi ne brez spanja; naj počne, kar koli hoče, da bi ne spal,
vender ga bo zadnjič spanje premagalo, da bo zadremal’ tudi bi
za-nj zlo škodljivo bilo, in sicer za dušno in telesno moc, ko bi
si preveč  spanje kratil. Ves živež, ki ga človek k sebi vzame,
bi mu brez spanja nič ne teknil; ni zadosti, da se ta v želodcu
prekuha , v čevah raztopi in v kri spremeni; zdaj mora se spanje
čez-nj priti, da gre živež iz kervi v organe, ki so se na dušne
velenja delj časa morebiti 12 , 24  ali clo 36 ur gibali; s takem
gibanjem ali napenjanjem so organi marsikaj spuhteli, zgubili, se
utekli, slabji in šibkeji postali. Da bi se pa to v njih iz kervi zo¬
pet namestilo, potrebujejo počitka in pokoja; tacega pa le sladko
spanje čez-nje zlije. Vsi kemikarji, vsi zdravniki in mende tudi
vsi razumni ljudje so popolnoma prepričani, da le med spanjem
si človekovi organi zgubljeno moč iz kervi namestujejo in zopet
okrepčajo. Kaj bi dal bolnik, ki že tri noči ni očesa zatisnil, le
za štiri ure sladkega spanja? — in ko je jel spati, se močnejšega
čuti in srečnega čisla, zakaj zdaj so še le šle okrepčavne zdrav-
vila po njegovih organih. Poglejte močno trudnega in spanja po¬
trebnega; njemu ni mar za bogato obloženo mizo, krasno večerjo,
veselo družbo, godce; vse bo popustil, in zaspal kot čok. Sladko
spanje razpodi človeku prazne misli, odžene nepotrebne skerbi,
pokroti njegovo žalost in strah, ga okrepča na duši in telesu, da
z novo močjo — pomlajen — vstane, in zopet lahko dela. Kam
bi neki bilo s človekom — z njegovimi skerbmi, strahom, žalostjo
i. t. d., ko bi spanja ne bilo! —

Nepokojno spanje malo tekne, malo nove moči da. Bog je
vstvaril dan za delati, noč za počivati. Otroci, ki rastejo, bol¬
niki in stari, ki več moči potrebujejo, naj za potrebo tudi čez
dan spijo, vsim drugim ljudem se pa mora čezdanjsko spanje gra¬
jati, da bi jih k lenobi ne nagibalo, da bi svojih večkrat potrebnih
del ali opravil v nemar ne pušali, in da bi si s tem ponočnega
spanja ne kratili. Bolnikom , starem ljudem in vsim, ki niso pri¬
smojeni , gre posteljo zrahljati, da bi se na nji kaj bolj odpočili.
Hlapčon prav dobro razumi, da voli se bodo na mehkem bolj ko
na terdem odpočili, jim tedaj njih ležiša nastelje; sam pa se za¬
vali kot klopic v lož, ne mehkejši od zajčjega. —

Neumno je predeleč v noč delati in v jutro pospavati; še ne-
umniši cele noči, ki so odločene in namenjene od modrega stvar¬
nika v počitje skorej vsake gibljejoče stvari, z nepotrebnimi poti,
s praznem šeptanjem, z gostovanjem, s plesanjem ali z drugimi

74

še večimi norostmi zapravljati. Veliko tega, kar jc čez dan spuh-
telo in se kviško v podnebje vzdignilo, leze na večer in ponoči
nazaj na zemljo; toraj je zjutranji in čezdanjski zrak veliko zdra-
viši od večernega in ponočnega; ogibaj se tedaj tacega škodljivega
zraka in idi na večer zgodej spat, da boš v jutrajsnem boljem ve¬
selo svoje dela opravljal. Poglejte kako na gosposkem plesišu po
polnoči ali proti jutru že vse sveče klaverno in mertvo gorijo;
ali je prav mladost v takem spridnem in okuženem zraku, kjer
že luči žugajo vgasniti, delj časa pustiti ? —

Učeniki'zamorejo v šoli s perstom pokazati na slednjega, učenca,
ki je bil noč zapravil; tako tudi mojstri na delavca, ali gospo¬
darji na posla i. t. d. Ponočni pohajači kermežljivo gledajo; iskre¬
nost zgine iz njih oči kakor cvetečnost iz njih obličja; niso za
nobeno” ne dušno ne telesno delo , dokler se ne naspijo. Ponočne
nerodnosti ali napčnosti zaplodijo v mlado kri nevedoma strup, ki
mlade sivčike počasi, pa gotovo veliko pred časom na tavžente v
grob spravlja! —

Odrašenemu in zdravemu človeku gre' po 6 do 7 ur spati, v
kterih navadno pred ta dan zgubljeno moč zadobi. Nikar se ne
vadi po delj časa pospavati; to te bo naredilo lenega, bolj rnert-
vega na duši in telesu; moč želodca inčev ti bo pojemala in ope¬
šala , in premasna kri te bo debelila, da boš bolj sodčiku ko člo¬
veku podoben, in mertudu podveržen. Spi v prostorni, slednji
dan s čistim zrakom napolnjeni slanici, v kteri niso navadno ljudje
čez dan prebivali. Zmladega se navadi, da, kadar te že dre-
mota prime, se boš vselej na desno  obernil, da bi tako spijoč
serca ne tlačil, ampak da bi na levi od zgorej prosto bilo. Tudi
jo vsi zdravniki zedin jeno terdijo, da je posebno možkem zlo
škodljivo znak spati. Ne vleži se nikoli z natlačenim želodcem ,
tudi ne preveč nalitem s cveteno pijačo. Ni čuda, da tacega člo¬
veka mora  tlači; kaj pa je mora  druzega, kakor z jedjo ali pi¬
jačo nabasan trebuh, ki kri vstavlja, da se ne more prosta po ce¬
lem truplu stekati? Ogerni se prav, kakor tvoje zdravje in letni
čas potrebuje; preveč gorke ali pernate  postelje, posebno pa
take spodglavja niso zdrave, preveč kri razganjajo; preteške odeje
tlačijo človeka s strašnimi sanjami, in ga preveč potijo, kar je
nezdravo.

Nikoli naj zdrav človek z bolnem v eni postelji ne leži če je
moč, naj ima tudi vsak zdrav človek svojo posteljo , še cIo stari-
šom se spodobi, da bi vsak posebej  v svoji postelji ležali. Za
učence po mestih je clo od cesarja postava dana, da ne smeta
po dva in dva skupej ležati, sicer bojo gospodinje in gospodarji,
ki čez to postavo ravnajo, ojstro kaznovani. Otroci naj nikdar pri
starih ljudeh ne ležijo; starem to močno tekne, mladem pa škodje;
iz lacih zdravih otrok puhti neka kalamična gorkota in moč živ¬
ljenja : iz starih pa puliti hromost in bolehnost, ki ne more nikakor
otrokom tekniti. Pred ne veliko leti je imela neka mati blizo Du¬
naja  pet lepih, krepkih in zdravih otrok,  kteri nekoliko odrašeni
so vsi po versti pri stari materi ležali, pa tudi vsi na sušici ali

75

hiranji pomerli; zdravniki so spoznali in se sicer prekasno prepri¬
čali , da so otroci staro mater grejoč od nje oslabljeni bili tako,
da se je pri njih sušica po versti, kakor so pri nji ležali, začela,
in jih tudi po versti spravila. Matere! — naj vam bo to zlat
nauk! —

§. 44. Še nekaj od liielikužnosti.

Naj dela človek, naj pa tudi počiva in spi kar je prav; pav
enim in družim je zlo nagnjen p rji siliti  se; njega mika menj de¬
lati in več počivati, ko je prav. Če se laceniu mikanju vda, inče,
sploh govoriti, vsim svojim počutkom in vsim poželjenjam vstreči
si prizadeva, pravijo temu meh kužu ost;  in lacemu človeku meh¬
kužni  k. Lastna pamet in sveta vera nas uči, nad slabimi nagnjenji
čuti in jih berzdati, nezmerne poželjenja strahovati in jim le, kar
je prav, dovoliti; mehkužnost pa, tak glas zaničevaje , terja ne-
prcnehljivo jim vse, karkoli hočejo, nakloniti. Tu je med pametjo
in mehkužnostjo borenje, večkrat hudo vojskovanje; duh je sicer
voljan, meso pa slabo, in človek se spodtakne, da še popred
pade, kakor se mu zdi. Kar je nar bolj žalostnega pri tem , je,
da mehkužnik poniža svojo pamet, svojo nar častitljivši gospo in
prijatliCo, k zaničljivi služabnici; pamet naj mu vse pomogljeje
zve in da, svojim željom vstreči. —

Človeštvo je nima in je ne more imeti veči sovražnice od
mehkužnosti; ta mu pod podobo hinavske prilizovavke graja in
gnjusi vse od kemije dokazane in od pameti vedno priporočevane
uke,  svete, vodila in sredstva , po kterih je za zdravje skerbeti;
mehkužnost seje med nar sladkeji zakonske zaveze nevoljo, pre¬
pir, kreg, hudo sovraštvo, zareja in rodi revne, kilo ve otroke,
ki gredo čez malo ur ali dni pod černo zemljo; ona spodkopujc
blažnost celih družin, podira stare sloveče hiše; pripravi počasi
nar bogatejšega na beraško palico; davi mladost in mori starost
vsacega stanu in spola; zakaj skorej vse bolezni, pod kterimi člo¬
veštvo zdihuje, ona zaraja in jih strašno dalje plodi, tako, da ni
čuda, ko je že cele narode pomorila. Ali ni mehkužnost, da od
družili molčimo, jake in junaške Itimce  čisto spodkopala? —

Od nar višjih stanov po vsih stopnjah doli do najemnika in
clo do berača, se je mehkužnost zaplodila, in se čedalje globo-
keje vkoreninuje. Nar menj ko se da delati, in le na lahkem ži¬
veti , pa dobro bogato živeti in svojem poželjenjam na vso moč
streči, ali niso to želje polovice čioveštva ? — Koliko ljudi je
neki tacili, da bi prav radi in stanovitno delali, ko bi jih sila, ko
bi jih potrebe ne priganjale? Nar nezapopadljivši je pa to, da
marsikteri sicer po celi tedin neutrudoma pa le iz namena delajo,
da bi v nedeljo enimu ali druzimu svojih nagibov ustregli! Po¬
glejte berača 40 let starega, krepkega, zdravega, z močno zara-
šeno brado, da bi bil bolj star in osoren viditi, ki se od hiše do
hiše mnogo požiraje počasi plazi, raji, kakor da bi z napenjanjem
svojih zdravih udov se pošteno preživel 7  ali ni tak gerd mehkuž-

76

nik ? — Mehkuži so vsi učenci, ki na vse drugo popred mislijo
kot na učenje, ki se le po sili uče in nar menj ko se da, ne iz
radovednosti, ampak le da bi pri izpraševanji obstali. Mehkuži
so vsi mlajši, vsi posli, najemniki in drugi delavci, ki le z ne-
voljo in na videz delajo; mehkuži so, kteri, kadar na svojo roko
kar si bodi začnejo, ali po dognanih učenstvih kako službo do¬
sežejo, vse daljno lastno izobraženje popolnoma v nemar puste ,
misleč da so že vse vednosti in učenosti požerli; taki se berž
vlenijo, vsako tudi lahko delo od dneva do dneva odlašajo, po¬
časi še to mervico, česar so se v šolah naučili, pozabijo, da se
dostikrat primeri, da bistroumni kmet, ki zna komej brati, ima
tacega gospoda, ki se je 15 let po šolali vlačil, vpričo za nor¬
ca! — Vsako mehkužeiije pa tare želodično in čevno moč, spridi
kri, oslabi vse organe človeka in spodkopuje, akoravno pačasi,
pa vender gotovo njegovo zdravje. Med 20, ki umerjejo , ali je
eden , da bi si ne bil sam , ali da bi mu ne bili drugi s kakem
mehkuženjem k smerti kaj pripomogli? —

Človek želi od ene strani visoko starost doseči, od druge
mu je pa nar bolj mar, po mehkuženji svoje telo slabiti, zdravje
spodkopovati in se tako veliko pred časom v černo zemljo spra¬
vili ! — Organska kemija, pamet, in mnoge druge skušnje spri-
čujejo, da primerjena delavnost, potreben počitek in
berzdanje počutkov  zdravje podpira in človeka do visoke sta¬
rosti pripelje; lenuhi pa, strežniki svojega trebuha in sužni svo¬
jega razvujzdanega poželjenja, ali z drugo besedo reči, vsi meh-
kužniki večidel pred časom pomerjo. In vender mladost na to ne
pazi, si tega k sercu ne vzame; živi brez premislika, se meh-
kužnosti vda, in revno — z grenkimi solzami v očeh — pogine.
Prekasno kesanje pa clo nič ne zda; nar žalostniši prikazik je
viditi mladenča umirati, ki si je sam smert nakopal; velike želje
do zapravljenega življenja, kesanje čez ne več popravljivo neum¬
nost , strah pred večnostjo in še veliko druzega je na njegovem
uvenjenem in bledem obličji viditi. O mladost! preserčna mladost!
spomni se, da tukaj le enkrat živiš ! Če hočeš starost doživeti,
ogibaj se vsacega mehkuženja, ki ti toliko življenja prikrajša; po-
primi se dela, bodi zvesta v spolnovanji svojih dolžnost in ber-
zdaj svoje slabe nagnjenja, da se boš z radostjo dni svoje mla¬
dosti spomnila!

Velikrat se primeri, da, kolikor so ljudje bolj omikani, toliko
bolj so tudi k mehkužnosti nagnjenii; vladarjem gre tedaj dobro spre-
misliti, po kakih postavah da bi od ene strani ljudstva izobrazo-
vali, po drugi pa mehkužnosti v okom prišli. Pomehkuženi narodi
nimajo nobene pogumnosti ali serčnosti, nobene moči več; to vi¬
dimo pri Rimcih v drugem do petega stoletja. Slovenije sinovi so
bili, od kar se ve, jaki in junaški; ne daj Bog, da bi se kadaj
pomehkužili! — Tridesetletni mir vabi in napeljuje k mehkužnosti,
pa vender vediti moramo, da, od kar svet stoji, so bile, in dokler
bo stal, bodo še vojske; čujte tedaj, kadar in od koder bi se
koli sovražnik prikazal, da 'se boste vi k temu izvoljeni za ce*

sarja in domovino s serčnim junaštvom nastopili, in zmagavši ga
dragi domovini zopet častitljivi mir zadobili.

Oblastnikom, veljakom, učenikom in vsim staršom naj bo skerb,
da med tem, ko mladost omikujejo, je ne mehkužijo. Nar več
se pa v tem slepe in neumne matere  pregrešijo, kterem ni nič
bolj mar,  kakor svoje otroke mehkužiti, ker jim vsega, kar koli
požele, dovolijo. O gorje, trikrat gorje vsim otrokom! kteri pre¬
mehko rojeni še z mislijo srastejo , da so bogati; taki svojo ded-
šino večidel kar hitro zapravijo; ker pa delati in skerbeti ne
umejo, si druge več ne pridobijo. Poznamo jo slovensko mater
in sicer žhlahnega stanu, ki je imela pet lepih fantičev, ki so ska¬
kali in se lovili velikrat pričo nas po vertu in okoli hiše; ni jih
redila ne z nobenimi sladinami; ričet in močnik, korun in žganci,
mleko in voda so bili njih vsakdanji živež; zdaj je iz teh fanti¬
čev pet jakih možakov, naših dragih prijatlov, ki žive vsi —
trije v visokejih službah — v veliko čast svoje drage matere in
v čast matere Slovenije. Oj, da bi tacih mater veliko bilo na
Slovenskem!

§. 45. Od pokoja serca.

l)uh je v pričijočem čivljenji s telesom tako zedinjen in vra-
šen , da oboje vkup  je človek. Po ti nezapopadljivi zavezi občuti
duša vse, česar se koli prijetnega ali neprijetnega telesu primeri;
če tedaj telo terpi, terpi tudi duh;  nasproti gredo pa tudi vsi
dušni občutki na telo, da, če je duh, postavimo, bolan, si tudi telo
dolgo časa dobro počutilo ne bo. Kdor hoče tedaj zdravo telo
imeti, naj vedno skerbi za zdravje svojega duha.  Nar huje
spodkopovavci dušnega zdravja so strasti in hudi nagibi, ki imajo
v kervi svoje seme.

Učeni razločijo človeško natoro ali njegove nagnjenja po čve-
tero razločni kervi. Eni so žive, čversto tekoče kervi; taki so
lahkomiselni, veseli, priljudni, prijasni, tudi usmiljeni; hitro kaj
obljubijo, pa tudi hitro obljubo pozabijo; sto reči si domišljujejo
in sklenejo, pa malo ktero speljejo; vsaki dan so druge misli;
Nemci jim pravijo „Sanguiniker“. Drugi  so jezne kervi, da
jih vsaka nar manjši reč spodbode, večkrat do hude, strašno hude
jeze; taki dostikrat hudo razsajajo, da ni pred njimi obstati; so
serčni, junaški pa nagli, da mahnejo brez premiselka; dobri so za
kake teške reči na hitrem speljati; Nemci jim pravijo »Koleri  k er“.
Zopet drugi  imajo počasitekočo bolj mirno kri; ti se nikdar ne
prenaglijo, zakaj  vsako reč dobro premislijo; teško se kake reči
lotijo, če seje  pa poprimejo, jo tudi stanovitno dokončajo; tak
človek ti ne bo lahko obljubil, če ti pa besedo da, jo bo tudi
deržal; taki so v vsili stanovih nar bolji delavci, gospodarji in
glavarji; Nemci jim pravijo „ Phlegmatiker“.  Učeni razločijo
še zadnjič  nektere ljudi po leni ali černožolčni kervi; taka kri
stori človeka sicer pokojnega in tihega, pa vender tudi nejevolj¬
nega, da se kislo in žalostno derži; ogiblje se tovaršev, prijatlov,
vsake vesele družbe in bolj samotno živi; če ga poprašaš, kaj da

mu je? bo rekel, da nič, ali pa se bo nesrečnega ali nar nesreč-
nišega med ljudmi imenoval; Nemci jih imenujejo „Melancholi-
ker“;  takim se dostikrat primeri, da ne morejo več prevelike ža¬
losti prenesti, ki jih še clo ob pamet pripravi; mislijo namreč,
da je za-nje vse zgubljeno, da jim ni več pomagati, ne več na
svetu obstati; ako so ravno nedolžni, menijo vender, da so pre¬
veliki grešniki, da za-nje je ni več milosti; obupajo in se kak-
šenkrat sami končajo; tacih ne gre prehudo soditi; — zakaj men-
de malo kdo se pri tanjki pameti sam sebe umori.

Ni ga nobenega človeka, da bi bil čisto ene same, postavimo,
samo jezne, ali samo živo tekoče kervi; kri je pri vsacemu kaj
več ali uienj namešana  tako, da človek čverste ali vesele kervi,
je tudi kadaj kaj serdit , ali klavernega zaderžanja; tudi tihi ali
žalostni so včasi kaj jezni ali veseli i. t. d. — Po kervi, ktera
pri človeku premaguje, se njegova narava ali natora razloči, in
po taki tudi ime dobi. Serce paha kri iz sebe, da se raztekuje
po celem životu, iz celega života pa leze nazaj v serce ( 32 .  §.).
Kri je s sercom v taki veliki zavezi, da navadno kervne lastnosti
tudi sercu perpisujejo, in da je enako, če se reče: človek je je¬
zne kervi ali jeznega serca, žalostne kervi' ali žalostnega'serca
i. t. d. Ker pa kri celi život prešine, vse organe, tedaj tudi
možgane — dušni sedež — in vse njih žilice redi, pride 'tudi v
nezapopadljivo dotiko z dušo (ako , da ji zamore včasi hudo nad¬
legovati, kakor vidimo pri pijanih, hudo razserdenih ali žalost¬
nih,  kterim kri dušo omami, zamaže, otamni, kakor da bi več
uma ne imela. Nar modrejšemu možaku bi se utegnilo primeriti,
da ga kakšenkrat kri sicer treznega pa premalo čuječega tako
oslepi in k taki nerodnosti napelje, da še svoje žive dni z ža¬
lostjo, sramovanjem in velikem kesanjem tega spomni. Od nezmer¬
nega veselja, hude jeze in prevelicega strahu večkrat ljudje, ka¬
kor skušnje spričujejo, nagle smerti umerjejo, od prevelike žalo¬
sti pa obnorijo tako, da, če so ravno v druzih rečeh razumi, se
v tem, kar jih žali, zlo motijo. Brez števila je napčnih primir-
Ijejev, tako imenovanih nesreč, telesnih in dušnih bolezin, ki
imajo vsi svoje seme ali izvirk iz kervi, ali kar je enako, iz serca.

Duh je Božje žlahte, duha gre gospodariti telo, kri in vse
počulke; dokler duh telo gospoduje, nosi človek podobo Božjo
nad saba; če se pa^ duh telesu ali kervi podverže in v njega
sužnost vda, jo je človek zbrisal nad seboj, jo je zapravil po¬
dobo Božjo in se je — naj bo tudi nar visokeji gospod — k ne¬
umni živini ponižal in nji enacega storil; zakaj tudi živina ravna
vse le po svojih nagnjenjih in občutljejih brez premislika. Od
nekdaj jo terdijo vsi modrijani, da ne tisti, ki so po strašno ker-
vavih vojskah mesta posuli, dežele razdjali, ljudstva premagali
in jih v sužnost podvergli, ampak tisti, ki svoje telo z vsimi
njegovimi željami pod strah pameti spravijo , so nar veči in nar
častitljivši premagavci. Teško je duhu , pa vender ne nemogoče,
vselej nad telesom in njegovimi počutki čuti in jih gospodariti. Uči
se tedaj in vadi že zmladega nikoli nič brez premislika storiti; pri

vsaeem mi kanji precej pamet — po sveti veri razsvitljeno pamet
— za svet poprašati, ali bi to tudi po vesti šlo, in koliko bi se
moglo tacemu mikanju dovoliti? — Ne misli, da te bo konec, ako
svoje mikanje zatareš ali zamoriš; marveč se — če želiš mirne,
vesele in srečne dni živeti — spomni, de gorje ti bo, ako se
mikanju k lenobi, igri, k nezmeri v jedi in pijači, k jezi ali ma-
ševanju, k nesramnim delom, k sleparii, goljfii ali tatvini, ali
mikanju k prevzetnosti ali napuhu, k hlimbi, potuhnjenju i. t. d.
vdaš; — da s tem boš zdravje zapravil, mnoge bolezni si naklo¬
nil, boš ljubezin in spoštovanje ljudi in svoje lepo ime zgubil, in
da ti ne bo druzega ostalo ko hudo ranjena, boleča vest, in do¬
stikrat teška smert veliko pred časom. — Kdor se pa že zmladega
navadi svoje nagnjenja in poželjenja strahovati in berzdati, jih bo
ukrotil, kakor se da divja živina ukrotiti; dobra navada bo tudi
pri njem železna srajca, on bo zadobil mirno in pokojno serce in
osrečljivo enakodušnost; s takim sercom, s tako enakodušnostjo
se bo pa obvarval veliko telesnih in dušnih bolezin , si bo zdravje
uterdil, in čolnič svojiga življenja v nar hujih viharjih skušnjav,
in skozi strašne hropate ali nar nevarniši skalovje srečno na breg
častite starosti pripeljal! —

O dragi očetje in matere! čutje nad slabim nagnjenjem svojih
otrok; nikar in nikakor jim tega ne dovolite, kar z gerdo, z jezo
ali togoto prašajo; ali se ne spodobi, da bi bili otroci staršom, in
ne starši otrokom pokorni? — Izredite si iz njih po ukrotenji njih
slabih nagnjenj angelčke v svoje veselje in v njih srečo, ne pa,
jim berzdo pušaje, hudiče v svojo žalost in v sramoto, in v njih
veliko nesrečo. —

§. 46. Nekaj o<l mnogoverstnih bolezin.

Iz tega, kar smo dosihmal od organske kemije na človeka
obernili, se bodo bistroumni bravci lahko prepričali, da, razun
bolezin, kterih ni sam človek kriv, si jih zamore po nevednosti,
neumnosti in prederznosti brez števila nakloniti; zakaj kolikor
dalje od natornih postav zaide, v toliko veči nevarnosti je, berž
in hudo zboleti.

Učeni razločijo bolezni v znotranje in vunanje;  da zno-
tranje je težje spoznati, bo slednji lahko razumel. Razločijo jih
tudi po tem, kakor celemu životu, ali posameznim organom nad-
legujejo, da se ne morejo po svoje gibati in navadnega dela
opravljati, in našteli so jih s posebnimi imeni čez 6000! — Več¬
krat se primeri, da človek ne zdihuje le pod eno boleznijo, am¬
pak pod dvema, tremi ali še cIo štirimi ob enem; tako ima nekteri
bolnik pri oteklih jetrah tudi hudo oslabljen drob , ima zlatenico
in še sušico, ktera ga spravi. Z boleznimi se ni nikoli norčevati;
rade se preveržejo v druge; iz manji in ne nevarne, ko jo človek
v nemar pusti, se scimi včasi tako huda , da ga umori.

Iz zaderžanega ali zaslanega potu, če se na kosti ali druge
še žlahneji organe, kakor so pljuča, možgani i. t. d. verže, se
vnamejo mnogoverstne hude, strašne in včasi na hitrama mo-

80

reče bolezni Ako se s požrešnostjo in pijanostjo, z lenobo ali
drugim mehkuženjem želodčna in čevna moč spridi, zamorejo
tudi oslabeti vse čutnice, ktere v persih in v trebuhu vse ne¬
prostovoljne gibanja vodijo; iz oslabljenja teh čutnic se vname
pa znanih in neznanih bolezin brez števila, kterem ne morejo
zdravniki vselej v okom priti tako , da taki bolniki po veliko let
hudo terpijo, in da ne morejo ne ozdraveti ne umreti. (Hypochon-
drie, zlovoljnost, madron?) Tudi se takim primeri, da jim včasi
pameti pomanjkuje; če so ravno v vsih druzih rečeh znajdeni, se
vender v eni hullo motijo; tako, postavimo, bodo živo terdili, da
imajo neko bolezin, ktere pa noben zdravnik nad njimi ne spozna;
ali bodo pravili, da bi clo ne zamogli noge memo noge presta¬
viti, kar clo res ni, zakaj, ko bi jim kdo nanagloma, brez da
bi za to vedili, od zadaj kaj zažgal, bi se hitro prestopili. —
Možki, ki se pri sedijočim življenji dobro redijo, imajo včasih
preveč kervi, ki jim posebno v jetrah in v zadnici hudo zabavlja,
tudi dostikrat teško glavo dela ; če jim preobilna kri včasih od¬
teka, kar „zlato žilo“  imenujejo, je prav, sicer bi jim utegnilo
to mnogih drugih bolezin nakloniti. Se huji je pa pri ženskih, če
jim kri zastaja; taka zastana kri jim je v veliko zabavo in škodo;
če so mlade, bolehajo na bledici, so mešene; pri milem sercu in
brumnim življenji imajo mnoge prijetne in vesele, pa le zmišljene
prikazni; če so pa spačenega hudobnega serca, imajo veliko s hu¬
dičem opraviti, — v bolj starih dneh jih pa ni druzega kot bole¬
zin; so nejevoljne, čudne, čmerne, večidel nekoliko prismojene
ali navdarjene , če še huji ne nore.

Po nezmeri v jedi in pijači in po druzih mehkuženjih se pri¬
meri , da je obilna 'kri premalo sčišena in da udari na posamezne
ude človeškega trupla; tu se čutijo v nogah, ali v kolenih, ali ro¬
kah velike bolečine; včasi se taka bolezin razide po vsih kosteh, jih
počasi sključi, polomi in pokaži tako, da niso več navadnim udom
ali kostem podobne. Taka kostna bolezin je kakšenkrat zlo stra¬
šna, zakaj bolnik, če vidi muho na-se leteti, že hudo zaječi iz ve-
licega strahu, da bi ga, na-nj vsedši se, ne pritisnila, in mu še
hujih bolečin ne napravila. Ze močno žalostno je, biti le priča ta-
cega terpljenja! Take kostnice (Gicht), ki se zamorejo tudi iz
zastanega potu pričeti, so zlo mnogoverstne, in so, ko pregloboko
zaidejo, neozdravljive.

'Ne zamerite, dragi bravci, če vam od raznih bolezin govo¬
reč spet želodec  v misli vzamemo. Od kar so ljudje pri jedi in
pijači naravno pot, pri kteri je živina večidel ostala, in se dobro
počuti, popustili, je želodec zmirej nevsahljiv Studenic neštevilnih
bolezin. Ljudje marsikaj snedo in spijejo, kar je že samo na sebi
škodljivo, tako ubogi — posebno pri kakem večim pomanjkanji —
gladni, požrešniki in otroci; nevedne kuharce marsikaj zdravega
z mnogimi prikladami spridijo, da je potem škodljivo, ali pa ne
umejo jed prav zgotoviti, človek ali pregladen, ali premalo čuječ
se da od zbranih in prijetniših jedil in pijač prekaniti, da jih več
k sebi vzame, ko je prav, in da si tako malin preveč zasuje,

81

želodec preveč obloži', ki ne more vsega premleti in prav preku¬
hati, in nastopki tega? — nastopki so brez števila! Tu ne oboli
samo želodec s cevi vred, tudi cevne pijavkice in kreželc tak
nezgotovljen živež serkaje zamorejo zboleti; tudi kri se spridi,
čutnice in drugi organi s takim ne prav zgotovljeniin živežom, ali
s skaženo kervjo rejeni oslabijo. Kdo bo izrekel število vsih ti¬
stih merzlic, vročnič in druzih bolezin, ki se iz tega zarejajo in
zaplodujejo? — Ali niso vse take treslice in vročnice očitno pri¬
zadevanje organov, tega znebiti se, in iz sebe pahniti, kar so ve¬
čidel po sprideni kervi nadležnega dobili ? Ali se^ ne narede pri
tacih okolišinah večkrat bule ali tvori, v ktere s v e škodljivo iz ce¬
lega života zbera, da bi potem iz njih isteklo? Ce se pa taka bula
ne da več zaceliti, in če po več iz nje izteka , kakor bi zamogel
ti z živežom proti namesto vati, ali sploh govoriti, če bi tudi brez
kake bule od dne do dne zmirej po štiri lote menj teže imel, tako,
da ti nobeno tudi ne nar bolj dišeče redilo zgubljene moči ne na¬
mesti in ne poverne, kam bo neki s teboj ? — Sušico, hiranje
imaš, ki te bo čez nekaj mescov spravilo! — Tri četertine vsih
vsakdanjih in navadnih bolezin pridejo iz želodca. —

Od nesramnih, ostudnih in nar zaničljivših bolezin, in njih
strašnih nastopkov nočemo tukaj govoriti; le to še v misel vzame¬
mo , da vsak veči znotranji ali zvunanji ud ali organ človeškega
telesa je še svojim posebnim boleznim podveržen; tudi vsak spol,
vsaka starost,  in skorej slednji stan  ima svoje posebne bolezni.

§. 47. Kužne bolezni.

Kužne bolezni, to je take, ki jih človek od človeka naleze,
so tolikanj žalostniši in strašnejši primerljeji za človeštvo, ker
večkrat v kratkem času veliko ljudi pomore. Predin pa od njih kaj
več povemo, moramo še nektere kemijske resnice v misel vzeti.

Iz menj pervin ko kaka reč obstoji, bolj je zvezana, in več
moči je potreba jo razkrojiti; nasproti pa tudi, iz kolikor več
pervin je zložena, toliko menj je zvezana, toliko lože jo je lo¬
čiti. Vse organske reči obstoje navadno iz veliko več pervin kot
neorganske,  torej, če jih moč življenja več ne veže, berž raz¬
padejo; clo majhne moči je k temu potreba, že zrak jih začne
glodati. Ni je pa nobene reči, da bi iz tolikanj različnih pervin
zložena bila kot kri;  kri pa ni organska tudi ne neorganska reč,
na poti je, da bi iz nje kaj organskega postalo; nje obstojni deli
se clo clo malo vežejo, je tedaj velikim premenjenjam podver-
žena; slednji organ se iz nje polastuje ravno tega, česar potre¬
buje, vse drugo ji popuša. Ker je pa kri mnogim premembam
podveržena, je lahko verjeti, da je tudi gnjezdo zlo mnogoverst-
nih bolezin.

Pri neorganskih rečeh se vse ločenja in zedinjenja ali vse
premembe po kemijskem žlahtanji godijo; pri organskih pa ne vse¬
lej tako; tii je včasih sama dotika ali kakšenkrat sam pah zado¬
sti, kako reč spremeniti: če je namreč ena reč v ihti,  kipenji ali
gibanji zapopadena, in če pride z drugo nji enako rečjo v do-

6

82

tiko, zamore taka ihta, gibanje ali kipenje večkrat tudi na to iti
ali preskočiti. Taka reč nobene pervine ne dobi ne zgubi, pa ven¬
dar se popolnoma spremeni; pervine so poprejšne, pa drugači so
se zložile in zvezale, to je, kakor da bi bila taka reč v svoje
pervine razpadla, in se iz njih vnovič in drugači zedinila, tako,
daje nova reč z novimi lastnostmi postala. Če vzameš pest kvasu, ko
vidiš da kipi' in narazen leze in da je ves drugačin od druzega
testa, in če ga deneš v dotiko s testom dveh mernikov moke, se
bo potem vse testo vnelo in kipelo, kakor popred kvas; če bi ga
s testom pomešal, bi se to toliko hitreje zgodilo. Testo, ki je s
kvasom v dotiko prišlo, je po ti dotiki svojo natoro, svoje lastnosti
spremenilo, je vse drugačno od popred, dasiravno ni nobene per¬
vine ne dobilo ne zgubilo. Enačili prikazkov je veliko na svetu.
Če bi v človeku kri zavrela in tako hudo kipela, da bi mogel od
tega umreti, in ko bi nar manjši kančik take vroče in kipeče kervi'
z živo kervjo kakega zdravega človeka v dotiko prišel, bi se uteg¬
nilo primeriti, da bi od tega tudi zdravimu kri v njega smert za¬
vrela. To je za proste bravce nar razumljivši zapopadek tistih
kužnih bolezin, ki se iz kervi scimijo in po nji razpasejo; pa
opomniti se mora, da ne pridejo vse kužne bolezni iz same kervi.

Učenim je dobro znano, da, če bi ti na novo rano koščik
mesa od gnjijočega merliča privezali, ali gnjijoče kervi, gnjijočih
možganov i. t. d. na-jo djali, bi ti utegnilo to hudo škodovati.
Marsikteri, ki je gnjilega merliča razudil ali kako na černem pri¬
sadu cerknjeno govedo iz kože deval, in se pri tem delu z britvo
ali nožom le kaj malega vbodel, je od tega hudo zbolel in umeri.
Iz tega je očitno, da človeška in živinska kri, ki je v gnjiloki-
penji zapopadena, zamore tako kipenje drugi živi in’ zdravi kervi
podeliti, da se tudi ta in berž v gnjijenje preverže. Po taki do¬
tiki bi se, brez kaj dobiti ali zgubiti, popred zdrava kri v gnji-
jočo spremenila; kako hitra, in kako strašna prememba ! —

Vsi ljudje nimajo popolnoma enake kervi, tudi ne sam človek
v slednji starosti in v vsacem času; če se mnogoverstni kervi en-
malo žeplokisline prilije, bo skorej vsaka drugačin duh od sebe
dajala. Tudi pri živini ali družili živalih je kri po razločnih ple¬
menih drugačna; vsi dobro vedo, da telečja kri se kar močno
razloči od volovske. Kemijske pervine in poglavni obstojni deli
so v kervi vsacega človeka enaki; primera pa teh obstojnih de¬
lov zamore pri mnogih drugačna biti. Tudi se more primeriti,
da v mnogoverstni kervi se iz enačili kemijskih pervin ali obstoj¬
nih delov zlo drugačne reči, zedinovaje se, narejajo, kterih vsaka
po svoje diši. Očitno je in brez vse dvombe, da v kervi člo¬
veka , ki še ni koz imel, je neka reč pričijoča, ktere je uni, ki
je to bolezin že prestal, čisto prost, če pervimu koze vcepijo,
se bo njegova kri nekoliko vnela, kipela in to reč v podobi gnoja
iz sebe pahnila; če pa drugimu, se ne bo nič tacega prikazalo, ker
take reči več v sebi nima, razun, ko bi se mu v več letih vno¬
vič zarodila. Kdor je kugo prestal, se ga ne bo, naj stori kar
hoče, po nobeni ceni ta čas več prijela; kar je bilo za-njo, mu je

83

že iz kervi' po strašnih tvorih vergla; zdaj nič več za-se v nji
ne najde.

Ako bi se v človeku vsa kri, ali saj nje poglavni obstojni
deli vneli, zavreli, kipeli ali se po vodili tako, da moč življenja
bi ne mogla tacega zavrenja ali kipenja berzdati, premagati, ukro¬
titi in mu nikakor v okom priti, bi mogel tak človek poginiti, za¬
kaj vsi njegovi organi bi nič več iz tako skažene kervi tacega
živeža ne dobivali, kakoršnega potrebujejo. Ko bi se pa kaka po¬
sebna rnanji reč v kervi vnela in kipela tako , da jo moč življe¬
nja zmaga, iz kervi odloči in v podobi kakega gnoja, potu ali
druge sokrovice i. t. d. iz telesa pahne, se bo tak človek zopet
ozdravil.

Iz rečenega je prav lahko razumeti, zakaj nobena kužna bo-
Iezin vsih ljudi, pa tudi živine iz kraja ne zgrabi; kako bo neki
tiste zgrabila, v kterih kervi clo nič tacega ne najde, kar bi se
z njo žlahtalo ? Tudi se lahko spozna, zakaj nekteri od kužnih
bolezin poginejo, drugi pa se ozdravijo; pri pervih je preveč ta¬
cega, kar se vname, kipi in se popolnoma skazi; pri druzih pa
le kaj malega, in še to je natora ali moč življenja premagala in
viin pahnila. Ko človek na kaki kužni bolezni zboli, ne morejo
zdravniki nikoli precej vediti, kako da bo bolezin izšla. Njim še
ni dano v kri pogledati in na tanjko razumeti, kaj se v nji godi,
to je skrito njih očem.

Nihče ne more naprej vediti, ali ga bo pričijoča kužna bole¬
zin zalezla, ali ne? Če se te danes v očitni in nar veči nevar¬
nosti ne prime, te zamore čez 8 ali 14 dni pri veliko manjši ne¬
varnosti napasti, zakaj čez 8 ali 14 dni boš vso drugačno kri
kakor danes imel. Tvoja ljuba sestra ali serčni prijatel na kužni
bolesni umerje; nekdo te je hudo razžalil; ali si pa sam kaj tacega
storil, da se ne veš kam od sramote djati; — tu te žalost, jeza
ali sramovanje obide, mir serca z enakodušnostjo zgine, želodec,
dasiravno je nisi nezmernosti storil, ti neče več služiti, in tvoja
kri — je čez 3 ali 8 dni vsa drugačna, že polna reči, ki se s
kužno boleznijo žlahtajo; za koliko več pa, če kako nezmernost
v jedi ali pijači storiš! —

Nektere kužne bolezni napadajo zgolj same otroke, druge
odrašene ljudi, v  nektere pa mlade in stare možkega ali ženskega
spola i. t. d. Živina ima clo po plemenu  svoje lastne bolezni;
konji imajo svoje, goveda tudi svoje, ravno tako tudi ovce, pre-

šiči, psi i. t. d. Kar je pa od natore kužnih bolezin vsacimu

človeku nar bolj potreba vediti, je to, da so vse nalezljive ali
kužne bolezni dvojne  natore:

1.) Ene so take, ki jih človek nalesti ne more,  če se

kužne sokrovce, kužne kervi, kužnih slin, kužnega gnoja i. t. d.

ne dotakne;  tu je tesne dotike  človeka z bolnim človekom
ali z okuženimi rečmi potreba; če se nič tacega ne dotakneš, se
ti ni treba kužne bolezni bati; tako dotikanje se mora večidel clo
na ranjeno  kožo po vgrizku, oblizku, oslinku i. t. d. zgoditi,

6  *

84

sicer se kužna bolozin ne vcepi. Take bolezni so černa prlsadna
pika, stekljina, in več drugih.

Druge kužne bolezni so pa take, ki se ne nalezejo le
po dotiki  z bolnim človekom ali okuženimi rečmi, ampak se za¬
nesejo tudi po sapi, sopenji,  po izparu inizdišku; tuje  do-
velj, če le v stanico stopiš, kjer tak bolnik leži, in nalezel si jo,
če ima tvoje truplo le nagnjenje do nje; take kuge zaneso ljudje
od bolnikov dostikrat v daljne kraje s svojo obleko,  če se
v cerkvi, na tergu, v gostivnici ali kjer si^ bodi snidejo. Zato
so take kužne bolezni nar nevarniši, nar hujši šibe , ki zamorejo
veliko nasrečo celi deželi prinesti. Take bolezni so mnoge vro¬
činske bolezni, koze i. t. d.

Tudi pri živini so take že od dalječ nalezljive  kuge, po¬
stavim: goveja kuga in ovčje  koze.

V starih časih so ljudje s te k lj ega človeka  v stanico za-
perli, okna z železom oklenili, iz hiše bežali in ga brez vse po¬
moči zapustili, ker so mislili, da bojo že bolezin nalezli, če ga le
pogledajo. Hvala neutrudljivimu prizadevanju umnih zdravnikov,
da so nas podučili, da se vsega tega ni treba bati, ker se stekljina
ne more od dalječ nalesti, ampak le po vgrizku ali oslinku
ranjene kože.  Če tedej steklega človeka ob času divjosti
na postelji tako privežemo, da ne more nobenega vgrizniti, se
nam ni treba nič bati, ne stanice in ne hiše zapustiti, ampak po¬
moč do zadnje ure mu skazovati.

§. 48. Kužne bolezni so mnogoverstiie.

Kolikor bolj so ljudje v svojem življenji od naravnih postav
zašli, toliko več bolezin se je tudi pri njih vgnjezdilo, in se jih bo
še znovič zaplodilo, če se ne bodo kaj bolj k tem postavam pover-
nili. Kakor imajo večidel  vse druge bolezni svoje seme v člo¬
veški spačeni natori, v njegovih mnogih neznagah in druzih gnju-
sobah , tako mende tudi kužne bolezni.

Nar berze se kužne bolezni vnemajo iz gnjijočih, nič ali ne
prav zakopanih merličev,  in iz mnogih druzih človeških rev in
nesnag.  V nekterih krajih jutrovih Indij navadno vse merliče v
reko Ganges  mečejo; če jih je po kaki lakoti ali drugi bolezni
obilo, in če jih reka ob povodnji na suho verže, morajo se tu
hude bolezni vneti; tam je mende kolera  doma, od kodar se
dalječ okoli po deželah zanaša in razpasva. — Spodnji Egipt je
mokroten pa zlo rodoviten kraj; tamkej stanuje veliko razterga-
nih, vmazanih in lačnih sužnjih ljudi, ki so nesrečni terpini in
žive podobe nar veči človeške revšine; tu mende tudi merličev
vselej prav ne zakopujejo. Tam se je v pretečenih časih skorej
vsako leto kuga vnela, in se okoli po Tumi in iz Turčije po
druzih deželah razpasovala. Tam so imeli kugo tako v navadi in
so je bili tako privajeni, da nihče ni mislil, se je ogibati.

V sredi Londona  — poglavnega angleškega mesta, ki ima
blizo dveh milijonov duš, in med temi okoli 80,000 tatov — jc
gnjezdo nedopovedljive revšine; v nar slabjih bajtah v podze-

85

meljskih hramih, v stanicah večkrat brez vse potrebne oprave
stanuje skuporaa razterganih, vmazanih, lačnih , večkrat nagih
starih in mladih, možkih in ženskih, zdravih in bolnih skupej,
dostikrat brez vse odeje, brez pesti slame pod herbtom, pa tudi
večidel brez vse vere; — in pod njimi so po možu visoki vod¬
njaki, napolnjeni z vso nesnago in gnjusobo, kar se je koli na
svetu najde; še clo mertve otroke in druge merliče va-nje me¬
čejo na skrivnem, ker jih nemorejo drugači spraviti. V tem gnjezdu
ni bilo znabiti že 100 let brez vročnice, ki ji pri nas pravijo:
mačuh (Typhus); v gn jezdu in okoli njega jih zboli na ti bolezni
od leta do leta 100 do 150,000 ljudi, in jih umerje po 16 do
#0,000 na leto. London  je nar bolj bogato, pa mende tudi nar
bolj ubogo mesto na svetu! —

Tudi koze in nesramna bolezin morajo svoj pervi začetik ali
izid imeti iz kake na posebno vižo gnjijoče kervi ali druge gnju-
sobe, kterem se je, Bog ve, morde še kak drugi strup priklatil
in pridružil. Rak , ki se iz skažene kervi vname , postane vselej
kužin, še clo mnoge druge bolj vsakdanje in navadne bolezni se
zamorejo pri posebnih okolišinah v kužne, to je, nalezljive pre-
vreči: tako griža, škerlatica, sušica v bolj poslednji dobi i. t. d.
Sploh govoriti: pri vsili bolnikih , v kterih delj časa kaj gnjije,
ali kteri, dokler je še duh v njih, narazen lezejo, in mertvaški
duh od sebe dajajo, je nevarno, da bi se kaj ne vdobilo.

Človeška kuga  ali mdr  jo grozna zato, ker ljudi kakor kosa
travo ob življenje pripravlja; tako je umerlo na taki kugi 1317.
leta v Libeku,  nekem nemškem mestu, blizo 90,000, drugo pot v
Benetkah  100,000 ljudi i. t. d. V bolj starih časih se je kuga
skorej zmirej okoli po deželah klatila in se po nalezvanji plodila ,
kakor v bolj poslednjih časih koze; če pride namreč nje kri, gnoj
ali puli v dotiko s kervjo zdravega človeka, se ga bo prijela, kakor hi¬
tro v svoji kervi kaj ima, da se z njo žlahta. Ne samo po lju¬
deh,  tudi po živini,  ali z družim blagom, še clo po pismih
bi se utegnila kuga zanesti. Našim presvetlim Cesarjem nepreid-
Ijivega spomina gre čast in zahvala, da je že veliko čez sto let
preteklo, kar je ni bilo več razpašene kuge ne v našem cesarstvu,
ne v nemških deželah ; postavili so prek vsih turških mej stano¬
vitne in tako pogostne straže, da ne dajo nikakor in nobenemu noter
priti, razun kdor se prostovoljno v za p er ti j o (Contumaz") poda,
da se tam po okoljstavah v več ali menj času skaže: ali je čisto
zdrav in brez kužin.  Tudi v Terstu  in na druzih kupčijskih
bregih ali zavetjih imajo take zapertije za ljudi in barke, ki pri¬
dejo iz kužnih krajev. Ko bi se kje kuga vnela, bi tak kraj berž
z vojaki obdali in zaperli tako, de, če bi hotel kdo skozi uiti, bi
ga to pričo vstrelili. Pred malo leti je turški Car zdravnike iz
Bunaja naprosil, da so mu tudi take zapertije za kugo napravili.
Če je ne bo več v Carimgradu, bomo tudi mi gotovši nje obvar-
vani. Tako gre izobraženje in luč razsvetljenja tudi čez Turčijo! —

Kakor kuga ne, se tudi kozice v naših deželah same od sebe
ne vnemajo, ampak le od drugej zanesene se prijemljejo in plo-

86

dijo kot kuga in vise druge kužne bolezni, le z dotiko kozave
kervi, gnoja ali puha  z drugo zdravo kervjo. Arabski pisarji
terdijo, da koze so bile iz Etijopije  v 6. stoletji k njim zane¬
sene; v 7. stoletji so bile že v Egiptu.  Od tod so jih bili kri¬
žarski vojaki v 13. stoletji zanesli naš panjsko in Francosko,
in od tukaj so jih bili vojaki cesarja Maksa  I. v letu 1495 na
Nemško  seboj vzeli, od kodar so se bile okoli po družili deže¬
lah raznesle in zaplodile. Prazna je reči, da človek mora  koze
prestati, saj popred niso v vsi h teh deželah  ljudje nikoli
kozavi bili. — Po prepričanji učenega.Rozenštajna  so koze še
več ljudi pomorile kot kuga,  in če jo je ravno kdo vnesel, da ga
niso umorile, so ga večkrat oslepile ali tako spačile, da ga je
bilo groza viditi. V Carimgradu so že pred 140 leti, tedaj Turki
pervi, bolji človeške koze otrokom stavili, ker so pa vender mnogi
otroci od njih umerli, se ni mogla nikoli ta šega prav vkoreničiti.
Blagor človeštvu, da je^ angleški zdravnik Dr. Jenner  na svetu
bil! On je po veliko skušnjah zvedel, da stavljenje kravjih  ko¬
zic  zamore človeka saj za delj časa hudim človeškim kozom bra¬
niti ; več ko 6000 otrokom in drugim bolj odrašenim jih je sta¬
vil , in nobenega in nikakor se jih niso več človeške 'pa tudi ne
kravje poprijele; to je on v letu 1799 oznanil, in to oznanilo je
šlo kot blisk po celi Evropi tako, da so vse vladarstva zapovedo¬
vale in zapovedujejo še dan današnji, vsim otrokom kravje koze
staviti. Če ravno kravje koze ne zdajo za žive dni, in če ne za-
morejo za vselej človeka človeških koz obvarovati, naj se pa na
10 ali 10 let vnovič cepijo. Kdo neki gotovo ve, da v desetih
ali dvanajstih letih bi se mu nič tacega v kervi ne naredilo, kar
bi se zamoglo s kozami žlahtati? — Kje so tedaj tisti lepi mla-
denči in zale deklice, mladi možje in umne matere z lepimi otro¬
čiči, da bi si raji ne dali čez 10 ali 1 2  let kravjih koz v novič
staviti, kakor se v nevarnost postaviti,  od hudih človeških
spačeni, oslepljeni ali še clo umorjeni biti? —

Da nesramna  bolezin, rak in pasja stekljina  se bolj po
kervi, gnoji in slinah, mačuh  pa bolj po puhu plodi in prijemlje,
je mende sploh znano. Mačuh se vnema ali sciinva v ječah, v z
ljudmi preveč nagnječenih barkah, v bolehnicah, je zvest pa stra¬
šen spremljavec in naslednik vojsk i. t. d.; v letu' 1813 je bilo po
Evropi na milijone mačuhovih ljudi, na sto tavžent jih je, ne sa¬
mo vojakov, ampak tudi druzih ljudi od njega pomerlo. V po¬
slednjih letih skorej povsod hudo razgraja.

Ako v kakem kraji po več ljudi v enakem času  zboli,
brez kakega očitnega vzroka,  menijo zdravniki, da niso
kaki pub,  ampak drugo, grozno natanjko v zraku  raztopljeno in
nezdravo reč po dihanji ali skozi kožo v se potegnili, in od nje
oboleli. Tudi taka bolezin se zamore v kužno pr e vreči,  ali iz
nje kužna se scimiti, ktera se potem od človeka do človeka plodi.

87

§. 49. Od živalskih in rasti j inskih strupov.

Vse, kar skozi usta, pljuča ali kožo v človeško telo pride,
da mu bolj ali menj škodje , imenujejo v vsakdanjem  shivljenji
strup;  tako rečejo, da se je ta ali uni strupenega zraka  na-
hlopil; tako pravijo, da je kri rakovega ali sramnokužnega človeka
hud strup i. t. d. Od strupa ni lahko čistega zapopadka dati.
Tiste reči, po kterih se kužne bolezni zarejajo, plodijo in od člo¬
veka do človeka lezejo, se ne imenujejo strupi,  ampak kužne
ali boIezinske  reči' (Pest- oder Krankheitsstoffe). Strupi so
pa take reči, ktere večkrat že v elo majhni meri  človeškim
in živinskim telesom hude bolezni, strašne bolečine  in do¬
stikrat (udi hitro  srn e rt  naklonijo, brez da bi se taka bolezin
dalje plodila, na druge šla ali se jih prijemala.

Strupi so zlo razločni, in so živalski, ras tl j inski in
rudinski,  nar menj mende je živalskih. V Afriki, in sploh po
vsili vročih, naravnost pod soncom ležečih deželah okoli in okoli
sveta je narveč kač, — večkrat tako velikih, da snedo po celega
osla ali drugo še veči žival, in tudi nar bolj strupenih; pa stru¬
penih kač vender ni veliko. Naše  kače niso strupene razun gada;
dasiravno je pa pri nas in v Primorji še precej obilo gadov, se
vender nismo nikdar prepričali, da bi bil kdo od gada pičen go¬
tovo umreti mogel; in ko je kak pičen umeri, umeri je mende pred
od strahu ali od kaj druzega kot od strupa. Pred malo leti se je
neki kraški ovčar na Nanosu pri hudi vročini na tla vergel, da
bi se iz kal a napil; to pričo ga gad v čelo piči; ovčar pride iz
gore doli v kerčmo, pošlje hitro po zdravitelja; ta se mu na¬
smehne, nekaj malega naroči, in v treh dneh je bil ves otok zgi¬
nil. Pred več leti ni hotel neki kapucinar grešnika odvezati, ki
se je bil obtožil, da strupenino zgovarja; čez malo časa potem je
kapucinar nekaj v vertu štefnal in od gada vpičen bil; berž po¬
šlje po v kraji dobro znanega zgovarjavca; ta pride, mu strup
zgovori, in se potem dalječ okoli po deželi s tema prigodboma
baha. Kapucinar bi bil morde tudi brez zgovarjenja ozdravel, ali
tudi brez kamna sv. Petra, ki so ga na tak otok stavili, da je
pičenem, jih hladivši, dobro djal. Naša krava je bila enkrat na vi¬
menu hudo otekla; rečemo tedaj hlapcu k živinskemu zdravitelju
po kako zdravilo ali vodilo iti; hlapec hitro odrine, in kadar na¬
zaj pride, ga poprašamo , kaj da mu je rekel? Z nevoljo in sra¬
movanjem nam pove, da ga je poprašal: kako kravi pravijo ? in
da mu je po danim odgovoru djal: pojdi, krava bo v  že ozdravela.
— Čez dva dni je bil otok popolnoma splahnil. Cez osem dni j j
vime vnovič oteče, in hlapec reče: „kakor pervikrat bo tudi zdaj
otok splahnil^; kar je tudi res bilo. Ko te čebela blizo očesa
piči, bo hudo oteklo, maži ali nemaži, otok bo splahnil. Vsaka
reč in tudi vsaka bolezin potrebuje nekoliko časa;  to menda

zdravniki nar bolj vejo.-Moč življenja je zadostna, tak strup

premagati, in ga iz kervi, ki se nekoliko vname, z večini puhte¬
njem ali potom pahniti.

88

Budanci nad fpavo so v starih časih  škorpjone lovili, v
olje stavili in tako olje kot mazilo zoper druge strupenine na Ko¬
roško drago prodajali; dan današnji nihče ne praša več po tacem
olji, in tudi kupil bi ga ne; Budanci se morajo zdaj le s težji
brangarijo rediti. Pred več leti smo se bili po maši za podruž¬
nico sv. Sencerba (St. Servuli) vlegli, in čez malo časa nas
nekaj v stegno, pedanj nad kolenom piči; hlače , ki smo tačas
kratke nosili, od spodej odpnemo, pogledati, kaj bi to bilo? in
najdemo velicega škorpjona. Zdaj bomo vidili, smo sami pri sebi
rekli, kakšen je škorpjonov strup. Brez otoka in bolečine je zru-
dečelo na prostor krajcarja; čez dva dni je bil pa še ta prikazik
zginil. Čbele , ose, 'seršeni in nekteri čmerli so nekoliko stru¬
peni; devet seršenov, pravijo, je za enega gada, — pa vender je
že par konj sred razserditega čbelnega roja, ki se je bil va-nj
naletel, poginiti mogel. Z vsako tako živaljo gre z lepo in
rahlo  ravnati. Španske muhe,  ki jih nismo že več let kakor
sicer po navadno vidili, so hud strup za človeka, če v njegov že¬
lodec pridejo.

Rasti jinski strupi so veliko huji od domačih živaljskih; taki
človeka omamijo; omotica se mu po njih dela, glava ga strašno
boli, slabo mu je, zvednost zgubi, lomi mu in kerči vse ude,
dokler zadnjič večkrat od mertuda  pogine. Razni so rastljinski
strupi, tode ne vsi enako hudi; eni nanagloma škodjejo, kakor
hitro v želodec pridejo; drugi pa še le potem,  kadar že v kri
zaidejo; nar huji je pruska kislina  (Blausaure), ki se tudi v
grenkih mandeljnih in breskovih jedercih najde,  in za ktero so
kemikarji še le v bolj poslednjih časih zvediii; v ti kislini ni nič
kislica, namesten je z vodencotn. Kančik te kisline na jezik kake
manji živali je precej dovelj jo umorili; nekaj kancov v želodec
človeka, in ta hip ga zgrabi sjtermokerč, v kterem berž dušo pusti.

Zelišarji in lekarji poznajo strupene rastljine; na tavžente je
koristnih, clo. pa maio v primeri strupenih. Neki Gorenc — saj
po jeziku — je enkrat pri nas po neki rastijini opraševal, da bi
je bil več nabral in v Terst  nesel; rekli smo mu zdajci se proč
pobrati, ako ne, bomo dali gosposki vediti, tode precej jo je po¬
tegnil. Sami malo strupenih rastljin poznamo, pa še teli’ ne vemo
prav imenovati; prav bi vendar bilo, ko bi se saj bolj navadniši
in za živino škodljiviši po Novicah oznanile. —

§. 59. Rudinski strupi.

Nar nevarniši in škodljivši so rudinski  strupi (metallische
Gifte). Od žeplene, solne in solniterjeve kisline je že v 24 .  g.
povedano bilo, da so sklijoče, žgejoče in zlo razjedljive; ko bi
v veči meri v želodec prišle, bi ga s čevi vred razjedle , da bi
mogel človek med strašnimi bolečinami hitro umreti. Malo gra-
nov mišnice  (arzenikove kisline) je zadosti človeka umoriti.
Štacunarji in gospodinje naj nikar s takim strupom podgan in miš
ne zatirajo, da bi sami, ali kdo od njih družine pri tem v veliko
nevarnost ne prišel. Podgane, ki so od strupa jedle, hudo žeja,

89

išejo vode ali druge pijače; kako lahko bi to ostrupenele! Skoraj
vsi rudni okisanci, soh' iz leteh in mnoge druge iz težjih rudov,
kakor je kotlovina, svinc, živo srebro i. t. d. po kemitijsko narejene
reči so večidel strašni strupi, kteri kar hitro človeka umorijo.

Kar koli v želodec pride, ko bi ravno (udi kak strup bil, ki
bi po drugi poti v kri pridši zamogel človeka umoriti — in kar¬
koli želodec premaga in tako prekuha, da vse svoje lastnosti zgubi,
postane služiven živež človeškemu životu. Če pa želodec vsega po¬
polnoma ne prekuha,  da taka reč še svojih lastnost več ali menj
ohrani, je to ali zdravilo ali pa strup  za človeka. Kadar taka
reč s svojimi ohranjenimi lastnostmi kri čisti, organe okrepčuje,
moč življenja podpira ali množi, je to dobro zdravilo;  kadar
pa s svojo ohranjeno kemijsko močjo kri spridi, organom hudo
nadlegva, in še clo moč življenja spodkoplje ali jo umori, se to
strup v  imenuje.

Živina in ljudje hrepene po soli; mnoge jedila prav osoljene
jim bolj diše, se jim bolj priležejo, in vender čudna reč! vse soh’
gredo iz človeka, kakor so va-nj šle, po vodi in skozi mehur
ali v enacih podobah in z enacimi lastnostmi, ali razkrojene v
svoje podlage in kisline, iz kterih se pa druge ukrotene soh' ze-
dinovajo; soli so tedaj pripomogle, jedila v želodcu bolj prekuhati,
ali so pripomogle k večimu raztopljenju v čevih in v kervi. Vse
ukrotene soh', to je, soh' iz lugastiii podlag se močno z vodo žlah-
tajo; če svinskega ali govejega mesa nasoliš posušiti ga, kolikanj
vode ali sokrovce bo sol iz njega izlekla, ki se bo v nji raztopila?

— Če pride po tvoji volji ali po vodilu zdravnika obilno take soh
v tvoj želodec in čeva, bo kar veliko vode — k tvoji veliki žeji

— iz tvojega života potegnila, se v nji raztopila in z njo ne skozi

mehur, ampak, vso zastano in razmočeno gnjusobo iz čev potegnivši,
skozi zadnjico iz tebe šla, da se boš čudil, kje se je je tolikanj
vzelo ? Ukrotene soh' so tedaj po vodilu umnega zdravnika prav
pripravne, človeka hlev izkidati, to je, vso neprekuhano in za¬
stano nesnago iz želodca in čev pomesti in spraviti. Pijanci radi
kaj dobro slanega snedo, da bi bili bolj žejni, in da bi tedaj lo¬
že in več pili.-

Želodec nima pa nobene tudi ne nar manjši moči' čez mnoge
rudne okisance,  ali čez soli’ iz njih,  ki so strašni strupi; če
taki strupi v želodec pridejo, je človeku, kakor da bi ga ob enem
sto in sto iglic in nožičev zbadalo; tak strup zgrabi želodec in
čeva, se po kemijsko z njimi sprime in zedini, da ni več v njih
nobenega življenja; želodec umerje s čevi vred, pa tudi človek
strašne smerti. Ko bi le malo tacega strupa v želodec prišlo , se
naredi v njem hrasta ali škorljup (Scliorf), kteri se od želodca
odterga in odide, da zamore človek še ozdraveti.

Vsaka sama na sebi zdrava jed ali pijača, če pride v pre¬
veliki meri  v želodec, da je ne more. popolnoma prekuhati,
zamore s svojimi tedaj obderžanimi kemijskimi lastnostmi želodcu,
čevom ali družim životnim organom veo ali menj ko strup ško¬
dovati.

90

Zdravila, ki obderže v želodcu nekoliko svojih kemijskih last¬
nost, da bi pod oblastjo in vodstvom moči življenja kri popravile,
mnoge organe okrepčale, in samo moč življenja podpirale, posta¬
nejo škodljive kot strup, če v preveliki meri  v žolodec pri¬
dejo. Tako se primeri na kmetih pa tudi v mestih, de mnogi
zamazani ljudje hočejo več kakor zdravnik vediti; kar jim ta na¬
roči in do živega priporoči: vsake  dve  uri  po dve žlici spiti,
tedaj majhno pa močno reč v 24- ali 30 urah povžiti, spijejo na
enkrat,  in tako sami sebi zavdajo, in se večkrat tudi umore.

Nar huji strup,  ko pride v clo majhni ali nar manj ši
meri  v želodec, zamore tudi pri množili boleznih kot zdravilo
služiti; toraj je neumno, če bolnik zmiraj le od velikih  stekle¬
nic (flaškj iz iekarnice (apoteke) pomoči pričakuje in če misli, da
mu majhna  reč ne more pomagati.

Kotlovinna  rija kakor tudi svinčena  je okisane in hud
strup; treba se je tedaj v vsakdanjem življenji vsih kotlovinnih in
svinčenih posod vedno ogibati; malo take rije je dovelj , človeka
umoriti. Ni ga krajcarja, da bi clo nič rijast ne bil; ko ga daš
otroku za igračo, nese ga v usta, rija se mu v slinah raztopi,
otrok jih požre, in čez malo časa revno pogine, de grenke solze
po njem potakovaš, pa ne veš; da si ga sam za vdal; ne dajej te¬
daj nič kotlovinnega in nič svinčenega otrokom. Kar se vkotlovinnem
rijastem loncu skuha, je dovelj celo družino zavdati, kar se je
že clo velikrat primerilo. Varvati se je zelenih farb, kijih iz
kotlovinne  rije narejajo, pa tudi belih  farb, ki so iz svinca
narejene i. t. d.

Zavdanemu ali ostrupenemu človeku pomagati, je tudi za raz¬
umnega zdravnika večkrat clo težka reč, pesebno, če je strup že
nekoliko v mnoge organe zašel; s kakim lekom ga bo neki nazaj
iz njega potegnil? Zavdanega človeka ali njegove družine nar perva
skerb naj bo, berž ko je moč po umnega zdravnika poslati; dokler
rudni strup preveč ne zaide, naj se želodec in čeva z oljem,
mlekom, žajfnico, pri rastljinskem  strupu pa kakšenkratz
Jesihom  nalivajo, da bi se jih strupi več ne prijemali, in da bi
jih tako, kar bi mogoče bilo, vun spravili.

§. 51. Človek se mora bolezin varovati.

Y poprejšnjih sostavkih smo, kar se je dalo ob kratkem, vedno
opiraje se na kemijske resnice, razložili, kako zamore človek hi¬
tro zboleti, in kako da naj za svoje zdravje skerbi. Dopovedali smo,
da zrak, v kterein dihamo; kraj ali hiša, kjer stanujemo; oblačila, ktere
nosimo; živež, ki ga k sebi jemljemo; da pokoj, spanje in delo, ki si ga
damo, in še mnoge druge reči imajo kar veliko zavezo z zboljenjein
ali z ohranjenjem zdravja. Spričano je tudi bilo, da v koži in v
druzih organih; ako pot v njih zastaja, in v želodcu , ako vsega
prav ne prekuha, in tudi v kervi se zamorejo kar mnogoverstne
bolezni vneti. Od kervi je rečeno bilo, da ni organska ne neor-
ganska reč, ampak da je šele na poti, da bi iz nje kaj organskega
postalo; v kervi ne premaguje tedaj ne kemijska moč, pa tudi ne

91

»»loč življenja, marveč ena drugi vago deržite; če bi jo pa kaj
dreznilo, če bi va-njo od zvunaj, postavimo, kak strup, ali od
znotraj iz ne zadosti v želodcu prekuhane jedikoljčikaj prišlo, kar
va-njo ne tiče, bi utegnila kemijska moč moč življenja v nji zma¬
gati, da bi se spridila, in huda ali še clo morivna bolezen se v nji vnela.

Vse živali, ktere pod nobeno človeško oblastjo ampak prosto
žive, se zaderžijo zgolj po svojih nagnjenjih in clo malo od bo-
lezin vedo; tudi človek, ko bi se bil naravopostav deržal, bi bil
malo od bolezin vedil. Ker je pa pot naravneh postav popustil,
se preblaznil in svoje počutke preveč pomehkužil, ne gre več, da
bi se zgolj po svojih nagnjenjih zaderžal; zato nu je pa um dan,
da bi se pri vsacem mikanju z njem posvetoval, ali bo tudi prav
izšla, če mu dovoli. Človek živi pa lahkomiselno, neskerbno in
si s svojo nezapopadljivo nemarnostjo nebrojno bolezin nakopuje;
od desetih, ki ga zadenejo, je nar večkrat devetih sam kriv; ko
ne s prederznostjo, sijih je saj z nevednostjo ali neumnostjo naklonil.

Ne bomo rekli, da človek je nima nikoli in nobene tudi ne
nar manjši nerodnosti storiti; take bi utegnile včasi še služivne
biti človeku kri objugati, da bi se ne zjedla; moč čivljenjav njem
spodbosti, da bi bila bolj čversta, ali duh zdramiti, da bi ne dre¬
mal. Tukaj je govorjenje le od večeh  napak ali napčnost, pri
kterih se lahko s persti potiplje, da so in da morajo biti zdravju
škodljive. Noben človek ne začne pri nar večeh pregrehah, am¬
pak pri nar manjših napakah, in gre zmiraj naprej do nar večih;
ker pa inanji in veči mu niso še na zdravji nič škodovale, sam
sebi vveri, da mu tudi za naprej škodovale ne bodo; tako sam
sebe oslepi in se večkrat v hude bolezni zapelje. Uni tesnopersni
mladeneč, ki ni hotel skerbnega očeta slušati, in ki je po svoji
termi več let plesal, brez da bi bil kako škodo občutil, jo je lani
na plesišu dobil, da je šest mescov krehal, potem pa ves sčinžen
ugasnil, kakor zubeljc v lužirni, v kteri sta olje in stenj pošla.
Kolikanj mladih ljudi še vsebitnem stanu pogine od leta do leta okoli
po deželah po tacih ali družili napčnostih, brez da bile eden nato
mislil, da si bo s takem preblaznjenjem ali prevordenjem smert priku¬
pil! Dobrih deset let je že preteklo, kar je neki krepek človek,
— ki ga vsi naši bravci dobro poznajo — pri veselih družbah v
kerčmah mnoge nezmernosti dopernašal, marsikteri dan in noč v
njih zapravil, in vender nič mu ni bilo; lepe reje je bil, še sko-
rej nekoliko prerudeč okoli nosa; ali zdaj ga vodenica revi, da
je kaj, ljudje pa smehljaje pravijo: ta ne more biti, da bi vode¬
ničen bil, on, ki je tako rad le samo vino pil! — Eden njegovih
tovaršev se tako činža in suši, da visijo oblačila nad njem kot na
drogu! sosedje pravijo: prekasno je zdaj okoli zdraviteljev tekati,
ta je ne bo več unesel! — Drugi tovarš, ki je bil nar bolj ser-
čan med njimi, je neko zimsko noč prav dobre volje pa kasno domu
šel; nekaj se mu zadene, da spodleti, pa tako, da se v graben
zavali, in da si je eno nogo zvinil, drugo pa zlomil; drugi dan še
le ob enajstih ga na stezi na pol mertvega najdejo; žlomnjena noga
preveč otekla se ni dala več prav vvezati; štiri mesce ga ni bilo

92

iz postelje, in zdaj hudo cola; znanci, ki ga niso slišali njegove
žene drugači imenovati kot „č<5ta“ — zakaj tudi nji je bilo pred
šestemi leti z  nekiga drevesa zdersnilo, da si je bila nogo zlo¬
mila — se posmehovaje prašajo, ali jo bo zdaj, ko je sam čot, še
čoto imenoval? Stari oče hrom, mož in žena čotasta, odrašeni sin
božjastin, drugi pa bedast — mende obadva v pijanosti spočeta
— to je družina, da se Bogu usmili! O kolikanj tacih izgledov bi
se lahko iz vsakdanjega življenja pred oči postavilo k prepričanju,
da človek slep in prederzen se le preveč na svoje krepko zdravje
zanaša in v očitne nevarnosti svojega zdravja podaja, ktero,
akoravno ne vselej, vender le velikrat in za vselej zapravi!

Teže, kakor take očitne priložnosti, pri kterih si človek
prederzno po neskerbi in neumnosti mnoge hude in strašne bo¬
lezni prikupi, mu je še druge bolj skrite nevarnosti v glavo vti¬
sniti. V zraku zamorejo mnoge kužne in tedaj škodljive reči bolj
ali inenj raztopljene plavati, kterih pa človek ne vidi; njegov život
zamore take kužne reči po sto tavžent serkajočih luknjicah na-se
potegniti, kar zopet ne vidi; po dihanji, ki je tudi nevidno, za¬
morejo take kužne reči' v pljučah s kervjo v dotiko priti, pa tudi
s kervjo po kemijsko sprijeti in zediniti se, da se vname, in do¬
stikrat tako spridi, da mora človek od tega umreti. Zdravniki so
sploh prepričani, da mačuh in mnoge druge kužne bolezni se po
takem okuženem zraku plodijo, in vendar je človek silno nagnjen,
vse take resnice berž pozabiti, in v okužen zrak, v kterem clo
nič opraviti nima, prederzno in neskerbno podati se. Ce te pa
kristjanska ljubezen in dolžnost k postrežbi okuženega človeka
veže, če te služba tvojega stanu k njemu napoti, bodi možak! S
serčnostjo, enakodušnostjo in z umnem, tacim okolišinam primer-
jenem zaderžanjem boš vselej bolj prav opravil, kot s strahom.
Bolj prav je se popred kaj odteščati, ko teš k kakemu bolniku iti;
če si naglo šel, odpoči se pred, kakor k njemu stopiš; postavi se
mu na stran, čeravno blizo, pa vender tako, da bo proč od tebe
dihal i. t. d. Da bi se mogel vsili znanih strupov, rakovih, garje-
vih ljudi i. t. d. vedno ogibati, in na popotvanji dobro prevdariti,
na kakošno posteljo — in kako se vležeš, mislimo, dani treba tu¬
kaj dalej opomniti.

V 17. §. smo bili priporočili pri tacih bolnikih s klorogazom
stanice kaditi; Dr. Liebig  pravi, da ki or o gaz res vse kužne
reči zgrabi in iz zraka na tla verže, da je pa vender prenevaren
za pljuča bolnikov; on pravi, da pri vsih gnjijenjih in tedaj tudi
kužnih boležnih sc gaz amonijak nareja; da ta gaz je pravi in
edini nošnik kužnih reči, ki se prijemljejo, da tak gaz se da z
j esihokisli  no  zatreti, ki se povsod dobi, in s ktero naj se
večkrat stanica, vlivaje jesiha na dobro sogreio železo, pokadi; —
jesihokislina se namreč sprinie s kužnim gazom v ukroteno sol, in
pade na tla.

Ko bi ljudje sami na-se pazili, le nekoliko ntenj v nevar¬
nosti se podajali, in nekoliko več se priložnost ogibali, kjer se

93

bolezni gotovo dobe, mislimo, da bi menda polovico rnenj ljudi
pred časom umerlo, kakor jih sedaj umerje!-

§. 52 .  Zaderžanje pri zboljeiiji.

Ljudje so od mnogih naravnih postav odstopili; več ali menj
se pomehkužili; marsikaj snedo ali spijejo, bar bi bilo bolj prav,
da bi pustili; stanujejo v nezdravih krajih, prebivajo večkrat,
posebno bolj siromaški, skupoma v majhnih stanieah, v spridenem
zraku; se neumno togotijo i. t. d. Ni čuda po tem takem, če tudi
pogostoma zbolijo.

Ako ni človek pred boleznijo pameti imel, naj jo vendar kaj
ima saj potem, ko že zboli. Moč življenja je dostikrat nezapopadljivo
krepka in premožna; bolnik sam je v velikem strahu, ga nima že več
upa, da bi jo topot unesel; zdravniki oznanujejo natihoma že nje¬
govo gotovo smert, pa glejte! moč življenja škodljivo iz njegove
kervi' na skrivnem pahnivši, jo popravi, možgane, žilice in druge
ude okrepča, da mu je bolji, da shodi in zdrav kot riba še svo¬
jih 20  ali 50 let živi.

Nek glasoviten zdravnik in učenik zdravilstva v Berlinu je
pred več leti v nekem časopisu rekel, da od dvajsetih,  ki zbo¬
lijo, bi jih petnajst  samo po lastni moči življenja gotovo ozdra¬
velo, ako bi nihče vmes ne drezal, in moči življenja pri tem nič
ne zabavljal. Po neumnosti pa in nevednosti ali dreza sam bolnik,
ali da drugim — možak bi tega ne storil, tedaj da babam —
drezati, da moč življenja omamijo, oslabijo in zadnjič spodkopajo,
da mora človek umreti, ki bi se bil pri miru pušen prav lahko
ozdravil. Poznali smo moža, ki se je bil neki večer le od vina
vroč razmrazil; drugo jutro se slabo počuti — pljučnico  je
imel, pa razodela se še ni bila; da bi si bil pomagal, spije za
šest krajcarjev žganja in malo popra; — kako da je ozdravel,
bodo naši bravci lahko vganili!! — Naj v miru počiva!

Vsaka reč hoče svoj  čas imeti; ker je pa clo težko to raz¬
umeti ali v spominu ohraniti, prosimo nikar nam zameriti, če še
enkrat rečemo: vsaka reč ima svoj čas!  Človek, dasiravno za-
nikern in neskerben v tem, kar zdravje vtiče, ja še clo priprav¬
ljen ga berž zapraviti, hoče vendar, če danas jutro zboli, do
poldne, ali saj do večera že ozdraveti! — in če se ne ozdravi,
je že nevoljen in bi rad vmes drezal ali dal drezati.

Kadar kaj maliga  zboliš, je večkrat dobro, če greš pri pri¬
jetnem  vremenu nekoliko sprehajati  se; čist in zdrav zrak,
prijazno sonce, pogovarj anje in krat ko časovanje  s pri-
jatli, so dostikrat nar bolji zdravila, Kadar te pa huji bolezen zadene,
ne bodi boječ, glej, da enakodušnosti ne zgubiš; kaj pa da, če ti
vest očita, da si sam svoje bolezni kriv, bo težko enakodušnost
ohraniti! naj bo pa vendar pričijoča bolezen tebi dober nauk za
prihodno življenje. Kdor hudo zboli, naj, ko m popred nobene
previdnosti storil, svoje reči po postavah zroči in dopernese, kar
ga sv. vera uči. Zastran tega ne bo nihče umeri, marveč bolj
pokojno serce imel in lože ozdravel. Vsako kasneje opominjevanje

94

k enemu ali druzemu sprejmejo bolniki kar radi za oznanjenje
smerti.

Marsiktera znotranja bolezen se vselej in precej ne razodene
tako, da bi se dala spoznati; pri vsakem zbolenji je nar bolj prav,
člo nič ali le kaj malega in kakega jesti, in za žejo ne premerzle vode
piti; to je velikrat nar bol ji zdravilo in sicer tako, da se še clo dru-

zega ne potrebuje. Saj te ne bo konec ne, če. bi tudi dva dni nič

ne jedel; močno zboleti in še zapašen v biti, je huda reč; majhne
bolezni se preveržejo potem v velike. če bi te pa hud mraz zlo¬
mil, ali ko bi sicer na naglem močno opešal ali obnemogel, pošli
brez obotavljanja po umnega zdravnika,  in sicer po tacega,
kteri tudi v ulicah ali na tergu poprošen rad k tebi pride, brez

da bi za to potreba bilo, se mu v njegovi lastni hiši perklanjati.

Zdravnik, ko ne more ali ne sme precej zdravil dati, ti bo saj
vodila dal, po ktereh se boš lahko v bolezni vsacega prevordenja
varoval. Z zdravnikom.se nikar ne besedi in ne prepiraj zavoljo
svoje bolezni; če hočeš več od njega razumeti, ali če ga nimaš
nobenega zaupanja do njega, boljši je, da po-nj ne pošleš; za¬
kaj bi ga v neki s svojo samoglavnostjo še ob njegovo lepo ime
pripravil? Ce umerješ, bodo ljudje rekli: „ta dohtar ga je zdravil, pa
nič ni pri njem opravil", — tega pa ne vedo, da ga nisi clo nič
poslušal in ubogal. Ali ni velika neumnost, zdravnika klicati,
zdravila plačevati in clo nič ubogati? Mnogi zdravila razlivajo ali
zamečejo, potem pa zdravnika nalažejo, da so jih vžili; kako
neki bo zdravnik tacemu kaj pomagal? Saj vender v bolezni na
sladkoustnost pozabi! —

Če pri bolezni zdravnika k sebi pokličeš, izroči se mu po¬
polnoma; zvesto ga slušaj, in živo se na-nj zanesi, da te bo —
ako ni bolezen morivna — tudi gotovo ozdravel. Tako zaupanje
zamore dostikrat, posebno pri nevarnih boleznih več pomagati
kakor vse zdravila; duh je s telesom do živega vrašen; če duh
živo verje, bo tudi telo ozdravelo. Če ti pri taki živi veri da se¬
dem kapljic čiste vode spiti, precej se boš boljši počutel in zdravje
bo jelo vidno rasti. Naj bo tvoje telo po hudi bolezni še tako
močno pohabljeno, če jo zdravnik zadene bolezen ali jo prav spozna,
bo zamogel s pripravnimi zdravili in s časom  iskrico moči
življenja tako v tebi obuditi in vneti, da bo zdravje od dne do
dne raslo. Mnogoteri, ki bi lahko ozdraveli, umerjejo po svoji
samoglavnosti, so grozno nejevoljni, čudni, čmerni' in sitni, da
jim ni nikakor vstreči; nobenega nauka, nobenega sveta in vodilanc
derže; drugi, ki bi kar radi ozdraveli, so krotki v bolezni in
ubogljivi kot jagnjeta, morajo pa vender umreti, ker jim ni pri
njih očitno morivni bolezni pomagati.

Kadar od kake bolezni preboliš, si v veliki nevarnosti, da
bi v enako alidrugo šehuji bolezen nepadel;  bolezen te
je posušila, život je veliko zgubel in. terja namestenja; ti si gla-
den, — toda tvoj želodec nima še zadosti moči, da bi
več jedi zamogel prekuhati; ali tvoja koža,  ki se je v
hudi bolezni olupila, je še premlada, jo na ojster zrak ne-

95

sti. Čuj tedaj in ne bodi kot otrok, ki ne zamore svo¬
jih želj berzdati in poskerbi, da se nikakor ne pre-
vordiš, sicer bo tvoja poslednja zmota linji od perve.
Bodi tedaj po bolezni posebno  zmeren v jedi in pijači, in ne
pojdi, ko še komaj tavaš,  že  v cerkev, ki je prehladna ali
pa v drenji ljudi  soparna. Veliko jih je zavoljo tega že v smertno
bolezen nazaj padlo. Saj je Bog vsegapričijočen pa tudi neskončno
usmiljen:  moli doma, dokler se tvoje truplo toliko ne okrepča,
da zamoreš  hlad in soparco brez škode prinesti.

§. 53. Sporočilo na slovensko mladost.

Nar lepši in prijetniši pogled človeškim očem na svetu je —
pogled cveteče mladosti. Kakor boš v gosposkem vertu, če va-nj
stopiš, brez da na to misliš, nar pred in že od dalječ žlahne
cvetlice zagledal, ki te s svojo lepoto ali prijetnim duhom k sebi
vabijo; tako bodo tudi pri slednjem večem shodu tvoje oči berž na
pričijočo cvetečo mladost obernile se, in z dopadajenjem nad njo
delj časa ostale. Oči 80 let starega očeta se rade nad mladen-
čom vstavijo, in obličje stare mamke se v pričo cveteče device
očitno nekoliko pomladi. Če v kakem vunanjem kraji na poti ne¬
znanega fanta ali dekliča srečaš, ki ti z nedolžno nasmehnjenim
in prijaznim obličjem dobro jutro ali dober večer voši, lesen bi
mogel vender biti, ako bi te to nič ne ganilo. Kiporez, ko je obljubil
iz Kararskega marmorja za 8 ali 10,000 goldinarjev po svoji
volji kaj mojstrije pokazati, bo nar raji podobo zalega mladenča
ali deklice naredel; tako jemalarjem nar bolj všeč, izobraziti Ma¬
rijo v podobi cveteče device, in angeljce kakor lepe mladenče.

Kaj ima pa vender mladost tacega nad sabo, da vsem dopade ?
— ali ne lepeh mer in primer? - Brez lepeh mer in primer ga ni
lepega drevesa, ne lepega konja, ne lepe hiše, pa tudi ne lepega
človeka; v — da bi si vender to resnico tudi vsi rokodelci v glavo
vtisnili! Če je kej lepote pri človeku, najde se pri cveteči mla¬
dosti; popred ni bilo telo še zrašeno, kasneje se pa velikratrazširi
ali uvenva; tisti možje in žene so lepi, kteri delj časa obderže
mere in primere odrašenega lepega fanta ali dekline. Mnogi možje,
še bolj pa žene, in če više toliko bolj, skerbe in veliko denarjev

izdajo, da bi cveteči mladosti saj na videz podobni bili.-

Nedolžnost mladosti še bolj kot nje lepota vsili oči na-se vleče;
spačen človek ne more, da bi je ne spoštoval, ko ne z očmi ali
z besedo, saj vender s sercom; slednji, kteremu se je že več ali
menj v eni ali drugi reči spodtaknilo, bo nedolžno mladost srečno
imenoval. Ta je odkritoserčna, priljudna, zaupna, pripravna terdne
prijaznosti skiepati, vdana pametnim ljudem, vneta za mnogo do¬
bro; kakeh posebnih hudobij ali zvijač ni pri nji pričakovati, ni
imela še časa ne priložnosti se jih vaditi. Pameten fant  je pov¬
sod z radostjo sprejet; če je pa še tako lep, in da se, postavi¬
co, upiva, ga umni tovarši in drugi ljudje nič vec ne obrajtajo;
in dekline ne spoznajo več za tovaršico, marveč se ogibljejo te,
^i se je, če še tako lepa, zapeljati dala.

96

Mladost, večidel od drugej previdena, živi brez vse skerbi;
vsako nedolžno veselje z radostjo in popolnoma vživa; po veselji
hrepeni, in iše ga pri svoji enakosti; na nje obličji, prepasanem
z zadovoljnostjo, je izobražen mir serca, in up vsega dobrega;
mladost le srečne in vesele prihodnosti pričakuje. — Ta bo po
očetu lepo kmetijstvo, rokodelstvo, fabriko ali grajšino posedel;
uni jo bo v svojem prosto izvoljenem duhovskem, vojaškem, sod¬
niškem ali drugem stanu kar dalječ pripeljal in si častito ime pri¬
dobil. Deklica si domišljuje, da bo v prihodnje kakor gospodinja
zgolj vesele dni živela; vse drugači kakor mnoga njeneh soseden
ali še clo kakor nje mati, hoče ona, kadar na lastno stopnjo pri¬
de , svoje gospodinstvo peljati. — Mladost vsa zamaknjena v pri¬
hodnost ne vidi in ne spozna vsakdanjega življenja, torej je ob¬
varovana marsiktere, zlasti dušne britkosti, ktera druge ljudi revi,
in tudi telesne težave lože prenaša. Ga ni ne čez fantovski, čez
dekliški stan! ■— Z veseljem se stari ljudje spomnijo in ozirajo
na dni svoje nedolžne mladosti. Naj se dva prav stara prijatla sni¬
deta, ki sta se že v mladosti sprijatiia; naj se spomneta svo¬
jih mladih dni, o kako se jima bo serce vnelo, kri ogrela, beseda
odvezala! — glas bota povzdignila, z radostjo, z veselja solzami
v očeh si bota pravila, kako da sta vesela bila! — tavžent dru¬
žili reči sta čisto pozabila, kar sta pa kot mlada prijatla doživela,

vse tako dobro vesta, kakor da bi se bilo včerej godilo.-

O vi dragi slovenski mladenči in dekliči! vi nar veči veselje
svojih staršev, ki tolikanj skerbe, in si skorej v vsih stanovih
pritergujeje, da bi vas k veseli blažnosti napotili; vi ste veselje
svoje člahte, hišnih prijatlov, sosedov in znancov; cela domovina
innt z velikem dopadajenjem svoje oči' na vas obernjene; zakaj vi
ste up, ste zastava nje prihodnje blažnosti: kmetijstvo, rokodel¬
stvo in obertnost pričakuje od vas umnih in krepkih delavcov,
pridnih gospodarjev in gospodinj; cerkev skerbnih pastirjev; der-
žava serčnih in junaških vojakov, brihtnih in zvestih služabnikov.
Vse imenje ali premoženje matere Slovenje bo v #0, 30 ali 40
letih na vas prišlo; vse stopnje, vse službe, gori do visoko ča-
stivnih, bodo vaše; vi bote čez dedšino Slovenje gospodarili in jo
duhovno in telesno obdelovali; branili jo bote v sili, in ohranili
svetlemu cesarju in svojim vnukom; o’da bi jo tudi s svojimi
vednostmi in s svojim trudom bolj izobraženo na višji stopnjo
blažnosti ali časne sreče povzdignili! — Vaši predhodniki so jo
že dobro nastavili, vaše pa bo, da jo tudi prav speljete; sad svo¬
jega neutrudenega prizadevanja bote vživali vi sami, vživali ga
bodo tudi vaši otroci, in njih otrok otroci. —

Nad tabo je pa zdaj priserčna mladost! poskerbeti , da pri
tacem lepem upanji si nikakor zdravja ne spodkopaš in življenja
ne prikrajšaš! Če vihar strohnjeno in piškovo drevo razkroji, kaj
je neki nad tem? — če pa mlado žlahno drevo prelomi, se člo¬
veku milo stori; ~ naj odmirajo stari, ki so že na taki poti; naj
kapljajo otroci, ki še tega ne razume, kakor olevki s sadnih
dreves, nihče razun staršev si ne bo tega veliko k sercu vsel;

97

če pa umerje deklica ali mladeneč nar lepši dobe, ni le samo
za-nj žalostna, ne bodo ga samo starši, ki so že tolikanj na-nj
izdali, ne samo prijatli in znanci objokovali; tudi drugi, ki niso
z njim v nobeni posebni zavezi bili, mu radi poslednjo čast ska-
žejo, in njegov grob s solzami pomilovanja pomočijo. Od pokopa
tacega merliča gre vse — staro in mlado — klaverno nazaj; —
tode vender veliko veči čast kot tak pokop — tebe čaka! —

O dragi sinovi in hčere matere Slovenije! posebno vi pri—
serčni mladenči, ki ste že pri kmetijstvu, rokodelstvu ali pri vo-
jašini; ali kteri se na učiliših ali visokošolstvih v Ljubljani, v lepem
Gradcu, ali na Dunaji, v Terstu, Gorici ali Celovcu, v Marburgu,
Celji ali v Novim mestu i. t. d., za vse druge stanove neutrudoma
pripravljate! o veselite se kot jaki in verli Slovenci svojega
življenja! — pa vender še clo nedolžno veselje le z mero vži-
vajte; spomnite se in živo si k sercu vzemite, da mladost je rada lah¬
komiselna. hitro pozabljiva, in velikrat prenagla! Pri vsem vživa-
nji nedolžnega veselja nimate vender nikoli svojega poklica, ne
zvestega spolnovanja dolžnost, po kterem ga zamorete doseči, po¬
zabiti; neutrudeno spolnovanje dolžnost je perva podpora vašega
zdravja in dolzega življenja, druga pa berzdanje in strahovanje
vaših počutkov.-

Mladenči! poslušajte nauk svojega odkritoserčnega, ljubezni pol¬
nega in za vaše dobro zlo unetega prijatla, in nikar ga v nemar
ne pustite; prebirajte vedno in pogostama priči joče nalaš za vaše
izobraženje s trudom spisano obernjenje kemijskih resnic na
življenje in zdravje človeka!  Priserčna mladost, ti veselje
našega serca! sprejmi še zadnjič naš blagoslov za svoje dobro! —
Bog te obvari, vodi, spremljaj na tvojem popotvanji v lepo čast
naše občne matere Slovenije, in v cvetečo blažnost drage do¬
movine! —

98

Četerti razsleik.

Natorne in kemijske resnice obernjene na

Gospodu Bogu je dopadlo narpred zeliša, trave in drevesa,
potem vse živali, in kadar je bilo že vse za-nj pripravljeno, tudi
človeka vstvariti. Brez rastljinja bi ne bile mogle živali obstati,
brez živali in rastljinja pa tudi človek ne živeti. V našim ce¬
sarstvu je 38 milijonov duš, na celem svetu blizo tavžent milijo¬
nov, tako, da se na vsak vdark človeške žile po ena duša iz
tega sveta loči. Dajmo zdaj, de bi danes ta dan vse živali po¬
ginile, ali bi bilo še mogoče človeštvu na svetu obstati? — Kdo
bi nam pridelke domu in iz doma na terge vozil? Kako bi kup¬
čija šla, ali se blago iz dežele v deželo prepeljevalo? Kako bi
neki zemljo, zlasti žitne polja, brez živine obdelovali? Kaj bi pa
nam leta brez živinskega gnoja dajala? Kaj bi tedaj prodali? Na
milijone ljudi živi zdaj od ribštva ali oii lova zverin; kako bi
se neki lile za naprej preživili? — Kje bi mi jemali navadno
meso, mleko, maslo, sploh vso zabelo? Kako bi bilo za naše obu¬
valo? ali bi ne mogli vsi cokel nositi ali clo bosi hoditi? s čim bi
se neki pozimi oblačili: ko bi nič več volne in kožuhovne ne bilo?
— Kakor hitro bi tedaj vsa živina, vsa živa stvar poginila, bi
moglo mende tudi človeštvo saj večidel poginiti, in ko bi ravno
nekteri serčneji in močneji ljudje nekoliko delj časa na svetu
ostali, kako težavno bi jim bilo njih življenje, ker bi mogli vse
nar težji dela, ki jih jim zdaj živina opravlja, sami s svojim ži¬
votom opravljati? — Kako dolgočasno bi jim bilo na svetu, če bi
jim nikdar več čbelica ne zabrenčala, vole ne zamukal, Iavdica
(Škerjanc) ne zapela, ali slavček ne zagodil? — Ko bi čez deset
let potem, kadar bi bila že vsa živa stvar poginila, človek, ki
je bil na - njo vajen, jagnje, ali saj eno muho zagledal, kako
bi mu neki pri sercu bilo? — Ali bi se od veselja ne zjokal?
Ni ga ne človeka na svetu, da bi bil že od vsih strani in prav
do živiga premislil, kako brezštevilne in neizrečeno velike do¬
brote nam stvarnik po živini  deli. Ker nam živina nar težji dela
opravlja, k obilnim zemeljskim pridelkom po mnogih potili veliko
pripomore, nas živi, obuva in oblači: se spodobi, da človek, ki
ima v sebi iskro Bočjiga uma! tudi to hvaležno spozna.

§. 54. Od žival.

99

Če bi bila vsa živina divja ostala, bi se bila, kakor vsa taka
še dan današnji, po previdnosti Božji sama preživila. Pred 350
leti so Evropejci Ameriko  našli; že v tistih časih so po ne¬
koliko živine semtertje proste izpustili na neizmerljive senožeti, po
kterili rase trava do pasu velika; živina zopet divja se je tam
tako pomnožila, da se zdaj najdejo cede od a do 10,000 glav
zlo plahiga govedja ali konj. Ker je pa v tacih krajih še clo
malo ljudi, je ne morejo drugači k pridu pripraviti, kakor da jo
streljajo, odirajo in nje kože prodajajo; veliko tacih kož pripe-
Ijujejo od leta do leta v Terst. — Tisti, ki so pervi živino ukro¬
tili,  in si jo pridružili, so bili že dobro bistroumni; iz ukrotene
živine so si priredili velike cede drobnice, govedja, s časom
tudi kamel in konj; s tacimi večkrat zlo velicimi čedami so hodili
skerbno zmirej za pašo iz enega kraja v druzega, v šotorih s ko¬
žami pokritih so pri svojih čedah stanovali, in od njih so bili
prevideni z vsim živežom, z obuvalom in z obleko. Veliko kasneje,
kadar so se bili že ljude zemlje poprijeli in vselili, so se bili
drugi tudi močnega duha zmislili, živino k jaslim privezovati, da
so jo k nar težjim delom vpregali, kakor se še dandanašnji
godi, da živina namesti človeka in njemu k pridu nar težji dela
opravlja. Ko si je pa človek živino ukrotil, da mu dela, da ga
z mesom, mlekom in zabelo redi, da mu daja obuvalo in obleko,
je očitno, da je on tudi dolžnost n a- s e vzel, v Bošjem
imenu za-njo, to je, za nje živež, za nje zdravje in
življ en je s ker beti.

Kakor človek, obstoje tudi vse živali iz duše in telesa; velik
ra z 1 o č e k je pa ta, da ima človek um, po kterem je Bogu v rodu,
in se lahko do svojega stvarnika povzdigne, in da njegova
duša je neumerjoča  ra po Božji podobi  vslvarjena. Tudi ži¬
valim je modri in dobrotljivi stvarnik duše, pa umerjoče dal, tako,
da zlasti žlahneji imajo po pet počutkov kot človek; imajo po svoji
vlastnosti veči ali manj zastopnost, spomin in voljo; zamorejo
marsikaj premisliti, prijetno od neprijetnega razločiti, eno zvoljiti
druzega se ogibati, ali zavreči, imajo nagnjenja k dobremu in
slabemu, zaderže se in vse razsodijo po svojih nagnjenjih; obču¬
tijo veselje in bolečine, po pervih hrepene, pred druzimi pa več¬
krat in na vso moč beže. Mnogoverstne živali neutrudoma de¬
lajo, in speljujejo z nedopovedljivo umetnostjo čudo lepe dela.
Mnoge je stvarnik še z bolj tanjkimi počutki kot človeka previdil;
ali ne najde pes po dišku ali sledu svojega gospodarja ali kako
njegovo zgubljeno reč po več ur deleč? ali ne zagleda orel iz
visocega neba zajca na ložu, ali kačo, ki se v travi sonči?

Dušne lastnosti marsiktere živali so pravi, vsega posnemova-
nja vredni izgledi. Ponižnosti in krotkosti jagnjeta, zastopnosti,
ljubezni in zvestobe mnogoterega psa ali konja, marljivosti in delav¬
nosti čbelice ali mravljinca se nič ne sramuj vedno pred očmi
imeti; nič, clo nič ti ne bo škodovalo, če se kaj dobrega tudi od
živine naučiš. Človek je sicer po Bošji podobi vstvarjen, pa ven¬
dar večkrat se pri njem ne najde take zvestobe, odkritoserčnosti,

100

usmiljenja in posebno hvaležnosti tako čiste, brez vse hiimbe in
hinavšine, kakor pri mnogoteri živali. Kako vdani so ti tvoji
voliči, ko vedno za-nje skerbiš, in le z lepo z njimi ravnaš?
Če prideš na senožet, kjer se pasejo, in če rumenčeta ali jelenčeta
pokličeš, kar rep bo kviško vzdignil in pribezlaje k tebi pritekel,
ti roko lizat! —

De bi zamogli svoje drage bravce, zlasti mlajši med njimi
resnice prepričati, da se z živalimi bolj žlahtamo, kakor navadno
mislimo, in življenje domače živine kaj bolj umeli, jim hočemo še
nektere posebne lastnosti od žival v naslednjem sostavku ob krat¬
kem razložiti.

§. 55. Nektere posebne lastnosti žival.

Kakor človek, ima tudi žival po vsem životu občutek za vse, kar
se ji primeri; če se je dotakneš ali jo dregneš, bo dobro vedla;
če jo pritisneš ali vdariš, jo bo bolelo. Kako tanek tip mora pajk
imeti tako mrežico spresti, ali čbela, tako umelavno vse luknjice
ali celice v satovji popolnama enake mere zdelati? —

Živali so mende večidel z veliko bolj tankim diskom previ-
dene ko človek. Y r se organske reči žive in mertve pulite več ali
menj; tak puh zaslede živali, gredo za njim živeža iskat jn ga
tudi najdejo. Kdo pove osi, čbeli ali muhi, ktera hruška na dre¬
vesu, in kteri grojzd — in na kteri terti je pervi zrel? ali ne
njih nos ali dišek? — Volk zasledi clo od deleč merilo, in vra¬
novi zasledijo že bolnega, zvernjenega pa ne še eerknjenega konja
in ga obletajo. Ovca, govedo, konj, slon in mnoge druge živali
nič ne jedo, da bi pred ne povohale; ko bi pa kaka žival iz na-
glosti ali nepazljivosti kaj zagrabila ali ugriznila, kar se ji ne
prileže, precej vun verže, in na znanje da, da ima tudi svoj slaj
ali pokus; kar bi ena žival nikakor ne jedla, je drugi večkrat
prav prijetna in zdrava jed: če vrabic rad češnje je, mačka šibo
pa raji miško vlovila. —

Vse živali vidijo, mnoge imajo po več očes; nektere majhne,
kakor metulji, muhe i. t. d., po spričevanji naravoslovcov še clo
na tavžente. Znano je tudi, da mačke, jezi, sove in vsi čuki in
sploh vse živali, ki si ponoči živeža išejo, v nar bolj černi tami
dobro vidijo. Živali večidel tudi slišijo in nektere zlo na tanjko
kakor mačka, pes, konj i. t. d.; razločijo popolnama glasove od
groma, strele, zvona, od človeka in druge živali; na prijazni
glas se perbližajo, na osorni ali strašni pa beže.

Da imejo živali tudi svoj jezik in da se med seboj v svojih
plemenih zastopijo, nad tem ni clo nič dvomiti; veči plemena, ki
po pljučah dišejo, glasno govore, manjši pa mende po pomiglejih.
Govejo kost, ki ti je od kosila ostala, deni kam na stran, če je
tudi na visokim, poiši mravljinca in deni ga na-njo; ta ne bo samo
pot nazaj na dom našel, temuč tudi doma od svoje srečne najdbe
dopovedal, in po novi poti veliko trumo svoje družine na to mesto
pripeljal. Živali zamorejo vse svoje potrebe, vse občutleje od

101

radosti, zadovoljnosti in dobre volje, od skerbi, ljubezni, žalosti,
strahu ali jeze ena drugi razodeti; zamorejo ena drugo poklicati,
ali si kako drugo naznanje dati. Kokoš, ki zagleda na visocem
nebu vrano ali orla, le besedico čerhne, in ta hip vse druge ko¬
koši ali pišeta na nebo pogledajo, in se hitro v bližnji germ
skrijejo. Petelin najde glisto, ih pokliče kokoško, de jo ji da.
Marsiktere plemena, zlasti odletavne, se v jeseni skličejo, imajo
med seboj pogovore, si župana zbero, se vzdignejo ob enim in
pod njegovim vodstvom, in lete v vunanje dežele. Če se s šin-
kovcom, slavcom, kanarčkom ali s psom pogovoriš, boš vidi!,
kako bo pazil, poslužal, kako' ti odgovarja, kako se sili, kako
iz njega dre, da bi se s teboj pomenil; še clo prašeč, ko je
zadovljin, in ko ga gladiš ali češeš, ti bo odgovarjal, dokler
se boš z njim menil. Vsi pogovori med živalimi so večidel bolj
odkritoserčni, in ne tako hlinski in potuhnjeni, kakor se večkrat
med ljudmi prepeti.

Nar bolj znajdeni in omikani ljudje ne žive vselej v tako ze¬
dinjenih družbah in v tako lepi zastopnosti kakor mnogotere ži¬
vali; vsaka žival se večidel nar raji pri svoji enakosti znajde;
torej vidimo tiče marsikterega plemena na cele oblake, ribe v ve¬
likih trumah, druge živali v neštevilnih čedah. Tovaršljivo spe¬
ljujejo svoje potrebne dela, vse svoje igrače ali kratkočasnosti;
tako tudi svoje preseljevanja iz dežele v druge daljne dežele; ka¬
kor ptiči pod nebom’ravno tako tudi ribe v morjih, pokorne so
svojim bolj zastopnim ali močnejim voditeljom, kakor vidimo pri
čbelah, mravljincih, žerjavih i. t. d.

Veliko zastopnost razodevajo mnoge živali pri skrivanji, vhi-
tanji in branjenji svojih mladičev; eni stavijo svojo zalogo na tak
kraj, de zvaljena mladina precej živeža dobi; druge; kakor raki,
škorpjoni in pajki skrivajo in nosijo svoje mladiče pod svojim ži¬
votom, zopet druge jih spravijo pri nevarnosti na svoj herbet, in
jih z njimi bežeč vhitajo. Marsiktere ptice ali tudi zveri si umejo
svoje gnjezda v nar bolj skritih in varnih krajih narediti, in svoje
mladiče v sili tudi z nevarnostjo svojega lastnega življenja serčho
branijo; nikoli ni kokoš in mende tudi druga žival bolj serčna in
junaška, kakor kadar je nad tem, da bi svoje mlade branila; pri
nevarnostih jih ne skliče pišek in ne spravi samo pod perute, am¬
pak pri veliki sili bi se še clo sama v sovražnika zagnala. Mar-
siktera ptičica bi, ko se le da, ne zletela pri kaki nevarnosti na¬
ravnost iz gnjezdica, ampak bi tekla nekoliko tje po tleh, in po¬
tem bi se še le vzdignila, de bi gnjezdica ne ovadila.

Ene živali so bolj plašne in boječe, kakor, postavimo, zaje;
ta beži, ko le more, pa vendar, ko ni drugači, se tudi z
ugrizenjem brani; druge so bolj serčne, posebno vse zgrab-
Ijive zveri; te ne popuste svojih mladih, ko bi imele ravno pri
tem konec storiti. Vsaka živa! ima za hrambo svoje, orožje, in
dobro ve, kako braniti se, ali z ugrizenjem, zbodenjem, vpiče-
njem ali z opraskanjem, bercanjem, bijenjem i. t. d. Tudi dobro
ve, kam zopernika nar bolj prav zadeti, Mnoge zveri, kakop

volkovi, gredo večkrat združene na rop, druge živali se jim pa
tudi združene stavijo in branijo, da je velik boj, da jih od ene
in druge strani po več pogine. Marsiktere veči živali so pri tacih
bojih še veliko bolj hitre, zvite, ročne in previdne od nar bolj
umnega in umetavnega človeka.

Z neutrudeno marljivostjo in z nedopovedljivo ljubeznijo skerbe
mnoge živali za svoje mlade; ptičica znaša in naredi v varnim
kraji mehko in gorko gnjezdice; s čudno poterpežljivostjo zvali'
svoje jajčica; komej jih je zvalila, in potem, ko je več tednov
sedela, ieta zdaj od jutra do večera živeža iskat, in ga mladičom
prinaša; kar prinese, skerbno med vse razdeli, da nobeden po¬
manjkanja ali lakote ne terpi. Tako prinaša zgrabljiva zver nar
boljši kosce svojega ropa mladičom, in ko bi si imela sama pri
tem potrebnega živeža kaj pritergati. Tako pita golobica is last¬
nega golžuna z namočenim žitom svoje mlade i. t. d. Kadar mla¬
diči nekoliko odrasejo in močneji postanejo, jih matere razpeljejo
in uče, si živeža iskati. Kako skerbno vodi kokla svoje pišeta
okoli, in ko sama kaj več ali posebnega najde, jih skliče, jim po¬
kaže in da; ravno tako mnoge druge živali. Od velike ljubezni
mnoge živali do svojih mladičev imamo kar pogostne izglede pred
očmi. Tako se ve, da je že pesica v gorečo hišo skočila, svoje
pesiče rešit, pri tem je pa sama poginila.

Sploh je tudi znano, da mnoge živali umejo z liezapopadljivo
umetnostjo lepe in čudne reči zdelovati. Kteri človek bi zamogel
od zvunaj zmirej notri bolj goste, voljne, gorke in tako primer-
jene gnjezdica narediti in tako uterditi, kakor jih ptičica naredi
in uterdi? — in s kakim orodjom neki to spelje? s svojim na vi¬
dez tako okornim kljunčkom! Kdo bi iz nar bolj čistega voska
satovje vun in vim z enakimi luknjicami kakor Čbelica naredil?
Kdo bi zamogel cvetni prah tako spravljati, kakor ga ona sprav¬
lja in v živež červičom domu nosi? Kako umetavno napne pajk
nit med dvema drevesoma ali vejama počez, da jo ima za pod¬
poro svoje mreže, ste lahko v ilirskem listu  brali. V dru¬
žili bolj gorkih deželah delajo mnoge majčkine živalice še veliko
lepši reči.

Vsakdanje skušnje nas uče, da mnoge živali imajo kar dober

spomin. Vsak čmerlj in čbela, seršen in osa in še clo krota ali

krastača prav dobro ve za svoj dom; če bi kaka zver po kakem
sledu ali begu pred strahom še tako daleč zašla, našla bo zopet
svoje ležiše; slavčik, ki nas bo na jesen popustil, bo k letu zopet
našel germ, v kterem je letos mlade imel; in lastovica bo našla

svoje gnjezdo. Tvoji voli, ko v kak vunanji kraj z njimi greš,

se bodo bolj kot ti pravega pota proti domu spomnili, in ko bodo
vidili, v tvojem obličji in očeh brali, da si sam v kakem velikim
strahu — kakor se pri vojskah primeri — bodo brez jedi in pi¬
jače, brez da bi treba bilo jih poganjati, s teboj jo potegnili in

sostavik: Die Spinnc im d ihr Gewebc. lllyr. Hlatt Nr, 43 voni
30. Mai 1840.

103

kar hitro domu bežali. — Iz vsega, kar smo v pričujočem sostavku
povedali, je očitno, da tudi živali imajo svojo dušu, ktero pa —
kakor smo rekli — človeški  primerjati ne gre.

§. 56. Živinsko telo enako človeškemu telesu.

Živali, ktere si je človek od nar starjih časov ukrotil, da mu
pomagajo delati in ga rediti, živino  imenujemo. Iz tega namena
je Bog za mnoge kraje sveta, ki so med seboj zlo razločeni, tudi
razne živali vstvaril. Nar več je mende take živine okoli po svetu,
kakor je ravno pri nas imamo: ovac, koz, govedja, konj, oslov
in prešičev. V jutrovih deželah so si tudi kamele pridružili in jih
udomačili, da jim čez neizmerljive pešene ravnine kupčijsko blago,
vsaka po 10 do 14 centov in po 10 do 14 milj na dan deleč
prenašajo; pa ne samo to, ampak kar je nam ovca, govedo in konj,
je Arabcu  kamela; njegova bogatija obstoji v veliki čedi kamel.
V jutrovih Indij  ah  so si ukrotili tudi slona (elefanta), da ga
krasno okinčanega pri posebnih veselicah visoki gospodje jezdijo,
in da prinaša k armadam, kar je potrebnega. V Laporni,  nar
bolj severni in merzli deželi, obstoji premoženje gospodarja v ve¬
liki čedi neke jelenu podobne pa grivasle živali, ktera se pozimi
sama od mahu preživi, ki ga spod snega s svojimi na 40 do 60
plošnjatih verhov razpeljanimi rogmi odkoplje. V Ameriki imajo
živino, ki ji lama  pravijo; nekoliko je kozi nekoliko kameli po¬
dobna; ta je nedopovedljivo pohlevna in ubogljiva, pa tako mehka
in občutljiva žival, da, ako bi jo preveč obložil, ali hudo z njo
ravnal, bi to pričo na tla padla in poginila.

Živinske telesa obstoje kot človeške iz veliko med seboj raz-
ločenih mehkih in rahlih organov, obešenih in privezanih na kosti,
ki so s kožo pokrite; dasiravno so si enaki organi pri mnogo-
verstnih živinskih plemenih zlo podobni, so vendar tudi v veli¬
kosti in v druzih primerah močno med seboj razločeni, tako, da
se vsako živinsko pleme od druzih plemen po svoji podobi razloči.
Ovca ima oči, ušesa, jezik, pljuča, serce, jetra, čeva i. t. d.
kakor konj ali vol, in vender tudi nekoliko drugači, torej je vsaki
drugi živini nekoliko podobna, nekoliko pa tudi po svojem notra¬
njem in vunanjem od nje drugačna.

Vsa živina obstoji kot človek iz gojilca, kislica, vodenca in
vogelca, iz nekoliko lugastih in druzih soh' in zemelj, iz clo malo
žvepla in fosfora, torej je živinsko meso nar bolji in tečniši ži¬
vež za človeka. Živina izpuhti  iz sebe po svoji velikosti po
več ali manj funtov na dan, in vleče v-se po serkajočili luknjicah
skozi kožo veliko živeža iz zraka. Kakor pri človeku pride
tudi pri živini po dihanji zrak v dotiko s kervjo v pljučah; iz nje
serca teče kri po eni žili v pljuča, po drugih iz pljuč nazaj v
serce; po eni gre kri iz serca po celem životu, in dve jo pripe¬
ljete iz celega života zopet nazaj v serce; živali imajo možgane
v  glavi in možganne nitke ali čutnice (Nerven) po celem životu
kakor človek. Nič ne more živine rediti, če se v raztopljenem
stanu ne znajde; bodi si v zraku ali v pijači, ki jo k sebi vza-

104

me; iz cev serkajo n e v i d I j i v e pijavčice, kar je za - nje in poši¬
ljajo v podobi mlečnega soka v kri, kri pa živi vse nje organe.
Kar je tedaj koli od Sil. §. doli od organov, od življenja in re¬
jenja človeškega telesa razloženega bilo, velja tudi od živine, ktera
je tudi ravno ko človek boleznim, smerti in razpadenju podveržena.

Živina, ktero si je človek ukrotil in udomačil, se ne more
več popolnoma po svojih počutkih ali nagnjenjih zaderžati kakor
v prostem stanu, v kterem je ravno zato tudi bolj zdrava bila;
zdaj vklenjena ali vprežena se ne more vleči, kadar bi hotla; k ja-
slam brivezana ne more jesti ne piti, kar in kadar bi se ji zlju¬
bilo. Kakor je tedaj živina od ene strani po ukrotenji mnoge za
človeka korist niši  in njemu služivniši  lastnosti zadobila, si
je tudi od druge strani, pa večidel po nemarnosti in neskerbi člo¬
veka, mnoge bolezni  naključila, za ktere bi bila mende v pro¬
stem stanu malo vedla.

§ 57. Skerb za živinsko zdravje.

Kdor hoče od živine veliko koristi imeti, mora za nje zdravje
vedno skerbeti; od bolne živine bo malo dobička imel. Tudi 'jo
je veliko teže kot človeka zdraviti, ker ne zamore dopovedati,
kaj da ji je, in znaminja mnogoverstnih živinskih bolezin niso
tudi vseiej očitne in dobro razločne. Svetloba, primerjena gor-
kota in zdrav zrak ji dobro dejo in ji kar močno teknejo; torej
vidimo živino prosto in na dobro pašo zagnano nar bolj veselo.

Ker pa živini svilloba in gorkota teknete, in ker po koži ser-
kajoča in po pljučah dihajoča obilo živeža iz zraka dobiva, mora
kmetovavec skerbeti, dajo  tudi doma na svitlobi, v pri mer¬
jeni gorkoti in v čistem zraku  ima. Hlev (stala) naj bo te¬
daj glavam, ktere redi, primerjen, zadosti prostoren in visok; da
bo več čistega in zdravega zraka v njem, naj bo previden s po¬
trebnimi okni, de bo šla svetloba va-nj in da se bo, ga večkrat
odpiraje, posebno pozimi po dihanji ali po druzih potih v njem
skaženi zrak s čistem namestoval;'kar se da, naj bo hlev poleti
hladan, pozimi pa gorak. Kar to zdaj v misel vzeto skerb vtiče,
najdemo semtertje okoli pri kmetih veliko nemarnosti in zaniker-
nosti; marsikteri zarobljeni menijo, da vsaka tamna luknja je že
zadosti živino v njo vtakniti; da pa v taki luknji pomanjkanja
čistega zraka, poleti prevelike vročine, in pozimi mraza terpi,
kaj tacega jim še clo v glavo ne pade !

Iz enacega vzroka kakor človeku tekne telesna snaga  tudi
vsi živini. Mnogoverstne živalske, prosto živeče plemena se vedno
same in z vso skerbjo čistijo; za snago živine pa, ktera je neko¬
liko na svoje naravne lastnosti pozabila, in se nekoliko drugači
redi, kakor bi se bila sama v prostem stanu redila, mora človek
skerbeti. Ali ni jelen ali serna veliko snažniši na svojem životu
od mnogoterega kravčeta, ali še clo od vola, ki ga na sejm
priženo? živina večidel privezana ali vprežena mora počasi in
prisiljeno na lastno snaženje pozabiti. Ni prav ne, če so vse nje
kožne puhtijoče in serkajoče luknjice s prahom ali drugo nesnago

105

ssalimane in zablatane! Da se iz tega morajo mnoge bolezni
vneti, je lahko iz pred rečenega razumeti. Vsaki živini dobro de,
in prav rada derži, če jo češeš, dergneš ali štriglaš; večkrat
bi se rada obdergnila, ko bi imela ob kaj, in ko bi ne bila pri¬
vezana. Vsa na životu snažno deržana živina se očitno bolj ode¬
beli; ne štrigljaj tedej, ne spiraj, ne kopaj samo konj, ampak
tudi drugo živino, in bolj živa, čversta in zdrava bode. Prašeč
sicer počene in se valja v blatni luži, pa le kadar je vroč ohla¬
diti se; v hlev zapert se osnažuje navadno le v en kot — — in
prihrani si vso drugo steljo čisto, va-njo vleči se; ko ima pa
hlev odperl, se kar nikoli ne bo va-nj posadil, ampak vun bo
šel očistiti se. — —

Ne le za telesno snago živine tudi za snago njenih hlevov ti
mora veliko mar biti. Hlev naj bo na suhih tleh,  od znotrej in
zvunej dobro ometan, de bo pozimi bolj gorak, in da ne bo kaka
strupenina v zidovih stanovala ali skozi hodila; pajčevno pogo-
stama pometaj, jasli večkrat izčisti, z lugom ali s čisto vodo jih
spiraj, in živini dobro nasteljaj. Neumno je misliti, da hlev bi
mogel mokroten biti, da bi se več gnoja v njem narediti dalo; hlev
suho in snažno derži, gnoj pa na gomili deiaj; torej skidaj živini
poleti na drugi ali tretji dan, pozimi pa na osmi, in vselej hlev
čisto osnaži. Žalosten prikazik za umnega kmetovaca je, ko v kak
hlev stopi, in živino v luži ali v blatu najde, — kakošni bodo neki
nje parklji? — V mokrotnem hlevu je vselej premoker in škodljiv
zrak ; ko pa še kaj v njem gnjije, zlasti poleti mehko blato iz
paše, ali mokra stelja, dela to veliko vročino, in pri gnjijenji se
narejajo in odločvajo vselej smerdljivi in zlo nezdravi gazi; v ta-
cih gazili pa živino deržati, je kar velika slepota in neumnost.
Polovica bolezni, nad kterimi živina terpi ali pogine,
pride mende iz nesnage, v kteri jo neskerbni človek
derži.  Ali kaj pomaga to tacemu reči, ki je sam na svojem ži¬
votu in v svoji hiši nesnažen? Ni je mende ne med vso živaljo
po nje natori tako neskerbne, kakor je marsikteri človek  ne-
skerben ! —Dostikrat se na kmetih ljude, posebno žene pritožvajo,
da je nimajo v svojih hlevih nobene sreče; o ti nesnaga ti! —
nesnaga v obleki, nesnaga v hiši, ti velika nesnaga v hlevu, ti
hočeš srečo imeti? — Čuditi bi se bilo, da ti še več živine ne
pocerka; pojdi in prestavi hlev na bolj suhe tla, daj ga prostor¬
nega narediti, da ne bo več svinskemu berlegu podoben; živino
preseli iz kužnega blata na čisto steljo, čisti jo, streži ji s tečno
pičo in čisto vodo, potem bo že več in zdravega mleka dajala ,  in
ti ne bo več tako poginovala.

Kmetovavec, ki želi se zdrave živine razveseliti, naj jo redi z
dobro in tečno klajo,  in ne s prazno ali pusto slamo, ki zlo
malo za nje rejo zda; naj ji daja pogostama okoli leta soli  lizati;
živini ne gre preveč oprašene piče ppkladati, od kake povodnji
vmazane, od dežja preveč sprane, ognjite, ali take, ki bi se bila
na podu preveč ugrela, in po zahduhlem dišala. Ne daj, da bi ka-
daj žejo terpela, napajaj jo s čisto, hladno vodo,  kakor

106

gre za ljudi, in ne s kako gnojnico ali smerdljivo vodo iz kake
luže polne gnjusobe, červov ali červične zaloge, ali znabiti še clo
gnjijoče cerkmne; tudi s nežni c e in ledenice  se ogibaj, kar
se da; take so za živino preplitke,  ga nimajo clo nič nič vo-
gelnokislega gaza v sebi; vode pa, naj bodo stoječe ali tekoče, v
kterih lan ali konoplje  namakvajo ali gode, so. vsi živini hud
hud strup.  Ti boš rekel, da take piče ali smerdljive vode tvoji
živini nič ne škodvajo, — počasi prijatel! kakor pri človeku so se tudi
pri pitani živini počutki diska in slaja močno oglušeli, da živina
ne spozna več vselej na tanjko, kar bi ji ne teknilo; privezana
k jaslom, večkrat lačna in žejna, mora jesti in piti, kar ji daš,
ali pa lakoto in žejo terpeti. Tako je persiljena večkrat'še kaj
strupenega snesti. Tri leta ni tvoji živini ne taka piča ne taka
voda škodvala; zdaj pa si dobil par novih voličev, ki so ti od
tega hudo zboleli in — poginili; tebi — ki si svoje žive dni mis¬
lil, da za živino je vse dobro, za-njo vse prav — bo marsikaj
pri tem v glavo padlo, samo to ne, da so po strohnjeni klaji ali
červivi vodi zboleli; tvoja žena bolj razumna od tebe pa pravi,
da jim je bilo narejeno;  res je res, vaji velika neumnost je
to naredila;  Tvoja poprejšna živina se je bila tega navadla,
poslednji volički pa se niso mogli, in so poginili.

Na jesen preštej glave svoje živine in preceni klajo na hle¬
vu; ko vidiš, da bo premalo, raji se dveh, tudi štirih glav znebi,
kakor da bi živina stradati imela; nič se tega ne sramuj, tebi je
boljši, da deset glav prav prerediš, kakor jih šestnajst imeti, ki
bi jih ne bilo druzega kot kost in koža. Prav rejena živina je
zdrava, se bojj bolezni varje, sostradana pa je mnogim nadlogam
podveržena. Ce imaš 20  revnih panjev čbel, ali ni bolj prav ves
med in vso žival v pet panjev spraviti, in jih tako prerediti, ko
da bi vsili 20  pomerlo? Da bo živina zdrava ostala, je ne smeš
spomladi iz sena nanaglama na griževo zelenjavo djati, to se
mora polagama speljati; saj osem dni ji moraš še sena po dva¬
krat dajati; natora ne prenaša prevelikih skokov. Če boš pa še
sostradano živino na tako griževo mladino brez ji sena dajati po¬
ganjal, bo opešala, da bo joj, ali še clo tudi zbolela. '6 veli-
cih'vročinah in sušah gre le zjutrej zgodaj in proti večeru živino
na pašo izpušati, sicer bi utegnilo mnogo lepo govedo naglo od
vrančnega prisada  poginiti. Na jesen, kadar že slane padajo,
nikar živine prezgodaj na močno rosne paše izganjati, taka paša
je zlo škodljiva. Pri hudih vročinah ne smeš nobene živine presi-
liti ali pregreti, po taki neumnosti boš kar hitro ob-njo  prišel.
Furlani navadno ponoči za ajdo orjejo; po dnevi pa dajo živini
počitek. Ovac ne poganjaj na mlakaste ali močirne senožeti ali
pašnike; taka paša je strup za-nje, ga obolevajo in poginovajo;
više ležeče paše jim vselej bolj teknejo; v poletnih čezpoldanj-
skili vročinah jih je treba v kake drevesne sence ali saj v bolj
osojne kraje spravljati.

Če močno vpehano in pregreto živino naglo in brez odlaška
s premerzlo vodo napojiš, gotovo ti bo ko človek pljučnico ali

107

kako drugo bolezin dobila, znotranje potne luknjice se vstrašijo,
stisnejo, in iz v njih zaderžanega potu se mnoge liude bolezni
vnamejo; na tavžente glav je že po taki neumnosti konec vzelo.
Ravno tako tudi, če vročo in potno živino na mrazu vstaviš in jo
razhladiš ali razmraziš, ne bo samo kašlja, ampak tudi marsi-
ktero drugo hudo in nevarno bolezin dobila. Kaj zasluži brez¬
vesten hlapčon, ki pusti' potno živino v mrazu, da se celi oblaki
puha iz nje kade, ali pa pri hudi vročini lačno in žejno, dajo še
muhe vjedajo, na cesti, med tem, ko on v kerčmo stopi nalivati se
in kratkočasevati! — Nej starši svojem mlajšem in poslom od take
nevarne zanikernosti večkrat kaj v misli vzamejo.^ Z napreženo
živino nikar prenaglo, ampak le polagama od hiše pojdi, da se
kri prenaglo v nji ne vgreje, in ravno tako polagama se domu
perbližuj, da se nje kri že nekoliko vleže, preden jo sprežeš. Če
si hočeš zdravo in krepko živino zrediti, ne vprezaj tudi ne pri—
prezaj je prezgodej. —

Da ti živina zdrava ostane, moraš skerbno na to paziti, da
bi je kužna bolezin ne nalezla; od tega bomo kasneje kaj več
povedali.

Teško je bolno živino zdraviti; to smo že v začetku pričijo-
čega sostavka rekli; bolj prav je tedaj in veliko lože in gotovši,
jo bolezin obvarovati. To tudi kmet dobro razumi, in vender
marsikteremu ni clo nič mar, za ohranjenje zdravja svoje živine
poskerbeti; če mu pa zboli, hoče skoperneti, leta in iše — ker na
kmetih večidel ni umnih živinskih zdraviteljev - okoli vražnih
ali babjovernih ljudi, se da od njih slepariti, ker jih drago pla¬
čuje, brez da bi le količkanj vedli njegovi živini pomagati. —

§. 58. Kak( r > gre živino rediti?

Vsi živinski organi rasejo pod oblastjo in vladanjem moči
življenja iz kem'; iz nje si namestujejo vse v njih postarano,
vtečeno ali sprideno, in v takem neprejenljivem ponovljanji osta-
ranega obstoji kot pri človeku njih življenje. Le zdrava kri za-
more njih organe rediti; zdravo kri dobi pa živina iz redivne
pice,'ko se v nje zdravem in močnem želodcu prav prekuha in v
zdravi vodi raztopi, da jo zamorejo čevne pijavčice poserkati in
v podobi mleka v kri pošiljati.

Živina obstoji iz enacih kemijskih pervin ko človek, tedej
tudi iz gnjilca; ker ji je pa Gospod le trave, zeliša in mnogo
rastljinsko perje za nje vsakdanji živež vstvaril, tak živež pa clo
malo gnjilca v sebi ima, ga mora na vago ali mero clo veliko k
sebi jemati, da se od njega prav redi; vstvarjena je pa tudi s
posebno velikim vampom, da ga lahko shrani. Kar zda za rejo
človeka en funt mesa, zda, komej 20 do 25 funtov sena, ali 30
do 50 funtov trave za rejo goveda. Žitno zernje obstoji v pri¬
meri iz veliko več gnjilca kakor seno ali trava, torej bi se ga na
mero ali težo tolikanj ne potrebovalo kot sena ali trave, živino
dobro z njim rediti.

Poglavni nameni, iz kterih ljudje živino pitajo, so: da imajo

108

od nje obilno mleka, masla, sira, skute, volne i. t. d., da jo do¬
bro plačano oddajajo v mesnico; da jim težji dela zlajšuje, in da
jim veliko gnoja, nareja. Nobene teh namemb ne bo pa človek
dosegel, ako je ne bo prav redil; re ja mora biti živini, ži¬
vina pa tudi reji prim  er  jen  a. Za gorate kraje naj si go¬
veda manj ega,  za lepe polja pa več e ga plemena omislijo. Prosti
kmet nima nikakor od kakega žlahnejega plemena sanjati, dokler
ga niso grajšaki ali drugi premožni kmetovalci že udomačili;
taki lože pri tem kaj škode terpijo; tudi se dajo domače plemena
povsod po veliki skerbi in umni reji kar zlo požlahniti. Pervi, ki
so si bili v gorkih deželah živino ukrotili, so hodili z njo za
pašo iz dežele v deželo; taki so še v jutrovih deželah, in jim
pravijo Nomadi;  na Španjskem se preseljujejo z velikimi čedami
ovdc okoli leta iz enega kraja v druzega; 'še clo nekteri N o-
tranjci  ženo svoje bleke ovac na zimo v Istro,  mende jih
stradanja vaditi. Pred 200 leti so Divineanje  navadno dajali
poleti svoje ovce na Nanos, Št. Vidci  pa svoje na zimo v Di¬
vin.  Vse tako ali enako ni clo nič več primerjeno okolistavam,
v kterih se pričijoči ljudje v naših krajih znajdejo.

Kmetovavec, kteri hoče v žlahnejem zapopadku to ime nositi,
mora čez vse navadne in vsakdanje zapopadke in znanja povzdig¬
niti se, in na vso moč prizadevati si, da veliko mnogoverstne,
dobre in tečne klaje.  kakor sena, otave, detelje i. t. d. pride-
Ijuje. Obilstvo pične ali tečne klaje bo dajalo veliko mleka, ma¬
sla, tolstiga mesa, debele teleta, krepko in močno delavno živino
in veliko gnoja. Če  si jo pa srečno pripeljal do obilnosti gnoja,
prav je, zdaj si možak! — Obilnost gnoja ti bo dajala obilnost
detelje, in obilnost raznih druzih pridelkov. To je tisti kolobar,
tista veriga, v kteri se vsi klepi ali členi derže; v tem kolobarji
leži zakopana vsa vednost žlahnega kmetijstva;  blagorte-
mu, kteri jo odkopa in najde! — Ali začni pri klaji, ali začni
pri gnoji, začeti bi vendar enkrat mogel; ko se začetik ne po¬
stavi, se tudi konec ne doseže. Koliko let bo še preteklo, pre¬
den bodo učeni to resnico navadnim kmetom v glavo vtrobili?
— Kmet ni vajen veliko misliti ali sklepe delati, in raji iz-
glede posjiemuje; ker se pa že^ povsod bistroumni kmetje naj¬
dejo, ki jih močno mika na višji stopnjo blažnosti povzdigniti
se, smemo upati, da mnogi bolj umni gospodje in kmetje bodo
take izglede dajali, in da se bo s časom bolj umno kmetijstvo
povsod vpeljalo.

Dvojna je šega okoli po deželah živino poleti rediti, ali s
pašo  ali pa s mnogotero klajo v hlevu.  Močno stermo in kamnate
paše naj se prihranujejo ovcam; druge dobre paše, ki ne dajo
nikakor drugači k pridu pripraviti se, popasi z govejo živino,
pa tudi žebetom tekne, da se bolj ponašajo. Na občne ali so-
seskine pašnike ne pošlji svoje živine čez petkrat na leto, razun
na zlo velike, ali s tacim drevjom obrašene, da ga živina obira.
Na tacih občnih pašnikih živina zmirej proti travo pojeda in po-
tapfuje, da nikoli prav zrasti ne more, Vsakdanje skušnje vsih

109

dežel spričujejo, da na njih od muh, obadov in druzega merčesa
zlo terpi, da se vidno hujša; in da jo je kar žalostno viditi; da
se gnoj, ki bi ga kmet za prav veliko potrebo doma spravljal,
tamkaj raztresa; da živina primuče iz njih lačna, in s presloka-
stim vampom doma. pričakuje kaj v jaslih najti; če bi ji nič ne
vbral in doma ne povergel, bi mogla lakote poginiti; ko ji pa
moraš doma pokladati, odgovori: — čemu jo na tako pašo poši¬
ljaš? Ti deržiš tedaj lastnega pastirja ali plačuješ občnega čed-
nika, da ti živino revi, terpinči in hujša! — Živina bolj pametna
od tebe, dobro ve, kaj bo na paši, gre tedaj le z veliko nevoljo
iz hleva, z gerdo, s krikom in tepežom jo je treba na tako zo-
perno pot prisiliti, in ko pride na pašnik, vedoč, da na njem nič
ne dobi, se večkrat precej vleže, lože muham braniti se, in čaka
na to, kar bo v jaslih dobila. — Prijatel, Bog ti ni dal živine
ne, da bi jo celo poletje tako strašno terpinčil! — taka živina,
kako? ali ti bo dajala obilo mleka, masla in lepih telet? — ali jo
boš mesarju — ali za pleme, in za koliko prodal? — — To so
resnice, ki jih niso še le včeraj, ampak že pred 70 leti nar um-
niši kmetovavci spoznali, in od tacili prepričani že v tistih časih
z gorečo besedo svetovali vse občinske pašnike na ravni¬
nah med sosede razdeliti;  večidel so jih tudi že razdelili in
v njive spremenili, žita na njih pridelovati. Da sojih razdelili;je
bilo prav, da so pa iz njih njive, in ne senožet naredili, to pa
ni bilo prav. —

Po vsih žitnih deželah so že od nekdaj živinorejo v nemar
pustivši preveč sveta pod ral spravili, misleč, da bodo pri po¬
manjkanji senožet že s slamo živino preredili; ali slama živino
preslabo redi, taka živina naredi malo in preslabega gnoja, in
vender vsakdanji kmet dobro razumi, da brez dobrega in obilnega
gnoja ni lepih in obilnih poljskih pridelkov pričakovati. Iz enake
nevednosti in nerazumnosti so bili že v prav starih časih tudi
praho  vpeljali; kodar jo še koli terpijo, očitno pred svetom ozna-
nujejo, da niso še razumni kmetovavci! Ko bi soseska svojo praho,
to je, tretji del svojih njiv, ki jo pusti čez leto mertvo ležati, da
se živina poleti na-nji pari — v lepe senožeti spremenila, ali bi
svoje živine lože in bolj prav ne redila? — več in boljega gnoja
ne narejala ? — in na unih dveh delih njiv obilniših pridelkov ne
imela? —

Kdor ima tedej, kjer si koli bodi, premalo senožet in preveč
rali, da je ne more prav gnojiti, naj zlagama tretji del svojih
njiv, ali kolikor je treba, v pitane, to je, obdelane senožeti oberne,
da bo na njih— mende nar bolj prav—deteljo prideloval; če bo za
naprej s senam in deteljo živino dobro redil in slamo, ki jo je po-
pred živina grudila, zdaj večidel v steljo obračal, bo veliko več
in boljega gnoja imel. S takim gnojom se bodo dali pridelki pri¬
siliti, tako, da, če je pred na lotih oralih 3 do 400 mernikov žita
prideloval, ga bo za naprej na lOtih 4 do 600 imel, ali saj ven¬
der toliko, kakor popred na vsih lotih oralih. Oranja bo pasko-
ra j tretji del menj, tudi par delavne živine in enega hlapca bo

no

menj od popred potreboval, in v hlevu bo prav lepo rejeno živino
imel. Umni kmetovavci vsih dežel jo z enim glasom terdijo, da
ena krava dobrega plemena da. več mleka in gnoja, pa tudi boljega,
ko tri ali še clo štiri slabo deržane krave. Ali ni okoli pri umnih
kmetovavcih veliko krav, ki dajo po 22  in še več bokalov mleka na
dan? Prazno je tvoje bahanje s številom glav v svojem hlevu; ti
v kerčmi ob mizo vdariš in se prisežeš, da toliko in toliko glav
živine imaš; če se pa v tvoj hlev stopi, se vidi, da tvoja živina
od kraja lakoto terpi; kar trem govedom poveržeš, bi komaj ene¬
mu za potrebo bilo. —

Da bi živina na občinskih pašnikih ne stradala; da bi jo tam-
kej muhe ne vjedale; da bi ne prišla ušiva domu; da bi jo v čedi,
kar se nar berže primeri, kužna bolezin ne nalezla; da bi je ne¬
umni otročaji z nepotrebnim tepežom ne pohujšali, ali sami na
paši brez varha se nič hudega — — marveč doma kaj dobrega
naučili; da bi je serditi čednik zaverniši s kakim kamnom ne
oslepil ali pobil: so že pred veliko leti umni kmetovavci raznih
dežel hlevsko živinerejo  tudi za poletje vpeljali. Ta je pa
dvojna:  ali dajo na spomlad in na jesen od živine popasti, kar
ravno gre popasti, ali jo pa čisto celo poletje doma rede, izpu-
stivši jo le večkrat na zrak; da se prehodi in preskače. Povsod,
kodar živino tako doma z dobro kermo redijo, se tega kar hva¬
lijo; je ni lepši ne, ne bolj zdrave tudi ne dražji živine od take;
ta da veliko in dobrega mleka, lepih telet in tolstega, dobro di¬
šečega mesa; taka živina da, pa tudi obilno in posebno dobrega
gnoja, tako, da se njive in pognojeni travniki tacih kmetovavcov
od vsih druzih vidno raločijo.

Pri kmetijstvu je okoli leta veliko take zelenjave, ki se da
prav za prav v rejo živine oberniti; veliko plevela iz njiv ali no-
gradov, vse tertno mandanje, korunovica, obrezki od repe, kore¬
nja i. t. d., vse tako pride gospodarju in živini na hvalo; ako ni
druzega, se nakosi' kake detelje i. t. d., ali se ji poverže kaj
suhe klaje.

Ljudje menijo sploh, da zelena  piča več zda od suhe  za
rejo živine; Bousingault,  ki ga imajo Francozje pervega or¬
ganskega kemikarja kot Nemci dohtarja Lie b i ga, in ki ima blizo
Bajna neko posestvo z imenom Bachelb ronn,  na kterem velike
organsko-kemijske, kmetijske skušnje vedno speljuje, pa ni te
misli; on je lanjsko leto neke goveda zvagal, jih več tednov z
zeleno, vsak dan proti vkošeno in odvagano travo redil, in potem
jih zopet zvagal; po enako funtov trave je pa tudi vkazal vsak
"dan pokositi, posušiti in jo posebej spravljati; ob svojem času je
druge goveda zvagal, in jih ravno toliko dni z enako funti in
z enako pa suho travo redil, in jih zadnjič tudi zvagal; vidil je,
da enaka mera suhe  trave je za rejo nekoliko večzdala kot ze¬
lene,  kar pa ne more drugači biti, ker je v zeleni ali sirovi travi
veliko vodenega,  ki clo nič ne redi'.

Kar je dolge piče, kakor je detelja, slama, tudi dolgo seno,
naj se v rezanco poreže, da jo živina lože žveči in prežvekva,

ili

da se ji lože v želodcu prekuha in raztopi. Če pa slamo vmes
režeš, spomni se; da ne boš živine, pa tudi ne sam sebe goljfal;
gola slama je pusta, redivnega mora vselej dovelj poleg biti.
Šlama je dobra govedu vamp razpeti; če bi ga hotel večidel z
zernjem rediti, bi mu mogel vender tudi slamo dajati; ako bi se
mu vamp navadno več ne razpenjal, bi živinče od tega zbolelo.
Starim konjem in mende vsim je nar bolj prav ovsa  dajati; če bi
preslabe zobe imeli, ali ga gladovno celega požirali, bi jim nič
ne teknil, ker bi tudi cel od njih šel. Talijani raji boba in pre-
sevkov ali otrobov konjem dajajo kot ovsa; pravijo, du jih bob
bolj od ovsa hladi, in dobro redi; — Arabci  pa kermijo svoje
konje z ječmenom.

V več krajih oparijo  v velikem predalu rezanco, kolikor je
drugi dan za živino potrebujejo, z vodenim puhom, ki ga po cevi
od spodej v dobro pokrit predal pripuljujejo; da tako oparjena
rezanca se lože v živinskem želodcu prekuha, v čevih raztopi in
živino bolj redi, je kar lahko razumeti. Drugi razmočijo  re¬
zanco 24  do 30 ur pred, kakor jo živini dajo s hladno vodo,
brez da bi je kaj v vodi ležalo; tako razmočena se nekoliko po
kemijsko vname kakor na vinsko, kar pa le nos pozna, brez da
bi se nar manjši mervico vnela, kar bi prav ne bilo. Po ti šegi
ni treba vode kuhati; z nje puhom rezanco pariti, in ravno toliko
zda, kakor oparjena.

Delavni živini pa ne gre samo razmočene rezance ampak vmes
tudi suhe piče pokladati. Razni kmetovavci, ki so že po več let
svojo živino z razmočeno rezanco redili,  in pri tem s po¬
sebno natanjčnostjo na vse pazili, in vse zapisovali, jo zedinjeno
terdijo, da se po ti šegi da lahko obilno klaje prihraniti
in z njo po več glav čez zimo prerediti.

Vsa zaperta in vprežena živina mora ob svojem stanovitnem
času kerme,  soh' in vode  dovelj dobiti. Kdor se pri živinoreji
nobenega reda ne derži, da ji daje ob vsakem času jesti in piti,
zdaj preveč, drugo pot pa premalo ali clo nič, ne bo nikdar lepe
pa tudi ne prav zdrave živine imel. — — Živini se ne sme pre¬
obilno piče na enkrat dati; zbirala si bo, veliko ji bo pod noge
tedaj pod zlo šlo k tvoji škodi; pokladaj ji raji po trikrat ali
štirikrat  po malem, da bo vse snela in se dobro nasitila. Kmet
pravi; da nima časa takole živini streči. Pozimi, pri hudem vre¬
menu, kadar ni toliko presilnega dela, bi moglo mende vendar
tvoje veselje biti, svoji dragi živinci kakor skerben oče z ra¬
dostjo postreči. V enih krajih le po dvakrat, v druzih pa po tri¬
krat na dan živini pokladajo; da. molznim kravam in teško delavni
živini semtertje še kaj posebej preskerbijo, je mende pri vsih
bolj umnih ljudeh navadno.

§. 59. S čem živino rediti?

Živina potrebuje za živež med drugem tudi obilno gnjilca. Ker
ga pa navadna piča clo malo v sebi ima,  je mora po veliko sne¬
sti, da se prav redi. Rastjlinske trupla clo nič iz gnjilca ne ob-

112

stoje, vender so nekoliko redivne, ker živina tudi druzih kemij¬
skih pervin v svoj živež potrebuje; rastljinski sok je gnjilčen, in
rastljine ga prihranujejo v rejo svojega lastnega sadu; rastljinski
sad je tedej tudi vselej iz gnjilca obstoječ, in za živino nar bolj
redi ven.

Če bi kdo rež pokosil, kadar v kolenca gre ali pred ko cvete,
in da bi jo v lepem vremenu posušil in spravil, bi prav dobro
seno iz nje imel. V mnogih krajih, ko jim spomladi reje primanj¬
kuje, tako ravnajo, da si namreč iz reži sena narede: sterniše
pa ali puste, da na njem znovega rež pahne in nekoliko kasneje
sad prinese, ali ga preorjejo in s turšico obsejejo. Rež je pred
cvetenjem polna gnjilčnega soka; če pa zernje donese, je šel gnji-
lic v zernje, in zernje je zdaj gnjilčno in močno redivno, slama
pa prazna, pusta in clo malo tečna. Kar ti da za živinsko rejo
funt reži, ravno toliko ti da 14 funtov režene slame; če daš
tedaj govedu funt reži ali 14 luntov režene slame, je za nje
rejo enako. Poglej kak velik razloček! — — To so resnice, ki
jih organska ali kmetijska kemija na tanjko spričuje.

Rež je pleme travne  žlalite; kar je od nje rečenega, veljd
od vsih druzih trav; vse zeliša in trave so malo pred ali ravno
v cvetenji  nar bolj sočne, to je, nar bolj polne gnjilčnega soka.
Če senožet v tem času  pokosiš, in travo lepo posušiš, boš imel
nar bol ji seno; ves gnjilic boš domii pripeljal; seno bo bolj voljno,
se bo bolj vleklo, na oči se ga bo zdelo menj, na težo ga bo pa v
resnici več. Če bi pa ti senožet prekasno  pokosil, bi pripeljal
domu bolj prazno in menj redivno slamo; gnjilic je šel iz soka v
seme, seme se ti je pa na senožeti večidel pozgubilo; sena se ti
zdi več, ki je oblesenelo in bolj sak sebi stoji, na težo ga bo pa
brez drugači menj. Na enaki senožeti tedaj boš po razločku ča¬
sa košnje  ali veliko bolj ali veliko menj redivnega sena pride¬
lal. Če travo prekasno pokosiš, da je vso svoje moč v seme
dala, s čem se bo v novič obzelenela? — — Koliko bo neki otave
na senožeti? — Če rež pred  cvetenjem pokosiš, bo v novič pahnila,
in še sad prinesla; če boš pa že zrelo pokosil, za resnično se ti
ne bo več obzelenila. Take resnice bi mogel kmetovavec vedno
pred očmi imeti, in skerbno po njih ravnati, da bi zamogel z re¬
divno in nar bolj tečno pičo, ki se da, svojo živino rediti! Tudi
ne verzi preveč trave na enkrat na tla, da bi je ne mogel pred
kakem velikem dežjem posušene spraviti. V pravem času poko¬
šeno in lepo posušeno seno je polno prijetne in tudi redivne di¬
šave: ko se pa že posušeno zmoči, in znovič posuši, zgubi veliko
take dišave; kar tudi že to spričuje, da lepo zeleno farbo v ru-
javo spremeni.

Nikakor ni mogoče, da bi vsa klaja, kar je kmetovavec okoli
leta pridela, enake redivnosti bila, ker mu ni dano, da bi jo vso,
in vsako leto ob pravem času in pri lepem vremenu spravil. Po teh
tukaj danih zapopadkih in razločkih bo pa lahko razumel, kakošne
klaje ima ti, kakošne pa uai živini pokladati; da drugači gre ži¬
vino za mesnice, drugači molzno, drugači delavno živino rediti?

H 3

drugači pa uno, ki si jo hoče prirediti. Kmetovavec že sam do¬
bro ve, da klaja v hlevu je razne redivnosti; po tem tudi večidel
pri reditvi živine ravna; pa vender še veliko bolj prav je za-nj,
ko mu kmetijska kemija vse to še bolj na tanjko razloži. Tudi
sama živina, akoravno v svojih počutkih nekoliko oglušena, ven¬
dar dobro razloči bolj redivno od menj redivnega; ni je mende
živine ne, ki bi raji žita kakor nar boljega sena ne jedla, in do¬
bro seno ji bo bolj dišalo od slabega, slabo seno pa tudi bolj od
puste slame i. t. d.

Kmetijski kemikarji več dežel so si veliko glave belili, teč¬
nost  mnozega žita in druge mnogoverstne kiaje zvediti; v žitnih
deželah niso včasi vedli kam z žitom; živino so z njim debelili,
da so ga vendar nekoliko v mesu prodali. Večkrat je prav veliko
na tem ležeče, da se na tanjko ve, koliko ena,  koliko druga  reč
za reditev živine zda, in tedaj koliko da velja. Mislimo, da bo¬
mo svojim radovednim bravcom prav vstregli, ko jim take spri-
čane veljave tukej pristavimo.

Tukaj v misel vzeti kemikarji jo po teških, na tanjko spelja¬
nih skušnjah skorej zedinjeno terdijo, da ravno toliko kolikor zda
za rejo živine reži 100 funtov, zda tudi pšenice 85 funt., ječ¬
mena 118 funt., ovsa 137 funt., prosa 88 funt., turšice 80 funt.,
ajde 100 funt., graha 79 funt., boba 120 funt., sena na bolj¬
šega volovskega 280 funt., sena kislega ali konjskega 400 funt.,
turške detelje (TLsparsette) 263 funt., večne detelje (Luzerner)
272 funt., rudeče ali štajarske detelje 270 funt., ječmenice 500
funt., ovsenice 550 funt., turščevne ali turšične slame 1200 funt.,
pšeničnice 1300 funt., režeuice 1400 funt., ajdovce 600 funt.,
koruna ali krompirja 551 funt., korenja 790 funt., repe 1140
funt., živinskega, močno glavatega zelja 1600 funtov.

Na ti tablici se marsikaj vidi, in iz tega, kar se vidi, se
lahko mnogi sklepi delajo. Očitno je, da žita  živino nar bolj
redijo, za žitom dobro seno  in vsa lepo spravljena detelja,
slama je pa clo malo redivna. Daj govedu funt režene moke na
vodi spiti, ali daj mu 3 funte dobrega sena ali detelje, ali 5 fun¬
tov ječmenice ali ovsenice, ali 12 funtov turščevne ali repe, ali
pa 24 funtov pšeničnice ali reženice: bi to za rejo goveda enake
veljave bilo. Ravno tako tudi, če daš prešiču funt turšične moke
za oblodo vmes 5 funtov kuhanega koruna, ali 9 funtov korenja,
ali 13 funtov repe; bo funt moke za njegov živež ali odebeljenje
toliko zdal, kolikor druga reja ena po eni. — Iz tega pa ne sme
nihče skleniti, da bi mogel živino navadno z žitom rediti, ali bi
se to tudi vselej splačalo? — Kmetijstvo da velikrat obilo tacih
pridelkov, ki jih ni moč nikakor drugači k pridu pripraviti, ka¬
kor da jih človek v rejo živine oberne; pri tem mora pa vediti,
koliko gre od enega ali druzega dati, da se živina prav redi, ali
sa j da se mu ne hujša. Če hočeš vole vkleniti, da bi z njim,
or al, ali kaj teškega deleč peljal, nikar jih z repo ne nasiti. —
Ko bi hotel kdo vola berže za mesnico zrediti, bo k temu režena
ali druga moka na vodi poleg prav redivnega sena ali detelje do-

114

bro pripomogla. Ravno tako tudi, če bi ti spomladi reje primanj¬
kovalo, da bi imela živina preveč lakote terpeti, bo kak bokal
moke na dan pri pusti piči živino pri moči obderžal, da ne bo
preveč oslabela.

Po mnogih skušnjah terdijo, da za rejo konj  je mernik ovsa
enak polmerniku reži, boba, ali turšice, ali pa trem četertinkam ajde
ali ječmena. Da skošene žita za konje več zdajo kot cele, je že
pred rečeno bilo.

Umnim kmetovavcom, ki rede po 20 do 40 glav živine, je
veliko mar zvediti, kako bi pri tem z nar manjšimi stroški
nar veči dobičke  dosegli? Z vago in peresam  v rokah, da
vse proti odvagujejo in zapisujejo , veliko in mnogoverstnih sku-
šinj speljujejo, večkrat po 6 do 12  tednov terpečih. Če kmeto-
vavec danes 20 goved prevaga in .vse v hlevu brez vsega dela,
in po vsake štiri goveda drugači redi, in jih v osmih tednih zo¬
pet prevaga, bo na tanjko vedil, koliko bi vsaka od peterih rej
posebej zdala i. t. d. Po tacih na tanjko speljanih skušnjah je
P a pst,  sloveči nemški kmetovavec, zvedil, da vse rezane slame,
z drugo pičo zmešane in oparjene, peti  ali tudi čet er ti del re-
divnosti po oparjenji pridobijo, to je, 15 ali 16 funtov drobno zre¬
zane in oparjene turšične ali druge slame bo ravno tako govedo
redilo, kakor 20 funtov zrezane pa suhe slame. Til se vidi, da
vsa klaja po oparjenji  ali dobrem razmočenji  sevživinskem
želodcu bolj prekuha, bolj v čevih razstopi in da bolj kakor suha
živino redi. Po tacih s pazljivo natanjčnostjo storjenih skušnjah so
posebno v Goratanu  zvedli, koliko  se te ali une piče potrebuje,
da se govedo pri enaki teži ali moči more obderžati, in koliko fun¬
tov se mnogoverstvne klaje potrebuje, da bi se z njo, postavimo,
10 funtov mesa priredilo i. t. d.

Nar bolji seno rase na senožetih, ki so ravno za toliko na¬
gnjene, da voda nikoli na-njih ne stoji;  iz tablice se pa vidi,
da klaje, ki se na obdelovanih senožetih  prideljujejo, kakor
detelje ali tudi kake trave, so nar bolj tečne ali redivne; torej
naj slednji kmetovavec poskerb/, da si bo takih senožet napravil;
nar bolj prav bo, ako bo vse svoje njive v takem redu obdeloval,
da vsaka vmed njih pride na versto, in da bo nekoliko let de¬
teljo ali tudi kako drugo travo na nji perdeloval. Kadar njivo
preorje jo v senožet  oberniti, da tedaj ječmen ali oves z dete¬
ljo ali kako drugo travo na njo seje, je mora dobro pognojiti;
vsa piča, ki na dobro pognojenim rase, je veliko tečniši od dru¬
ge, torej umni kmetovavci tudi travi na navadnih ali stanovitnih
senožetih včasi gnoj  e da več in boljega sena na njih pridelu¬
jejo. Ko obdelovane senožeti ali deleljne sterniša preorješ, boš
na njih eno včasi tudi po dve leti, brez da bi jim gnojil, nar
lepši pridelke imel. Če boš tedej v pravi primeri njive v seno¬
žeti  obračal, boš imel po več in gorši piče, boš živino veliko
lože in bolj prav redil, da ji ne bo treba na občinskih pašnikih
stradati; narejala ti bo po več in gošega gnoja, in ta ti bo dajal
kar veliko bogatejši žitne pridelke. To je kolobar, v kterega se

115

mora vsak umni kmetovavec po svoji moči in okolišinah nar berže
ko se da, zariniti.

Pri kmetijstvu vselej več verze, menj pa bolji, kakor več pa
slabji piče pridelovati. Ker je za živinorejo 20 centom reži enako
54 centov detelje, ali 60 centov volovskega, 80 dobrega, ali še
clo 100 centov slabega konjskega sena, je očitno, da bo 60 centov
z menj delom in vlakom kot 80 ali 100 centov spravil. Torej naj
tudi vse m lakaste  senožeti na vso moč popravlja,  bodi si, da
grape skopavši se vodi pot iz njih odpre, ali bodi si, da se okoli
in po sredi globoke in široke grape naredijo, in vsa iz grap vdo-
bljena ali tudi od drugej pripeljana perst se po senožetih razravna, da
se za potrebo iz vode vzdignejo. To so res teške , drage in večkrat
dolgo ali po več let terpeče dela; ali vendar blagor tebi, ko jih
spelješ! Dajmo, da bi bil pred na taki mlaki po 100 centov prav
slabega konjskega sena prideloval, je to veljalo za rejo živine kot
20 centov reži; če bi pa za naprej imel na nji po 100 centov vo¬
lovskega srednjega sena, bo veljalo to kot 33 centov reži; boš
tedaj od leta do leta veljavo 13 centov reži več prideloval, ali ni
to lepo povračilo? — Z drenažo se vse to še boljši doseže.

ltavno tako tudi napeljaj,  kar in kakor se koli da, inče  bi
tudi s posebnimi stroški sklenjeno bilo, na vse volovske senožeti
vode;  ni je ne vode, da bi ne imela nekoliko vogelnokisline,
mnogoverstnih soli in zemelj v sebi raztopljenih; taka voda ne bo
samo travi za potrebo močila, ampak ji bo tudi gnojila, da boš več
in boljšega sena na senožeti prideloval. Milaneži  napeljujejo
skorej'v celih treh kresijah vode na svoje njive in senožeti; ker jih
pa tudi dobro gnoje, jih navadno pa štirikrat, pa tudi do šestkrat
na leto kosijo. Iz nič ni nič — — vsako poboljšanje pri kme¬
tijstvu je z delom, je z več ali menj stroški sklenjeno, pa prav
speljano se v več letih in večkrat zlo bogato poplača. Prijatel!
ne bodi kot uni vsakdanji in zarobljeni kmet, kteri, ko vidi gol¬
dinar pred očmi, berž roko po njem stegne; po unih pet gotovih
goldinarjev pa, ki so nekoliko del j, kijih  še ne vidi, od kterih
pa sliši praviti, se mu toži iti —jih  nič ne obrajta in jih v ne-
mar pusti. Tako si kar nikoli ne boš pomagal!

Za leta, v kterih se sena in sploh vse živinske reje po ma¬
lim prideljuje, so kmetijski kemikarji pri drevesnem perji  ži¬
veža za živino iskali, in se prepričali, da en cent hrastovega, ko¬
stanjevega, lipovega, jesenovega in mnozega druzega perja ima za
rejo živine blizo tečnost enega centa srednjega volovskega sena.
Vse tako perje je od spomladi proti jeseni zmirej menj vodeno,
in tedej tudi bolj redivno; nar bolj je tedaj ga osmukati med
šmarnimi mašami,  in ga,  kar se koli da, v senci  sušiti, da
sončna gorkota menj redivnih delov iz njega potegne. Vse piče bi
bile bolj tečne, ko bi mogoče bilo, jih v senci  posušiti; prav je
tedej, prav, deteljo raji v kozelcill  kot na njivi sušiti; bolj tečna
bo ostala, in to še za tolikanj več, ker v kozelcih ni tako nevarno,
da bi se že suha zmočila. Tertnega  perja so pri nas iz tacega
namena že večkrat po bendimi cele velike badnje nasmukali, ga

8 »

116

malo osolili, z vodo nalili in z kamnjem kot zelje obložili. Drugi
so ga osmukali, posušili in v rejo živine porabili; tudi tropine od
grozdja marsikteri pri nas navadno z vodo nalijejo in obtežijo, in
jih pozimi živini pokladajo; saj mende vendar toliko zdajo na
vago kakor repa ali reženica.

V  slabih letih bi bilo prav, kodar je dovelj gorko, precej po
spravljenim poljskem sadu, nektere njive gosto s turšico  obse-
jati, in jo pozneje, kakor seno spraviti; taka turščevna, polna
sladkega in gnjilčnega soka, bi bila kar tečna klaja za živino.

Iz tega, kar smo v pričijočem sostavku povedali, se bodo naši
bravci dovelj prepričali, da zamere kemija s svojimi resnicami in
skušnjami kmetovavca pri živinoreji močno razjasniti; po tacih
resnicah razsvitljen bo bolj gotovo vedil, kako močno so mnoge
pice v svojih veljavah za rejo živine razločene, bo bolj razumel,
kako jih bolj redivniši pridelovati, kako  z njimi ravnati; ktere piče
in po koliko ti, in ktere in po kolike uni živini pokiadati, da bo
pri tem svoje mnoge namene z nar manjšimi stroški in znarvečimi
dobički dosegel. Brez tacega razjasnjenja bo kmetovavec zmirej
več ali menj po tami taval, kako prijatli! ali ni prav, da se tako
važne kemijske resnice slovenskim živinorednikom, ki niso še
nikdar od njih slišali, v njih lastnem jeziku razlagujejo? —

§. 60. Veljava piče za rejo in pitanje goveje ži¬
vine ,

po skušnjah žlahnega gosp. T. Lannerja.

V visoko veljavnem zboru kmetovavcov v Gradcu  kimovca
1846 ga mende ni bilo važnišega sostavka oznanjenega od tega,
ki ga je spisal žlalini gosp. Tadej  Lanner. Veljava tega
spiska je bila berž spoznana; ker je pa nekoliko predolg bil ga
v zboru brati, so z enim glasom sklenili, ga posebej natisniti in
vsim kmetovavcom, ki.so se bili v Gradcu sošli, na dom poslati;
tako je ta spisik tudi k nam došel.

Gospod Lanner  je grajšak v Pod ver bi blizo Celovca, velik
kmetovavec, in mende nar umniši živinorednik od vsih, kar se jih
je še koli slišalo. Njemu je bilo veliko mar zvediti veljavo piče,
obernjene v odebeljenje živine; kaj sejati, kaj pridelovati, s čem
in kako živino v  debeliti, da bi mu to z zemljištvom vred nar več
verglo? — — Če vzame kdo za 600 centov sena 300 gold. sre¬
bra, dobri so; če bi mu pa to seno v pitanje živine obernjeno
400 gold. verglo, in da bi še ves gnoj iz sena po verhu imel;
ali bi ne bila ta še veliko bolji? — Gosp. Lanner  je možak ne¬
utrudljive marljivosti, možak skušinj, da mu ga ni para; celih 24
let je imel in ima še po veliko goved — 30 znabiti do 40 — v
odebeljenje nastavljenih v zlo snažnih hlevih; vsako je zvagal, ne
le samo, kadar ga je v hlev djal, odebeliti ga, in kadar je
odebeljeno prodal, ampak tudi vmes vsacih 14 dni,  ali po okoli—
stavah vsak mesec; zvagal ali zmeril je tudi vsak dan proti pico
za vsako gove posebej, in kar bi to ali uno ne bilo iz svojega

lastnega Žaklja ali posode snelo, je tudi na vago nazaj jemal, in
vse to od dneva do dneva, od tedna do tedna, celih 24 let —
zapisoval. Iz tacih zapisanj zamore on take sklepe v prid vsim
živinorednikom delati, in resnice oznanovali, na ktere drugi še
clo mislili niso.

Marsikaj je že od svojih skušinj po zvezkih c. k. goratanske
kmetijske družbe oznanil; vse, kar je zvedil, hoče pa k pridu ži¬
vinorednikom v bukvah veči obsežka berž ko se bo dalo, razgla¬
siti. V spisku, izročenem velikemu kmetijskemu zboru v Gradcu,
je le nektere poglavilniši sklepe iz svojih 241etnih skušinj razodel.
Od leteh moramo tudi mi svojim marljivim bravcom nekoliko povedati.

Da bi bil gosp. Lanne  r zvedil, koliko pri odebeljenji. ali pi¬
tanji živine piča verze, je mogel popred zvediti: koliko  je vsa¬
ko govedo potrebuje,,da v dobrem naravnem stanu ostane,
to je, v tacem, da se ne medli, ne debeli. Vsaka žival in živina,
če bi tudi clo nič ne delala, in pri pokoji v hleva bila, potrebuje
slednji dan toliko živeža, da se v vsih nje organih vsak dan vgla-
jeno, zbrušeno ali odsluženo, (o je, po dihanji, potu in po druzih
potih svojega života oddano proti namestuje; če dobi menj  ži¬
veža, bo medlela ali hujšala, če ga dobi več,  se bo debelila. Po
velikoletnem, s posebno natanjčnostjo speljanem vaganji in zapiso¬
vanih skušnjah, je gosp. Lanner  zvedil'in se popolnoma prepri¬
čal, da tako govedo potrebuje na vsak cent  svoje žive teže
vsak dan poldrugi funt dobrega sena,  ali kake druge reči,
ki ravno toliko živeža v sebi ima kot seno; tako, če bi živ vol
vagal 10 centov, bi se mu moglo — ga zmirej pri 10 centih ob-
deržati — dajati vsak dan po 15 funtov dobrega šene, ali toliko
detelje, ali po 5 funtov reži, ali po 39 funtov ječmenice ali ov-
seniče i. t. d, po tablici, kakor smo jo gori oznanili.

Delavna čivina zgubi obilno več, nje organi se bolj utečejo in
ogulijo; če ji ne daš čez navadno  p o tre  b o jesti, bo berž omed¬
lela, močno vpadla, in ne bo mogla delati. Breja krava potrebuje
obilno več živeža od jalove, sicer ti stori prav majhno in medlo
telice; doječa ne bo mogla teleta prav rediti; molzna ti bo po
malem mleka dajala, če bi ji bolj ne plokladal. Pri mladi, rasteči
živini, pri junčkih in juničicah, se piča nar bolj očitno poplačuje ;
take si upajo v primeri svoje žive teže obilno več kakor odrašena
živina pojesti. Gosp. Lanner  je imel junico od srednje lepo
stvarjene krave, ki je storjena tehtala 95 funtov; dobro rejena je
imela konec leta 665, konec druzega leta 1015, in čez dve leti in
devet mescov 1225 funtov žive vage; je prirasla tedej vsak me¬
sec pervega leta po 48, druzega po 31 in pol, in tretjega po 23
funtov žive vage.

Medla, pa sicer zdrava živina je gladovna in bolj ješča,
dokler ne pride v stan, v kterim ni medla pa tudi debela ne; po
primeri pa, kakor se debeli, je menj ješča; torej, jo prav odebe¬
liti ali spitati, ji je treba, da raji je, kaj prijetnišega dajati.

Kdor svojo živino preslabo redi, mu ne bo mogla delati;
krave bodo imele slabe teleta, dajale bodo po malem mleka; teleta

118

ne bodo rasle; pica se mu tedej ne poplačuje, zametuje jo, še do¬
brega gnoja mu ne da. Ali ni tedej veliko bolj prav eno kravo
prav rediti,  ko tri kravšeta s stradanjem pri življenji obder-
žati? —

Nobeno govedo se ne da zmirej naprej z dobičkom debeliti,
ampak le do neke  nar višji stopnje ali mere, da se vse njegove
mezdre z mastjo napolnijo, v zalogo za prihodnje netilo pri po¬
manjkanji druzega živeža; — potem  se pa pri njem pica zame¬
tuje.  Kdor hoče vola z dobičkom debeliti, mu ne sme čez vsakdanji
ali redivni živež premalo — pa tudi ne preveč prikladati. Zdrav
vol 10 centov žive teže, ki ni medel ne debel, potrebuje, kakor
je bilo že rečeno, da bi pri pokoji v enacem stanu ostal, se tedej
ne hujšal ne debelil, na cent žive vage poldrugi funt na
dan,  tedej 15 funtov sena; če bi mu, obrediti ga, na dan na¬
mesti 15, dajal po 20 funtov sena, bi to premalo bilo; za¬
kaj cent take priklade bi ne zdal pri volu čez 3 funte žive vage;
cent sena bi se slabo poplačeval, pa tudi odebeljenje bi prepo¬
časi šlo, — če bi mu pa dajal na cent žive vage po 3 funte, te¬
dej po 30 funtov sena na dan, bo cent tako priloženega sena za
5 funtov in se čez živo vago vola pomnožil; postavimo pa, da bi
se mu dajalo na cent žive teže po 4 ali 4 in pol funtov sena na
dan,  tedej imenovanemu volu od 10 centov žive vage po 40 do
45 funtov sena, se bo že zametalo; zakaj cent tako priloženega
senč ne bo več za 5 fnntov ali čez, temuč komaj za 4 funte
živo težo vola pomnožil. — Iz tega je očitno, da živino debeliti, je
nar bolj prav in nar več verže, ji na vsak cent žive vage po 3
funte dobrega sena, ali druge enako redivne piče na dan, tedej
volu 10 centov žive vage po 30 funtov dajati. To se pa tako
ve, da kadar vol na teži porase, mu je treba tudi na prirasik
piče dokladati, to je, kadar prirase za cent, da vaga že 11 cen¬
tov, mu gre namesti 30 funtov po 34 dajati, in kadar že 12
centov teži, mu gre na dan po 36 funtov i. t. d.

Kar prirase teže živini — ko se ji predebele in prepuste piče
ne daje — je skjirej vse meso in mast; koža, kosti, glava, noge,
želodec, pljuča, jetra, vamp, čeva i. t. d. ostanejo večidel v ena¬
cem stanu, poboljšek gre le na meso in loj; kar tedej, brez po¬
trebnega vsakdanjega živeža — ki bi se lahko imenovai: obderž-
ljivi živež  — piče na odebeljenje ali pitanje oberneš, se ti bo
večidel z mesom in lojem poplačalo.

Pri enakomernem rejenji sicer zdrave živine ne gre meso in
loj tudi vselej enakomerno na vse goveda; maršiktero govedo je
močnejega želodca, krepejih čev, se poprej debeli. Niso vse
piče enako redivne, tudi ena pica ni vsako leto, ne iz vsacega
kraja, ne v vsacem času enakomerno redivna, tudi pri vsili go¬
vedih enakomerno ne zda, pa tudi enecega goveda v slednjem
času enako ne redi. Vsako govedo ima, kakor slednja druga žival,
neko od natore ji postavljeno premožnost po čevnili pijavčicah le
toliko — stanovitno mero — in ne več živeža na-se potegniti.
Ce bi tedej govedo tudi več snedlo, v čelodcu prekuhalo ir. v čeva

119

poslalo, da bi pa cevne pijavčice ne zamogle vsega redivnegapo-
serkati in v kri za rejo in odebeljenje telesa poslati, bodisi, da
je govedo že preveč z mastjo zalito, ali bodisi, da tako po-
serkanje preseže premožnost pijavčic: — bo taka redivna reč
šla po čevih naprej v blato; bi bilo tedej za odebeljenje živine za-
verženo, in bi prišlo v gnoj. Da tak gnoj veliko več zdi, je
lahko verjeti; kar bi bilo imelo v meso in loj priti, pride v rejo
rastljin. Vsi kmetovavci jo zedinjeno terdijo, da gnoj od dobre
rejene  živine za kmetijtsvo veliko več zda,  kakor uni, ki se
od medle prideljuje.

Kar bi tedaj rednik čez 3 funte dobrega sena na dan in na
cent žive vage živini, jo debeliti, dajal, bi večidel vse zametal;
mnogo govedo, bolj ješče, bi mehke, rahle in dobre piče tudi 4
znabiti do 5 funtov na cent svoje žive vage in na dan pojelo;
kaj bo pa pomagalo, če bi pri volu 10 centov žive teže vsak
dan 10 do 20 funtov nar boljega sena, ne v meso in loj, ampak
v gnoj šlo?,--

Odebeljenje živine se ne da nikakor prenagliti, in ko se prena¬
gli, ni primerjenega dobička. Gosp. hanner  pravi, da zlo medel
vol, kteri, do sitega napasen, vaga živ 10 centov, ima v štirih
četertih 385 funtov mesa in 9 funtov praznih mezder, mast ali
loj v njih hraniti. Ko ga odebeliš, da ima na vsak cent mesa. po
5 funtov loja, bo vagal živ 1050 funtov, mesa da v štirih če¬
tertih 412, loja pa 21 funtov; — odebeljen na 10 funtov loja na
vsak cent mesa, vaga živ 1125 funtov, mesa bo imel 459 in
loja 46 funtov; odebeljen na 15 funtov loja na vsak cent mesa
ima težo 1219 funtov; dal bo mesa 519, ioja pa 78 funtov; —
odebeljen pa na vsak cent mesa po 20 funtov loja, bo vagal živ
1350 funtov; mesa bo od njega 600 in loja 120 funtov.

Pri vsi obreji je perdobil tedej na živi teži 350 funtov; med
temi je 215 funtov mesa in 111 funtov loja; unih 9 funtov pri
loji je mezdra že od popred.

Ta vol, 10 centov žive teže, obrejen na 5 funtov loja na
vsak cent mesa, je snedel na vsak cent žive vage po 3 funte do¬
brega sena, ali druge piče enake veljave, to je, po 30 funtov na
dan,  tedaj v 25 dneh 787 funtov sena; — od petih do 10 fun¬
tov loja na vsak cent mesa, je snedel v 40 dneh 1350 funtov
sena; — od 10 do 15 funtov loja na vsak cent mesa odebeljen,
je pojedel v 50 dneh 1830 funtov sena; — in obrejen od 15 do
20 funtov loja na vsak cent mesa se mu je dalo v 65 dneh 2633
funtov sena — ali drugih reči enake redivnosti; tedej redili, pitali
ali debelil so ga 180 dni, in dali so mu pojesti 66 centov sena.

Ko bi bili pa enacemu medlemu volu 10 centov žive teže,
po 4 funte in pol na vsak cent žive vage in na dan, tedaj po
56 funtov sena dajali, bi ga bili sicer v 160 dneh k enaki debelosti
ali teži od 1350 funtov žive vage obredili; pojedel bi pa bil čez
80 centov sena; čez 14  centov bi se ga bilo tedej čisto zaverglo.-

Postavimo, da bi bili imenovanega vola pri enaki teži 10 cen¬
tov žive vage obderžali, bi bil pojedel v 180 dneh po 15 funtov

iao

na dan, 27  centov sena; ker so ga pa odebelili, je dalo unih 39
centov sena 215 funtov mesa in lil funtov loja; pa obilo več
in tudi boljega gnoja, je od njega bilo; ko bi bil tedaj seno pro¬
dal, bi ne bil tega gnoja za svoje kmetijstvo pridelal. Tu — nej
bo že seno ali meso po čimur si koli bodi — se živinorednik lahko
prepriča, kaj seno ali vsaka druga redivna reč pri živinoreji
verže; pri imonovanemu volu je dal cent sena po 5 in pol funtov
mesa, in skorej po 3 funte loja.

To pa še svoje drage bravce premisliti poprosimo, da tega
vola ni bilo, ampak da gosp. Lanner jih je že veliko sto in sto
odebelil, da se 24 let s tem peča, in vse proti vaga in zapisuje;
to tukaj rečeno ali razloženo je le srednji sklep iz 24 letnih sku-
šinj; po tem takem bi utegnila mnoga pica, obernjena v odebelje-
nje živine, pri enem govedu nekolike več mesa in loja, pri druzem
pa nekoliko menj vreči; zakaj dve govedi niste v vseh rečeh bo-
polnoma enaki, pa tudi seno in nobena druga piča, še clo žito ni
vselej in popolnama enako.

Kakor se govedo bolj debeli, in vse svoje mezdrice z mastjo
ali lojem bolj napolnuje, toliko ga menj k čversti jedi mika; to¬
rej gre tacim v odebeljenje nastavljenim govedom zmirej v primeri
njih odebeljenja bolj rahle, mehke in prijetniši piče ali živeža da¬
jati, (la raji jedo in se naprej debele.

Živina obstoji iz kislica, vodenca, gnjilca in vogelca, iz ne¬
kaj malo soli in zemelj; ves svoj živež dobi iz rastljinja, in tole
obstoji iz enacih kemijskih pervin, pa v druzih primerah. Misliti
se da, da živina dobi' lahko kislica in vodenca po pijači in diha¬
nji; vogelca potrebuje v množenje masti, in gnjilca v rejo mesa;
teh dveh pervin pa ni čistih v rastljinah, ampak zvezane so z
druzimi, v tako imenovane bližnje obstojne dele rastljin, in ti so
(poglej naš 77 .  §.) žlezic, močič, olje, vlečic, beljakic, sladkor,
zagoltnic i. t. d.

Ali se ti bližnji obstojni rastijinski deli v živalskih želodcih
in čevih le iz debelega — kakor, postavimo, sol v vodi — ali
pa bolj na tanjko v kemijske pervine raztepe? — v kakih prime¬
rah jih čevne pijavčice serkajo? — kaj se z njimi še le v kervi
godi — in kako se te — sicer tako zginljive — pervine iz kervi
v živalske organe vledenujejo, vpodobujejo ali vtelesujejo? —
Tega kemikarji nič ne vedo, vse to se godi skrito pred njih očmi,
— le pod oblastjo moči življenja, pa kako? tega ne vejo, in ne
bodo nikoli zvedili. Ze v želodcu se morajo bližnji rastljinski
obstojni deli v potrebnih, pa nam neznanih primerah znajditi, da
se dobro prekuhajo, sicer bi se še clo piav ne raztopili. Ako
ljudje preveč od samega koruna žive, gre korunov močic (Stiir-
kemehl) v vidnih kroglicah od njih; ko ga pa jedo z mešam, ki
je močno gnjilčno, ali s kruhom, ki je tudi gnjilčen , se tak mo¬
čic čisto v želodcu raztopi. Ali ni vse blato, ki gre od ljudi in
živine, obstoječe iz kislica, vodenca, gnjilca in vogelca? — Saj
živalske telesa ravno tacili v svojo rejo potredujejo, zakaj jih
niso čevne pijavčice poserkale ? zato, ker njso morde zadosti

VM

prekuhane in raztopljene bile, ali pa znabiti niso v tacih prime¬
rah med seboj bile, kakor bi jih bile ravno cevne pijavčice v rejo
života potrebovale.

Kemikarji dobro poznajo mnoge rastljinske bližnje obstojne
dele, pa ne še vsih; — vedo, da v masti je obilno vogelca, pa
tudi v slami; in vender, če bi se same slame živini dajalo, se ne
bo mende kaj posebno debelila; — vedo ali saj terdijo, da v 100
funtih reži, ali v 80 pšenice, ali v 300 dobrega sena ali detelje,
ali v 600 funtih ovsenice je enako redivnega za živino, in ven¬
der vsak kmet dobro ve, da sama slama ne bo nikoli tolikozdala,
kot dobro seno.

Gosp. Lanner  pravi po tem takim, da — ker še kemikarji
ne spoznajo v enaki reči enake redivnosti za živino, in ker mno¬
ge piče toiiko ne zdajo, ampak več ali menj, kakor je umni red¬
nik popred mislil —je nar bolj prav, govedo potem, ko ga je 12
dni s kako pičo na novo privajal in redil, zvagati in potem še
skozi celih 40 dni vsak dan ob enakem času in enako napaseno
prevagati, in vse, kar se mu od dneva do dneva da, tudi vagati ;
da tako se bo bolj kot po poprejšnjih sklepih zvedlo: kaj in ko¬
liko  da kaka piča za eni ali drugi namen, postavimo za mleko,
meso, krepkost goveda i. t. d. zda, in kaj da več verze: ali
mnoge pridelke prodati, ali jih v pitanje živine oberniti. On
pravi tudi, da je treba večkrat piče mešati,  to je, ne zmirej
naprej ene, posebno če je pusta, dajati. K slami, ako bi bila
ravno služivna za mast, 'bi bilo treba, kaj bolj gnjilčnega, ka¬
kor je žito ali prav dobro seno, pridevati da se oboje vkup v že¬
lodcu prekuha in govedo enakomerno na mesu in Ioji redi. Kdor
živino za teško delo vprega, mora dobro poskerbeti, da jo z bolj
gnjilčnimi rečmi pri mesu ohrani, sicer mu bo berž spešala.

Veliko, pravi gosp. Lanner,  je tudi nad tem ležeče, v k a-
košni podobi  se živini piča daje: ali se redi s celem ali z
zrez a nem, ali s suhem ali kaj pomočenem ali posebej pri¬
pravljenem.  Suha piča živini bolj diši, pa teže jo v želodcu
prekuha, teže se vpodobuje ali vtelesuje, več je v blato gre, — in
vender močno delavni  živini gre le suhega dajati; — zrezano bo
živina vselej lože pojedla. Če hočeš živino na več mesa, ma¬
sti, ali 'mleka  rediti, dajaj ji zrezanega,  nokoliko na¬
močenega,  ali po pomočenji za las vnetega ali oparjenega;
pusto pičo vselej namešaj z bolj redivno; žito gre zdrobiti, da
celega zernja ne požira, ker bi se tako v želodcu ne raztopilo;
moka naj se da na vodi popiti; še bolj prav pa, ko je sošla in v
kruh spečena bila; repa ali zelje ste vselej bolj redivni, ko ste se
popred dale skisati. Vse, kar se koli, in kadar si bodi, živini da,
je nekoliko osoljeno bolj tečno. _ . . .

Vsi Ipavski mesarji in drugi mesojedci po lpavi jo z enim
glasom terdijo, da ga ni boljega mesa od domačega in z domačim
senom spitanega vola; Ipavec ga pa zgolj s senom, in k večemu
na 8 funtov loja na vsak cent mesa odebeli. Umnim in velikim ži-
vinorednikom ni mar nar boljega mesa, ampak nar več , ko se da

122

prirediti, da se jim pridelki in vsa pica nar bolj poplača. Kme-
tovavec mora na to, kar mu nar več verže, dobro paziti.

Gosp. Lanner  je tudi nektere vunanje znamnja popisal, po
kterih se dobro spozna, po koliko, namreč ali po 5, 10, 15,
20 ali 25  funtov loja da neko govedo na vsak cent mesa v šti¬
rih četertih ima; take znamnja pa gre bolj prav pokazati in jih s
potipanjem spoznati, kakor jih z besedo dopovedati ali popisati; tudi
je pridjal tablico spoznati, koliko čistega mesa vsaktero govedo
po svoji meri, to je, po svoji debelosti in dolgosti v funtih da;
začeta je pri govedu 60 palcov debelem  in 45 palcov dolgem,
ko da 189 funtov mesa; tablica gre zmirej više po palcu bolj de¬
belem, ali po palcu bolj dolgem govedu, dokler ne pride gori na
100 palcov debelo in 80 palcov dolgo govedo, ki da 1200 funtov
mesa v štirih četertih brez loja. #)

Že je s tem spiskom gosp. Lanner  živinorednikom in sploh
kmetevavcom zlo vstregel; z veliko večem zaželjenjem bodo zdaj
njegove obljubjene knjige pričakovali, v kteri bo vse svoje 24 letne
skušnje pri živinoreji s posebno natanjčnostjo popisal, in iz kterih
se bodo dali še mnogi drugi resnični sklepi storiti in mnoge zlo
služivne vodila za živinorejo posneti. Naj Bog zdravje tacega mo¬
žaka podpira in obvarje, da bo k pridu kmetovavcom take koristne
reči zamogel vse oznaniti! —

§.61. Kako z živino ravnati?

Živina ima svoje dobre in slabe nagnjenja. Kakor se ene ali
druge bolj obdelujejo, po tem tudi svoj sad dopernašajo; če boš
z lepo z njo ravnal, z milim pogledom se na-njo oziral, prijazno
z njo in pogostama se menil, ji vselej ob pravem času in dovelj
jesti in piti dajal, boš nje dobre nagnjenja podpiral, da se bo¬
do pri nji uterdile in sčasoma hude zadušile; tako ti bo živina
vdana, bo voljna, ubogljiva in pitana postala; svoje divjačnosti
pozabila, in se mirno proti tebi in drugi živini zaderžala. Če
boš pa s hudo z njo ravnal, jo osorno pogledoval, na njo režal,
grozil se,Jo klel, ali — sam živina — za vsako nič jo hudo pre¬
tepal, in še skerb za njo v nemar pušal, da bo pri tebi lakote in
žeje terpela, bodo vse nje slabe nagnjenja razle in dobre zadu¬
šile, da bo samovoljna, terdovratna, 'neubogljiva, čedalje divjiši
prihajala in te sovražila. Živina posnemuje svojega gospodarja v
dušnih lastnostih, in se zaderžt kot on. Nikar ne jemlji k hiši
ne pastirja, ne hlapca, ki sta hudi jezi podveržena; za vsako nič
bi si serce nad njo hladila, in jo pohujšala; ojstro prepovej enemu
in druzemu, da ti nima kratko malo ne živine pretepati; živina
mora — kakor se pri vsih umnih kmetih godi — na besedo bo¬
gati; če ji pa s hudim pretepanjem kožo in meso obleseniš in oglu¬
šiš, kaj bo neki potem za šibo marala? Pastirju obljubi goldinar
v dar, če ti bo z enako, na cvetno nedeljo v cerkvi posvečeno

Gosp. Dr. Blehveiss je dal v Ljubljani tako prav pripravno mero na svetlo,
po kteri se pri vsaki živi živini lahko zve, koliko bo zaklana imela mesa. Dobiva
S? ta mera v bukvotiskarnici gosp. Blaznika  po 54 kraje,

123

šibo, s ktero je spomladi pervikrat živino ne pašo gnal, tudi na
jesen poslednjikrat jo nazaj v hlev prignal; hlapcu pa obljubi dva
goldinarja, če ti bo vso vožnjo okoli leta le z eno šibo opravil; še
vselej boš ti na dobičku; — biča pa že clo pri goveji živini ne terpi.—
Poznali smo, pa tudi vsi sosedje možaka, ki je šel sam s
šestimi, doma prirejenimi volmi zjutrej zgodej v gojsd, in je pri¬
peljal — tačas po prav slabi poti — proti večeru po tri vože derv
ali druzega lesa domii; pri oranji jih je sam gonil, in vsejeopra-
bil brez na-nje zarežati ali jih vdariti; malokdaj je enega ali
druzega po imenu ogoveril, in ga opominal kam oberniti se, ali
da naj bolj potegne. Še dan današnji pravijo, da ga ni za živino
kakor je bil Marka Žakelj.  — Drugi neumni neumno ravnajo,
kričijo, rijovč v pri oranji s štirimi ali šestimi, da čisto ohripljejo,
čemu to? — Živina, ako r.i od neumnih ljudi skažena, spozna
svojega rednika; mu je hvaležno pokorna, in stori na besedo, kar
si upa. Druzega poznamo, ki ni dal svojim kravam še svoje dni
ne jesti ne piti, jih pa večkrat v hlevu obiše, se z njimi kaj po¬
meni, jih boža, gladi, kaj počeše; ko jih ukaže v jeseni na kako
deteljco zagnati, in ko pride do njive, in eno ali drugo k sebi
pokliče, bo berž pritekla, in se mu dala božati. Naj pokliče na
paši vole k sebi, kdor hudo z njimi ravna, osorno ga bodo po¬
gledali, in pred njim bežali. Mnogoteri, ki je s svojim konjem
hudo ravnal, ni bil le samo od njega pobit, ampak še clo ubit. — Kakor
se človek zaderži proti živini, tako mende tudi proti svoji družini, ali
proti mnogim drugim ljudem; če vidiš tedaj, da kdo živino hudo pre¬
tepa, lahko razumiš, koiiko njegova miloserčnost manta ali velja. — —
Živina ti je dana od neskončno dobrotljive previdnosti Božje
k tvojemu pridu, med drugem da ti tudi dela, to je, orje, marsi¬
kaj vozi ali prepeljuje i. t. d. Kemija pa oznanuje slednjemu,
kteri še tega ne ve, da je živina iz mesa in kervi kot človek; da
nje organi so rahli in mehki, da se ne dajo ne čez njih moč, ne
čez čas napenjati; da, kakor vsak preveč napet lok poči, in da,
kakor je za človeka, ki se pri delu prevordi, je tudi za živino zlo
škodljivo, ko bi svoje organe čez mero ali njih moč, ali pa pre¬
dolgo časa napenjala. Kdor svojo živino pri delu preveč ali pre¬
dolgo napenja, je je nevreden, in grozno nehvaležen proti Temu,
ki mu jo je dal. Naj dela, naj vozi živina, kar je prav, to je,
kar je nje moči  primerjeno, pri dobri klaji in postrežbi kake štiri
ure pred in štiri ure po poldne: kar je čez, zlasti teškega vlaka,
bi utegnilo ji večkrat škodovati. Ves drugi čas naj se ji da v po-
čitik,-' da prežvekva in spi, in da se v nje organih iz zdrave in
iz tečne k I a j e vdobljene kervi vse oguljeno, obnošeno, vtečeno
ali postarano z novem namesti, da bi zamogla odpočita, zdrava in
močna tudi drugi dan svoje delo dostati.

Koliko živine pogine okoli po deželah vsako leto po neum¬
nosti, nemarnosti in nevestnosti teh, ki z njo delajo ali vozijo!
■—Voličom, ki peljejo za prav na ravnem 10 centov, naloži v
rebar 15 do 18 centov; ali je čudo, ko se mu pri tem eden spleči?
Drugi ne nakladajo svoji živini samo po preveč , ampak — in še

1SŽ4

večkrat pri slabi reji — jo predolgo časa z vožnjo napenjajo, da
jim kar berž pod /Jo pride. Še cIo gosposki ljudje posebno na
kmetih, od kterih bi se moglo misliti, da kaj več kakor kmet
razume, so v tacih rečeh večkrat nemarni in terdoserčni, in svoje
konje čez njih moč napenjajo, da se bahajo: da so se z njimi od
tukaj do tukaj v toliko iri toliko urah pripeljali; če je pa pri tem
en konj padel in si nogo zvinil, ali kak drugi presiljen in pregret
pljučnico dobil, da ga mora h konjedercu poslati, s tem se pa nič
več ne baha! -

Tacih napak se vidi zlo veliko na cestah, posebno kodar
kupčijsko blago na manjih vozeh in čez kake hribe prepeljujejo;
veliki vozniki, ki si hočejo kaj na cestah pridobiti, svoje konje
ali žrebce dobro rede, in jim, kar je prav, nakladajo; mali vozniki
pa, kterem se toži delati, kterem zelje, repa, koriin, ajdov ali
ovsen kruh doma ne diši, ki se zmetejo na česte, in svoje žene in
družino potuhnjensko sleparijo, da si bodo kaj zaslužili, in ki se
ne vsedajo samo z velikimi vozniki k enaki mizi, ampak ki se
hočejo še posebej z dobrim vinom nalivati, ali še clo cele noči v
kerčmah igrati: taki nakladajo svoji živini od ene strani po pre¬
več, od druge pa jo predolgo vpreženo derže, in preslabo rede;
taka živina dobi, namest dobre klaje in ovsa, od jutra do večera,
in od dneva do dneva pogostno ošlatanje z jeznim bičom na
svoje gole kosti.-

Na vsili nakladališih blaga med Terstom in Ljubljano se po¬
nujajo taki mali vozniki eden pred drugim po nižji ceni blago
voziti; tako si devajo sami sebi in drugim zaslužik v nič, da se
z njim komej po vozniško na cestah prežive, živina pa vsa raz¬
tepena, pobita in sostradana, in brez počitka mora kar berž po¬
giniti. Namesti včeraj cerknjenega konja si druzega kupiti — doma
bi tak človek za nič ne obstal — proda danes eno, čez štiri mesce
drugo njivo ali senožet; počasi, večkrat hitro, preide vse s hišo
vreti, da gre godernaje, da ga ni več pri vožnji nobenega za¬
služka, na cesto kamnje tolč. Ker pa to za njegove navadne po¬
trebe premalo nese, se stovarši z enacimi nekdanjimi prijati!, in
vsi skup obiskujejo v zimskih dolgih nočeh in pri močni burji,
da bi se menj čutilo, v družili kantonih kako štacuno, meseno za¬
logo, ali hlev, ali pa čakajo na cestah kot razbojniki na memo-
gredoče. Ne nevednost, kako gre z živino ravnati, kratkonikar,
le požrešnost  jih je k tacemu terpinčenju  živine, in k ta-
cemu koncu pripeljala! Pojte prek ceste od Tersta do Ljubljane,
našli jih bote brez števila, ki so že^ tako svojo vožnjo dokončali,
veliko jih je na cestah, od kterih že sploh vsi vedo, da ne bodo
več dolgo vozili. O gorje, trikrat gorje živini, ki pride takem
v pesti! — Pojte na imenovano, in mende še na mnoge druge
ceste, in našli bote veliko živine takti razdelane, da se Bogu
usmili; miloserčno bote svoje oči od nje obernili, se zavzeli, da
se taki trinogi med človeštvom najdejo, in mislili, da, ako bi sam
peklenski satan v njih bil, bi ne mogli huji z živino ravnati! Taki
ljudje saj mende vendar druzega ne zaslužijo, kakor da bi jih

125

tudi vklenili in napregli, kaj delj časa očitno po cesti pri pičlem
živežu in pogostim tepenji — blago voziti; ni mogoče, da bi se
ki v šestih tednih ne spametli in ne naučili, kaj bolj milo z živino
ravnati. Angleško in tudi mnoge druge vladarstva so že zoper vse
terpinčenje živine ojstre postave dale, tako bo moglo mende tudi
pri nas biti. Saj že vunanji gospodje, ki se po ti cesti vozijo
vidši tako terdoserčnost, se temu čudijo, in zasramujejo tako gro-
zovitno terpinčenje živine. — —

§. 62. Od živinskih boiezin.

Živina obstoji kot človek iz mnogih organov; ti org&ni se
gibljejo v nji v dosežbo svojih lastnih, in tudi v dosežbo namenov
celega života, in ponavljujejo v sebi in namestujejo vse postarano
iz kervi. Kadar jim pa kaj nadleguje ali zabavlja, da se ne mo¬
rejo po svoje gibati, živina to občuti, jo boli, in če poglavitniši
organi zbolijo, zboli tudi zavoljo zaveze, v kteri se vsi organi
med seboj znajdejo, celi život. Naj se primeri tedej, postavimo,
da bi se živini pljuča vnele, da bi se ji želodec pohabil, ali se
ji kri skazila tako, da bi ne zamogla več organov rediti; bo celi
nje život oslabel in obnemogel. Moč življenja si prizadeva sicer
tudi pri živini s potom, vnemovanjem, ognojenjem, trepetom i. t. d.
kar je nadležnega ali škodljivega iz života pahniti; če pa organi
od ene strani' s takim napenjanjem in borenjem veliko moči zgu¬
bijo, od druge strani pa premalo, ali pa še iz spridene kervi clo
nič živeža ne dobijo, mora zadnjič borenje nehati, moč življenja
vgasne, živina pogine.

Divja živina je malokdaj bolna; za tolikanj več je pa pitana ali
domača zlo mnogoverstnim boleznim podveržena. Kakor zbolevajo
včasi ljudje od nezdravega vremena,  tako tudi živina; primeri se
dostikrat, da v enakem kraji ob enakem  času na enaki  bo¬
lezni po več glav zboli; to pride večidel po kakem škodljivem
vremenu,  brez da bi bilo eno živinče od druzega bolezen nalezlo in
da bi se bolezin mogla nalezljiva  imenovati. Večidel so pa ljudje
sami  tega krivi, da jim živina zboleva; premalo s k erbi  za
ohranjenje živinskega zdravja je nar poglavniši izvirk mnogih bo¬
lezin. Bolezni pridejo čez sivino od po dihanji spridenega zraka v
premajhnih  hlevih; od velike, neizgovorljive, telesne in hlevne
nesnage;  od nezdravih gaz o v, ki se v hlevih pri g n j i j e n j i
množili reči  narejo; od ogn j i t e, s t r o hnj en e in tedaj za¬
tulile,  pa tudi od preveč oprašene pice,  ki se ji poklada; od
gnjile in smerdljive vode,  s ktero se napaja; od marsikaj
strupenega,  kar lačna ali sostradana živina gladovo sne ali spije;
od o gl en j e ni h paš po ml a kas tih ali močvirnih  senožetih
ali pašnikih,  kadar si koli bodi okoli leta; od presiljenja in
pregrenjenja  v hudih vročinah in sušah pri pomanjkanji potrebne
in zdrave vode; od preveli cega napenjanja  pri delu ali
vožnji; od razmraženja,  kadar se vpeha; od cestnega pra¬
hu,  |<i ga na paši, ali na cesti vozeča dihaje, in pri hudih vro¬
činah zijaje v pljuča in vamp dobi; od stradanja  spomladi, od

kužne reči, ki jo naleze; od n eusmilj enega pr e tepanj a
i. t. d. Kdo bi neki vse nerednosti in zanikernosti soštel, po kte-
rih postane človek med desetimi glavami, ki zbolijo, saj mende
smerti osmih kriv? — Že bolnega človeka, ki zamore dopovedati,
kaj in kako da ga boli, je velikrat zlo teško zdraviti, kako pa
neki živino, ki ne zna po naše govoriti? Kakor pri človeku ne,
tako nima tudi pri živini vsaka bolezin svojih posebnih in vidnih
znaminj, po kterih bi se dala vselej prav spoznati in od dru-
zih bolezin razločiti; bolna živina se klaverno in pobito derži; nje
oči so mertve, večkrat kermežljave in solzne; jo mrazi, ali ji
je vroče; se odpove več ali inenj jedi in pijači; večkrat je nepo-
kojna, pogostoma vstaja, ali se vlegova i. t. d.

‘Nobene bolne živine  ne smeš vpregati; če je preveč vroče
v hlevu, deni jo kam posebej  na bolj hladno; iz blata jo
spravi  berž na suho steljo; kadar goveja živina preveč lije  (lak-
siraj, dajaj ji starega in tečnega sena;  če je pa hudo za¬
pečena  (zaperta), da clo malo terdega in suhega blata in po
redkama od nje gre, dajaj ji zelene, močno sočne ali opar¬
jene piče,  pa tudi po večkrat na dan in po obilno soli;  ta jo bo
že odperla, če boš začasa poskerbel; v ritnik ji segati, ji posebno
dobro tekne, kadar jo napenja,  kole itd. — tode pametno in z
mastjo ali oljem namazano roko naj se to zgodi. Kadar bi ne mogla
ali ne hotla navadnega jesti, naj se ji daja presevkov s soljo
lizati, ali tudi moke v vodi  popiti, da bi tako ne oslabela, in
preveč ne shujšala; spomni se, da funt režene moke  za ohra-
njenje nje moči toliko zda, ko 1 4 funtov r.eženice;  moke ji pa
ni treba ne s težavo žvečiti ne prežvekovati.

Ker si natora velikrat sama pomaga, in se ozdravi, to je,
ker premaga moč življenja velikrat bolezinske reči, in jih iz ži¬
vota po potu, ali po kaki drugi poti vun spravi, je vselej bolj
prav, raji nič kakor pa napčno živino zdraviti; če ti živina hudo
zboli, da ji ne veš pomagati, in če veš za človeka, da kaj od
živinozdravilstva razumi, pokliči ga, in njegove vodila spolnuj; z
vražnim in goljufnim  človekom pa se nikar ne pečaj, da ne
bo tvoja poslednja zmota huji od perve. —

Vsi kmetovavci od kraja si vošijo umnih živinozdravi"
teljev;_  prazne želje! ki ne bodo nikoli popolnoma spolnjene; ni
ga ne človeka, da bi vse tvoje neumnosti, zanikernosti in pre-
derznosti pri živini zravnal in popravil. Živino je teško zdra¬
viti, — kar je pa veliko lože, in slednjemu kmetovavcu na ponudbo,
da bi namreč za ohranjenje zdravja svoje živine poskerbel, to mu
pa ni mar, to mu v glavo ne gre. — Prijatel, bodi sam človek, in
ne huji od živine! — spomni se, da ni ne lesena, na kamnitna,
ne železna; — da je ne gre nikakor presiliti; — da mora imeti
dovelj in zdravega zraka, klaje, pijače in počitka; — spomni se,
da po toči zvoniti, je prekasno. —

Ker se pa tudi primeri, da po nesreči,  brez da bi bil člo¬
vek tega kaj kriv, ali po nezdravih vremenih  živina zboli, je
tedaj tudi prav, ko bi ji umni zdravitelji k zdravju pripomogli;

i27

torej naj si vsi kmetovavci omislijo tiste bukve, ki so jih go¬
spoda Doktarja Bleivveis in Strupi  pod imenom „živinozdrav-
stvo“ v Ljubljani  na svetlo dala. Naj te bukvice s tanjko pazlji¬
vostjo in prav po gostoma bero, da se bodo s posebnimi
znamnji mnogoverstnih bolezin soznanili, in tako se od ene
strani naučili, bolezni razločiti, od druge pa, kar se bo dalo,
v slednji bolezni tudi svoji živini pomagati. Tudi drugi, ki ne
znajo brati, naj si te bukvice pripravijo, da jih bo eden ali
drugi v pričo njih bral; najdejo se med kmeti večkrat tako bistro¬
umni, da kar koli slišijo povedati ali brati, svoje žive dni več ne
pozabijo; če ti kako govedo kaj zboli, in če ti sin ali hči perde¬
setih letih iz bukvic od živinskih belezen prebira, jo zamoreš
vloviti, da po bukvicah bolezen razločiš, in govedu pomagaš. Take
bukvice nej se hranijo pri vsaki hiši kot zlata svetinja. —

Kmetovavec mora pa tudi dobro premisliti in se s pametnim
posvetovati; ali bi tudi verglo in se splačalo  kako močno
bolno živino zdraviti;  močno pobito gove bolj verže zaklati, in
ga tako, kar se da, k pridu oberniti, kakor ga dolgo časa zdra¬
viti; smerkovega konja, in tacega tudi, ki je z dolgoterpečo ko¬
pitno boleznijo obdan, je nar bolj prav, konjedercu zročiti; per-
vega zato, da se smerkelj druzeh konj, oslov in mezgov ne prime,
druzega pa, da bi reja, skerb, zamuda, najemba za delo, zdra¬
vila i. t. d. konjeve cene ne presegle.

§. 63 . Mnogoverstne živinske nalezljive in knžne

bolezni.

Kakor pri ljudeh se tudi pri živini primeri, da se mnoga
bolezen od ene do druge enacega plemena prijemlje, in to po puhti,
potu, kaki sokrovci, po slinah, gnoji iz kakega tvora, ali po kervi
i. t. d. Da bi tukaj z dolgo širokostjo od reči ne govorili, ki smo
jih že razločili, poprosimo svoje udane bravce vse, kar smo v
47 . §.  od človeških nalezljivih in kužnih bolezen povedali, z nar
pazljivši natanjčnostjo prebrati; zakaj vsi splohni in poglavni za-
popadki od človeških nalezljivih in kužnih  bolezen veljajo
tudi od živinskih nalezljivih in kužnih; kdor ima tedej od pervih
čiste zapopadke, bo tudi od druzih vse, kar se da, razumel; tu¬
kaj nam druzega ne ostane, kakor da od nekterih tacih bolezen
nekaj malega v misli vzamemo.

1. Vrančni prisad,  pri nas v Ipavi mende vrančni me-
tljaj; če v nar večih vročinah  z vožnjo ali hojo živino preveč
napenjaš in presiliš; pri v elic ih suš a h jo na žgeč i h s on č-
nih žarkih pariš,  da še posebno »več žeje terpi;  če tako
prežejno in vročo prenaglo  s hladno vodo napojjš, jo nikoli v
budili vročinah z vodo ne opereš ali kopaš,  marveč jo še,
in v prevelikem številu, namesti v borjači ali na kaki trati, v
razbeljenih hlevih  prenočiš,jo iz mlak  in luž  napajaš; bodi
si svest, da ti bo vrančni prisad  živino napadel, in sicer nar

mlajši, nar lepši in krepejši tvojih konj, goved, ovac ali pre-
šičev; huda bolezen, ktera živino berž  in dostikrat ko bi trenil,
zadavi, in hlev koj sporni ali sprazne! Predznamnja te bolezni
so, da se živinče z napenjanjem in veliko težavo, in le zlo po¬
redkoma svojega terdega in suhega blata v clo majhnih kepicah
znebiva; — če pa napivši se po lakotnicah in stegnih trepeta;
če ji žila bolj po gostoma  bije; če se trudno giblje,  zadnji
konec ji omahuje  toliko, da ne pade, in vendar pri vsem tem
raji stoji,  in se skorej nič ne vleže: gotovo jo je že imenovana
bolezen napadla. Taki živini gre berž ko berž pušati  in ji ve¬
liko z jesihom, ali solitarjem, ali s kuhinsko  soljo okisane
hladne vode piti dati, ali pa kake druge kisle ali slane  pijače,
da se ji berž čeva odpro in drista napravi; dobro je tudi jo z
merzlo vodo  polivati.

Ta bolezen ni v tem zapopadku nalezljiva, da bi se navadno
od goveda do goveda prijemala; mi tukaj le od nje govorimo za-
volj nje velike nevarnosti za zdravje in življenje človeka; od take
bolezni napadeni živini v zadnico ali tudi v gobec z golo
roko segati, je ojstro prepovedano;  vsaki, ki ima s tako
živino kaj opraviti, naj si precej roke, glavo i. t. d, s čisto vodo
umije; kdor je pa le kolčikaj na svojem životu ranjen, ali da kako
grintico ali tvoric ima, ali je kaj odergnjen bil, nikar naj se z njo
ne peča. Sline in kri tako bolnega živinčeta so za človeka nar
huji strup;  nar manji kančik take kervi v tvojo živo kri, in čez
malo časa boš imel gotovo smert pred očmi. Tako cerknjino gre
precej odpeljati, ne pa iz kože djati, dokler popolnama ne okrepne;
kdor to dela, naj se spomni kaj dela! — Pred več leti je nekdo v
naših krajih tako živinče oderl, in kožo — ko je bil na vratu clo
malo odergnjen — na rami domu prinesel; čez malo časa je bil
hudo zbolel, in brez da bi mu bili zdravniki zamogli pomagati, je
strašne smerti umeri.

2 .  Konjski smerkelj  se prijemlje, kakor smo že v mislih
imeli, druzih konj, oslov in mezgov; po cesarskih postavah se
mora smerkov konj konjedercu dati, ker ni nič upanja, ga ozdra¬
viti. Čez in čez umna in nič mehkužljiva reja konj jih obvarje,
da se taka bolezen pri njih ne scimi.

3. Garje ali serlieči lišaji,  pri konjih, govedih, ov¬
cah in prešičih, so kužna bolezen, ki se iz telesne in hlevne ne¬
snage, tudi od mlakaste paše scimi; kadar se prikažejo po koži
v podobi serbečih lišajev, ki se lupijo, dlaka ali volna odpada;
pri konjih se vidijo mokaste luskinice po grivi, herbtu, repu tudi
po čeljustih; živina tako garjeva se zmirej in večidel do kervi
derga. Tacega konja je clo teško ozdraviti; ena sama garjeva
ovca zamore počasi celo čedo oskruniti; še clo kjer so se garjeve
ovce pasle, zamorejo druge zdrave to bolezen 'nalesti. Vsaka s
to boleznijo obdana živina se mora od vse druge zdrave o'd lo¬
čiti,  da je ne naleze. Močan lug, černo mjilo  (žajfa) in pa
terpentinov olje  so nar boljši domače zdravila za garje.

4. Ovčje koze,  huda kužna  bolezen, ki se le ovac pri-

129

jemlje ; prišle so iz pervega iz ptujeh krajev k nam, prijemljejo se
pa in razširjujejo zdej pri nas kot živinska ali človeška kuga.
Kadar se prikažejo posamezne  na goli ali na kosmati koži,
tudi po celem životu, ko je ovca ostrižena, jim pravijo dobre;
če se pa vkup stekajo, in černkaste postajajo brez čudečega ko¬
lobarčka, so umorljive;  take pomore cele bleke ali čede, in
ker se zanašajo in prijemljejo, tudi drobnico mnoge cele dežele.
Da bi ob času ovčjih koz svoje čede take velike nesreče obvaro¬
vali, so jim že večkrat dobre  kozice, to je, menj nevarne vce¬
pili, in jih tako kužnih obvarovali. Trije gospodarji v našem ce¬
sarstvu imajo na svojih grajšinah čez 80,000 nar žlahnejih ovac,
jim derže nalaš dohtarje, zdravnike in druge strežnike, ki mla¬
dim tudi poredoma koze cepijo. Nar žlahneji in dražji volna
tacih ovac poplačuje Angležom sladkor in kavo, kar ju cesarstvo
vpotrebuje, da ni treba gotovine za-nju šteti, sicer bi mende
berž ob-njo prišli.

5 .  Nar huji živinska bolezenski pa le samo govejo živino
napada, je goveja kuga, ali devetogobnica  tako imenovana
zato, ker se najde pri živini, kije  po ti bolezni cerknila, devetogob
večkrat  pa ne vselej s suho,  terdo, kakor v peči spečeno ješo
natlačen. Ta bolezen je nar strašneji za govedje in kmetovavce;
od sto kužnih goved jih dostikrat ne ostane čez pet;  teh pa, ki
prebolijo, se več ta kuga ne prime, če pa kmetu goveja ži¬
vina ■ — in take je narveč — od kraja pocerka, s čem si bo drugo
poskerbel? — kako zemljo obdeloval? —Gorje krajom in deželam,
kodar se taka kuga zaplodi?-

Devetogobnica se v vsih naših krajih nikoli sama od sebe ne
vname, ampak le iz ptujih krajev zanaša. Iz Moldave in Rusov-
skega  ženo od tedna do tedna kar velike čede volov čez Polsko
na nar veči živinske sejme v Olomuc  na Moravskem; od tam se
pa bolezen deleč okoli po deželah zanaša, zakaj govedo, ki je
bolezen že nalezlo, jo zamore cel teden v sebi nositi, brez da bi
se za to vedlo. Ta bolezen pride v hlev prav po tatinsko; nje
perve znamnja niso posebne, ampak enake znamnjem mnozih
druzih bolezin. Kadar druge bolezni nad živino pridejo, kakor
vrančni prisad, bolezen v gobcu ali na parkljih, večidel po več
goved ob enem  zboli; pri goveji kugi  pa ni  taka; če ti danes
eno govedo na ti bolezni zboli, bo komaj čez en teden drugo
govedo na enaki bolezni zbolelo, še kasneje  pa druge goveda,
ali pri sosedu eno, dokler se počasi bolezen po celem hlevu, kas¬
neje pri vsih  s o se d eh  in zadnjič po vsem kraji ali celi de¬
želi  ne razpase, — in iz tega v začetku počasnega  razšir¬
janja bolezni samo med govejo  živino, se ta kuga nar lože
spozna. Ni ga ne gotovega zdravila zoper to strašno bolezen.

Ta strašna kuga ze ne zanaša samo po govedeh, temuč tudi
Po drugih živalih in po ljudeh.  Ce si bil danes zjutrej v Kraj-
nji pri kužnem govedu, si ga kaj šlatal, ali da se je tvoja vol-
nata obleka s tacim kužnim pubom  nasmetila, in ti se pripelješ
zvečer na Verhniko, stopiš v hlev, se kaj omolsaš okoli kakega

130

goveda, ali v takem hlevu prenočiš: primeriti bi se utegnilo, da
si v ta hlev kugo zanesel. Čez 6 ali 8 dni zboli v njem pervo
govedo na kugi, kasneje pa drugo, sčasoma jo imajo po vsi Verh-
niki. Tako bi se zamogla v kratkem času po vsem Krajnskem
in odtod po druzih deželah zanesli.

Če bi eno ali dve uri deleč živinska kuga bila, nikar ne
hodi, pa tudi nobenega ne pošiljaj v tak kraj, da bi tam s kako
živino kaj opraviti imel; iz takega kraja ne pusti berača, pa tudi
nobenega druzega človeka v tvoj hlev stopiti, ali v njem preno¬
čiti; ne pošiljaj svoje živine več na občinske pašnike, tudi je ne
napajaj, kjer drugi napajajo; marveč jo obderži doma v čednem
hlevu, na borjaču in zdravem zraku, jo z dobro klajo pasi in s či¬
sto vodo napajaj. Ako bi bolezen bliže bila, nikar ne hodi, pa tudi
nobeden tvoje družine ne, tacega goveda gledat; kaj si boš neki
s lem bolji? — Kdor je imel s tako živino kaj opraviti, nima krat¬
ko nikar do tvoje živine priti; glej , da sleparski zdravitelj ti kuge
v hlev ne zanese. Če je bolezin že bliže, nikar več goveje živine
ne vpregaj; na poti, ko tvoji voli bolno govedo srečajo in ga po¬
vohajo, bi utegnili kugo dobiti, kar se velikrat primeri, in se je
ne pred veliko leti nekemu Rihenberčanu pripetilo. — —

Ako bi kuga že v vasi bila, bi nar bolj prav bilo, jo z vo¬
jaki ali drugo stražo tako zapreti, da ne sme ne govedo ne člo¬
vek vun, dokler se bolezen čisto ne zatare; kužne goveda naj
se pomorijo, in s kožo vred globoko zakopajo.  Ko bi
v vasi malo  živine bilo, bi niende nar bolj prav opravili, jo
proti spodobnemu odškodovanju  kresije vso poklati, in kar
je mogoče k pridu oberniti, da bi se kuga tako herže in gotovši
v kraji popolnoma zaterla.  Kdor pri nevax*ni živinski bolezni
od gosposke poslanim ogledovavcom bolno govedo zataji, ali kdor
je pri že spoznani in oznanjeni živinski kugi v rečeh, ki jih go¬
sposke zapovedo, nezvest in nepokoren, ga bodo po postavah
policijskih pregreh §. 154., ko je kmetijskega stanu, do mesca z
zapertjem in očitnim delom, druge pa z zapertjem treh mescov
pokorili. Kdor bi pa po svoji nemarnosti in slepoti kugo v de¬
želo zanesel, bi ga dežela vklela in za take neprecenljive škode
ne bo nikakoršnega izgovora imel. —

Za vsako nalezljivo boleznijo, za smerkljem, garjami, koza¬
mi in še posebno za devetOgobnico morajo vsi hlevi na stenah,
jaslih in tleli tako čisto o snažen  i biti, da so bolj novem kakor
poprejšnjem podobni; kar še kaj od lesa v njih ostane, mora do¬
bro ogarano, z lugom ali jesihom dobro oprano biti. Goveje kuge
ne bo nikdar edini človek, ampak jo morajo vsi sosedje zdru¬
ženi s svojo gosposko,  kteri imajo popolno zaupanje in tanj-
ko pokoršino skazati, zatreti.

Od kar so se kemijske resnice okoli po deželah razsejale,
veliko lože taki strašni bolezni v okom pridejo; in nar gotovši s
pokončanjem vse kužne živine,  ki bi že sama od sebe po-
cerkala. če pa ravno pri tem tudi deset zdravih  goved poko-
lejo, je bolj prav, kakor da bi jih več sto ali tavžent ne-

131

srečno poginilo. Prijatel! zdaj, ker je tvoja živina čisto zdrava,
zdaj premisli, zdaj se uči, kako z njo ravati, ko bi se ji kuga

kar Bog obvari — perbliževala: — previdnemu marsikaj na
hvalo pride. —

6. Pasja stekljina  je nar strašneji bolezen; scimi se pri
psih, mačkah, lesicah in volkovih; prijemlje se pa tudi druzih ži¬
val in človeka večidel po ugrizku,  po slinah, penah in kervi na
obdergnjeno ali sicer ranjeno kožo, in po ti pride v kri. Učeni
razločijo tri stopnje te bolezni: iz pervega je pes nekoliko mert-
vičen in klavern, tiho njerga, je len, ne mara za besedo gespo-
darjevo, in se po kotih potika, ne laja, le nekoliko hrepa, rad
ne je, rep in učesa mu visijo, hlasta po sapi, in sam skače v
vodo ohladit se. To stopnjo imenujejo tiho  stekljinoj če ga ne
razdražiš, ne bo popadel, nevarno je pa vender ga božati, zakaj
če te ugrizne; utegne huda biti.

Druga  stopnja je že bolj očitna; zdaj je že močno zapečen
ali zapert, ima hudo vročino; nima več navadnega glasu,  in
je že močno spremenjen ; verti se včasi v kolo in hlasta po svojem
repu; ni vselej več zveden ali pri sebi, če ti na poklic pride; boj
se ga, ker ne pozna več gospodarja; zdej neč več ne spi, z od-
pertimi očmi dremlje, in dremaje se plaši; teka za metulji in po¬
pada kuretno; čista voda se mu cedi iz gobca, ječi in cvili; po¬
tuhnjeno se drugem psom približuje, z njimi igra in jih popada.

Še strašneji je tretja  stopnja stekljine; zdaj je pes še plaš-
neji in nepokojniši; oči mu osterme, jezik vnet, višnjev mu visi iz
odpertega gobca; glava mu visi k tlam, se opoteka, pada, pa
se zopet pobira; neč več ne sliši, komej da še kadaj na besedo
glavo nagne; pred vodo, vsem mokrem in svitlem beži! zdaj se
neč več ne vleže, ampak tapa in teka okoli s potepenim repom;
vsi psi pred njem beže, dokler zadnjič, pa vsak skorej drugači,
med še strašnejšimi prikazki konec ne stori. Ne pride stekljina
pri vsih do te stopnje, veliko jih že na pervi cerkne.

Če pride od steklega psa, ali druge stekle stvari kaj sline,
pen, sokrovce ali kervi po nar manjši ranici skozi kožo v do-
tiko s kervjo  kake živali ali kakega človeka, se bo poprej ali
kasnej enaka bolezen tudi pri njem scimila; — strašna reč za člo¬
veka! Torej bi bilo prav iz spoštovanja in ljubezni do celega člo¬
veštva, ga take nevarnosti obvarovati, vse nepotrebne pse po¬
končati; kar jih je pa potrebnih, jih ne hudo razdražiti, ne da bi
prevelicega mraza ali vročine, lakote ali žeje terpeli; kdor mora
psa imeti, naj ga previdi s potrebnim zdravim živežom in čisto
vodo, in naj mu nikdar ne brani po plemenu iti. Stari psi so bolj
od mladih taki strašni bolezni podverženi.

Ako bi kdo od steklega psa, ali druge stekle stvari vjeden,
ali od njegovih slin ali pen kaj oskrunjen bil; naj si berž sam,
a }i naj mu drugi rano ali oskrunjenje z mlačno vodo  ali scav-
nico spirajo, in poskerbijo, da ga zlagama, brez da bi se s hojo
v grel, na vozu ali kakor si bodi do ljudi spravijonjegove oskru¬
njene oblačila se morajo dobro sprati ali precej sožgati; rana

naj se potem, dokler poklicani zdravitelj ne pride, s slano vodo spira,
da zmirej od p er ta in tekoča  ostane. Zdravitelj jo bo pa po
svoje zdravil, in saj 5 tednov v ognojenem stanu obderžal, da ves
strup iz nje spravi. Ko bi zdravnika več ur ne bilo, užgi rano s hu¬
dičevim oljem  (^vitrijoloin) ali z razbeljenim železicom.

Človeka, pri kterem je stekljina nesrečno viin vdarla , ni mo¬
goče mende več ozdraviti; tacemu gre vso ljubezen in usmilje¬
nje  skazati, in nikar ga s kako vodo, drugo mokroto ali svitlo
rečjo dražiti, da bi drugi vidili, kako da ga bo bolezen pačila.
-Pri vsi usmiljeni postrežbi gre varno skerbeti, da se člo¬
vek elo nič pri tem ne oskruni; ko umerje, je treba vse, kar je
od njega — morde več ali menj oskrunjenega — sožgati; njega,
kakor vsako drugo steklo stvar zlo globoko v zemljo položiti, z
živim apnom posuti, in na terdoma zakopati. Stanico ali hišo
pa, v kteri je tak nesrečen prebival, se mora še skorej bolj, kopo
goveji kugi hlev, osnažiti. —

Vse zdravljanja ljudi in živine, od predčasov Hipokrita  do
današnjega dne, se opirajo mende večidel ha velikoterne skušnje,
brez da bi vselej — tudi ne nar bolj učeni zdravniki — zaveze
med zdravilom in ozdravljanjem na tanjko rezumeli. Skušnje spri-
čujejo, da nektera reč v riekteri bolezni pomaga, in jo ozdravi;
take skušnje gredo ali očitno od ust do ust, od roda do roda, ali
se pa znabiti tudi kot skrivnosti, zavoljo lastnega dobička, le v
kaki hiši hranijo, in gredo le po očeta do edinega sina, in od tega
tudi le na enega i. t. d.

Sliši se, da se v Primorji, med sinovi nekdanjih Japidov, še
neke take skrivnosti hranijo; nikoli nismo babjoverni bili vsaki
kvanti verjeti! torej le kar gotovo vemo, hočemo tukaj povedati.
Od nekega pravijo, de stekljino berže in gotovši kakor učeni
zdravitelj ozdravi, znabiti, da je res C?); njegov kantonski komi¬
sar, kratko nikar med zarobljene štet, marveč, dokler je tam bil,
zavoljo jašnega spoznanja in razumnosti med nar perve čislan
— je sam to verjel, in mu ni tacega zdravljanja nikoli prepo¬
vedal. — — — Od druzega pravijo, da norce zdravi; tacih zdra¬
viteljev je v resnici več potreba, zakaj ljudje semtertje čedalje
bolj nore. /

§. 64. Sporočilo slovenski kmetijski mladosti.

Ena nar važniših in neprecenljivših lastnost mladosti je, da
je mlada,  — podobna vgibčnemu drevescu, ki ga moder vertnar
po volji in namenu ravno spelje in tako zredi, da se ne da več
nobenemu viharju nagniti, — podobna vlačnemu ilu, ki vse vtiske
na-se vzame, in iz kterega umetalnik lepe in kar prijetne posode
ali drage kipe nareja. Bolj odrašena mladost ima besedam mo¬
drosti odperte ušesa; pri mnogih slabostih tudi k dobremu nagnjeno
serce; zakaj veseli jo večkrat neizrečeno dopernesti kako po¬
sebno žlahno delo; z nedopovedljivo hvaležno in gorečo ljubez¬
nijo je temu vdana, ki jo modro napeljuje na pot modrosti, "
tega pa, ki jo oblezuje 'nalaš, do živega sovraži, hini se pred

133

njim; — pregledanje njenih slabost visoko ceni, in le zasluženemu
svarjenju ne oterpne serca; — neče več po otročje biti deržana.
— — Ali kakor vertnar ne skerbi samo drevo lepo in ravno izre-
diti, ampak mu tudi divje odraske odreže , in jih z žlahnimi mla-
dičicami ali očesci namesti, da mu obilno žlahnega sadu rodi, sicer
bi drevo posekal in v oginj vergel, — tako si morajo tudi vsi,
ki vert Slovenije obdeljujejo, vedno prizadevati, da bi v njem
vse drevesa rodovitne  bile. — Ni ga ne, in ga ne more biti
žlahnejšega, častitljivšega in zaslužljivšega dela, kakor je take
drevesca obdelovati, da obilo žlahnega sadii rodijo. O blagor vam,
ki ste v tem modri in umetnini! — ne bo več ne vas ne vaših
kosti, tudi vaše imena se bojo morebiti že čisto pozabile, ali vaše
dela bodo še kar veliko žlahnega sadu rodile! — Blagor pa tudi
tebi mladost, ki prideš takim voditeljom v skerb ! ti so za Bo¬
gom na svetu tvoji nar veči prijati!; ohrani jih vedno v hva¬
ležnem spominu! 7

Sokrat — rojen na Gerškem 470 let pred Kristusom, pervi
pravi modrijan, da mu ga med ajdi para ni bilo, ki je spoznal
edinega Boga, stvarnika nebes in zemlje, in veroval, da bo Bog,
tanjki sodnik, neumerjoči duši na umnem svetu po zasluženji po-
vernil, — je navadno bistroumne gerške mladenče z radostjo k
sebi vabil, in jim, se z njimi v svojem vertu ali na tergu spre-
hajaje in pomenovaje, studence svoje modrosti odpiral; tako je bil
kvas postavil, da se je počasi Gerško pokvasilo, to je, da se je
razumnost, priljudnost , pravo izobraženje, in tedaj pravično in
usmiljeno zaderžanje čedalje bolj po Gerškem razširjevalo. Gerki
so bili po tem takem, kar se ve, pervi izobraženi narod v Evropi;
od njih je šlo izobraženje na Rimljane, po teh še le pa na druge
narode. > .

Pri vsih omikanih narodih so vselej nar modrejši možaki svoje
vednosti, in vse dobro, kar so želeli v svoj narod zaploditi —
ne starčkom in babicam — ampak bistroumni in udani mladosti
razložili, in ji vcepili, da se je počasi v narod vraslo. Tako tudi
še dan današnji vse nar veči modrijane in pri vsih narodih nič
bolj ne mika in nič jih bolj ne veseli, ko zaloge svojih vednost
in spoznanj ukaželnjim mladenčom, ki se v velicih trumah pred
nje shajajo, razlagati, ali jim jih popisovaje oznanovati, da bi se
sčasoma v cel narod zaplodile.

Daleč proč od take misli, kakor da bi se mi vredne mislili, ali
da bi hotli prederzno takim modrijanom se pridružiti, naj nam ven¬
dar bo dovoljeno, danes, na (a za nas veseli dan, ko smo ober-
njenje kemije na živinsko življenje  po premožnosti dokončali,
vso slovensko kmetijsko mladost s prijazno besedo ogovoriti. Ne¬
kaj imamo še na sercu, kar žaderžanje proti živini  vtiče, in
kar bi ji prav radi od obličja do obličja priporočili; serčno radi
bi jo iz celega Krajnskega in Primorskega, iz Štajerskega in Go-
ratanskega in iz vsih druzih dežela pred-se povabili in vkup spra¬
vili; ker je pa, kar želimo, nemogoča reč, sprejmi tedaj pre-
serčna mladost! naš pričujoči ogovor z dobro in udano voljo! Z

134

letem pridemo danes sami v tvojo hišo, in kar močno želimo z
njim v tvoje serce, in po tebi v serca celega slovenskega naroda
zariniti se.

Bog je vstvaril vse živali, da se svojega življenja vesele ; ka¬
kor ptice pod nebom, ki ne sejejo, ne žanjejo, tudi v žitnice ne
spravljajo; ali kakor vranove v njih gnjezdih, preživi Oče ne¬
beški vse druge žive stvari, in za - nje skerbi tako, da še clo
vbrabec brez njegovega vedenja s strehe ne pade.

Vstvarjene so živali tudi k pridu  človeka; postavil ga je
Bog čez-nje gospodarja, pa le, da naj po njegovi umni volji, po
pameti in vesti čez-nje gospodari. Gospod sam je dobrotljiv,
ljubezni poln in usmiljen; pamet in sv. vera nas pa uči, da ga
imamo v tem posnemovati, in njemu podobni postajati; usmiljenje
— so Izveličarja besede — Bogu bolj kakor daritev dopa-
de;  torej je bilo že spervega človeku zapovedano: šest dni delaj,
in vse svoje dela opravi, sedmi je pa dan Gospoda, tvojega Boga;
na ta dan ne delaj ti, ne tvoj sin,  ne tvoja hči, ne hlapec, ne
dekla, ne ptujec, ki je pod tvojo streho, pa tudi tvoja živina
ne. — Izraelcom je bila po Mojzesu  zapoved dana, živini , ki
je pod tovorom obnemagala in padla, pomagati, in vsake živine,
ki na poti obnemore, in ko bi še clo sovražnikova bila, usmiliti
se, jo oživiti, in jo na nje dom spraviti.

Dragi mladenči! nikdar bi vi pridni kmetovavci ne bili, ako bi
tako razumljive in tako očitno oznanjene resnice v nemar pušali!
Naj vam živina dela, naj vam orje in vozi, pa nobene pravice ni¬
mate , jo z neprimerjenim delom obkladati, ali presiliti, nobene
pravice, nad njo svojo jezo ali togoto hladiti, ali jo tako zanema¬
riti, da bi pri tebi kužne nesnage, Jakote ali žeje terpela. Skazi
se ji marveč v imenu Gospodovem — ki ti jo je dal,  in ki ti to
zapove — skazi se ji prijatla, dobrotnika iri postrežnika; lepo,
usmiljeno in miloserčno z njo ravnaj tako — kakor Bog s tabo,
in z vsako drugo stvarjo — da Njemu dopadeš, da se bo živina,
tebi udana, in tvojo dobroto spoznavši, krotko, bogljivo, in hva¬
ležno proti tebi zaderžala. Kdor živino brez potrebe in le iz
togote hudo pretepa, bo zadnjič to tudi njega samega kar strašno

bolelo.-Ce jenjaš z živino delati, naj bo tvoja perva misel,

ji postreči, potem pa še le za se poskerbi, zakaj brez živine bi
se ti sam na svetu ne mogel  preživiti.

Kadar hočeš kako živinče umoriti, da bi si ga po drugi poti
v svojo korist obernil, ali kako žival umoriti, ki ti, kakor si koli
bodi, nadleguje ali škodje , opravi to, kar koli je moč hitro,  in
tako, da ne bo žival pri tem preveč terpela; zakaj bi ji pač ve-
čega ali daljšega terpljenja naklanjal, kakoršnega je ravno potre¬
ba?—zakaj  bi jo čez potrebo revil in terpinčil? — ali ti nje milo-
jok, cviljenje, njerčanje in hrepetanje dopade? — Kako neobčutljivo,
kamnitno in neusmiljeno bi bilo tvoje serce! Vsaka žival se ogib-
Ije, varje se smerti, beži na vso moč pred njo,  zdi se ji, da je
z velikem terpljenjem sklenjena; poglej vola, kako se s pla¬
šnim pogledom, s strahom in trepetanjem, in le z velikem pri-

135

siljenjem mesnici približuje; kako mu je neki pri sercu? — ali

bi bilo prav ga tukaj dolgo terpinčiti ?-Našli smo enkrat

na neki senožeti kačo, ki je drugo pobito lizala in si prizadevala,
ozdraviti jo ; ko vidi nas se ji približevati , je nejovoljno in le
klaverno proč lezla. Kača se kače usmili, človek pa — ki je
Božje podobe — človek pa — — ne!

Vim in vim gre pri nas vera med ljudmi, da že sline hudo
razdražene in razjezene  mačke so strupene;  zdravniki več
dežel spričujejo, da meso in kri dolgo terpinčene in hudo razser-
dene ali raztogotene živali je škodljivo, da so že mnogi od tacega
mesa ali kervi hudo zboleli. Nobena žival nima tedej zavoljo tebe
ali po tebi več ali del j terpeti, kakor, kar je ravno potreba. Če
že kako žival v smert pelješ ali neseš, saj vender ji na poti, kar
se še da, usmiljenje skaži, Mnogi Krajnci, ki vozijo svoje pitane
in teške prešiče na prodaj, jim napravijo take vozove, da lahko
na - njih , kakor se jim ljubi, ali stojijo , ali se vležejo; — tako
je prav, tako so pohvaljenja vredni. Zakaj bi pa tudi živem te¬
letom,  ki jih v mesta vozijo , tacih vozov ne napravili? •— ali
so svinjarji bolj miloserčni od teletarjev? — terdo jih tile pove¬
žejo, da se kar ganiti ne morejo; nagostoma, kot sardele v sod-
čik, jih na voz nalože, da jim glave čez stranice , in jezički iz
gobčkov visijo; strašno od žgeče vročine, lakote in žeje terpin¬
čene jih še le v smert pripeljejo! — Ko bi jim pa vozove napravili,
kakor že v mnozih družili deželah, da bi na-njih  lahko stale
ali se v 1 e g 1 e;  ko bi jim na poti saj po nekoliko moke v vodi
popiti dajali, ali bi tako, veliko menj sterpinčene, več ne vagale?

— in tem, ki jih pojedo, bolj zdrave in tečne ne bile? — Ali ho-
čete v  čakati, da vas bodo še le z beriči h taki miloserčnosti silili?

— Če na tergu perutnine kupiš, in jo za terdo zvezane noge do¬
mu neseš, da ji glava doli visi, ali meniš, da je to prav, da to
živali dobro de? — Kuharca, ki iz žive ribe luskinje sterže, brez
da bi ji pred glavo naglo vznak pritisnila in jo tako umorila; ali
ki žive rake namesti v vreli, pristavi v rnerzli vodi, da njih umi¬
ranje toliko delj časa terpi, ali je taka milega serca? — Kakega
serca je pa neki uni, ki ščinkovce z razbeljenim železom slepi?

— Nobeni, tudi ne nar manjši živalici nikar nepotrebnega terplje—

nja ne nakloni; raji tička iz kletke izpusti, kakor da bi od doma
grede, na-nj pozabil, in da bi ti lakote in žeje revno poginil;
če že nadležno muho vdariš, pobij jo do mertvega, in če kobilici
na senožeti nogo odsečeš, umori jo, da ne bo tri dni in noči
strašnih bolečin prenašala; usmili se je, saj je tudi Božja ži-
valica!-

Človek ima v sercu dobre in hude nagnjenja, dobre po volji
Bošji, hude pa po pregrešnosti; perve naj obdeljuje in redi, dru¬
ge pa naj na vso moč duši in mori; dobrotljivost, ljubezen, mi-
loserčnost je od Boga, neusmiljenje in terdoserčnost pa ne. Kdor
od mladih  nog z vsako nar manjši živalico  z lepo, prijazno
•n miloserčno ravna, bo tudi z I j u d m i ljubeznivo in priljudno
ravnal, bo Bogu in ljudem dopadel in človek postal, kakor je

136

navada reči, po volji Božji; ali ni ljubezen perva postava za vso
ljudi, naj že bodo vere, ktere si koli bodi? —

Kdor se pa iz perve mladosti neobčutljivo, preterdo in ne¬
usmiljeno proti živini, ali drugi živali zaderži, in jo terpinči, se
bo ravno tako tudi proti ljudem zaderžal; zakaj, kar se Anžek
navadi, Anže zna; — s časom bo ljudi terpinčil, bo strašen tri¬
nog in grozen ubijavec postal. To spričujejo skušnje vsili dežela
in narodov. Ti priserčna deklica! ako bi vidila terdoserčnega
fanta, da se nad živino togoti, in jo le iz jeze hudo pretepa, ni¬
kar mu roke v zakon ne podaj; za-te je stokrat bolji, svoje žive
dni brez moža biti, ko se s tacem zvezati; ne kakor zdaj živino,
ampak trikrat huji bo sčasoma tebe in tvoje otroke pretepal.-

Atenci  — od kterih desiravno ajdov, pa po Sokratu  iz¬
obraženih, nam je veliko dobrega došlo — so bili nekega otročaja,
ki je bil živali lahkomiselno in prederzno oko zbil — k smerti
obsodili; zakaj mislili in sklenili so, da iz tacega otročaja ne bo
nikoli nič prida; bali so se, da bi iz njega hud in nevarin človek
ne postal. Cesar Domicijan  je od mladih let mnogoverstne ži¬
vali in živalice terpinčil, to je bilo njegovo edino veselje; kakor
cesar se je navadno vsakdan v svojo stanico zaperl, muhe lo¬
vil, in jih na iglice natikal, da je svoje oči nad njih terpljenjem
in počasnem umiranjem pasel; pa ni ga bilo tudi ne hujega pre-
ganjavca kristjanov. Nar več mučencov ali maiiernikov je v pri¬
meri pod njim svojo kri prelilo; tako jo terdijo vsi, ki so njegovo
življenje popisali, —

Ako se okoli po celi Slovenii ozremo, najdemo, o da bi tako
res ne bilo! —najdemo še semtertje neumno, terdoscrčno in brez¬
vestno zaderžanje proti živini; mnogi jo še slepo in prederzno
terpinčijo; ali taki napaki ne bomo nikakor v okom prišli, ko se
bistroumna, vgibčna, voljnoudana in miloserčna mladost  z nami
v enaki namen ne združi; le po taki mladosti  se da,  kakor
mnoga druga vednost ali krepost, tudi miloserčnost do živine v
celi slovenski narod zasaditi in zaploditi. —

Torej, o ti priserčna slovenska mladost! — vi dragi mla-
denči! — ve deklice neprencenljive veljave! odprite vender ra-
dovoljno svoje ušesa našim besedam, ki iz čistega studenca naše
goreče ljubezni do vas izvirajo! — Fantje! vi boste po Slove¬
nii gospodarji in očetje, in ve dekleta boste gospodinje in ma¬
tere;*— marsikaj vam mora že zdaj mar biti; —- danes ta dan,
ki smo s svojim ogovorom k slednjemu zmed vas posebej, in pri¬
jazno v njega hišo stopili; danes vas zarotimo pri živim Bogu
nam povedati, kaj vam bolj dopade, ali miloserčnost,  ali terda

neusmiljenost  do živine?-Kaj ne, da miloserčnost? — —

Ako je pa to res, vas danez, ko pervi- in poslednjikrat od tega
z vami govorimo, zopet zarotimo, z nami do živega zediniti se,
da se bo miloserčnost do živine po vas v celi naš narod  vce¬
pila in zaplodila. — Sami  — zdaj še mladi, vgibčni, upno k do¬
bremu nagnjeni — bodite proti živini usmiljeni, in vedno se varite,
jo kakorkolj bodi terpinči ti; svoje bratce, sestrice,  tudi

137

druge tovarše ravno tako učite, in jih v potrebi opomino-
vajte; danes ali jutri enako čednost v mehke in nedolžne serca
svojih otrok zasajate; — z nobenem, ki živino terpinči, se nikar
vtovaršati; — kdor z živino napčno in grešno ravna, tacega osor¬
no poglejte, svarite ga. — — Tako bomo v kratkem času materi
Slovenil' tudi ta madež zbrisali! Nar veči čast in plačilo milo-
serčnosti do živine ne bo nam, ki smo jo priporočili, ampak tebi
ti nar žlahneji cvet Slovenije! — vam, dragi fantje in dekleta,
ko jo boste v svoj narod vpeljali! — — Kakor očakom Abraha¬
mu, Izaku in Jakopu, se bo tudi vam k našemu poveseljenju ži¬
vina množila, lepo redila in zdrava ostajala; zakaj usmiljenega se
tudi Gospod usmili!


138

Peti razdelki

IVatorne postave in kemijske resnice obernjene-

na kmetijstvo.

§. 65. Splošni zapopatlki od rastljin.

Tiste organske stvari,  ktere se lahko po svoji volji  pre¬
mikajo,  imenujemo živali;  tistem pa, ki se ne morejo pre¬
makniti, pravimo rastljin  e; po domače bi se tudi lahko reklo:
rastljina je vsaka reč, ktera iz korenin rase.  Kakor živali,
obstoje tudi vse rastljine iz več ali menj, bolj krepkih, ali rahlih
in mehkih, med seboj sicer razločenih, pa vender dobro zvezanih
in od moči življenja prešinjenih organov. Vsak organ ima svojo
lastno, sebi stanovitno podobo, ravno tako tudi vsaka rastljina
po svojem plemenu, ali z drugo besedo, po svoji moči življenja.
Učeni štejejo že čez 100,000 med seboj popolnoma in stanovitno
razločenih rastljinskih plemen, in v slednjem tacim plemenu vlede-
nuje moč življenja posebne organe in tedej tudi cele trupla v ne¬
koliko drugačne podobe, po kterih se med seboj dobro in stano¬
vitno razločujejo.

Vse rastljine se večidel kot živali po dveh spolih zarejajo;
zrasejo iz vplemenjenega semena do neke, pa ne tako stanovitne
mere kot živali; žive, po razločku plemen veliko, kakšinkrat še
clo po več sto let, ali pa tudi le nektere dni ali ure; umerjejo,
ko jih moč življenja več ne veže ali popusti, in razpadejo v ob¬
stojne dele ali pervine, iz kterih so zložene bile.

Iz enacih kemijskih pervin, kakor živali, obstoje tudi večidel
vse rastljine, pa š tem razločkam, da so njih primere med seboj
vse drugačne; če premaguje pri živalih gnjilic  kot obstojni ke¬
mijski del, ga ni v rastljinskih truplih clo nič, le v njih soku in
sadu se ga nekoliko najde; pri rastljinah premaguje pa vogel  c,
da ge je, kakor tudi vodenca v primeri več ko v živalih. Vse
rastljine obstoje tedej kot živali iz vogelca, vodenca, kisli¬
ca in gnjilca,  iz malo žep la, fosfor a, kal j a in natrona,
in clo malo raznih zemelj.  Čudna in nezapopadljiva je vsiga-
mogočnost Božja, ktera je iz malo kemijskih pervin, le njih pri¬
mero med njimi nekoliko premenovaje, tolikanj tavžent in tav-
žent med seboj močno razločenih živalskih in rastljinskih plemen
vstvarila!

139

Nobena rastljina bi pa ne zrasla, marveč bi poginila, če bi
potrebnega živeža ne serkala; živež pa mora biti tak, da si ga
lahko po svoji moči življenja vpodobi; mora tedaj v svojih ob¬
stojnih delih več ali menj nji enak biti, da se va-njo spremeni.
Ker pa vse živali in rastljine iz enači  h pervin, akoravno vmno-
goverstnih primerah obstoje, zamorejo razpadene živali in rast¬
ljine drugim živalim in rastijjnam v živež služiti.

Kakor smo slišali od človeka in družili žival, da po dihanji
in serkanji skozi kožo veliko živeža iz zraka dobijo, ravno tako
je tudi pri rastljinah. Tudi te po celem truplu serkaje in po perji
dihaje se mnozega živeža iz zraka polastujejo; in kakor dobijo vse
živali svoj poglavni živež iz druzih, v njih želodcu prekuhanih ,
razpadenih in v vodi raztopljenih žival ali rastljin, kjer čevne
pijavčice iz njih — kar je ravno za-nje — poserkujejo, in v po¬
dobi mleka v kri za reditev vsili telesnih organov pošiljajo: ravno
tako vlečejo tudi vse rastljine nar več potrebnega živeža po ne-
številnih serkajočih koreninicah, iz živalskih in rastljinskih, v
zemlji strohnjenih, ali sognjitih, in v vodi raztopljenih ostanjkov.

Vse, kar v poveršni zemlji na celem svetu černega vidimo,
gnojic ali gnjilovco  (Humus) imenujemo; to so ne še popol¬
noma strohnjeni, sognjiti ali razpadeni živalski in rastljinski ostanjki;
taki morajo še bolj popolnoma strohneti, sognjiti ali razpasti in v
vodi se nevidljivo razstopiti, potem še le jih zamorejo rastljine po
koreninicah v'svoj služivni živež poserkati. Vso poveršno zemljo
celega sveta, v kteri se gnojic ali gnjilovca najde, imenujemo
perst  (Dammerde); zakaj mnoge živali in rastljine so že v nji
strohnele ali sperstenele,  to je, kar so zemeljskega v sebi
imele, so nazaj v zemljo dale.

Ne žival ne rastljina ne more clo nič v živež svojega telesa
potegniti ali oberniti, če ni popred ali v zraku, ali v vodi, in
sicer v nevidljive drobice raztopljeno bilo; mi prosimo rado¬
vedne bravce s to resnico — ktere bi se mogel kmetovavec sto
in stokrat spomniti — se dobro soznaniti. Tvoje in slonove še
bolj terde kosti so zrasle iz nevidnih drobic, ki so jih nevidljive
čevne pijavčice poserkale, in hrast, ki ga je SŽ4 voz, je tudi iz
nevidnih v vodi raztopljenih drobic zrasel, ki so jih koreninice,
tanjši od tvojih las, popile.

Kakor je v kervi naj več vode, v kteri še ves drugi živež
rastopljen plava, in se v nji lahko premika v rejo slednjega or¬
gana, je tudi sok, ki ga rastljinske koreninice serkajo, močno vo¬
den, pa v taki vodi ali soku je tudi vse drugo raztopljeno, česar
rastljine v svoj živež potrebujejo. Kar je tedej kri za živali, je
sok za rastljine. Ta sok, ki ga koreninice serkajo, se vzdiguje
po sterženu in lesu gori do nar višjih veršičev, to je, v perje; iz
perja, v kterem je po dihanji marsikaj nepotrebnega v zrak oddal,
druzega pa bolj služivnega iz njega dobil, teče zdaj očišen in
bolj požlahnjen nazaj doli pod Iubadom in previdva na ti poti vse
organe s potrebno rejo, dokler ne pride v korenine, iz kterih še
zadnjič vse ne več služivne ostanke, kol blato vun pahne. Vse

140

rastljine imajo v sebi za sok neštevilno večidel nevidnih posodic
zlo mnogoverstnih podob; po teh posodicah tekoč pripel)uje sok v
slednji organ potrebni živež, in pobira iz njega vse odsluženo in
tedaj zdaj nadležno in nepotrebno, in oddaja po koreninicah na¬
zaj v perst, ali po puhtenji v zrak. Rekli smo, da iz odrašenega
človeka spuhti 4 do 5 funtov na dan; pot pa, večkrat smerdljiv
in vmazljiv, ni sama voda, amnak obstoji še in mnozih druzih v
telesu že odsluženih, nepotrebnih in v nji raztopljenih reči. Tudi
rastljine pulite, in v primeri več od žival. Od vinske terte menijo,
da v primeri sedemnajstkrat več iz nje spuhti kot iz človeka.
Učeni so prepričani, da iz srednjega drevesa spuhti do 30 funtov
na dan; po koliko neki same vode potrebuje vse rastijinje na dan

v svoj živež?-Vode, redivne vode potrebujejo rastljine,

de pripeljuje v sebi raztopljen živež vsim njenem organom, in da
iz njih vse odsluženo in ne več potrebno odnaša; vode potrebu¬
jejo, da se — jo v sebi krojivši — polastujejo nje vodenca v svoj
živež, po dinhanji pa oddajajo nje kislic; vode potrebujejo, da se
pod oblastjo in vladanjem moči življenja z druzimi pervinami vred
v njih organe vledenuje. Ni ga tako suhega lesa, da bi ne imel
več vledivne vode v sebi.

Rastljine ne potrebujejo v rejo svojih organov zmirej enacih
kemijskih pervin, saj ne v enacih primerah med seboj; pod ob¬
lastjo in vladarstvom moči življenja se tudi v njih orgiinih kakor
pri živalih velike premembe gode; zeleno in zrejo grozdje obstoji
iz enacih kemijskih pervin, njih primera  med seboj je pa dru¬
gačna; kislina v grozdji obstoji iz kislica, vodenca in vogelca;
ta se spremeni po zrelosti v sladkor ali cuker, ki obstoji iz ena¬
cih kemijskih pervin, pa v drugi primeri: to spremenjenje seje
speljalo počasi pod vladarstvom tertne moči življenja.

Dokler je moč življenja v rastijini pričijoča in dovelj močna,
se vse rejenje organov aii premembe v njih pod nje oblastjo in
vladarstvom po godu speljujejo; če pa moč življenja omaga, ali
clo vgasne, ne bo več rastljina živeža serkala, sok ne bo več
po nji tekal, rejenje organov neha, rastljina umerje, in bo po
zgolj kemijskih močeh poprej ali kasneje razpadla. —

Rastljine imajo tudi svoje bolezni;  če kaka rastljina gladovo
preveč živeža poserka, da ga ne more v svojo rejo oberniti, se
bo zadušila, ali v svojem soku vtopila, to je, sok se bo v nji
vnel, skisal in zadnjič gnjil; rastljina pride ob svoje življenje! Ta¬
ka se večkrat pri deževnih  vremenih mehkimu pa ne še zrelimu
grozdju primeri; jagode preveč soka dobijo, ker ga pa pri po¬
manjkanji sončne gorkote ne.zamorejo prekuhati in nepotrebnega
spuhteti, se vnamejo in gnjijejo, to je, umerle so. Po pomanjka¬
nji živeža — tedej od žeje in lakote — veliko rasti j i n j a pogine;
to vidimo v velicih sušah. Hiranje  je sploh znana bolezin bolj
Stankovih dreves. Snet,  ali kakor pri nas pravijo, snetljaj;
rija  i. t. d. so žitne bolezni. Drevje ima sebi lastne bolezni, take
so pri sadnem  drevji: rak, smolika, rija, žlambor  i. t. d.
Vsako drevesno pleme ima tudi svoje lastne gosence, ki mu več

141

ali menj nadlegujejo; ali večkrat tudi svoj merčes, ki svojo za¬
logo na-nj polaga, in njega perje dostikrat spači, ali sad spridi.

Kakor vsaka žival, mora tudi vsaka rastljina enkrat umreti;
veliko travnih in zelšnih plemen je tacih, da potem, ko so enkrat
rodile, ali seme dale, po natorni postavi poginejo; druge veči,
posebno drevesne plemena, zamorejo pa po več let, nektere še
clo po več sto let roditi , preden vsahnejo.

Med življenjem rastljine in spijoče živali ga skorej ni nobe¬
nega razločka; v eni in drugi se gibljejo znotranji organi; v pervi
teče sok, v drugi;kri po žilah v rejo organov. Mnoge rastljine se
tudi z vunanjimi organi več ali menj gibljejo; če jih sončna svitloba
le od ene strani zadeva, se proti njemu obernejo; sončna cvetica
se celi dan za solncom obrača; če tertno mladiko tako pripneš, da
bodo nje peresa narobe stale, ob kratkem se bodo same tako ober-
nile, da bo zopot gladka stran od zgorej. Vse peresca večne de¬
telje v noč bolj ukup padejo. Marsiktere rastljine so nekoliko ob¬
čutljive ali zdražljive, da če se kakege njih peresec dotakneš,
bodo vidno vse druge peresa to občutile i. t! d.

Tudi rastljine so dela Božjih rok, vstvarjene med drugem v
olepšanje sveta, in ohranjenje zdravega zraka; — nimaš je ne
pravice tudi nar manjši med njimi, če ti ne škodje, in če bije
ne imel k pridu oberniti — prederzno pohabiti ali pokončati!

§. 66. Od razpadanja organskih reči.

Ostanjki vsih žival in rastljin, ktere so koli pred nami na
svetu bile, če niso obstojni deli pričijočih žival in rastljin, so
raztopljeni v zraku ali v vodi, ali pa so še trohneči in gnjijoči
v zemlji. Da poslednje ostanke gnojic ali gnjilovco  imenu¬
jemo, je že rečeno bilo. Kmetovavcu, ki želi lepih pridelkov
imeti, mora kar veliko mar biti za organske ostanke, da jih
spravlja, prihranuje in kot gnojic v rejo novih rastljin obrača. —

Od razpadanja  organskih reči smo dosihmkl še malo pove¬
dali; le gorenje  smo v 22 . §.  razložili in rekli: če bi kdo 100
funtov derv sožgal, in pri tem kakih 5 funtov pepela dobil, bi
razpadle v 95 funtov innogoverstnih gazov in pubov, ki zginejo
spred naših oči v zrak, in v 5 funtov pepela; pepel pa — kte-
rega bi kemikarji v Iugasto sol in v nektere zemlje ločili—je tako
sprašen, da, če bi ga veter razpihnil, bi ne bilo več ne tiru ne
sledu od njega. Po zgorenji je razpadlo tedaj 100 funtov derv
v take drobce, da bi neučeni skorej za nobene več ne vedil. Or¬
ganske reči razpadajo brez očitne ognjene sile še na mnoge
druge viže po bolj skritih močeh, da bi človek skorej mislil, ka¬
kor da bi se to samo od sebe godilo. Popred pa ko od tacih go¬
vorimo, moramo še nekaj druzega v misli vzeti.

Moč življenja, vedno skrita pred našimi očmi, je nezapopad-
Ijive mogočnosti; ona gospodiiri čez vse pogiavniši kemijske per-
vine in njih lastnosti, če padejo pod njeni obsežek; močni kislic, ki
terdo jeklo v rijo zgloda, ona ukroti. Kislic, vodene, vogelc, in
gnjilic so močno uidljive in pred našimi očmi zginljive reči, in

vender jih ona vjame, jih zveže, jih vledeni, jih uterdi z vodo
in druzimi pervinami vred v hrastovo iu vsako drugo pero, ali v
vsak organ; vse organske reči, vse živali in rastljine večidel iz
teh štirih poglavnih pervin — podverženih njeni oblasti — obsto¬
jijo. Ravno v tacih merah in primerah, kakor jim ona veleva, se
morajo v organih — večkrat vsim svojim lastnostim nasproti
sprijemati, ali pa iz njih odločevati; kakor jim ona gode. tako
morajo plesati, ko bi ravno ta ples v človeškem telesu 100, ali v
krastu 600 let terpeti imel.

Pervine so se sicer v živalih in rastljinah kemijsko sprijele,
zvezale in zedinile, po ne znanih kemijskih postavah, ampak
po skritih in neznanih postavah življenja moči. Kemikarji dobro
vedo, iz česar, ali iz k ter ih pervin in v kterih  primerah je ko¬
stanjevo pero zloženo, in vender vsi kemikarji z vsimi svojimi
vednostmi bi ga v 10,000 letih — bi ga nikoli ne zložili; to za-
more le moč kostanjevega življenja po postavah storiti, ki so sa¬
mo nji lastne in tedej skrite. Dokler je v organski reči moč živ¬
ljenja pričijoča, so ji vse kemijske pervine, iz kterih obstoji, ka¬
kor da bi svojih lastnost ne imele, po sužinsko pokorne; lahko bi
se reklo, da so, pod nje oblast vklenjene ali panane — svojih
lastnost pozabile. Ce pa moč življenja vgasne, se oživijo vse te
pervine s svojimi lastnostmi, proste postanejo, in se zaderže po
postavali neorganske kemije, kakor popred, dokler niso bile kot
živež v organe prišle, — in postanejo gazi. Taka popred organska
reč — če jo moč življenja popusti — bo jela zdaj po kemijsko se
gibati, kipeti, bo razpadala in se v kemijske pervine razsipala,
dokler zadnjič ne bo kar znamnja od nje več.

Da pa organska mertvina razpade, je potreba:

1. Primerj ene gorkote;  po razločku mnogoverstnega raz¬
padanja je potreba k temu 6 do 30 stopnic gorkote; višji  gor-
kota posuši mnoge reči, da ne morejo razpasti. Gorkota, ali
stopnja gorkote vrele vode vstavi vsako v razpadanji zapopadeno
reč, da dalje ne razpada. Pri še višji gorkoti bi se mnoga reč
sama od sebe vnela, in zgorivši razpadla; od tacega razpadanja
pa ni tukaj govorjenje. Pa nasproti tudi v zmerzljini  ne bo no¬
bena organska reč razpadla, še menj pri višji stopnji mraza.

2 .  Potrebna je primerjena mera mokrote,  da se ob¬
stojne drobice v nji lože objužejo in premikajo; nobena reč ne bo
razpadla, dokler je močno suha; to kmetovavci dobro vedo, torej
marsikaj prav posušijo za prihodno rabo. V Sirakuzu, nekem
Sicilijanskem mestu, imajo velike pod zemljo zdolbljene votljine,
kjer se jim merliči pred posuše, predin začno gnjiti; postavljajo
jih na levo in desno, večkrat zlo bogato oblečene, ali stoječe ali
sedeče v pritlične slepe okna, da človek zmirej in lahko deleč
okoli med mutasto gospodo hodi, ki je po vsili šegah od iOO let
sem oblečena. Na Afrikanskih nezmerljivih ravninah vzdignejo
močni viharji večkrat cele oblake drobčnega peska, da se pod
njimi černa noč naredi, in zasujejo z njim po več sežnjev vi¬
soko cele trume tovornikov s kamelami vred; v tacem razbeljenem

143

pesku ljude in kamele ne sognjijejo, ampak se berž posuše, in
ko jih kasneje nov vihar, pesek odnesivši, odgerne, jih drugi to¬
vorniki, če po enaki poti pridejo, najdejo, da imajo obilnost mno-
goverstnega blaga na ponudbo in zbero brez vsega plačila.

3 Da organska reč razpade, mora tudi zrak, to je, kislo-
gaz,  ki je v zraku, do nje—saj v začetku — dohod imeti. Kislogaz,
ki se z vogelcom močno žlahta, se z njim zedini, kjer ga koli najde,
da ni več pod oblastjo moči življenja vklenjen, tedaj v mertvinah
— in beži z njim v zrak kot vogelnokisli gaz. Če je pa kislogaz
v kaki  mertvini le eno drobico vogelca objugal ali omajal in z njo
zedinjen jo odnesel, ni več cela, je že nekaj manjka; tako obju-
ganje in odnašanje pa gre ali hitro, ali počasi zmirej naprej,
dokler mertvina ne razpade. Kislogaz, kteri zedinjen z železom
v rijo, ga zgloda, razje za tolikanj lože vse organske mertvine,
ko se je z njih vogelcom združil, in ga kot vogelnokisli gaz od¬
nesel, da morajo razpasti ko hiša, iz ktere bi človek vogelne in
vse druge bolji kamne izbil, ali kot morska barka, če bi vse že¬
lezo in kline iz nje potegnil. Dokler tedaj organsko mertvino
vsega pristopa in dotike kislogaza obvarješ, ti ne bo kratko nikdar
razpadla. Na to resnico se opirajo mnoge šege, organske reči
razpadanja ohraniti; tako zalijejo gospodinje klobase, da bi se
ne vžaltovale — ali jele razpadati — z mastjo; druge zalijejo pe¬
čeno morsko ribo tonino z oljem, da bi jim ne gnjita, in da bi jo
delj časa v živež prihranile. Iz merličev vladarskih hiš odtočijo
kri in vso sokrovco, vzamejo iz njih ves drob, jih prekapijo z
voskom ali s kako smolo, in jih zavarijo v svenčeno trugo; tako
polože v drugo leseno, in drugo v tretjo, da take trupla razpa¬
danja obvarjejo.

Kadar organska reč zlo počasi  razpada, pravijo temu: troh-
njenje,  tudi večkrat sperstenenje;  s to poslednjo besedo je
pa zapopadik sklenjen, da razpada v zemljo ali perst, ker vsaka
organska reč tudi nekoliko iz množili zemlj obstoji. Tako bi za-
moglo od viharja izruvano veliko drevo 100 let v gojzdu troh¬
neti, preden da se spersteni.

Če pa kaka reč, enkrat od kislogaza v nekterih svojih drobi-
cah dregnjena in objugana, začne berž razpadati, in sicer po
lastnostih svojih obstojnih delov, tudi brez da bi kislogaz d alej
več kaj v to drezal, pravijo temu gnjijenje. Trohnjenje  je
tedej cIo počasno, gnjijenje pa hitro razpadanje:  rast-
Ijine so bolj trohnjenju, živali pa bolj gnjijenju podveržene. Ži¬
vali obstoje v primeri iz več gnjilca kot rastijine; gnjilc je pa v
telesih z druzimi pervinami le na mehko zvezan. Če kislogaz
neke drobice vogelca v njih objuže in odnese, postane tudi gnjilc
razklenjen in nepokojin, zedinova se berž z vodencom in beži
kot gaz amonjak.  Tako objuganje in razvezanje zložnih de¬
lov, ali z drugo besedo, gnjijenje gre kot blisk zmirarn naprej;
to vidimo poleti pri dišečem mesu, ali v hudih vročinah pri mer-
ličih. Gnjiloba se prijemlje kot kuga tudi tacih reči, ktere iz
gnjilca cIo nič ne obstoje, kakor smola, sladkor, štirka i. t. d.

144

Grtjijenje je hitro razpadanje; kislic zedinovaje se z vogelcom
beži kot vogelnokisli gaz; gnjilic z vodencom kot amonijakogaz;
vodene tudi sam z gorkoto kot vodenogaz, ali pa zedinjen z vo¬
gelcom, ali z žeplom, ali tudi s fosforom odletuje kot vogelnovo-
deni — ali žepiovodeni — ali fosforovodeni gaz; taki gazi so
smerdljivi in nam po nosu oznanujejo, da neka reč ne deleč, in
ko je ravno ne vidimo, je v gnjijenji zapopadena. Če pa iz gnji-
joče reči vse take pervine ko gazi in sicer nevidno odletijo, kaj
bo neki od nje ostalo? Naj ti sognjije v posodi 100 funtov mesa,
kaj boš čez nektere tedne od njega imel razun kosti? — Kosti
se bojo pa veliko kasneje sperstenele.

S rovi gnoj  je gnjilobi podveržeu; v živinskem blatu in v
scavnici je gnjilic obstojni del, v soku piče, če ravno suhe, ga
je tudi nekoliko; če spraviš 100 centov tacega srovega gnoja v
kamnato posodo pod streho kam, da bi ti ga dež ne pral, ampak
da bi ga ti sam po svoji volji za prav polival, in tako zapertega
deržal, da bi ti veter tudi drobice ne odnesel; tu se ti bo dobro
vnel, ali vgrel*), in v nekterih mescih sognil, da ga bo namest
100 komej 69 centov, potem bo pa naprej trohnil, da bi ga bilo
ki v šestih letih znabiti le še 10 centov; to bi bilo gnoji  c,  to
je, ne še popolnoma sognjiti, strohnjeni ali razpadeni organski
ostanki; še nekaj let potem bi imel nekoliko Černe persti. Kme-
tovavci! — tukaj nam ga je 94, ali znabiti 94 centov gnoja v
podobi mnozih gazov zginilo; ali bi ne bilo bolj prav, če bi bil
ves gnoj, kar koli bi se bilo dalo, pod zemljo  sognil in stroh-
nil, da bi bili vsi gazi,  ali v svoji podobi, ali v vodi razto¬
pljeni, od koreninic v služivno rejo vsajenih ali vsejanih rastljin,
ki ravno tacega živeža potrebujejo, poserkani? — O da bi ven-
der kmetovavci takih resnic organske kemije nikoli ne pazabili,
za koliko več gnoja bi na leto pod zemljo k svojemu pridu spra¬
vili 1-

Ravno to, kar se godi pri zgorenji organskih reči, se godi
tudi pri njih sognjijenji ali strohnjenji; razloček je samo v tem, da

*) Pri vsacera kemijskem zedinovanji ali tudi razpadanji se veči ali manjši pre-
membe z gorkoto godijo; tu se popred zvezana ali spijoča gorkota razvezuje
ali zdramlja, da se čuti; ali pa razvezana zvezuje, da se več ne čuti.
Tako postavimo le za pripodobo — zakaj gorkota se ne dd vagati — v neki
reči je 4, v drugi pa 6 granov zvezane gorkote; naj se daste zdaj ti dve
reči kemijsko v novo reč zediniti, ki potrebuje le 5 granov zvezane gorkote,
se je bo 5 granov razvezalo, ktera bo grela, pekla ali clo žgala. Pri troh-
njenji se clo malo gorkote razvezuje, več pri vinovrenji, še Več pri
gnjijenji, nar več pa, in nar hitreje pri gorenji. Pri vinovrenji, gnji¬
jenji in gorenji se sicer veliko razvezane gorkote z mnogimi pervinami zve¬
zuje in v gazih odletuje, pa vender je še veliko ostaja, da jo čutimo, ali da
nas še clo speče. Ce pride na poleten hudo vroč dan popoldne huda ura , da
sad pobije, bo precej za točo in še drugo jutro kar močen hlad; toča sto-
pivši se v vodo, in voda, po vsi deželi spremenivši se v puli, je kar veliko
razvezane gorkote zvezala, da nas več tako ne peče. Vsako puhtenje je s
hlajenjem združeno, če ravno tega vselej ne občutimo; kam bi bilo z nami po¬
leti, če bi tolikanj razvezane gorkote se ne zvezalo in zedinilo z mokroto, in ko
bi kot puli iz naših teles ne bešalo? Oe bi se človek ne potil, bi mogel zgoreti.

145

gnjijenje je bolj počasno od gorenja, in trohnjenje bolj počasno
od gnjijenja; izidi so pa vselej enaki. Poglavne kemijske per-
vine, 'kakor vogelc, vodene, kislic in gnjilic se odtergujejo, in
ko so se v gaze spremenile, odletujejo, ali vsaka za-se, ali pa
po dve združeni v en gaz; tudi voda popred obstojni del, ali se
razkroji v bežeče gaze, ali odleti kot puh. Kar ostane, imenu¬
jemo pri zgorenji pepel,  pri sognjijenji ali sperstenenji pa perst;
med tacim pepelom in tako perstjo pa ga ni razločka, zakaj oba
obstojita iz nekterik zemelj in kalja ali natrona; daje  pa perst
bolj černa od pepela, nanese vogelc,  ki ni še popolnoma iz
nje zginil.

Vse, kar pri gorenji, gnjijenji in trohnjenji nevidno zgine,
imenujejo kemikarji: zgorljivo;  kar pa ostane, n e z gorljivo.
Mnogi organski kemikarji so čisto prepričani, da rastljine le kar
nezgorljivega potrebujejo, iz zemlje, — to se ve, da v vodi raz¬
topljenega — po koreninicah poserkajo; kar pa zgorljivega povži-
jejo, iz zraka, ali pa iz vode —>.v kteri se tudi gazi raztopijo
— dobe.

Od vinovrenja in jesihokisanja, ki ste dve posebni podobi
razpadanja organskih reči, in ki se daste med gnjijenje in troh¬
njenje vverstiti, bo menda drugej priložnost kaj malega povedati.

Potrebno se nam je zdelo razpadanje  organskih reči kme-
tovavcom ž natanjčnost razložiti, da bi tudi rejenje  rastljin
lože razumeli; kdor pervega ne razumi, ne bo nikakor tudi dru-
zega prav razumeti mogel.

§. 67. Od rejenja rastljin.

Da bi rejenje in rastev rastljin, kar se bo dalo, razumljivo
razložili, moramo popred še marsikaj druzega v misli vzeti.

Nebeški oginj ali elektron, od kterega nismo še priložnosti
imeli govoriti, je neka, večidel skrita, čudna in menda ne še po¬
polnoma poznana moč. Tak oginj je povsod, brez da se čuti; če
se ga pa vendar v kaki z grajo za tak oginj obdani reči preveč
nabere, si prizadeva skozi grajo, in sicer po nar bližji, nar raji
po rudni, ali špičasti, ali mokri reči v drugo — ki ima menj ta-
cega ognja v sebi — predreti. Iz oblaka, s takem ognjem navda¬
nega in s suhim zrakom ograjenega, predere tak oginj zrak v
veliki vidni iskri, in gre po na ravnem polji ali na verh gore po¬
konci stoječem človeku, ali po zelenem in mokrotnem drevesu, ali
visoki skali, ali cerkvenem zvoniku v zemljo, kjer ga je menj, in
temu pravijo tresk ali strela.  Ni prav ne pri hudih vremenih
na ravninah ali verh gor pokonci stati, ali pred dežjom pod kako
drevo bežati; na tavžente ljudi je že po tacih neumnostih nesrečno
od strele zadetih poginilo; bolj prav bi bilo kam niže  iti, ali se
še clo pri veliki nevarnosti na tla vleči.

Učeni si lahko pri suhem zraku tacega ognja s posebnem orod¬
jem po volji toliko zbude, vlove in v ograjenih večidel steklenastih
posodah shranijo, da z eno samo iz njih spušeno iskro lahko nar
večega vola ubijejo: v mokrem zraku pa, ki tak oginj proti po-

10

44 $

serka, si ga ne zamorejo kar izkriče zbuditi in vloviti, tudi bi z
njo le miško umorili.

Tak oginj ne pada samo po treskanji ali po strelah, ampak
tudi po deževnih kapljicah od neba doli, in stori po prepričanji
naravoslovcov zemljo bolj rodovitno; tacemu ognju  pripusejejo
med drugem, da deževna  voda za rast več zda od vsake druge,
ko bi se z njo zalivalo. Leta, v kterih zlo gromi in treska, so
rodovitne; v letih 1814, 15 in 16 ni gromelo ne treskalo, tudi
suše ni bilo, in vendar se je zlo po malem pridelovalo, da so
1817. leta ljudje deleč okoli po deželah velicega pomanjkanja
terpeli.

Da zamore rastljina živeti in dobro obroditi, potrebuje, razun
zdaj v misel vzetega skrivnega ognja, še njenemu življenju p ri¬
ni er j ene razvezane gor ko te; pri primerjeni gorkoti gre vse po
godu, koreninice serkajo potrebni živež; sok teče po organih; ne¬
potrebno lahko spuhti i. t. d. Prevelika gorkota bi, kakor vsak¬
danje skušnje uče, rastljine preveč posušila ali sožgala; če bi pa
premalo gorkote bilo, bi sok v njih zmerznil in se vstavil, vse
rejenje bi nehalo, smert bi nastopila. Zmerznjeni sok narastivši
se potrebuje več prostora, razžene tedaj svoje posodice, da take
rastljine, kakor je posebno pri tertah znano, razpokajo. V se¬
vernih Amerikanskih gojzdih pokajo v zlo hudih zimah velike
drevesa tako, da se človeku zdi, kakor da bi se s topi streljalo.
Poleti so vse rastljine nekoliko bolj hladne kot zrak,  v kterem
stojijo; veliko razvezane gorkote, ki se z vodo zedini in zveže,
beži iz njih kot puh; pozimi so pa vse drevesa nekoliko gorkeji
kot zrak; zakaj mraz jih nekoliko stisne, da ne more tako hitro
gorkota iz njih bežati, pa tudi je nekoliko iz tal dobivajo. Vsaka
dežela ima po svoji srednji gorkoti lastne  rastljine, ki se v nji
nar bolj ponašajo; ni vsaka rastljina za vsako deželo. Vladarstva
imajo zavolj učenost, imenitni pa za svoje veselje na tavžente
cvetic in druzih rastljin iz bolj gorkih dežel; da jim pa od mraza
ne poginejo, jih v pomorančnicah prezimijo, in jim kurijo.

Kakor gorkote, je potreba za pravo rastenje vsake rastljine
tudi primerjene s vi tl ob e. Kake spačke nareja koriin spomladi v
hramni tami? — Nobena rastljina bi v černi tami prav ne rasla;
mnoga bi v veliki senci navadnega duha ne dala, in še cIo sadu
ne rodila. Vso zelenost, s ktero je celi svet prijetno olepšan,
vse krasne barve, s kterimi so cvetice okinčane, napravlja sončna
svitloba skrivej pred našimi očmi le po postavah rastljinine moči
življenja. Vse dihanje rastljin, po kterem se vogelnokisline po-
lastujejo in kislogaza znebujejo, se speljuje le pri sončni svitlobi-

Kako močno rastljine v svojo rejo in rast mokrote potrebu-
jejo, je našim bravcom dovelj znano; le od rastljinskega perja jio®
moramo še povedati, da tole, po kterem rastljine dihajo, in tudi
nar več spuhtijo, je vse od zgorej gladko, z neko žlezasto, ali
smoleno, vošeno, večkrat tudi močno kremenasto kožico — ki za¬
more premočne sončne žarke odbivati — prevideno; od spodej pa
je kožica tanjka in skozna. Le od spodej peresa dihajo, serkajo

147

in puhtijo; ne boš ne peresa, ga narobe postavši, prisilil tako
ostati, rastljina ga bo na vso moč nazaj prav obernila. Od serka-
jočih komej vidnih koreninic pravijo in spričujejo učeni, da ima
vsaka na končiču svoje ustica, zamašene z neko gobico, da bi ki
kaka debelina va-njo ne zašla.

Vplemenjeno aii zarejeno in dobro sozrejeno seme ima v sebi
ravno tako moč življenja, pa spijočo, kot njegova mati: taka moč
se da zbuditi. Kakor se zvali iz jajčica tiček, se skali ali scimi
iz semena rastljinica; k temu je pa mokrote, gor ko te in ki¬
slogaza  potreba. Voda namočivši seme ga razpne, gorkota ji
pri temle dobro pomaga, da se zamore tako zdaj kislogaz veliko
lože skozi neštevilne luknjice va-nje zariniti, vogelc v njim ob-
jugati, z njim zediniti se, in kot vogelnokislina iz njega puhteti.
Na enako mero, kolikor gre kislogaza v seme, pride iz njega vo-
gelnokisliga gaza; če je seme gluho ali mertvo, bo jelo zdaj
trohneti ali gnjiti; če ni gluho, se bo v njem moč življenja zdra¬
mila; ta ne bo dala semenu sognjiti ali razpasti; pustila bo sicer
kislogazu nekoliko vogelca odnesti, da se vse drugo v semenu s
pomočjo mokrote v neki sladki sok ali mleko spremeni; to mleko
oberne pa zdaj v zreditev že v semenu zarojene rastljinice, da
pahne namreč steblice s peresci kviško, in naravnost doli pa
serčno koreninico. Čudna reč — kale ali cimaje odda rastljinica
vogelca, — vogelca bo pa od zdaj za naprej in sicer svoje žive
dni v živež potrebovala! —

Če je tedej seme v suho perst prišlo, ne bo kalilo zavoljo
pomanjkanja mokrote; če je prišlo pregloboko,  akoravno v mo¬
krotno perst, ali če je tudi preveč v blatu zatlačeno bilo, da ne
more zadosti zraka in tedej kislogaza do njega, se bo zadušilo in
strohnelo. V slednji navadni vodi je na prostor blizo osmi  del
navadnega zraka; pod stoječo vodo dobi seme iz nje premalo ki¬
slogaza, in se bo zadušilo; pod tekočo pa, ki zmiram novega ki¬
slogaza prinaša, bo dobro kalilo. Če ti tedej na obsejani njivi
voda stoji, bo seme pod njo poginil«; če ti pa voda tudi delj časa
čez-njo teče, ne bo seme škode terpelo. Iz enacega vzroka rast¬
linske korenike v tekoči vodi dobro obstoje, v stoječi pa po-
merjejo; če vsadiš tedej drevo ali terto v tako jamo, da vodo
derži, gotovo ti vsahne.

Ko pride rastljinica na dan, dobi precej od svitlobe zelenost
na perjiče; da bi pa tacih nježnih in mehkih rastljinic poletni pre¬
močni sončni žarki ne sožgali, jih vertnarji navadno zakrivajo,
dokler bolj krepke ne postanejo. Rastljinica, ki je dosihmal iz
maternega mleka zrasla, kakoršnega ji je sama v seme dala, po¬
trebuje zdaj v svojo rejo in rast vode  (marsiktera rastljina ob¬
stoji ‘ dva tretja dela svoje teže iz vode), potrebuje kemijskih
P er vin,  kakor kislica, vodenca, vogelca in gnjilca. Z vodo — ko
ni suše — se lahko previdi, ravno tako tudi s kislicom in voden-
com, de vodo po koreninicah serkaje, jo po svoji moči življenja v
sebi razkrojuje, in se tako kislica iz vodenca polastuje, litere z
druzimi perv/nami v organe vledenuje. Tudi spričujejo na tanjko

10  *

148

speljane skušnje, da mnogoverstne rastljine poserkajo, pa le po¬
noči, po več ali men j — po vsim zelenim — kislica. Od kod do¬
bivajo pa v o gele, ki ga je v slednji rasti jini nar več na mero ali
vago? — od kod gnjilec,  ki ga saj v soku imajo v rejo svojega
sadu? — Zastran teh vprašanj so bili med kemikarji kar veliki
prepiri; pa kakor se vsako jezero po hudi burji ukroti, so se tudi
kemikarji umirili, in si zadnjič s tanjkem prepričanjem Id z lepo
dopovedali.

Kar vogel  c vtiče, obstoji sklep vsega prijaznega dopoveda-
nja in popolnoma po neštevilnih skušnjah poterjenega prepričanja
v temle: da vse rastljine serkajo vedno po p e rj i, vsim zelenim
in po koreninicah vogelnokisli gaz;  da ga — pa le pri
sončni svitlobi — v sebi razkrojujejo, in da obderžavši in vlede-
novavši vogelc v organe, oddajajo iz sebe pulite kislogaz nazaj
v zrak, in sicer v enaki meri, kakor so vogelnokisline poserkale;
tako v pripodobi, da za vsak poserkani bokal vogelnokisline, dajo
nazaj v zrak bokal kislogaza.

V navadnem zraku je vselej in povsod le tavžentina, to je od
1000 le 1 bokal vogelnokislega gaza, ali krajše rečeno, vogelno¬
kisline; kam pa neki gre vsa vogelnokislina, ki jo vse žive stvari
po dihanji vedno iz sebe pahajo? — ki pride v neznano velikih
merah iz podzemeljskih votlin, in iz studencov kisle vode? — ki
se nareja pri vsacem vinovrenji, trohnjenji, gnjijenji in gorenji,
kjer se kislogaz z vogelcom zedinovaje in zvezovaje v vogelno-

kislino spremenuje?-Pred več tavžent leti bi se bile vse

žive stvari v njem zadušile, ko bi ga ne bilo rastljinje proti v svoj
potrebni živež poserkovalo. — Od druge strani pa je v navadnem
zraku le 21 stotin, tedaj od sto le 21 bokalov kislogaza; koliko
ga neki od dneva do dneva vse žive stvari celega sveta dihaje
povžijejo in v vogelnokisli gaz spremenijo? koliko se ga pri vsa¬
cem trohnjenji, gnjijenji in posebno pri gorenji na celem svetu,
kjer se z vogelcom zvezovaje v vogelnokislino spremenuje, po¬
kvari? — kdaj bi se bile že vse živali zavolj pomanjkanja nad
njimi zadušile, vse trohnjenja in gnjijenja vstavile, ognji po¬
medi, če bi ne bila previdnost Božja za to preskerbela, da ga
vse rastljinje, iz sebe dihaje, tako namestuje, da ni nikoli njega
pomanjkanja, in da ga je v zraku veselej na enako, za vse
stvari ravno prav tečno mero? —• — To zdaj razloženo je menda
nar veči čudo, za ktero je kemija v poslednjih časih zvedila.

Pa vendar je tudi ne smemo zamolčati, da od tacega kolobaranja
in namestovanja teh dveh gazov niso še vsi kemikarji popolnoma
prepričani. —

L a knji  c (Holzfaser), kterega pri razklanem lesu, posebno
pri predivu in pri vsaki rastljini lahko z očmi razločiš, je vsega
rastljinja nar poglavniši ali nar veči in krepkeji obstojni del, j e
njega kostje; — če je odvezan ali odločen od družili večih ob¬
stojnih delov rastljinja kakor od žlezca, vlečca, beljakca, olja,
smole, sladkora i. t. d. se pokaže čern; zakaj nar več iz vo-
gelca, in clo malo iz vodenca in kislica obstoji. Tudi vse žival-

149

sko meso iz nekega dlačica (Fleiscjifaser) obstoji; pa ta je druge
baže, je veliko menj vogljen. Ko imaš na gomilo nekoliko pode¬
lanega gnoja, da je že ves čem, ti spričuje to, da se je skorej
vse drugo, mende’ bolji, že od laknjica^ odločilo in večidel v ga-
zih zginilo, ta pa, zdaj čern, ti je še na gomili ostal z nekaj
malo druzimi nezgorljivimi rečmi. _ Ako perst prekopaš, najdeš
morde v nji nekaj černiga, to je gnojic,  ne še popolnoma
razpadeni organski ostanjki; z drugo besedo, to je večidel čern,
nar več iz vogelca obstoječi laknjic, ki ni še popolnoma strohnel
ali sognil. Naj se loti zdaj  kislogaz ali unega laknjica na gomili,
ali tega pod zemljo glodati, zedinoval se bo z njegovim vogelcom,
in spremenoval se bo z njim vred v vogelnokislino; ali bi ne bilo
bolji, da bi se to pod zemljo blizo koreninic, kakor na gomili
godilo?-

Perst ali sperstenina,  to je, vsa poveršna zemlja na svetu,
v kteri se rastljinske korenike uterdijo, in zmirej naprej lezejo,
ni nikoli tako stlačena , da bi je zrak ne prešinil; povsod v taki
persti je zrak in tedaj tudi kislogaz pričijoč; če pride pa kislo¬
gaz do gnojca ali, kar je enako , do laknica, se bo z njega vo-
gelcom v vogelnokislino spremenil, in sicer tako — kar prosimo
dobro v spominu ohraniti — da na enako mero, kakor je bilo po-
pred kislogaza, postavimo, za maslic, bo tudi zdaj za maslic vo-
gelnokislega gdza. Če se pa ta ravno pri koreninicah znajde, ga
bodo kar živo kot šluživni živež poserkale; denimo pa, da bi ga
koreninice ne popile, bo ostal spodej pod zemljo, ker je enajstkrat
težji od navadnega zraka, in razpadanje laknjica se bo vstavilo;
zakaj kislogaz ne more skozi težji vogelnokislino do njega priti.
Naj pa zdaj nove koreninice do nje prebodejo in prilezejo, jo bodo
čversto poserkale, in kislogaz bo berž iz laknjica novo proti na¬
pravljal i. t. d. Na močno pognojeni njivi, ali v kakem vertu bi
se utegnilo primeriti, da bi nekoliko vogelnokisline iz tal na dan
lezlo in se počasi kviško vzdigovalo; tu bi jo rastljinino perje bolj
bogato serkalo. Skušeni kmetovavci terdijo, da, če bi kaka med
dvema druzima zlo pustima ležeča njiva pognojena bila, bo zavoljo
vogelnokisline — ki iz lete zvira — žito ali vsako drugo rastljinje
Več stopin deleč na desni in levi pusti njivi očitno lepši razlo. Iz
tega vidimo, da gnojic ali laknjic, če bi kislogaz vogelca od njega
ne odtergoval, bi veliko let v persti ostal; tudi prav bi ne bilo, ko
bi prenaglo razpadel, perst bi prehitro nerodovitna postala; bolj
prav je, da počasi razpada in se v vogelnokislino spremenuje, da
tako več let rastljinam v potrebni živež služi.

Vogelnokislina odločivši se iz laknjica se zamore tudi v veliki
meri v "podzemeljski vodi raztopiti; to vidimo pri vsih gomizljivih
vinih in pri kislih vodah. Če rastljinske koreninice tako z vogel-
nokislino dobro navdano vodo serkajo, dobijo z njo vred veliko
vogelnokisline, tedaj vogelca v svoj'potrebni živež. Vogelnoki-
slina se zedini tudi pod zemljo z lugastmi solmi - v ukrotene soli,
ki se vse tudi v vodi raztopijo, da dobijo tako rastljine z eno potjo
vogelnokisline, in kalja, ali natrona, ali amonjaka in z letem

150

gnjilca, ker vsega tacega v živež potrebujejo. Pokazali smo po
tem takem, od kod vse rastljinje in po kterih potili vogelca; ki
je v primeri njega nar poglavniši obstojni del, dobiva. Zamolčati
je pa vendar tukaj ne smemo, da razun kislica in vogelca, ki sta
obstojni pervini zraka in vsih organskih reči, je še enega in dru-
zega nezvedljive zaloge v neorganskih rečeh. Koliko bi se neki
neorganskega našlo, da bi med drugim tudi iz kislica ne obstalo?
— Ali niso vse bele in druge apnjene gore zgolj vogelnokislo
apno? — Veliko kislica in vogelca bi zamoglo po previdnosti
Božji, in po nam še neznanih natornih postavah v gaze razve¬
zati, ali iz gazov nazaj uterditi se. — — Ali se. na apnjenih, te-
dej vogelnokislih soldanih (laporji, Mergel) terte dobro ne obna¬
šajo? — ali se v vodi, po apni tekoči, vselej po nekoliko vogel-
nokislme iz njega ne raztopi?

Rastljine potrebujejo gnjilca v zreditev svojega sadu; brez
gnjilca ni nobenega sadu.—Od kod ga pa neki dobivajo? V na¬
vadnem zraku je 79 stotin gnjilogaza; pa nobenemu kemikarju se
še ni vdalo očitno spričati, da bi se ga rastljine le kolčikanj po¬
lastile, in v svoj živež obernile; dobivajo ga tedej po družili po¬
tih, in sicer v podobi amonjaka, in sal ni ter o kisi  ih  soli.

Rekli smo v poprejšnjem sostavku, da se pri gnjijenji živin¬
skega gnoja gnjilic z vodencom zedinjuje in kot gaz amonjak proč
beži; to je neka gazna pa vendar lugasta sol, — ktera, kakor
smo že povedali, v mnogih straniših (skretihj posebno pri južnih
vremenih večkrat bolj zbodeče kot smerdeče v nos udari. Amonjak
je zlo v vodi raztopljiv; če je tedej gnoj dobro mokroten, se v ti
mokroti raztopi, in ne odleti, ampak v gnojnici ostane, da po¬
staja taka gnojnica čedalje bolj amonjakasta. Kadar gnojna kopa
neha gnjiti, se nemore več amonjak delati. Ne daj tedaj gno¬
ja preveč s ognji  ti,  sicer boš skorej samega vogelca, pa le
malo gnjilca — brez gnjilca pa ni sadu  — na njivo vozil;
če gnoj voziš, polivaj  ga  z a m o n j a k as  t o gnojnico , ali jo
pa vso na njivo ali senožet  speljaj, da bo več amonjaka
dobila; amonjak v zemljo podoran, v vodi raztopljen bo služi ven
živež rastljininim koreninicam.

Pri gnjijenji, naj bo v gnojni kopi ali na njivi, se tudi gnji¬
lic s kislicom v solniterokislino zedinuje, pa se precej tudi v vodi,
ko do nje pride, raztopi; taka kislina se zedini dalej z mnozimi
lugastimi solmi ali tudi z apnom v sol, po kteri v vodi raztopljeni
rastljinske koreninice serkaje dobivajo ob enem gnjilca  in kalja,
ali natrona, ali apna. Tudi so se kemikarji prepričali, da v zra¬
ku posebno poleti je nekoliko gaza amonjaka, in tudi nekoliko pa
menj solniterokisline; dohtar Liebig  terdi, da poletni dežji po¬
grabijo iz zraka do 80 funtov amonjaka, tedej 65 funtov gnjilca
na oral sveta. Tacemu amonjakastemu dežju in nebeškemu ognju,
ki z njim pada, bi šlo pripisati, da taka deževnica je očitno ve¬
liko tečniši za vsako rast od slednje druge vode. Da rastljine
serkaje po koreninicah amonjak ali druge solnitorokisle soh', se s
potrebnim gnjilcom previdovajo, so se kemikarji čisto prepričali;

151

zakaj mnoge rastljine so v enaki primeri, kakor se jim je z
gnjilčnem gnojem postreglo, tudi vlečca (Kleber), — neko
močno gnjilčno  reč  — dale.

Kakor človek in vsa živina, potrebujejo tudi rastljine v svojo
reditev mnozih soh', zakaj? — to se na tanjko ne ve: toliko je
pa gotovo; da brez soli bi ne rasle,  sadu ne dopernesle, mar¬
več v kratkem času poinerle. Razun soli, se polastujejo tudi v
svoj živež nekoliko žepla, fosfora, apnjemne, krememne, in clo
malokrat ilovnine, ali kakega ruda. Vsaka sožgana rastljina da
po nekoliko pepela, v pepelu se najdejo pa ravno te zdaj  imeno¬
vane soli in zemlje. Kakor opravlja voda pri renjenji rastljin nar
potrebniši službe, ker spečeno perst meči, da jo koreninice lože
prebadajo, in ker sama da in tudi pripeljuje njih organom po¬
trebno rejo, in odnaša iz njih vse nepotrebno, mora tudi vse soh'
in zemlje va-nje spraviti. Lugaste soh' in zemlje pa ne pridejo
v rastljine kot take, ampak ko so se z eno ali drugo kislino ze¬
dinile, postanejo soh', ki se v vodi raztope, potem jih še le ko¬
reninice poserkajo, in v rastljinskem soku za rejo organom pošljejo.

Marsiktere skušnje uče, da mnoge rastljine — pa vendar ne
vse — ko svoje navadne soh' v zemlji ne najdejo, z drugo za
ljubo imajo, da tedej pri njih ena sol drugo nameštuje. Da vsako
rastljinsko pleme je v svojem rejenji nekoliko od druzega razlo-
čeno, je lahko verjeti; če ktero teh pervin nekoliko več, unili pa
nekoliko menj v svoj živež potrebuje, bo drugo pleme pervih menj,
druzih pa več potrebovalo. Primere med njih obstojnimi pervi-
nami so neskončne; še clo ena rastljina ne vleče v vsacein času
enako zložene reje v-se, in potrebuje za mnoge organe drugačne¬
ga živeža; tako je v žitni slami obilo kremenine, v zernji pa po
več fosforokisline, žepla ali gnjilca i. I. d. Kakor v živalskih se
tudi v rastljinskih organih kar velike premembe skrito pred našimi
očmi' pod ablastjo in vladarstvom moči' življenja gode; vse dre¬
vesne peresa postanejo na jesen bolj usnjate, lesene in krepke,
imajo veliko več kaija kot poleti v sebi; vse zeleno, kislo sadje
se spremeni v zrelo, sladko; zagoltna in usta stisnjejoča oskorš
zadobi počasi prijetno sladkobo.

Rastljine, ktere imajo čez svojo potrebno rejo še obilno ži¬
veža, ga obračajo, ko sad zarodijo in zredijo, v lastno pomno-
ženje; ni se čuditi ne, da hrast ne da vsako leto želoda; kje bo
neki toliko moči ali živeža v neobdelovani persti jemal? — Če bi
drevo imelo usahniti, na kterem ni še sadje zrelo, bo vso svojo
moč na njega dozorjenje obernilo; turšično steblo, ki je 400 zern
na klasu zarodilo, ko vidi da zavoljo suše jih ne bo moglo zre¬
diti, bo vso moč na žrejenje 30 ali 40 sern obernilo, da bi saj
te doneslo, in da bi ki ob pleme ne bilo!-

Vsaka rastljina, ki po več let živi, se napravi v jeseni, po¬
tem ko je že sad oddala, zlagoma mlečnega sladkega in bolj go¬
stega soka, si iz njega prihodnjo spomlad pervo perjiče, brez kte-
rega bi dihati in tudi živeti ne mogla, zrediti; torej bo kasno v
jeseni ali pozimi vsekano drevo spomladi obzelenelo; ravno tako

tudi vsajena ali prisuta tertna kolč brez koreninic i. t. d. Pozimi
se rastljine nekoliko stisnejo, počivajo ali spe kot polh v duplji,
ali medved v berlogu.

Rejenje rastljin obstoji tedej v tem, da 1.) po perji, po vsim
zelenim in po koreninicah serkajo vogelnokislino, iz ktere, ko so
jo pa le pri sončni svitlobi v sebi razkrojile, vogelc obderže, ki¬
slic pa po dihanji oddajajo; — da 2 .)  po koreninicah vlečejo v
vodi raztopljeni amonjak in solniterokisle soli, iz kterih si tudi
polastujejo gnjilca; ravno tako dobivajo žepla, fosfora, kalja,
natrona in množili zemelj, pa le potem, ko so se z mnogimi ki¬
slinami v soli — ta v eno, uni v drugo i. t. d. — zedinile, in
v vodi raztopile. Kar jim tedej ali zrak, ali voda, in sicer v sebi
raztopljenega pripelje, si zamorejo, in clo nič druzega, v svoj
živež polastiti; če jim te poti odmanjkajo, kar berž poginejo,
ker se ne morejo kot živali nikakor na drugo mesto premakniti in
si živeža iskati. Kar jim pa zrak in voda tečnega pripeljeta, pod
oblastjo svoje moči življenja, in sicer zginljivega ali zgorljivega,
vjamejo, uterdijo, in z drugimi nezgorljivimi pervinami v organe
vledenujejo; kar jim pa tri tem netečnega ali odsluženega ostaja,
ali nevidno spuhte, ali vidno po korenikah kot ognjusik v perst
oddajajo. Dohtar Liebig  meni, da se tudi vsa drevesna lubad
s sladko skorjo vred iz tacih ostanjkov ali ognjuskov nareja. —

§. 68. Kmetovaveu potrebne vednosti od persti.

Ker smo neutrudeno skerbeli in si kar veliko glavo belili, v
ravno dokončanih sostavkih poglavniši zapopadke rastljin, njih
rejenja in razpadanja po mogočosti razumljivo razložiti, se nad-
jamo, da naši dragi kmetijski bravci jih bodo s hvaležno pazlji¬
vostjo v svoje — v teh rečeh kar potrebno — razjasnjenje, in k
važnemu pridu prebirali. Take nove, v slovenskem jeziku še nikoli
z natanjčnostjo pisane, po tem takem tedej tudi prisiljeno z ne-
kterimi novimi besedami razložene resnice, še ne dajo hitro, ali za
kratkočasnosti voljo brati; pri tacem branji bi ga ne bilo clo no¬
benega dobička; čas bi bil zapravljen, penezi za bukve pa zaver-
ženi. O vi dragi slovenski kmetovavci! mi ne pišemo iz kratko¬
časnosti, tudi ne — drugem kratkočasovati; pišemo kemijo ober-
njeno na kmetijstvo — ali morde za kogar druzega? — ali ne in
goreče ljubezni do vas? in za vas? ali ne za vaše razjasnjenje
in potrebno razsvitljenje, in po tacem za vašo veči časno srečo ?
Kar zdaj pišemo, je, kakor tudi Vinoreja,  pervopis, mi ne pre¬
stavljamo iz ptujih knjig in jezikov. V drugem jeziku pisane bukve
bi nam vergle morde obilno goldinarjev srebra; vam jih pa pišemo
zastonj, od vas ne želimo — ne prašamo — ne dobimo ne kar vi¬
narja za-nje; vaše marno in pazljivo preberanje bukev, naše nav-
danje g kemijo, in po njem veči izobraženje, vaše s kemijo nav¬
dahnjeno kmetijstvo, in po takem vaša in cele Slovenije  veči
blažnost bo naše edino, naše bogato plačilo! — — Ne daj Bog,
da bi se v tem od slovenskih kmetovavcov — kar drugej pisano
stoji, kadaj zamoglo reči: Žlahne kamne so povergli pred —•— •

153

Od divjega vstreljenega prasca ne boš boha imel; Dolenka
pa — akoravno nevedno, pa vendar nekoliko po kemijskih vodilih
zredi prasca do 3 ali 4 centov. Divji vol ima malo čez tri cente
mesa, in mende nič loja; Goratani, v temle mojstri, ga pa po ke¬
mijskih vednostih odebelijo do 20 tudi 25 centov. Adamu je
zemlja osat in ternje rodila, lesnike so bile njegov žlalini sad, —
ti imaš in vživaš veliko in mnogoverstnega, lepega in prijetnega
sadja; voda je bila njegova pijača, v — ti jo imaš in piješ drago,
po kemijsko narejeno kaplico vina. Če bi se ti dal s kemijo nav¬
dahniti, bi se tudi počasi tvoje kmetijstvo z njo navadlo, da bi ti
z veliko manjšim trudom in z manjšimi stroški veliko obilniši in
žlahnejši pridelke imel. Ako so pa to tvoje serčne želje, prebiraj
in premišljuj, kar smo do zdej učili prav pazljivo, da bož, kar
bo zdaj prišlo, lože razumel; zakaj zarinili se bomo zdaj s ke¬
mijo do živega v kmetijstvo. —

Ako bi se na svetu nič več ne pridelovalo, kakor to, kar bi
zemlja sama od sebe rodila, bi mi mendo od kraja eden za dru¬
gem pognili. Namen vsega kmetijstva je zemlja primorati  k
tacim pridelkom , da bi se iz njih vse človeštvo — ki se vedno
množi — in zavolj njega tudi potrebna živina za prav preživila.
Ljudje so sicer od nekdaj zemljo obdelovali in jo k večim pridel¬
kom silili; to se je pa delalo, in se še dan današnji dela pri mno¬
gih narodih — in menda večidel tudi pri našem — brez premisel-
ka in razumka. Le kemija  zamore v temle naše kmetovavce
razsvitliti, kakor je že veliko Nemcov, Angležev, Francozov
i. t. d. razsvitlila: kemija  odgerne in odpre kmetovavcu skriv¬
nosti natorstva in mu pokaže, kako bi zamogel z nar manjši močjo
natorstvo primorati, mu veliko obilniših in dražjih pridelkov da¬
jati. Kaj je vendar lože, en ali tri orale njive ali nograda ob¬
delovati?-kemija te bo razjasnila in podučila: na enem

oralu več in žlahnejega  pridelovati, kakor se sicer navadno na
treh prideljuje.

Peter  vsadi' drevesce, Jur če tudi eno, in sicer enacega
plemena; enake starosti in velikosti, z enako dobrimi koreninica¬
mi in v enako dobro perst, globoko kot Peter,  in tudi perst
okoli njega pritisne in zalije po Petrovo. Peter  razumi rejenje
rastljin, ter dobro ve, da drevesce bo moglo pred rastjo pridobiti
si na tavžente nar manjših serkajočih koreninic; mu odreže te-
dej vse veje, in mu pusti tri ali še clo nobenega očesa. Jurce
pa pusti svojimu vse štiri vejice z vsimi mladičicami, na kterih
je 150 popkov. Petrovo pahne iz treh pušenih očesic, ali, ko
jih ni pustil, nekoliko kasneje, iz slepičev tri lepe mladičice. Jur-
četov pa se scimi in obzeleni na 142 popkih, pa le iz. mlečnega,
že v jeseni v ta namen napravljenega, in ne iz serkajočih kore¬
ninic — ki jih še ni •- vdobljenega soka; drevesce bi moglo zdaj
na tavžente serkajočih koreninic pognati, in še 142 scimljenih in
pbzelenjenih popkov rediti, s čem neki? — Vstraši se, obnemore
>n čez štiri tedne vsahne, ali pa bo ostarelo, da bo težko kadaj
kaj iz njega. Če bi imela mati mleka za eno detice, bi vendar še

154

dvojčke dojila; če bi imela pa šesterčke ali osmerčke, da bi jo
zmirom molzli, bi poginila mati z osmerčki vred. Tako neum¬
nost je storil Jurče, ki je dal svoji hruški ali češnji, ki bi si bila
upala le 3 ali 4 popke — ali otročičke — prav rediti, v rejo
150 otrok! Jurče vendar še pri vsem tem misli, da je prav moder
človek. — Petrovo drevo čversto rase in dobro rodi, Jurčetovo
pa ostaričeno boleha in ne rodi, da se to njemu samimu čudno
zdi. Tako jo zamore po kemijsko razjasnjeni kmetovavec pri zlo
mnogoverstnih priložnostih bolj prav zadeti, in druge nevedne
prehiteti.

Ti porečeš: res — ta bi ne bila napčna, pa težko je kemijo
razumeti. — Kaj pa da je ni ravno lahko razumeti; ali spomni se
prijatel! da pečeni tički nikomur sami v usta ne lete; z umno
zvijačo vjeti, potlej zadušiti, oskubsti, osoliti, speči, in v usta
nesti jih moraš, če jih hočeš jesti. Brez truda ni nič! — Ali nimaš
tiste iskrice, ki ji pravijo um? — Kar jih že na tavžente pri
druzih narodih razumi, ali tega ne boš ti — ti Slovenec  —
razumel, od kterega še oznanujejo, da si bistrega uma? — Praz¬
na je ta! Ko si pa res bistrega uma — kar mislimo, da ne boš
tajil — bi se spodobilo, da bi ti drugim napredoval, ne pa za
njimi še le klaverno kinkal. —

Kemija v slovenskem  jeziku je nov prikazek; z novo uče¬
nostjo rasejo nove besede, vsak nov zapopadek mora imeti svoje
ime, svojo, kar se da, lastno besedo. Ti slovensko razumiš, v
celi kemii pa nobene nove besede ne spogamo, da bi ne bili pre¬
cej pri njenim vpelovanji njenega zapopadka razložili; torej smo
ti spervega živo priporočili s posebno natanjčnostjo na take nove
besede paziti, in si njih pomenke živo v spomin vtisniti. Ker pa
to ob enem , ali z eno potjo ne gre, je treba kemijske bukve po-
gostoma, in sicer vsak njih razdelk posebej prebirati in premi¬
šljevati do razumenja — potlej še le naprej iii. Ali meniš morde,
da nemški kmet, ki v svojem jeziku dobro bere, bo nemškokemij-
ske besede in resnice razumel, brez da bi se jih učil? Brez uče¬
nja ni nobene vednosti; kdor hoče kaj vediti, se mora učiti. —

V  sklepu poglavne kemije smo ti bili do živega naročili po¬
prejšnje sostavke trikrat prav pazljivo prebrati, da bi se bil s ke¬
mijskimi besedami in resnicami bolj soznanil. Ali si nas ubogal?
si jih prebral? — Odgovori! — ako nisi tega storil, nikoli ne bo
nič iz tebe, tudi kmetijske kemije ne boš razumel; na ravnost ti
jo povemo, da nikdar te ne bodo kemijsko razumnjenega kmeto-
vavca čislali. Ker pa upamo, da med našimi kmetijskimi bravci
ga ni tacega lenuha, jim še pristavimo, da sodniki in pravdosred-
niki so si na visokošolstvih celo leto s postavnimi bukvami glave
belili, in vendar jih imajo še pred seboj, da zlo pogostoma vanje
pogledujejo; pa več kakor v postavnih bukvah sodnikom vodil,
je v naši kemii natornih postav kmetovavcom razloženih; imejte
jih tedej tudi vi vedno pred očmi, in kar pogostoma vanje po¬
gledujte. —

Od tacega z nar bolji voljo in gorečo prijaznostjo izustenega

155

spodbadanja severnem« k zemlji,  brez ktere bi ne bilo clo no¬
benega kmetijstva.

Ker se navadne rastljine s svojimi korenikami v perst uterdijo,
in sicer za svoje žive dni na enakem mestu, in ker ima kmetova-
vec z njo celo svoje življenje kar veliko opraviti: mislimo, da bi
mogel mnogoverstne zemlje,  iz kterih je perst zložena, po njih
lastnostih, kot mizar lesove, s kterimi se vsak dan peča, dobro
poznati.

Perst, ktero kmetovavec obdeljuje, obstoji iz kremenine,
apneni ne in ilovnine; iz kremeninnega, vogelnokislo-
apnjenega in ilo vnega p eska; iz kal j a, natrona in amo-
njaka;  kteri trije so — z raznimi kislinami, kakor z žeplo-
solnitero-, fosforo- ali z vogelnokislino v zlo mnogoverstne ukro-
tene in raztopljive soli zedinjeni — pričijoči; — perst obstoji
tudi iz nekoliko gnoj  ca  in clo malo železa.  Zlo umeten kemi-
kar bi mende čez cel mesec časa potreboval, funt persti v nje
obstojne kemijske pervine ločiti. Od slednjega tukaj čislanega ob¬
stojnega dela persti — kterih vsak nar menj iz dveh  kemijskih
pervin obstoji' — moramo kar je potrebnega, povedati.

Kremenina  (P°Sl e .i 26. §..) — obstoječa v enaki meri iz
ruda silicium in kislica,  torej od kemikarjev ne več za oki-
sanca ampak za kislino spoznana — je čista, kakor jo iz vledcn-
ca ločijo, belin oj s ter prah.  Taka zemlja, v vodo veržena,
pade na dno; je na mero čez dvakrat težji kakor voda;  le četerti
del svoje teže je popije, in voda se pri enacih okoljnostih dva¬
krat  pred kot iz stolčene krede, in petkrat  pred kot iz ilovnine
posuši ali spuhti. Ne da bi kmetovavci te zdaj od nje oznanjene
lastnosti pozabili! —

Vse travne in žitne steblica je potrebujejo, večidel tudi dre¬
vesno perje za zgornjo bolj usnjato in terdo kožico i. t. d. Ne
vselej, pa vendar v posebnih okoljstavah se v vod v i rastopi, in
postane nekoliko žlezicu (Schleimstoff) podobna. Čiste, same
kremenine ni v nobeni  persti najti, pa vendar tudi ni persti
brez nje;  v peskati je je preveč,  da taka perst vode nederži;
združena je ali s kaljeni, ali natronom, ali apnom i. t. d. Ce v
persti kremenina premaguje,  ji pravijo kremenopešena
perst; če premaguje apnenina, ji pravijo apnjena  perst; če ilov-
nina,  ji pravijo ilovna  perst ali ilovka.  Navadni kmetovavci,
ki ne delajo tanjšega razločka, vsaki persti, kjer kremenina pre¬
maguje, pravijo peŠenka ali peš ena zemlja. V slednji
persti so vse tri zemlje namešane.

Kremenina  je kot kislina z kaljem, ali natronom, ali apnom
Zvezana v soli, ki jim kemikarji pravijo: silikati;  če pride vo-
delnokislina v vodi raztopljena do tacega silikata, se bolj žlahta
z njegovo podlago ali lugasto soljo kot kremenina, in se te-
dej zedini z njo, postane vogelnokisla sol, kremenina pa zdaj
razvezana in prosta se v vodi v žlezic razstopi, da jo rast¬
linske koreninice lahko poserkajo; ravno tako se tudi zdaj ime¬
novana vogelnokisla sol v vodi za živež rastljin raztopi. Poglej

156

takole in ne drugači dobi rastljina potrebne kremeni  ne,  dobi
pa tudi po ti poti iz nove ravno imenovane soh' vogel ca in ka-
ija,  ali natrona ali pa apna; ker vsega tega v svoj živež po¬
trebuje.

Apnenina—  obstoječa iz  28 stotin kislica  in 72 ruda
kal c i um — ko si jo kemikarji za skušnje čisto odločijo, je z bo¬
deč a in sklijoča  na jeziku, se požrešno in žvergljaje vode na¬
pije, in sčasoma tudi vogelnokisline  navzame, da postane
tako zopet navadno apno.  Razpadene čiste apnenine se clo
nikjer na svetu na najde. Vsako navadno  apno je večidel na-
siteno z vogelnokisii  no;  tako je iz apnjenika ali krede stolče¬
no apno dvakrat težji od vode, in se je napije za polovico svoje
teže, pusti jo pa iz sebe tudi pred ko ilovnina.

Taka, tedej vselej vogelnokisla apnenina, je v slednji persti
ali kot zemlja, ali koti pesek pričijoča; ko je je preveč, ji pra¬
vijo apnjena p er st. Apno,  samo na sebi težko raztopljivo v
vodi, se Veliko raji raztopi, ko je voda kaj bolj z vogelnokislino
navdana. Na vsaki apnjeni njivi, kjer se gnojca po veliko vo¬
gelnokisline nareja in v vodi raztopi, zamore tudi taka voda apno
veliko lože v sebi raztopiti in raztopljeno po koreninicah rastlji-
nam v živež pošiljati. Skorej vse vode iz s tu d en c o v, in druge
od deleč pritekajoče imajo v sebi raztopljine vogelnokisline in
apnenine; če se taka po senožeti  speljuje, jih ne bo samo mo¬
čila, ampak jih tudi z vogelnokislino in apnenino  gnojila;
zakaj mnoge trave, kaj bi rekel? mende vse rastljine potrebujejo
v svoj živež tudi apnenine. Preveč apna k kaki persti ni tečno
rastljinam, zalesti v njih za potrebo odperte žilece ali posodice,
da se ne more sok prav v njih premikati. Vse, česar je preveč,
je škodljivo.

Ilovnina,  da si je ravno nobena rastljina v svoj živež ne
potrebuje, vendar veliko k njih izrejenju pripomore; čista, ločena
iz goluna, obstoji po spričevanji glasovitega kemikarja Bercelja
iz 47 stotin kislica  in 53 ruda a 1 umni  um. Taka zemlja, bel a,
voljna,  se prime jezika, in je pri enaki meri nekoliko čez dva¬
krat težji od vode; napije se je pa poltrikrat svoje lastne teže;
tako z vodo nasitena je nekemu mehkemu, voljnemu in vlačnemu
testu  podobna, da se ji po volji vsaka podoba lahko da. Enkrat
vode do sitega napita, se je kar težko znebi; le silno nerada,
posebno če se je po verhu posušila, jo od sebe da. V močnem
ognji se silno vkup stisne, postane terda, odda vso vodo, potlej
bi se je pa tudi nikoli več tako ne napila. Čiste, same  ilovnine
se clo nikjer ne najde; naj čistiši je v višnjevim zlo šlahnim in
dražim kamnu zafiru,  ki obstoji iz 92 stotin ilovnine, sicer pa
iz kremenine in nekoliko železica, ki mu farbo da. Veliko dražji
cene za kmetijstvo pa je lastnost ilovnine, de vodo obderži
in da je vlačljiva.

Ilovnina je vsake  persti in slednjega  kamna več ali menj
obstojni del, namešana s kremenino, apnenino, s kaljem, natro-
nom, žeplom i. t. d. Kjer je je veliko  vkup, da ni v kamnje

zvezana, ji pravijo: ilo ali ilovca;  ta je pa, po razločku pri¬
mer obstojnih delov med seboj, brez številnih baž, vsaka je ne¬
koliko drugačna od druzih. Ko je v kaki persti v primeri več
ilovmne, ji pravijo ilovna  perst ali ilovka.  Ker je ilovnina
povsod, je tedaj tudi v vsaki persti, ko se nam ravno suha zdi,
čez vse naše navadne zapopadke obilo vode, tako tudi v primeri
ob sušah; trikrat pred bi ob sušah vse posahnilo, ko bi ne bilo v
zemlji po več vode, kakor se nam na oči zdi. — Tako je voda
tudi p ogla  ven  obstojni del persti.

Ilo ima v zvezi s kmetijstvom nektere nar potrebniši in tedej
zlo služivne lastnosti, druge pa škodljive. Prav je, da se tako
močno vode napije; ta pride rastljinam pri vročinah in sušah kar
zlo na hvalo; prav je, da je mastno, lojeno, vlačljivo in vmazlji-
vo; ves gnoj, vše organske ostanjke, ki v njega pridejo, za-
gerne, vmaže in zalima, da ne more kislogaz tako močno in berž
do njih, da tedej bolj počasi razpadejo, in po malem in za prav
delj časa zdajajo; vogelnokislina in posebno amonjak, ki se v
njem po počasnem trohnjenji ali gnjijenji iz organskih reči nare-
jata, ne moreta ne v zrak oditi, ne od dežjev sprana biti; nič ne
gre v njem pod zlo, vse pride rastljinam k pridu. Ako je apnjena
ali pešena perst že ob ves živež za rastljine prišla, jih ilovna
perst še bogato redi. Kmetovavec, akoravno vsega tega nič prav
ne razumi, vendar iz vsakdanjih skušinj terdi, rekoč: ilovna
perst — deržeča perst.  —

Ilo, ko se je vode napilo, ji ne pripusti nikakor se skozi oce-
jati; če je tedaj več vode, kakor je ravno potrebuje, da se je
napije, in če je svet jarčkast ali nekoliko vdan, se bo na ilu luža-
naredila, ktera pa, če se berž ne posuši, ali ne odteče, nobeni
rastijini ali kliječemu semenu teknila ne bo. To ilovčno lastnost
obračajo k svojemu pridu malnarji, ki svoje jezove, in zidarji, ki
svoje kapnice z ilovco zabivajo, da bi jim vodo deržale. Posker-
beti je pa treba, da ne pride do tacega zabitega ila nobena kore¬
nika kakega blizo rastečega drevesa; zakaj, ko bi korenika s ča¬
som ilo prederla, in kasneje strohnela, bi po taki luknji voda
znad jeza, ali iz kapnice odtekla.

Ilovca preveč vlačna ne pusti tistim komej vidnim, serkajočim
rastljinskim koreninicam po sebi prebadavaje razlezti in razpro-
storiti se, da bi potrebnega živeža iskale, torej se večkrat na nji
cIo nobena rastljina jako ne obnaša. Po močno pešeni, ali tudi
apnjeni persti se take serkajoče koreninice clo lahko razlezujejo;
voda pa gre, posebno skozi pervo, kot skozi rešeto; tudi preveč
apnjena je dolgo ne obderži. Iz tega je očitno, da nobena perst,
v kteri ena v teh  treh zemelj zlo premaguje,  ni rastljinski rastvi
šluživna. Če hočeš tedaj kako perst obdelovati, poskerbi, da bo —
če še ni — iz teh treh  zemelj taka zmes postala, da bodo v nji te
tri zemlje ena drugi vago deržale, to je, da se bodo v nji vse do¬
bre in služivne lastnosti razravnale, vsim zemljam podelile, in po
tacem razravnanji škodljive lastnosti zgubile. Perst ali zmes mora
bili ilovna,  da vodo, gnojic, vogelnokislino in amonjak obderžuje;

mora pa tudi apnjena  biti  in  peskata,  da je bolj rahla, da sC
koreninice, jo prebadaje, lože po nji razlezujejo, in da se voda,
kar je je preveč, skozi njo oceja. Od tacega popravljanja persti
bomo pa v naslednjem §. govorili.

K obdelovanju pripravna perst mora tudi nekoliko iz peska
obstati, ne samo zavolj tega, da je bolj rahla, ampak tudi iz dru¬
žili vzrokov; zakaj perst, v kteri bi ne bilo clo nič več peska
za razpadati, bi neredovita postala, pa tudi veter bi jo razpihal,
in vode bi jo odnesle; Taka perst bi se mogla z novim peskom
previditi. Apnjeni  pesek, razpadavši ali sperstivši se, ji daje vo-
gelnokisline in apnemne, ki se je je že tolikanj s pridelki od¬
peljalo; kremenasti  ji daje kremenme v živež travnih in žitnih
stebel, kalja, natrona i. t. d.; i lov ni pesek sperstivši se tudi
kalja, natrona, žepla i. t. d.

Vse kamnje nar višjih in nar starjih gor ( 25 . §.), ki se je
iz stopljenih rud uterdilo ali uledenilo, torej jederčasto postalo, ob¬
stoji v 100 funtih svoje teže iz 6 do 7  funtov kalja, pa tudi iz
toliko funtov natrona. Razpadnina ali sperstenina iz tacega kam-
nja, obstoječa v pesku in zemlji, raznešena iz gor po vodah na
vse kraje svefd, obstoji tedej tudi nekoliko iz kalja in natrona
tako, da je ni zemlje ne persti na svetu, da bi ne imela več ali
menj kalja in natrona  v sebi.

Kali  — obstoječ iz kislica  in ruda kalium — je razjed-
Ijiva in sklijoča  reč, ktero naše perice v vodi iz pepela v lug
raztopijo, torej ji pravijo lugasta sol;  v potašeljni je z vogel-
nokisiino zedinjena. Ce bi bil kali čist in razvezan v zemlji, bi
vse koreninice razjedel, da bi poginile; v persti je vselej ali z
vogelno-, ali z žeplo-, ali s solniterokislino v ukroteno sol ze¬
dinjen, ktera se v vodi raztopi, da serkajo iz nje koreninice ne¬
koliko kalja, in tudi vogelca, ali žepla, ali gnjilca. Zedini se
tudi kali s kremenino — ki je kislina — v sol silikat,  kakor
smo že rekli; vogelnokislina pa,, če pride v vodi raztopljena v
njega dotiko, se zedini s kaljem, s kterem je v bližnji zlahti, v
novorastopljivo sol, da kremenina prosta postane in se lože v
vodi za reditev rastljin raztopi, vogelnokisli kali pa tudi,  kakor
smo ravno rekli, v rejenje rastljin služi. Preveč  kalja bi rast-
ljinam škodovalo; če bi ga pa premalo  bilo, bi se ne obnašale,
ker ga v svoj živež potrebujejo. Gospod Bog je to tako vstvaril,
da se kali le počasi in proti iz svojih terdnih zvez razvezuje, in
s kislinami v raztopljive soli zedinuje. V ilovčnem pesku ga je
veliko; tako ilovo perst le pogostoma rahljaj, da se bo vogelno¬
kislina lože z njim v raztopljivo sol zedinovala.

Razun kalja, ki se iz kremeninega in ilovnega peska razve-
zuje, ga je tudi nekoliko tacega, ki — kakor smo od vogelca in
kislica povedali, ali tudi kakor nekaj natrona, žepla in fosfora
— v vednem kolobarji okoli gre; kali je obstojni del žival in
rastljin;  ko te razpadejo, pride iz njih po gnoji ali pepelu v
perst, iz te pa kot živež nazaj v živali in rastljine i. t. d.

Ako spelješ tedej obilno gnoja  na njivo, jo boš dobro s ka-

159

Ijem previdil, zakaj nezgorljiv in nesognjiljiv je ostal v gnoji
razun, ko bi se ga bilo kaj s kako kislino v ukroteno sol zedi¬
nilo, da bi se bil tako v gnojenici raztopil in z njo odtekel; tudi
v nezluženem pepelu  ga zamoreš veliko na njivo spraviti, še
bolj prav in z večim dobičkom bi pa kali v pepelu po seno¬
žeti  raztrosil, kjer ga gosto rasteča trava zlo potrebuje, in kjer
se pri nikoli preorani senožeti ne more vogelnokisli gaz lahko v
tla do njega zariniti, iz peska razvezati ga, in se z njim v raztop
Ijivo sol zediniti.

Preoraj dobro njivo, na kteri si imel 8 ali 10 let nemško
deteljo, dala ti bo, brez da bi jo gnojil ali s pepelom natrosil,
dva kar lepa pridelka; deteljne korenine so iz globokega veliko
kalja poiskale in bolj visoko spravile; take korenike — ki jih ne
gre tedej za oginj pobrati — dajo razpadaje novemu sadu obilo
kalja, iz vnovič preorane persti pa dobi dovelj druzega živeža.

— Na tako njivo pa, nikar 10 let potem več detelje ne sej; zmol-
žena globoko se mora popred z raztopljenimi solmi znovič napol¬
niti. Na mlakasti  senožeti ti rase konjsko  seno, ki ne po¬
trebuje clo nic kalja; če jo pa .prav dobro s pepelom  natrosiš
in ji tako obilo kalja daš, bo znovič na nji volovsko seno  raslo,
ker zdaj potrebnega kalja v svojo rejo dovelj dobi.

Da bi svojim radovednim bravcom nekoliko vgodili, jim ho¬
čemo povedati, da je nek Francoz že pred več leti razne, dobro
suhe reči, pa v enaki teži sožgal, in da je dobil kalja ali pota-
šeljna: iz turščnega steblja 17 funtov, iz sončnocvetličnega ste-
blja 20 ,  iz tertnega rožja ali lesa 5, iz verbovega lesa 3, iz
hrastosega lesa 1, iz jelovega lesa l / a ,  iz praprota v velkemser-
panu 4, iz peline pa 73 funtov od centa imenovanih reči.

Če so ravno drugi nekoliko drugačne primere našli, toliko
ostane vselej gotovega, da turščevna, tertno rožje in pelin
v primeri nar več iz k&lja obstoje; turšično slama s pelinom vred

— pa tudi osat — gre tedej v gnoj spravljati, da pride na njivo
novi turšici v rejo; tertno rožje pa in vse tropine nazaj v nograd
zakopuj. Chaptal  OŠaptal) pravi, da 500 funtov pepela iz
sožganih tropin dajo 110 funtev kalja; poprejšnja  rastljina bo
razpadena novi  enakega plemena menda vselej nar tečniši živež.
To iz naše kemije slednji kmetovavec prav lahko razumi. —

Ndtron ali soda — ki iz kislica  in ruda n a tri um obstoji

— je druga lug as ta sol, kot kali razjedljiva in sklijoča, v sled¬
nji persti več ali menj pričijoča, nikoli prosta, ampak vselej z
eno ali drugo kislino v neko ukroteno in v vodi raztopljivo sol
zedinjena, da jo tako koreninice lahko poserkajo. Natron je na¬
vadno s klorovodencom — solno kislino  — zvezan v navadno
kuhinsko  sol, tedaj ga mora tudi v morji obilo biti. Človek,
v sa živina in vse rastljine ga v živež potrebujejo in po soli do¬
bivajo; mnogotere rastljine bi brez njega clo ne rasle. Take se
najdejo po bregovih prek morja; če jih sožgo, dobijo iz njih pe¬
pela natrona namest kalja. Od kod ga pa te rastljine tolikani do¬
bivajo? — ali ne iz morja spuhtenega in v zraku raztopljene-

160

ga po serkajočim perji? Tudi so vse pase prek morja bolj re¬
di vn e , ali ne zavoljo natrona? — Ali ni tvoje seno, če ga, ko
ga na hlev spraljaš, nekoliko osoliš,  da se malo vgreje, spoti
in sol poserka, veliko tečneji?  Ako bi ti sicer postrežena njiva,
ali kaka senožet ne hotla dobro roditi, in ko ti clo nobenega vzro¬
ka od tega ne spoznaš; raztrosi po-nji nektere funte soli,  in če
ji je natrona manjkalo, bo zdaj čuda lepo rodila. Preveč natrona
pa ali šoli, bi vse požgalo, in delj časa bi na takem mestu nič
več ne raslo: naj plane morje za nektere dni na kaka njivo, nič
ne bo več na nji raslo, dokler ne bodo deževne sladke vode pre-
večno sol iz nje odnesle.

Amonjak,  obstoječ iz veliko gnjilca  in malo vodenca  —
je tretja pa gazna  lugasta sol,  ki se zlo rada v vodi raztopi;
zedini se tudi z mnozimi kislinami v ukrotene, ne bežeče in v vodi
raztopljive soli; le tako raztopljenega ali samega ali v mnogih so¬
leh zvezanega, rastljinske koreninice serkajo. Nareja se pod in
nad zemljo pri gnjijenji živinskiga gnoja, več pa še pri
trohnjenji in gnjijenji ljudi in žival,  ktere bolj kotrast-
Ijine iz gnjilca obstoje. Ko se pod zemljo nareja, ga ilovina,
kakor po nekem žlahtanji proti sprejemlje in ohranuje za prihodno
rabo, da se v živež rastljin ali sam,  ali z raznimi kislinami v
soli zvezan raztopiva; če pa organske reči nad zemljo gnjijejo,
beži amonjak iz njih kot gaz v zrak,  kemikarji so se prepričali,
da je v zraku ali še sam , ali pa že nekoliko z vogelno- ali sol-
niterokislino zedinjen. Rastljine bi ga tedaj lahko po perji iz
zraka, če ravno kemikarjom nevidno serkale, kakor mnoge rast¬
ljine natron, ki iz morja puhti. Ker je sam, in tudi v razne
soli zvezan zlo raztopljiv, je lahko Liebigu  in družim kemi-
karjem verjeti, da ga poletni dežji — pozimi se ga malo na¬
reja — iz zraka na zemljo pograbijo. Ker je pa sam , in ker so
vse soli, v ktero je zvezan, zlo raztopljive, se mora on, kakor
vse njegove soli po vsi zemlji celega sveta raziezovati, da je te¬
daj ni nobene persti  brez amonjaka.

Postavimo, da bi ti imel en oral njive brez vse soli o nji, in
da bi pred pohlevnem dežjem 10 funtov kuhinske soli po nji na
mero raztrosil tako, da bi se povsod enako, in dva pednja glo¬
boko raztopila: ti bodo kemikarji to sol — kaj pa de z velikim
trudom — našli, in, brez da bi se veliko pomotili, prerajtali, da
jo je na njivi blizo 8 do la funtov. — Tako tiči nekaj amonjaka
v ilovni persti skritega; nekaj ga je z vogelnokislino zvezanega
in v vodi raztopljenega; nekaj pa ga je z mnogimi druzimi kisli¬
nami v raztopljive soli zvezanega; da tako vse rastljine celega sveta
iz amonjaka tudi gnjilc, ki ga v živež potrebujejo, dobijo. če
bi pa ti hotel na majhnem prostoru veliko rastljin ravnati, in od
njih bogat pridelk imeti, bi menda iz zdaj imenovanega amonjaka
premalo gnjilca v živež dobile; — ko bi hotel res od njih ve¬
liko pridelati, bi jih v  mogel po druzih potih in sicer bogato z
gnjilcom previditi. Če ravno gnjilogaza v zraku vselej na enako
mero ostane, teče nekoliko druzega gnjilca zmirej okoli v kolo-

161

barji iz vsili razpadenih žival in rastljin v perst, iz persti pa na¬
zaj v živali in rastljine i. 1. d.

Gnoji  c smo že v misli vzeli, ko smo razlagali rejenje rast¬
ljin, in smo povedali, da se vsi živalski in rastljinski, ne še po¬
polnoma razpadeni in večidel černi ostanjki v persti, gnojic
imenujejo; tudi smo pristavili bili, da v očitnem gnojcu je nar več
laknjica. Lahko je razumeti, da po trohnjenji in gnjijenji, in te-
dej daljnem razpadanji gnojca se zmirej proti vogeinokislina pa
tudi amonjak narejata, oba v služivno rejo rastljin. Poprejšnji
kemikarji so menili, da rastljinske koreninice sok tacega gnojca,
tedaj neko gnojničico serkajo; razločili so ga v voljnega in Jkisli—
ga, sedanji so pa prepričani, da rastljine nič tacega ne pijejo,
da vse mora popred razpasti, in se v vodi ali kot gaz ali kot sol
raztopiti, potem še le ga koreninice z vodo vred v živež rastljin
povžijejo.

Žeplo,  ki ga je navadno po malem, nekoliko po več v ilovnati
persti, se samo v vodi ne raztopi; zediniši se s kislicom postane
žeplokislina; tako se pa dalej zvezuje z mnogimi okisanci v soli,
ktere se lože v vodi raztope, da tako rastljine tudi nekoliko po¬
trebnega žepla dobijo. Marsikterim rastljinam, posebno vsimu
sočivju, ali taceinu zernju, ki se v stročji zredi, je žeplo zlo po¬
treben živež.

Fosfor  se zedini s kislicom v fosforokislino, ki je pa v zre-
ditev vsega žita močno potrebna; ko bi je žita na njivah v raznih
raztopljivih soleh ne našle, bi polnega in lepega zernja ne dale.
Če bi kaka njiva sicer močna bila, pa fosforokisle soli ne imela,
bi se s somleto kostno moko  zamoglo namestili, ki je fosforo-
kislo apno; taka moka bi se mogla popred z žeplokislino nekoliko
pomočiti, da bi se malo vgrela, in da bi se žeplokislina, ki se
bolj kakor fosforokislina z apnom žlahta, s tem v žeplokislo apno,
to je gips,  zedinila in fosforokislina v rejo žita prosta postala.
Baron Babo  misli, da tako bi se dala na dobri njivi poredoma
dvakrat prav lepa pšenica pridelati. Ker se v persti po pridelkih
povžito žeplo in fosfor zmirom iz žival in rastljin po gnoji v nji
namestujeta, ju malokdaj primanjka, razun na njivi zanikernega
kmeta, kterimu že tako vsega primankuje.

Od železa,  ki ga je povsod, če ne dosti pa saj po malem,
le to povemo, da zedinjeno z malo kislicom, tedaj v okisljanc, je
v vodi navdani z vogelnokislino, močno raztopljivo in rastljinam
škodljivo; zemljo s tacim železnim okisljancom preveč navdano je
treba pogostoma preoravati in rahljati, da se več kislica z žele¬
zom v okisane zedini, kteri se pa več v taki vodi ne raztopi in
tedaj enako železo zdaj neškodljivo postane. Na tako z železnim
okisljcom navdano njivo ali senožet bi se moglo tudi živega apna
raztrositi, da bi iz vode vogelnokislino poserkalo, in da bi se ta¬
ko v nji železni okisljanc ne mogel več raztopiti.

Prosimo tega nekoliko širokodolzega, pa zavolj razumenja
kmetovavcu zlo potrebnega razlaganja nam nikar ne zameriti; če
ne bo vedil iz češar  njegova obdelovana perst obstoji, in kaj se

11

162

vse v nji godi, kako bo neki svoje dela kemijskim postavom in
vodilom primerjeno k svojemu večemu dobičku speljeval?—|Kmet,
kteri vsega tega nič ne razumi, ne bo svoje persti, če bi še lako
potrebno in priložno bilo, nikoli popravil; ne bo svoje zemlje
prav in ne s takim veseljem obdeloval; njegovo delo bo večkrat
sužniskemu, ali z nevoljo storjenemu podobno, ali delal bo kot
uprežena živina brez vsega premislika.

Presvitli cesar derži na vsih visokih učiliših učenike naravo¬
slovja, učenike kemije, učenike kmetijstva, k čemu vendar to? —
ali ne v razjasnjenje celega cesarstva? Kdo ima pa narveč z na-
torstvom opraviti? ali mestnjani? ali vojaki? ali kmetovavci? ali
kupci? — Ali ne kmetovavec? — ali bi se ne spodobilo tedaj,
da bi tudi on z njega postavami nar bolj soznanjen bil? Z nator-
stvom in njega postavami soznanjeni, tedaj razjasnjeni in zbrisani
kmetovavec zamore v kmetijstvu lepe izglede dajati, da jih menj
razumni kmetje posnemovaje k svojemu pridu obračajo; tako se
umno kmetijstvo čedalje bolj širi. —

Od poslednjega miru se je človeštvo v našem cesarstvu za 7
miljonov duš pomnožilo; ali veš, da je milijon po desetkrat sto
tavžent? tedaj je 70krat po sto tavžent več duš. V druzih 30
letih — ako nam Bog mir poterdi — bi se jih utegnilo še za dru¬
zih 7  ali 8 miljonov pomnožiti; od kod pa kruha za tolikanj več
ljudi? — Gore se ne dajo odriniti; polje, — pa tudi cesarstvo —
ne razširiti: ni je zemlje, da bi ne bila že v lasti in posestvu;
kar je je zato, so jo že večidel povsod pod drevo spravili; — od
kod tedej kruha pričakovati, prašamo vnovič, za 14 ali 16 novih
miljonov ljudi v cesarstvu? — Zemljo bo treba k o bil niš im
pridelkom primorati, to pa ne drugači, kakor z znanstvom vsih
natornih postav,  ki so v večih ali manjih zvezah z rejenjem
rastljin, in z obernjenjem teh postav na kmetijstvo. Ali ni tedej
prav, dragi Slovenci! da se tudi vam v vašem jeziku take postave
natorstva razlagajo? ali bi se ne imeli tega prav veseliti? in se
jih na vso moč, in le k svojemu pridu navdati?

Mi upamo, da že iz tega, kar smo dosihmal od kmetijske ke¬
mije povedali, ste se že nekoliko prepričati mogli, kako koristna
da je za kmetovavca. Kemijske resnice so zlate zernica, ki va-
gajo po cekinu; — več ko jih uloviš, lože se boš z njimi za kruh
previdil. Torej, ljubi prijatel! — zamera gori zamera doli — pred
ko se prihodnjega sostavka lotiš, v kterem bomo povedali, od kod
da nam perst prihaja, in kako jo, če ni koristna, popraviti — ti
serčno priporočimo, pričijoče štiri  sostavke — to naj težji  od
vse kmetijske kemije — saj trikrat  še,  pa prav pazljivo pre¬
brati in primisliti; zakaj to ni še zadosti, če jih v resnici razu-
miš, bi jih mogel tudi vedno v spominu ohraniti, da bi naslednje
lože razumel, in pri kmetijstvu, kar bi se dalo, po njih ravnal;
v tacem branji se tedej ne smeš nikakor prenagliti.

163

§. 69. Od kod vsa perst? in kakd nekoristno

popraviti?

Kamnje je sceljena, uterjena, ali terdo zvezana zemlja; vse
zemlja pa je sperstenjeno, razpadeno kamnje; iz kamnja senareja
zemlja, pa tudi iz zemlje, v posebnih okoljnostih, kamnje. Učeni
razločijo kamnje dvojne  baže, eno prestaro,  drugo pa mlaji.
Nar višji gore in nar veči globočine,  tedej rebra sveta, ob¬
stoje večidel iz prestarega  kamnja, ki se je uterdilo iz stop¬
ljenih rud,  kakor se spljuvane žlindre iz mnozih gorečih gora še
dan današnji ohladivši se v kamnje scelijo; v tacem kamnji se ne najde
tudi nar manjšega ostanjkakake organske reči, ne okamnin, pa tudi
ne vtisk od nje. Visoke gore iz tacega kamnja so včasi silno sta¬
rega sveta po verhu zlo sperstenele; vode so pa tako sperstenino
v morje znesle, kjer se je vlegla, uterdila in znovič kamnje po¬
stala. Neznane podzemeljske moči so tako uterdino k novim hri¬
bom,  dostikrat k visokim goram kviško vzdignile, ali morje seje
pogreznilo, da so na dan prišle, in te nekdaj v vodi sceljene gori
ali hribi obstojijo iz zlo mnogoverstnih žil ali leg; v tacem tedej
mlajšem  kamnji se pa najde veliko okamnjenih ostanjkov od ži¬
valstva in rastljinstva, ali njih vtisk.

Vse gore pa, naj bodo starji ali mlaji, se sperstevajo in raz¬
padajo tako, da se vedno nižajo, doline pa zmirej višajo. Ni ga
tako terdega kamnja, da bi ga neutrudeni in neuguljeni zob časa
ne zglodal, ne somlel, in v prašno zemljo ne spremenil; to se si¬
cer skrito pred našimi očmi godi, pa vendar lahko je razumeti. K
temu pripomore gorkota, zrak in mokrota. Kamen ima v sebi na
tavžente ali milijone nevidnih luknjic, kakor jih imamo mi po
svoji koži; gorkota jih razganja, da veči postajajo; vogelnokislina
iz zraka se lože va-nje zarinva, in žlahtaje se s kaljem in na-
tronom se sprijemlje z njima v raztopljive soli, ktere pa voda,
ktera tudi v razširjene luknjice lože zahaja, odnaša. I)alej, kadar
voda vsakdanjih ros ali dežjev va-nje pride, in v njih zmerzne,
razžene kamen in odkroji od njega kakor kamnar z zagojzdami
mnogo, ko ravno večkrat nevidno drobico. V take luknjice se za¬
rinejo tudi koreninice mnozih na kamnji raztečih rastljinic, ki jih
je viditi po kamnji v podobi belkastih, sivkastih, rumenkastih ali
tudi rudečkastih zvezd, ali tudi koreninice mnozega mahu; take
koreninice napivši se vode v luknjicah tudi kamen razganjajo, da
mnoge luknice od njega odpadajo. Tako se zmirej zemlja dela.
Če napolniš pušo z grahom, in jo z vodo naliješ, se bo grah tako
napel, da ti bo pušo razgnal, počla bo. Marsiktero kamnje ve¬
liko hitreje od druzega razpade; tako razpadanje gre zmiram naprej;
če zgubi skala v enim ali v 10 ali 20  letih funt teže, vendar je iz
nje za funt zemlje postalo, in skala je za toliko lože, dokler po¬
časi počasi ni več znamnja od nje. Če kamen v grušič ali pesek
razpade, bo zdaj grušič ali pesek večkrat še lože naprej razpa¬
del; zrak in voda se od več strani v nju zarinovata. Takole se
iz kamnja po gorah in povsod drugej vedno zemlja nareja.

164

Vsa perst na gornjih ravninah, straneh ali dolincah je — fa-
zun gnojca — iz enacih zemelj obstoječa, kakor gorno kamnje;
če hočeš vediti, iz kakošnih zemelj obstoji perst kake doline med
dvema gorama, poglej na nju kamnje, in precej boš vedil; naj
bo pa ena gora iz veliko bolj terdega kamnja od druge, bo dolina
večidel iz zemlje mehkeji gore obstala; tako obstoji naša Ipav-
ska dolina,  ležeča med ter dim apnjenikom Nanosa in m e h-
kejimi soldanastimi hribi,  bolj iz razpadenega soldana (la¬
porja); tako tudi vse druge doline med Krasom in Nanosom
doli do Gorice.

Veči dežji, povodnji in naljivi ne spirajo samo zemlje iz hri¬
bov in gora, ampak pobirajo tudi pesek, grušič, neso velike kam¬
ne, valijo in pahajo tudi cele veči stene iz gora na ravnine;
bolj dereče ko so vode, z veči močjo vse tako, in toliko dle na¬
prej neso; ko pridejo pa na ravne polja, popušajo zmirej težeji od
zadej, narpred stene, potem kamnje, grušič, pesek, dokler zad¬
njič tudi vsa zemlja iz njih na dno ne pade. Če bi se še tako
robato kamnje v dereče vode zavalilo, in če ga voda naprej po¬
mika ali nese, se bo čedalje bolj med seboj dergnivši vbrusilo ali
vgladilo, — bo bolj kroglam ali vobiam plošicam podobno postalo;
koliko zemlje se s tacim dergnjenjem naredi! — Kar se koli
tacega okroglo vglajenega kamnja ali grušča na svetu najde, ako-
ravno na visocih hribih, je le od derečih vod in na daljnih potih
vglajeno bilo; tako smo našli pred nekim časom nad Marburgom
verh visokih nogradov brodnino iz Drave. Pri Kr a j nji se kar
lahko vidi, kako visoko ste nekdaj Sava in Kokra svoje strugi
imele. Vsi malinski kamni (so se iz znovič sceljene brodnine naredli.

Kakor je Gorensko polje  pomaknina ali znos Save,  je
tudi Ptujsko  znos od Drave  in mende tudi Mure. Goriško
in Gradiško  polje je Soča  nanesla, ktera ločivši Goriški  grad
od Briških  goric je po ravnini razsajala, daje  bilo kaj. Kar
je ravnin po našim Talijanskim od Gorice  zmirej doli memo Mi¬
lane,  širokih po 6 do 8 milj, je zgolj pomaknina in znos iz belih
gora; pa ta ni povsod enake dobrote in veljave; bliže pod gorami,
ko ravno na ravnini, ostajalo je vselej težeji, ko ravno pesek,
lažji je pa voda zmirom dle nosila, da je perst večidel, kakor se
niže za vodo dre, zmirej bolj rahlja in rodovilniši. Zlo velike reke
ne pridejo nikoli iz gor take kakoršne so; v take reke iztekajo od
desne in leve mnoge druge večkrat tudi velike reke, ktere pridejo
iz gor in dežel zlo m n ogoverstnega  kamnja. Daljni znos tacih
poglavnih rek je vselej nar rodovitniši zmes; to se vidi prek Do¬
nave  na niškem Ogerskim, v Banatu, in v turški Bulgarii na desni
in v Valahii na levi strani te zlo velike reke. Ni čuda ne, če na
takem znosu po večkrat zaporedoma nar lepši žita prideljujejo, brez
da bi jim gnojili; da bi jih pa zmirom naprej na enacem mestu
brez gnoja pridelovali, — ta je pa prazna. Tudi Raj n je znesel
blizo svojega iztoka enako rodovitno zmes in tako druge zlo velike
reke. V Fgiptu  imajo tri mesce terpečo povodinj od reke Ni¬
la; močno kalna voda te reke jim celo deželo pognoji; precej za

165

povodnjo oborjejo in vsejejo, in imajo, brez da bi celo leto kaj
dežja imeli, pa pri zlo velicih rosah kar obilne pridelke, tako,
da se imenuje E<ript žitna zaloga za celo Turčijo. Reka Nil,  ki
jim pomoči in pognoji, jim priteka iz zlo daljnih mende še zmi-
raj neznanih dežel.

Soldan ali lapor (jMergel) se je tudi v morji iz raznih sper-
stenjenih in razpadenih znošov uterdil; večkrat se v njem po ve¬
liko školjk, to je, hišic zlo mnogoverstnih ali znanih ali neznanih
morskih žival najde; tudi se najdejo v njem razni drugi organski
pa večidel okamnjeni ostanjki. Soldani so v mnozih deželah tako
prav iz mnogoverstnega namešani in zloženi, da, ko razpadejo —
kar se na zraku berž zgodi — ni bolji persti za marsiktere žitne
in vinske pridelke.

Marsikteri strašni potopi so večkrat iz celih dežel prosto kam-
nje, grušič, zemljo z rastljinami in živalmi vred pobrali in na
kako mesto ali kraj po 20  do 500 čevljev globoko spravili Cdilu-
vium), kjer se včasi cele večkrat okamnjene drevesa, posamezne
kosti, zobovi ali tudi cele kostja dostikrat tudi zlo velicih, čudno
stvarjenih in neznanih žival izkopljejo. Take kosti' in druge or¬
ganske ostanjke spravljajo učeni s posebno radostjo v prepričanje
zlo velikih in neštevilnih prememb, ki so se v zlo starih časih na
svetu godile. Take potopne zmesi in znosi so velikrat zlo rodovitni.

Vsako perst, ktere so se bili ljudje lotili obdelovati, so pre¬
kopali ali preorali in vse debelji kamnje pobrali in iz nje spravili.
Š prek o p o vanj e m in preoranjem  se vsaka perst b o 1 j š a ,
zakaj tako se grušič ali pesek v nji dergne in hitreji razpada, pa
tudi voda in zrak bolj va-njo gresta, da, kakor smo že gori po¬
vedali, k daljnemu razpadanju grušča ali peska v zemlje, kali,
natron i. t. d. v nji veliko pripomoreta.

Našim bravcom je dobro znano,  da ne vsaka perst, ki se iz
kamnja na gornih planjavah, dolinicah ali straneh nareja, da ne
vsaka, ki je iz hribov v doline zlezla, tudi ne vsaka, ki so jo
reke nanesle, ali še nanašajo, ni enako dobre veljave za kme¬
tijstvo; ni ne vsaka tako rodovitna, kot tukej imenovani soldani,
ali gori v misli vzete pomaknine ali znosi raznih velicih rek.

V poprejšnjem sostavku je bilo rečeno, da k obdelovanju pri¬
pravna perst bi mogla obstati iz ilovnine,  da vodo obderžuje;
iz a p nem'n e in krem  e n in  e,  ki ju rastljine v svoj živeli po-
trebnjejo, in iz peska,  da je rahla, da se voda skozi oceja , in
da se rastljinske koreninice lože po nji razlezujejo, si živeža iskat.
Primere  teh treh zemelj med seboj so v raznih deželah in kra¬
jih zlo mnogoverstne, in vendar perst iz njih zložena, je dobro
rodovitna. ,

Vendar ilovnine  ne sme biti nikoli v 100 delih take persti
čez 40 delov; kader je preveč ilovnine in zlo malo  peska v
persti, ji pravijo ilo ali ilovca;  iz take je boljši, namest jo ob¬
delovati’, lonce ali korce — žlebate cegle — delati; če je pa v
ilu preveč apna,  bi ne bili prav loncov ali druge perstene robe
delati, sicer se bodo lonci pri ognji, opeka ali cegel na strehi,

166

in peči v izbah razkuhale, okrožniki ali talarji pa od kropa ali
gorke polivke razpokali.

V  bolj mokrotnih  tudi osojnih  krajih nič ne de, če v per-
sti krememna, apnemna in pesek premagujejo, da je le 10 stotin
ilovnine v nji; taka perst bo zlo rodovitna. V bolj suhih  krajih
pa, prek sončja, in na hribnih robeh ali straneh  naj ilov-
nina le premaguje, da delj časa potrebno vodo rastljinam prihra-
nuje; na tacih robeh in straneh bi tudi deževne lijavce perst, ko
bi dobro ilovna ne bila, kar berž pobrale in odnesle.

Iz apnjenika — kakor po vsim Krasu  — se nareja apnjena
perst, z apnjenim peskom; prosimo pa na to paziti, da ga ni
apnjenika, kteri bi v sebi tudi nekoliko ilovnine in kremenine ne
imel; če apnjenik razbiješ, ali pa soldanast kamen, in ga bistro
na soncu pogledaš, je vse to, kar se v njem lesketa, kremenina.
Taka apnjena perst je lahka, rahla, posebno v bolj mokrotnih
krajih za mnoge žitne pridelke, za krompir in vinorejo zlo dobra,
sicer pa tudi suši podveržena. Krašovci najdejo semtertje cele
globoke predale apnjenega ila, jih skopajo z velikim trudom
in na dan znesti, po njivah razpeljejo, jame, ko so na njivi, s
kamnjem napolnijo, in jih s perstjo zaravnajo; takti si tanjko
perst po njivah pomnožijo in popravijo.

Vsaka čisto sprašena  perst postane nerodovitna  zatti,
ker se ne morejo v nji nobene soli več v rejo rastljin odločevati;
zato, ker postane v dežji blato, da še ne da vodi skozi iti; zatti,
ker posušivši se, postane terda, spečena, da ne more ne zrak,
ne voda va-njo priti; — da se sicer z močnim pognojenjem
popraviti, pa ne za veliko časa; gotovši se popravi z napeljanim
peskom.

Belkasta  perst odbiva sončne žarke, in ostaja bolj hladna,
ruja  v a pa doli po vsih barvah do černega, jih serka takti, da
černa se do 19 stopnic gorkote bolj kot bela razgreje. Na to
naj tudi kmetovavec pazi pri kupovanji  sveta, kakor tudi pri
svojih pridelkih, in naj tak sad, ki več gorkote potrebuje, raji v
černo perst, in še prek sončja redi. Ravno tako moramo še tu¬
kaj svojim dragim bravcom pristaviti, da vsaka perst, ktera je v
dobrih primerah zložena, se bo vselej ne samo deževne vode za
prav napila, ampak in posebno tudi vse ponočne rose poserkala
in v-se jemala, kar preilovnata in pa prepeskata storiti ne
zamorete.

Ker pa ni vsaka perst taka, kakor si jo človek voši, je očitno,
da se mora slaba popraviti.  Od prostega kmetovavca ni priča¬
kovati, da bi vedil perst obstojne dele ločiti in se iz tega pre¬
pričati, iz kterih zemelj in peskov da je zložena. To je kemi-
karska reč; — pa vender po svojih vsakdanjih skušnjah, in s
svojim bistrim očesom in s perstom bo vendar saj po debelem
lahko razločil: ali je preveč sprašena,  ali preveč ojsra tedej
peska  s ta,  ali preveč vlačna, lojena in vmazljiva, tedej ilov¬
nata.  Ko je preveč suha in razsipčna, brez da bi ilova bila,

167

bo menda preveč apnjena. Naj pogleda kmetovavec tudi neko¬
liko okoli sebe, iz kakih hribov ali gora  da jo je dobil i. t. d.

Iz poprejšnjega bo pa tudi lahko razumel, da sprašeno,  ali
tudi preilovnato  perst gre dobro z napeljanim peskom  previ-
diti; —- na peskasto  ali tudi preveč apnjeno  je pa treba
i lovni  ne  voziti in poskerbeti, da se vse napeljano dobro raz-
ravna in raztegne,  da se zamore s perstjo lože pomešati.
Takole delajo umni in kemijsko razjasnjeni kmetovavci okoli in
okoli po deželah; kaj pa da take dela so težke; ni lahko ne na
njivo, ko je preilovnata, 100 ali 200 vozov peska napeljati,
na drugo po toliko voz ilovce i. t. d. Res je tudi, da ga ni
precej pervo ali tudi drugo leto dobička viditi, zakaj vse to se
mora z večkratnim preoranjem ali prekopanjem zmirej bolj dobro
razmešati, potem se pa bodo vse take dela bogato bogato po-
plačevale.

Kmetovavec pa večidel nima ne peska, ne ila priložno pri
rokah, da bi ga na njivo ali senožet vozil; torej so se bili umni
kmetovavci že pred več ko 100 leti lotili s sol dani ali lapor¬
jem  slabo perst popravljati; kopali so ga, in kopljejo ga večkrat
globoko v zemlji kot druge rude, prodajajo ga in daleč na njive
vozijo, da jih z njim popravljajo. Soldani so se v morji vlegli
in uterdili v zlo mnogoverstne, očitno dobro razločljive lege ali
žile, kakor jih je voda nanašala; zdej apnjene sperstemne pa ne¬
koliko vmazane ali namešane z ilovnino;  — zdaj ilove  razpad-
mne pa tudi z nekoliko apnom;  — zdaj kremeni  ne,  ali kre-
mennega peska pa ne ravno čistega; potem zopet il ovni ne, ali
apnenine, ali obojega  i. t. d. Soldanasta stena, seženj vi¬
soka, obstoji večkrat iz 10 do 30 tacih pa dobro razločenih žil.
Žile so od pol palca do 4, 6, 10 palcov, pa tudi dva do lOčev-
ljev debele; take žile naprej teko — po golih hribih vidljivo —
večkrat pol pa tudi celo uro deleč. Ker so se soldani v morji
scelili, in večidel zlo mehko in razpadljivo kamnje postali, je mi¬
sliti, kar tudi skušnje spričujejo, da imajo veliko natrona  v sebi
v potrebno rejo rastljin. Tako za prav in tedej srečno iz treh
zemelj, peska, kalja in natrona namešani soldan, na zrak sprav¬
ljen, se še vogelnokisline iz zraka naserka, berž razpade, in po¬
stane rodoviten, da je kaj.

Ker so ljudje vidili, da se dajo mnoge njive z laporjem grozno
popraviti, so začeli semtertje po njem močno hrepeneti; drago so
ga plačevali, in na vso moč in deleč na svoje njive vozili; pri¬
merilo se jim je pa večkrat, in nevednim se še primeri, da jim
tudi na njive speljani lapor clo nič ne zda. To pride po nevednostih
in pomotah. Soldan ali lapor je mnogoverstne  baže; če preveč
apnjenega na apnjeno, ali preveč ilovnega na ilovnasto njivo pri¬
pelješ, ni nikakor mogoče, da bi ti to kaj veliko za popravljanje
persti zdalo; vozi raji apnjenega ali krem en nega  soldana na
ilovnato — ilovnega  pa na preveč apnjeno ali pešeno
njivo; tako se bo očitno pokazalo, da je njiva rodovitniši postala.

Dasiravno vsi soldani iz kremenine, apnenine in ilovnine ob-

168

stoje, so vendar dostikrat med seboj razločni kot noč in dan, sa-
voljo neskončno mnogoverstnih primer njih obstojnih delov med
seboj. Od te resnice nas prepriča Chaptal,  ki je najdel na juž¬
nim Francoskem soldane, da so imeli v 100 delih po 10, 12,
15, 17, 20, do 60 delov apnenine v sebi; naj obstoji tedej sol-
dan iz 40 do 60 stotin apna, se mora med apnjene šteti; taki so
zlo suhi; Ipavec jih imenuje puste,  ktere bi šlo voziti na močno
ilove njive. Ako se hočeš prepričati, ali je kaka perst, ali ka¬
men, ali pesek, ali soldan zlo apnjen,  vzemi pol žlice take suhe
persti, ali stolčenega kamna, ali tacega soldana, ali peska, in vlij
va-njo nekoliko hudega jesiha;  če se bo jela zmes peniti, je
gotovo, kar si v žlico djal, apn jeno;  zakaj jezihokislina ali vsaka
druga še huji kislina se z apnom bolj žlahta kot z vogelnokislino,
torej se zedini z njim in odžene vogelnokislino, da beži’ iz apna
kot gaz.

Druge laporje je našel Chaptal  obstoječe iz 15 do 50 sto¬
tin ilovnine; ko imajo veliko ilovnine v sebi, so nekoliko lojeni,
mastni, vmazljivi, tudi imajo kakšenkrat nek poseben duh; take
naj marni kmetovavec speljuje na preveč apnjene, ali preveč pe-
šene njive in senožeti; to bo zlato delo. —

Tudi so se mu namerili taki, ki so obstali iz 15 do 75 sto¬
tin kremenine, ali večidel kremennega peska; take bi šlo voziti
na sprašene persti, ali na zlo vlačne ilovce. Vse kamnate žile v
soldanih obstoje večidel iz kremenastega peska, pa tudi se najde
tak pesek, da se ni še v kamen uterdil; tacemu pravijo pri nas:
v ar ni k, zato, ker kovači s takim peskom razbeljeno železo na-
trosajo, da bi jim preveč ne ogorelo, ko ga hočejo zvariti. Kre-
menno kamnje iz soldanastih žil je zlo mnogoverstno; ko ima ne¬
koliko preveč apna v sebi, bo berže v grušič razpadlo; nekoliko
menj apnjeno, je dobro za bruse — brusno kamnje, — pri nas
tudi persti na polji pravijo: brusna perst.  Ves tlak Teržaškega
mesta obstoji iz brusnega kamnja.  Ko je tak kamen zloterd,
mu pravijo pri nas: zelenec;  tacega se kamnarji ogibljejo, pre¬
več jim roke stresa.

Soldane je treba voziti že na jesen, in celo zimo, ko se da
na njive in jih dobro po njih raztegniti, da berže in bolje razpa¬
dejo; zakaj vse apno v soldanih ni še vogelnokisline sito , vleče
jo tedej iz zraka, se je napije in veči postaja, tako mora razpa¬
dati; voda gre zdaj bolj va-nj, da raztopiva soli iz njega v rejo
rastljin. Ko se dobro razpaden podorje, se naredi po njem, ako
je iiov,  pešena ali apnjena perst, bolj vodo in gnojic derzeča;
ako je pa soldan apnjen ali pes kast,  bo po njem ilovna perst
bolj rahla postala, da bo voda skozi šla, da se bodo koreninice
lože v nji razlezovale in si živeža iskale; verh vsega tega pa da
še sperstenjeni soldan njivi kalja in natrona, ki prideta skorej
vsaki njivi na hvalo.

Iz tega se vidi, da se s soldani dajo njive,  pa ravno tako
tudi senožeti  kar dobro popraviti, da zlo rodovitniši postanejo;
pa to se mora z vednostjo in premislikom delati, da se prav ia

169

ne po nevednosti napak ne stori; zakaj huda tlaka bi bila veliko
soldana skopati in speljati brez nikakoršiega dobička. Kar kme-
tovavec dela, mora prav delati, da se mu, ako je ravno z veli¬
kim trudom ali stroški storjeno, vendar vselej dobra poplača.

Tako se da tudi iz cest postergano, ali od vod zne¬
seno blato,  ki je večidel vogelnokisla apnenina ali tak
pesek,  z dobrim dobičkom na preilovne  njive ali senožeti spe¬
ljati; blato pa iz luž in kal o v menda bolj prav na peš eno
njivo, in vse se mora na drobno raztegniti in razravnati. Umni
kmetovavec bo marsikaj k svojemu pridu obernil, na kar drugi še
ne mislijo. —

Najdejo se persti iz nekdanjih ali še pričijočih močirij,
ktere suhe so med persti razsipčne ko tabak, večkrat Černe kot
ogel; take so skorej sam gnojic iz nekdanjih ne popolnoma stroh-
njenih trav in njih koreninic, pa so vendar zlo nerodovitne. — Vse
močirnate trave lahko rasejo brez kalja; če pa hočeš na černi
zemlji močirja kaj pridelovati, natrosi jo dobro z nezluženim
pepelom,  in jo tako s kaljem previdi, nad kterem taka černa
perst večidel pomanjkanje terpi. Marsiktere skušnje spričujejo,
da v taki černi, na oči zlo gnojni persti je ni kremenine, brez
ktere pa se ne da žitna slama, ne volovsko seno zrediti; navozi
tedej, akoravno z velikim trudom, drobnega kremennega
peska  na-njo; tako so že večkrat tako černo perst čudo dobro
in bolj ko z gnojem, ki ji ga ne manjka, popravili. Ko je dobro
preorana in s tacim peskom  namešana, bo kislogaz iz nje
vogelcom zlo veliko vogelnokisline narejal, ta pa bo kremenne si¬
likate krojila, se z njih kaljem ali natronom, ali apnom v novo
in raztopljivo sol sprijemala, da bo krememna prosta, se v vodi
raztopivši rastljine redila, ravno tako tudi nova sol — vogelno-
kisli kali ali natron — v reditev rastljin služila.

Primeri se tudi dostikrat, da so take Černe persti, od kterih
tukej govorimo, kisle, ali tudi iz kisliga gnojca obstoječe. Od
kislin je bilo v 24. §. povedano, da so razjeidoče, večkrat tudi
strupene; veliko je tudi rastljinskih kislin, kakor Iemono-, jabelko-,
jesiho- ali lesokislina in morde še čez sto in sto družili neznanih.
Še kmetje in gospodinje pravijo, da se jim marsikaj skisa. Mar-
sikteri sok nevidno razpade, in se berž znovič pa drugači zveže
in je — kislina; tako se skisa mleko; ali pa tudi od kake pervine
nekoliko odda, ali pa pridobi, in postane kislina: tako postane
vino jesih. Tudi gnojcu se primeri, da se skisa in nar raji še
v močirnem svetu; pa tudi druge kisline bi utegnile kadaj v černi
persti priči joče biti. Tak gnojic pa, dokler je kisel, ali od ki¬
sline  zvezan, ne more nikakor razpadati v' rejo rastljin; boljibi
se jim godilo, ako bi Cio nič tacega gnojca v persti ne bilo. —
Od kislin je rečeno bilo, da višnjevo barvo v rudečo obernejo.
Ako hočeš tedej zvediti, ali je tvoja černa perst kisla, pojdi in
kupi se v lekarnici za dva krajcarja'papirja, ki mu pravijo „Uak¬
ni uspapier a ;  vzemi za polič take Černe persti in jo dobro pre¬
kuhaj na bokalu čisto vode; potem, ko se bo perst dobro vlegla

170

in voda ohladila, namoči lakmusov papir dobro v nji; če bo, ki
je bil popred višnjev, zdaj rudeč  postal, gotovo je tvoja perst
kisla, in mora kar nerodovitna biti. .

Tukaj pride pa kmetovavcu vednost kemijskega žlahtanja kar
na hvalo. Vse druge kisline so večidel, razun kremenme, moč-
neji od vogelnokisline; če bi pripeljal tedaj na tako černo kislo
perst veliko stolčene krede,  ali pa drobno stolčenega apnje-
nika ali tacega peska, ali cestnega posušenega blata,
ali stare  dobro stolčene malte  od podertih zidov, ali tudi
močno apnjenega sold  a na  i. t. d., je vse to vogelnokislo apno;
če tako s svojo černo, pa preorano perstjd. v pravi primeri dobro
namešaš, se bo gnojčna kislina, ki se bolj kakor vogelnokislina
z apnom zlatita, z njim sprijemala in vogelnokislino iz njega
spravljala; tako bo gnojic znabiti 1000 let od kisline zvezan, zdaj
prost od nje postal, kislogaz se ga bo zdaj  lahko lotil, in z njim
v vogelnokislino spremenoval, ktere pa rastljine potrebujejo v ži¬
vež; — vogelnokislina, ki je bila pred z apnom zvezana, bo tudi
prosta postala — tudi te potrebujejo rastljine; — kislina iz gnojca
zediniši se z apnom, ali pa, če si tudi obilo pepela navozil, ze-
dinši se s kaljeni ali natronom v ukrotene in raztopljive soli, bo
rastljine redila, zakaj rastljine tacih soli potrebujejo; ko je v stari
malti nekoliko kremenniga peska, bo prišel tudi,  kakor je bilo
ravno popred rečeno , po več potih zlo na hvalo.

Močirja med Verhniko, igam in Ljubljano bi mi ne dali po
svojem prepričanji, če bi oblast imeli, nikomur žgati; z žganjem
dobivajo malo pepela, ki ima menda clo malo kalja, zakaj nek¬
danje močirne in kisle trave, iz kterih gnojic ali černa perst ob¬
stoji, ga niso potrebovale v svoj živež, in z žganjem gredo, na-
mest si iz vode pomagati, zmirej niže za-njo. Če bi pa od vsih
strani, kar bi se dalo, in na vso moč na-nje vozili kremena¬
stega  peska, to bi bilo prav;—postavimo, da bi za rejo rastljin
nič ne zdal,  bi vendar gotovo tudi nič ne škodoval, kemija pa
spričuje, da bi dajal žitu, travam in druzemu sadu potrebne kre-
menine, kalja in natrona. Če je močirje kislo, kar je zlo lahko
misliti, bi neprenehoma na-nje napeijevana ravno čislano vogel-
nokisla apnenina  menda tudi nič ne škodovala; kemija pa uči,
da bi gnojic rešila od kisline, da bi se potem s kislogazom v vo¬
gelnokislino zedinovaje v rejo rastljin spremenoval; da bi se gnojčna
kislina z apnom, še bolj prav s kaljem in natronom v ukrotene in
raztopljive rastljine redivne soli zedinovala i. t. d. S tacim na¬
peljevanjem bi se pa namest v vodo zmiraj bolj iz nje na viso-
čeje pomagali.

Tudi ni misliti, da bi taka perst, ki je skorej zgoli gnojic,
čisto brez gnjilca bila, marveč bi že zavolj miljonov žival, ki
so nekdaj v jezeru, kazneje v močirji poginile, mogla bogata nad
njim biti. Amonjak, ki seje  pri njih gnjijenji narejal in se proti
v vodi raztopoval, se je brez drugači tudi z ilovnato perstjd v
jezeru ali močirji sprijemoval i. t. d. Ko bi po tem takem mo¬
goče bilo, kako novo njivo na močirji v enem letu s potrebnim

171

kremenastim peskom, pepelom in vogelnokislim apnom za prav
napeljati, in vse to s černo perstjo, kakor gre, pomešati, misliti
bi bilo, da ni za 2  ali 4 leta potem — kemijske razvezovanja in
zedinovanja niso ravno tako nagle, kakor bi si jih človek vošil
— bi mogla njiva za razne pridelke zlo rodovitna biti, in sicer
tako, da 7  ali 10 let bi ne bilo treba menda kar drobice gnoja
na-njo peljati.-...

Ko nam sostavki kmetijske kemije nekoliko predolgi shajajo,
mislimo, da nam ne bo nihče tega za zlo vzel; zmirej se nam
pozdeva, da je kar besedice nepotrebno ne rečemo, marveč da
jih znabiti še preveč zamolčimo. —

§. 70 Od rahljanja persti.

Akoravno rastljine po perji in vsem zelenim veliko znanega
in neznanega živeža na-se vlečejo, je vendar našim pazljivim
bravcom dobro znano, da jim voda,  ki jo po koreninicah ser-
kajo, še veliko več v rejo pripomore, bodi si, da, jo v sebi po
moči življenja razkrojivši, se nje kislica in vodenca, jih z dru-
zimi pervinami v organe vledenovaje polastujejo, ali bodi si, da
jim v sebi raztopljenega amonjaka, ali druzih v njih rejo zlo po¬
trebnih soh' pripeljuje. Rastljinski sok, večidel voden, ima v sebi
vsega, česar rastijinski organi potrebujejo, in va-nje  tekaje jih
s takem previdi, odsluženo pa in tedej nepotrebno iz njih proč
odpeljuje.

Vode dobivajo rastljinske koreninice ali po dežjih ali po po¬
nočnih rosah; deževna voda pa ne pada po vsih krajih in deželah
na enako mero; v nekterih krajih še ne od leta do leta po 20
palcov na visoko, v druzih pa čez 44. Kjer so dežji pogostni
in kraji mokrotni, je prav, če je perst nekoliko bolj pešena ali
apnjena; kjer pa dežji poredkoma padajo, in da so kraji bolj suhi,
bi bolj prav bilo, da bi bila perst nekoliko bolj ilovnata.

V mnozih južnih in bolj gorkih deželah zlo poredkoma de¬
žuje — v Egiptu skorej nikoli — v tacih krajih žive rastljine bolj
od rosne  vode, ki ponoči pada, kot od deževne. Rosne vode
pa ne ostajajo samo po verhu, kakor jih sicer vidimo, in rose
imenujemo, temuč persti’jih tudi serkajo, in se jih napivajo, pa
ne vse v enaki meri. Tista perst, od ktere smo gori rekii, da,
če je v nar boljih primerah iz mnogoverstnega zložena, je nar
rodovitniši, se tudi nar bolj rosne vode napije; ali to obernivši,
tudi lahko rečemo: tista perst, ktera narveč ponočne rose peserka,
je nar rodovitniši. Kemikarji so se prepričali, da rastljinski gnojic
se nar bolj rosne vode napiva, nekoliko menj živalski gnojic, za
letem nastopi ilovnata, potem apnjena, in zadnjič kremenina ali
močno peskasta perst. Od take resnice se lahko vsak kmetovavec
prepriča, ki je z zlato, to je, z grozno tanjko vago previden;
naj vzame persti' iz mnozih krajev, naj jih dobro posuši, vsako
posebej stolče, in naj z njimi na enako mero in vago, postavimo,
skateljne pokrovčke enako visoko napolni, in na večer na kako
streho ali v vert dene, da bo ponoči rosa na - nje padala; naj

m

jih drugi dan, ko se vidna rosa iz njih posuši, prevaga, našel
bo, da niso več enake teže kakor pred ta večer, ampak po 3,
6, 8, m,  15 ali še Cio 18 granov težji; to nanese rosna voda,
ktere so se ponoči napile; tista pa, ktere se je nar bolj napila,
je tudi med njimi nar bolj rodovitna. Naj ti pride to na hvalo
pri kupovanji  kakega zemljiša; — če se perst iz  njega bogato
rosne vode napije, boš lepe pridelke na njem imel; torej ga lože
dražje plačaš.

Človeštvo bi nikakor ne obstalo samo ob tem, kar bi mu zem¬
lja sama oil sebe rodila; ljudje, stvarjeni v družbi živeti, in ne
posamezno kot divja zver, so se mogli, kakor hitro so se pomno¬
žili, zemlje poprijeti, in jo k obilnišim pridelkom siliti; — to so
pa dosegli z rahl j anj e m in gnojenjem  persti. Rahljanje
bomo tukej razložili, od gnoja pa bo v naslednjim §. govorjenje.

Koliko časa je neki preteklo pred, ko so se bili ljude zemlje
poprijeli? Koliko let so jo pa prekopovali in menda čedalje z bolj
terdnim orodjem, preden je plug ali drevo  zmišljeno in znajdeno
bilo? — Ta, ki ga je bil znajdel, je neizrečeno’dobroto kmetom
storil , ker jim je z njim veliko dela in truda odvzel; kdo se vun-
dar spomni njega? Ako bi kdo drevo znajdel, da bi ga vodni
puh kot barko na morji, ali vozovlak na železni cesti gnal, alibi
ne bil tudi ta dobrotnik človeštvu in živinstvu? — —

Vsi omikani narodi obdeljujejo zemljo z drevesom, pa v sled¬
nji deželi, in skorej tudi v slednjem kraji je drevo z leraežom
vred nekoliko drugači narejeno. Po razločku persti,  ktero or¬
jejo, ki je ali pešena ali ilovnata, in ki jo gre nekoliko globokoje
ali bolj plitvo orati; po razločku kraja,  kjer perst leži, ali na
ravnem, ali na kakem robu, ali hribni strani i. t. d. so in morajo
tudi drevesa in lemeži mnogoverstni  biti; pa vendar pri vsim
tem jih imajo v nekterih krajih veliko bolj pripravne, v druzih pa
nepripravne in okorne tako, da s tacimi oraje ljudje in živina ve¬
liko več terpijo. Kmet rabi večidel tako, če še tako napčno drevo,
kakoršno so mu ranjki oče zapustili. — Prijatelj če prideš po
kakem opravilu ali kakor vojak v druge kraje, kjer ravno tako
perst, kakor je tvoja, z veliko bolj pripravnim in tečnim dreve¬
som obdeljujejo, naredi si, ali daj si tako drevo ali lemež nare¬
diti, da boš pri oranji menj truda občutil, pa tudi svojo živino
menj terpinčil. Dolga in pa še teška ral živino kar zlo oslabi. —
S pripravnim drevesom se da tudi vselej bolj prav orati. Ravno
tako imajo tudi v raznih deželah zlo mnogoverstnega orodja z njim
kopati, ali sploh govoriti, zrahljati  jo; tudi tako orodje je v
nekterih krajih veliko bolj okorno in nepripravno kakor v druzih.
Orodje, s kterem se zemlja ali perst koplje ali rahlja, mora biti
prav nasajeno  in tako napravljeno, da se z majhno močjo ve¬
liko vzdigne,  to je, veliko opravi.

Brez števila je kmetov po deželah, ki oraje in kopaje vedno
perst rahljajo, pa vendar, ko bi jih človek poprašal, zaka  j da
to, in zakaj tako  delajo, bi menda malo vedili odgovoriti; delajo
le iz  navade, delajo brez premislika; le večtavžent-letne skušnje

173

so njih preddede in njih prepričale, da tako mora hiti, če hočejo
kaj pridelati, brez da bi tega kaj posebno razumeli. Kemija za-
more pa v tem kmetovavca razjasniti, da spozna in čisto razumi
zvezo med rahljanjem  persti, in med lepši rastjo in obilni—
Šimi pridelki,  in da to razumivši s tolikanj veči radostjo — bolj
prav — in k svojemu večemu dobičku zemljo obdeljuje. Kemija
uči po tem takem zemljo ali oraje ali kopaje rahljati:

1. ~)  Da se vse seme lože va-njo spravi,  in da v nji
kali in rase. Posej tri mernike žita tje okoli po nikdar še zrah¬
ljanem svetu; če ti ga ravno ptice spod neba ne pozobljejo, bo
vendar večidel poginilo, da ga ne boš maslica pridelal; — od
2000 hrušovih pelikov, ali češpljevih košic, tje po tacem svetu
razmetanih, se bo znabiti peterim primerilo, da padejo v kako
jamico, kjer jih deževna voda z nanešeno perstjo zasuje, ali burja
z listjem zagerne, da bojo pod njim v mokroti skalile. Ni ne vse
seme namenjeno v pomnoženje svojega plemena, marveč tudi v
rejo mnogoterih žival; koliko ptičev se preživi samo z zernjem ?
— ali se ne odebelijo polhi z žirom.in prasci z želodom? Kam bi
bilo s človeštvom, ako bi se z zernjem — ki je vse seme  — ne.
preživilo? Le to seme, kar ga za prav globoko v perst pride,bo,
če ni gluho, gotovo zkalilo.

2. )  Ako hoče človek na novini, ali že obdelovani njivi, žita
pridelati, jo prekoplje ali preorje, da bi na nji vso travo, vse
želiš a in ves plevel zaterl,  da bi vse to žitu ne nadlego¬
valo in prostora ne kratilo , in da bi živeža iskaje persti v škodo
žita ne molzlo, marveč samo, podkopano ali podorano, strohnelo,
in žitu v živež služilo. Ko se kasneje plevel še prikaže, njivo
opleve, to je, perst zrahljaj e si prizadeva iz enacega namena
plevel do koreninice vim spraviti ali zadušiti.

3. ) S prekopanjem ali preoranjem pride spodnja,  od sprav¬
ljenih pridelkov zmolzena, spita, povžita in tedej menj rodovitna
perst na verh, poveršna pa, kije  na zraku rodovitniši po¬
stala, pride spod  , da korenine novega sadu potrebni živež dobe.
Vsa poveršna  perst po celem svetu je nar bolj čila  ali spo¬
čita,  to je,  nar menj od koreninic zmolzena; mnogi rastljinski in
živalski ostanjki — če še tako majhni — v nji trohnijo,'pa tudi
zraka je bolj napojena; torej je treba vselej  vse rahljanje, naj
bo s prekopovanjem ali preoranjem, tako speljevati, da se perst
kar dobro obračaj  sicer ni prav. Tako pridejo tudi vsi ognju-
ski, ki so jih poprejšnje rastljine po koreninicah iz sebe pahnile,
in ki bi utegnili novemu sadu netečni ali še cIo škodljivi biti, na
verh, kjer počasi na soncu in dežji kemijsko razpadejo, da za-
morejo kasneje v redivni živež drugim rastljinam služiti.

4. ) Perst se mora dobro zrahljati, da potrebna in tečna
gorkota  lože skozi njo do koreninic pride, jih zdramiti, oživiti,
da bolj čversto živež serkajo.

5. ) Če po terdi persti, kakor vsakdanje skušnje kažejo, na¬
gla deževna voda berž in preveč odteka, se je bo zrahljana
dobro napila,  in po taki bo voda lože, gotovši in za potrebo do

174

koreninic prišla, z vodo dobro napojena, jili bo del j časa tudi
z drugim v sebi raztopljenim redila; ravno tako bo tudi

6. ) rahla vsakdanje ponočne rose  bolj kakor stlačena ali
terda perst na-se ,vlekla,  in se jih napivala; kar pride v bolj
gorkih in menj deževnih krajih rastljinam kar zlo na hvalo.

7. ) Da rahlo in mokrotno perst korenične bradice, to je nar
manji, komej vidljive koreninice lože prebadajo,  in se v nji
razlezujejo živeža iskat, bo menda tudi vsakdanji kmet razumel.

8. ) Vogelnokislina  iz zraka bo skozi rahlo perst lože h
koreninicam zlezla, ki jo bodo ali kot gaz, ali v vodi raztopljeno
serkale, da bodo rastljine, vogelc iz nje obderžavši, kislogaza se
pa d i h a j e znebevale.

9. ) Tudi kisi  o gaz  iz zraka bo po zrahljani persti veliko
lože v dotiko z nje gnojeom prišel, in se z njegovim vogelcom v
vogelnokislino zedinil v potrebno rejo rastljin, kakor smo ravno
rekli.

10. ) Tako v rahli persti pomnožena vogelno kislina bo lože
silikate krojila  zedinovaje se z njih podlagami, to je, s kaljem,
natronom ali apnom v raztopljive, rastljinam teče soli; zdej pro¬
sta kremenina pa bo v vodi raztopivši se tudi rastljinam v živež
služila.

11. ) Pomnožena vogelnokilsina bo tudi lože  iz mnozega
peska kili in natron, tedej iz n ju terdih zvez razvezovala,  in
se z njima sprijemala in zedinovala v ukrotene raztopljive soli,
kterih rastljine zlo v svoj živež potrebujejo.

12. ) Oe je v persti železen okislanc (OxyduI), kteri v z
vogelnokislino navdani vodi raztopljiv — v nji raztopljen rastlji¬
nam škodje in jih mori, bo po zrahljani persti kislogaz lože do
njega v dotiko prišel in se z njim  v okisane (Oxyd) zedinil,
kteri zdaj bolj kisel  in v vodi ne več raztopljiv, rastljinam cIo
nič več ne škodje.

13. ) Iz podoranega in gnjiječega gnoja v persti se dela tudi
amonjak;  ta se bo v bolj obilni vodi rahle persti lože raztopil
v posebno potrebno rejo rastljin, in bo kot gaz menj odhajal;
tudi unega, ki ga poletni dežji spod neba pograbijo, bo več skozi
rahlo perst do koreninic prišlo, in menj ga bo po terdi persti z
vodo odtekalo. Amonjak, ko ga koreninice kot tacega ne serkajo,
se z vogelnokislino v ukroteno in raztopljivo sol zveže, ktero, v
vodi raztopljeno, koreninice serkaje ob enem ali z eno potjo do-
velj potrebnega vogelca in gnjilca v rejo dobe.

14. ) Ko pride po rahli persti obilo kislogaza do gnjiječega
gnoja, se bo z gnjilcom zedinoval v solniterokislino, ktera se pa
proti z vsako lugastjo soljo, tedaj s kaljem, ali natronom, ali
amonjakom , ali tudi z apnom v raztopljive in rastljinam tečne soli
zvezuje, da tako v vodi raztopljene in od koreninic popite soli
dajo rastljinam ob enem gnjilca in kalja, ali natrona ali apna. Bolj
rahla, ko je pčrst in bolj ko je z vodo napojena, bolj se bo tudi
apno v taki in lože, ali kot tako, ali z eno ali drugo kislino v
sol zvezano, kot taka v rejo rastljin raztopilo.

175

Rušanje, rahljanje in obračanje persti je v kar veliki zvezi
s čverstvo rastjo in z dobrini obnašanjem vsacega sadu. Poglej
vertnarja blizo mesta in potoka , kako iz svojega ne velicega verta
— v kterem bi terd kmet od lakote poginil — sebe in svojo dru¬
žinico pošteno in dobro preživi; čversto in pogostoma obrušva ,
rahlja in obrača perst okoli rasti j inic; v potrebi jih zaliva, da po-
redoma od dneva do dneva po obilo zelenjave prodaja. %)  Kakor
vertništvo njega, mora kmetijstvo tudi tebe učiti perst prav ob-
ruševati, rahljati in obračati, in kakor on boš tudi ti velik dobi-
čik od tega imel. Ge so ti zimski, ali spomladanski dežji
žito zabili,  da vterdi persti tiči, obruši ga, obruši, — oplevi
ga! ne glej na nasprotno neumno navado, stori ti p er vi v so¬
seski, kar je prav, naj rečejo drugi kar hočejo. Čemu rediš mlado
družino pri hiši ? če rada kruh je, naj si ga služi! — Ali ne bo
obrušeno in opleto žito več in debeljega zernja dalo? ali ne na-

mest 8 saj 9, če ne d O polovnikov?-- Nikoli ne boš vidil

sadu na dobri njivi bolj očitno gibati se in na vso moč rasti, ka¬
kor, če si perst okoli njegovih koreninic  za prav obrušil,
zrahljal in pomešal, in če tvoje delo tudi lepo in prijazno vreme
podpira. Danes opleta  turšica bo pri tacih okoljstavah že čez
osem  dni te opominjevala osipati  jo.

Prijatel! — ko si si zemljiše pridobil, ga pomnožil, obvaro¬
val, in ko imaš odrašenega sina, nikar ga v hišo ne ženi, nikar
mu premoženja ne izroči, če veljave in koristi po vsih gori čisla¬
nih 14 razločkih rahljanja persti ne razumi; naj ti jih popred
večkrat na perste sošteje; nikdar ne bo priden kmetovavec, če ne
bo tega razumel, če ga clo nič ne veseli to razumeti. Kako bo
neki iz premoženja — brez da bi ga tergal — svojim bratom ali
sestram odštel, kar jim ti zgovoriš, če ne bo zemljo k boljim pri¬
delkom primoral? — Gasi nanese! in do živega terjajo, da kmeto¬
vavec, če bo hotel dobro obstati, bo mogel z veči radostjo in
umnostjo zemljo obdelovati.

Že v zlo starih  časih so umni kmetovavci spoznali, da umno
rahljanje in obračanje persti kar veliko k obilnišim pridelkom pri¬
pomore; torej so špogali in špogajo še dan današnji v mnogih
krajih njivo pred dvakrat, trikrat, še clo štirikrat  pre¬
orati, kakor jo obsojati; s tacim preoranjem si prizadevajo škod¬
ljivi plevel — posebno rabo — zatreti, in ga v živež namenjenega
sadu oberniti; s tacim preoranjem se posebno tudi preilovnata
perst bolj zrahlja; kali in natron se iz peska razvezujeta, in z
vogelnokislino vkrotene in raztopljive soli v služivno rejo rastljin
zedinujeta; ravno tako kremenina oddaje kali ali natron vogelno-
kislini v rastljine redivne soli, postaja prosta in se raztopi v po¬
trebno rejo žitne slame; torej cenijo dvojno ali trojno pre-
oranje  enako srednjemu pognojenju  tako, da, če bi dva,
vsaki svojo enako pusto njivo, imela, in eden bi jo trikrat

*) Nar očitniši izgled v tem dajo pridne Krakovčanke  v Ljubljani.

176

preoral, drugi pa le enkrat in jo srednje pognojil, bi oba
blezo  enako  dober pridelk imela.

Mertva  zemlja, tu je taka, kije pod navadno perstjo
globoko ležala, ali drugej skopana na dan spravljena bila,
je močno nerodovitna, gnojca nima nič v sebi; kali, natron in
kremenina so v nji terdo zvezani; taka mora delj časa na zraku
biti, in treba jo je raztegniti in pogostama rahljati, da se v nji
vogelnokislina iz zraka s kaljeni in natronom v raztopljive in re-
divne soli zedini, in da bo tako po vogelnoklslini tudi kremenina
razvezana v vodi se raztopila in pomagala rastljine živiti. Taka
zendja dobro rahljana postane s časom obilo rodovilniši od na¬
vadne persti, zato , ker ima obilo več soli  v sebi. Iz enacega
vzroka gre tudi naneseni ali napeljani soldan  ali lapor natanjko
raztegniti in ga dobro mešati, da se njegovo apno vogelnokisline
iz zraka napije, soldan berže razpade in se, kakor smo od mertve
zemlje rekli, v njem v rejo rastljin potrebne soli razvezujejo, in
v nove raztopljive zedinujejo. Bela detelja lazi navadno po tleh ;
na Češkem smo cele orale njiv z njo obsejane v rejo žlahnih ovac
vidili, pa čez štiri perste se ni od tal vzdignila; na nekem našem
nograškem novem soldanu pa smo našli steblo , ki je imelo 45 vej
ali veršičev, saj čez dva pednja visokih; tu ji je mogla soldana-
sta razpadnina prav tekniti; tudi turška detelja (Esparsette) bi
se na apnjenem dobro razpadenem soldanu lepo obnašala.

Orač je velik dobrotnik človeštva; če hoče pa tega imena
vreden biti, naj umno in vselej tako orje , da bo perst razsipal in
dobro obračal; torej mora saj pri globokejem oranji desko imeti z
nekoliko izdobljenim, širokljatiin iri zavitim žlebičom tako, da med
tem, ko gre drevo naprej, se perst nekoliko prek deske po žle¬
biču zvdiguje, dokler je zavitik deske, obernivši jo, na stran ne
verže. Da se tacih žleb  at  ih  desk v krajih, kjer morajo glo¬
boko  orati, še ne vidi, spričuje , da kmetje še premalo svojega
dela razume.

Pešena  perst se mora veliko bolj globoko  orati, da ko¬
reninice v nji lože za mokroto gredo; tudi vse raztopljive soli se
v taki persti zmirej bolj nižajo; taka perst se da berž za dežjem
orati, preilnovata pa mora večkrat po 6 do 10 dni na ral čakati.
Pr e ilovnate  njive nikar mokre  ne orji, clo nobenega dobička
ne boš pri tem imel, marveč še škodo; namest razrahljati,
jo boš še zatlačil;  kaj ti bo neki pomagalo cele brazde loje¬
nega in vlačnega ila obračati? v jeseni  bi zamogel z njim tako
storiti, ko bi mislil čez zimo ga zmerzljini z roč iti,  da ga
nekoliko razsuje.

Če bi hotel kako njivo bolj globoko od navadnega preorati ali
prekopati, jo bolj s perstjo previditi, boš s tacim delom več
mertve zemlje na dan spravil; torej ne bo pervo in drugo  leto
njiva lepega pridelka dala ; mprtva zemlja se mora popred vogel¬
nokisline napiti, zvezane lugaste soli' v nji razvezati, potem  bo
pa njiva rodovitniši kakor popred. Tudi bi se utegnilo primeriti,
da s tacim preoranjem ali prekopanjem bi se kaj preveč železnega

177

okislanca s perstjo pomešalo. Lemeži se, zlast v peskasti persti,
zlo zližejo ali vbrusijo; ako bi perst na našim Šentviškem  polji,
ki je zlo peskata ali brušena, —- ker lijavce in povodnji nam pe¬
sek popušaje, odnašajo ilovmno nižjim Ipavcom, Renčanom in Mir-
nicam — z lemežom #4 funtov celih 8 dni oral, bi že mogel 10
funtov železa prikupiti, in lemež kovaču nesti, da bi ga podsta¬
vil. Koliko železa je lemež, ko seje  ob terde tla pod perstjo
dergnil, zgubil? — Mertva zemlja je pa tudi sama od sebe več¬
krat železnasta. Tako železo se zavolj pomanjkanja kislogaza na
dnu njive popoinama ne okisa; ko se s perstjo pomeša in v zvo-
gelnokislino navdani vodi raztopi, je rastljinam škodljivo; ko se pa
taka perst večkrat preorje in zrahlja, da pride več kislogaza do
tacega železa, se bolj okisa, okisane postane; v vodi ne večraz-
topljivo in zdaj ne škodljivo železo in njiva, ki je po tacem delu
tudi obilo novih soli dobila, je rodovitniši od popred.

Iz vsega dosihmal od kmetijske kemije razloženega bi mogel
vendar vsak, ki ni popoinama zamazan, razumeti, kako potrebno
in koristno bi bilo za vsacega kmetovavca, ki bi si hotel kaj bolj
pomagati, da bi vse svoje senožeti  — razun hribni in prek
tekočih vod — počasi in po versti pod ral spravil, ne da bi iz
njih stanovitne njive za žito naredil, ampak obdelane seno¬
žeti,  da bi po dvakrat do trikrat več piče v bolji rejo svoje ži¬
vine na njih prideloval. Kamor se koli ozreš, boš vidil, da zrah¬
ljana  perst veliko več od neobdelovane ali nezrahljane rodi.
Trave so sicer na senožetih z zrakom, v terdem svetu pa še ne
dovelj z vodo previdene; kje bodo pa vendar raztopljenega kalja,
natrona in tako potrebne kremenine zmirej dalej jemale, ker se
vogelnokislina ne more v terdo perst zariniti, jih tam razvezovati
in v raztopljive soh' spremenovati? — Kadar bodo Slovenci tudi
svoje senožeti pod drevo ali ral spravili, bodo še le pokazali, da
v tami več ne tapajo, ampak da se na jasnim znajdejo. —

Kmetovavec, kteri je iz tukaj razloženega prepričan, kolikanj
na tem stoji, da je vsa njegova obdelana perst, kar se da, rahla,
jo bo tudi iz tega namena po vsi svoji premožnosti z navadnem
živinskim, ali hlevskim gnojem previdoval; zakaj, ako bi ravno,
postavimo, gnoj clo nič živeža rastljinam ne dajal, bi vendar k
njih bolj veseli rasti s tem veliko pripomogel, da perst veliko
delj časa rahlo  obderži. Preilove njive ne boš mogel menda ni¬
kakor drugači bolj prav in za delj časa razrahljati, kakor če na
nji obilo živinskega, pa ne preveč podelanega gnoja podor ješ.
Marsikteri drugi gnoj zda znabiti v posebnih okolistavah veliko,
pa persti' ne zrahlja in zrahljane ne obderži; poštupaj s 10 centi
somljetih kosti, ali s toliko centi tičjeka — ki mu pravijo gvano
— kako preilovo njivo, ali jo bo taka štupa, akoravno še tako
koristna, kaj zrahljala? — Dokler bo tedej kmet zemljo obdelo¬
val, in jo hotel rahlo imeti, se ne bo menda mogel nikoli živin¬
skega gnoja čisto znebiti. —

Ktere semena gre na to, ktere pa na uno perst sejati, ali
ktere rastljine tu in tam saditi? kako perst napraviti in pognojiti

12

178

za vsaki sad posebej £ i. t. d. vse take in enake vprašanja se ne
vežejo več z občinsko kmetijsko kemijo ; mi damo le splohne nauke
in vodila, slednji naj jih na svoj posebni kmetijski del, s kterem
se peča, kot malnar vodo naj svoj malin, obrača. Naše vodila
veljajo vselej in za vsaki  kmetijski razdelk; če hočeš tedej na
svojem zemljiši obilo lepega žita zrediti, uči se še poleg naše ke¬
mije tudi znanstva ži torej  e;  brez znanstva vertnarije  ni lepe
vertnenine, brez znanstva sadjoreje  ni lepega in žlahnega sadja,
— dobrega vina pa pridelovati, se je treba z vinorejo  kar dobro
soznaniti. Vsaki posebni del kmetijstva — in tacih je obilo —
prav obdelovati, potrebuje še svojih posebnih vednost in vodil;
kdor je z njimi nar bolj soznanjen, in da jih v djanji speljuje,
da je v kraji zato, in da mu vremena prav služijo, bo nar veči
dobiček od kmetijstva imel. —

§• 71. Od gnoja.

Z rahljanjem persti se zlo veliko pripomore, da se rastljinske
koreninice veliko lože po nji razlezujejo, si živeža iskat, in da po
vsili gori danih razločkih rastljinje bolj bogato živi. Kako pa, če
rastljinje v svojem obsežku premalo, ali clo nič več živeža ne
najde? če ni več v persti gnojca, ne več raztopljenih soli? Kako
se bo neki kanarčku v kletki godilo, če bo vse proso iz koritca
pozobal, in če mu nič več ne daš? — ali ti bo neki mlade zvalil,
zarod dal? Tudi terta iz preveč povžitega nograda, sadno drevo
iz preveč spite persti, ali žito iz preveč zmolzene njive ne bo
sadu dalo. Kmetovavcu ni zadosti, da mu terta, ali sadno drevo
le obzeleni, on hoče tudi sad imeti; če mu bo njiva le nekoliko
slame, pa malo ali clo nič zernja dala, je ne bo vesel.

Skorej vse rastljine, posebno nalaš rejene, so kakor da bi se
kot nageljni v loncu ali Čepini znajdli; tako terta v nogradu,
tako žitno ali drugo steblo na njivi. Če bi ravno kako steblo ho-
tlo s svojimi koreninicami zavoljo primanjkljivega živeža na vse
kraje pomagati si, mu to koreninice druzih okoli in okoli stoječih
stebel do živega branijo; in ker rastljine ne morejo kakor živali
iz enega kraja v druzega za živežom iti,  mora kmetovavec, kteri
želi na majhnem prostoru — da bi menj dela imel — kar veliko
pridelati, iz tega namena svoje rastljine s potrebnim živežom pre-
viditi. Ni je ne tako gnojne ali mastne persti, da bi se po več
pridelkih ne pomolzla, skorej do golega peska.

Ako bi ti hotel namest 2  krav 6 rediti, da bi ti veliko mle¬
ka, masla, lepih junčkov in mastnega gnoja dajale, ali 6 medlih
volov od 30 do 60 centov za mesnico odebeliti, bi jih menda
mogel bogato in s tečnim živežom previditi; ravno tako tudi vse
rastljine, ki seješ ali sadiš, bolj ko jih bos s potrebnim živežom
bogato previdoval, bolj ti bodo dajale. Tvoja njiva ti daja po
20, pa če hočeš, ti bo dala tudi po 40 do 60 polovnikov žita;
senožet namest 5 tudi 8 ali 10 voz piče, in nograd namest 6 tudi
do 30 čebrov vina. Serčnost prijatel! — z umnostjo in stanovitno
marljivostjo se kar veliko doseže.

179

Nobena rastljina ne zamore po vsi moči svojega življenja ne
cIo nar manjših in nevidnih drobcov kake pervine v sebi vstvariti,

— Bog je vse vstvaril; ona tedej vse svoje obstojne dele ali po
perji ali po koreninicah na - se potegva in tako zrase. Iz česar
vse rastljinje obstoji, ne gre tukaj našim radovednim bravcom,
ki vse to iz poprejšnjega že dobro vedo, razlagati. Ako si iz
srednjo obdelovane njive SiOO centov zlo mnogoverstnih pridelkov
domu spravil, ki obstoje, postavimo, da prav iz debelega — iz
150 centov vode ali vodnih obstojnih delov, ki sta kislic in vo¬
dene, iz 44 vogelca, 4 gnjilca, 1 raznih soli, in 1 centa raz¬
nih zemelj: bo — vodo in zemlje čisto iz misli pustivši — njiva
vender za 44 centov slabši. — Lugaste soh' se sicer na njivi iz
peska pa grozno počasi razvezujejo, vogelc in gnjilic se pa na
njivi ne narejata, in morata od drugej va - njo priti; če pripelješ

— razun vode — novih 49 centov vogelca, gnjilca in soli nanjo,
in jih podorješ, jo boš v poprejšnji stan postavil. Kmetovavec
bi si mogel pa prizadevati na vsako obdelovano perst po
več rasti j inskega živeža voziti,  kakor pridelkov iz
nje spravljati,  da bi se mu tako boljšala in čedalje obilniši
pridelke dajala.

Vse, kar je koli organskega na sveta, naj bo od živalstva
ali rastljinstva, obstoji iz tacih reči, kterih rastljinje v svoj ži¬
vež potrebuje; če pride tedej v perst in razpade, je bo redilo.
Ali ne živi vse živalstvo na suhim —* in menda tudi v morji —
zgolj iz rastljinja? — če ravno volk paše ne pogleda, in raji
ovco zgrabi se z njo nasititi, je vendar ovca iz rastljinskega ve¬
čidel zrasla, in tako tedej tudi volk. Vse živalske ognjus-
ke,  ali same ali z razno steljo nainešane, in več ali menj raz-
padene, po vsakdanje gnoj  imenujemo; kemikarjem pa in vsim
razjasnjenim kmetovavcom je v bolj daljnem zapopadku vse to
gnoj, kar več ali menj rastijinju v živež služi. Nar lože je perst
z vogel.com  previditi, zakaj vse rastljine obstoje večidel iz lak-
njica, laknjic pa toliko da ne iz samega vogelca; če pride tedaj
ta v perst, in če v nji trohni, se njega vogelc s kislicom v vo-
gelnokislino za potrebno rejo rastljin zedinuje. Veliko teže je
perst z gnjilcom in solmi,  ki se po pridelkih odpeljujejo, v zlo
potrebno rejo novih rastljin previditi, in jih v nji namestiti; brez
soli bi ne rasle — brez gnjilca bi sadu — brez fosforokisline bi
žita ne bilo.

Že večkrat je bilo rečeno, da rastljine dobivajo gnjilca,  ko
serkajo po koreninicah ali v vodi raztopljeni amonjak, ali pa ga
dobivajo zvezanega z raznimi kislinami v ukrotene in v vodi raz¬
topljene soli; tudi ga dobivajo serkaje mnoge solniterokisle soli,
ker solniterokislina iz gnjilca in kislica obstoji. Kar so Kitajci
že pred Ž2000 leti vedli, so naši kemikarji tudi v poslednjih ča¬
sih spoznali, da človeška scavnica  je gnoj, da ga ni čez. —
Berceli,  menda nar glasovitniši kemikar, jo je ločil, in iz nje
dobil zraven 933 vode, tudi 67 tavžentin mnozih gnjilčnih reči,
in ravno tacih soli, kakoršnih rastljine — posebno žita — potrebu-

18 *

180

jejo; najdel je med njimi veliko scavnika  (Harnstoff), neko zlo
iz amonjaka obstoječo sol; inlekokislega amonjaka, dvakrat fosfo-
rokislega amonjaka, fosforokislega natrona in apna, žeplokislega
kalja in natrona, kuhinske soh', salmijaka, kremenine in še pet
druzih organskih nekoliko gnjilčnih reči, vsako teh reči v svoji
primeri in vagi, ki znesejo vkup 67 tavžentin. Iz tega je očitno,
da — ker vse človeške telesa v primeri iz več gnjilca kakor rast-
ljine obstoje — gre ves odsluženi gnjilic iz njih večidel le po stav¬
nici. Človečjek je v primeri veliko menj od take vode gnjilčen, ali
iz gnjilca obstoječ, pa vendar, če bolj ljudje mesne jedi špogajo,
toliko bolj so njih ognjuski gnjilčni; ognjuski od ljudi na deželi,
ki žive kot živina, bolj od rastljinskega, kakor je kruh, korun,
zelje, repa i. t. d. niso na pol toliko vredni kakor mestnjanov, ki
bolj od mesenega živijo.

Kitaj  šk  o je nar veči cesarstvo na svetu, na koncu jutrovih
dežel; v njem cenijo okoli 300 miljonov duš, tedaj veliko več ko
v celi Evropi;  zavoljo tako velicega števila ljudi morajo že gore
gori visoko obdelovati; pri njih so podgane in mačke povsod na
tergih kot žlahne jedi na prodaj; v starih neznanih časih so bili
že spoznali, da ga ni gnoja čez človeškega;  torej je pri njih
po cesarskih postavah prepovedano ga rastresati ali razlivati; v
slednji hiši imajo nalaš posode nastavljene, kamor ga spravljajo,
tudi je s tacim gnojem kaj velika očitna kupčija po vsili mestnih
tergih; prodajajo ga v suhi in mokri  podobi, pa ne pred, dokler
ga metsna gosposka dovelj zgotovljenega ali sognjitega ne spozna.

Dohtar Liebig  pravi, *) **) da v 100 funtih človeške scav-
nice je ravno toliko kot v 600 funtih srovega kravjeka, ali v
1300 funtih srovega konjeka; in tudi dalje, da, če bi ne šlo od
človeka čez poldrugi funt — pet četertink vode in četertinke blata
— na dan, bi to v celem letu verglo 547 funtov, v kterih je pa

16 funtov in pol gnjilca, s kterimi se da prav lahko—po  prepri¬

čanji slavnega kemikarja Bou si n gal ta — 800 funtov pšeničnega,
režene^a ali ovsenega, ali 900 funtov ječmenovega zernja pride¬
lati. Če bi tedej vsaka družina po kitajsko skerbela ves svoj lastni
gnoj spravljati, bi se z na njem pridelanim žitom lahko bogato
bogato preživila. Kitajci ne gnoje navadno svojim žitom z družim
gnojem. V nekterih južnih francoskih mestih prodajajo tudi tak
gnoj očitno po mestnih tergih, in v Belgii,  ali v nekdaj naših
tako imenovanih Niških Deželah,  so po vsih tam zlo pogostnih
in velicih mestih vse straniša (skreti), kakor pravi Chaptal,**)
po prisežnih srednjikih v najem za dobro plačilo takim dane, ki
umejo s tacim gnojem ravnati, ga gnojiti in v nesmerdljivega
spremeniti, da ga potlej z velikimi dobički, ali suhega ali mokre¬
ga prodajajo. To se ve, da tak gnoj, ki ima več živalskega, če¬
ravno nevidno v sebi, bi mogei pred, ko se porabi, nekoliko po-

*) Die organische Chemic in ihrer Anvvendung auf Agrikultur und Physiologie.
Von Justus Liebig. 4. Auflage. Braunschweig 1842.

**) Die Agrikulturclicmie des (Jrafen Chaptal, ubersetzt durch Dr. D, F. Eisen-
bach. Stuttgart 1824.

181

gnjiti. V nekim od cerkve odločenem zvoniku odcejajo ljudje ob
nedeljah vodo na iz cerkve pometene in tje spravljene smeti; cer¬
kovnik je rekel, da ga ni še vidil gnoja tako močnega, kakor so
take smeti.

Še stari učeni Rimci, akoravno visoki gospodje pa vendar
kmetovavci, kakor Virgili, Kvintili, Plini, Varo,Kato,
Kolumela  in drugi so terdili, da je tičjek, človečjek  in go¬
ved  j ek  nar bolj gnoj; golobjek so pa nar viši cenili;'taeega gre
brez da bi pognjil, porabiti, zakaj sognjit bi po spričevanji slav¬
nega francoskega kemikarja Davisa,  na pol menj zdal. Kokošjek
je blizo enake cene od golobjeka. Tiči ne sče — ves amonjak,
fosforokislino in vse soli, ki jih druge živali oddajajo po scavnici,
dajajo oni po blatu od sebe; tiči pa večidel žive ali od žival, ki
zlo iz gnjilca obstoje, ali od zernja, ki je od vsih rastljinskihreči
nar bolj gnjilčno; torej so vsi njih ognjuski močno gnjilčni,
in tedej dobro gnoječi, nekoliko z gnjilcom, nekoliko s fosforoki¬
slino in nekoliko z mnozimi solmi. S tacim gnojem gre perst le
oštupati.

Pred ne veliko leti so jeli iz večerne Amerike  cele barke
nekega tičjeka, ki mu gvano  pravijo, v Evropo voziti; tudi iz
Ter s ta so ga v Ljubljano ponujali. Da mora dober in mončan
gnoj biti, je iz ravno rečenega očitno; da bi pa Slovenci dal svoj
nar bol ji gnoj od sto tavžent vrednosti pod zlo iti, in za drage
peneze si gvano  iz Tersta kupovali, to bi bila pač velika
slepota!

Vse živinske scavnice so tudi v primeri veliko bolj iz gnjilca
obstoječe, kot njih ognjuski, tedej rastijine tudi bolj redivne od
leteli; ni je scavnice brez scavnika,  ki se nikjer drugej kakor
v tacih vodah ne najde, in iz amonjaka in neke živalske kisline
obstoji; pa tudi je v tacih vodah veliko ravno tacih soli, kakor
jih rastljine čislajo, in dostikrat tudi fosforokislina. Če previdvajo
scavnice rastljinje bolj z gnjilcom in potrebnimi solmi, jih redijo
živinski ognjuski malo z gnjilcom, veliko pa z vogelcom, ki se
iz njih laknjica zedinuje s kislicom v vogelnokislino. Konjske
scavnice, če konji obilo žita zobljejo, so bolj gnjilčne in tedej
bolj redivne od govednih; tudi p ožim  s k e, in sploh od suhe
pice so obilo bolj slane in tedej tudi bolj redivne od poletnih
take živine, ki od zelenjave živi. Veliko že odsluženega iz ži¬
valskih teles spuhti, veliko pa pride iz njih tudi po scavnicah;
da se te močno spremenujejo, vidimo pri boleznih; marsikaj ži¬
valskega je v njih, kar sognjivši zamore rastljine rediti. Bolj
prav je, da take vode nekoliko pognjijejo, preden jih kmetovavec
porabi, sicer bi utegnile mnogotere rastljine pomoriti, posebno še,
če bi ne bile z drugo vodo pomešane.

Od živinskih ognjuskov čislajo ovčjeka ali ko z j ek a nar
bolj vročega, menj  vroč je konjek  in tudi mezgjek,  nar
bolj hladan je govedjek. Vročega ali še zlo gnjiječega
gnoja vozi na ilove  bolj mokrotne in merzle  njive; hlad¬
nega pa, ali že popolnama podelanega na peskaste ali

182

apnjene. Če bi na apnjeno ali peskasto njivo, ki tako vode ne
obderži, vročega ali premalo podelanega gnoja, da bi tam gnjil,
podora!, bi se ti utegnilo primeriti, da bi menj na nji pridelal,
kakor če bi je ne bil pognojil; gnjiječ gnoj si dela sam vročino;
ko pa še od zgorej sonce pritiska, da se nareja obilo amonjaka,
ki v tacih okoljnostih se ne more v vodi — ki je ni — ne sam,
ne v kako ukroteno sol zedinjen, raztopiti, ti bo, ker je lugasta
in razjedijiva sol, rastljinske koreninice moril,  da boš v resnici
malo pridelal.

Sosedjenaše fare dajo vsako leto pašo na Nanosu  — razun
senožet, ki jim dajo do 500 voz sena — za plačilo Krašovcam
z ovcami popasti; da z njih bobki več prostora pognoje, jim ogra¬
jene staje večkrat premenijo; na tak prostor, ga drugo spomlad
prekopavši, vsejejo kapusnega semena, in ga s stolčenim kurje-
kom poštupajo; tako zrede kapusnega sadeža ne samo za-se, am¬
pak za vso deželo doli do Divina  in memo Gorice,  da ga še
prekupci na Videmški terg na prodaj vozijo; kar ne pred, ga v
saboto pred sv. Mohorjem  gotovo iz Nanosa spravijo. Tu se
vidi na tem mestu šest do osem let potem trava, da je ni lepši;
tako sta ovčjek in kurjek pognojila!

Od tega dosihmai od gnoja povedanega bi se mogli vendar
naši bravci prepričati, da ni in je ne more biti bolj gnojne in te-
dej rodovite persti od tiste, ki se spod gnoja  v hlevih na ži¬
vinskih ležiših in gnojiših posterže; napivala se je posebno v
hlevu pogostoma scavnice , tedej z gnjilčnimi rečmi in redivnimi
solmi. Tako perst kupujejo v fabrike solitar iz nje narejati; na¬
rode iz dil pokončne štirivoglate odre, obstoječe od zvunaj iz sa¬
mih pridalčkov; jih napolnijo s tako perstjo in poskerbe, da mo¬
krotna ostane; kislogaz iz zraka se zedinuje v taki persti z gnil—
com v solniterokislino; ko je zdaj perst od zvunaj že dovelj kisla,
jo posteržejo za pol palca na debelo in v vodo veržejo, da se
solniterokislina v nji raztopi; v tako s solniterokislino navdano in
nasiteno vodo veržejo dalje kalja, ali čistega ali s pepelom; ki¬
slina, ki se z vsako lugasto soljo žlahta, se zedini s kaljem v
solitar. Tako raztopljeno pa čisto in dobro na ognji sparjeno pre¬
idejo potem v plitve posode, kjer se jim solitar vledenuje v lepo
belo sol, ktero morajo pa v cesarske zaloge prodajati. Prijatel!
— posterži, posterži tudi ti tako  perst in spravi jo na njivo, da
se bo tudi tebi tam iz njenega gnjilca in kalja solitar narejal, in
kot ukrotena in raztopljiva sol rastljine s potrebnim gnjilcom in
kaljem previdoval. Vselej, kadar tako perst posteržeš, natrosi na
take mesta nove, nar bolj prav suhe in sprašene ilovce,  da se
ti bo iz nje kar rodovita perst za naprej narejala.

Vsa žitna slama, pravijo kemikarji, je zlo dobra zato, da ži¬
vina mehko na nji leži,  — kot gnoj pa sama clo malo  velja;
večidel iz laknjica in kremenine obstoječa, redi kot gnoj le z vo-
gelcam, z gnjilcom pa ne, ker ga je v zernje dala. Če se v
gnoji preveč  podela, še persti na njivi ne bo zrahljala, pa ven¬
dar, če se je pogostama svavnice napivala, da se je pri vročini

183

voda posušila, sicer pa v nji čedalje več gnjilčnih reči in soh'na¬
biralo, postane dober gnoj. Turščevna, ki je močno kaljasta, je
prav, da pride v gnoj. Resje, ki počasi trohni, perst delj čaša
rahlo ohrani, in redi' tudi rastljine nekoliko z gnjilcom. Vse
bolj mehko rastljinje, ki ni še sadu ali semena dalo, in se tedaj
svojega gnjilčnega soka ni še znebilo, bo vselej kot stelja gorši
gnoj dajalo. Kmetovavec mora večidel tako steljo rabiti, kakoršno
ravno ima, ali jo nar lože dobi, ali nar bolj po ceni kupi; če bi
pa stelja kot mehka postelja živini ne teknila, in če bi velika po¬
treba ne bila mnogo ilovno njivo z debelim gnojem v zrahljanem
stanu obderžati, bi menda po kemijskih resnicah bolji bilo živino
na suhem pa stolčenem ilu deržati, da bi od nje nar žlahnejega
gnoja, ki je scavnica, nar menj pod zlo prišlo. — —

Vse živalske kosti  obstojijo blizo polovice iz fosforokislega
apna, in polovico iz Iimica (Galierte); le zajčje, jelenove in ser-
nine nožne kosti' obstojijo iz 85 do 90 stotin tacega apna —• da
so bolj terdne za tek — in le iz 10 do 15 stotin Iimica. Limic
je obilo gnjilčen;  vse žita potrebujejo v svoje zrejenje gnjilca
in fosforokisline; očitno je tedej, da kosti žitu posebno  do¬
bro  gno  je. Od kar so kemikarji to zvedli, jih angleški, fran¬
coski in nemški umni kmetovavci zlo v gnoj in z velikim dobičkom
obračajo. Kosti gre iz tacega namena somljeti;  taka moka naj
se pa na kupu nekoliko ogrej  e;  dobro bi bilo jo nekoliko z
žeplokislino pomočiti, da bi se ta z apnom v gips  sprijela, in
fosforokislina prosta v rejo žita postala. Tako moko gre z ži¬
tom vred  na njivo sejati, ali že vsejano z njo poštupati.  An¬
gleži so v poslednjih časih vsako leto več ko po 60 morskih bark
v Hamburgu  s kostmi' iz Nemškega  napolnovali in domu za
gnoj vozili; Nemci so se pa spametovali in si fabrike napravili,
kjer jih skupujejo, meljejo in menda po dva goldinarja cent za
gnoj prodajajo. Sliši se, de cent take moke več zda, kot štirje
vozovi navadnega gnoja; pa kakor smo že v mislih imeli, njive
ne zamore nikakor zrahljati.

Živinski rogovi in parklji,  pa dobro zdrobljeni,  tedej
vsi zrezki, ostružki in ostanjki glavničarjev in druzih rokodelov,
ki se s takim delom pečajo, so iz enacega vzroka kar dober gnoj.
Tako so tudi vsi ostanjki in zveržki iz sladkorofabrik,  ki so
somljete , če ravno sožgane kosti, goveja kri in gnjilčni sirup, je
žitu prav prav dober gnoj. Vse, kar je koli živalskega, bolj iz
gnjilca obstoji, in ko pride v perst, z gnjilcom rastljine redi.
Volna  je gnjilčna, vsi ovčarji in suknarji dobro vedo, daje
tudi mastna; taka mast se pa da v vodi raztopiti; vsi ostanjki te¬
dej ostrožki in smeti, kjer suknenino ali drugo volnato tkavnfno
narejajo, in tudi voda iz valjb, kakor dobro mastna, zamorejo
kot posebno dober gnoj v reditev žita in druzega sadri služiti.
Vsi ognjuski od židnih gosenc,  in one same, potem kadar
žido iz njih zlečejo, so pesebno murbnim drevesom  kar tečen
gnoj, jih, ko so oslabele, ozdraviti.

' V’ mnozih deželah, kodar imajo — menda po nerazumljivosti

184

— preveč njiv in premalo senožet, da jim tedej po na¬
vadnih zapopadkih gnoja primanjkuje, si pomagujo takole: eno
njivo obsejejo z režjo, ajdo, ali s kakimi družimi mehkimi rastlji-
nami; kadar gre rež že dobro v kolenca, jo pokosijo za seno ali
sploh za pičo , da lože živino redijo in več gnoja narejajo ; ster-
niše pa, polno sočnih reženih koreninic, kot dober gnoj podor jejo;
ali tudi vso rež pred cvetenjem ali cvetečo ajdo i. t. d. povaljajo
in podorjejo. Tako naredijo njivo kar rahlo , in jo dobro pogno¬
jijo; postavimo za priliko, da bi bil tako na neki njivi 200 centov
zelene reži ali cveteče ajde i. t. d. poderal, in naj bo v teh 200
centih vode mnozih podobah 150 centov, bo vendar še 50 cen¬
tov drugega prav dobrega gnoja.; če je od teh 50 centov zele¬
njava 25 centov iz njivne persti potegnila, je pridobila vendar
druzih 25 iz zraka; za teh 25 centov in veči razrahljanje je njiva
očitno in gotovo boljši. Taka močno sočna, mehka, ne še ob-
dervenjena ali oblesenjena, podorana zelenjava  berž trohni in
ob enem vsejanemu sadu v tečen živež služi.

Našim, kakor upamo, že dobro po kemii razjasnjenim brav-
com — ni treba tukaj dopovedovati, da pepel,  obstoječ iz kalja,
natrona i. t. d., je v rejo raznih rastljin zlo služiven; iz vsakdan¬
jih skušinj že dobro vedo, da opepeljena  senožet da veliko
več in boljega sena od neopepeljene; nezluženi  pepel ti bo
povsod, kamor ga prav in za prav oberneš , tudi prav storil; tudi
opepeljenje z zluženim  pepelom je še vselej bolji kot nič; na¬
vadno ima še nekoliko soh' v sebi, s takim se dajo tudi i 1 o v e
njive nekoliko zrahljati. S pepelom  gre posebno m la kast e ali
močirnaste  senožeti popravljati; preselco ti bo na njih zaterl, da
bo namest nje detelja rasla; sladke  trave, ki kalja potrebujejo,
se bodo potlej na-njih zaplodile, da, kjer je popred konjsko , boš
zdaj sladko volovsko seno kosil.

Ako pride oglje  globoko v zemljo, ne strohni, ker kislogaz
ne more do njega, zglodati ga; v poveršni in obdelovani persti
pa razpade; nek učen vertnar v Monakovim je vzel ogelnih smeti,
kakor se pri kovačih dobijo, jih je stolkel, presejal in navadni
persti mnogim cveticam v Čepine namešal. V taki persti so se mu
bolehaste stebelca ozdravile, in vse k njega začudenju in obve-
seljenju bolj od vsih druzih čversto rasle in se dobro obnašale; še
clo na samem takem prahu so se dale nektere, pa pri pogostnem
zalivanji, prav dobro rediti. Oglje obstoji večidel iz laknjica; ta
je pa malo da ne zgolj vogelc, in iz vsega kakor pepel; tedaj ob¬
stoji’ ravno iz tacega, česar rastljine v svoj živež potrebujejo.

Pretekto je že več kot sto let, od kar so kmetovavci gnoječo
moč gipsa  spoznali, in ga v rejo mnozih rastljin obračali; slavni
Franklin ga je bil iz Pariza v Ameriko  sabo vzel,  blizo
Fasingtona  eno svojih njiv z njim oštupal, in na visoko v njivi
nabito tablico te besede zapisal: ta prostor večne detelje je
z gipsom  oš  tup  an!  Ogipsana detelja je čez vse navadno lepa
bila, in to je Amerikance bolj spodbodlo in za ogipsanje vnelo;
ko da bi jim bil V 10 bukvah ogipsanje priporočeval.

185

Gips  — pri  nas  škajola  imenovan — je žeplokislo apno, to
je, apno nasiteno žeplokislfne in vledenivne vode; najde se po¬
redkoma semtertje po deželah, tako tudi na Gorenskem, in ko-
pljejo ga kot druge rude, menda večidel v podobi rumenkljatega
kamnja; nekteri tako kamnje do praha stolčejo , drugi ga popred v
peči nekoliko žgo, da vledenivno vodo iz njega spravijo, da ga
potem lože spražijo. Chaptal  pravi, da mu je žgani gips le v

pervem letu več zdal, v družili treh letih ni med žganem in ne-

žganem nobenega razločka najdel. Pri nekih poljskih sadili je
ogipsanje veliko, pri družili ni clo nič zdalo. Tudi žepjokislina —
pa močno z vodo stanjšana — je enacemu sadu kot gips služila;
vsega tega niso mogli kemikarji delj časa ne razumeti ne razložiti,
dokler so se zadnjič po spričevanji slavnega gosp. Hlube  ka  v ) po-
polnama prepričali, da ogipsanje le pri soč i v n e m sadu  veliko zda.

Kakor je v slednjim organskem plemenu kak poseben obstojen
del, je tudi v sočivnih plomenih neki so čiv ječ ('Legumin); ta

obstoji med družim v primeri tudi iz več žepla. Sočivje imenu¬

jemo navadno tako zernje, ki se v stročji zredi; večna detelja
zredi tudi svoje seme v strojiči, je tedaj sočivje in obstoji tudi iz
sočivjeca; torej ogipsanje pri druzih travah — ki toliko žepla ne
potrebujejo — očitno nič ne .zda, pri večni detelji pa čuda
veliko;  če ti da njiva navadno 100 centov posušene večne de¬
telje, ti jih bo dala ogipsana 143, — kakošen razločak! — Na
oral večne detelja gre pri mokrotnem vremenu, in kadar se začne
detelja zeleniti, poštupati dva centa sprašenega gipsa, in to
velja in zda tri do štirih let, potlej jo pa gre vnovič poštupati.

Vse ukrotene soli, to je, ki so se iz lugastih soh’ in iz raz¬
nih kislin zedinile, se naglo v vodi raztope, ki so v pravi meri
zlo potrebne in redivne; ko bi jih pa preveč,bilo,  bi rastljinam
škodovale, in jih morile. Gips je pa zemeljna, zlo počasi se raz-
topeča sol; funt  gipsa raztopiti je potreba 300 funtov vode; taka
sol se po Božji previdnosti, da ni škodljiva, zlo počasi razto¬
piva  in zmirej naprej, dokler jo je kaj, na enako mero detelje
redi; — nič ne škodje tedaj, če bi tudi deteljo čez mero ogipsal;
to bi le delj časa zdajalo. Skušnje vsih dežel spričujejo, da
ogipsanje pri večni detelji nar več zda. Slovenci! ogipsanja take
detelje nikar ne zanemarite; če daš tudi v Ljubljani za dva centa
gipsa 4 goldinarje, in če ti dasta pervo leto 43, drugo 30, tretje
20 in četerfo 10 centov 1 , boš imel tedaj vkup 103 centov vec;
— ali če hočeš še 53 centov dobiti, boš vendar imel še 50 cen¬
tov več od navadnega, in dva centa gipsa z vožnjo vred se ti
bota kar bogato poplačala.

Dobra šega si veliko gnoja privarovati, ga drugam prav
oberniti in vendar njivo dobro pognojiti, obstoji v tem, da si, ko
je kraj  zato, na dobro preksončno, z globoko perstjo prevideno
in dobro pognojeno njivo večne detelje z ječmenom ali o  v-

*) Bcleuchtung der organiselien Cliemie des Urn. Dr. J. Liebig  von Dr. F. X.

HI uli e k, tfratz 1843,

186

som vred obseješ, tu boš 6 tudi do 10 ali 12 let na-nji deteljo
po tri- do petkrat na leto kosil; če bi je bilo za oral, boš v 9
do 12  letih na-nji, po šegi dežele 120 do 240  vozov gnoja pri¬
hranil, ki se da drugam, znabiti prav za veliko potrebo oberniti,
in kadar še to njivo preorješ, je ni treba dve leti gnojiti, zakaj
za vsaki poljski sad je dovolj gnojna, in lepši pridelke ko na
gnoji boš na nji imel. Detelja je njivo pognojila, miljoni njenih
osutnjh peresc in druzih drobic in živalic, ki so na-nji poginile,
so njivo od zgorej gnojile; njene korenike so pa rastivši iz glo¬
bokega mnoge soli gori više potegnile; take gnjijoče korenine z
vsimi svojimi obstojnimi deli, in vsi drugi ostanjki detelje gnojijo
bogato vsacemu navadnemu sadu, in to za tolikanj več, ker po-
gnojivši njivo si bil z gnojem marsikaj na-njo pripeljal, česar ni
detelja — bolj od apna in žepla živeča — v svoj živež potrebo¬
vala; vse to, kar bi utegnilo veliko centov vagati, čaka na njivi,
in pride novemu sadu na hvalo. Kemikarji pravijo dalej: naj va-
gajo vse deteljne korenike na njivi 72  centov — ko bi bil pa de¬
teljo ogipsal, bi toliko veči in debelši zrasle, da bi vagale na-
mest 72  dobrih 98, tedaj 25 centov več tacega kaljastega in re-
divnega gnoja. Dragi prijati!! to niso nobene kvante, — možaki
visoke učenosti, in po celi Evropi glasovitega imena so se z
lastnimi skušnjami tacih resnic prepričali: ali bi vendar ne bile
take skušnje vašega posnemovanja vredne ?

Navadni apnjeni k, kreda, marmor  i. t. d. je apno nasi-
teno vogelnokisline, tedaj neka zemeljena sol; tako apno se pa
grozno počasi in po malem, kot gips, v vodi raztopiva; vse stu-
denčne vode iz apnjenih gora imajo v sebi tako raztopljeno apno, in
na senožeti speljane,'travi z apnom, in tudi z v sebi raztopljeno
vogelnokislino gnoje. Ko bi tacega vogelnokislega, pa somljetega,
ali sprašenega apna na kislo  perst nekdanjega ali še sedanjega
m oči rja vozil, in ga z njo prav pomešal, bi jo s tem kar rodovitno
storil; zakaj kislina iz take persti ali nje gnojca je močneji od
vogelnokisline, ktero bi odpodila, in se z apnom v novo sol zedi¬
nila; gnojic, zdaj prost, bi začel z kislogazom razpadati v vo¬
gelnokislino; ta, in ravno imenovana vogelnokislina iz apna, bi
kar veliko vogelca v rejo na perst obsejanega sadu dajale.

Ce se pa iz apnjenika po ognjeni sili vogelnokislina in vle-
denivna voda odpodi, se imenuje potem živo apno;  če se to z
vodo pogasi, se sicer vode napije, pa ne vogelnokisline, po kteri
hrepeni znabiti po več sto let. Ko se s kremennim peskom v
malto nameša, vleče iz peska kremenino — kislino — in iz zraka
vogelnokislino, in postane za več sto let, kakor vidimo, na starih
gradih tako terda kot skala, ali kakor je bilo pred, dokler ni
žgano bilo. — Z živim apnom  v mnozih deželah gnojijo;  dajo
ga iz tacega namena na zraku razpasti, ali pa ga z vodo močivši
»prašijo; tako sprašeno apno raztrosajo — pa po pameti, da malte
ne narede — po njivah, in ga precej podorjejo, ker, če ravno vode,
pa ne še z vogelnokislino nasiteno, je še vselej razjedijoče, in ze-
dinši se z vsimi bolj terdimi rastljinskimi ostanjki v persti, jih

187

razje, da hitreje 'razpadajo, in v rejo obsejanega slu¬
žijo. Po tacirn  apnjenem pognojenji so res pridelki  veliko
obilniši, pa perst se berž spustobi; zakaj dala je iz sebe, kar
je premogla; zdaj jo je treba kar bogato pognojiti.

Ako bi hotel kako senožet preorati,  daj  jo za vsako ral
proti z živim apnom potrositi; tako bodo vse travne korenine berž
strohnele, in se v dober gnoj spremenile; če je bila nekoliko
mlak  as  ta,  bo ves merčes in njegov zarod v nji poginil, in ti
novo ojivo ali senožet gnojil; tudi večkrat zlo nadležni plevel
se da z živim apnom tako zadužiti, da čisto ob-nj pride..

Kako da gre s sol dani  gnojiti, kteri razpadaje dajajo kali
natrono, kremenino i. t. d., je pri drugi priložnosti dovelj razloženo
bilo; nočemo tedej zastran tega svojih bravcov tukej dalje muditi.

Dohtar Liebig  pravi: da so jo Kitajci  po več tavžentlet-
nih skušnjah — brez da bi kemikarji bili — že tako deleč pripe¬
ljali, da vsacemu sadu ravno tacega gnoja napravijo in dajo, ka-
koršnega potrebuje, in da, če bi se enkrat na tanjko zvedlo, iz
česar vsako rastijinsko pleme posebej obstoji, bi bilo misliti, če
bi se mu ravno tacega za gnoj dalo , bi moglo čez vse naše na¬
vadne zapopadke zrasti, in obnašati se, da bi bilo kaj. Po nje¬
govem svetu in uku so jeli nekteri na Angleškim take kemijske
gno  j e narejati, in po doveljeni samoprodaji jih oddajati. Mnogi
možaki so pretečeno leto mesca kimovca v Gradcu  v sredi 1505
snidenih nemških kmetovavcov in gojzdnarjev imenovanemu kemij¬
skemu gnoju se posmehovaje terdili, da po skušnjah se niso ko¬
ristne skazali, in jih niso clo nič zahvalili. Rastljine ne vlečejo
menda po koreninicah samo tacega, iz kakoršnega njih organi ob¬
stoje, ampak tudi iz druzega, da s pomočjo tega druzega pervo
zdeljujejo in v svoje organe vledenujejo, potem pa vse drugo iz
sebe oddajajo. V  kakih primerah pa oboje serkajo? — bona  večno
pred človeškimi očmi skrito ostalo. Pristaviti moramo še , da se
je gosp. Dr. Liebig  vsim učenim kmetovavcom hudo zameril,
ker jim je pred celim svetom preveliko nevednost očital. Ako
bi jo ravno kemikarji kadaj v tem zadeli, bi se vendar kmeto-
vavci ne mogli navadnemu gnoju nikakor popolnama odpovedati;
zakaj, ko bi oratar na oral njive eden ali dva Žaklja tacega
gnojil sabo vzel, bi jo menda potem, kadar bi ves gnojic iz nje
zginil, s tacim gnojem clo nič ne zrahljal; zrahljanje  persti je
pa, kakor smo slišali, iz clo velikih vzrokov kar zlo po¬
trebno.

§. 72.  Od skerbi za gnoj.

V 66. §. razpadanje organskih reči razlagaje smo rekli, da
se kislogaz iz zraka pri primerjeni gorkoti in mokroti vsake or¬
ganske mertvine loti, da jo dreza in dreza, dokler nektere drobce
vogelca v nji ne objuže in z njimi v vogelnokislino se zedinisi proč

*) Das Hcil der Landffirthschaft durch die Chemic iind die Patentdiinger-VVirtli-
schaft vou Becher. Leipzig 1847,

188

ne beži; če gre tako objuganje in razpadanje mertvm berž naprej,
pravijo temu gnjijenje. Rekli smo, da pri gnojenji postane tudi
gnjilic — ne več vezan ali vklenjen od vegelca in druzih pervin

— nepokojin, in da se berž z vodencom v amonjakgaz zedini,
kteri, ako se berž in proti v vodi ne raztopiva, v zrak zgine;
vodene leti proč z gorkoto zvezan ali kot vodenogaz, ali pa tudi
z žeplom ali vogelcom ali s fosforom zedinjen kot žeplo- ali vo¬
gelno- ali fosforovodeni gaz; tudi se zamore pri gnjijenji kislogaz
z gnjilcom zedinovati v soliterokislino, ki se proti v gnojni vodi
raztopuje; vledenivna voda beži proč ali kot puh, ali pa razkro¬
jena v kislo- in vodenogaz.

Po tem takim bi se utegnilo primeriti, da bi se 100  centov
srovega dobrega in pod streho spravljenega gnoja, kjer bi ga
dežji ne spirali in vetrovi ne odnašali, vender v malo letih, mo¬
krotno deržan, v 4  do 6  centov skerčilo ali stisnilo, vsih unih
96  ali 94  centov bi pa kviško v zrak odletelo  in zginilo. Po¬
stavimo pa zdaj, da bi teh 100 centov gnoja imel na gnojišu v
borjaču , na tnalu, ali kjer se koli bodi na dnevu, in da bi ga 8
ali 14  dni, ali znabiti 4  tedne deževne vode spirale, ali ne bodo
take vode vsega v gnojnici raztopljenega amonjaka, in vse v nji
raztopljene solniterokisline odnesle? ali ne bo desetero ali dvanaj¬
stero razločnih, ukrotenih in v gnojnici raztopljenih soli, ki so po
raznih scavnicah v gnoj prišle, od tacih deževnic pobrano? Kaj
ti bo zdaj na gnojišu ostalo? — nekoliko pustega, černega lak-
njica, ki je večidel vogelc, potreben sicer v rejo rastljin, pa ven¬
dar vse desetkrat žlahnejši in potrebniši, vse gnjilčne in amonja-
kaste reči, vse raztopljene soli so z vodo bežale, in kam neki?

— po stezah, kolovozih, potokih in rekah v — morje! — —

Presrovega  gnoja ne smeš — zlasti poleti — vsacemu
sadu, in ne na vsaki  njivi podorati, sicer bi se v vročinah pri
njegovem gnjijenji preveč amonjaka  delalo, kteri, ker se ne
more pri pomanjkanji vode v nji raztopiti, bi rastijine moril.  Če
pa gnoj predolgo  časa gnjije, ga preveč v zrak zgine  in se
ga pogubi. Preveč podelanega  gnoja nikar preglobok  o
ne podoraj, saj že sam prehitro niže zleze; na tacega gre obse-
jati take rastljine, ktere pri verhu  korenike delajo, kakor vse
žita.  Koristno bi bilo kmetovavcu, če bi se nikdar s srovim
gnojem zlasti na peš en ih njivah sadu pri vročinah ne moril;
koristno, ko bi s predolgim gnjijenjem  svojega gnoja ne
spustoval;  še bolj koristno, ko bi vedno skerbel gnojni  kup
prav ohraniti, množiti in ga prav porabiti,  da bi ne ostal
kot riba ali malnar brez vode, in da bi ne bil kot kovač brez oglja,
kot vojvoda brez vojakov ali vladar brez denarjev. Iz tacega na¬
mena do živega preporočimo vsim kmetovavcom naslednje vodila.
Blagor vsakimu, ki se bo z njimi soznanil, in jih po zmožnosti
pri svojih okolijšinah v djanji speljeval.

10 Ker je večidel bolj prav, da se gnoj, pred ko se spelje,
nekoliko podela, ali saj iz debelega razpade,  da se lože
po njivi raztrosi, in bolj s perstjo pomeša; in ker ne gre tega v

489

hlevu pripustiti zavoljo škodljivih  gaz  o v,  ki se iz njega od¬
ločujejo; mora vsak kmetovavec posebno gnojiše ali gomilo
imeti, kamor ves gnoj spravlja, da se tam dobro podela. Kar pa
to vtiče, je sploh pri kmetovavcih zlo veliko nemarno¬
sti;  v nobeni drugi reči niso menda bolj zanikerni, kakor v ti;
zakaj večidel imajo gnoj na tacih mestih, kjer jim ga deževnice
spirajo, in tedej vse nar bolj iz njega odnašajo; gnoj, riamest da
bi jim bil nar više cenjena zaloga ali šac pri hiši, jim je le vma-
zana, smerdljiva in zaničljiva reč, ki jo veržejo ali spravijo, ka¬
mor si koli bodi, brez vsega premislika, če ga ravno pri tem po¬
lovico, ali tri četerte dele zapravijo.

Naši predragi bravci so iz vsega jim razloženega do živega
prepričani, da za gnoj — ki je perva podloga in podpora kme¬
tijstva —- gre nar veči skerb  imeti; torej priporočimo vsim
kmetovavcom, zlasti tistim, ki po deželi posamezno stanujejo, si
napraviti nekoliko čez navade prostorne gnojiša, in jih s
strehami  previditi; naj jih, ko se da, proti sever  ju  — da
bi sonce preveč va-nje ne žgalo — postavijo in za čevelj ali pol¬
drugi čevelj vtopijo, obzidajo, in na strani  z vodo deržečo
kapnico  previdijo, tako globoko, da se bo vsa gnojnica  iz
nekoliko proti nji visečega gnojiša va-njo ocejala,  in da se ne
bo tako gnoj kar nikoli v gnojnici kisal; zatorej ti tudi ne sme
ne iz tal 'kaka voda v gnojiše zvirati, ne od drugej
čez tvojo voljo pritekati.  Z gnojnico gre pogostama gnoj
polivati,  zlasti spervega, da se preveč ne vname in preveč ne
zgori, in da bi amonjak v zrak ne zginoval, marveč v gnojnici raz-
topivši se ostajal, iz strehe vselej dovelj vode po žlebu v kap¬
nico  vlovi, zakaj prav bi ne bilo, ko bi kadaj ob gnojnico čisto
prišel, s čim bi neki potem pregoreči gnoj gasil, ali ga pri vro-
cinah polival? — v tacih okolišinah bi mogel vode v kapnico
pripeljati.

Kmetovavci, ki po vaseh preveč stisnjeno prebivajo, in veči¬
del premajhne gnojiša imajo, jemljejo za vsako potrebo gnoja iz
verha, tedaj vselej nar bolj srovega;  nar bolj podelani pa
jim na dnu jame z asta j a; t o ni pr a v. Na prostornem
"gnojišu se bo pa to lahko bolj prav ravnalo. Če hlev skidaš, na¬
redi z gnojem na gnojišu lego dva do štirih čevljev visoko;
drugikrat ga ne kidaj verh pervega, ampak napravi novo  lego
tikama perve, in tretjikrat novo tikama druge i. t. d.; tako boš
imel na gnojišu na več mer podelanega gnoja, ki ga boš lahko
ravno po svojih potrebah h koristi in nar bolj prav obračal. Gnoj
se pa ne sme nikoli zanemarili, da bi se pri njem prevelika škoda
godila; če je zlo prevročega  raji nekoliko razmoči,  in potem
tako ohlajenega nazaj skidaj.

2.) Slišali smo, da ga ni gnoja čez človeško scavnico;
glasoviti kemikarji, možaki slavnega, evropejškega imena to ter-
dijo; skušnje Kitajcov, pa tudi domače to spričujejo; če se ne
moreš kot kemikar tega prepričati, daj se vendar od možakov, ki
ti krivice ne želijo, ki le za tvoje dobro take vmazane in ognjusne

reči Iočvajo; daj se vendar vveriti od velike koristnosti taeega
gnoja. Postavimo pa, da verješ, spoznaš, da si po vsem od nas
razloženem, ali po lastnih skušnjah tega prepričan, in ko bi ti
vendar ne poskerbel vsili tacih ognjuskov svoje družine k pridu
pripraviti, komu bi neki šlo tebe primeriti? — Ali ne lakovnemu
norcu, ki vsak krajcar berž zgrabi, njemu ponujenega cekina pa
ne pogleda, misleč, da-smerdi.

O predragi slovenski kmetovavci! krasti, goljufati, slepariti se
sramujete; s svojim lastnim gnojem pa zemljo za potrebo k o bil—
nišim pridelkom primorati, da bi sebe in svojo družino lože pre¬
živih, previdili, razpeljali, o — tega se nikar ne sramujte! — Ki¬
tajskega cesarja, vladarja — kakor smo že v misel vzeli — blizo
300 milijonov duš, ni clo nič sram vsako leto z drevesom nektere
brazde storiti in jih obsejati; ga ni nič, clo nič sram zastran člo¬
veškega gnoja postave dajati; kdo si pa ti, da bi se s potrebno
prestojnostjo ne hotel s tacim pečati? — Nič se ne sramujemo tudi
mi, jo tukaj brez vsih ovinkov povedati, da je preteklo že čez 25
let, od kar imamo posodo v hiši, v ktero se od vse družine, in
od vsacega druzega, pod streho vzetega vse tako oceja in sprav¬
lja; vsako saboto po noči se posoda sprazne v neko v gnoji na¬
rejeno jamo, in se sopet zagerne, da tam, po uku kemikarjev, z
drugim gnojem nakoliko pognjije, ker pravijo, daje  bolj prav,
enmalo p ognji  ti,  hakor srovi gnoj v perst spraviti; tudi je bolj
prav, da se z vsim drugim gnojem pomeša in ga močnejega stori.
Oskerbnik bombažnega ali povoljnatega predilstva v Ajdovšini,
umen kmetovavec, se tudi clo nič ne sramuje, po vsem tergu od
ubozih, ki zemlje nimajo, vse tako skupovati, in z njim svoje se¬
nožeti i. t. d. gnojiti. Neki žlahnik naše doline, zvedši za tako
pripravo in vidši jo pri nas, si jo je pred malo časom tudi dal
narediti.

Vi visokej gosposki kmetovavci! skažite se tudi v tem raz-
umniši od terdega kmeta; večkrat tožite, da nimate zadosti gnoja
za svoje zemljištva ali nograde,. zakaj bi si vendar ne pomagali,
ker si lahko pomagate? — Kmet jo mora popred viditi, s perstom
potipati, potlej jo še le posname. Med tem je pa vender tudi
resnično, da se med kmeti najdejo, ki se gosposkih kmetovavcov
— pa le po suknji gosposkih — clo nič ne vstrašijo, marveč
svoje kmetijstva, očitno razumljivši od tacih, na visokeji stopnjo
prineskov povzdigujejo. — Ali nisi ti gospodar v hiši? — molčeč
ali govoreč poskerbi za napravo in posodo,  da se bo vse
nepotrebno od cele tvoje družine va-njo ocejalo in se spravljalo;
za tri do osem dni kasneje ne bo nihče kar besedice več od tega
čerhnil; in ti boš imel 6 do 24 mernikov več žita ali družili
pridelkov  na leto. In ko bi že drugači ne bilo, omisli si spo¬
dobno straniše (skret} nad gnojišem z ojstro zapovedjo za celo
družino, da se ne bo več nar žlahneji gnoj povsod nemarno raz¬
tresal in razlival. —

3.) Gtolobjek in kurjek  spravi, posuši in shrani, z njima
kako vertnino, če bi želel, da berž zginila, poštupati.

191

4. ) Vsako leto si napravi 10, 30 ali po potrebi tudi 50 vo¬
sov ila,  posuši ga in poskerbi sa vsako potrebno stolčenega, ali
sprašenega napravljenega imeti; to ti bo dalo ravno toliko vozov
dobrega gnoja.

5. ) Za človeška je živinska scavnica  nar močnejignoj
savoljo amonjakastih, fosforokislih in druzih soli, ki se v nji
najdejo; torej gre poskerbeti, da se v hlevih take vode clo nič
ne pozgubi. Kadar tedaj skidaš, natrosi živinske ležiša na perst
visoko s tacim suhim ilom,  potlej pa še le nastelji, da bo
živina na mehkem ležala; vso nje vodo bo suha ilovnina
proti popivala;  in vselej za naprej, preden nastiljaš, natrosi
po nekoliko take zemlje  iz enacega namena; vse soli iz scav-
nice, ko se ravno voda pri gorkoti posuši, se bodo v ilovmni
nabirale; tudi, ko bi se pri kakem gnjijenji kaj gnjilca razve¬
zalo, se bo ilovnine poprijel, in s kislogazom v solniterokisiino
zedinil.

Kadar iz hleva kidaš, natrosi vselej na gnojišu pod gnoj
enmalo take suhe ilovnine;  tudi med gnoj, ali saj verh gnoja je
ne pozabi tudi  nekoliko natrositi. Pri gnjijenji se odločvajo že-
pleno- in fosforovodeni gaz in amonjak, ki se, posebno pa amon-
jak, kakor po nekem žlahtanji kar radi v ilo zamotajo; ilo vlačno
'in vmazljivo jih vderži, da se posebno gnjilic v njem s kisloga¬
zom, kakor smo ravno že rekli, v solniterokisiino zedinuje; z
eno besedo, vsa taka namešana ilo vriina  postane sčasama kar
dober gnoj; zakaj z gnjilcom in z mnozimi v rejo rastljin zlo
potrebnimi solmi je nasitena. Če bi ti tedaj pozimi ali pri de¬
ževnih vremenih stelje zmanjkalo,  nikar si tega preveč k
sercu ne vzemi; le dobro sprašene ilovnine  pod živino raz¬
teguj in skerbi, da ne bo v blatu ali luži, ampak na suhi ilovmni
ležala; ob drobico njenega gnoja ne boš prišel, marveč boš še iz
ilovnine bolji gnoj imel, kakor iz kake puste stelje, ki bi se ne
bila scavnice napila.

6. ) Tebi hišnimu gospodarju — če si za kaj — gre sker-
beti, da se gnojni kup vedno množi na meri in moči; kader žen¬
ske perilo lužijo, nesme odrablj enega luga kar kančik
pod zlo priti; na verh  gnojnega kupa ga gre zliti; ravno
tako vez zlužen pepel razdrobiti  in z gnojem pomešatj, da
ves kali is luga in pepela pride v prihodnjo rejo sadu. Če si
kmetovavec, kakor gre, ne boš drobice pepela od hiše prodal,
marveč ga boš vedil oberniti,. da ti bo desetkrat več vergel, ka¬
kor bi ti kupec za-nj ponujal; raji, kakor prodajati, kupovaj,
kupovaj ga od ubogih, ki ga nimajo kam porabiti.

7. ) Tebi — če si za kaj — ne gre le družini zapovedi in vo¬
dila dajati, ampak tudi na njih nepremakljivo spolnovanje na tanjko
paziti, da vsi ži val s k i i n r a s 11 j i ns ki o s t a n j k i, tedej vsi
odrezki, osteržki, ostružki, žagovina, drobne terščice i. t. d., da
vse hišne ali borjačne smeti, da vse pomije,  ali na rav¬
nost, ali po kravah in prešičih na gnojni kup pridejo. Le po ke-
mii razjasjeni kmetovavec, kteri ve, iz česar rastljine rasejo in

192

obstojijo, bo tudi razumel, kolikanj bo vse to pripomoglo v lepši
in bolj veselo rast prihodnjega sadu, in k obilnišim pridelkom;
zatorej ne bo tudi dal nobenih kosti zavreči, ampak jih bo, kar
bo moč, na drobno stolkel, in na gnojni kup vergel.

8. ) Tebi — če si kaj — gre do živega poskerbeti, da vse
nepotrebne, večkrat s svojim semenom kmetovavcom zlo nadležno
zeliša, ki rasejo prek cest, kolovozov, pri grajah, konec njiv,
v borjačih, pod latniki, za hišnimi zidovi — kjer mnogi nesnažno
počepajo — na meriših i. t. d. pridejo na gnojni kup;  take ze¬
liša, močno sočne, tedaj gnjilčne, večkrat kakor pelin zlo kalja-
ste, zdajo veliko več za dober gnoj od puste slame. Tako boš
množenju tacih dostikrat še clo strupenih želiš od ene strani v
okom prišel, od druge si pa z njimi gnojni kup, in tedej pridelke
množil. Vse škodljivo in nepotrebno naj ti služi v rejo
potrebnega!  Ne reči: kaj bo neki zdala pešica tacega zeliša
ali plevela na gnoji, ali na njivi kot gnoj? — naj ti da dva tur-
šična klasa, ali dva grojzda; to je res malo, pa sto pešičic bo
dalo 200 klasov ali grojzdov, to je že več. Prijatel! kdor pri
kmetijstvu v majhnih rečeh dobička ne iše, ga tudi v večih re¬
čeh nikdar najdel ne bo. — — Če greš tedaj v hišo, kjer po
tvoji hčeri za nevesto prašajo, na razgled, pazi nar pred in nar
več na govorjenje in zaderžanje družine;  tvoja druga skerb pa
naj bo, ne hiša ali barno blago, ampak gnojni kup;  tu poglej,
kako  da z njim ravnajo; če najdeš veliko nemarnost in zaniker-
nost per njem, tu lahko sposnaš, da so kar zarobljeni, ali lenobni
ljudje, takim nikar svoje hčere ne daj, da ne bo pri njih kruha
stradala. Lep in prav spravljen kup dobrega gnoja, je perva čast
kmetovavca, ki spričuje od njegove kmetijske razumnosti! —

9. ) V marsikterih deželah si napravljajo kmetovavci gnojni
zložek  ali mešaneo (Kompost) takole: na kakim travniku si sko¬
pljejo plitvo okroglo jamo, po volji in potrebi prostorno; v tako
pripeljejo Id do 6 vozov dobre ledine, jo natrosijo kakšenkrat malo
z živim apnom, denejo verh nje po enako vozov skidanega gnoja;
verh gnoja mnozih želiš, plevela, osteržkov, smeti' ali zdroblje¬
nega in suhega cestnega ali lužnega blata, ali stolčene ilovmne,
po razločku njive, za ktero je namenjen; tak kup.polivajo s scav-
nico, ki jo v hlevih v posebne jame lovijo, ali s gnojnico; potem
pride druga  lega ledine, gnoja, zemlje i. t. d. Kadar tak kup
nekoliko pognjije, ga razkopljejo in znovič složijo i. t. d., dokler
jim ne postane vse vkup  prav dober gnoj. Tako si gnoj po pa¬
meti in mogočosti množijo.

Ako se ravno pri deževnih vremenih gnojnica od zložka po
travniku razlezuje in travi gnoji, je vender vselej bolj prav tak
zložek si doma na gnojišu in pod streho narediti; sitno je že
scavnico ali gnojnicn na zložek voziti, pa tudi ni prav, da bi se
scavnica v hlevih nabirala in gnjila, ker bi se preveč vodenega
puha in nezdravih gazo v v hlevu iz nje narejalo; vsa scavnica naj
gre proti z gnojem na gnojiše ali v gnojnico. Doma boš zložek

193

bolj pred očmi imel, in z dobro gnojnico pod streho polivaje ga,
iz 'njega gotovo močneji gnoj naredil.

10.) Pri razpeljevanji gnoja se vidijo dostikrat semtertje ve¬
like nemarnosti in neskerbnosti; tu dene na legnarje dve dili po-
dolgama, naloži med njima gori visoko kopo gnoja, in če ni po¬
polnoma podelan in mastin, ga bo, na debelo posuti poti rešetaje
ga, veliko zgubil; ali je to prav? — Po vsaki, le lot teški in
zgubljeni mervici gnoja prideš ob tri do pet klasov žita; prijatel!
v majhnih rečeh gre' prida iskati. — Veliko bolj prav je v 'nalaš
k temu služivnih koših gnoj voziti. — Srovega, ali še močno gnji-
ječega in tedej vročega, iii na njivo speljanega gnoja ne daj pre¬
dolgo rali čakati; sicer ga boš namest ŽiOO le 180 ali 170 cen¬
tov podoral, unih 20  ali 30 centov ti ga bo med čakanjem v zrak
ušlo. Naj bi noben gnoj predolgo podoranja ne čakal. — Kadar
hočeš senožeti gnojiti, nikar srovega ali predebelega gnoja na¬
nje ne vozi; tak senožetom ne zda, tudi vetrovi ga lože pobero;
vozi raji na-nje nar bolj podelanega, mastnega in drobnega gnoja,
da ti ga dežji v travo zabijejo, in da se amonjak in druge soli
iz njega berz v vodi raztopijo in se v perst zarinejo v rejo
trave. —

Dobro vemo, da bodo mnogoteri bravci, nam se posmehovaje,
rekli: Ta preveč od kmelovavcov terja. — Ali predragi prijatii!
prosimo vas se spomniti, da razlagaje obernjenje kemije na kme¬
tijstvo smo dolžnost na-se vzeli, nar visokejši in popolniši stop¬
njo kmetijstva pokazati; smo pa do živega prepričani, da je nihče
ne doseže; zakaj vse pozemeljsko in človeško je nepopolnama.
Med tem je pa vendar tudi resnično in očitno kot beli dan, da
od zaničljive zanikernosti gori do častitljive marnosti in neutrudne

skerbi pri kmetijstvu je kar veliko veliko stopinj;-na kteri

se neki vi znajdete? — Po kemii razjasnjeni kmetovavec, če le
hoče, lahko čez vse pričakovanje veliko doseže. Tu bi nam ne
šlo se z lastnimi deli hvaliti, pa vendar, ker je resnična, gotovo
jo lahko povemo. V  „Vinoreji“^)  smo spričali, da naši farni
nogradi, ne ravno obsežka štirih oralov, so nam dali pri navad¬
nim deželnim obdelovanji v pervim sedemletnem tečaji v srednje
po 22  in pol; v družim tudi sedemletnim pa na gnoji po 75; v
tretjim po 100 in v četertim po 104 Dunajskih čebrov vina, ki
smo ga tako in tudi dražje prodajali, kot drugi iz negnojnih no-
gradov; ves ta povišek je zrasel iz bolj umnega obračanja in ob¬
delovanja zemlje, in iz gnoja! — Ravno tako tudi, če ti zlo slabo
obdelovana njiva daje le po 10 mernikov žita, ti ga bo, če si
po kemijsko razsvitljen, in če ti vse tvoje moči pripustijo poboljšati
jo, po 50 do 60 mernikov v srednje dajala. K temu pa ni za¬
dosti dobra misel, ali dobra volja'in želja; brez dobre volje se
sicer nič ne spelje, pa poleg volje mora biti tudi terden, nepre¬
makljiv in tedej rodiven sklep in — čas. Angleški naravoslovec
živo sklene peš v jutrove Indije iti; on gre in pride nazaj peš.

Vinoreja  za Slovence, spisal M. Vertovc,  v Ljubljani 1844.

13

Ko bi bil le mislil ali želel in doma ostal, kar nikoli bi ne bil
Indije peš vidil. Kmetovavec ni tako zarobljen, kakor bi kdo me¬
nil, — kratkonikar, le obotavlja se tako, da v nobenem druzem
stanu ni tacih obotavljacov. On spozna, vidi, razumi, želi in
stokrat reče, da si bo to in to zboljšal, pa le zmiram pri starem
ostane; dokler ne vidi potipljivega dobička pred očmi, se ne more
lotiti; raji danes za 4 goldinarje prime, ko da bi jih čez 4 leta 30
dobil. Če vso svojo moč, kar se koli da, na poboljšanje svojega
zemljištva oberneš, boš čež 4 leta komej spoznal, da to nekoliko
zda; čez 10 let boš pa že lahko to z rokami potipal, in čez 20
se boš sam sebi čudil, kako je to, da si ti tako iz majhnega na
tako veliko prišel! — Zlo zadolženo zemljištvo bo že čisto rešeno,
vse vsakdanje potrebe bodo dobro zagernjene — in še zaloga na¬
pravljena za prihodnje, neprevidene sile! — —

Pred malo leti so neki krajnski plemenitniki sanjali zapertijo
vunanjem žitam na Kranjnsko sprositi si, da bi dražje svoje žita
prodajali in lože davke dajali. Proč z vsako tako zapertijo v
sredi cesarstva! Pri odpertii se zamorejo ljudje z vsacim potreb¬
nim blagom po nižji ceni previditi, in tedej lože preživiti. Če ho¬
čete svoje prihodke povzdigniti, naj se spelje to z veči ljubeznijo
do domovine in v vaš veči dobiček; dajte se sami po kemii raz-
jasnilij in razjasnjeni obračajte svoje moči' na zboljšanje svojih
zemljistev; dajajte v tem svojim zemljskim podložnim očitne, po-
tipljive zglede, da bodo tudi oni' po vas razsvitljeni, od svojih
lepših pridelkov vam in vašim otrokom obilniši desetine dajali. —
— To je vaša, kot domovine očakov — velika dolžnost; liakor v
vsili družili rečeh, bodite tudi pervi v kmetijstvu! —

Kaj se vam zdi, ali je prav ali ne, da se ves gnoj od Ljub¬
ljanskih mesojedcov, — ki je nar bolj gnjilčen in rediven, po
Ljubljanei, Savi in Donavi Bulgarcom in Valahom pošilja, z njim
njih ravne polja gnojiti, da na-njih večletne obilne pridelke brez
nobenega druzega gnoja imajo? — Gnoja, gnoja imate obilo, pa
kaj pomaga, ako ga ne umete v svoj prid oberniti!  — Kaj
bi tudi neki pomagalo, ko bi jih na tavžente reklo: Ta jim jo je
prav povedal, ako bi pa nihče v tem nič ne storil, ne z mazin-
com ne hotel ganiti? — Stopite vkup, imejte namembe, zediniti
se, storite zaveze, oznanite zapovedi in dajte celo mesto za tako
v najem; nikar se tega ne sramujte, saj niste više od kitajškega
cesarja? — Ljubljančan  j e! — za denarje, ki jih bote za svoj
gnoj prejemali, si bote sčasama svoje lepo in veliko bolj zdravo
mesto lahko bogato razsvitljevali, tudi mestni tlak sčasama si
prav lahko uterdili i. t. d. Ako od slednjega človeka toliko gnojd
pride, da se na-njem lahko več žita pridela, kakor bi ga sam v
svojo rejo potreboval: koliko bi se ga neki na vsem takem Ljub¬
ljanskem gnoji pridelovalo?-L j ubl j an čan j e! ali boste

gvano  iz Ter  s ta  kupovali?! Poskerbite vendar, da se vam ne
bodo kadaj vaši nasledniki posmehovali, in vam vaše nevednosti
ali slepote ne očitali! —

Kar smo tukaj od Ljubljane  rekli, je rečeni) tudi od vsih

195

druzih slovenskih mest, tergov, vasi in od vsih, ki ne umejo , ali
se sramujejo, tak gnoj k svojemu pridu obračati. Tako 'bi tudi
lahko Kras  ves tak gnoj Teržačanom z rumeno, nar žlahneji
pšenico, od leta do leta bogato poplačeval. — Tak gnoj, pravi
dohtar Liebig,  ki  je močno gnjilčen, je boljši za žito, kravjek
pa bolj slan, je boljši za grozdje. — Kraševci bi si poleg obil¬
nega žita tudi kar lepih in nar terdnejih hrastov, morske barke iz
njih narejati, s tacim gnojem zredili, Od take zaveze pa med Ter-
stam in Krašam  bomo morde drugikrat in drugej kaj več govorili.

Angleži so imeli veliko let šem zapertijo za žito tako, da
zernica se ga ni smelo tje peljati, če ni domače žito do neke vi¬
soke cene zraslo; domači kinelovavci so ga tedej dobro prodajali
in lahko obstajali. Pretrečeno leto je pa po vsem Angleškem ve¬
lik krik vstal, da hočejo kruha bol ji kup imeti; veljaki — ki so po¬
sestniki zemlje — so, toliko da ne prisiljeni, odpertijo za žito in
ves vsakdanji živež sklenili in oznanili, tla bodo za naprej žita iz
celega sveta lahko na Angleško vozili. Kako bodo pa kmetovavci
za naprej tam ostali in davke dajali, ker bo žito bolji kup?  —
prav lahko. — — Ni ga naroda na zemlji, da bi znal bolj od An¬
gležev računiti ali rajtati; to spričujejo njih neizmerljive bogastva.
Kakor Slovencom, ni bilo desihmal tudi njim clo nič mar, člo¬
veški gnoj k pridu obračati: iz njih nar večih mest se je ocejal
in pomikal po podzemljiskih, čez seženj visokih in obokanih ali
velbanih vodnjakih v velike memo tekoče reke ali v morja. Ker
cenijo gnoj, ki pride od enega samega človeka, na 22 golid, srebra
veljave, pravijo, da so le po tacem gnoji iz mest škode imeli 222
miljonov gold. srebra na leto. Iz tacih vodnjakov pa, polnih ne¬
dopovedljive gnjusobe, ki pride iz vsih straniš, kuhinj, fabrik in
borjačev va-nje, in ktero deževnice mesta opravši va-njezneso —
se nareja grozno veliko škodljivih gazov, zastran kterih so mesta
veliko bolj nezdrave, in sicer tako, da od vsacega miljona mest-
njanov jih umerje pri njih blizo 8000 več, kakor od milijona de-
želanov. Vsih tistih, kar jih umerje v njih mestih v primeri več
od deželnih prebivavcov, cenijo vsako leto na 60,000 duš; škodo
pri leteli 60,000 ljudeh, ki jim zastran mestnih gnjusob na leto
odmerjejo, cenijo na zdravilih, postrežbah, zamudah — ker bolni
ne morejo delati — na pokopih, prerejenji zapušenih sirot i. t. d.
tudi na 222  milijonov gold. srebra; tedej zguba gnjusobe, bole-
zinske in smertne škode po gnjusobi, zneso vkupej 444 milijo¬
nov goldinarjev. —

Njih kemikarji so ločili tekočo vodo iz nekega tacega mestnega
vodnjaka, in so se prepričali, da ima okoli leta dovelj amonjaka
v sebi 94,000 oralov pšenice zrediti, fosforokisline pa za 95,000
oralov pšenice, ali 184,000 oralov detelje, ali 258,009 oralov
koruna ali 280,000 oralov ovsa z njo previditi; to se ve, da tudi
zadosti vsega druzega, česar žita v svojo rejo potrebujejo. Ve¬
like družbe bogatinov hočejo take gnojne vode — kot drugi pitne
po mestih — v posebnih cevih ali rorih iz mest deleč okoli po
ravnih deželah v pognojenje polja—razpeljevavši jih — pošiljati,

A  O

106

in z dobički prodajati. Tako upajo z vodo vso tako gnjusobo iz
mest spravili, — mesta bolj zdrave, polja veliko rodovitniši sto¬
riti; in z bogatimi pridelki, in z ohranjenjem zdravja ljudi po me¬
stih, več kot unih 444 milijonov pridobiti, in s časom še žita pri¬
delovati, da ga bo dovelj za dom, in znabili še kaj za vunanjo
kupčijo ostajalo. Kdor ga je tedej dozdej po 1000, in da ga
bo zanaprej s tako močno vodo njive gnojivši po 2000 mernikov
prideloval, bo, če bi ravno žito bolji kup bilo, prav lahko obstal,
in Angleži ne bodo zastran žita nikomur v strahu.*)-

Angleži se ne menijo od posodic v hiši nastavljenih tak gnoj
va-nje spravljati; oni' gredo iz bolj debelega, in govore iz ve-
čega: pri svojih sklepih se pa zlo malokrat pomotijo; kar po pre¬
pričanji sklenejo, tudi brez obotavljanja stanovitno in čverstvo
speljejo. Skušnje pa spričujejo, da jo oni bolj zadenejo od vsili
družili narodov celega sveta.

Tudi mi jo hočemo vendar še tukaj iz debelega reči (pa le k
večnemu spominu, da smo jo rekli), da se bo ves gnoj iz Tersta,
akoravno znabiti še le čez veliko let, vendar le enkrat na Kras
spravljal; da zdaj goli, sulii in pusti Kras se bo po tacern gnoji
v lep in pitan kraj spremenil; da s hrastovimi ložami obrašen bo
južne, deževne oblake pristavljavši silil, na - nj se zlivati, da
bodo vsi njegovi pridelki s potrebno mokroto prevideni, tolikanj
več nasipali. Kras z vsiin teržaskim gnojem rejen bo prijeten
raj, v kterim bodo imeli bogatini iz Tersta svoje lastne gradiče,
verte in loge, v kterih senci in hladu se bodo sprehajali, med
tem, ko bo burja včasi gori visoko v krepkih hrastih bučala.
Teržačanje! saj ste tudi vi verli Slovenje sinovi, nad vami je,
da tak gnoj Krašovcom, svojim pervim sosedom, ponudite, in ti
spoznavši entkrat njegovo veljavo, vam ga bodo čez vaš up drago,
in k svojemu velikemu pridu plačevali. Ne da bi se kadaj od vas
reklo: Kako je vendar, da niso naši dedje tega razumeli in do
konca speljali? — —

Alo Slovenci! kje so tiste bistre, tolikanjkrat pohvaljene gla¬
vice med vami? — Ali boste, kakor v mnogi drugi reči, tudi v um¬
nim kmetijstvu poslednji bili? Zakaj bi vendar tudi enkrat pervi
ne bili? — Nimajo je ne še — kar je nam znano — drugi narodi
v svojih jezikih tako razločno in za vsakdanjega kmetovavca
tako razumljivo spisane kmetijske kemije, kakor je ta za vas
— predragi Slovenci! — Kruha vam primankuje, za sto tavžent
goldinarjev ga morate svojim otrokom — ki se zmirej množe —
prikupovati; tako gre denar iz dežele. Berž tedej na noge, zbolj¬
šajte si po vam danih kemijskih vodilih svoje kmetijstva; ni ga
ne med vami, ki ima dvoje kravic, ali parič voličev, da bi po
naših vodilih, ko bi hotel, kup svojega gnoj A za 10 do 20 vozov
ne pomnožil; ko bi si ga pa na tako mero vsi množili, v kratkem
boste vsim vunanjim žitom zapertijo naredilil; sami' žito in mnoge
druge pridelke iz Slovenje silili; sto in sto tavžent, ki ste jih do—

Abgemeine Augsburgcrzcitung vom 31, M a! 1846, Nr, 151.

197

sihmal za žito ali drug živež dajali, bodo doma za druge potrebe
ostajali. —

O predragi prijatli! dajte si vendar dopovedati, oči odpreti,
in ne glušite se. Slovencov se šteje blizo tri milijone duš. Lahko
bi se reklo, da skorej od vsili, postavimo va vendar, da le od
enega milijona zmed njih ves gnoj pod zlo gre. Na Angleškem je
vse dražji kot pri nas; če tam cenijo zgubo nad gnojem enega
samega človeka na gold. srebra, naj bo pri nas polovico menj,
naj bo 11 gold. vreden: denimo ga še na niže, denimo ga le na 5
goid.; tako se zgubi nad gnojem le enega milijona Slovencov po
5 miljonov gold. na leto; z drugo besedo: ako bi Slovenci gnoj
enega milijona duš — ki ga niso še — pa za naprej k svojemu
pridu obračali, bi bili njih pridelki od leta do leta za 5 miljonov
gold. srebra več vredni! —! —Poglejte vendar, kako blizo vas
milijoni zlata zakopani leže! — Ali se ne bote zdramili, jih od¬
kopati? — Ali bi se čez 4 ali 5 let Slovenja ne čislala nar bo¬
gatejši dežela v cesarstvu? — Ali bi davkov lože ne odrajtovali?
— dolgov — ki vas tako težijo — lože ne poplačevali? — svojih
otrok lože ne previdovali? — Kako, ali bi se tacih pridelkov
mogli sramovati? —,

Tako pot le vam kaže kmetijska kemija. Če ni po vaši misli,
verzite jo proč! — Potem gorje pa tudi tebi, ti draga mati Slo¬
venja! — vsi drugi narodi okoli in okoli Tebe se vedno gibljejo,
in se v vsili vednostih in umetnostih na višji stopnjo blaznosti
povzdigujejo, in bodo tako nevedoma in nevoljema Tvoje terdo-
vratne, nemarne in dremajoče otroke zaterli, da bodo v pomanj¬
kanji in v uboštvu zdihovali! — Ali vendar ne daj Bog, da bi si
bili mi zastonj pri vas glavo belili, in potili se; ne daj Bog, da
bi se od vas kadaj reklo: Slepim se je svetilo, in gluhim prid-
govalo. — Slovenci! umno kmetijstvo, obilni pridelki — naj bodo
že kakoršrii si koli bodi — so perva, pa nar veči in gotovši stop¬
nja k hišni blaznosti, in k blažnosti cele domovine! —

§. 73. Od kmetijskega kolobareuja.

V  sklep kmetijske kemije tičejo še potrebni zapopadki od kme-
tijstovanja v kolobarji; zakaj ni še zadosti perst prav obračati,
rahljati in dobro gnojiti, treba je še s pridelki kolobariti.  Kaj
da pa je to, bodo naši bravci berž razumeli. Ena njim dobro
znana resnica je, da je ni njive ali persti, ktera bi se z večlet¬
nimi, zaporednimi pridelki ne zmolzla in spuslobila tako, da bi se
zadnjič clo nič več na nji ne pridelalo. Vse rastljinske plemena
so večidel iz enacih obstojnih delov zložene, pa ne v enačili pri¬
merah. Tako je, postavimo, v večni in tudi v turški detelji v
primeri več apnemne in malo kremenine, v travnem in žitnem ste¬
blu pa po več kremenine in menj apnenine; v pšenici je obilo več
kalja, fosforokisline, kot v ječmenu ali ovsu i. t. d. Po tem ta¬
kem je tudi očitno, da rastljine le takošnega po koreninicah ser-
kajo, kakoršnega potrebujejo; in sicer toliko — če je — kolikor
jim ga je zadosti. Kakor si povabljeni na nekem bogatem gosto-

198

vanji jedi zbirajo, da eni' raji od teh, drugi od druzih jedo', tako’
prijatelj je tudi na njivi, ki si jo močno pognojil. Na-nji si rast-
ljinam veliko gostovanje napravil — ene rastljine serkajo več od
tega in od unega menj, druge pa znabiti ravno nasproti, ali pa
še kaj druzega vmes.

Neka dobro pognojena njiva ti da, denimo, 60 mernikov pše¬
nice; drugo leto javalne 30 mernikov; tretje 10; četerto 3, in
peto nič; kar je bilo raznega živeža na njivi ravno za pšenico,
je vse poiskala. Ako bi bi! pa drugo leto nainest pšenice na
enaki gnoj ječmena vsejal, nar berže bi ga imel blizo 60 mer¬
nikov; na enačeni gnoji tretje leto morde čez 50 mernikov turšice
in še nekoliko fižola ; četerto leto okoli 30 mernikov ovsa in malo
detelje; peto leto kakih 6 vozov rudeče detelje. Za pšenico ni
bilo več na njivi tečnega .živeža; obilo ga je pa še bilo za ječmen,
turšico, oves, deteljo i. t. d. Prosimo pase tega spomniti, da
smo bili dobro njivo — in kar dobro—pognojili. —Francoski ke-
mikar Davi  je sožgal 100 funtov suhega pšeničnega steblja,
dalo mu je 15 funtov pepela; ječmenovega 100 funtov le 8 fun¬
tov in pol, in ovsenega ravno toliko pa le 4 funte in pol; pepel
jc bil popolnoma enak. Iz tega se vidi, da ječmen dvakrat, ali
oves trikrat na eno njivo vsejan, bi jo na posebnih soleh nič več
ne povžil, kot pšenisa le enkrat vsejana.

Iz starih starih časov se ve, da marsikteri sad se ne sme ni¬
kakor zaporedoma na enako mesto sejati, ker nič prav ne stori.
Kjer je bil lani grah, lan, konoplje, pšenica, korun, večna detelja
i. t. d., nikar letaš tacega tje ne sejaj, slabo boš opravil. Ko
rastljina tega ne najde, česar v svoj potrebni živež potrebuje,
kako bo neki rasla? Rež, ječmen, oves, turšica se dajo raji na
enakem mestu zaporedoma zrediti.

Kdor eno njivo dobro pognoji, želi iz nje, kar se koli da,
obilo pridelka imeti; iz tega namena, če jo je za tri ati štiri leta
pognojil, mora skerbeti, da vzako leto drugi  sad na- njo vseje
ali vsadi, in sicer drugo leto taeega, ki ne potrebuje, ali saj ne
v enaki meri enaCega živeža od pervoletnega sadu; tretje leto zo¬
pet druzega i. t. d., dokler se ne pride nazaj na pervega, ki je
bil, postavimo, pšenica ali rež; temu pravijo: v kolobarji
kmetovati.

Že v zlo starih časih so kmefovavci spoznali, da, če se dva¬
krat zaporedoma na enaki njivi žito pridela, se skorej vse raz¬
topljene soli in kremenina iz njive kakor tudi fosforokislina pov-
žijejo, da bi jih tretje leto žito v svojo rejo dovelj več ne najdlo;
torej so na tretje leto njivo neobdelano in neobsejano pustili, in
temu so rekli: praha.  Tako so imele soli i. t. d. celo leto čas,
na njivi v rejo prihodnjega sadu razvezovati se, in to za tolikanj
več, če so njivo po večkrat preorali. Na taki njivi so v četer-
tem letu brez gnoja skorej po več pridelali, kakor če bi jo bili v
tretjem preorali in malo pognojili.

V bolj poslednjih časih so se pa umni kmetovavci okoli po
deželah v tem razgledali, in so se lotili tudi tretje leto — da bi

199

po več pridelovali — njivo obdelovati; pa kako? — ne da bi žita
va-njo vsejali, kratkonikar, ampak tak sad, kteri clo malo soli,
fosforokisline ali krememne potrebuje, in kterega gre pleti in osi¬
pati, kakor, postavimo; korun, turšico, švedsko repo, ali pod-
zemljske kolerabe i. t. d. S preoranjem take njive, s pletvijo in
osipanjem se perst pogostoma obrušva, obrača, in zrahljuje, da
se tako iz ilovnega peska še po več soh' in krememne zamore
razvezati v novo reditev prihodnjega žita, kakor če bi bila njiva
prazna ostala. Tako seje primerilo, da so povsod, kjer je kaj
pameti, praho opustili, in jo v pridelovanje obrušljivega in osip-
ljivega sadu premenili. V nekterih krajih, kjer jim gnoja zmanj¬
kuje— po neumnem kmetijstvu — vsejejo v praho reži, ajde i. t d.,
jo povaljajo in podorjejo, pervo pred cvetjem, drugo cvetečo kot
gnoj v rejo prihodnje pšenice ali reži.

Po razločku krajev, njivne persti, njene globokosti in druge
veljave, imajo okoli po deželah tri ali štiriletne kmetijske kolo-
barenja, pa vselej tako, da se žito z obrušljivim ali osipljivim
sadom, in sad, ki pri verhu korenice dela, z druzem ki gre z
njimi bolj globoko, versti. V tem ne gre občinskih vodil dajati,
vsak kmetovavec se mora po svojih posebnih okolišinah, ki bi
utegnile kakšenkrat pri dveh sosedih drugačne biti,. zaderžati.
Naj premisli svoje lastne skušnje; kamor koli gre, naj sabo vza¬
me um in bistro oko, da vidi", kako drugi kolobarijo; naj pre-
vdari, česar za svojo hišo potrebuje; za to gre nar pred posker-
beti; potem naj premisli, kakošen sad bi nar lože, in z nar večini
dobičkom prodal i. t. d. Kmetovavec mora vedno skerbeti, da z
nar menj gnojem in nar menj delom, ko se da, nar veči pridelke
ima; tega pa ne bo brez umnega kolobarenja kar nikoli dosegel;
nikdar ne sme sadu, ki preveč perst zmolze, kakor je pšenica,
lan, konoplje i. t. d. dvakrat zaporedoma na enako njivo vsejati,
to storivši se bo v svojo veliko škodo spekel. Tudi kapusno ze¬
lje perst močno povžije; če ga hočeš drugo leto na enacem mestu
imeti, mu moraš kar dobro pognojiti. Njiva dvakrat zaporedoma
z žitom obsejanase močno zapleveli, kar je dostikrat zlo nadležno;
torej gre saj tretje leto tak sad na-njo vsejati, ali nasaditi, da se
pleve in osiplje.

Naše Ipavsko kolobarenje obstoji v tem, da na gnoj vsejejo
ozimine ali jarine, potem repe; dve drugi leti pa turšice s fižo¬
lom. Če gnoja primanjkuje, tudi tretje leto še turšico sejejo. Na
našo Št. Vidško zlo peskasto perst ne gre turšice na premalo po¬
delan gnoj saditi. Pri nas jo proti v brazde sade; zakaj iz gnji-
ječega gnoja bi se pri vročinah preveč amonjaka delalo, kteri, ker
bi se ne mogel pri suši v njivni vodi raztopiti, bi turšico moril,
da bi seje malo pridelalo. V krajih, ki so za to, bi menda bilo
nar bolji kolobarenje tole: Pervo leto na gnoji pšenica ali rež, z
ajdo ali repo; drugo leto ječmen ali oves z rudečo deteljo; tretje
leto detelja, in četerto na deteljši korun, od kterega naravoslovci
in umni kmetovavci terdijo, da bi ne smel zavolj svoje razsipčno-

200

sti na gnoji rasti, kjer lojen postane; potem na znovič na gnoj
pšenico ali rež i. t. d.

Drugo kolobarenje bi bilo: pervo  leto na gnoj pšenica ali
rež z ajdo ali repo; drugo  leto ali koriin (krompir), ali fižol,
ali luršica z fižolom; tretje  leto pa ječmen ali oves; precej za
ječmenom ali ovsom pa njivo preorati, da se soli razvezujejo v
rejo prihodnjega sadu; ali pa preorano z ajdo  obsejati in to v rejo
prihodnjega podorati; — pa tudi pervo  leto, kakor smo ravno
rekli; drugo  leto ječmen ali oves z rudečo deteljo; tretje,  de¬
telja; in če ter to leto, na deteljši turšica z fižolom.

Kmetovavec se ne sme preveč zanašati, že zavoljo hudih
vremen ne; ki bi ga utegnile zadeti; torej mora umno s svojim
sejanjem in sajenjem kolobariti, da, če od enega, saj od druzega
kaj pridela, sebe in svoje lože preživiti. Že pred 25  leti smo v
nekim zvezku Dunajske c. k. kmetijske družbe brali, nikar pre¬
več, ampak le za prav koruna  saditi; umni možak pravi; naj
zrase na eni njivi nekaj mernikov žita, ki dajo 200 funtov živeža
v rejo človeka; ko bi pa na enaki njivi šestkrat več mernikov ko¬
runa le 180 funtov živeža dalo, bi bolj pametno bilo žito sejati,
in to za tolikanj več, ker se da delj časa kakor korun hraniti. —
Dohtar Liebig  pravi: da od ljudi, ki preveč od samega koruna
žive, ga gredo vidljive, zavoljo pomankanja nad gnjilcom clo nič
prekuhane mervice proč (močic, Starkemehl); če ga pa jedo z
mesom — ki je gnjilčno — se tak močic tudi prekuha, in ga ni
več razločiti. Ko gorjanski fantje, navajeni doma se z repo, ze¬
ljem, korenjem in korunom čeva razpenjati, pridejo k vojašini,
mislijo spervega; da jim ne bo obstati, da bodo lakote poginili;
drugi na kruh bolj navajeni se tega pa clo nič ne vstrašijo, in
zadnjic se pri vsili očitno skaže, da vojaška mala pa bolj gnjilčna
in tedaj bolj rcdivna jed več zdfi od vsega unega, kar je popred
doma čeva razpenjalo. Nikoli niso fantje doma bolj ali tako lepo
rejeni kot pri vojašini; pa snažnost in merno spanje tudi k njih
lepi reji pripomore. —

Skušnje vsili dežel spričujejo, da, kjer je bilo kako staro
drevo vun verženo, ne gre kratko nikar druzega enacega  ple¬
mena ali žlahte vsaditi, saj ne pred 30 ali 40 leti; poprejšnje
dervo je že deleč okoli in okoli ves sebi tečni živež poiskalo; kje
ga bo neki novo drevo dobivalo? Drevo pa kakega druzega
plemena bo za-se še zmirej potrebnega živeža — ki nekoliko
drugačnega potrebuje — našlo in dobro raslo. — Terte se bodo
vselej bolj obnašale, če se.zamorejo v novo  perst, kjer niso še
rasle, zariniti; tako se obnaša vsak drugi sad nar boljši tam, kjer
ni še nikoli, ali saj že veliko let ni rasel.

Sam Oče nebeški kolobari tudi prt sejanji senožetnih trav:
ene trave rasejo le po eno, druge po dve leti, nektere pa še po
več let. Pazljivi kmetovavci pa dobro vedo, da mnoge trave na
senožetih se v 10 letih po večkrat premenijo. Ipavec pravi: „le-
tas je bunc vun pognal" — neka nar drobneji, rumena, ne čez pe-
danj visoka, pa grozno gosta deteljca — „Ietas bo polno sena";

SOI

drugo leto se prikaže škorabotec — neko pokončno zeliše polno
belih mešičkov s semenarn — in pravi: „Letas bo po malim sena.“
Če senošet opepeliš, ti bo po-nji, kjer je nisi še nikoli vidil,
rudeča detelja iz zemlje pognala. Kako je vendar to, da vsako
leto nektere druge trave po senožetih vidimo? — Ali bi zamogla
kaka trava tam rasti, kjer ni clo nič živeža za-njo? — Letaš
sognjijo nektere travne koreninice, in služijo k letu novo vsejani
travi pa druzega plemena v živež; ta pogine, sognjije in redi
zopet drugo v novič vsejano travo pa druge baže i. i. d. Tako
zredi senožet vsako leto po nekoliko trav druzega plemena, kte-
rim so poprejšnje sognjivši v rejo služile, in takole te tudi na¬
rava uči, s svojimi pridelki umno kolobariti, da boš tudi na njivi
kakor na senožeti vsako leto nekoliko drugačnih pridelkov imei.

Ker vsaka rastljina perst zmolzuje in spustobuje, bi utegnil
kdo tukaj poprašati: ali se to celi čas nje življenja enakomerno
godi? — Bousingault,  nar slavniši franeozki kmetijski kemikar,
nam na ta odgovor da: On je lani 19. velkega travna, 9. rožnega
cveta in 15. vel. serpana po enako število lepih pšeničnih stebel izru¬
val, posušil, kemijsko ločil in se prepričal, da zgorljivega, to je,
vogelca, vodenca, kislica in gnjilca — je pšenica od 19. velicega
travna do 9. rožnega cveta obilo po trikrat več na dan na-se po¬
tegnila in v sebi uterdila ali uledenila, kakor od 9. rožnega cveta
do 15. velicega serpana; kar pa nezgorljivo vtiče—kakor mnoge
soli, fosforokislino, kremenino i. t. d., ktere pšenica le iz persti
dobiva — se je tudi prepričal, da take reči pšenica celi čas svoje
rasti enakomerno na-se vleče, da po tem takim tedej, ko bi člo¬
vek pšenico na njivi sozoril, ali jo pa v enem letu na enako njivo
trikrat vsejal, da bi jo kot seno v živinsko rejo pokosil, bi njiva
imenovanih nezgorljivih soli ali reči nič bolj zmolžena ne bila. *)

Pokazali smo potrebo kmetijskega kolobarenja od ene strani;
je potreba, dajo  še od druge razjasnimo. Vse odsluženo in te¬
dej za naprej nepotrebno gre iz človeškega telesa nekoliko po
puhtenji in dihanji, nekoliko se pa spravlja iz celega života v
kri, iz kervi v mehur, iz kterega se pa ob svojem času vun
oceja; kar je pa človek živeža k sebi vzel, da ga ni mogel želo¬
dec prekuhati, ali saj, da ga niso mogle ali smele čevne pijavčice
poserkati, gre po drugi poti iz njega, ltavno tako gre tudi mar¬
sikaj že odsluženega in za naprej nepotrebnega iz rastljin po puh¬
tenji in dihanji, drugo tako gre pa iz njih po korenikah v perst;
tudi rastljinske koreninice — postavimo pri kaki veliki moči, kader
je preveč rastopljenih soli — bi utegnile pregladovo serkati, in
rastljinam marsikaj v živež pošiljati, česar ne zamorejo v rejo
oberniti. Vse tako, česar ne zamorejo rastljine porabiti, dajo na¬
zaj od sebe ali v lubad, da jim je ziasti pozimi za kožuh, ali pa
po korenikah v perst kakor očiten ognjusik.

Nobena rastljina bi se ne mogla iz svojega lastnega ognjuska
živiti, tudi druga enacega plemena ne; to nam že naša lastna

*) Allgemeine Augsburger Zeitung vom 3. Mai 184«. Nro. 133.

203

pamet pravi: in vsaka po več let živeča in močno zablatena rast-
Ijina bi mogla poginiti, ko bi si iz lastnega zablatenja ne poma¬
gala; pomaga si pa takole, da zmirej naprej v čisto, nezablateno
perst nove koreninice pošilja, jih zdravega neomadežanega živeža
iskati. Razločili smo rasti j insko blato  1.) v tako, ki je ob¬
stoječe iz čisto  že  o ds  luž  e n e ga — mertvega, kterega bi menda
tudi nobena druga rastljina precej v živež ne serkala, in 2.) v
tako, ki so koreninice gladovo poserkale,  kterega pa rastljine
niso mogle  v svojo rejo oberniti, in so ga nazaj v perst kot
ognjusek ali ostanjk dajale; s tacem bi se pa zamogle mnoge druge
rastljine živiti. Kar ne sne gospod, pride strežetu na hvalo, in
kar še temu ostane, berač rad poje.

Že slavni rimski kmetovavec Kolumela  je pred 2000 leti
spoznal, da se iz rastijin po koreninah nekaj cedi, kar je rast-
Ijinam enacega plemena ali tudi bližnje žlahte večkrat zlo škod¬
ljivo; on je to imenoval strupeno  reč. Kjer si lani grah, ali
lan,  ali konoplje i. t. d. imel, in če bi letaš čez mero dobro po¬
gnojil, perst zrahljal, kakor bi vedil in znal, in enacega vsejal,
ne bo lanskemu nič podobno; lansko grahovo blato mu ne da letaš
veselo in prav rasti, tako laneno ne lanu i. t. d. Dajo se pa
druge rastljine, kterim to blato nič ne škodje, ali jih pa še cIo
dobro redi, s pridom vsejati.

Mnogoter sad se ne da zastran svojega zablatenja 3, 5, 6
ali 8 let na enakem mestu z dobičkom, kakor gre, zrediti; nar
bolji pognojenje premalo zda; njega nekdanje blato mora popred
popolnoma po kemijsko razpasti, mora kot tako iz persti čisto
zginiti, potem bi se dal še le enak sad z navadnim dobičkom na
nji pridelati.

Iz tega se bodo naši bravci prepričali, kako potrebno je pri
kmetijstvu kolobarenje z mn o zimi pridelki ali premeno-
vanje posetve.  Njivo preoraje za nov ali drug sad spraviš
blato poprejšnjega sadu na dan, na zrak, sonce, dež, da popred
razpade, da razpadeno ali sčasoma sognjito zamore vsacemu sadu
v živež služiti. Iz tega bodo pa tudi spoznali, kolikanj na tem
stoji, da kmetovavec z bistrim očesom dobro zapozna in zamer-
kuje pri svojem lastnem in pri kmetijstvu družili: kteri  sad se za
kakem drugem nar bolj obnaša, to je, da mu blato poprejšnjega
ne škodje, ali pa še clo tekne. Nar viši stopnja kmetijskega ko-

lobarenja bi bila pa ta, ko bi dobro razumeli, kterim drugim

rastljlnam blato slednje rastljine, ki jo navadno sejemo ali sadimo,
kot dober gnoj tekne, ali nič ne škodje, kterim  pa kot strup
nadlegva. Potem bi še le zamogli z nar večim dobičkom z vsa-
cim sadom ravno tistiga vsejati ali nasaditi, ki bi se za njim nar

bolj obnašal. To bi bilo še le pravo kmetijsko kolobarenje!

Kdor bi hotel od tega kaj več zvediti, zlasti od zablatenja
tert, ki so v nogradih skorej kot v lonce vsajene, in kako jim
pomagati, naj bere od tega v naši gori imenovani „Vinoreji“
na 128. strani i. t. d.

Umnega kmetovavca perva skerb mora biti na majhnem

303

prostoru nar več ko se da pridelati; tako' bo od ene strani
veliko menj dela, od druge pa ravno za tega voljo več prihodkov
imel. Naj mu daste dve enaki njivi po 30 mernikov žita, — ko
bi pa vso svojo moč, ki jo je popred na obe obračal, na eno
obernil, da bi mu ga 60 mernikov dala, bi vse delo druge njive
prihranil, in vendar enaki pridelk imel; taka prihranjena moč ali
delo se pa zamore drugači k pridu oberaiti. To je pravi inmende
edini ključ k umnemu kmetijstvu. I)a bi zamogel svoje njive bo¬
gato gnojiti, mora razun vsega družinskega tudi obilo živinskega
gnoja  napraviti; da bi živina veliko mastnega gnoja dajala, mora
dobro rejena  biti; živino pa in obilo živine dobro rediti, se po¬
trebuje obilo redivne k 1 a j e; take pa ne boš imel, če ne boš tudi
senožet  obdeloval. Vse to zamore tudi menj premožen kmet s
poterpežljivo in umno marljivostjo, ne pa z naglostjo speljati, že
iz gori v misel vzetega kolobarenja na njivah lahko razumiš, da
tretji ali četerti del tvojih njiv, z rudečo deteljo vselej obsejan,
bi za živinsko dobro rejo, pridelovanje gnoja, bogatiši gnojenje
in mende tudi za obilniši pridelke že veliko zdal.

Ako je pa tvoje zemljiše in deželno vreme za to', ti hočemo po
lastnem prepričanji in po prav dobri vesti neko veliko širji kolo-
barenje — ktero gori imenovane manjši v sebi sklene — do ži¬
vega priporočiti, ktero v temle obstoji: Vse svoje dobre njive in
tudi senožeti, ki bi se dale globoko orati, verzi na kup 'razdeli
to v tri dele, in poskerbi, da boš vselej tretji del z večno dete¬
ljo, po dvakrat ogipsano, po 8 do 10 let osejan imel; s tako de¬
teljo pojdi v kolobarenji po meri naprej, dokler nazaj na pervo
mesto ne prideš; tako boš imel pice, da bo kaj. Če bi pa še po
njivah, na kterih ni večne detelje, na četerto ieto, po poprejšnjih
vodilih, z rudečo deteljo kolobaril, bi bilo, na nekoliko večem
zemljiši, pice, živine, gnoja, žita in vsili druzih pridelkov, de
bi ne vedil kam ž njimi! — — Prijatel! mi dobro vemo, da se to
ne da ne v dveh, ne povsod v petih letih speljati; tudi ne, če bi
ravno jezik pod palcam bil; — pa če se nikoli ne začne, se tudi
nikoli ne konča. Tudi ni vse v denarji obstoječe; skerb —
skerb in marljivo, neutrud eno delo  denarje iz zemlje vle¬
čete in privlečete; akp bož do denarjev prišel, te bodo nekoliko
podpirali, da bo šlo.berže naprej, — pa vendar nikar se ne daj
od denarjev prekaniti; vselej bote skerb in delo več od denarjev
zdale! — —

§. 74. Ogovor na kmetiške slovenske mladenee.

Dragi mladenči! ne bi si bili mi s spisam kmetijske kemije
tolikanj glave belili, ako bi nas ne bila k temu mikala in silila
neugasljivo goreča ljubezin do vas — do vas, ki ste po naših vo¬
dilih miloserčni do živine in ljudi, poskerbljivi za svoje dušno in
telesno zdravje, tedej cveteči, rudeči — in lepi fantje! Vaš stan
je bil pervi od Stvarnika vstvarjen, in iz vašega stanu so se sko-
rej vsi drugi stanovi počasi scimili in zrasli. Kmetiski stan vse
druge stanove večidel s potrebnim živežom previduje, in vendar

204

fantje! —- in vendar ni ne nar potrebniši na svetu, zakaj brez
vladarstva in postav, brez vojašine, ki je njega perva podpora in
moč, ga ni posestva — je ni lastine, tudi ne kmetijstva ne pri¬
delkov; brez vladarstva bi ljudje živeli kot volkovi in medvedi po
gojzdih: torej perva dolžnost kmetovavca in slednjega človeka je*:
vladarstvo podpirati in terditi; sicer je zveržek človeštva, ne¬
vreden sred njega živeti — nevreden, da bi ga zemlja nosila! —

Pod modrimi in pravičnimi postavami milega vladarstva za-
more kmetovavec neizrečeno veliko k olepšanju sveta pripomoči;
zakaj Božje dela so sicer neskončno prav in lepo stvarjene , pa
vendar, kot sonce v rosni jagodci, se bleši Bogstvo v človeko¬
vem umu, da Božje žlahte, zamore kot tak, z dušno in telesno
močjo Stvarnika posnemovaje, kar veliko lepili in razveseljočih
del speljevati, nič ne sicer vstvariti, pa iz stvarjenega veliko le¬
pega narediti. Človeku ni dano v nobenem drugem stanu stvarlivne
vsigamogočnosti Božje tako očitno posnemati, kakor v kmetiškim.
Kmetovavci so zlezli iz spodzemljskih votlin ali berlogov na dan
svitlobe, in so si naredili čedne shotovanja; izrečili so tanine
gojzde polne zverin, in nasadili jih z žlahno tertico in pitanim
sadjem; kmetovavci so vode iz nezdravih močirov scedili, vso
gomizljivo strupenmo v njih pomorili, in jih v smehajoče raje
spremenili; kmetovavci so dereče in razsajajoče reke med bregove
spravili, jim neizmerljive polja oteli, na njih obilnost zlatorume-
nega žita v rejo človeštva pridelovati! Na tvojo besedo, o trikrat
srečni kmetovavec! zgine spred hiše divjost, kot tarna noči, in na
belem dnevu postane radosti vert; na tvojo besedo zrase za hišo
— kjer je le robida omoh imela — orehovo drevo, da se ti v
njegovi senci otroci igrajo, ali ob nedeljah bližnji fantje razvedo-
vaje se prijazno pogovarjajo, ali nedolžnovesele dekleta žlobo-
drajo; na tvojo besedo ti tern hruške redi, se ti jabelko čuda na
lesniki debeli, te pridelana kaplica vinca v Gospodu razveseli.
Fantje! o spoznajte vendar žlahnost stanu, v kterega ste pokli¬
cani; poklicani — da bi Božjo stvarljivo mogočnost svoje žive
dni vedno posnemovali!-

Narveč nedolžnega veselja se vživa v kmetiškem stanu. Če
mestni delavci cele dni v smerdljivih puhih in nezdravih gazih
od jutra do večera hlipaje nakupama tiče, — preživiš ti verli
kmetovavec veči del svojega življenja v čistem zraku pod streho
miliga neba in vživaš neprenehama lepoto Božjih del; če rije ru¬
dar kot kert klaverno v zemlje globočino, brez da bi vedil, kdaj
da bo dan, kdaj da bo noč, — tebe tiho zdrami juterna zarja,
sonce ti kaže in sveti pri delu, dokler se na večer, ko te je z
zadnjimi žarki kušnilo, milo zamakne za gnado Božjo; če v čcr-
nih fužinah in prašnih fabrikah zavoljo strašnega ropota le migaje
govorijo — teče pri delu tvoja lahka, prijazna besedica na strani
tovarša ali blage prijatlice, kot mirna studenčna vodica od jutra
do mraka; če so bogati siti sladnost, da se jim drago obložene
mize gnjuse, — bolj ti bo teknil kos ajdoviga kruha.v senci cve-
tečega hrasta, ali pri tihem zviru hlailivne leske, kjer ti slavček

§05

žvižga. Za vse mestne veselja bi ne dal kmetiški fant ne enega
večera, ki ga z modrim, namenjenim tastom kratkočasovaje pre¬
živi, da potlej po dnevnem trudu tolikanj sladkejši zaspi. Koli-
kanj prijetniši so češnje z drevesa, ali grozdje s terte, kot iz
jerbasa tamkej na tergu? — In kdo je, ki žlahno sadje, ki zlato
grozdje, ki vse drugo perdeljuje, — ali ne pridni kmetovavec?
— Mladenči! od veselja poskakujte, in se Bogu na visokim za¬
hvalite, da vas je v nar zdravji, v nar veselji stan poklical!

To so resnice spoznane od vsili modrih na svetu. Od nekdaj
so hrepeneli in hrepenijo vsi, tudi nar viši gospodje po tacim ti¬
him, mirnim in nedolžnim veselji, po vživanji deželnih sladnost;
mestnih, dostikrat nadležnih veselic, pri kterili se morajo že po
stanu bolj sterdama ali stermo obnašati, naveličane jih mika, kot
tička iz kletke, v prosto, lepo stvarjenje, odpočiti se vsih sitnost
visocih stanov. Prisiljeni v mestih stanovati si redijo saj cvetlic,
da bi natorstva ne pozabili, marveč se nad njim, kar se da, raz¬
veseljevati; ko gredo na kmetijo, ne gredo le tihiga, nedolžniga
veselja vživat, ampak zlo velikrat, da se sami s kmetijstvom pe¬
čajo; marsikteri kot kmet z lastnimi rokami perst obdeljujejo, si
svojo moč okrepčati in zdravje uterditi, vsi pa Božjo stvarlivno
lastnost posnemaje si svoje posestva olepšati. Fantje! ali ste ka-
daj vidili lepših vertov od gosposkih? — —

Kakor so bili v časih Kristusa med Rimlanji nar viši gospodje
večkrat nar pervi in nar razumniši kmetovavci, ki so od kme¬
tijstva veliko bukev spisali, da še nam k pridu služijo: jili je tudi
dan današnji okoli po deželah na tavžente gospodov, večkrat nar
plemenitnišega rodu, ki so pervi v razumenji kmetijstva. Takole
se nar visokej — ki so iz vašega stanu zrasli, nazaj k vam pri—
blišujejo! — Od pretečenega IT. do 19. kimovca še jih je bilo
1505 kinetovavcov v Gradcu  k prijaznim pogovorom od kme-
tijstsva sošlo, ki so bili večidel gospodje zlo mnogoverslnih sta¬
nov, pa vsi ali z besedo ali z djaojem kmetovavci; tudi Slovenja
je bila pri zboru s tacimi gospodi bogato namestena; grofi iz ce¬
sarstva in iz družili dežel so se na govorniški stol v pričo viso-
cega predsednika, gospoda Nadvojvoda Ivana  tako silili, in na
njem z modrim govorjenjem od kmetijskih reči' tako obnašali, da
so se vsi drugi temu ostermljivo čudili.

Umno kmetijstvo je perva podpora vsacega naroda. — Brez
kruha ni obstati. Torej so od nekdaj vse razsvitljene vladarstva,
in vsi omikani ljudje kmetiški stan visoko častili. Tako orje ki-
tajški cesar vsako leto z lastnimi rokami, odreže nektere brazde
in jih vseje; tako je cesar Jožef, neumcrjočega spomina, se en¬
krat čez Moravsko peljaje, na nekem polji iz kočije k oraču sto¬
pil mu drevo iz rok vzel, in z njim nektere brazde storil, po¬
častiti kmetiški stan; tako so bili v misel vzete kmetovavci v
Gradcu 17. kimovca na večer od štajerskega deželnega poglavarja,
Matija  grofa Vikenburškega  v imenu presvitlega cesarja
Ferdinanda  z nedopovedljivo častjo, veselico in gostovanjem
sprejeti. Fantje! sirovega, neotesanega in poleg še prevzetnega

g06

kmetovavca nihče veliko ne časti, — razbistrenega, pridnega in
priljudnega kmeta pa vsakdo spoštuje. —

Ne ozirajte se nikar po visokih stanovih; ni mogoče ne, da
bi bili vsi kralji, poglavarji, grofi, kupci i. t. d. Bog je veliko
stanov na svet postavil, pa nobenega brez dela; v slednjem stanu
v ta stan izvoljenim dela naklada; nekterim bolj dušne, drugim
bolj telesne; z dušnim napenjanjam se človek veliko bolj kot s
telesnim utrudi; na tavžente je okoli po svetu stanov s težjim
delom obloženih, kot je kmetiški. Delo je nar veči dar dobrote
Božje človeku na zemlji. Kaj bi neki z njim bilo brez dela ? —
Zaprite ga v kako izbo, dajate mu na tihama po vervi doli vse do¬
brote sveta, pa ne britvice z njo kaj rezljati, ne peresa kaj pis-
ljati, ne knjig kaj iz njih brati: — ko bi čisto brez dela in to-
varšije bil, obnoril bi, poginil bi! —

'Fantje! — pa ni še zadosti, da se dela; tudivprežena živina
dela, tudi vklenjen sužin pod železno palico dela: tako delo je
nima pa nobene duhovne veljave. Človek, ki se po svojem umu
Bogu žlahta, mora po iskri uma s premislikom delati, mora prav
in lepo, mora stanovitno iz ljubezni in pokoršine do Gospoda, ki
ga je najel, delati, da na večer denar večnega življenja prejme;
mora delati, da preživi sebe in svoje, da je lože milodaren, da
je v bolezni, slabi letini in na starost previden, da ga mlajši,
kaj več od njega pričakovaje, bolj spoštujejo, in da jih enkrat
tolikanj lože, kakor gre, razpelje. V  clo nobenem stanu se člo¬
vek ne zamore, brez pazljive marnosti, brez stanovitnega in ne¬
utrudnega dela na nar višji stopnjo blažnosti, to je, časne sreče,
povzdigniti. —

Preljubi fantje! vi se vadite prijetniši šege življenja, dražji,
priležniši noše vam dopadejo, mnoge potroške imate več za po¬
svetne časti kot za potrebe voljo; že zdaj bi vam moglo marsikaj
zlo mar biti. Če pa gospodarji postanete, bote mogli svoje bolehne
starše preživiti; cesarju in gosposki, bratom in sestram, ali de-
verjem in zvičnam odštevati, kar jim bo šlo; znabiti še druge
dolgove poplačevati; oblačilo in obuvalo celi družini omišljevati, in
še za svoje stare dni kaj privarovati, in za vse to previdili, je
nimate, kmetiški fantje! nobene druge poti, kakor z marljivo sker-
bijo in stanovitnim delom, mater zemljo primorati, da vam svoje
nedrije odpre in z obilnostjo svojega mleka vam podari. Bogati

pridelki bodo vse vaše potrebe zagrinjali 1-

Ako vidite rokodelca, da kakega dela ne ume, se mu posme¬
hujete; — ako najemete take, ki vam oblačilo ali obuvalo pretesno
narede, da vam ne pristja, ali vas tiši, nejevoljno postanete; —
lenehu daste berž slovo, z eno besedo, od vsacega druzega ter¬
jate, da naj svoje delo razume, da naj ga marljivo in prav stori.
— Kako pa vi, kmetiški fantje! ali vam vsako orodje prav k ro¬
kam stoji? ali ste se že vsacega kmetijskega dela prevadili? ali
ga tudi razumite? ga vselej z veseljem, marljivo, prijetno za oči,
prav in z nar večini pridom speljete? ali nimajo drugi bolj umni
nobenega vzroka se vam tudi posmehovati? —

m

O dragi mladi prijatli! že na tavžente let se večidel bolj iz
debelega na svetu kmetuje; ni ga mende stanu, da bi več vedno¬
sti kakor kmetiški potreboval, pa tudi je ni vednosti, nad ktero
bi si bili učeni vsili časov bolj glave belili, in od nje več pisali
kakor od kmetijstva; pa ne vsak sad, tudi ne vsaka kmetijska
šega ni, in ne more biti za vsak  kraj in za vsako  deželo. —
Kmelovavci, po tacih bukvah večkrat v svojo škodo zapeljani, so
večidel pri starim ostali; vsakdanji kmetje pa ravnajo vse brez
bukev in iz večega, delajo brez premislika, večkrat nejevoljno kot
vprežena živina, in narnest k pridu dostikrat še clo k svoji očitni
škodi. —

Kemija se je še le pred 50 leti zarodila, pa že k lepemu
drevesu zrasla; na tavžente jih je vendar okoli po svetu gospo¬
dov, sicer učenih, ki pa od kemije še malo ali nič ne vedo; pre-
kasno je za-nje z njo zdaj soznaniti se. Kemija pa zamore
kmetovavca tako razjasniti, da v vsa c e m kraji z nar
manjšimi potroški nar veči dobičke, ali z nar manjši¬
mi deli nar veči pridelke dobiva,  in da si tako v malo le¬
tih — če hoče — očitno in potipljivo zmore. Ne tedej za vaše
stare in sive  očete, ampak za vas; vi preljubi mlad  en  či!  za
vas, vi fantje bistrega uma! smo spisali kmetijsko kemijo v sloven¬
skem jeziku, da bi jo pogostoma prebirali, da bi se — vas raz-
jaznivši — vam v glavice vcepila in vrasla, da bi zvesto in sta¬
novitno po nje ukih in vodilih kmetovali. Tako boste enkrat
svoje kmetijstvo povzignili, se veliko obilniših pridelkov razvese¬
ljevali, dolgove poplačali, lože shajali, in še zalogo za naprej si
napravili; tako boste pokazali, da vas nihče ne užuga, in si 'bote
kot razumni kmetovavci lepo ime in spoštovanje vsih omikanih pri¬
dobili; tako bote celo Slovenijo v lepo obdelan vert spremenili,
svoje hiše in celo domovino k zaželjeni višji blažnosti pozdignili!
— — Mi pa upamo, terdno upamo, da vi na svoje stare dni po¬
rečete, in da še vašik otrok otroci poreko: „Daj mu Bog dobro,
ki nam je kmetijsko kemijo spisal!"


208

Šesti i*a*tleSii.

Natorne postave in kemijske resnice okrnjene
na kmetijske pridelke.

§. 75 .  Vpeljanje.

Kakor  so  obilni  pridelki za posamezne kmetovace, so tudi
za cele dežele in narode nar perva stopnja k blaznosti.
Živež je perva potreba za človeka na zemlji; ko je z živežom
bogato previden, bo lahko na prijetniši življenje mislil, in si ga
tudi naklanjal. Kmctovavec, ki potrebuje za svojo hišo 100 mer¬
nikov žita, naj ga prideljuje po .‘100 mernikov, ali se ne bo z
200 prodanimi za obleko,'obuvalo in mnoge druge potrebe lahko
previdil, in si še marsikaj prijetnega omislil? Ako bi cela Slove¬
nja, namest si milijoni mernikov žita na leto prikupovati, svojega
pridelka po miljoni mernikov prodajala, ali bi ne bila vsako leto
saj za dva miijona goldinarjev boljši? — Le  dosti dosti vina,
pravijo Ipavci — naj bo že po čimur hoče. —

Druga stopnja k blažnosti je umetno  izdelovanje mnogo-
verstnih pridelkov. Če bi ti prodal sosedu jesenovega, murbnega
in orehovega lesa za 4 goldinarje, da si iz njega voz naredi, bi
bil ti menda bolj prav opravil, ko bi bil, kot samouk bistrega uma,
pozimi namesti greti se ali postopati, iz tistega lesii sam lep voz
naredil, in ga za 16 do 20 gold. prodal; — tako bi bil ti za 12
do 16 gold. boljši. Vse pridelke, ki so zato, gre, kar se koli
da, le izdelane  prodati, da se pridelki z novim delom vred po¬
plačajo. Naj vzame kmetovavec za pridelano predivo 60 gold.; če
bi mu ga bila pa družina pozimi spredla, stekala in ubelila, da bi
ga bil kot platno prodal, bi bil 200 gold., če ne več, ža-nj
vzel. V Belgii  vzamejo za funt zdelanega, to je, všpice spre¬
menjenega lami do 7000 gold, Milaneži  vzajemo na leto po
20 miljonov gold. srebra za pridelano in izlečeno žido; ko bi jim
pa še mogoče bilo vse še dalje zdelati in stekati, bi mende čez
50 milijonov za-njo vzeli. Tista dežela je bogata, ktera vse
prideljuje in si izdeljuje, česar sama za-se potrebuje —

Tretja stopnja časne sreče obstoji v temle, da človek po več
prideljuje, izdeljuje in poproda, kakor prikupuje, ali da dežela
po veliko več prideljuje in izdeluje, kakor sama za-se potrebuje;

309

iz take dežele lezejo ali plavajo vun na vse kraje pridelki in iz¬
delki; tu se kupčija z druzimi deželami odpre, da je veselje. Če
ravno taka dežela od druzih narodov kaj potrebuje, jim vse s
svojimi pridelki in izdelki poplačuje, ne pa z denarji, kteri mar¬
več od vsih krajev na-se vleče. Slovenci! prodajajte od ene
strani v Terst — na od cesarstva odrezani in vsim narodam sveta
odperti somenj — nar več izdelanega blaga kakor veste in znate f
od druge strani pa v Terstu, nar menj ko se da, za denarje ku¬
pujte, da bo gotovina v cesarstvu ostajala; kar v Terstu denar¬
jev pustite, so za cesarsto, kakor da bi jih bili v morje vergli.
Kadar bo tedej Slovenja vse kupčijsko blago, ki ga od unanjih
narodov zlasti po morji prijemlje z lastnimi pridelki in izdelki po-
plačevala, ali ga pa še po več prodajala, se bo še le zaželjena
blažnost v nji uterdila! — Obilo pridelovati, — pridelke,
ki se dajo prav izdelovati, — in po več predajati ka¬
kor prikupo vati:  so tri nar gotovši stopne k nar veči blažno-
sti ne le za posamezne kmetovavce, rokodelce, obertnike i. t. d.,
ampak tudi za cele narode ali dežele.

Pridelke deli' sicer gospod Bog, pa vendar že veliko sto let
sem jih deli' po Slovenskem veliko obilniši umnim in marljivim, kot
neumnim in zanikernim. Tako je mende po vsim svetu. Bogate
letine bi mogle pa skope zagrinjati: torej mora kmetovavec raz¬
umeti, kako da gre pridelke za prihodnje potrebe hraniti;  tudi
v tem ga zamore kemija dobro razjasniti.

Pridelki se izdeljujejo ali iz debelega ali bolj na tanjko: per-
vo  opravljajo bolj rokodelci, drugo  pa obertniki ali umetalniki;
enim in drugim pride dostikrat zlo na hvalo, ako so po kemijsko
razjasnjeni; saj vendar vedo in razumijo, kaj in zakaj  da tako
delajo, in dela lože bolj prav store. Veliko je pa tacega izdelo¬
vanja , ki se ne da nikakor brez kemijskih vednost prav spelje¬
vati; slednji obertnik mora pa v tem, kar njegove dela vtiče, po
kemijsko dobro razjasnjen biti, sicer si ne bo v zedanjosti kar ne
slane vode več služil; zakaj drugi, bolj s kemijo soznanjeni ga
bodo prehiteli in zadej pustili. — Nam pa ne gre kemije na vse
take posebne obertnosti ali umetnosti obračati; slednji naj se po
svoji posebni obertnosti s kemijskimi, ti obertnosti služivnimi res¬
nicami po druzih potih soznani; le nektere občinske  kemijske
resnice, potrebne v razsvitljenje kmetovavca, bomo, kar se bo
dalo, ob kratkim obernili na kmetijske pridelke.

§. 76. Od hranjenja pridelkov.

V bogatih letinah se po več prideljuje, kakor se potrebuje.
Priiv bi ne bilo se svojih pridelkov preveč po nič znebiti, še menj
prav pa pripustiti, da bi pod zlo prišli; marsikaj, kar človek spo¬
mladi ali poleti pridela, bi rad še le pozimi, ali drugo leto vži-
val; prav bi tedej bilo razumeti, kako bi se mnogoverstni pridelki
dali delj časa brez škode hraniti.

Vse orgdnske reči, dokler so pod oblastjo moči življenja, od¬
dajajo iz organov odsluženo, in ga iz živeža z novim namestu-

14

810

jejo; ravno v tem obstoji njih življenje in zamore dostikrat po ve¬
liko let terpeti; če pa v njih moč življenja ugasne, padejo pod
postave neorganske kemije, in začnejo poprej ali kasnej razpadati.
Kakor so reči bolj vodene, mehke ali tudi živalske, toliko berže
razpadejo. Razlagaje v 66. <§. razpadanja organskih reči smo re¬
kli, da je k temu potreba primerjenje gorkote, mokrote  in
pristopa zraka ali ki sloga  z a;  po primeri tedej, kakor bomo
zamogli organske reči gorkote, ali mokrote, ali zračne
dotike obvarovati, jih bomo tudi lahko hranili.  Če de-
neš v nar huji vročini govejega ali druzega srovega mesa v kak
hram med ali saj na led, ti ne bo razpadlo ali gnjilo; v prav
hladnih vinohramih se da vino dolgo časa prav dobro obderžati.

Vse organske reči obstoje iz redivne vode;  take je nar-
več v živalski kervi, in v rastljinskem soku; obstoje pa tudi iz
vledivne vode, ki je čisto skrita pred človekovimi očmi, pa tudi
nič ne zabavlja, nič k razpadenju ali gnjijenju ne pripomore. Re-
divna voda je v posebnih žilicah ali posodicah shranjena; če to
vodo s primerjeno gorkoto v puh spremenjeno odpodiš, ali z
drugo besedo, če kako reč dobro posušiš, to je, vso redivno
vodo iz nje spraviš, se bo dala dobro hraniti.

Kader je dobra letina za sadje,  se ga lahko veliko na soln-
cu, v krušnih pečeh, ali na nalaš narejenih sušivnicah posuši;
žlahne hruške, brezkve, tudi češplje i. t. d. gre olupiti, perve na
kerhlje zrezati, in kar se da, na soncu posušiti; tako posušene so
nar boljega slaja; v bolj gorkih deželah skorej vse sadje le na
solncu  posuše. V peči bi ne smelo biti čez 36 stopnic gorkote,
da bi se sadje v nji sušilo; če je v nji pregorko, se sadje spari,
in ni več tako dobrega slaja. Vse na solncu, ali z ognjeno močjo
posušeno sadje se mora še d e Ij časa na zraku imeti, da se zla-
gama vsa voda čisto iz njega posuši, potlej ga pa še le v kako
posodo stlačiti.

Vse piče za živino se dajo, ob času njih spravljanja prav
posušene, več let hraniti; ko bi pa prav posušene ne bile, se
vgrejejo, zatulilo diše, da živina za-nje ne mara, ali se pa še
clo vnamejo, in s hlevom vred zgorijo. Ni prav, da bi skozi
streho na pičo pušalo, tako bi se utegnila tudi vneti, in zgoreti.

Mnogi lesovi, in drugi rastljinski in živalski deli, kakor koža,
čeva, mehurji i. t d. se dajo tudi dobro posušiti in tako uterditi,
da dolgo časa terpe, brez da bi se zrak va-nje zarinil, jih k
gnjijenju spodbadati.

Mnogotero zdravo sadje, ne oblateno, ampak v suhem vre¬
menu obrano, in na ne premokroten kraj — kjer je okoli leta le
8 do 9 stopnic gorkote — tako položeno, da se eno druzega ne
tisi, terpi okoli leta. — Marsiktero se pa tudi lahko takole k
pridu pripravi: Kader je zrelo, ga zdruzni in ves sok iz njega z
živim tlačenjem spravi, potlej tak sok v širokih ponvah na že¬
lečem oglji špari in speni, in sicer tako, da se vsa voda iz njega
skadt; tak med ali sirup se v čiste posode shrani, zaveže ali po¬
krije, da služi okoli leta ali sam kot žlahna jed, ali kot priklada

211

k družim jedilom. Ravno tako se naredi iz srovega mošta ku¬
hano vino, ki služi v kuhnjah pri množili jedilih narnest sladkora.
Južni Francozje s tacim sladkim, kuhanim vinom otročičke rede.
V Griizii, neki južni rusovski deželi blizo Armenije, pomočijo na
nitke navezane orehove jederca po večkrat v tak gost vinski si¬
rup, dokler postanejo kiobascam podobne, in jih dobro posuše;
ali pa spravijo takti nanizane jederca v čiste ovčje čeva, jih še
s tacim sirupom zalijejo, in kot dobre klobasice posušijo in shra¬
nijo; tudi tako gosto kuhano vino na platno zlijejo, raztanijo, do¬
bro v senci posuše, in v trobelice kot platno spravljeno v prije¬
ten živež na vago prodajajo.#) Sirup mnogoverstnega sadja je
kisljast, torej mu gosposke kuharce sladkora v primeri dolože, da
ga sladkejega napravijo; tak se pa da še delj časa hraniti.

V bolj severnih krajih skopljejo v suhim svetu po potrebi
velike in globoke jame, jih napolnijo z osušenim koranom, z
repo, redkvijo, korenjem, šeljnam i. t. d., pogernejo z listjem,
slamo ali suhim praprotom, in potem z zemljo pa tako terdo, da
zrak in voda v jamo ne moreta. Vsa taka korenivna tiči v jami
kot medved v berlogu, in ne more zavolj pomanjkanja gorkote,
mokrote in zraka ne gnjiti ne rasti; na spomlad so tako z zdravo
in dobro korenivno previden!.

Kruh je pervi živež vsim evropejskim narodom; žalostna je
v zlo dobrih letinah žita po nič prodajati, ali jih v živinsko rejo
obračati, v slabih letinah pa kruha stradati. Naj raji vladarstva,
velike mesta, in bogati grajšaki v dobrih letinah po nekoliko žita
na stran devajo, in za leta pomanjkanja prihranujejo; tako bi mu
v dobrih letinah cena preveč ne vpadala, in v slabih preveč ne
rasla. Ali bi ne bilo tako bolj prav ? —-

Stari narodi pred 2000 leti so umeli — tako se od njih bere
— svoje žita po več sto let brez nar manjši škode hraniti, in to
je kemijskim resnicam popolnoma primerjeno. Var o, K« 1 um el a
in Plini  spričujejo, da so ga v podzemeljskih votlinah, večkrat
nalaš iz živih skal izsekanih, ali v suhem svetu skopanih jamah
hranovali. Tako ga hranijo Kitajci še dan današnji, tudi po Oger-
skem ga nekteri v zemljo skopane jame spravljajo. Ko bi se prav
posušeno žito mokrotnosti in dotike zraka popolnoma obvarvalo,
bi se dalo še današnji dan po več sto let brez vse škode
hraniti.

Kakor se v vsakem grahovem zernu po en žužek zaredi, ali
se ne tudi tako v slednjim žitnem zernu po en molj? — to je, po
eno moljevo jajčice? Kdaj pa, ali ob cvetenji? kako ga mati va-nje
spravi? to sam Bog ve! — Molji nar več zabave in škode pri
žitih store, pa le potem, ko se zvalijo in zerna snedo, in sicer
vsak po eno, zakaj, ko je iz enega zerna zlezel, ga za nič več
ne napraviš, da bi se druzega lotil glodati. Nezvaljene molje, to
je, njih jajčica, snemo v žitu brez vse škode; če se pa zvalijo,

*) Bolletitt de la Societe Imperiale de Naturaliste« de Moscov. 'Amide 1840 ,
Nr. II. Moscov, 1840 .

J 4 *

218

sami žito snedo. Nobena reč se pa ne more zvaliti ne skaliti
brez mokrotnosti in zračnega dohoda; če bi tedej prav suho žito
v prav suh kraj in tahd spravili, da bi clo nič zraka do njega
ne prišlo, bi se ne moglo vgreti, ne kaliti, tudi ne molji v njem
zvaliti se. V tacem stanu bi dobro obstalo, in tolikanj več, ker
bi se iz njega malo vogelnokisline naredilo, v kteri bi se molji
še menj zamogli zvaliti; zakaj iz vsacega sadu se naredi neko¬
liko vogelnokisline. Kar bi bilo tedaj prostora med zernjem shra-
njenega žita, napolnjen bi bil z vogelnokislino namesti s kisloga-
zom zraka.

Take velike in žive skale brez nar manjših pokic na rokah
najti, da bi se v njih pripravne votline izsekale, po veliko žita
va-nje spravljati, ni ravno lahka reč; lože bi bilo z velikimi ja¬
mami se v zemljo zariniti; pa vendar tak svet najti, da bi ne
bil clo nič mokrotin, bi tudi ravno lahko ne bilo. Zatorej bi se
mogla taka jama na dnu, na vsili straneh in nad žitam s suho
slamo po pednji na debelo pokriti, in nad podveršnjo slamo saj
dva čevlja visoko z zemljo nasuti, in še nar bolj prav, zadnjič

1 'amo s streho pokriti, da bi se voda iz nje dobro odcejala. V
Cgiptu so v starih časih z žitom na ravnem polji velike kupe ali
gričke narejali, da so velike ponočne rose — tam ni dežja — na
nje padale; tako je žito po verhu skalilo, obzelnenelo , raslo in si
s časom tako debelo in gosto ledino naredilo, da nista mogla ne
mokrota ne zrak do njega; pod ledino pa je žito po 7  let dobro
ostalo.

Nar bolj prav bi menda bilo, če bi si bogatini po svojih gra-
deh iz rezanega in s posebno malto vezanega kamnja ali opeka
visoke in obokane ali veljbane pečine napravili; od zgorej z voz-
kim gerlom , žito va-nje nasipati, od spodej z majnimi vraticami,
ga vun izsipati. Da bi se mogle take pečine z dobro še po mlatvi
posušenim žitom in do verha nasuti, in obedvoje vratiča ali luk¬
nji s posebno umetnostjo zabiti in zasmoliti, da bi clo nič zraka
do žita ne prišlo; kakor tudi, da pečina enkrat načeta, bi se mo¬
gla zaporedoma sprazniti, — vse to se že tako ve.

Tudi v večih skrinjah, narejenih iz debelega, terdega in do¬
bro suhega lesa, od znotraj in zunaj z dobro oljnato farbo na¬
mazanih, in ne preveč v gorkem ali mokrotnem hranjenih, bi se
dalo žito, ko bi bile z njim tikama napolnjene, delj časa brez
škode hraniti; da pa iz načete skrinje bi šlo žito zlasti poleti eden
za drugim spraviti, je iz poprejšnega očitno. Slednjemu kmeto-
vavcu, ko bi si ga po danih vodilih v bogatih žitnih letinah kaj
za leta pomanjkanja in dragine prihranil, bi mu menda kar na
hvalo prišlo. — Nove reči lotiti se, je za terdega kmeta teško;
ti se pa čislaš nekoliko više od kmeta, ali ne? Ko pa po kemij¬
skih resnicah razumiš, da to bi šlo, zakaj bi se pa ti tega ne
lotil? — Da se iz preveč ugretega in po zahtuhlem dišečega žita
ne da več kruh narediti, bomo drugej razložili.

Ker so letaš žita veliko pred navadnim časom dozorele, in
preveč v gorkem in na zraku, znabiti premalo suhe hranjene

bile, so se semterlje molji pred zimo v njih zvalili in jih snedli;
— ko bi ga bilivsnopji v velike stlačene kopice kam pod streho
spravili, in le pozimi omlatili, bi se jim to ne bilo primerilo. V
mnozih krajih ga le pozimi mlatijo; v družili pa še le proti, ka¬
kor ga za hišo potrebujejo, ali kakor jim cena kaže prodati ga.
V tacih velicih kopicah bi se menda tudi dalo po več let brez
škode hraniti, ako bi mogoče bilo mišim v okom priti.

Vse mesene in rastljinske jedila se dajo po več let hraniti,
če se z njimi kositarjeve posode napolnijo, v tacih še enkrat dobro
zavro, da ves zrak iz njih zgine, in da se potenj zalotajo ali za¬
varijo, pa tikama, da ni clo nič zraka v posodi. V  večili me¬
stih prek morja so napravili velike kuhnje, v kterih gospodi za
daljne poti po morji take jedila napravljajo. Mleko od krave pre¬
cej na ognji do polovice zavreto, po posneti kožici iti z enim v
njem razbitim jajčjim rumenjakom v guštaro nalito, in še enkrat
zavreto se da cez leto hraniti. Pred to jutro ko smo se bili pred
7  leti v Kataro  pripeljali, so nam kapitan parobroda kofeta s
tacim mlekom ponudili; med tacim in navadnim mlekom nismo sko-
rej razločka najdli. Kar koli hočeš od sirupa ali družili žlanih
jedil spariti, da bi se ti clo nič ne prismodilo, ne stavi na oginj,
ampak v drugo veči z vrelim kropom napolnjeno posodo, pod
ktero gori.

Na Švajcarskcm in v mnogih druzih nemških deželah napol¬
nijo z zrelim in zdravim sadjem cele veči sode, ga z vodo nali¬
jejo, z dilicami pokrijejo, in s kamnjem obložijo; tudit cele take
zarinite sode sadja v daijne mesta vozijo in dobro prodajajo. Naj¬
dejo se na Nemškem soseske,  ki po 10,000 gold. srebra za
sadje na leto vzamejo. To malo kislogaza, ki je v vodi, potegne
sadje na-se, in ga namesti z vogelnokislino; v taki vodi pa pro¬
sti od kislogaza, in nekoliko navdani z vogelnokislino, ne more
sadje gnjiti, in dolgo časa zdravo in prijetnega slaja ostane. AIo
Slovenci! takole se da sadje tudi hraniti, in v večih merah de-
Iječ, kjer ga ni, na prodaj voziti. —

Jajca se spridijo po kislogazu , ki se po nevidnih luknjicah
va-nje zarine. Če hočeš, da ti klopotci ne postanejo, jih zamo-
reš iielj časa ohraniti: a) ako jih v vreli krop za malo časa po-
takneš; tako se bo iz beljaka od znotrej neka nova kožica nare¬
dila, skozi ktero zrak več ne gre; b) ako jih potakneš v razbe¬
ljen vosek, ali v kako drugo mast ; tako se bo naredila poleg zno-
tranje še od zunaj neka kožica iz voska ali masti, ktera kislo¬
gazu pristop brani; c) ako si narediš iz apna in vode mleka, in
jih v njem pomočiš in posušiš; apno bo vogelnokislino iz zraka
na-se vleklo in terdo kožo čez jajca naredilo, skozi ktero ne gre
več kislogaz.

V vinocvetu se da mnogo drobneji sadje, kakor, postavimo,
višnje, dajo pa se tudi mnogi živalski organi, in vse manj živali
po veliko 'let hraniti. Da morajo take reči čez in čez z vinocve-
tom zalite, in z mehurji, ali kakor si bodi dobro zamašene biti,

314

je očitno^ zakaj le tako se vinocvet ne more sušiti, pa tudi zrak
do shranjenih reči ne priti.

Sol, se močno z vodo žlahtaje, jo na-se vleče v v nji razto¬
piti se, pa tudi po svoji lastnosti, gnjilobi zoperstoji. Česesrovo
meso prav osoli, bo sol počasi vso sokrovco iz njega potegnila,
in se še namest nje va-hje spravila. Tako meso se da potem ali
v zraku ali na dimu tako posušiti, da prav hranjeno, to je, ne
preveč na gorkem, ne preveč na mokrotnem, po več let terpi. V
marsikterih krajih je veliko zlo umetnili ljudi, kteri dobro razu¬
mejo govejo ali svinsko meso tako sušiti, da ga lahko in deleč
okoli po svetu prodajajo, in pri tem zlo dobro obstojijo; iz tega
namena imajo nalaš narejene izbe, v ktere na že prav slano in v
njih saksebi viseče meso dim spušajo; zakaj tudi dim, ali lesoki-
slina, iz ktere dim večidel obstoji, veliko pripomore k ohranjenju
mesd; po preveč lesokislini bi pa meso oblesenelo in prepusto po¬
stalo. Za daljne poti po morji si napravijo v barke cele sode slanega
pa ne posušenega mesa; iz načetih sodov ga proti iz solomorje
jemljejo in kuhajo; tacega mesa se počasi na barki vsi jesti naveličajo.

V severnih nemških deželah-vse srovo maslo ali puter — kar
ga proti ne snedo — osole, in s tacim slanim cele sodce za kup¬
čijo napolnujejo; bolj južni Nemci ga pa, kakor mi, skuhajo, da
vse mlečno in vodeno iz njega spravijo, ga za prav osolijo, in
posode za domačo rabo ali za kupčijo z njim nalivajo; taciinu
pravimo maslo. Maslo gre pa prav skuhati, ida ni nič več mleč¬
nega v njeni5 tako se menj užaltva, posebno še, če se mu z do¬
brim in priležnim pokrovom dohod zraka brani. Tudi skute in sire,
jih delj časa hraniti, je treba prav osoliti, sicer bi jeli beržtroh¬
neti ali grijiti.

§. 77 .  Od izlečkov ali bližnjih obstojnih delov
organskih reci.

Vse organske reči obstoje iz kemijskih pervin; take imenujejo
kemikarji daljne ali poslednje  obstojne dele; zakaj vsako or¬
gansko reč zadnjič v kemijske pervine ločijo. Najdejo se pa tudi
v organskih rečeh bližnji obstojni deli, ki obstojijo sami iz dvojih,
trojih ali čveterih kemijskih pervin, kakor postavimo, sladkor ali
cuker, ki obstoji' iz vodenca, kislica in vogelca; ali smola, ki ob¬
stoji iz enacih pervin, pa v drugi primeri. Ker se dajo taki
bližnji obstojni deli iz organskih reči po mnogoverstnih potih zleči,
odločiti in sami za-se pokazati, jih lahko i zl e č k e imenujemo.
Kemikarjem jih je zlo veliko znanih; nekteri služijo kot zdravila
ljudem, in se v lekarijah kupijo, kakor lunin; od ieta do leta za
nove zvejo, brez da bi vselej vedli, kako jih k pridu oberniti.
Od nekterih bi moglo tudi kmetovavcom mar biti, in od tacih bo¬
mo nekaj malega razložili.

1.) Žlezic  (jSchleimstoffJ

je pervo, kakor kemikarji menijo, kar se iz rastljinskega soka
pod oblastjo moči življenja naredi in odloči; mnogotere rastljine

skorej zgolj iz njega obstoje; žlezic je mende obstojni del sko-
rej vsili rastljin in vsacega sadu, tudi v žitu je in sočivji, pa v
posušenem stanu, pričijoč; poleti izvira iz množili dreves, kakor
iz češnjevih, češpljevih, breskovih i. t. d. in se proti sterduje,
da je neki smoli podoben. Nar bolj znan žlezic je arabski gumi,
kterega mnogi umetavniki zlo potrebujejo, pa tudi kar imenovane
domače rabijo. Vsi žlezci se dajo v vodi raztopiti, in zdravniki
jih bolnikom v mnogih podobah kot lahko in berž prekuhljivo jed
priporočujejo. Vsi zlečki, v kterih ni gnjilca, in v kterih sta ki¬
slic in vodene e enaki primeri kot v vodi obstojna dela, se a
sladkorom ali cukrom žlahtajo, in večkrat tudi v cuker spremene.
VJečeč gumi (Gumi elastieum, Ivautschuk) je nek mlečen in po¬
sušen sok mnogih dreves iz jutrovih in večernih Indij.

2.) Modic  (Slarkemehlj,

v vsakdanjem živi jeni štirka imenovan, je nek bel, tenek iz sa¬
mih kroglic obstoječ prah, v merzli vodi pade na dno, v vreli
postane pa lim ali pop; je obstojni del vsega žita, koruna, mno¬
žili večih rastljin ali tudi korenik. Ce se korun nar bolj, kar se
da, zdrozga in potem v vodi spere, ali korenike stolčejo, somlejo
in z vodo sperejo, bo ves močic v vodi na dno padel, vse drugo
bo pa počasi na vodi splavalo; taka voda se proč odcedi, in nove
se na močic vlije, in spira, in to zmirej naprej, dokler vse drugo
z vodo ne splava in močic čist ne postane. Tak se dene potlej
na kak pert sušiti, in to je štirka; 140 funtov koruna da 20 fun¬
tov močica ali štirke; je pa za spoznanje nokoliko bolj ojster od
žitnega. v  ....

Navadno se odloči močic, ali se nareja štirka iz pšenične
moke takole: vzemi na gost pert nad čeber 4 bokale pšenične
moke, mesi in spiraj jo vedno z na-njo tekočo vodo, dokler bo
bela odtekala; če voda več bela ne postaja, imaš ves močic na
dnu v čebru, v vodi pa raztopljeni žlezic; če žlezasto vodo zla-
gaina odcediš in v kotlu na ognji spariš, dobiš zadnjič na dnu
kotla žlezic, na pertu pa ti je ostala neka vlačila vlečljiva, se
perstov prijemajoča in čudno dižeča reč, to je vlečic. Žitna
moka obstoji tedej iz močica ali štirke, iz žlezica, in vlečica.
Če bi se žito preveč ogrelo, da se vlečic v njem spridi, ali skazi,
se ne da več iz njega, ko bi ga tudi dobro posušil, kruli nare¬
diti; močic se pa še lahko iz njega loči , ali štirka naredi. V  fa-
brikak, kjer dosti štirke delajo, močijo moko, skošeno pšenico
ali ječmen v nekoliko kisli vodi, poleti po 8 do 12, pozimi po
14 do 30 dni, da se žlezic in vlečic v vodi raztopita in spridita;
kadar je voda bistra, rumenkasta in s penami zagernjena, se od¬
cedi; potlej naj se močic s čisto vodo spira, dokler čista voda od
njega ne gre;, potem še le močic poberejo, posuše in ga pericam
in mnogoverstnim rokodelom prodajajo. Mnoge gospe po nem¬
ških deželah si same močic ali štirko narejajo. 40 funtov do¬
bre pšenice da 15 funtov močica; to je tudi dobro, da še iz
spridenega žita se da močic ločiti ali štirka narediti. Močic zgori

216

na razbeljenim železu brez ostanjka; kislic, vodene in vogelc ne
dajo pepela.

Močic je mende na mero nar poglavniši rastljinski živež za
ljudi na svetu. Sago,  neka draga kaša za gospodo in bolnike
je iz palmovega moeica iz Indij doma, Močic se da po kemijskih
vednostih v sladkor ali cuker spremeniti; tak cuker pa v vinocvet
(spiritus); ko bi to ne šlo, bi ne bilo mogoče iz žita vpijančlji-
vega vola narejati, tudi ne cvetu iz žita ali iz koruna žgati ali izleči.

3. Vlečic  (Kleber)

se da nar lože, kakor smo ravno povedali, iz pšenice, v kteri ga
je v primeri nar več, ločiti; sicer je v vsili žitih, v sočivji, v ja-
belkih, v vdhrovtnem perji, v grozdji i. t. d. obstojni del ; obstoji
pa sam iz kislica, vodenca, vogelca in gnjilca. V  sočivji in v
korunu ni z močcom, kakor v žitih, temuč z žlezeom zvezan, to¬
rej se ne da iz sočivja, tudi ne iz samega koruna kruh narediti.
Brez vlečca — nič kruha. Čist vlečic postane na zraku rujav, in
gnjije kot živalske reči. Kemikarji pravijo vlečcu in beljakcu —
ki tudi iz gnjilca obstoji — živalsko-'rasti j inske reči.

Pri vino- in olovrenji se odločva vlečic od zgorej v podobi
pen, in od spodej v podobi drožja; ko bi vlečca v moštu ali olu
ne bilo, bi ne vrela, in vpijančljiva ne postala. To je pa nekaj
posebnega, da ga je v niških vinih v primeri preveč, da je veli-
krat v tacih vinih prenepokojin in sicer tako, da, ko se ne spi¬
jejo, jih spridi. Ravno tako spodbada vlečic zamešeno testo h
kipenju ali shajanju in spremenjenju obstojnih delov, da dober ra¬
hel in zdrav kruh iz njega postane. Ko bi vlečca v testu ne bilo,
bi nikoli ne skipelo in se ne vzdignilo, bi ne bilo mogoče tacega
kruha, ako bi se tudi spekel, jesti. *

4.) Beljakic  (jEivveisstolf)

ima nekej svojih in nekaj vlečcu enakih lastnost; oba pa imata
tudi živalskim rečem enake lastnosti. Pri gnjijenji obeh se od¬
ločva amonjak kot pri gnjijenji žival; brez beljakca in vlečca bi
menda rasti j inske reči ne gnjile, ampak le trohnele.

Beljakic se v vodi raztopi, in ima to posebnost, da se pri
36. do 40. stopnici gorkote vje, vsiri ali uterdi, kakor ga vidimo
v kuhanih jajcih. Kemikarji so ga iz zlo mnogoverstnega rast¬
linskega soka in sadu ločili; nar čistiši je v tič j ih jajcih; pa tudi
v vsih živalskih delih je obstojni del, v nar veči meri ga je v
kervi, Beljakic služi ljudem in mnogim živalim v prijetni živež;
z njim se dajo mnoge tekočine, ako so kalne, očistiti; ovije in
zavije vse, kar v njih ni prav raztopljenega, in potegne seboj
na dno posode. Umetniki potrebujejo velikrat pri svojih delih
baljakca.

5/) Dišave

imenujemo iz rastljinskih delov puhteče,  in nam po žlahnem
duhu dopadajoče reči, ki se dajo iz njih kot cvet iz vina izleči.

217

S tacim dišečim zelišem ali perjem se kotel napolni, z vodo na¬
lije, pokrije in potem žge. Očitno je, da namest žganja bo te¬
kla voda; taka voda se mora narpred dišave nasititi; kadar je je
pa že sita, daje iz sebe dišavo v podobi oljnatih jagodic, ktere
verh nje plavajo. Voda se ne sme premenjavati, ampak, ako se
veliko žge, se mora, kar se da, zmirej na enaki, dišave že nasi-
teni vodi žgati, da se več dišave dobi. Po vsakdanje pravijo tudi
takim dišavam dišeče ali zginljive olja (fliichtige, atherische
OeleJ.

V mnogih gorkih deželah veliko tacih dišav žgo, in jih drago
prodajajo. Da bi po več za-nje vzeli, jim golufaje druzega olja
priljivajo. Mnogi žganjarji potrebujejo tacih dišav, sladke in lepo
dišeče vinocvete ali rozolje narejati, in gospoda jih drago pla¬
čuje, si svoje glave ali oblačila z njimi mazati, da lepši duh od
sebe dajo. Nar žlahneji dišava je vertnocvetlično olje iz jutrovih
dežel, ktero je na težo 4 do 8 krat dražji od zlata. Kafra  je
neka taka uterjena dišava. Z brinjevim oljeni — ki je tudi di¬
šava — si nikar želodca ne čisti, sicer te bo naredilo za praznik;
tudi otročičkom ne v gre s tacim oljem zavolj glist trebuha mazati,
ker je premočno. Če se navadna smola v kotlu žge, teče iz njega
dišava, dobro znaza, ki ji pravijo; terpentinovo olje;  v ko¬
tlu ostane pa pegla,  goseljni lok z njo dergniti, da strune
lepši pojo.

Dišava bi se menda lahko po vsem svetu iz mnogoverstnih
rastljin več sto izleklo; mnoge so bolj znane, kakor nageljnovo,
špeknardno, pomorančno, rožmarinovo, bergamotno
olje i. t. d. Mnoge niso pa še nikoli izlečene bile; tukaj je še od-
perta pot mnoge znabiti grozno žlaline dišave izleči, jih v kup¬
čijo vpeljati, in si z njimi pot k blažnosti odpreti. —

6.) Rastljinske masti ali olja.

Rastljinska mast ali olje je sploh znan zlečik; vse rastljinske
in živalske masti obstoje v primeri iz dosti vogelca, menj vo-
denca in silno malo kislica; torej vse rade gorijo, in so tako
enake, da se večidel clo malo razločijo. Kemikarji zamorejo iz
masti' še druge zlečke narejati; tako razkrojijo loj v 1 o j I c (Talg-
stoff, Stearinj, in v olj i c (Oelstoff, Elain). Na Dunaji in dru-
gej so naredli velike fabrike, v kterih loj ločijo; iz lojica,  ki
je bel, kerhik in zvoneč, delajo sveče lepši od vošenih (Milly-
kerzen, Apollokerzen), in jih dobro prodajajo, oljic pa obračajo
za drugo rabo.

Skorej vse rastljinske in živalske masti se zamorejo s kaljem,
natronom, z lugasto zemljo ali s svinčenim okisancom v miljo ali
žajfo spremeniti. Če si napraviš čistega luga, močnega, da ti
jajce na-njem plava, in če mu priliješ v primeri olja ali masti,
prideneš enmalo apna, in to v kotlu delj časa kuhaš, se bo mast
— oddavši iz sebe nek olj o sla d či c (Oehlsiiss), ki se v vodi
raztopi — v neko mastokishno prevergla, ta pa s k&ljem, ki je v
lugu, v mjilo ali žajfo sprijela, in v kotlu na verh splavala.

318

Tako si narejajo premožne Nemškute, namest ga kupovati, same
mjilo ali žajfo. Mjilo se tedej ravno tako nareja, kot ukrotene
soh’. Mastokishna se zedini z lugasto soljo v novo reč — v
mjilo, v kteri eno in drugo svojih lastnost zgubi. Da po razločku
masti in lugaste soh' morajo tudi mjila zlo razločne biti, je lahko
razumeti, pa vendar njih poglavniši lastnosti so vselej enake.

Olje  se dobi iz zlo mnogoverstnega sadu; oljka in sliba
(Rothriegel) ga daste iz nju sadnega mesa. Vse, kar navadno
jederca imenujemo, je oljnato; tako se dobi mandeljnovo, orehovo,
lešnikovo, žirovo, bučno olje i. t. d. Veliko družili semen je olj¬
natih, tako repno, kapusno, redkvino  seme, in vse semena,
ki se s tem žlahtajo, dajo olja; tako tudi laneno, konopljeno,
sončnocvetlično  seme i. t. d. Po vsili bolj severnih deželah
ga nar več prideljujejo iz neke pitane ogeršice,  ktero cele
orale sejejo; po večih somenjih na Nemškem in Ogerskem
je z ogeršičnim oljem taka kupčija, kakor navadno v Ter s tu z
oljknim. Tudi v veliki fabriki v Vevčah pod Ljubljano  delajo
ogeršično olje  in ga po več tavžent centov čez leto prodajo.
Pri predpredlanjskem zboru c. k. kmetijske družbe v Ljubljani
je pokazal nek gospod zeleno in evetečo ogeršico skorej 4 čevlje
visoko, ktere seme je bil iz Ogerskega dobil. Slovenci! ali bi ne
bilo bolj prav, da bi si sami ogeršičnega ali lanenega olja saj za
svojo rabo pridelovali, kakor tolikanj denarjev za-nj, večkrat za
smerdljivega, iz dežele dajali? — Le dosti in dobrega gnoja, po¬
tem se bo vsega obilo pridobilo! —

Zrele, pobrane olke se dajo nekoliko pomediti in vgreti, da
več olja iz njih dobe; potlej jih gre somleti in stlačiti ali spre¬
gati; na zrahljane tropine vlijejo nekoliko vrele vode, da še vse
olje iz njih Spravijo; drugo olje pa ni tako dobro kot pervo. Nar
žlahneji oljkne (laške) olja se dobivajo iz francozkih južnih in iz
mnogih talijanskih dežel. Pri nas delajo tudi slibavo  olje, pa
le za svečavo.

Vse drobne semena, olja iz njih izleči, gre na posebnih v to
narejenih malnih, kot proseno kašo, olupiti, da olje od lupinic no¬
benega slabega duha ne dobi. Take semena gre tudi s posebno
umetnostjo in clo z ognjeno gorkoto — pa vendar ne preveč —
posušiti, da se žlezic v njih posuši, in da se beljakic v njih
uterdi kot v kuhanih jajcih, če se tako seme potlej v stopah
stolče, in če se še poskerbi, da je pri vsim tem delu kar vse po¬
sebno snažno, da pervo prešanje olja, da ga ni boljšega brez
vsega tudi nar manjšega duha. Take olje mešajo večkrat z nar
žlahnejim francoskim, ali ga še clo samega za nar žlahneji oljkno
prodajajo. Če se na zrahljane tropine vrelega kropa vlije, dru¬
gič preša, ni več olje tako čisto in dobro ; pri veliki sili uide ven¬
dar nekoliko žlezca in beljakca vmes. Neumni in neskerbni ver-
žejo take semena, brez da bi jih olupili in z ognjeno gorkoto po¬
sušili, v stope, in potem jih prešaje dobivajo iz njih goste, več-^
krat teško dišeče ali smerdljive olja.

Mlado in popolnoma čisto olje ne da samo od sebe nobenega

319

duha. Kar je duha pri olji, pride od žlezca ali beljakca, ki sta
vmes prišla, ali pride od lupinic, ki so se vmes prešale, ali pa
od nesnage pri vsiin tem delu. Več ko je žlezca in beljakca
vmes, težje in kasneje se olje včisti, zakaj zlo počasi padata na
dno in dajeta morčo, ki obstoji tedej iz žlezca in beljakca. Tudi
vsa žaltovna v olji pride od žlezca in beljakca: kislogaz se ze¬
dini z njima, posebno z beljakcom, da gnjije in čudno diši. Olja
se dajo s posebno umetnostjo v čistiti še clo žaltove ob slabi duh
pripraviti. Sladke olja, ki so odločene v živež ljudem, naj se
dobro pokrite ali zamašene hranijo, da menj kislogaza pride do
njih.

Vse snažno narejene, sladke in nič posebno dišeče olja obra¬
čajo v zabelo mnogih jedil. Ce bi ti na zgornjim Štajerskem kaka
gospa lečo ali salato z lanenim oljem zabelila, menil boš, daje
z laškim oljem zabeljena. Veliko olja porabijo v svečavo, grozno
dosti, pa menj čistega in večkrat močno smerdljivega obernejo v
mjilo ali žajfo; dosti ga prodajo v mnogoverstne fabrike za razne
mazila i. t. d. Vse tropine, iz kterih so olja izlekli, so kar re-
diven živež za mnogo živino.

Olja so ali posušljive ali n e posuši jive. Laneno, ko-
nopno, orehovo  olje i. t. d. so posušljive; oljkno pa, v man-
deljnovo, repno, žirovo  i. t. d. so neposušljive. Če se s
posiišljivim oljem kaka reč namaže, vleče olje iz zraka obilo ki¬
slica in postane z njim vred neka suha in vlačna kožica, ki ne
da ne zraku ne mokroti skozi iti. Če se tako — postavimo — la¬
neno olje, pa staro vležano in tedaj čisto brez žlezca in be¬
ljakca, nekoliko pokuha, da se vsa voda iz njega posuši, se bo
potem, kam namazano, hitrejši posušilo; še veliko hitrejši pa — v
34 urah — se bo posušilo, če mu, kuhaje ga, svinčenega oki-
sanca (Silberglatte) pridenešj. zakaj ves kislic bo iz njega pov-
žilo, da bo svinc v podobi pralni na dno lonca padel. Tacemu
olju pravijo po vsakdanje, firneži  Če se mu preveč svinčenega
okisanca priloži, ali če se predolgo kuha, postane pregost in pre¬
malo raztanljiv; treba bi mu bilo nekoliko, malo kuhanega olja
priliti. Po tih zapopadkih si zamore vsak kmetovavecsam firnež
narediti, da mnoge reči z njim namaže, da veliko delj časa ter-
pe, ker rudne ne morejo rijave postati, lesene pa ne trohneti.
Navadno somljejo ali zribajo s tacirn Arnežem mnoge rudne ze-
meljne farbe, da postanejo reči, z njim namazane, prijetniši za
oči. Razumeti je pa treba, da farbe clo malo, ampak' le firnež
pristop in dotiko zraka in mokrote do pofarbane reči brani.

7.) Vosek.

Od voska pravijo kemikarji, da je zgosteno ali uterjeno olje.
Izlečejo ga iz mnozih rastljin, in ta je enak unimu, iz kterega
čbele satovje narejajo. Čbelom izvira vosek — kadar imajo bo¬
gato pašo — obilo spod šest škitkov, ki jih imajo pod trebuhom,
v podobi Irivoglatih belih listikov; kadar ji zrase spod škitka, in
se prikaže listik, ga potegne s srednjo nožico viin in nese v usta.

320

de zida ali nareja z njim satovje; če ji iz nožiče ali iz ust pade,
ga več ne pobere. Novo satovje, v kterim ni bilo še nič zaroda,
je zgolj vosek; v luknjicah pa, v kterili so se čbele zvalile, je
ostal od vsake po en mešič; zakaj slednji čbelni červ, predin se
spremeni v čbelo, se zaprede v neki mešič, kteri, kadar se zvali,
v satovji ostane. Voščine tedej, ko je vosek čisto iz njih iz¬
tisnjen, niso nič druzega kot mešiči v njih zvaljenih čbel.

Vosek od čbel je tamnorumenkljast in diši po medu; v fa-
brikah, kjer sveče iz njega delajo, ga spremene v tanjki trak,
da ga lože na soncu vbelijo. Da bi pa po več sveč iz njega na¬
redili, mu prikladajo goljufni fabrikanti moke, ki ga naredi bolj
kerhkega, nar raji pa loja, ki mu vzame kerhkost in ga naredi
bolj mehkega. Ugasnjen stenj take sveče smerdi po loji.

8. ) Smola.

Smola, sploh znan izlečik, je obstojni del zlo mnogoverstnih
smrekovih in jelovih plemen. Ves njih sok je skorej zgolj smola;
poleti teče sama iz njih; (udi nasekujejo take drevesa, pa le do
lesa, na poldansko stran, da po več smole iz njih steče. Lepo
in veliko drevo, ko se mu rana po večkrat odpre, je da i2 do
15 funtov. Iz vsahnjenih dreves jo pa umejo drugači izleči; taka
ni več tako lepa in čista. Vse smole obstoje iz veliko vogelca,
menj vodenca, in še menj kislica; torej rade gore, pa z velikim
dimom, kteri, spušen v nalaš narejene, s platnam ali papirjem ob¬
lečene stanice, se tacega platna ali papirja prijemlje, da potem iz
nju postergan ali pometen, da vsim dobro znano černo  farbp.

Iz vsake smole se da terpentin  — dišava — izleči. Češe
smola na vodi kot žganje kuha, teče vun, kakor smo že povedali,
terpentin z vodo, in plava na-nji: v kotlu ostane pa prazna smola,
to je rumenkasta pegla. Smole in terpentini so zlo mnogoverstni
in služijo v razne rabe. Vse smole se dajo v čistem, to je, več¬
krat prežganem vinocvetu, kteremu kemikarji „alkohol“ pravijo,
raztopiti; take raztopljine tudi firneže ali lake  imenujejo, ki
so zlo razločni. Če v taki raztopljini cunje pomočijo in z njimi
gladek les ali druge reči marljivo in dolgo dergnejo, se vinocvet
posuši, smola pa se dergnjene reči prime, in jo z smolnato in
skozno škorjico obleče, ki se lepo svetli, in skozi ktero zrak in
mokrota ne gresta; tacemu delu pravijo: lakirati.  Vse lesene
naprave v gosposkih stanicah, in mede tudi že v mnogih kme-
tiških, morajo po sedanji šegi lakirane biti.

Ljudje, kteri v gojzdih stanujejo, špogajo skorej po vsih de¬
želah smolnati les za 'svečavo za dolge pozimske noči; v Hrušici
išejo iz tega namena stare gerle iz strohnjenih dreves; v družili
krajih imajo nek les (ali ne tis?), ki je ves smolnat, in ki se da
v tanjke in dolge šplanice ali glatke teršice razklati, ktere boljši
od slabih sveč gore.

9. ) Farbe.

Zlo mnogoverstne farbe se dajo iz raznih rastljin ali njih korenik

22i

izleči, in na druge reči prenesti, jih za oči dopadljivši storiti.
Farbe se nikoli same družili reci prav ne primejo, ampak le s po¬
močjo kakega sredstva, ki se kemijske farbe in tiste reči, ki se
da p o far bati, prime. Za farbe vzamejo mnoge dežele veliko sto
tavžent ali tudi po več milijonov gold. srebra. Sliši se, da far-
barija v Ajdovšini  da na Francosko za broščeve korenike
(Krappj, turško prejo rudeče z njimi farbati, vsako leto blizo
90,000 gold. srebra. Ko bi Forjuli  blizo Ogleja na močnih nji¬
vah tacili korenik pridelovali, bi jim mende več vergle kakor njih
navadni pridelki. Slovenci so v pridelovanji farb, ki se povsod
dražji od družili pridelkov plačujejo, še grozno nevedni.

10.) Sladkor ali cuker.

Sladkor je neka sladka, v vodi in vinocvetu raztopljiva; iz
veliko vogelca, menj  vodenca in kislice obstoječa reč, ki se da
iz mnogih rastljihskih in tudi sadnih sokov izteči. Razločijo ga
trojnega: 1.) tacega, ki se da vledeniti; 2.) grozdnega,
ki postane nek bel prah, brez da bi se dal uterditi, in 3.) mo¬
krega, ki mu pravijo žlezosladkor ali sirup.

Vledenljivi sladkor bi se dal iz raznega soka stlačiti, tako
tudi iz turšičnega ob času njegovega cvetenja, pa verglo bi ne.
Delajo ga navadno iz soka neke kane — turšičnimu steblu zlo po¬
dobne ptuje rastljine — in nekaj časa sem tudi iz soka neke po¬
sebno debele bele-pese (Runkelrube). Kaj se naredi tak sladkor
iz česar si koli bodi, ako je čist, je tako popolnoma enak, da
nihče, tudi kemikar ne bo razločil, iz česar daje  narejen bil. V
našem cesarstvu je že veliko fabrik, v kterili iz pesnega soka vle-
deni sladkor delajo. Ves vledenljivi sladkor je v vsacem soku z
žlezosladkorom zvezan; kemikarji menijo, da v rastijinskih šokih
se počasi iz žlezosladkora vledenljivi nareja. V cukrofabrikah ni¬
majo druzega opraviti, ko vledenljive dele iz žlezosladkora izleči
ali ločiti, da ga v belih, lepih vledenih kosih prodajajo; z žlezo¬
sladkorom — sirupom — pa sodce nalivajo, in ga, desiravno
je veliko sladkeji od pervega, vendar veliko po bol ji ceni od¬
dajajo.

Grozdni sladkor  je v zrelim grozdji, v medu in v mno¬
žili sadnih šokih; naredi se iz tacih močno kuhanih in sparjenih
sokov. V času poslednjih velikih vojsk so ga na Francoskem po
zlo veliko narejali in dobro v podobi praha prodajali; Chaptal
pravi, da dva funta tacega ravno toliko zda, kakor funt vleče¬
nega. On je bil velik kemikar, kmetovavec, pa tudi Napoleo¬
nov  minister, ker pa ni hotel na njegovo povelje oznaniti: da
grozdni sladkor bi enake veljave bil, ko vledenljivi, se mu je bil s
tem tako hudo zamiril, da je bil ob službo prišel; kasneje mu je
Napoleon  vnovič milost skazal, ga visoko povišal in častil.

Žlezosladkor  je s popred imenovanima vselej zvezan; da
se tudi iz sadnih sokov in iz koruna narediti; ta ostane pa vselej
moker, in se ne da nikakor uterditi. Kemikarji menijo, da je s
preobilnim vlečcom (Kleber) zvezan, in da mu ta vledenje krati.

222

Ako se vledenljivi preveč kuha, postane tudi žlezosladkor, ki se
več ne uterdi; vendar je druge baže poprejšnjega, zakaj vlečca
ni v njem.

Vsak močic iz žita, koruna, ali naj bo zlečen iz česar si
koli bodi, se da po kemijskih vednostih v žlezosladkor spremeniti,
tega pa in vsak drug sladkor zamore vlečic pri primerjeni mo¬
kroti in gorkoti, ko pride v dotiko z njim, h kipenju ali vino-
vrenju spodbosti, da se po tacem vrenji sprememeni sladkor — od-
davši nekoliko vogelca — v vinocvet — alkohol —, in postane
vpijančljiv: Od tega bomo še drugej govorili.

11 ) Rastljinske kisline.

Rastljinske kisline so mnogoverstne; zakaj vsi raslljinski šoki,
ki so brez gnjilca, in v kterih je v primeri po več kislica kot v
vodi, so kisline. Vse zeleno sadje je večidel kisljasto. Take ki¬
sline se pa zlo spremenujejo; tako se preverže jabelkokislina po
zrejenji v jabelkih in v grozdji v sladkor. Mnoge rastljinske
kisline so vodene, druge se vledenijo ali terde postanejo, kakor
grampokislina. Nar bolj znane za rabo so limono-, jabelko-, gram-
po- in lesokislina. Poslednja, ko je popolnoma čista, je enaka z
jesihokislino, in se ravno tako porabi. Dosti je še druzih znanih
rastljinskih kislin, kterih pa še ne umejo k pridu pripraviti; mnoge
bodo še kemikarji — ločivši jih — znajdli, znabiti posebne ve¬
ljave za mnoge obertnike.

12.) Zagoltnic  (Garbestoff).

Zagoltnic je obstojni del mnogih rastljin; v mnogem lesu, ka¬
kor v hrastovem, in posebno v drevesnih lubadili ga je po zlo ve¬
liko. Kemikarji ga s težavo čistega ločijo; tak je rujavorumen-
kljast, močno stisnljiv, v vodi in vinocvetu se raztopi; brez njega
se ne da tinta narediti. V južnih deželah kuhajo vina za poletje
na tropinah, da iz njih več zagoltnica v vino pride, in da ga ta
bolj veže in razpadenja ali kakega prekucnjenja obvarje; take
vina so pa tud veliko bolj zdrave, zakaj zagoltnic množi želodca
oslabljeno moč in jo okrepča.

Nar več zagoltnica se oberne in porabi v strojenje živinskih
kož; ko je koža po mnozih umetnih delih popolnoma očišena, ob¬
stoji iz neke reči, ki bi se dala po skuhanji v limic  (Galerte)
spremeniti. S to rečjo se zagoltnic grozno žlahta in sprime, ali
se zedini z njo v terdno usnje, ki se da na žive, krepke robe
rezati, ki ni več gnjijenju podverženo, in ki terpi pod človeško
nogo mende saj 8krat d e 1 j časa od nestrojenega. Ko bi popol¬
noma očišena in posušena koža 40 funtov težila, bo v usnje prav
vstrojena (iO funtov potegnila; dobro usnje obstoji tedaj iz dveh
delov kože in iz enega deta zagoltnica.

V ta namen pa ne potrebujejo čistega ali ločenega zagoltnica,
ampak rabijo take reči, ktere obilo iz njega obstoje; take so hra¬
stova, verbova, smrekova lubad i. t. d., hrastove šiške, ježice ali
konoper i. t, d.; mlade lubadi so bolj zagoltno od starih, spomla-

888

danjski bolj od poletnih; vse Iubadje v to napravljeno č resi o
imenujejo; v stopah ga siolčejo in spražijo; šiške, konoper so-
mljejo in s tako moko tudi črešlo imenovano, očišene kože po več¬
krat natrosujejo, jih natresene eno verh druge v velike posode
nakladajo inY vodo nalijejo. Da je strojenje z zagoltnicom mno-
goterno, namreč drugačno za urbase, drugačno za usnje i. t. d. je
lahko razumeti. Od zunaj se koža berž vstroji, tode skozi od
obeh strani od zunaj že vstrojeno kožo zagoltnic zlo teško do
sred kože zleze, jo tudi od znotraj prav vs troj iti; torej je bolj
prav počasi ko hitro strojiti, in velike kože za usnje morajo i3
do 18 mescov v strojenji ležati, da dobro usnje dajo.

Od kar so kemikarji zvedli, da strojenje je zedinjenje za-
goltnica s kožo, so jeli semtertje hitreje strojiti. V velike posode
veržejo obilo stolčenega alisomljetega čresla, in jih z vodo nalijejo,
da se zagoltnica nasiti; v tako vodo obesijo očišene kože jih vstro-
jiti, pa tako, da se ena druge ne tisi; v primeri kakor gre iz
vode zagoltnic v kože, se iz čresla drugi v vodi raztopiva, in
tako se kože berž — v malo dneh — vstrojijo. Da ravno smo re¬
kli, da skozi od zunaj že vstrojeno kožo, posebno pri usnji se
zagoltnic le teško do sred kože spravi. Nobene vode, v kteri je
še kaj raztopljenega zagoltnica ne gre proč zlivati, ampak jo vse¬
lej v strojenje druzih kož oberniti. Prav vstrojena in z rezilom
načeta koža mora od znotrej povsod enaka biti, ne sme imeti po
sredi špehovega risa, da bi se dal razcunjati; taka bi bila slabo
vstrojena. Prav vstrojeno usnje, ko ga počasi zviješ, ne sme od
zunaj pokic dobiti. Ko se pri strojenji kože preveč oparijo, ali
ko se z apnom, lugastimi solmi, ali kislinami umno ne ravna, po¬
stanejo kože tacega stroja, kakor pravijo, s o žgane,  to je, pre-
kerhke so in zlomljive , ki zlo malo časa terpijo, in denarji, ki
se za-nje dajo, so zaverženi.

§, 78. Od kipenja (Gahrmig).

Ako je trohnjenje zlo počasno razpadenje organskih reči, gre
to pri gnjijenji veliko hitreje; zakaj gnjijenje je neko kipenje ali
gibanje znotranjih delov, po kterim gibanji berže razpadejo. Od
enega in druzega smo že drugej govorili. Dohtar Liebig  vverstuje
vinovrenje, j ez i h o k i s anje in krušno kipenje  med troh¬
njenje in gnjijenje; od teh treh  podob kipenja hočemo tukaj ne¬
koliko povedati.

1.) Vinovrenje.

Vsi rastljinski šoki, naj bodo iz trupel ali sadu, kteri, razun
druzega, tudi obilo iz sladkora obstoje, se zamorejo po nekem ki¬
penji ali znotranjem gibanji, ki se vinovrenje  imenuje, zlo spre¬
meniti. Popred zlezasti, opoizli ali oljnati, postanejo potem kerhki
in glasnotekoči; popred sladki, so potem rezni; njih narvečispre-
menjenje obstoji pa v tem, da po tacem kipenji ali vidnem giba¬
nji, postanejo, kar niso popred bili, vpijančljivii Po tacem kipe¬
nji da sladkor nekoliko vogelca iz sebe, ki proč beži v podobi

234

vogelnokisline, in tako se spremeni in postane vpijančljivi cvet.
Od časov Noeta do današnjega dne so ljudje radi take in tako
spremenjene šoke — ki se sploh vina  imenujejo — pili, ne ravno
vselej vpijaniti se, temuč svojo moč okrepčati in svoje serca raz¬
veseliti. Ni čuda po teni'takem, če ljudje po tacih cvetnih pija¬
čah semtertje močno hrepene, in da mnogi kmetovavci zlo radi
terte sade.

Da pa rastljinski sok, ali vsaka, kakoršna si koli bodi, druga
reč po vinovrenji cvetna ali vpijančljiva postane, je potrebno:

1.) da je v primeri doveij sl a d kor a ali cukra vmes; za¬
kaj če ga je premalo, se ne bo vnelo in vrelo;

2.3 da je v primeri doveij mokrote;  če je je preveč, nebo
vrelo, če je je pa premalo, se ne bo mogel ves sladkor v cvet
spremeniti;

3. ) se mora vinovrenje speljati v primerjeni gorkoti  od 10
do 14 stopnic; če je premerzlo, se ne vname; če je pregorko, bi
se utegnilo skisati, ali bi clo ne vrelo;

4. ) mora tudi doveij vlečca  zraven biti; brez vlečcani no¬
benega vinovrenja; le v primeri pričujočega vlečca se sladkor v
cvet spremenuje, vlečic pa is soka odločuje; če ga je premalo,
bo ostalo preveč sladkora; če ga je preveč, bo ostalo preveč vlečca,
kteri je potem v vinih preveč zabavljiv;

'5.) vinovrenje spodbosti mora saj v začetku zrak  ali ki¬
si  o g a z v dotiko s takim sokom priti, kasneje lahko vre brez do¬
tike zraka.

V soku prav zrelega grozdja iz preksončnih goric so slad¬
kor, mokrota in vlečic v nar gorši primeri, tedej se iz njega prav
dobro vino nareja; v tacem vinu se sladkor večidel v cvet spre¬
meni, da je močno, in vlečic po vrenji iz njega zgine v pene ali
drožje, da kasneje ne zabavlja, in da je vino bolj stanovitno. Iz
vsega druzega grozdja pa, ki se je preveč v sencah, osojnih,
ali v premalo gorkih krajih pridelalo, je sok od ene strani pre¬
malo sladkorin, od druge pa obstoji iz preveč žlezca in vlečca,
ali pa še clo iz preveč jabelkokisline; tak sok ne more dati prid¬
nega vina; tako je premalo cvetno, preveč vodeno žlezasto in
polno vlečca, kteri v niških vinih vsili dežel, če jih hočejo pre¬
dolgo hraniti, tudi zabavlja, in sicer tako, da vse mazila in'zdra¬
vilo pri njih malo ali nič ne zdajo.

Ker ga ni bolj pripravnega rastijinskega soka, vino iz njega
narejati, kakor je sok zrelega  grozja, so si iz tega namena
deleč okoli bo bolj gorkih deželah veliko tert nasadili; zašli so
pa z njimi še clo v premerzle kraje, da si revne in kisle vina iz
njega narejajo. Nar boljši navadne vina se prideljujejo iz prav
zrelega grojzdja preksončnih goric.  Veliko žlahneji na¬
rejajo iz zbranega, vvenjenega in odbranega  grozdja;
vvenujejo ga v zlo gorkih deželah na terti, ali poterganega
na soncu;  v menj gorkih deželah pa narobe obešeno v zračnik
stanica h ali na lesah  v ta namen narejenih. Tako se vodeno
iz grozdja posuši in vse sladkorno v njem zagosti, da se dajo

vina iz njega narejene sto in več let obderžati, ktere so v pri¬
meri svoje starosti čedalje boljši.

Grozdni sok — mošt imenovan — ako je dober, se pri gor-
koti 10 do 14 stopnic berž sam od sebe vname, vgreje in se začne
vidno gibati, gomizljati in čutno šumljati; nar manjši, pa vender
vidne jagodce ali mehurčki vogelnokisline se iz njega kviško
vzdigujejo, in na verliu razpokvajo; tako gre vogelnokislina iz
njega; ob enem se odločuje tudi vlečic iz njega v pene in drožje,
in grampa, ki na dno pada ali se posode prijemlje. Vinovrenje
je po tem takem tudi neko razpadanja mošta. Tako vrenje terpi
po mnogih razločkih id okoljnostih po 3 do 30 dni, pa tudi po
več mescov. Po taeem vrenji se sladak mošt vrezno in vpijančlji—
vo vino spremeni; sladkor je v njem vinocvet postal; gorkota se
zgubi, vino postane hladno in tiho.

Mošt dajo vreti ali samega v sode nalitega, ali pa v velicih
odpertih posodah — pri nas badnji  imenovanih — s tropinami
vred; take badnje je treba vender s pokrovi previditi, de ne od¬
ide tolikanj vinocveta v zrak, ampak se na pokrovih ohladivši v
kančke zeiiinuje in nazaj v tropine leze, in de se tropine od zgoraj
ne kisajo. Iz tropin dobi' vino več zagoltnica; po tacem pa — ki
ga veže — postane bolj krepko, rezno, stanovitno in je tudi sla¬
bim želodcom bolj tečno in zdravo. Francozki in talijanski učeni
vinoredniki jo z enim glasom terdijo, de se po vrenji na tropinah
tudi več cveta v vinu naredi, in da je tedaj tudi močnpji in sta-
novitniši.

Po vidnem in čutljivem vrenji se spremeni sladkor le iz de¬
belega v cvet, in v primeri, kolikor se ga je spremenilo, se tudi
žlezic in vlečic iz vina odločujeta v podobi pen in droži j; vsega
tega je pa še v mladem vinu ostalo, de to po tihem vrenji čedalje
boljši postaja, dokler nar visokejej stopnje svoje dobrote ne do¬
seže; potem bi se pa v služivnih okoljnostih prekucnilo, to je,
jelo bi se kisati, ali pa, ko je cIo malo cvetnasto, bi jelo gnjiti.
Tako vrenje terpi' neke tedne, mesce ali pa tudi cele leta.

V  bolj gorkih deželah, novih vin pričakovaje, nižji vina bolj
proti popivajo; v bolj severnih bi jih pa radi, v slabih letinah jih
dražeji prodajati, delj časa hranili: torej jih po večkrat v sode z
žeplam  pokajene presnemujejo, tudi čistijo, žlezic in zlo ne¬
varni in prevečni vlečic — da bi jih k prekucnjenju ne spodba-
dal — iz njih ločiti; jih tudi nastavljene z žeplam kade, kar jeza
slabotne persi škodljivo. Pri vsem tem jih mende vendar po več
pod zlo gre, kot v bolj gorkeh deželah.

Obderžljivost vina se vpira na naslednje kemijske resnice ali
nalome postave:

1.) Kolikor je več cveta v vinu,  toliko delj časa se bo
dalo tudi obderžati. Še mnogo druge organske reči se dajo v
cvetu spridenja obvarovati, za tolikanj več vsi drugi obstojni
deli vina, ki so v cvetu raztopljeni. Močno cvetne vina se dajo
v vseh deželah veliko delj časa.od malocvetnih obderžati. Ali ne
spričujejo tega vsakdanje skušnje vseh dežel?

15

226

2  ) Kolikor  več  je  zagoltniea  v vinu raztopljenega, toliko
bolj ga veže in d e Ij časa obderži. To spričujejo velikoletne skuš¬
nje speljane od zlo učenih vinorednikov južnih dežel.

3. ) Kolikor jev mladem vinu več sladkora  in v primeri
železnega vlečca  za tiho vrenje ostalo, toliko delj časa bo tiho
vrenje terpelo in vino se boljšalo. V zlo nizkih moštih je že
premalo sladkora za pervo vrenje, koliko ga pa neki ostane za
tiho vrenje? V tacih je v primeri le preveč žleznega vlečca, ki
ga berž k prekucnjenju spodbada; vlečic je pa neka iz gnjilca ob¬
stoječa, nepokojna, k gnjijenju nagnjena reč, kakor smo že več¬
krat v misel vzeli. V  moštih iz prav zrelega in zvenjenega grozdja
je premalo vode, da bi se zamogel ves njih sladkor v cvet spre¬
meniti; v tacih vinih tedaj ostane sladkora in vlečca za velikoletno
tiho vrenje.

4. ) Čutljivo in tiho vinovrenje je v ravni primeri zgorkoto;
bolj ko je gorko,  bolj hitro se bo moštovrenje, pa tudi tiho vi¬
novrenje speljalo in dokončalo. Ni prav, da bi mošt prenaglo
vrel; — Če pa hočeš, da bi se ti tiho vinovrenje prav počasi spe¬
ljevalo in vino^ boljšalo, poskerbi, da ga v prav prav hladen vi-
nohram spraviš. Kdor hoče tedaj svoje vina dolgo obderžati, si
mora hladen hram  omisliti; nobenega vetra, razun severja  ne
sme va-nj spušati; vsi drugi vetrovi, ako se nam ravno hladni
zde, kar je večkrat goljufivo, hramu kurijo.

5. ) Nobena reč ne bo razpadla in se spridila, ko ne pride v
dotiko s kislogazom. Po primeri tedej, kakor boš svoje vina
dotike kisi o gaz a obvaroval,  ga boš tudi delj obderžal. To
pa ni tako lahko, kakor bi si človek mislil. Skozi vse sodne doge
gre kislogaz — ali sploh zrak — do vina, veliko menj pa, če so z
lanenim firnežem  in kako far bo namazani; torej gre posebno
poskerbeti, daje  v hramu vselej čist in zdrav zrak,  de se v
njih, razun vina, clo nič dr u z ega ne hrani,  ne blata, ne sira,
ne zabele, ne kruha , nobeniga mesa, še clo potrebnega lesa ne.
Prav čist zrak bo vinom vendar še menj škodoval od spridenega
in z mnogimi pulii gnjiječih ali trohnječih reči navdanega. Sode
gre, kar se da, napolnoma  deržati, in jih tedaj pogosto m a
zalivati,  da bo vino pri vehi menj dotike zzrakom imelo.
Iz enacega  namena kade v bolj severnih deželah načete ali na¬
stavljene nižji vina z žeplom, da bi jih žepleni puli zakril, in do¬
tike zraka obvaroval. Nar bolj stanovitno se dajo vina v ste-

*) V „Vinoreji“ smo bili vprašanje zastavili; ali bi ne lilo lolj prav ol presne-
movanji vinom nekoliko žeplokisline priliti, ali sode z njo poškropiti, namest
jih s smerdečim in nezdravim žeplom kaditi? Tako vprašanje smo lili tudi z
nekim spiskom zlraniin kmetovavcom v Gradcu zastavili, pa toliko sostavkov
se je lilo nalralo, de jih niso mogli četertino v zboru prebrati. Chaptal,
veliki kemikar, je lil prepričan, da tako kajenje nekoliko zda, tega pa vcnder
ni še razumel, zakaj, ali kako da to zdi; baron Babo, akoravno v veliki
zvezi z dohtarjem Liebigam, ni tega še razložil. Gospod dohtar Anton
Hubert,  učenik kmetijstva na modroslovskem učilišu v Ljubljani, so nam pre¬
tečenega kimovca na železni cesti v Gradec to prav razumljivo razložili. Žeplo
se v več stopnjah ali mčrah s kisikom zedinuje; ko se ga je nasitilo, po-

227

klenastih posodah obderžati, ki so prav zamašene; kar pa
tudi ni lahka reč. Pretečenega kimovca smo vidili v Gradcu sode
od znotraj s stopljeno peglo prevlečene, dl delj časa v njih ob¬
deržati.

Kar smo tukaj od grojzdnega soka, njegovega vrenja, in vi-
nohranjenja povedali, velja od vsih družili rastljinskih sokov, ki
se dajo 'po vinoreji v vina ali vpijančljive pijače spremeniti.
Kdor bi pa hotel postaviti se na stopnjo sedanjih vednost v vseh
teh rečeh, naj si omisli in prebira našo že v misel vzelo
„Vinorejo“.

V mnogih krajih; ker jim grozde prav ne dozori, sade,
vina narediti si, po veliko v tak namen posebno dobro služivnih
jabelk in hrušk, da so namreč ob enem zrele, in da jim dajo do¬
sti in sladkega, to je, sladkornega soka. Tako sadje zdrozgajo
na drobno, kar je moč, in dajo vse vkup vreti; potem odcedijo,
kar se da, tropine sprešajo in z vinom sode nalijejo. V tacih
rečeh skušeni pravijo, da je bolj prav hrušev in jabelčni sok
zmešati, kakor iz vsacega posebej vino narejati. Take vina
ravno tako hranijo, rabijo, prodajajo in v kerčmah točijo, kakor
gori imenovane iz grozdja, in marsikiere take od umnih kmeto-
vavcov narejene in hranjene vina so bolji od srednjih grozdnih,
ker na mnoge viže poskerbe, da jih krepke, rezne in močne narede.

Iz marsikterega druzega sadnega soka bi se tudi dalo vino na¬
rediti, pa navada ni, in to za tolikanj menj, ker nihče nima po
obilo tacih sokov, vina se pa ne narede rade v majhnih merah;
k temu mora že kaj več vkup biti. V starih časih so v naših
krajih bolj ubogi na dobro zrele in zdrozgane drenulje  po ne¬
koliko vode vlili, da se je pokuhalo, in so iz tega prav rezno in
dobro pijačo dobili.

V vinskih krajih si lahko naredijo saj menj premožni dobro
pijačo, če na malo ali nič sprešane tropine nekoliko vode vlijejo,
da se dobro pokuha, da potem sprešajo in v sodic shranijo; ta-
cemu vinu pravijo pri nas škavec ali Žonta;  da se deržati saj
do sv. Jurja; Talijani ga v kerčmah točijo. — Voda je sicer nar
zdraviši pijača za ljudi in živino, pa vendar, ker skorej vsi po
cvetnih pijačah hrepene, in ker jim take z mero  vžite pijače

stane žeplo-kislina; ko se ga pa ni še nasitilo, je le nek okisane, ni žeplo-
kislina, je le žeplenasta kislina; taka, ker žeplo v nji premaguje, diši še po
njem, hrepeni pa kislica se popolnama nasititi, in. žeplo-kislina postati. Ce se
tcdej sod, vino va-nj presneti, ali nastavljeno, vino z zeplom pokadi, se na¬
redi iz žepla še po njem smerdljiva žeplenasta kislina; ta vleče iz zraka in vina
kislogdz tako dalgo na-se, da se ga nasiti, in ni več smerdljiva, ampak po¬
polnama žeplokislina postane, ktera, če je je malo, ni v vinu clo nič škod¬
ljiva. Berž pa ko se je žeplenasta kislina kislica nasitila, in žeplokislina po¬
stala, ne zamore več dotike kislogdza do vina braniti, in kislogdz spodbada
vnovič vlečič k gibanju in razpadanju. Torej špogajo v bolj hladnih krajih za
vsako presnemovanje sode in tudi nastavljene nižji vina pogostoma z zeplenim
puhom, tedej z žeplenasto kislino pokaditi. Učeni tistih krajev terdijo pa, da
niške vina se pri vsim kajenji zadnjič spridijo.

15 *

SS8

očitno teknejo in jih nekoliko okrepčajo, naj poskerbe, in si jih po
premožnosti in družili okoljnostih narediti.

Pri poletnih hudih vročinah in pri teskili delih ni prav, si s
toplo vodo čeva preveč spirati; to človeka slabi, in bi mu utegnilo
bolezin nakloniti. Za take čase bi si mogli kmetje saj malo je-
siha omisliti, z njim vodo bolj rezno narejati, de bi jih tako močno
ne slabila. Na Španskem imajo v hudih vročinah pri poljskih de¬
lih vodo pri sebi v nekih lončenih nič počrnjenih posodah; voda
solzi povsod skozi tako posodo in se proti z gorkoto v puh spre-
menuje; takosegodi, da voda, kar je je še v posodi, hladnja ostaja.
Tudi v jutrovih Indijah imajo take posode vodo v njih hladiti.

Kdor bi si poleti zrelega in na kerhlje zrezanega sadja obilo
posušil in spravil, bi si zamogel drugo leto v hudih vročinah kar
dobro pijačo iz njega narediti. Naj verze 30 do 60 funtov ta-
ciga sadja v čisto kad, naj doda 3 do 5 funtov zdrozganega bri-
njevega zernja, in v primeri z vodo nalije; v 4 ali 5 dneh se bo
to pokuhalo in prav dobro in zdravo pijačo dalo. Ko se ta po¬
rabi, se razmočeno sadje dobro zdrozga in znovič, pa nekoliko
menj , z vodo nalije, tako se dobra pijača še drugič dobi.

Ker vino povsod ne rase, in ker ljudi močno mika po cvetnih
pijačah, so si že v zlo starih časih umeli iz žita cvetno pijačo
narejati, ki se dl imenuje. V ta namen namočijo žita, nar na-
vadniši pa ječmena,  in ga po kakem podu raztegnejo, da jim skali
in koreninice pahne; potem ga berž v kurjeni stanici posuše, kali
in koreninice cisto odločijo, ga skose, v velicih ponvah zaru-
mene, v velike badnje veržejo in z dobro gorko vodo nalijejo;
mu pridajo nekoliko olovih pen, da popred zavre, in hmelja, da
d 1 bolj krepak, rezen in zagolten postane. Žito obstoji iz žlezca,
močca in vlečca; kali in koreninice pognaje je močic oddal neko¬
liko vogelca, in se je tako v sladkor spremenil; ta v sladkor
spremenjeni močic, kakor tudi žlezic in vlečic se v badnji iz žita
raztopijo, in postanejo kot grozdni mošt; to vre in sladkor se
zdaj iz močca v cvet spremeni, da je tako dl vpijančljiv. Ka¬
dar vejo, da je dovelj vrel, ga nalijejo v sodce, zalivajo, da čisto
zmeče; čez nektere tedne se vleže, včisti, in je kar dobra, zdra¬
va, redivna in poleti menda bolj hladivna in žejo gasijoča pijača
kakor vino. Na milijone mernikov žita porabijo olartje okoli po
deželah; in ga obernejo v cvetno pijačo. Ole narejajo zlo mno-
goverstne v dobroti in ceni; po vsih večih deželah, kodar vina
ne rasejo, je dl navadna in vsakdanja pijača, kakor vino v vin¬
skih deželah.

Vsi rusovski kmetje si sami pijačo napravljajo, ki je tudi
njih gospoda ne zaničuje, tako le: oni vzamejo, na priliko, bokal
reži in jo dajo skaliti; z njo namešajo potem 10 bokalov režene
moke in toliko bokalov vrele vode; to denejo na, gorko, kakor je v peči
po vun vzetem kruhu za 524 do 36 ur; potem denejo to v veči posodo
in dolivajo počasi, zmes zmiraj mešaje, do 40 bokalov tople pa ne
prevroče vode, in mešajo vse vkupej še dobre pol ure; potem de¬
nejo to kam, da se vleže in mokrota bistra postane; tako vlijejo

229

v sodic, kjer se vname in vre, da v nekih dneh dobra postane;
sodic denejo še zadnjič v hram , da se to v čisti, in taki pijači
pravijo: kvas.  Francozje, ki so bili šli 1812. leta nad-nje z
vojsko, so tak kvas spervega zametovali, ali berž, ker ni bilo druge
pijače razun vode, so se ga bili navadii, so ga zdravega invkrep-
čljiviga spoznali, in zadnjič so si ga še clo tudi sami delali.

2.j Cvet in žganje.

Več tavžent let je preteklo, da so bili ljudje zadovoljni po¬
leg vode z vinom iz grozdja ali sadja, z dl o m , kvasom in ena-
ciini pijačami. V sedanjih časih pa jih je veliko, ki za vse take
pijače več ne marajo, ampak hrepene le. po izlečku teh pijač, ali
z drugo besedo, mika jih, da bi zgolj cvet  ali samo žgan  je  serkali.
Drugi so pa berž pripravljeni -r- za svojega dobička voljo —  jim
s takem postreči, akoravno bi vmes polovice vode bilo, ali ko bi
jih tak cvet tudi pred časom utegnil v jamo spraviti.

Arabci so že pred 1000 leti umeli mnoge dišave izleči, in
tudi p er vi žganje narejati: toliko je gotovega, da so ga v 18.
stoletji na Talijanskim že umeli prežigati, in si prav čistega na¬
rediti'; v tistih časih so ga skrivej žgali, in prav drago v zdra¬
vila prodajali, imenovali so ga: voda življenja.  Ako  se člo¬
vek, ki je s teškim delom obdan, na večer teških jedil naje, in
za perstnik ali lingrad žganja požre, mu bo želodec jedi lože in
bolj prekuhal, in on bo bolj mirno spanje vžival. Ce popije re¬
vež, slabo oblečen v mrazu, en požirk žganja, ga ne bo več
tako zeblo. Ravno tako je tudi pri mokrotno-merzlih ali dru¬
žili nezdravih vremenih ali kužnih zrakih za krepkega in zdra¬
vega človeka bolj prav, de požre kapljico žganja, raji, kakor da
bileš v nezdravi zrak šel. Take človeku večkrat služivne in
njegovo zdravje podpirajoče kapljice žganja so pa mnoge ljudi
zapeljale, da preveč  po-njem koperne, da ga hočejo za vsak¬
danjo  pijačo imeti, in tako se primeri, da si zdravilo v strup
obračajo,  s takem svoje zdravje zapravijo, življenje prikrajšajo,
in se pred časom v černo zemljo spravijo ; zakaj ni je ne bolj
škodljive pijače za človeka od žganja, če ga nepotrebno in
nezmerno  pije. Žganje človeka clo nič ne redi, je le voda na
njegov maline, da bolj teče; je le netilo za njegov znotranji
oginj, da gori; če se pa preveč neti, zadnjič sam človek zgori.
V mnogih severnih in bolj merzlih deželah veliko ljudi tako po
žganji omedljuje, da jim ga ni skorej moč nastajati. —

Narejanje žganja se vpira na to kemijsko resnico ali natorno
postavo, da cvet ali vpijančljiva moč od vsake druge mokrote
nar menj gorkote potrebuje v puh spremeniti se, in da se tedaj
tudi iz vsake mokrote, v kteri se koli znajde, narpred skadi, ali
iz nje v podobi puha zbeži. Ce vliješ pri hudi vročini kozarc
močnega vina v plitvo skledico, čez malo časa se ti bo zvešilo,
to je, cvet je v podobi nevidnega puha iz njega bežal, in voda
je ‘v skledici ostala. Če pristaviš lonec dobrega vina k ognju, da
zavre, se bo narpred cvet iz njega skadil, in če ga zažgeš, bo nad

330

loncom tako dolgo gorelo, dokler se ves cvet iz vina ne skadf.
Vsa umetnost tedaj žganje narejati obstoji v tem, da se tak puh
vlovi in ohladi, da zopet kapljivotekoč postane. Iz tacega na¬
mena imajo posebne kotle, previdene z visocim klobukom , iz kte-
rega gre cev skozi in skozi v s hladno vodo napolnjeno kad; če
se tedaj kotel, postavimo, z vinom, pa ne do verha nalije, pri¬
praven klobuk na-nj nasadi, in cev klobuka s cevjo kadi priležno
zedini in uterdi, in potem pod kotlarn zakuri, bo šel iz vročega
vina puh v klobuk, kjer se nekoliko ohladi; iz klobuka pa gre po
dolgi cevi skozi hladno vodo, da se še bolj ohladi, in na koncu
cevi kot žganje vun teče.

S cvetnim puhom beži tudi po nekoliko vodenega puha, toraj
ni pervikrat nobeno žganje prav čisto ali samo, ampak je neko¬
liko vodeno. Da bi clo nič vodeno ne bilo, so ga v starih časih
po 3 do 5 krat prežigali, daje  vsa voda zadej ostala. Ko je
vpijančljiva moč čisto sama, brez nar manjši vode vmes, ji pra¬
vijo: cvet,  tudi vinocvet;  po kemijsko: alkahol;  obertniki ji
pravijo iz latinskega: špirit.  Tega ne more nihče piti, ker bi
ga preveč žgalo, mnogi rokodeli pa veliko tacega porabijo; tako
na priliko smole v njem raztopivajo, mnoge izdelke z njimi  poli—
kati i. t. d. Kar pa v kerčmah ljudem za pijačo pod imenam
žganja  prodajajo, to je polovica cveta in polovica vode.

V poslednjih časih so znajdli posebno Francozje jako slu-
živne priprave za žganjarije, tako, da z veliko menj potroški in
delom po več in boljega žganja narede. Iz treh ali štirih kotlov
jim ob enim žganje teče, brez da bi pod njimi gorelo; z enim
ognjem drugej vodo kuhajo, in nje vlovljeni puh pod une kotle
spušajo, da jih žene; tako se jim ne more nič prismoditi, da bi
žganje po smoji dišalo; tudi dobijo ob enim,  kakor se jim ljubi,
ali dobro žganje za ljudi, ali čist cvet za obertnike. Če ima,  po¬
stavimo, klobuk 4 predale postrani, se bo v pervem predalu voda
ohladila in nazaj v kotel tekla; tako bo dobil iz druzega predala
že dobro žganje za ljudi; če noče tacega imeti, ga da odcejati se
tudi nazaj v kotel; iz tretjega predala dobiva zlo močno žganje,
in ko tudi tega neče, mu bo tekel iz četertega čist ali sam cvet.

V sredi velikih vinskih dežel na Francozkem ne morejo vina
nikomur prodajati, obračajo ga v cvet, da se menj voznine od
njega plačuje. Naj ga kupi daljni kerčmar 10 čebrov, plača te¬
daj voznino le od teli, doma mu pa prilije 10 čebrov vode, in tako
ima 20 čebrov žganja; zakaj bi bil neki vodo, ki jo ima doma,
tako deleč po svetu vozil ali voznino od nje plačeval ? — Kdor bi si
hotel veči in prav služivno žganjarijo napraviti, bi mogel k temu
delu kemijsko razjasnjenega mojstra poklicati, ki mu tehnikar
pravijo.

Iz vsake sladkorne in zdrozgane rastljinske reči, naj bo red¬
ka ali bolj gosta, ki se da vneti in po vinovrenji spremeniti, se
da tudi žganje, ali čist cvet iz nje potegnili ali izleči; ne tedaj
samo iz grozdnega in sadnega vinainizola, ampak tudi iz grozdja,
tropin in iz vsih drož se žganje nareja; vse slivne plemena, kar

jih je pod nebom, vse češnje, robidnice, brinje i. t. d., ako se
zdrozgajo in zavrejo, bi dale malo vina, torej raji vpijančljivo
moč iz njih potegujejo, to je, žganje ali cvet delajo. Slivovic,
češnjevic, brinjevic, i. t. d. so v kupčii znane žganja.

Bolj merzli ljudje v severnih deželah še bolj kot v gorkih po
žganji hrepene, da bi jih kaj ogrelo; torej si že od zdavnej iz
reži in ječmena žganje narejajo. Da se da žitni močic v sladkor
spremeniti, je že povedano bilo; v to namenjene žita na mnoge
viže napravijo, zdrozgajo in k vinovrenju spodbadajo, potem pa
iz take zavrete zdrozgalice žganje — žitnjevic  —- narejajo.
Po vsih močno severnih deželah menda po toliko, ali malo menj
žita v olarijah in žganjarijah pokvarijo, ali — ker morde mora
tako biti — porabijo, kakor ga v kruh speko. V zlo slabih žit¬
nih letinah jim vladarstva prepovedujejo iz žita žganja žgali.

Da bi žganje prijetniši za nos in glatkejši tekoče za gerlo na¬
pravili, in ga tedaj po več poprodali, so napravili semtertje pre-
žganjarije, v kterih žganje z zlo mnozimi dišavami prežigajo, da
se jih nasiti in kar lepo diši, potem pa raztopijo v njih veliko
prav čistiga sladkora. Tacim žganjem pravijo: rozolje.  V ob-
sežku našega cesarstva jih menda v Zadru  nar žlahneji in slo-
večiši narejajo.

Usmiljena kemija je ljudi naučila tudi iz koruna žganje nare-
jati, ki mu koriinovec ali krompirjevec  pravijo, da bi tudi
bolj  ubogi z njim dobro prevideni bili. Drugej smo povedali, da
140 funtov koruna da 20 funtov čistiga močca, ta se pa da, ka¬
kor je tudi že v misel vzeto bilo, v sladkor spremeniti, sladkor
pa v cvet. Korun skuhajo večidel v pokončnih sodih z vodenim
puham,  ga zdrozgajo, z vodo nalijejo, mu nalaš narejenega kvasu
pridajo, da taka zdrozgalica začne po vinsko vreti; pa tudi sam
čist koriinov močic umejo z žeplokislino v sladkor spremenili.
Berž ko take reči'vinovrenje dokončajo, so gotove, žganje iz njih
narejati. Da je okoli po deželah dosti žganjarij , ktere le koru-
novec ljudem napravljajo, ni menda treba tukaj na dalje spelje¬
vati; to moramo pa vender še opomniti, da velik dobiček prinese,
ako se olarije in veči žganjarije, kar se koli da, z živinorejo
združijo, zakaj žitnih in korunovih tropin se tu dobi, da je kaj,
z njimi velike živine zrediti in spitati. Z velikim kmetijstvom
olarijo ali žganjarijo in še živinorejo zediniti, je nar bolj prav;
zakaj po veliko pridelati, zdelati in še dobro poprodali, nar več
verže.

3.) Jesihokiscinje.

Vsaka reč, ktera je po vinovrenji vpijančljiva postala, bi se
po dokončanem čutljivem in tihem vinovrenji pri služivnih okoljno-
stih skisala; po dokončanem skisanji pa bi jela gojiti. To je vse
po natornih postavah. Ce zmastiš 6 škafov zrelega grozdja v
kaki posodi, in ga kam na gorko denes, bo mokrota v malo
dneh po vrenji vpijančljiva postala, pa kmalo potem sc bo jelo to
od verha kisati, in popred, kakor se do dna skisa, se bo že iz

232

verha gnjiloba pokazala. Kemijsko razjasnjen človek zamore pa,
kakor smo slišali, tiho vinovrenje na dolgo vleči, in vino pre-
kucnjenja obvarvati; še lože mu je pa jesih gnjijenja ubraniti.

Ako se vino, ali kakošna si bodi vpijančljiva mokrota skisa,
se nje cvet — alkohol — v jesihokislino spremeni, in sicer po
prepričanji kemikarjev takole: 100 granov cveta obstoji iz 52
granov in pol vogelca, 13 vodenca in 34 in pol kislica; cvet odda
4 grane in pol vodenca, da mu ga ostane le 8 granov in pol,
pridobi pa še 34 granov kislica, tako tedaj, da iz 100 granov
cveta je potem 129 granov in pol jesihokisline. Prosimo pa se
dobro tega spomniti, da od čistega cveta in od čiste  jesihoki¬
sline govorimo; zakaj mokrote, ki se skisa, je vselej menj od
poprej, zato, ker pri vgrejenji in veliki vročini je veliko spuhti,
ali se je skadi.

Sam čisti cvet se ne more nikakor skisati; da bi se skisal je
potrebno:

1. ) da je namešan v potrebni primeri z vodo,  kakor je v
navadnem vinu ali v olu, ali kakor da bi se bokal cveta z 8 do 10
bokali vode pomešal;

2. ) mora biti poleg dovelj vleč  ca;  v mladih, nič čistenih
vinih in v olih ga je že zadosti, sicer bi se mogel doložiti s tako
gnjilčno ali železovlečno rečjo, kakor je, postavimo, kvas;

3. ) se mora kisati v gorkoti 22 do 28 stopnic; v severnih
deželah, koder delajo iz cveta in vode s prilaganjem žlezovlečca
jesih, mu zato kurijo;

4 . )  mora priti kislogaz iz zraka v dotiko s cvetom, ali z
mokroto, ki se kisa, in kakor bolj ima kislogaz odperto pot do
cveta, toliko hitreje se skisa. Ko je vse napravljeno, kakor gre,
se ta reč vname, in vgreje, daje  kaj; ni čuda tedaj, če se pri
tem veliko mokrote posuši.

Jesih se da na mnoge viže narediti. Če vliješ v sodic neko¬
liko bokalov vina, ga kam na prav gorko postaviš in poskerbiš,
da bo imel na vsacem dnu zgorej blizo vitura zvertano luknjo
in tudi odperto veho, in če mu doiiješ dva bokala hudega jesiha,
ali dodaš malo kvasu, boš berž imel dober jesih; kislogaz ima po
vsih treh luknjicah dovelj prihoda do vina.

Grozdne tropine se same vnamejo in skisajo, če jih spreša-
ne, ali v kako kad terdo stlačene, in z mokrim ilom ali peskom
dotike kislogaza obvarovane, okoli leta zrahljaš; ko se skisajo , jih
gre po trikrat na dan s kakim nižjim ali nakaznim vinom polivati,
ali s kako pa vender cvetno zavrelico pa tako, da se tropine v
mokroti ne topijo. Tako se lahko v malo dneh na-njih 20 do
40 čebrov jesiha naredi; v tropinah je dovelj vlečca, toliko jesiha
naredili, ko bi ga tudi v vinu nič ne bilo.

V severnih deželah si kupijo, postavimo, čeber cveta in ga
pomešajo, jesih narediti, z 9 čebri vode, mu prilijejo nekoliko hu-
diga jesiha ali primešajo kvasu; s tako mokroto nalijejo sodce, pa ne
popolnama do verha in jih odperte kam v zakurjeno izbo postavi¬
jo, de imajo iz eniga čebra cveta 10 čebrov jesiha. Oa bi se jim to

233

še hitreje skisalo, so v zadnjih časih novo napravo znajdli: v
kurjenim postavijo od vsih strani prevertan in z oblanjem , pa ne
pregosto napolnjen sod pokonci, in od zgoraj zlivajo pomalim
va-nj, kar bi se skisati moglo. Kadar se oblanje zadosti vgreje
in skisa, se potem na-njem berž jesih dela; zadosti je po enkrat
ali dvakrat tako oblanje z imenovano mokroto zlagama politi, pa
je že dobro kisla; zakaj mokrota se po vsim oblanji kar močno
raztanjša, da pride skozi luknje sodu od vsih strani dovelj ki-
slogaza do vsake nje nar manjši kapljice in jo skisa, da teče tako
iz spodnjega dna že kisla mokrota; taki napravi pravijo hitro  je-
sihodelanje. Tudi jesih se s tacim ugrejenjem le bolj iz debe¬
lega naredi, kasneje pa se boljša v sodih. Kdor hoče jesih dobro
obderžati, naj mu pogostama in po malem priliva kaj tacega, kar
se zamore skisati, da bo še tisto jesih postalo; tako bo njegovo
tihovrenje čedalje bolj naprej šlo. Narejenemu jesihu ne gre več ki-
slogazne dotike dati, sicer bi utegnil, posebno še, ko bi bil pre¬
več v gorkem hranjen, spriditi se, to je, sdgnjil bi.

Nar močneji  jesih za kake omedlevce se naredi, ako se da
v hudem mrazu zmerzniti,  da njegova voda led postane, jesihoki-
sl/na pa, ki ne zmerzne — kakor tudi cvet ne — se spravi v kako
posodeo in prav dobro zamaši. Ne samo v kuhnjah za mnoge
jedi, ampak tudi v raznih fabrikah se grozno dosti jesiha potre¬
buje. Jesihokislina je čisti lesokislini popolnama enaka.

4.) Krušno kipenje ali shajanje.

Nar navadniši in potrebniši vsakdanja jed, ki se iz moke in
vode zamesi, in po speljanem kipenji ali shajanji speče, kruh
imenujemo. Če bi hišna mamka moke s toplo ali hladno vodo za¬
mesila, testo nekoliko na pogačo raztanila in spekla, bi postalo
to neka rožena reč, ki bi se ne dala ne v vodi ne v želodcu raz¬
topiti; ko bi pa iz tacega testa hlebe naredila, bi se nikakor od
znolrej ne spekli, ampak srovi ostali, de bi jih nihče ne mo¬
gel jesti. Ko bi tako zamešano testo kam na gorko djala, bi
se sčasoma samo od sebe vnelo, kipelo ali shajalo, potem se
skisalo, in zadnjič sognjilo. Tako kipenje ali shajanje bi pa ne
šlo po vsem testu skoz in skoz enakomerno, ampak med tem, ko
bi, postavimo, v sredi še nič ali clo malo shajalo, bi se že od
ene strani kisalo, od druge pa že clo gnjilo ; tudi bi se iz tacega
testa ne dal nikakor prav dober in zdrav kruh speči; torej so že
v nar starjih časih pridne gospodinje in skerbne krušarce umele
testo vun in vim k enakomernemu shajanju spodbosti, in ta namen
dosežejo z doklado kvasu.

Moka obstoji' iz žlezca, močca in vlečca. Od vlečca je že
večkrat rečeno bilo, da, obstoječ med družim iz gnjilca, je zlo
nepokojen in nagnjen k giijijenju; v moki z vodo zamešeni vle-
čic spodbada žlezec in močic k razpadanju; tako se naredi iz
močca nekoliko sladkora, sladkor pa se spremeni v cvet — kot

Essigfabrikationvon Dr. F. T. Otto,  Professor der Chemie in Braunsclnveig. 1840.

234

pri vinovrenji —, da, če testo, ki je dobro sošlo, prerežeš in povo'njaš,
ti bo po cvetu dišalo. Kadar se sladkor v cvet spremenuje, se
nareja vogelnokislina, tako tudi pri kipenji testa; ker pa vogel-
nokishna nemore vun iz vlečečega testa, si nareja luknjice, v njih
stanovati, in tako vzdiguje in širi testo, da ga je na prostor
zmirej več; tu pravijo krušarce, da j itn dobro shaja. Gorkota,
kakor vrele vode, vstavi vsako kipenje; če bi se 'tedej v testu,
kadar je že ravno za prav sošlo , tako shajanje z gorkoto razbe¬
ljene peči ne vstavilo, bi se testo narpred skisalo, potem pa
gnjilo.

Kvas se imenuje nekoliko testa, v kterem je krušno kipe¬
nje dokončano, in ki se že nekoliko kisa; v kvasu je vlečic v gi¬
bajočem stanu, in pripravljen vsako testo, ki se z njim pomeša,
k enacemu gibanju ali kipenju berž spodbasti. Od vsake peke
shranijo po nekoliko testa za kvas druge peke; ko bi mogel pre¬
dolgo čakati, bi mu treba bilo večkrat pomalem moke primesiti.
V mnogih vinskih krajih si narejajo iz mostnih pen — v kterih
je veliko gibajočega viečca — in iz prosene moke okoliletni kvas
za pšenični kruh. Kadar tako testo dobro skipi, ga na zlo majhne
hlepčke razdele in posuše ; tak kvas kr o vaj c e (Dampfeln) ime¬
nujejo.

Vsa umetnost pridnih krušarc in krušarjev ali pekov obstoji
v temle:

1. ) da prilože testu, ki ga hočejo v kruh speči, dobrega, ne
tedej skaženega kvasu, in v pravi primeri z moko, ki jo hočejo
v kruh zamesiti. Če primesijo premalo kvasu, bo šlo kipenje ali
shajanje prepočasi; če ga' pa premešajo preveč, bi se jim ute¬
gnilo testo skisati; preveč okvašen kruh je prekisel, in neprijet¬
nega staja;

2. ) morajo vedno poskerbeti, da se vse v kruh zameseno te¬
sto enakomerno pokvasi, in tedej tudi enakomerno skipi ali sha¬
ja; torej postavi kvas, to je, kvas zamesi z nekoliko moke in
tople vode, postavimo , na večer, in to kam na toplo deni; drugi
dan, ko je to dobro sošlo, namesi s tem vso za peko namenjeno
moko s potrebno toplo vodo; da bi se pa pervi kvas od večera,
in novi od jutra po vsem testu enakomerno razmešal, in ga skoz
in skoz k enakomernemu kipenju spodbadil, morajo krušarce ne
premehko zamešeno testo, posebno pšenično, do lastnega potu —
gnjesti; bolj, ko ga gnjetejo, bolj se bo kvas po vsem testu raz¬
mešal. Angleži so si napravili mašine testo gnjesti. Zgnjeterietnii
testu gre zdaj počitek dati, da zamore v primerjeni gorkoti sha¬
jati; ko je dobro sošlo, ga potem mlade, to je, na hlebe ali hlebce
ali hlepčke razrezanega še znovega gnjetejo, in ko nadnjič hleb-
com navadno podobo dajo, jih k poslednjemu shajanju kam polože;

3. ) ravno kadar so lilebci dovelj sošli, mora peč že prav
razbeljena in berž in čisto pometena biti, jih va-rtjo vsaditi, pa
tako, da ima slednji hlebec nekoliko prostora razširiti se; zakaj
pečna gorkota, ko jih prešine, razžene v njih luknjicah pričijočo
vogelnokisltno, da hlebi vidno rasejo in se širijo; vstavi pa tudi v

235

njih vso daljno kipenje, da se testo ne more več skisati ali
kako drugači spremeniti. S pečenjem zgubi testo polovico vode;
kruh je peti del svoje poprejšnje teže zgubil; v dobro pečenem
kruhu znese voda vender še četerti del njegove teže. Pečenje
posuši nekoliko žlezca, in ga zarumeni po skorji, nekoliko močca
pa spremeni v sladkor, da je kruh prijetnišega slaja, ves drugi
močic in vlečic ostaneta v kruhu zvezana, da ne moreta več tako
hitro gibati se. V premehko zamešenem, tedej prevodenem, in pre¬
malo pečenem kruhu se vlečic berž zmisli, posebno poleti, se znovič
gibati, da gre tak kruh pod zlo.

Iz tukaj rečenega je lahko razumeti, kakošne lastnosti mora
dober kruh imeti. Njegovo testo je moglo za prav skipetida  je
zdaj pečen lahak v primeri svoje velikosti; zakaj od znotraj mora
biti vun in viin luknjičast; luknjice nimajo biti ne velike ampak
majhne, in sicer luknjica pri luknjici, da se skorej druzega ne
vidi; skorja mora biti zarumenjena, in brez, da bi se skorja za¬
žgala, mora biti sredica dobro spečena, nič vlečeča, pa vender
vlačna; kruh ne sme biti kisel ali grenak, tudi ne sme po zatulili
moki dišati. Za žlahneji krušne pekarije jemljejo namest kvasu
olovih drožja, zakaj v tacih je, kakor tudi v moštnih in olovih
penah, vlečic v kipečem in gibajočem stanu, in zamore kot kvas
testo h kipenju spodbosti.

Iz tukaj razloženega je tudi očitno , da iz samega močca ali
tudi koriinove moke se ne da testo tudi s kvasom ne zamesiti, da
bi shajalo; zakaj če bi se tudi kaj malega od močca v sladkor
spremenilo, in sladkor v cvet in vogelnokislino, bi pri pomanjka¬
nji vlečečega vlečca vse proč bežalo, in testo bi clo nič ne zraslo,
nič ne vzdignilo se. Iz moke prezelenega, to je, nedozorjenega
žita se ne da kruh narediti zato, ker v taki moki ni vlečca, ki
se zgotovi v žitu pri popolnem dozorenji. Tudi iz moke preveč
ugretega žita, ali iz moke, ki se je že somljeta skazila, ne boš
dobrega kruha naredil. Vse skaženje pri žitu ali pri moki izvira
iz vlečca; ako se je ta spridil, zamoreš, kakor smo drugej pove¬
dali , močic ali štirko iz žita ali moke ločiti, ne pa kruh peči
zato , ker bi testo brez vlečca ne skipelo ali shajalo.

Iz korunove  moke, ali iz močca  zmešanega s pšenično
moko se kar dober kruh naredi; v pšenični moki je v primeri nar
več vlečca. Režen  kruh je manj redivin od pšeničnega; po¬
lovica pšenice in polovica turšice  da kar dober in posebno
sladak kruh; za kmete je nar bolji in nar bolj zdatin kruh iz tur¬
šice,  kose ji pridene polovica, tretji ali saj četerti del reži.  Vse
močnate jedila so veliko bolj tečne in zdrave, ko se narede iz
dobro izkvašenega testa; take jedi rahle in polne luknjic se lože
v želodcu raztope in človeka rede; neizkvašen cmok ostane več¬
krat v želodcu neraztopljiv, in bolezin nakloni.

Gospodinje, ki same za svoje hiše boij poredkama, kakor se
to v velicih 'mestnih krušarijah ali pekarijah godi, peko, mo¬
rajo ravno za tega voljo pri krušni peki na vse s posebno na-

236

tanjčnostjo paziti, in za vse prav poskerbeti; zakaj vsako gospo¬
dinjo je zlo sram, če se ji peka kruha ne sponese. —

Drage Slovenke! v pervem sostavku naše kemije smo pisali,
da mamka, ki je od Božjega duha navdana, perva iz prav izkva-
šenega testa kruh prijetnega slaja spekla, je, akoravno nevedno ,
kemikarca bila, ker je po kemijsko ravnala; iz pričijočega se¬
stavka se pa ve, naše predrage mamke! lahko prepričate, da se
vse krušno pečenje na stanovitne natorne ali kemijske postave
vpira. Tedaj vam priporočimo ta sostavk večkrat pazljivo pre¬
brati in si ga v glavo do živega vtisniti, da hote razumele, za¬
kaj da morate pri krušnem pečenji ravno tako ravnati. Upati je,
da vsim, ktere se bote s temi resnicami soznanile, se bo tudi
kruh vselej dobro sponašal; posebno, če pri vsem takem delu ne
boste snage pozabile. Ali ni žalostna, če kaka gospodinja še
clone ume nekoliko dobrega kruha speči? Ali ni zaničljivo za-njo,
akonimoč njenega kruha jesti? Tista, ki iz dobrega žita ; iz drage
moke slab kruh naredi, ali ni vredna, de bi jo — — saj v šolo
k razumni krušarci poslali?

O predrage Slovenke! za prihodnjo visoko godnino Gospodo¬
vega rojstva spečite po stari slovenski navadi — božiče — po-
pertnike — pogače — potice; naj se vam vse te vaše peke kar
prav sponeso, da bi jih s svojo družino vred, v Gospodu razve-
seljevaje se, vživale! —

§. 79. Od laknjica ali dlačica (Faserstoff).

Ako se po namakovanji v vodi ali v cvetu, po kuhanji, ali
kakor si bodi drugači, vse izlečljivo iz kake organske rečispravi,
ostane še nekaj, kar Iaknjic ali dlačic  imenujejo.

Sam čist Iaknjic je bel, dlakast, brez slaja, v vodi na¬
vadno neraztopljiv; suh in na suhem dobro obstoječ, pa vendar
rad mokrotnost na-se vleče in potem na soncu in zraku trohni in
postane zadnjič gnojic. Laknjic obstoji iz 52 stotin vogelca, vse
drugo je pa kislic in vodene, ravno v taki primeri kot v vodi;
kemikarji ga umejo v sladkor spremeniti.

Laknjic je nar poglavniši obstojni del vsega rastljinja. Vse
debla, stebla, veje, korenike, spodnja labud, perje, še cIo sadje,
razun soka, večidel iz laknjica obstoji; v mnogem pr&v suhem lesu
je po 96 še clo po 98 stotin samega laknjica. Vnekterih rastljin-
skih delih je večkrat pričijoč v koščenem stanu, kar v orehovih
lupinah, v vsih sadnih košicah in v mnogem lesu, narveč je pa
tacega, posebno v lesu, ki se d& podolgama razklati. Ako se
da v dolge grozno tanjke in vendar krepke Iakna ali niti raz¬
klati, ga v predivo obračajo. Pokaže se še tudi sam od sebe
čist v nitkah, ki so po palcu ali dva palca dolge, v bombažu ali
pavoli. V bolj gorkih deželah je marsiktero drevje, germovje in
stebelje, ki zredi svoje seme v šiškah ali ježicah; ko je to zrelo,
se ježice razpočijo in se pokažejo polne vlačnega^ in se vun
raztegljivega bombaža, v kterega sredi seme tiči; tu ni druzega
treba, kot laknjic ali bombaž posebej in seme posebej spravljati.

Po koliko milijonov goldinarjev gre na leto iz našega cesarstva
za bombaž, ki se sprede in v obleko obrača? Ali bi ne bilo prav,
da bi saj po toliko Janenine in konopljine doma pridelovali, izde-
levali in vunanjim poprodali, da bi se jim s tacim ves bombaž
poplačeval?

/.) Predivo, belenje, 'pranje, papir.

Po veliko lanu in konoplje sejejo semtertje, da bi po obilo
prediva pridelovali. Mnoge druge rastljine bi morda tudi prediva
dajale — od kopriv  je to znano— pa premalo skušinj je menda
v tem še storjenih bilo. Lan in konopljika obstojita od znotraj iz le¬
senega steblica, ki je tudi iz Iaknjica, pa ne tacega, da bi se dal
presti; nju lubad pa obstoji iz zlo dolžili, tanjkih in krepkih nitk
samiga Iaknjica, ki so sicer od žlezca in vlečca močno zvezane,
ki se pa dajo po umetnosti razvezati, in podolgama v nar tanjši
nitke ali lakna razklati.

Lan in konopljiko je treba goditi, da seda labud od lesenega
steblica, kterega sederži, ločiti, in da se ne da tudi sama v dolge
in tanjke lakna razklati. Iz tega namena je treba žlezic in vle-
čic , ki vse preveč vežeta, razdjati in odpraviti. To speljejo po
dveh  potih: ali raztegnejo lan, po osmukanem semenu, na kako
trato, senožet  ali" ste miš e, in ga tam večkrat obračevaje
puste, da se na dežji in rosi  v 2  do 6 tednov vgodi, to je,
njegov žlezic in vlečic spridi; — ali pa ga godijo v vodi,  in si¬
cer lan in konopljiko. V ta namen je nar bolje jamo skopati in
vodo tako' va-njo napeljati, da iz dna v jamo izvira; v tako
vodo tedaj, ki žmirej od zgorej iz jame viin teče, zlože rahlo
zvezane snopke lanu ali konopljik, jih s slamo, potem z diljcami
zagernejo in s kamnjem tako oblože, da je vse pod vodo. Ka¬
dar se da iz snopa potegnjena bilka rada zleči, da gre labud clo
rada od nje in da se da zlečena bilka kerhko prelomiti, ali kadar
se iz snopa potegnjene bilke v vodi potopijo in več ne plavajo,
je lan godan. Zdaj je treba snopke berž iz vode vzeti, in jih na
kaki trati ali senožeti dobro posušiti, sicer bi se škoda godila;
zakaj vlečic in žlezic sta se zdaj v vodi dovelj razmočila , ski¬
sala in spridila. Zdaj je dobro, sicer bi pa jelo gnjiti. Kdor bi
hotel posebno tajnkega in lepega prediva imeti, bi mogel lan pre¬
cej po ocvetenji izruti in ga goditi.

Godan lan in konopljiko gre konec zime treti,  da se vse lakna
v tanjke nitke razkoljejo, in da pri tem vse pezderje — vse le¬
seno odleti; omikati,  da je prav glatkega lakna;— spresti  na
preslicah, kolovratih ali mašinah na enakomerne niti, in stkati
tako, da sta osnutik in votik iz enako debele in glatke preje, in
da se tako prav lepo platno dobr. Naj bo že platno bolj tanjko
ali debelo, vselej je bolj prav, da je iz enakomerne preje; tako
bo nar delj časa terpelo. Naj tedaj matere svoje hčere skerbno
poduče, da bodo iz enacega prediva, tudi vselej enakomerno
prejo delale.

Tkano platpo se mora beliti; hišne gospodinje ga hočejo be-

238

lega imeti. Naj ga pa belijo, kakor si bodi, ubelile ga ne bodo,
da bi cIo nobene škode ne terpelo. Nikar gaz apnom  ne belite;
kemikarji pravijo, da je preveč razjedljivo, tudi s klorom  je to
zlo nevarno; torej naj se pri kmetijstvih v tem pri stari šegi
ostane, po kteri se malo oluženo platno na kako trato ali senožet
razgerne, da rose na-nj padajo, in da ga večkrat z vodo po¬
škropijo. Tako strohni vse, kar je še v platnu žlezniga ali smol¬
natega bilo, de postane, zadnjič čisto oprano, in prav belo. Iz
preje narejajo še mnogoverstne druge tkavnine, veliko sukanca
ali cvirna, vervi i. t. d.

Od laknjica smo rekli, da mokrotnost iz zrake na-se vleče;
torej ne gre, zdelane lanenine ali konopljine, kije  sam Iaknjic ;
v velikih kupih hraniti, ampak bolj saksebi in na zračnem, da,
če nekoliko mokrotnosti dobi, se tudi berž, ko drugi zrak potegne,
posuši. V cesarskih rusovskih zalogah za vojake se jim je bilo
platno v gostih trobelah, na velikih kupih, nar berže preveč v
mokrotnem spravljeno, samo od sebe vnelo in zgorelo. Kdor ima
velike zaloge perila; to je, rij uh , pertnine, srajc i. t. d., naj ga
večkrat na zrak v suhem vremenu obesi ali raztegne, da se mu
ne zaleži, to je, da bi mu počasi ne trohnelo.

Ena nar večih nemarnost pri kmetijstvu je, da se vse vma-
zano perilo kam na kup meče, ali v kako posodo tlači, kjer na
pranje čakaje trohni, da je kaj. Tako vmazano in smerdljivo pe¬
rilo je polno mokrotne gnjusobe, ki je iz ljudi va-nje spuhtela;
naj se tedaj vselej proti kam na sapni kraj obesi do pranja, da
se osuši, sicer bi na kupu ali zaperto veči škode terpelo, ko po¬
tem pri pranji.

Vsa konopljina in debelji lanenina se da s primerjenim oluže-
njem ali žehtanjem dovelj čisto oprati; lug ali sol kali,  ki je v
njem raztopljena, razje vso mastno gerdobo perila, se z njo ze¬
dini, in z vodo splava, v kteri se oluženo manca; želja in spira.
Tanjkega ali prav pražnega perila pa ne smeš olužiti; utegnila ti bi ga
lugasta sol preveč razjesti. Tako perilo je treba z mjilom ali
žajfo dobro zmancati; mjilo, obstoječe iz masti in lugaste soli,
vleče od ene strani mastno iz perila na-se in se z njim zveže,
od druge strani pa popuša lugaste soli iz sebe da se sprijemlje
z mastnim ali vmazanim v perilu, da pri pranji splava in z vodo
zbeži,

Mokrega  perila nimaš nikoli dolgo časa imeti, treba ga je,
kar se koli da, berž posušiti; sicer bi preveč škodo terpelo. Pre¬
malo suhega nikoli ne shrani, ampak dobro in dovelj ga posuši;
pusušeno, pred ko se spravi, pusti še nekoliko časa na zraku,
zakaj mokrotno perilo berž trohni. Poskerbi tudi, da mokrotnega
perila nikoli ne oblečeš, in se tudi nikoli na-nj ne vležeš , ker
bi utegnil od tacega berž zboleti.

Vso staro zlizano in raztergano lanenino in konopljino sku-
pujejo cunjarji za papirnice; tujih  odločujejo po njih veljavi,
papir množili baž iz njih narejati. Iz tega namena jih razrežejo,
čisto operejo in tudi ubelijo; na to jih drobneje zrežejo, v stopah

239

stolčejo, da zadnjič iz njih in vode neko belo mlečna!o juho dobe.
Iz take zmirej enakomerno goste juhe zajemljejo z neko posodo
in zlivajo na plahtico; voda gre skozi, kar pa na plahtici ostane,
je pola papirja; na to denejo drugo plahtico in zlijejo na-njo
novo polo i. t. d. De se lahko na-nj piše, ga posušenega neko¬
liko polimajo in zadnjič še vgladijo.

Častno pričevanje človeškega uma je znajdba sedanjih časov
delati p a p i r b r e z k o n c a; to je , taka dolga m a š in a, da od
enega konca mečejo va-njo vmazane cunje, od druzega pa, potem
ko je mašina sama vse dela opravila,  gre popolnoma izdelan
in suh papir iz nje, ki se še sam na valjar ovija, kakor ovija
na-nj tkavc tkano platno. Tak papir vzamejo iz valjarja, ga na
pole razrežejo in prodajajo. Pričakuje se, da bodo kemikarji
sčasoma še mnogoter laknjic druge baze srečno znajdli, ga v prav
dober papir spremenovati, ki se bo še veliko bolji kup od zdaj
navadnega prodajal.

2.) Les, lukenje lesa.

Naši bravci že dobro vedo da les obstoji večidel iz podol-
gastih nitk ali lakin, ki so zgolj laknjic. Torej se da skorej
vsak les nar raji podolgoma razklati: med lakni ali nitkami je
pa neštevilno veliko nevidnih luknjic, v teh luknjicah je voden
sok, in v soku je žlezic, ali sladkor, ali smola, ali zagoltnic in
mnoge lugaste soli. Veliko lesa se potrebuje za derva na oginj ,
in za izdelke mnogoverstnih reči za vsakdanjo rabo. Ni ga menila
človeka na svetu, kteri bi zamogel dopovedati, kako mnogoverstno
da ljudje umejo les k pridu pripraviti.

Ldkna aii niti niso v slednjem lesu enako goste; v enem lesu
so bolj, v drugem menj ; torej razločijo gost ali terd  les, sred¬
nje ter d in pa mehki.  De so v mehkem lakna bolj saksebi,
in luknjice vmes veči za mokroto, se je lahko prepričati; če srovo
verbo s sekiro vsečeš, se bo mokrota iz nje prikazala. Kakor je
les bolj glatke in ravne dlake ali niti, in kakor je bolj mlad,  toliko
je tudi bolj vlačen. Za mnoge orodje se ne sme kerhkega lesa
vzeti, teinuč mora vlačen biti; ali ni tako ves les za voz, in po¬
sebno za Iegnarje?

Kdaj  da gre les za mnogo rabo podreti ali sekati, tega si
niso še skušeni popolnama dopovedali; večidel terdijo, da ga gre
pozimi, ko je menj sočin, posekati. Srovega ni moč nikoli podreti,
da bi nič sočin ne bil; marsikter srov les ima večkrat toliko da ne
polovico mokrote v sebi; les druzega plemena po nekoliko menj ;
pa menda ga ni, da bi tretji del njegove teže voda ne bila , in
nihče ga ne more navadno tako posušiti, da bi v 100 funtih lesa
Še 10 funtov vode ne bilo. —

Ves les za vsako rabo gre dobro posušiti, pa ne na soncu in
sapi, kjer bi se preveč razpokal, ampak kje pod streho, pa ven-

V Vevčah pod Ljubljano je taka imenitna fabrika, kjer papir z  mašino
delajo (Ulaschinenpapier ))  in ktcra v eni tiri 10 risov papirja naredi.

240

dar na zračnem, in sušenje se mora po debelosti lesa eno do šti¬
rih let vleči. Ako je kak les že dobro suh, bi se vendar utegnilo
primeriti, da bi se še vežil; v njega luknjicah je žlezic, včasi pa
tudi vlečic; akoravno suh, so vonder mnoge soh'v njem, ki vodo iz
zraka na-se vlečejo; in tako se primeri, da se od ene plati mokrot-
nosti napiva in napne med tem, ko je od druge suh; tako se mora
svežiti. Da bi rokodeli vezenju lesa bolj v okom prišli, narejajo
velike mize, gosposke pode i. t. d. iz majhnih pa dobro zloženih
dilic. Vse trohnjenje lesa pride od tega, da soli in vse, kar je
v njega luknjicah, iz zraka ali iz tal mokroto na-se vleče, po¬
tem pa začne pri gorkoti počasi razpadati. Kadar se koli kake
gobe po lesu vidijo, je to znamnje, da trohni; brez trohnjenja bi
gob ne bilo, ktere rasejo ravno iz razpadnine lesa. Da bi se
les menj vežil, in da bi menj trohnel, ga namažejo posušenega z
oljnatim firnežem;  marsikterega za bolj majhne reči v peči
čeznavadno posuše,  ali ga dajo na ognji ogoreti,  posebno
tisti konec, ki je namenjen v zemljo priti. Na take kole gre pa
od zgorej kake kositarjeve plošiče nabiti, ali jih saj s firnežem
namazati, da bi voda ne šla od zgorej po vsih luknjicah doli po
kolu, in ga k trohnjenju ne spodbadala.

Nar bolj prav bi bilo, ko bi se vse, kar je v luknjicah lesa,
vun spravilo, ves žlezic, vlečič, sladkor, zagoltnic, vse soli i. t. d.;
potem bi obstal iz samega laknjica, tak je pa bolj stanoviten; to
si prizadevajo doseči po naslednjih potih, kijih  imenujejo: zluže-
nj  a lesa.

1.) Posekan, srov, in berž iz debelega obtesan les dene¬
jo v tekočo vodo tako, da dolnji konec, ki je bil pri koreni¬
kah vsekan, obernejo proti tekoči vodi; voda pobere v dveh ali
treh letih vse, kar je v lesnih luknjicah bilo in jih dobro opere;
če se tak les potlej močno posuši, se ne bo vežil, tudi ne lahko
trohnel.

S.) Veliko hitreje se to doseže, pa pri majhnih kosih lesa,
če bi se v kotlu na vreli vodi kuhali; tb bo gorkota vse lesene
luknjice močno razgnala, da bo voda lože va-nje šla, in vse iz
njih pobrala in v sebi raztopila; tako kuhanje mora nektere ure
terpeti.

3.) Vse kopita za vojaške puše lužijo v našem cesarstvu od
štirih let sem s puhora vrele vode takole: napravijo sozidano iz¬
bico s tikama zapiralom, da ne more puh nikakor vun; v tako
izbo naložena cele tase ali kupe iz debelega stesaneh kopit. Vodo
drugej kuhajo in nje vreli vlovljeni puh po cevi v izbo spušajo;
spervega teče iz izbe, po nalaš v to narejeni cevi s pipo, čista
voda iz kopit in iz puha, ki se v nji ohladuje; kadar se pa ko¬
pita od puha prav razgrejejo, da gre puh va-nje, postaja voda,
ki iz izbe teče, čedalje bolj rujava, zadnjič, kadar se vse močno
razgreje, je voda černorujava;  sčasama postaja nazaj menj
rujava, dokler se zopet v popolnama čisto spremeni, in zdaj je
luženje dokončano. Tu se vidi, da je vodeni puh pobiral iz lesa
vse raztopljivo, dokler je še kaj tacega v njem bile* Take gorke

kopita, ki se dajo ukriviti, kakor človek hoče, denejo zdaj v drugo
zakurjeno izbo sušiti, kjer jih po več dni suše, večkrat va-
gajo, in kadar vidijo, da na teži po nič več ne zgubivajo, jih
dajo v čisto zdelanje.

Po stari  šegi, kadar so bile suhe, so jih po 30 od sto
zvergli; po novi  tukaj razloženi pa jih ne zveržejo čez 3 od sto: po
starim so jih sušili 3 da 4 leta, zdaj pa, če se danes les useče,
se zamore že v 8 tednih s kopitom iz njega v pušo narejenim na
straži stati.*)

Kar smo tukaj razložili, nas uči, da, kakor zamore vodeni
puh vse lesene luknjice pomesti in očistiti, in vse, kar bi utegnilo
mokroto na-se vleči, iz njih spraviti; bi ravno tako puh kake
druge reči, kakega olja, masti, smole i. t. d. zamogel imenovane
lesene luknjice tudi tako napolniti, da bi nobena mokrota ne mogla
clo nič več va-nje zlesti , in da bi tako les veliko več let tudi na
mokrem brez škode terpel. Kdor bi po več speljanih skušnjah
prav služivno reč v to znajdel in jo očitno oznanil, bi se velicega
dobrotnika človeštva skazal. Kolikanj menj lesa bi se za mostove,
mnoge strehe i. t. d. porabilo? — Da Vithalmova  skrivnost
po kteri je v Ljubljani terdin lesen tlak (fllašter) napravi, v ne¬
kem tacem obstoji, ni dvomiti.

3.) Oglje , svečavni gaz.

Veliko rokodelov in obertnikov potrebuje vročine, kakoršne
ne zamorejo goreče derva dati; torej si z ogljem tako vročino nare-
jajo. Les obstoji večidel iz laknjica, laknjic pa iz 52 stotin vo-
gelca in 48 kislica in vodenca, ki sta v njem v taki primeri, kot
v vodi. Če se tedej iz lesa po ognjeni sili kislic in vodene, ki
se v vodo zedinita v podobi vodenega puha, odpodita, bo ostal
zgolj vogelc. V 100 funtih navadnega lesa, olje iz njega na-
rejati, je 25 funtov vode, en funt soh' in zemelj za pepel, 38 funtov
in pol vogelca, in 35 in pol kislica in vodenca. Če se oglje prenaglo
nareja, ga je iz 100 funtov lesa 14 do 16 funtov; če pa počasi,
ga tla cent' lesa 20 do 25 funtov. Pri taki ognjeni sili ne beži
samo voda iz lesa, bežita tudi kislic in vodene v podobi vode-
niga puha; primeri se pa tudi, da se nekoliko kislica z vogelcom
sprime in de beži kot vogelnokisli gaz; ravno tako se zedini ne¬
koliko vodenca z vogelcom in beži kot vogelnovodeni gaz; torej
je pri delanji oglja vselej nekoliko zgube nad vogelcom.

Oglje bi se dalo narediti v železnih, pred pristopom zraka
ali kislogaza čisto zapertih posodah; verglo bi pa ne ga tako na-
rejati. Na to vižo izlečujejo iz lesa, pa tudi iz premoga mnoge
gaze, mokrote, kisline, olja, smole, kolomaž , černo peglo i. t. d.
Oglje narejajo navadno v ogelnicali, ali tudi v nalaš narejenih, z
duški, ki se po potrebi odpirajo ali zapirajo , previdenih pečeh.
V navadnih ogelnicali sred gojzdov več verže ga delati, kakor

*) Lehrbuch der Militar-Chemie vom Jos. S cher ge r, Oberlieutenant und Leti-
rer der Phvsik und Chemie im k. k. Bombardier-Conis. Wien 1845.

16

v zidanih pečeh zato, ker se lahko oglje iz gojzdov z manji vla¬
kom ali trudom spravlja, kakor teške derva do peči vozijo.

Ogljar naj poskerbi enako dolge in debele, dobro suhe po¬
lena napravili; naj jih na ravnih pa rahlih tleli, ali na tacih , ki
od srede na vse kraje malo vise, da voda iz derv lože odteka,
prav pogostama zloži' — po navadi malo zaterjeno proti srednjim
količem, med kterimi ostane lukna ali prostor, zloženo kopo za¬
žgati — in naj pazi, da bodo polena prav v okroglo kopico zlo¬
žene. Kopico naj s smerkovimi vejami, ali s praprotjem ali z
mahom dobro obloži in zadnjič z zemljo tako na debelo zagerne,
da ni nič več viditi. Po navadi od zgorej zažgane kopice ne
sme več iz oči pustiti, temuč skerbeti, da, odpiraje duške skozi
zemljo, oginj na vse kraje napeljuje, da, kjer preveč gori, duš¬
ke zamašuje, kjer pa premalo, jih odpira, da med polegovanjem
kopice poke zaravnuje in zadišuje. Kadar se kopa povsod ena¬
komerno posede, in iz verha dobro oglje da, je gotova; takrat
jo gre zadušiti, in oglje, kar ga tli pomoriti.

Iz černosvitlega premoga — ki se je iz nekdanjega rastljinja,
nekoliko po kemijsko spremenjenega, scelil in uterdil — se dasta
tudi kislic in vodene z ognjeno silo odgnati, da postane veliko
lože j i, in da da obertnikom, posebno fužinarjem tudi veliko veči
vročino od derv. Tacemu oglju pravijo po Angleškem: ko a ki,
prav po slovensko  bi se mu  reklo: v žlindrano oglje.

V zapertih železnih posodah marsikaj žgo, da si svečavni
gaz narede; za oglje jim pri tem clo nič mar ni. Iz tega namena
žgo premog, še raji pa slabe ali smerdljive olja prav nizke cene,
ali tudi oljnato morčo. Čist vodenogaz gori z plavkastim tamnim
zubljem, torej bi zlo malo svetil; da bi pa dobro svetil, mora
zedinjen biti v nar višji meri ko se da, z vogelcom; mora te¬
daj biti ogeljno-vodeni gaz, da med lem, ko vodenogaz gori,
se razbeljeni vogelc leskeče in veliko svitlobe daje. Tak gaz
nar lože in v nar veči meri iz olja dobivajo, in je štirikrat moč-
neji od unega, ki ga iz premoga žgo. Kadar v zaperti železni
posodi olje ali premog žgo, vlovijo po neki cevi vse, kar viin
gre , v drugo s hladno vodo obdano posodo, da se v nji vsi puhi
ohlade in kapljivotekoči postanejo; kar ni puli, ampak gaz, gre iz
te posode po cevi v drugo z apnjenim gibajočim mlekom previ-
deno posodo, da se v nji vsa vogelnokisl/na, kar jo je v to po¬
sodo prišlo, po velikem žlahtanji z apnjenim mlekom sprime; zdaj
ostane še sam čist ogeljno-vodeni gaz, ki gre po cevi v zadnjo
posodo, iz ktere ga, kamor hočejo, tudi po vsem mestu po cevih
pošiljalo in na pipice prodajajo.

Z veliko radostjo se človek na večer v noč po poglavnisih
tergih Dunajskega in Teržaškega mesta sprehaja; tergi in poglav-
niši ulice so s tacim gorečim gazom kar lepo razsvetljeni; v sta-
cune, v kterih tak gaz gori, ni skorej moč zavolj velike svitlobe
gledati; saj desetkrat so bolj s vitle, kot opoldne pri soncu* svitlobi.

243

§. 80. Mnogi ^živalski bližnji obstojni deli.

1.) Mleko , maslo , sir , skuta ,

Obilo mleka na kmetijstvu pridelovati, je lepa in koristna reč.
Veliko zda že za vsakdanji živež pri družini; ker se pa še po
veliko mleka, smetane ali masla, posebno v bližnje mesta lahko
prodaja, veliko verže, da se s tacimi dohodki druge vsakdanje
hišne potrebe lahko zagrinjujejo. Krašovci bi se mogli vender
spomniti, da imajo Terst pred nosom, kjer 75 tavžent ljudi po
dobrem mleku in sladki smetani hrepeni. — Ako bi Krašovec po 3
do 6 bokalov smetane, in 20 do 40 bokalov mleka na dan v
Terst z dobrim konjem vozil, nazaj pa vselej po dober voz gnoja
pripeljal, bi menda v malo letih mogel obogateti, da bi se lahko
v kočii v Terst vozil. Na to, kar nar več nese, gre kmetijstvo
obračati. —

Mleko je še malo uživaljeno (aniraalisirt), torej se zlo obrača
s svojim duhom in slajem po paši ali piči. Kravam ne gre piče
prenagloma premeniti, tudi ne, ako bi bolji bila. Ko se prenaglo
premem bodo dajale po menj mleka. Kar je v mleku raztoplje-
nega, v se malo veže; da se eno od druzega lahko ločiti.

Če pomolzeno mleko kam na hladno v latvico zliješ, se bo v
24  urah iz njega smetana na verh vzdignila, v bolj gorkem tudi
v 12  urah. Bolj ko je posoda snažna in široka, v ktero se mleko
vlije, bolj čisto bo iz njega vsa smetana na verh splavala. Ko¬
likor je mleko bolj staro, to je, od kar je krava storila ali se od-
telila, toliko je bolj mastno in več smetane da. Kar pri eni molži
dekla narpred izmolze, je nar bolj vodeno, poslednje pa nar bolj
mastno, torej gre krave, ovce in koze do zadnjega kančika
pomolsti. Naj tedaj gospodinje z natanjčnostjo na to pri deklah
pazijo! Nek učen kemikar je ukazal kravo, ki je ob enem dala
po 5 bokalov mleka, tako pomolsti, da je proti vsak bokal v po¬
sebno latvico zlil; pervi bokal je dal 5, drugi 8, tretji 11  in pol,
četerti 13 in pol, in peti 17 in pol stotin smetane. Zjutraj
pomolzeno mleko da nar več, opoldne  pomolzeno pa nar menj
smetane.

Smetana bo zmirej sladka ostala, ako jo dajo gospodinje vsaki
dan po enkrat zavreti. Posneta smetana ni čista mast, ampak je
namešana še močno z mlečnim, torej jo medejo, da srovo maslo
(puter) iz nje narede; naj se pozimi bolj na gorkem, poleti pa
bolj na hladnem mede. Tudi prav narejeno in do čiste vode
oprano srovo maslo ima še nekoliko mlečnega v sebi; tako se iz
njega čisto odloči, ko se prav, to je, na oči do bistre vode sku¬
ha. Vse, kar ni mast, pade pri kuhanji počasi na dno posode;
temu pravijo v naših krajih: m as el n ik, na Corenskim pa tro¬
p/ne.  Znad maselnika se očedi zdaj mast, maslo  imenovana, in
se da, če je bilo prav osoljeno, v snažni in dobro pokriti posodi
delj časa za rabo hraniti. Vsrednje da 18 funtov mleka en funt
masla.

Materno mleko je od vsacega druzega mleka nar menj sta-

1G v

Sli

novitno v primerah svojih obstojnih delov, in tedaj tudi v svojih
lastnostih; to pride od pregostega in dostikrat nepotrebnega pre-
menjevanja v živežu, še večkrat pa od njih velike strastljivosti;
zdaj vesele, zdaj žalostne, zdaj jezne, zdaj togotljive, kako je
neki mogoče, da bi njih mleko, zmirej enačili lastnost bilo? Kako
bo pa tako mleko njih detetom teknilo? — Da bi tako ne, kakor
jih veliko od tacega mleka, ki ni dva dni enako, pogine? — Do¬
ječe matere naj si vedno ohranujejo či s tovest in en a ko dušno  st;
naj bodo pohlevne in priljudne, milega in dobrotljivega
serca,  da bodo tudi njih deteta po kervi in mleku te lastnosti
na-se jemale.

Iz posnetega ali tudi neposnetega mleka se da lahko sir lo¬
čiti, ko se z as ir i; k temu je potreba nekoliko širše  a,  ki se
naredi, če se mladega teleta želodec (to je, če ter ti želodec
ali mlečnik) razreže, in vse iz njega vzame, dobro z želodcom
vred opere, in nazaj va-nj spravi, prav osoli in — lahko na
dimu—posuši. Če se tacega nekoliko odreže, v vodi ali mleku
razmoči, in potem nekoliko take mokrote v za prav toplo mleko
vlije, se bo vsirilo ali vsedlo. V tacih rečeh mora pa človek do¬
bri) vado imeti; zakaj, češe preveč  sirščavlije, postane sirpre-
jederčast  in se prav nesprime; čepa premalo,  je premlečen.
Gostemu in mastnemu mleku gre nekoliko več, posnetemu in puste¬
mu nekoliko menj siršca priliti. Ko se je sir vsedel, ga sprav¬
ljajo z rokami v kepo, ga denejo v kako posodo, iztisnejo si-
ratko iz njega, ga osole i. t. d.

Sire delajo iz kravjega, ovčjega ali kozjega  mleka, pa
tudi iz pomešanega; od tacega pravijo, daje  nar bolji. Da so iz
posnetega mleka siri pusti, iz neposnetega pa mastni, je lahko
razumeti; v množili krajih mu še clo smetane dokladajo, ga bolj
mastnega narediti. Nekteri siri, za prav slani, se dajo dolgo
obderžati, druge baze pa jih je treba popred pojesti. V sira-
rijali gre — kar ni ravno povsod navadno — za snažnost  po¬
sebno poskerbeti, in na vse s tanjko pazljivostjo gledati. Nar
slavniši in dražji sir v našem cesarstvu delajo Miianeži  iz krav¬
jega mleka, in vzamejo za-nj, po spričevanji gosp. Burgerja,
c. k. dvornega posvetovavca, na leto okoli milijona gold. srebra.
Gosp. Burger  pravijo, da bi se tak sir lahko tudi drugej nare-
jal, ko bi se za pašo in rejo krav enako skerbelo kot na Mi¬
lanskem.

Po vsaki kisli  reči bi se mleko vsedlo; tubi  še pa utegnilo
tudi  kaj  skute (Zieger) vmes vsesti; torej je nar boljši mleko
s sirščem zasiriti, da se iz njega sam sir brez  skute  odloči,
sicer bi ne bil sir tako dober, pa bi se tudi tako ne sprijel. Ze¬
lenkasta siratka pa, ki je od sira ostala, se na ognji zavre, kaj
malo kisliga va-njo vlije, in berž se začne skuta v podobi belih

Reise durch 01>er-Ita1ien mit hesonderer Riicksiclit auf den gegeinviirtigen

Zustand der Landwirthschaft. Von Joh. Burger,  Dr. der Ileilkuade etc. etc.

Wien. 1831.

oblačičev ali cunjic iz nje odločevati, in na dno lesti. Tako vli¬
jejo v kak sošit pertiček, da se v njem skuta sprime in čista
žura odteče. Skuta je posebno bela in sladka; ako je v stanih
berž sladke ne prodajajo, jo osolijo! taka je pa zlo pusta, in jo
prodajajo po nižji ceni od sira. Skuta se da. v želodcu lože kakor
sir prekuhati. Mlado kravje mleko da v pervih 24  urah polo¬
vico sira in polovico skute, čez štiri dni kasneje pa postane še

le navadno mleko.

Nar veči razloček med mlčki pride od primere sira in skute v
njih. Kravje, ovčje in kozje mleko da v primeri več sira in menj
skute; oslovsko, kobilje in materno pav primeri več skute in menj
sira; torej se menda' dajo poslednje v želodcu raji prekuhati, če
je dalo kravje ali ovčje mleko 100 lotov sira, bo dalo 17 do 19
lotov skute.

2.) Druge živalske masti.

V živalskih telesih je mast shranjena v posebne, iz mezdrice
narejene mešičke ali žakljičke. Z nobenim orodjem bi se ne dala

iz njih prav in čisto ločiti; to se mora po kemijsko speljati, z

ognjeno silo se mora mast stopili, mezdre dobro ožmeti, in mast
iz njih očediti. Mast v živalskih telesih je zaloga za prihod-
ne potrebe, je voda na maline življenja, netilo, kurjava za
takrat, kadar ni druzega, z njo telesno gorkoto in zubeljc življe¬
nja podpirati. Vse živali, ktere pozimi navadno spe, gredo na
jesen prav tolste v svoje luknje ali berloge, pridejo pa spomladi
zlo medle in suhe iz njih; v berlogih niso sicer ne jedle ne pile pa
vendar niso pomerle; mast je njih maline počasi vertila, da se
ni vstavil; mast je v njih počasi netila ali podtikala, da ni zubeljc
njih življenja vgasnil, da so počasi dihale. Ako bi strašno huda
zima tri ali štiri mesce delj terpela, bi menda vse take dihajoče
živali zavolj zmanjkanja masti poginile. V dolgo terpečih bolez¬
nih, v kterih ne morejo bolniki jesti, živijo od svoje lastne ma¬
sti; ko pa masti zmanjka, tudi zubeljc njih življenja vgasne. V
tacih merličih se ne najde ne drobtince masti.

Mast, kakor tudi žganje — obodvoje rado — gori — malo ali
nič ne redi človeškega telesa, vender je potrebna v zgotovljanje
redivnega gnjilca, v razvezanje telesne gorkote in ohranjenje
zubeljca življenja. Ce dobi telo iz jedi preveč masti, da ne more
vsa proti zgoreti, jo spravlja v posebne posodce za prihodne po¬
trebe. Ni čuda po tem takem, če ubogi in sostradani ljudje kar
niočno po mastnem hrepene; tudi takim se dobro zdi, ko ma¬
line njih življenja bolj čversto teče, če jih znotranji zubeljc ne¬
koliko’ bolj greje.

Ker mast v telesu goreča njegovo gorkoto in življenje tako
močno podpira, se ni na tem zavzeti, da soljudje od nekdaj skorej
vsim jedilom — posebno v bolj merzlih deželah — ktere niso sa¬
me od sebe mastne, masti dokladah, kar navadno beljenje  ime¬
nujejo. Zabeljena jed je po tem takem bolj tečna od nezabeljene.
Človeštvo potrebuje nedopovedljivo veliko rastljinske in živalske

846

masti — ki ste enačili lastnost — v zabelo, svečavo, za mjilo,
mnoge mazila i. t. d.; torej so od nekda j skerbeli po veliko masti
pridelovati, torej si tudi prizadevajo prešiče in govejo živino po
premožnosti odebeliti, zakaj kolikor je bolj tolsta, toliko več ma¬
sti da. Od olja govoreči smo že povedali, da iz masti in iz lu—
gaste soli mjilo  (žajfa) delajo, in da kemikarji umejo iz masti
še mnoge bližnje obstojne dele izleči, da že v fabrikah razkroje
loj v lojic in oljic, in da iz lojca lepe, bele, kerhke in zvoneče
sveče delajo i. t. d.

3.) Rožic  (Tlornsubstanz}, volna, svila ali Žida.

Od beljakca smo drugej povedali, da je obstojni del kervi in
množili druzih živalskih delov. Vsedenimu ali vterjenimu beljak—
cu, kakoršni je v kuhanih jajcih, je rožic  kemijsko zlo podoben,
iz rožca obstoji vsa zgornja živinska in želvina koža, vsi nohti,
kremplji, parklji, konjske kopita, rogovi, Jusknje, vse dlake,
lasje, volne, šetine, Žide, tičji kljuni in njih perje.

Tanek rog je večkrat skozin, močno vlačen, da se rezati, pi¬
liti, pa ne s tolčenjem sprašiti; v vreli vodi postane zlo mehek,
in se da po volji vpogniti; z gorkimi klešami na križ prijet se da
zvariti. Glavničarji in strugarji mnoge reči iz njega za rabo
narejajo.

Živalske dlake, ki se po prostoru, koder rasejo, ali po njih
dolgosti ali debelosti imenujejo dlaka j lasje, berke, šetine, žime,
volna, so votle cevke ali rorčki iz rožca, napolnjene z raznem
oljem, po kterem se v farbah razločijo. Dlake se na zraku berž
ne spremene in gnjilobi kar dolgo zoperstoje. V  valjbah sprav¬
ljajo iz volne ali sukna vse olje, ki se v vodi raztopi, de je taka
voda zlo gnojna.

Na milijone večkrat zlo žlahnihovac redijo okoli po deželah,
da veliko prav tanjke, in tedaj žlahne volne prideljujejo in jo
drago prodajajo; na Avstrijanskem in Moravskem dajo za ovna
žlahne rodovine do 400 gold. srebra, in za ovco 100 do 200
gold. Žlahna volna je toliko da ne Židi enaka. Slovenci pa še
skoraj v  ne vedo, kaj in kakošna je žlahna  ovca! —

Židne ali svilne nitke so tudi iz rožca, pa veliko tanjši od
vsih dlak in od znotraj ne votle. Milaneži prideljujejo in popro-
dajo izlečene Žide, razun,kar je za-se porabijo, v celo cesarstvo
oddajo in razun te, ki jo skrivaj čez meje vhitajo, od leta do
leta — po spričevanji gosp. Burgerja  v že imenovih bukvah —
za 20 milijonov gold. srebra! Ni jih mende bolj bogatih kme-
tovavcov od Milanežev na svetu. Židne gosence — kavalirji —
se zravnajo ali zredijo spomladi po dokončani veči rali, tedaj za
neko kratkočasnost, in se dobro poplačajo. Kmetovavec bi mogel
vse, kar mu kaj dobička kaže, k svojemu pridu obračati. Kako
je vcnder to, de Slovencem, razun nekterim v knežii, je tako
malo mar za židorejo? — Pred 50 leti so nosili bolj premožni
knežiški kmetje suknje in njih žene krila ne iz izlečene, ampak
iz kuhane in soskubljene Žide; pridne gospodinje so jo spredle,

247

za može dale na rujavo, za-se pa na več farb pofarbati, da so
iz nje sebi in svojim hčeram narejale lepe — na kanafas stkane
— krila, ki so jim za veči praznike po 40 let terpele; zdaj si raji
bombažaste capice kupujejo, ki jim trikrat oblečene na soncu zblede.

4.) Kri, dlačic , meso.

Iz žil spušena kri se berž vsede in nekaj vode iz sebe od¬
loči. Ko se proti meša, se ne bo vsedla, pa nektere cunjice ali
niti se dajo od nje ločiti, in take do belega v vodi oprati; te niti
so živalski dlačic  (Faserstoff). Razun dlačca in vode, umejo
kemikarji tudi beljakie in še mnoge druge bližnje dele iz kervi
ločiti. S kervjo jagnjet in kozličev se da vino včistiti; z govejo
kervjo — ki jo na cele sode kupujejo — čistijo v fabrikah slad¬
kor, čistijo ga pa tudi s sožganimi kostmi.

Od vsili žival, kterih meso ljudem diši, pojedo saj ubogi tudi
njih kri. Iz svinske kervi umejo Primorke  veliko bolji kerva-
vice narejati od Krajnic in Nemškut; na dva bokala kervi denejo
3 funte drobne masti od čev, želodca i. t. d. v lonec dveh bo¬
kalov kuhati, kuhano drobno skose in z naribanim kruham lonec
napolnijo, da vso mastno polivko — župo — popije in se neko¬
liko pokuha; zdaj zlijejo kri v neko veči posodo, jo osole, pome¬
šajo z njo vso kuhano skošeno mast in na nje polivki pokuhani
kruli, dodajo še za en groš debelega popra, toliko sladke skorje,
šest cvečicev — nageljncov — vse dobro stolčeno; tako tudi v
primeri suhega majarona, nekoliko skuhanega, skošenega iz debe¬
lih peteršiljnih korenik izlečenega mesa, in mast dveh funtov sta¬
rega, sladkega, čisto stopljenega Špeha, pol funta pinjol in kakor
se ljubi, ali nič, ali pa pol funta sladkora. Kader se čeva s tako
drožgalico nalivajo, se mora zmirej proti po posodi mešati, da
se vse krivavice enakomerno zabelijo.

Bele klobase narediti vzamejo 3 funte podgerljine, ali dru-
ziga zlo mastnega mesa in ga skuhajo v loncu dveh bokalov in
osole; skuhano na drobno sosekajo, pomešajo s štirimi funti zri-
banega kruha in s polivko iz lonca zamesijo, da ni premehko, do¬
dajo debelega popra, sladke skorje, malo cvečičev, več majarona,
peteršiljevega mesa, za 8 lotov vopaše, pol funta pinjol, pol funta
sladkora, in ubijejo še vmes 8 do 10 jajic. Vse štupe je treba
pri obojih klobasah tako zložiti, da nobena ne premaguje. Ver¬
jemite nam drage Krajnice! da take bele klobase so veliko bolji
od kašnatih. —

Meso obstoji iz mišic; mišice so za-se obstoječe nitke mesa,
ki se dajo raztegniti in skerčiti ; ko bi tako ne bilo, bi se ne mogli
z nobenim udom clo nič ganiti. Mišice obstoje pa iz dlačca in
mezdrica. Živalsko telo je zloženo v veliki meri iz tacih mišic —
ali iz mesa. Ako se meso kuha, se prisili k nekemu razpadanju, da
ga potem tudi želodec veliko lože po svoje prekuha. Kolikor več
meso po kuhanji razpade — zgubi, toliko več polivka ali župa
dobi: taka je bolnikom nar bolj tečna; preveč kuhano meso je
prepusto in ne več redivno. Prav pečeno—tedej v svojem lastnem

248

soku zgotovljeno — meso je bolj redivno od kuhanega, zakaj v ta-
cem je vse redivno ostalo; kose pa preveč speče, postane presuho.

5.) Limic, lini, kože.

Limic  (Galerte) se nikjer v živalskili delih ne najde; ko se
pa ti v vodi kuhajo, se iz njih limic  naredi. Če se kože, kite,
hrustanci, parklji, ušesa, meso i. t. d. v vodi d e I j časa kuhajo ,
dajo veliko lirnca. Kadar je kuhan, veržejo kuharce kosti, kar
se da, proč, kar je pa od mesa, razdele v skledce, in jih nali¬
jejo z limcom, de se v kratkem času vsede. Tako jed so pri nas špo-
gale hišne gospodinje ob veliki noči kuhati, in so jo imenovale:
že pic o; drugej ji pravijo žele  a.

Limic iz navadnega mesa je ena nar žlahnejih in tečniših
jedi; kaj je neki v dobri goveji polivki — župi — druzega kot
limic? — Učeni kuharji ga umejo še clo iz samih kosti izleči, ga
umejo posušiti, da tacega na barke za daljne poti seboj jemljejo.

Ako se iz močno kuhanega linica po ognjeni sili voda
čisto posuši, postane lim,  kakoršnega mizarji in mnogi drugiroko-
deli veliko porabijo. Vse obrezke innogoverstnih kož,  ušesa,
parklje, čeva i. t. d, obračajo v lim.

Vsaka živinska koža obstoji iz treh  kož, ki ena verli druge
leže; gornja ali vunanja je nar tanjši; je, kakor smo že rekli, iz
rožca; po mnogi bolezni se človek olupi, zgubi to kožo le, da
mu nova zrase; tudi v strojenji se zgubi, proč jo oddergnejo.
Druga  je bolj žleza  s ta, in od nje dobiva človek far bo svoje
kože; mi imamo od nje belo,  zamorci pa černo  kožo. Tretja je
prava ter d na koža za mnogo rabo.

Kože različno strojijo, jih bolj k pridu pripraviti. Od stroje¬
nja urbasov in usnja smo že od zagoltnica govoreči kaj malega
povedali; jerliovno pa vse drugači strojijo; očišene kože po več¬
krat z mastjo v valjbah mečkajo ali valjajo, na soncu suše, na
kupe veržejo da se nekoliko vgrejejo. Tako se mast v njih
spremeni, s kožami sprime, jih voljne in prav mehke za mnoge
oblačila, rokovice i. t. d. naredi, brez de bi več mastne bile. Da
morajo kerznarji drugači s kožami ravnati, da jim kosmate osta¬
nejo, ne bo menda treba tukaj razlagati.

§. 81. Sklep cele kemije.

Predragi bravci! naša kemija je dokončana. Upanje nas ob¬
haja, da smo vam z njo vstregli: zakaj z veliko marljivostjo in
nedopovedljivim trudom smo si prizadevali, vas z natorstvom , po
kterem in v kterem živite, soznaniti, da bi vas tako razjasnili in
na visočeji stopnjo vednosti povzdignili; tudi prazne vere, ako bi
se še med ljudstvom našle, se bodo po naši kemii lože zatirale.
Veliko ukov in vodil za ohranjenje vašega zdravja, za po-
t er j en j e in z d a 1 j šanj e vašega življenj  a, smo vam razložili,
pokazali, kako da gre s potrebno živino ravnati  in jo bole-
zin obvarovati; za kmetijstvo smo vam luč vžgali, da, če vam bo
pri njem vedno svetila, se boste kar dobro počutili. Naša kemija

249

je, kakor ste se sami lahko prepričali, clo velicega obsežka: pri
vsem tem smo vender skerbeli, kar je bilo moč, ob kratkem, pa
vendar, kakor upamo, razumljivo vse razložiti, in vse na nepre-
menljive natorne postave, kakor jih je Bog dal, vpreti. —

Veliko lega, kar se v natorstvu pred očmi, ali kar se
v vaših lastnih, v živalskih in rastljinskih telesih — ki so tudi
udi natorstva — godi, vam bo razumljivo postalo. Kar so učeni
vsili časov in rarodov, natorstvo oblezovaje, od njega skrivnega
zvedli, da bo zamoglo človeku služiti, smo vam po domače, in
vse le k vašemu pridu razodeli.

Od take globoke učenosti pervi in pervikrat v slovenskem je¬
ziku pisati, in pisati za prosto ljudstvo, ni ravno lahka reč. Sled¬
nji zmed vas bo spoznal, da smo si mogli pri tem veliko glavo
beliti, veliko se truditi in mnogi počitek v svoji starosti si okra-
titi, da smo vam, iz goreče ljubezni do vas, in le k vašemu pri¬
du, te bukve spisali. Ali nam bote zamerili, ko zdaj od vas v
zahvalo svojiga truda, neko spodobno plačilo  terjamo?-

Z branjem kemije ste prišli z nami do konca. Vam, ki niste
od te vednosti še nikoli nič slišali, se bo zdelo zdaj , kakor da bi
od nje neke sanje imeli; marsiktera nova beseda, mnogo ne vsak¬
danje govorjenje; veliko reči, na ktere niste še nikoli mislili, semter-
tje kaka  živa iskrica, ki vas je zdramila; kaka resnica, ki so jo vam
že lastne skušnje poterdile; z eno besedo, vam se bo iz vsega zdelo,
de kemija je sicer čudna pa vendar koristna reč. Mladeneč, ki je
že 12 let v šolo hodil, se dobro učil in z več jeziki se soznanil,
potrebuje na visokošolstvu celega leta,  da se kemije dobro
nauči; vi kmetje pa, ki nobenega jezika po učeno ne razumete, in
od nobenih učenost še nič neveste, vi si ne bote kemije—jo en¬
krat prebravši — v glavo vtisnili; to je clo nemogoča reč.

V zahvalo, da smo jo vam spisali, terjamo tedaj od vas, da
jo večkrat  od konca do kraja prebirate; drugikrat jo bote že ne¬
koliko lože razumeli, in sčasoma, ko se bote še bolj z nje jezikom
soznanili, ko jo bote petkrat ali desetkrat prav pazljivo prebrali,
si jo boste še le v glavo vtisnili. Vsi modrijani, ki so sehotli česar
naučiti, so mogli od nekdaj in morajo še dan današnji ravno tako
delati. Ni ga še tako učenega, da bi kake veči bukve enkrat pre¬
bral, in si ves njih zapopadek ob enem v glavo spravil. —Naj  bo
tedaj kemija v vaših hišah zaloga drazih ukov in vodil, vredna
pogostnega prebiranja za vas in vašo družino!

Dragi prijatli! to pa ni še zadosti, da si kemijo v glavo vtis¬
nete; naj vas kemija tudi razjasni, ogreje in spodbode
tako, da jo boste v djanji  terdili; da boste ponje ukih za svoje
in svoje živine zdravje vedno skerbeli; da boste po nje ukih  'in
vodilih svoje kmetijstva boljšali; da boste pridelke, kar se da, iz¬
delovali in k pridu obračali, in tako svojo in cele domovine blaž-
nost povzdignili.

To je plačilo, kterega od vas, za vam spisano kemijo, pri¬
čakujemo; nikar ga nam dolžni ne ostanite!








'







*•







m  •







Kazalo,

Iz Predgovora k pervem natisu.

Pervi razdelk.

Občinske natorne in kemijske postave.

Stran.

1. §. Vpeljanje, ali občinski kemije zapopadek. 1

2. g. Ali je kemija za kmeta in rokodelca ?.2

3. g. Od svetlobe.*.3

4. g. Od goi‘kote.4

5. g. Zvezana in nezvezana gorkota.6

6. g. Gorkomer. • .7

7. g. Od puha ali sopara.8

8. g. V mnogih krajih sveta močno razločna mera gorkote ... 9

9. g. Razdeljivost pozemeljskih stvari.10

10. g. Kemijske pervine (Elemente).11

11. g. Kemijsko krojenje ali ločenje.13

12. g. Kemijsko zvezanje ali zedinjenje.15

13. g. Kemijsko žlahtanje.  16

14. g. Kaj je gaz?.17

15. g. Kislogaz, gnjilogaz in vodenogaz.19

16. g. Vogelnokisli gazi.20

17. g. Mnogoverstni drugi gaz.22

18. g. Podnebni zrak in zrakomer .24

19. g. Podnebni zrak na dalje popisan.26

20. g. Nar veči kemijska fabrika.27

21. g. Dihanje.29

22. g. Gorenje.30

23. g. Voda.32

24. g. Kisline.34

25. g. Lugaste in druge soli.35

26. g. Od mnogih zemelj.37

27. g. Sklep splošne kemije.40

Drugi razdclk.

Občinski zapopadki organskega življenja.

Stran.

28. §. Prestop v org-ansko kemijo.42

29. g. Moč življenja.43

30. g. Zapopadek življenja .45

31. g. Od reje človeškega telesa.46

32. g. Kri, rejilo človeškega telesa.48

33. g. Razloček med živalskim in rastljinskim življenjem ... 51

34. g. Zapopadek zdravja, bolezni in smerti .53

Tretji razdclk.

Natorne in kemijske postave obernjene v človekovo
zdravje in dolgo življenje.

35. g. Skerb za zdravje.57

36. g. Od zdravju primerjene gorkote. 58

37. g. Od zdravega zraka ali lufta. 60

38. g. Od hišne in telesne snage.• . 62

39. g. Od jedi.64

40. g. Od pijače.66

41. g. Telesne izpraznovanja.68

42. g. Od gibanja in dela.70

43. g. Od pokoja in spanja.72

44. g. Se nekaj od mehkužnosti . . .   75

45. g. Od pokoja serca. 77

46. g. Nekaj od mnogoverstnih bolezen.79

47. g. Kužne bolezni .81

48. g. Kužne bolezni so mnogoverstne .84

49. g. Od živalskih in rastljinskih strupov.87

50. g. Od rudinskih strupov.88

51. g. Človek se more bolezin varovati.90

52. g. Zaderžanje pri boleznih. 93

53. g. Sporočilo na slovensko mladost . •.95

Četerti razdclk.

Natorne in kemijske resnice, obernjene na živalsko

življenje.

54. g. Od žival.98

55. g. Nektere posebne lastnosti žival.100

56. g. Živalsko telo enako človeškemu telesu.103

57. g. Skerb za živinsko zdravje.104

58. g. Kako gre živino rediti?.107

Stran.

59. g. S čem živino rediti...111

60. g. Veljava pice za rejo in pitanje goveje živine po skušnjah

žlahnega gosp. T. Lan n e rja.116

61. g. Itako z živino ravnati?.122

62. 'g. Od živinskih bolezin..125

63. g. Mnogoverstne živinske nalezljive in kužne bolezni . . . 127

64. g. Sporočilo slovenski kmetiški mladosti.132

Peti razdelit.

Natorne postave in kemijske resnice obernjene na kmetijstvo.

65. g. Splošni zapopadki od rastljin.138

66. g. Od razpadanja organskih reči.141

67. g. Od rejenja rastljin.145

68. g. Kmetovavcu potrebne vednosti od persti.152

69. g. Od kod vsa perst? — in kako nekoristno popraviti . . . 163

70. g. Od rahljanja persti.171

71. g. Od gnoja '.178

72. g. Od skerbi za gnoj.187

73. g. Od kmetijskega kolobarenja ..197

74. g. Ogovor na kmetiške slovenske mladenče.203

Šesti razdelit.

Natorne postave in kemijske resnice obernjene na kmetijske

pridelke.

75. §. Vpelanje.208

76. g. Od hranjenja pridelkov .209

77. g. Od izlečkov, ali bližnjih obstojnih delov organskih reči . 214

1. Žlezic (SchleimstolFj .214

2. Močic (Stširkemehl).215

3. Vlečic (Kleber).216

4. Beljakic <EiweissstolF).216

5. Dišave.216

6. Rastljinske masti ali olja.217

7. Vosik.219

8. Smola .220

9. Farbe .220

10. Cuker ali sladkor .221

11. Rastlinske kisline.222

12. Zagoltnic (GarbestolF).222

78. §. Od kipenja (Gahrung).223

1. Vinovrenje.223

2. Cvet in žganje.229

4. Jesihokisanje.231

5. Krušno kipenje ali shajanje.233

Stran.

79. §. Od laknjica ali dlačica (Faserstoff).236

1. Predivo, belenje, pranje, papir.237

2. Les, luženje lesa.239

3. Oglje, svečavni gaz.241

80. §. Mnogi živalski bližnji obstojni deli.243

1. Mleko, maslo, sir, skuta.243

2. Druge živalske masti.245

3. Rožic (I4ornsubstanz\ volna, Žida.246

4. Kri, dlačic, meso.247

5. Limic, Iim, kože.248

81. §. Sklep cele kemije.. . 248


\


%




/