Str. 4
„S L O V E N K A-'
Št. 2
Simonu Gregorčiču
Bilo je tiho. Po grmovji milo Se petje tvoje, slavulj ! je širilo. Oli, živilo ti lice 1 V blaženstvu vsa okoli Je trepetala, mrla Cveteća gošča, in same zvezdice So čudile se. zroč iz nel)a doli, Divotnim melodijam tvoj'ga grla. Čemu, l'emu nakrat nevihta silna Je zal)učala čez mirno goščavo, In suh je led nevsmilna Zasula ti na glavo ?
Treslo je vse ! Zopet tišina grobna Zavela je po gošči ; a podobna Ni bila prvi ! Slavček moj, sirota ! V bolesti si se zvijal sredi pota In vztrepetal, ker vihar ti ljuti Ah, stri je bil peruti !
st. 2
„S L O V E N K A '
Str. o
Poteklo je več časa
Da slišati ni bilo tvojga glasa.
A čas ozdravlja, radost se ponavlja !
V tišini zopet glasi milo vbrani
Nakrat so zadoneli na vse strani.
Da ! čil si spet, in zdrav, in poln milobe.
Kot bil si prejšnje dobe.
Oh, pevec ljubeznjivi.
Na mnoga leta naj te Bog nam živi !
Da, prešlo je!.A zdaj v radosti novi
Zopet se vzpni na vejico zeleno.
In novi naj glasovi
Veselo zadoné, in zaželjeno
Naj petje spet razlega se po krasni,
A ne več jasni, mirni in veseli,
Slovenski nam deželi.
Oli, srca l)laži, ki razpor jili draži,
In kroti s petjem vzburjene duhove.
In svari izneverjene sinove.
Ki gluhi in nesložni,
Krvave rane vsekajo pretožni
Nesrečni majki, ki zaman jih zove !
Zapój nara, slavćek ljubi.
In časa več ne gubi.
Zapoj nam, pevec zlati.
Ne mudi se ! Slovenija te mati
Želi in kliče te ; in glej, prvaka
Med pevci zopet narod tvoj te čaka !
Zamejski.