LETNIK XVII., ST. 16 (787) / TRST, GORICA ČETRTEK, 3. MAJA 2012 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Julijan Čavdek Volitve - udejanjimo našo avtonomno identiteto! Le nekaj dni nas še loči od upravnih volitev, ki bodo potekale 6. in 7. maja. Prišel je torej čas, ko se mora vsak sam odločiti kako in kaj. Pri tem je verjetno veliko različnih navad. Nekateri so se že zdavnaj odločili. Drugi še ugibajo in preučujejo volilno gradivo, ki so ga v teh dneh prejeli na dom. Nekateri se bodo odločili šele zadnji trenutek, morda celo v volilni kabini. Kakorkoli že, pomembno je se zavedati, da je to enostavno dejanje temelj demokracije, na kateri sloni krajevna, državna in mednarodna ureditev. Seveda si ne moremo zakrivati oči pred današnjo klavrno podobo nekaterih politikov, ki imajo odgovornost udejanjati demokratična načela ter odločati o blaginji vseh nas. Po drugi strani pa je posploševanje zgrešeno. Še posebno ne gre istovetiti slabih dejanj posameznikov ali skupine ljudi s širšim pojmom politike in demokracije. Zaradi tega se ne smemo odpovedati naši državljanski dolžnosti in pravici. Vedno so namreč osebe, ki so vredne našega zaupanja in se za prave stvari resno zavzamejo. Za nas Slovence so te upravne volitve pomembne v občinah Devin-Nabrežina, Gorica in Krmin. O tem pričajo številne kandidature na raznih listah. Med temi so kandidati SSk, ki nastopajo z lastno listo v Devinu-Nabreži-ni, v podporo županskemu kandidatu Vladimirju Kukanji, in na listi Demokratske stranke v Gorici, v podporo županskemu kandidatu Giuseppeju Cingolaniju. Izbiro različnega načina nastopanja je narekoval volilni zakon, ki na podlagi večinskega sistema oškoduje manjše stranke. V obeh občinah je občinsko upravo vodila desnosredinska koalicija, za katero ni potrebno razlagati, kakšen je njen odnos do nas. In ne gre le za uporabo jezika, dvojezične napise ipd. Gre tudi za razvoj in za upravljanje ozemlja, ki je za našo narodno skupnost prav tako pomembno. In gre tudi za potrebo po avtonomiji od vsedržavnih teženj, ki do krajevne specifike nimajo posebne pozornosti in tudi ne zanimanja. Preprosto, obrniti moramo stran! To so razlogi, na podlagi katerih je potrebno graditi našo odločitev za glasovanje. Lahko se odločimo, da se z glasovanjem poistovetimo z vsedržavnimi političnimi težnjami. Lahko pa naš glas in preferenco damo tistim silam, ki so dovzetne za našo krajevno stvarnost, ker so njen izraz. Med temi je Slovenska skupnost - zbirna stranka Slovencev v Italiji. Podpora listi in kandidatom SSk v Devinu-Na-brežini in preferenca kandidatom SSk na listi Demokratske stranke v Gorici sta način, kako lahko udejanjimo našo avtonomno identiteto in se predstavimo kot enakopraven politični subjekt. Danes je to temeljna potreba naše narodne skupnosti v Deželi FJk in še posebej tam, kjer potekajo volitve. Časi, v katerih živimo, so pokazali, kako nevarno je, ko odločitve o nas in o našem prostoru poverimo drugim. Danes je zelo jasno, da je to huda napaka. Resnost in kakovost naše slovenske narodne skupnosti se morata dvigniti na raven subjekta. To pa ne pomeni, da se bomo šli nacionalizma, zaprtosti ali ne vem še česa. Nikakor ne! Gre za to, da smo kot narodna skupnost polnopravni in enakovredni politični subjekt, ki ima vizijo o prihodnosti družbe in območja, na katerem živimo in delamo. Vse to z gotovostjo lahko udejanjijo kandidati SSk. Zato je prav, da smo jim ob strani in jim v nedeljo in ponedeljek množično oddamo glas in preferenco. Razmišljanje za naš čas Izhod iz krize je odvisen od naše vere JI"avni dolg narašča. Podjetja se zapirajo. I Delavci ostajajo brez dela. I Nakupovalna moč se manjša. Začarani rog. Kako reagiramo na to situacijo? Le jočemo, se pritožujemo in protestiramo? Smo od strahu paralizirani in obujamo spomine na svetle čase naše zgodovine ter čakamo na boljše čase, ki bodo prišli sami od sebe? Smo se vsaj v domišljijskem svetu že odpravili nazaj proti "Egiptu" in tonemo v iluzijah? Bomo zakopali glavo v pesek in se delali, da problema sploh ni, če pa že je, se ne tiče nas? Ali pa bomo "ugoden čas krize" izkoristili za revolucijo, za obljubo, da bomo pobili vse tajkune? Pri tem pa bomo seveda tvegali, da bodo tisti, ki so jim omogočili, da so pokopali podjetja, postali naši oblastniki, ker je njihova značilnost, da so kot olje vedno na vrhu. Še naprej bomo moralizirali in se naslajali ob medijskem linču krivcev za nastalo situacijo ter zahtevali odvzem njihovega nagrabljenega premoženja in živeli v prepričanju, da je to vse, kar je potrebno narediti za izhod iz krize. Pobili pa bomo tudi mnoge, ki so sicer kritični in naivni, toda v bistvu nedolžni, ker ne bodo z nami trobili v isti rog? Revolucije brez krvi, pogorišč in žrtev pač ni, saj cilj posvečuje sredstva. Zakonodaja pa bo še naprej omogočala teptanje človekovega dostojanstva. Nič ne de, če bomo še bolj zategovali pasove in živeli od praznih obljub, pomembno je le to, da se zamenja oblast! Morda vendarle obstaja še tretja pot? Pot, ki je zahtevnejša in daljša. Temeljno vprašanje je: kaj preprečuje in kaj omogoča resnično rast in celovit razvoj človeštva? Kdaj je določena družba zares bogata in srečna? Kako razlikovati med našimi željami in resničnimi potrebami? Neodgovorno in tudi nekrščansko je biti do resničnosti, v kateri smo se znašli, indiferentni. Situacijo je potrebno razumeti, presoditi in nanjo reagirati. Celoviti razvoj družbe vsekakor ne zadeva le ekonomije, temveč je odvisen tudi od naših "duš" - od vsakega izmed nas. Kakšna so naša prepričanja, predsodki, vrednote? Koliko smo se pripravljeni boriti, odrekati in biti ustvarjalni? Je naš cilj le profit in osebno preživetje ali pa se zavzemamo za celovit razvoj družbe in nam ni vseeno tudi za zaposlene in stabilnost njihovih družin? Imamo prijatelje, ki nam bodo stali ob strani v času dvomov, obupa in nam svetovali tudi ob naših napačnih odločitvah? Kakšen je naš odnos do drugih ljudi - do človeške osebe v vseh njenih razsežnostih? Upoštevamo zakonitost, da je za celoviti razvoj družbe potrebna harmonija med vsemi njenimi podsistemi: med politiko, gospodarstvom, kulturo in družino? Ce je celoviti razvoj družbe odvisen od vsakega izmed nas, sledi logično vprašanje: se sploh poznamo? Kdo v resnici smo? Zakaj se toliko ukvarjamo s proizvodnjo in denarjem, zelo malo pa s tem, kdo smo in kakšna je naša človeška narava? Kako lahko sploh spoznamo sami sebe? Smo pripravljeni priznati tudi svoje temne strani in se "spreobrniti" - začeti razmišljati in delati drugače? To je odvisno predvsem od vizije, ki jo imamo. Vizija pa je bistveno odvisna od naše religije, ki je temelj vsake "revolucije" in "družbene transformacije". Kakšna je naša "vera"? Je zgolj narkotik, ki nas uspava, poživilo, ki v nas prebuja krvoločnost in povampirjenost, ali pa je nežen klic k neprestanemu samopreseganju in počlovečenju? Kaj lahko celotni družbi v tej situaciji prispevamo kristjani, ki verujemo, da je Jezus z nami vse dni do konca sveta, da je stvarnost sama po sebi pozitivna in dobra, da Bog neizmerno in brezpogojno ljubi vsakega človeka? Bogdan Vidmar Književnost Volitve f V Katoliški knjigarni se je Na kavi s knjigo uspešno predstavila goriška pesnica Claudia Vončina C J Županski kandidat leve sredine v občini Devin-Nabrežina Vladimir Kukanja končuje svojo volilno kampanjo V nedeljo, 6. maja, bodo v Mačkoljah pri Trstu dvorano "stare šole" po duhovniku 4. maja 2012 Svet okrog nas NOVI GLAS Zveza slovenske katoliške prosvete Začrtane so bile smernice za prihodnje delovanje Redni letni občni zbor Zadruge Goriška Mohorjeva "Obravnavati bi morali vse naše medije, ne le nekatere" Predstavitev in odobritev obračuna za leto 2011 je bila glavna točka rednega letnega občnega zbora Zadruge Goriška Mohorjeva, ki je potekal v četrtek, 26. aprila, v prostorih Galerije Ars na Travniku v Gorici. Na zasedanju, ki se ga je poleg članov udeležil pokrajinski predsednik Sveta slovenskih organizacij za Goriško Walter Bandelj, je predsednik upravnega odbora Damjan Paulin poudaril, da je Zadruga kljub težavam zaradi krčenja prispevkov le prišla do konca leta z razmeroma uravnovešenimi številkami. Kot znano, je njeno delovanje osredotočeno na tri področja: na izdajanje tednika Novi glas, revije Pastirček in knjig Goriške Mohorjeve družbe. V letu 2011 je potekalo "precej normalno, do zadnjega smo čakali sredstva, ni pa še vse dokončno rešeno", zadnjem letu obogatilo ponudbo s kakovostnimi članki priloge Bodi človek! , ki jo urejujejo štirje mlajši slovenski duhovniki; "dodatnih stroškov ni, saj omenjeni sotrudniki sodelujejo zastonj". V kratkem naj bi bil NG tudi prisoten na medmrežju s posodobljeno spletno stranjo. O projektu Jezik/Lingua je Paulin povedal, da zanima tudi našo Zadrugo, saj bo Goriška Mohorjeva družba - skupno z drugimi zamejskimi založbami - sodelovala pri izdaji nekaterih knjig. Pri založbi so v letu 2011 nekaj prihranili tudi tako, da so precej knjig izdali v so-založbi, prejeli pa so tudi nekaj prispevkov javnih uprav. Da so pri GMD veliki problemi in "smo brez perspektiv”, je v imenu njenega vodstva podčrtala prof. Marija Češčut, ko je dejala, Franca Padovan Širši odbor Zveze slovenske katoliške prosvete se je sestal v četrtek, 26. aprila. Predsednica Franca Padovan se je odboru zahvalila za ponovno zaupanje in podporo. V ožji odbor so bili izvoljeni: za podpredsednika Miloš Cotar, za blagajnika VValter Bandelj, za tajnico Patricija Flore-nin, za zapisničarko Irenka Ferlat, za gospodarja Niko Klanjšček, za organizatorja Matjaž Pintar in Evgen Komjanc. Na seji so tudi začrtali program delovanja za prihodnje mesece. Junija načrtuje Zveza - skupno s Kulturnim centrom Lojze Bratuž in Združenjem cerkvenih pevskih zborov Gorica - pripravo koncerta v spomin na Mirka Fileja, čigar letos poteka 100-letnica rojstva in 50- letnica smrti. Njemu bo posvečena tudi pevska revija Ce- cilijanka, ki bo potekala meseca novembra. V drugi polovici oktobra bodo v organizaciji ZSKP, Slovenske prosvete iz Trsta in Krščanske kulturne zveze potekali 15. Koroški kulturni dnevi na Primorskem. Medtem tudi članice Zveze ne bodo mirovale. SKPD F. B. Sedej pripravlja meseca maja dvodnevno praznovanje ob 60. obletnici delovanja domačega zbora. Prvi konec tedna v juliju pa bo med borovci v Šte-verjanu potekal 42. Festival narodno-zabavne glasbe. PD Štandrež bo maja organiziralo tradicionalni Praznik špargljev, v juniju pa Gledališče pod zvezdami. SKRD Jadro bo 30. junija organiziralo v Selcah pri Ronkah srečanje krajev, ki nosijo ime Selo. Drago Štoka na OZ Zadruge Primorski dnevnik Dnevnik je bistven za našo skupnost V četrtek, 26. aprila, je bil v prostorih Prosvetnega doma na Opčinah občni zbor Zadruge Primorski dnevnik. Kot znano, je časopis v kriznem stanju. Na srečanju je spregovoril tudi predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Drago Štoka, čigar poseg objavljamo v celoti. "Spoštovani! Primorski dnevnik odigrava ključno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja med Slovenci v Italiji ter s tem pri našem obstoju in razvoju kot posebne narodnostne skupnosti. Takšnega sredstva javnega obveščanja ne premorejo vse narodnostne skupnosti, ki so primerljive z našo. Zaradi vsega tega SSO je podpiral, podpira in bo podpiral Primorski dnevnik. To seveda še posebej velja v takšnih kriznih trenutkih, kot je sedanji, ki postavljajo pod vprašaj sam obstoj časopisa. Kot je znano, je treba iskati glavni vzrok za sedanje težave v krčenju javnih prispevkov, ki jih Primorski dnevnik prejema iz Slovenije in še zlasti iz Italije in ki so bistvenega pomena za njegovo preživetje. Italijanska vlada je celo napovedala, da bo z letom 2014 prenehal veljati zakon, na osnovi katerega Primorski dnevnik prejema glavnino tovrstnih finančnih sredstev. Storiti moramo vse, kar je potrebno, da se ta problem reši. Res živimo v času suhih krav in moramo vsi nekaj potrpeti. Vendar ni sprejemljivo, da bi v takšnih razmerah narodnostna manjšina, kot je naša, izgubila nekaj, kar je bistvenega pomena za njen obstoj. To med drugim pomeni, da moramo poiskati novo zakonsko osnovo za financiranje Primorskega dnevnika. SSO je mnenja, da bi bilo smotrno Primorski dnevnik zakonsko zaščititi kot časopis narodne manjšine, in predlaga, da bi skušali to rešitev najti tudi s pomočjo drugih zainteresiranih manjšin v Italiji, še zlasti z nemško na Južnem Tirolskem in s francosko v Dolini Aoste. Za rešitev Primorskega dnevnika pa moremo in moramo marsikaj narediti tudi znotraj naše narodnostne skupnosti in še zlasti na ravni lastništva ter uprave časopisa. Tudi tu je mogoče marsikaj izboljšati in smotrneje urediti. Tako se po mnenju SSO velja vprašati, čemu moramo imeti dve ločeni stmkturi pri Primorskem dnevniku, na eni strani za-drugo-lastnico, na drugi strani pa Družbo za založniške pobude, izdajateljico časopisa, pri čemer zadruga daje glavo časopisa v najem izdajatelju, čigar edini lastnik je sama zadruga. Marne bi bilo smotrno to dvoje združiti in s tem odpraviti kopico odvečnih stroškov? Kot je v zadnjih časih večkrat opozoril sindikalni odbor novinarjev, tudi pri upravljanju Primorskega dnevnika je veliko potrat, če naj jih tako imenujemo, od prelivanja sredstev v korist drugih medijev in še zlasti Novega Matajurja vimenu sodelovanja, do visokih stroškov za tisk in raznašanje pa vse tja do visoke najemnine, ki jo časopis plačuje za prostore v ul. Montec-chi v Trstu. Temu je treba narediti konec! Kar se sedeža v ul. Montecchi tiče, pa naj povem, da je plačevanje najemnine ab- surd, saj gre za stavbo, ki je bila svoj čas priposestvovana prav za to, da bi služila dnevniku. SSO meni, da bi stavba v ul. Montecchi morala postati last Zadruge Primorski dnevnik v skladu z obvezo, ki jo je skupno predstavništvo Slovencev v Italiji spreje- lo na začetku leta 1997 ob ustanovitvi same zadruge. Ta predlog tudi formalno postavljam na današnjem občnem zboru. Ko smo leta 1997pristopili k zadrugi, smo upali, da bo s tem Primorski dnevnik res postal dnevnik vseh Slovencev v Italiji, seveda tudi po svoji vsebini. Danes moramo žal ugotavljati, da še vedno ni tako, saj so nekateri deležni večje pozornosti in podpore od drugih, nekatere stvari se sistematično povzdigujejo, druge pa skrivajo ali celo zamolčujejo. Tudi zaradi te izkušnje ne moremo kar tako sprejemati, da bi danes ukinjali druge časopise Slovencev v Italiji oz. jih združevali v enega. Finančna kriza ne sme dati povoda, da bi pokopali kulturni pluralizem, ki je ključen tudi za politični pluralizem in torej za samo demokracijo pri Slovencih v Italiji. Nasprotno, tudi to krizo moramo izkoristiti za okrepitev naše demokracije, našega pluralizma. V tem sklopu bi se moral Primorski dnevnik še bolj potruditi, da bi bil res odprt medij in s tem tudi bolj sprejemljiv za večji del naše skupnosti. S tega vidika pa je bistvenega pomena ob profesionalnosti tudi pluralizacija uredništva, ki je po naši oceni še vedno nezadostna. Spoštovani! Kot vidite, sem v tem svojem prispevku obnovil marsikatero oceno in predlog, ki jih je SSO objavil pred pičlim letom in ki so tedaj naleteli tudi na številne odklonilne reakcije. Zdaj lahko ugotavljam, da so te ocene in predlogi deležni večjega razumevanja npr. pri novinarjih Primorskega dnevnika. To me spodbuja v upanju, da bomo naposled le našli skupni jezik za rešitev in izboljšanje časopisa, ki je, kot sem uvodoma poudaril, velikega pomena za našo skupnost". saj približno polovice javnih prispevkov še nismo prejeli, a na deželi Furlaniji Julijski krajini zagotavljajo, da bo. Večje težave so napovedane za letošnje leto 2012, in sicer s prispevki iz Slovenije: "Podpisali smo pogodbo s pripombo, da bo znesek lahko znižan za 20% v primeru rebalansa". Tudi na italijanski strani je še "marsikaj nedorečenega..., ne vemo, kako se bomo preživljali". Upravni odbor medtem še naprej išče poti, kako bi povečal prihodke, "saj so stroški zreducirani na minimum". "Najbolj zahteven" je seveda Novi glas. Tednik ni doživel "velikih padcev", ohranil je naročnike; kar lepo število teh plačuje podporno naročnino, zaradi česar jim je Zadruga iskreno hvaležna. Nekaj dohodkov prinaša tudi reklama, "čeprav je v času krize težko pričakovati kaj več". Stroški za tisk tednika v Padovi so se nekoliko znižali, kar je uprava dosegla v domeni s tiskarno, pošta pa se je zvišala. Paulin je tudi dejal, da se v zadnjih časih veliko govori o krizi Primorskega dnevnika in Novega Matajurja, "vse sile gredo v to smer. A težave so tudi pri nas. Vsi skupaj bi morali primerno obravnavati vse naše medije, ne le nekatere. Zato upamo v prizadevanja politike in civilne družbe". Kljub vsemu je uredništvo Novega glasa v da avtorji ne prejemajo honorarja, sami plačujejo stroške za izdajo in tisk, sami si iščejo sponzorje in organizirajo tudi predstavitve publikacij. Tudi pri otroški reviji Pastirček so znali biti posebno varčni, saj so bili izdatki nižji od tistih iz leta prej, je povedal Paulin, ki je nato - s številkami v rokah - podrobneje analiziral in pokomentiral obračun. Z zmernim zadovoljstvom je sklenil, da je bilanca precej uravnovešena, saj znaša izguba le nekaj več kot tri tisoč evrov, kar pa je za tako zadrugo v sedanjem času res dober rezultat. Med drugim je še povedal, da je imela Zadruga pred dvema tednoma inšpekcijo iz Ljubljane; "funkcionarki z Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu sta izrecno pohvalili urejenost računov in sta se čudili, ker nimamo reprezentančnih stroškov". Po razpravi, v kateri so navzoči načeli več različnih vprašanj, je nadzornica Valentina Pahor prebrala svoje poročilo s pritrdilnim mnenjem o računovodskih izkazih. Nato so člani Zadruge Goriška Mohorjeva soglasno sprejeli obračun. Čisto na koncu se je Paulin še zahvalil upravi za dobro urejeno delo, odbornikom in ne nazadnje uslužbencem, ki vesto opravljajo svoje vsakdanje delo. / DD Povejmo na glas Gorica v novo Na vprašanje, ali bo Gorica na teh volitvah ubrala novo smer, bodo odgovorile volitve. Tako bi lahko izmikajoče ocenili stanje tik pred volilnim dejanjem, pri čemer pa tovrstno duhovičenje vendar izžareva prepričanje, da sta pred nami zares dve možnosti in s tem tudi možnost spremembe. Za to možnost, ki se ji v sebi v nobenem primeru ne bi smeli odpovedati, je kar nekaj razlogov, ki so ne nazadnje splošno znani. Osrednji razlog je vsekakor naraščajoče upadanje verodostojnosti strank nekdanje Berlusconijeve koalicije, zaradi česar je bil Maroni prisiljen izjaviti, da bo na teh volitvah Severna liga kaznovana, in to verjetno kar izrazito. V tem vzdušju očitno in nesporno pridobiva leva sredina, kjer Demokratska stranka in predvsem Bersani modro krotita notranje konflikte, ki so se v sedanjem trenutku izdatno polegli. Precejšnjo spodbudo levosredinski politiki nadalje predstavlja prvi krog predsedniških volitev v Franciji, ki nakazujejo odmik od desnosredinske opcije tudi v drugih državah Evropske unije. Koliko bo ravnokar navedeno vplivalo na volitve v Gorici, se točno ne ve, nekaj pa prav gotovo in že to bi bilo lahko dovolj, da sedanji župan ne bi mogel slaviti v prvem krogu, kar bi bistveno zmanjšalo njegove možnosti. Drugi razlog, zakaj velja storiti vse za novo smer Gorice, pa je vsaj s stališča slovenske narodne skupnosti v dejstvu, da si želimo občinsko upravo, ki bo aktivneje in odločneje naklonjena bodisi nam kot manjšini bodisi sodelo- vanju z bližnjo Novo Gorico, kar bi bilo gotovo v prid tudi večinskemu narodu, se pravi mestu v celoti. Seveda pri tem ni mogoče mimo ukinjenih rajonskih svetov, ki so vsebinsko sestavni del zaščitnega zakona oziroma je zaščita z njihovim izbrisom grobo okrnjena. Tukaj se je mogoče čuditi Deželnemu upravnemu sodišču, ki je dovolilo volitve brez rajonskih svetov, kar prevedeno pomeni, da naj bi bile volitve tiste, ki so skupna zadeva, za manjšino bomo lahko poskrbeli posebej in enkrat kasneje. Manjšina naj bi bila potemtakem nekaj, kar je izven celote, v resnici bi morala biti manjšina razumljena kot konstitutivni oziroma neizločljivi del te celote in nikakor obravnavana zgolj kot dodani del družbe. Zgodba z rajonskimi sveti pa še ni zaključena in v prihodnosti velja v vsakem primeru storiti vse, da bi v odnosu do njih prevladala sodobna evropska načela, ki še vedno tako težko premagujejo zadržke iz preteklosti. In slednjič, kar se tiče volitev, se razume, kako je v interesu naše celotne narodne skupnosti, da se jih udeležimo v kar največjem številu in da ne pozabimo napisati preference. Teh bi bilo zagotovo lahko več, kot jih je sicer, nanje se je zato treba pripraviti, da jih ne bi opustili zato, ker se nam zdijo nejasne. Nahajamo se torej pred zahtevno volilno preizkušnjo, na kateri velja verjeti v uspeh. Ni nobenega dvoma, da je le takšno prepričanje učinkovito in prodorno, vse ostalo je premalo in poraz že vnaprej. Janez Povše Prof. Marija Kacin je predavala mladim študentom Primorska šola na prepihu Vsi potrebujemo pokoro in odpuščanje Človekova večna usoda V petek, 20. aprila, je bi- lo v prostorih galerije Ars na Travniku v Gorici srečanje Mladih za Prihodnost z dr. Marijo Kacin o temi Primorska šola na prepihu. Isti naslov ima njena novoizdana knjiga, v kateri prispeva k poz- navanju slovenskega šolstva na ozemlju, ki je med letoma 1918 in 1947 prešlo pod Italijo, in na ozemlju, ki je bilo po koncu drugega svetovnega spopada pa do leta 1954 pod ZVU - Zavezniško vojaško upravo; obravnava zatrtje slovenskega šolstva pod fašizmom, počasno medvojno obnavljanje, ponovno obnovitev in uzakonitev. Že njen oče dr. Anton Kacin je takole zapisal: "Slovenci v Italiji smo na šolskem in kulturnem polju doživeli, mislim, vse udarce, ki so sploh možni". Vendar zavest o neprecenljivi vrednosti šole je bila v primorskih ljudeh globoko zakoreninjena. Kulturno raven Primorcev v času takoj po prvi svetovni vojni označuje dejstvo, da med njimi ni bilo analfabetov - kot primer naj velja anekdota: ko so fantje iz slovenskih vasi prvič šli na nabor, jih je italijanski oficir nagovoril in dejal: 'Chi non sa leggere e scrivere alzi la mano'! ('Kdor ne zna brati in pisati, naj dvigne roko'!). Ker ni nihče dvignil roke, je očitno mislil, da ga niso razu- meli in je stavek ponovil. Osupnil je, ko je eden izmed nabornikov dvignil roko in odgovoril: 'Noitutti sappia-mo leggere e scrivere1. (Mi vsi znamo brati in pisati'.) Poleg škode, ki jo je utrpelo šolstvo v času fašizma, je tudi v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne bila zamujena usodna priložnost: nihče se ni namreč potegoval za to, da bi bili v posebno ozemlje A vključeni Slovenska Benečija in Kanalska dolina. Ta ozemlja so spadala v pas C, ki pa je prešel zopet pod italijansko vlado že ob koncu leta 1945. To dejstvo ima še danes nepopravljive posledice tudi na šolskem področju. Po zgodovinskem ekskurzu se je prof. Kacinova dotaknila sodobnih šolskih tematik. "Dolžnost državne šole je tudi, da mlade generacije seznani z zgodovinskim dogajanjem v preteklem stoletju na Primorskem, se pravi v domovini ljudi, ki so se prvi v Evropi uprli fašizmu. O tem je treba poučevati objektivno in sistematično, ne le bežno in proti koncu zadnjega šolskega leta. Potrebno je tudi zato, ker bodo iz vrst današnjih dijakov izšli naši prihodnji predstavniki”, je zatrdila dr. Kacin. Omenila je tudi možnost in potrebo, da bi dijake seznanjali z mnemotehniko, to je enostavna in učinkovita metoda, ki zahteva samodisciplino, vztrajnost in koncentracijo; zahteva pa tudi manj truda in manj časa ter izboljša način učenja. Dijaku omogoča, da se nauči več, bolje, hitreje, da si učno snov osvoji trajno in z manjšim trudom. Že dolgo let jo uporabljajo vrhunske, zlasti privatne univerze, ki je pa ne želijo razširiti med široke družbene plasti in jo hranijo za "elito”. Poleg tega bi bilo treba uriti sposobnost, da svoje znanje dijak urejeno in logično podaja, ne da bi se mu pri tem zareklo ali bi mu "misli uhajale”. Na vprašanje, ali so današnji dijaki manj vestni od tistih iz 20. stoletja, je prof. Kacin odgovorila: "Dijaki so sposobni in odgovorni. Ni res, da ne delajo in da niso motivirani. Lenih je med njimi tako malo, da predstavljajo res izjemne primere. Večina dijakov ima zelo dober intelektualni potencial: od profesorjev - mentorjev je pa odvisno, kako znajo spodbujati njihovo zanimanje. Profesorja, ki vestno in uspešno izpolnjuje svojo šolsko dolžnost, dijaki cenijo in upoštevajo, njegovih ocen pa ne oni ne njihovi starši ne postavljajo v dvom: zahtevati red in znanje namreč ne pomeni izvajati nasilje. Lepo število sposobnih učnih moči premorejo tudi naše šole, želeti je, da bi take osebnosti lahko vedno nemoteno izpolnjevale svojo šolsko dolžnost, da bi jih tisti delovni tovariši, ki imajo o kvaliteti pouka in šolski etiki izkrivljene pojme, pri njihovem delu ne ovirali". Sklepna misel večera je bila obenem opomin in bodrilo današnjim generacijam: "Dijaki se morajo zavedati, da šola, ki jo imajo danes, ni padla v naročje kakor zrela hruška, ampak se je bilo zanjo treba krepko boriti". Mladi za Prihodnost - Gorica V božji besedi se še zlasti v velikonočnem času pogosto srečujemo z vprašanjem, ki se nanaša na našo večno usodo. Velikokrat se sprašujemo: Ali je duša res nesmrtna? Navadno si na to vprašanje odgovarjamo razumsko, s pomočjo Božjega razodetja. Poti je kar nekaj. Tokrat se bomo zaustavili le ob eni, to je pri poštenosti in pravičnosti. Prepogosto nas navdaja skušnjava, da poštenost, dobrota, plemenitost, pravičnost zvenijo v prazno, saj velikokrat v našem vsakdanu zmagujeta krivica in tudi zloba. Dobrota je prevečkrat malo ali skoraj nič poplačana. Kant je zapisal: "Naša duša mora preživeti telesno smrt, da prejme pravično plačilo". To spoznanje mu je zadoščalo, da je ohranil vero v nesmrtnost duše. Kdor veruje v Boga in je prepričan, da Bog dejansko je, običajno na modroslovne razlage ne da veliko. Božji dobroti res ne bi mogli očitati, da je ustvarila človeka, ki ve, kaj je smrt, čeprav z vsem svojim bitjem hrepeni po nesmrtnosti. Iz tega spoznamo, da, tudi če bi duša po svoji naravi ne bila nesmrtna, bi ji Bog, človeško povedano, moral dati večno življenje zato, ker je prav On vanjo položil hrepenenje po sebi! Iz Razodetja spoznamo, da je naše življenje potovanje v "sodno dvorano". Vse, kar se v našem življenju dogodi, vse, kar počnemo, bodisi dobro ali slabo, bo pri vsakem človeku moralo "skozi sodno razpravo" pred obličjem Najvišjega. Kdo pa bo izrekel končno sodbo nad vsakim od nas? Mi sami! "Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svetin so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela" (Jan 3,19-20). Če to povemo malo drugače: ob kaki naravni ali drugi katastrofi umre več ljudi. Navadno se neka- teri zgražajo, češ, kako to, da je Bog to dopustil, potem pa zaključijo: “Če bi Bog dejansko bil, bi tega ne smel dopustiti, ker ga pa ni, se je to zgodilo"! Lahko bi pa tudi malo drugače razmišljali, recimo tako: "Vsak dan umrje mnogo nedolžnih, še nerojenih ljudi - to so splavi otrok. Kaj to ni zlo? Se vam ne zdi, da je to mnogo hujše zlo od katerekoli naravne katastrofe"? Ali pa, če smo iskreni, kdo je ukazal pobiti 20.000 fantov in mož po vojni v Sloveniji? Prav tako tudi naša kraška brezna skrivajo še marsikatero medvojno in povojno žrtev, to vemo vsi. Kdo je torej koga fizično usmrtil? Ob sodbi Bog ne bo nikogar od teh fizičnih zločincev sodil. Sodili si bodo sami ob srečanju izoči vočizNjim. Obenem bodo sami (!) svobodno spoznali, kaj jih dejansko čaka v onstranstvu brez časa in prostora. Zanimivo je, da Jezus ni nikogar obsodil. Najprej se je prikazal svojim prijateljem. Tisti pa, ki so ga križali, so morali prevzeti odgovornost za zločin. Prav v času velikonočnega praznovanja prihaja pred nas misel, da vsi potrebujemo pokoro in odpuščanje v povezavi z Njim, ki nas spremlja. Ambrož Kodelja Foto JMP Pogovor z urednikom Andrejem Stritarjem ob koncu digitalizacije Planinskega vestnika Nov kamenček v mozaiku slovenske kulture Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, ki še vedno izhaja. Od prve številke leta 1895 do danes je kot vestni pričevalec časa spremljal zgodovinske dosežke slovenskega osvajanja gora ter z bistrim očesom soustvarjal naše kulturno življenje. Njegova prodorna vrednost ostaja nezamenljiva, česar se uredniški odbor zaveda. Planinski vestnik ostaja v koraku s časom, saj je pred kratkim končal večletni projekt, s katerim je na spletno stran www. pvkazalo. si naložil celoten arhiv objav, od prvega do zadnjega članka. Dostopne so ne le več v NUK-u, temveč kar na računalniškem ekranu, brezplačno. O uspehu digitalizacije vseh številk Planinskega vestnika smo spregovorili z vodjo projekta, gorniškim publicistom Andrejem Stritarjem. Razpoložljivost vseh člankov vseh številk na spletu je ogromen arhi-vistični podvig, ki ima ne samo gorniški, a tudi zgodovinski, kulturni, družbeni pomen. Zakaj je Planinski vestnik bistven za slovensko kulturo? Skenirani Vestnik zagotovo prispeva kamenček v mozaiku slovenske kulture. Z di- gitalizacijo arhivskega gradiva se sicer danes ukvarja večina pomembnejših knjižnic sveta. Tudi v Sloveniji pri Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) poteka obsežen projekt dlib, kjer dodajajo stare digitalizirane vsebine. Tud Planinski vestnik smo vključili v to slovensko digitalno zakladnico. Nekje sem bral, da bomo v nekaj letih imeli možnost prek Googla brskati po vsem, kar je človeštvo kadarkoli zapisalo. To me zelo fascinira, saj se še spomnim časov, ko si v iskanju bolj podrobne informacije moral preždeti ure in dneve v knjižnicah med zaprašenimi knjigami. Zdaj lahko od doma ali prek telefona en-dva-tri najdeš tako rekoč katerikoli podatek. Če odpremo, recimo, prvi uvodnik iz leta 1895, bomo za domačim računalnikom doživeli pravo arhivistič-no doživetje? Da, vse številke so sedaj skenirane. Vsega skupaj je to nekaj čez 50.000 strani. Odleta 2001 naprej vsak izvod sproti shranimo v pdf formatu, vse izvode pred tem od leta 1895 naprej pa smo končno po-skenirali. Na vsaki strani je tudi prepoznano besedilo (t. i. OCR), kar pomeni, da je možno po tekstu tudi iskati ali ga prekopirati in uporabiti kje drugje. Kako ste se odločili, da bo to delo potrebno opraviti? Kakšna je bila ekipa, kakšno delo? Začelo se je bolj iz veselja kot pa iz usodne vodstvene odločitve. Pred 15 leti sem se že navduševal pri reviji National Geographic, ko so ponujali digitalizirano verzijo vseh arhivskih izvodov njihove revije, ki je stara približno toliko kot Planinski vestnik. Takrat še nisem bil član uredniškega odbora Planinskega vestnika, ampak se mi je že porodila ideja, da bi lahko isto storili tudi mi. Od mladosti sem nor na gore, zato sem večino starih Vestnikov prebral že prej, v informatizaciji pa sem videl njihovo lažjo dostopnost. Leta 2001 je uredništvo prevzel Vladimir Habjan in me povabil zraven. Idejo sem ponudil uredniškemu programu in takoj jo je odobril tudi Upravni odbor Planinske zveze Slovenije. Pred samim skeniranjem smo se lotili informatizacije kazal vseh izvodov revije, saj je le s kazalom možno učinkovito iskati vsebine po arhivu. Šele potem je sledilo skeniranje. Zdaj, ko je digitalizacija končno napravljena, kako zahtevno je bilo delo, koliko finančnega truda in katere so bile največje težave? Bolj kot zahtevno je bilo to garaško delo. Najprej smo sestavili računalniško bazo za digitalno kazalo, v katero sem sprva tri leta vnašal podatke zgolj o tekočih izvodih. Potem smo dobili prva sredstva in organizirali ekipo okoli 15 sodelavcev, med katere smo razdelili posamezne letnike. V bazo so pretipkali naslove vseh člankov in fotografij, podatke o straneh objave v reviji in še podatke o osebah in gorah, ki nastopajo v objavi. Leta 2007 je bilo to delo končano in od takrat so podatki o vseh objavah dostopni na www. pvkazalo. si. Leta 2008 smo dobili novo finančno podporo in tako dali profesionalno poskenirati letnike od 1986 do 2001. Za več takrat ni bilo denarja. Leto kasneje sem dobil dostop do zmogljivega skenerja, ki je znal "sam"poskenirati nevezan kup papirja. Doma sem imel odvečne letnike od 1949 naprej, ki sem jih lahko razrezal in potem nekaj mesecev "hranil" za tisti stroj s kupi papirjev. Starejših letnikov pa je ohranjenih tako malo, da bi jih bilo škoda rezati, zato smo počakali na novo finančno injekcijo. Leta 2011 smo "nekaj" dobili od Funda- cije za šport in poskenirali še vse ostalo od letnika 1895 do 1949. Za celoten projekt smo porabili nekje med 10.000 in 15.000 evrov in predvsem veliko prostovoljnega dela. So vse digitalne vsebine na razpolago v brezplačni obliki? A se zavedate, kakšna demokracija kulturnih vsebin je to? Vse je res zastonj dostopno na www. pvkazalo. si. Sliši se res demokratično, toda po drugi strani smo za celoten projekt porabili izključno javna sredstva. Nedemokratično bi bilo to sedaj "še enkrat" prodajati uporabnikom. Poleg tega interesentov vendarle ni tako mnogo, da bi se to splačalo tržiti. Stari Planinski vestniki vendarle niso “vroče" tržno blago, so bolj dragocenost za sladokusce. Kolikšno je bralsko zanimanje za tiskano obliko Vestnika? Ali bralci ostajajo zvesti in ali dobivate nove naročnike, bralce? Planinski vestnik ima nekaj čez 5000 naročnikov, število pa počasi, a vztrajno narašča. Predvsem je to revija za ljubitelje gora, ki bralcu skuša pomagati čim bolj prijetno in zanimivo preživljati prosti čas v naravi. Interes za tiskane izvode ohranjamo tudi tako, da digitalizirane izvode objavljamo z enoletno zamudo. Jernej Šček ŠtCV. 1. V Ljubljani do* 8. fobraraija 1895. LetO L Planinski Glasilo ..Slovenskega planinskega društva** v Ljubljani. K. lu naiega if cm. ..Planinski Vestnik/' .Stormih, /ioaioih* d,*itro' M, r l-nlkim keačah dmjo Uta noj