L i s t e k. Kaj je učitelj? (Dalje). Dežuje. Glej — ta ima dežnik za pol sveta, in se zainan trudi, da bi ga odprl. .Stori še to, stori!" misliš si, pa jitn odpiraš še dežnike. Šolska oblastva postavile so učitelja ob jednem za profosa, in če kaznuješ učenca in ga zapreš, pridržiš tudi samega sebe. Žalostne so iste ure, če tudi jih v delo porabiš, a nekoč sem se pa skrivaj prav iz srca smejal. Sedel sem za šolsko mizo ter popravljal zvezke, pred seboj pa sem imel jetnika. Kmalo je začel glasno govoriti, da sem postal pozoren nanj, in tu podajem njegov monolog nespremenjen po .stenograflčnem zapisniku:' ,Oh jej — al bom šov že kej kmav dam? — Oh jej al bi šov že kej rad dam ! Oh jej ja, al sem že vačen! — Oh jej ja — al me bojo rnama nabil! — Oh jejdeta ja, drug že krave pasejo, jest pa še v šol sedim! — Oh jejdeta ja — al rne že trebuh boli! — Oh jej ja — povejte no, kedaj bom šov že dam! — Povejte nn, če bom šov že kej kmavej dam! — Če ne bom pa kar tako šov! — O jest grem kar dam! — Doma porečejo: kod sepa potepaš? — Me bote pa raj mejhen po rok udarl — pa še jutr če vočte! — Jelte k še tistle zvezek spišete, pa bom šov — jelte! Kar steku bom, pa bom naankrat dorna!" Clovek bi mislil po njegovih žalostnih tožbah, da sem ga imel 2—3 ure priprtega, toda bil je zaprt vsega vkup le pol ure A bil je .prefriganec", ki ni imel jezička za molčanje, ampak ga je znal izkoriščevati. Da je učitelj eminenten razširjevalec salonske kulture, naj vam svedoči ta-le slucaj: Pred ukom, ko so se shajali učenci, opazoval sern iste, kolikor mogoče skrivaj skozi prste, naslonjen na mizo. Tu pride novodošlec do svoje klopi ter pozove pri kraji sedečega, da se mu umakne. .Prikloni se mi", zašepeče mu zadnji. Oni pa se mu molče prikloni takn resno, tako čestitljivo, kot da bi se bil kretal pred gospodo — na kar mu je bil ustop v klop milostno dovoljen. Kaj pa zahteva občina od tebe? — Mnogo, mnogo, a v prvej vrsti, da si policaj za vso župnijo. Ti skrbi, da nihče jabolk ne krade, kamenja ne meče, ne kolne, ne psuje — če prav odrasli v vseh teh .čednostih" z najboljširn vzgledom svetijo. — — Ge pa učenec le napačno stopi, takoj kriči vse: _To je šola, da se Bogu usmili!" V cerkvi svete tetke tako pobožno dremljejo in se strički tako bogoslužno pogovarjajo, da so pa otroci mirni kot jagnjeta, zato je pa — — šornašter tu! Občanom pa piši še pobotnice, ternu preberi .verlodengo", unemu celo .urtel", temu bodi svetovalec v sadjarstvu, onemu obreži, cepi drevo i. t. d. Pa koliko je še častnih, pa tudi veločastnih opravil, ki se zahtevajo od učitelja ! In ueitelj je mnogokrat pravi pravcati -grešni kozel" ne sanio na deželi, ampak tudi pri ostalem svetu. Vojaki zgodovine ne znajo. Kdo je kriv? — Učitelj! — Da veš: poučuj zgodovino po tako vrlej metodi, da ostane dečkom za vse večne čase v njihovej buči. Višje oblasti pa zahtevajo še, da si vzgleden vrtnar, knjižničar i. t. d. Izvoljenci so seveda še vrhu vsega tega ročni mizarji, umni rezbarji in modeleurji ali celo odlični poparji. Posebno pa paznim očesorn čuvaj, da se ti ne priklatijo morilke, kakor: davica, osepnice, trahom, kolera — v tvoj šolski okolii, da jirn pravočasno zagnniš: Stoj! — ter pokličeš v potrebi še žandarmerijo na pomoč. Č. (Dalje prih.)