Spomin na Laško. Zelena Štajerska! Tako smo imenovali nekoč tudi naš Slovenji Štajer. Temu nazivu pa smo pripisovali pred vŁem pesniški pomen in polet. Globine, zmisla in umestnosti naziva se zopet prav zavedamo, ko odhajamo iz naše ljube, druge domovine in damo slovo — zeleni Štajerski. Takrat šele vstane posebno jasno pred našimi očmi slika tajnostno-tihih, prostranih. štajerskih gozdov, zelenih holmov in trat, solnčnih vinskih goric in tihih, belih štajerskih vasic. Takrat šele vzljubimo prav tamošnje ljudstvo, ki je tako vesele in mirno-prijazne narave. Navdaja me domotožje in hrepenenje po čaru in milini štajerske krajine, ki se zrcali v mehki duši in pesmi naroda. Zadn.jemu kotičku Štajerske sem dal slovo; zadnjemu, a menda najlepšemu. Laški okraj! Ni obdarila narava okraja s posebnim bogastvom, blagoslovila pa ga je z drugimi zakladi. Dala mu je slovite, vroče zdravilne vrelce, črno oglje — premog in posebne pokrajinske znamenitosti z živahnim tujskim prometom. Kdo naj pozabi alpsko-slikovito, romantično sotesko iz Rimskih toplic v Jurklošter; sanjavo tihe, rajsko lepe Rimske toplice; solnčno, ljubko in prijazno mestece ob vznožju Huma — La.ško ob Savinji; samotnb, romantično pot iz Marijagradca v Št. Rupert — in vrhu hribov vse čedne, bele, gorske cerkvice, ki nznanjajo ljudem mir, Ijubezen in spravljivost: Šmiklavž, Sv. Tedert, Sv. Lenart in Šmihel! Nepozabni kraji, nepozabno ljudstvo, ne-, pozabni »zeleni Štajer«! V duhu vas obišrem in pozdravljam! F. W e r n i g.