o pogrebu prečastitega gospoda stolnega dekana Frančiška Kosar ja. Grovoi'ili premilostJjivi knez in škof Dr. Mihael Napotnik ■v stoliii cerlz^i Zs/CarilooTM dne 14. junija 1894. ZGSDOv-BSKO DRi/' 5 ’’;’C v - M A B I B'0 R U. ' . V Mariboru 1894. Založba tisk, društva. — Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 59915 Memoria iusti in laudibus. Spomin pravičnega bode častitljiv. (Preg. 10, 7.) V krščanski žalosti zbrani verniki! »Človek ne ve svojega konca; ampak kakor love ribe s trnkom, in kakor sačijo ptice v zanj ko; tako se love ljudje ob hudem času, ko naglo nad nje pride.« (Prid. 9, 12.) Te besede najmodrejšega pridigarja stare zaveze, katere v priliki povedo, kar je Jezus Kristus večna modrost jasno in razločno ponovil z opombo: »Čujte, ker ne veste ne dneva, ne ure« (Mat. 25, 13.) — te besede, pravim, vidimo, kako se potrjujejo pri tem pokojniku, čegar krsto obstopamo. Ravno pred osmimi dnevi so nas predragi gospod zapustili veseli in dobre volje, in danes se vračajo kot mrlič. 0 človek ne ve svojega konca! Pretekli ponedeljek pretreslo je kakor gromov udar naša srca brzojavno poročilo: Stolni dekan Frančišek — 4 — Kosar so mrtvi! In danes smo se v tej Gospodovi hiši zbrali, da bi poslednjikrat častno spremili moža po božji volji ih duhovnika Gospodovega, kateri nam je vsem bil neizrečeno mil, ljub in drag. Čim dalje so bili blagi gospod pri nas, tem dalje smo si jih želeli pri sebi. In kar noben človek ni mogel upati, dolgo so bili pri nas in vendar prekratko, da, mnogo in mnogo prekratko. Kar torej naše srce danes občuti, to iz¬ daj ej o naše oči. V Gospodu žalujoči poslušalci! Dobro vem. da je pokojnega gospoda ponižnost prikrivala vse, kar bi jim nečimerno človeško hvalo donašalo. Vendar pa je prav in primerno, ako zvestega služabnika Gospodo¬ vega po smrti po zasluženju poveličujemo, ker s tem le Gospoda poveličujemo, kateri je v svojih služabni¬ kih hvaljen in češčen zaradi mnogih in velikih milo- stij, katere jim je podelil. Poleg tega pa dobro zaslu¬ žena pohvala srečno v Gospodu umrlega kristijana še živeče vspodbuja in opominja, podžiga jih. naj ga v dobrem posnemajo, psrčuje jih, naj posnemajo čedno¬ sti, katere so pokojnika zaljšale in ga storile vrednega časti in posnemanja. Nadalje se s tem ranjki v po¬ božen in hvaležen spomin priporoča. Ti veljavni uzroki so me napotili, da hočem govoriti v spomin zelo ča¬ stitega in zelo ljubljenega prelata Frančiška Kosarja, tega veleblagega moža in črez vse cenjenega duhov¬ nika Gospodovega, in sicer na kratko, ker mi časa primanjkuje, da bi kaj več povedal, posebno pa moči vsled velike žalosti, ki je mojo dušo prešinila, jo pre- šinja in jo bode prešinjala še mnogo časa. «Vi mogočni priprošnjiki umirajočih sv. Mihael in sv. Jožef in ti Seraf v človeški podobi, sv. Frančišek, imenski varuh toli obžalovanega gospoda, prosite zanj, ga me in za moje poslušalce! — 5 — L Frančišek Kosar so bili rojeni dne 10. septembra 1823. leta v Braslovčah v Savinjski dolini od poštenih, bogaboječih starišev, kateri so svojega ljubega otroka v strahu Gospodovem izredili in kmalu v domačo šolo poslali. Po dovršeni ljudski šoli napotil se je nadarjeni in blagodušni mladenič v gimnazijo v Novo mesto na Kranjskem, kjer se .je pod izvrstnim vodstvom profe¬ sorjev iz frančiškanskega reda jako pridno učil in na¬ ravnost pozornost obujal s svojini vzgledu im, neoma- deževanim obnašanjem. Takrat je bil njegov strijc P. Leonard Kosar provincijal frančiškanske redovne po¬ krajine: »Sv. Križ«. Takozvane modroslovske nauke so dokončali Kosar v Ljubljani 1841. in 1842. leta. Tamkaj sta bila njihova srčna prijatelja in somišlje¬ nika monsignore Luka Jeran in c. kr. vladni sveto¬ valec in državni poslanec gospod Anton pl. Globočnik. Kakor dosedanje študije, tako so dovršili Frančišek Kosar v Celovcu v letih 1843. do 1846. tudi bogo- slovske vede z odličnim uspehom tako, da so jih, še le 23 let starih, dne 15. septembra 1846. 1. v maš- nika posvetili knezoškof Anton Martin Slomšek, ne¬ smrtnega spomina. Kosar so bili jeden prvih posve- čevancev, na katerega so Slomšek škofovske roke po¬ ložili pri mašniškem posvečenju. Nato so novoposvečenec Gospodov bili za kaplana in blagonosno delovali v Poličanah od oktobra 1846 do aprila 1847, potem dva meseca v Vojniku, od ko¬ der so zaradi hudo bolnih očij in bljuvanja krvi šli kot deficijent k svojim sorodnikom v Braslovče. V tem času so sklenili mladostni duhovnik, za vsem se Bogu darovati, in so prosili za vsprejem v družbo misijonarjev sv. Vincencija Pavlanskega. Ali vsled na- — 6 — dalnjega bolehanja niso mogli izvršiti svojega lepega namena. V aprilu L 1855. bili so na poškušnjo na¬ stavljeni za kaplana v svoji rojstveni župniji, in ker se jim je zdravje vidno boljšalo, bili so poklicani februvarija nastopnega leta za korvikarja in stolnega pridigarja v Št. Andraž v Labodski dolini in kot tak so tudi opravljali službo kn. šk. dvornega kaplana in hkrati špirituvala pri bogoslovcih četrtega leta. Po premeščenju škofovskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor bili so Frančišek Kosar imenovani za kn. šk. konzistorijalnega svetovalca in duhovnega ravnatelja kn. šk, lavantinske duhovšnice, katero odgovornosti polno službo so do dne 1. februvarja 1865 častno oprav¬ ljali. V tem letu so se preselili velezaslužni gospod kot župnik, dekan in okrajni šolski ogleda v Kozje, kjer so si kot požrtvovalen pastir jim izročene dušne črede, kot iskren prijatelj ljudstva in kot oče jim podložnega duhovništva pridobili novih neminljivih zaslug. S po¬ močjo dekanijskega duhovništva, ki jim je bilo v lju¬ bezni udano, so nekaj časa g. Kosar skrbeli za pa¬ peževega zuava vojaka, kar jih je pri priliki stalo 240 gld. Na praznik sv. Janeza apostola 1870. 1. vrnili so se v Maribor, kjer so kot Lavantinski stolni korar oskrbovali najrazličnejše službe. Bili so kanonik-peni- tencijarij ali spovednik, izpraševalec pri župnijskih iz¬ pitih, prisednik škofijskega in zakonskega sodišča in zagovornik zakonske zveze in zaobljube. Od 1. 1872. do 1. 1881. prednašali so kaj zanimivo v bogoslovskem škofijskem učilišču cerkveno pravo. Od 1. 1878. bili so kanonik Kosar kn. šk. poslanec in dušni voditelj v zavodu šolskih sester tretjega reda sv. Frančiška. Ta družba mora tega svojega modrostnega vodnika zahva¬ liti, da se je v zadnjih petnajstih letih toliko povzdignila — 7 — in razširila. Še v oporoki so se spomnili pokojni gospod tega jim ljubega zavoda in so mu od svoje prav majhne ostaline volili v podporo 200 gld. Pa ne samo pri šol¬ skih sestrah v Mariboru so bili g. Kosar redni in po¬ zneje izredni spovednik, kot tak so bili tudi v samostanu častitih redovnic frančiškank in častitih šolskih sester pri Sv. Petru niže Maribora. Pa ne zadosti! Svojemu poklicu zvesti služabnik Gospodov so bili dolgoleten svetovalec hvalevrednega društva katoliških gospa, kateremu so volili 100 gld.; bili so ustanovnik in dosedanji predsednik krasnega društva za podporo ubogih duhovnikov, za katere so tudi v oporoki odločili 100 gld. Sploh so bili v Go¬ spodu počivajoči kanonik darežljiv povspeševatelj vseh dobrih društev, vseh pobožnih bratovščin. Svoje dni so bili predsednik katoliškega tiskovnega društva, ud društva katoliških rokodelskih pomočnikov, kateremu so spo¬ ročili 100 gld. in toliko tudi katoliškemu podpornemu društvu v Celju. Bili so družbenik mnogih pobožnih družb in odpustkov polnih bratovščin, posebno pa še ud blaženega tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Bili so podpornik in prijatelj ubogih, zato so v razdelitev za Mariborske, Braslovške in Kozjanske ubožce v opo¬ roki odločili po 50 gld. in za ubožce v Poličanah in Vojniku po 20 gld. Ne bodi neomenjeno, da so leta 1870. bili izvoljeni za deželnega poslanca. Kot deželni poslanec so si s svojim ljubeznivim in spravljivim obnašanjem pridobili splošno spoštovanje, čast in ljubezen. Po smrti uče¬ nega knezoškofa Jakoba Maksimilijana, blagega spomina,, imenovali so že tudi ranjki Solnograški knez in nad¬ škof Frančišek Pavl. Eder vrlo zvedenega stolnega ko- rarja za kapiteljskega vikarja ali upravitelja osirotele školije Lavantinske. To težavno službo so na blagor — 8 — in srečo razširjene škofije opravljali, dokler se škofov¬ ska stolica ni zopet zasedla. Dne 15. marcija lanskega leta so bili velezaslužni in čednostni mož od Njih cesarskega in kraljevskega apostolskega veličanstva Franca Jožefa I. imenovani za infuliranega stolnega dekana. Že 1. 1888. so bili od Njih svetosti papeža Leona XIII. povzdignjeni v visoko čast papeževega domačega prelata in odlikovani z zaslužnim križcem pro Ecclesia et Pontifice, za cerkev in papeža. Spolnjevanje vseh teh mnogih in težavnih dol- žnostij, katere so naravno bile v zvezi s službami go¬ spoda Frančiška Kosarja, zahtevalo je že prav zdra¬ vega in krepkega moža, moža, kateri deluje brez miru in počitka. Ali pokojni prelat so neprenehoma bole¬ hali za srčno hibo, vendar pri tem niso samo mno¬ govrstnih stanovskih dolžnostij natanko spolnjevali, delovali so še tudi v odlični meri na književnem polju. O svojem času so bili priden sotrudnik in pozneje tudi urednik med slovenskim ljudstvom toliko priljub¬ ljenih »Drobtine«; spisali so v nemškem in sloven¬ skem jeziku temeljito in nepreseženo knjigo o življenju in delovanju pokojnega kneza in škofa Antona Martina Slomšeka; priobčili so izvrstno razpravo o celibatu katoliškega duhovništva, krasen sestavek o sv. katoli¬ ški cerkvi, da ne omenjam drugih v različnih časo¬ pisih priobčenih spisov. Naposled so spisali do zdaj najizvrstnejšo slovensko molitveno in premišljevalno knjigo: »Nebeška hrana«, katera je v stoterih in tiso- šerih iztisih razširjena med Štajarci, Korošci, Kranjci, Primorci in po drugod. Sad njihovega blagoslovljenega delovanja kot navdušenega pridigala, kot modrega dušnega voditelja in lahko umljivega, narodnega pisa¬ telja bode dolgo, dolgo trajal. Glede na to lahko po vsej, pravici o sebi denejo: Non omnis moriar multaque — 9 — pars mei vitabit Libitinam. (Od. III. 30, 7). Ne bodem ves umrl! V resnici! Frančišek Kosar so bili podobni stebru, kateri, čim več nanj naložiš, tem bolj trdno stoji in to podpira, kar mora podpirati in nositi. II. Kaj ne, v Gospodu predragi poslušalci? Že ta kratka življenjepisna črtica nas dovolj jasno uči, kako bogato je bilo življenje dragega pokojnika na izkušnjah, zaslugah, čednostih in dejanjih. S popolno pravico smem o njih porabiti svetopisemske besede: »Spomin pravičnega bode častitljiv.« (Preg. 10, 7.) Ime Frančiška Kosarja bode se vedno s častjo imeno¬ valo v Lavantinski škofiji in še daleč črez njene meje. »Njihov spomin je blagoslovIjen.« (Sir. 45, 1.) Pokojni stolni dekan Kosar so imeli od najzgod¬ nejše mladosti veliko ljubezen in nagnjenje do vsega dobrega. Moliti, v cerkev hoditi, Bogu služiti, svetnike, zlasti Kraljico vseh svetnikov častiti, zakramente pre¬ jemati, stariše in predstojnike ljubiti in spoštovati, ne¬ prestano delati, učiti se in premišljevati, to je bilo dečkovo mišljenje in hotenje, to je bilo hrepenenje mladeničevo, moževo in starčkovo. Ranjki gospod so od zibeli do groba živeli zelo pobožno in vspodbudno; bili so vzgled krščanske čednosti in duhovniške po¬ polnosti. Karkoli so spoznali, da je resnično, pravično in dobro, blago in sveto, to so hoteli zase pridobiti in so tudi povspeševali, kjer so le mogli, z vso močjo svojega duha in svojega srca. Velezveden v bogo- slovskih in posvetnih znanostih bili so luč škofije. Vse naloge, katere so se jim kot poročevalcu kn. šk. — 10 — konzistorija odkazale, rešili so z občudovanja vredno temeljitostjo in natančnostjo. Prečastiti prelat Frančišek Kosar so bili, da na kratko povem, nenavadno blag mož in izvrsten du¬ hovnik Gospodov. Bili so blag mož. To so pokazali s tem, da so otroško ljubili svoje stariše, posebno svojo bogoljubno mater, ki so na njihovih rokah, ko sta skup molila, preminili mirno in blaženo v Gospodu. Spolnili so natanko četrto zapoved in so zaslužili kneževino na tem svetu, bodo pa zato dosegli nebeško kraljestvo. Bili so plemenit mož. To dokazuje njihova dejanska ljubezen do bližnjega, do prijatelja in sovraž¬ nika. to dokazuje prizanesljivost in potrpežljivost, ka¬ tero so skazovali nasprotniku; to dokazuje miroljub¬ nost. vsak nepotrebni prepir jim je bil zoperen. Za pravilo jim je bilo opominjevanje sv. apostola Jakoba: »Vsak človek bodi hiter k poslušanju, ke- sen pa h govorjenju, in počasen k jezi; človekova jeza namreč ne dela pravice božje. Zavoljo tega odložite vso nečednost in obilnost hudobije, in v krotkosti ohra¬ nite vsajeno besedo, kateramore zveličati vaše duše«. (Jak. 1. 19. 21.) Bili so blag mož. To priča postrežljivost, s katero so vedno bili pripravljeni pomagati; to priča neomahljiva zvestoba; s katero so bili udani onemu, ki jih je za prijatelja pridobil; to priča odkritosrčna gostoljubost, ki so jo povsod raz¬ odevali ; to priča prisrčna ljubezen, s katero so bili udani svojemu cesarju in svoji domovini. Toda prelat Kosar so bili še več. Bili so vzgle- den mašnik. To so pokazali z vestnostjo, s katero so izvrševali vse svoje stanovske dolžnosti; so pokazali s podbudno in častitljivo resnobo, s katero so oprav¬ ljali cerkvena opravila. Bili so vzgleden mašnik. To je — 11 — razodevala njihova neomejena, udanosti polna ljubezen do svete katoliške cerkve, ker so se živo zanimali za njeno veselje in trpljenje, za njeno preganjanje, voj¬ skovanje in zmagovanje. Bili so izvrsten mašnik. To svedoči njihovo srčno in resnično češčenje deviške Matere Marije. Radi so romali k njej v Marijino Celje, v Loreto, na Trsat, v Lurd. V Lurdu so brez madeža izvirnega greha spočeto Kraljico nebes in zemlje v slovenski pridigi tako poveličevali, da so poslušalci kar zamaknjeni občudovali visoko češčeno Devico in njenega hvalitelja. Bili so uzoren mašnik. O tem priča njihova gorečnost za lepoto hiše božje, za kar so tudi bogoslovce navduševali. Še za svojih zdravih dnij so napravili za večno luč v samostanski cerkvi ča¬ stitih šolskih sester v Mariboru ustanovo v znesku 1000 goldinarjev. Tudi so kot bivši špirituval obe sve¬ tilki. viseči v Alojzijevi cerkvi pred velikim oltarjem, omislili z nabranim denarjem. Sicer pa velja večidelj življenjepiscu Frančišku Kosarju ona hvala v Slomše- kovem življenjepisu na strani 113, izrečena ravnatelj¬ stvu duhovšnice, češ, da so duhovniki na ravnateljstva prošnjo 2254 gld. o premeščenju škofovskega sedeža darovali za prirejevanje Sv. Alojzijeve cerkve. Nadalje so bili tudi oni tisti nepremagljivi nabiratelj, ki je še nadalnjo svoto okoli 8000 gld. nabral v onih krogih, ki so mu bili zahvalo dolžni iz tega ali onega uzroka. Bili so izvrsten mašnik. To spričuje udanost sve¬ temu očetu, spoštovanje in zvestoba svojemu škofu, požrtvovalna pokorščina v cerkvenih naredbah, žalost, ki jih je napadla, ako so videli, da so sv. materi cerkvi njeni lastni otroci krivice prizadevali. Bili so izvrsten mašnik. Kajti molili so mnogo, premišljevali so vsak dan vsaj pol ure. Pobožno premišljevanje je bilo življenje njihove duše. Po sv. maši so vsaj četrt — 12 — ure zahvalne molitve opravljali, kar so tudi bogoslov¬ cem živo priporočali. Močno so ljubili molitev sv. rož¬ nega venca. Še včeraj so mi povedali star duhov¬ nik, kako so njih bolnih pokojni gospod pridobili za molitev milostnega rožnega venca. Imenovani duhov¬ nik so tožili v svoji bolezni o dolgem času. Molite vendar rožni venec, ta prežene dolg čas, tolažili so jih kanonik Kosar, ko so jih bili prišli obiskat. Ta duhovnik še danes zatrjujejo, kako resničen je oni izrek. Frančišek Kosar so bili mučenik svojih dolžno- stij. Ko sem jim pri neki priložnosti priporočal, naj si nekoliko odpočijejo, rekli so smehljaje: »Počivali bodemo v grobu«. Tudi kadar so počivali ali se spre¬ hajali, niso si odpočili, marveč so na novo napenjali svoje moči. Hodili so sicer pod milim nebom, a tedaj so molili ali premišljevali; brevir so najrajši molili na mestnem pokopališču, šetajoč med grobovi svojih spo¬ vedancev, prijateljev in znancev. * * * Predragi v Gospodu! Kako dejanj in čednostij polno življenje je vendar nehalo v noči od desetega do edenajstega junija tega leta! Kolikokrat so bili dragi pokojnik doma na smrt bolni, prevideni s sv. zakramenti, in zdaj pa so umrli na tujem. Smrt po¬ trka, če jo človek najmanj sluti, če na njo niti ne misli. Pač težko kdo premisli, da mu bode novo leto smrtno leto; in vendar jih je sto in tisoč, katerih na¬ grobni križi že nosijo letno številko 1894 ali jo še bodo nosili. Človek ne ve svojega konca. Dne 7. junija so se poslovili prelat Kosar naj- prisrčnejše od mene in svojih ljubih sobratov. Proti — 13 — meni so opomnili, kar me je iznenadilo, da še niso nikoli čutili, da bi jih v molitvi tako nagibalo k meni, kakor te dni. Res čudno! Bržčas meje molitev ravno tega pravičnika obvarovala nesreče, ki mi je resno pretila pretekle dni. Neposredno pred svojim odhodom so za svoje zveličanje toliko skrbni gospod opravili sv. spoved. Na potovanju v Iko so obiskali slavno romarsko cerkev na Trsatu pri Reki in so tam molili za-se in za svoje, kar ljubko omenjajo v svojem zad¬ njem tako prijateljskem in dobrovoijnem pismu z dne 9. junija. V zdravišče Ika so dospeli iz srca veseli in dobre volje, in so upali, da si bodo tako opomogli kakor lani. V nedeljo večer dne 10. junija so se prav dolgo sprehajali po vrtu, obiskali so potem v hišni kapeli ljubega Zveličarja v tabernakeljnu in so šli po¬ čivat Dne 11. junija v jutro jih najde usmiljena sestra v postelji mrtvih z zaprtimi očmi in z zaprtimi ustmi, roke mirno na prsih. Po njihovem licu je bil razlit dobrodejen mir. Po zdravnikovi izpovedi je to blago srce vsled mrtvouda nehalo biti. Tako nam je smrt pograbila onega, ki so nam bili neizmerno ljubi in dragi. Ali kaj more ljubljencu božjemu smrt škodovati ? Po pravici opisuje veliki apostol Pavel onemoglost smrti z besedami: »Požrta je smrt v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (I. Kor. 15, 54. 55.) Kajti božja modrost govori: »Pravičnih duše so v roki božji, smrtno trpljenje se jih ne do¬ takne. Očem nespametnih se dozdeva, da umrjejo, in njih ločitev se štej e ko britkost in njih odhod od nas poguba; oni pa so v miru«. (Modr. 3, 1—3.) In v skrivnem razodetju govori sv. Duh: »Blagor mrtvim, kateri v Go¬ spodu umrjejo!« (Skriv. raz. 14, 13.) Sicer imenuje — 14 — rimski pesnik smrt aeternum exilium, večno pregnan¬ stvo, ali pri nas ima smrt drugo ime po besedah sv. Avguština, reditus in patriam, vrnitev v domovino. Pavlov izrek mori lucrum, smrt je dobiček, ostane vedno resničen za vsakega, ki je v Gospodu zaspal. Najtolažljivši pogrebni govor, katerega sem ke- daj bral, govoril je od Boga razsvetljeni apostol na¬ rodov sv. Pavel svojim ljubim Solunčanom, ki so za¬ radi svojih pokojnih bili zelo v skrbeh. Ta krasni nagrobni govor se bere v listu črne maše na dan po¬ greba. Od Boga navdahnjeni govornik pravi med osta¬ lim: »Bratje, nečemo, da bi vi ne vedeli o spečih, da ne žalujete, kakor oni-, kateri upanja nimajo. Zakaj, ako verujemo, da je Jezus umrl in ustal, tedaj bo Bog tudi tiste, kateri so zaspali v Jezusu, ž njim pripeljal. ....Gospod sam bo ob povelju in glasu ve¬ likega angela in na trobento božjo prišel z neba; in kateri so umrli v Kristusu, bodo ustali prvi. Potem bomo mi, ki živimo, ki smo ostali, vzeti ž njimi vred v oblaki h Kri¬ stusu naproti v zrak, in tako bomo vedno z Gospodom. Zatorej se tolažite med seboj s temi besedami.« (L Tes. 4, 12—17). Po nauku krščanskem je smrt le daljše spanje, kakor bi se spanje smelo imenovati krajša smrt; po nauku katoliškem gre v domovino, kdor se v smrti loči, smrt je predpogoj ustajenja. Nad grozno trohnobo se dani jutranja zarja onega dneva, ko se bode spre¬ menilo trohljivo v netrohljivo in pozemeljsko, kakor pravi sv. Avguštin, v nebeško, večno poveličano. Zato se danes sicer poslavljamo od prečislanega prelata in stolnega dekana Kosarja, ali samo za ta svet in samo od njihovih pozemeljskih ostankov. Nji- — 15 — hov duh ostane med nami, ki se razodeva v dobrih delih, činih in krepostih. Njihova usta so sicer umolk¬ nila, toda njihov vzgled bode nam vedno pridigoval in posameznim klical: Dragi bogoslovci, živite po du¬ hovno ! Preljubi mašniki, živite po mašniško! In vi, premili verniki, živite pobožno in bogaboječe! Tako življenje je najboljša priprava na srečno smrt. Kdor hoče srečno umreti, mora sveto živeti! Predno slednjič tri lopatice blagoslovljene zemlje položim na krsto svojega očetovskega prijatelja, mo¬ drega svetovalca in neutrudljivega sodelavca v vino¬ gradu Gospodovem, priporočam jih, kar najbolj živo, v pobožno molitev, za katero nas vse v svoji opo¬ roki prosijo, katera pisana 10. junija 1889 začenja z besedami: Praecipe domui tuae, morieris. Oskrbi svojo hišo, umrl bodeš. (IV. Kralj. 20, 1). Molimo za njih, oni bodo tudi za nas prosili in nas priporo¬ čali »Bogu in milostni besedi Njega, kateri je mogočen, sezidati in dati delež med vsemi posvečenimi«. (Dj. ap. 20, 32). Sploh pa naj dragemu pokojniku On, v čegar imenu so tolikim grehe odpustili, tudi morebitne ne¬ popolnosti, slabosti in časne kazni premilostno odpusti — On, v čegar edinem imenu se moremo zveličati. Jezus Kristus, čegar sveti križ bode na grob pokoj¬ nega gospoda zasajen, naj temu velikemu trpinu za pozemeljski križ podeli nebeški krono! Amen in tako bodi!