¦Dopisi. V Iz Cadrama. (Posvečenje novega križev e g a p o t a.) [Konec.] Ravno tisti mil. g. celjski opat so dne 6. t. m. to je 1. nedeljo v postu prišli v konjiški okraj, v Čadram, ne k žalosti pokopa, ampak k veselemu opravilu posvečenja novega križevega pota, katerega je znani slikar g. Tomaž Fantoni v dveh zimah za našo cerkov prav ukusno na platno namalal po Fiirich-u in sicer tako, da se bo prej ali slej v novo eerkev po spremenjenem okvirji prenesti zamogel. Po drugem opravilu "prišli so imenovani g. in tudi vč. g. dekan iz Bistrice A. Hajšek in še nekateri gg. sosedje in proti dvema se je zbralo v farovžu nad 40 belo oblečenih deklet, ki so v slovesni procesiji nesle okoli eerkve vseh 14 tabel in ko smo v cerkev prišli, so mil. g. posvečitelj v prav prisrčnem nagovoru nam razložili, kako da nam mora premišljevanje trpljenja N. G. J. Kr. ljubo in sladko biti, kakor se od preroka Ezehiela bere, da ko ga je Gospod za preroka poklical, mu je dal zvitek papirja v. usta, da ga je pojedel in bil mu je sladek ko med. — Mi ne moremo vsi obiskati dalnjih krajev na Jutrovem, kjer je nekdaj Kristus hodil, pa obiskujmo in premišljujmo radi sv. križev pot in ravno tistih odpustkov se vdeležimo, kakor če bi šli v sv. deželo. Po nagovoru so se križi in postaje posvetile, obesile in molil se je križev pot i_. litanije in ljudstva bilo je toliko pričujočega, da je naša nizka in premala cerkev bila na stropu vsa mokra in se ni bilo kam kreniti. Iz starih listin je razvidno, da se je stari križev pot še le 13. oktobra 1850 za f vo. g. župnika Janeza Kunaj po o. frančiškanu, našem rojaku Celestinu Fošner posvetil, a slikarija tega dela, čeravno ni bistvena za odpustke, ni služila v povišanje cerkvene lepote, zato smo po pravici veseli, da nain je naS umetnik tako lepo delo po ceni napravil. Ustrajno se tedaj trudimo za no^o cerkev, za katero smo po našem društvu od novega leta dobili 626 11. novih darov in sicer polovico od tujih dobrolnikov in iniamo zdaj 19.600 fl. premoženja. Hvala Bogu in vsem vč. gg. za ta lepi den 1. postne nedelje! Iz Škal. (Britka .žalost) prešinila je pač vse Škalcane, ko se je raznesla lužna vest, da je preminil njfb rojak, g. Alojzij Glažer, bogoslovec IV. lela, njib ponos in up. Saj bi bil blagi pokojnik v nekolikih mesecih osrečil celo faro, pojoč svojo prvo sv. niašo. Toda neskončna previdnost Božja sklenila je drugače. Nepozabni g. Lojze preselil se je, podoben nežni cvetliei, ko jaine najdivnejše brsteli, dne 3. marcija v boljšo večnost, uprav tako, kakor njegov nebeški zavelnik sv. Alojzij, ki je tudi le malo mesecev pred svojiin posvečenjeni v dubovski stan, bil pokliean iz te solzne doline v ncbeški raj. Mili pokojnik še ni bil dopolnil 25. leta. Ni še torej štel nmogo let, a dolgost življenja se ne broji po številu lel, temveč-po bogastvu lepih čednostij — in v tem oziru doživel je rajni sivo starosl. — Zivel jepo vzgledu sv. Alojzija, svojega zaščitnika. Bil je nenavadno nadarjen in marljiv, pa tudi pobožen dijak; šteli so ga vedno med najboljše na CeJjski gimnaziji. Kol. navdušen Slovan priučil se je že na gimnaziji češkemu in hrvatskemu jeziku; najrajše pa se je bavil z inilo materinščino, za katero mu je kar plamtelo njegovo nepokvarjeno dobro srce in v njej se je bil vrlo dobro izuril. Neizmerno je ljubil svojo slovensko domovino in oklenil se je z vsem žarom blagc svoje duše. Stopivši v Mariborsko bogoslovje po prav dobro dovfšenem zrelostnem izpitu, poprijel se je znajvečjo marljivostjo bogoslovskih predmetov. Bil je zares uzoren bogoslovec, pobožen in marljiv do zadnjega. Še teden dnij pred svojo smrtjo vdeležil se je izpita, po katerem se je podal na svoj dom, kjer ,je niirno v Gospodu zaspal po dolgi mučni bolezni, prejemši z gorečo pobožnostjo sv. zakramente za umirajoče. Kako da.je.bil spoštovan po celi Šaleški dolini blagi pokojnik, zasvedočil nani je njpgov krasni pogreb, kalerega se je vdeležilo več č. g. duhovnikov in bogoslovcev, nmogo odličnih Velenjskib tržanov in neštevilna množica Ijudstva iz cele doline. Prečasliti gosp. .lakob Hribernik, duhovni vodja v bogoslovji, vodili so sprevod in hneli ganljiv govor za rajnim svojini učeneem. Vrli ŠoStanjski pcvei pa so rrui zapeli v slovo krasni nagrobnici »Nad zvezdami« in »Blagor mu, ki sp spočije«, ki sta nam privabili gorkih solz iz očij. — Zagrnili smo Tvoje telo v črno zemljo, Tvojo dušo pa, niili Lojze, ki je gorela le za Boga in milo Ti slovensko domovino, spremili so nebeški krilalci v neskončno večnost. Tam sniva rajski san. Mi pa se tolažimo ob Tvoji gomili z besedami našega Zveličarja: »Mladenie ni umrl, on lp spi«. »Lojze nisi umrl, Ti le spiš«, da se boš prebudil v novo večno življpnje. Š. lz Slatine. (Šolske-občinske zadeve.) Od vis. dež. šolskega sveta nam je došel nkaz loeiti Svetokrižko širirazredno mešano šolo v deško in dekliško ter ustanoviti dve štirirazrednici. Zoper ta ukaz vložil se je rekurz na vis. c. kr. ministerstvo. Vsled tega ukaza imeli bi zidati novo Solo, kajti Svetokrižka ne zadostuje za dve štirirazrednici. Toda lo je v tako slabih lotili nemogoče, tenibolj, ker še imamo na šoli pri sv. Križu okoli 7000 fl. dolga. Iz te zadrege hočejo nas rešiti naši nemškutarji. Ponujajo nam znovič šulvereinsko šolo, kakor cigan svoje kljuse. Pa pozor, kraetje! Slatinčanje vedno trobijo, da bo šola »zastonj«. Toda kdo bo njim verjel, da bo nam lastnik te šole, nemški šulverein, kar 18.000 fl. podaril? Naj dajo omenjeno šolo zapisati — brez pogojev — na grunt.nih bukvah našim občinam v last, pa bo vse v redu. Ako pa prevzamemo šolo, dokler je šulverein lastnik, utegne nas vsak čas iztirati iz nje, ali pa prisiliti, da jo plačamo. Da bi nam vrinili šulvereinsko šolo, skliče župan dve občinski seji. Pri prvi — dne 24. sušca — imeli so naši odborniki večino. Ko je bilo treba glasovati, zapusti pet nasprotnih odbornikov sobo, da naši ne bi bili sklepčni. Tu bi moral videti, kako se je mudilo g. Migliču! Smical jo je iz sobe, kakor bi mu žgal za hrbtom. Za njim sopihata dva debelotrebušna gospoda. Hu, težka sapa! In za tema pritiskata Nacel in Francel, katera kaj rada pobirata droblinice padajoče z nemškutarskih miz. Pri drugi seji — dne 27. sušca — ni bilo treba vee nemškularjcm postaviti svojib v tako navarnosi; kajti vse kimavee svoje so zbobnali skupaj, enega oelo pripeljali, ker je že bolj za uni, kakor za ta svet. Do sklepanja bili so nenižkutarji kaj gostobesedni; nek zavisten smeh igranjim na oblieju, češ: danes bomo vgnali Slovenee v kozji rog! Clovek obrača, Bog obrne. Edon našib odbornikov se vzdigne ter dokaže, da je seja neveljavna, ker je nepostavno sklicana. Naši odborniki se namreč niso vsi poklicali, kar se je zgodilo že mnogokrat; nasproti pa se nahajajo pri seji možje, ki niso bili nikdar voljeni v občinski odbor. Tudi sta bila v drugem razredu za enega umrlega odbornika kar dva namestnika poklicana. Kako kisle obraze so delali nemškutarji, ko se jim je očitalo njih pošteno (?) ravnanje, da ne rečem več! Vse molči, celo zgovorni Miglič ne črhne besedice. Enega je bilo lako sram, da je kar popal klobuk, pa šel iskat, kje je zidar naredil luknjo v zid. Gospod župan je pa milo prosil, naj vendar ostanejo naši odborniki, naj mu ne delajo te sramote. Pa spomnivši se zadnje seje, so se premislili, popisali eelo stvar v občinski zapisnik, se podpisali in odrinili »srečno!« želeč. — Kdo je vlekel ploh? Gotovo nemškutarji. . —r—