Četrtek, 15. julija 1965
št. 28, leto XXII
— Se sreča, da odpuščajo samo premalo izkoriščene ljudi — drugače bi se lahko ves naš strojrh park znašel na cesti...
KarlUaturs MltAJV MAVER
POSVETOVANJA O NOTRANJI DELITVI IN NAGRAJEVANJU
NE MOREMO DELITI, Cesar nismo ustvarili
Republiški sindikati so v minulih dneh pripravili več posvetovanj v vseh večjih mestih v Sloveniji, na katerih so s predstavniki večjih podjetij razpravljali o notranji delitvi in o nagrajevanju. Zbrali so tudi izčrpno gradivo iz podjetij, ki so na področju notranje delitve in nagrajevanja našla izvirne rešitve. Zlasti pa naj bi posvetovanja služila za izmenjavo izkušenj med posameznimi delovnimi organizacijami. Ker je pri nagrajevanju strokovnih služb do sedaj le malo podjetij našlo ustrezna merila, so s posvetovanji skušali premostiti zaostanek tudi na tem področju. Ljudje, ki se v podjetjih ukvarjajo z nagrajevanjem, so v tej obliki dobili precej strokovnih napotkov, hkrati pa so lahko ugotovili, kje so njihove gospodarske organizacije v nagrajevanju in delitvi, kaj so napravili in na katerih delovnih mestih je že uresničeno nagrajevanje po delu.
DELO IN NAGRAJEVANJE
V novih pogojih gospodarjenja, ko postajajo tržne zakonitosti edino merilo poslovnega uspeha, bo od notranje delitve
in od nagrajevanja precej odvisno, kako si bodo podjetja postlala. V pogojih tržnih zakonitosti bo notranja delitev v podjetjih in nagrajevanje odvisno
O
0

Več intenzivnosti tudi v izobraževanju
Ze pred leti smo vsaj v načelu sprejeli sklep, da naj bo popolna osemletna splošna izobrazba temelj za vsakršno zaposlovanje v gospodarstvu. In ne le to, spričo čedalje večje demokratizacije vsega našega 'družbenega življenja in čedalje večjih pristojnosti in odgovornosti vseh občanov že nekaj let tudi ugotavljamo, da bi moral vsak državljan imeti popolno osemletko.
V ta namen smo razvili tudi dokaj popoln sistem dopolnilnega izobraževanja odraslih. Kljub temu pa je ta naš sklep še vedno samo načelo. Ne samo zato, ker ugotavljamo, da v delovnih organizacijah ne zahtevajo od novo zaposlenih delavcev popolne osemletke, ne samo zato, ker jim kasneje ne omogočijo in niti ne zahtevajo od njih, da bi si pridobili raven splošne izobrazbe, ki jo daje osemletka, tudi sicer lahko opazimo od leta 1959/60 dalje nenehen upad dopolnilnega splošnega izobraževanja odraslih.
Tako tudi ne more biti naključje, da obširna analiza o osnovnem splošnem izobraževanju zaposlenih, ki jo je pripravila komisija za kulturo, prosveto in tisk pri republiškem sindikalnem svetu, razkriva ta problem v vsej svoji goloti. Tako je na primer v Sloveniji kar 59 o/o nad 15 let starih prebivalcev brez popolne osemletne osnovne šole. In dodati moramo še, da je v številu prebivalcev brez popolne osemletne splošne izobraževalne šole pretežni del zaposlenih prebivalcev. Tako je na primer v skupnem številu aktivnih prebivalcev kar 56,2 "/o tistih, ki nimajo popolne osemletke. In samo v ilustracijo dodajmo še nekaj številk: v kmetijstvu je od skupnega števila aktivnih kar 74,9 o/o brez popolne osemletke, v rudarstvu in industriji 54,5 v/o, v kategoriji »druge dejavnosti« 44,9 v/o, v javni upravi 23,5 °lo.
Ze samo teh nekaj številk dovolj zgovorno potrjuje mnenje, da postaja tako nizka izobrazbena raven zaposlenih in prebivalstva nasploh odločilen zaviralni moment celotnega družbenega razvoja. Težko si je zamišljati zares uspešen prehod na intenzivno gospodarjenje, če ne bo tudi v izobraževanju zaposlenih prišlo do večje intenzivnosti. Težko je predvidevati uspešno vključitev v mednarodno delitev dela, če se ne bomo tudi v zahtevah po splošni izobrazbi približali mednarodnim normam. In bržčas tudi ne bo mogel nihče oporekati, da je taka izobrazbena raven zaposlenih v direktnem nasprotju z razvojem neposrednega upravljanja proizvajalcev v delovnih enotah, s prenosom čedalje večjih pravic in pristojnosti na neposredne proizvajalce, ki ga nujno terja prehod na intenzivno gospodarjenje.
In če to naše razmišljanje strnemo v zaključek, potem vsekakor tele misli: eden izmed ukrepov v delovnih organizacijah za prehod na intenzivno gospodarjenje bo moral biti tudi prehod na intenzivno izobraževanje zaposlenih. Ne le znotraj delovnih organizacij, tudi v okvirih občine kot celote in skupne občinske politike za nadaljnji razvoj.
BOJAN SAMARIN
predvsem od produktivnosti. Stare neekonomske navade, za katere je značilno, da je družba neproduktivnim prizn;^vala izjemne pogoje, da je z omrtvičenjem tržnih zakonov dopuščala neracionalno delo, malomarnost, nepreračunano širjenje obsega proizvodnje, bodo zdaj odpadle in takšna podjetja ne bodo več mogla živeti na tuj račun. Gospodarski uspeh bo odvisen samo od dela in produktivnosti.
V	stari gospodarski strukturi, ko so bile mnoge slabosti in pomanjkljivosti skrite zaradi izjemnih pogojev in kjer so približno vsi enako živeli, razlike med produktivnimi in neproduktivnimi niso bile velike.
V	novih pogojih pa se bodo te razlike pokazale, zato bosta tudi notranja delitev in nagrajevanje šele zdaj dobila pravi pomen.
Kot rečeno bo v novih pogojih nagrajevanje bolj vezano na produktivnost dela. To pa pomeni, da bosta notranja delitev in nagrajevanje odvisna samo od tega, kako bodo v podjetjih delali. Osebne dohodke bo mogoče zboljševati in popravljati samo ob istočasnem naraščanju produktivnosti dela. To načelo je v naših družbenih odnosih že precej staro, vendar dosledno ni bilo nikoli izpeljano. Kršitev tega načela je bilo v gospodarskih organizacijah nič koliko, pogosto tudi s potuho in nasveti od zgoraj. Zato je bilo tudi dejanskih odklonov v nagrajevanju in notranji delitvi nič koliko. Redka so bila podjetja, kjer v notranji delitvi in nagrajevanju ni bilo nenačelnosti in praznega besedičenja.
(Nadaljevanje na 3. strani)
TUDI V ZDRAVSTVU STA SAMOUPRAVLJANJE IN STROKA
S SIHTA ...
FOTO: M. ŠPAROVEC
RAZGOVOR
Z LOJZETOM FORTUNO, PREDSEDNIKOM RO SINDIKATA DELAVCEV STORITVENIH DEJAVNOSTI
Delati
ali
čakati ?
V razgovorih s predstavniki gospodarskih organizacij storitvenih dejavnosti smo ugotovili, da v večini delovnih kolektivov v teh dejavnostih v zadnjem obdobju najbolj razpravljajo o tem, kako bi z boljšim izkoriščanjem notranjih rezerv, z doslednejšim nagrajevanjem po delu, z racionalizacijo poslovanja, zniževanjem stroškov in z večjim poslovnim sodelovanjem povečali produktivnost dela.
To, ekonomsko še tako potrebno in koristno pripravo delovnih kolektivov na gospodarsko reformo je še posebno poglobila dejavnost Republiškega odbora sindikata delavcev storitvenih dejavnosti, ki je orga-nizaral vrsto posvetovanj o gospodarjenju v gospodarskih organizacijah storitvenih dejavnosti, hkrati pa posredoval tem organizacijam tudi oceno njihove gospodarske moči - in položaja v panogi, izdelano na osnovi podatkov službe družbenega knjigovodstva. Ker so prizadevanja za povečanje produktivnosti dela v delovnih organizacijah storitvenih dejavnosti že obrodila prve sadove, smo naš razgovor z Lojzetom Fortuno, predsednikom Republiškega odbora sindikata storitvenih de-(Nadaljevanje na 4. strani)
NELOČLJIVA CELOTA
Vsaka od omenjenih tem ima sicer svojo specifiko, na katero se je opiral tudi material, ki naj bi bil osnova za razpravo, vendar pa je bilo na obeh sestankih čutiti močno težnjo zdravstvenih delavcev, naj bi probleme, s katerimi se dnevno srečujejo, uredili s predpisi »od zgoraj«. Težnja po centralizmu, ki jo opravičujejo z zahtevami stroke, nosi v sebi dokajšnjo mero oportunizma. Zlasti pa je iz nje čutiti, da zdravstvenim delavcem ni jasno, kaj v bistvu pomeni samoupravljanje.
Pojmovanje, da je samoupravljanje samo oblika — politika — in da nima nič skupnega s stroko, ni samo zgrešeno, temveč pogojuje tudi škodljivo prakso, da se samoupravljavci ukvarjajo le z vprašanji, ki so sekundarnega pomena, nimajo pa nobenih pravic, da bi sodelovali pri tistih stvareh, ki bi vplivale na boljše, bolj organizirano in bolj racionalno strokovno delo zdravstvenih delovnih organizacij in s tem tudi na boljše zadovoljevanje potreb občanov.
Prav v dejstvu, da zdravstveni delavci ne pojmujejo samoupravljanja kot vsebine stroke, je treba iskati osnovno pomanjkljivost statutov, ki so v pre-
Temi, ki so ju pred kratkim obravnavali na Republiškem odboru sindikata delavcev družbenih dejavnosti: statuti v zdravstvenih delovnih organizacijah in problemi financiranja osnovne zdravstvene službe, sta tesno povezani med seboj. Čeprav so ju obravnavali ločeno, je razprava obakrat zajela domala vso problematiko zdravstvenih delovnih organizacij in tudi politiko zdravstvenega varstva v Sloveniji.
težni meri le okvirni in načelni. Zdravstveni kolektivi so v njih le formalno pravno rešili vprašanja družbenega upravljanja, zapisali v statute določila ustave in ustreznih zakonov, zelo malo ali nič pa niso določila statutov prilagodili dejanskim razmeram ter potrebam. In ravno zato niso osnova za dogovor delovnih kolektivov pri realizaciji njihovih nalog — čimbolj kvalitetno in učinkovito zdravstveno varstvo.
Razprava na Republiškem odboru sindikath delavcev družbenih dejavnosti je imela predvsem namen opozoriti na pomanjkljivosti v statutih, ki jih bo nujno treba odpraviti, da bo-
do resnično postali instrument za perspektivno reševanje vprašanj, kam in kako usmeriti dejavnost zdravstvenih delovnih organizacij.
Če izvzamemo vse objektivne vzroke za pomanjkljivosti, ki so se kljub prizadevanjem zdravstvenih kolektivov vrinile v statute (predvsem neustrezno in neusklajeno dosedanjo zakonodajo, ki naj bi urejala določeno specifičnosti te družbene službe, saj so zdravstveni delavci gradili svojo avtonomno zakonodajo največkrat pred izidom zakonitih pravnih aktov), moramo vsekakor opozoriti na tiste pomanjkljivosti, ki bi jih lahko odpravili, če bi razumeft
vsebino samoupravljanja in pomen statutov.
Razprava sama je že dala odgovor na ne tako osamljeno mnenje predstavnika zdravstvenega zavoda, ki je med drugim rekel: »Vsiljuje se mi misel, da preveč idealiziramo statute. Delavce v zdravstvu bolj žulijo konkretni problemi novega sistema formiranja in delitve dohodka po storitvah. Se bolj živo zadene kolektive zakon o delovnih razmerjih. Akcijo za izdelavo statutov so v kolektivih dobro sprejeli, ko pa so bili narejeni, so prišle na vrsto druge naloge.«
Statuti morajo postati usmerjevalci dela zdravstvenih institucij. Z drugimi besedami povedano: kot temeljni dogovor delovnih kolektivov morajo statuti jasno usmerjati delo in odnose, tako znotraj delovnih organizacij kot navzven do družbene skupnosti. Zato pa izdelava statutov nikakor ni enkratna akcija, niti niso sami sebi namen, temveč je to aktualna zakonodaja kolektivov in vsebina dejavnosti, ki jo je treba nenehno izpopolnjevati in prilagajati dejanskim razmeram ter potrebam.
(Nadaljevanje na 3. strani)
7 dni v sindikatih
V »NOVOTEKSU« SO PRIPRAVLJENI NA REFORMO
»Striženja norm ne poznamo«
V teh dneh, ko še niso znani novi gospodarski ukrepi v vseh podrobnostih, znano pa je že, naj bi z gospodarsko reformo okrepili materialno osnovo samoupravljanja gospodarskih organizacij bazične industrije, se v delovnih kolektivih predelovalne industrije vse bolj stopnjuje nemirno pričakovanje, kako bo, ko bodo gospodarski ukrepi začeli polno učinkovati. Slišali smo že takšne malodušne ocene: — Tako nas bo stisnilo, da še dihati ne bomo mogli, kje še sami skrbeti za razširjeno reprodukcijo:
Vendar pa ima s temi besedami izražen strah pred prihod-
tudi prostorno razširjamo, je iz-trošenost strojev v povprečju še vedno 59 % ...«
»Ce je tako, kako pa vam je kljub temu uspelo povzpeti se tako visoko nad jugoslovansko produktivnost dela v vaši stroki?«
»Predvsem z ozko specializacijo. Odločili smo se le za proizvodnjo tkanin iz česanih voln-nih prej, ki jih zdaj mešamo s sintetiko. In seveda zaradi stalnega odkrivanja notranjih rezerv. Ne veste, koliko milijonov dinarjev prihranimo samo z rednim vzdrževanjem strojnega parka in s pravočasnim nakupom rezervnih delov...«
Med delovnim odmorom
Z novimi gospodarskimi g ukrepi, s katerimi namerava- g mo uravnovesiti gospodarstvo, bomo umirili nihanje obsega o investicijske porabe, ki je ter- S jato od gradbeništva vsako '5 leto drugačno gradbeno dejav- .S nost, največkrat pa tako ob- a sežno, (Ja ji ni bilo kos, Rela-tivno stalen obseg investicijske '■5 porabe pa bo omogočil, da bo- » do v gradbeništvu lahko začeli b prčudarneje sestavljati in ures- “ ničevati svoje proizvodne pro- 'jj grame ter bolj učinkovito skr- g beti za mehanizacijo in mo- S dernizacijo — skratka za cene- ® nost gfadbenih del. Ker bo ce- > na živega dela zaradi poveča- § nih osebnih dohodkov gradbe- g nih delavcev, ki jih bodo izsi- 1 'lile poostrene gospodarske raz- » mere, v gradbeništvu občutno « višje kot doslej, se bo še kako 3 splačalo mehanizirati gradbe- 3 na dela, to pa z drugimi be- " sedami pomeni — raztegniti H gradbeno sezono skoraj na ce- <4 lo leto.	g
Vendar pa gospodarski ukre- g pi ne bodo začeli polno učin- g kovati v gradbeništvu sami od > sebe in že takoj jutri, marveč 3 jih bodo morali čimbolj pod- S
Pravočasno 1
71
priporočilo l
§
preti sami delovni kolektivi g gradbeništva. Na kaj mislimo? ^ Večja organiziranost dela in ° podaljšanje gradbene sezone j* terjata tudi večjo skrb za ure- S ditev življenjskih in delovnih ~ razmer gradbenih delavcev, a predvsem večjo skrb za uredi- S tev gradbišč in delavskih nase- ^ lij gradbincev. Zato je pred- » sedstvo republiškega odbora s sindikatov gradbenih delavcev a Slovenije na svoji zadnji seji č' ob tem, ko je razpravljalo o o gospodarskih uspehih gradbe- § ništva v letošnjem prvem pol- @ letju, še posebno skrbno pro- > učilo tudi svoj prvi osnutek o 2 minimalnih življenjskih pogo- | jih na gradbiščih in v naseljih. S
Prav zdaj, ob gospodarskem ” pritisku na gradbena podjetja, 5 naj modernizirajo proizvodnjo, ~ je namreč prišel čas, ko je tre- ~ ba bolj.misliti tudi na stalnost zaposlitve pri gradbenih pod- ~ jetjih, to pa pomeni, da bo končno, le treba urediti razme- S re, v katerih gradbeni delavci g delajo in žive. Zato vsebuje osnutek priporočila o minimal- • nih življenjskih pogojih na gradbiščih in v naseljih precej o podroben spisek zahtev, ki naj « bi jih delavne organizacije § gradbeništva upoštevale pri 2 ureditvi oziroma gradnji de- ” lavskih naselij. Tako govori o g minimalnih higiensko sanitar- ^ nih napravah na gradbišču, o S ureditvi stanovanjskih in dru- .S gih prostorov na samem grad- 4 bišču ter o ureditvi stalnega g delavskega naselja.	®
Čeprav je osnutek že dokaj popoln, je predsedstvo RO sin- * dikata gradbenih delavcev » imenovalo še posebno komisi- | jo, Iti naj ga še izpopolni, v ^ prihodnjih mesecih pa name- £ rava organizirati posvetovanje » z gradbenimi podjetji o tem « svojem priporočilu ter obiskati ~ naselja gradbenih delavcev, da » bi dobilo čimbolj jasna napo- a tila za ukrepe, ki jih bo treba sprejeti v zvezi z ureditvijo življenjskih razmer gradbenih g delavcev.	V. B. Š
Foto: Milan Šparovec
OB MARIBORSKEM POSVETOVANJU O NAGRAJEVANJU
NAPREDEK
Te dni je republiški svet Zveze sindikatov Slovenije organiziral v Mariboru za predstavnike podjetij iz občin Center, Tezno, Tabor in Slovenske Bistrica posvetovanje o nagrajevanju v podjetjih. Predstavniki mariborskih delovnih kolektivov so ugotavljali, da v mnogih mariborskih podjetjih, razen redkih izjem, na področju nagrajevanja po delu niso storili od leta 1961 dalje nobenih bistvenih premikov. Ponekod so šli še celo tako daleč, da so že izoblikovana merila nagrajevanja ukinili in prešli na nagrajevanje po času itd. Prav to, da si v mnogih podjetjih v Mariboru in Slovenski Bistrici niso izoblikovali meril nagrajevanja tako za neposredne proizvajalce kot za strokovnjake, se bo marsikateri delovni organizaciji hudo maščevalo. Zaradi neizdelanih sistemov delitve po delu se bodo mariborska podjetja znašla sedaj, ko smo na pragu nove gospodarske reforme, v neprijetnem položaju.
NE SAMO MATERIALNA STIMULACIJA
Ko so na posvetovanju podrobneje analizirali možnosti, kako v posameznih mariborskih podjetjih priti do meril nagrajevanja, zlasti za organizatorje proizvodnje in strokovnjake, je predstavnik iz Tovarne avtomobilov Maribor menil:
»Če hočemo delavca ali strokovnjaka zainteresirati za delo, menim, da mnogokrat ni pomembna samo materialna stimulacija. Nič manj niso pomembni pri oblikovanju osebnih dohodkov tudi drugi činitelji, na primer medsebojni odnosi... Raziskave in analize v razvitih deželah so namreč pokazale, da je materialna stimulacija delavcev ali strokovnjakov celo na petem mestu. Pri nas je ta seveda na prvem. Toda to ne pomeni, da moramo materialno stimulacijo obravnavati izolirano od ostalih elementov, kot so medsebojni odnosi, dobro počutje na delovnem mestu itd., ki
Glasilo ReputllSkega sveta ZSJ za Slovenijo. Izdaja CZP Ljudska pravica v Ljubljani. List le ustanoviljen zo novembra 1942. Urejuje uredniški odbor Glavni in odgovorni urednik
VINKO TRINKAUS
Naslov uredništva In uprave Ljubljana. Kopitarjeva ul. 2. ooštni predal 313-VI, telefon uredništva 313-722 in 316-672, uprave 313-722 In 317-501. Račun pri Narodni banki v Ljubljani. St. NB 600-11/1-365 — Posamezna Številka stane 20 din — Naročnina je; četrtletna 250, polletna ioo tn letna 1000 din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk in klišeji CZP »Ljudska pravica«.
Ljubljana
prav tako vplivajo na oblikovanje osebnih dohodkov proizvajalcev ...«
NOBENIH POBUD
Čeprav je republiški svet Zveze sindikatov Slovenije organiziral posvetovanje z namenom, da bi si predstavniki mariborskih podjetij s področja nagrajevanja izmenjali izkušnje, razen od predstavnikov Tovarne avtomobilov iz Maribora, ni bilo slišati nobenih pobud ali vsaj informacij, kako si v mariborskih delovnih organizacijah prizadevajo, da bi si čimprej izoblikovali merila nagrajevanja.
Na posvetovanju smo slišali le vprašanja, kot na primer o tem, kako oceniti delo tehnologa, projektanta in podobno. Odgovorov (verjetno zato, ker v mariborskih podjetjih na tem področju še nimajo izkušenj) na podobna vprašanja ni bilo. To pa pomeni, da se bodo morali v mariborskih podjetjih krepko
Novi temeljni zakon o delovnih razmerjih (TZDR) je ob izidu sprožil različne komentarje. Na številnih informativnih razgovorih, ki so jih organizirale delavske univerze, so izrekli raznovrstne pripombe, katerih večji del pa se da spraviti na skupni imenovalec, to je očitek, da je zakon premalo konkreten, da je presplošen in zaradi tega pušča vrsto odprtih vprašanj, odpira v delovnih organizacijah nove probleme itd.
Ta očitek se opira zlasti na to, da TZDR ne razporeja več minimalnih dopustov glede na delovno dobo, kot je bilo določeno v dosedanjem zakonu o delovnih razmerjih (ZDR), ampak določa le minimalni in maksimalni okvir dopustov, nadalje da ne vsebuje več prime-
spoprijeti z iskanjem meril nagrajevanja tudi za strokovnjake in administrativno - tehnične uslužbence. V novih pogojih gospodarjenja bo namreč uspeh podjetja še toliko bolj odvisen od sposobnosti strokovnih služb in le z oblikovanimi sistemi delitve po delu tudi za organizatorje proizvodnje in uslužbence upravno-tehničnih vodstev podjetij bo ta uspeh možno doseči.
Zavoljo tega, ker na mariborskem posvetovanju o nagrajevanju ni bilo novih pobud, so v zaključkih zapisali, da bodo morali sindikati, tako v občini kot v podjetjih mnogo delati, da bi v delovnih organizacijah v Mariboru in Slovenski Bistrici čimprej prišli do izoblikovanih sistemov dosledne delitve po vloženem delu. Priporočili so delovnim organizacijam, da naj te še naprej analizirajo položaj, v katerem se bodo znašle ob uveljavljanju gospodarske reforme.
M. 2.
rov kršitve delovne discipline oziroma ne navaja, kaj se šteje zlasti za hujšo kršitev delovne discipline, kot je bilo določeno v dosedanjem ZDR in podobno.
Brez dvoma je dokajšnja razlika med novim TZDR in starim ZDR glede vrste vprašanj in tudi glede vsebinskega obsega obeh zakonov (TZDR šteje 150 členov, ZDR pa jih je imel 380). Razlike so glede števila podrobno in neposredno normiranih vprašanj. Novi TZDR je mnogo bolj okviren in manj ka-zuističen kot pa prejšnji ZDR to je za večino vprašanj določa praviloma le splošne družbene okvire, v celoti pa prepušča konkretno urejanje samoupravnim aktom delovnih organizacij.
Osnovna karakteristika zakona je torej, da predstavlja po-
nostjo le prevelike oči. Tudi za gospodarske organizacije predelovalne industrije velja tisto splošno pravilo: tisti delovni kolektivi, ki so že doslej specializirali proizvodnjo, zniževali stroške proizvodnje ter poskusili uresničiti načelo delitve po delu, so logično morali doseči že tolikšno produktivnost dela, da njihovega gospodarskega položaja ne morg ogroziti noben ukrep splošne veljavnosti in učinkovitosti. To dejstvo smo ugotovili tudi v razgovoru z Janezom Novakom, vodjem načrtovalno analitskega 'oddelka Novoteksa iz Novega mesta, ko je beseda nanesla na gospodarsko reformo.
»Povsem točne podatke o našem gospodarskem položaju bi vam kar tako iz rokava težko natresel, saj noben skupni imenovalec primerljivosti rezultatov gospodarjenja med sorodnimi podjetji ni povsem točen,« je začel razgovor tov. Janez Novak. »Vendar, če lahko verjamemo kazalcu, ki ga je izdelal Institut za produktivnost dela v Beogradu za volnarsko industrijo, je bila naša gospodarska organizacija po produktivnosti dela lani za 45,2 % nad jugoslovanskim povprečjem. Tako smo med podjetji volnarske industrije po bruto in neto dohodku v državi na sedmem mestu, po osebnih dohodkih na dvanajstem, po razmerju med osebnimi dohodki in skladi v korist skladov pa na drugem. Za osebne dohodke namenjamo namreč. 60%, za sklade pa| 40 % dohodka, potem ko odplačamo vse druge družbene obveznosti.«
»Zakaj vplačujete toliko v sklade?«
»Zato, ker se zavedamo, da brez stalnega izboljševanja tehnološkega procesa proizvodnje in moderniziranja strojnega parka ne bomo napredovali, posebno še potem ne, ko se bomo vključili v mednarodno delitev dela. Čeprav smo v zadnjih letih kupili precej novih strojev in se
memben korak v nadaljnji afirmaciji in krepitvi samoupravnih pravic in samostojnih delovnih skupnosti. Vrsto zadev, ki jih je prej podrobno normiral državni organ z zakonom, lahko sedaj samostojno ureja delovna skupnost z lastnimi samoupravnimi akti.
S tega stališča prihaja v novem TZDR do izraza edina logična razvojna tendenca našega celotnega pravnega sistema, to je proces postopne deetatizacije. Uvedba delavskega samoupravljanja je anticipirala osnovno smer oziroma vsebino tega procesa, ki v globalnem pomenu ne dopušča alternative: če smo se odločili za sistem družbenega samoupravljanja, brez katerega si po Titovih besedah, ki jih je izrekel ob sprejemu zakona o
»Odločitve o spremembah proizvodnega programa oziroma specializaciji so najbrž predložili oziroma utemeljili vaši strokovnjaki, predno jih je kolektiv sprejel. Odkrivanje notranjih rezerv pa bržčas ni samo zasluga strokovnjakov...«
»Čeprav smo največ rezerv našli z dobro organizirano kontrolo proizvodnje po fazah dela, lahko rečem, da je najmočnejša spodbuda za zmanjševanje stroškov in s tem za povečevanje produktivnosti dela — ■ prav pravična delitev dohodka po delu, ki jo v naši gospodarski organizaciji izpopolnjujejo že dobrih pet let. To lahko avtoritativno trdim zato, ker sem delal dvanajst let kot obratovodja v neposredni proizvodnji — v tem času sem organiziral delo delovnih skupin od sto do tristo ljudi — in vem, kako koristno je za celoten uspeh kolektiva, če imajo delovni ljudje občutek, da je razmerje med osebnimi dohodki na različnih delovnih mestih pravilno. Produktivnost dela raste pri nas prav zato, ker ljudje zaupajo v sistem nagrajevanja: kolikor kdo zasluži, toliko dobi, striženja norm nismo pri nas nikoli poznali. Seveda pa je tudi pomembno, da zaposleni pravočasno zvedo, kolikšen je uspeh celotnega kolektiva, saj je njihov dohodek posredno odvisen tudi od tega uspeha, te podatke pa zbiramo vsak mesec sproti, znani pa so okrog petnajstega naslednji mesec«
»Koliko so pri vas najnižji osebni dohodki in v kakšnem sorazmerju so z najvišjimi?«
»Ce izpolni zaposleni normo na najnižje ovrednotenem delovnem mestu, zasluži nad 40.000 dinarjev mesečno, zraven pa dobi še 1 dodatke za stalnost, starost itd. Razpon med najnižjimi in najvišjimi dohodki pa je 1:4, torej je razpon dovolj spodbuden tudi za nagrajevanje organizatorjev proizvodnje in strokovnjakov.«
delavskih 'svetih, ni mogoče zamisliti izgradnje socializma, potem je neizbežno, da bodo namesto državnih organov postale svobodne asociacije proizvajalcev elementarni nivo odločanja družbenih zadev.
Toda vsebina samoupravljanja ni le odločanje o materialni plati proizvodnje, o proizvodnih sredstvih, o dohodku itd., am pak tudi — in predvsem — o medsebojnih odnosih, ki se oblikujejo v proizvodnem procesu. Ne bi bilo resničnega samoupravljanja, če bi na proizvajalce prenašali le upravljanje z opredmetenim delom, ne pa tudi živega dela, torej odločanje o proizvodnih odnosih. To pa pomeni, da spada v sfero samoupravnih odločitev ne le razpolaganje z milnardami investicij, ampak tudi odločanje o vstopu v delovno organizacijo, o prenehanju delovnega razmerja. o dopustih, o sankcijah zaradi kršitve delovnih dolžnosti itd.
Nikakor namreč ne bi bilo logično, da bi odločanje o pro-
ll|[ll!ll!l!l!!!!!!ll!l!ll!!llllllllll!l!llllllllll!!ll!lll!lllll!lill!ll!llll!!lllll!lllllli!l!lillll!ll!llllllll!llllll!!!llli!!!l!llllllllll!l!llilli>lli'l!llil!l!!lllllll!lll!lllil!l!!lll!lll!l!lll!lllll|l!!l!ilil!lllillllilillllU[l
DEŽEVNI DNEVI
1 Na občinski skupščini v Tolminu so mi povedali tudi g j	tole:	m
»V Komunalnem podjetju v Tolminu so izdelali zares 1 M	»posrečen« pravilnik o nagrajevanju. V njem so med	g
g	drugim zapisali: delavcem, ki delajo pri komunalnih delih	g
p	na prostem, se v deževnih dneh, ko ne morejo na delo,	1J
S	prizna le 40 odstotkov osebnih dohodkov...«	g
Zal pa so tisti, ki so omenjeni pravilnik sestavljali, g g	pozabili napisati, da to velja tudi za administrativno	g
B	tehnične uslužbence podjetja. Sicer pa kaj bi za to »skr-	g
g	beli«, saj administratorje pri delu dež ne moti, ker so	g
gf pod streho in na toplem.	M. Z.
Samoupravljanje in temeljni zakon o delovnih razmerjih
Is naše družbe
POSVETOVANJA O NOTRANJI DELITVI IN NAGRAJEVANJU
NE MOREMO DELITI,
Cesar nismo ustvarili
« . x
(Nadaljevanje s 1. strani)
Na posvetovanjih smo o tem slišali precej dokazov. Dokazi so tako na dlani, da imajo v ustih že prizvok obtožb. Skupina, ki je zbirala gradivo za posvetovanje v večjem podjetju, je ugotovila, da med štirimi vodilnimi uslužbenci nihče ni vedel, kakšen je dejansko njihov sistem nagrajevanja v podjetju.
Značilne za spoznavanje načel nagrajevanja v praksi so besede predstavnika nekega novogoriškega podjetja: »Na vsakem koraku delavcem zatrjujemo, da je samo od delovnega učinka na delovnem mestu odvisno, kakšen bo njihov osebni dohodek. Povem pa lahko, da si tega dohodka v našem podjetju ne zna izračunati noben delavec. Obračun osebnega dohodka je največkrat sposoben izračunati v podjetju samo plačani referent za osebne dohodke.«
KAKO JE KDO MOČAN V PODJETJU?
Vezava notranje delitve in nagrajevanja na produktivnost dela včasih vodi do odpora pri
Delavcu, ki gre 'k vojakom, daje TZDR pravico, da se po odslužitvi roka vrne na delo v isto delovno organizacijo. »Vse dolžnosti in pravice, ki se pridobivajo po delu ali iz dela v delovni organizaciji,« pravi zakonsko določilo, »med odsotnostjo delavca mirujejo.« To se pravi, da delavec, ki gre služit vojaški rok, začasno neha delati v delovni organizaciji, ostane pa še naprej član delovne skupnosti in se njegovo delovno razmerje nadaljuje, ko pride od vojakov.
V delovnih organizacijah namenjajo okrog tega precej različnih vprašanj. — Kako ta čas (vojaški rok traja do dveh let) zapolniti delovno mesto? — Kako bomo dobili delavce, posebno še strokovno usposobljene, ki bodo hoteli skleniti delovno razmerje za določen čas in ki bodo pripravljeni, da ga prekinejo, brž ko se bo delavec, ki ga na-domestuje, vrnil od vojakov?
Že samo s pravilnim razumevanjem intencije tega zakonskega določila bodo delovne skupnosti našle odgovore na vprašanja, ki se porajajo. Kaj je hotel zaponodajalec doseči? Predvsem je hotel zaščititi delavce, da bodo po odsluženem vojaškem roku dobili vsaj tako delo, kot so ga imeli prej. In taka zaščita je, če upoštevamo dosedanjo prakso, ko so mnogi iskali po odsluženem vojaškem roku delo mesece in mesece, potrebna. Kajti, vojaščina je obveznost vsakega moškega, ki je za to sposoben in prav je, da se tej obveznosti pridruži tudi obveznost skupnosti, ki naj jamči, da delavec zaradi izpolnjevanja svojih dolžnosti ne bo imel občutka nesigurnosti, kaj bo takrat, ko se vrne od vojakov.
izvajalnih sredstvih in o dohodku smatrali za neodtujljiv element samoupravljanja, urejanje delovnih razmerij bi pa bila zadeva državnih organov in bi torej ohranjali sistem državno-mezdnih delovnih razmerij.
Gotovo, da je urejanje medsebojnih delovnih razmerij dosti bolj občutljivo področje kot pa je odločanje o proizvodnih sredstvih: to so dosti bolj subtilna in odgovorna vprašanja, ker odločitve o njih neposredno porajajo bodisi konflikte v medsebojnih odnosih bodisi ustvarjajo atmosfero tovariškega sodelovanja. Torej predstavlja odločanje o medsebojnih odnosih dokaj odgovornejšo in težjo nalogo kot pa odločanje o gospodarskih investicijah. Zaradi tega je tudi razumljiv odpor oziroma želja, da bi o teh vprašanjih odločal nekdo drug, ne pa sami, v lastnih okvirih, na osnovi lastne odgovornosti.
Toda šele na tem vprašanju se lomijo ostanki mezdne miselnosti v naši zavesti. To, s kakš-
delavcih, saj si običajno pod naraščanjem produktivnosti zamišljajo, da bodo morali preliti še več znoja. Takšna pojmovanja o produktivnosti so najbolj pogosta. Toda produktivnost ni samo v tem. Večjo produktivnost lahko dosežemo tudi na druge načine: z boljšim izkoriščanjem strojev, z boljšo organizacijo dela, z boljšimi tehnološkimi postopki, z boljšo pripravo dela. V vseh teh primerih pa višjo produktivnost lahko zagotovi samo »možganski trust« v podjetju. V mnogih podjetjih pa prav tukaj niso razčiščene osnove. V mislih imamo pogosto prilaščanje posameznih delovnih mest v podjetjih. Sindikalni voditelji, ki so zbirali gradivo o nagrajevanju v podjetjih, so ugotovili:
»V času ekstenzivnega gospodarskega razvoja se je nabralo v gospodarstvu in izven njega veliko nesposobnih kadrov, ki zasedajo delovna mesta, za katera niso usposobljeni. Razen tega so ponekod ustanavljali razna šefovska, direk-
Vendar pa ob tem zakonskem določilu ni pomembna le zaščita delavcev. Bolj pomembne kot pravice tistih, ki služijo vojaški rok, pravice, ki jih bodo delovne skupnosti morale upoštevati, bodo odločitve, kakšna bo politika zaposlovanja v prihodnosti. S tem pa smo tudi nakazali smer razreševanja porajajočih se vprašanj in pomislekov delovnih skupnosti ob 126. členu TZDR.
Res je, da vrzeli, ki bodo nastale na delovnih mestih zaradi tega, ker delavci odhajajo služit vojaški rok, ne bo enostavno zapolniti. Zlasti zato ne, ker bodo delavci po končani vojaški obveznosti prišli nazaj, tisti pa, ki so jih dotlej nadomestovali, bodo odveč. Vendar, ali je tak način zaposlovanja edino možen? In, ali je rentabilno zaposliti delavca, za katerega že vnaprej veš, da bo v, kratkem odšel za eno ali dve leti k vojakom? V času, ko ga ne bo v delovni organizaciji, pa se bo marsikaj spremenilo, saj pravimo, da je treba nenehno izpopolnjevati tehnologijo, težiti k modernizaciji proizvodnje itd. Ko pa se bodo delavci vrnili na delo, jih bo treba ponovno uvajati, oziroma jih seznaniti z novimi načini proizvodnje itd. (Zlasti velja to za strokovno usposobljene delavce, ki pa vojaščino najraje odlagajo.)
Ali ni potemtakem bolj smotrno in gospodarno zaposlovati delavce, ki so že izpolnili svoje vojaške obveznosti? Prav gotovo je bolje tako za delovno skupnost kot tudi delavce, če se vključijo v delovni proces z jasno perspektivo, da bodo v njem sodelovali brez prekinitev. Tako določilo TZDR ne bo delovalo
no odgovornostjo smo pripravljeni urejati tudi ta kočljiva in subtilna vprašanja, kaže, koliko premagujemo v sebi ostanke lastne mezdne miselnosti: kolikor se bomo namreč otresali odgovornosti za odločitve o medsebojnih delovnih razmerjih, kolikor bomo ostajali le pasivni zunanji opazovalci in kritiki teh odločitev, ne pa tudi njihovi akterji, toliko je to zanesljivejši znak, da so v nas ostanki mezdnega pojmovanja še dokaj močno zasidrani.
Ce torej ocenjujemo karakteristike in intencije novega TZDR s pravkar navedenih izhodišč, potem je treba poudariti njegov pozitivni prispevek za nadaljnji razvoj sistema družbenega samoupravljanja, in to v dveh pogledih: na eni strani kot konkreten korak dejanske realizacije v tej smeri, na drugi strani pa kot vir iniciative za teoretična oziroma praktična raziskovanja teh razvojnih procesov.
Od pravkar navedenega stališča, to je, da je trebp. sma-
torska in druga delovna mesta, ki gospodarstvo samo bremenijo in mu ne koristijo. Ljudje, ki ta delovna mesta zasedajo, so resna ovira za zaposlitev sposobnejših in strokovnejših kadrov. So številni primeri, da prav taki ljudje, če si pridobijo potrebno moč in vpliv, delijo dohodek sebi in drugim nc glede na poslovne uspehe delovne organizacije in ne glede na sposobnost posameznikov.«
Pogosto so prav takšni ljudje glavna ovira, da v strokovnih službah nagrajevanje po delu počasi uveljavlja, kajti zavedajo se, da bi jim z nagrajevanjem po delu spodrezali korenine. Stvarno nagrajevanje po delu med strokovnjaki bi omogočilo, da bi delovna mesta izpraznili vsi tisti ljudje v gospodarstvu, ki bi znanje morali imeti, pa ga dejansko nimajo. Ko se jim začnejo majati tla pod nogami, se običajno zatečejo k osebnim obračunom.
Le v redkih tovarnah so do sedaj oblikovali določnejša me-
zgolj kot zaščita delavcev, ki služijo vojaški rok, temveč bo posredna, a močna spodbuda delovnim skupnostim, da bodo zaposlovale take delavce, ki so svoje vojaške obveznosti že izpolnili. S tem bo doseženo, da delavci ne bodo odlagali odslužitve vojaškega roka na skrajni termin, da bodo bolj zavzeto sodelovali v delovni skupnosti, katere člani bodo, kot bi v primerih, ko vnaprej vedo, da bodo iz nje dalj časa odsotni in, kar je najbolj pomembno, organizacijo dela in proizvodne naloge bo mogoče bolj zanesljivo načrtovati, ker bodo izpolnjene obveznosti, ki bi sicer delavce odtegovale iz skupnosti ter tako otežkočale izvajanje načrtne kadrovske politike.	N. L.
(Nadaljevanje s 1. strani)
Če bo vsebina statutov zastavljena iz takih izhodišč, tudi ne bo mogla obiti organizacije zdravstvene službe, strokovnega sodelovanja institucij, prav tako pa bodo zdravstveni delavci tudi sami morali najti merila za formiranje in delitev dohodka. Težnje, naj organizacijske oblike, ki bodo bolj racionalne in tudi cenejše, predlaga nekdo »z vrha«, ker se bo zdravstvena služba le tako lahko vključila v splošna prizadevanja za boljše gospodarjenje, bo praksa sama ovrgla. Boljše organizacije
trati delovna razmerja za integralni del samoupravljanja in da spadajo delovna razmerja v tem sklopu v enovit proces de-etatizacije, pa kaže razlikovati dve stvari:
— Prvič, mnenja glede tempa procesa deetatizacije, to je, ali smatramo da z normativnim modelom prehitevamo realen družbeni razvoj ali ne, ali menimo da bi morali iti počasneje, ker še niso dozoreli objektivni pogoji, ker še zavest delavcev ni na ustrezni stopnji itd. in
— drugič, mnenja o kontekstu novega TZDR, to je ali se strinjamo z njegovimi posameznimi rešitvami ali ne, ali smatramo, da zakon ni povsod dosleden sam s seboj, da je ponekod brez potrebe kazuističen, drugod pa brez potrebe nejasen itd.
To pa sta očitno dve povsem različni stvari, ki ju je potrebno ločiti od osnovne vsebine in navedenih intencij temeljnega zakona o delovnih razmerjih.
IVAN KRISTAN
rila za nagrajevanje organizatorjev proizvodnje. Tako sta med tekstilnimi tovarnami mariborska in preboldska našli kazalce o uspešnosti dela organizatorjev proizvodnje, ki lahko največ prispevajo k boljši organizaciji dela in poslovanja. V dveh primerih gre za neko povsem novo obliko normiranja strokovnih del in za premije, ki pa so dobile pozitivno vsebino. V celjski »Libeli« so doslej najbolj dosledno izpeljali načelo nagrajevanja po delu, tako da so skoraj v celoti normirali delo administrativno - tehničnih služb. To pa so skoraj edine rešitve, ki jih imamo v nagrajevanju strokovnih delavcev v Sloveniji. Dejstvo pa je, da sposobni strokovnjaki ne nasprotujejo nagrajevanju po delu.
UGOVORI ZOPER VPLIVE
Na posvetovanjih so ugotavljali, da podobe notranje delitve in nagrajevanja niso izkrivljali samo v podjetjih, temveč tudi od zunaj. V preteklosti je mnogokrat zelo preštudiran sistem nagrajevanja padel v vodo zaradi zunanjih vjplivov. Delovne organizacije so morale zato pogosto spreminjati pravilnike. Spremembe so tako nastajale bolj na pamet in po posluhu kot pa na podlagi resnih analiz in študija.
Predstavnik »Lesonita« iz Ilirske Bistrice je na posvetovanju v Postojni povedal med drugim tudi tole grenko resnico:
»Produktivnost v našem podjetju je takšna, da jo lahko primerjamo s srednjeevropsko, rentabilnosti pa ni. To je velika ovira za nagrajevanje. Proizvajalec ne pride do svojega zaslužka, saj smo izračunali, da samo 5 % cene izdelka odpade na osebne dohodke. Celotno nagrajevanje se nam zaradi takšnega položaja podre.«
V novih pogojih gospodarjenja bodo ta nesorazmerja vsekakor manjša.
In tudi čas je že, da bodo!
Z. T.
zdravstvene službe, s tem pa tudi večje učinkovitosti ob realnem trošenju sredstev, nikakor ne bomo mogli dobiti z rešitvami, ki bi se porodile v kabinetih, temveč saAo s sodelovanjem vseh zdravstvenih delavcev. Torej je treba začeti organizacijo in merila za finansiranje graditi od spodaj navzgor in ne narobe. Seveda pa bo ob tem treba skupaj poiskati odgovore na ključna vprašanja in dobiti enotno osnovo, na katero se bodo lahko oprli zdravstveni kolektivi, da bodo prek avtonomne zakonodaje laže določili mesto in vlogo svoje dejavnosti v družbi, uredili odnose do koristnikov uslug itd.
Izgovarjanje zdravstvenih delavcev, da je težavam, ki se kažejo v tako visokih stroških, kriv sedanji sistem financiranja, vzbuja občutek, da hočejo nekatere probleme prevalit^ s svojih ramen. Za pomanjkljivosti ni kriv sistem sam, temveč dejstvo, da so prav zdravstveni delavci premalo naredili za to, da bi načela sistema lahko tudi v praksi izvajali. Od sistema formiranja dohodka zdravstvenih organizacij smo po večini izdelali in vzeli le tisto, kar je najlaže in marsikomu najbolj simpatično — kvantitativno ocenjevanje. Opustili pa smo izgrajevanje sistema v smeri kvalitetnega ocenjevanja efektov zdravstvene službe. Tako sta formiranje in tudi delitev dohodka zdravstvenih delavcev ostala na začetku poti. Ob tako neizdelanem sistemu financiranja, ki ne spodbuja k boljši in bolj racionalni organizaciji, pa je tudi razumljivo, da se stroški večajo, ne da bi se z njihovo rastjo izboljševala tudi kakovost zdravstvenih uslug.
N. L.
Zaposlitev po odsluženi vojaščini
TUDI V ZDRAVSTVU STA SAMOUPRAVLJANJE IN STROKA
NELOČLJIVA CELOTA

........
Soglasno in složno bomo »odkrili« sto in eno napako v novih cenah in novih odnosih v delitvi. In to že jutri, takoj ko bodo obveljale. Vendar pa — tako mora biti — in to iz več razlogov, med katerimi pa so najpomembnejši naslednji:
Najprej zato, ker je težko, da ne rečemo celo nemogoče, z matematičnimi izračuni priti do cen, ki bi odražale samo ekonomsko objektivizirane odnose, se pravi cen, iz katerih strukture bi bili eliminirani vsi družbeno neverificirani in ekonomsko neutemeljeni sledovi dosedanjega burnega, vendar izrazito ekstenzivnega in z\ administrativnimi metodami usmerjevanega razvoja. Do takih cen bi težko prišli tudi tedaj, ko bi uporabili veliko bolj komplicirane in vsestranske matematične izračune, kot pa so aritmetična preračunavanja.
In slednjič: izračunavanja, takšna, kakršna so (ki pa odražajo naše sedanje subjektivne in objektivne možnosti), se opravljajo pod močnim pritiskom posameznih interesov, da se s tako izsiljenimi cenami rešijo vsi problemi in za-
S	VSI
1 O PARITETI -!	NIHČE
I O KVALITETI
gotovi prihodnost posameznih panog, pa naj že bo na račun neposrednih partnerjev ali pa na račun celotnega gospodarstva.
Čeprav neizbežna kot metoda pa je takšna usmeritev lahko zelo nevarna za uspešno izvajanje reforme. In to ne toliko zaradi nepopolnosti izračunov in jutrišnjih ugovorov tistih, ki bodo v preračunavanjih potegnili krajši konec, temveč veliko bolj zaradi odpora do svobodnejšega delovanja tržišča prav tistih, ki so, zahvaljujoč se sposobnejšemu »argumentiranju« ali bolj vplivnim »advokatom« izsilili cene, ki pa jih življenje noče, niti ne more sprejeti. Tako kot nikoli doslej in kljub admnistrativni podpori najrazličnejšim prelivanjem ni življenje potrjevalo samovoljno skonstruiranih odnosov v cenah. Vendar pa nam izkušnje pričajo, da so prav tisti, ki so v administrativnem dviganju cen svojih proizvodov iskali rešitev svojega »ekonomskega položaja«, vedno najbolj nasprotovali spremembam v gospodarskem sistemu, ki jih danes uvajamo.
Nepristranskemu opazovalcu ne bo težko spoznati, ga se v tem velikem »prepiru« okoli cen spoprijemajo na eni strani proizvajalci surovin in druge, po splošnem prepričanju doslej zapostavljene dejavnosti (promet, komunalne dejavnosti itd.) ter na drugi strani predelovalna industrija, ki je, spet po splošnem prepričanju, bila doslej privilegirana. To prerekanje je toliko bolj vztrajno, ker prepričanje o doslej zapostavljenih in privilegiranih dejavnostih tako radi neargumentirano generaliziramo. Zato tudi vsi proizvajalci surovin smatrajo, da imajo pravico s pomočjo cen vse svoje sedanje probleme in razvoj v prihodnje preložiti na ramena predelovalni industriji, kar pa seveda pri predstavnikih le-te spet poraja odpor do vsakršne spremembe delitvenih odnosov. In prav v tem je tudi nevarnost, da se, če že ne takoj na začetku, pa skoraj zagotovo po uzakonitvi reforme srečamo na višji ravni cen, vendar pa z enakimi odnosi in nerešenimi problemi.
Kot rečeno, priče smo močnemu pritisku, da bi se na bazi novega obračunskega kurza dinar—dolar, izsilile take notranje cene za posamezne surovine, reprodukcijske materiale in usluge, kakršne imajo ti proizvodi in usluge v industrijsko najbolj razvitih državah. Pri tem se kot osnova najbolj pogosto jemljejo tiste razvite države, kjer imajo posamezni proizvodi ali najvišjo ceno ali najugodnejši odnos v strukturi cene. Tako nekateri zahtevajo primerjavo s Francijo, drugi z Italijo, tretji z ZDA, četrti z Anglijo itd. Pač s tistim, ki mu najbolj prija. Seveda pa svojih zahtev nihče ne argumentira na odnosih cen v manj razvitih državah, ki so nam sorodne, tako po produktivnosti kot nacionalnem dohodku, moči tržišča in drugih faktorjih, ki opredeljujejo raven cen in njihove medsebojne odnose.
Tako se ne moremo čuditi, da nihče ob tako zahtevani pariteti ne obljublja ali vsaj razmišlja tudi o odgovarjajoči kvaliteti v najpopolnejšem pomenu te besede. Vzemimo za primer: naše železnice zahtevajo cene na raviii cen v Franciji, ki ima najbolj efektiven železniški promet, vendar pa hkrati naše železnice ne zagotavljajo tudi hitrosti, sigurnosti in drugih kvalitet prevoza. Proizvajalci jekla zahtevajo cene, ki jih dosegajo italijanski proizvajalci (največ v zahodni Evropi), toda namesto korekcije za razlike v kvaliteti predlagajo nič manj kot — carinsko zaščito. Podobno tudi vsi drugi proizvajalci — od pšenice in 'surove kože preko različnih rud in kemičnih surovin do elektroenergije. Vsi zahtevajo najvišje svetovne cene in najugodnejšo svetovno pariteto za našo, jugoslovansko kvaliteto.
Razumljivo je, da bodo vse nerealno izoblikovane cene slej ko prej doživele korekture. Vendar pa ne bi smeli dopustiti, da bi zaradi relativno majhnih deviznih rezerv prišlo do te korekture na osnovi začasne postavitve na stranski tir vseh tistih grupacij predelovalne industrije, ki lahko poslujejo po enotnem izvozno-uvoznem Kurzu. Taka rešitev in taka pot do novih odnosov v cenah bi namreč prizadela v enaki meri tako proizvajalce surovin kot • predelovalce.
Kreditni in zunanjetrgovinski sistem kot druge sistemske rešitve pa nikakor ne bi smele podpreti takšnega »merjenja sil« na področju cen. A ko že govorimo o utrjevanju cen za elektroenergijo, železniške in PTT usluge, potem je treba biti še posebej pozoren tako na njihov absolutni monopol, kot tudi na nujnost, da bodo skupaj s kreditnim sistemom, ki zagotavlja čvrst dinar, enotnimi carinskimi in obrestnimi stopnjami — tretirane kot stabilne oporne točke svobodnejšim tržnim odnosom v gospodarstvu. Kajti če vse — tako kot vselej doslej — spravimo v gibanje, potem tudi ni svobodnih gibanj.
Po »Ekonpmski politiki«
!IIIHIIIIII!llll!l!IIHIIIIIIII!llllll!!l!lll!llllllllllll!!l!!lllilll!IUIII!i!llllllll!!llllllll!llllllll!lllllll!l!!!li!lllllll[|||l!!!lllllllll!!!l|llll!l!nill|ll!|||lll!l!l||||l!||ll!ffl||||!l|l||
DELITEV NI AKCIJA
Analize o delitvi dohodka v gospodarskih organizacijah, ki jih v zadnjem obdobju pregledujemo, govorijo, da so prizadevanja za izpopolnitev delitve že pred dvema letoma obtičala na mrtvi točki. Ugotovitev, da delitve toliko časa nismo izpopolnjevali in poglabljali, nas kaj rada pripelje do zaključka: delovni kolektivi ne skrbijo dovolj za oblikovanje sistemov delitve, ki naj bi spodbudno vplivali na povečanje produktivnosti dela. Sami so torej krivi, če imajo osebni dohodki zaposlenih obeležje administrativno določenih plač, ne pa denarnih priznanj za resnično opravljeno delo.
Vendar takšen zaključek ne Izraža polne resnice. Zaradi neustaljenih gospodarskih razmer je bilo mogoče povečati dohodek in s tem tudi osebne dohodke mnogo laže s spremembami instrumentov. kot pa z ukrepi za. boljše izkoriščanje notranjih rezerv. Skrb za izpopolnjevanje sistemov delitve so močno otopile tudi politične akcije, kot je bila n. pr. povečanje najnižjih osebnih dohodkov, ki jo je narekovala nizka življenjska raven nekvalificiranih delavcev, ter povečanje nominalnih osebnih dohodkov zaradi podražitve nekaterih živil.
Kakor ne kaže vse krivde za neurejenost delitvenih sistemov naprtiti na pleča delovnih kolektivov, tako jih tudi ne kaže opravičevati. 2e vsa leta doslej je bilo pozornemu proučevalcu gospodarskih procesov lahko jasno, da bo slej ko prej napočilo obdobje, ko ne bo več mogoče gospodariti po starem, še posebno pa ne deliti dohodka med zaposlene po osebnem občutku, po znanstvih in družabnih zvezah, na osnovi subjektivnih ocen. Zato ni opravičljivo, da je doslej 32 % gospodarskih organizacij v haši republiki organiziralo delovne enote tako, da lahko samostojno ugotavljajo čisti dohodek in nato delijo osebne dohodke. Mar ni že sama praksa dokazala, da je prav zaradi slabo razmejenih materialnih pristojnosti delovnih enot propadel že marsikateri poskus integracije, čeprav je lahko le integracija podlaga za organiziranje serijske proizvodnje in s tem za nenehno povečanje produktivnosti dela. Prav tako ni gospodarsko smotrno, če se delovne organizacije čvrsto drže zakoličenih razmerij med osebnimi dohodki in skladi, saj so izkušnje pokazale, da je bolj gospodarno, če pri delitvi upoštevajo predvsem velikost čistega dohodka in dosežene gospodarske uspehe ter se bolj prožno odločajo za obliko-' vanje delitvenih razmerij. Vprašamo se lahko tudi, kako je mogoče govoriti o uresničevanju delitve po delu, če kar 43 % pravilnikov delovnih organizacij v naši republiki nima osnov, ki bi spodbujale boljšo kakovost dela, 37 c/o pravilnikov nima osnov, ki bi povezovale osebne dohodke za delovni učinek hkrati še s finančnimi kazalci itd. Ali: medtem ko delavcem, ki delajo v neposredni materialni proizvodnji in je njihovo delo količinsko in kakovostno izmerljivo, osebni dohodki nihajo iz meseca v mesec, pogosto celo občutno, so zaposleni v strokovnih službah in upravi za mesečne dohodke povsem brez skrbi, saj so odvisni le od skupnega učinka gospodarske organizacije, to je, njihovi dohodki so mnogo bolj ustaljeni. Izgovor, da je analitska ocena delovnih mest še vedno zato glavna osnova za delitev dohodka med strokovne uslužbence, ker še nismo oblikovali meril za nagrajevanje strokovnih kadrov, ne drži povsem, saj so ga že demantirali primeri d,elitve dohodka strokovnjakom v Mariborski tekstilni tovarni, Loški tovarni hladilnikov v Škofji Loki, v Stolu v Duplici, v Libeli Celje in še kje.
Kako torej ustreči rastočemu pritisku .trga in oblikovati sisteme delitve dohodka tako, da bi kar najbolj spodbudno vplivali na povečanje produktivnosti dela?
Predvsem je treba razmejiti delovna področja med delovnimi mesti posameznih organizacijskih enot, objektivno kategorizirati dela, vključno z deli in delovnimi mesti uprave, izdelati učinkovito evidenco stroškov in analizo gospodarjenja, predvsem pa stalno obveščati delovni kolektiv o strokovnih predlogih za spremembo meril delitve osebnih dohodkov, ker lahko prav kolektiv najbolje preceni njihovo uporabnost in pravičnost.
O tem, da ima le kolektiv pravico oziroma da je tudi dolžan oblikovati dokončna merila delitve, pa menda ni več treba izgubljati besed. V. B.
Kontrola izdelka. V prizadevanjih 'fca večjo produktivnost nikakor ne kaže pozabiti na kvaliteto izdelka. Proizvajati je treba več, toda marsikje tudi bolje. Ali se prav o tem pogovarja skupina delavcev na sliki?	Foto: Milan Šparovec
ZAPIS O GOSPODARJENJU TZ TOLMINSKE OBČINE
Ali so v podjetjih storili vse.. ?
Čeprav sodi tolminska občina med gospodarsko manj razvite, si v mnogih gospodarskih organizacijah prizadevajo, da bi pričakali gospodarsko reformo kar najbolj pripravljeni. Zategadelj so te dni na Tolminskem organizirali vrsto posvetovanj in dogovorov, na katerih so si predstavniki gospodarskih organizacij izmenjali izkušnje in hkrati opozorili na kričeče primere neskladnega gospodarjenja.
Na posvetovanjih, ki so jih organizirali občinski sindikati, je bilo tako nekajkrat slišati tele besede:
»Podatki kažejo, da je kljub nekaterim težavam v proizvodnji, kot je na primer pomanjkanje reprodukcijskega materiala, čutiti v gospodarskih organizacijah tolminske občine še vrsto subjektivnih slabosti, ki jih te vse prepočasi iodpravljajo.«
Zato je ob tej ugotovitvi upravičena trditev, da se bodo morale gospodarske organizacije na Tolminskem bolj kot kdajkoli doslej spoprijeti z notranjimi problemi in se prilagoditi ekonomskim načelom poslovanja, to je proizvajati čim ceneje in kvalitetneje.
ŠE ŠTEVILNA
PROTISLOVJA
V	prvem obdijbju letošnjega leta so podjetja ha Tolminskem dobro gospodarila, saj se je obseg proizvodnje v primerjavi z enakim obdobjem lani povečal kar za 28,5 zaposlenost pa je v vseh gospodarskih organizacijah narasla komaj za 6,8 %. Še bolj razveseljivo je to, da so v tolminski občini mnoga podjetja, med njimi »Planika« iz Kobarida, »Grm« iz Klavža ter kmetijske in gospodarske delovne organizacije, ob občutnem zmanjšanju od 1,3 % do 27,8 % števila zaposlenih povečale obseg proizvodnje od 5,2 % na 13,7 °fo. Kje lahko iščemo vzroke za povečanje obsega proizvodnje ob zmanjšanju števila zaposlenih? Na enem izmed posvetovanj te dni na Tolminskem smo slišali naslednje:
»Z naravno selekcijo, boljšo organizacijo dela in zlasti z uvajanjem boljše tehnologije v kmetijskih in gospodarskih delovnih organizacij ter z mehanizacijo proizvodnje je bilo mogoče, da so nekatere gospodarske organizacije kljub zmanjšanju števila delavcev občutno povečale proizvodnjo.«
V	drugi skrajnosti pa se ■ je znašlo podjetje »Metalflex« iz Mosta na Soči, ki ob naporih, da bi prešlo na ugotavljanje stroškov ob vsaki fazi in medfa-zi proizvodnje, s hotenjem, da bi zmanjšalo proizvodne stroške, ni doseglo proizvodnega načrta. Obseg proizvodnje se je namreč v primerjavi z enakim obdobjem lani, zmanjšal kar za 21,6 odstotka.
Hkrati ko te dni v tolminski občini na sestankih govorijo o uspehih in težavah v gospodarjenju, ne morejo mimo naslednjih podatkov: gospodarstvo tolminske občine je v letošnjem prvem obdobju v primerjavi z enakim obdobjem lani povečalo vplačano realizacijo za 27,7 %, toda v enakem obdobju v primerjavi z lanskim letom so se materialni stroški povečali za 36 %, osebni dohodki zaposlenih pa kar za 46 %.
Ti podatki zgovorno povedo, da je kljub nekaterim proizvodnim uspehom rast tolminskega gospodarstva v precejšnjem neskladju, saj so materialni stroški in osebni dohodki znatno večji kot obseg proizvodnje. Take težnje rasti gospodarstva na Tolminskem bodo delovnim or-
ganizacijam prej ko ne onemogočile povečanje sredstev za modernizacijo tehnoloških procesov kot osnovnih elementov povečanja sposobnosti sleherne delovne organizacije.
Toda v prihodnje za nekatere gospodarske organizacije na Tolminskem ne kaže prav nič na bolje. Pomanjkanje obratnih sredstev, kopičenje zalog, naraščanje števila tožb od 53 v lanskem letu na 226 letos jasno priča, da se bodo stroški še povečali. kar bo vplivalo na oblikovanje dohodka in je vprašanje, če bodo delovne organizacije lahko sodelovale pri delitvi, htekatera podjetja, ki si obratnih sredstev niso uspela pravočasno zagotoviti, vlagajo denar v ta sredstva iz poslovnega sklada. Toda, tudi ta sredstva ne zadostujejo, saj kljub temu primanjkuje gospodarskim organizacijam v tolminski občini okoli 600 milijonov dinarjev obratnih sredstev.
KJE SO REŠITVE?
Preden bi skušali iskati rešitve, se ozrimo še po nekaterih vzrokih, zakaj so osebni dohodki in stroški proizvodnje v tolminski občini v takšnem protislovju z obsegom proizvodnje. Del resnice je v tem, ker gospodarske organizacije na Tol-
minskem še niso povsod izoblikovale meril nagrajevanja. Po nepopolnih podatkih je od skupnega števila 3.664 zaposlenih v tolminski občini še okoli 1000 takih, ki so nagrajeni po času ali s fiksnimi tarifnimi postavkami. V primerjavi z lanskim letom se je v nekaterih delovnih organizacijah tolminske občine omenjeno število še povečalo in je hotenja za nagrajevanje po času opaziti še sedaj. Naj bo tako ali drugače, podatki govorijo, da je več kot četrtina ali 26,8 °/c zaposlenih v tolminski občini nagrajevanih po času, kar je zelo zaskrbljujoče.
Na enem izmed posvetovanj o gospodarjenju na Tolminskem so v zvezi s tem in ob številnih protislovjih v delitvi dohodka povedali še naslednje:
»Ce hočemo, da bodo gospodarske organizacije rja Tolminskem dosegle še boljše uspehe v gospodarjenju in zmanjšale stroške v proizvodnji, potem moramo v delovnih organizacijah izoblikovati - taka merila na-gr-ajevanja, da bodo spodbudila zlasti tiste organizatorje proizvodnje in strokovnjake, ki posredno ali neposredno vplivajo na zmanjšanje proizvodnih stroškov. Gledati moramo na to, da bo sleherni delavec občutil, da je dejansko nagrajen za vloženo delo in ne, kot se je dogajalo doslej, da niti posameznik niti celotna delovna enota pogosto nista vedela, za kaj dobita dohodek.«
V gospodarskih organizacijah na Tolminskem pa se zavedajo, da oblikovanje delitvenih sistemov in meril nagrajevanja ni enostaven proces, marveč resno študijsko delo.
MILAN ŽIVKOVIC
1 RAZGOVOR S PREDSEDNIKOM SINDIKALNE
| PODRUŽNICE_____ |
\ SINDIKAT |
I IN TRGOVINA I
Tovarna »Zmaj«, Ljubljana, ima dva obrata. Prvega	M
s	v Ljubljani, drugega v Šentvidu pri Stični. V ljubljan-	|=
g	skem obratu dela (skupno z upravo) 274 ljudi. Predsednik	||
^	je te dni na dopustu. Njegov namestnik	je Jože Slabe.	g
H	Izvoljen je bil lansko jesen. Z njim sem	se pogovarjal.	n
»Kako je vaša sindikalna organizacija delovala v letos- g g njem letu in kaj je bilo po vašem mnenju glavno področje g g njenih razgovorov ter sklepov?«	g
»Predvsem smo se ukvarjali s počitniškim letovanjem g ||	naših članov.. Skupno z »Elmo«, »Tikijem«	in »Šumijem«	g
g	smo uredili počitniški dom v Savudriji in	poskrbeli smo,	g
g	da smo dobili zanj potrebna sredstva. Zavzeli smo se tudi	g
g	za ureditev počitniškega regresa. Zdaj plačujejo pri nas	g
g	zaposleni v sezoni 800 dinarjev za letovanje, pred in po	g
g sezoni pa nekaj manj.«	g
»Kaj pa vaši člani sindikata še pričakujejo in tudi g g dobijo od svoje organizacije?«
-	»Največ se zanimajo, da dobe potrošno blago bolj po-	g
g ceni kot v trgovini. Na primer kurjavo, ozimnico, tekstil	g
s itd. Spomladi smo preskrbeli sadje, dostikrat smo šli po || H vino, jutri bomo dobili piščance po nižji ceni...«	jr
»Ze prav, ampak vaš sindikat najbrž ni bil v vsem g g tem času samo trgovska poslovalnica.«	g g
»Ni! Ob koncu lanskega leta, ko smo imeli težave s	g
g	surovinami (manjkalo nam je predvsem mangana), smo	g
g.	sklicali sestanek izvršnega odbora, na katerega so prišli	g
g	tudi tovariši iz uprave, potem pa smo pojasnjevali članom,	g
g	da ni vzroka za paniko. Res ga ni bilo, saj smo kmalu	||
M	začeli dobivati mangan iz Celinca v Bosni, tako da zdaj	g
g	ni več zastojev. — Letos smo v izvršnem odboru tudi govo-	g
g	rili o novem zakonu o delovnih razmerjih ter o sestavlja-	g
g nju internih pravilnikov, ki jih terja ta zakon.«
»Kaj pa delate zdaj — v teh ,vročih1 mesecih?«
»Bolj malo. Ti meseci so za nas ,nesezonski‘, baterije	g
g	ne gredo, zato se ukvarjamo z remontom, veliko naših	g
g	delavcev je na dopustih. (Zdaj kakih petdeset.) V tem do-	g
=	pustniškem obdobju navadno kaj posebno ne dela noben	g
g	naš samoupravni ali politično družbeni organ.«^	g
a »Iz vsega tega je razvidno, da v glavnem skrbite za g =	,bolj poceni trgovino", hkrati pa pojasnjujete, zakaj je	g
g	prišlo do trenutnih gospodarskih problemov. Pa primer-	M
g	jajva to vaše delo z resolucijami plenumov sindikata, v	g
g	katerih je zapisano nekako takole: Sindikalne organizacije	g
g	?iaj se uveljavljajo kot pobudnik in usmerjevalec vseh	g
g	tistih pozitivnih procesov, ki proizvajalcu omogočajo, da	g
g	postaja upravljavec z vsemi njegovimi dolžnostmi in pra-	=
H	vicami. — Skrb za človeka je torej predvsem skrb za to,	g
g	da. bi proizvajalec lahko samostojno in s polno odgovor-	=
g	nostjo do družbe usklajeval svoje osebne interese z inte-	g
g	resi družbe. Če bo torej več naredil, če bo boljše gospo-	g
g	daril, več bosta imela oba — on in skupnost.«	H
g »Ne bi mogel reči, da se ukvarjamo tudi s temi na- g g	logami. Imamo pa precejšnje težave. Mnoge naše delavke	g
g	(v obratu je 85 % žensk) se vozijo na delo tudi iz Litije,	M
g	Medvod in Brezovice. Razen tega je pri nas zaposlenih	g
g	skoraj polovica ljudi iz drugih republik, med njimi je	g
g	veliko sezoncev. V sindikatu v glavnem delamo pred-	g
g	sednik, tajnik in jaz, redkokdaj še kakšen odbornik. Člani	g
g	pridejo na sestanke, če so med delovnim časom, po delu	H
g	pa le nekateri.«	g
Še sva se pogovarjala o tisti dejavnosti sindikata, o	g
g	kateri govore zaključki plenumov, in ugotovila, da pri njih	g
g	že poldrugo leto niso razpravljali o načinu delitve oseb-	g
g	nih dohodkov in o tem, kako naj se prozvajalci bolj kot	M
g doslej uveljavljajo kot samoupravljavci.
»Res pa je, da je pri nas še veliko neizkoriščenih H g	rezerv. Denimo: organizacijo dela bo treba prilagoditi	M
g	dosedanji rekonstrukciji, veliko vprašanje je tudi	delovna	g
g	disciplina, v maju je bilo pri nas kar 58 delavcev	v bolni-	g
g - škem staležu itd.«	g
»Dela je torej obilo, Bilo bi ga tudi, čeprav ne bi bilo g H	sedanje gospodarske reforme.«	g
»Drži, toda vprašanje je, kako naj bi pri vsem tem g s	sindikat...«	=
g Kazalo je, da vedo, kaj naj bi delali. O tistem »kako«, 1 g	se bodo pač morali sami dogovoriti. Boljše prej	kot kaš-	g
g . neje.	JANEZ VOLJČ 1
i!ll!llll!l!!llll!lllll!ll!l!lllllll!!llllll!iilllilllllllllllllll!lllllllllllllllll!ll!lllllllll!ll!lllllllllllllll|||||||||||||||||W|||||||!||||||nilll||||||||liiiiil
RAZGOVOR Z LOJZETOM FORTUNO, PREDSEDNIKOM RO SINDIKATA DELAVCEV STORITVENIH DEJAVNOSTI
DELATI ALI ČAKATI?
(Nadaljevanje s 1. strani) javnosti, začeli z vorašanjem: KAKO SE JE IZRAZILA SKRB DELOVNIH KOLEKTIVOV STORITVENIH DEJAVNOSTI ZA POVEČANJE PRODUKTIVNOSTI DELA?
»Lahko rečem, da so delovne organizacije, ki so se resno lotile gospodarjenja, dosegle v zadnjem obdobju lepe proizvodne uspehe,« je odgovoril Lojze Fortuna. »Tako je na primer gostinsko podjetje »Ljubljana« prav z dobro organizacijo dela in s spodbudnejšim načinom nagrajevanja po delu doseglo mnogo boljše rezultate v gospodarjenju kot prej, tako da je lahko spremenilo strukturo delitve dohodka v korist skladov. Drug takšen primer je »Modna hiša«, kjer bodo, kot računajo, samo zaradi pravilnejše razporeditve zaposlenih, za kakršno so se odločili potem, ko so proučili frekvenco obiskov nakupovalcev, prihranili letno okrog 50 milijonov dinarjev. Spodbudnej-ši sistem nagrajevanja prodajalcev v trgovskem podjetju »Volna« Ljubljana, ki so ga pred nedavnim vpeljali, je prav tako dal lepe rezultate: »Promet so povečali za 20 %>, zaradi česar je narasel dohodek podjetja in
dohodek zaposlenih. Zaradi vpeljave individualnih meril delitve so v ljubljanskem hotelu »Turist« že v poskusnem mesecu novega načina nagrajevanja povečali promet za 25 V o. Nasploh lahko rečem, da se je večina gospodarskih organizacij storitvenih dejavnosti resno odločila čimbolj izpopolniti proces dela in sisteme delitve. Napori za povečanje produktivnosti dela niso zaman: vsak ukrep za izboljšavo spremljajo tudi ekonomski učinki.«
»V zadnjem obdobju razpravljajo tudi v gospodarskih organizacijah storitvenih dejavnosti o odpustih, čeprav kar naprej ugotavljajo, da povpraševanje po storitvah iz leta v leto narašča in da naj bi prav v teh dejavnostih zaposlili še več ljudi. Zakaj ta pojav?«
»Zato, ker v nekaterih gospodarskih organizacijah mislijo še vedno po starem in pričakujejo, da bd njihov gospodarski položaj tv^Ii v prihodnje odvisen predvsem od zunanjih faktorjev in od njihove lastne prizadevnosti. Razumljivo je, da je takšno gledanje kratkovidno, neperspektivno, hkrati pa nasprotuje prizadevanjem za uravnovešenje gospodarstva in
hitrejšega naraščanja družbenega standarda. Za vse te delovne organizacije je karakteristično prizadevanje, da bi rade prenesle vse breme novih gospodarskih ukrepov na pleča delavcev. Tako zmanjšujejo obseg poslovanja oziroma odpuščajo delavce brez analiz o položaju gospodarske organizacije in o ukrepih, ki bi jih lahko uveljavili, da bi jim obsega dejavnosti ne biio treba zmanjševati. Ugotovili smo, da so začeli v teh gospodarskih organizacijah kratiti delavcem tudi materialne pravice; ukinjajo jim nadomestila za prevoz na delo, znižujejo sredstva za izobraževanje, zmanjšujejo osebne dohodke in sredstva za sklade skupne potrošnje itd. Iskanje takšnih izhodov iz gospodarske zagate, v katero so nekatere gospodarske organizacije zašle zaradi ekonomsko nepremišljenega ekstenzivnega zaposlovanja, je skrajno škodljivo za naš nadaljnji družbeno ekonomski razvoj.
Menim, da bi se morali v gospodarskih organizacijah odločati za takšne ukrepe šele potem, ko bi izkoristili vse druge možnosti za rentabilno in ekonomsko r 'ovanje. Mož' sti za povečanje gospodarskih uspe-
hov delovnih organizacij storitvenih dejavnostih pa je nešteto. Tako ostinska podjetja niti še začela niso izkoriščati gospodarske možnosti, ki jim jih daje zakon o gostinstvu. Ali: zaradi nejasnih ekonomskih odnosov med posameznimi ekonomskimi enotami se prelivajo sredstva, ki jih ustvarijov trgovine v mestu, na deželo, saj imajo v naši republiki podeželske trgovine okrog 5 % večje manipulativne stroške kot v mestu, prodajne cene pa so približno enake. Precej denarja bi bilo mogoče prihraniti tudi z boljšim organiziranjem dela, to je z zmanjšanjem števila zaposlenih v upravi v primerjavi s številom proizvajalcev.«
»Kako bi torej lahko zaključili oceno o pripravah delovnih organizacij storitvenih dejavnosti na gospodarsko reformo?«
»Čeprav lahko že sedaj govorimo o znatnih prihrankih, ki jih ustvarjajo gospodarske organizacije gostinstva, obrti, turizma in komunale, pa prav ti prihranki dokazujejo, da je mogoče organizacijo dela in delitev po delu v storitvenih dejavnostih še izboiišati in doseči še neprimerno večje proizvodne uspehe.«
«
RAZGOVOR S KOČEVSKIMI RUDARJI
liiiiiisiiiiiiiiiiiiiBffiiinssiiiiMiiiiiiiiiiiiiiM
Minilo je skoraj trinajst let, ko sem jih prvič obiskal in takrat sv^ s starim, upokojenim rudarjem sedela na kupu jalo-1 vine v dnevnem kopu in očka mi je dejal:
»Ne vem, sinko, če boš kdaj razumel, zakaj vsak dan pri-| bajam semle?« ,
Jeklene čeljusti bager jev so se zagrizovale v sloje premo-g ga in jalovine.
»Trideset in še nekaj več let sem bil rudar. Potlej pa so mi 1 rekli, da bi bilo dobro, če bi spregel.«
Lokomotive so prevažale polne in prazne vagončke in vmes 1 zateglo tulile.
»Živim kot mnogi izmed nas, pa vendar sem si venomer mislil: prišel bo čas, ko bo tudi to delo tolikanj čislano, da bo g človek šel v jamo kot — človek.«
ffliiiiiiiiiiiiiniiiiiiniiMnifšainiiHiiiiniiiHigiiiiiiiiiM^
Tako je dejal in od tedaj je minilo trinajst let.
Pa sem se vprašal, kdo ve, s kakšnimi občutki gre danes človek v jamo?
Nekaj dni sem bil pri njih, pa tega nisem zvedel.
Morebiti je res, da tega, razen rudarjev, nihče ne ve.
Ptad pa bi povedal, kaj rudarji sami pravijo o svojem življenju in delu. Ne bom govoril o občutkih, vendar, če boste preudarno prebrali vse, kar so rekli, boste spoznali vsaj nekaj tistega, čemur rečemo — življenje rudarjev.
DELČEK NJIHOVE ZGODOVINE
Ko sva s starim upokojenim rudarjem pred trinajstimi 'leti razpravljala o njegovi usodi in usodi njegovih sovrstnikov, je delal na dnevnem kopu tudi ing. Medan Uranič.
Zdaj je tovariš Uranič asistent tehničnega vodje jame.
Obiskal sem ga in hkrati našel še tovariša Vlada Planinca in Jožeta Cenciča.
Vsi trije so mi kar v en glas pripovedovali :
»Zdaj smo rentabilni. Prej nismo bili. Dnevni kop nam je jemal ogromno sredstev, separacija je bila stara in na njej nismo mogli učinkovito pripraviti vsega odkopa za prodajo. Ce bi kdo od vas prišel k nam leta 1959 ali 1960, bi verjetno ugotovil, da je obiskal rudnik, ki so mu dnevi šteti. Tako so tudi govorili. Zdaj, ko smo ukinili površinski kop, naredili novo separacijo in nov jašek, hkrati pa mehanizirali delo v jami, lahko — spričo ugotovitve geologov, da nam preostane še dvajset let dela — govorimo, da smo prišli na zeleno vejo.«
ŽE DOSLEJ SO PRECEJ STORILI
Nekaj podatkov:
»Pred letom 1961, ko smo se odločili za to reorganizacijo, je bilo, pri nas zaposlenih ' skoraj 800 ljudi. Zdaj jih je okoli 500. V tistih dneh smo jih odpustili — oziroma jim drugje priskrbeli službo — 300 ljudi. Pa vendar smo že kmalu, kljub temu, da je bilo delavcev manj, dosegli enake proizvodne učinke kot prej in enak bruto dohodek. Recimo: odkopne storitve so bile leta 1961 na moža 6 ton, zdaj so že 12 ton; to je maksimum, povprečno pa je nekako 10 ton na moža. Prej smo imeli rudniške storitve nekako okrog 1,5 tone, zdaj pa že 2,4 tone na šiht — na enega zaposlenega.«
Vlado Planinc, šef kadrovske službe pojasnjuje:
»Tolikšen napredek smo dosegli predvsem zaradi tega, ker stalno izboljšujemo naš način nagrajevanja po učinku, ker sleherni izvajalec lahko vsak dan vidi, kolikšna je vrednost njegovega dela v prejšnjem dnevu, ker smo izboljšali mehanizacijo, zlasti pa transport premoga.«
Jože Cenčič pa pravi:
»Omeniti je treba tudi številne tehnološke izboljšave in pa uresničene težnje po boljši organizaciji dela. Mi smo na primer prešli iz prejšnjega načina odkopa na široka čela. Hkrati smo z novim načinom zagotovili, da transporterje lahko v celoti prestavljamo in Prav s tem smo prihranili za eno tretjino delovnega časa. — Zagotovili smo kontinuirano izvajanje. (Konja ni več v jami). Uvedli smo daljše stropnice, kar nam je omogočilo pri enakem trudu za skoraj 16 % večjo produktivnost. — Na novo smo uredili organizacijo tehničnih uslužbencev na jamskem obratu. Prej smo imeli obratovodjo, poslovodjo jame in tri tretjinske nadzornike, zdaj imamo obratovodjo, tri poslovodje in v vsaki izmeni dva nadzornika; vsak skrbi za svoje obzorje v jami in tako smo zagotovili boljšo in hitrejšo pripravo materiala ter doslednejše izkoriščanje delovnega časa.«
Maja lani so v kočevskem rudniku uvedli 45-urni delovni teden. To pomeni, da iniajo dve prosti soboti. V letu, ki je minilo od tedaj, so proizvodnost dela na posameznika še povečali, hkrati pa povečali tudi bruto dohodek podjetja.
Lani je njihova realizacija znašala
milijardo in tri sto milijonov, za letos so planirali milijardo in pet sto milijonov. Pripomniti pa je treba, da so v začetku letošnjega leta dvignili cene za kakih 15 %.
Vsa dejstva (in podatki) naj bi bili nekakšen uvod za naše razmišljanje.
TUDI DOBER BO MORAL BITI BOLJŠI
, V tem smislu sem tudi spraševal:
»Kaj pa sedaj; rudnik, ki mu je šteto samo dvajset let, ste, po vaših podatkih, dokaj dobro izkoristili; toda, ali ste že začeli ugotavljati, kaj vam bodo prinesli novi gospodarski ukrepi oziroma, ali vam bo novi način gospodarjenja kaj koristil ali škodoval?«
Rekli so, da jim pri tolikšnem učinku — gre za jamski učinek in hkrati tudi rudniški — novi ukrepi ne morejo povzročiti velikih težav. Res pa je, da imajo še mnogo neizkoriščenih rezerv, o katerih bi bilo treba govoriti in ukrepati veliko bolj odločno kot doslej.
Najbrž bodo ti novi ukrepi prisilili tovariše iz kočevskega rudnika, da bodo — kljub temu, da so že doslej dosegli dokaj visoko-proizvodnost na posameznika — vendarle našli še nove neizkoriščene rezerve v njihovi proizvodnji.
PRVA REZERVA
Ugotovili so, da bi z bolj spodbud-_ nim načinom nagrajevanja strokovnih služb in vseh tovarišev iz uprave, njih zainteresirali, da bodo več delali, pa morda tudi prihranili kakšno postavko iz osebnih dohodkov.
Delavci, ki delajo v jami, zlasti kopači in pomočniki kopačev, so zdaj že nagrajeni po učinku. Lani spomladi so uveljavili takšen sistem, da temelji zaslužek slehernega, ki dela v jami, na proizvodnem učinku kopača oziroma pomočnika kopača. Se pravi, vsi, ki v jami delajo za to, da bi poslali več premoga v separacijo, so nagrajeni od tega, koliko naredijo kopači. Kopače ocenijo s 100 °/d. (Morebiti bi bilo bolj ( razumljivo, če bi povedal še to, da nadzornik, ki dela na širokem čelu, izračuna, kako globoko so se zarili kopači sleherni dan, in jim na osnovi volumna izkopa določi učinek.) Sleherni sloj, pa tudi sleherna plast sloja ima določen normativ. Se pravi: za sleherni meter napredovanja v tem ali onem sloju, v tej ali dni plasti sloja, dobi kopač 100 odstotkov zaslužka, pomočnik kopača 90 %■, vsi drugi, ki delajo v jami, pa so vezani na ta učinek z določenim številom odstotkov. Na primer strelni mojster ima 105 %, nadzornik 110 % itd.«
Vprašal sem:
»Kako pa ste določili te odstotke. Ali se vam ne zdi, da vam je prav določevanje teh razmerij med posameznimi delovnimi mesti, povzročilo največ težav v nagrajevanju?«
»Doslej ni. Ko smo urejevali in odločali ta razmerja, smo se držali starih razmerij iz pred nekaj let in izkazalo se je, da pri nas ni bilo kdo ve kaj ljudi, ki bi nasprotovali tem razmerjem.«
»Že res, če to drži, kako pa potlej ] nagrajujete tovariše iz tiste delovne enote, v kateri so vse režijske in strokovne službe in uprava?«
»Na podlagi učinka vseh nas v podjetju. Imajo prav tako določene odstotke in njihovv zaslužek je odvisen od skupnega učinka jame, strojnega obrata in drugih proizvodnih storilnosti v podjetju.«-
»Pa za njihovo neposredno delo, za delo na njihovem delovnem mestu — kako jih plačujete?«
»Vidiš,« je rekel Cenčič Jože, »to je zdaj za nas precejšen problem. Že nekaj časa razpravljamo, kako naj bi plačevali ljudi na takšnih delovnih mestih, zaradi tega deluje tudi posebna komisija, ki proučuje ta delovna mesta in storilnost na njih, tovariši si pišejo dnevnik dela, tako da bi lahko ugotovili, kaj delajo in kolikanj so ta delovna mesta potrebna,«
Jaz pa sem si v beležko zapisal:
»Gre za rezervo, ki je še niso izkoristili.«
Govorili pa smo tudi še o drugih neizkoriščenih rezervah.
DRUGA REZERVA
Njihov način nagrajevanja je dokaj spodbuden. To, kar so mi doslej povedali, je samo osnova. Imajo pa razen tega še progresivno nagrajevanje na učinek posameznika, se pravi, če na širokem čelu kopači in pomočniki kopačev za pol metra povprečno na človeka več naredijo kot je predvideno z normo, dobijo še 2 % več. Kolikor več naredijo, toliko bolj se jim viša ta od-, stotek, dokler ne doseže številke osem, in to je meja, preko katere ne gredo.
Razen tega si v delovni enoti vsake tri mesece delijo tako imenovani učinek gospodarjenja v njihovi enoti. Jamska enota si je na primer v prvih treh mesecih letošnjega leta razdelila 22 %, medtem ko so si druge enote razdelile nekaj manj. Povsod pa so uvedli 45-urni delovni teden. Takrat so menili, da bo to nekako zadovoljilo vse tiste, ki so si prej skoraj vsak teden izbrali kakšen dan za plavega, pa, kot kaže, ta njihova želja ni obrodila sadov. Ko so letos, leto dni po tistem, ko so uveljavljali 45-urni delovni teden, z dvema prostima sobotama, ugotavljali, ali je res, da so s tem vsaj za polovico zmanjšali neupravičene izostanke z dela — tako so tedaj, ko so skrajšali delovni teden, upali — ugotovili, da je bilo celo več neupravičenih izostankov kot poprej.
Spet sem si v beležko zapisal:
»Gre za rezervo, ki je še niso izkoristili.«
TRETJA REZERVA
Lani je 7,2 % vseh pri njih zaposlenih bolovaio, zaradi nezgod se je zdravilo 1,9 %. Predlanskim je bilo teh ljudi samo 8,1 %, se pravi, lani jih je bilo
za 1 % več. (Kasneje sem ugotovil, da je bolovanj in nezgod v letošnjem letu nekaj manj.)
Po vseh teh podatkih sem si zapisal: - »Tudi tu gre za primer, kje bi lahko izkoristili notranje rezerve.«
Govorili smo, kako. Z rudarji na jamskem obratu, ki so tisti hip odhajali v jamo in onimi, ki so prišli iz jame. Govoril sem s tovariši v upravi podjetja, t— Vsi vedo, da je na tem področju treba nekaj storiti, mislim sploh na področju izkoriščanja še neizkoriščenih notranjih rezerv. Pri prvem, se pravi pri nagrajevanju strokovnih in upravnih služb, že vedo, kaj hočejo, pri drugem in tretjem pa se. kot so mi govorili, vrtijo v začaranem krogu pravic posameznikov in koristi podjetja (nastavili so tudi posebnega bolniškega kontrolorja), pa se število bolnih, kot ste videli, prav nič m zmanjšalo. Zdaj razmišljajo, kako bi proizvajalce v obratu stimulirali za to, da bi šli na bolovanje le tisti, ki so res bolni.
SINDIKAT IN GOSPODARJENJE
Potlej sem vprašal:
»Kaj pri vseh teh nalogah počne sindikalna organizacija?«
Drago Podreberšek, ki je že dolgo vrsto let sindikalni funkcionar, je njihov predsednik sindikata.
»V zadnjem času smo se ukvarjali z zakonom o delovnih razmerjih. Pravkar pa smo slišali na sestanku v občini o novih gospodarskih ukrepih, o katerih v našem sindikatu še nismo govorili.«
»Pa boste? In kako?«
»Najprej torno sklicali izvršne odbore sindikalnih podružnic — pri nas imamo namreč štiri sindikalne podružnice — in se z njimi pogovorili. Ljudje namreč poslušajo različne govorice o tem. koliko bo stanovanje dražje, kakšna bo devizna reforma itd. Potlej pa bi želeli, da bi te naše misli prenesli
med vse člane sindikatov, tako kot so govorili v občinskem merilu. — O gospodarjenju pa doslej nismo — vsaj na ^indikatu — veliko govorili. V obratnih delovskih svetih pa smo. Dejstvo je namreč, da nam prodaja ni kdo ve kaj rožnata, da imamo nižjo kalorično vrednost, kot je vrednost trboveljskega premoga, cene pa so skoraj iste. Nekoč smo prodajali kakih petdeset tisoč ton železnici, zdaj prodajamo komaj dvajset tisoč ton. Zato smo začeli večje količine prodajati v Zagreb. Če bo železnica podražila prevoz — in kot zdaj kaže, ga bo — mi pa vozimo naš premog v Zagreb preko Grosupljega, potlej je jasno, da nikakor ne bomo mogli konkurirati premogu iz zasavskih bazenov. Pripovedujejo nekaj, da se bo premog podražil; naj ga kar podražijo, za nas pa je predvsem važno, da izkoristimo vse svoje notranje rezerve in da premog pridobivamo in ga prodajamo kar najceneje, šeie tako bomo lahko obdržali naš dosedanji trg in gg, morebiti, spričo podražitve premoga iz drugih rudnikov, tudi razširili. Naj povem še to, da se bo prav gotovo podražila elektrika, pa še podporje, jamski les in še drug material., ki ga potrebujemo. Kaj nam torej preostane dru-gega, kot da si nenehno prizadevamo za to, da bi sami med seboj, v naši proizvodnji, našli vse tiste doslej še skrite rezerve in jih kar najbolj učinkovito izkoristili.
Te misli predsednika sindikata sem povedal tudi Stefanu Kolencu, Cirilu Svetličiču, Ivanu Skrabarju, Ivanu Južniču in še mnogim drugim tovarišem, ki sem jih srečal, ko so se ob dveh popoldne zbrali ob šahtu, pa so mi rekli, da o teh zadevah veliko razmišljajo in da bodo — če so že toliko daleč prišli v svoji proizvodnji in storilnosti dela — pač zdaj še nekoliko bolj poprijeli.
Rekli so mi, nnj jih obiščem čez leto dni; takrat bom videl; če so res.
JANEZ VOLJČ
IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN • IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN
TURISTIČNE DILEME V SOSKI DOLINI
»Bistra si hči planin...«
Soška dolina je nedvomno eden najlepših turističnih predelov Jugoslavije, hkrati pa tudi ena najlepših dolin v Srednji Evropi. To so trditve priznanih mednarodnih strokovnjakov. Podobo dolini daje reka Soča s svojo neprekosljivo modro-zeleno barvo. V sklop teh naravnih lepot pa sodijo seveda tudi strmi vrhovi Julijskih Alp: Mangart, Jalovec, Grintovec, Triglav, Kanin, Krn itd. Teh nekaj skopih podatkov priča, da Soška dolina predstavlja za turizem izredno potencialno rezervo. To vrednost pa pogojujejo še nekatere druge okoliščine, kot na primer smer doline Sever—-Jug proti Jadranu, bližina večjih italijanskih mest Trsta, Gorice, Vidma ...
Toda vse te turistične zmogljivosti Soške doline še zdaleč niso izkoriščene. Vzroke za to lahko iščemo v slabih in prašnih vpadnih makadamskih cestah, v popolnem pomanjkanju atraktivnih objektov, kot so žičnice, bazeni, sprehajalne poti. Za razreševanje teh pomanjkljivosti Soškega turizma, so si gpriški turistični delavci za začetek postavili tri osnovne naloge: rekonstruirati in asfaltirati predelsko cesto, zgraditi kaninsko žičnico z ustreznimi objekti ter kar se da najbolje izkoristiti Trnovski gozd za potrebe turizma.
800.000 TURISTOV V SOSKO DOLINO?
Po pomembnosti za nadaljnji razvoj Soškega turizma je rekonstrukcija in asfaltiranje predelske ceste na prvem mestu. Na relaciji Beljak—Trbiž—Ponteba—Udine z odcepom proti Benetkam in Gradežu potuje v letni sezoni po italijanski, strani 1,2 milijona motornih vozil s 4,2 milijona potnikov. Zaradi tolikšnega števila motoriziranih turistov je tod cesta poleti zatrpana in znaša prometna brzina komaj 30 kilometrov na uro.
Precejšnjo razbremenitev za omenjeni promet po italijanski strani bi nedvomno pomenila predelska cesta z nadaljevanjem proti Bovcu, Gorici, Trstu ali proti Istri. Sedanje prašne predelske ceste pa se vsakdo ogiba in če bi jo rekonstruirali ter asfaltirali, bi zanesljivo okoli 20 % ali približno 800.000 turistov, tistih, ki sedaj potujejo po italijanski strani, šlo čez Predel v Soško dolino.
Dolžina ceste, ki bi jo bilo treba modernizirati znaša na italijanski strani 3 kilometre, na naši strani pa 13 kilometrov, kjer bi jo bilo treba razširiti v dolžini približno 7 kilpmetrov. Modernizacija ceste bi veljala okoli milijardo dinarjev, medtem ko je cesta od Bovca proti Novi Gorici asfaltirana že 28 let in je dokaj dobra.
Z ŽIČNICO NA KANIN
Izrednega pomena za razvoj turizma v Soški dolini je tudi izgradnja kaninske žičnice. Poleti bi služila kot atraktiven objekt, ki bi privabljal in zadrževal goste na tem obtnočju, pozimi pa bi žičnica prevažala goste v kaninsko pogorje, kjer so izredna smučišča na višinah od 1200 do 2500 metrov. Lega smučišč je sončna, strmine so primerne, snega pa pade po 6 metrov in traja vse do junija. Ti podatki pričajo o upravičenosti gradnje gondolske žičnice v kaninsko pogorje.
Investicijski program za kaninsko žičnico že delajo v sodelovanju s tolminsko in goriško občino ter prometnimi podjetji Avtopromet Gorica, Avtoprevoz Tolmin in Slavnik Koper. Gradnja žičnice bo veljala kakih milijardo 100 milijonov dinarjev in jo bodo zgradili predvidoma do leta 1968. Investitorji so se zedinili za gradnjo gondolske žičnice z dvema kabinama, ki je vsaka sposobna prepeljati do 30 potnikov. Žičnica bo dolga 5880 metrov z višinsko razliko 1790 metrov, medtem ko bo njena zmogljivost 250 turistov na uro.
NEIZKORISČENOST TRNOVSKEGA GOZDA
Trnovski gozd leži na planoti 700 do 1300 metrov visoko. Poleti je podnebje v gozdovih izredno prijetno, sveže, pozimi pa so tu tudi manj zahtevni smučarski tereni. Prednost Trnovskega gozda je predvsem v tem, ker leži komaj 15 kilometrov stran od italijanske Gorice in kakih 40 kilometrov daleč od Trsta. Italijanski turisti že danes množično prihajajo v Trnovski gozd, zlasti ob nedeljah pride do 700 italijanskih osebnih avtomobilov in avtobusov. Turistični promet pa bi bil lahko še mnogo večji, če bi Trnovski gozd usposobili in uredili, da bi ustrezal vsem zahtevam turističnega prometa. Najprej bo potrebno asfaltirati vse glavne ceste in zgraditi čimveč stranskih odcepov cest od 0,5 do 2 kilometra dolgih. Seveda manjkajo v Trnovskem gozdu še ustrezni kažipoti, na vpadnicah pa bo potrebno postaviti'orientacijske deske s cestovnim omrežjem, tako, da bo imel vsak turist kar najboljši pregled. S cestami in kažipoti pa š^ne bi rešili turizma v Trnovskem gozdu. Na Lokvah bo namreč potrebno zgraditi še dodatne gostinske zmogljivosti.
♦
4
♦
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
T
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
J
4
4
A
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
t
© ZASAVJE
Zmogljivosti ne vplivajo v zadostili men na povečevanje proizvoizvodnje
V Zasavju že nekaj let ugotavljajo, da investicijska vlaganja v delovnih organizacijah niso vselej učinkovita oz. ne vplivajo na nadaljnje povečevanje proizvodnje v taki meri, kot so predvideli.
Zanimiv je zlasti naslednji primer iz občine Litije: v tej zasavski občini so v preteklem letu opravljali več investicijskih del. Tako je bil dograjen nov žagarski obrat Lesne industrije Litija v Zagorici, litijska Predilnica je v okviru modernizacije tovarne kupila nekaj novih strojev in strojnih naprav, prav tako pa so investirali v Industriji usnja Šmartno. Za investicije je bilo v Litiji v lanskem letu porabljenih skupaj 471 milijonov din, od tega za nakup strojev in strojne opreme 332 milijonov dinarjev. Čeprav so bila za investicije porabljena sorazmerno velika finančna sredstva, naložbe dejansko ne vplivajo na večanje proizvodnje, (celo nasprotno — kljub lanskoletnim investicijam 471 milijonov din se je industrijska proizvodnja v prvih petih mesecih letos zmanjšala. Fizični obseg industrijske proizvodnje se je v razdobju januar— maj 1965 v primerjavi z istim obdobjem 1964 zmanjšal za 4,8%; proizvodnja pa se je zmanjšala v vseh organizacijah, z izjemo Lesne industrije. V Industriji usnja Šmartno se je proizvodnja v primerjavi z lanskim letom zmanjšala kar za 9,1 %, pa Čeprav so bila lani v teku večja investicijska dela in se je povečalo tudi število zaposlenih za 30 oseb. V vsej industriji litijske občine pa se je število zaposlenih — v primerjavi z lanskim letom — povečalo za 4 %.
Litijski primer ni osamljen, prav tako tudi ne primer šmarske Industrije usnja, krzna, konfekcije in lahke obutve. Precej investicijskih vlaganj doslej je bilo namreč premalo premišljenih, saj so marsikod šli v investicije zato, ker so zbrali v skladih denar in so menili, da je najbolje, da ga porabijo. Na učinek porabe tega denarja pa le malokdaj pomislijo. -vš-
■ SLOVENSKA BISTRICA
Zvišali so delež lastne udeležbe
Na nedavni skupni seji obeh zborov občinske skupščine Slovenska Bistrica so odborniki zelo živahno razpravljali o gradnji nove šole v tem mestu, saj so pred kratkim dobili kredit iz republiških sredstev. Predračunska vrednost nove gradnje znaša nad 440 milijonom dinarjev. Prvotni predlog za najetje kredita je bil 320,000.000 dinarjev ter 120,000.000 din lastne udeležbe. Toda na nedavnem natečaju je bila udeležba izredno velika, zato je razumljivo imela prednost tista občina, katera je pač nudila večji odstotek lastne udeležbe. Prav zaradi teh dejstev so na sestanku sklenili, da bodo zvišali delež lastne udeležbe na 50 %, kar pomeni, da bi najeti kredit znašal nekje okrog 290,000.000 dinarjev. Že pred tem so se sestali tudi s predstavniki gospodarskih in družbeno političnih organizacij, kjer so se dogovori-
li o prioritetnih investicijah v prihodnjem obdobju. Na tem dogovoru so sklenili, da bodo imeli prednost pri investicijah predvsem tovarna »IMPOL«, kmetijstvo in seveda gradnja nujno potrebne šole. Seveda pa le ni vse tako rožnato, kot je morda videti, kar je pokazala tudi precej burna razprava okrog teh sredstev. Vsekakor bodo poskušali dobiti dodatna sredstva za lastno udeležbo iz sredstev gosppdarskih organizacij. Seveda pa bo poleg teh sredstev potrebno zbrati v najkrajšem času še 10 % proračunske vrednosti za polog, ki spet znaša 44,000.000 dinarjev, zato je skupščina imenovala komisijo, ki naj ugotovi, iz katerih virov bi naj dobili prepotrebna dodatna sredstva. Večina odbornikov pa je resno podvomila, če bodo gospodarske organizacije še sploh sposobne dati dodatna sredstva, saj so že namreč pri formiranju sedanjih sredstev sodelovale , s precejšnjim deležem. Odborniki pa so si bili popolnoma enotni pri dejstvu, da bi vsako odstopanje
od gradnje nove šole pomenilo precejšen korak nazaj, s čimer ai se položaj v šolstvu v tej občini zelo poslabšal. Nadalje so precej tudi razpravljali o rebalansu proračuna ob 5 % omejitvi. Iz živahne razprave je bilo moč ugotoviti, da je tudi financiranje v šolstvu v občini precejšen problem, kajti tudi po javni tribuni o šolstvu se položaj ni prav nič spremenil. Ob rebalansu proračuna pa je del odbornikov bil mnenja, da bi naj neto znesek za šolstvo ostal takšen, kot je v osnovi bil določen, medtem ko so preostali odborniki predlagali, da bi morali najti dodatna sredstva v drugih postavkah proračuna, s čimer se je skupščina strinjala. Vsekakor stoji pred občinska skupščino Slovenska Bistrica in njenimi občani zelo težka in odgovorna naloga, ki je ne bo kar tako lahko ugodno rešiti, vendar menimo, da bodo tudi tej nalogi kos, kot so bili že mnogim drugim pred tem. Sola bi naj po predvidevanjih bila dograjena v začetku prihodnjega šolskega leta, kar verjetno tudi bo, če ne bo prišlo do kakšnih nepredvidenih ovir. -oce-
• TOLMIN:
Ceste bi lahko bolje vzdrževali
Na območju tolminske občine je skupno 85 km cest III. reda in 126 km cest IV. reda, razen tega pa še kakih 37 km nekate-goriziranih cest, ki se smatrajo
kot vaške poti in so jih dolžne vzdrževati krajevne skupnosti. Ceste III. in IV. reda vzdržujeta cestno podjetje v Novi Gorici in komunalno-obrtno podjetje v Tolminu. Poudarjajo pa, da bi bile krajevne skupnosti pripravljene prevzeti vzdrževanje še marsikatere ceste, ki bi bile na ta način bolje urejene, kot so sedaj, če bi jim občina pogodbeno dodelila potrebna denarna sredstva. Sklenili so, da se bodo o tem podrobneje pomenili v prihodnjih mesecih.
O tako imenovanem skupinskem vzdrževanju cest, ki ga je pred nekaj leti uvedlo cestno podjetje, že dalj časa razpravljajo in ugotavljajo, da ne ustreza potrebam in zahtevam vse večjega prometa in da so bile ceste mnogo bolje vzdrževane tedaj, ko je bil za vsakih nekaj kilometrov nameščen stalni cestar. Starejši, danes že upokojeni cestarji, vedo povedati, kako so včasih tekmovali med seboj in primerjali, kdo je imel svoj odsek ceste bolje urejen.
Da bi to dosegli, pa so nemalokrat v primeru kakega hujšega naliva tudi sredi noči vstali in odhiteli na svoje delovno mesto, da bi takoj opravili najnujnejša dela. Sedaj pa se lahko zgodi, da je zaradi majhnega kamenčka, ki je zamašil odtok vode, poplavljen in razrit cel odsek ceste. Potem pa je treba bolj ali manj dolgo čakati, da pride oziroma se pripelje s kombijem skupina delavcev, da škodo popravi, kolikor se popraviti da. To pa je verjetno precej dražje, kot če bi za cesto nekdo skrbel stalno, tako rekoč noč in dan.
Vsekakor pa na Tolminskem predstavlja sjej ko prej največji problem makadamska cesta na relaciji Bača pri Modreju— Podbrdo, ker je v čedalje slabšem stanju. Glede na intenzivni avtomobilski promet, ki iz dneva v dan narašča, ne bo več moč dolgo odlašati z ureditvijo in asfaltiranjem te važne prometne poti, ki prek Petrovega brda povezuje Baško grapo z Bohinjem, saj tod v poletnem času potujejo številni domači in tuji motorizirani turisti oziroma bi vsaj želeli potovati, ker sedaj se večkrat zgodi, da se že po nekaj kilometrih vrnejo, ko spoznajo, da je škoda kvariti vozilo po tako razdrapani in slabo vzdrževani cesti. jš.
® MARIBOR:
Zmanjkalo je siedstev
Leta in leta se je govorilo o nujni potrebi po razširitvi mariborske splošne bolnice, dokler ni prišlo do odločitve, da se zgradi nova 14 nadstropna zgradba, v kateri bi bila nevropsihiatrični in interni oddelek z vsemi specialističnimi ambulantami in centralni laboratorij bolnice. Ta štirinajstnadstropna stolpnica bi naj bila do jeseni pod streho, če...! Da, če ne bi kar naenkrat pri že zgrajenih sedmih nadstropjih prišlo tisto, kar je menda ob pričetku gradnje le malokdo verjel in pomislil. Investitorju je namreč naenkrat zmanjkalo sredstev za nadaljevanje del, kar pomeni, da preti nevarnost, da bodo morali graditelji nove bolnice v Mariboru prenehati delati, medtem ko mariborska bolnišnica nujno potrebuje nove prostore za nevropsihiatrični in interni oddelek, ker bi s preselitvijo le-teh v novo zgradbo precej sprostili druge zelo prenapolnjene oddelke bolnišnice. V zvezi s tem nenadnim preobratom je ravnatelj bolnišnice povedal, da restrikcijski ukrepi v zvezi z investicijami, ki prizadenejo tudi zdravstvo, ogrožajo nadaljevanje gradnje, saj jim do sedaj še vedno ni jasno, kje bi naj dobili kredit za nadaljevanje gradnje. Najprej so računali, da bodo dobili sredstva v obliki kredita iz oročenih sredstev, ki jih je republiški zavod za socialno zavarovanje naložil pri gospodarski banki, vendar so zvedeli, da so ta sredstva nelikvidna. Druga možnost, da bi dobili sredstva, je bila napovedana sprememba stopnje prispevka za zdravstveno zavarovanje. Toda tudi tu ni bilo nič, ker predlog, ki je predvideval, da bi skupščine komunalnih skupnosti socialnega zavarovanja določile višino prispevka za zdravstveno zavarovanje v razponu od 8 do 9,3 % ni bil sprejet. Skupščina komunalne skupnosti socialnega zavarovanja Maribor je sicer določila stopnjo 9 %, s katero bi lahko na njenem območju zagotovili sredstva za razširjeno reprodukcijo zdravstvenih ustanov in bi tudi mariborska bolnišnica dobila sredstva za gradnjo svojega objekta, vendar pa je bila ta stopnja prispevka za zdravstveno zavarovanje pozneje v republiškem merilu omejena na 8,5 % in je tudi ta vir sredstev (kreditnih) usahnil. Ta stopnja 8,5 % bo v novih razmerah komaj zadoščala za funkcionalne izdatke zdravstvenega varstva.
Kolikor ne bodo takoj našli možnosti za najetje kredita v višini I milijarde 335 milijonov, bodo morali dela pri gradnji stolpnice ustaviti, kar pa pomeni, da bo nastala zelo občutna škoda. O tem že lahko govorijo sedaj, ker ne potekajo sočasno z gradbenimi deli nekatera obrtniška dela, ker zanje pač ni denarja — vse to pa po stroške pri poznejšem nadaljevanju'še precej povečalo. Po predpisih, ki so veljali pred sprejetjem restrikcijskih ukrepov za investicije, so v bolnici Maribor imeli vse potrebno — tudi sredstva za nemoteno gradnjo tega zelo važnega in pomembnega objekta. Toda poznejše spremembe so jih spravile v zelo negotov položaj, saj ne vedo, če bodo sploh lahko gradnjo nadaljevali tako, kot so predvidevali.
-oce-
Kdo bo močnejši	Foto M. Šparovec
ffiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiMir""'''1!?"™1.'■|.|i|||||||i|||||i|^^^	... .........................................................im......	as-..- ■mmm
• IZ ČASOPISOV DELOVNIH KOLEKTIVOV ® IZ ČASOPISOV DELOVNIH KOLEKTIVOV & IZ ČASOPISOV DELOVNIH KOLEKTIVOV ® 17 ČASOPISOV D
NAŠA
TOVARNA 4
Nagrajevanje po resničnem učinku ali...?
Nagrajevanje nasploh je ena najbolj občutljivih zddev v vsakem družbenem planu. V kapitalizmu so se sistemi nagrajevanja, če jih lahko sploh tako imenujemo, spreminjali, dobivali so razne oblike, ki obstajajo še danes. Tudi naš družbeni red je obdržal nekatere stare oblike, ki ne škodujejo naši ureditvi niti našim osnovnim načelom. Te sisteme nagrajevanja pa smo pri nas večkrat izpopolnjevali oziroma razširjali in smo pri tem skoraj vedno prišli navzkriž z dejanskimi ugotovitvami na posameznih delovnih mestih. Revidiranje norm za umsko in fizično delo je povzročalo vsem komisijam precej preglavic, saj so kriteriji nemalo-
krat prešli okvir osnovnih pogojev za določanje norme ali znanja in se ustavljali pri osebi, ki je delovno mesto zasedala.
Oglejmo si nagrajevanje v našem podjetju! Poglejmo razna mesečna poročila in kmalu nam bo jasno, da nas tako nagrajevanje mora prisiliti k razmišljanju. Že samo primerjava med posameznimi delovnimi mesti različnih strok in s podobno šolsko izobrazbo je tako zanimiva, da se je vredno pri njej dalj časa pomuditi in zadevo temeljito preštudirati.
Tam, kjer je nagrajevanje določeno z normo, je v marsikaterem primeru zadeva še slabša. Povprečni skupinski presežki nam kažejo, da so v nekaterih obratih daleč nad primernim odstotkom prekoračitve. Ce pa bi analizirali posamezna delovna mesta, bi presežki pri tako vpeljani mehanizaciji, kot je pri nas, videli, da so ponekod ti nenormalni. Nihče ne more trditi, da je presežek vedno dokaz sposobnosti delavca, zlasti
v individualni proizvodnji, kjer je vsako delo posebej obravnavano. V manjši meri lahko to trdimo za serijsko proizvodnjo, saj je tu možno prekoračenje za 6 do 10 %.
Pri nas ni bistvene razlike, čeprav ne moremo jemati izdelkov naše proizvodnje za izključno serijsko delo. Zato nas visoki presežki presenečajo in nam dokazujejo, da slabo izvršujemo svoje dolžnosti; norme naj bi bile vsakih šest mesecev pregledane in popravljene.
Neupravičeno preseganje norm zaradi pomanjkljivosti v normiranju nehote kvari tudi odnose med delavci oziroma med posameznimi delovnimi skupinami, ki imajo skupinsko normo. Zaradi trenutne težke gospodarske situacije bo treba take napake odpraviti, sicer bi se utegnilo zgoditi, da bi pri nepolnih mesečnih prejemkih prejel marsikdo več, kot je bil njegov dejanski delovni dosežek.
Treba je torej nekaj ukreniti, vendar moramo opozoriti, da bi vsako povprečno znižanje
norm v odstotkih bilo nepravično, ker bi se bistvo presežka, to je spodbujanje za boljše delo, pri tem izgubilo. Norme naj bodo pregledane za vsako delovno mesto posebej in korigirane le tam, kjer je potrebno. Samoupravni organi naj bi o tem razpravljali in sprejeli ustrezne sklepe.
Se neki moment je tesno povezan s pretirano normo, to je stimuliranje brigadirjev in mojstrov. Popolnoma jasno je, da se brez pravega stimuliranja le-teh stanje ne more kdo ve kako izboljšati. Mojster je vodja, strokovnjak, ki je plačan za svoje strokovno znanje ne pa za administrativno delo, čeprav je nujno in ga mora opravljati. Bistveno pri mojstru, brigadirju pa je priprava oziroma organizacija dela. Če je mojster dober strokovni delavec, je razumljivo, da bo znal delo pravilno pripraviti in ga organizirati, tako da bo njegovi brigadi ali oddelku omogočen nemoten potek dela in da zanj tudi odgovarja.
Indolentnost »špic« med de-
lavci, to je tistih, ki so strokovno podkovani — ali pa ne — in ki čestokrat zaslužijo več kot njihovi predpostavljeni, lahko ruši njihovo prizadevanje, trud, in avtoriteto.
Vse to so zadeve, o katerih je vredno govoriti; dolžnost samoupravnih organov je, da za. večji učinek v proizvodnji razpravljajo tudi o takih rečeh.
T.
Zakaj tako posasno reagiranje?
Ker prehajamo v obdobje, ko je potrebno čas in material čim bolje izkoristiti, se postavlja vprašanje, če je temu res tako. Že dalj časa imamo v našem podjetju komisijo za racionalizacije. Komisija sprejema predloge od ljudi najrazličnejših poklicev in jih temu primerno nagrajuje, kar je tudi pravilno.
Rad bi napisal nekaj o tem, kako se ti predlogi racionaliza-torjev uresničujejo. Predlagatelj da predlog, v katerem pojasni, da bi se lahko neko delo izdelovalo drugače. Po njegovi zamisli bi prihranili material. Komisija predlog pregleda. Namesto, da bi takoj pristopila k izvajanju predlagateljeve zamisli in bi s tem prihranili material ter predlagatelju izplačali nagrado za njegov trud, se vse skupaj zavleče tudi - do enega leta in še več.
Videti je, da je še najlažje izvedljiv tisti predlog, kjer predlagatelj sam vpelje celoten postopek dela in s tem prihrani čas in material, a še takrat mora čakati dalj časa, da dobi za svoje delo nagrado.
Vse to mi ni razumljivo v času, ko se borimo za vsak kilogram surovine in stremimo za tem, da se izdeluje čim ceneje. Vsak, ki vloži predlog, ni zadovoljen samo z obvestilom, da je njegova zamisel registrirana, ampak stremi za tem, da se tudi praktično izvede.	N. N.
Delavske univerze
v naši gospodarski
preorientaciji
Na seminarju za direktorje delavskih univerz Je govoril tudi sekretar CK ZKS tov. Stane Kavčič
Pravkar so se končali trije redni letni seminarji, ki jih že dlie časa sem organizira Zveza delavskih univerz za vodje strokovnega in družbenega izobraževanja ter za direktorje delavskih univerz iz vse Slovenije Vsakokratni “‘e,h seminarjev je, da udeleženci analizirajo delo univerz v preteklem letu, ugotovijo uspehe in neuspehe svojega dela, raziščejo probleme ter načine, kako bi mogh probleme v bodoče premostiti, da izmenjajo izkusilie in najdejo najboljšo orientacijsko usmeritev za svojo dejavnost v novi sezoni fanhh ki U,p,'|0rZ<' S°inamrec institucije, ki morajo biti prožne ob vseh vpnd družbi' k d Za dnCm Zn°Va P°raj;ijo med Proizvajalci in sploh v celotni
Poslednji izmed seminarjev je bil seminar za direktorje delavskih uni-
rVeenrZh^šGkr°bUah Z5" Do‘.nžalah- Polcit Predavanj in razgovorov s predstavniki republiškega sveta sindikatov. Glavnega odbora SZDL, CK ZMS in CK ZKS
in drnihtn"^1	aX!iaU Predvsem o vlogi in odnosih občinskih skupščin
n družbeno političnih organizacij do izobraževanja odraslih pri delavskih univerzah, o odnosu delovnih organizacij ter rednih šol do tega izobraževanja ter o sedanjih statutih pri delavskih univerzah. Drugo področje razprav pa je zajelo oblike družbenega in strokovnega izobraževanja, pomoč gospodarskim organizacijam pri izobraževanju zaposlenih, splošno in kulturno estetsko izobraževanje, izobraževalno dejavnost na vasi ter strokovne službe pri delavskih univerzah.
Še vedno brez dolgoročnih načrtov za izobraženje odraslih
Že prva razprava na seminarju za direktorje delavskih univerz Slovenije je izluščila obilico ugotovitev. Čeprav niso vse ravno nove, je vendarle nujno, da jih imamo neprestano pred očmi. Ustavimo se morebiti pri prvi ugotovitvi: Pri nas še vedno nimamo dolgo-i'očnih načrtov za izobraževanje odraslih. Gospodarske organizacije ne premorejo perspektivnih planov svojih kadrovskih potreb, kaj/šele, da bi do dna poznale izobrazbeno in kvalifikacijsko strukturo svojih proizvajalcev in da bi na osnovi tega usmerjale ter organizirale izobraževanje. Povsem podobno je z občinskimi skupščinami, zavoljo česar seveda v občini ne morejo načrtovati izobraževanja odraslih. Deloma že perspektivno rešujejo, osnovno šolstvo, že manj šole druge stopnje, za »šolstvo odraslih« pa so marsikje še gluhi.
Udeleženci seminarja so menili, da bi morali prav v dani gospodarski situaciji, ko bodo po občinah pripravljali perspektivne načrte gospodarskega razvoja, vključiti neposredno v te načrte tudi izobraževanje. In sicer izobraževanje od osemletnega šolanja do strokovnega, družbenega in splošnega izobraževanja odraslih. Danes že vemo, kako velika in pogostna so pri nas neskladja med tem, kakšno izobrazbo zahteva določeno delovno mesto in kakšno premore proizvajalec, ki dela na njem.
Nekatere, čeprav še maloštevilne občine, so že pričele analizirati izobrazbeno strukturo občanov in potrebe po izobraževanju na svojem območju. Na primer Škofja Loka, Novo mesto in Nova Gorica. Skrb za te analize bi naj v prvi vrsti prevzele občinske skupščine, saj bi bilo le tako mogoče, da bi v vseh delovnih organizacijah in tudi izven njih dobili analize po enotnih kriterijih. Vrsta analiz, narejena po razno raznih izhodiščih, je namreč skoraj toliko, kot da bi sploh ne proučevali.
Temeljite analize bodo po vsej verjetnosti že same na sebi delno pomagale načrtovati izobraževanje. Pokazale bodo na primer, da nam nekatere dozdajšnje oblike niso več potrebne, da potrebujemo povsem nove, ki jih še ne poznamo. Že trenutno se lahko vprašamo, če je res nujno tolikšno število strojepisnih in knjigovodskih tečajev, tako po delavskih univerzah kot drugod. In morebiti se bodo ob takih analizah zamislili tudi v občinskih skupščinah pri porazdeljevanju sredstev občinskega proračuna, da ne bodo več skoraj ki na primer slabi in malo potrebni avtomatično podelili velike milijone neglasbeni šoli v občini, delavsko univerzo pa odpravili z bornimi sto tisočaki.
Značilnost neznanja je zadržanost do znanja
Zavoljo soodvisnosti dela delavskih univerz s celotnim družbenim dogajanjem in nujnostjo, da se delavske univerze povezujejo z vsemi družbeno političnimi organizacijami in činitelji v občini, so organizatorji seminarja povabili na razgovor na seminar v Grobljah tudi sekretarja Centralnega komiteja ZKS tovariša Staneta Kavčiča. Tovariš Kavčič je odgovarjal na vprašanja glede nadaljnjega usmerjanja in možnosti izobraževanja odraslih pri delavskih univerzah v naši konkretni gospodarski preorientaciji.
Opozoril je, da bodo perspektive izobraževanja odraslih v prvem obdobju novih gospodarskih ukrepov verjetno slabše, kot pa so bile doslej. Ker smo se znašli v situaciji, ki terja vrsto finančnih ukrepov, bodo lerti prisilili delovne organizacije, da bodo pričele bolje gospodariti. In lahko pričakujemo, da bodo šle pri tem po poti najmanjšega odpora. Za mentaliteto našega dozdajšnjega ekstenzivnega gospodarskega sistema je namreč značilno podcenjevanje človeškega faktorja in znanja in takega mišljenja je velika večina delovnih or-
Naš razgovor z Vekoslavom Perparjem, ki ima »na skrbi« ta seminar, smo zato začeli z vprašanjem, kako to, da je za seminar tako zanimanje.
»Ce se lahko po domače izrazim, bi rekel, da ,nam gre na roko suha strokovnost' izobraževanja na srednjih tehničnih šolah in na fakultetah tehnične smeri,« je odgovoril Vekoslav Perpar. »Praksa kaže, da strokovnjaki pri svojem, čeprav izrazito strokovnem delu, ne potrebujejo le strokovnih znanj, marveč tudi druga, ki pa si jih v šoli niso pridobili. S tem, kar sem rekel, ne mislim le na pomanjkljivo znanje strokovnjakov v zvezi z ekonomskimi in drugimi problemi, marveč tudi na njihovo pomanjkljivo poznavanje socioloških in psiholoških ved. Gospodarska praksa vse močneje zahteva od organizatorjev proizvodnega procesa vsestransko razgledanost, predvsem pa poznavanje domačega in svetovnega političnega in gospodarskega prostora. Mnogi so mi rekli, da se pri svojem delu čutijo prikrajšani za samoupravne pravice, ker se zaradi pomanjkljivega družbeno ekonomskega znanja ne morejo povsem vključiti v proces samoupravljanja in prihajajo zato, zaradi pomanjkljivega poznavanja samoupravnih problemov pogosto navzkriž z organi samoupravljanja«
»Katera so glavna izhodišča izobraževalnega programa za strokovnjake in kako ste ga sestavili?«
»Izobraževalni program seminarja smo zasnovali tako na naših dosedanjih izobraževalnih izkušnjah — zaključili smo že dva seminarja — kot na osnovi želja samih udeležencev seminarja. Program vsebuje predavanja o položaju in vlogi delovne organizacije v našem družbeno ekonomskem sistemu in v mednarodnem gospodarskem prostoru ter predavanja o problemih samoupravljanja, delitvi, planiranju v pogojih samoupravljanja, prizadevanjih za vključevanje v svetovni trg, kadrovski problematiki in vlogi strokovnega izobraževanja v gospodarstvu. Razgovor o teh vprašanjih je glavna sestavina našega programa, ki ga pa na osnovi želja udeležencev seminarja in naših izkušenj, kot sem že omenil, še sproti dopolnjujemo. Tako smo ga na zadnjem seminarju dopolnili s predavanji o metodah analize stroškov, o deviznem sistemu ter z
ganizacij. Tako bodo v prvi vrsti skušale omejiti sredstva za izobraževanje kar pa je kratkovidna politika in pomeni iskati tisočake, izpuščati pa milijone. V prihodnje bo odločala gospodarska praksa, ne politične akcije in pri življenju se bodo obdržale le tiste delovne organizacije, ki se bodo tega pravi čas ovedle.
Kaj so pravzaprav novi gospodarski ukrepi? Ce smo si pri splošnih političnih nastopih enotni, da pomenijo prehod v novo kvaliteto, pa še med ljudmi vedno tli. sum. da smo gospodarsko temeljilo zavozili. »Prepričan sem,« je rekel tovariš Kavčič, »da smo bili že prej objektivno zreli, da bi šli na pot, na kakršno nameravamo zdaj, nismo pa bili subjektivno sposobni in težnja po ekstenzivnem gospodarstvu je bila v Jugoslaviji premočna. Do danes smo se razvili do stopnje, ko nam vsaka proizvodnja, samo da nekaj proizvaja, ni več potrebna. Naše gospodarstvo je opravilo svojo vajensko dobo. Nismo v krizi neke stagnacije, marveč v krizi velikega vzpona, zakaj vzpenjati se ne moremo le v kvantiteto, temveč tudi v kvaliteto.«
Tudi pri izobraževanju odraslih ne smemo spregledati, da vladajo v Sloveniji znotraj gospodarskega sistema kljub enotnosti socialističnih stališč neenotnosti. Eni še zmeraj razmišljajo o novih investicijah in pričakujejo, da bo tam, kjer je tržišče slabo, posredovala drža-
uvodnim predavanjem iz predmeta: industrijska psihologija. In kar je najzanimivejše, še bolj kot ta »dopolnila« seminarju, izraža potrebe proizvodnje predlog slušateljev, naj bi posvetili v prihodnje več predavanj problemom racionalizacije tehnoloških procesov in tržnih raziskav. To pomeni, da se naš seminar že usmerja v takšno obliko izobraževalnega dela, kakršno neizprosno terjajo ukrepi, s katerimi bomo uveljavili gospodarsko reformo.«
»So udeleženci seminarja izrekli kaj kritičnih pripomb k vašemu delu?«
»Ob zaključku seminarja organiziramo med slušatelji anketo, na osnovi katere potem izboljšujemo izobraževalni program in organizacijo izobraževanja v seminarju. Večina udeležencev je menila, da je seminar dosegel svoj namen
Osvežitev
va. Drugi vedo, da je treba preiti iz kvantitete v kvaliteto gospodarstva. In kdo naj plača ta prebod — neposredni proizvajalec. Ti drugi v našem gospodarstvu še vedno vztrajno trdijo, da je
in da si takšnih seminarjev še želijo. Nekateri bi hoteli več predavanj o konkretnih gospodarskih ukrepih. Vendar ne nameravamo spremeniti osnovnega koncepta seminarjev. Namen našega seminarja' ni v tem, da bi podrobno razlagali občasne gospodarske ukrepe, marveč v tem, da napelje udeležence na razmišljanje o osnovnih zakonitostih gospodarskega in družbenega razvoja in jih s tem usposobi za večjo samostojnost pri gospodarskih in poslovnih odločitvah. Pripombe udeležencev seminarja tudi kažejo, da bi bilo treba takšne seminarje za strokovnjake organizirati še za strokovnjake posameznih gospodarskih panog, oziroma družbenih služb, na primer posebej za strokovnjake iz kmetijstva, zdravstva itd. Da je izobraževanje strokovnjakov o ekonomskih in samoupravnih problemih še kako potrebno, kaže predvsem sugestija, naj bi na seminarju posvetili več predavanj problemom nagrajevanja strokovnjakov.
Prav merila za delitev dohodka po delu med strokovnjaki, je najteže oblikovati, zato bi bil študijski razgovor o tem problemu na podobnem seminarju več kot koristen.«	V. B.
napačno, ko morajo tudi gospodarske organizacije prispevati sredstva za prosveto in kulturo. In teh je v Sloveniji trenutno največ in so najbolj nevarni. Tretji pa se zavedajo, da je treba dvigniti gospodarstvo na višjo raven, obenem pa vidijo vrsto sočasnih dejstev, ki jih je treba pri tem upoštevati in preudarno ravnati z njimi.
Ce kje, potem moramo v Sloveniji vedeti, da so investicije v znanje potrebne, da je sicer nemogoče napredovati. Prvi pogoj za delavske univerze je zdaj velika prožnost. Gospodarskih organizacij in stanja v njih ne kaže posploševati. Delavske univerze naj zrelo in politično taktično proučujejo svoj teren dejavnosti in naj ne pozabijo, da je značilnost neznanja zadržanost do znanja.
Doslej so se delavske univerze preveč obračale zgolj na vodstveni kader v ^delovnih organizacijah, premalo pa so iskale stikov z neposrednimi proizvajalci. Ge kdaj, so trenutno potrebni za delavske univerze dvostezni kontakti z enimi in drugimi ter tesne vezi in pomoč družbeno političnih organizacij v občini in v kolektivih.
Izobraževanje odraslih nikoli ni bilo in nikoli ne bo začasna, trenutna akcija in delavske univerze imajo prav gotovo lepo perspektivo. Prav zdaj pa je nujno, da se programi delavskih univerz čimbolj aktualizirajo. Zakaj naj ne bi v bodoče posvetili več pozornosti na primer denarno blagovnim odnosom pri nas, njihovim posledicam v družbi, zakonu vrednosti in njegovim posledicam na zavest proizvajalcev, vprašanju odpuščanja in sprejemanja delovne sile ...
Poijl pojmom »delavska univerza« bi morali začeti pojmovati vrsto združenih institucij v erio samo od servisov, ki organizirajo tečaje, predavanja... do ustanov, ki so že neke vrste šola ža odrasle. »In prepričan sem« je dejal tovariš Kavčič, »da bi morala imeti vsaj vsaka tista občina, ki ima tudi šole druge stopnje, močno razvito delavsko univerzo.«	ALA PECE
p'	/MFOMACm B
POTI ČEŠKE RISANKE
lllllllllll
CESKI film »DVA MUŠKETIRJA«
Ime Karla Zemana je pri nas znano predvsem po lutkovnih in risanih filmih, o katerih smo češče pisali, kakor jih pa videl na filmskem platnu. V svet je prodrl dejansko s svojm filmom »Nevarni izum«, ki je prijetno iznenadil obiskovalce filmskega festivala na Svetovni razstavi v Bruslju. Dolgoletna prizadevanja in izpopolnjevanja risanih filmov so rodila neverjetno pomemben in vreden sad. Svoje izkušnje je uspešno uveljavil v igranem filmu ter s tem ustvaril svoj stil in izraz. Svojo tehniko in usklajevanje živih igralcev in risanega okolja je prvič uporabil v filmu »Potovanje v prazgodovino«. Uspel je da so se meje med igranim, lutkovnim in risanim filmom povsem za-
brisale in se zlile v nove oblike umetniško dognanega in dramaturško čistega filmskega dela. Isto pot je ubral pri naslednjem delu »Nevarni izum« in "Lažnivi kljukec« in zdaj lahko temeljiteje spoznavamo njegov način realizacije filmske umetnine v delu »Dva mušketirja«.
Mislim, da je vredno ome-nitL da se Zeman v svojih delih po vsebinski plati skoraj ne loči od nekdanjih vsebinskih konceptov za lutkovne in risane filme. Silno rad namreč obravnava bolj ali manj imaginarni svet, poln fantastike, ukan in zapletov, kjer lahko izrabi svoje domislice ter oblikuje delo v umetniško, vsebinsko in tehnično popolno celoto. To dokazujejo njegova prejš-
nja,dela, zlasti »Nevarni izum«, ki so ga posneli po romanu Julesa Verna in katerega vsebina daje avtorjem široke možnosti vsestranskega dekorativnega in igralskega oblikovanja. In kako je z njegovim najnovejšim delom »Dva mušketirja«? V duhoviti satiri si je Zeman tokrat izbral snov iz tridesetletne vojne v XVII. stoletju. Skozi razgibano dogajanje in doživljaje mušketirjev Petra in Mateja in njune prijateljice Lenke je hotel predvsem pokazati nesmilel vojne. Hkrati pa je spet domiseln tvorec ter spreten mojster svojega stila in novega filmskega izraza, s katerim bo pritegnil številne gledalce.
IVA BOZOVICAR
Zakaj tako izredno zanimanje?
Razgovor z Vekoslavom Perparjem, vodjem seminarja za strokovnjake na ljubljanski Visoki šoli za politične vede
V okviru »Seminarja za aktualne probleme socializma« prireja Visoka sola za politične vede v Ljubljani razen štirimesečnega seminarja za pro-izvajalce-samoupravljavce, o katerem smo v našem listu že pisali, tudi štirinajstdnevni seminar za strokovnjake, zaposlene v delovnih organizacija!!, ludi za to obliko izobraževanja je v delovnih organizacijah vse več zanimanja, saj se je za drugi seminar, ki so ga zaključili pred dnevi, prijavilo iz gospodarskih organizacij kar devetdeset strokovnjakov, čeprav jih je šola zaradi pomanjkanja prostora lahko sprejela tretjino manj. Organizatorji III. seminarja za strokovni kader, ki ga nameravajo začeti 26. avgusta, torej ne potrebujejo reklame za svoje delo: vpisnikov bo dovolj.
.
© VODNE ČEPELKS IN ELEKTROMOTORJE ZS KMETIJSTVO
DOBITE S POPUSTOM, ČE PLAČATE S TUJIMI PLAČILNIMI SREDSTVI — DEVIZAMI.
S POPUSTOM (ZA DEVIZE) PRODAJAMO TUDI NASE
OSTALE PROIZVODE.
V /
NAČIN PLAČEVANJA-;
1.	z efektivno tujo valuto,
2.	s čeki in traveller čeki,
3.	z nakazili preko banke,
4.	z nakazili iz inozemstva.
Tuja plačilna sredstva nam lahko pošljete tudi po pošti. Priporočamo, da se v ta namen poslužite denarnega pisma.
Zahtevajte obširne opise naših proizvodov, strokovne nasvete in ponudbe pri nas in pri naših predstavništvih:
— ELEKTROKOVINA, Beograd, Obiličev venac 26 — ELEKTROKOVINA, Zagreb, Marinkoviecva 5 — ELEKTROKOVINA, Ljubljana, Strmi pot 8 — ELEKTROKOVINA, Sarajevo, Skcnderija 7 11 — ELEKTROKOVINA, Skopje, Bulevar JNA 6 A

TRŽAŠKA št. 109, p. p. 75; Telefon; 31-120; Telex: 033-31; Telegram: ELKO Maribor
Lahke poletne obleke že od 2800 din dalje
'PRODAJNI SERVIS"
1JUB.U ANAj^MA RIB OR
s.	•	*
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii™	.......
I/ 2 8	3 *	ser
9	i Pl	Ull 1" “
« r?	us	- 1
'/i'" 2o		EM t
22	»1 25	26	SIS	t ‘J 23
j 2« 1	1-		J	,
O ORGANIZIRANO
•	RACIONALNO
•	USKLAJENO
•	NEPREKINJENO
montažo v vaši serijski proizvodnji omogoča
MONT JUŽNI TRANSPORTER
C!
MARIBOR
— Ali mi res ne moreš ponuditi česa drugega? Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^
Križanka
Vodoravno: 1. naslovu podoben sklep tiskov, 8. smrtni boj, pojemanje, 9. folklorno oblačilo, 10. palec, cola, 11. hladno orožje, 13. znak za kemično prvino, 14. listnato drevo (množ.), 15. pesnik, 16. mirujoči del električnega stroja, 18. kraj_pri Novi Gorici, 20. kraj na Koroškem pri Železni Kapli, 21. avtomobilska oznaka Kopra, 22. osebni zaimek, 23. veznik, ki ga dandanes ne uporabljajo več, 24. izvleček iz rženih rožičkov, 27. ravna površina
Navpično: 1. najvišji vrh v zahodnih Julijskih Alpah (2585), 2. leha (množ.), 3. glazura, 4. osebni zaimek, 5. grška črka, 6. medmet, 7. zvonček, ki oznanja smrt, 11. starogrški kipar, 12. grška pokrajina, 14. votla mera, 15. varuhi domačega ognjišča pri starih Rimljanih, 16. namen, cilj, 17. reka, ki teče skozi Rim, 19. vez, 21. mestece v severni Dalmaciji, nekdanje središče srednjeveške Hrvatske, 23. hoditi, 25. začetnici priimka in imena enega izmed voditeljev predvojne revolucionarne nacionalistične mladine v Bosni in Hercegovini (1890—1917),	26.
osebni zaimek
— Pred tremi leti nam je ta tovariš mnogo bolje pojasnil pomen otvoritve te tovarne za naš kraj kot pa danes njeno likvidacijo!

REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE
Vodoravno:	1. parizar, 7.
Avala, e, 8. ris, 9. dok, 11. nota, 13. ST, 14. an, 15. molo, 17. sodar, 18. Spira, 20. Tone, 21. Sc (skandij), 23. on, 24. tori, 26. žir, 28. pat, 29. Itaka, 31. reostat.
Navpično: 18. stožer.
XXV ^XN\NVS\VvNXX>.v	v\\XX\\\.\\VV
|| -
kitf-i;:__-

— Za stanje v našem gospodarstvu smo vsi enako od- g H govorni!	g|
SiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiil
.vXvXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXX\\XVCCCCO^XXXXXXXXX>>^VCCCO«>XXXXXV»
Spored MTV Ljubljana za teden od 15. do 21 julija 1965
ČETRTEK
15.	JULIJA
4.30-7.00 Dobro jutro? — 5.00-
5.05	Poročila in dnevni kole-
dar — 6.00-6.10 Jutranji radijski dnevnik — 7.15 Igramo za razvedrilo — 8.05 Dopoldanski domači pele-mele _ 3.25 Lahka glasba — 9.00 Počitniško popotovanje od strani do straifi —- 9.15 Instrumentalna glasba za mladino —	9.30 Zabavni
zvoki — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Pojo solisti Zagrebške opere — 11.00 Turistični napotki za tuje goste — 11.15 Nimaš prednosti! —	12.05 Opoldanski diverti-
mento — 12.30 Krpetijski nasveti __ 12.40 Cez zelene tra-
te — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo \am ... — 14.05 Iz nekdanjih in zdajšnjih časov v jugoslovanski solistični glasbi — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.20 Zabavni intermezzo, — 15.30 Koncert pihalne godbe Ljudske milice 16.00 Vsak dan za vas —
17.05	Koncert ob 17.05 Simfonični koncer% — 18.00 Poročila
__ aktualnost? doma in po r- - '-
tu — 18.15 Turistična oddaja
19.00	Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik —	20.00
»Naši izseljenci z domačimi pevci in ansambli« — 21.00 Lirika skozi čas: Kitajska in Japonska — 21.40 Glasbeni nokturno — 22.15 Skupni progarm JRT — studio Ljubljana »‘Moja najljubša interpretacija« —
23.05	Manjši mojstri v sodobni glasbi
F£TEK
16.	JULIJA
4.30-7.00 Dobro jutro! — 5.00-
5.05	Poročila in dnevni koledar — 6.00-6.10 Jutranji radijski dnevnik — 7.15 Jutranji operni koncert — 8.05 Zabavni zvoki — 8.35 Plesi za klavir — 9.00 Pionirski tednik — 9.30 Slovenske narodne pesmi v raznih izvedbah — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik -- 10.15 Lahka glasba — 10.35 Naš podlistek — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Turistični napotki za tuje goste — 11.15 Nimaš prednosti! 12.05 “Moja pokrajina« Pesmi Blaža Arniča in Marijana Lipovška —	12.30
Kmetijski nasveti — 12.40 Skozi vas — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam ... — 14.05 Pastoralna razpoloženja v orkestralnih barvah —-	15.00 Popoldanski
radijski dnevnik _ 15.20 Napotki za turiste — 15.25 Zabavni intermezzo — 15.30 Partizanske, proletarske in množične pesmi — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušalcev — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in po svetu — 18.15 Revija slovenskih vokalnih solistov, ansamblov in orkestrov zabavne glasbe — 18.45 Festivalsko poletje — 19.00 Obvestila _ 18.05
Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik —
20.00	Lahka glasba — 20.30 Jo-hannes Brahms: Pesmi usode —- 20.50 Z ansamblom štirih trombonov Atija Sossa — 21.15 Oddaja n m^rju in pomorščakih — 22.10 V svetu jazza —-22.50 Literarni nokturno
SOBOTA
17.	JULIJA
4.30-7.00 Dobro jutro! — 5.00-
5.05	Poročila in dnevni koledar — 6.00-6.10 Jutranji radijski dnevnik — 7.15 Zvoki za razvedrilo —■ 8.05 Domače pesmi in napevi — 8.25 Trije solisti s simfoničnim orkestrom HTV Ljubljana — 9.00 Počitniško popotovanje od strani do strani — 9.15 Uspehi glasbenih šol v preteklem šolskem letu
—	9.30 Igrajo tuje pihalne godbe — 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov
—	11.00 Turistični 'napotki za
tuje goste — 11.15 Nimaš prednosti! — 12.05 Trije dueli iz francoskih oper — 12.30 Kmetijski nasveti —	12.40 Prek
sončnih dobrav — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam ...	— 14.05
Iz romantičnih časov — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.20 Zabavni intermezzo — 15.30 Pojeta: Sentjernejski oktet in vokalni kvintet Gorenjci — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 17.35 Iz baleta Cop-pelina Lea Delibesa — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in po svetu — 18.15 Najbolj priljubljene popevke tega tedna
—	18.45 S knjižnega trga —
19.00	Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00-21.10 Sobotni poletni večen v plesu in ob — 20.30 Henry Cecil: Obe plati postave 2. epizoda: Pravica na zatožni klopi
NEDELJA
18.	JULIJA
6.00—7.00 Dobro jutro! — 6.05-6.10 Poročila in dnevni koledar — 6.30-6.35 Napotki za turiste — 7.15 »K studencu dekle zalo gre . . .« — 8.05 Mladinska radijska igra Alenka Bole: Zaklad urnih veveric —
8.30	Iz albuma skladb za mladino _ 9.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — I. —
10.00	Se pomnite, tovariši.. . Kosta Nad j: Bihač je naš — 10.20 Poje partizanski invalidski pevski zbor — 10.40-11.45 Lahka glasba — 11.00-11.15 Turistični napotki za tuje goste — 11.45 Nedeljska reportaža —
12.05	Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — II. — 13.15 Obvestila in zabavna glasba --
13.30	Za našo vas — 13.45 Pred domačo hišo — 14.00 Glasbeni mozaik — 15.05 Vedri zvoki —
15.30	Humoreska tega tedna Fl. K. Narayan: Težave s cestnim valjarjem — 15-50 Glasbena medigra — 16.00-19.00 Nedeljsko športno popoldne —
19.00	Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19-30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Mojstrske partiture — 21.00 Športna poročila — 21.10 Melodije raznih narodov — 22.10 Plesna glasba — 23.05 Melodije za lahko noč — 23.30-23.35 Zadnja poročila in zaključek oddaje.
POMEDE? ‘EK
19.	JULIJA
4.30-7.00 Dobro jutro! — 5.00-
5.05	Poročila in dnevni koledar — 6.00-6.10 Jutranji radijski dnevnik — 7.15 V svetu lahke in operetne glasbe •—
8.05	Zadovoljni Kranjci in Trio Dorka Skoberneta — 8.30 Pol ure z majhnimi zabavnimi ansambli — 9.00 Za mlade radovedneže — 9.15 Pesmi, ki ste jih peli v preteklem šolskem letu 9.30 Iz opusa skladatelja Antona Lajovica —
10.00	Dopoldanski radijski
dnevnik — 10.15 Pesmi Kreši-mirja Baranoviča — 10.35 Naš podlistek —	10.55	Glasbena
medigra — 11.00 Turistični napotki za tuje goste — 11.15 Nimaš prednosti! — 12.05 Znani pihavci igrajo — 12.30 Kmetij-,ki nasveti — 12.40 Sem šel čez gmajnico... — 13.15 Obvestila in zabavna glasba —
13.30	Priporočalo vam...	—
14.05	S poli po Balkanu — 15.09 Popoldanski radijski dnevnih — 15.20 Zabavni intermezzo —
13.30	Pevski zbor »France Prešeren« iz Kranja — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert ob
17.05	Operne melodije _ 13.00
Poročila — aktualnosti doma in po svetu —	18.15 Zvočni
razgledi — 18.45 Novo v znanosti — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik —
20.00	Izbrali smo vam — 21.05-
22.50 Rezervirano za koncert s festivala v Dubrovniku — 22.50 I.iterarni nokturno — 23.05 Po svetu jazza — 23.30-23.35 Zadnja poročila in zaključek oddaje	-	-	■
TOREK
20.	JULIJA
4.30-7.00 Dobro jutro! — 5.00-
5.05	Poročila in dnevni koledar — 6.00-6.10 Jutranji radijski dnevnik — 7.15 Godalni orkester Leopolda Stokowskega in 17 violin moskovskega Velikega gledališča v jutranji paradi — 8.05 Od melodije do melodije — 8.35 Slovenske narodne pesmi — 9.00 Počitniško popotovanje od strani do strani — 9.15 Počitniški pozdravi
—	9.30 Pol ure z domačimi orkestri in ansambli zabavne glasbe _ 10.00 Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Odlomki iz opere »Ivan Susanin« z ansamblom beograjske opere
—	11.00 Turistični napotki za
tuje goste — 11.15 Nimaš prednosti! — 12.05 Karol Szyma-nowski:	Koncertantna simfo-
nija za klavir in orkester —
12.30	Kmetijski nasveti — 12.40 Cez hrib in dol ... — 13.15 Obvestila in zabavna glasba —
13.30	Priporočajo vam ...	—
14.05	Johannes Brahms v raznih komornih zasedbah — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik — 15.20 Zabavni intermezzo — 15.30 V torek na svidenje — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert ob
17.05	Simfonični koncert — 18.00
Poročila — aktualnosti doma in po svetu — 18.15 Popevke s tekočega traku —	18.45 Na
mednarodnih križpotjih — 19.00 Obvestila —	19.05 Glasbene
razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Majhen recital tenorista Mitje Gregorača
SREDA
21.	JULIJA
4.30-7.00 Dobro jutro! — 5.w-
5.05	Poročila in dnevni koledar _ 6.00-6.10 Jutranji radijski dnevnik — 7.15 »Bodi zdrava domovina . . .« — 8.05 Zabavni zvoki — 8.25 Jutranji orkestralni divertimento — 9.30 Svet skozi sončna očala — 9.15 Pojo mladinski zbori — 9.30 Pol ure z domačimi orkestri in ansambli zabavne glasbe —
10.00	Dopoldanski radijski dnevnik — 10.15 Chopinove pesmi — 10.30 Clove?* in zdravje — 10.40 Nekaj domačih v instrumentalni izvedbi — 11.00 Turistični napotki za tuje goste — 11.15 Nimaš prednosti!
—	12.05 Z našimi pevci v popularnih operah — 12.30 Kmetijski nasveti — 12.40 V narodnem melosu — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam ... — 14.05 Iz koncertov in simfonij — 15.00 Popoldanski radijski dnevnik
—	15.20 Zabavni intermezzo —
15.30	Poje zbor »Svešnikov« —
16.00	Vsak dan za vas — 17.05 Koncert ob 17.05 — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in po svetu — 18.15 Iz fonoteke radia Koper — 18.40 Naš razgovor —
19.00	Obvestila — 19.05 Glasbe-
ne razglednice — 19.30 Večerni radijski dnevnik — 20.00 Marjan Kozina:	EKVINOKCIJ
Opera v 4 dejanjih — 22.10 Lepe melodije — 22.50 Literarni nokturno — 23.05 Plesna glasba — 23.30-23.35 Zadnja poročila in zaključek oddaje