Sonet
Bogomil  Fa tu r
Ves svet je srcu bil neskončno drag, od nežnih razodetij vedno nov, nad njim se lil je božji blagoslov kot v zarji nad oazo zlat oblak.
Kjerkoli me je spremljal njen korak, iz žlahtnih tal se vsul je plaz cvetov, raz vsako vejico iz vseh vrtov žarel je v solnčni slavi sad sladak.
Zdaj  je to milo luč pogasil  mrak, ves svet kot prvi dan je pust in gol, in pred portalom sam, sramotno nag,
izgnan v temo, ničesar več gotov, zastonj   strmim   čez  neprestopni   prag v zapravljenega raja srečni krov.
147