Trocki in proces destalinizacije v zgodovinski znanosti v
Sovjetski zvezi 2. del
MARJAN BR1TOVŠEK
2. Trocki in iriumvirat v polemičnem ognju
Spor v vodstvu jc postopoma dobival nove razsežnosti in se prenašal na partijsko članstvo. Začela se je ostra diskusija, ki je zajela 30000 partijskih eelie, številne komiteje, rajone in partijske instance. Pravda je obširno poročala o teh diskusijah in objavljala izvlečke iz člankov, predlogov, ocen in s pristranskimi poročili ustvarjala potvorjeno sliko pogledov levice in njenih ciljev, medtem ko levica ni imela možnosti, da se bori proti klevetam in izrazi svoja stališča.
Načrt Iriumvirata je bil, da izolirajo Trockega in oslabijo njegovo pozicijo v politbiroju. Privrženca Trockega Krestinskega so poslali v Berlin, Rakovskega pa so premestili v London s pretvezo, da ga pošiljajo tja kot uglednega diplomata. Premestitev Rakovskega jc izzvala odpor ukrajinskih voditeljev, ki pa so jih takoj zamenjali, da ne bi ovirali Stalinove nacionalne politike v Ukrajini. Trojka seje tako v imenu višjih interesov komunizma znebila poklicnih revolucionarjev, ki so verjeli, da boljševik, dostojen tega imena, ne more ugovarjali, ko mu sekretariat pošlje potni nalog z novo zadolžitvijo, saj partija pooseblja duh revolucije, CK jc izključni predstavnik partije, politbiro pa je kvalificiran, da brez priziva tolmači mišljenje CK. Mnogim se je zdelo takšno "izgnanstvo" privlačno in se niso zavedali, kakšne cilje s tem zasleduje trojka. Tako so disciplinirano odšli v inozemstvo tudi Osinski, Jurenjcv, Lutovinov, Kolontajeva in mnogi drugi. Manj ugledne nasprotnike so brez ceremonij odpravili v Sibirijo, Mongolijo in na Daljni vzhod.
Trocki seje kot "ujetnik politbiroja" položaja povsem zavedal. Boj proti njemu se jc neusmiljeno nadaljeval in dobival nove razsežnosti. 14. decembra jc Pravda objavila uvodnik, v katerem so grajali ustvarjanje razlik med starimi in novimi generacijami v partiji. Članek, ki Trockega ni izrecno omenjal, naj bi napisal Buharin, glavni urednik Pravde.24
Pisec jc javno obsodil opozicijo, ki ji jc očital poskus, da uniči partijski aparat ter loči marksizem in leninizem ne upoštevajoč objektivno analizo pojavov.
Članek je bil uvod vglavni napad, ki seje začel 15. decembra s Stalinovim člankov v Pravdi in govorom Zinovjcva v Pctrogradu, ki so ga objavili 20. in 21. decembra.
24 Popov K.A., Diskusija 1923 goda, Moskva 1927, sir. 47.
Stalin jc pretrgal svoj molk žc 2. deccmbra s svojim govorom O nalogah partije, ki ga je imel na zborovanju okrajnega komiteja v Krasnaji Presnji. Pred avditorijem, ki so ga sestavljali nižji partijski funkcionarji, jc Stalin nastopil kol Ijudskošolski učitelj. Njegovo poročilo jc bilo para fraza splošnih idej iz resolucije politbiroja, ki so jo objavili iri dni kasneje, poslušalci pa so referat ocenili kot vsebinsko in konccpcijsko zelo prepričljiv, pretehtan in razsoden.~s
V svojem članku O diskusiji, o Rafailu o člankih Prcobra/.cnskega in Sapronova ter o pismu Trockcga, jc Stalin v uvodu opozoril, da se razprava o položaju v partiji, ki se jc začela pred nekaj tedni v Moskvi in Pclrogradu, očitno približuje koncu. Zmagoslavno jc ugotavljal, da je premagana opozicija, ki jo sestavlja blok dela levih komunistov (Preobražcnski, Slukov27) in tako imenovanih demokratičnih ccntralistov (Rafail, Sapronov in drugi). Opoziciji jc očital, da je prekršila resolucijo X., XI. in XII. kongresa o prepovedi grupiranja. Stalin se je nalo lotil štirih glavnih predstavnikov opozicije, ki jih jc razvrstil po naslednjem redu: Rafail, Preobražcnski, Sapronov, Trocki. Za najbolj doslednega in izrazitega predstavnika opozicije jc označil Rafaila. Ostro je zavrnil njegovo kritiko na račun partije kot vojaške organizacije z vojaško disciplino in njegovo zahtevo, da jc treba od zgoraj navzdol preveriti ves partijski aparat, ker je neučinkovit in tuj duhu partijskih načel. Stalin jc Rafailova stališča zavrnil in poudaril, da jc partija avantgarda delavstva. Prcobražcnskcmu je Stalin očital, da jc v svojem članku razveljavil osnovno usmeritev partije, sprejeto na X. in XI. partijskem kongresu, o prepovedi frakcij in o partijskem stažu za vodilne partijske funkcionarje. Nalo se je Stalin lotil Sapronova in označil njegovo kritiko partijskega aparata kot nemarksistično. Pikro je zavrnil njegovo zahtevo po kadrovskih spremembah, ki naj omogočijo demokratizacijo partije.
Kot zadnjega se je Stalin lotil Trockcga. Ostro jc napadel njegovo pismo, ki ga jc označil za poskus, da bi zlomil enotnost partijskega članstva. S sarkazmom in ironijo jc obravnaval trditve Trockcga o birokratizmu partijskega aparata in nevarnosti degcneracijc stare garde, tako kot so se degenerirali voditelji II. intcrnacionalc. Cinično jc z anonimno aluzijo na Trockcga opozoril, da obstajajo v partiji elementi, ki zdegeneracijo lahko resno ogrozijo partijo. S tem je mislil menjševike, "ki so stopili v partijo po sili in še niso opustili oporlunističnih navad". To jc bil pretkan in očiten udarec proti Trockcmu. Stalin je poudaril, da je enotnost starih in mladih osnovna sila revolucije, ki jo skuša Trocki izpodkopati. Trockcga je obtožil, da jc stopil v blok z demokratičnimi ccntralisti in delom levih komunistov."8
Stalin jc ironiziral tudi druge "šampionc nove demokracije", češ da v vsakdanji dejavnosti niso večji demokrati od njega. Napadel je Bjcloborodova29, "nepozabnega
25	Pravda z dne 6. decembra 1923, Stalin Sočincnija V, str. 354-370. BritovJek M., Hoj za Leninovo dediščino II, sir. 338-341.
26	Rafail R.B. Farbman, kroja<ki delavec, je postal član partije leta 1910 ali 1912. Leta 1919 jc poslal član CK ukrajinske partije. Pripadal jc siru j i decistov. Leta 1928 so ga izključili iz partije in deponirali. V izgnanstvu seje priključil opoziciji. Leta 1930 jc bil pobudnik kapilulacijc, nakar seje ponovno politično aktiviral. Leta 1934 so ga aretirali, nakar seje za njim izgubita vsaka sled.
27	Stukov t.N. (1887-1937), sin duhovnika, jc stopil v partijo leta 1905. Imel je pomembno vlogo v vslaji v Moskvi leta 1917. Bilje najprej levi komunist, nato decist, sodelavec "Sibirskega biroja", član Združene opozicije. Umrl jc v ječi.
28	Pravda z dne 15.decembra 1923.
29	Bjcloborodov A.G. (1891-1938), po poklicu električar, boljScvik od leta 1907, aktivist na Uralu, politični komisar in ljudski komisar za notranje zadeve. Podpisal jc ukaz za likvidacijo carske družine. Zaradi opozicije so ga leta 1927 izključili iz partije. Kapituliral jc leta 1928, kasneje pa jc izginil v čistkah.
demokrata" med delavci Rostova, Ro/.cngoljca' , ki je s svojim 'demokratizmom' očaral donežki bazen in Alskega31, kije kol 'demokrat' povsod znan.
Partijski aparat je tako dobil namig, da Trocki ni nedotakljiv. Funkcionarji, ki so želeli napravili kariero, so vedeli, kaj morajo naredili; začeli so podtalno dcnuncirali dotedanjega voditelja in aludirali na njegov bonapariizem.
V isti številki Pravde, v kateri je bil objavljen Stalinov članek, je bil natisnjen tudi poziv, ki ga je podpisal Stalin kot sekretar centralnega komiteja. V njem je pozval partijsko članstvo zunaj Moskve, naj v vsakem kotičku države organizira razprave o položaju v partiji, vendar pa članstvo ne sme formirati skupin.
Istega večera je na zborovanju petrograjskih partijskih delavcev javno nastopil proti Trockcmu l udi Zinovjcv, ki ga jc brez dvoma vzpodbudil Stalinov nastop. Naslov njegovega govora je bil Boj za partijo.32
Takole je govoril: "Pred seboj imamo članek lov. Trockega, ki jc bil objavljen ludi v naših časopisih pod naslovom Nova usmeritev. Na žalost je ta članek zelo nejasen in ga vsi ne moremo takoj razumeti... "Trockizcm" - Zinovjcv je tedaj v polemiki prvič uporabil ta izraz - jc po njegovem mnenju predstavljal opredeljeno strujo v ruskem delavskem gibanju. V svoje izvajanje jc vpletel tudi Leninovo kritiko Trockega iz obdobja frakcijskih bojev v preteklosti, da bi tako prepričal poslušalec, da je sam nadaljevalec Leninove dediščine. Med drugim je izjavil: "Glavna napaka tovariša Trockega v njegovem članku Novi kurz je v tem, da predstavlja določeno oživitev, določeno rcncsanco starih nazorov o zakonitosti različnih str uj in odtenkov..." Stališče Trockcga o birokratizaciji aparata partije in dcgcncraciji stare garde je Zinovjcv lahkotno obšel, ne da bi se dotaknil poglobljene analize diagnoze bolezni birokratiz-ma, kot je to storil Lenin v svojih zadnjih člankih."'
Položaj Trockega v politbiroju pa jc v sklepnem delu svojega govora takole opredelil: "Ne glede na to, da se sedaj v vrsti vprašanj razhajamo s tov. Trockim, je kljub temu razumljivo samo po sebi, da tov. Trocki jc in ostane eden naših voditeljev z največjo avtoriteto. Naj se zgodi karkoli, sodelovanje tov. Trockega v politbiroju jc potrebno..."
Govor Zinovjcva je bil obsežen dokument, ki jc imel obliko pisma vsem članom petrograjske partijske organizacije. Ta dokument so na zborovanju potrdili in obtožili Trockcga, da jc napadel resolucijo, ki jo je par dni prej tudi sam podpisal, s tem pa je kršil enotnost politbiroja.31
Trockcmu so med drugim očitali tudi "prikrita diktatorska nagnjenja". Očitali so mu sovraštvo do partijskega aparata in odklonilno stališče do stare garde, brezobziren individualizem, omalovaževanju boljševiške tradicije in notorično podcenjevanje kmetov, kar vse jasno kaže, da jc v svoji notranjosti ostal tujec partiji, sovražnik leninizma in nepoboljšljiv napol menjševik. Očitali so mu, da jc pripravljen postati trobilo neenotnih opozicijskih skupin in daje postal, čeprav podzavestno, glavni agent
30	Rozengoljc A.l\ jc hil vojaSki sodelavec Trockcga.
31	Alski A.D. (1892-1939) jc postal boljSevik Icla 1917. Milje pristaš Trockcga. Umrl jc v ječi.
32	Britovšck M., Boj /a Leninovo dediščino II, str. 367-373.
33	Ibidem, str. 370-373.
34	Rcsolucijo so objavili v Pravdi dne 18. dcccmbra 1923, govor pa dne 21. in 25. decembra. Drugih govorov s tega zborovanja v Pravdi niso objavili. Prevod pisma Trockcga z dne 8. decembra, njegov dodatek in Stalinov članek z dne 15. dcccmbra ter njegov govor istega dne so objavili tudi v časopisu Inprckorr, St. 8, z dne 21. januarja 1924, str. 69-82.
malomeščanskih elementov, ki /.vseli strani ogrožajo partijo in skušajo razbili njeno enotnost, da bi v njej prevladali njihovi glasovi, predsodki in prelenzijc.
V	drugi polovici decembra, ko se je kampanja vse bolj razraščala, je izšlo v Pravdi le malo člankov opozicije. Trocki je pojasnil svoja stališča v dveh člankih, ki sla izšla v Pravdi 2<S. in 29. decembra pod naslovom O grupaštvu in formiranju frakcij ter O vprašanju partijskih generacij.
V	članku O grupaštvu in formiranju frakcij3 1 je Trocki ocenjeval vprašanja, ki so postala predmet partijske diskusije. Vodstvo je obdolžil, da ncž.cli uresničiti novega kurza: "Tisti privrženci staresmeri, ki so glasovali za resolucijo centrale v prepričanju, da bo oslalo vse pri starem, presojajo takole: Čim so vijake partijskega aparata nekoliko zrahljali, žc so se pojavile tendence po oblikovanju raznih grupacij; vijak je torej treba spet močneje priviti. Ta pičla modrost prežema ducate govorov in člankov, ki nasprotujejo formiranju frakcij. Ti tovariši ocenjujejo resolucijo CK bodisi kol politično zmoto, ki jo jc ircba popravili, bodisi kot spreten manever aparata. Mislim, da se zelo molijo. Če partijo lahko kaj dezorganizira, tedaj je lo trdovratno vztrajanje pri stari smeri pod videzom voljnega pristajanja na novo.
Javno mnenje partije se neizogibno oblikuje iz. protislovij in razlik v mišljenju. Ta proccs omejili le na aparat, medlem ko dobiva partija gotove sadove v obliki gesel, ukazov itd., pomeni, partijo idejno in politično oslabili...
Kljub temu, da jc bila stara smer daleč proč od neke izdelane dcmokracijc^ni obvarovala partije niti pred ilegalnim formiranjem frakcij niti pred diskusijami...'
Smešno bi bilo pred tem zapirati oči. Da bi se temu izognili, morajo vodilni partijski organi prisluhnili širokim partijskim množicam. Vsake kritike ne smejo oceniti kot izraz frakcionašiva in s tem poštenih in discipliniranih partijcev prisiliti, da krenejo na pot dctcrminacijc in frakcionašiva."
Mnogi iskreni privrženci partije so bili sicer mnenja, da jc ircba oslro nastopili proti birokratizaciji partije, niso pa podpirali teze Trockcga, da je treba partijo postaviti proti aparatu, česar pa Trocki dccidirano niti ni zahteval, čeprav je pikro napadal vodstvo. Takole jc zapisal: "Nesreča jc v tem, ker je najmočnejše borbeno krilo stare smeri v aparatu globoko prepričano, da jc resolucija CK napačna, kar še zlasti velja za tisti njen del, v katerem jc birokratizem označen kot vir frakcionašiva. Če zagovorniki slarega kurza lega ne izjavljajo na glas, jc to iz formalnih razlogov, ker jc
35	Trocki, Novij kurs, Moskva 1924, str. 7-14,22-31. Glej tudi Inprckorr. št. 13/1924, str. 122-124.
36	Trocki jc mislil na frakciji Delavska resnica in Delavska grupa. Od stare delavske opozicije so ostale samo majhne skupine brez vpliva. V začetku leta 1922 se jc pojavila aktivnejša skupina, ki se je imenovala Delavska resnica. V svojih proglasih je napadala visoke in srednje funkcionarje partije, sindikata in d rta ve kot "novo buržoazijo", obsojala njihove politične in materialne privilegije in oporekala režimu "samovoljo in cksploatacijo" ter pačenje značaja diktature proletariat. "I'repad med partijo in delavskim razredom se vse bolj poglablja," beremo v njihovih proglasih. "Razred - diktatorje dejansko oropan najosnovnejših političnih pravic." Ta disidentska grupa jc zahtevala za "revolucionarne elemente proletariats" svobodo tiska in združevanja. Druga ilegalna skupina Delavska grupa jc izražala podobne pritožbe. Postavila seje v bran "brezpravnih proletarccv", sindikalno organizacijo je ocenila za "element v rokah funkcionarjev, birokratski dodatek politbiroja". Partijojc obložila, da vzpostavlja "diktaturo triumvirata", ne pa diktarurc proletariats. Ta skupina seje vse bolj vključevala v stavke, s ciljem, da jim da revolucionarno-demokratični pomen. Zahtevali so neomejeno svobodo tiska in pripravljali generalno stavko proti zlorabi oblasti. Pojavljali so se tudi tajni krožki opoz.icionalccv, ki niso vedeli drug za drugega. Vsi ti desidenti so širili iste resnice, v svojih dokrinarnih razmišljanjih pa so zapadali v konfuzna protislovja, prežeta z liberalizmom in anarhizmom. Manjkali so jim sposobni politični voditelji. Hritovšck M., Hoj za Leninovo dediščino II, str. 320-323.
celoten način njihovega mišljenja prežet z duhom formalizma, ki jc idejna osnova birokralizma..." Po Trockcm boja proti nevanosti frakcionaštva nikakor ne bilo mogoče dobili s povsem formalno obsodbo in prepovedjo grupaštva.
Trocki seje dokaj nespretno lotil analize ravnanja Zinovjeva in Kamcnjeva na večer pred Oktobrom. S svojim napadom pa je podzavestno okrepil Stalinov položaj v vodilni skupini. V svojih nadaljnih izvajanjih jc obravnaval ludi krize v partiji, ki jih je ludi sam povzročil, do svojih pogledov pa je bil zelo prizanesljiv. Vsekakor so bile v diskusiji okoli nove smeri netočne trdilve njegovih nasprotnikov, da hoče razbili aparat partije. "Partija ve, da pripadajo aparatu najdragocenejši elementi, ki poosebljajo ogromne izkušnje iz preteklosti. Toda partija želi aparat, ki ga je sama izvolila, obnovili, ne pa sc ločili od njega.
Če sc zamislimo v položaj, kakršen jc v partiji in ga je pokazala razprava, nam bo postala jasna dvojna perspektiva nadaljnjega razvoja. Ali idejno-organizacijske prcgrupacije, ki zdaj poteka v partiji na liniji resolucije CK resnično pomeni korak naprej na poti organizacijske rasli partije in predstavlja začetek novega velikega poglavja? To bi bil za nas vse in za partijo najugodnejši in najuspešnejši izhod. Tedaj bi zlahka opravili s pretiravanjem v razpravah in z opozicijo ter predvsem z vulgar-nodemokratičnimi tendencami. Ali bo partijski aparat, ki jc prešel v nasprotni napada, prišel bolj ali manj pod vpliv svojih najbolj konservativnih elementov in bo z geslom boja proti frakcionaštvu partijo vrnil na včerajšnje pozicije? Ta pot bo mnogo bolj boleča. Ta pot seveda ne bo zaustavila razvoja partije, bo pa povzročila, da bodo ta razvoj spremljali veliki napori in pretresi... To so možnosti, ki se odpirajo. Smisel mojega pisma 'Novi kurz'je, da pomagam partiji storiti prvi korak tako, da bo uspešen in bolj ekonomičen. Vztrajam pri glavnih točkah tega pisma in zavračam tcndenciozne in lažnive interpretacije."
V članku Vprašanja partijskih generacij so skušali Trocki in njegovi privrženci prikazati, da stoji ruska KP pred novo epoho, ki zahteva novo smer. Birokratizcm, po mnenju Trockcga, ni bil slučajen pojav v provincijalnih organizacijah, ampak splošen pojav, ki se ne širi od okraja prek gubernije k centru, ampak prej obratno iz centra h gubernijam in okrajem. Trocki jc poudarjal, da ta pojav nikakor ni relikt vojnega obdobja, ampak rezultat prenašanja metod in navad uprave v partijo, kar sc kaže vedno močneje. Birokratizcm vojnega obdobja, v še tako izprijenih oblikah, je bil otročja igra v primerjavi z birokratizmom, ki nastaja v pogojih mirnega razvoja, ko si partijski aparat, ne upoštevajoč ideološko rast partije, trdovratno prizadeva, da misli in odloča zanjo. Trocki jc opozoril, da ne gre za rušenje organizacijskih principov boljševizma, kot to skuša prikazati ta ali oni, ampak za njihovo prilagoditev novi etapi v razvoju partije. Treba jc vzpostaviti bolj zdrave medsebojne odnose med starim partijskim kadrom in večino partijskih članov, ki so zrasli po Oktobru.
Glavna nevarnost starega kurza jc bila po mnenju Trockcga v težnji nekaj tisočev tovarišev, ki predstavljajo vodilno jedro, da spremenijo ostalo partijsko množico v objekt vplivanja. Če sc bo ta režim še naprej trdovratno ohranjal, bo v zadnji konsek-vcnci nedvomno nastala nevarnost, da sc partija izrodi in sicer istočasno oba pola, to jc partijski podmladek in vodilni kader. V svoje nadaljnjem razvoju vodi birokratizcm k odcepitvi od množic, h koncentraciji pozornosti na upravo, k premeščanju funkcionarjev, k oženju obzorja, slabitvi revolucionarnega instinkta, to sc pravi k večji ali manjši izroditvi starejše generacije, oziroma vsaj njenega znatnega dela. Takšni procesi sc razvijajo počasi in skoro neopazno, pojavijo pa sc nenadoma. Tako svarilo,
ki sc opira na objektivno marksistično analizo, lahko ocenijo kot žalitev, napad, ali kaj podobnega samo aparalčiki v svojem birokratskem pikolovstvu in ošabnosti.
Trocki sc jc spraševal: "Ali zares obstaja velika nevarnost takšne izroditve? V primeru, da stranka dojame to nevarnost in nanjo aktivno reagira ter tako oživi resolucijo politbiroja, bo pokazala življenjsko sposobnost partije in našla živ vir prolistrupa birokratski zastrupitvi. V tem je glavno jamstvo za revolucionarno samoohranitev partije. Če pa sc bo stari kur/, nadaljeval za vsako ceno s lihim ukazovanjem, z vedno bolj umetnim izborom, z zastraševanjem, skralka z metodami, ki temelje na birokratskem nezaupanju do pariijc, sc bo dejansko povečala nevarnost izroditve znatnega dela partijskega kadra. Partija nc more živeli leod kapitala preteklosti... Naloga sedanjosti je, da premakne ležišče partijske aktivnosti na stran osnovnega sloja partije."
Trocki jc nato obravnaval strukturalne spremembe v sovjelski družbi v zadnjih šestih letih. Opozoril jc, da zaradi počasne rasli industrije nosilec birokralizma niso tovarniške in obratne celice, ampak državni aparat. Bal sc jc, da sc bo stari partijski kader v aparatu izrodil. Menil jc, da na birokralizem najbolj ostro reagirajo študenti, ki zastopajo vse socialne sloje v partiji in vsrkavajo njihova stališča. Zato jc že Lenin predlagal, da jc treba v boj proti birokralizmu pritegniti študirajočo mladino. Trocki pa je v mladini, ki ji pripada jutrišnji dan, videl "naše nadzorstvo in našo zamenjavo".
Trocki je načel tudi vprašanje odnosa med partijo in državo. Takole je zapisal: "Proletariat uresničuje svojo diktaturo prek države sovjetov. Komunistična partija jc vodilna stranka proletariat a in zato tudi svoje države. Vsesc vrti okoli vprašanje, kako uresničili to vodstvo, neda bi se lesno a m a Iga mira I i / državnim birokratskim aparatom in se pri tem amalgamiranju izpostavili birokratski dcgcncraciji...
Partija bo resnični voditelj samo na temelju žive, aktivne partijske demokracije. Čimbolj bodo prevladovale melode aparalčikov, tembolj bo partijsko vodenje zamenjavala uprava izvršnih organov (komitejev, birojev, sekretariata iid.). S krepitvijo tega kurza sc vse zadeve osredotočajo v rokah majhne skupine ljudi, včasih enega samega sekretarja, ki ga imenujejo, odstavijo, mu dajejo navodila, ga kličejo na odgovornost itd. Češe vodenje tako izrodi,stopi v ozadje osnovna in neprecenljiva prednost partije - njena vsestranska kolektivna izkušnja. Vodstvo dobi povsem organizacijski značaj in sc pogosto izrodi v navadno poveljevanje. Partijski aparat se vmešava v vse detaljne naloge in vprašanja državnega aparata, prehaja pod njegov vpliv, sc ukvarja /.vsakodnevnimi vprašanji in vidi pred seboj le drevesa... Naivno je pričakovati, da sekretar že na temelju svojega sekretarstva pooseblja vse znanje, potrebno za vodenje partije. V resnici si ustvari podrejen aparat z birokratskimi oddelki, birokratskimi informacijami in papirnatimi navodili, sc povezuje z državnim aparatom in se ločuje od žive partije... Vsakdanje birokratsko življenje državnega aparata pronica v partijski aparat in mu daje birokratske poteze... Birokralizem nc slabi samo partijske enotnosti, ampak slabi ludi vpliv partije na državni aparat. Tega listi, ki najbolj na glas kričijo o vodilni vlogi partije v državnem aparatu, nc opazijo in nc razumejo..."
Takšna razmišljanja Trockcga so naletela v vodilni skupini na oster odpor. Kampanje proli njemu ni bilo težko začeti zaradi upravičenega strahu pred nevarnostjo dcgcncracijc sovjetskega sistema v osebno diktaturo. V partiji je vrelo zaradi ostre krilike cksircmno levili skupin, nezadovoljstva v obratih, vojaških metod poveljevanja, birokratizacije, zagrcnjcnosii zaradi položaja v Nemčiji, predvsem pa zaradi odsotnosti Leninove avtoritete. Ko se jc Trocki s svojo izklesano osebnostjo kot
predsednik najvišjega vojaškega organa postavil na čelo opozicije, jc postal razcep realna možnost. Trojka sc ni čutila dovolj močno, da se javno postavi proti Trockcmu. Da bi lahko uspešneje vodila svoje operacije, jc pritegnila v tajni komite sedmih članov šc Kalinina, Tomskcga, Rikova in Buharina. Sam Buharin je nekaj let kasneje Trockcmu dejal: "Nimamo demokracije, ker se bojimo Vas."37
Pod geslom boja za enotnost ni bilo težko ustvarili razpoloženja proti Trockcmu. Omahovanje Trockcga v tem letu lahko pojasnimo s tem, da mu jc bilo to razpoloženje dobro znano.
Buharinov napad na Trockcga jc pomenil novo fazo njegovega političnega razvoja. V polemiki s Trocki m jc razvil teorijo trockizma, ki jc "vselej nasprotovala lcninizniu". Iz. zgodovine je izkopal politične primerjave in postavil Trockcga nasproti starim leninislom. V razpravi pa si je vselej prizadeval prikriti svoje lastne dvome in slabosti.38
Pri obračunavanju z opozicijo je postal pomemben in dragocen pomočnik ne davno okrepljeni aparat CKK in njeni krajevni podaljški. Novi predsednik CKK Kujbišcv jc hvalil njeno delo in zasluge, ker ji jc uspelo preprečiti, da se nesoglasja niso razrasla do take mere, da bi ogrozila enotnost partije.3;
Partijsko vodstvo je postopoma obvladalo opozicijo z organizacijskim pritiskom, informacijskimi sredstvi in partijsko disciplino. Frakcija triumvirata je imela svoje disciplinirane 'vernike', emisarje in svojo šifro za korespondenco. Razpolagala je z znatnimi državnimi sredstvi, s sredstvi prepričevanja, zastraševanja in korupcije. Tisti sodelavci Pravde, ki so si prizadevali, da bi svoje mesto na straneh Pravde našla tudi opozicija, so bili po sklepu CKK odpuščeni. Opozicija ja vedno težje javno izražala svoja stališča. Razširanjc brošure Trockcga Novi kur/, so po izjavah privržencev Trockcga praktično prepovedali.'10
Intelektualno superiornost svojih nasprotnikov jc trojka kompenzirala z. izkušnjami iz dolgih notranje partijskih bojev in se ni ustavljala pred ničemer za dosego svojih ciljev. Stalin jc trdno držal vse niti v svojih rokah.
Takšni grupaciji, odločeni, da sc obdrži na oblasti za vsako ceno, je stala nasproti opozicija, ki ji jc manjkalo odločnosti, kohezije in vztrajnosti. Bila jc daleč od tega, da bi zares predstavljala "frakcijo", za kar sojo ncosnovano obtoževali. V svojih nastopih ni bila povezana in ni bila sposobna doslednega ravnanja. Nastopi Pjatakova, Prcobražcnskcga, I. Smirnova, Radcka, Sljapnikova in Sapronova so dokazovali heterogenost njihovih stališč. Trocki pa se je bolan izpostavil napadom tedaj, ko jih ni bil sposoben odbili.
Da opozicija ni dobila podpore delavccv, ni bila kriva njena politična linija, niti celotno vzdušje; odločujoč dejavnik je bil učinkovit organizacijski faktor. Ko so decembra 1923 nasprotniki začeli meriti svoje sile, so celice tovarniških delavcev in celice na podeželju enotno podprle vodstvo. Pritisk partijskega aparata ni dopustil da bi sc ustvarile pomembnejše zveze med njimi in opozicijo. Opozicija jc imela nekaj časa precej privržencev med študenti in moskovskim partijskim članstvom, ki jc bilo
37	Trotzki, Mcin Lebcn. str. 448.
38	Pravda z dne 28., 29. in 30. decembra 1923 in z dne 1. in 4. januarja 1924. Na 13. partijski konferenci, mesec kasneje, je Stalin Buharina označit za pisca tega članka. Stalin, Sočincnije VI. str. 38.
39	Kujbišcv, Pcrvi god rahoti, Voprosi sovjetskoga hozjajstva in upravlenija, april-maj 1924, str. 4.
40	Eastman M., Since Lenin Died, str. 81.
zaposleno v meslni administraciji. Dejstvo, da jc moskovsko partijsko organizacijo sestavljajo 25% Študentov, jc ključ za razumevanje moči opozicije v glavnem mestu.'
Po oceni Zinovjcva večina voditeljev mladinskega CK ni bila dovolj zanesljiva in so jih izključili iz partije.42
Kljub velikemu administrativnemu pritisku jc opozicija v Moskvi dobila polovico glasov. Novi kurz je vsekakor odgovarjal predvsem demokratičnim težnjam "nižjega članstva" partije. Revolucionarna tradicija jc bila Sc žilava in jc premagovala ovire birokratske poslušnosti. Toda hierarhija sekretarjev jc imela dovolj moči, da zlomi vse poskuse, ki bi ogrozili njeno eksistenco. Levo usmeritev, ki so jo uradno obtožili "desnega odklona", napol menjševizma, oportunizma in nazadnje trockizma, so žigosali za "bonapartizem". Na tej stopnji boja za oblast sc trojka Sc ni želela povsem odkrižati Trockcga, hotela ga jc lc odstranili kot ickmcca v boju za Leninovo nasledstvo tako, da jc podcenjevala njegove zasluge v Oktobru in državljanski vojni ter slavila Lenina kot ustanovitelja stranke. Vodilna vloga Trockcga bi pomenila oblikovanje nove vodilne skupine in postopno odstranjevanje "stare garde", o kateri so menili, da so sami njeno jedro.
Trojka jc kontroverzo s Trockim gradila na moči svoje organizacije, njeni strnjenosti in enotnosti v partijskem aparatu. Opozicija ni bila le organizacijsko šibka, naredila je tudi več taktičnih napak. Ker vse do novembra ni javno nastopila, članstvo ni bilo pravočasno seznanjeno z njenim reformnim programom. Navadni člani partije so bili prepričani, da obstaja v vodstvu popolno soglasje. Članstvo v provincah, kjer opozicija ni bila organizirana, jc zato osupnil izbruh polemike, ki sc jc začela v decembru, ni imelo časa, da bi dojelo bistvo spornih vprašanj. Trojka je kaj kmalu žigosala opozicijo kot "protileninski odklon", ki nasprotuje reformnim prizadevanjem partije. Le malo članov se je bilo v takšnih okoliščinah pripravljeno upreti trojki in sc pridružiti opoziciji.
Nadaljevanje diskusije je še povečalo zmedenost, ki jo jc vodstvo vneto razpihovalo. Opozicija jc tudi dokaj megleno izdelala konkretne predloge za uresničevanje delavske demokracije. Trojka pa jc i/, svaril opozicije o bolezni partije v sklepih z dne 5. dcccmbra spretno povzela sklepe praktičnega pomena. Za navadne člane partije so bili važni samo praktični rezultati. Navajeni so bili poslušati samo uradno argumentacijo in zdelo se jim jc malo verjetno, da bi prihod opozicije na oblast prinesel večje izboljšave.
Dejstvo, da jc pohod proti opoziciji v drugi polovici dcccmbra naenkrat dobil tako ostre oblike, je zgovoren dokaz, da so sc sovražnosti med voditelji že dolgo kopičile. Nesoglasja, rivalstvo in strah so rodili besno sovraštvo, ki ni izbiralo sredstev. Ko je izbruhnil viharni frakcijski boj,sc ni bilo več mogoče vrniti k relativno svobodni diskusiji, ki naj bi navzven pričala o enotnosti vodilne skupine. V dolgi boljševiški zgodovini notranjepartijskih opozicij ni bilo nobeno opozicijsko gibanje izpostavljeno tako težkim obtožbam in ga niso zmleli tako brez usmiljenja, kot seje to zgodilo z opozicijskim gibanjem leta 1923.
Trocki jc odločno napadel monopol oblasti, ki si ga jc prek partijskega aparata prilastila stara garda. Vodstvu jc očital, da vodi partijo v nevarnost, da bo izgubila svoj proletarsko- socialistični obraz. Trdil jc, da preti partiji nevarnost, da se bo izrodila,
41	Dvenadcatij sjezd RKP(b),slr. 122.
42	Zinovjcv, Čctirnadcclij sjezd VKP(b), Moskva 1926, str. 459- 460.
nc glede na to, ali bo zaupala svojo bodočnost partijskim množicam ali stari gardi. Potem, ko na zahodu ni prišlo do revolucije, sc jc morala Rusija nasloniti na lastne sile.
December leta 1923 predstavlja pomemben obrat v zgodovini RKP(b). Politično življenje sc jc v vrhovih partije povsem spremenilo. Dotlej jc v partiji obstajala relativno številčna vodilna skupina, v okviru katere so svobodno razpravljali o nesoglasjih. Leta 1923 pa so sc v partiji oblikovale fronte in začel se je boj brez priznanašanja. Ena stran jc bila kritizirana in heterogena v svojih stališčih, druga pa sejestrnila v disciplinirano falango pod poveljstvom enega poveljnika. Aparat partije s hierarhično disciplino jc poosebljal Stalin. Tožilec v obtožnici proti opoziciji jc bil Buharin, glavna tarča napada pa je bil Trocki kol voditelj opozicije. Zmerna leva opozicija je bila ranljiva, ko jc napadala deformacije leninskega sistema, ker jc sama poskušala revolucionarne ideale na drastičen način usklajati z. avtoritarnimi sredstvi. Tudi njim bi bilo mogoče očitali birokratsko ravnanje in jih obtožiti kršitve principov, za katere so se zavzemali. Mnogi privrženci opozicije z ultra levo preteklostjo Trockcmu niso zaupali.
Partijski voditelji so si iz. partijske zgodovine v frakcijskcm boju kovali polemično orožje. S tem so začeli uvajati škodljivo prakso prilagajanja preteklosti trenutnim potrebam. Buharin, ki je kritiziral opozicijo Trockcga proti Leninu v sporu okoli bresti i lovskega miru in v sindikalni debati ter stalno poudarjal njegovo menjševiško preteklost, jc molčal o lastnih napakah in dejstvu, da jc sam bil na čelu leve opozicije proti Leninu. Tudi diskusija, ki jo jc vodil, jc imela frakcijski značaj. Cilj političnega obračunavanja je bil boj za oblast.
Partijska kriza v novembru in decembru 1924 jc bil zadnji primer, da je Pravda seznanjala bralce s konlrovcrznimi izjavami skupin, ki so sc borile v partiji.
Partijska kriza jc dosegla vrelišče v zadnjih tednih Leninovega življenja. Njegova dolgotrajna bolezen jc vzbujala negotovost in zaskrbljenost. Opozicija jc izkoristila nezadovoljstvo množic in jih poskušala zbrali okoli sebe. Stalin jc retrospektivno izjavil: "To je bil boj v partiji na življenje in smrt."4'
Rikov je realistično ugotavljal, da je ta boj pripeljal moskovsko organizacijo na rob razcepa.
Sredi decembra 1923 so sc začele tudi priprave na splošno partijsko konferenco, ki so jo sklicali za sredino januarja 1924. Partijski voditelji, ki so konferenco pripravljali, so bili zaskrbljeni, da bo Trocki na njej nastopil proti njim.
Zdravstveno stanje Trockcga jc bilo slabo; mučila ga je stalna vročina. Telesno jc bil izčrpan in mučila ga jc depresija. Čutil jc, da se mu bliža poraz. Njegovo razpoloženje je nihalo med optimizmom in apatijo. Ko jc bila kampanja na višku, jc bilo 31. decembra 1923 izdano uradno zdravstveno poročilo. Zdravniki so Trockcmu priporočili, naj zapusti Moskvo in vsaj za dva meseca odide na klimatsko zdravljenje. Ko se je pripravljal, da odpotuje na Kavkaz, sc jc 16. januarja 1924 začela 13. konferenca.
Na večer pred odhodom Trockcga na zdravljenje jc izšla njegova brošura Novi kurz. V njej jc objavil svoje pismo z dne 8. decembra 1923, članke, ki jih je objavila nato Pravda, in še štiri dotlej še neobjavljene članke na temo partijska diskusija. V enem od teh člankov/, naslovom Tradicija in revolucionarna politika jc skušal zavrnili
43 Stalin, Sočincnijc VI. str. 253.
napade na svojo partijsko preteklost: "K Leninu sem prišel po boju, loda pridružil sem se mu povsem in popolnoma. Razen aktivnosti v službi partije nc morem navesti dodatnih jamstev zase... Tradicija boljševizma mi ni nič manj sveta kol drugim. Nihče ne more identificirati birokracije z boljševizmom, ali tradicije z uradništvom."44
Izid brošure jc pomenil za nasprotnike priznanje, da sloji Trocki na čelu opozicije. Čeprav na konferenci ni bil navzoč, jc poslal glavna tarča napadov, nc da bi se mogel braniti.
13. partijska konferenca (od 16. do LS. januarja 1924), le malo pred Leninovo smrtjo, predstavlja mejnik v organizacijskem razvoju ruske komunistične partije. Partijsko vodsivo jc načrt za konferenco skrbno pripravilo. Prizadevalo si je premagati opozicijo že na volitvah delegatov za konferenco. Trditve opozicije, da so delegate izbirali po pritiskom, niso bile ncosnovanc. V lakih pogojih bi bil bolje, da sc opozicija konference sploh nebi udeležila.
Pred 13. partijsko konferenco še ni bilo direktnih ali javnih rcprcsalij proti tistim, ki so kritizirali partijsko linijo; njihovo It akcijsko aktivnost so samo obsojali in proti njim izvajali indirektno diskriminacijo. Strah preti bolj drastičnimi ukrepi jc postal močan faklor pri oblikovanju partijskega mnenja.
Sklepe, ki naj bi jih sprejela konferenca, so pripravili že na plcnumu CK; delegati so jih le mehanično potrjevali. Sklenili so, da bo Rikov na konferenci pojasnil resolucijo o gospodarski politiki, Stalin bo interpretiral resolucijo o nadaljnjih nalogah graditve partije, Zinovjcv pa resolucijo o mednarodnem položaju. Vloga Kamcnova kol predsednika konference jc bila omejena na otvoritveni in sklepni govor ter krajši poseg v ekonomsko debato. Eno svojih prvih glavnih vlog pa je na konferenci odigral Stalin.
Stalin je v svojem nastopu ostro napadel odsotnega Trockega, kateremu jc očital šest temeljnih napak: Prvo napako naj bi storil, ko je dan po objavi resolucije nastopil s člankom proli njej. Druga napaka jc bila, da jc med razpravo ravnal dvolično, tretja, ker jc postavil partijski aparat proli partiji, četrta, da postavlja mlade proti starim kadrom in obtožuje stare kadre dcgcncracijc. Kot pelo napako je označil irdilev Trockcga, da se jc treba ravnati po študirajoči mladini, za šesto napako pa je označil zahtevo po svobodi grupacij.45
Stalin jc opoziciji zagrozil s sankcijami, čc bo še naprej razvijala svojo aktivnost. Pri tem sc jc skliceval na nek Leninov predlog, ki je bil sprejet na X. partijskem kongresu kot lajni dokument.
Vodstvo jc na 13. konferenci spremenilo svojo taktiko. Voditelji so si dotlej prizadevali, da bi zabili zagozdo med Trocki m in opozicijo in zmanjšali pomen skupne platforme; v kampanji proli Trockcmu so bili prizanesljivi. Poslej pa jim ni bilo več Ircba z manevriranajem ločili nasprotnikov. Trockcga so začeli identificirati z opozicijo.
Na konferenci sc jc pokazalo, da jc opozicija nemočna. Opozicija jc sicer trdila, da jo podpirajo partijske organizacije v Rjazanu, Pcnci, Kalugi, Simbirsku in Čcl-jabinsku. To jc bila verjetno zasluga tistih članov partije, ki so jih zaradi opozicijskih stališč prestavili i/, centra v provincial na mesta. Jedro opozicije jc bilo v Moskvi, vendar
44	Trocki, Novij kurs, Moskva 1924, str. 48-49.
45	BritovSck, M., Boj za Leninovo dediščino II, str. 424- 429.
na moskovski oblastni konfcrcnci, ki je bila 10. in 11. januarja kot uvod v vserusko konferenco, na strani opozicije ni bilo več kot 18% delegatov.
Partijska konferenca jc sprejela Stalinovo oznako opozicijc. Z njo seje končala diskusija, ki je pretresala partijo polne tri mesece. Avtoriteta trojke sc je utrdila. To jc bilo prvo predstavniško zborovanje, ki jc jasno pokazalo, da so ogrožene bolj osebnosti kot načela. Žc pred Leninovo smrtjo jc bila utrta pot za njegovega naslednika, opozicija pa je še vedno upala, da bo Lenin ozdravel.
Čeprav Lenin ni več sodeloval pri vodenju partije in države, jc s svojo fizično prisotnostjo brzdal dediče, ki so sc žc pripravljali, da žrtvujejo načela interesom oblasti. 21. januarja 1924 je Lenin umrl.
3. Stalin utrjuje svojo oblast
Stalin si je kol glavni organizator pogrebnih svečanosti prizadeval, da umetno ustvari Leninov kult in tako razvrednoti zgodovinsko vlogo Trockcga. Novico, da je Lenin umrl, jc Trockcmu sporočil Stalin s šifrirani m telegramom, ki ga jc Trocki dobil 21. januarja na železniški postaji vTiflisu potem, kojc malo p rej dobil sporočilo, da Lenin uspešno okreva in bo kmalu spel prevzel državne posle. Trocki jc nato s telegramom obvestil Krcmclj, da se bo takoj vrnil v Moskvo. Žc če/, eno uro je dobil Stalinov odgovor, da bodo pogrebne svečanost i že v soboto, zato se Trocki ne bo mogel vrniti pravočasno. Posredoval mu jc priporočilo poliibiroja, naj zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja nadaljuje potovanje v Solium. Trocki je nalo nadaljeval potovanje, Leninu v spomin pa jc napisal nekaj globoko patetičnih vrstic.4'' Ko jc Trocki prispel v Solium, je izvedel, da so pogrebne svečanosti prestavili za en dan.4
V okviru posmrtnih slovesnosti je Stalin nastopil kot govornik tudi na zasedanju drugega kongresa sovjetov. Temu govoru je pripisoval velik pomen in je skrbno zabeležil, da je njegov govor trajal od 20.24 do 20.40. Nekdanji gojence semenišča v Tiflisu je v svojem govoru posnel izrazoslovje liturgičnega speva v obliki nekakšnega čreda leninisličnereligije: "Ko nas jezapuščal, nam jc tovariš Lenin naročal, naj visoko cenimo in ohranimo čist veliki naziv člana partije. Prisegamo ti, tovariš Lenin, da bomo častno izpolnili lo tvojo zapoved...
Ko nas je zapuščal, nam jc tovariš Lenin naročal, naj čuvamo enotnost naše partije kot zenico svojega očesa. Prisegamo ti, tovariš Lenin,da bomo častno izpolnili to tvojo zapoved..."
Tak način Stalinovega izražanja jc bil mnogim komunistom tuj. Zavračali so tako hvalisanjc, ki ga jc tudi sam Lenin ostro obsojal. V času, ko je partijo in šc posebej aparat partiježe resno načela rja birokratizma, jc Stalin leninizem dvignil na piedestal nove religije. Spomin na velikega revolucionarja so izkoristili za neskončne spek-takularnc cercmcnijc. Lenina so prikazovali kot junaka, genija, nadčloveka. Trojka je iz njega naredila nekakšnega boga, da bi lahko sami postali njegovi preroki in pripravili pot za svojo lastno bodočo bcatifikacijo. Iz njihovih hvalnic je bilo mogoče sklepati, da je Lenin vse vedel, vse videl in vse predvidel. Začeli so slikati njegove portrete, en face in v profilu, izdelovali n jegove biste, kipce, njegov lik je bilo najti na
46	Inprckorr, Si. 14, t. dne 28. januarja 1924.
47	Prvič so v Pravdi najavili, da bo pogreb 25. januarja, ta sklep pa jc polil biro verjetno 24. januarja spremenil.
medaljah, značkah, robcih, rutah, posodah, pepelnikih, škatlah za cigarete, na zidovih, na postajah, na pročeljih predavalnic, včrno-beli tehniki ali v barvah. Mestom, ulicam, podjetjem, klubom in stadionom so dajali njegovo ime. V prozi in stihih gaje slavila neprebavljiva bombastična literatura. Stalin pa jc izjavil: "Tovariši!, Mi, komunisti, smo ljudje posebnega kova. Ustvarjeni smo iz posebnega materiala. Mi smo listi, ki sestavljamo armado velikega proletarskega stratega, armado tovariša Lenina..."
V tem deliriju jc bilo slišati kot glas vpijočega v puščavi trezno razmišljanje Krupske: "Imam veliko prošnjo do vas. Ni treba izkazovati žalovanja za Iljičem z izražanjem zunanjih časti njegovi osebi. Ne postavljajte mu spomenikov, nc imenujte palač po njem, nc prirejajte velikih slavnosti v komcmoracijo itd. Vse to je pomenilo v njegovem življenju tako malo, bilo mu je tako nadležno. Namesto vsega tega naj listi, ki želijo izkazali čast imenu Vladimirja lljiča, zgradijo otroške vrlce, šole, biblioteke, bolnišnice, domove za onemogle itd., predvsem pa naj v praksi izvajajo njegova načela.48
Položaj Trockcga sc je po Leninovi smrti še poslabšal. Ljudje so opazili, da med člani politbiroja na častni straži manjka Trocki. Nekateri so njegovo odsotnost tolmačili kot posledico nesoglasij v politbiroju.
Trocki jc v Sohumu dolge dneve preležal na verandi sanatorija. Videlo seje, da je živčno povsem razrvan. Njegova volja je bila ohromljena. Želel je bili sam. Kasneje je zapisal: "Nisem mogel dvignili niti peresa, da bi pisal..."49
Nekaj tolažbe mu je vlila prisrčna poslanica Leninove vdove. Sporočila mu jc, da jc Lenin tik pred smrtjo vidno ganjen prečilal oceno Trockcga, v kateri ga jc ta primerjal z Marxom. Zagotovila mu je, da jc Lenin do smrti ohranil do njega prijateljska čustva, ki mu jih jc izkazal ob njunem prvem srečanju v Londonu. Trocki pa jc dobil ludi sinovo pismo z očitki, ker se oče ni udeležil Leninovega pogreba. Sin Ljova je v pismu opisoval veličastne pogrebne svečanosti in povorke množic ob Leninovem mrtvaškem odru.
Trocki Lenina ni oboževal, vsekakor pa ga jc globoko spoštoval kot največjega človeka revolucionarne epohe. Nasprotoval je oblikovanju Leninovega kulta, ki je bil živemu Leninu povsem luj. Leta 1924 jc nasprotoval postavitvi mavzoleja na Rdečem trgu in balzamiranju Leninovih posmrtnih ostankov. Zavzemal sc jc, da bi Leninovo truplo sežgali.
Med zdravljenjem v Sohumu jc začel Trocki skicirati zgodovinsko podobo Lenina. Najprej jc objavil brošuro z naslovom Lenin in stara Iskra. Ta sestavek je kasneje vključil kot uvod v delo O Leninu s podnaslovom Gradivo za biografa. V tej knjigi je Trocki pojasnjeval svoja stališča v frakcijskih bojih.
Kmalu sc jc pokazalo, da jc lahko samo Lenin krotil in usmerjal dva tako nasprotna značaj, kot sta bila Trocki in Stalin. Dejstvo, da je Trocki nastopal kot najožji Leninov sodelavec, jc vznemirjalo njegove oponente, ki so ga obdolžili maloburžoaznega odklona od leninizma. Iz zavesti ljudskih množic so hoteli izbrisati podobo Trockcga kot Leninovega sodelavca. Lenin je s Troekim leta 1917 sicer sodeloval, ni pa Trocki užival njegovega intimnega zaupanja. O zadnjem obdobju Leninovega življenja Trocki v svoji knjigi nc pove ničesar, čeprav je Lenin pokazal do njega določeno naklonjenost v njegovem boju s Stalinom.
48	Pravda i. dne 30. januarja 1924.
49	Trotzki, Mcin Lcben..., str. 467.
Živi, dinamični Icninizcm so začeli "balzamirali" že pred Leninovo smrtjo. Trocki sc je proti koncu leta 1923 pritoževal: "Leninovega nauka ni mogoče s škarjami razrezati na cilatc, ki bi bili primerni za vse okoliščine."50 S citati iz Lenina je poskušal razpršili dvome v svojo verodostojnost. Smešni so se mu zdeli poskusi, da hipnotizirajo veliko, revolucionarno partijo s ponavljanjem vedno istih formul, ki naj pravilno odgovorijo na vsa vprašanja, ne glede na njihovo bistvo.51
Dokler jc bil Lenin odločilni faktor v politiki, seje Icninizcm nenehno obnavljal in dopolnjeval. Čeprav jc Lenin pogosto razmišljal v zgodovinskih analogijah, se ni ravnal po kakšnem prcccdcnčncm primeru, kose je odločal za pol, po kateri naj bi šel. Za diktaturo proletariata v zaostali deželi v zgodovini ni imel vzorov. Brest Litovsk ali Nep so bili problemi,ki jih ni mogel rešili na osnovi Marxovih spisov. Lenin prav tako ni želel zapustili kakega sistema, ki bi bil sam v sebi zaključen in bi dajal veljaven odgovor na vsa vprašanja. Len iove odločitve so vedno izhajale iz specifičnega položaja.
Po Leninovi smrti so formalno rešili vprašanja nasledstva v vladi in partiji. Enotnost partije in zvestobo vodstvu so proklamirali za najvišji ideal. Molotov jc izjavil: "Razvoj partije v prihodnosti bo zasnovan na Leninovem pozivu." Leninski poziv za vstop v partijo jc spremljala čistka, ki jc zajela predvsem privržence opozicije. CK je potrdil resolucijo 13. partijske konference.
S pozivom za množični vsiop v partijo so partijo hoteli okrepiti po številu članov in strukturi. Poziv je pozdravil celo Trocki kot transfuzijo proletarskih elementov v telo birokratsko okostenele partije. Na XIII. partijskem kongresu jc to svoje stališče ponovil.52
Trojka jc razglasila Icninizcm za izključno in zakonito ideologijo sovjetske države. Po Leninovi smrti jc postal Leninov nauk nova biblija, v kateri je bilo mogoče najti odgovor na vsa vprašanja, ki jih jc zastavljala zgodovina. Lcninizcm, kot ga je tolmačila trojka, je postal skrčena verzija osiromašenega poslrcvolucionarncga boljševizma, nova stopnja v odstopanju od avtentičnega marksizma, od katerega jc ostala le oblika, izgubila pa se je vsebina. S svojo dogmatiko, mistiko in sholastiko jc bil na najboljši poti, da postane zapletena teologija.
Leninski poziv v partijo ni upravičil upov Trockcga. Kasneje jc v izgnanstvu Trocki takole ocenil takratni položaj: "Vladajoča skupina jc izkoristila Leninovo smrt in razglasila 'Leninov vpoklic v partijo'. Vrata partije, ki so bila dotlej skrbno zavarovana, so odprli na stežaj... Politični namen akcije je bil, da razvodenijo revolucionarno avantgardo in jo zamenjajo s politično neizoblikovanimi ljudmi, brez izkušenj, brez. iniciativnosti, toda navajenimi, da sc podrejajo višji oblasti. Namen so dosegli. Tako jc leninski poziv rešil birokracijo nadzorstva proletarske avantgarde in zadal leninski partiji smrtni udarec. Aparat si jc izvojeval potrebno neodvisnost..."53 Dejansko je postal leninski vpoklic učinkovito orožje proti Trockcmu. Upanje, da sc bo njegov položaj okrepil, je bilo iluzorno. Čislkc so jamčile disciplinirano izvajanje sklepov vodstva sicer manj diskretno, toda bolj učinkovito kot nadzorstvo nad partijskimi odloki.
Trocki, Novij kurs, str. 46.
51	Ibidem, str. 48.
52	Trinadcalij sjezd RKI'(h), str. 157-159.
S3Trotzki L., Verratcnc Revolution, Zurich 1957, str. 98.
Treba je bilo poskrbeli (udi za ideološko vzgojo novega partijskega članstva. Na večer pred XIII. kongresom partije je imel Stalin serijo predavanj na Sverdlovski univerzi. Predavanja so bila objavljena v Pravdi aprila in maja 1924 pod naslovom Osnove leninizma. To nepomembno pisanje bi ostalo brez. večjega pomena, če ga ne bi napisal generalni sekretar partije. Stalin ga je razglasil za obvezno čtivo za nove člane partije, ki so se tako seznanjali z Leninovo doktrino v Stalinovi interpretaciji.
V poglavju o teoriji je Stalin, ne da bi posebej omenil Trockcga, napadel zagovornike permanentne revolucije. Takrat še ni mogel obiti ustaljenega stališča, ki so ga v kasnejših izdajah izpustili ali modificirali, da jc mogoče socializem uresničiti le oh mednarodni podpori. Med drugim jc zapisal: "Glavna naloga socializma - organizacija socialistične proizvodnje - je doslej izpolnjena. Toda, ali jc lahko ta naloga povsem izpolnjena, ali je možna dokončna zmaga socializma v eni sami deželi brczjiodporc združenih sil proletariat v drugih naprednih deželah? Ne! To ni mogoče!"
Po povratku s Kavkaza sc je pokazalo, da spor med voditelji ni zmanjšal ugleda, ki ga je užival Trocki zunaj partije; spoštovanje do njega sc jc celo povečalo. Na sestankih so ga sprejemali zovacijami, ki jih ni bilo mogoče primerjali z naročenimi aplavzi, rezerviranimi za uradne osebnosti. Toda trojka ni izpustila i/, rok nobene priložnosti, da izpodkopljc njegove pozicije in ga blati s podtikanjem trockiz.ma, ki sploh ni obstajal.
Da bi okrepila ideološki bojsTrockim in njegovimi privrženci, jc trojka v aprilu 1924 ustanovila novo partijsko glasilo z naslovom Boljšcvik. Časopis si je zastavil nalogo, da varuje "čistost principov leninizma" in vodi boj proti poskusom potvarjanja in spodkopavanja njegovih temeljev.55
Po prihodu na čelo sekretariata je Stalin vodil premišljeno kadrovsko selekcijo. Gonilo poslušnosti partijskega aparata je postal karierizem. Poslušnost jc bila poplačana z napredovanjem. Če so na katerem mitingu dosegli odstranitev Trockcga iz častnega predsedstva, odstranili njegovo sliko iz kakega urada in ob vsaki priložnosti prizadevno odkrivali njegove "napake" in "maloburžoaznc dcviacijc", so bili vnemi primerno nagrajeni. Bili sumljiv zaradi "trockiz.ma", jc pomenilo izpostavili se nevarnosti, da izgubiš službo, stanovanje, sredstva za življenje. Vse dotedanje resolucije o delavski demokraciji so postale "kos papirja v zaprašenem fasciklu". Obljubljeni 'novi kurz' jc dobival podobo nevarne pošasti in postajal skoraj najtežji zločin proti boljševizmu. V Vojaško-revolucionarnem svetu je Stalin osebno pripravljal odstranitev Trockcga z. oblasti.
Trocki jc vse to mirno dopuščal in molčal v imenu partijske discipline. Zaradi spoštovanja načel sc ni branil, niti ni branil svojih privržencev, da bi jih zaščitil-Njegovega pomočnika v vojski Sklanskega so odstranili s položaja; njegovo mesto zasedel Frunze. Njegov privrženec v opoziciji Pjatakov pa jc postal poslušen instrument Stalinovih manevrov.
Ko seje v maju 1924 zbral XIII. partijski kongres, jc aparat sekretariata delal tako dobro, da kol delegat z odločujočim glasom ni bil izvoljen noben privrženec opozicije. Trinajsti kongres naj bi ustvaril stoodstotno soglasnost monolitne partije. Njeg«v glavni cilj je bil notranji obračun /opozicijo. Kot glavni referat jc na kongresu nastopi' Zinovjcv. V svojem dolgoveznem govoru je skušal prikazati gospodarski in politični
54	Pravda z dne 30. aprila 1924.
55	BoljScvik. St. 1, april 1924, NaSi zadači, str. 3.
razvoj sovjetske države. Kol prvi v zgodovini partije od opozicije ni zahteval lojalne podreditve volji večine, temveč preklic njenih stališč. Nekateri delegati so bili na to novost zelo pozorni in so ugibali, kaj bi utegnila pomeniti za bodočnost. Čez nekaj let je ta novost drastično prizadela prav Zinovjcva samega.
Trocki in Prcobražcnski sta imela na kongresu samo posvetovalni glas. Morala sta poslušati očitke in ostre napade, ker sla med decembrsko konlrovcr/.o branila stališče opozicije. Trocki ni priznal, da jc bila njegova kritika napačna.5'' Priznal jc le, da jc v svojih ocenah včasih pretiraval. Poskusi Trockcga, da bi prepričal Stalinu poslušni avditorij, so pomenili izgubo časa, pa tudi priznanje veljavnosti "dirigirane diskusije" in sankcioniranje te birokratske prevare. V svojem odgovoru Zinovjcvu jc Trocki fetišiziral partijo kol nekak dar z neba. Verjetno jc lako poskušal prepričati sovražni avditorij, da ni kak "novinec", temveč sc svoje odgovornosti zaveda. Rekel je, da jc napake zelo enostavno priznali, nc bo pa dopustil, da bi ga k temu prisilili ljudje, ki imajo komaj kaj zaslug za vzpostavitev diktature prolelariala. Svojih kritikov nc bo prosil za odpuščanje.57
Kljub kritiki so Trockcga ponovno izvolili v CK. Po navedbah Eastmana je Zinovjcv, ki ga jc podpiral Kamcnjcv, zahteval izključitev Trockcga i/, politbiroja, čemur pa sc je baje uprl Stalin.5S
XIII. kongres jc pomenil konce obdobja omahovanja in zmede, značilne za partijsko življenje od decembra 1922 dalje, ko jc Lenin zbolel. V tem času so sc člani vodilne skupine tesno povezali, Irdno odločeni, da bodo Trockega izrinili od oblasti. Zavedali so se, da so odvisni eden od drugega. Pripravljeni so bili sklepati kompromise med seboj in z drugimi elementi v partiji, da bi utrdili svojo avtoriteto. Trockcga so 'Zolirali in premagali na 13. partijski konferenci in na XIII. kongresu.
Usihanje politične moči Trockega je kmalu zrahljalo vezi, ki so povezovale Iriumvirat. Na XIII. kongresu se jc na položaju začasnega voditelja partije utrdil Zinovjcv, ki jc po XII. kongresu postal vplivna osebnost intcrrcgnuma. Kamcnjcv sc Jc zadovoljil z vlogo drugega v trojki. Stalin pa jc kazal vedno večjo egoeentričnost, prekanjenost in vztrajnost ler se razglašal za izvajalca Leninove oporoke. Čakal jc na trenutek, ko bo lahko v celoti izpolnil svoje ambieijc.
Za opozicijo je pomenil XIII. partijski kongres poraz. Kongres so zalo ocenjevali kot "mejnik na poli duhovnega osiromašenja boljševizma". Simpatično za spremembo duhovne klimcvSovjctski zvezi jc poslalo nekritično hvaljenje samega sebe in zahteve Po absolutni enotnosti. Teorija o monolitni enotnosti partije seje razvijala vzporedno rastjo in krepitvijo organizacijskega aparata, predvsem sekretariata, ki so ga okrepili 'n deloma reorganizirali.
Po XIII. partijskem kongresu so prešli vsi vzvodi oblasti v Stalinove roke. Za njegov vzpon je bilo izredno pomembno, da je bil na čelu organizacijskega sekretariata ' institucije, ki jc dobivala poseben pomen. Drugi sekretarji so bili lojalni do Stalina kot nosilca partijske avtoritete in človeka po njihovem okusu.
Poraz opozicije jc treba pripisali prvenstveno iluzijam njenih voditeljev. Nič jih ni sililo, da izzovejo preuranjeni udar, katerega možnih posledic niso pravilno ocenili. Niso oblikovali za članstvo konkretnih ciljev. Od vsega začetka so sc vrteli v začaranem
S6Trinadcatij sjezd RKP(h),str. 154-155.
^ Podrobno diskusijo glej BritovSck M. Boj za Leninov dediščino II. str. 515-545.
Eastman M., Since Lenin Died, sir. 128.
krogu, ko so frontal no napadali pozicijo birokratskega aparata, namesto da bi ga obšli ali kadrovsko izpodkopali. Verbalni agresivnosti ni sledil učinkovit napad. Partija s 351 000 člani, od katerih jc bilo 300 000 takšnih ali drugačnih funkcionarjev, ni mogla pristali na ne dovolj premišljeno napoved vojne birokraciji.
Glede na (o, da se je birokratska država zrasla z birokratizirano partijo, komunistični monopol oblasti pa je bil nedotakljiv, bi bila reforma režima mogoča ali na osnovi počasnega cvolucionarncga procesa ali s hitro revolucionarno akcijo. Opozicija se ni znala odločiti niti za prvo niti za drugo opcijo. Hotela jc delovati hitro, (oda brez nasilja, kar ji ni dajalo možnosti za uspeh.
Trocki bi moral vedeti, česa so sposobni njegovi nasprotniki, saj jc z njimi sodeloval dolga leta. V odločilnem času ni upošteval položaja in nasprotnikov. Kot borec za demokracijo je bil Trocki ranljiv, ker jc v preteklosti sam podpiral brutalne represivne ukrepe proti Delavski resnici in Delavski grupi, v opoziciji pa jc zavračal policijske metode in zahteval zdravljenje partije z metodami demokracije. S svojo politko militarizacijc dela in preverjanja sindikatov sc ni izkazal kol borec za demokracijo. Ko jc po sprejetju resolucije vsaj na papirju dobil satisfakcijo v poliibiroju, jc krenil v ofenzivo proli svojim kolegom, nemara samo zato, da ne bi obrnil proti sebi opozicije, ki jo jc inspiriral, ni pa jc znal zaustaviti ali voditi. Čeprav njegovo odprto pismo vsebuje argumente, potrebne njegovim pristašem, prav tako daje tudi trojki v roke orožje proti njemu. Navidez neizbežen nasprotni udarec ga jc pripeljal v položaj obtoženca.
Trocki, čeprav poražen, ni opustil politične aktivnosti in jc šc naprej vodil ostro polemiko okrog nemškega oktobra. Ob sedmi oblet niči oktobrske revolucije jc eno leto po neuspehu nemških komunistov Trocki 6. novembra 1924 objavil k tretjemu zvezku svojih zbranih del dolg polemičen uvod pod naslovom Nauki oktobra. Tik pred tem jc 2. novembra začela Pravda ostro polemiko proli problematičnim tezam, ki jih je Trocki razvijal v Naukih oktobra.Proti njemu so začeli objavljati članke, brošure in knjige, katerih avtorji so bile vidne politične osebnosti partijskega življenja. V zgodovini boljševiške partije še nikoli ni kak uvodnik izzival take poplave polemičnih spisov. Buharin jc upravičeno zapisal, da je začela nastajati literatura povsem nove vrste.60
V	Naukih oktobra je Trocki polemično odgovarjal svojim oponentom. Zastopal je tezo, da so poraz, nemških komunistov zakrivili nekateri člani ruskega politbiroja-Indircktno jc obtožil vodilno grupacijo, da jc odgovorna za neuspehe pri uresničevanju notranjega in mednarodnega plana. Čeprav v svojih tezah ni navajal imen, so pomenili Nauki oktobra vojno napoved Zinovjcvu in Kamcnjcvu.
V	ideološkem sporu okoli Naukov oktobra je postala partijska zgodovina pomembno orožje tako za vodilno grupacijo, kol za opozicijo. Partijsko zgodovino so začeli prikrojevati za aktualne potrebe fiakcijskih bojev in jo po potrebi tudi potvar-jali.
V	Naukih oktobra jc Trocki sistematiziral in grupiral svoje poglede, ki jih jc pojasnjeval v prejšnjih člankih in govorih. S svojimi lez.ami jc dal povod za nadaljevanje frakcijskcga boja. V zvezo proti sebi je obrnil tudi ljudi, ki jim je zdrav razum narekoval, da sc distancirajo od Stalina. XIII. kongres jc bil zadnji, na katerem so
59	Trocki, Sočinenija lil,str. IX-LXVI1.
60	Buharinov govor na razširjeni seji IK KI,ki je bila od 31. marca do 6. aprila 1925, str. 354.
predstavniki vodilnega jedra še enotno nastopali. Nekaj dni po kongresu jc Stalin že postal tako samozavesten, da jc začel deliti ideološke nauke svojima najožjima sodelavcema Zinovjcvu in Kamcnjcvu.1'1
Trockcmu je spet bolezen preprečevala, da aktivno poseže v boj. Trojka mu je odgovorila z napovedjo vojne trockizmu. Trockcga jc lahko napadal, kdor jc hotel. Diskusiji so dajali ton oblastniki, ki so s poplavo podtikanj in pomislekov polnili ušesa javnosti, ki je hlastala po škandalih. Povsem nepripravljena opozicija je bila prisiljena molčali in čakali, da se vihar poleže. Nestanovitni privrženci Trockcga so ga začeli zapuščali in sc odrekati svojih "napak". V partijskih krogih sc jc šušljalo, da je bil Trocki aretiran. Govorili so, da je njegova knjiga zaplenjena in prepovedana in da Uvod ilegalno razmnožujejo. Uradno so zanikali, da nameravajo proli Trockcmu izvesti represivne ukrepe. Resnica pa je, da sla dva člana trojke predlagala v politbiroju, naj Trockcga izključijo iz partije in ga po hitrem postopku aretirajo. Predlog bi bil verjetno sprejel, če Stalin nanj ne bil dal svojega veta/'2
Ko seje 17. januarja 1925 sestal plenum CK, jc bila na njem prva točka dnevnega reda obravnava zadnjega nastopa Trockcga. V resoluciji so Trockcga obtožili ker štirih pregreh in lega, da jc pripeljal partijo na rob razcepa. Trocki jc bil prisiljen odložili funkcijo predsednika revolucionarnega vojaškega komiteja in položaj ljudskega komisarja za vojsko. Zagrozili so mu z nadaljnimi disciplinskimi ukrepi, če bi sc upiral. Dodelili so mu povsem nepomembno podrejeno mcsio na področju elektrifikacije in v zunanji trgovini. Udarec jc bil vsekakor težak. Trocki jc zapisal: "Brez boja sem predal vojni komisariat, celo z nekim notranjim olajšanjem^da sem nasprotnikom iztrgal iz rok orožje očitkov glede mojih vojaških namenov."
Toda svojega položaja s tem ni izboljšal. Spel jc odšel na zdravljenje na Kavkaz. Izgubili ni mogel ničesar več.
Privrž.cncc Trockcga so zadele ležke partijske kazni. Po uradih, trgovinah in klubih jc začel aparat partije z veliko vnemo odstranjevati slike Trockcga; najbolj dalekovidni funkcionarji so jih iz karierisiienih pobud zamenjali s Stalinovimi. Opozicija seje morala sestajali napol lajno. Ilegalno so razmnoževali in širili Leninove rokopise, ki so bili pod zaporo: pisma o dezerterstvu Zinovjcva in Kamcnjcva v Oktobru, zapiske o nacionalnem vprašanju in neobjavljeni Leninov testament. Širjenje te "subverzivne literature" jc GPU preprečeval, razširjcvalcc pa so izključevali iz Partije ter metali izslužb in stanovanj. Vzpostavljen jc bil režim diktature aparata nad Partijo, ki jc bila obsojena na molk.
Partija jc izšla iz diskusije globoko razdvojena, moralno oslabljena in politično diskreditirana. Izpod prekrivala monolitne enotnosti seje izmotaval antagonizem in najavljala sc jc možnost razcepa. Leto 1924, ki sc jc začelo z Leninovo smrtjo, se jc končalo s padcem Trockcga. Izza kulis ccnlralncga komiteja pa so prihajale novice: Trojka razpada. Zinovjcv in Kamcnov sta v sporu s Stalinom.
f,l BritovSck M„ Boj za Leninovo dediščino II. str. 611.
f,2 Jaroslavski E., Aus der Gcschichtc der Kl'dSU (Uolschcwiki), Ilamhurg-Bcrlin 1931, str. 333. 63 Trotzki, Mein Lcbcn..., str. 475-476.