» SLAVEC «

V LJUBLJANI

1884-1934

Nj. Vel. kralj Aleksander I..

pokrovitelj »Slaveeve« 50letniee.

»SLA VE C«

OB SVOJEM 50 LETNEM DELU
ZA PEVSKO KULTURO
IN NARODOVO PROBUJO

SESTAVIL IN UREDIL

VILKO BOJC

V LJUBLJANI 1934

ZALOŽILO IN IZDALO PEVSKO DRUŠTVO »SLAVEC«
NATISNILA TISKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI
PREDSTAVNIK ALBERT KOLMAN

G300Wvf32

Geslo »Slavca«

Pesem, dar je iz neba,
ki srce veselo vžiga;
kadar tare skrb duha,
petje ga nad prah povzdiga.
In ker pesem vzbuja slast,
bratje, v petju se združimo
ter med širni svet nosimo
drage domovine čast!

Zložil in posvetil društvu
J. Cimperman
Glasba: A. Stoeckl

Ivan Dražil,

častni predsednik »Slavca«.

Pokroviteljstvo

in častno predsedstvo za »Stavčevo«

50 letnico

Ko je prišla iz Beograda vest, da je blagovolil sprejeti
pokroviteljstvo nad proslavo »Slavčeve« 50 letnice N j. Vel.
kralj Aleksander,  je  » Slavčevo « članstvo navdalo prav
posebno veselje in ponos. Slaviti jubilej dela pod tako
viteškim protektoratom našega nadvse priljubljenega vla¬
darja, je prav posebno počaščenje.  » Slavec « je bil s tem
pokroviteljstvom nadvse častno odlikovan. Njegovo delo
bo šlo od sedaj še v močnejšem elanu v povzdigo narodne
omike in slavo domovine. »Slavca« pa je doletelo še drugo
odlikovanje: Nj. Vel. kralj je poklonil društvu tudi svojo
krasno fotografijo z lastnoročnim podpisom in novo
društveno zastavo.  » Slavec « kliče iz srca vseh svojih članov
in našega naroda svojemu vzvišenemu zaščitniku in dobrot¬
niku: Naj živi Nj. Vel. kralj Aleksander! Naj živi
naš svetli kraljevski dom!

Proslavo 50 letnice  » Slavca « pa povzdiguje tudi častno
predsedstvo, v katerem se nahajajo naši najvišji oblastve-
niki, zastopniki bratskih držav Poljske, Češkoslovaške in
Bolgarije, predstavnik katoliške cerkve, dvoma dama in
drugi odličniki. Vsi ti velmožje dajejo proslavi prav po¬
seben značaj.  » Slavec « se zaveda te časti, ki je pripadla
redkokateremu slovenskemu društvu in bo znal tudi v
bodoče služiti tistim svetlim ciljem in idejam, ki so zvezde
vodnice tem njegovim visokim zaščitnikom!

Častno predsedstvo

Dr. Fran Novak,

minister socijalne politike in narodnega zdravja

Dr. Ilija Šumenkovič,

minister prosvete

Ivan Pucelj,

minister n. r.

Dr. Albert Kramer,

minister n. r.

Dr. Schivarzburg  - Giinther,

poslanik in opolnomočeni minister Poljske

Dr. Pavel Wellner,

poslanik in opolnomočeni minister Češkoslovaške

Dr. Ivan Kjoseivanov,

poslanik in opolnomočeni minister Bolgarije

Dr. Drago Marušič,

ban dravske banovine

Vladimir Cukavac,

divizijski general in komandant dravske div. oblasti

Dr. Gregorij Rožman,

knezoškof ljubljanski

Franja dr. Tavčarjeva,

dvorna dama

Dr. Dinko Puc,

župan in mestni načelnik Ljubljane

Dr. Vladimir Ravnihar,

senator in predsednik „Jugoslovenskog pevačkog saveza"

Matej Hubad,

ravnatelj konservatorija v p.

Dr. Fran Novak.

minister socijalne politike in narodnega zdravja.

Dr. Tli ja Šumenkovič,
minister prosvete.

Dr. Albert Kramer,
minister n. r.

Dr. Schwarzburg-Giinther,

poslanik in opolnomočeni minister Poljske.

Dr. Pavel Wellner,

poslanik in opolnomočeni minister Češkoslovaške.

Dr. Ivan Kjoseivanov,

poslanik in opolnomočeni minister Bolgarije.

Vladimir Cukavac,

divizijski general in komandant dravske div. oblasti.

Dr. Gregorij Rožman,

knezoškof ljubljanski.

Franja dr. Tavčarjeva,
dvorna dama.

Dr. Dinko Puc.

župan in mestni načelnik Ljubljane.

Dr. Vladimir Ravnihar,

senator in predsednik »Jngoslovanskog pevačkog saveza«,

mmmm

Matej Hubad,

ravnatelj konservatorija v p.

Ing. Krainer Friderik,

predsednik ob »Slavcevi« društveni oOletnici.

Vilko Bojc:

1884  - 1934

Vsakovrstne jubileje praznujemo. V počeščenje oseb
in v počeščenje dela. Pevsko društvo »Slavec« slavi topot
jubilej dela. Pol stoletja je stal kot buden čuvar in silen
klicar med svojim narodom in to še v dobi, ko je naš narod,
stiskan in tlačen, krvavo potreboval kladivarjev, da se je
dvignil v vsej svoji moči, se zavedel svojega bistva in svoje
sile ter tako z dvignjeno glavo pričakoval svojega odrešenja
v svobodni, lepi in solnčni državi, v naši Jugoslaviji! Če se
ozremo na to dolgo pot, ki jo je »Slavec« prebrodil, tesno
združen z življenjem, čustvovanjem in nehanjem našega
naroda, se nam zdi njegovo delo kakor junaška epopeja, saj
je šla njegova življenjska pot za enim samim ciljem: dvigati,
širiti, ustvarjati in utrjevati kulturo v narodu. To svojo
življenjsko pot je »Slavec« okrasil z neštetimi uspehi, ki mu
dajejo pravico, da ga prištevamo med tista redka slovenska
društva, katerih imena so neločljivo združena z zgodovino
našega naroda. V tem letu, ko praznuje na slovesen način
zlati jubilej  svojega življenja in dela, naj posvedo-
čuje ta knjižica »Slavčeve« nevenljive zasluge za naš

SLOVENSKI NAROD!

9

Ustanovitev »Slavca«

Redkokatero slovensko društvo se more ponašati, da ga
je ustanovilo naše delavstvo in to še v onem času, ko je tičalo
slovensko meščanstvo v globokem spanju svoje narodne
zavednosti in pridno nemškutarilo. »Slavec« pa se je rodil
sredi našega zavednega delavstva. Slovenski obrtnik, roko¬
delec in delavec se je začel pred petdesetimi leti sam organi¬
zirati in organizacija mu je bila socijalno združevanje in
hkrati izobraževanje na narodni podlagi. Delavci, ki so bili
člani narodne čitalnice v Ljubljani, so čutili ob takratni
naši malomeščanski družbi, da so zapostavljeni. Občutili so,
da jim ni več mesta v čitalnici, izstopili in prešli v že ob¬
stoječe »Delavsko izobraževalno društvo«, ki pa ni bilo iz¬
ključno slovensko. V tem društvu so predvsem nastopali
kot člani pevskega odseka. Internacijonalno socijalistično
pobarvano »Delavsko izobraževalno društvo«, v katerem so
imeli mesta tudi Nemci, slovenskim delavcem nikakor ni pri¬
jalo. Zato so iskali čimpreje priliko in obliko, da bi iz tega
društva izstopili in si osnovali lastno slovensko delavsko
društvo, ki naj bi gojilo predvsem slovensko petje. Po do¬
govoru svojih somišljenikov je sklical 18. maja 1884. leta
Miha Jeločnik  shod v gostilni pri »Lozarju« v Rožni
ulici, ki se ga je udeležilo nad trideset slovenskih pevcev.
Glavna točka dnevnega reda je bil pogovor o tem, ali naj se
osnuje novo slovensko delavsko pevsko društvo. Vsi udele¬
ženci tega sestanka so se izjavili soglasno, da naj se tako
društvo osnuje. Potem so izvolili začasni pripravljalni od¬
bor, v katerega so bili izvoljeni Miha Jeločnik  kot
predsednik. Ivan Pajk  kot tajnik, za blagajnika Fran
Dežman,  kot odborniki pa Lavoslav Stibil, Ivan
Šturm in Fran Perdan.

10

Pripravljalni odbor je izdelal pravila, ki so se na dru¬
gem sestanku dne 2. junija 1884. v gostilni pri »Ferlincu« pre¬
rešetala in z malimi izpremembami tudi sprejela. Ta, drugi
zbor je bil še bolje obiskan od prvega, kar je dokaz, da je
zanimanje za novo društvo prodiralo v delavstvo. Po razgo-
oru, kako krstiti novo društvo, se je vnela živa debata in
naposled je obveljal predlog Ivana Justina,  da se
novo društvo imenuj: Slovensko delavsko pev¬
sko društvo »Slave c«.

Društvena pravila je takratna deželna vlada s svojim
odlokom z dne 9. junija istega leta potrdila, nakar se je
vršil 9. julija 1. 1884. redni občni zbor in s tem dnem je pri¬
čelo društvo »Slavec« svoje plodonosno delovanje.

V prvem odboru so bili naslednji člani: Anton Je-
ločnik,  predsednik; Ernest Petrič,  podpredsednik;
Janko Pajk,  blagajnik; Anton Kavčič,  arhivar;
odborniki pa Franc Dekval, Franc Dežman,
Franc Hribar, Kostelac, Milavec, Fran Per¬
dan, Vinko Pregel, Lavoslav Stibil in Ivan
Šturm.  Prvi pevovodja je bil Ivan Justin.

Ivan Justin, prvi pevovodja »Slavca«. Anton Jeloenik. prvi predsednik »Slavca«.

11

»Slavec« do svoje petindvajsetletnice

Novo ustanovljeno slovensko delavsko pevsko društvo
»Slavec« je kaj kmalu stopilo v ospredje takratnega našega
narodnega življenja. Saj v tistih letih Slovenci razen kam¬
niške »Lire« še niso imeli nobenega društva, ki bi s petjem
sodelovalo pri narodnih prireditvah. »Slavec« je bil torej
med prvimi, ki je deloval s pesmijo na narodnem polju.

»Slavec« je zlasti v tej pomembni dobi našega narodnega
življenja velevažen faktor na polju slovanske pesmi in je
mnogo dosegel na polju socijalnega delovanja in življenja,
še več pa na polju narodne probuje. Prevzel je dedščino
starih Slovanov — našo slovansko pesem, gojil jo je, čuval
in širil ter si s tem pridobival veljavo v narodu. S pesmijo je
prodrl v vse plasti slovenskega naroda. »Slavec« lahko s
ponosom ugotovi, da ga ni kraja v naši ožji domovini, kjer
ne bi bil in pel. Ni je bilo skoro narodne slavnosti, pri
kateri »Slavec« ne bi sodeloval, ni ga bilo veselega ali ža¬
lostnega dogodka v našem narodnem življenju brez »Slavca«.
Pohodi med skrajne meje naše domovine z namenom, bodriti
in dvigati narodno zavest pa so naj lepša njegova dela. »Slav¬
cu« se moramo v marsičem zahvaliti, da smo ohranili naš
narod na skrajnih mejah naše slovenske zemlje čvrst in
neomahljiv. »Slavec« si je bil ravno v teh najhujših časih
našega naroda svest svojega narodnega poslanstva in ga
vršil vestno in požrtvovalno. Kjerkoli se je kazala potreba,
je »Slavec« pospeševal, podpiral in ščitil to, kar so zidali ta¬
kratni slovenski voditelji. Postal je uvaževan in odličen na¬
rodni in kulturni činitelj.

Velikanskega pomena pa je »Slavec« predvsem za pro-
bujo slovenskega malega človeka. Pod njegovim okriljem so
se zbirali delavci, obrtniki in mali uradniki. Oživil in iz-

12

obrazil je delavski element, kar je njegovo najlepše kultur¬
no delo. Svojo naobrazbo je ta naš mali človek črpal ob
svojem ognjišču, v svoji organizaciji in je sam ob sebi, ob
svoji pomoči postal važen kulturni sodelavec. Tako je
delavec, obrtnik, rokodelec in mali urad¬
nik postal sotrudnik pri narodnem delu.

V socijalnem oziru je »Slavec« izpolnil popolnoma svojo
nalogo. Združeval je na svojih prireditvah vse narodne ele¬
mente in jih ob prijetni naši pesmi bratil. Padale so raz¬
like stanu in poklicev, dvigala in utrje¬
vala se je skupna slovenska narodna za¬
vest.

Že v tej dobi pa se javlja pri'»Slavcu« še druga, močnej¬
ša in za nas velevažna zavest — slovanske vzajem¬
nosti.  Ni mu več dovoljno, da si osvaja slovensko zemljo
s pesmijo, da prebudi sleherno našo vasico k veselejšemu in
silnejšemu pulzu narodnega življenja, marveč gre njegovo
hotenje za tem, da se poveže vse slovanske rodove k
skupnemu idealu: ojačiti slovansko moč, dvig¬
niti Slovanstvo, da postane odločujoč či¬
ni t e 1 j v svetu.  Zato je šel njegov pogled najprej proti
jugu, odkoder je slutil edino rešitev in solnce bližajoče se
svobode. Navezal je stike s Hrvati in Srbi in hitel, da čim-
preje sam poleti mednje in si s tem pridobi krepke zaveznike
za svoje narodnostno delo. Žalibog pa so bile »Slavcu« v tisti
dobi meje proti bratom Srbom zaprte, zato pa je češče in
češče pohitel med Hrvate. Na severu mu je bila odprta pot
med brate Čehe in Slovake. In te poti se je »Slavec« pogo¬
stokrat posluževal. S svojimi pevci je prepotoval lepo če¬
škoslovaško zemljo in seznanjal severne brate z našo lepo
slovensko pesmijo. Pridobil si je simpatijo in ljubezen in
tako dosegel, da so začeli tudi ti slovanski pevci, hrvaški in
češki, prihajati v našo slovensko domovino in se skupno z
nami ogrevali za skupne narodne cilje.

Med temi »Stavčevimi« turnejami v prvih petindvajsetih
letih naj omenimo samo najvažnejše: bil je v Voloskem in
Opatiji, v Zagrebu in Sisku, v Pragi in Taboru. Vse te tur-

13

neje so bile eni izmed najlepših dni njegovega delovanja.
Med vsemi slovenskimi društvi je »Slavec« prvi na čeških,
slovaških in hrvatskih tleh utrdil in slavil združenje slovan¬
skih pevcev in slovanske pesmi. Ni čuda torej, da je bil »Sla¬
vec« tisti, ki je sprožil in deloval, da se je realizirala ravno
ob proslavi njegove 25 letnice ideja po ustanovitvi »Z veze
slovanskih pevskih društe  v«.

Med hrvatskimi pevskimi društvi so bile najprisrčneje
vezi med »Slobodo« v Zagrebu in »Slavcem«. Pri vsaki pri¬
liki, kadar je »Slavec« posetil Zagreb in to je bilo čestokrat,
ga je »Sloboda« z odkrito bratsko ljubeznijo sprejemala,
če pa je bila v Ljubljani kakšna »Slavčeva« proslava, je
bila »Sloboda« gotovo prisotna. Te bratske vezi so ostale
trdne in trajajo še danes.

Razvoj »Slavca« na pevskem polju je tesno združen z
zgodovino slovenske opere v Ljubljani.  Kdor¬
koli bo pisal o zgodovini te naše na j viš je glasbene ustanove,
ne bo mogel preiti mimo dejstva, da je baš »Slavec« dvigal
in utrjeval našo opero v prvih razvojnih dobah. Ko se je
ustanavljala slovenska opera za novo deželno gledališče, je
uvidelo »Dramatično društvo«, od katerega je zavisela usoda
slovenske Tali je, da se more dober operni zbor sestaviti le
iz izvežbanih »Slavcev«. »Dramatično društvo« je storilo ta
korak in to v toliko lažje, ker je »Slavec« nekajkrat že samo¬
stojno nastopil. Tako je n. pr. en del »Slavca« pel i. mar¬
ca 1885. v »Zapravljivcu«, 6. decembra istega leta v »Starem
korporalu«, 21. januarja 1886. v burki »Tambor v Puebli«.
Leta  1891. je pristopil del »Slavca« k »Dra¬
matičnemu društvu« kot stalni operni zbor.
Žel je s svojimi nastopi za takratno dobo odlično pohvalo
v slovenski javnosti. Slovenska opera je na ta način prido¬
bila stalen pevski ansambl, iz katerega so se mnogi pevci
razvili v splošno priljubljene in cenjene soliste.

Kakor je »Slavec« še v začetku svojega vsestranskega
razvoja deloval z roko v roki z »Dramatičnim društvom«, tako
je sodeloval tudi z ostalimi narodnimi društvi v Ljubljani
in po deželi. V vseh društvih je vladala tedaj enotna in ozka

14

povezanost, ki je temeljila na skupnem cilju: v povzdigi časti
slovenskega imena in v napredku naroda. »Družba sv. Cirila
in Metoda«, ljubljanski »Sokol«, »Slovensko pisateljsko dru¬
štvo«, društvo »Narodni dom« in naš »Slavec« so tedaj vodili
naše narodno življenje ob najožjem sodelovanju slovenske
duhovščine kakor tudi druge posvetne inteligence.

To izredno delavnost »Slavca« so v tej dobi visoko cenili
slovenski velmožje. Ko je »Slavec« 10. julija  1887.1.
razvil svojo društveno zastavo na šentja-

Slavnost razvitja »Slavčeve« zastave, dne 10. julija 1887, na Sv. Jakoba trgu v Ljubljani.

kobskem trgu v Ljubljani,sosete  slavnosti ude¬
ležili poleg ogromne množice slovenskega ljudstva tudi
dr. Josip  V o š n j a k , ki je imel ob tej priliki slavnostni
govor, dalje državni poslanec Ivan Murnik,  prvi slo¬
venski župan v Ljubljani Peter Grasselli,  predsed¬
nik trgovske in obrtniške zbornice, deželni poslanec Josip
Kušar,  starosta ljubljanskega »Sokola« Ignac Valen¬
tinčič,  predsednik ljubljanske Čitalnice dr. Karel
Bleivveis-Trsteniški,  kot zastopnik ljubljanskega

15

knezoškofa dr. Misije stolni prošt Jarc  in mnogi drugi.
Kumica društveni zastavi je bila soproga deželnega predsed¬
nika Andreja barona  W i n k 1 e r j a , nje namestnica
pa gospa Marija Murnikov  a. Društvu na čast pa je
spesnil »Slavcev« častni član Simon Gregorčič,  pes¬
nik naše solnčne Goriške krasno pesem:

NAŠA ZASTAVA.

Zastava naša sveta zdaj
nad nami radostno vihraj,
vodnica verna bodi
nam vedno in povsodi!

Ti vodi nas navdušujoč,
mi s tabo pojdemo pojoč
na vojsko nekrvavo
za doma slavo.

Za dom gorko ima srce,
za delo krepke pa roke.
za petje jasna grla
ta četa naša vrla.

A delo, čut in spev glasan
naj domu služi v trdno bran
in rast in čast in slavo
pod to zastavo!

To pesem je uglasbil društvu na čast tudi njegov častni
član, skladatelj Anton Foerster.  Odslej je ta pesem
spremljala »Slavca« kot bojni klic skozi vso dolgo petdeset¬
letno dobo.

Tretji častni član »Slavca« je veliki Jugoslovan djakov-
ski škof dr. J u r a j S t r o š s m a y e r. Leta 1888., ko je
praznoval veliki škof svojo petdesetletnico mašništva, je
»Slavec« imenoval Strossmayerja za svoje častnega člana.
18. marca istega leta je priredil »Slavec« njemu v čast kon¬
cert, katerega pa je takratna avstrijska vlada skušala na vse

16

mogoče načine preprečiti. Že najeta vojaška godba je tik
pred koncertom odpovedala, vlada pa je prepovedala tudi
slavnostni govor slovenskega književnika Antona T r s t e -
n jaka.  Vendar se je koncert kljub temu vršil ob sijajni
udeležbi slovenske javnosti in žel presenetljive uspehe tudi
v nacijonalnem pogledu.

Škof Josip Juraj Strossmayer se je zato veliko počastitev
zahvalil društvu in njegovemu predsedniku s sledečim, nad
vse zanimivim pismom:

Velecienjeni gospodine predsjedniče.

Ovih dana primio sam krasnu diplomu, s kojom me
slavno „Slovensko delavsko pevsko društvo Slavec“ izvolilo
imenovati svojim častnim članom. Ja se na toj bratskoj
ljubavi, kako Vam, gospodine predsjedniče, tako i cielomu
častnomu društvu ponajtoplije zahvaljujem.

Bog dragi, koji je pravedan i milosrdan, pogledao u
obilnijoj mjeri danas na rodjenu braču Slovence i Hrvate,
pa dao im uživati onu srieču, koju su svojom čestitosti
zaslužili!

Blagosljivljajuč i pozdravljajuč sve članove slavnoga
društva, jesam sa bratinskom ljubavlju

Vaš

Strossmager s. r.

biskup.

U Djakovu,  25. svibnja 1888.

Med svoje častne člane šteje »Slavec« v tej dobi tudi
slovenske skladatelje dr. Benjamina Ipavca, An¬
tona Nedveda, Srečka Stegnarja in F. S. Vil¬
har  j a. Vsi ti skladatelji poleg že preje imenovanega A n -
tona Foersterja  so posvečevali »Slavcu« svoje krasne
skladbe, katere je »Slavec« prepeval z navdušenjem širom
naše lepe domovine in tudi preko njenih meja.

Nevenljivih zaslug za društvo si je pridobil društveni
častni član Ivan Meden,  ki je slovel kot izboren te-

2

17

norist. Mnogo let je sodeloval na »Slavčevih« koncertih in
veselicah kot solist. Bil je privlačna sila in ljubljenec našega
občinstva. Deloval je požrtvovalno in nesebično v korist
društva in povzdigo slovanske pesmi, zato ga »Slavec«; ne
bo pozabil.

Leta 1889. je imel »Slavec« svojo društveno petlet¬
nico  in se je dal pri tej priliki pevski zbor prvikrat slikati.

L. 1894. je »Slavec« imenoval med svoje častne člane
tedanjega deželnega predsednika, Goričana barona An¬
dreja Winklerja,  ki je bil društvu prav posebno na¬
klonjen.

»Slavcu« je šlo na roko pri vseh njegovih prireditvah
tudi zavedno slovensko ženstvo. Naše narodno ženstvo je
igralo v tisti dobi veliko in značajno vlogo. Spremljalo in
aktivno je sodelovalo v narodnem življenju in doprineslo s
svoje strani velike, a prostovoljne in dragovoljne žrtve.
Izmed odličnih dam, ki so stale »Slavcu« ob strani in mu po¬
magale pri njegovem vseskozi narodnem delu, moramo
omeniti baronico Winkler jevo,  soprogo deželnega
predsednika, go. F r a n j o dr. Tavčarjevo,  sedanjo
dvorno damo, go. Marijo Murnikovo,  soprogo svet¬
nika in drž. poslanca Ivana Murnika in go. Elizabeto
Zabukovec.  Toda tudi druge zavedne slovenske žene
so vzljubile »Slavca«, čemur priča društvena zastava, ki jo
diči mnogo krasnih svilenih trakov, ki so jih sešile in zvezle
navdušene Slovenke.

Eminentno kulturno delo našega »Slavca« pa se zrcali
v njegovem delu na združitvi slovenskih in slovanskih pev¬
skih društev v skupne matice. Temu trudu »Slavca« se more¬
mo zahvaliti, da je prišlo že ob priliki njegovega desetlet¬
nega obstoja 1. 1894, ki ga je proslavil kar najsvečaneje, do
ustanovitve »Zveze slovenskih pevskih dru-
š t e v«. »Slavec« je postal najvernejši, pa tudi najdelavnejši
član te zveze. Kakor je proslava desetletnice društvenega
obstoja rodila »Zvezo slovenskih pevskih društev«, tako
lahko trdimo, da je društvena petindvajsetletnica bila zi¬
belka »Zveze slovanskih pevskih društev«.

18

19

2 *

Da je mogel »Slavec« razviti toliko vsestranske delav¬
nosti, se ima predvsem zahvaliti svojim agilnim predsedni¬
kom in pevovodjem. Člani in vodstvo društva so imeli pri
tem res izredno srečno roko. V prvih petindvajsetih letih je
društvo imelo le pet predsednikov. Prvi, Anton Je loč¬
ni  k,  mu je pomagal na noge, da je prebrodil začetne tež-
koče, nadaljni Josip Vidmar. Franc Sak s er,
Ignacij Valentinčič in Ivan Dražil  pa so vodili
društvo od triumfa do triumfa. Delovanje g. Ivana Dra¬
žila  pa je toliko spojeno s petdesetletnim delom »Slavca«,
da zasluži posebnega obravnavanja.

Društveni pevovodje so bili v tej dobi: prvi Ivan Ju¬
stin, Srečko Stegnar, Oton vitez Janušov-
sky, Ivan Pijanecki, Vekoslav Sachs, Pavel
Gorjup, Bajde in Hilarij Benišek.  Vsi ti so
dvignili pevski zbor »Slavca« na višino najboljšega sloven¬
skega zbora.

Meseca junija 1906. se je vršil izlet v Opatijo s poseb¬
nim vlakom. Udeležilo se ga je 50 pevcev in mnogo ljub¬
ljanskega občinstva. Na kolodvoru v Matul j ah so pozdravili
»Slavca« društvo »Lovor« z zastavo, »Dramatično pjevačko
društvo«, »Hrvatski Sokol« z zastavo. V imenu Hrvatov ga
je pozdravil pisatelj Emil Car, zahvalil se je Dražil. Pod
slavolokom v Voloskem je pozdravil načelnik dr. Andrej
Stanger, narodne dame pa so pripele trak na »Slavčevo« za¬
stavo. Volosko in Opatija sta bila v zastavah. Opoldne je
bil banket v »Narodnem domu«, katerega so se tudi udele¬
žila društva iz Reke, Sušaka in Bakra. Večerni koncert se
je razvil v veliko ljudsko slavnost. »Slavec« je bil prvi, ki
je poletel na kršna istrska tla.

Društveni lokali so bili priložnostni. Prvi je bil v že ime¬
novani gostilni pri »Lozarju« v Rožni ulici. Najlepše pa se je
mogel »Slavec« razviti šele v času. ko je dobil v »Narodnem
domu« krasne in društvu popolnoma odgovarjajoče prostore

Ob svoji 25 letnici je »Slavec« štel 10 častnih članov,
43 ustanovnih članov in 302 podporna člana. Redni pevski
zbor pa je štel 95 pevcev.

20

Slavnost »Slavčeve« 10 letnice, dne 8. julija 1894. — Pozdrav gostov pred mestnim

magistratom.

Izlet »Slavca« v Opatijo, dne 29. junija 1906. — Sprejem gostov po narodnih društvih
in pozdrav po županu dT. Stangerju pred slavolokom.

21

Od petindvajsetletnice
do petdesetletnice 1909  — 1934

V drugem četrtstoletju svojega življenja je »Slavec« de¬
loval prav v isti smeri: širil je pevsko kulturo, dvigal in
utrjeval narod v njegovi narodni zavesti. To eminentno
nacijonalno delo je dajalo »Slavcu« še nadalje pravico do
njegovega obstoja. Sadovi tega delovanja »Slavca« so se
povsod kazali. »Slavec« je v teku let pevsko naobrazil na sto¬
tine pevcev, ki so se menjajoč svoje bivališče in poklice raz¬
kropili na vse strani slovenske zemlje. Ti pevci so bili kakor
semena vržena v veter: kamorkoli prilete, tam vzklijejo in
rode. Marsikateri kraj se ne bi danes ponašal s svojim pev¬
skim zborom in marsikateri pevski zbor ne s svojim odličnim
solistom, če ne bi življenjska usoda trgala iz vrst »Slavca«
pevcev in jih zaganjala širom naše zemlje. Če nam danes
tujci priznavajo, da je naš narod nadvse muzikalen, da rad
prepeva in da je, kar petja in glasbe tiče, tudi strokovno iz¬
obražen, gre temu dejstvu precejšna zasluga tudi »Slavcu«.

»Slavec« je v krogu slovenskih narodnih društev še na¬
dalje zavzemal odlično pozicijo. Stal je z vsemi v ozki in
prijateljski zvezi in podpiral s svojim njihovo delo. In ravno
tej ozki, bratski povezanosti se moramo zahvaliti, da se je
v toliki meri storilo za naš narodni preporod, in da je bila
odbita ost preganjanju in zatiranju našega naroda s strani
avstrijskih oblasti. Najsi so Nemci govorili in delali načrte,
da bodo ustvarili en sam narod od Baltiškega pa do Jadran¬
skega morja najsi so skušali na sto načinov pogermaniti naš
narod, dosegli niso ničesar. Slovenci smo odbijali vse te na¬
pade s tem, da smo se kulturno in prosvetno še bolj izobra¬
ževali. Lahko je zlomiti in izbrisati iz karte narodov necivi¬
liziran in neuk narod, izobraženega nikdar! Ta silen pa zdrav

22

odpor našega naroda proti nasilnosti germanizatorjev je
izzval še močnejši pritisk zlasti v očigled zunanjih dogod¬
kov, ki so bili povod porastu nacijonalne zavednosti in moči
nemškega naroda. Avstrijske oblasti so dobro vedele, kje je
treba zagrabiti, da stro odpor v narodu. Začele so sistema¬
tično preganjati in ovirati naša nacijonalna društva v nji¬
hovem delovanju. Prav posebno pa so oblasti skrbele zato,
da odrežejo našim društvom vsake zveze z drugimi slovan¬
skimi društvi. Vendar tudi tega niso mogli popolnoma pre¬
prečiti.

Tudi »Slavcu« je bilo usojeno, da je moral prenašati pre¬
ganjanje s strani avstrijskih oblasti. Ko je najstarejše srbsko
pevsko društvo v Beogradu »Stankovič« proslavljalo zlati
jubilej svojega plodonosnega dela na pevsko-nacijonalnem
polju, se je te proslave sklenil udeležiti tudi »Slavec«. Te¬
danje avstrijske razmere pa so to onemogočile. Še manj pa
je Avstrija dovoljevala, da bi stopila naša društva v zvezo
z bolgarskimi.

Nekoliko lažje je bilo obdržati stike s Hrvati, Slovaki in
Čehi, vendar je tudi na te zveze gledala oblast precej ljubo¬
sumno, spremljala s pravo skrupuloznostjo vsak korak, ki
je bil usmerjen od strani slovanskih nacijonalnih društev,
da se afirmira slovanska vzajemnost. »Slavec« se ni strašil
ne truda ne napora pa tudi ne budnega očesa avstrijskih
oblasti. Še naprej je hodil na svoje zmagoslavne turneje po
hrvatski, češki in slovaški zeihlji, sprejemal s pravo sloven¬
sko gostoljubnostjo Hrvate, Čehe in Slovake, kadarkoli so
prihiteli v belo Ljubljano.

Tako je bilo do svetovne vojne. Sredi splošne in gro¬
zotne morije in klanja pa je tudi »Slavec« utihnil s svojo
pesmijo. Vojna je pobrala skoraj vse pevce pod svoje krvavo
okrilje. Zato pa je takoj po vojni, menda kot prvo slovensko
pevsko društvo zopet zapel. Zdaj veselo in svobodno, saj je
dočakal cilj svojega dolgoletnega delovanja: osvobojenje
slovenskega naroda in združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov
v eni, svobodni državi, v lepi Jugoslaviji. Takoj po prevratu
se je postavil v službo vsem, ki so bili tedaj poklicani, da

23

urede razmere v svobodni domovini po razdejanju, ki ga je
zakrivila nesrečna vojna. Vse svoje sile je »Slavec« dal na
razpolago narodu, ki je potreboval tačas hitre pomoči, da je
lahko prešel preko prestanega gorja.

Tudi po vojni je »Slavec« nadaljeval svoje delo v istem
pravcu kot preje vsa dolga leta. Zbiral je pevce, gojil lepo
našo slovensko pesem, širil in dvigal pevsko kulturo in s tem
še nadalje izobraževal naš narod. Za razvedrilo je prirejal
še nadalje vsako leto maškerade, Martinove in Silvestrove
večere ter družabne sestanke in izlete. Vse do leta 1924., do¬
kler mu je bila zasigurana eksistenca s tem, da je imel lastne
prostore v »Narodnem domu«, je procvital, se širil in napre¬
doval. Imel je močan pevski zbor: 45 pevk in 50 pevcev. Z
dnem pa, ko so bili »Slavcu« odpovedani društveni prostori
v »Narodnem domu«, se je pričela kriza, ki jo mora vsako
društvo enkrat prestati. Radi pomanjkanja prostorov »Sla¬
vec« ni mogel delovati tako kot preje. Ta kriza je trajala
vse do leta 1931., ko je prevzel društveno vodstvo mladi in
agilni predsednik ing. Friderik Krainer,  ki stoji še
danes »Slavcu« na čelu. »Slavec« je dobil svoje društvene
prostore prav tam, kjer se je rodil v Rožni ulici pri »Lo¬
zarju«. S trenutkom vselitve v ta lokal, ki ga skoraj lahko
imenujemo gnezdo »Slavca«, se je pričela zopet doba na¬
predka in doba uspehov. »Slavec« se poživljen in prenovljen
vrača v dobo napredka tako v moralnem kakor tudi v mate¬
ri jalnem pogledu. Pevski zlfor se je izpopolnil z novimi
delavnimi močmi, ki delajo v procvit naše lepe slovenske
pa tudi slovanske pesmi. Proslava društvene petdesetletnice
pa bo samo odraz tega vsesplošnega napredka in nov funda-
mentalni kamen za bodočnost!

24

Izlet v Prago

Izletni poročevalec piše o tem izletu med drugim:

Dne 15., 16. in 17. avgusta 1908. se je vršil izlet v zlato
Prago. Dne 14. avgusta ob 6. uri zvečer smo dospeli v Prago.
Pozdravili so nas na kolodvoru v imenu »Zveze čeških pev¬
skih društev« tajnik Jaroslav Tureček,  v imenu
»Slovanskega kluba« tajnik Stanislav Forman,  v
imenu pevskega društva »Hlahol« podpredsednik Rudolf
Lichtner,  v imenu razstavnega odbora predsednik Ma¬
ch a č e k.

V soboto predpoldne smo se zbrali na jubilejski razstavi.

V industrijski palači nas je pozdravil predsednik raz¬
stavnega odbora Machaček  in predsednik »Zveze čeških

Izlet »Slavca« na jubilejno razstavo v Pragi, v dneh 15. do 17. avgusta 1908.

1 Dr. Motejl, predsednik »Zveze čeških pevskih društev«, 2 Jaroslav Tureček, tajnik
3 Ivan Dražil, predsednik »Slavca«, 4 Hilarij Benišek, pevovodja »Slavca«.

25

pevskih društev« dr. M o t e j 1. Zahvalil se je Iva a
Dražil.

Ob 2. uri popoldne skupen obed na razstavi. Po obedu
zopet ogledovanje razstave.

Ob 4. uri prvi koncert v koncertni dvorani na razstavi.

Zvečer skupna večerja »u Patku«.

Obed na krasnem otoku Strelskem. Po obedu smo odšli
po električni železnici na razstavo, kjer se je vršil s polnim
uspehom drugi koncert. Potem ogled razstave. Zvečer smo se
ločili od razstave zapevši nekaj pesmi na terasi. »Slava Slo¬
vencem!« je klicalo občinstvo in ni hotelo pevcev pustiti iz
razstave. Ali morali so dalje in šli so na Žofinjski ostrov.

Tu je bil zvečer prijateljski večer, posvečen »Slavcu« na
Žofinjskem otoku. »Slavec« je bil v gosteh Osrednje zveze.
Pričakovali so nas pevci in pevke »Škroupa« in zastopniki
mnogih društev. Bilo je mnogo odličnega občinstva. Bili smo
krasno pogoščeni. Dr. M o t e j 1 je napil »Slavcu«.

V ponedeljek odhod v Tabor.

Ob 10. smo dospeli v staro husitsko mesto Tabor. Na
kolodvoru nas je pričakovala velika množica ljudstva, na
čelu venec dražestnih gospic in pevsko društvo »Hlahol« s
predsednikom Tutterjem.  Po pozdravih je zapel »Sla¬
vec« »Slovenec sem«, češka dekleta so ga obsipala s cvet¬
kami. Drugi sprejem je bil v mestni hiši, kjer nas je po¬
zdravil županov namestnik T i e b 1 z občinskim svetom.
Mestna občina nam je priredila v hotelu »Solnce« banket,
katerega so se udeležili vsi odlični možje Tabora. Podžupan
T i e b 1 je govoril prvi. Rekel je: »Ne bojmo se, ljubimo se,
ne vdajmo se!« Potem predsednik »Hlahola«, Bervida,
Dražil in Kopač.

Zvečer koncert v »Sokolskem domu«. Nastop »Slavca«
in »Hlahola«. Navdušenje nepopisljivo. Občinstva vse polno.

Poset jubilejne razstave in bratskega češkega naroda
ostane »Slavcu« v neizbrisnem spominu. Bili smo svedoki
najiskrenejših simpatij in odkrite bratske ljubezni povsod,
kamor smo prišli. Uverili pa smo se tudi, da bratski češki

26

narod sprejema svoje slovanske brate z enako ljubeznijo
brez ozira na njihov poklic. »Slavec« ni hrepenel po šumnih
sprejemih, šel je v Prago, da se navduši za svoje ideale in
narodno delovanje.

V Pragi je nastopilo 40 pevcev.

»Zlata Praha« (štev. 48., 1908) je prinesla fotografirano
skupino slovenskih izletnikov v Pragi, a »Veestniik pevecky
a hudbeny« (štev. 9., 1908) je priobčil obširno in laskavo
poročilo o »Slavčevih« nastopih v Pragi in Taboru. Poroče¬
valec konstatira, da je društvo osnovano na zdravi demo¬
kratski podlagi, v njegovi 'sredi so namreč uradniki in
obrtniki in da je to vobče prvi korporativni obisk sloven¬
skega pevskega društva v Pragi.

Imenovani list piše med drugim:

Prinašime pekny obrazek »Slavce« a jeho pruvodčich
na vystave provedeny, kde v prvni rade od leve strany k
prave zrime: jednatale Turečka, pokladnika Bervidu, sbor-
mistra Beniška, predsedu »Slavce« Dražila s choti, pi. Ber-
vidovou, pi. Lebarovou (Slovinka), pi. dr. Motejlovou, pi.
Formanovou a vedle je ji ditek starostu dra. Motejla, za
nim a vedle učitele p. Lichtnera a p. Kučeru z »Hlaholu«
pražskeho a na kraji sekretare Slovanskeho klubu p. For-
mana. V predposledni rade nahore križkem označeny Slo-
vinec, 23-lety. bratr Rudolf Lunder, byl pri lublanskych
bourich brzo po svem navratu z krasnecho vyletu pražskeho
tragickou nahodou vojskem zastrelen.

Po všech tech krasnvch dnech, jež zanechaly v nas
dojmy nesmazatelne a jež i u bratri Slovincu dle všech
nadšenych projevu ustnich i pisemnych nikdy z pameti
nevymiseji, verime pevne, že ono vrele volani »Na shledanou
v Lublani — v bile Lublani!« nebylo mluveno do vetru,
ale že napresrok tisknouti si budeme s bratry Slovinci i
Chorvaty o slavnyh dnech lublanskych ruce a tim položen
bude prirozenf zaklad k novemu članku organisace Slovan¬
stva »Svazu pevectva slovanskeho«. V takovych nadejich
končime my toužebnym »Na shledanou!«

27

Važnejši dogodki v »Stavčevem«
življenju zadnjih 25 let

Proslava 25 letnice.

»Slavec« je slavil v dneh od 27. do 29. junija 1909. leta
srebrni jubilej svojega dela. Ta proslava je bila veličastna
manifestacija slovanske pesmi in slovanstva sploh. Pokazala
je, da je »Slavec« ono društvo, katerega veliko nacijonalno
delo spoštujejo in cenijo ne samo Slovenci, marveč tudi
Hrvati, Čehi in Slovaki. Vsi ti so prihiteli v velikem številu
v Ljubljano in s svojo navzočnostjo dvignili značaj te
proslave. Žalibog je avstrijska vlada prepovedala, da bi
»Slavec« povabil v Ljubljano tudi Srbe, ki pa so bili kakor
tudi Bolgari sami po svojih listih obveščeni o poteku te
manifestacijske prireditve.

Proslave 25letnice se je udeležilo nad devetdeset slovan¬
skih pevskih društev in zborov in sicer 17 čeških, 15 hrvat-
skih in nad 60 slovenskih ter mnogo drugih društev in korpo¬
racij. Bila je to ena največjih slovenskih pevskih slavnosti.
Med odličnimi pevskimi društvi so se nahajali tudi zastop¬
niki: »Ustredni jednota zpevackych spolku českoslovan-
skych« v Pragi; »Savez hrvatskih pjevačkih društava« v
Zagrebu; »Zveza slovenskih pevskih društev« v Ljubljani;
»Zveza narodnih društev na Goriškem« v Gorici; »Odbor
za primorska društva« v Trstu. Izmed pevskih društev, ki
so se korporativno udeležili slavnosti, naj omenimo »Hla-
hola« iz Prage (60 pevcev) in »Slobode« iz Zagreba (50
pevcev).

Na proslavi so bili navzoči poleg najodličnejših dosto¬
janstvenikov iz Češke, Hrvatske in Slovenije tudi državni

28

poslanci: Ivan Hribar, župan ljubljanski, Vaclav Klofač iz
Prage in Otokar Ribar iz Trsta.

Program proslave je bil pester in slikovit. V nedeljo
27. junija se je razvil sprevod po mestu, katerega se je

udeležilo na tisoče ljudi, med katerimi je bilo tudi par sto
slikovitih slovenskih in hrvatskih narodnih noš. Popoldne
istega dne se je vršila v drevoredu »Zvezde« velika ljudska

29

veselica, ki se je je udeležilo okrog 12.000 ljudi in na kateri
je nastopilo nad 900 pevcev v skupnih zborih. V ponedeljek,
28. junija se je dopoldne vršilo v veliki dvorani »Narodnega
doma« slavnostno zborovanje, popoldne so si gostje ogledali
znamenitosti Ljubljane, zvečer pa se je v veliki dvorani
»Uniona« vršil koncert skupnih slovanskih zborov. Po tem
koncertu je bil na vrtu »Uniona« slavnostni komerz, kate¬
rega so se udeležili tudi vsi odlični predstavniki sloven¬
skega naroda.

Veliko naklonjenosti do proslave 25letnice »Slavca« je
pokazal tedanji ljubljanski občinski svet z županom Ivanom
Hribarjem na čelu.

Na že omenjenem slavnostnem zborovanju se je vršila
debata o ustanovitvi »Zveze slovanskih pevskih društev«, ki
naj bi že v tistem času štela okrog 600 društev, med njimi
70 hrvatskih in 41 slovenskih. O tej zvezi je poročal tajnik
»Zveze čeških pevskih društev« Jaroslav Tureček.
Njegova izvajanja so izzvala velikansko navdušenje vseh
prisotnih. Na zborovanju je bil izvoljen tudi že priprav¬
ljalni odbor, ki naj za ustanovitev vse pripravi.

Žal pa je predvojna in vojna doba vse delo ustavila in
šele po vojni je prišlo do ustanovitve »Zveze slovanskih
pevskih društev«.

Proslava 25letnice »Slavca« je bila i za Ljubljano samo
kakor tudi za vso Slovenijo eden naj večjih dogodkov v
tistem letu. Utrdile so se še bolj bratske vezi med nami,
Hrvati in Čehi, kar je bilo važno z ozirom na velik čas,
ki se je bližal in ki je zahteval v prvi vrsti najožjega sodelo¬
vanja vseh Slovanov v takratni avstroogrski državi. O pro¬
slavi so pisali slovenski, češki, hrvatski, srbski in bolgarski
listi tople članke in s tem še bolj povzdignili njen značaj.

»Slavec« do svetovne vojne.

Leta 1910. se je »Slavec« udeležil 50letnice »Hlahola
Taborskega« v Taboru na Češkem, 50letnice pevskega dru¬
štva »Zora« v Karlovcu, sodeloval na proslavi 25letnice

30

družbe sv. Cirila in Metoda in sam dvakrat nastopil v Ljub¬
ljani s samostojnim koncertom.

Leta 1911. je zanesla pot »Slavca« zopet na Češko. Ude¬
ležil se je 50letnice praškega »Hlahola«. Ta obisk na Češko¬

slovaško je pomenil pravi slavnostni triumf slovanske ideje.
Čehi in Slovaki so prirejali »Slavcu« na vseh večjih postajah
krasne sprejeme, pevce obsipali s cvetjem in jih poljubljali.

31

Pevcem so bili na čeških železnicah na razpolago vozovi
prvega razreda. Posebno prisrčni sprejemi so bili v Budje-
vicah, v Mezimosti in v Taboru. V Pragi je slovenske goste
sprejelo z navdušenim vzklikanjem na tisoče ljudi. Na
večernem koncertu, ki se je vršil v okviru programa pro¬
slave, je nastopil z nekaj točkami tudi »Slavec«. »Slavec«
je bil gost tako mestne občine praške kakor tudi »Hlahola«
v Pragi in »Hlahola« v Kral. Vinohradych, kjer mu je bil
v natlačeno polni dvorani krasnega »Narodnega doma« pri¬
rejen časten večer v navzočnosti najodličnejših čeških do¬
stojanstvenikov.

Leta 1912. je »Slavec« četrtič posetil Češko, ker se je
odzval povabilu in priredil koncert v Kolinu. Med potjo se
je ustavil v Pragi in v Kral. Vinohradvch, kjer je bil gost
»Hlahola« vinohradskega. V Pragi so »Slavca« po sprejemu
čakale kočije, da so si pevci v hitrici ogledali znamenitosti
zlate Prage. Ravno tako navdušen je bil sprejem v Kolinu
in je koncert dosegel najlepši uspeh in priznanje mnogo-
brojnega občinstva. Tudi tu je bil »Slavec« gost ondotnih
vodilnih krogov.

Za izlete »Slavca« med brate Čehe si je pridobil velikih
zaslug inž. Josip Bašta v Pragi, ki je bil »Slavčev« poverje¬
nik za Češko in je osebno vodil vsa dela za sprejeme.

V istem letu je »Slavec« priredil tudi samostojen kon¬
cert v Ljubljani in več izletov na deželo.

Leta 1912. se je »Slavec« udeležil proslave 2-5letnice
pevskega društva »Hajdrih« v Proseku, pel na pogrebu slo¬
venskega pesnika Antona Aškerca, sodeloval na koncertu
pevske župe v Ljubljani in priredil v korist pogorelcev v
Tomačevem veliko vrtno veselico na ljubljanskem gradu.

Leta 1913. je »Slavec« sodeloval pri proslavi SOletnice
kranjske »Čitalnice«, priredil veliko vrtno veselico, več
skupnih društvenih izletov in dva koncerta, ki sta oba kar
najsijajneje uspela.

Leta 1914. je »Slavec« spremenil svoja društvena pravila
in se s tem pomladil. V maju je proslavljal trideset¬
letnico  svojega obstoja s koncerti in veselicami. Ob tej

32

priliki je prejel brzojavne čestitke tudi iz Beograda. Pri¬
pravljal se je tudi za proslavo 500letnice ustoličenja zadnje¬
ga slovenskega vojvode na Koroškem, ki pa je bila od strani
avstrijskih oblasti preprečena. Poleti je priredil tudi kon¬
cert v Škofji Loki. Nato je završal bojni ples svetovne vojne.
Že ob prvi mobilizaciji je moralo na fronto veliko število
»Slavčevih« pevcev. Zato je moral »Slavec« utihniti. Nje¬
gove društvene prostore v Narodnem domu je zasedlo voja¬
štvo. Od 12. julija 1914. do 10. junija 1918. je bilo društveno

Slavnost »Slavčeve« 25 letnice, v dneh 26. do 29. junija 1909. — Pozdrav gostov
po županu Ivanu Hribarju z občinskim svetom, pred mestnim magistratom.

delo popolnoma ustavljeno. Svetovna vojna je društvu po¬
morila mnogo najboljših pevcev.

Važno je omeniti, da je vojaško poveljstvo, ki je bilo
nastanjeno v »Slavčevih« društvenih prostorih, dalo pre¬
lepiti ono sliko iz 25letnice »Slavca«, na kateri vidimo držav¬
ne poslance, menda iz bojazni in slutnje pred tem, kar je
kasneje prišlo in je moralo priti — pred našo svobodno
Jugoslavijo.

3

33

Od prevrata do danes.

10. junija 1918. je društveni predsednik, neumorni
g. Ivan Dražil, sklical po več kot triletnem nedelovanju dru¬
štva prvo redno društveno sejo. Tej seji je sledil sestanek
pevcev in pevk. Na tem sestanku je predsednik omenjal,
da poteka sedaj že 36. leto, odkar je bilo društvo ustanov¬
ljeno in upa, da bo društvo svojo 40letnico obhajalo v veli¬
kem obsegu že v svobodni Jugoslaviji. »Slavec« je začel
zopet s svojim rednim delom. Ob proslavi 50letnice češkega
»Narodnega divadla« se je pridružil čestitkam tudi »Slavec«
in vodstvu gledališča brzojavno čestital.

8. decembra 1918. je priredil »Slavec« povodom ujedi-
njenja Srbov, Hrvatov in Slovencev v veliki dvorani »Uni¬
ona« slavnostni koncert.

Dne 14. decembra 1918. pa veliko »Jugoslovansko
proslavo narodnega ujedinjenja«  v vseh pro¬
storih hotela »Union«. Obe prireditvi je posetilo na tisoče
občinstva in so bili prostori obširnega hotela mnogo pre¬
majhni, da bi mogli zajeti ta ogromen naval ljudstva.

13. decembra se je korporativno z zastavo udeležil po¬
greba slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Na Silvestrovo
pa je priredil slovanski večer.

V maju 1919. leta je imel »Slavec« svoj prvi redni občni
zbor po vojni. Udeležilo se ga je veliko starih pevcev pa
tudi mnogo novih. Na tem občnem zboru je predsednik
g. Ivan Dražil spregovoril ob splošni pozornosti krasne
besede, ki so postale vodilne za društveno nadaljnje delo.
Rekel je:

„Dolžnost nas vseh je, da vsak po svoji moči delamo
za okrepitev in moč nase nove države. Za njen procvit
in kulturni napredek delajmo, da ne bodo zastonj ogromne
žrtve in delo naših prednikov, ki so v živi besedi, v govoru,
v delu in s pesmijo bodrili naš narod, ga kulturno dvigali
in pripravljali tako temelje naši Jugoslaviji.«.

34

In pozval je članstvo:

„Strnimo vrste, ki nam jih je razdrla in tudi uničila
svetovna vojna, z novimi močmi jih izpopolnimo, da dvig¬
nemo naš dragi narod v kulturnem oziru še na višjo
stopnjo!“

\ istem letu se je »Slavec« udeležil tudi slavnosti pre¬
voza kosti narodnih mučenikov Zrinjskega in Frankopana
v Zagrebu. Ob tej priliki je zagrebško pevsko društvo »Slo-
boda« pristopilo k »Slavcu« kot ustanovni član. Udeležil se

Odposlanstvo >Slavca« iz Ljubljane, na slavnosti 50 letnice »Hlahola« v Pragi,
v dneh 13. do 17. maja 1911. — 1. Ivan Dražil, predsednik, 2. Albin Lajovic, pevovodja.

je tudi ljudskega tabora v Velikovcu na Koroškem. Sam je
priredil na predvečer državnega praznika narodnega zedi¬
njenja v »Unionu« slavnostni koncert in več manjših izletov
na deželo.

V letu 1920. se je »Slavec« udeležil ustanovitve »Jugo¬
slovanske Matice«, v juniju pa je sprejemal skupno z osta¬
limi društvi takratnega regenta, sedanjega kralja Aleksan¬
dra in sodeloval pri podoknici. V avgustu je priredil dva

3 »

35

koncerta, enega na Bledu, drugega v Rogaški Slatini, v
tamkajšnjem Zdraviliškem domu. \ septembru se je ude¬
ležil korporativno sprejema koroške mladine. Na predvečer
državnega praznika, 30. novembra, pa zopet slavnostni
koncert. Ti koncerti so bili predhodniki sedanjih vsako¬
letnih novinarskih koncertov.

Leta 1921. je »Slavec« prisrčno sprejel pevce praškega
pevskega društva »Hlahol«, s katerim so ga vezale že dolgo
let čvrste bratske vezi. V juliju je priredil zopet uspel kon¬
cert v prostorih Zdraviliškega doma v Rogaški Slatini.
Udeležil se je tudi sprejema pokrajinskega namestnika, mi¬
nistra Ivana Hribarja in nato proslave 70letnice slovenskega
pisatelja in politika dr. Ivana Tavčarja. Ob tej priliki je
poslal »Slavec« na Visoko posebno deputacijo, ki je jubi¬
lantu izrekla čestitke društva in mu poklonila krasen šopek
cvetja. 1. decembra je »Slavec« sodeloval že na prvem novi¬
narskem koncertu v »Unionu«. 18. decembra pa se je »Sla¬
vec« udeležil sprejema hrvatskega pevskega zbora društva
»Kolo« iz Zagreba.

Leta 1922. je »Slavec« priredil koncert v Filharmonični
dvorani, promenadni koncert v Tivoliju in sodeloval pri
novinarskem koncertu. Udeležil se je tudi pogreba narod¬
nega mučenika in slovenskega pisatelja Frana Maslja-Pod-
limbarskega. Poleg tega je društvo priredilo tudi več manjših
izletov.

Leta 1923. je uvedel »Slavec« zopet svojo lastno pevsko
šolo. V Bohinju in na Jesenicah je priredil krasno uspela
koncerta. V juliju se je udeležil tudi sprejema beograjskega
pevskega društva »Stankovič«. Sodeloval je tudi pri pod¬
oknici knezoškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča ob priliki
25letnice njegovega škofovanja. »Slavec« se je v istem letu
udeležil tudi pogreba pisatelja dr. Ivana Tavčarja.

V letu 1924. je »Slavec« proslavljal kar naj svečane je
40 1 e t n i c o svojega plodonosnega dela. 3. maja se je vršil
v okviru te proslave slavnostni koncert v dvorani »Uniona«,
ki je krasno uspel. Zboru, v katerem je nastopilo 95 pevcev
in pevk, je dirigiral prof. Brnobič. Na koncertu sta nastopila

36

kot solista tudi operna pevka ga. Lovšetova in sedanji ravna-
telj ljubljanskega konservatorija g. Betetto. Sodelovala je
godba dravske divizije. »Zveza slovenskih pevskih društev«

-šf

iSili
£

Š|‘? a i§°° ^

mui

J2 - «- OS3

CD •- -*• — > *

je poklonila »Slavcu« lovorjev venec. Krasen venec je daro¬
vala tudi zagrebška »Sloboda«, ki se je »Slavčeve« proslave
udeležila v velikem številu. 4. maja se je vršilo tudi slav-

37

nostno zborovanje v veliki dvorani »Narodnega doma«, na
katerem je predsednik Ivan Dražil izročil vsem starejšim
pevcem in pevkam zlate in srebrne spominske znake. V teku
slavnostnih dni je bila v društvenih prostorih v »Narodnem
domu« otvorjena tudi prva pevska razstava  pod
naslovom »Slavec« 1884—1924. O lepem uspehu te pevske
razstave so vsi tukajšnji dnevniki obširno pisali. Društvo
je prejelo ob tej priliki veliko čestitk, med njimi tudi od
knezoškofa dr. Jegliča, varaždinske »Vile«, »Kola« iz Za¬
greba, »Zore« iz Karlovca, »Hlahola« in »Pevecke Obec« iz
Prage. V istem letu je »Slavec« priredil samostojen koncert
na Viču in sodeloval pri pevski tekmi, ki jo je priredila
»Zveza slovenskih pevskih društev«. Društvo se je poklonilo
ob 70letnici njegovega rojstva svojemu častnemu članu skla¬
datelju Serafinu Vilharju.

Leta 1925. se je »Slavec« udeležil pogreba slovenskega
skladatelja Viktorja Parme, kjer je imel predsednik Ivan
Dražil ob odprtem grobu žalni govor. Priredil je koncert v
Logatcu, v Trbovljah je sodeloval ob priliki 30letnice ondot-
nega »Zvona«, udeležil se po svojih zastopnikih kongresa
»Pevačkog Saveza« v Sarajevu in razvitja zastave pevskega
društva »Lipa« v Litiji. S pesmijo se je poslovil tudi od
svojega dolgoletnega iskrenega prijatelja, čehoslovaškega
konzula dr. Beneša, ki je odšel iz Ljubljane na svoje novo
službeno mesto.

Tej dobi sledi nato kriza društvenega delovanja, ki ni
izvirala mogoče iz nedelavnosti odbora, marveč iz materijal-
nih razlogov. Vodstvo »Narodnega doma« je namreč »Slavcu«
lokale odpovedalo, radi česar se je moral »Slavec« potikati
po priložnostnih lokalih. S tem pa je trpelo celotno dru¬
štveno delovanje. Samostojni koncerti v Ljubljani so od¬
padli, društvo je prirejalo koncerte samo po deželi. Konti¬
nuiteta med članstvom se je obdržala povečini le s skup¬
nimi izleti. Ta neplodna doba se je odražala največ v letih
1926., 1927. in 1928.

Leta 1929. je »Slavec« izbral svojega bivšega dolgolet¬
nega predsednika g. Ivana Dražila za svojega častnega pred-

38

sednika in mu izročil spominsko diplomo. »Slavec« je pri¬
redil v tem letu dva samostojna koncerta v Logatcu in ljub¬
ljanskem radiu. Udeležil se je sprejema »Vinohradskega
Hlahola« iz Prage ter slovaških učiteljev-pevcev. Na slav¬
nostnem občnem zboru najstarejšega beograjskega pev¬
skega društva »Stankovič« je bil »Slavec« izvoljen za čast¬
nega člana in prejel krasno diplomo. »Slavec« se je tudi
udeležil pogreba ministra dr. Gregorja Žerjava. 1. decembra
je sodeloval na novinarskem koncertu.

Pevska razstava (»Slavec« 1884—1924). Ob slavnosti društvene 40 letnice, dne 4. maja 1924.

V letu 1930. je »Slavec«, po ustanovitvi »Jugoslovanskog
pevačkog saveza«. Ob tej priliki sta bila odlikovana dru¬
štvena zastava in predsednik g. Ivan Dražil z redom Sv. Save
4. stopnje. Aktivno je sodeloval pri ustanovitvi »Hubadove
pevske župe«, se udeležil proslave »Zvona« v Šmartnem pri
Litiji ter 35letnice »Zvona« v Trbovljah. Samostojen kon¬
cert je priredil v Tržiču na Golniku.

Dolžnost »Slavca« je, da se spominja ob svoji 50letnici
tudi v teku let umrlih in dolgoletnih društvenih častnih

39

članov-pevcev: Ivana Medena, Mateja Oblaka in Ivana Za-
mljena, katere je društvo spremilo na zadnji poti. Ob od¬
prtih grobovih se je od njih poslovil društveni predsednik,
pevci pa so zapeli žalostinke. Spominjamo pa se tudi v
septembrskih dneh 1. 1908. tako žalostno preminulega »Slav-
čevega« brata pevca-mučenika Rudolfa Lundra.

»Stava jim!«

Kako visoko spoštuje »Stavec« za društvo zaslužne može,
je pokazal pri umrlem prvem društvenem pevovodji Iva¬
nu Justinu.  V Celovcu, kamor se je preselil meseca
marca 1885. leta, je umrl dne 4. februarja 1886. »Stavec« ga
je dal ob svojih in nekaterih pokojnikovih prijateljev
stroških prepeljati v Ljubljano in ga je častno pokopal dne
7. februarja na pokopališču sv. Krištofa.

Z enako ljubeznijo je »Stavec« s pesmijo spremljal na
zadnji poti vse svoje umrle člane in društvene prijatelje.

Tekom SOletnega delovanja »Stavca« so bile mnogobroj-
ne slavnosti, koncerti, narodne veselice, družabne prireditve,
izleti in razna sodelovanja in gre njih število v upoštevanja
vredne številke, osobito še, če se upošteva, da »Stavčevi«
pevci niso iz pridobitnih krogov in ob takih prilikah segajo
v svojem idealizmu v lastni žep po svojih skromnih zneskih,
ki jih žrtvujejo za društvene in narodne ideale.

40

Boris Roš,

tajnik ob »Stavčevi« društveni 50letnici.

»Slavec« pred, svojo 50 letnico

Še  pred štirimi let so mnogi neprijatelji »Slavca« pro-
rokovali skorajšnjo smrt tega najstarejšega ljubljanskega
pevskega društva. Položaj »Slavca« nikakor ni bil rožnat.
Ko mu je bilo leta 1924. odpovedano bivanje pod streho
»Narodnega doma«, pod katero se je »Slavec« bohotno raz-
rastel v eno najagilnejših in najpomembnejših slovenskih
pevskih društev, se je začela društvena kriza, ki je trajala
skoraj šest let. Brez lastnega doma, se je »Slavec« potikal
po podstrešjih, v kleteh, zatohlih sobah in bolj životaril,
kakor živel. Navezan na borne prispevke od podpornih in
rednih članov ni mogel »Slavec« najti lokalov, ki so nujno
potrebni za pravilen razrast slehernega društva. Med član¬
stvom se je začela kazati malodušnost in strah pred bodoč¬
nostjo. Marsikateri, ki že doslej ni bil pozitiven član, je
odpadel in se zatekel k drugim pevskim društvom, ki so
klila kot gobe po dežju na našem pevskem in glasbenem
polju. Radi teh neprilik je »Slavec« zašel tudi v velike
finančne težkoče, v dolgove, ki so še bolj pretili, da zrušijo
doslej tako trdno življenje »Slavca«. Društvo ni moglo na¬
stopati s samostojnimi koncerti v Ljubljani, kakor druge-
krati, in se je zatekalo na deželo, kjer je nastopalo s starimi
pevskimi programi. Zato ni bilo čudno, če so marsikateri
prorokovali, da »Slavec« nikdar ne bo dočakal svoje pet¬
desetletnice, ki se je društvu z bliskovito naglico bližala.

Tak je bil približen, v naglih obrisih načrtan dejanski
položaj »Slavca«, ko je stopil 1. 1931. na čelo društvenega
vodstva kot predsednik br. ing. Krainer Friderik.
Mlada klica je pognala iz starega društvenega debla, iskra,
ki je vžgala, pognala kri po zastarelih žilah in »Slavca« pre¬
rodila k novemu, silnejšemu, impulzivne j šemu življenju. In

41

naravno: le od mladine je pričakovati pomlajenja, veselej¬
šega in zdravejšega življenja.

Mlada struja je v »Slavcu« vrgla na vodstveni položaj
mladca. Priznati moramo, da je bilo treba silnega poguma,
mladostnega elana in silne energije, da je društvo zado-
bilo oni tek, ki ga je kazala slavna društvena tradicija.
Treba je bilo doprinesti silnih žrtev, vpreči v to delo nešteto
dragocenih ur in predvsem nesebične ljubezni  do
društva samega. Vsega tega ni manjkalo novemu predsed¬
niku ing. Krainerju. V njem je bilo i sil i ljubezni do dru¬
štva na pretek, da je zamogel oddajati oboje tudi svojim
društvenim sodelavcem. Ko se je oziral po sodelavcih in
želel dobiti izmed njih najdelavnejše, mu je bil pri tem
desna roka neumorni tajnik in najstarejši društveni član
br. Boris Roš.  Ta izredni društveni delavec je pristopil
k »Slavcu« že 1. 1912. Kmalu je stopil še v odbor in zavzemal
dve leti arhivarsko mesto, nato bil tajnikov namestnik, od
1. 1919. pa je opravljal tajniške funkcije, ki jih opravlja še
danes. Hkrati je tudi društveni zastavonoša. Z njim in še
z nekaterimi drugimi se je vrgel na delo. Treba je bilo
misliti, delati, misliti in zopet delati, obnavljati staro zgrad¬
bo in jo prirediti novim ustrezajočim potrebam.

Najprej je bilo potrebno sanirati društvene finance.
Rešiti društvo velikega dolga, ni lahka zadeva. Koliko kora¬
kov je bilo storjenih, moledovanja, bilo treba občutiti poni¬
žanja ob prosjačenju, da se je začelo finančno stanje izbolj¬
šavah in končno tudi popolnoma sanirati. Iz vseh teh bojev in
borb in samopremagovanj je izšel »Slavec« kot zmagovalec.
Že po enem letu ni bilo več videti sledu po mrtvaškem odru,
ki so ga »Slavcu« postavljali njegovi neprijatelji, tudi ne
več trnjeve poti, srečnejša in veselejša bodočnost je čakala
»Slavca«.

Toda motil bi se, kdor bi mislil, da je bilo temu mla¬
demu, agilnemu predsedniku samo do tega, da reši društvo
pred finančnim polomom. Njegovo delo se ni kretalo samo
v tem, kar smo že omenili. Predsednik se je dobro zavedal,

42

da more »Slavec« nemoteno delati in se razvi jati samo tedaj,
če ima stalne društvene prostore. Zato je preskrbel, da se
je »Slavec« vselil tja, kjer mu je tekla zibelka —- v prostore

•5  j * c
= o,=

LO 1= CS
*->

2 [ad

f a*

p  "

:il

— m

S*#
> «j’S

a

J 2  o

c« O tn
X) O 2

°“ o.

pri »Lozarju« v Rožni ulici. Tu je našel »Slavec« zatočišče,
svoje društvene lokale. Ne razkošne, ne reprezentativne,
vendar pa dovoljne, da je lahko zbiral v njem nove sile,

43

se zbiral k sestankom in pevskim vajam, na katerih se je
študiralo in gojilo zopet prelepo našo pesem.

Za vsak zbor je potreben dober in izkušen pevovodja.
Pevovodja mora zboru dati življenja, mu sestavljati pro¬
grame, ustrezajoče sodobnemu razvoju glasbene umetnosti.
Dober pevovodja je najboljše zagotovilo, da se zbor vzpo¬
stavi in zavzame mesto med drugimi enakovrednimi zbori.
Predsednik ing. Krainer je našel »Slavcu« takega pevovodjo
v osebi mladega in agilnega g. Perka.  Ta se ni strašil ne
truda ne dela. Predsednik je zbiral, pevovodja pa je vadil
in izobraževal »Slavčeve« pevke in pevce in tako priprav¬
ljal zbor, ki je na svojih samostojnih nastopih pokazal vse
vrline starih in uglednih naših pevskih zborov.

Tako se je »Slavec« razgibal tudi na tem polju. Od
tega časa dalje vidimo »Slavca« nastopati pogumno in samo¬
zavestno, kakor včasih, ko je bil še skoraj edini eminentni
slovenski pevski zbor. Izšolal je nešteto krasnih glasov tako
ženskih kakor moških in na svojih koncertih in drugih
nastopih žel hvalo in priznanje ne samo slovenske javnosti,
marveč tudi naših glasbenih kritikov. Taskave kritike v
našem časopisju so še bolj vzpodbudile »Slavcev« zbor k
delu in danes moremo prištevati ta zbor med enega naših
najboljših in najagilnejših pevskih zborov. Zvest tej pozi¬
ciji, ki jo je »Slavec« kot pevski zbor pridobil, nadaljuje z
delom tudi sedanji nadvse agilni pevovodja gosp. Ivan
Rupnik,  ki je eden najmlajših slovenskih pevovodij.
Samostojni koncert »Slavca«, ki bo v okviru slavnosti ob
priliki njegove 50letnice, bo krona njegovemu požrtvoval¬
nemu delu.

Po takem vsestranskem dvigu društva in njegovega živ¬
ljenja je jasno, da je začel predsednik br. Krainer takoj
misliti na čim veličastnejše proslave »Slavčeve« -50letnice.

Priprave za to proslavo so se začele že pred dobrim
letom. Na zadnjem rednem občnem zboru je govoril dru¬
štveni predsednik vsem članom iz srca, ko je povdarjaL
da mora biti zlati jubilej »Slavca« odraz vsega ogromnega
dela, ki ga je storilo društvo na pevsko-kidturnem polju za.

44

naš narod. Z istim mladeniškim ognjem, s katerim je mladi
predsednik sprejel pred štirimi leti nase težko breme dru¬
štvenega vodstva, se je vrgel v priprave za to proslavo.

Žal, da je moral ravno v naj hujšem času pustiti to delo in
oditi k vojakom, da izpolni svojo državljansko dolžnost,
toda postavil si je za vrednega naslednika svojega brata.

45

arhitekta Vili Krainerja,  ki je z arhitetsko natanč¬
nostjo vodil vse priprave za to pomembno društveno pro¬
slavo.

Br. ing. Krainer zavzema položaj podpredsednika »Hu¬
badove pevske župe« v Ljubljani. Tudi na tem položaju je
pokazal vse vrline pravega pevskega voditelja. Na tem polo¬
žaju je znal zastopati uspešno tudi interese »Slavca«, ki ga
je izbralo v tej župi za svojega zastopnika.

»Slavec« zre ob svoji 50letnici veselo v svojo prihod-
njost. Premagal je društveno krizo, prebrodil težkoče, ki
se javljajo v slehernem društvu in pomlajen stopil na plan.
Postavil se je zopet v vrsto naših najboljših pevskih dru¬
štev, zvesto se držeč tradicij petdesetih let svoje življenjske
poti, v čemer nam daje najboljše zagotovilo njegov pred¬
sednik br. ing. Krainer.

46

Bronasti relijef Ivana Dražila,

svojemu častnemu predsedniku poklonilo pevsko društvo »Slavec«
ob društveni oOletnici.

(Modeliral akadem. kipar prof. Ivan Sajevic 1. 1934.)

Častni predsednik »Slavca«

Ivan Dražil

»Slavec« se v tem letu ponaša že s svojim zlatim jubi¬
lejem. Ponaša pa se lahko, kar je v resnici društvena
redkost, da je imel skozi vso to dolgo dobo samo sedem
predsednikov. Ko se je leta 1926. poslovil od vodstva
»Slavca« radi bolehnosti njegov predsednik g. Ivan Dra¬
žil,  je novi predsednik g. Ivan Hladnik v svojem poslo¬
vilnem govoru na bivšega predsednika lahko ugotovil, da
je deloval g. Dražil kot predsednik »Slavca« polnih šest¬
intrideset let,  kot društveni član pa od časa njegove
ustanovitve dalje. Že leta 1922. ob njegovi 30letnici društve¬
nega predsedovanja ga je »Slavec« izvolil svojim častnim
članom ter mu izročil na slavnostnem večeru v veliki dvo¬
rani »Narodnega doma« krasno diplomo, delo akademičnega
slikarja M. Gasparija. Leta 1929. je »Slavec« izbral svojega
bivšega zaslužnega predsednika za svojega prvega častnega
predsednika in mu poklonil ob tej priliki spominsko diplo¬
mo. V tej funkciji kot častni predsednik deluje g. Dražil
še sedaj, ko hkratu z društveno petdesetletnico praznuje
tudi svoj zlati jubilej, odkar deluje v svojem priljublje¬
nem »Slavcu«.

»Slavčevo« petdesetletno delovanje je ozko povezano
z izredno delavnostjo in neustrašeno železno voljo tega
moža. Dovedel je »Slavca« do velikih umetniških uspehov.
Sam je bil polnih 45 let eden izmed najboljših slovenskih
zborovskih tenoristov. Vdahnil je društvu neusahlo moč. S
svojo energijo, z izredno ljubeznivostjo, požrtvovalnostjo
in nesebičnostjo je vodil »Slavčeve« korake od uspeha do
uspeha skozi dolgo dobo šestintridesetih let. Žrtvoval je za
društvo ure svoje mladosti in zrele dobe in je še v starosti

47

vedno z mislijo, z nasvetom, pa tudi z dejanjem pripravljen
pomagati pri delu.

Voditi toliko let pevsko društvo, ni lahka naloga.
Kolikokrat je bilo treba z največjo previdnostjo skozi Scilo
in Karibdo, prebroditi notranjo in zunanjo društveno krizo,
umirjati razburjene duhove, hoditi k nenaklonjenim obla¬
stem, izgovarjati se, zagovarjati se, moledovati, da se je
končno kaj doseglo. Tako delo more zmagovati samo človek,
ki je posvetil vse svoje sile društvu in podredil samega sebe
društvenim idealom.

Številni so bili Dražilovi osnutki, načrti in zamisli za
razne društvene prireditve, osobito za društvene maškarade,
ki so krasno uspevale in »Slavcu« pripomogle do ugodnega
denarnega stanja in omogočile društvu prirejati tako velike
izlete, kakor so bili na Hrvatsko in Češko, kamor je Dražil
vedno osebno vodil svojega priljubljenega »Slavca«.

Vsled bolezni je Ivan Dražil, po tako uspešnem delo¬
vanju kot predsednik, to mesto odložil in izročil »Slavca«
svojemu nasledniku Hladniku.

Dražilova zasluga je brezdvomno, da je stopal »Slavec«
po poti slovenske in slovanske narodnostne ideje. Organi¬
ziral in vodil je sam vse številne turneje po Hrvatskem,
po Primorju in Češkoslovaškem. Čehi in Hrvati ga poznajo
prav tako dobro kot mi. Povsod si je znal s svojim prijaznim
pa odločnim nastopom pridobiti simpatije in spoštovanje.
»Slavčevi« pevci so spoštovali in visoko cenili svojega ne¬
umornega voditelja. Ob njegovih društvenih jubilejih so
mu prirejali podoknice, častne večere, na katerih so bili
zastopani najodličnejši dostojanstveniki, mu poklanjali
častne diplome, cvetje in lovorjeve vence in druga spo¬
minska priznanja in s tem dokazali ponovno svojo ljubezen
do predsednika. Ob takih prilikah so se ga spominjala tudi
druga bratska društva, ne samo slovenska, temveč tudi
češka in hrvatska, s svojimi odposlanci, osobito pevsko dru¬
štvo »Sloboda« iz Zagreba.

S kakšnim navdušenjem je pozdravil g. Ivan Dražil
našo lepo in svobodno državo, smo omenili na drugem mestu.

48

Mi se danes pridružujemo nešievilnim prisrčnim častitkam
»Slavcevih« bivših in sedanjih članov, njegovim prijateljem
in številnim znancem in mu prav tako kličemo ob letošnjem
njegovem zlatem jubileju: daj Bog g. Dražilu še mnogo let,
»Slavcu« pa še mnogo tako plemenitih mož!

Skozi dolgo dobo petdesetih let društvenega delovanja
pa se je udejstvoval Ivan Dražil kot izreden organizator na
pevsko organizatoričnem polju in si pridobil v tem oziru
nevenljivih zaslug in zasluženo priznanje.

Leta 1884 je bil med soustanovitelji »Slavca«, pri kate¬
rem še danes kot društveni častni član in častni predsednik
aktivno deluje. On je tudi starosta slovenskih društvenih
pevcev.

Na njegovo pobudo je bila 1. 1894. ob »Slavčevi« dru¬
štveni lOletnici ustanovljena »Zveza slovenskih pevskih
društev«.

Leta 1909., ob društveni 25letnici »Slavca«, je sprožil
misel, naj se postavi na dnevni red slavnostnega zborovanja
njegov predlog o ustanovitvi »Zveze slovanskih pevskih
društev«.

Leta 1924., ob »Slavčevi« 40letniei. se je po njegovi
zamisli vršila »Prva pevska razstava«.

Intenzivno je sodeloval ob ustanovitvi »Jugoslovenskog
pevačkog saveza« in »Hubadove župe« J. P. S. v Ljubljani.

Ob priliki ustanovitve »Jugoslovenskog pevačkog sa¬
veza« je bil g. Dražil odlikovan z redom Sv. Save 4. stopnje.

Skozi 20 let je deloval kot tenorist-voditelj v zboru
»Slovenske opere« in pri spevoigrah slovenskega gledališča.
In to od leta 1884. nadalje še v starem deželnem gledališču,
pa do predstav v novem slovenskem gledališču.

Ivan Dražil se je rodil dne 19. aprila 1865. v Ljubljani.
Dovršuje torej svoj sedmi življenjski križ. Kot bivši knjigo-
veški poslovodja je stopil 1. 1899. v magistratno službo in
je sedaj upokojen kot mestni pisarniški ravnatelj. Sedaj
prebiva v Ljubljani in uživa po tolikostranskem živahnem
delovanju zasluženi pokoj.

4

49

Etbin Bojc:

Slovanska vzajemnost in narodna

pesem

»Ni ti hudo, če se v življenju ozreš in spoznaš,
da si kako delo slabotno opravil. Opravil si ga ven¬
darle, kakor si pač takrat zmogel. Boli pa človeka
zamuda: To bi bil utegnil še storiti in nisi! Tako
me je zabolelo, ko sem v naglici predirjal Poljsko?
Zakaj ji nisem posvetil doma več zanimanja? Njeni
zgodovini, njeni zemlji, njeni kulturi? Ali so bile
res politične razmere take, da so nas že izza šol
umetno trgali od bratov na jugu, severu in vzhodu
ter nas vse preveč usmerjali samo na zapad in v
Nemce?« (Finžgar, v »Mladiki« 1931.)

Te besede našega pisatelja, ki sem jih navedel za motto,
se mi zde preznačilne za naše dosedanje zadržanje do bratov
»na jugu, severu in vzhodu« — do Slovanov. Ista misel se je
porodila tudi meni, ko sem bival pol leta med Poljaki, po¬
rodila se je še marsikomu, ki je z menoj in pisateljem Finž¬
garjem zdaj prepričan o njeni resničnosti in važnosti za nas.

Svetovna vojna je prinesla nasplošno svobodo prej za¬
sužnjenim in zavojevanim slovanskim narodom. S tem zgo¬
dovinskim in za razvoj slovanstva velepomembnim dejstvom
je prenehala znana »mačehovska pedagogika« močnejših
združenih Germanov nad šibkejšimi in razčlenjenimi slo¬
vanskimi narodi, tista kruta »pedagogika sile« v družabnem
sožitju narodov iz pravkar pretekle stoletne in tisočletne
zgodovine, ki je bila lastna nedemokratičnemu in skrajno se¬
bičnemu ter zato duhovno-primitivnemu germanskemu ra-
sovstvu. Prelom v zgodovini tega germanskega osvajalnega
duha označuje nedvomno vstop slovanskih narodov na areno
javnega kulturnega življenjskega udejstvovanja s svetov¬
no vojno. Prišlo je s tem do naravne reakcije po zlorabi na¬
rodnega absolutizma s strani Germanov nad Slovani, ki so

50

zdaj poklicani, da odkrijejo svetu in kulturi pravo vrednoto
narodnosti s svojim obstojem in udejstvovanjem svojega
krščanskega značaja v svobodnem razmahu. Ta svoboda, ki
je po tolikem trpljenju zasijala slovanskim narodom, pa od¬
slej ne pomen j a samo sprejema slovanske narodno-rasne
skupine kot enakopravnega in poklicanega dejavnostnega
činitelja v evropsko in vsečloveško kulturo, da se v njej uve¬
ljavi s svojimi novimi in še svežimi talenti in življenjskimi
silami, ampak pomenja hkratu tudi priznanje narodno-orga-
ničnega sveta, ki se je vse do sedaj tako nečastno podce¬
njeval pred etatistično-mehaničnim in absolutistično-militari-
stičnim pojmovanjem znane racionalistične dobe. Zato —
mislim, da upravičeno — pričakujemo, da se je človeštvo s
tem dejstvom približalo tudi dejanskemu, sistematičnemu
uveljavljanju človečanskega in res krščanskega etosa v so¬
žitju narodov in družbe. Skratka — sila  germanstva se tu in
zdaj umika človeka dostojnejšemu in vrednejšemu sredstvu
mednarodnega sodelovanja — slovanski ljubezni.

Dosedanja usoda osvobojenih slovanskih narodov je bila
različna. Čeprav je svetovna vojna prinesla svobodnejši
kulturni razvoj z narodno-državno osamosvojitvijo, vendar
se zdi, da je prešlo prvo desetletje po njej, ne da bi se ti
mladi, obujeni in nanovo oživljeni slovanski narodi med¬
sebojno dovolj spoznali in zvezali, kakor bi bilo to spričo
njih narodno-kulturnega sorodstva pričakovati in želeti.
Res je, da je možno doznati v preteklem desetletju pri
slovanskih narodih močan individualen, v notranjost last¬
nega narodno-državnega bitja obrnjen pogled. To ugotovl je¬
no domnevo si razlagam še iz polpreteklih zgodovinskih
razmer, v katerih so se ti slovanski narodi nahajali. Nujno
je bilo, da so po svetovnem potresu posvetili kulturni delavci
posameznih slovanskih narodnih središč vse svoje mlade sile
najprej čim solidnejši izgraditvi svojih notranjih kulturno-
stvarjalnih ognjišč. Ta smer je hkratu čisto organsko na¬
ravna in zato povsem opraviči omenjeno zagledanost vase in
morda le še v najbližnjo in najneposrednejšo okolico. Stvar
je torej treba pogledati s sociološkim očesom, ki mora zlasti

4 *

51

takrat, kadar gre za narodnostna vprašanja, videti mnogo
dalje, določneje in sigurneje kot pa, kadar gre le za ozko ge-
neracijsko-osebno razmerje človeka do človeka. — Po drugi
strani tudi ne moremo kar slepo in široko trditi, da niso
obstajali nikaki medsebojni slovanski stiki in da se nismo
v preteklem desetletju prav nič medsebojno spoznavali. Za¬
kaj znal bi našteti dovolj dejstev, korakov in ukrepov, po¬
znavanj in ozirov iz vzgoje in življenja, teorije in prakse, ki
nam bi zgornji očitek, ki smo si ga z druge strani upravičeno
stavili, utegnili domala ovreči.

Vendar ostaja tožba in kesanje, ki se odraža iz zgoraj
navedenega motta še kljub vsemu docela pristna in istinita
Slovanska vzajemnost se je namreč vsedoslej le preveč go¬
jila v obliki govorniških besed in vse premalo iz dejanske
neposredne bližine in sistematičnega študija narodno-kul-
turnih vrednot različnih slovanskih narodov. V tem prvem,
da, poldrugem desetletju svobodnega življenja in stvar jan ja
prej podjarmljenih slovanskih narodov v lastnih državah je
prišlo našim vodilnim kulturnim slovanskim delavcem, naši
slovanski inteligenci še vse premalo do zavesti, da bi utegnili
najti vprav v medsebojnem čim tesnejšem soživljanju in spo¬
znavanju največ stvarjalnih silnic in pobud, največ pravega,
v slovansko družinsko skupnost usmerjenega teženja, ognja
in vneme za tem plodnejše kulturno delo v lastnem narodu,
a v živem ter tako naravnem organskem okviru vsega slo¬
vanstva. Do zadnjega so bili — in deloma so še — stiki in spo¬
znanja Jugoslovanov sploh in Slovencev med njimi še pose¬
bej do ostalih slovanskih narodov minimalni. Ne govorimo
tu o tem, ali so ostali slovanski narodi s svoje strani storili
dovolj za tesnejše zbližanje in spoznanje, temveč naša dolž¬
nost je, da resno in vestno pogledamo najprej nase in pome¬
temo pred svojim pragom; tudi zato, ker smo morda vprav
mi, ki predstavljamo enega najmanjših slovanskih narodov,
največ poklicani za zbliževalno delo med sorodniki slovan¬
stva že po naravni ustvarjenosti našega narodnega lika.
Prvič smo vprav Slovenci zgodovinsko in geografsko največ
potisnjeni v zapad in smo si tu deloma osvojili zapadnega

52

duha obenem z zapadno individualistično kulturo ter se tako
sicer duhovno-kulturno in civilizacijsko dvignili, četudi smo
pri tem izgubili marsikatero prvotno bistveno slovansko last¬
nost vsaj v tisti meri. kot jo še danes izkazujejo ostali slo¬
vanski narodi. Drugič pa imamo vsled svoje majhnosti nujno
in neposredneje obrnjen pogled preko ozkih meja svoje ožje
domovine na sosedstvo in vnanji svet. Res bo s tem v zvezi
tudi, da ga ni skoraj boljšega poznavalca jezika in zemlje
kot je vprav oni, ki so ga naravne razmere v malem narodu
nujno usmerile in usposobile za to. Mali narodi so zato kakor
naravni posredniki in potovci med člani družinskega kroga
bratskih narodov, ki jih sorodstvo iste rase vklepa v celoto
in širšo skupnost. Dosedaj je šel — razumljivo — tok našega
medsebojnega zbliževanja in spoznavanja le še do naših ne¬
posrednih sosedov Čehov in morda še Slovakov. Zdaj pa je
skrajni čas, da se pobliže seznanimo in kulturno kakor po¬
litično navežemo in spoznamo tudi z drugimi Slovani.

Težnja po tesnejšem sodelovanju in zbližanju vseh slo¬
vanskih narodov se odraža že vse od početkov našega skup¬
nega rojstva v slovanski družini, ko sta nas slovanska blago¬
vestnika sv. Ciril in Metod kulturno prebudila in krstila.
Od njiju so skozi tisočletno zgodovino kazali na neizmerne
vrednote slovanstva in na vseslovanstvo vsi večji narodni
vodniki in klicarji, vidci in preroki, ki so vstajali med Slo¬
vani v posameznih narodih. V tej smeri močne in organično
sklenjene slovanske vzajemnosti začrta vaj o ti veliki slovan¬
ski duhovi pot in poslanstvo vsem posameznim slovanskim
narodom kot svoje poslednje, najsvetejše naročilo in opo¬
roko, ki naj jo nekoč odmotajo in udejstvijo bodoče genera¬
cije Slovanov.

Pri tem delu za slovansko zbližanje pa ni boljšega in
vplivnejšega sredstva kot je — pesem, narodna pesem. Nem¬
ški »vandrarji« romajo — kot sem to že nekje naglasil* —
z nemško pesmijo po naših krajih, zakaj bi mi z našo slo-

* Gl. »Slovenski učitelj« (Vzgojni pomen potovanja v tujino) 1. 1933.,
stran 149.

53

vansko pesmijo ne šli med naše slovanske brate, po naši slo¬
vanski zemlji in tako stvarjali živ most in tesno sožitje zbli¬
žanih in spet najdenih, po tisočletnih vihrah raztepenih slo¬
vanskih bratov v krog ene kulturne skupnosti, ene narodno-
družinske, ljubezenske vezi?! Koliko vrednot bi tako odkrili,
koliko do sedaj neodkritega duhovnega bogastva bi pri tem
odkopali in obogatili tako svojo lastno samobitno narodno
kulturo v močnem okviru vseslovanskega sožitja! Koliko
predsodkov bi odpadlo ob tako razčiščenih mnenjih in med¬
sebojnem poznanju, koliko manj bi bilo potem tiste ozko¬
srčnosti, ki razdvaja in ločuje brate. Razmere so nas do
sedaj res preveč silile na zapad, v Nemce in Francoze.

Skrajni čas je, da se zavemo svojega lastnega kultur¬
nega slovanskega sveta, ki se mora polagoma izmotati iz
vplivov nam tujih kulturnih krogov in se osamosvojiti.
Zato je potrebno, da se sedaj v svobodnih slovanskih na¬
rodih slovanska mladina med seboj spozna, da potuje po slo¬
vanskih deželah iz kraja v kraj, tam nabira snovi in prist¬
nih sokov, s katerimi naj pognoji in obogati domačo kultur¬
no rast, pa tudi prisluhne lepi slovanski pesmi, tej sladki
govorici o naši slovanski družinski skupnosti.

Ivan Rupnik:

Slovenska pesem

je najstarejši dokument naše kulture. Spremljala je naš
narod v vseh težkih življenjskih preizkušnjah, bila glasnik
naše duše in govorice, tolažnica v dnevih trpljenja.

Zato bodi Ti, slovenska pesem, še naprej naša vodnica,
vzgajaj nas in nam oznanjuj le resničnost umetnosti, ki ji
je vir — srce!

54

Ivan Rupnik,

pevovodja ob »Slavčevi« 501etniei.

Arh. Krainer Viljem:

Priprave za proslavo 50-letnice

»Sla vec« je na svojem lanskem rednem občnem zbora
obširno govoril in razpravljal o proslavi svojega petdeset¬
letnega delovanja. Povdarjalo se je, da je treba začeti z
resnim delom čim preje, kajti čas proslave se je jadrno
bližal. Vsi smo bili skupnega mnenja, da ni odlagatf te dru-

Prireditveni odbor »Slavca« na slavnost društvene SOletnice v dneh 19. do 21. maja 1934.
(Od leve na desno) sede: Ludovik Logar, arh. Viljem Krainer predsednik, Boris Roš.
Stoje: Ivan Rupnik, Ivan Božič, Mirko Berginc.

štvene proslave na kak kasnejši datum, čeravno so imeli
marsikateri pomisleke v izvedbo te proslave z ozirom na
veliko in splošno materijalno krizo, ki je enako hudo tlačila

55

vse brez razlike.. Za izvedbo kar moč veličastnejše proslave
so namreč poleg etičnih pobud potrebni veliki materijalni
donosi.

Ko me je »Slavec« počastil z izvolitvijo za predsednika
prireditvenega odbora in izbral poleg' mene še nekaj odbor¬
nikov, sem se zavedal, da prevzemam nase veliko in silno
težko nalogo, organizirati v teh časih prireditev vseslovan¬
skega značaja. Že spočetka sem imel dvoje velikih skrbi,
ki smo jih ‘ morali rešiti, če smo hoteli doseči realizacijo
naše zamisli: prvič skrbeti za čim večjo propagando za
udeležitev naše proslave pri slovenskih, kakor tudi ostalih
srbskih in hrvatskih društvih ter pri Poljakih, Čehoslovakih
in Bolgdrih, drugič pa, da spravim naše predpriprave v
sklad s finančnimi možnostmi, katere je bilo treba šele
ustvariti.

Proslavo »Slavčeve« 50letnice si nisem predstavljal
zgolj kot poveličevanje »Slavca« kot takega, marveč in to
predvsem kot podčrtanje njegovega dela. in to njegovo
delo je šlo skozi vso polstoletno dobo predvsem v dveh
smereh: da v našem narodu afirmira našo na¬
rodno in umetno pesem in da dela roko v
roki z vsemi slovanskimi pevskimi društvi
na utrjevanju vseslovanske ideje in vse¬
slovanske vzajemnosti.  1 eh dveh pravcev smo se
držali tudi pri izberi slavnostnega programa, ki naj bi bil
zrcalo petdesetletnega »Slavčevega« dela in hotenja.

»Slavec« ob svoji 25letnici ni mogel povabiti radi obsto¬
ječih državnih meja niti Srbov niti Bolgarov, da bi sodelo¬
vali. V drugem četrtstoletju »Slavčevega« življenja so te
meje izginile, zasijalo je slovanskim narodom sonce lepše
bodočnosti in zato je hitel pripravljalni odbor, da povabi na
svojo 50letnico vse Slovane v zdaj svobodno, belo Ljubljano.
Obrnili smo se s povabilom na Poljake, Čehoslovake in
Bolgare, Srbe in Hrvate, da prihitijo v maju na našo pro¬
slavo in tudi aktivno sodelujejo na našem slavnostnem
programu. Podčrtati moram na tem mestu, da se je kot prvi
slovanski zbor javil iz Bolgarije. »Rodna pesen« iz Plov-

56

Viljem Krainer,

poslevodeči predsednik upravnega odbora in predsednik prireditvenega
odbora za društveno 50letnico.

diva, ki je najstarej.še bolgarsko pevsko društvo in obenem
bolgarski pevski prvak, je prijavila prva, da sodeluje s
svojim, čez sedemdeset oseb broječim pevskim zborom.
Skupno pride na našo proslavo čez sto Bolgarov.
Slovenci bomo imeli tako čast, da na svo-

Zorko Prelovec, slovenski skladatelj, ki je poklonil »Slavcu« za 50letnico skladbo

»Naposled«.

jih tleh prvič pozdravimo bolgarsko pev¬
sko društvo in č u j e m o njegova izvajanja,
kar je gotovo velika zasluga »Slavca«.

Pri tem našem delu so nam šli, kar moram na tem mestu
posebej podčrtati, prav posebno na roko predstavniki polj¬
ske, češkoslovaške in bolgarske države gg. ministri in opol-
nomočeni poslaniki dr. Schwarzburg-Giinther,

57

dr. P. Wellner in dr. Kjoseivanov. "Vsi ti so izpo¬
slovali pri svojih vladah izdatne popuste za udeležence teh
držav na naši proslavi in obenem sprejeli mesta v častnem
predsedstvu.

Z velikim veseljem smo pošiljali vabila tudi sloven¬
skim, hrvatskim in srbskim društvom, ki so se v obilni meri
poslužila naših povabil in prijavila udeležbo svojega član¬
stva ali pa društvu poslala svoje iskrene častitke.

Koliko poti in tekanja je bilo treba okrog podrobne
organizacije, intervencij pri državnih oblasteh, zlasti v mi¬
nistrstvih v Beogradu, katere sem opravljal v imenu
»Slavca« jaz sam in novinar g. Bojc Vilko,  bi bilo
preveč razpravljati.

Veliko borb smo imeli z uravnovešenjem naših finanč¬
nih težkoč. Velikokrat so se nam zdele te težkoče skoraj
nepremostljive in silnega poguma je bilo treba, da smo šli,
čeprav podprti z malimi podporami, preko vsega in iz pro¬
slave »Slavčeve« 50letnice skušali napraviti veliko ma¬
nifestacijo slovenske in slovanske pesmi,
katere odjek naj se sliši daleč preko naših meja, k našim
neodrešenim bratom. Ta proslava naj obenem pripomore k
tistemu velikemu delu, ki so ga započeli veliki slovanski
možje, da se utrdi in dvigne Slovanstvo, da zavzame končno
oni položaj, ki mu med evropskimi narodi po vsej pra¬
vici gre.

58

Srečko Koporc, slovenski skladatelj, ki je poklonil »Slavcu« za 50letnico skladbo

»Večerna pesem«.

59

»Stavčeva« pevska arhiva

Društvo »Slavec« je brez dvoma, kar se tiče notne
arhive, eno najbogatejših naših pevskih društev. 1 a arhiva
je vzbujala na razstavi ob priliki prireditve društvene 40
letnice vsesplošno pozornost slovenske javnosti.

Društvo poseduje danes sledeči notni materijah

glasov za moški zbor. 18.553 kosov

glasov za ženski zbor. 701

za mešani zbor.6.016 ,,

cerkvenih skladb. 857 ,.

cerkvenih partitur. 49 ,,

orkestralnih. 8

novo tiskanih za mešani zbor. 706 „

za solo.  26 „

orkestralnih. 174 „

slovenskih in hrvatskih partitur ....  84 „

»Novi akordi«. 38

čeških partitur. 42 „

originalnih rokopisov. 10 ,,

nemških partitur. 42 „

čeških narodnih pesmi. 47 „

ruskih, srbskih, bolgarskih partitur ... 15 „

orkestralnih in klavirskih skladb ....  26 „

slovenskih pesmi. 11 „

nagrobnih. 10 „

šaljive popevke. 33 „

Poleg tega več rokopisov in društvu »Slavcu« poklo¬
njenih skladb naših skladateljev. Več priznalnih pisem
naših narodnih prvoboriteljev in dragocenih spominskih
daril raznih bratskih društev, poklonjenih »Slavcu«.

60

Članstvo Slavca:

Grošelj Valentina
f Hribar Franjo
Hrovatin Makso
Horvatič Štefan
Habič Franc
Hercel Franc
Hibšer Hugo
Ivančič Josip
Jenko Avgust
f Jančigaj Josip
Jurman Rudolf
Jug Josip
Jug, prof. Anton
Jorčič Alojzij
Jorčič Terezija
Janežič Anton
Jeločnik Viktor
Jeločnik, ing. Viktor
Kajfež Anton
Kolenc Jakob
Krapeš Fran
j- Kokalj, dr. Ivan
f Kreč Ivan
Kralj Franc
Košak Peter
Klasnič Zvonimir
Kramer Franc
Košak Janez
Kačič Franja
Krainer Jože
Klobčič Ivan
Knezič Josipina
Kunstek Anton
Kranjc Viktor
Klofutar Josip
Knez Anton
Kramar Franc
Kranjc Franjo
Kveder Lovro
Kočevar Ivan
Kovač Dušan
Kušar Franc
Koman Niko
Kunčič Silvica

Kajfež Joško
Knaus Jože
Lindtner Karl
Lilleg Ervin
Lavtižar Fran
Loborac Fran
Lazzarini Tončka
Loboda Gregor
Lorgar Franc
Lipovž Ciril
Lavtar Joško
Lavtar Ivana
Lokar Josipina
Maver Anton
Miculinič Rudolf
Mihaljevič Vekoslav
Mandeljc Srečko
Mahorčič Ignacij
Meserko Vekoslav
Menard Luka
Martinc Ivan
Miklič Fran
Marinčič Fran
Mohorič Ivan
Možina Avgust
Medic Franc
Malnar Julij
Miklič Franc
Maček Ivan
Narodna tiskarna
Ocvirk Josip
Ojsteršek Ivan
Olup Josip
Orehek Franc
Orehek Ema
Presker Anton
Potočnik Srečko
Pernat Dragotin
Petek Milan
Pečnik Justina
Prešern Alojzij
Pečenko Karol
Plankar Josip
Pečenko Filip

62

Primožič Ferdo

Primožič Ivan

Pristou Filip

Pristou Silva

Perko, dr. Milan

Pretnar Franjo

Ravnikar Alojzij

Razboršek Ivan

Rainer Franc

Radovan Franc

Rus Minka

Rožanc Mihael

Ružič Franc

Stuchly Ana

Srebotnjak Anton

Stopar Davorin

»Sloboda«, pjevačko društvo

Seljak Dragotin

Steiner Anton

Sever Rudolf

Schiawa, De Frančiška

»Sokol« Vič

Sluga Josip

Stare Julija

Slamič Josipina

Stritar Ivan

Škerlj Alojzij

Škof Franc

Škof Gustav

Šlachta Bogomil

Škerl Alojzij

Škof Ivanka

Škof Mimi

Škerlj Rudolf

Šimenc Pavel

Šimenc Ivan

Šelovin-Čuden Josipina

Šlajmer Minka

Šavc Rozalija

Tumpič Josip

f Tekavec Srečko

Thaler Anton

Tomšič Franc

Urleh Fran

f Velkovrh Franc
f Vidmajer Katinka
Volčanšek Sandor
Vukovič Dragotin
Vehovec Franc
Veranič Franjo
Winter Pavel
Vidmar Janko
Volker Kati
Vider Matija
Zajec Avguštin
f Zajec Alojzij
■j Zabukovec Anton
f Zupančič Ivan
Zakotnik Ivan
Zajc Ivan
Zalaznik Rado
Zupan Melhior
Zamljen Vida
Zima Anton
Žagar Ivan
Žitnik Franc

Pevke:

Beber Štefanija
Bizjak Ema
Bizjan Malči
Dobovšek Albina
Grad Darinka
Habjan Rezi
juršič Alojzija
Keber Minka
Klemenčič Ljubica
Koprivc Pavla
Krainer Marija
Krivec Marica
Orlič Alojzija
Prilasnik Marija
Roš Ruža
Rupnik Mimica
Sojer Karla
Turk Nuša
Vampel Zofka
Volčič Anica

Zmet Marija
Zrimec Štefanija
Zupančič Mihaela
Žargi Vera
Žohar Silva

Pevci:

Ambrož Ivan
Berginc Mirko
Božič Ivan
Brecelj Helmut
Brus Drago
Brus Rudolf
Bučar Josip
Franci Ferdo
Hofler Edi
Ješe Rajko
Jurjevčič Milan
Krainer Friderik
Krnic Lojze

Lebar Avgust
Logar Ludvik
Markič Lado
Markun Ivan
Mavrič Ivan
Meze Edi
Nered Ivan
Perles Ivan
Pestotnik Emil
Pišler Franc
Roš Boris
Škrinjar Anton
Šega Josip
Šemrl Julij
Turk Ivan
Vesel Anton
Vovk Rado
Vovk Rajko
Zupančič Lojze
Zupančič Srečko

Spored slavnosti ob društveni petdesetletnici 1934. s I. pokra¬
jinskim zletom »Hubadove župe« J. P. S.:

Sobota 19. maja:

Ob 20. uri: Podoknice (zastopniku Nj. Vel. kralja, čast¬
nemu predsedniku br. Ivanu Dražilu in predsedniku
br. ing. Krainerju Frideriku).

Nedelja 20. maja:

Ob 9. uri: Poklonitev umrlim članom pri Sv. Križu.

Ob 11. uri: Koncert inozemskih pevskih društev in pev¬
skih društev, ki niso včlanjena v »Hubadovi župi« J. P. S.
v veliki dvorani hotela »Union«.

Ob 15. uri: Občni zbor »Hubadove župe« J. P. S. v dvo¬
rani Glasbene Matice.

Ob 20. uri: Slavnostni koncert pevskega društva »Sla¬
vec« v veliki dvorani hotela »Union«.

Ponedeljek 21. maja:

Ob 10. uri:  Slavnostno zborovanje pevskega društva
»Slavec« v Filharmonični dvorani.

Ob 15. uri: Župni koncert »Hubadove župe« v veliki
dvorani hotela »Union«. Ob 16. uri ljudska veselica.

f/<»

64



- - ' T ';*sp

.










.


H! m ’4 : ''' v ■' - 'i

, . V-'' .-" ' - ■ ■ |$$1





• ■: : • a ,  Ss*

—■


'