Ekonomska knjižnica EKONOMSKE IN FINANČNE KATEGORIJE NA MIKRO IN MAKRO RAVNI IVAN TURK i® zveza ekonomistov Slovenije Univerza v Ljubljani /čH/ • Ekonomska knjižnica EKONOMSKE IN FINANČNE KATEGORIJE NA MIKRO IN MAKRO RAVNI IVAN TURK Ljubljana, 2010 5 Ekonomska knjižnica Zveza ekonomistov Slovenije 1/2010 Urednik ddr. Neven Borak [LjubljanaŽ! CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 330.101.541/.542 TURK, Ivan, 1930- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni / Ivan Turk. - Ljubljana : Zveza ekonomistov Slovenije : Ekonomska fakulteta, 2010. - (Ekonomska knjižnica / Zveza ekonomistov Slovenije) ISBN 978-961-6231-65-7 (Zveza ekonomistov Slovenije) 253528320 Predgovor PREDGOVOR Povedati, kar je bilo že povedano, in prepričati ljudi, da to slišijo prvič, v tem je veščina pisanja. Remy de Gournmont Gospodarjenje je delovanje, s katerim se ukvarja prav vsak človek, tudi če se tega sploh ne zaveda. Gospodarjenje ne pomeni samo smotrno oskrbo¬ vanje s stvarmi, ki ljudem omogočajo zadovoljevanje njihovih neposrednih gospodarskih potreb, povezanih z uporabo teh stvari, temveč tudi smo¬ trno uresničevanje njihovih drugačnih namenov na področju kulture in zapolnjevanja prostega časa, ki jim prav tako omogočajo zadovoljevanje njihovih neposrednih potreb, čeprav niso zaznane kot gospodarske potre¬ be. Gospodarjenje je podlaga tudi za drugačno delovanje ljudi, vse se pa začne s potrebami, ki so predpogoj gospodarjenja v vseh primerih, ko so sredstva, s katerimi ljudje zadovoljujejo svoje potrebe, omejena in jih sku¬ šajo zavestno v takšni okoliščinah čim bolje uporabiti. Poleg neposrednih potreb ljudi, ki so fiziološko in psihološko pogojene, se pojavlja še niz posrednih potreb, ki so vezane na organizirane skupnosti delovanja ljudi, Zato imamo z gospodarjenjem v pomenu zadovoljevanja potreb opraviti ne samo v gospodinjstvih, temveč tudi v podjetjih in dru¬ gih pridobitnih organizacijah, v zavodih, društvih in drugih formalno ne¬ pridobitnih organizacijah, v občinah , državi in v narodnem gospodarstvu posamezne države kot celoti. Kako je v zvezi z zadovoljevanjem potreb na teh različnih ravneh mogoče razumeti denar in kako dohodek? Kakšno vlogo ima pri tem premoženje in kakšno čisto premoženje? Kako je denar obravnavan kot sestavina premoženja, dohodek pa kot izvor čistega premo¬ ženja? Kako so prejemki in izdatki vezani le na denar, prihodki in odhodki pa na čisto premoženje? Gospodarske kategorije, s katerimi se srečujemo na vseh teh različnih ravneh so enake, le da so marsikdaj nezadostno doje¬ te. Namen poglavij v nadaljevanju je pripeljati bralca v takšen svet razume¬ vanja celote in podrobnosti v zvezi z gospodarjenjem in zadovoljevanjem potreb, kjer so med drugim formalno nasprotni pojavi spravljeni tudi v obliko dveh medsebojno uravnovešenih strani, označenih kot bilanca. Do¬ kler v njej nizamo kategorije, ki so zaradi svojih naturalnih izrazov nese- števljive, imamo opravka le z urejenim logičnim razmišljanjem. Brž ko jih Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni upoštevamo z njihovimi vrednostnimi izrazi v denarni enoti mere, nam pa pri uravnovešanju obeh strani bilance izstopi kot saldo, tj. kot razlika, nova kategorija s posebnim pomenom. Po pravilih računovodstva sestavljene bi¬ lance imajo tudi vedno jasno opredeljeno, kaj spada na njihovo levo in kaj na njihovo desno stran. To nas pa tudi disciplinira pri razmišljanju in pre¬ prečuje napačno istovetenje bistveno različnih kategorij, npr. prihodkov in prejemkov, ali pa napačno predstavljanje nasprotnih kategorij, ki dejansko spadajo v različne miselne kroge, npr. odhodkov in izdatkov, čeprav je to v vsakdanjih uporabi precej razširjeno. Strokovno dosledno opredeljevanje pojmov odpira nove smeri razmišljanja, ki lahko vodijo tudi do drugačnih spoznanj kot so jih ljudje navajeni. Čeprav se knjiga dotika zahtevnih vprašanj ekonomskega razmišljanja, jih skuša predstaviti na bolj preprost način, da so lahko ob čim manjšem in¬ telektualnem naporu, toda ob primerni pozornosti na vsako uporablje¬ no besedo v tem konciznem besedilu razumljive tudi tistim, ki se opirajo zgolj na »kmečko logiko«, ki pa kljub vsemu zahteva bolj jasno opredeljene pojme kot običajno gostilniško razpravljanje o gospodarskih vprašanjih. Knjiga je namenjena najširšemu krogu bralcev, a tudi tistim, ki so že bolj seznanjeni z ekonomskim razmišljanjem, utegne zaradi svojega specifične¬ ga izhodišča odpreti kaka nova spoznanja. KAZALO 1. POTREBE IN GOSPODARJENJE . 9 Uvod. 9 1.1 Zadovoljevanje potreb in gospodarjenje. 9 1.2 Procesi pri zadovoljevanju potreb in kategorije pri gospodarjenju . 12 1.3 Stanja pri zadovoljevanju potreb in kategorije pri gospodarjenju . 16 1.4 Denar pri zadovoljevanju potreb in kategorije pr gospodarjenju . 18 1.5 Varčnost . 22 1.6 Učinkovitost. 23 1.7 Uspešnost. 25 1.8 Organiziranje gospodarjenja . 26 1.9 Obvladovanje gospodarjenje. 30 1.10 Proučevanje gospodarjenja. 31 Sklep . 32 2. GOSPODARJENJE V GOSPODINJSTVU . 33 Uvod. 33 2.1 Gospodinjstvo in zadovoljevanje neposrednih potreb ljudi. 33 2.2 Prvine procesa porabljanja v gospodinjstvu. 36 2.3 Potroški in stroški v gospodinjstvu. 40 2.4 Vplivi na stroške v gospodinjstvu . 44 2.5 Prejemki in izdatki v gospodinjstvu . 45 2.6 Vplivi na izdatke v gospodinjstvu . 50 2.7 Premoženje ali sredstva v gospodinjstvu ter njihovo kritje . 52 2.8 Prihodki in odhodki gospodinjstva. 58 2.9 Vplivi na odhodke (stroške) v gospodinjstvu. 66 2.10 Gibanje čistega premoženja gospodinjstva . 69 Sklep . 70 3. GOSPODARJENJE V PODJETJU. 73 Uvod. 73 3.1 Vsebinska in lastniška opredelitev podjetja. 73 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni 3.2 Področja dejavnosti podjetij . 76 3.3 Poslovanje podjetja in potrebe pri njem. 78 3.4 Stroški v podjetju in njihovo razporejanje. 81 3.5 Vpliv na prodajne cene proizvodov in storitev . 85 3.6 Prihodki in odhodki podjetja. 89 3.7 Vpliv na poslovni izid podjetja. 92 3.8 Sredstva in obveznosti do virov sredstev podjetja. 96 3.9 Prejemki in izdatki podjetja . 100 3.10 Gibanje kapitala podjetja . 103 Sklep . 105 4. GOSPODARJENJE V ZAVODU . 107 Uvod. 107 4.1 Nepridobitne dejavnosti in zavodi. 107 4.2 Poslovanje zavoda in potrebe pri njem. 109 4.3 Financiranje zavoda (vlaganje v zavod) in naložbenje (investiranje) v njem. 112 4.4 Stroški v zavodu in prodajne cene njegovih storitev . 114 4.5 Prihodki in odhodki zavoda. 117 4.6 Sredstva in obveznosti do virov sredstev zavoda.120 4.7 Prejemki in izdatki zavoda .122 4.8 Gibanje sklada zavoda kot njegovega čistega premoženja. 122 Sklep . 125 5. GOSPODARJENJE V DRUŠTVU. 127 Uvod. 127 5.1 Nepridobitne dejavnosti in društva. 127 5.2 Poslovanje društva in potrebe pri njem . 130 5.3 Prejemki in izdatki društva. 132 5.4 Sredstva in obveznosti do virov sredstev društva.134 5.5 Prihodki in odhodki društva . 137 5.6 Gibanje društvenega sklada kot čistega premoženja društva . 139 Sklep . 140 6. GOSPODARJENJE V OBČINI . 141 Uvod. 141 6.1 Vloga občine pri zadovoljevanju potreb v njej. 141 6.2 Prejemki in izdatki občine. 143 Kazalo 6.3 Sredstva in obveznosti do virov sredstev občine. 145 6.4 Prihodki in odhodki občine . 148 6.5 Gibanje sklada občine kot njenega čistega premoženja .. . 151 6.6 Skupinski ali konsolidirani računovodski izkazi za občino.152 Sklep . 153 7. GOSPODARJENJE V DRŽAVI . 155 Uvod. 155 7.1 Vloga države pri zadovoljevanju potreb v njej .155 7.2 Prejemki in izdatki države. 157 7.3 Sredstva in obveznosti do virov sredstev države . 162 7.4 Prihodki in odhodki države . 163 7.5 Gibanje sklada države kot njenega čistega premoženja . .. 166 7.6 Skupinski ali konsolidirani računovodski izkazi za državo . 167 Sklep . 170 8. USMERJANJE IN URAVNAVANJE NARODNEGA GOSPODARSTVA. 171 Uvod. 171 8.1 Dejavnosti v narodnem gospodarstvu . 171 8.2 Prvine in učinki narodnega gospodarstva. 173 8.3 Stroški in donosi narodnega gospodarstva. 176 8.4 Poraba in naložbe v narodnem gospodarstvu. 177 8.5 Blagovni in denarni tokovi v narodnem gospodarstvu ... 180 8.6 Gospodarski model družbenih računov za narodno gospodarstvo . 184 8.7 Finančni model družbenih računov za narodno gospodarstvo . 188 8.8 Premoženje in čisto premoženje v narodnem gospodarstvu. 190 Sklep". 193 9. ODLOČANJE O GOSPODARJENJU IN ZADOVOLJEVANJU POTREB . 195 1. Potrebe in gospodarjenje 1. POTREBE IN GOSPODARJENJE UVOD Gospodarjenje je preudarno ravnanje, kadar obstajajo omejene možnosti za zadovoljevanje potreb in je te omejene možnosti treba tako izrabiti, da je zadovoljevanje potreb čim boljše. Iz tega sledi, da je mogoče govoriti o go¬ spodarjenju le: a) kadar obstajajo kake potrebe, ki jih človek zavestno zadovoljuje in nji¬ hovo zadovoljenje ni zagotovljeno samo po sebi; b) kadar obstaja več potreb in med njimi človek izbira; c) kadar obstaja pri zadovoljevanju kake potrebe več različnih možnosti, med katerimi človek izbira. Za gospodarjenje je neobhodno, da a) obstaja jasno poznavanje potreb in načinov njihovega zadovoljevanja; b) obstaja jasno vrednotenje žrtev, ki so potrebne, in koristi, ki so omogo¬ čene; c) obstajajo jasna sodila za odločanje o zadovoljevanju potreb. Gospodarjenje pa ne prihaja v poštev: a) kadar sploh ni kake posebej izražene potrebe; b) kadar se spoznane potrebe zadovoljujejo ne glede na ravnanje posame¬ znega človeka; c) kadar ni nikake možnosti za zadovoljevanje kake spoznane potrebe; č) kadar se kaka potreba, ki se ji ni mogoče izogniti, lahko zadovoljuje le na en sam način. Čeprav bo v nadaljevanju težišče razmišljanja na gospodarjenju, je le treba še marsikaj pojasniti v zvezi s samimi potrebami, iz katerih gospodarjenje izhaja in na katere se nanaša, ter v zvezi s temeljnimi gospodarskimi in organizacijskimi kategorijami, ki se pri tem pojavljajo. 1.1 ZADOVOLJEVANJE POTREB IN GOSPODARJENJE V vsakdanjem življenju razumemo s potrebo tisto, kar se pojavlja zaradi od¬ sotnosti česa in je povezano s tistim, kar se zahteva ali želi. Potreba je motiv Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni ali vzgib za delovanje ljudi ne glede na to, kako jo pojmujemo. Kot opo¬ zarja Anton Trstenjak 1 »človeka ne nagibljejo samo potrebe, ki mu jih na¬ rava tako rekoč vsiljuje, ki so mu vrojene in ki jim zato mora zadostiti vsaj v glavnem, če hoče preživeti, marveč si človek potrebe tudi sam umetno ustvarja. To so tako imenovane drugotne ali pridobljene potrebe.... Po teh drugotnih motivacijah se človek močno razločuje od vseh živalskih vrst. Tam ne opažamo drugotnih, pridobljenih potreb«. Pri tem zlasti opozarja na njihovo razčlenitev na pet v stroki dobro poznanih stopenj kot jih je opredelil A. H. Maslow 2 : »1. fiziološke potrebe (glad, žeja, seks); 2. potreba po varnosti (zaklonišče pred mrazom in vročino, pred sovra¬ žniki v naravi in družbi); 3. potreba po pripadnosti; to je prvi družbeni gon, ko človek čuti potre¬ bo, daje njihov, njegov ali njen; v tem je zlasti potreba po ljubezni; 4. potreba po veljavi (upoštevanost v družbi, to je častihlepnost in slavo- hlepnost, ambicioznost ipd.); 5. potreba po uresničevanju samega sebe (oblikovanje svoje osebnosti, dosezanje smisla življenja ipd.). Pravzaprav to delno sovpada s potrebo po uveljavljanju, ki pa zopet vsaj delno izhaja tudi že iz potrebe po pri¬ padnosti.« Seveda je mogoče potrebe razčlenjevati še na druge načine. Tako npr. na osnovne in kulturne. Ali npr. na biološke in socialne, pri čemer je gotovo delo prva socialna potreba, zato pa tudi prva pravica in dolžnost. Mogoče jih je razčlenjevati dalje na objektivne in subjektivne potrebe, kjer se pojem objektivnih potreb širi z nadaljnjim gospodarskim razvojem. Zanimiva je tudi razčlenitev potreb, ki jo je vzpostavil F. K. Berrien in povzel Walter Mott 3 : »a) potrebe za preživetje, ki vsebujejo potrebo po rasti in razvoju (pred¬ vsem telesnem); b) potrebe koristi, ko od posameznika v družbenem kontekstu pričaku¬ jemo, da bo opravljal dela, ki so koristna družbenemu sistemu, v kate¬ rem živi, tako daje posameznik s svojim prispevkom potreben za vzdr¬ ževanje družbene organizacije; če te potrebe internalizira, jih doživlja kot dolžnost, če ne, pa zgolj kot pritisk ali nujnost; lo) 1 Temelji ekonomske psihologije, Ljubljana, Gospodarski vestnik 1982, str. 62 in dalje. 2 Motivation and Personality, New York, McGraw-Hill 1954, ali Toward Psychology ofBeing New York, McGraw-Hill 1962. 3 “The Function of Needs for Planning in the Public Sector”, v knjigi Advances in Economic Psycholo- gy. Heidelberg, 1981, str. 273. 1. Potrebe in gospodarjenje c) potrebe razkošja, ki niso niti za preživetje posameznika niti koristne družbi, čeprav utegnejo biti subjektivno celo zelo nasilne.« S tem smo pa že prišli do vprašanja načina zadovoljevanja potreb, ki je lahko individualno ali kolektivno. Pri posameznem človeku se navadno potreba pojavlja kot njegova želja. Predmet želje je tisto, kar želi človek imeti, ali dogodek, v katerem želi sodelovati. Če želimo spoznati željo, moramo raz¬ mišljati o njenem ozadju, dokler ne odkrijemo njen končni cilj. Pri tem pa ni mogoče obiti spodbud, ki jih daje določena potreba. Po drugi strani pa je tudi možno, da se kaka želja sčasoma spremeni v potrebo, zlasti če je zelo trdovratna in intenzivna v primeru, ko je ne zadovoljimo. V vsakem pri¬ meru pa je tako zadovoljevanje želja kot zadovoljevanje potreb pri človeku navadno izvor zadovoljstva, saj so odstranjene neprijetnosti, popravljene motnje in odstranjene pomanjkljivosti. Pri večji ali manjši skupini ljudi, ki sestavljajo določeno organizacijo , se njihove, predvsem socialno opredeljene potrebe, pojavljajo kot zahteve, ki so vključene v opredeljevanje ciljev same organizacije. Z organizacijo pri tem razumemo skupnost ljudi, ki jo dopol¬ njujejo sredstva za uresničevanje njenega namena, pri čemer se pojavljajo nove, zgolj na organizacijo vezane potrebe, ki niso več dojete kot nepo¬ sredne potrebe posameznega človeka. Imenujemo jih lahko tudi posredne potrebe. Nastajanje potreb je odvisno ne samo od posameznih ljudi, temveč tudi od okolja, v katerem ljudje živijo ali organizacije obstajajo. Mogoče je go¬ voriti o: a) dejavnikih izzivalcih potreb, b) dejavnikih pospeševalcih potreb in c) dejavnikih usmerjevalcih potreb. Mnogokrat je težko razlikovati med temi tremi vrstami dejavnikov potreb. Toda kadar obstajajo samo dejavniki izzivalci kake potrebe in ne tudi de¬ javniki pospeševalci te potrebe, je pojav potrebe kratkotrajen. Vsaka potreba še nima nujno neposrednega vpliva na gospodarsko delo¬ vanje ljudi, vendar je mogoče pri vsaki potrebi, če je njeno zadovoljevanje glede na druge potrebe povezano s kakim omejujočim dejavnikom, govori¬ ti o gospodarjenju kot preudarnim ravnanjem v zvezi z njenim zadovolje¬ vanjem. Gospodarjenje v takšnem pomenu se pojavlja npr.: a) pri posameznem človeku ali njegovem gospodinjstvu kot posebni orga¬ nizaciji; b) pri posameznem podjetju kot posebni organizaciji; Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni c) pri posameznem zavodu kot posebni organizaciji; č) pri posameznem društvu kot posebni organizaciji; d) pri posamezni občini kot posebni organizaciji; e) pri posamezni državi kot posebni organizaciji; f) pri celoti ljudi v kaki državi in njihovem delovanju. O tem bo postopno govor v naslednjih poglavjih te knjige. V tem poglavju pa je koristno predstaviti še nekaj načelnih spoznanj o procesih in stanjih pri zadovoljevanju potreb ter o vlogi denarja kot posrednika pri tem, o iz¬ hodiščnih načelih gospodarjenja, o njegovem organiziranju, obvladovanju in proučevanju. 1.2 PROCESI PRI ZADOVOLJEVANJU POTREB IN KATEGORIJE PRI GOSPODARJENJU Potrebe so glede na svoje izhodišče vezane najprej na ljudi kot fizične osebe, zato jih opredeljuje tudi njihova psihična sestavina. Zadovoljujejo jih razni dejavniki in okoliščine, v katerih ljudje žive. V nadaljevanju pa bo posebna pozornost posvečena le tistim potrebam, ki jih je mogoče zadovoljevati z različnimi stvarmi in storitvami , ki so že rezultat človekovega delovanja. Govor bo o takoimenovanih gospodarskih ali ekonomskih potrebah ljudi. Stvari so res lahko dane že v naravi sami, vendar jih je celo v takšnem pri¬ meru treba večinoma z določenim delovanjem ljudi šele pripraviti za to, da bi zadovoljevale kake neposredne njihove potrebe. Tudi vodo kot naravno stvar je treba najprej zajeti in jo napraviti dostopno na tistih mestih, kjer jo ljudje potrebujejo pri zadovoljevanju svojih potreb. Zato lahko na splošno rečemo, da so skoraj vse stvari tedaj, ko nastopajo pri zadovoljevanju nepo¬ srednih potreb ljudi, navsezadnje proizvodi. Se v večji meri velja, daje o sto¬ ritvah, ki zadovoljujejo neposredne potrebe ljudi, mogoče govoriti izključ¬ no kot o posledkih njihovega opravljanja. Tako s proizvodi kot s storitvami se končuje proces nastajanja učinkov, ki ga navadno preprosto označujemo kot proces proizvajanja ali proces proizvodnje, pri izvajanju katerega ima¬ mo prav tako opraviti s posebnimi potrebami, daje uresničen; te potrebe lahko imenujemo le posredne potrebe. Posredne potrebe so potemtakem povezane s pridobivanjem proizvodov in storitev kot učinkov, s katerimi je nato v končni stopnji mogoče zadovoljevati neposredne potrebe. A tudi pri zadovoljevanju neposrednih potreb imamo opravka s posebnim procesom, v katerega vstopajo proizvodi in storitve, ki ga omogočajo; pri njem gre za njihovo porabljanje. Tako pridemo do razumevanja dveh različnih procesov 1. Potrebe in gospodarjenje z različnimi vložki in različnimi izložki ter z različno povezavo z zadovo¬ ljevanjem potreb. Proces nastajanja učinkov ali proces proizvajanja Vložek (input) Izložek (output) Prvine procesa, ki omogočajo nastajanje proizvodov in storitev Proizvodi in storitve za zadovoljevanje neposrednih potreb Proces porabljanja učinkov ali proces trošenja Vložek (input) Izložek (output) Proizvodi in storitve za zadovoljevanje potreb Zadovoljene neposredne potrebe V procesu nastajanja učinkov še nimamo opravka z zadovoljevanjem nepo¬ srednih potreb ljudi, če zanemarimo dejstvo, da je lahko opravljanje dela samo po sebi opredeljeno kot prva socialna potreba ljudi in s tem kot nji¬ hova neposredna potreba. Pri procesu proizvajanja imamo opravka s posre¬ dnimi potrebami, vezanimi na nastajanje proizvodov in storitev kot učinkov. Proces zadovoljevanja neposrednih potreb pa je dejansko proces porabljanja učinkov, nastalih v končni stopnji celotnega procesa proizvajanja. Res pa je včasih težko ločiti prvi proces od drugega, če nista organizacijsko vzposta¬ vljena ločeno. Tako lahko kdo za zadovoljevanje svojih potreb na svojem vrtu samostojno prideluje zelenjavo, pobira sadje ali se ukvarja s čebelami, da bi prišel do tistih pridelkov ali proizvodov, ki mu šele lahko zadovoljuje¬ jo njegove biološke potrebe. Vendar je že na področju kmetijstva od samega začetka mogoče ločiti kmetijsko gospodinjstvo od kmetijskega gospodar¬ stva; pri prvem imamo opraviti s procesom porabljanja kmetijskih pridel¬ kov in pri drugem s procesom njihovega nastajanja. Razlika med obema procesoma bolj izstopi, če se s procesom nastajanja učinkov, tj. proizvodov ali storitev, ukvarja posebna organizacija v nasprotju s tistimi ljudmi, ki si zadovoljujejo svoje neposredne potrebe. Obstaja celo pravilo, da poteka niz zaporednih procesov nastajanja učinkov, kjer izložki iz predhodnega vsto¬ pajo kot vložki v naslednjega, dokler ne pridemo do tistih končnih učin¬ kov, ki se lahko porabljajo v procesu zadovoljevanja neposrednih potreb. Če želimo sedaj podrobneje osvetliti posamezne kategorije v obeh naznače¬ nih procesih, je koristno najprej razčleniti naturalni vložek v proces nastajanja Ekonomske in finančne rije na mikro in makro ravni učinkov. Ves proces je dejansko delovni proces, pri njem pa imamo opravka z njegovimi štirimi prvinami, ki so: - predmeti dela - delovna sredstva - storitve drugih - ljudje z njihovo delovno silo Predmeti dela so lahko naravne stvari ali proizvodi predhodnih stopenj, ki se v celotnem procesu pretvarjajo v njegove učinke ali vsaj pripomo¬ rejo k temu. Z delovnimi sredstvi razumemo vse, kar pomeni tehnični po¬ goj za izvajanje celotnega procesa; pri tem niso mišljene samo delovne priprave ah druga oprema, temveč tudi zgradbe in zemljišče, na katerem poteka proces. Storitve drugih izhajajo kot učinki predhodnih procesov in tudi v danem procesu nadomeščajo del siceršnjega tamkajšnjega sa¬ mostojnega delovanja. Bistvena sestavina procesa so pa ljudje kot delav¬ ci, ki morajo imeti ustrezno delovno silo, tj. zmožnosti za opravljanje predvidenega dela, pri katerem se bodo pojavili proizvodi in storitve kot učinki. Nekaj drugega je z naturalnim vložkom v proces porabljanja učinkov v pomenu zadovoljevanja neposrednih potreb. V tem procesu praviloma ne govorimo več o delu, čeprav s fiziološkega ali psihološkega, vendar ne gospodarske¬ ga vidika, še vedno lahko obstaja. Zato tudi njegovih prvin ne moremo opredeljevati preprosto kot predmete dela ali delovna sredstva, če imamo pred očmi proizvode. Glede na značilnosti porabljanja proizvodov, je bolje govoriti le o obstojnih stvareh in o porabnih stvareh Obstojne stvari pri zadovoljevanju neposrednih potreb ne prenehajo obsta¬ jati, temveč je zadovoljevanje teh potreb vezano ravno na njihovo trajnejšo prisotnost, saj se izrabljajo le koristne lastnosti, ki jih imajo, dokler obsta¬ jajo. Obstojne stvari so npr. stanovanje, pohištvo, obleka, obutev itd. Dru¬ gače je s porabnimi stvarmi, ki tedaj, ko se z njimi zadovoljujejo neposredne potrebe, prenehajo obstajati v svoji prvotni obliki in s svojimi prvotnimi lastnostmi. Porabne stvari so npr. hrana, pijača itd. Zadovoljevanje neposrednih potreb posameznega človeka je gotovo lahko vezano na prisotnost kakega drugega človeka, na katerega pomoč računa. Toda z njegovega zornega kota gre dejansko le za uporabo storitev takšne¬ ga drugega človeka; delovanje drugega človeka bi vsebinsko spadalo prej v proces ustvarjanja učinkov in ne v proces porabljanja učinkov. Res pa 1. Potrebe in gospodarjenje je konkretno dojemanje rešitve tega vprašanja odvisno od organizacijske ločitve obeh procesov. Kar se tiče izložka iz procesa nastajanja učinkov je že iz sedanjega izvaja¬ nja jasno, da nas v povezavi z zadovoljevanjem neposrednih potreb lahko zanimajo le tisti proizvodi in storitve, ki vstopajo v to zadovoljevanje nepo¬ srednih potreb in ki ga dejansko preprosto označujemo kar kot proces po¬ rabljanja učinkov. S procesom porabljanja učinkov imamo namreč lahko opravka tudi v nadaljnjih stopnjah nastajanja učinkov, v katerih učinki predhodnih stopenj nastopajo kot vložki v naslednje stopnje. Preden pri¬ demo npr. do pohištva, ki zadovoljuje določene neposredne potrebe ljudi, prihaja do porabe hlodovine na žagah, nato do porabe lesa pri mizarjih itd. Kar se tiče izložka iz procesa zadovoljevanja potreb, na tem mestu oprede¬ ljenega kot proces porabljanja učinkov, pa kaže ponovno spomniti, da ne mislimo več na zadovoljevanje potreb zunaj samih proizvodov ali storitev. Če se sklicujemo na opredelitve potreb, ki jih je podal A.H.Maslov, pri tem gotovo zanemarjamo potrebo po pripadnosti, potrebo po veljavi ali potre¬ bo po uresničevanju samega sebe. Do sedaj je bila večja pozornost usmerjena k vprašanju, kaj je treba natu¬ ralno vložiti v proces nastajanja učinkov in kaj v proces porabljanja učin¬ kov, da bi iz njega izšlo tisto, kar od samega procesa pričakujemo. Tisto, kar vložimo v posamezni proces, pri nastajanju njegovih izložkov ne prene¬ ha nujno preprosto obstajati. Zato je poleg vložkov v kakem obdobju treba poznati tudi potroške v njem. Če se najprej ozremo na proces pridobivanja učinkov, lahko nekatera tamkajšnja delovna sredstva obstajajo trajno, npr. zemljišče, nekatera zelo dolgo, npr. zgradbe, nekatera manj dolgo, npr. oprema. V posameznem obdobju gre pri njih le za vprašanje tistega, kar šteje kot njihov potrošek, čeprav ni nujno fizično izmerljiv. Pri predmetih dela je nasprotno treba razlikovati tiste količine, ki še niso začele nasto¬ pati s svojo vlogo, od tistih, ki so že začele tako nastopati in so pri tem prenehale obstajati v prvotni obliki in s prvotnimi lastnostmi. Pri ljudeh kot prvini procesa je kot potroške treba razumeti le tisto, kar je poveza¬ no z opravljenim delom, npr. porabljeni delovni čas. Zaradi drugačnega označevanja vložkov v proces porabljanja učinkov je pri njem v nasprotju s procesom nastajanja učinkov še močneje nakazano dejstvo, da potroški s posameznem obdobju niso istovetni z njihovimi vložki v njem, bodisi že od preje obstoječimi ali v obdobju na novo prisotnimi. (H Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Če se sedaj vrnemo na vprašanje gospodarjenja v pomenu preudarnega rav¬ nanja, kadar obstajajo omejene možnosti za zadovoljevanje potreb, se v okviru procesa proizvajanja ali nastajanja učinkov gotovo nanaša na posre¬ dne potrebe, vezane na izbor prvin, njihovih potroškov in tudi proizvodov in storitev, kakor tudi na način njihovega nastajanja. V okviru procesa zado¬ voljevanja potreb kot procesa trošenja ali porabljanja učinkov se pa gotovo nanaša na izbor proizvodov in storitev, s katerimi se bodo neposredne potrebe zadovoljevale, na izbor teh potreb in na način njihovega porabljanja pri zadovoljevanju teh potreb. 1.3 STANJA PRI ZADOVOLJEVANJU POTREB IN KATEGORIJE PRI GOSPODARJENJU Zadovoljevanje potreb, tako neposrednih kot posrednih, ni nujno mogoče videti ravno v povezavi s procesom ustvarjanja učinkov in procesom po¬ rabljanja učinkov, ker se lahko pojavlja tudi v povezavi z obstojem česa v določenem trenutku in z njegovim nadaljevanjem v prihodnosti; za to, kar obstoja, pa ni niti nujno, da bi bil ravno kak proizvod. Ze iz dosedanjega razglabljanja je mogoče zaznati, da nekateri vložki v procese, s katerimi se zadovoljujejo potrebe, ne prenehajo takoj obstajati. Vendar so bili pri tem upoštevani njihovi potroški v obdobju , ki so bili vezani na njihovo fizično prisotnost v celoti. Sedaj pa gre nasprotno za spoznanje, da se nekatere potrebe lahko zadovoljujejo že s tem, da tisto, kar jih omogoča, preprosto obstaja, čeprav sploh ni bistveno, da se tudi porablja ali uporablja. Tako je npr. zemljišče, ki se sploh ne uporablja, lahko rezerva za prihodnost ter potemtakem zadovoljuje potrebe po nekakšni varnosti ali zagotovitvi pri¬ hodnosti. Nekaj podobnega velja za katerokoli vrsto proizvodov v pomenu rezerv za prihodnost, ki prav tako zadovoljujejo potrebe preprosto s tem, da v danem trenutku obstajajo. Ne gre samo za zgradbe, temveč tudi za zaloge stvari, ki bodo šele kasneje nastopale v vlogi predmetov dela in šele po prenosu v uporabo prenehale obstajati pri nastajanju učinkov in za¬ dovoljevanju posrednih potreb, povezanih z njimi, ali za zaloge porabnih stvari, ki bodo šele kasneje začele nastopati v procesih porabljanja učinkov kot procesih zadovoljevanja neposrednih potreb ljudi. Gre za vzpostavljanje in ohranjanje prvin procesa v primerih, ko je sicer bi¬ stveno ukvarjanje z nastajanjem učinkov, ali za vzpostavljanje in ohranja¬ nje nekakšnega premoženja v primerih, ko je sicer bistveno ukvarjanje s po¬ rabljanjem učinkov in s tem z zadovoljevanjem neposrednih potreb ljudi. 1. Potrebe in gospodarjenje Takšno stanje pred samim ustreznim procesom v prvem primeru zadovo¬ ljuje posredne potrebe posebne vrste, v drugem primeru pa neposredne potrebe posebne vrste. V prvem primeru mislimo na nekakšno začetno stanje prvin procesa, iz katerega bodo izšli novi učinki in je takšno stanje celo pogoj za začetek procesa, npr. stanje strojev in usposobljenih ljudi kot delavcev. V drugem primeru pa gre ne samo za pogoj začetka procesa po¬ rabljanja prvin in z njim zadovoljevanja neposrednih potreb, ki so s tem povezane, temveč tudi za zadovoljevanje občutka, daje nekaj zagotovljeno za prihodnost, ko bo morda uporabljeno. Naj v tej zvezi samo spomnim na večjo gotovost, ki se pojavlja ob obstoju ne samo kakih nepremičnin, temveč tudi premičnin in med njimi celo kakih zbirk, ki prav tako lahko zadovoljujejo neposredne potrebe ljudi. Vsebinsko in številčno dojemanje kategorij stanja pri zadovoljevanju potreb je drugačno od dojemanja kategorij procesov pri zadovoljevanju potreb. Se¬ daj gre za nekak popisni seznam, ki se nanaša na izbrani trenutek, med¬ tem ko je preje bil pomemben razvid nastopanja nečesa v izbranem obdo¬ bju. Pri delovnih sredstvih oziroma pri obstojnih stvareh sicer lahko obstaja vsaj po začetnem dojemanju enak seznam, ki se nanaša na trenutek kot je seznam tistega, kar se uporablja v obdobju. Toda že pri predmetih dela oziroma pri porabnik stvareh se oba seznama že od samega začetka razliku¬ jeta. V seznam, ki se nanaša na izbrani trenutek, so vključene postavke, ki tedaj obstajajo, medtem ko so v seznam, ki se nanaša na izbrano obdobje, vključene postavke, ki tedaj prenehajo obstajati. Kar se tiče storitev kot vložka, se te gotovo v primeru, ko jih obravnavamo kot takoj porabljene, lahko pojavljajo le v seznamu, ki se nanaša na obdobje, in nikakor v se¬ znamu, ki se nanaša na trenutek. Končno so v seznam, ki se nanaša na trenutek, vključeni ljudje, s katerimi je mogoče računati, obravnavani po njihovem številu in drugih značilnostih, medtem ko je v seznam, ki se na¬ naša na obdobje, lahko vključen le njihov opravljeni delovni čas z drugimi značilnostmi opravljenega dela. A celo v primeru, ko so v obeh seznamih v začetku vključene enake postavke, velja v nadaljevanju vzpostaviti nji¬ hove vsebinske in številčne razlike. Delovna sredstva oziroma obstojne stvari, ki se pojavljajo tako v seznamu, ki se nanaša na izbrani trenutek, kot v seznamu, ki se nanaša na izbrano obdobje, je v drugem seznamu treba dopolniti z izrazi, ki se nanašajo na njihove tedanje potroške. Ker navkljub miselno dojetim potroškom še vedno obstajajo, jih je mogoče izraziti npr. z razmerjem med dolžino obravnavanega obdobja in dolžino celotnega obdobja njihove koristnosti kot izrazom njihove amortizacijske stopnje. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Tako smo prišli še do vprašanja gospodarjenja kot preudarnega ravnanja, kadar obstajajo omejene možnosti za pojav kategorij v določenem trenut¬ ku, s katerimi je mogoče zadovoljevati tako izbrane posredne potrebe po tej strani ali pa izbrane neposredne potrebe ljudi po drugi strani. Sedaj se gospodarjenje nanaša na izbor takšnih v določenem trenutku opredeljenih postavk in na način njihovega zagotavljanja. 1.4 DENAR PRI ZADOVOLJEVANJU POTREB IN KATEGORIJE GOSPODARJENJA S pojavom denarja kot posrednika blagovne menjave so se začele v bolj izstopajoči obliki pojavljati kategorije procesov in stanj pri zadovoljevanju potreb, pojavile so se še povsem nove kategorije, končno je pa še sam denar postal predmet zadovoljevanja tako posrednih kot neposrednih potreb. Ker posebno pozornost posvečamo potrebam, ki jih je mogoče zadovo¬ ljevati z različnimi stvarmi in storitvami, je mogoče njihove različnosti zmanjšati in jih primerjati z uporabo izražanja v denarni enoti mere. Na ta¬ kšen enoten sintetični način je mogoče izražati tudi vložke v procese, saj je od samega začetka mogoče govoriti tako pri predmetih dela, delovnih sredstvih in storitvah drugih preprosto o njihovih nabavnih vrednostih, na¬ kar je tudi njihove potroške mogoče izražati vrednostno, nakar govorimo o stroških. Le pri delavcih kot vložkih v proces nastajanja učinkov ali proces proizvajanja nimamo opraviti z njihovo nabavno vrednostjo ter se izjema pojavlja le pri poklicnih športnikih, ki imajo svoj osebnost, kot pravi An¬ ton Trstenjak, »degradirano v konvertibilno trgovsko blago, kakor je v tr¬ govini npr. voz premoga ali pa dobro rejeno govedo. Se pred kratkim smo lahko na RTV slišali o enem naših nogometašev: njegova cena je toliko in toliko milijonov«. 4 . Pri procesu nastajanja učinkov ali procesu proizvajanja so nato njihovi po- troški izraženi kot stroški. Stroški niso nič drugega kot zmnožek potroškov v obdobju z njihovo nabavno ceno. Če smo pri nastajanju proizvodov ali storitev v kakem obdobju porabili 5.000 količinskih enot kakega materiala s ceno količinske enote 10 evrov, smo v zvezi s tem imeli 50.000 evrov stro¬ škov. Stroški se potemtakem niso pojavili tedaj, ko smo teh 5.000 količin¬ skih enot kupili, temveč šele tedaj, ko smo jih porabili; do tedaj je njihova na- HD 4 Navedeno delo, ser. 65. 1. Potrebe in gospodarjenje bavna vrednost opredeljevala le našo naložbo. Če smo v obdobju uporabljali kako delovno sredstvo z nabavno vrednostjo 1 milijon evrov, ki ga lahko uporabljamo deset let, so njegovi letni potroški izraženi npr. z 10 odstotki, njegovi letni stroški so pa nato zmnožek tako izraženih potroškov z njegovo nabavno vrednostjo in znašajo 100.000 evrov. Nikakor pa nismo imeli stro¬ škov že tedaj, ko smo ga pridobili, saj je tedaj 1 milijon evrov pomenil le našo naložbo, ki tako dolgo ohranja svojo vrednost, dokler ni zaradi z uporabo predpostavljenih potroškov zmanjšana. Če smo pri proizvajalnem delovanju v obravnavanem obdobju porabili storitev drugih za 2.000 evrov, so za toliko znašali tudi tovrstni stroški v njem. Če so v kakem obdobju delavci opravili 10.000 delovnih ur, pri čemer znaša njihova urna plača z vsemi dajatvami npr. 1.000 evrov, smo v tej zvezi imeli stroške kot zmnožek potroškov, tj. 10.000 delovnih ur, in cene na uro 1.000 evrov, v znesku 100.000 evrov. Le naš znameniti nogometaš, ki smo ga kupili npr. za 5 let po nabavni vrednosti, povzroča letne stroške petino od njegove začetne nabavne vrednosti, poveča¬ nih za še drugače opredeljeno njegovo plačo, medtem ko preostanek njegove še neodpisane nabavne vrednosti še vedno pomeni za kupca naložbo in ne strošek. O stroških vseh tistih prvin procesa, ki se dalje časa uporabljajo in zato šele postopoma izgubljajo svojo začetno nabavno vrednost, govorimo kot o stroških amortizacije. Tako smo prišli do načelne opredelitve stroškov: stroški v obdobju = potroški prvin procesa pri nastajanju učinkov v obdobju x njihova nabavna vrednost Vsi stroški v obračunskem obdobju so nato porazdeljeni na tedaj nastale proizvode ali storitve, nakar pridemo med drugim tudi do stroškov njihove količinske enote, označenih tudi kot njena lastna cena. Prodajna cena količin¬ ske enote se od nje razlikuje za dobiček ali izgubo količinske enote, torej je: prodajna cena količinske enote = lastna cena količinske enote + dobiček ali - izguba količinske enote Prodajna cena količinske enote je nato med drugim poenostavljeno nabav¬ na cena te iste enote, kadar vstopi kot vložek v proces porabljanja učinkov ali proces trošenja, povezanega z zadovoljevanjem neposrednih potreb lju¬ di. Toda tudi v tem procesu nabavna vednost pridobljene enote še ni nujno takoj strošek, temveč se pojavi strošek šele tedaj, ko takšna količinska eno¬ ta ne obstaja več oziroma ne pomeni več tamkajšnje naložbe z ohranjeno vrednostjo. Pojmovanje stroškov je sedaj naslednje: stroški v obdobju = potroški proizvodov ali storitev v obdobju x njihova nabavna vrednost Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Če družina kupi npr. jeseni za ozimnico 500 kg krompirja, se ji tedaj še niso povečali življenjski stroški, saj je šlo le za naložbo, v življenjske stro¬ ške pa vstopa krompir šele tedaj, ko ga porabi. Opredelitev stroškov je pri procesu porabljanja učinkov ali procesu trošenja, povezanega z zadovolje¬ vanjem neposrednih potreb ljudi, povsem enaka opredelitvi stroškov pri procesu nastajanja učinkov ali procesu proizvajanja. Razlika je le v tem, da se pri procesu nastajanja učinkov ali procesu proizvajanja vrednotijo njegovi izložki, tj. proizvodi in storitve, medtem ko izložki procesa pora¬ bljanja učinkov ali procesa trošenja, povezanega z zadovoljevanjem nepo¬ srednih potreb ljudi, ne ohranijo nikake vrednosti več. Pri zadovoljenih neposrednih potrebah ljudi imamo opraviti samo še z razumevanjem ži¬ vljenjskih stroškov. Tako smo v zvezi s kategorijami procesov pri zadovoljevanju neposrednih in posrednih potreb prišli do poznavanja razlik med nabavno vrednostjo in stroški. Na tem mestu se še ne bomo poglabljali v razumevanje dobička in izgube, ker bo to obravnavano kasneje. Pač pa nas že začetni vpliv obsto¬ ja denarnih izrazov vodi do bolj podrobnega razumevanja stanj pri zadovo¬ ljevanju neposrednih in posrednih potreb. Kolikor nam ravno denar omo¬ goča enotno izražanje kategorij, ki jih vnašamo v popis stanj, je očitno, da je stanje premoženja ali sredstev lahko v načelu opredeljeno le tako: stanje premoženja ali sredstev določenem trenutku = stanje denarja v istem trenutku + stanje naložb, ki v istem trenutku še obstajajo Naložbe se v tem primeru nanašajo na nabavno vrednost vsega tistega, kar do danega trenutka še ni bilo porabljeno, čeprav je bilo nabavljeno. To so lahko zemljišča, zgradbe, oprema, zaloge, a tudi terjatve, ki bodo pravilo¬ ma šele kasneje vodile do denarja ali drugih oblik premoženja ali sredstev. Vse te razne oblike sredstev oziroma premoženja po stanju v določenem trenutku je mogoče zaradi izražanja v denarni enoti mere seštevati in izra¬ ziti na enoten način. Kot pravi Jože Pokorn, je premoženje vsota vseh druž¬ beno priznanih vrednosti, ki jih kdo ima 5 V poslovnem svetu pa v tej zvezi navadno govorimo kar o sredstvih, tj. kot v denarni merski enoti izraženi celoti stvari, pravic in denarja, s katero kdo v danem trenutku premoženj¬ sko razpolaga. 20 ) 5 Denar in kredit v narodnem gospodarstvu, Ljubljana, Cankarjeva založba 1967, str. 49. 1. Potrebe in gospodarjenje Tisti, pri katerem proučujemo stanje premoženja ali sredstev, je do tega lahko prišel tudi s pomočjo dolgov, katerih poravnava bo zahtevala ali zmanjšanje denarja ali zmanjšanje stanja naložb. Tako smo prišli še do ra¬ zumevanja dveh novih kategorij: čisto premoženje v določenem trenutku = stanje premoženja ali sredstev v določenem trenutku stanje dolgov v istem trenutku Dolgovi niso sestavina premoženja. Prav tako čisto premoženje ni prepro¬ sto sestavina celotnega premoženja, temveč gre za z drugačnega zornega kota obravnavano v premoženju zastopano vrednost. Premoženje je tisto, kar kdo ima. Čisto premoženje je pa, kot pravi Jože Pokorn, tisti del vrednosti celotnega premoženja, ki pripada isti osebi; to kar pripada njegovim upni¬ kom, so njegovi dolgovi (str. 51). Čisto premoženje in dolgovi nakazujejo le vir premoženja, torej dajejo odgovor na drugačno vprašanje, kot je vpraša¬ nje, kaj sestavlja premoženje. Kasneje bomo ta spoznanja še poglabljali, že na tem mestu pa je mogoče vprašanje gospodarjenja kot preudarnega ravnanja, kadar obstajajo ome¬ jene možnosti za zadovoljevanje potreb, nadaljevati z ugotovitvijo, da se gospodarjenje nanaša tako na vrednost premoženja ali sredstev v določenem trenutku kot na stroške, ki se pojavljajo v določenem obdobju v zvezi z zadovoljevanjem tedanjih neposrednih ali posrednih potreb. Zaradi izgle- dov v prihodnosti pa je lahko pomembno tudi vprašanje stanja dolgov in njihovega poravnavanja. Denar postaja v tržnem gospodarstvu osrednja kategorija, s katero se zač¬ ne razmišljanje in končajo dosežki. Zato se poleg gospodarskih kategorij, pri katerih so stroški in cene osrednjega pomena, pojavljajo še samostojne finančne kategorije, pri katerih so osrednjega pomena prejemki in izdatki. Prejemki pomenijo povečanje dotedanjega stanja denarja, izdatki pa zmanj¬ šanje dotedanjega stanja denarja. Gotovo je nabava proizvodov in storitev prej ali slej povezana z izdatki, tj. z zmanjšanjem stanja denarja, vendar je treba samo nabavo razlikovati od izdatkov. Gotovo je tudi poraba proi¬ zvodov in storitev prej ali slej povezana z izdatki, tj. z zmanjšanjem stanja denarja, vendar je spet treba samo porabo razlikovati od izdatkov. Izdatki pomenijo le porabo denarja in ne tudi porabo materiala ali drugih kuplje¬ nih stvari. Razmerja med stroški kot gospodarsko kategorijo in izdatki kot finančno kategorijo lahko ponazorimo takole: Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Izdatki: a) se pojavljajo istočasno kot stroški, če tisto, kar nabavimo, takoj plačamo in takoj porabimo; b) se pojavljajo kasneje kot stroški, če tisto, kar nabavimo, prej porabimo, plačamo pa šele kasneje; c) se pojavljajo preje kot stroški, če tisto, kar nabavimo, prej plačamo, po¬ rabimo pa šele kasneje; č) niso nikoli stroški, če se tisto, kar nabavimo in plačamo, nikoli ne pora¬ bi. Stroški: a) se pojavljajo istočasno kot izdatki, če tisto, kar nabavimo in plačamo, takoj porabimo; b) se pojavljajo kasneje kot izdatki, če tisto, kar nabavimo in plačamo, šele kasneje porabimo; c) se pojavijo preje kot izdatki, če tisto, kar nabavimo, plačamo kasneje kot porabimo; č) niso nikoli izdatki, če za tisto, kar porabimo, ni bilo potrebno nikako plačilo. 1.5 VARČNOST Varčnost je izhodiščna lastnost, značilnost gospodarnosti, pojmovane kot preudarno ravnanje. Nanaša se najprej na porabo denarja, na izdatke. V načelu naj ne bi bilo porabljenega več denarja kot je nujno potrebno. Pri tem potrebno pomeni, da brez tega ne bi bilo mogoče kaj zadovoljivo opravljati, nujno pa, da se brez nezaželenih, neprijetnih posledic kaj ne da ali ne sme opustiti ali odložiti. Premišljena, razumna poraba denarja pomeni: 1) plačilo za takšen nakup, za katerega obstajajo zadostni razlogi; 2) plačilo za takšen nakup, ki ustreza po količini, kakovosti, zmožnostih ali zmogljivostih; 3) plačilo takšne cene v zvezi z nakupom, ki ni pretirana. Varčnost ne pomeni odpovedi vsake uporabe denarja, a tudi ne pomeni nujno nastajanje denarnih prihrankov. Res je v vsakdanjem pomenu bese¬ de varčevanje z denarjem prizadevanje porabiti čim manj denarja. Nato je varčevalec tisti, ki varčuje pri banki ali hranilnici. Vendar je že nekdaj Jože 1. Potrebe in gospodarjenje Pokorn opozoril, da prihraniti ni isto kot varčevati. »Prihraniti (ersparen, save) pomeni: ne porabiti. Prihranek (Ersparnis, savings) je potem tisto, kar ni bilo porabljeno, in prihrankar (Sparer, saver), kdor ima ali dela pri¬ hranke. Od teh pojmov je treba ločiti pojme: varčevati (sparen, economize), kar pomeni gospodarno rabiti dobrine ali denar; varčnost (Sparsamkeit, thrift) itn. Varčen človek (varčevalec, varčnež), ki ima majhne dohodke, pri še tolikšnem varčevanju ne more kaj prida prihraniti in je zato slab prihrankar «. 6 Varčnost se pa ne začne in neha zgolj pri denarju. Varčnost je povezana tudi s porabo drugih dobrin, proizvodov, energije, časa itd. Prevelika poraba vodi nujno do prevelikega nakupa in s tem do prevelike porabe denarja. Iz tega sledi, da je najprej koristno proučiti, kaj je premišljeno, razumno pri sami porabi. V tej zvezi je nato mogoče govoriti o varčevanju pri hrani, obleki, pri porabi električne energije itd. Varčen avtomobil je npr. tisti, ki porabi malo goriva itd. Na količino porabe in nato na količino in vrednost nakupov in z njimi povezane izdatke gotovo vpliva kulturno okolje, v kate¬ rem jo proučujemo, in navade, ki obstajajo. Prav tako seveda še možnosti, ki dovoljujejo ali preprečujejo razsipništvo kot pretirano, nepremišljeno porabljanje dobrin. Varčnost je potrebna tudi potem, ko je nekaj že pridobljeno in zanj pora¬ bljen denar, če z njegovo porabo ni doseženo vse, kar bi bilo možno. Res pa tako razumljena varčnost vodi že k učinkovitosti kot drugi lastnosti, značilnosti gospodarnosti. Varčnost v do sedaj obravnavanem pomenu ni pomembna samo v zvezi s procesom nastajanja učinkov, tj. proizvodov in storitev, temveč prav tako v zvezi s procesom njihovega porabljanja pri zadovoljevanju neposrednih potreb ljudi. 1.6 UČINKOVITOST Učinkovitost je nadaljnja lastnost, značilnost gospodarnosti, pojmovane kot preudarno ravnanje. Ta se nanaša na denar le, kadar imamo pred očmi njegovo porabo in kaj je z njo doseženo. Pri učinkovitosti pa imamo pred očmi dosti več, namreč razmerje med vložki v proces nastajanja učinkov in 6 Navedeno delo, str. 70. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni izložki iz tega procesa, tj. proizvodi in opravljenimi storitvami. Če takšen proces proučujemo dolgoročno, bi bilo treba z danimi vložki vanj doseči čim- več učinkov ali pa dane učinke s čim manj vložki. Če nasprotno proučujemo takšen proces v krajšem obdobju, npr. letu dni, pa nas bolj zanima poraba teh vložkov ter z njo povezani potroški in stroški, nakar bi bilo treba z da¬ nimi stroški doseči čim več učinkov ali dane učinke s čim manjšimi stroški. Učinki so pri tem opredeljeni z njihovo vrsto, količino in kakovostjo, stroški pa s potroški in z nabavnimi cenami. Učinkovitost je nato spet lahko večja ali manjša, čeprav naj bi obstajala prizadevanja, da bi bila čim večja. V vsakem primeru je učinkovitost notranja lastnost, značilnost procesa nastajanja učinkov, povezana z zahtevo, daje treba izpolniti določene naloge v dolo¬ čenem času, če obstaja delovanje v določenih okoliščinah. To lahko opiše¬ mo tudi z besedami, daje treba delovati na pravi način. Vložki, ki so na razpolago ob začetku obravnavanega obdobja, in tisti, ki so pridobljeni kasneje, naj bi bili v obdobju čim bolje izrabljeni. To pomeni, da je v okviru možnosti pri pričakovanih učinkih treba čim bolje izrabiti zmo¬ gljivosti delovnih sredstev in zmožnosti delavcev, nove nabave predmetov dela in tujih storitev pa čim bolj prilagajati tedaj vzpostavljenim nalogam. O učinkovitosti je največkrat govor le v zvezi z nastajanjem učinkov, tj. pro¬ izvodov in storitev, in manjkrat v zvezi z njihovim porabljanjem pri zado¬ voljevanju neposrednih potreb ljudi. Ker se pri tem pojavljajo različni vlož¬ ki, ki jih obravnavamo kot posebne prvine procesa, je mogoče zasledovati učinek pri vsakem od njih. Tako pridemo še do razumevanja proizvajalnosti ali produktivnosti kot sposobnosti posamezne prvine za ustvarjanje določe¬ ne količine učinkov v določenem obdobju. Tako je mogoče opredeljevati proizvajalnost kakih strojev, najpogosteje pa proizvajalnost dela, s katero je razumeti sposobnost z delom ustvariti določeno količino učinkov v do¬ ločenem obdobju. Proizvajalnost posamezne prvine je vedno pogojena s povsem določeno povezavo z drugimi prvinami, kar pomeni, da različne povezave lahko vodijo do različne proizvajalnosti njihove celote. Pomisli¬ mo samo na različne možnosti povezovanja števila strojev in delavcev. Pri gospodarjenju se nato srečujemo z vprašanjem, pri kakšni povezavi prvin je mogoče zagotoviti njihovo največjo učinkovitost, na katerega je pa možen odgovor le, če pojave izražamo z enotno denarno mero. Učinkovitost je povezana s predhodno varčnostjo, vendar ni rečeno, da večja varčnost pri nabavi prvin vodi tudi do večje učinkovitosti pri njiho¬ vem nastopanju. Če je bil zaradi varčnosti nabavljen manj ustrezni stroj ali 1. Potrebe in gospodarjenje manj kakovostni material, se kasneje ni treba čuditi manjši učinkovitosti pri nastajanju učinkov. Večja varčnost še ni zagotovilo večje učinkovitosti. Mogoče si je zamisliti tudi nasprotni primer, ko je bilo nekaj nabavljeno brez zadostne premišljenosti, a ga je kasneje le mogoče uporabljati z ve¬ liko učinkovitostjo. Morda so se v vmesnem času spremenile kake zuna¬ nje okoliščine, ki omogočajo dosti večji obseg učinkov kot je bilo prvotno predpostavljeno. Nekaj podobnega je mogoče zaznati na področju porabljanja učinkov v pomenu zadovoljevanja neposrednih potreb ljudi. 1.7 USPEŠNOST Uspešnost je končna lastnost, značilnost gospodarnosti, pojmovane kot preudarno ravnanje. Pri uspešnosti imamo pred očmi razmerje med vlož¬ ki v proces nastajanja učinkov in koristmi, ki jo prinašajo izložki iz tega procesa, tj. proizvodi in opravljene storitve. Koristi je seveda mogoče poj¬ movati na različne načine, v končni stopnji so pa najbolj povezane ravno z zadovoljevanjem neposrednih potreb ljudi. Zato z uspešnostjo nimamo opraviti samo pri procesu nastajanja učinkov, temveč tudi pri procesu po¬ rabljanja učinkov, čeprav izvorno izhajamo ravno iz prvega. Uspešnost je zunanja lastnost, značilnost tega procesa, povezana z zahtevo, da učinki , tj. proizvodi ali storitve prinašajo korist s takšnega ali drugačnega zornega kota. Zato jo lahko opišemo z besedami, da se je treba ukvarjati s pravimi zadevami, medtem ko smo pri učinkovitosti razmišljali bolj o tem, kako nekaj opraviti na pravi način. Različnost pojmovanja učinkovitosti in uspešnosti nas privedejo do spo¬ znanja, daje lahko nekaj učinkovito, a ni uspešno, a tudi, daje lahko nekaj uspešno, a ni učinkovito. Povsem mogoče si je zamisliti primer, ko z danimi prvinami v procesu ustvarimo veliko količino proizvodov, a obstajajo nato težave pri njihovi prodaji, zlasti v pogledu doseženih prodajnih cen. Prav tako si je mogoče zamisliti še drugi primer, ko je mogoče zaradi monopol¬ nega položaja z velikim dobičkom prodajati proizvode, ki so sicer nastali na način, ki ga nikakor ne bi bilo mogoče opisati kot učinkovitega. Pri procesu porabljanja učinkov kot procesu zadovoljevanja neposrednih potreb odpira vprašanje koristnosti še razmišljanje o smiselnosti kake po¬ trebe nasploh in ne samo vprašanje o popolnosti njenega zadovoljevanja. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Uspešnost je pri gospodarskem razmišljanju povezana s takšnimi vredno¬ stno izraženimi dosežki, ki so bili predpostavljeni zlasti z zornega kota zagotavljanja opredeljenih potreb. Te potrebe pa niso samo neposredne potrebe ljudi, ampak tudi njihove posredne potrebe, vključene v organiza¬ cije raznih vrst, v katere se vključujejo. 1.8 ORGANIZIRANJE GOSPODARJENJA Organiziranje je ciljno urejanje razmerij in povezav med sestavinami proce¬ sov in stanj ter med njihovo celoto in okoljem, v katerem obstajajo. Ne gre zgolj za delovanje posameznega človeka, temveč za vzpostavljanje delova¬ nja večje ali manjše skupine ljudi, ki nato predstavljajo do drugih posebno zaokroženo celoto, pojmovano kot organizacijo. Organizacija je razmero¬ ma samostojna celota ljudi in sredstev, ki si s svojim delovanjem priza¬ deva doseči zastavljene cilje in tako uresničiti namen. Uresničevanje ciljev organizacije je povezano s členitvijo nalog, ki izhajajo iz strokovne delitve celostne naloge, smotrnost izvajanja nalog pa se dosega z organiziranjem. Do sedaj je bil le na najbolj načelni način obravnavan proces nastajanja učinkov ali proces proizvajanja. Če zanemarimo delovanje te vrste pri po¬ sameznem človeku, imamo vedno opravka z neko organizacijo kot posebej opredeljeno celoto ljudi in sredstev, ki se ukvarja s takšnim procesom. Na¬ men posamezne organizacije je razlog njenega delovanja, ki usmerja priza¬ devanja v njej. Cilji njenega delovanja, ki izhajajo iz njenega namena, so pa določni izidi njenega delovanja, ki usmerjajo prizadevanja v njej glede na potrebe in možnosti pri uresničevanju ciljev. Organizacije, ki se ukvarjajo s pridobitnim nastajanjem učinkov, na splošno označujemo kot podjetja. Podjetje se ukvarja s poslovanjem z gospodarsko pridobitnimi cilji, delu¬ je v razmerah tveganja in prodaja svoje proizvode in storitve na trgu po tamkajšnjih zakonitostih. Zanj je bistveno pomemben dobiček, glede na pravne oblike se pa pojavlja kot podjetje posameznika ali kot gospodarska družba skupine ljudi. Lastniki ustanovijo podjetje z namenom oplojevanja svojega vanj vloženega kapitala. Kapital predstavlja lastništvo podjetja in hkrati njegovo čisto premoženje. Kapital lastnikov pa navadno ni zadosten za izpeljavo vseh ciljev, ki so postavljeni pri poslovanju podjetja, zato gaje treba dopolnjevati z vlogami drugih, ki pomenijo dolgove podjetja. Gospo¬ darsko pridobitni cilji so povezani z izbranimi vrstami proizvajanja, opra¬ vljanja storitev ali trgovanja, lahko pa tudi s finančnim naložbenjem, ki naj bi prav tako vodilo do dobička brez lastnega proizvajanja, opravljanja 1. Potrebe in gospodarjenje storitev ali trgovanja. Stanje celotnega premoženja ali sredstev posameznega podjetja je v izbranem trenutku nato razčlenjeno na: - osnovna sredstva (kot tehnično podlago delovanja), - denar, - zaloge, - terjatve, - finančne naložbe. V istem trenutku se v enakem celotnem znesku pri podjetju pojavljajo na¬ slednje obveznosti do virov sredstev: - kapital kot obveznost do lastnikov podjetja, - dolgovi kot obveznosti do tistih, ki niso lastniki podjetja. Zaradi dolgov, zlasti dobljeni posojil, se med stroški podjetja poleg že ome¬ njenih cenovno izraženih potroškov delovnih sredstev, predmetov dela, storitev drugih in dela pojavljajo še obresti, ki so cenovno izraženi potrošek storitve dajanja posojil takšnemu podjetju. Da bi se kapital oplojeval, pa mora podjetje doseči dobiček po obdavčitvi. Pri količinski enoti proizvoda ali storitve je dobiček presežek njene prodajne cene nad celoto stroškov, ki odpade nanjo. Vendar nas zanima dobiček, ki ga dosega podjetje v posame¬ znem obdobju s prodanimi proizvodi in opravljenimi storitvami in ne pre¬ prosto s proizvedenimi proizvodi in storitvami. Celota prodajne vrednosti v obdobju prodanih proizvodov in storitev je označena kot tedanji poslovni prihodki. Poleg poslovnih prihodkov v obdobju obstajajo še finančni prihod¬ ki iz oplojevanja finančnih naložb ali prevrednotenja katerihkoli sredstev. Dobiček v obdobju se nato ugotavlja kot razlika: poslovni in finančni prihodki poslovni in finančni odhodki Odhodki v obdobju seveda niso isto kot stroški v istem obdobju. Stroški se namreč lahko najprej zadržujejo v vrednosti nedokončane proizvodnje in nato v vrednosti zalog proizvodov, med odhodki se pa pojavljajo šele po¬ tem, ko se nanašajo na prodane proizvode in storitve. Potemtakem obsta¬ jajo: stroški, ki a) se pojavljajo istočasno kot odhodki, če se vmes ne zadržujejo v vrednosti nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov; (27 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni b) se pojavljajo preje kot odhodki, če se vmes zadržujejo v vrednosti nedo¬ končane proizvodnje in zalog proizvodov odhodki, ki: a) se pojavljajo istočasno kot stroški, če se stroški ne zadržujejo v vrednosti nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov; b) se pojavljajo pozneje kot stroški, če se stroški vmes zadržujejo v vredno¬ sti nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov; c) niso povezani s stroški, če se pojavljajo izredno in nenavadno in ne šteje¬ jo kot nekaj, kar je sploh mogoče neposredno povezovati z nastajanjem proizvodov in storitev; tako je navsezadnje mogoče obravnavati tudi davek iz dobička. Le dobiček po obdavčitvi povečuje čisto premoženje posameznega podjetja, če že ni sproti razdeljen lastnikom podjetja. Zato se je pri gospodarskem gle¬ danju treba usmeriti na prihodke in odhodke, ne pa na prejemke in izdat¬ ke, ki vplivajo zgolj na stanje denarja v okviru celotnih sredstev podjetja v opazovanem trenutku. Prejemki in izdatki so bistveni pri finančnem gleda¬ nju na proces in ne za gospodarsko gledanje na proces. Sicer pa obstajajo: prihodki, ki a) povzročajo istočasno prejemke, če npr. kupec takoj plača prodajalcu; b) povzročajo prejemke šele kasneje, če npr. za prodajno vrednost obstaja v vmesnem obdobju terjatev do kupca; c) se naslanjajo na prejemke, do katerih je prišlo že prej, če je npr. kupec dal predujem ali je prodajalec prišel prej do denarja kot je prodal svoje proizvode ali storitve; č) niso povezani s prejemki, če je kupec proizvodov in storitev njihovo vre¬ dnost poravnal s protidobavami in ne z denarjem. prejemki, ki a) so povezani z istočasnimi prihodki, če pride prodajalec do denarja ob sami prodaji; b) so povezani s prihodki, do katerih je prišlo že prej, če je npr. za prodajno vrednost prodanih proizvodov in storitev v vmesnem obdobju do plači¬ la obstajala terjatev do kupca; c) so povezani s prihodki, do katerih prihaja šele kasneje, npr. če je pro¬ dajalec dobil najprej predujem od kupca in mu je šele kasneje prodal proizvode ali opravil storitve, s katerimi je dosegal svoje prihodke; č) niso nikoli povezani s prihodki, npr. če dobi podjetje posojilo pri banki. 1. Potrebe in gospodarjenje Podobna so tudi razmerja med odhodki kot gospodarsko kategorijo in izdat¬ ki kot finančno kategorijo. Obstajajo: odhodki, ki a) se pojavljajo istočasno kot izdatki, kar je zgolj slučajna izjema, ki se pojavi, če npr. podjetje takoj plača kako tujo storitev, ki se nanaša na njegove prodane proizvode ali opravljene storitve; b) se pojavljajo preje kot izdatki, če npr. podjetje preje proda svoje proi¬ zvode ali storitve kot dobavitelju tistega, kar je povzročilo stroške, plača račun; c) se pojavljajo kasneje kot izdatki, če npr. podjetje plača dobavitelju ma¬ teriala račun preje kot je porabljeni material vsebovan v njegovih proda¬ nih proizvodih ali storitvah; č) niso nikoli povezani z izdatki, če npr. podjetje pride do materiala za nje¬ govo delovanje s protidobavami svojih proizvodov in zato prodajalcu ni treba plačati denarja. izdatki, ki a) se pojavljajo istočasno kot odhodki, kar je slučajna izjema, ki se pojavi, če npr. podjetje takoj plača kako tujo storitev, ki se nanaša na njegove prodane proizvode ali opravljene storitve; b) se pojavljajo preje kot odhodki, če podjetje plača račun za porabljeni material preje kot je ta material vsebovan v njegovih prodanih proizvo¬ dih ali storitvah; c) se pojavlja kasneje kot odhodki, če npr. podjetje za svoje prodane proi¬ zvode in storitve porabljeni material plača šele kasneje kot z njimi dose¬ že svoje odhodke; č) niso nikoli povezani z odhodki, če npr. podjetje vrne dobljeno bančno posojilo. Do sedaj smo se zadrževali pri kategorijah, ki se nanašajo na podjetja kot pridobitne organizacije. Toda nekaj povsem podobnega velja še za vse dru¬ ge organizacije, le da pri njih praviloma nimamo opravka s proizvodi, ne¬ dokončano proizvodnjo in zalogami proizvodov, kar pomeni, da so njihovi stroški praviloma takoj odhodki. Še vedno pa obstajajo enake razlike med prihodki in prejemki, kakor tudi med odhodki in izdatki. Te druge organizacije so lahko zgolj neformalne skupine ljudi, kot npr. gospo¬ dinjstva, v večini primerov pa nastopajo celo kot pravne osebe. Pojavljajo se lahko kot zavodi, društva, občine ali sestavni deli državne oblasti. Toda le Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni pri gospodinjstvih in pri društvih imamo opravka z neposrednim zadovolje¬ vanjem potreb vanje vključenih ljudi, medtem ko so vse druge organizacije usmerjene najprej v nastajanje storitev, s katerimi se zadovoljujejo neposre¬ dne potrebe ljudi. 1.9 OBVLADOVANJE GOSPODARJENJA Gospodarjenje je že od samega začetka označeno kot preudarno ravnanje, tj. premišljeno, razumsko ravnanje. To pomeni, da ni nekaj prepuščeno samemu sebi, da bi se dogajalo kot se pač dogaja, temveč, daje vse v večji ali manjši meri obvladovano. Obvladovanje je odločujoče vplivanje na pro¬ cese in stanja, pa naj o njih govorimo v povezavi s poslovanjem ali prepro¬ sto v povezavi z zadovoljevanjem potreb. Opravka imamo z odločanjem (ali sprejemanjem odločitev), tj. z izbiranjem med več možnimi rešitvami kakega problema; vključeno pa je v načrtovanje, pripravljanje izvajanja in nadziranje. Načrtovanje je na podlagi predvidevanja prihodnosti premišljeno opredelje¬ vanje prihodnjega delovanja, ki obsega postavljanje ciljev in izbor sredstev za njihovo uresničevanje. Razčleniti gaje mogoče na strateško načrtovanje, taktično načrtovanje in izvajalno (ali operativno) načrtovanje. Pri strate¬ škem načrtovanju imamo opravka z določanjem splošnih smeri prihodnje¬ ga delovanja in zanj potrebnih sredstev na podlagi splošnih smeri priho¬ dnjega delovanja in zanj potrebnih sredstev ob predvidevanju prihodnosti; izhaja iz namena, ki ga v danem okolju želimo uresničiti, in opredeljuje predvsem prednostne smeri dolgoročnega razvoja; s podrobnostmi ga do¬ polnjujeta taktično in izvajalno (operativno) načrtovanje. Taktično načr¬ tovanje je načrtovanje, pri katerem se podrobno opredelijo načini vključe¬ vanja prvin, da bi se uresničili stopenjski cilji, ki jih vsebuje strateški načrt. Izvajalno (operativno)načrtovanje pa je načrtovanje za krajše obdobje (me¬ sec, teden), s katerim se določijo naloge, ki jih je tedaj treba opraviti. Pripravljanje izvajanja je na podlagi načrtov z organiziranjem, usklajeva¬ njem in spodbujanjem izpeljano razdeljevanje nalog med več ljudi; pri tem organiziranje pomeni ciljno urejanje razmerij in povezav med sestavinami organizacije in povezav organizacije z okoljem, usklajevanje pomeni urav¬ navanje soodvisnega delovanja več ljudi ob upoštevanju pravil, tako da deli sestavljajo urejeno celoto; spodbujanje je pa usmerjeno k večjemu prizade¬ vanju pri delovanju za dosego ciljev. 1. Potrebe in gospodarjenje Nadziranje je presojanje pravilnosti in odpravljanje nepravilnosti. Poveza¬ no je že z nadaljnjimi stopnjami načrtovanja, kjer je treba presojati, ali so usklajene z odločitvami pri predhodnih stopnjah načrtovanja, dalje s pri¬ pravljanjem izvajanja, ki naj bi bilo usklajeno z načrti iz zadnje stopnje na¬ črtovanja, kakor tudi s samim izvajanjem, ki naj bi bilo usklajeno s tistim, kar je za izvajanje bilo pripravljeno. Naloge, s katerimi se srečujemo pri zadovoljevanju neposrednih potreb ljudi, se seveda bistveno razlikujejo od nalog, s katerimi se srečujemo pri nastajanju proizvodov ali storitev, ki zadovoljujejo te potrebe. Vendar imamo v vsakem primeru najprej opravka z odločanjem v zvezi z načrto¬ vanjem, pripravljanjem izvajanja in nadziranjem. Od zamisli do izpeljave obvladovanja celote in njenih podrobnosti je končno odvisna kakovost zadovoljevanja bodisi neposrednih potreb ljudi ali njihovih posrednih po¬ treb v zvezi s proizvodi in storitvami, ki zadovoljujejo njihove neposredne potrebe. 1.10 PROUČEVANJE GOSPODARJENJA Proučevanje gospodarjenja je nadrobno spoznavanje bistva gospodarjenja, njegove ugodnosti ali kakovosti in oblikovanje predlogov za njegove izbolj¬ šave. Zasnovano je na pridobivanju in obdelovanju ustreznih podatkov o gospodarskih in finančnih kategorijah, ki omogočajo oblikovati verodo¬ stojne informacije. Vzpostavljeno je ločeno za vsako organizacijsko vzpo¬ stavljeno obliko gospodarjenja. Pri tem je posebna pozornost posvečena kazalcem in kazalnikom tamkajšnjega stanja in delovanja. S kazalcem je treba razumeti ključno absolutno število, ki nakazuje kakovost opazova¬ nega pojava, s kazalnikom pa relativno število, dobljeno s primerjavo dveh velikosti, kije smiselno in omogoča oblikovati ustrezno sodbo, pri čemer je treba razlikovati indeks, koeficient in stopnjo udeležbe. Indeks je relativno število, ki izraža razmerje med dvema istovrstnima podatkoma, ki se raz¬ likujeta le po času (časovni indeks) ali po kakem stvarnem znaku (stvarni indeks); če količnik pomnožimo s 100, dobimo odstotni indeks, ki je obi¬ čajna oblika predstavljanja indeksov. Koeficient je relativno število, ki izraža razmerje med dvema podatkoma, od katerih se vsak nanaša na drug pojav; je praviloma imenovano število; če je pomnoženo s 100, gaje treba označiti kot odstotni koeficient, kar pride le redkeje v poštev. Stopnja udeležbe (ali strukturni delež) pa je relativno število, ki izraža razmerje med istovrstni¬ ma podatkoma, od katerih se prvi nanaša na del in drugi na celoto istega Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni pojava; če razmerje pomnožimo s 100, dobimo odstotno stopnjo udeležbe ali odstotek udeležbe. SKLEP Kot je mogoče razbrati iz dosedanjega obravnavanja, so temeljne katego¬ rije, ki jih bo treba upoštevati pri nadaljnjem obravnavanju ločeno po po¬ sameznih organizacijskih oblikah gospodarjenja, opredeljene deloma še naturalno, pri sintetiziranju se pa pojavljajo večinoma le v denarni merski enoti izraženi vrednostni podatki. Kolikor se nanašajo na statično opre¬ deljene gospodarske kategorije, imamo opravka s sredstvi (ali premoženjem) ter njihovim pokritjem v čistem premoženju (ki je pri podjetjih označen kot kapital) ter dolgovi. Te kategorije istočasno štejejo tudi kot statično oprede¬ ljene finančne kategorije. Kolikor se nanašajo na dinamično opredeljene gospodarske kategorije, se nanašajo na stroške, odhodke in prihodke, a tudi na dohodek, dobiček in izgubo. Kolikor se nanašajo na dinamično opredeljene finančne kategorije, pa imamo opravka s prejemki in izdatki. 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu 2. GOSPODARJENJE V GOSPODINJSTVU UVOD Življenje posameznega človeka je trajen proces zadovoljevanja njegovih najrazličnejših neposrednih potreb. Neposredne potrebe lahko v sodobno¬ sti razčlenjujemo na materialne in nematerialne. Materialne potrebe se za¬ dovoljujejo z materialnimi dobrinami, s katerimi razumemo stvari, a tudi storitve, kijih opravljajo drugi. Nematerialne potrebe, ki so sociopsihološko zasnovane, nas v nadaljnjem ne bodo zanimale. Stvari, ki omogočajo zado¬ voljevanje materialnih potreb, so v manjšem obsegu svobodne in večinoma relativno redke. Svobodne dobrine so tiste, ki nam jih podaja narava sama v dokončni obliki in zadostni količini. Relativno redke dobrine so tiste, ki so v naravi dane le v omejeni količini ali pa tam sploh niso dane v dokončni obliki, temveč jih je šele treba v takšni obliki proizvesti. Relativno redke do¬ brine so sestavljene iz relativno redkih stvari in iz vseh storitev najrazličnejših dejavnosti, s katerimi se zadovoljujejo človekove potrebe. Relativno redke dobrine imenujemo tudi gospodarske dobrine. Gospodarjenje pa je človekovo delovanje, ki se neposredno nanaša na oskrbo z gospodarskimi dobrinami in na njihovo uporabljanje. 2.1 OPREDELJEVANJE GOSPODINJSTVA Če bi proučevali povsem posamično živeče ljudi, bi v zvezi z zadovoljeva¬ njem njihovih neposrednih potreb gotovo lahko govorili o osebnih gospo¬ dinjstvih. Osebnih gospodinjstev bi bilo toliko kot posamično živečih ljudi. Vendar navadno združujejo gospodinjstva večje število ljudi. Taka gospo¬ dinjstva pa lahko delimo na tista, ki temelje v celoti ali vsaj pretežno na sorodstvenih povezavah svojih članov, ter na taka, pri katerih je treba is¬ kati motive povezave članov v celoti ali pretežno drugod. V prvem prime¬ ru lahko govorimo o družinskih gospodinjstvih in v drugem o organizacijskih gospodinjstvih. V okviru gospodinjstva se zadovoljujejo zlasti potrebe po sta¬ novanju, potrebe po stanovanjski opremi, razsvetljavi, kurjavi, vodi in higi¬ eni, potrebe po hrani", a tudi pijači in tobaku, potrebe po obleki in obutvi, potrebe po lastnem prevozu, deloma še potrebe po kulturi, izobraževanju, zdravstvu, razvedrilu in drugem. Če obsega gospodinjstvo več članov, se te potrebe zadovoljujejo ali enotno in hkrati za vse člane ali ločeno po posa- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni meznih članih, od katerih ima vsak svoje posebne želje. Razmejitev prvega načina zadovoljevanja potreb od drugega, kjer se v okviru posameznega gospodinjstva lahko tudi zgolj po solidarnostnem načelu zagotavljajo fi¬ nančne možnosti za zadovoljevanje potreb, ni v praksi takšna, da bi bilo že vnaprej mogoče v vseh primerih reči, katere vrste potreb se zadovoljujejo na prvi in katere na drugi način. Na splošno lahko rečemo le, da ima prvi način zadovoljevanja potreb svoje težišče v bolj skupinsko zasnovanih potre¬ bah (to je stanovanju, dalje stanovanjski opremi, hrani, pijači itd.), drugi način zadovoljevanja potreb pa svoje težišče v bolj individualno zasnovanih potrebah (to je obleki, obutvi, kulturi itd.). V okviru posameznega gospo¬ dinjstva se potrebe zadovoljujejo potemtakem neposredno s tamkaj ustvar¬ jenimi razmerami in delovanjem ali posredno s tamkaj razpoložljivimi de¬ narnimi sredstvi in storitveno dejavnostjo drugih, ki omogoča zadovoljitev potreb zgolj določenih članov gospodinjstva. Zunaj okvira posameznega gospodinjstva se zadovoljujejo potrebe širših skupin ljudi, ker to zahteva racionalnost in ali solidarnost. V tej zvezi govorimo pri nas o zadovoljevanju skupnih potreb in o zadovoljevanju splošnih družbenih potreb, čeprav so potrebe vedno vezane na posameznega človeka kot subjekta neposrednih potreb in imamo v mislih bolj specifične vrste potreb in način njihovega zadovolje¬ vanja. Lahko rečemo, daje plod konvencije, če o skupnih potrebah govorimo v zvezi z izobraževanjem, znanostjo, kulturo, zdravstvom, socialnim var¬ stvom in podobnimi dejavnostmi, ter tamkajšnjimi storitvami, ki zado¬ voljujejo potrebe ljudi kot članov določenih gospodinjstev, ali da je plod konvencije, če o splošnih družbenih potrebah govorimo v zvezi z delovanjem državnih organov ter tamkajšnjimi storitvami, ki prav tako zadovoljujejo neposredne potrebe ljudi kot članov določenih gospodinjstev. Za finan¬ ciranje takšnega zadovoljevanja neposrednih potreb prispevajo svoj delež tudi določeni člani posameznega gospodinjstva z ustreznimi dajatvami, ki pa niso sorazmerne z obsegom ustreznih prejetih storitev za zadovoljeva¬ nje neposrednih potreb članov tega gospodinjstva. Zato tudi plačane da¬ jatve z vidika posameznega gospodinjstva v praksi ne štejejo kot cenovni izraz potroškov storitev, ki zadovoljujejo potrebe njegovih članov, temveč kot solidarnostni prispevki, ki so povezani tudi z ustvarjanjem pogojev za de¬ lovanje posameznega gospodinjstva v okviru širše družbe. Nas v nadaljevanju zanima gospodinjstvo, ki ni prepleteno s proizvajanjem; kmetijsko gospodinjstvo npr. razlikujemo od kmetijskega gospodarstva. Če je takšna zahteva pri proučevanju povsem upravičena, ji je pa v praksi le mnogokrat težko ustreči. Čeprav vidimo v gospodinjstvu temeljno pora- 34 ) bljajočo enoto, v okviru katere se zadovoljujejo neposredne potrebe ljudi, ima 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu sam proces porabljanja rudi poteze, ki jih sicer zasledujemo pri povsem gospodarskih dejavnostih. Vzemimo kot primer pripravo hrane v okviru gospodinjstva in pripravo hrane v okviru kakega gostinskega podjetja. Ali kot primer pospravljanje stanovanja v okviru gospodinjstva in pospravljanje sobe v hotelu. Ali kot primer varstvo in vzgojo otrok v okviru gospodinjstva in ustrezno delovanje zavodov za predšolsko varstvo in vzgojo otrok. Zato moremo govoriti zgolj o družbeni konvenciji, če npr. označujemo ženo, ki opravlja takšna dela v okviru gospodinjstva, kot nezaposleno, če opravlja enaka dela zunaj gospodinjstva, pa kot zaposleno. Toda v okviru gospo¬ dinjstva imamo v praksi opravka tudi z drugačnimi dejavnostmi, ki imajo še bolj gospodarsko pridobitni značaj. Zadošča, če pomislimo na pridobivanje sadja, zelenjave in mesa v okviru ohišnice. Razmišljanje pa utegne zajeti tudi raznovrstno storitveno dejavnost, ki je opravljena v okviru gospodinjstva z lastnimi člani, ne da bi bila potrebna ustrezna storitvena podjetja; takšna dejavnost lahko obsega ne samo popravilo gospodinjskih strojev, barvanje in pleskanje, temveč celo gradbena dela za potrebe gospodinjstva. In vendar imamo po družbeni konvenciji opravka z nečim, kar je mogoče zanemariti pri obravnavi gospodarsko pridobitnih dejavnosti. Iz tega sledi, daje gospo¬ dinjstvo treba obravnavati kot temeljno porabljajočo enoto, v okviru katere se zadovoljujejo neposredne potrebe ljudi, da pa ima v večji ali manjši meri lahko tudi drugačne značilnosti, pred katerimi pri uradnih deklaracijah za¬ mižimo, pri proučevanju jih pa le moramo na nek način upoštevati. Podrobnejša teoretična opredelitev gospodinjstva kot temeljne porablja¬ joče enote, v okviru katere se zadovoljujejo neposredne potrebe ljudi, je precej otežkočena. Otežkočena že zato, ker razen v primeru osebnega go¬ spodinjstva, ki nima enega samega člana, gospodinjstvo ni trdna enota, v okviru katere bi bilo organizirano zadovoljevanje vseh neposrednih potreb za vse njegove člane. V znatni meri sicer povezuje vse člane skupno stanova¬ nje. Kljub temu je težko opredeliti posamezno gospodinjstvo s skupnostjo stanovanja, saj je lahko v istem stanovanju več gospodinjstev, a isto gospo¬ dinjstvo ima lahko več stanovanj. Dalje je v znatni meri podlago za proces porabljanja v okviru posameznega gospodinjstva mogoče videti v dohodkih posameznih članov gospodinjstva, ki štejejo nato kot prihodki gospodinjstva. Kljub temu je težko opredeliti posamezno gospodinjstvo s skupnostjo pri¬ hodkov, saj ima več članov istega gospodinjstva lahko samostojne dohodke in si je prav preprosto mogoče zamisliti primer, ko določen del dohodkov kakega člana gospodinjstva ostane za širše potrebe v gospodinjstvu celo prikrit. Dalje je v gospodinjstvu mogoče videti enoto, ki odloča na podla¬ gi tamkajšnjih prihodkov. Kljub temu je težko opredeliti posamezno go- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni spodinjstvo s skupnostjo odločanja o porabljanju, saj je določen del članov gospodinjstva, mišljeni so mladoletniki, izvzet iz strateškega in taktičnega odločanja, čeprav včasih vpleten v izvajalno (operativno) odločanje omeje¬ nega obsega; sicer pa odločanje poteka v marsičem na različne načine, če je govor o različnih vrstah neposrednih potreb, ki se zadovoljujejo v okvi¬ ru gospodinjstva. Dalje je v gospodinjstvu mogoče videti enoto, ki orga¬ nizira v določeni meri skupno zadovoljevanje neposrednih potreb svojih članov. Kljub temu je že spet težko opredeliti posamezno gospodinjstvo s skupnostjo porabljanja ali pred tem s skupnostjo porabniškega povpraševanja, saj se določen del neposrednih potreb v okviru gospodinjstva zadovoljuje povsem individualno in nekateri člani gospodinjstva ravno v tem okviru pridejo do finančnih možnosti za svoje samostojno zadovoljevanje potreb. V okviru gospodinjstva se torej po solidarnostnem načelu omogoča zado¬ voljevanje neposrednih potreb tudi takšnim, ki bi jim zunaj gospodinjstva odpovedalo. Kljub temu že spet ne moremo preprosto videti v posame¬ znem gospodinjstvu zgolj porabniško solidarnostno skupnost. Kot vidimo, je gospodinjstvo s teoretičnega vidika težko opredeliti na enoten in celovit način. Vendar nas odsotnost takšne opredelitve ne sme motiti. Za naše potrebe razumevanja pri nadaljnjih razglabljanjih zadošča spoznanje, da imamo opravka s temeljno porabljajočo enoto, v okviru katere se zadovoljujejo neposredne potrebe ljudi. Pri tem pa prihaja do določenihgo- spodarskih pojavov in njihovih zakonitosti, ki se jih člani gospodinjstva zave¬ dajo in jih nato zavestno vklapljajo v svoje razmišljanje in odločanje, lahko pa jim tudi kot manj obvladana dejstva prividno ustvarjajo okvire in ome¬ jitve. Tako bomo v nadaljevanju obravnavali gospodinjstvo kot samostojno tvorbo, v kateri ob stalnih spremembah poteka proces porabljanja proizvo¬ dov in storitev po lastnih zakonitostih, da bi z njim v končni stopnji bile zadovoljene osnovne življenjske potrebe njegovih članov. Pojasniti želimo značilnosti gospodarskih pojavov v okviru posameznega gospodinjstva in pri njegovih povezavah, poiskati zakonitosti pri njihovem nastopanju in postaviti načela, po katerih se je koristno ravnati, če želimo, da naj bo z za¬ dovoljevanjem neposrednih potreb povezan proces porabljanja proizvodov in storitev čim bolj varčen, učinkovit in uspešen. 2.2 PRVINE PROCESA PORABLJANJA V GOSPODINJSTVU Kot pri vsakem procesu, moramo tudi pri procesu porabljanja v okviru gospodinjstva razlikovati vložke, tj. input, in izložke, tj. output. Vložke lah- 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu ko nazivamo tudi - prvine in izložke - učinke. Učinke procesa porabljanja v okviru gospodinjstva je gotovo mogoče videti v zadovoljenih neposre¬ dnih potrebah pri članih gospodinjstva. Toda če se s takšno ugotovitvijo strinjamo tedaj, kadar razglabljamo najbolj načelno, nas poskusi njene konkretizacije razočarajo. Potreb ne moremo izraziti na način, ki bi bil njim lasten, temveč le s prvinami, ki jih omogočajo zadovoljevati. Kako pa izmeriti zadovoljene potrebe in kako nezadovoljene? V načelu imamo spet odgovor na razpolago: potrebe je mogoče izmeriti s standardi, ki se nanašajo na prvine procesa porabljanja, zadovoljene potrebe s prisotnimi količinami teh prvin procesa porabljanja in nezadovoljene potrebe z odso¬ tnimi količinami teh prvin. Stopnjo zadovoljitve potreb bi nato dobili, če bi primerjali prisotne količine prvin procesa porabljanja s standardnimi količinami. Mogli bi seveda zamišljati tudi več kot 100% zadovoljenje po¬ treb. Vendar so to že spet razglabljanja na najbolj načelni ravni. Njihova konkretizacija je nasprotno še vedno otežkočena. Vzemimo kot primer najbolj osnovno življenjsko potrebo po hrani. Znanstveno je vedno mo¬ goče postaviti k ot standard toliko in toliko kalorij dnevno, toliko in toliko ogljikovih hidratov dnevno, toliko in toliko beljakovin dnevno, toliko in toliko maščob dnevno itd. To lahko prevedemo v količinske izraze raz¬ ličnih kombinacij živil. Za določenega človeka kaka kombinacija ni zado¬ voljiva in navkljub teoretičnim standardom ne zadovoljuje svojih potreb. In še več. Ne moremo trditi, da takšni splošni teoretični standardi daje¬ jo podlago za presojanje zadovoljitve potreb pri različnih ljudeh. Nekdo npr. potrebuje več, kot je predvideno s standardom, in če tega nima, ne čuti zadovoljitve svojih potreb. Drugi morda potrebuje manj. S težavami se torej srečujemo že tedaj, kadar presojamo učinke v zvezi s hrano. Se ne¬ primerno težje je v primeru, ko jih želimo presojati na drugih področjih. S pet cigaretami na dan nekadilec nima kaj početi, medtem ko je ta koli¬ čina premajhna, da bi zadostila potrebam strastnega kadilca. Nekdo ima večje potrebe po lepih oblekah, drugi po potovanjih, tretji po oblikova¬ nju zbirke knjig ali umetnin. Zato lahko občuti pomanjkanje zadovoljitve potreb pri vprašanju, ki za drugega sploh ni pomembno. Če so potrebe v znatni meri pogojene individualno, ali je potemtakem mogoče postaviti individualne standarde zanje, namesto da bi bili standardi bolj univerzalni ? Gotovo bi bili v takšnem primeru bližji rešitvi zastavljenega problema. Toda še vedno ni gotgvo, ali lahko posameznik vedno naturalno opredeli vsako prvino, ki zagotavlja zadovoljitev njegove konkretne potrebe. Zato bomo v nadaljevanju opustili razmišljanje o oštevilčenju učinkov procesa porabljanja v okviru gospodinjstva ter se raje preusmerili v njegove prvi¬ ne. (37 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Prvine procesa porabljanja v okviru gospodinjstva, ki omogočajo tamkajšnje zadovoljevanje neposrednih potreb, so v načelu: 1. obstojne stvari za zadovoljevanje neposrednih potreb v okviru gospo¬ dinjstva; 2. porabne stvari za zadovoljevanje neposrednih potreb v okviru gospo¬ dinjstva; 3. storitve drugih za zadovoljevanje neposrednih potreb v okviru gospo¬ dinjstva; 4. ljudje, ki s svojim delom zadovoljujejo neposredne potrebe v okviru go¬ spodinjstva. Obstojne stvari (pod 1) so npr. stanovanje, stanovanjska oprema, avtomobil, obleka in obutev itd.; obstojne stvari pri procesu porabljanja v okviru go¬ spodinjstva, ki omogoča tamkajšnje zadovoljevanje neposrednih potreb, ne spremenijo svoje oblike, temveč vstopajo vanj le s svojimi lastnostmi; te so vezane na njihov obstoj v celoti. Obstojne stvari se pri posameznem procesu porabljanja ne spremenijo tako, da bi prenehale obstajati s prvo¬ tno obliko in s prvotnimi lastnostmi. Pri procesu porabljanja le izrabljamo koristne lastnosti obstojnih stvari; izrabljamo pa te lastnosti toliko časa, dokler stvari obstajajo. Porabne stvari (pod 2) so npr. hrana, pijače in tobak, kurjava in voda itd.; te pri procesu porabljanja v okviru gospodinjstva, ki omogoča zadovoljevanje neposrednih potreb, prenehajo obstajati kot stvari s svojo prvotno samo¬ stojno obliko in s svojimi prvotnimi lastnostmi. Pri procesu porabljanja te stvari porabimo. Če pravimo, da smo kako stvar porabili, nismo s tem povedali samo, da je postala neuporabna za svoj prvotni namen, temveč tudi, da je ni več v prvotni obliki. Drugače je pri obstojnih stvareh, za ka¬ tere smo prej ugotovili, da v proces porabljanja vstopajo le s svojimi kori¬ stnimi lastnostmi ter pri tem ne prenehajo obstajati s prvotno obliko in s prvotnimi lastnostmi. Nastopanje porabnih stvari pri procesu porabljanja je potemtakem hkrati že njihovo prenehanje. Storitve drugih (pod 3) so npr. popravila, prevozi, poštne storitve, kultur¬ ne, prosvetne, zdravstvene, rekreacijske storitve itd.; kot takšne so rezultati delovanja raznih drugih pravnih in fizičnih oseb zunaj samega gospodinj¬ stva, v katerem zadovoljujejo neposredne potrebe tamkajšnjih članov. Že prej pa je bilo omenjeno, da v praksi kot storitve drugih, ki vstopajo v or¬ ganizirani proces porabljanja v okviru gospodinjstva, štejejo zgolj tiste, ki so pridobljene neposredno in ne v okviru z dajatvami povezanih pravic. V 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu takšnem primeru štejejo dajatve, ki jih plačujejo člani gospodinjstva, kot prispevki, ki so povezani z ustvarjanjem pogojev za delovanje posameznega gospodinjstva; potrebe po storitvah, ki so nato financirane z dajatvami, se potemtakem zadovoljujejo zunaj okvira samega gospodinjstva. Možno je pa tudi drugačno razmišljanje, namreč, da vse zadovoljevanje potreb pro¬ jiciramo v okvir gospodinjstev, kjer se nato kot storitve drugih pojavljajo tudi tiste, ki imajo svoje pokritje v dajatvah. Ker obstajajo v različnih druž¬ benogospodarskih ureditvah različni načini financiranja izobraževalnih, kulturnih, zdravstvenih in drugih storitev, le prej omenjena druga vrsta razmišljanja napoti na celovitejši vpogled v naturalno stran storitev kot prvin procesa porabljanja, ki zadovoljujejo neposredne potrebe članov po¬ sameznega gospodinjstva. Ljudi kot prvino procesa porabljanja v okviru gospodinjstva (pod 4) prav tako v praksi navadno zanemarjamo. Vendar pri proučevanju ne moremo in ne smemo zanemariti dejstva, da morejo člani gospodinjstva v zvezi z zadovoljevanjem svojih neposrednih potreb napraviti marsikaj, za kar bi sicer bila potrebna storitev drugih (pod 3). Spomnimo se samo na varstvo otrok ali na pripravo jedi. Če sedaj prikažemo prvine in učinke procesa porabljanja v okviru gospo¬ dinjstva v bilančni obliki, pridemo do naslednjega pojmovnega pregleda, ki ga lahko imenujemo Naturalna bilanca procesa porabljanja v okviru gospodinjstva za obdobje. Določeni učinki predpostavljajo ustrezne prvine, dane prvine pa omogoča¬ jo samo določene učinke. Pri gospodarjenju v okviru gospodinjstva moramo razrešiti naslednja vprašanja: 1. Kaj ? Ali z drugimi besedami, katere potrebe zadovoljiti, če že niso neiz¬ ogibno pogojene s fiziološkim obstojem članov gospodinjstva? 2. Koliko ? Ali z drugimi besedami, v kolikšni meri zadovoljiti vsako izmed izbranih potreb in v kakšnem vrstnem redu glede na objektivne možno¬ sti v pogledu razpoložljivih prvin? (39 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni 3. Kako ? Ali z drugimi besedami, s kakšno kombinacijo prvin in s kakšni¬ mi njihovimi potroški doseči predvideno zadovoljitev neposrednih po¬ treb? 2.3 POTROŠKI IN STROŠKI V GOSPODINJSTVU Do sedaj je bil govor o naturalnih vložkih v proces porabljanja v gospodinjstvu. Toda to, kar je vloženo vanj, še ni istočasno porabljeno, niti nujno porablje¬ no v istem obdobju. Zato je treba ustrezno dojeti še tisto, kar je dejansko porabljeno ali je bilo vsaj na nek način predpostavljeno, da odraža upora¬ bo. Tako pridemo do razumevanja potroškov v gospodinjstvu. Pri porabnik stvareh je že bilo ugotovljeno, da njihovo nastopanje pri procesu porabljanja pomeni hkrati njihovo prenehanje. Zato pri njih ni težko izme¬ riti potroškov; ti se nanašajo na količine porabnih stvari, ki v proučevanem obdobju v procesu porabljanja prenehajo obstajati. Dokler je npr. hrana ali pijača v shrambi, še ne nastopa s svojo vlogo v procesu porabljanja v okvi¬ ru gospodinjstva, s katerim bi zadovoljevali neposredne potrebe njegovih članov. Toda ko začne dejansko nastopati v tem procesu, se že spreminja v nekaj drugega. Po drugi strani imajo različne obstojne stvari različne namene in zaradi tega tudi različne lastnosti, s katerimi računamo pri procesu porabljanja v po¬ menu zadovoljevanja neposrednih potreb, ker pa ne prenehajo obstajati, pri njih govorimo le o njihovi uporabi. Toda posledice nastopanja obstojnih stvari v tem procesu se sčasoma le kažejo tudi na njih samih. Obstojne stvari se res pri posameznem procesu ne spremenijo tako, da bi prenehale obstajati s prvotno obliko in s prvotnimi lastnostmi. Na njihove predpo¬ stavljene potroške tudi pri posameznem procesu pa nakazuje dejstvo, da so časovno omejene. Njihovo življenjsko dobo opredeljuje fizična obraba, fi¬ zično staranje, tehnično staranje in gospodarsko staranje, zato je njihove potroške treba videti v teh dejstvih. Fizična obraba obstojne stvari je odvisna od njenih tehničnih lastnosti, od njene naloge v procesu porabljanja oziroma zadovoljevanja neposrednih potreb in od pogostnosti njene uporabe; nekateri njeni deli so podvrženi večji obrabi kot drugi, zato jih je treba prej zamenjati, če želimo, da bo celotna obstojna stvar še nadalje nastopala kot prvina procesa porabljanja in s tem zadovoljevanja neposrednih potreb. Če je fizična obraba obstojne 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu stvari posledica njenega sodelovanja v procesu, ki v okviru gospodinjstva omogoča zadovoljevanje neposrednih potreb, je drugače z njenim fizičnim staranjem, ki se pojavlja tudi takrat, kadar ni v uporabi; zaradi delovanja na¬ ravnih sil začno obstojne stvari preperevati, rjaveti itd., skratka, načne jih »zob časa«. Do tehničnega staranja kake obstojne stvari prihaja nasprotno zaradi pojavljanja novih, tehnično bolj izpopolnjenih obstojnih stvari, ki v določenem trenutku celo povzročajo odstranitev starih, čeprav še niso niti fizično izrabljene niti fizično zastarele. Vzemimo samo gramofon iz časov pred uporabo sodobnih aparatur za reprodukcijo zvoka. Do ekonomskega staranja kake obstojne stvari prihaja končno še zaradi prenehanja namena, ki mu je služila. Vzemimo samo klasični pisalni stroj v obdobju uporabe računalnika pri pisanju. Obstojne svari omogočajo zadovoljevanje nepo¬ srednih potreb v teku svoje celotne dobe koristnosti, ki je odvisna od fizične obrabe, fizičnega staranja, tehničnega staranja in gospodarskega staranja. Tista doba, ki je glede na delovanje posameznega od teh štirih dejavnikov najkrajša, šteje nato kot doba koristnosti celotne obstojne stvari. Res je pa ravno v okviru gospodinjstva težko objektivno opredeliti dobo koristno¬ sti kake obstojne stvari glede na zadnja dva dejavnika, saj tu mnogokrat deluje vprašanje mode, prestiža in okusa ter s tem povezane potrebe po¬ sameznika. Medtem ko nekdo obnavlja zalogo svojih oblek zaradi mode najmanj enkrat letno, je drugi z njo zadovoljen toliko časa, dokler obleke zaradi fizične izrabe in fizične zastarelosti niso več uporabne. Potroški storitev drugih so praviloma istovetni z njihovo celoto v trenutku, ko so storitve opravljene in začno nastopati z lastnostjo prvine procesa pora¬ bljanja v okviru gospodinjstva. Kar se tiče ljudi kot prvine procesa v okviru gospodinjstva pa kaže opozori¬ ti na to, daje potroške sedaj treba povezovati z urami njihovega dela, ki je bilo opravljeno v okviru gospodinjstva. Če gospodarnost v okviru gospodinjstva povezujemo s potroški in ne z vložki, pridemo do naslednjega načelnega koeficienta naturalno izražene gospodarnosti v gospodinjstvu zadovoljene neposredne potrebe v okviru gospodinjstva potroški prvin, ki zadovoljujejo neposredne potrebe Vendar je praktično neizračunljiv, saj ni mogoče na enoten preprost iz¬ raziti niti števca niti imenovalca. Zato lahko nudi le izhodišče za nadalj- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni nje načelno razglabljanje. Ravnanje v okviru določenega gospodinjstva je bolj gospodarno, če dane potrebe zadovolji z manjšim potroškom prvin ali če z danim potroškom prvin zadovolji večje potrebe. Zaradi različne¬ ga izražanja zadovoljenih potreb in prvin je vsakokrat mogoče zaobseči le zelo omejeni del celotnega procesa porabljanja v okviru gospodinj¬ stva. Če želimo od proučevanja posameznosti preiti na proučevanje celote, moramo najprej potroške prvin neizogibno izraziti vrednostno v denarni merski enoti. V tem primeru pridemo do pojma stroškov v gospodinjstvu, ki so zmnožek potroškov prvin z njihovimi nabavnimi cenami ali obra¬ čunskimi postavkami. Gospodinjstvo potemtakem nima večjih stroškov v tistem mesecu, v katerem kupi stanovanjsko opremo ali avtomobil. Med tedanje stroške vstopa samo zmnožek nabavne cene takšnih ob¬ stojnih stvari z njihovim potroškom, ki je izražen z amortizacijsko sto¬ pnjo, npr. z časovno udeležbo danega časovnega obdobja v celotni dobi koristnosti posamezne obstojne stvari: strošek je torej le amortizacija kupljene stanovanjske opreme ali avtomobila v danem obdobju. Podob¬ no ne moremo npr. govoriti o večjih stroških v jesenskih mesecih, ko si gospodinjstvo nakupuje stvari za ozimnico, temveč se stroški pojavljajo šele tedaj, ko krompir, jabolka in podobno prenehajo obstajati v proce¬ su porabljanja in je njihove potroške treba izraziti na enoten vrednostni način, ki ga označujemo kot stroške. Toda vrednostni izraz kake vrste potroškov, npr. stanovanja, je lahko odvisen celo od pravnega naslova, ki nas upravičuje do uporabe stanovanja. Če stanovanje ni last gospo¬ dinjstva oziroma njegovih članov, se pojavlja med stroški iz tega naslova najemnina, če je nasprotno last gospodinjstva oziroma njegovih članov, se pojavlja med stroški amortizacija skupaj z raznimi stroški vzdrževanja. Po drugi strani se pri zadovoljevanju potrebe določene vrste lahko pojavljajo potroški različnih vrst z različno izčrpnostjo izraženih stroškov. Kosilo lahko člani gospodinjstva kupijo in pojedo v samopostrežni restavraciji ali si ga pripravijo iz temeljnih živil sami. V prvem primeru nastopa med prvinami procesa porabljanja v okviru gospodinjstva kosilo s toliko in toliko kupljenimi obroki, v drugem primeru pa npr. goveje meso, krom¬ pir, solata, toliko in toliko časa dela v kuhinji, toliko in toliko porablje¬ nega plina in elektrike itd. Stroški teh dveh različic, ki dovedejo do enake zadovoljitve neposredne potrebe po kosilu, so različni po vrstah, a tudi po celotnem znesku. To omogoča primerjavo in odločitev, ki bi bila bolj gospodarna. Ker moremo sedaj vse prvine procesa porabljanja izraziti enotno v denarni enoti mere, je tudi temeljni kazalnik gospodarnosti v 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu okviru gospodinjstva mogoče preoblikovati v koeficient vrednostno izra¬ žene gospodarnosti v gospodinjstvu: zadovoljene neposredne potrebe v okviru gospodinjstva stroški v okviru gospodinjstva Se vedno pa imamo težave pri njegovi izračunljivosti, saj ni mogoče izraziti števca na enoten način ali ga je mogoče uresničiti le pri posamezno izbra¬ nem zadovoljevanju neposrednih potreb. Nekaj težav je še vedno tudi z ime¬ novalcem. Stroški mnogokrat niso izraženi popolno. Stroške smo oprede¬ lili kot zmnožek potroškov prvin in njihovih nabavnih cen ali obračunskih postavk. Če kaka prvina nima cene ali ji ni pripisana nikaka obračunska po¬ stavka, iz tega naslova seveda ni stroška, čeprav je do potroškov prišlo. Tako je navadno v stroških opuščeno v okviru gospodinjstva opravljeno delo, kar nato ustvarja videz, daje enako zadovoljitev potreb mogoče doseči z manj¬ šimi stroški, če je npr. hrana pripravljena doma, ali če za kaka dela poskrbijo člani gospodinjstva sami itd., kot če so s tem namenom uporabljene storitve drugih. Drugačna bi seveda bila sodba, če bi delo v okviru gospodinjstva bilo ovrednoteno. Tako pa moramo govoriti le o tem, da so sicer stroški manjši, toda manjši je tudi prosti delovni čas kot pomembna sestavina zadovoljitve neposrednih potreb. Stroški dela so v gospodinjstvu upoštevani le, kadar ga opravi kaka plačana oseba, posebej lahko stroške predpostavljamo, če član gospodinjstva v času, ki ga porabi v gospodinjstvu, izgubi priložnost za kak zaslužek, sicer je pa delo v gospodinjstvu mogoče pojasnjevati le s temeljno socialno potrebo človeka, da nekaj dela. V začetku je bil govor o naturalni bilanci procesa porabljanja v okviru go¬ spodinjstva, kjer so na eni strani bile navedene fizično potrebne prvine za zadovoljevanje neposrednih potreb v okviru gospodinjstva in na drugi strani zadovoljene potrebe. Sedaj pa lahko pridemo do naslednje vredno¬ stno izražene bilance in sicer: Vrednostna bilanca procesa porabljanja v okviru gospodinjstva za obdobje (43 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Kaže opozoriti, da tudi v sedanjem primeru še nimamo opravka s pravo bilanco, saj zaradi odsotnosti vrednostnega izraza na desni strani ne mo¬ remo obeh strani z enakimi izrazi uravnovesiti. Če bi zadovoljene potrebe na desni strani izrazili s standardnimi stroški prvin, ki so jih omogočile, potem bi razlika med večjimi standardnimi stroški prvin na desni strani in manjšimi dejanskimi stroški prvin na levi strani nakazovala rezultat boljše¬ ga gospodarjenja, razlika med večjimi stroški prvin na levi strani in manjšimi standardnimi stroški prvin na desni strani pa rezultat slabšega gospodarje¬ nja. Razlika bi imela svoj izvor v spremenjeni sestavi prvin, ki nastopajo pri zadovoljevanju potreb, v njihovih spremenjenih potroških ali v njihovih spremenjenih nabavnih cenah. 2.4 VPLIVI NA STROŠKE V GOSPODINJSTVU Na stroške v gospodinjstvu ob drugih nespremenjenih okoliščinah goto¬ vo vpliva že sestava gospodinjstva. V osebnem gospodinjstvu se pojavljajo drugačni stroški kot v družinskem gospodinjstvu. Vendar nanje ne vpliva samo število članov gospodinjstva. Enaki stroški, ki odpadejo na člana gospodinjstva, še ne pomenijo enakega zadovoljevanja neposrednih po¬ treb. Pri proučevanju stroškov posameznega gospodinjstva je pomembna starostna ali kaka druga sestava članov gospodinjstva. Potrebe pri otro¬ cih so kakovostno in številčno drugačne kot pri odraslih. Zato ni mogoče preprosto povezovati stroške posameznih prvin s povprečnim članom go¬ spodinjstva, temveč kvečjemu z njegovim pogojnim članom kot porabni¬ ško enoto. Če vzamemo npr. odraslega člana gospodinjstva kot pogojno enoto, je treba število drugih članov preračunati z ustreznimi enakovre- dnostnimi števili na to pogojno enoto, nakar npr. 4 člansko družinsko gospodinjstvo šteje morda samo 2,79 pogojnih članov ali porabniških enot. Nikjer pa ni rečeno, da morejo pri vseh vrstah potreb biti enako re¬ alno izbrana enakovrednostna števila. Zato moremo vsak poenostavljeni izračun jemati z zadostno mero previdnosti. Dalje je ob drugih nespremenjenih okoliščinah treba v okviru posamezne¬ ga gospodinjstva razlikovati stalne stroške in spremenljive stroške v odvisnosti od števila članov gospodinjstva. Tudi če so stroški v zvezi s prehrano na po¬ sameznega člana gospodinjstva v določenem obdobju enaki, se za celotno gospodinjstvo povečujejo, če je članov gospodinjstva več; opravka imamo s spremenljivimi stroški (variabilnimi stroški). Nasprotno se amortizaci¬ ja štedilnika, ogrevalnih naprav, pralnega stroja, televizorja itd. v gospo- 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu dinjstvu ne povečujejo, če ima gospodinjstvo več članov kot preje; opravka imamo z neomejeno stalnimi stroški (absolutno fiksni stroški). Stroški stanovanja se povečujejo, če dotedanje zmogljivosti prostorov ne ustrezajo več povečanemu številu članov gospodinjstva in je treba poskrbeti za večje stanovanje, ki nato povzroča večje stroške; opravka imamo z omejeno stalni¬ mi stroški (relativno fiksnimi stroški). Seveda na stroške gospodinjstva bistveno ob drugih nespremenjenih oko¬ liščinah vplivajo nabavne cene prvin, ki se v njem porabljajo, kar ponovno daje opozorilo, da večji stroški gospodinjstva še ne morejo pomeniti bolj¬ še zadovoljevanje neposrednih potreb. Na stroške gospodinjstva dalje vpliva varčnost, povezana z nabavnimi cenami in potroški prvin, nakar manjši stroški gospodinjstva še ne pomenijo slabše zadovoljevanje neposrednih po¬ treb. Gotovo pa na stroške gospodinjstva pomembno vplivajo spremenjene oko¬ liščine, v katerih obstaja, saj se zaradi njih spreminjajo tako neposredne potrebe ljudi kot načini njihovega zadovoljevanja. S tega zornega kota je zanimivo pogledati ne samo v daljno preteklost, temveč celo v čas, ki niti ni toliko odmaknjen. Medtem ko so bili še pred leti prevozi z javnimi prevoznimi sredstvi povsem običajni, si dandanes prevozov skorajda ne znamo več zamisliti brez lastnega avtomobila ali v posameznem gospo¬ dinjstvu celo z več avtomobili. Zimsko ogrevanje ter poletno ohlajevanje stanovanjskih prostorov postaja čedalje bolj pogosto, medtem ko so bile še nedavno zahteve gospodinjstev v tem pogledu bolj preproste. Čedalje več ljudi želi potovati v tuje oddaljene dežele, medtem ko je nekdaj bilo za¬ dovoljstvo ljudi doseženo že z izleti v domačem okolju. Vse to povečuje ne samo obseg novo vzpostavljenih in zadovoljenih neposrednih potreb, temveč tudi stroške v okviru opazovanih gospodinjstev. Pomen vpliva splošnega gospodarskega in kulturnega razvoja na zadovoljevanje neposrednih po¬ treb v gospodinjstvih in na stroške v njih pa zlasti osvetljujejo sprehodi po zgodovini. 2.5 PREJEMKI IN IZDATKI V GOSPODINJSTVU Čeprav se še iz naturalnega gospodarstva lahko vlečejo spoznanja o tem, kaj je bilo porabljeno v posameznem gospodinjstvu pri zadovoljevanju ne¬ posrednih potreb njegovih članov in je iz tega mogoče hitro izvesti še razu¬ mevanje stroškov, se je s prevlado tržnega gospodarstva vse prevesilo bolj v Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni spoznanje, koliko denarja je bilo v gospodinjstvu porabljenega in s kakšnim namenom. Ker do izdatkov lahko pride istočasno s pridobitvijo ustreznih prvin procesa porabljanja ali kasneje ali celo pred tem, pojav izdatkov v kakem obdobju ne zrcali nujno niti tedanje pridobitve ustreznih prvin in še manj seveda njihovih potroškov in s tem povezanih stroškov. Izdatki gospodinjstva kot zmanjšanje denarja v njem se seveda ne morejo pojaviti pred prejemki gospodinjstva kot povečanja denarja v njem. V go¬ spodinjstvu v nobenem obdobju ni mogoče porabiti več denarja kot je na razpolago denarja v njem. Obstajajo le različne možnosti, kako priti do denarja in nato, kako ga porabiti. Pri tem nas v nadaljevanju zanima denar, ki je v kakem obdobju na razpolago pri vseh članih gospodinjstva ne glede na to, da se lahko delno tudi preliva med člani in da k izdatkom pristopajo drugi člani kot so tisti, ki so prinesli prejemke v gospodinjstvu. Opazujemo potemtakem gospodinjstvo kot zaokroženo celoto brez morebitnih preli¬ vanj denarja, kjer bi v okviru gospodinjstva imeli pri enem članu izdatke, ki pri drugem pomenijo prejemke za njegovo samostojno odločanje o iz¬ datkih. Gotovo temeljni prejemki v gospodinjstvu izhajajo iz dela, ki ga opravijo člani gospodinjstva za druge in jim iz tega naslova pripada zaslužek. Pri tem se sicer lahko pojavi zaslužek za pretekli mesec, medtem ko se ustre¬ zni prejemek pojavi šele v naslednjem mesecu, kar bomo v nadaljevanju zanemarili, saj bomo obravnavali le tisto obdobje, v katerem pride v go¬ spodinjstvu do prejemkov ne glede na to, na katero obdobje se nanašajo. Iz naslova opravljenega dela lahko pripadajo članom gospodinjstva še drugi zneski poleg normalnega zaslužka; lahko gre tudi za kake nagrade, za avtorske honorarje ali kake udeležbe. Ker so v vsakem primeru pripa¬ dajoči zneski izvirno obračunani skupaj z dajatvami, ki so pred izplačilom odtegnjene, je jasno, da je v gospodinjstvu kot prejemke mogoče upošte¬ vati šele čiste zneske po opravljenih odbitkih. Nekaj podobnega velja za prejemke, ki izhajajo iz pokojnin in se sklicujejo na opravljeno delo v pre¬ teklosti. Toda prejemki lahko pritekajo članom gospodinjstva in s tem štejejo kot prejemki gospodinjstva še na številne druge načine. Tako se lahko pojavljajo prejemki iz naslova prejetih obresti za dana posojila ali iz prejetih dividend za naložbe v kapital, ki gotovo ne štejejo kot prejemki iz dela. Dalje se lahko pojavljajo prejemki iz raznih zavarovalnih odškodnin in drugih povračil, ki gotovo spet niso prejemki iz dela, temveč preje iz nekakšnih v preteklosti nastalih solidarnostnih izdatkov. Do prejemkov lahko prihaja tudi z darili in na druge načine. Končno kaže omeniti še 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu prejemke za kritje izdatkov na službenih potovanjih, kjer je pri ustre¬ znem članu gospodinjstva prišlo le do začasne založitve lastnega denarja, ki je nato vrnjen; največkrat je takšen znesek prejemkov pri proučevanju delovanja gospodinjstva kar pobotan s takšnim zneskom izdatkov in šte¬ je kot prejemek le morebitni presežek povrnjenega zneska nad dejansko nastalim. Do prejemkov gospodinjstva je mogoče priti dalje s prodajo ka¬ kih stvari, ki so bile v lasti njegovih članov; v takšnem primeru do pre¬ jemkov v kakem obdobju prihaja zaradi tega, ker so v kakem prejšnjem obdobju nastali izdatki v zvezi s pridobitvijo take stvari in imamo spet opravka z medobdobnim prenašanjem, razen v kolikor se pri tem poja¬ vlja sprememba vrednosti ustreznih stvari. Če celota takšnih temeljnih prejemkov v kakem obdobju ne zadošča, se je v njem mogoče poslužiti še prejemkov s pomočjo dobljenih posojil. Prav tako pa tudi prejemkov iz naslova vrnjenih danih posojil. Po drugi strani so temeljni izdatki v gospodinjstvu gotovo povezani z nakupi stvari in storitev, s katerimi v njegovem okviru zadovoljujejo svoje neposredne potrebe njegovi člani. Spet ni pomembno, kdaj je prišlo do ustrezn e pridobitve, temveč kdaj je bilo opravljeno plačilo zanjo. Podobno so temeljni izdatki v gospodinjstvu lahko povezani s plačilom za delo, ki ga opravijo kake osebe, ki niso člani samega gospodinjstva. Prido¬ bljene stvari imajo lahko značaj obstojnih stvari ali porabnih stvari, pri čemer se s prvimi dejansko vzpostavlja njihova daljša prisotnost, v zve¬ zi z drugimi pa prehodne zaloge, kar vse lahko pomeni celo daljšo ali krajšo naložbo. Izdatki za storitve drugih lahko zajemajo tudi takšne, ki so povezani z obrestmi od dobljenih posojil ali v zvezi z zavarovalnimi premijami. Potem se med izdatki lahko pojavljajo še tisti, ki se nanašajo na vrnjena dobljena posojila ali na dana posojila oziroma na drugačne fi¬ nančne naložbe. Denarne tokove, ki jih je mogoče zasledovati pri posameznem gospodinj¬ stvu, je mogoče razčleniti in urediti tudi na temeljne denarne tokove, de¬ narne tokove pri naložbenju (investiranju) in denarne tokove pri financira¬ nju gospodinjstva (vlaganju v gospodinjstvo). Temeljne denarne tokove pri tem sestavljajo: a) temeljni prejemki gospodinjstva: prejemki iz opravljenega dela prejemki iz pokojnin drugi temeljni prejemki (47 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni b) temeljni izdatki gospodinjstva: izdatki za nakupe porabnih stvari izdatki za nakupe obstojnih stvari, ki poenostavljeno ne štejejo niti začasno kot naložbe izdatki za storitve, vključno neodtegnjene dajatve izdatki za delo drugih Denarne tokove pri naložbenju (investiranju)v gospodinjstvu sestavljajo: a) prejemki gospodinjstva pri naložbenju: prejemki iz dobljenih obresti in dividend prejemki iz prodaje obstojnih stvari, ki štejejo kot naložbe prejemki iz odtujitve finančnih naložb b) izdatki gospodinjstva pri naložbenju: izdatki za nakup obstojnih stvari, ki štejejo kot naložbe izdatki za dana posojila izdatki za druge finančne naložbe Denarne tokove pri financiranju v gospodinjstvu (vlaganju v gospodinjstvo) pa sestavljajo: a) prejemki gospodinjstva pri financiranju: prejemki v zvezi z dobljenimi posojili b) izdatki gospodinjstva pri financiranju: izdatki za dane obresti v zvezi z dobljenimi posojili izdatki v zvezi z vračili dobljenih posojil Pri vsem tem je zadeva sporazuma, kdaj je poenostavljeno nakup kake ob¬ stojne stvari štet kot sprotna poraba, kdaj pa kot naložba. Očitno je le na¬ kup stanovanja vedno treba šteti kot naložbo, čeprav ima takšen značaj gotovo še pomembnejša stanovanjska oprema vključno z umetninami. Tudi izdatki za nakup obleke ali obutve se na enak način ne ponavljajo vsak mesec. Zato je pri proučevanju prejemkov in izdatkov gospodinjstva in ugotavljanju zakonitosti v zvezi z njimi treba upoštevati daljše obdo¬ bje, najmanj pa leto dni. V vsakem primeru nato prejemke dopolnjuje začetno stanje denarja v gospodinjstvu, izdatke pa končno stanje denarja v njem. 48 ) Ureditev navedenih prejemkov in izdatkov gospodinjstva v dvostranski obliki z vključenim začetnim in končnim saldom je 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu Bilanca prejemkov in izdatkov gospodinjstva za obdobje. To je pravzaprav tudi poenostavljena teoretična posplošitev "gospodinjske knjige", ki je smiselno blagajniški dnevnik v gospodinjstvu. Res pa v zgor¬ njem smislu ni zajeta samo gotovina v blagajni gospodinjstva in v denarni¬ cah njegovih članov, temveč tudi denar na računih pri bankah. Kadar imamo pred očmi prejemke in izdatke gospodinjstva, moramo pri gospodarjenju v okviru gospodinjstva razrešiti najmanj naslednja vpraša¬ nja: 1) Kako povečati prejemke in s tem možnosti za zadovoljevanje neposre¬ dnih potreb, ki so povezane z nakupom ustreznih prvin in z njimi pove¬ zanimi izdatki? 2) Kako v okviru razpoložljivega denarja zagotoviti njegovo čim bolj raci¬ onalno porabo in s tem možnosti za zadovoljevanje neposrednih potreb, ki so povezane z nakupom ustreznih prvin in z njim povezanimi izdat¬ ki? 3) Kako v primeru vnaprejšnje oskrbe s prvinami, ki je povezana z doblje¬ nimi posojili, zagotoviti, da kasnejši izdatki ob vračilu posojil in plačilu obresti, ne ovirajo izdatkov za tedanje sprotno zadovoljevanje neposre¬ dnih potreb? Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Kazalnik uspešnosti gospodarjenja z denarjem v okviru gospodinjstva je koeficient plačilne sposobnosti gospodinjstva, kije opredeljen kot razpoložljivi denar v danem obdobju zapadle obveznosti v danem obdobju Zajemati mora čim krajša obdobje, najmanj pa mesec dni. Koeficient, ki je večji od 1, pove, daje gospodinjstvo v obdobju plačilno sposobno, to je, da lahko poravna vse obveznosti v tem obdobju, koeficient, ki je manjši od 1, pa, daje gospodinjstvo tedaj plačilno nesposobno, to je, da ne more poravnati vseh obveznosti v njem. 2.6 VPLIVI NA IZDATKE V GOSPODINJSTVU Temeljne izdatke v gospodinjstvu lahko razčlenimo po stari metodologiji OZN 1 na naslednje namene: 1. Hrana, kot npr. kruh in žito, meso, riba, mleko, sir, jajca, olje in druge maščobe, sadje in zelenjava, sladkor, kava, čaj, kakao itd. 2. Pijače, tako brezalkoholne kot alkoholne 3. Tobak, npr. cigare, cigarete itd. 4. Obleka, obutev in druge osebne dobrine kot npr. dežniki, ure, drago¬ cenosti itd. 5. Najemnina in vodarina 6. Kurjava in razsvetljava 7. Pohištvo, drugi inventar in gospodinjska oprema, kamor spadajo med drugim tudi klavir, zavese, šivalni stroji, hladilniki, televizijski aparati, steklenina itd. 8. Gospodinjska opravila, kamor spadajo plače gospodinjske pomočnice, čistilni material, popravilo pohištva, čevljev in obleke itd. 9. Osebna nega in zdravstvene storitve, kamor spadajo npr. toaletni pred¬ meti, frizerske storitve, storitve zdravnikov itd. 10. Promet in zveze, kamor spada uporaba avtomobilov, motorjev in bici- klov, storitve javnih prevoznih podjetij, pošte in telekomunikacij itd. 11. Oddih in zabava, npr gledališče, kino, obisk restavracij in hotelov, knji¬ ge, časopisi itd. 12. Razne storitve, npr. tudi storitve šol itd. 50) " United Nations. Studies in Methods. Series F, No.8, str. 27. 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu Ker so bili že od nekdaj prejemki in izdatki gospodinjstev predmet stati¬ stičnih raziskovanj, ni nič čudnega, da je že v 19. stoletju prišlo do spo¬ znanj, ki so bila označena kot Engelovi zakoni: 1. Odstotni delež izdatkov za hrano pada, če prejemki rastejo. 2. Odstotni delež izdatkov za obleko in obutev je neodvisen od zneska prejemkov. 3. Odstotni delež izdatkov za stanovanje, kurjavo in razsvetljavo je neodvi¬ sen od zneska prejemkov. 4. Odstotni delež izdatkov za razne namene (razvedrilo, higieno, osebne storitve itd.) raste, če prejemki rastejo. Kasnejše raziskave in tudi raziskave pri nas so vedno jasno potrdile pred¬ vsem prvi zakon, po katerem je odstotek udeležbe izdatkov za hrano, pija¬ čo in tobak tem višji, čim manjši so prejemki v gospodinjstvu, kakor tudi četrti zakon, po katerem je odstotek udeležbe izdatkov za kulturo, pro¬ sveto in drugo tem višji, čim večji so prejemki v gospodinjstvu. To ustreza vrstnem redu nujnosti pri zadovoljevanju neposrednih potreb ljudi. Zato ni nič čudnega, če se v primeru povečanja prejemkov gospodinjstva ob drugih nespremenjenih okoliščinah ali povečanja prejemkov, ki odpadejo na člana gospodinjstva, ne pojavlja v enakem odstotku povečanje izdatkov za različne skupine namenov. Ob povečanih prejemkih in ob drugih ne¬ spremenjenih okoliščinah člani gospodinjstva ne povečajo obseg prehra¬ njevanja, čeprav ga morda kakovostno izboljšujejo. Se najhitreje pride do sprememb v dotedanjem načinu življenja s tem, da prihaja do nakupa no¬ vih tehničnih pripomočkov in drugih predmetov dolgoročne rabe. Te lahko gospodinjstvo v načelu sicer pridobiva na različne načine: a) da se odreče njihovi uporabi, dokler ne prihrani dovolj denarja za njihov nakup; b) da za njihovo uporabo plačuje najemnino, kar je skorajda normalen začetni način v primeru stanovanja; c) da si izposodi denar in kupi predmete dol¬ goročne rabe s posojilom, ki ga nato postopno odplačuje. Če namerava gospodinjstvo priti do predmetov dolgoročne rabe z denarnimi prihranki, mora za ta namen dalj časa izločevati del svojih prejemkov. Pri nakupu nato uporabi takšne denarne prihranke, zato ni nikomur nič dolžno; s svojimi prihodnjimi prejemki pa poljubno razpolaga. Če gospodinjstvo nasprotno pride do predmetov dolgoročne rabe s pomočjo posojila, pri tem ni potreben nikak predhodni napor. Pač pa mora od svojih prihodnjih prejemkov določen čas izločevati del za odplačilo posojila in za obresti; ta del se pravzaprav pojavlja kot posebna naknadna oblika obveznega varče¬ vanja. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Ko so v okviru gospodinjstva na takšen ali drugačen način zagotovljene neposredne potrebe, povezane z najrazličnejšimi normalnimi nakupi, se začno razvijati nove potrebe in z njimi povezani nenormalni nakupi. Naj¬ večkrat pa kar čedalje večje kopičenje rezerv denarja in njegovo naložbenje (investiranje) celo na načine, ki niso povezani z zadovoljevanjem neposre¬ dnih potreb. Res pa nekateri ljudje uživajo v zavesti povečevanja svojega premoženja, čeprav ne znajo pojasniti, v čem vidijo pri tem svoje neposre¬ dne potrebe in njihovo zadovoljevanje. 2.7 PREMOŽENJE ALI SREDSTVA V GOSPODINJSTVU TER NJIHOVO KRITJE Pri dosedanjem pojasnjevanju zadovoljevanja neposrednih potreb ljudi v okviru gospodinjstva smo se že večkrat srečevali z dejstvom, da pri tem ni mogoče računati samo s procesom in kategorijami, ki nastopajo pri njem in povzročajo potroške in stroške, temveč tudi s stanjem nekaterih kategorij, ki sicer nastopajo pri njem, npr. v vlogi obstojnih stvari ali zalog porabnih stvari, kakor tudi s stanjem denarja, ki omogoča kasnejše izdatke v zvezi s pridobi¬ tvijo tistih prvin procesa porabljanja, ki omogočajo zadovoljevanje neposre¬ dnih potreb. Tako pridemo do razumevanja statično opredeljene sintetične kategorije premoženja ali sredstev v gospodinjstvu. Sredstva so stvari, pravice in denar, s katerimi premoženjskopravno razpolagajo člani gospodinjstva v proučevanem trenutku in so zato lahko v nadaljevanju označena kot sredstva gospodinjstva. Označujemo jih lahko tudi kot premoženje gospodinjstva v takšnem trenutku. Gre za vse, kar je v lasti gospodinjstva ali bolje, članov gospodinjstva, in sicer ne glede na to, ali so v tej zvezi še komu kaj dolžni ali imamo nasprotno opravka že z njihovim čistim premoženjem. Premoženje ali sredstva gospodinjstva v obliki stvari je mogoče razčleniti na obstojne in porabne stvari. Obstojne stvari zajemajo: Aa) zemljišča; Ab) stanovanjske zgradbe ali stanovanja; Ac) stanovanjsko in drugo opremo, ki obsega gospodinjske stroje, napra¬ ve, orodje, prevozna sredstva in inventar, vključno knjižnico, umetni¬ ne in druge zbirke; Ač) obleko, obutev, osebno in drugo perilo, nakit in druge obstojne stvari za osebno uporabo; 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu Ad) dolgoletne nasade; Ae) živali. Porabne stvari pa zajemajo: Ba) zalogo hrane, pijač in tobaka; Bb) zalogo goriva in podobnega materiala; Bc) zalogo zdravil in higienskega materiala; Bč) zalogo pisarniškega in drugega materiala. Nepremičnine zajemajo postavke pod Aa in Ab), ostalo so premičnine. Da bi lahko vse takšne postavke seštevali, morajo biti izražene v denarni merski enoti. Obstojne stvari so sestavni del premoženja ali sredstev gospo¬ dinjstva po svoji neodpisani vrednosti, medtem ko se cenovni izraz njihovih potroškov, imenovan amortizacija, pojavlja med stroški. Le zemljišča, ume¬ tnine in nekatere zbirke praviloma ne izgubljajo svoje začetne vrednosti, čeprav trajno nastopajo kot prvine procesa porabljanja v okviru gospodinj¬ stva in omogočajo zadovoljevanje določenih neposrednih potreb v njem. Kako vse druge obstojne stvari izgubljajo svojo začetno vrednost, ki se nato pojavlja med stroški, je v marsičem zadeva svobodne presoje. Mnogokrat so pri proučevanju med obstojnimi stvarmi upoštevana le zemljišča, stano¬ vanjske zgradbe ali stanovanja in morda še kaka izbrana oprema, nakar je vrednost nabave vseh drugačnih obstojnih stvari obravnavana že kot stro¬ šek. Vendar je koristno razlikovati praktično poenostavitev od teoretično čistega modela pri proučevanju. Medtem ko obstojne stvari kot sestavni deli premoženja ali sredstev gospo¬ dinjstva nastopajo v vlogi prvin pri tamkajšnjem procesu porabljanja, ki vodi do zadovoljevanja potreb, je zadeva v pogledu porabnik stvari nekoliko drugačna. Dokler so te še sestavni del premoženja ali sredstev v proučeva¬ nem gospodinjstvu, še ne nastopajo v vlogi prvin pri tamkajšnjem procesu porabljanja, ki vodi do zadovoljevanja neposrednih potreb, temveč čakajo na takšno svojo vlogo. Ko začno v njem nastopati, pa prenehajo obstajati v svoji prvotni obliki, torej jih ni več mogoče voditi kot sestavne dele premo¬ ženja ali sredstev. Zaloga porabnih stvari je v okviru premoženja ali sred¬ stev gospodinjstva prikazana po nabavni vrednosti, ko začno te stvari nasto¬ pati v svoji vlogi, pa njihova nabavna vrednost takoj in v celoti preide med stroške gospodinjstva. Pri nekaterih proučevanjih obstaja poenostavljena domneva, da zaloge porabnih stvari v okviru gospodinjstva niso bistvene, kar pomeni, daje njihova nabavna vrednost že takoj upoštevana med stro- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni ški gospodinjstva. Spet pa je koristno razlikovati praktično poenostavitev od teoretično čistega modela pri proučevanju. Ko obravnavamo stvari kot sestavni del premoženja ali sredstev gospo¬ dinjstva, moramo paziti na dvoje: da so res last kakega člana tega gospo¬ dinjstva in da niso prikazane po višji vrednosti, kot obstaja zanje na trgu. Kolikor bi zanemarili ti dve zahtevi, bi utegnili imeti opravka tudi zgolj z navideznim premoženjem ali sredstvi gospodinjstva. Stalni dvig cen v razmerah inflacije sicer spreminja vrednostne izraze, vendar ga pri naših razglabljanjih lahko zanemarjamo, ker mislimo na dejanske in ne nazivne (nominalne) zneske. Drugo večjo skupino premoženja ali sredstev sestavljajo pravice. Z njimi razumemo zlasti sprotne terjatve in finančne naložbe. Sprotne terjatve zajemajo: Ca) terjatve v zvezi z zaslužki, ki še niso privedli do prejemkov; Cb) terjatve v zvezi s prodanimi stvarmi iz okvira premoženja ali sredstev, ki še niso privedle do prejemkov; Cč) terjatve v zvezi z obrestmi in udeležbami v dobičku drugih finančnih naložb, ki še niso privedle do prejemkov; Cd) terjatve v zvezi z vračili danih posojil, ki so že zapadla, a še niso pov¬ zročila prejemkov: Ce) terjatve v zvezi s prodanimi vrednostnicami ali drugimi finančnimi naložbami, ki še niso povzročile prejemkov; Cf) terjatve v zvezi s predujmi, danimi za stvari in storitve, ki so potrebne kot prvine procesa porabljanja v okviru gospodinjstva, a še niso bile sprejete; Cg) terjatve v zvezi s preplačili in druge terjatve. Finančne naložbe pa zajemajo: Ca) dana posojila; Čb) kupljene vrednostnice in druge oblike finančnih naložb zunaj danih posojil. Medtem ko se sprotne terjatve hitro pretvorijo v denar, so finančne naložbe lahko dolgoročnega (npr. obveznice) ali celo trajnega značaja (npr. delnice). Njihov glavni namen je v pridobivanju obresti ali udeležb v dobičku. Med terjatvami pa takrat, kadar proučujemo gospodinjstvo kot celoto, ne more biti takšnih iz medsebojnih razmerij med njegovimi člani, temveč so lahko le takšne, ki se nanašajo na nekoga iz okolja, v katerem obstaja gospodinjstvo. 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu Tudi pravice so izkazane v okviru premoženja ali sredstev gospodinjstva zgolj s tistim zneskom, ki gaje mogoče pričakovati v denarni obliki, kadar bodo prenehale. V nasprotnem primeru bi se iz tega naslova spet utegnilo pojaviti le navidezno premoženje ali navidezna sredstva. Tretjo večjo skupino premoženja ali sredstev sestavlja denar. Taje v načelu lahko: Da) denar v blagajni gospodinjstva ali v denarnicah njegovih članov; Db) denar na računih v bankah ali pri drugih. Prvine procesa porabljanja, o katerih je bil govor v točki 2.2., ni mogoče pre¬ prosto primerjati s premoženjem ali sredstvi, o čemer je govor sedaj. Med prvinami procesa porabljanja so bile naštete stvari, storitve in ljudje, med premoženjem ali sredstvi pa stvari, pravice in denar. Storitve in ljudje kor prvine procesa porabljanja niso sestavni deli premoženja ali sredstev, denar kot sestavni del premoženja ali sredstev pa ni prvina procesa po¬ rabljanja, razumljenega kot procesa zadovoljevanja neposrednih potreb članov gospodinjstva. Stanje denarja kot takšnega je le v izjemnih pri¬ merih pri kakem človeku mogoče povezovati s psihološkim občutkom zadovoljevanja njegovih neposrednih potreb v proučevanem trenutku. Razlika med stvarmi kot prvinami procesa porabljanja in stvarmi kot se¬ stavnim delom premoženja ali sredstev pa je v tem, da so prve upoštevane z njihovim nastopanjem v proučevanem obdobju, ko jim ustreza tedaj izgubljena vrednost, in druge z njihovim nastopanjem v proučevanem trenutku, ko jim ustreza tedanja neodpisana vrednost; prvo in drugo se seveda izključuje. Do sedaj smo v zvezi s premoženjem ali sredstvi gospodinjstva odgovarjali na vprašanje »kaj«? Sedaj pa moramo še na vprašanje »od kod«?. V tem primeru pridemo najprej do razumevanja dolgov do drugih zunaj samega gospodinjstva. Kot viri premoženja ali sredstev gospodinjstva se v takšnem primeru pojavljajo druge pravne in fizične osebe, do katerih ima proučeva¬ no gospodinjstvo oziroma njegovi člani obveznosti. Obveznosti ali dolgove lahko razčlenimo na dve skupini: na sprotne obve¬ znosti in na obveznosti iz naslova finančnih naložb drugih. Sprotne obveznosti zajemajo predvsem: Ea) obveznosti v zvezi z dobljenimi predujmi za še neopravljeno delo, za katero potem, ko je opravljeno, pripada zaslužek; Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Eb) obveznosti v zvezi s stvarmi in storitvami, ki so potrebne kot prvine procesa porabljanja v okviru gospodinjstva, a so kot takšne že bile kupljene, čeprav še ne plačane; Ec) obveznosti v zvezi z obrestmi od dobljenih posojil, ki še niso bile po¬ ravnane; Eč) obveznosti v zvezi z vračili danih posojil, ki so že zapadla, a še niso vodila do izdatkov; Ed) obveznosti v zvezi s kupljenimi vrednostnicami ali drugimi finančni¬ mi naložbami, ki še niso bile plačane; Ee) obveznosti v zvezi s prispevki in davki, ki so že bili obračunani, a še ne plačani; Ef) obveznosti v zvezi s prejetimi preplačili in druge obveznosti. Obveznosti iz naslova finančnih naložb drugih pa zajemajo v glavnem: Fa) prejeta posojila Med obveznostmi takrat, kadar proučujemo gospodinjstvo kot celoto, ne more biti takšnih iz medsebojnih razmerij med njegovimi člani, temveč le takšne, ki se nanašajo na nekoga iz okolja, v katerem obstaja gospodinj¬ stvo. Obveznosti ne smejo biti izkazane v manjšem znesku, kot gaje treba plačati, kadar zapadejo v plačilo. Po njihovi zapadlosti pa razlikujemo ta¬ kojšnje, kratkoročne in dolgoročne obveznosti. Obveznosti do drugih pravnih in fizičnih oseb kot virov premoženja ali sred¬ stev gospodinjstva so praviloma manjše od same celote sredstev (premože¬ nja), saj v nasprotnem primeru ne bi nihče bil pripravljen dajati članom takšnega gospodinjstva kaj na up. Razlika med večjo celoto premoženja ali vseh sredstev gospodinjstva po tej strani ter celoto obveznosti gospodinj¬ stva do drugih po drugi strani pa pove, kolikšno je čisto premoženje gospo¬ dinjstva. Če premoženje gospodinjstva zaradi primerjave z istovrstnimi ka¬ tegorijami v podjetjih imenujemo sredstva gospodinjstva, lahko tudi čisto premoženje gospodinjstva ob podobni primerjavi imenujemo gospodinjski kapital, čeprav njegova naloga ni v skrbi za trajno povečevanje in niti ne za trajno ohranjanje, temveč le v zagotavljanju neposrednih potreb članov go¬ spodinjstva. Zato je ob primerjavi z zavodi ali drugimi porabljajočimi eno¬ tami boljše poimenovanje v gospodinjski sklad. Očitno je po svojem nastanku nabrani prihranek v gospodinjstvu, to je neporabljeni presežek prihodkov nad odhodki gospodinjstva do proučevanega trenutka. Pri tem ni nujno, da so prihranek dosegli obstoječi člani gospodinjstva; lahko so ga tudi pretekli člani, ki jih ni več. 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu Vse do sedaj obravnavane kategorije moremo spet prikazati v bilančni obli¬ ki. Ker so izražene v denarni merski enoti, je tudi bilanca na obeh straneh po vključenem saldu uravnovešena. Bilanca stanja premoženja (sredstev)gospodinjstva in obveznosti do njegovih virov na določen dan Premoženje (sredstva) Stvari: obstojne stvari (po neodpisani vrednosti) porabne stvari (po nabavni vrednosti) Pravice: sprotne terjatve finančne naložbe Denar Obveznosti do virov premoženja (sredstev) Dolgovi: sprotne obveznosti obveznosti iz naslova prejetih posojil Saldo: Gospodinjski sklad ali čisto premoženje gospodinjstva Kadar imamo pred očmi premoženje (sredstva) gospodinjstva ter obvezno¬ sti v zvezi z njim, je treba pri gospodarjenju razrešiti najmanj naslednja vpra¬ šanja: 1. Kako povečati premoženje ( sredstva ) gospodinjstva, če upoštevamo pri tem možnosti, ki jih daje obstoječi zaslužek? 2. Do katere mere je mogoče povečati premoženje (sredstva) gospodinj¬ stva s pomočjo dolgov in kakšne bi morale biti obveznosti do drugih fizičnih in pravnih oseb, da ne bi njihova poravnava ob zapadlosti otežkočala sprotno zadovoljevanje neposrednih potreb v gospodinj¬ stvu? 3. Kakšna naj bo sestava premoženja (sredstev) gospodinjstva, da bi tudi v dolgem roku pripomogla največ k zadovoljevanju neposrednih potreb v njem? Če naj se oplojujejo tista sredstva gospodinjstva, ki naj bi kot naložbe posebne vrste prispevale k boljšem zadovoljevanju neposrednih potreb v gospodinjstvu, je gotovo med kazalniki gospodarjenja v gospodinj¬ stvu koristno upoštevati tudi indeks povečanja vrednosti naložbe gospo¬ dinjstva: dosežena vrednost stvarne ali finančne naložbe gospodinjstva prvotni znesek stvarne ali finančne naložbe gospodinjstva Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni ali pri sprotnem pobiranju plodov naložbe koeficient donosnosti finančne naložbe gospodinjstva: dobljene obresti in udeležbe v dobičku iz finančne naložbe gospodinjstva finančna naložba gospodinjstva Pri presojanju življenjske ravni v okviru gospodinjstva se utegne pojaviti kot zanimiv še koeficient opremljenosti spremoženjem(sredstvi) v gospodinjstvu: povprečno stanje premoženja (sredstev) gospodinjstva v obdobju povprečno število članov gospodinjstva v obdobju ali koeficient opremljenosti s čistim premoženjem v gospodinjstvu (gospodinj¬ skim skladom): povprečno stanje čistega premoženja v gospodinjstvu (gospodinjskega sklada) v obdobju povprečno število članov gospodinjstva v obdobju Če bi se pri posameznih obstojnih stvareh opirali na naturalne enote mere pa bi bil zanimiv tudi koeficient opremljenosti z obstojnimi stvarmi določene vrste v gospodinjstvu, to je: povprečno stanje obstojnih stvari določene vrste v gospodinjstvu v obravnavanem obdobju povprečno število članov gospodinjstva v obravnavanem obdobju. 2.8 PRIHODKI IN ODHODKI GOSPODINJSTVA 58 ) Do sedaj smo pri proučevanju procesa porabljanja v gospodinjstvu, pove¬ zanega z zadovoljevanjem neposrednih potreb njegovih članov, prišli do razumevanja stroškov gospodinjstva. Nato smo pri proučevanju denarnih tokov v gospodinjstvu prišli do razumevanja izdatkov, povezanih s prvi¬ nami, ki nastopajo v procesu porabljanja v gospodinjstvu. Končno smo pri proučevanju stanja prvin, ki nastopajo v procesu porabljanja v gospo¬ dinjstvu ali čakajo na to ali ustvarjajo zgolj možnosti za njihovo pridobi¬ vanje, prišli do razumevanja premoženja ali sredstev gospodinjstva. Hkrati smo opozorili, da je lahko obstoj premoženja ali sredstev vezan vsaj na začasno prisotnost dolgov, medtem ko le saldo predstavlja čisto premoženje gospodinjstva ali preprosto gospodinjski sklad. Če želimo sedaj pojasniti na¬ stajanje gospodinjskega sklada, pa ne moremo mimo proučevanja prihod- 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu kov in odhodkov gospodinjstva, ki se pojavljajo v vsakem obdobju posebej. Gre za gospodarske tokove, kjer navsezadnje prihodki vplivajo na povečanje gospodinjskega sklada, odhodki pa na njegovo zmanjšanje, čeprav je vmes treba vključiti še marsikaj. V vsakem primeru gre za precejšnjo razliko od finančnih tokov, kjer prejemki povečujejo stanje denarja, izdatki pa zmanj¬ šujejo stanje denarja v gospodinjstvu. Prihodke gospodinjstva sestavljajo dohodki njegovih članov. Vsaj en član gospodinjstva je praviloma vključen v kako organizacijo, bodisi podjetje, zavod ali kakšno drugo organizacijo, lahko tudi svojo lastno pridobitno dejavnost, kjer s svojim delom pridobiva zaslužek kot dohodek, ki je z zor¬ nega kota gospodinjstva prihodek iz opravljenega dela zunaj samega go¬ spodinjstva. Kot prihodek iz opravljenega dela očitno šteje tudi dobljeni av¬ torski honorar ali občasni honorar za delo po raznih pogodbah. V tej zvezi smo v točki 2.5. že govorili o prejemkih. Vendar živi razlika med prejemki in dohodki iz tega naslova že v preprosti »kmečki logiki«, kjer se pojavlja npr. običajni stavek: »Sem že zaslužil, le plačali mi še niso«. Na razliko med pre¬ jemki in dohodki posameznika nakazuje tudi stavek: »Nič nisem zaslužil, moral si bom izposoditi denar«. V prvem primeru nekdo računa z dohod¬ ki, ker je delo že opravil, medtem ko do prejemka še ni prišel. V drugem primeru se nekdo zaveda, da nima nikakega dohodka, medtem ko bo prišel do denarja, ki je potreben za nakup najnujnejših življenjskih potrebščin, s posojilom. Zaslužek je vedno opredeljen s kosmatim zneskom, ki vključuje dajatve; ti so večinoma res že odtegnjeni ob izplačilu, deloma so pa kasneje obračunani po preteku leta, če prekorači celota zaslužkov določeno vsoto. Za razumevanje prejemkov so pomembni le čisti zneski zaslužkov brez v začet¬ ku odtegnjenih davkov. Nasprotno do prave predstave o dohodkih posame¬ znika in nato do prihodkov v gospodinjstvu pridemo le, če jih obravnavamo v kosmatem znesku, medtem ko so dajatve dejansko povezane s pavšalnim in solidarnostnim financiranjem storitev družbenih dejavnosti, ki sojih nato prav tako deležni člani vsakega gospodinjstva. Toda dohodki posameznika iz opravljenega dela niso edini temeljni pri¬ hodki gospodinjstva. Ne smemo pozabiti na dohodke posameznika iz po¬ kojnin, raznih podpor in drugih razlogov. V gospodinjstvu se lahko v zvezi z njegovimi finančnimi naložbami pojavlja¬ jo tudi finančni prihodki. Spomniti kaže samo na obresti od danih posojil ali na udeležbe v dobičku v zvezi s kupljenimi delnicami. Niti ne smemo pozabiti na presežek prodajne vrednosti nad nabavno vrednostjo ali neod- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni pisano vrednostjo stvarnih in finančnih naložb gospodinjstva v trenutku, ko so prodane. Ponovno kaže opozoriti na razliko med prihodki gospodinjstva in prejemki gospodinjstva, pri čemer so bili prejemki gospodinjstva že obravnavani v točki 2.5. Res so prihodki gospodinjstva navadno gospodarsko povezani s prejemki gospodinjstva, toda do takšne povezave ne prihaja neizbežno v istem obdobju. Lahko se prihodki pojavijo pred prejemki, če npr. nekdo v prvem mesecu nekaj napravi, v drugem pa šele za napravljeno prejme plačilo. Lahko so prihodki sočasni s prejemki, če npr. prejme plačilo takoj, ko nekaj napravi. Lahko se prihodki pojavijo kasneje kot prejemki, če npr. prejme predujem za nekaj, kar bo napravil šele kasneje. Toda lahko obsta¬ jajo tudi prihodki, ki sploh niso gospodarsko povezani s prejemki, npr. če nekdo dobi podporo v obliki živil ali oblačil. Prav tako lahko obstajajo prejemki, ki niso gospodarsko povezani s prihodki, npr. če dobi posojilo ali če proda kako stvar iz okvira svojega premoženja. Kljub vsemu celovito razumevanje prihodkov v gospodinjstvu ni nujno ena¬ ko seštevku dohodkov, s katerimi računajo njegovi člani, čeprav pri tem za¬ nemarjamo njihovo prelivanje v okviru gospodinjstva. Pomisliti je samo treba na nekatere stroške v gospodinjstvu, ki pogojujejo ustvarjanje tam¬ kajšnjih prihodkov in niso v ničemer povezani s tamkajšnjim normalnim zadovoljevanjem neposrednih potreb. Če se nekdo zaradi oddaljenosti svo¬ jega prebivališča vozi na delo in mu strošek prevoza sploh ni povrnjen ali vsaj ni povrnjen v celoti, mu takšen strošek gotovo ni mogoče povezovati z njegovim zadovoljevanjem neposrednih potreb, npr. po razvedrilu s prevo¬ zom, temveč je v njem treba videti pogoj za pridobivanje zaslužka. Imamo torej najprej opravka s pokrivanjem stroška in šele nato z dohodkom. Še bolj je zadeva očitna v primeru avtorskega honorarja. Tu že sami predpisi priznavajo, da del avtorskega honorarja pokriva stroške, ki so povezani z nastajanjem avtorskega dela. O dohodku avtorja in nato o prihodku go¬ spodinjstva, ki mu avtor pripada, moremo govoriti šele potem, ko so ta¬ kšni stroški že pokriti. Isto velja v primeru zaslužkov po pogodbah o delu. Da bi strojepiska lahko opravila svoje delo po pogodbi na svojem stroju, mora najprej stroj imeti; amortizacija stroja, vrednost porabljenega papirja itd., so nato spet odbitne postavke od ustreznih prihodkov, da pridemo do njenega dohodka. Tako je tudi v okviru gospodinjstva treba razlikovati med seštevkom vseh prihodkov in dohodkov njegovi članov. Če proučuje¬ mo gospodinjstvo le na podlagi prečiščenih podatkov, bi morali na strani stroškov izločiti vse postavke, ki so povezane s pridobivanjem dohodkov 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu njegovih članov; na strani prihodkov bi lahko ostal v takšnih primerih le presežek pri povračilu nad takšnimi stroški, na strani stroškov oziroma odhodkov pa primanjkljaj pri takšnem povračilu. Ko smo tako ugotovili razliko med seštevkom vseh dohodkov članov go¬ spodinjstva in prihodkom gospodinjstva, moramo ponovno opozoriti na dajatve, ki jih iz raznih naslovov dajejo člani tega gospodinjstva in s tem štejejo kot odhodki v gospodinjstvu. Prispevki omogočajo zadovoljevanje tako imenovanih skupnih potreb, davki pa zadovoljevanje tako imenovanih splošnih družbenih potreb ; vse te potrebe se nato zadovoljujejo zunaj posa¬ meznega gospodinjstva, čeprav je gospodinjstvo prispevalo k njihovemu financiranju. Res je manj potreb te vrste zadovoljenih v okviru posame¬ znega gospodinjstva, če je bolj razvito njihovo zadovoljevanje zunaj njega. Pomisliti je treba samo na izobraževanje in zdravstvo. Gotovo se pri zado¬ voljevanju takšnih potreb srečujemo z drugačnimi problemi v primeru, ko ni splošnega zdravstvenega zavarovanja in je treba neposredno kriti stroške zdravstvenih storitev in bolnic, ali v primeru, ko takšni stroški ob svojem nastanku neposredno ne bremenijo gospodinjstva, ker je to že sproti daja¬ lo prispevke za njihovo solidarnostno kritje. Prav tako se srečujemo z dru¬ gačnimi problemi, če je treba kriti stroške za šolanje otrok, ali nasprotno v primeru, ko so tudi ti stroški po solidarnostnem načelu pokriti s prispevki zunaj samega gospodinjstva. Potem ko je vzpostavljena določena ureditev dajatev, članom gospodinjstva ni več treba odločati o zadovoljevanju po¬ treb zunaj gospodinjstva, ki je z njim povezano. Zato tudi v takšnih od¬ hodkih vidijo zunanje pogoje za obstoj in delovanje gospodinjstva. Člani gospodinjstva odločajo le v okviru dohodka, ki jim ostane potem, ko so že pokriti prispevki in davki. Do prav podobnega sklepa pridemo v primeru, ko gospodinjstvo vstopa v kaka zavarovalna razmerja z zavarovalnico. Nasprotje prihodkov so odhodki. Ti so v gospodinjstvu dejansko istovetni s stroški, saj se ne zadržujejo v kaki nedokončani proizvodnji ali zalogi proi¬ zvodov. Ponovno kaže poudariti, da odhodkov v obdobju ni mogoče enačiti s tedanjimi izdatki za pridobitev potrebnih prvin, o katerih je bil govor v točki 2.5., niti z nabavno vrednostjo teh prvin v obdobju, v katerem so bile pridobljene. Ravno v tem pogledu je mogoče zapaziti največ smiselnih na¬ pak pri običajnem izražanju. Vrednost kupljenih prvin še ne pomeni nujno odhodek in s tem zmanjšanje prihodkov, s katerimi v obdobju razpolaga posamezno gospodinjstvo. Nakup obstojnih stvari pomeni najprej nalož¬ bo, prav tako pomeni povečanje zalog porabnih stvari najprej naložbo in potemtakem ohranjanje čistega premoženja tega gospodinjstva v obliki, ki se Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni razlikuje od izhodiščnega denarja. Šele poraba teh dobrin pomeni pora¬ bo čistega premoženja. Odhodki v zvezi z zadovoljevanjem potreb v okviru gospodinjstva so potemtakem povezani s porabo kupljenih dobrin in ne z njihovim nakupom. Poraba vključuje pri obstojnih stvareh le njihovo amor¬ tizacijo , medtem ko je njihova neodpisana vrednost še v okviru premoženja tega gospodinjstva. Da je že po kmečki logiki treba razlikovati izdatke od odhodkov, ker so lahko povezani šele z naložbami, nakazuje tudi naslednji stavek: »Ves svoj denarje vtaknil v nakup hiše«. To pomeni, daje imel izdat¬ ke, nima nobenega denarja več, toda ima hišo. Če bi nasprotno denar pora¬ bil za pijačo, ga torej »zapil«, ne bi imel ničesar več, razen zadovoljenih po¬ treb po pijači. Tisto, česar nima več, ustvarja odhodke, tisto, kar mu ostane, pa še ne šteje kot odhodek, temveč kot sestavni del njegovega premoženja. Res so odhodki gospodinjstva praviloma gospodarsko povezani z izdatki, če¬ prav do takšne povezave ne prihaja neizbežno v istem obdobju. Lahko se odhodki (oziroma stroški) pojavijo pred izdatki, če npr. nekdo prej porabi kako stvar, kot jo je plačal. Lahko so odhodki (oziroma stroški) sočasni z izdatki, če npr. takoj plača kako dobrino, ko jo nabavi in porabi. Lahko se odhodki (oziroma stroški) pojavijo kasneje kot izdatki, če npr. kupi stano¬ vanje, ki se nato amortizira, denimo, 100 let. Toda lahko obstajajo tudi od¬ hodki (oziroma stroški), ki niso gospodarsko povezani z izdatki, npr. če je dobil kot poklon, v dar sod vina, ki ga nato prazni, a je prvotno povečanje premoženja štel kot prihodek, zaradi česar mora tudi njegovo zmanjšanje šteti kot odhodek. Prav tako lahko obstajajo izdatki, ki niso gospodarsko povezani z odhodki (oziroma stroški), če npr. vrne posojilo ali če kupi in plača parcelo, katere vrednost se nato ne amortizira. Glede na skupine potreb, s katerimi so povezani, lahko odhodke gospodinj¬ stva razčlenjujemo najprej npr. na: Aa) odhodke (oziroma stroške) v zvezi s stanovanjem, stanovanjsko opre¬ mo, kurjavo, vodo in higieno; Ab) odhodke (oziroma stroške) v zvezi s hrano, pijačo in tobakom; Ac) odhodke (oziroma stroške) v zvezi z obleko in obutvijo; Ač) odhodke (oziroma stroške) v zvezi s kulturo, prosveto, zdravstvom, razvedrilom in druge stroške. Takšne skupine potreb omogočajo zadovoljevati različne prvine procesa po¬ rabljanja v okviru gospodinjstva. Če bi sedaj odhodke razčlenili glede na prvine procesa porabljanja, pa bi prišli do pregleda, ki nam je poznan že iz točke 2.3.: 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu Ba) odhodki (oziroma stroški) v zvezi z nastopanjem obstojnih stvari za zadovoljevanje neposrednih potreb v gospodinjstvu Bb) odhodki (oziroma stroški) v zvezi z nastopanjem porabnih stvari za zadovoljevanje neposrednih potreb v gospodinjstvu Bc) odhodki (oziroma stroški) v zvezi z nastopanjem storitev drugih za zadovoljevanje neposrednih potreb v gospodinsjtvu Bč) odhodki (oziroma stroški) v zvezi z opravljenim delom drugih ljudi v okviru gospodinjstva za zadovoljevanje neposrednih potreb v njem. O tem je bil govor že v točki 2.3. Na tem mestu naj samo še opozorim, da bi vsako ovrednotenje lastnega dela (in dela drugih ljudi v okviru gospo¬ dinjstva), ki ga opravijo člani gospodinjstva za zadovoljevanje neposrednih potreb v okviru gospodinjstva, moralo pomeniti ne samo pojav odhodkov (oziroma stroškov), temveč tudi pojav doračunanih prihodkov od dela, ki ne izvirajo iz okolja, v katerem proučevano gospodinjstvo obstaja. Takšen postopek bi bistveno olajšal spoznanje, zakaj nižji osebni dohodek nekva¬ lificiranega delavca v njegovem gospodinjstvu ob drugih nespremenjenih okoliščinah še ne povzroča nižjo življenjsko raven kot visoki osebni doho¬ dek intelektualca - specialista v njegovem gospodinjstvu. Po drugi strani stroški v zvezi z nastopanjem obstojnih stvari (pod Ba) ni¬ majo vedno enakega značaja. Če so obstojne stvari last proučevanega go¬ spodinjstva oziroma njegovih članov, se med stroški pojavlja amortizacija teh obstojnih stvari in stroški vzdrževanja. Če so nasprotno obstojne stvari last koga drugega, ki jih je samo dal v najem, se med stroški pojavlja le najemnina za te obstojne stvari. Zato ni nič čudnega, če pri nekaterih po¬ enostavljenih proučevanjih gospodinjstev, ki so naslonjena kar na izdat¬ ke, med katerimi seveda ni amortizacije lastnih stanovanjskih prostorov, prisojajo uporabi lastnih stanovanjskih prostorov nekakšno najemnino, po drugi strani pa v enakem znesku povečujejo siceršnji dohodek s priso¬ jenimi zneski, da bi tako izračunali nekakšne prihodke gospodinjstva za pokrivanje iz izdatkov izračunanih namišljenih stroškov. Brž ko želimo po¬ jave v gospodinjstvih osvetliti v njihovi logični celoti, pa je bolje vpeljevati razumevanje amortizacije in vpliv odhodkov (oziroma stroškov) na čisto premoženje gospodinjstva. Če sedaj odhodke razčlenimo še glede na njihov obračun, pridemo do na¬ slednjih skupin: Ca) odhodki (oziroma stroški) za material v zvezi z zadovoljevanjem nepo¬ srednih potreb v okviru gospodinjstva; Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Cb) odhodki (oziroma stroški) za storitve v zvezi z zadovoljevanjem nepo¬ srednih potreb v okviru gospodinjstva; Cc) odhodki (oziroma stroški) za delo v zvezi z zadovoljevanjem neposre¬ dnih potreb v okviru gospodinjstva; Cč) odhodki (oziroma stroški) amortizacije v zvezi z zadovoljevanjem ne¬ posrednih potreb v okviru gospodinjstva; Cd) odhodki (oziroma stroški) v zvezi z dajatvami za zadovoljevanje po¬ treb zunaj gospodinjstva. V zvezi z zadnjo postavko kaže opozoriti na njeno razliko v primerjavi s posebej označenimi izdatki za dajatve, ki so bili obravnavani v točki 2.5. Med odhodki je vedno treba upoštevati celotni znesek dajatev, med izdatki pa le tisti njihov del, ki ni bil prvotno članom gospodinjstva že odtegnjen in je za toliko zmanjšal prejemke v primerjavi z njihovimi dohodki, ki sedaj štejejo kot prihodki gospodinjstva. Seveda pa je del dajatev, ki so navedene med odhodki kakega obdobja, treba plačati kasneje, kar pomeni, da bodo povzročili izdatke šele v naslednjem obdobju. Obračunane davke za neko koledarsko leto je namreč treba vključiti v bilanco prihodkov in odhodkov ne glede na to, da bodo plačani šele v naslednjem letu. Do trenutka plačila ima gospodinjstvo iz tega naslova obveznost. Sicer se tudi odhodki (oziroma stroški) za material v proučevanem obdobju ne pojavljajo nujno v enakem znesku kot tedanji izdatki v zvezi z istimi stvarmi. Če se odhodki (oziroma stroški) za material pojavljajo prej kot ustrezni izdatki, pomeni, da ima gospodinjstvo iz tega naslova do dobavi¬ telja še obveznost. Če se odhodki (oziroma stroški) za material pojavljajo kasneje kot ustrezni izdatki, pa pomeni, da je pred porabo imelo gospo¬ dinjstvo kake že plačane stvari na zalogi ali pa da jih dobavitelj še ni do¬ stavil, čeprav je že prejel denar in da ima gospodinjstvo iz tega naslova do njega terjatev. Amortizacija, ki se pojavlja med odhodki (oziroma stroški) v proučevanem obdobju, pomeni v gospodinjstvu postopno izgubljanje vrednosti obstoj¬ nih stvari. Amortizacija ni nikak izdatek. Izdatek se je nasprotno poja¬ vil, ko je bila obstojna stvar kupljena in plačana. V seznamu izdatkov se pojavljajo obstojne stvari potemtakem bistveno drugače kot v seznamu odhodkov. Do sedaj smo pri odhodkih (stroških) še povsem zanemarili tiste, ki so povezani s financiranjem (finančnim vlaganjem) in naložbenjem (inve- 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu stiranjem). Če je bilo potrebno posojilo, da bi z njegovo pomočjo prišli do potrebnih dobrin v gospodinjstvu, se pojavljajo med odhodki obresti. Če je gospodinjstvo v obravnavanem obdobju prodalo kako svojo stvar¬ no ali finančno naložbo po manjši prodajni ceni od njene nabavne ali neodpisane vrednosti, je za razliko prav tako treba obravnavati odhod¬ ke. Če so prihodki gospodinjstva v določenem obdobju večji od vseh tedanjih odhodkov (stroškov), govorimo o prihranku. Prihraniti pomeni ne porabiti. Prihranek je potem tisto, kar ni bilo porabljeno, v našem primeru prihod¬ ki, medtem ko se sicer prihranki lahko pojavijo tudi v zvezi z denarjem. Prihraniti pomeni nekaj drugega kot varčevati, kar pomeni gospodarno uporabljati prihodke, dobrine ali denar. Prihranek prihodkov v določenem obračunskem obdobju povečuje čisto premoženje v gospodinjstvu, ki ga je mogoče označevati tudi kot gospodinjski sklad. Zamisliti si je pa mogoče tudi primer, ko so prihodki gospodinjstva v določenem obdobju manjši od te¬ danjih odhodkov. V takšnem primeru pomeni razlika zmanjšanje čistega premoženja v gospodinjstvu ali gospodinjskega sklada, Prišlo je do porabe preteklih prihrankov prihodkov. Lahko bi govorili tudi o zapravku kot o nasprotju prihranka. Vse do sedaj obravnavane pojme moremo spet prikazati v bilančni obliki. Ker so izraženi vrednostno, je tudi bilanca z vključenimi saldi na obeh stra¬ neh uravnovešena: Bilanca prihodkov in odhodkov gospodinjstva za obdobje. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni 2.9 VPLIVI NA ODHODKE (STROŠKE) V GOSPODINJSTVU Na vprašanje zneska odhodkov (stroškov ) gospodinjstva in njihove sestave ne vplivajo samo prihodki v istem obdobju, ampak še marsikaj drugega. Zani¬ mivo je zlasti proučevati razlike med mladim gospodinjstvom, ki je bilo šele vzpostavljeno, zajema mlade člane in se postopno razvija, in starim gospodinjstvom, ki že dolgo obstaja, je sestavljeno iz starejših ljudi in je v postopnem odmiranju. V mladem gospodinjstvu so prihodki praviloma večji od odhodkov (stroškov). V njegovem okviru je treba v okviru prihodkov od dela skrbeti ne samo na sprotne nakupe in nato porabljanje hrane, pijač, oblek, obutve itd., temveč še za stanovanjsko opremo, avtomobil, kasneje celo za stanovanje, kar je vse povezano z nujnostjo prihrankov, ki zavze¬ majo nato pojavno obliko teh stvari, medtem ko je med odhodki (stroški) dosti kasneje le njihova amortizacija. Ko je vse to pridobljeno, pridejo do izraza še denarni prihranki za starejša leta. Drugače je v starem gospodinj¬ stvu. Pri njem so prihodki iz pokojnine, ki je lahko tudi zelo majhna, celo zadostni, če omogočajo zgolj sprotne nakupe in nato porabljanje hrane, pijač, oblek, obutve itd., medtem ko kot prvine procesa porabljanja še ve¬ dno nastopa staro lastniško stanovanje, stanovanjska oprema, avtomobil itd., ki z amortizacijo vstopajo med odhodke (stroške) brez pokritja v spro¬ tnih prihodkih. Medtem ko so v mladem gospodinjstvu v posameznem obdobju prihodki praviloma večji od odhodkov (stroškov) in omogočajo prek prihrankov povečanje čistega premoženja gospodinjstva, so v starem gospodinjstvu v posameznem obdobju prihodki lahko celo manjši od od¬ hodkov (stroškov), kar nato z razliko zmanjšuje čisto premoženje. Enaki prihodki ob drugih nespremenjenih okoliščinah potemtakem še ne zago¬ tavljajo enako življenjsko raven članov gospodinjstva, saj v mladem gospo¬ dinjstvu še niso na razpolago vse obstojne dobrine, ki s svojimi koristnimi lastnostmi omogočajo zadovoljevanje neposrednih potreb, medtem ko ima staro gospodinjstvo že vse obstojne stvari kot prvine procesa porabljanja v svojem okviru. Celo dosti manjši prihodki starega gospodinjstva ravno zaradi koristi že obstoječih obstojnih dobrin omogočajo večjo življenjsko raven kot bi jo bilo mogoče pričakovati glede na tedanje prihodke. Ta pri¬ mer nas pa navaja še k razmišljanju, da življenjsko raven ne opredeljujejo toliko prihodki kot odhodki (stroški). Glede na takšno spoznanje se nam poraja še vprašanje, kako prek od¬ hodkov (stroškov) , v katerih je zastopana tudi amortizacija, presojati življenjsko raven članov gospodinjstva. Opozoriti kaže na to, da je tre¬ ba razlikovati življenjsko raven od življenjskega standarda. Že po poročilu 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu posebne komisije OZN je treba govoriti o življenjski ravni v zvezi z de¬ janskimi življenjskimi pogoji ljudi, o življenjskem standardu pa v zvezi z željami ali pričakovanji ljudi, tj. v zvezi z življenjskimi pogoji, ki jih želijo doseči ali ponovno pridobiti ali za katere smatrajo, da jim posebno ustrezajo . 2 Življenjski standard, ki ga skušajo ljudje v okviru določenega gospodinjstva doseči, je pogojen tako z njihovo lastno preteklostjo kot s socialno-gospodarsko skupino, v okviru katere živijo. Takšen življenjski standard ne vpliva samo na razporeditev njihovih prihodkov na različne vrste stvari in storitev, temveč končno tudi na sam znesek prihodkov, ki ga ljudje hočejo doseči, na število otrok, ki jih želijo imeti itd. Življenjski standard, pojmovan kot življenjska raven, ki si jo ljudje resno želijo in se zanjo prizadevajo, je torej eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na izbi¬ ro gospodinjstva med posameznimi prvinami za zadovoljevanje potreb, a tudi med odhodki (stroški) in prihranjevanjem prihodkov. Življenjske standarde neizogibno opredeljujejo stvari, za katere ljudje vedo, da so jih prijatelji in sosedje nedavno kupili ali jih že dalje časa imajo, ali stvari, ki so jih ljudje že prej imeli v lastnih domovih. Vse to seveda vpliva na nakupe, oziroma kasneje na odhodke (stroške) gospodinjstva. Določen življenjski standard, ki si ga zastavljajo ljudje v določenem gospodinj¬ stvu, ni pogojen toliko s samim zneskom prihodkov, kot s družbeno¬ gospodarskim okoljem in iz njega izvirajočim načinom življenja. Od tod določene razlike med ponašanjem delavskih, uslužbenskih in kmetijskih gospodinjstev ali med ponašanjem istovrstnih družin na različnih obmo¬ čjih ali obdobjih. V tej zvezi se je koristno dotakniti vpliva običajev in navad, ki izhajajo iz stopnje kulturne razvitosti. Porabljanje v okviru gospodinjstev namreč v znatni meri določa dejstvo, da ljudje sledijo običajem svojega okolja in svo¬ jim lastnim navadam. Običaji so se razvili postopoma in jim ljudje sledijo, ne da bi bili običaji uzakonjeni. Običaji se razlikujejo od zakonov. Različne skupine ljudi imajo lahko različne običaje, medtem ko je zakonitost ista za vse ljudi v določeni državi. Razlikovati pa je treba tudi običaje od navad. Na običaje je treba gledati bolj kot na družbeni pojav, na navade pa bolj kot na individualni pojav. Običaje bi sicer lahko imenovali navade skupine ljudi, vendar so še nekaj več. Običaji imajo družbeno kakovost, družbeno sankcijo. Nekatere navade lahko sčasoma prerasejo v običaje, nekatere in¬ dividualne navade pa stalno nasprotujejo običajem. Običaji skupine ljudi z 2 Ujedinjene nacije. Izveštaj o definiciji i merenju iivotnog nivoa sa medjunarodnoggledišta. SZZSE Beo¬ grad 1954. Metodološki materijali 52, paragraf 3. (67 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni vzgojo oblikujejo navade vsake nove generacije in tako oblikovane navade nadaljujejo običaje. Pri proučevanju ravnanja gospodinjstev so prihodki v dosedanjem pome¬ nu največkrat zmanjšani z izločanjem raznih dajatev, nakar je pomemben kazalnik koeficient povprečnega čistega dohodka na člana gospodinjstva, ki na omejen način lahko pojasnjuje življenjsko raven v gospodinjstvu: čisti dohodek gospodinjstva v danem obdobju povprečno število članov gospodinjstva v danem obdobju Njegova izrazna moč se lahko le neznatno poveča, če posamezne člane go¬ spodinjstva glede na njihovo starost in druge značilnosti obravnavamo s pomočjo ekvivalentnih števil in tako izračunamo povprečni čisti dohodek na pogojno člansko enoto. Po drugi strani je s širšega zornega kota ravnanje gospodinjstev usmerjeno bolj k vprašanju njihovega povpraševanja na trgu v odvisnosti od njihovega čistega dohodka. V tej zvezi se pojavljajo zamisli koeficientov dohodkovne prožnosti povpraševanja, ki so v načelu opredeljeni kot: odstotek spremembe povpraševanja po kaki dobrini odstotek spremembe čistega dohodka Če se realni čisti dohodek ob drugih nespremenjenih okoliščinah poveča, se ne poveča z enakim odstotkom tudi povpraševanje po vseh stvareh in stori¬ tvah, ki v okviru gospodinjstva omogočajo zadovoljevanje neposrednih po¬ treb njegovih članov. Povpraševanje po kruhu ali krompirju se v ničemer ne spremeni, kvečjemu se zmanjša na račun mesa in drugih živil, pri katerih se povpraševanje poveča z večjim odstotkom kot je odstotek povečanja čistega dohodka v gospodinjstvu. Z največjim odstotkom se pa seveda poveča povpra¬ ševanje po kulturnih in luksuznih dobrinah. Isto velja za prihranke v takšni ali drugačni obliki. Pojasnjevanje takšne gospodarske zakonitosti je zelo pre¬ prosto: najprej je treba zadovoljiti osnovne življenjske potrebe, s povečanim čistim dohodkom pa je mogoče preiti še k zadovoljevanju drugih potreb. Pri gospodarjenju v okviru gospodinjstva moramo razrešiti najmanj nasle¬ dnja vprašanja: 1) Kako povečati čisti dohodek in s tem možnosti za zadovoljevanje potreb, ki so povezane z odhodki? 2. Gospodarjenje v gospodinjstvu 2) Kako v okviru danega čistega dohodka zagotoviti njegovo čim bolj raci¬ onalno porabo in s tem možnosti za zadovoljevanje potreb, ki so poveza¬ ne z odhodki? 3) Kako z oblikovanjem prihrankov zagotoviti socialno stabilnost gospo¬ dinjstva? Odgovor na vprašanje pod 1) je povezan z večjo uspešnostjo dela posa¬ meznega člana gospodinjstva in z vključitvijo več članov gospodinjstva v pridobivanje prihodkov. Odgovor na vprašanje pod 2) je povezan z razmi¬ šljanjem o možnih prihrankih. Rešitev vprašanja pod 3) pa ni enako po¬ membna v vseh gospodinjstvih ne glede na družbeno-gospodarsko okolje, v katerem obstajajo. Kadar je pomembna, pa že spet ni vseeno, kakšno obliko zavzemajo ti prihranki. 2.10 GIBANJE ČISTEGA PREMOŽENJA GOSPODINJSTVA Do sedaj je bil o čistem premoženju gospodinjstva ali o nekakšnem go¬ spodinjskem skladu govor le v zvezi s prihranki pri soočanju prihodkov in odhodkov (stroškov) gospodinjstva v proučevanem obdobju. Praktično se pojavlja hkrati s pridobivanjem obstojnih stvari, vzpostavljanjem zalog porabnih stvari in neporabljenim denarjem. Nato je bilo omenjeno, da se čisto premoženje gospodinjstva ali nekakšen gospodinjski sklad zmanjšuje zlasti pri starih gospodinjstvih zaradi tega, ker pri njih amortizacija obstoj¬ nih stvari še vedno vstopa med odhodke (stroške), medtem ko prihodki po¬ krivajo praktično v glavnem le odhodke (stroške ) v zvezi s pridobivanjem in porabljanjem novih porabnih stvari in storitev. Prejemki starega gospodinj¬ stva so v glavnem namenjeni le izdatkom za hrano, pijačo, obleke, obutev in druge sprotne potrebe, za kar navkljub zmanjšanem obsegu zadoščajo. Toda na čisto premoženje gospodinjstva lahko bistveno vplivajo pojavi, ki sploh niso povezani s prihodki in odhodki gospodinjstva. Pomisliti je tre¬ ba zlasti na dediščine in darila članom gospodinjstva, ki se lahko nanašajo na pomembne nepremičnine ali premičnine. Končno se čisto premoženje lahko spreminja še zaradi prevrednotenja stvari, pravic ali denarja, na kate¬ ro se nanaša v danem trenutku. Tu ne gre več za vnašanje večje prodajne vrednosti od nabavne oziroma neodpisane vrednosti stvarnih ali finanč¬ nih naložb ob njihovi prodaji, temveč le za drugačno njihovo vrednotenje zaradi spremenjenih okoliščin v danem trenutku ne glede na prodajo. Na zmanjšanja čistega premoženja pa seveda vpliva tudi njegov prenos na dru¬ ge, ki ne šteje preprosto kot odhodek (strošek). (69 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Pojavi, ki povzročajo spremembe pri čistem premoženju gospodinjstva ali gospodinjskem skladu so: A. Premiki v čisto premoženje gospodinjstva: - presežek prihodkov nad odhodki gospodinjstva v posameznem obdo¬ bju; - vrednost prejetih dediščin in daril; - razlika do višjega vrednotenja stanja stvari, pravic in denarja v gospo¬ dinjstvu. B. Premiki iz čistega premoženja gospodinjstva: - presežek odhodkov nad prihodki gospodinjstva v posameznem obdo¬ bju; - razlika do nižjega vrednotenja stanja stvari, pravic in denarja v gospo¬ dinjstvu; - prenos čistega premoženja gospodinjstva na druga gospodinjstva, zla¬ sti ob ukinitvi proučevanega gospodinjstva. Če bi to prikazali v bilančni obliki, bi prišli do naslednjega pregleda: Bilanca povečanja in zmanjšanja čistega premoženja gospodinjstva v obdobju SKLEP Izhodišče potreb je vedno posamezni človek. Gospodinjstvo pa je temelj¬ na porabljajoča enota, pri kateri poteka zasledovanje zadovoljevanja nepo¬ srednih potreb. Vložki v proces porabljanja, s katerim se zadovoljujejo te potrebe, izhajajo v načelu iz proizvajalnih enot ali iz izpeljanih porablja¬ jočih enot. Izložke iz tega procesa v okviru posameznega gospodinjstva je mogoče povezovati le s tamkajšnjimi člani, tj. z ljudmi in v tej zvezi ni več mogoče govoriti o kakih storitvah. Sicer se pa pri tej temeljni porabljajoči 2. Gospodarjenje v go: enoti pojavljajo enake gospodarske in finančne kategorije kot pri kateriko¬ li drugi porabljajoči ali proizvajalni enoti. Gre za stroške, prihodke, odhodke, prejemke in izdatke kot dinamično opredeljene kategorije, tj. kategorije, ki jih dojemamo v obdobju, ali za premoženje ali sredstva in obveznosti do virov premoženja ali sredstev kot statično opredeljene kategorije, tj. kategorije, ki jih dojemamo v trenutku. Gospodarjenje se tudi v gospodinjstvu ukvarja z njimi in je usmerjeno k njim. (n 3. Gospodarjenje v podjetju 3. GOSPODARJENJE V PODJETJU UVOD Prihodke in prejemke v gospodinjstvo prinašajo njegovi člani praviloma za sedanje ali nekdanje delo, opravljeno zunaj njega. To delo so lahko opra¬ vili v okviru kakega podjetja, kakega zavoda ali kake druge organizacije, medtem ko skrbijo za zadovoljevanje svojih neposrednih potreb le v okviru svojega gospodinjstva. Najpomembnejši proizvodi in storitve, s katerimi si v okviru svojega gospodinjstva zadovoljujejo neposredne potrebe, izhajajo ravno iz podjetij, saj je proizvode in storitve treba najprej ustvariti, šele nato jih je mogoče porabljati v povezavi z zadovoljevanjem neposrednih potreb. Toda proizvodi in storitve, ki izhajajo iz podjetij, v katerih člani prouče¬ vanega gospodinjstva opravljajo svoje delo, so lahko še zelo odmaknjeni od tistih, ki zadovoljujejo njihove potrebe v gospodinjstvu. Zaradi zapore¬ dnosti različnih stopenj pri nastajanju končnih proizvodov in storitev za zadovoljevanje neposrednih potreb ljudi, je zanje pomembno le, da zaradi svojega sodelovanja pri tem prihajajo gospodarsko do dohodkov, finančno pa do prejemkov, s katerimi nato gospodarijo v svojem gospodinjstvu. Go¬ spodarjenje v podjetjih pa poraja povsem druga vprašanja, čeprav se tudi tu pojavljajo različne potrebe. 3.1 VSEBINSKA IN LASTNIŠKA OPREDELITEV PODJETJA Podjetje je pridobitna organizacija, ki je vzpostavljena ne samo zato, da bi proizvajala določene vrste proizvodov ali storitev, temveč, da bi pri svojem delovanju dosegala dobiček in s tem povečevala čisto premoženje njegovih lastnikov. Vzpostavijo ga tisti, ki so zaradi svoje vloge v njem njegovi zače¬ tni lastniki. Finančna vloga lastnikov v podjetje ima sicer lahko obliko stva¬ ri, na primer zemljišča, zgradb ali opreme, obliko pravic, denimo patentov, ali obliko denarja, vrednost takšne vloge lastnikov pa je obravnavana kot začetni kapital podjetja. Lastniki pričakujejo, da se bo začetni in kasneje povečani kapital tudi ustrezno oplojeval in jim ne bo omogočal zgolj za¬ služek za opravljeno delo, ki ga bodo v podjetju sami opravili. Če organiza¬ cijo nasploh razumemo kot celoto ljudi in sredstev, ki si z neko dejavnostjo prizadeva doseči zastavljene cilje in tako uresničiti namen, je pri podjetju z zornega kota njegovih lastnikov zelo jasno razvidno njihovo pričakovanje. (73 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Isto velja za druge financerje podjetja in zaposlence v njem; drugi financer¬ ji računajo z obrestmi od svojih danih posojil, zaposlenci pa z zaslužki za opravljeno delo. Podjetje praviloma ni vzpostavljeno, da bi opravilo zgolj en posel ali uresničilo zgolj en projekt, nato pa bi bilo razpuščeno. Smoter je trajno delovanje podjetja in tudi njegov razvoj. Pri podjetju lahko v vsakem trenutku opazujemo njegova sredstva, ki jih sestavljajo stvari, pravice in denar, pri čemer so ta sredstva lahko financi¬ rana na različne načine, med katerimi je najpomembnejši kapital, ki so ga prispevali lastniki, vendar se poleg njega pojavljajo še različne vrste dolgov. Sredstva štejejo kot lastnina posameznega podjetja, lastništvo podjetja pa je opredeljeno le z naravo kapitala in ne dolgov. Razlikovati je torej treba odgovora na vprašanji, čigava so sredstva, tj. premoženje podjetja, in kdo je lastnik podjetja. Tisti, ki je dal posojilo podjetju, še ni njegov lastnik. Tako je že od samega začetka pri proučevanju mogoče ločiti samostojno celoto podjetja od njegovih lastnikov. Pojem podjetja je opredeljen vsebin¬ sko, gospodarsko in organizacijsko in ne nujno tudi pravno. V vsakdanjem življenju mnogokrat ni niti govor o podjetju, medtem ko imamo pri prou¬ čevanju očitno opravka z njim. Tako npr. o posamezni kmetiji ni govor kot o podjetju, čeprav se pri njej pojavlja gospodarjenje na povsem enak način kot pri kateremkoli drugem podjetju. A tudi pri kakem posamezniku, ki ni zaposlen pri kom drugem in se samostojno loteva poslov, s katerimi priha¬ ja do svojih dohodkov in denarja za zadovoljevanje potreb v svojem gospo¬ dinjstvu, navadno ne govorimo, da ima svoje podjetje, če pač ni ustrezno registriran; vsebinsko, gospodarsko in organizacijsko pa je prav tako pod¬ jetnik kot tisti, ki je ustrezno registriran. Za vsako podjetje je značilno, da se ukvarja s poslovanjem z gospodarsko pridobitnimi cilji, da posluje v razmerah tveganja in prodaja na trgu po tamkajšnjih zakonitostih. Če se ne bi ukvarjalo s proizvodi in storitvami, po katerih je v tržnem gospodarstvu povpraševanje, ne bi imelo nikakega smisla . Za lastnike pa tudi ne bi imelo smisla, če pri tem ne bi prihajali do dobička. Tisti, ki v podjetje vnaša kapital, tj. lastnik podjetja, je lahko posa¬ mezna fizična oseba, nakar govorimo o podjetju posameznega lastnika; la¬ stnik podjetja je lahko kaka sorodstveno vezana družina, nakar govorimo o družinskem podjetju. Lahko je tudi kako drugače povezana družba kot skupina ljudi, ki jo družijo skupni pridobitni interesi. S pravnega zornega kota pa je opredeljen le samostojni podjetnik in gospodarska družba, pri čemer v drugem primeru celo zbledijo vsebinsko, gospodarsko in organizacijsko opredeljeni njegovi lastniki. Gospodarska družba je pojmovana kot samo- 3. Gospodarjenje v podjetju stojna pravna oseba in ne več kot kapitalsko interesno povezana skupina ljudi, ki se ukvarja z gospodarjenjem. Če je že z vložkom kapitala treba začeti proučevanje podjetja, pa v tem po¬ gledu le obstaja bistvena razlika med samostojnim podjetnikom in takoi- menovano gospodarsko družbo. Osnovni kapital v podjetju prvega se lahko dnevno spreminja zaradi premikov med podjetjem in gospodinjstvom iste¬ ga lastnika in zato kot takšen ni vpisan v ustrezni register. Pri gospodarski družbi, katere kapital je prispevalo več fizičnih, lahko pa tudi drugih prav¬ nih oseb, je nasprotno kapital natančno opredeljen ter vpisan v register. Sicer se gospodarska družba lahko pojavlja kot takoimenovana kapitalska družba ali kot takoimenovana osebna družba. Pri osebni družbi, ki je ozna¬ čena tudi kot partnerska družba (angleško partnership) je sodelovanje družbenikov pomembnejše od samega oblikovanja lastniškega kapitala; pojavlja se kot družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba ali tiha družba. Pri kapitalski družbi, ki je označena tudi kot korporacija (an¬ gleško Corporation), pa je oblikovanje lastniškega kapitala pomembnejše od osebnega sodelovanja družbenikov; pojavlja se kot delniška družba ali družba z omejeno odgovornostjo. Družba z neomejeno odgovornostjo je osebna gospodarska družba, pri kateri družbeniki -vlagatelji kapitala odgovarjajo za njene obveznosti osebno in neomejeno. Komanditna družba je osebna gospodarska družba, pri kateri najmanj eden od družbenikov - vlagateljev kapitala, označen kot kom- plementar, odgovarja za njene obveznosti z vsem svojim premoženjem, ostali, označeni kot komanditni delničarji, pa zgolj s svojimi kapitalski¬ mi vložki in ne tudi z drugim svojim premoženjem. Tiha družba je osebna gospodarska družba, ki celo nima lastnosti pravne osebe in ni vpisana v register, njen kapital sta pa prispevala najmanj dva družbenika, od kate¬ rih je najmanj eden nosilec tihe družbe in najmanj eden tihi družbenik. Delniška družba je kapitalska gospodarska družba, kjer je osnovni kapital razčlenjen na delnice, njihovi lastniki pa z nakupom delnic ne odgovarja¬ jo za obveznosti delniške družbe osebno, temveč le s svojim kapitalskim vložkom. Družba z omejeno odgovornostjo je kapitalska gospodarska druž¬ ba, katere osnovni kapital je razčlenjen na deleže, njihovi lastniki pa ne odgovarjajo za njene obveznosti osebno, temveč le s svojim kapitalskim vložkom. O državnem podjetju je govor, če je njegov kapital vložila država in se potem¬ takem pojavlja kot izključni lastnik. V sodobnosti se pa država največkrat Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni pojavlja neposredno ali prek svojih namenskih skladov kot lastnik določe¬ nega paketa delnic in s tem kot solastnica ustrezne delniške družbe. Lastniki podjetja sprejemajo strateške odločitve v podjetju, medtem ko se s taktičnimi in izvajalnimi (operativnimi) odločitvami ukvarja njihovo poslo¬ vodstvo. Gospodarjenje v podjetju je potemtakem tako zadeva lastnikov kot zadeva poslovodnikov ter morajo biti pristojnosti pri tem jasno razmeje¬ ne. 3.2 PODROČJA DEJAVNOSTI PODJETIJ Čeprav se v načelu podjetja ukvarjajo s proizvajanjem proizvodov ali opra¬ vljanjem storitev s pridobitnim namenom, tj. dobičkom, in čeprav vsa pro¬ dajajo in kupujejo, je le v načelu mogoče razlikovati štiri vrste podjetij: 1. Proizvajalna podjetja 2. Storitvena podjetja 3. Trgovinska podjetja 4. Finančna podjetja Pretežni predmet poslovanja proizvajalnih podjetij je proizvajanje in proda¬ janje proizvodov, to je stvari, ki so potrebne pri nadaljnjem proizvajanju ali opravljanju storitev ali v končni stopnji porabljanju v gospodinjstvih in drugih porabljajočih enotah. Proizvajalna podjetja so npr.: a) rudarska podjetja; b) industrijska podjetja; c) kmetijska podjetja č) gozdarska podjetja; d) gradbena podjetja; e) obrtna proizvajalna podjetja. f) druga proizvajalna podjetja Rudarska podjetja se ukvarjajo s pridobivanjem in plemenitenjem snovi rudninskega izvora v trdnem, tekočem ali plinastem stanju. Industrijska podjetja se na podlagi prostorsko ustaljenih znatnih delovnih sredstev ukvarjajo z množinskim proizvajanjem velike količine proizvodov. Kme¬ tijska in gozdarska podjetja so naslonjena na zemljo in vodo kot najpo¬ membnejšega dejavnika, čas proizvajanja se pri njih razlikuje od časa dela. Gradbena podjetja se s svojimi zmogljivostmi premeščajo tja, kjer nastaja njihov proizvod ali storitev. Obrtna proizvajalna podjetja pa ob naslonitvi 3. Gospodarjenje v podjetju na visoko usposobljene delavce proizvajajo visoko kakovostne proizvode v manjših količinah. Pretežni predmet poslovanja storitvenih podjetij je opravljanje in prodajanje storitev, ki so potrebne pri proizvajanju ali drugem opravljanju storitev ali v končni stopnji porabljanju v gospodinjstvih ali drugih porabljajočih enotah. Storitvena podjetja so npr.: a) podjetja za prevoz in zveze; b) gostinska podjetja c) podjetja za trgovinske storitve; č) obrtna storitvena podjetja; d) druga storitvena podjetja. Gostinska podjetja se ukvarjajo z oddajanjem sob, pripravljanjem in stre- ženjem jedi in pijač; so nekakšna mešanica proizvajalnih, storitvenih in tr¬ govinskih podjetij. Podjetja za trgovinske storitve so trgovinska zastopstva, javna skladišča, špediterska podjetja in podobno; delujejo v blagovnem prometu, vendar se ne ukvarjajo z nakupovanjem in prodajanjem blaga za svoj račun, temveč le s svojimi storitvami v tej zvezi. Obrtna storitvena podjetja so na primer brivsko in frizersko podjetje, podjetje za popravljanje naprav v gospodinjstvih in podobna. Trgovinska podjetja kupujejo blago zato, da bi ga prodajale. So lahko: a) trgovinska podjetja na veliko, ki posredujejo pri prometu z blagom v večjih količinah med proizvajalnimi podjetji in trgovinskimi podjetji na malo ali drugimi proizvajalnimi podjetji; b) trgovinska podjetja na malo, ki posredujejo pri prometu z blagom manjših količinah med proizvajalnimi podjetji ali trgovinskimi podjetji na veliko in gospodinjstvi. Finančna podjetja se ukvarjajo izključno z denarnimi posli. So npr.: a) banke ali b) zavarovalnice. V pri nas predpisani standardni klasifikaciji dejavnosti so z eno veliko črko označena področja, z dvema velikima črkama podpodročja in nato s šte¬ vilkami oddelki, skupine, razredi, in podrazredi dejavnosti. Podjetja kot pridobitne organizacije najdemo pod naslednjimi črkovnimi oznakami: A) Kmetijstvo, lov, gozdarstvo B) Ribištvo in ribiške storitve Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni C) Rudarstvo D) Predelovalne dejavnosti DA) Proizvodnja hrane, pijač, krmil in tobačnih izdelkov DB) Proizvodnja tekstilij, usnjenih oblačil, tekstilnih in krznenih iz¬ delkov DC) Proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil DD) Obdelava in predelava lesa, proizvodnja izdelkov iz lesa, plute, slame in protja, razen pohištva DE) Proizvodnja vlaknin, papirja in kartona ter izdelkov iz papirja in kartona, založništvo in tiskarstvo DF) Proizvodnja koksa, naftnih derivatov, jedrskega goriva DG) Proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken DH) Proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas Dl) Proizvodnja drugih nekovinskih mineralnih izdelkov DJ) Proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov D K) Proizvodnja strojev in naprav DL) Proizvodnja električne in optične opreme DM) Proizvodnja vozil in plovil DN) Proizvodnja pohištva in druge predelovalne dejavnosti, reciklaža E) Oskrba z električno energijo, plinom in vodo F) Gradbeništvo G) Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe H) Gostinstvo I) Promet, skladiščenje in zveze J) Finančno posredništvo K) Poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve iz skupine O) pa le druge storitvene dejavnosti kot so dejavnost pral¬ nic in kemičnih čistilnic, frizerska, kozmetična in pedikerska dejavnost itd. 3.3 POSLOVANJE PODJETJA IN POTREBE PRI NJEM Poslovanje podjetja je opravljanje dela v zvezi z nalogami, ki se nanašajo na proizvode ali storitve, s katerih nastajanjem ali razpečavanjem se ukvarja podjetje. Gre za proces, v katerega vstopajo kot vložki (input): - delovna sredstva; - predmeti dela; - storitve drugih; - ljudje kot zaposlenci 3. Gospodarjenje v podjetju To so prvine poslovnega procesa, v katerem pride do proizvodov ali storitev kot izložkov (output), ki jim je ves proces namenjen. Nikakega poslovne¬ ga procesa si ni mogoče zamisliti brez ustreznih prvin v prej navedenem pomenu, brez koristnih učinkov v prej navedenem pomenu pa ne bi imel nikakega smisla. Delovna sredstva so obstojne stvari in se v glavnem pojavljajo kot zemljišča, zgradbe, oprema (stroji, naprave in napeljave, orodje, prevozna sredstva, inventar), dolgoletni nasadi in osnovna čreda. Delovna sredstva pri po¬ slovnem procesu ne spremenijo svoje oblike, temveč vstopajo vanj le s svojimi lastnostmi; te so vezane na njihov obstoj v celoti. Pri poslovnem procesu izrabljamo koristne lastnosti delovnih sredstev; izrabljamo pa te lastnosti le toliko časa, dokler delovna sredstva obstajajo. Delovna sred¬ stva se res pri posameznem procesu ne spremenijo tako, da bi prenehala obstajati s prvotno obliko in s prvotnimi lastnostmi. Pač pa je njihova doba koristnosti omejena zaradi fizične obrabe, fizičnega staranja, teh¬ ničnega staranja in gospodarskega staranja. Potroškov delovnega sred¬ stva neposredno ni mogoče izmeriti. Pač pa jih zaradi dejstva, daje doba koristnosti vsakega delovnega sredstva omejena, le moramo v vsakem ob¬ dobju predpostavljati. V tej zvezi se pojavlja razumevanje amortizacijskih stopenj. S predmeti dela razumemo porabne stvari; razčlenjujemo jih na material, kupljene polproizvode in dele ter kupljeno energijo, a tudi naravne snovi, ki vstopajo v poslovni proces kot njegova prvina. Na nek način se kot pred¬ met dela v višjih stopnjah delovanja kakega podjetja lahko pojavljajo še la¬ stna nedokončana proizvodnja, polproizvodi in deli, dokončani proizvodi in trgovsko blago; vse je odvisno od značaja poslovnega procesa in njegove¬ ga členjenja. Predmeti dela pri poslovnem procesu prenehajo obstajati kot stvari s svojo prvotno samostojno obliko in s prvotnimi lastnostmi. Nasto¬ panje predmetov dela je potemtakem hkrati že njihova negacija. Potroški predmetov dela v določenem obdobju so potemtakem enaki količinam, ki so v tistem obdobju zaradi nastopanja pri poslovnem procesu prenehale obstajati. S storitvami drugih kot prvino poslovnega procesa je treba razumeti ne samo prevozne storitve, poštne storitve, storitve v zvezi s plačilnim prometom ali razna popravila, temveč tudi pojav patentov in licenc, ki jih nikakor ni mogoče istovetiti z delovnimi sredstvi, predmeti dela ali zaposlenci z opra¬ vljenim delom. V prvem primeru so potroški storitev že enaki količinam (79 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni storitev, ki so bile vključene v poslovni proces, medtem ko so v drugem pri¬ meru storitve porabljene šele v daljšem obdobju in je potroške treba videti v njihovih amortizacijskih stopnjah, podobno kot pri delovnih sredstvih. V najširšem pomenu pa je s storitvami treba razumeti še vse tisto, kar se skriva za raznimi dajatvami, a tudi za danimi obrestmi. Ljudje kot zaposlenci morajo imeti ustrezne fizične in intelektualne la¬ stnosti, ki jih nato uporabljajo pri poslovnem procesu; o njih govorimo kot o njihovi delovni sili. Potroški delovne sile so nato v načelu oprede¬ ljeni z dolžino trajanja delovnega procesa in z intenzivnostjo dela pri njem. Ce sedaj proučujemo prvine in učinke poslovnega procesa v bilančni obli¬ ki, kjer sicer ni mogoče njihovo seštevanje, temveč le logično soočanje, pri¬ demo do naslednjega pojmovnega pregleda: Naturalna bilanca poslovnega procesa v okviru podjetja Določeni učinki predpostavljajo ustrezne prvine, Dane prvine pa omogoča samo določene učinke. Pri gospodarjenju v okviru podjetja moramo razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Kaj? Ali z drugimi besedami, katere vrste proizvodov proizvajati in sto¬ ritev opravljati? 2. Koliko? Ali z drugimi besedami, kakšne količine proizvodov proizvajati in storitev opravljati? 3. Kako? Ali z drugimi besedami, s kakšno kombinacijo prvin in s kakšni¬ mi njihovi potroški doseči predvidene poslovne učinke? 80 ) S tega zornega kota so potrebe v podjetju vezane na nastajanje tistih učin¬ kov, ki najbolj ustrezajo pričakovanjem lastnikov v pogledu oplojevanja njihovega kapitala, s tem so povezane še dodatne potrebe v zvezi s samimi prvinami. Pravo gospodarjenje se pa začne šele tedaj, ko so na razpolago ustrezni vrednostni izrazi. Brez teh ni mogoče presojati niti uspešnosti, niti varčnosti. Mogoče je presojati le delno učinkovitost, ki pa ne more biti 3. Gospodarjenje v podjetju odločilna. To velja npr. za koeficient proizvajalnosti delovnih sredstev izbrane vrste, tj. količina poslovnih učinkov v danem obdobju delovni čas delovnih sredstev izbrane vrste v danem obdobju ali za koeficient proizvajalnosti dela, tj. količina poslovnih učinkov v danem obdobju opravljeni delovni čas v danem obdobju 3.4 STROŠKI V PODJETJU IN NJIHOVO RAZPOREJANJE Stroški so v načelu cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa ali preprosto zmnožek njihove nabavne vrednosti s potroški. Vendar so izvirni stroški v podjetju praviloma drugače razvrščeni kot so bile v točki 3.3. na¬ vedene prvine poslovnega procesa. Namesto o stroških predmetov delaje govor o stroških materiala, za katerega je jasno, da ne zajema več učinkov predhodne stopnje nastajanja proizvodov v istem podjetju, ker z zornega kota posameznega podjetja kot celote šteje le prvo nastopanje delovnih predmetov. Namesto o stroških delovnih sredstev je preprosto govor o amortizaciji, če so delovna sredstva last podjetja, ki jih uporablja in so pri njem označena kot osnovna sredstva. Če so delovna sredstva nasprotno vzeta v najem, se njihovi stroški pojavljajo kot najemnine v okviru stro¬ škov storitev najemodajalca. Iz okvira stroškov storitev so posebej izvzeti stroški obresti, a tudi dajatve, ki niso odvisne od poslovnega izida in niti vključene v stroške dela. Iz okvira stroškov storitev je seveda izločena tudi amortizacija dolgoročnih storitev. Tako pridemo do naslednje razvrstitve izvirnih stroškov, tj. tistih, ki se pojavljajo v podjetju pri njegovem poslo¬ vanju prvikrat 1. stroški materiala, 2. stroški tujih storitev, 3. stroški amortizacije, 4. stroški dela, 5. dajatve, ki niso odvisne od poslovnega izida in 6. obresti. Pri tem stroški materiala zajemajo nabavno vrednost porabljenega osnovne¬ ga in pomožnega materiala, energije, goriva in maziva, materiala za čišče- (H Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni nje in vzdrževanje, pisarniškega materiala itd. Stroški tujih storitev zajemajo nabavno vrednost porabljenih proizvajalnih storitev, ki so jih opravili dru¬ gi zunaj podjetja, stroške najemnin, popravil, prevoza, svetovalnih storitev, reklamnih storitev, zavarovalnih premij itd. Amortizacija pomeni del nabav¬ ne vrednosti osnovnih sredstev in dolgoročnih premoženjskih pravic, ki odpade na obravnavano obdobje. Obračunana je največkrat glede na delež tega obdobja v celotni dobi njihove koristnosti. Stroški dela zajemajo zaslu¬ žek zaposlencev v kosmatem znesku, ki zajema tudi prispevke in davke, ki so zaposlencem odtegnjeni, a tudi morebitne dajatve, ki jih utrpi samo podjetje v odvisnosti od kosmatega zaslužka zaposlencev. Med dajatve, ki niso odvisne od poslovnega izida, spada npr. zemljarina. Obresti se pa poja¬ vljajo v zvezi z dobljenimi posojili in blagovnimi krediti, a tudi nepravoča¬ sno poravnanimi drugimi obveznostmi. Stroški se pojavljajo zaradi proizvodov ali storitev, s katerimi nato podje¬ tje nastopa na trgu. Zato je treba vedeti, koliko se jih nanaša na njihovo količinsko enoto, da bi lahko podjetje primerno postavilo prodajno ceno ali presojalo dosegljivo prodajno ceno. Če se proizvajalno podjetje ukvarja z veliko različnimi vrstami proizvodov in storitev, ni mogoče ugotoviti stroške, ki odpadejo na količinsko enoto tako, da bi preprosto delili vse stroške z vsemi istovrstnimi količinskimi enotami proizvodov ali storitev. Praviloma je pri raznovrstnih poslovnih učinkih mogoče pri vsaki njihovi vrsti neposredno ugotoviti le del stroškov materiala in del stroškov dela z njo; označeni so kot neposredni stroški. Vsi drugi stroški, ki se pojavljajo v istem obdobju, so v pogledu posameznih vrst poslovnih učinkov le nji¬ hovi posredni stroški in jih je mogoče povezati z njihovo posamezno vrsto največkrat le ob predpostavki, da se pojavljajo v sorazmerju z njenimi ne¬ posrednimi stroški materiala ali neposrednimi stroški dela. Toda do konč¬ nih proizvodov ali storitev je dolga pot. Nastajajo na različnih proizvajalnih mestih ob različnih povezavah tamkajšnjih posrednih stroškov in izbranih neposrednih stroškov kot podlage za njihovo razproejanje. Tudi če spre¬ mljamo zgolj stroške, ki se pojavljajo v samem procesu proizvajanja in ne tudi zunaj njega, je treba računati s tem, da lahko obstaja vrsta različnih zaporednih tehnoloških procesov, pri katerih zaradi različne vloge strojev in dela ni enako razmerje npr. med amortizacijo in neposrednimi stroški dela. Da bi pravilneje porazdelili celoto posrednih stroškov, ki nastajajo pri proizvajanju, na končne proizvode in storitve, je treba zasledovati nji¬ hovo nastajanje na različnih proizvajalnih stroškovnih mestih in na vsa¬ kem od njih posebej doračunavati posredne stroške na neposredne stroške posamezne vrste proizvodov in storitev. Obstajajo pa tudi stroški, ki se 3. Gospodarjenje v podjetju v podjetju pojavljajo zunaj samega procesa proizvajanja. Nekateri se pri proizvajalnem podjetju pojavljajo pri njegovi nakupni dejavnosti, nekateri pri njegovi prodajni dejavnosti, nekateri pri njegovih splošnih dejavnostih kot so npr. stroški ravnateljstva ali financiranja. Za stroške vsakega od takšnih neproizvajalnih stroškovnih mest je treba izbrati utemeljeno podlago za njihovo porazdelitev po različnih vrstah proizvodov in storitev. Če bi po proizvodih razdeljevali tudi stroške obresti, bi npr. bilo treba proučiti, v kolikšni meri nastajanje posamezne vrste proizvodov zaradi tamkajšnjih zalog in terjatev povzroča potrebo po posojilih in blagovnih kreditih. Na tem mestu ne moremo pojasnjevati raznih podrobnosti metodike razpo¬ rejanja stroškov, pomembno je le, da vemo, kaj ob koncu opravljenega raz¬ porejanja dosežemo. Če na ustrezni način razporedimo vse v podjetju nastale stroške, nam je pri količinski enoti vsake vrste proizvodov in storitev poznana njena polna lastna cena. Če nasprotno iz razporejanja stroškov po proizvodih in stori¬ tvah opustimo obresti, ker jih pač smatramo kot del poslovnega izida v obdobju, ki pripada tistim, do katerega obstaja dolg, je pri količinski enoti vsake vrste proizvodov in storitev poznana le njena zožena lastna cena. Če iz razporejanja opustimo tiste stroške, ki se pojavljajo pri nakupni, prodajni ali splošnih dejavnostih, je pa pri količinski enoti vsake vrste proizvodov poznan le znesek njenih proizvajalnih stroškov. Zadnji primer je običajen tudi pri trgovinskem podjetju, kjer praviloma na nabavno vrednost proda¬ nih količin ne doračunavamo posrednih stroškov, ki se pojavljajo v zvezi s tamkajšnjim nakupnim, prodajnim ali splošnim delovanjem, kar pomeni, da ne govorimo več o lastni ceni, čeprav bi jo v načelu bilo mogoče prav tako izračunati. Vsi stroški se ne vedejo enako, kadar podjetje v kakem obdobju spreminja obseg svoje dejavnosti. Odtod delitev stroškov na stalne (fiksne) in spre¬ menljive (variabilne). Če npr. podjetje za 10% poveča obseg svoje proizvo¬ dnje, se bo ob nespremenjenih nabavnih cenah povečal znesek njegovih neposrednih stroškov materiala prav tako za 10%. Toda če je zmogljivost strojev, na katerih proizvaja, le bolje izrabljena, se ne bo v ničemer povečala tudi ustrezna amortizacija. Stroški dela zaposlencev, ki delajo neposredno pri proizvodih, se bodo prav tako povečali, saj bo treba povečati število njihovih delovnih ur, "medtem ko se stroški dela zaposlencev v ravnatelj¬ stvu npr. ne bodo povečali. Največkrat zanemarjamo, da se stalni stroški prek določene mej povečanja obsega dejavnosti utegnejo tudi povečati, ker stare zmogljivosti ne zadoščajo več. Prav tako največkrat zanemarja- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni mo, da se utegnejo spremenljivi stroški spremeniti za drugačen odstotek kot je odstotek povečanja obsega dejavnosti in potemtakem niso nujno soraz¬ merni (proporcionalni) stroški. Če nato proučujemo znesek stroškov, ki odpadejo na količinsko enoto, ugotovimo, da se neomejeno stalni (absolu¬ tno fiksni) stroški na količinsko enoto zmanjšujejo, če v enakem obdobju povečujemo obseg dejavnosti, medtem ko sorazmerni (proporcionalni) stroški ostanejo na količinsko enoto še vedno enaki. Če je celota stroškov v podjetju sestavljena poenostavljeno iz neomejeno stalnih in sorazmernih stroškov, je vpliv povečanega obsega dejavnosti na stroške, ki odpadejo na količinsko enoto, odvisen od tega, kakšno vlogo imajo neomejeno stalni stroški v primerjavi s sorazmernimi stroški in na kakšni stopnji izrabe zmogljivosti, ki so povezane s stalnimi stroški, proučujemo povečanje. Če znašajo npr. neomejeno stalni stroški v obdobju 60.000 evrov, spremen¬ ljivi stroški na količinsko enoto pa 300 evrov, je pri obsegu dejavnosti 100 količinskih enot v obdobju celota stroškov 60.000 evrov in 30.000 evrov (tj. 100 x 300) ali skupaj 90.000 evrov, pri obsegu dejavnosti 200 količin¬ skih enot pa celota stroškov 60.000 evrov in 60.000 evrov (tj. 200 x 300) ali skupaj 120.000 evrov. Na količinsko enoto odpade pri obsegu dejavnosti 100 količinskih enot v obdobju znesek stroškov 900 evrov (tj. 90.000 evrov : 100), pri obsegu dejavnosti 200 količinskih enot v obdobju pa znesek stroškov 600 evrov (tj. 120.000 : 200). Stroški na količinsko enoto so se zmanjšali za eno tretjino. Toda če povečamo obseg dejavnosti od prejšnjih 400 količinskih enot na 500 količinskih enot v enakem obdobju, ne bo zmanjšanje stroškov količinske enote tako občutno. Pri obsegu dejavnosti 400 količinskih enot, bo znašala celota stroškov ob drugih nespremenje¬ nih okoliščinah 60.000 evrov in 120.000 evrov (tj. 400 x 300) ali skupaj 180.000 evrov, pri obsegu dejavnosti 500 enot, ki ga še vedno dopuščajo obstoječe zmogljivosti, pa 60.00 evrov in 150.000 evrov (tj. 500 x 300) ali skupaj 120.000 evrov. Na količinsko enoto odpade pri obsegu dejavnosti 400 količinskih enot v obdobju znesek stroškov 450 evrov (tj. 180.000 : 400), pri obsegu dejavnosti 500 količinskih enot v obdobju pa znesek stro¬ škov 420 evrov (tj. 210.000 : 500). S tem smo k stroškom, ki odpadejo na količinsko enoto, k prejšnjim navedbam o lastni ceni, zoženi lastni ceni in proizvajalnih stroških dodali še možnost poznavanja njenih spremenljivih stroškov kot dodatnih stroškov pri dodatni količinski enoti. Stalni stroški nastanejo zaradi tega, ker ima podjetje pripravljene proizvajalne in pro¬ dajne zmogljivosti oziroma zmogljivosti za opravljanje storitev; čeprav so morda izrabljene le delno, nastajajo stalni stroški v celotnem znesku. Na¬ sprotno se pojavljajo spremenljivi stroški le tedaj, kadar podjetje proizvaja in prodaja ali opravlja storitve. Če podjetje poveča obseg dejavnosti, se s 3. Gospodarjenje v podjetji tem ne povečajo neomejeno stalni stroški. Ne glede na to, kolikšen je ob¬ seg dejavnosti, mora vedno računati z njimi. Povečajo se pa spremenljivi stroški. V stroških, ki jih povzroči povečanje količine poslovnih učinkov, torej ni stalnih stroškov. Povečanje količine poslovnih učinkov povzroči le povečanje siceršnjih spremenljivih stroškov. Vidimo torej, kaj je treba razumeti kot dodatne stroške dodatnega obsega dejavnosti ob pogoju, da gre le za boljšo izrabo sicer že razpoložljivih zmogljivosti. Drugače je, če povečanje obsega dejavnosti zahteva povečanje dotedanjih zmogljivosti. Tedaj se hkrati z njimi tudi povečajo dotedanji stalni stroški, vendar kot celota ostanejo v novem intervalu enaki, dokler se spet ne pojavi potre¬ ba po povečanju zmogljivosti. Govorimo potemtakem o omejeno stalnih stroških. 3.5 VPLIV NA PRODAJNE CENE PROIZVODOV IN STORITEV Če naj podjetje pri svojem poslovanju dosega dobiček, mora biti prodajna cena količinske enote višja od stroškov, ki odpadejo nanjo. Ker smo do sedaj spoznali, da na količinsko enoto proizvoda ali storitve lahko ugotavljamo različne vrste stroškov, je pomembno vedeti še, kaj v načelu pomeni razlika med prodajno ceno in poznanimi stroški količinske enote. Pri proizvajalnem in storitvenem podjetju velja: prodajna cena količinske enote - lastna cena količinske enote = dobiček (ali izguba) pri količinski enoti ali prodajna cena količinske enote - zožena lastna cena (brez obresti) količinske enote = z obrestmi razširjeni dobiček pri količinski enoti ali prodajna cena količinske enote - proizvajalni stroški količinske enote = kosmati dobiček pri količinski enoti ali prodajna cena količinske enote - spremenljivi stroški količinske enote = prispevek za kritje pri količinski enoti (85 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Pri trgovinskem podjetju pa: prodajna cena količinske enote - nabavna cena količinske enote = razlika v ceni količinske enote Pri proizvajalnem ali storitvenem podjetju mora vsaka količinska enota s svojim z obrestmi razširjenim dobičkom pokrivati v obdobju, v katerem je prodana, del obresti od dobljenih posojil in blagovnih kreditov, ki se pojavljajo v podjetju kot celoti in niso porazdeljene po učinkih. Če je pri količinski enoti poznan kosmati dobiček, mora z njim količinska enota v ob¬ dobju, v katerem je prodana, prispevati k pokrivanju dela posrednih stro¬ škov nakupovanja, prodajanja, financiranja in splošnih dejavnosti, ki sicer niso porazdeljeni po učinkih. Če je pri količinski enoti poznan prispevek za kritje, mora z njim količinska enota v obdobju, v katerem je prodana, prispevati k pokrivanju stalnih stroškov, ki sicer niso porazdeljeni po učin¬ kih. V trgovinskem podjetju pa mora razlika v ceni enote trgovskega blaga prispevati del k pokrivanju posrednih stroškov trgovanja v obdobju, v ka¬ terem je prodana. Kadar se podjetju ni treba ozirati na tekmece, lahko oblikuje prodajne cene na podlagi svojih stroškov. To prihaja v poštev zlasti tedaj, ko se pojavlja na trgu s proizvodi ali storitvami določene vrste kot prvo ali kadar imajo nje¬ govi proizvodi ali storitve takšne posebnosti, ki ne obstajajo pri tekmecih. V takšnem primeru bo k poznanim stroškom količinske enote treba pri¬ šteti dodatek, ki bo moral pokrivati dobiček ali celo več kot dobiček, če so izhodiščno poznani stroški količinske enote manjši od njene lastne cene. Če izhaja iz lastne cene, bo k njej prištet dobiček, ki naj bi ga prinašala koli¬ činska enota. Zato je treba najprej pri celoti prodanih količin v obravnava¬ nem obdobju ugotoviti, kakšen dobiček je potreben v celoti, da bi prišlo do primernega oplojevanja kapitala in kakšno je njegovo razmerje s celotnimi stroški v teh količinah; to razmerje nato podjetje uporabi pri posamezni količinski enoti. Če je npr. lastna cena količinske enote 758,71 evrov in pri celotni prodani količini s stroški 1,400.000 evrov želi doseči 140.000 evrov dobička, mora k lastni ceni količinske enote prišteti 10% dobička in pride do prodajne cene 834,58 evrov. Če je pri količinski enoti poznana le zožena lastna cena, tj. brez vključenih obresti, je treba k njej prišteti znesek za pokrivanje ne samo zaželenega dobička, temveč tudi predvidenih obresti. Če je pri celotni prodaji treba 3. Gospodarjenje v podjetju doseči 140.000 evrov dobička in pokriti še 80.000 evrov obresti, medtem ko celota stroškov prodanih količin brez vključenih obresti znaša 1,320.000 evrov, pomeni, da znaša poenostavljeno razmerje tistega, kar je treba zago¬ toviti, in tistega, na kar je dodatek treba računati, 220.000 : 1,320.000 ali 16,66%. Če je nato zožena lastna cena količinske enote 714,93 evrov, bo z dodatkom 16,66% od nje znašala prodajna cena 834,04 evrov. Če je pri količinski enoti poznan le znesek proizvajalnih stroškov, je treba prišteti znesek za pokrivanje ne samo dela zaželenega dobička, temveč tudi posrednih stroškov nakupovanja, prodajanja, financiranja in splošnih de¬ javnosti. Če je pri celotni prodaji treba doseči 140.000 evrov dobička in pokriti 132.500 evrov posrednih stroškov nakupovanja, prodajanja, finan¬ ciranja in splošnih dejavnosti, medtem ko znaša celota proizvajalnih stro¬ škov prodanih količin 1,267.500 evrov, pomeni, da znaša poenostavljeno razmerje tistega, kar je treba zagotoviti, in tistega, na kar je dodatek treba računati, 272.500 evrov : 1,267.500 evrov ali 21,49%. Če je nato znesek pro¬ izvajalnih stroškov proučevane količinske enote 687,19 evrov, bo z dodat¬ kom 21,49% od njega dobljena prodajna cena 834,87 evrov. Če je pri količinski enoti poznan le znesek spremenljivih stroškov, je treba prišteti znesek za pokrivanje ne samo dela zaželenega dobička, temveč tudi stalnih stroškov. Če je pri celotni prodaji treba doseči 140.000 evrov dobič¬ ka in pokriti 223.000 evrov stalnih stroškov, medtem ko znašajo spremen¬ ljivi stroški prodanih količin 1,177.000 evrov, pomeni, da znaša poenosta¬ vljeno razmerje tistega, kar je treba zagotoviti, in tistega, na kar je dodatek treba računati, 363.000 evrov : 1,177.000 evrov ali 30,84%. Če je nato zne¬ sek spremenljivih stroškov količinske enote 638,76 evrov, bo z dodatkom 30,84% od njega dobljena prodajna cena 835,75 evrov. Pri trgovinskem podjetju je na nabavno ceno količinske enote treba prište¬ ti takoimenovano maržo; marža naj bi pri celoti prodanega blaga v prou¬ čevanem obdobju pokrivala vse tedanje posredne stroške trgovanja in še zaželeni dobiček, torej je mogoče izračunati odstotek njenega dodatka k nabavni ceni količinske enote tako, da primerjamo seštevek zaželenega dobička, npr. 50.000 evrov, in vseh posrednih stroškov, npr. 212.500 evrov, ali skupaj 262.500 evrov, z vsoto nabavne vrednosti prodanega blaga v istem obdobju, npr. 1,050.000 evrov, kar nam da 25% od nabavne vredno¬ sti. Če sedaj ta odstotek uporabimo na nabavno ceno količinske enote določenega blaga, ki znaša npr. 240 evrov, dobimo njeno prodajno ceno 300 evrov. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Primeri so gotovo samo orientacijski za razumevanje kalkuliranja prodaj¬ ne cene, medtem ko so podrobnosti izračuna v praksi lahko bolj zaple¬ teni. Med drugim je z dodatkom treba pokrivati še pričakovana znižanja prodajnih cen po končani sezoni ali dejstvo, da pri nekaterih vrstah pro¬ izvodov ali storitev ne bo mogoče uveljaviti tako izračunanih prodajnih cen. Kadar se mora podjetje pri oblikovanju prodajnih cen svojih proizvodov ali storitev ozirati na tekmece, je razmišljanje drugačno. Na trgu že obstajajo enaki ali podobni proizvodi ali storitve. Sicer še vedno ni nujno, da bi pod¬ jetje postavilo za svoj proizvod enako prodajno ceno, kot jo ima tekmec, saj lahko obstaja razlika v kakovosti ali vsaj v renomeju prodajalca. Z oporo na prodajni ceni, ki že obstaja na trgu, pa mora podjetje opredeliti doseglji¬ vo prodajno ceno in z njo primerjati svoje stroške, ki odpadejo na količinsko enoto. Če je pri proizvajalnem podjetju poznana lastna cena količinske enote do¬ ločene vrste, je ob dosegljivi prodajni ceni mogoče izračunati dobiček ko¬ ličinske enote in njegov odstotek od dosegljive prodajne cene; pri izboru med različnimi vrstami proizvodov ali storitev se bo nato odločalo najprej za tiste, pri katerih je takšen odstotek večji. Če je poznana zožena lastna cena količinske enote določene vrste, je ob do¬ segljivi prodajni ceni mogoče izračunati z obrestmi razširjeni dobiček ko¬ ličinske enote in njegov odstotek od dosegljive prodajne cene; pri izboru med različnimi vrstami proizvodov ali storitev se bo podjetje odločalo naj¬ prej za tiste, pri katerih je takšen odstotek večji. Če je poznan znesek proizvajalnih stroškov količinske enote določene vrste, je ob dosegljivi prodajni ceni mogoče izračunati kosmati dobiček količin¬ ske enote in njegov odstotek od dosegljive prodajne cene; pri izboru med različnimi vrstami proizvodov ali storitev se bo podjetje odločalo najprej za tiste, pri katerih je takšen odstotek večji. Če je poznan znesek spremenljivih stroškov količinske enote določene vrste, je ob dosegljivi prodajni ceni mogoče izračunati prispevek za kritje, ki ga daje količinska enota, in njegov odstotek od dosegljive prodajne cene; pri izboru med različnimi vrstami proizvodov ali storitev se bo podjetje odlo¬ čalo najprej za tiste, pri katerih je takšen odstotek večji. 3. Gospodarjenje v podjetju Pri trgovinskem podjetju pa je v primeru vnaprej določene prodajne cene pri nakupu treba uveljavljati takoimenovani rabat ali trgovinski popust, pri čemer je spet pomemben njegov odstotek. Seveda so tudi sedaj navedbe skrajno poenostavljene, medtem ko je v pra¬ ksi treba upoštevati še marsikaj drugega, kar so pa podrobnosti, s katerimi se na tem mestu ne ukvarjamo. 3.6 PRIHODKI IN ODHODKI PODJETJA Do sedaj smo predstavljali poslovni proces podjetja, usmerjen k proizvo¬ dom in storitvam, ki so predmet prodaje. Toda da sploh pride do njega, je treba poskrbeti najprej za stanje sredstev v njem ter za njihovo financira¬ nje. Sredstva so v denarni merski enoti izražene stvari, pravice in denar, s ka¬ terimi premoženjskopravno razpolaga podjetje. Če govorimo o njihovem financiranju, pa mislimo na to, do koga zaradi njihove prisotnosti obstaja¬ jo obveznosti. Dobršen del sredstev je lahko pridobljen z vlogo lastnikov v podjetje, kije označena kot kapital podjetja, z njo se pa pojavlja obveznost podjetja do lastnikov, da njihova vloga ni samo ohranjena, temveč tudi, da se ustrezno oplojuje. Druge finančne vloge v podjetje nastajajo z dobljeni¬ mi posojili, ki pomenijo obveznost do posojilodajalcev, in z začasno še ne¬ poravnanimi obveznostmi do dobaviteljev, zaposlencev in drugih; dolgovi podjetja so torej lahko različni. Financiranje je dejansko finančno vlaganje v podjetje, ki je lahko lastniško ali upniško vlaganje. Vsa sredstva, ki v da¬ nem trenutku nimajo denarne oblike, so pa dejansko povezana z začasni¬ mi ali tudi s trajnejšimi naložbami, ki se izražajo v pojavnih oblikah stvari ali pravic. V tej zvezi je govor o naložbenju ali s tujko, o investiranju. V poslovni proces podjetja potemtakem ni vključeno samo pretvarjanje nje¬ govih prvin v proizvode in storitve ter njihovo prodajanje na trgu, temveč tudi financiranje in naložbenje. Ker naj zaradi interesa lastnikov podjetja vodi do dobička, je treba ustrezno opredeliti prihodke in odhodke, katerih razlika je ali dobiček, če so prvi večji od drugih, ali izguba, če so drugi večji od prvih. Če do njih prihaja v zvezi s proizvajanjem in prodajanjem pro¬ izvodov ali opravljanjem storitev, govorimo o poslovnih prihodkih in po¬ slovnih odhodkih. Če nasprotno do njih prihaja v zvezi s celotnim finan¬ ciranjem sredstev podjetja ali v zvezi z naložbenjem zunaj samega procesa proizvajanja proizvodov in opravljanja storitev, s katerimi nato nastopa na trgu, pa govorimo o finančnih prihodkih in finančnih odhodkih. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Poslovne prihodke ne doseže podjetje že s tem, ko proizvede proizvode in opravi storitve, temveč šele s tem, ko jih proda. Poslovni prihodki so pro¬ dajna vrednost prodanih proizvodov in opravljenih storitev. Prav tako o poslovnih odhodkih ne govorimo že tedaj, ko ima podjetje stroške, temveč šele tedaj, ko se stroški nanašajo na prodane količine. Vendar tudi tedaj vsi stroški ne štejejo kot poslovni odhodki; izvzeti so stroški obresti, ki štejejo kot finančni odhodki. Razmerje med v obdobju nastalimi stroški v podjetju in njegovimi poslovnimi odhodki je potemtakem naslednje: stroški materiala + stroški tujih storitev + stroški amortizacije + stroški dela + davki, ki niso odvisni od poslovnega izida = v obdobju nastali stroški brez stroškov obresti + stroški brez obresti v začetnem stanju nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov - stroški brez obresti v končnem stanju nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov = stroški brez obresti v obdobju prodanih proizvodov ali poslovni odhodki Ker se praviloma v vrednosti nedokončane proizvodnje in proizvodov za¬ ustavljajo le proizvajalni stroški, lahko poslovne odhodke v proizvajalnem podjetju pojasnjujemo tudi kot proizvajalne stroške v prodanih količinah + vsi posredni stroški nakupovanja, prodajanja in splošnih dejavnosti Če v trgovinskem podjetju nabavna vrednost prodanega trgovskega blaga ni vključena med stroške, lahko poslovne odhodke pojasnjujemo tudi ta¬ kole: nabavna vrednost prodanega trgovskega blaga + vsi posredni stroški nakupovanja, prodajanja in splošnih dejavnosti Razlika med tako opredeljenimi poslovnimi prihodki in poslovnimi od¬ hodki je poslovni izid iz poslovanja. Po drugi strani so finančni prihodki povezani s finančnimi naložbami in poslovnimi terjatvami, zato so sestavljeni takole: deleži v dobičku drugih zaradi naložb v njihov kapital + obresti iz danih posojil ali kupljenih obveznic drugih + obresti iz poslovnih terjatev 3. Gospodarjenje v podjetju Finančni odhodki so nasprotno povezani z upniškimi vlogami v podjetje, tj. z njegovim dolgovnim financiranjem, zato so sestavljeni takole: obresti za prejeta posojila in prodane lastne obveznice + obresti iz sprotnih poslovnih obveznosti Nasprotno med odhodke ne spadajo deleži v dobičku zaradi vlog drugih v kapital proučevanega podjetja; ti deleži so sestavni del dobička kot poslov¬ nega izida, ki gaje mogoče ugotoviti šele na podlagi prihodkov in odhod¬ kov. Pri poglobljenem strokovnem proučevanju sicer lahko najdemo med odhodki tudi zneske, ki izhajajo iz prevrednotenja sredstev, vendar jih v nada¬ ljevanju ne bomo posebej obravnavali. Iz dobička je nato treba obračunati še davek, pri čemer se pri poglobljenih strokovnih rešitvah lahko pojavljajo posebej izkazani odloženi davki, ki jih prav tako ne bomo v nadaljevanju posebej obravnavali. Prav tako v nadaljevanju ne bomo posebej obravnavali delitev dobička na deleže, ki jih prejemajo lastniki podjetja, in na rezerve, ki ostanejo v podjetju. Če vse do sedaj obravnavane pojme prikažemo v bilančni obliki, pridemo do naslednjega uravnovešenega prikaza: Bilanca prihodkov, odhodkov in poslovnega izida podjetja v obdobju Kot vidimo, čisti dobiček skupaj z davkom iz dobička dopolnjuje odhodke na znesek vsote prihodkov, izguba pa dopolnjuje prihodke na znesek vsote odhod¬ kov, tako da sta obe strani bilance uravnovešeni. Pri različnih vrstah podje¬ tij imajo zgoraj obravnavane kategorije različno vlogo, zato so lahko tudi različno dodatno razčlenjene. To velja še zlasti za banke in zavarovalnice. Opozoriti kaže samo še na to, daje mogoče poslovni izid ugotoviti ne zgolj ob soočenju prihodkov z odhodki, temveč tudi ob soočenju donosov s stroški. Vse je odvisno samo od tega, ali spremembo vrednosti nedokončane proi¬ zvodnje in zalog proizvodov upoštevamo pri pretvorbi stroškov v odhodke (K Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni ali nasprotno pri pretvorbi prihodkov v donose. V zadnjem primeru bi bil bilančni prikaz naslednji: Stroški Poslovni stroški: stroški materiala nabavna vrednost prodanega trgovskega blagastroški tujih storitev amortizacija stroški dela davki, ki niso odvisni od poslovnega izida Finančni odhodki: dane obresti Davek iz dobička Čisti dobiček Donosi Poslovni prihodki: prodajna vrednost prodanih količin +- sprememba vrednosti nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov Finančni prihodki: deleži v dobičku drugih dobljene obresti Izguba Na podlagi takšnih podatkov lahko izračunamo koeficient celotne gospo¬ darnosti, ki povzema tako splošno varčnost, učinkovitost in uspešnost de¬ lovanja podjetja: prihodki odhodki Zanimiva je tudi stopnja dobičkovnostiprihodkov, ki je opredeljena kot: dobiček prihodki Temeljni kazalnik uspešnosti z zornega kota lastnikov podjetja je pa goto¬ vo tisti, ki kaže na oplojevanje kapitala. O njem bo govor v točki 3.8. 3.7 VPLIV NA POSLOVNI IZID PODJETJA 92 ) Kadar imamo pred očmi prihodke in odhodke, moramo pri gospodarjenju v podjetju razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Kako povečati prihodke in s tem omogočati boljši poslovni izid? 2. Kako v okviru danih prihodkov prek odhodkov zagotoviti boljši poslovni izid? 3. Kako pri razporejanju čistega dobička zagotoviti zadovoljstvo lastnikov in razvoj podjetja? 3. Gospodarjenje v podjetju Odgovor na vprašanje pod 1) je povezan najprej z iskanjem ustreznih vrst in količin ter uporabnika proizvodov in storitev, s katerimi se ukvarja dano podjetje, prav tako pa s postavljanjem prodajnih cen skladno s ponudbo in povpraševanjem na trgu in z drugimi okoliščinami, ki vplivajo nanje. Na odgovor vpliva dalje tudi to, kakšne finančne naložbe ima dano podjetje, ki z njimi dosega finančne prihodke. Odgovor na vprašanje pod 2) je povezan najprej z vprašanjem načina ustvar¬ janja proizvodov in storitev, s katerimi dosega podjetje prihodke. Prouče¬ vati je treba stalni in spremenljivi značaj stroškov, možnosti za varčevanje pri njih in podobno. Racionalnost pa je treba iskati tudi pri postavkah stroškov dela. Odgovor na vprašanje pod 3) pa je povezan zlasti z vprašanjem, ali razvijati podjetje z lastniškim kapitalom ali z dobljenimi posojili in nato, ali čisti dobiček razdeliti na dividende ali ga nasprotno obdržati v okviru kapita¬ la. Poslovni prihodki so zmnožek prodanih količin s prodajnimi cenami. Gotovo bi podjetje ob drugih nespremenjenih okoliščinah lahko doseglo večje pri¬ hodke, če bi povečalo prodajno ceno. Ker se srečuje na trgu s svojimi tekmeci, seveda ni tako lahko dvigniti prodajnih cen. Prihodke je mogoče povečati tudi ob znižanih cenah, če lahko podjetje na trgu proda večjo količino. Toda zaradi povečanih količin se mu povečajo tudi stroški. Celo v primeru, ko se podjetju ni treba ozirati na svoje tekmece, bi bilo treba razčistiti tako odziv trga na spremembo prodajne cene kot tudi odziv stroškov v podjetju na spremembo prodane količine. Kar se tiče samega trga, je znana splošna resnica, da nižje prodajne cene povečajo količinsko opredeljeno povpra¬ ševanje, višje prodajne cene pa zmanjšajo količinsko opredeljeno povpra¬ ševanje. Pri tem pa ni vseeno, s kakšno vrsto proizvoda nastopa podjetje na trgu, saj je znano, da pri različnih vrstah obstajajo različni koeficienti cenovne prožnosti povpraševanja , ki so poenostavljeno opredeljeni takole: odstotek spremembe količinskega povpraševanja po določeni vrsti proizvoda odstotek spremembe prodajne cene določene vrste proizvoda Povpraševanje po proizvodu, pri katerem je koeficient cenovne prožnosti povpraševanja enak 0 (nič), se ne spremeni, kadar se spremenijo njegove prodajne cene. Povpraševanje po proizvodu s koeficientom med 0 in minus 0,5 se zmanjšuje počasneje, kot rastejo njegove prodajne cene oziroma se ( 93 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni povečuje počasneje, koc padajo njegove prodajne cene. Koeficient minus 0,5 na primer pomeni, da je odstotek spremembe povpraševanja za polovico manjši kot odstotek spremembe prodajne cene, torej gibanje obeh velikosti poteka v nasprotnih smereh. Takšno je povpraševanje po nekaterih živilih. Povpraševanje po proizvodu s koeficientom med minus 1 in minus 2 pa se zmanjšuje hitreje kot rastejo njegove prodajne cene oziroma se povečuje hi¬ treje kot padajo njegove prodajne cene. Takšno je na primer povpraševanje po stanovanjski opremi ali kulturnih dobrinah. Po drugi strani vsaka spre¬ memba proizvedene in prodane količine proizvodov vpliva tudi na stroške. Če gre pri spremembi proizvedene in prodane količine samo za drugačno stopnjo izrabe že obstoječih zmogljivosti, bo celota stalnih stroškov ne glede na spremembo količine ostala še vedno enaka. Spremenili se bodo le spre¬ menljivi stroški. Če se odločamo o različicah prodajnih cen, ki omogočajo različen količinski obseg prodaje, je treba izhajati iz izhodiščnega zneska stalnih stroškov v podjetju in izhodiščnega zneska dobička, ki ga dosega. Proučujemo dejansko prispevek za kritje stalnih stroškov in dobička pri celotni količini proučevane vrste proizvodov. Tista varianta, ki ob takšnih omejitvah omogoča večji prispevek za kritje, je boljša. V odvisnosti od vloge stalnih stroškov se bo enkrat lahko pokazala kot boljša varianta z manjšo količino proizvodov in njihovo višjo prodajno ceno, drugič pa kot boljša varianta z večjo količino proizvodov in njihovo nižjo prodajno ceno. Določene lastnosti ali funkcije posameznega proizvoda lahko vplivajo na njegovo dosegljivo prodajno ceno, če jih kupci zahtevajo. Če jih, nasprotno, ne zahtevajo, z izboljšavami proizvoda še ni mogoče pričakovati, da mu bo trg priznal višjo prodajno ceno. Po drugi strani pa celo lahko odstranimo z vidi¬ ka kupca nepotrebne lastnosti ali funkcije kakega proizvoda, a se zaradi tega v ničemer ne bo zmanjšalo povpraševanje po njem niti znižala njegova do¬ segljiva prodajna cena, zmanjšali se bodo le stroški njegovega nastajanja. Ker vsaka lastnost ali funkcija proizvoda po svoje vpliva na nastanek stroškov tega proizvoda, je z njihovim zmanjšanjem mogoče med drugim zmanjšati stroške in z njihovim povečanjem med drugim povečati stroške. Vsekakor pa stroški posameznih lastnosti ali funkcij proizvoda niso sorazmerni z razliko v prodajni ceni, ki jo povzročajo. Kako presoditi, kdaj se izplača izboljšati ka¬ kovost proizvodov? Če zanemarimo potrebe po novih strojih in drugačnih naložbah, imamo opravka le z naslednjim temeljnim sodilom: dodatni prihodki zaradi izboljšave kakovosti proizvodov > dodatni odhodki zaradi izboljšave kakovosti proizvodov 3. Gospodarjenje v podjetju Gotovo podjetje zaradi boljše kakovosti proizvodov lahko poveča zanimanje kupcev zanje in doseže višjo prodajno ceno. To velja za začetno obdobje, v katerem iz tega naslova dosega večje prihodke. Toda zaradi izboljšane kakovosti in zlasti podaljšanja dobe koristnosti se utegne v kasnejših ob¬ dobjih zmanjšati povpraševanje po njih, saj so kupci še vedno zadovoljni s prvotno nabavljenimi proizvodi in nimajo potrebe po njihovi zamenjavi. Povpraševanje pa določeni vrsti proizvodov je mogoče povečati z reklamo. Strošek reklame je praviloma stalen strošek, saj nanj ne vpliva obseg pro¬ izvodnje ali prodaje v posameznem obdobju. Da bi bil gospodarsko upra¬ vičen, bi moral zaradi njega porasti obseg proizvodnje in prodaje vsaj za toliko, da dobiček ne bi bil manjši, kot bi bil brez njega. To pomeni, da mora biti zadoščeno sodilu: strošek reklame < povečani prispevek za kritje Podjetje doseže enak dobiček, kot gaje doseglo prej, ko še ni bilo stroška dane reklame, šele, če se poveča prodana količina najmanj takole: strošek reklame dodatna količina = prodajna cena - spremenljivi stroški proizvoda Pri nespremenjenih poslovnih prihodkih je mogoče povečati dobiček še z večjo racionalnostjo pri proizvajanju proizvodov ali opravljanju storitev, kar zmanjšuje poslovne odhodke. Če je mogoče dano količino proizvodov pro¬ izvesti po metodi A ali po metodi B, je pomemben odgovor na vprašanje, katera metoda povzroča ob drugih nespremenjenih okoliščinah manjše dodane stroške na količinsko enoto proučevanega proizvoda. Za metodo A in ne za metodo B se kaže npr. odločiti, če je zadoščeno pogoju: dodatni stroški pri proizvodnji po metodi A < dodatni stroški pri proizvodnji po metodi B Spremenjena metoda proizvodnje ali tehnična izpopolnitev se pa ne kaže samo v spremembi stroškov. Zaradi spremenjene kakovosti proizvodov se lahko izraža tudi v spremenjeni prodajni ceni, zaradi možnosti večje pro¬ izvodnje pa tudi v večji prodani količini, če to seveda dopušča trg. V ta¬ kšnem primeru je uspešnost nove variante proizvodnje v primerjavi s staro dokazana, če je zadoščeno pogoju: dodatni prispevek za kritje po novi varianti > dodatni prispevek za kritje po stari varianti (95 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Nakazano je bilo samo nekaj načinov razmišljanja v smeri izboljševanja poslovnega izida v podjetju, razne podrobnosti pa že izstopajo iz okvira te na izhodiščni logiki zasnovanega obravnavanja. 3.8 SREDSTVA IN OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV PODJETJA Do razumevanja sredstev, tj. premoženja, in obveznosti do virov sredstev , tj. obveznosti do virov premoženja, pridemo z gospodarskega zornega kota. Vse začne s sredstvi, tj. v denarni merski enoti izraženih stvareh, pravicah in denarja, brez katerih ni poslovnega procesa podjetja in ki se v njem stal¬ no spreminjajo z ene oblike v drugo in spreminjajo tudi po svoji celotni velikosti. Viri teh sredstev so v podjetju v vsakem trenutku določene pravne in fizične osebe, do katerih obstajajo obveznosti takšne ali drugačne vrste. Obveznosti podjetja iz naslova kapitala obstajajo do tistih, ki so dejansko lastniki podjetja; sestojajo se v tem, da podjetje ne samo ohranja kapital, temveč ga tudi primerno oplojuje. Obveznosti iz naslova dolgov pa obsta¬ jajo do raznih upnikov. Tako sredstva kot obveznosti do virov sredstev so povezana z do sedaj že podrobneje obravnavanimi prihodki in odhodki, do razumevanja katerih prav tako pridemo z gospodarskega zornega kota. Prihodki in odhodki se končujejo z dobičkom, ki po obdavčitvi vpliva na kapital podjetja, ki gaje mogoče označiti tudi kot čisto premoženje podjetja. Zato je tudi vse razmišljanje v zvezi s sredstvi in obveznosti do virov sred¬ stev navsezadnje usmerjeno od samih sredstev k njihovi nasprotni strani, ki je predvsem v kapitalu. Toda sredstva in obveznosti do virov sredstev lahko proučujemo tudi s finančnega zornega kota, le da se sedaj vse zač¬ ne pri obveznostih do virov sredstev, kjer imamo opravka s financiranjem podjetja kot finančnim vlaganjem vanj. To, kar je z gospodarskega zornega kota označeno kot obveznost do virov sredstev, s finančnega zornega kota šteje kot finančna vloga v podjetje, ki je bodisi lastniška ali upniška vloga. Stanje vlog v podjetje je stanje njegovega financiranja ali v slovenščini sta¬ nje vlaganja. To, kar je z gospodarskega zornega kota označeno z izrazom sredstva, pa so pravzaprav poleg denarja le naložbe. Sredstva prikazujejo stanje naložb ali stanje investiranja ali v slovenščini stanje naložbenja. S finančnega zornega kota je vse razmišljanje od samega financiranja ali vla¬ ganja nato nadaljevano pri nasprotni strani, tj. pri investiranju ali naložbe- nju, kjer je predvsem usmerjeno k denarju. Če so že sredstva kot celota v podjetju trajno prisotna, še ne pomeni, da se v svojih pojavnih oblikah ne spreminjajo. Sredstva hitreje ali počasneje 3. Gospodarjenje v podjetju spreminjajo svoje pojavne oblike od začetne denarne oblike v obliko stvari (npr. strojev in materiala) ali pravic (npr. licenc), nato iz pojavne oblike določene stvari (npr.strojev in materiala) ali pravic (npr. licenc) v pojavno obliko kake druge stvari (npr. proizvoda), nato v pojavno obliko pravic (npr. terjatev za prodajno vrednost prodanega proizvoda) in končno spet v denarno obliko, s čimer se krožni tok sredstev in razumevanja prihodkov in odhodkov kot gospodarskih tokov ponavlja. Glede na njihovo funkcionalnost so sredstva razčlenjena na osnovna sredstva, obratna sredstva in finančne naložbe. Osnovna sredstva s teh¬ ničnega vidika opredeljujejo zmogljivosti podjetja ter z njimi razumemo tako stvari, npr. zemljišča in opremo kot tudi neopredmetena sredstva, npr. patente in licence; njihova funkcionalnost je v trajnejši prisotno¬ sti pri poslovnem procesu z njihovo vsebino in specifičnimi oblikami. Obratna sredstva so sredstva, katerih funkcionalnost je v nenehnem preo¬ blikovanju pri poslovnem procesu, zaradi česar zajemajo ves razpon od denarja do zalog materiala, proizvodov in terjatev. V obeh primerih ima¬ mo dejansko opravka z nekakšno naložbo pri poslovnem procesu prou¬ čevanega podjetja. Drugače je s finančnimi naložbami, ki niso vključene v poslovni proces proučevanega podjetja, če ga razumemo v ožjem pome¬ nu, temveč v poslovne procese pri drugih, zato pa proučevanem podjetju pripadajo različni finančni prihodki, npr. dobljene obresti ali udeležbe v dobičku drugih. Ne glede na to, kje sredstva koristijo pri poslovnem procesu, lahko njihovo funkcionalnost osvetljujemo še po tem, ali je njihovo bistvo trajnejša pri¬ sotnost ali hitrejše gibanje. Tako so lahko sredstva razčlenjena še na stalna sredstva in gibljiva sredstva. Stalna sredstva zajemajo osnovna sredstva in trajnejše finančne naložbe, gibljiva sredstva pa obratna sredstva in kratko- trajnejše finančne naložbe. Glede na čas trajanja v posamezni pojavni obliki pa so sredstva končno razčlenjena še na dolgoročna sredstva in kratkoročna sredstva. Prva so v dani pojavni obliki prisotna praviloma več kot leto dni, npr. zemljišča, zgradbe, oprema, a tudi neopredmetena sredstva, npr. patenti in licence, druga pa v dani pojavni obliki praviloma manj kot leto dni, npr. material, nedo¬ končana proizvodnja, proizvodi, terjatve, denar. Potemtakem so osnovna sredstva hkrati dolgoročna sredstva in obratna sredstva hkrati kratkoroč¬ na sredstva, če izvzamemo kake dolgoročne blagovne terjatve. Finančne naložbe so pa glede na njihov čas trajanja lahko sestavni del dolgoročnih Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni sredstev, npr. dana dolgoročna posojila ali kupljene delnice in deleži dru¬ gih podjetij ali nasprotno kratkoročnih sredstev, npr. dana kratkoročna posojila ali komercialne vrednostnice. Zunaj običajnih stvari, pravic in denarja se med sredstvi pojavljajo še razne začasno usredstvene postavke kot so nevračunani stroški (ali odhodki) ali nezaračunani prihodki. Označeni so kot aktivne ( usredstvene) časovne razme¬ jitve ter so lahko dolgoročnega ali kratkoročnega značaja. Sredstva kot statično opredeljena gospodarska kategorija so ovrednote¬ na po njihovi izvirni vrednosti , ki je kasneje zaradi različnih razlogov, npr. amortiziranja, zmanjšana na neodpisano vrednost. Razne podrobnosti vrednotenja sredstev so lahko zelo zapletena ter se z njimi na tem mestu ne ukvarjamo. Obveznosti do virov sredstev se glede na njihov značaj delijo v dve veliki sku¬ pini: tiste iz naslova kapitala in tiste iz naslova dolgov. Kapital predstavlja lastniški vložek v podjetje ter ima ravno zaradi tega lahko različne oblike. Pri podjetju posameznega lastnika celo ni trajneje s svojim zneskom opre¬ deljen ter se lahko dnevno spreminja zaradi premikov med lastnikovim go¬ spodinjstvom in njegovim podjetjem. V vseh gospodarskih družbah pa je s svojim začetnim zneskom točno opredeljen in tudi registriran. Vendar ni sestavljen zgolj iz osnovnega kapitala, ki so ga vnesli lastniki, temveč tudi iz raznih rezerv, ki so bile ustvarjene iz čistega dobička, njegov sestavni del je pa tudi sam nerazdeljeni čisti dobiček. Z raznimi strokovnimi podrob¬ nostmi njegovega oblikovanja, vključno z njegovim prevrednotovanjem, se na tem mestu ne bo ukvarjamo. Dolgovi se v podjetju pojavljajo kot finančne obveznosti zaradi dobljeni po¬ sojil, ali kot poslovne obveznosti zaradi še neplačanih računov dobavite¬ ljem, zaslužkov delavcev, dajatev državi itd. Lahko so dolgoročni ali krat¬ koročni. Zunaj običajnih postavk kapitala ali dolgov se pojavljajo med obveznostmi do virov sredstev še začasno udolgovljene postavke kot so vnaprej vraču¬ nani stroški (ali odhodki) in odloženi prihodki. Označeni so kot pasivne (; udolgovljene) časovne razmejitve ter so lahko dolgoročnega ali kratkoročne¬ ga značaja. Kot posebnost se pojavljajo še takoimenovane rezervacije, npr. za pokojnine in podobne obveznosti, kijih na tem mestu ne bomo podrob¬ neje pojasnjevali. 3. Gospodarjenje v podjetju Na tem mestu kaže opozoriti, da v poslovnih financah radi uporabljajo be¬ sedo kapital tudi za označitev širšega pojma, ki zajema poleg lastniškega kapitala vsaj še dolgoročne dolgove. V nadaljevanju takšno pojmovanje ne bo upoštevano. Obveznosti do virov sredstev kot statično opredeljena gospodarska kate¬ gorija so ovrednotene po njihovi izvirni vrednosti, razen pri dolgovih, kjer je odločilna za že opravljeno odplačilo glavnice zmanjšana odplačilna vrednost. Z raznimi drugimi podrobnostmi vrednotenja obveznosti do virov sred¬ stev se pa na tem mestu ne ukvarjamo. Če vse sedaj predstavljene gospodarske kategorije povežemo na dvostran¬ ski uravnovešeni način, pridemo do prikaza, ki ga imenujemo Bilanca stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev podjetja na določen dan (99 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Kadar imamo pred očmi sredstva in obveznosti do virov sredstev, moramo pri gospodarjenju v podjetju razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Kako v racionalni okvir spraviti sredstva v podjetju, če upoštevamo ob¬ seg njegovega delovanja? 2. Do katere mere je mogoče povečati sredstva v podjetju s posojili, da glede na pričakovani poslovni izid v prihodnosti ne bi bilo težav pri njihovem vračanju? 3. Kakšna naj bo sestava sredstev v podjetju, da bi pripomogla največ k do¬ bičku? Kot kazalnik uspešnosti gospodarjenja v podjetju z zornega kota lastnikov se pojavlja koeficient čiste dobičkonosnosti kapitala, ki je opredeljen kot: čisti dobiček leta dni povprečno stanje lastniškega kapitala v letu dni (brez čistega dobička za to leto) Če nas zanima donosnost sredstev in s tem tudi donosnost vlog vseh fi¬ nancerjev podjetja, pa pridemo do koeficienta donosnosti sredstev čisti dobiček in dane obresti v letu dni povprečno stanje lastniškega kapitala in dolgov v letu dni Za presojanje sestave financiranja podjetja je pomemben koeficient kapital- sko-dolgovnega razmerja, ki je opredeljen kot: stanje lastniškega kapitala stanje dolgov V kolikšni meri se je mogoče še dodatno zadolževati, kar bi povečevalo obresti, pa nakazuje stopnja pokritja obresti, ki je opredeljena kot: dane obresti in dobiček v letu dni dane obresti v letu dni 3.9 PREJEMKI IN IZDATKI PODJETJA Prejemke je v podjetju treba strogo ločiti od prihodkov, izdatke pa od od¬ hodkov. Prejemki in izdatki ne vplivajo na poslovni izid podjetja, temveč na 3. Gospodarjenje v podjetji tamkajšnje stanje denarja, prihodki in odhodki pa ne vplivajo na stanje denarja v podjetju, temveč na tamkajšnji poslovni izid. Lahko bi tudi rekli, da so prihodki in odhodki gospodarske kategorije, prejemki in izdatki pa finančne kategorije. Čeprav so praviloma prihodki na nek način povezani s prejemki in odhodki z izdatki, je vendar med njimi bistvena razlika, predvsem vse¬ binska in ne samo časovna, pojavljajo se pa tudi prejemki, ki sploh niso povezani s prihodki, in izdatki, ki sploh niso povezani z odhodki. Prejemki pomenijo povečanje stanja denarja, izdatki pa pomenijo njegovo zmanjša¬ nje. Izdatki v obdobju ne morejo biti večji od tedanjih prejemkov ob upo¬ števanju začetnega stanja denarja, medtem ko so odhodki v obdobju lahko tudi večji od prihodkov, nakar govorimo o izgubi. Ce bi nasprotno obsta¬ jala potreba po večjih izdatkih kot je na podlagi prejemkov na razpolago denarja, bi govorili le o plačilni nesposobnosti, kajti do izdatkov sploh ne bi moglo priti, temveč bi ostal le dolg. Tisti prejemki, ki so povezani s prihodki, se v podjetju lahko časovno pojavlja¬ jo ali pred samimi prihodki ali sočasno s prihodki ali kasneje kot prihodki. Tisti izdatki, ki so povezani z odhodki, se prav tako lahko časovno pojavljajo ali pred samimi odhodki ali sočasno z odhodki ali kasneje kot odhodki. Povezava izdatkov z odhodki je podobna povezavi izdatkov s stroški, le da se odhodki mnogokrat pojavijo kasneje kot stroški, saj se nanašajo na stroške v prodanih proizvodih. Prejemki, ki niso povezani s prihodki, so npr. tisti, do katerih pride podjetje na podlagi dobljenega posojila ali dru¬ gačnih finančnih vlog. Izdatki, ki niso povezani z odhodki, so npr. tisti, ki se pojavijo, kadar podjetje vrne dobljeno posojilo ali drugačne finančne vloge. Prihodki, ki niso povezani s prejemki so npr. tisti, ki se pojavijo ob neposredni menjavi proizvodov ali storitev za kak material, pri čemer ni posredoval denar. Odhodki, ki niso povezani z izdatki, so pa npr. tisti, ki so povezani z odpisom terjatev. Prejemki in izdatki so denarni tokovi v posameznem obdobju. Do njih lahko prihaja v zvezi s poslovanjem, v zvezi s financiranjem (vlaganjem) ali v zvezi z investiranjem (naložbenjem). Pri poslovanju se pojavljajo prejemki tedaj, kadar kupci proizvodov in stori¬ tev podjetja poravnajo dolžni znesek zanje, izdatki pa tedaj, kadar podjetje plača račune za kupljeni material ali storitve, za zaslužke zaposlencev ali za dajatve. Kadar je obračunana amortizacija, ni v zvezi z njo nikakega izdat¬ ka; izdatek je imelo podjetje tedaj, ko je plačalo račun dobavitelju za nakup osnovnega sredstva. V zvezi s financiranjem (vlaganjem v podjetje) se pojavijo Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni prejemki že tedaj, ko lastniki v podjetje vnesejo kapital, nato tedaj, kadar dobi podjetje posojilo, izdatki pa tedaj, kadar podjetje vrača posojila ali kapital oziroma izplača dividende in druge deleže v dobičku, a tudi tedaj, kadar plača obresti. V zvezi z naložbenjem ( investiranjem) se pojavijo izdatki tedaj, kadar podjetje poravna račune za kupljena osnovna sredstva, kadar da drugemu posojilo ali kadar se loti kake drugačne finančne naložbe, pre¬ jemki pa, kadar prejme obresti ali dividende oziroma drugačne udeležbe v dobičku od svojih finančnih naložb ali kadar proda svoje osnovna sredstva ali odtuji svoje finančne naložbe. Če vsa ta spoznanja uredimo v bilančno obliko, se pojavi Bilanca prejemkov in izdatkov v obdobju Kadar imamo pred očmi prejemke in izdatke, moramo pri gospodarjenju v podjetju razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Kako brez dodatnih zadolžitev v okviru poslovnega procesa zagotoviti prejemke glede na potrebne izdatke? 2. Kako v okviru razpoložljivega denarja razporediti vrstni red izdatkov po njihovi pomembnosti in časovni opredeljenosti? 3. Gospodarjenje v podjetji 3. V kakšni meri in kdaj najeti posojila in tako izboljšati možnosti za kritje izdatkov? Kazalnik uspešnosti gospodarjenja z denarjem oziroma s finančnimi toko¬ vi v podjetju je koeficient plačilne sposobnosti podjetja v obdobju, ki je opre¬ deljen kot: razpoložljivi denar za poravnavo zapadlih obveznosti v obdobju zapadle obveznosti v obdobju Ni koristno, če ima podjetje več denarja kot ga potrebuje za poravnavo zapadlih obveznosti in morebitne rezerve za vsak primer, toda paziti mora ne samo na to, da v celotnem obdobju lahko poravna tedaj zapadle ob¬ veznosti, temveč tudi, da je praktično vsak dan sposobno poravnati tedaj zapadle obveznosti. 3.10 GIBANJE KAPITALA PODJETJA Kapital je obveznost podjetja do lastnikov podjetja kot njegovih finan¬ cerjev, ki zapade v plačilo le, če podjetje preneha delovati, pri čemer se velikost kapitala popravi glede na tedaj dosegljivo vrednost čistega pre¬ moženja. Opredeljen je z zneski, ki so jih vložili lastniki, ter z zneski, ki so se pojavili pri poslovanju podjetja in pripadajo lastnikom. Zmanjšujejo ga izguba pri poslovanju ter dvigi (izplačila), če se sprejme sklep o deka- pitalizaciji podjetja zaradi zmanjšanja njegovega delovanja. S kapitalom lastniki financirajo podjetje. Pri delniških družbah se lahko imenuje tudi delničarski kapital, to je kapital, ki pripada delničarjem in ima več sestavin, med katerimi je tudi osnovni kapital, to je delniški kapital, ki opredeljuje lastništvo nad takšnim podjetjem. Vpisani kapital je v delniški družbi vre¬ dnost izdanih delnic, vplačani kapital je v delniški družbi razlika med vpi¬ sanimi delnicami in še ne vplačanimi delnicami. Pri družbah z omejeno odgovornostjo je kapital razčlenjen na deleže in ne na delnice. Pri podjetju posameznega lastnika pa je sestavljen preprosto iz lastnikove kapitalske vloge in označen kot podjetnikov kapital, ki se lahko dnevno spreminja ob vsakem pritoku denarja iz gospodinjstva in ob vsakem odtoku denarja v gospodinjstvo. Pri gospodarskih družbah je celota kapitala sestavljena iz osnovnega kapi¬ tala, kapitalskih rezerv, rezerv iz dobička, prenesenega dobička iz prejšnjih (^103 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni let in iz prehodno nerazdeljenega čistega dobička. Kapitalske rezerve sesta¬ vljajo poenostavljeno zneski, ki jih podjetje pridobi iz vplačil, ki presegajo nominalno vrednost ustreznega deleža, rezerve iz dobička pa so namensko zadržani del čistega dobička iz prejšnjih let, namenjen predvsem za porav¬ navanje možnih izgub v prihodnosti. Vse te podrobnosti v nadaljevanju ne bodo posebej obravnavane, prav tako tudi ne vplivi prevrednotenja sred¬ stev na sam kapital. Za naš namen povsem zadošča, če zgolj na splošno opozorimo na pojave, ki povzročajo spremembe pri kapitalu podjetja, in sestavljajo: A. Premike v kapital podjetja: začetni vnos kapitala; dodatni vnosi kapitala; vnos čistega dobička kot presežka prihodkov nad odhodki; razlika do višjega vrednotenja sredstev in nižjega vrednotenja dol¬ gov, ki ni izražena v prihodkih druga povečanja B. Premike iz kapitala podjetja: poravnava izgube kot presežka odhodkov nad prihodkih; obračun dividend ali drugih deležev lastnikov v dobičku; vračilo kapitala; razlika do nižjega vrednotenja sredstev in višjega vrednotenja dol¬ gov, ki ni izražena v odhodkih druga zmanjšanja Če bi to prikazali v bilančni obliki, bi prišli do naslednjega pregleda: Bilanca povečanja in zmanjšanja kapitala podjetja v obdobju 3. Gospodarjenje v podjetju SKLEP Podjetja najrazličnejših vrst so proizvajalne enote, ki ob stremljenju po do¬ bičku zagotavljajo v končni stopnji proizvode in storitve, potrebne v celotni skupnosti ljudi za zadovoljevanje neposrednih potreb po njih v gospodinj¬ stvih in v drugih porabljajočih enotah. Do takšnih končnih proizvodov in storitev vodi veriga vzporedno in zaporedno povezanih podjetij, v kateri izložki iz posameznega procesa proizvajanja vstopajo kot vložki v druge procese proizvajanja. Ravno zaradi stremljenja po dobičku je v podjetjih gospodarjenje in z njim povezano opredeljevanje in uresničevanje poslov¬ nih potreb doseglo najvišjo stopnjo. Pri podjetjih je nujno dobro obvlado¬ vanje vseh pojavov, ki jih izražajo gospodarske in finančne kategorije. Zato so tudi bili pri njih najprej v popolnosti opredeljeni strokovni standardi pojmovanja in merjenja stroškov, odhodkov, prihodkov, sredstev in obveznosti do virov sredstev kot gospodarskih kategorij, medtem ko je razumevanje pre¬ jemkov in izdatkov kot finančnih kategorij bilo že od začetka manj sporno. 4. Gospodarjenje v zavodu 4. GOSPODARJENJE V ZAVODU UVOD Medtem ko se podjetja ukvarjajo s proizvodi in storitvami, ki jih ob pri¬ čakovanju dobička na trgu prek tamkajšnjih zakonitosti prodajajo njiho¬ vim uporabnikom, se zavodi v načelu ukvarjajo predvsem s storitvami, ki štejejo kot javne dobrine in ne prehajajo do svojih uporabnikov na enak način. Da bi bile javne dobrine pod enakimi pogoji dostopne vsem, ki jih potrebujejo, je v zvezi z njimi mnogokrat potrebno urejanje, ki ga opravijo ustrezni državni organi. Zavodi nimajo značaja pridobitnih organizacij, ki vidijo razlog za svoj obstoj in delovanje v oplojevanju vanje vloženega kapi¬ tala ob tveganju, kot je to pri podjetjih, temveč imajo značaj nepridobitnih organizacij, ki so usmerjene zgolj k ustvarjanju ustreznih javnih dobrin, pri čemer pa morajo skrbeti, da pokrivajo svoje odhodke s prihodki. Z jav¬ nimi dobrinami se zadovoljujejo tako neposredne potrebe ljudi, za kar so sicer vzpostavljena njihova gospodinjstva, kakor tudi potrebe, ki se poja¬ vljajo pri poslovanju katerihkoli podjetij ali drugih organizacij. Zaradi po¬ sebnega družbenega pomena je gospodarjenje v zavodih tudi zadeva širše skupnosti. Zato se pri njih pojavljajo nekatere posebnosti, kijih razlikujejo od podjetij. 4.1 NEPRIDOBITNE DEJAVNOSTI IN ZAVODI Pojem nepridobitnih dejavnosti je širši kot je razumevanje tistih dejavnosti, s katerimi se formalno ukvarjajo zavodi. Z oskrbovanjem z javnimi dobrina¬ mi se poleg zavodov lahko ukvarjajo tudi posamezne organizacijske enote države, lahko pod posebnimi pogoji celo nekateri deli siceršnjih podjetij ali na podlagi koncesij fizične osebe. Po standardni klasifikaciji dejavnosti, ki je v veljavi v Republiki Sloveniji, štejejo kot dejavnosti posebnega družbe¬ nega pomena zlasti naslednje: L) Dejavnost javne uprave in obrambe, obvezno socialno zavarovanje M) Izobraževanje N) Zdravstvo in socialno varstvo O) Druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti, zlasti rekreacijske, kulturne in športne dejavnosti, tudi pogrebna dejavnost in ravnanje z odpadki, medtem ko so številne druge dejavnosti iz tega področja celo Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni bolj značilne za podjetja, npr. dejavnost pralnic in kemičnih čistilnic, frizerska in kozmetična dejavnost. Nasprotno se zavodi kot organizacije, katerih cilj ni pridobivanje dobička, ustanovljeni le za opravljanje dejavnosti: - vzgoje in izobraževanja; - znanosti; - kulture; - športa; - zdravstva; - socialnega varstva; - otroškega varstva; - invalidskega varstva; - socialnega zavarovanja; - drugih podobnih nalog. O nekaterih organizacijah, ki samostojno delujejo na teh področjih, for¬ malno sicer ne govorimo kot o zavodih, čeprav imajo dejansko bolj takšen značaj kot značaj za dobičkom stremečih podjetij. Zato v nadaljevanju po¬ dana spoznanja veljajo tudi zanje. Prav tako praviloma največkrat ni govor o zavodih, kadar so mišljene dejav¬ nosti, s katerimi se neposredno ukvarja država in sicer: - organizacije zakonodajne oblasti; - organizacije upravne oblasti; - organizacije sodne oblasti; - policijske in vojaške organizacije; - državne organizacije za zaščito in reševanje pri požarih in nesrečah. Vendar je tudi v takšnih primerih navsezadnje mogoče zasledovati potre¬ bo po gospodarjenju na enak način kot pri zavodih, navkljub proračun¬ skem financiranju pa bi bilo mogoče proučevati podobne gospodarske in finančne kategorije pri njih, če bi se le izpopolnili ustrezni razvidi in načini razmišljanja. Res so pa po dosedanji praksi takšne dejavnosti naj¬ večkrat posebej izkazane le v okviru izdatkov ustreznega občinskega ali republiškega proračuna. Imamo opravka z neposrednimi proračunskimi uporabniki in ne s posrednimi proračunskimi uporabniki kot štejejo za¬ vodi, ki se finančno napajajo predvsem v občinskem ali republiškem pro¬ računu. 108 ) 4. Gospodarjenje v zavodu Medtem ko je pri zavodih mogoče prepoznati uporabnike tistih javnih dobrin, s katerimi se ukvarjajo, je to dosti težje pri sestavnih delih državne oblasti, ki se prav tako ukvarjajo z javnimi dobrinami. Toda brž ko je pri zavodih mo¬ goče prepoznati uporabnike javnih dobrin, začno pri njih delovati določene gospodarske zakonitosti, ki jih mora širša skupnost obvladovati in usmerjati. Zavodi so označeni kot javni zavodi, če jih je ustanovila republika ali občina, lahko pa delujejo tudi, če niso tako označeni in jih je ustanovil kdo drug ob pridobitvi koncesije. Med koncesionarji so lahko celo poklicno samostojni strokovnjaki. Zavod pa lahko opravlja tudi kako gospodarsko dejavnost, če je namenjena kot dopolnilo opravljanju dejavnosti, za katero je ustanovljen. Končno kaže posebej opozoriti, da se z nekaterimi javnimi dobrinami ukvarjajo določena podjetja. V tej zvezi je pri nas govor o gospodarskih jav¬ nih službah, ki so določene z zakonom ali predpisom lokalne skupnosti. Lahko so republiške ali lokalne, obvezne ali izbirne. Takšnim podjetjem so lahko dodeljene državne podpore iz državnega ali občinskega proračuna za financiranje naložb ali za dopolnjevanje njihovih rednih prihodkov, ka¬ dar je polna lastna cena njihovega proizvoda ali storitve večja od družbeno sprejemljive prodajne cene. Proračunska sredstva, ki jih prejema podjetje kot plačilo za opravljanje gospodarske javne službe in bremeni državo ali občino, se vštevajo sproti med njegove prihodke, razen če so namenjena naložbam v osnovna sredstva, ko šele prek dolgoročnega razmejevanja vstopajo med prihodke za pokrivanje stroškov amortizacije. Takšna so npr. razna podjetja, ki se ukvarjajo s takoimenovano komunalno dejavnostjo: vodovodom, kanalizacijo, mestnim prometom, električno distribucijo itd. V nadaljevanju se z njimi ne bomo neposredno ukvarjali. 4.2 POSLOVANJE ZAVODA IN POTREBE PRI NJEM Kot pri podjetjih je tudi pri vsakem zavodu mogoče razmišljanje zasnovati na predstavljanju takšnega logičnega soočanja prvin in učinkov: Naturalna bilanca poslovnega procesa v okviru zavoda Prvine Učinki Delovna sredstva Predmeti dela Storitve drugih Ljudje kot zaposlenci Opravljene storitve (in redkeje proizvedene stvari) Cl09 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Težišče nadaljnjega razmišljanja pa je posvečeno ravno doseženim učin¬ kom, ki so od zavoda do zavoda opredeljeni drugače. V vsakem primeru prihaja vedno pri gospodarjenju do ponovitve naslednjih vprašanj: 1. Kakšne vrste storitev z določeno kakovostjo opravljati? 2. Kakšno količino teh storitev opravljati? 3. S kakšno kombinacijo prvin in s kakšnimi njihovimi potroški opravljati te storitve? V ozadju odgovorov na ta vprašanja je vedno razmišljanje o neposrednih potrebah ljudi, ki naj bi jih ti učinki zadovoljevali in o zadovoljevanju ta¬ kšnih potreb, ki dejansko opredeljujejo splošne pogoje življenja ljudi in tudi poslovanja vseh drugih organizacij. S tem pa je povezano še vprašanje, v kolikšni meri njihovo financiranje prepuščati ustreznim proračunom in v kolikšni meri le uravnavalnim ukrepom širše javnosti v primeru večjega delovanja gospodarskih zakonitosti pri tem. Oglejmo si nekaj primerov najprej na področju izobraževanja! Izhodišče za ustanovitev in poslovanje osnovne šole kot zavoda je opravlja¬ nje pedagoških storitev za možno letno število učencev po posameznih letnikih na določenem območju, kije lahko celo manjše od območja posa¬ mezne občine. Država enotno ureja vprašanje predmetnika za takšno izo¬ braževanje, a tudi strokovne zahteve v pogledu osebja in drugih dejavnikov za njegovo izvajanje. Uspeh poslovanja se kaže v številu tistih, ki v šolskem letu končajo posamezen letnik in v kakovosti njihovega znanja, predsta¬ vljenega z ocenami. Izhodišče za ustanovitev in poslovanje srednje šole kot zavoda je opravlja¬ nje pedagoških storitev za možno letno število srednješolcev glede na njihovo splošno, poklicno ali strokovno usmeritev po posameznih letni¬ kih na določenem območju, ki je navadno večje od posamezne občine. Država ureja vprašanje predmetnika za takšno izobraževanje, a tudi stro¬ kovne zahteve v pogledu osebja in drugih dejavnikov za njegovo izvaja¬ nje. Uspeh poslovanja se kaže v številu tistih, ki v šolskem letu končajo posamezen letnik, še zlasti pa v številu maturantov, njihove splošne po¬ trebnosti in koristnosti ter v kakovosti njihovega znanja, predstavljenega z ocenami. Izhodišče za ustanovitev in poslovanje višje strokovne šole, visoke strokovne šole ali fakultete kot zavoda je opravljanje pedagoških storitev glede na mo- 4. Gospodarjenje v zavodu žno letno število njihovih študentov in splošno spoznano potrebo po di¬ plomantih posameznih vrst na območju, ki lahko zajema tudi zgolj del celotne države. Zaradi širšega družbenega interesa študentom ponujeni pedagoški predmeti niso zgolj v pristojnosti odločitve posameznega za¬ voda, prav tako je na širši ravni urejeno vprašanje usposobljenosti njiho¬ vih izvajalcev in prisotnost drugih dejavnikov. Uspeh poslovanja se kaže v številu tistih, ki so v šolskem letu končali posamezen letnik, še zlasti pa v številu diplomantov, njihove splošne potrebnosti in koristnosti ter v kako¬ vosti njihovega znanja, predstavljenega z ocenami. Oglejmo si še primer iz področja zdravstva! Izhodišče za ustanovitev in poslovanje zdravstvenega doma kot zavoda je opravljanje zdravstvenih sto¬ ritev glede na možno število pacientov in njihovega obiska na določenem območju, ki lahko zajema tudi več občin ali pa zgolj del posamezne občine. Glede na tamkajšnje potrebe je sprejeta tudi odločitev o vpeljanih splošnih in specialističnih ambulantah in njihovi zmogljivosti. Uspeh poslovanja se kaže v številu obravnav pacientov in z njihovo uspešnostjo. Iz področja socialnega varstva si lahko ogledamo primer doma za starejše občane kot zavoda. Izhodišče za njegovo ustanovitev in poslovanje je po¬ tencialno število oskrbovancev na določenem območju, ki je spet lahko večje ali manjše od območja posamezne občine, za katere je treba opravljati ustrezne storitve zaradi potreb po njih. Pravzaprav imamo opravka celo z nekakšnim organizacijskim gospodinjstvom za določeno število vklju¬ čenih oseb. Uspeh poslovanja se kaže v številu oskrbovancev, ki si na tak način zadovoljujejo svoje potrebe. Sedaj si pa oglejmo še nekaj primerov iz področja drugih osebnih storitve¬ nih dejavnosti! Najprej imamo tu radijske in televizijske postaje kot zavode z različnim lastni¬ štvom. Izhodišče za ustanovitev in poslovanje takšnega zavoda je gotovo računanje z možnimi poslušalci in gledalci, katerih potrebe po razvedri¬ lu, izobraževanju in informacijah zadovoljujejo ali pa tudi ne z ustreznimi programi, na katere ima lahko vpliv še širša javnost in celo država. Potem so tu kinematografi, knjižnice in muzeji ko zavodi, ki na določenem območju nudijo svoj storitve obiskovalcem ter s tem zadovoljujejo njihove specifične potrebe. Končno ne smemo pozabiti na igralnice, zabaviščne parke ali športne centre kot zavode, ki prav tako svojim obiskovalcem nudijo storitve, s kate- si zadovoljujejo svoje specifične potrebe. Ar %\ {§ Ljubljana, cm Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Od uresničevanja vnaprej opredeljenih potreb, ki naj jih zadovoljuje posa¬ mezen zavod, je nato odvisen obseg njegovega poslovanja, njegova uspe¬ šnost in koristnost. 4.3 FINANCIRANJE ZAVODA (VLAGANJE V ZAVOD) IN NALOŽBENJE (INVESTIRANJE) V NJEM Začetno financiranje zavoda je gotovo odvisno od tega, kdo je njegov usta¬ novitelj in kdo prispeva k začetni vlogi vanj, tj. k začetnem skladu zavoda, saj pri njem ne moremo preprosto govoriti o kapitalu, pri katerem njego¬ vi prinašalci pričakujejo oplojevanje. Če je ustanovitelj zavoda kot pravne osebe občina ali država in pri tem uporabi sredstva svojega proračuna, se v nadaljevanju pojavlja tudi kot lastnik zavoda. Če je ustanovitelj zavoda kot pravne osebe kdo drug in mu omogoči njegov začetni sklad, se sam pojavlja kot njegov lastnik. To velja tudi za fizične osebe - strokovnjake, ki odprejo npr. svojo samostojno zdravniško ambulanto in so njeni lastniki; to je zlasti pogosto pri zobozdravnikih. Od značaja poslovanja zavoda je nato odvisno, kakšna osnovna sredstva v njem so potrebna in koliko za¬ poslencev. Zlasti nakup zemljišč, poslovnih prostorov in specifične opre¬ me pomeni mnogokrat zelo pomembno začetno naložbo zavoda in s tem potrebo po financiranju s skladom zavoda. V manjši meri je začetna vloga v sklad zavoda potrebna za kritje zaslužkov zaposlencev, saj zanje lahko za¬ vod dosega že sprotne prihodke za svoje opravljene storitve. Če se kasneje povečajo potrebe po osnovnih sredstvih, lahko spodbudi to tudi povečanje sklada zavoda s strani njegovih lastnikov. Vendar to ni vedno nujno, saj obstaja skorajda pravilo, da se ob lastniškem odločanju o financiranju na¬ kupa kakih novih osnovnih sredstev pojavljajo le namenske dotacije, ki nato omogočajo postopno pokrivanje amortizacije takšnih osnovnih sredstev, ne da bi se povečal sklad zavoda. Delno je mogoče financirati takšne potre¬ be tudi z bančnimi in drugačnimi posojili, katerih vračilo je kasneje treba zagotoviti v okviru razlike med večjimi prihodki in manjšimi odhodki, ki šele na takšen način namensko prihranjena dopolnjuje sklad zavoda. Medtem ko so v podjetjih v skrbi za primerno oplojevanje kapitala lahko vzpostavljene razne finančne naložbe, ki prinašajo prihodke zunaj njihove poslovne dejavnosti v ožjem pomenu, te niso več normalni pojav pri za¬ vodih. Ker naj s strani lastnikov vneseni sklad zavoda v bistvu zagotavlja prisotnost tistih sredstev, ki opredeljujejo njegove zmogljivosti za dosega¬ nje storitev, s katerimi se zadovoljujejo neposredne potrebe njihovih upo- 4. Gospodarjenje v zavodu rabnikov, ne pa tudi njihovo oplojevanje, s čimer bi se zadovoljevali zgolj finančni interesi njegovih lastnikov, ni posebej izražene potrebe po vzpo¬ stavljanju finančnih naložb, ki bi se oplojevale, razen če je to začasen pojav, ki povečuje siceršnje finančne možnosti pri izvajanju temeljne dejavnosti zavoda. Medtem ko je pri zavodih kot pravnih osebah sklad zavoda vedno natanč¬ no določen, s tem, da ga lahko kasneje dopolnjuje presežek prihodkov nad odhodki, namenjen izključno novim naložbam ali drugačnim potrebam pri uresničevanju namena poslovanja zavoda, je zadeva pri podobnih orga¬ nizacijah, ki so jih vzpostavile fizične osebe kot lastniki, nekoliko drugač¬ na. Fizične osebe kot strokovnjaki, okoli katerih je vzpostavljeno celotno delovanje in ki so s tem namenom tudi vnesle vanj svoja lastna sredstva, imajo sicer zaradi samostojnega delovanja za svoje lastno delo lahko boljši zaslužek kot bi ga imele pri drugih zaposlovalcih za enako delo, vendar tudi pri njih ne pride v poštev delitev presežka prihodkov nad odhodki v pomenu dobička, ki bi ustrezal oplojevanju njihove vloge kot kapitala. Res pa v primeru, ko ni nameravano širjenje zamišljenega delovanja, prvotna finančna vloga zaradi amortiziranja osnovnih sredstev do njihove nado¬ mestitve ni več potrebna v polnem znesku. Amortizacijska sredstva lahko lastnik brez škode za nadaljnje poslovanje odtegne svoji dejavnosti, s tem pa tudi zmanjšuje sklad zavoda. Pri javnih zavodih, tj. pri tistih, ki so jih ustanovile občine, republika ali dru¬ ge pooblaščene osebe, je vedno treba med drugim rešiti vprašanje, v kolikšni meri jim v celoti prepustiti skrb za obnavljanje njihovih zmogljivosti, ki so v začetku zahtevale ustrezni finančni vložek lastnikov. Vzemimo kot pri¬ mer, da občina ustanovi novo šolo in poskrbi za financiranje njene zgradbe in opreme. Za zgradbo je nato mogoče računati, da bo ob skrbnem vzdrže¬ vanju v uporabi denimo 80 let, za opremo pa, da bo v uporabi 10 let. Deni¬ mo, da nato občina iz svojega proračuna skrbi za sprotne prihodke zavoda, ki naj pokrivajo njegove stroške oziroma odhodke. Ce bi občina vsakokrat pokrivala tudi amortizacijo zgradb in opreme takšne šole, bi morala šola sama skrbeti za njihovo obnovo, kar bi bilo zlasti v primeru zgradb po 80 letih nesmotrno in bi v vsem vmesnem času ustrezna denarna sredstva pri šoli ostala neporabljena ali pa bi bila uporabljena za druge namene in ne za novo zgradbo po 80 letih, nakar tudi po preteku dobe uporabnosti stare zgradbe denar za nadomestilo ne bi bil več zagotovljen. Če pa ob¬ čina ne bi sproti omogočala pokrivati amortizacijo zgradbe in opreme v šoli, bi pač morala poskrbeti za ločeno financiranje novih nadomestnih Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni nabav, kadar bi bile te potrebne. Če bi šola kot zavod obračunavala amor¬ tizacijo, da bi obstajal popoln vpogled v nastale stroške, bi morala kritje zanjo najti ne v prihodkih, ki jih vsako leto odmerja npr. občina, temveč v zmanjševanju prvotnega sklada zavoda, ki seje pojavil ob ustanovitvi zavo¬ da hkrati s tedanjimi osnovnimi sredstvi. V takšnem primeru bi pomenil začetni sklad zavoda le nekakšno razmejitveno financiranje, ki bi se pre¬ našalo med prihodke zavoda skladno s tamkaj obračunano amortizacijo. Vzemimo kot primer še, da financer kakega že obstoječega zdravstvenega zavoda, ki mu za njegovo delovanje vsako leto omogoča njegove prihod¬ ke, dodatno financira še neko drago specialno opremo. Od vrednosti te opreme je treba nato v njeni dobi koristnosti obračunavati amortizacijo. Ali naj nato isti financer sproti pokriva še amortizacijo takšne opreme in s tem prepusti zavodu skrb za njeno nadomestitev, ko bo potrebna, ali naj takšno amortizacijo izloči iz sprotnega financiranja s prihodki ter poskrbi ločeno za njeno nadomestitev, ko bo stara oprema izrabljena? Največkrat je uveljavljena pri stvareh z daljšo dobo koristnosti izločitev upoštevanja amortizacije pri sprotnem dodeljevanju prihodkov ter njihovo ločeno fi¬ nanciranje, pri stvareh s krajšo dobo koristnosti pa je njihova amortizacija upoštevana v okviru prihodkov za sprotno pokrivanje stroškov oziroma odhodkov, nakar financerju ni treba skrbeti za ločeno financiranje njihove nadomestitve. Očitno je le, daje v prvem primeru namesto o trajnem skla¬ du zavoda mogoče govoriti le o nekakšnih večletno razmejenih prihodkih, ki se kot takšni obračunavajo letno v skladu s tedanjo potrebo po pokritju ustrezne amortizacije. 4.4 STROŠKI V ZAVODU IN PRODAJNE CENE NJEGOVIH STORITEV Tudi v zavodu je treba z opravljenimi storitvami, s katerimi se zadovolju¬ jejo potrebe, povezovati cenovno izražene potroške prvin, tj. stroške, ne pa zmanjšanje stanja denarja, tj. izdatke. Razumevanje stroškov je povsem enako kot pri podjetju: gre za zmnožek porabljenih količin porabnih stvari ali predmetov dela ali predpostavljene obrabe obstojnih stvari ali delovnih sredstev ali količine uporabljenih tujih storitev ali količine opravljenega dela zaposlencev z ustreznimi cenami. Skupine izvirnih stroškov, ki se pojavljajo pri zavodu, so podobno kot pri podjetjih, lahko razvrščene v naslednje: _ 1. stroški materiala, 114^ ) 2. stroški tujih storitev, 4. Gospodarjenje v zavodu 3. stroški amortizacije, 4. stroški dela, 5. dajatve zunaj stroškov dela in 6. obresti. V nadaljevanju jih je treba prerazporejati tako, da se v končni stopnji nana¬ šajo na v ločene skupine razvrščene storitve, s katerimi se zavod ukvarja in s katerimi omogoča zadovoljevanje potreb njihovih uporabnikov. Medtem ko podjetje odgovarja svojim lastnikom za ustrezno oplojevanje njihovega kapitala in lastnike ne zanimajo podrobnosti o tem, kakšna je razlika med prihodki in odhodki pri različnih skupinah ali celo vrstah proizvodov in storitev, je zadeva pri zavodih drugačna. Zavodi so vzpostavljeni za zadovo¬ ljevanje posebej opredeljenih potreb, zato je pri njih tudi s širšega zornega kota pomembno ustrezno nadziranje porazdeljevanja stroškov, saj je na to vezano v končni stopnji tudi vprašanje potrebnih prihodkov, ki se pojavlja¬ jo v zvezi z njimi ali na odobritev cene količinske enote posamezne vrste storitev. Zato kaže ravno pri zavodih nekoliko bolj poudariti nekaj rešitev stroškovnega računovodstva, ki pri njih niso zanimive zgolj za poslovod¬ sko notranje proučevanje racionalnosti delovanja in doseganje dobička. Stroški se v zavodih pojavljajo zaradi tamkaj opravljenih storitev. Stroškovni nosilec je tista vrsta storitev, zaradi katere so se pojavili stroški in s katero jih je treba povezati. Vsak zavod se ukvarja z več različnimi vrstami storitev. Vsako vrsto storitev je nato treba opredeliti kot posebni stroškovni nosilec. Toda vseh stroškov ni mogoče od samega začetka porazdeliti po vseh stro¬ škovnih nosilcih. To lahko napravimo le s tistimi stroški, kijih imenujemo neposredni stroški in pri katerih že iz listin o njihovem nastanku vemo, na kaj se nanašajo. Gre predvsem za stroške materiala in stroške dela. Vsi dru¬ gi stroški so šele posredni stroški v začetku opredeljenih stroškovnih nosil¬ cev. Lahko jih zajamemo po stroškovnih mestih, tj. po namensko, prostorno ali stvarno zaokroženem delu zavoda, na katerem ali v zvezi s katerim se pri poslovanju pojavljajo stroški, za katere je tudi nekdo odgovoren. Deni¬ mo, da se tako neposredni kot tudi posredni stroški pojavljajo na več stro¬ škovnih mestih, na katerih nastaja več vrst končnih storitev, ki izstopajo iz zavoda. Pri vsaki vrsti končnih storitev je treba k njenim že poznanim neposrednim stroškom dodati posredne stroške v sorazmerju z njihovim nastajanjem pri posamezni vrsti ali vsaj v sorazmerju s kakim neposre¬ dnim stroškom, ki je na njem nastal. Toda v zavodu obstajajo še posebna stroškovna mesta v zvezi z nakupno dejavnostjo, kjer se pojavljajo stroški raziskovanja nakupnega trga, izvajanja nakupne dejavnosti, skladiščenja Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni materiala, prevzemanja količin itd. Ti stroški so posredni stroški končnih storitev in jih je po različnih njihovih vrstah treba tako razporejati, da je njihova porazdelitev najbolj utemeljena, npr. v sorazmerju s količino ali vrednostjo materiala v končnih storitvah. Dalje obstajajo v zavodu stro¬ škovna mesta splošnih dejavnosti in na njih spet posredni stroški končnih storitev v zvezi z administracijo zavoda, ravnateljstvom, računovodske služ¬ be, finančne službe itd. Tudi te je treba na ustrezen način razporediti na končne storitve. V zavodu imamo lahko še stroškovna mesta pomožnih de¬ javnosti, ki pomagajo osnovni dejavnosti, tj. opravljanju končnih storitev, na njih se pa pojavljajo stroški vzdrževanja, kotlarne, električne centrale, prevozne službe itd. Takšne stroške je treba najprej ustrezno razporediti na druga stroškovna mesta v zavodu, ki uporabljajo z njimi povezane notranje učinke in šele prek njih na posamezne vrste končnih storitev. Vidimo, daje pot razporejanja posrednih stroškov lahko zelo dolga in strokovno zahtev¬ na. Toda potrebno jo je preiti, da bi končno pri vsaki vrsti storitev poznali njene stroške, pri delitvi vseh stroškov posamezne vrste storitev z njihovo količino pa še stroške, ki odpadejo na količinsko enoto. Kolikor obračunava zavod svoje storitve po prodajnih cenah, te pri njihovi celoti glede na zahteve pri poslovanju zavoda ne bi smele prekoračevati njihovih stroškov. Se vedno pa je mogoče dopustiti rešitve, po katerih je prodajna cena enote storitve kake vrste večja od lastne cene, da bi omogo¬ čala pokriti primanjkljaj prodajne cene pri kaki opravljeni storitvi druge vrste. Vendar je treba priti do čistih računov pri gospodarskem dojemanju celotnega poslovanja zavoda. To je potrebno tako takrat, kadar občinski ali republiški proračun daje kako dotacijo, kot takrat, kadar zaradi javnega interesaa kdo zunaj zavoda vpliva na postavljanje njegovih cen. Če pa dobi zavod pavšalne prihodke ne glede na količino posameznih vrst opravljenih storitev, ravno takšno proučevanje stroškov po posameznih vrstah storitev kot končnih stroškovnih nosilcev omogoča boljše odločitve o obsegu nji¬ hovega opravljanja. Različne rešitve pri kalkuliranju se pojavljajo v zvezi z amortizacijo, o čemer je bil govor že v točki 4.3. Če npr. občina prevzame potrebo po dodatnem financiranju zamenjave kakega osnovnega sredstva po dolgoletni uporabi prvotnega, ji nikakor ni treba sproti pokrivati tudi amortizacijo starega, saj je ta dejansko pokrita že s finančnim vložkom za pridobitev prvotnega osnovnega sredstva, ki se postopno zmanjšuje. Če npr. uporabniki kake storitve zavoda plačujejo zanjo ceno, ki je predmet širšega odobravanja, ni nujno, da bi ta cena pokrivala tudi amortizacijo zgradb ali večletne opre- 4. Gospodarjenje v zavodu me, če bo za njihovo nadomestitev ob dotrajanosti možno poskrbeti na kak drug način. Ravno v možnosti za drugačno obravnavanje amortizacije vsaj v zvezi z določenimi osnovnimi sredstvi lahko najdemo pri zavodih posebnosti, ki ne prihajajo v poštev pri podjetjih. 4.5 PRIHODKI IN ODHODKI ZAVODA Prihodki in odhodki zavoda so v načelu opredeljeni podobno kot prihodki in odhodki podjetja. Zaradi posebnosti zavoda in njegovega delovanja pa je pri njih mogoče zapaziti nekaj razlik. Poslovni prihodki zavoda so prodajna vrednost opravljenih storitev, medtem ko je le v manjši meri mogoče govoriti tudi o prodajni vrednosti prodanih proizvodov. Toda to prodajno vrednost lahko odmerja vsaj delno ustre¬ zni občinski ali republiški proračun, pri čemer ni nujno, da bi se ravnala ravno po obsegu in vrsti opravljenih storitev. V takšnem primeru se ute¬ gnejo pojaviti celo nekakšni stalni (fiksni) prihodki, ki pri podjetjih niso poznani. Drugače je, če zavod prihaja do svojih prihodkov neposredno od tistih, ki so uporabniki njihovih storitev; v takšnem primeru so prihodki zavoda povsem enaki prihodkom od prodaje pri podjetju. Končno se med prihodki utegne pojavljati še do tedaj razmejeni finančni vložek financerja določenih osnovnih sredstev, ki se amortizirajo, financer pa ne pokriva ponovno njihove amortizacije, temveč poskrbi le za njihovo nadomestitev, ko so izrabljena. Finančni prihodki so pri zavodu praviloma omejeni le na prejete obresti, ki lahko izhajajo iz terjatev zaradi nepravočasno plačane prodajne vredno¬ sti njegovih storitev, lahko tudi iz začasno razpoložljivih lastnih denarnih sredstev, začasno danih kot posojilo. Manj pogosto se zavodi lotevajo tudi takšnih finančnih naložb, ki bi jim prinašale deleže v dobičku drugih, zato jih bomo v nadaljevanju kar zanemarili. Ker zavodi praviloma nimajo nedokončane proizvodnje in zalog proizvo¬ dov, je pri njih stroške v načelu že mogoče istovetiti z odhodki. Vendar je poslovne odhodke treba ločiti od finančnih odhodkov. Med zadnjimi go¬ tovo najdemo obresti za prejeta posojila in obresti iz sprotnih poslov¬ nih obveznosti, ki niso bile pravočasno poravnane. Za poslovne odhodke pa sedaj ne prihaja več neposredno v poštev tista rešitev, ki je običajna pri proizvajalnem podjetju, da so namreč sestavljeni iz proizvajalnih stroškov Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni v prodanih količinah in iz vseh posrednih stroškov nakupovanja, proda¬ janja in splošnih dejavnosti, ki so takoj odhodki. Če je poslovanje zavoda usmerjeno k ustvarjanju različnih vrst storitev, s katerimi se zadovoljujejo različne neposredne potrebe ljudi in druge potrebe, bi jih sicer bilo ko¬ ristno razčleniti glede na to dejstvo, nakar bi npr. dobili takšno njihovo pojasnilo: neposredni stroški storitvene dejavnosti X + neposredni stroški storitvene dejavnosti Y + neposredni stroški storitvene dejavnosti Z + posredni stroški nakupovanja, prodajanja in splošnih dejavnosti Če pa le želimo poslovne odhodke pojasnjevati s skupinami vrst stroškov in ne z njihovo namembnostjo, pridemo do naslednje njihove razčlembe: stroški materiala + stroški tujih storitev + stroški amortizacije + stroški dela + stroški dajatev Le če se zaradi posebnosti poslovanja zavoda lahko pojavljajo kake nedo¬ končane storitve, za katere še ni pokritja v prihodkih ali morda celo kake zaloge lastnih proizvodov, je takšno vsoto stroškov treba popraviti za neka¬ kšne zaustavljene stroške, ki so jim prišteti, če je njihova velikost ob koncu obdobja večja kot ob začetku obdobja ter odšteti, če je njihova velikost ob koncu obdobja manjša kot ob začetku obdobja. Pri zavodu dalje ne govorimo več o dobičku ali o izgubi, temveč o presežku prihodkov nad odhodki ali o presežku odhodkov nad prihodki. Presežek prihod¬ kov je praviloma namenjen prenosu v naslednja obdobja, da bi tedaj dopol¬ njeval prihodke pri pokrivanju odhodkov. Seveda pa obstaja tudi možnost, da se z njim poveča sklad zavoda in s tem znesek, ki pripada lastniku za¬ voda. Nasprotno se presežek odhodkov poravnava z nabranimi presežki prihodkov iz prejšnjih let, v načelu pa seveda lahko tudi z zmanjšanjem sklada zavoda, ki se nanaša na njegovo lastništvo. Podrobnosti urejajo vsa¬ kokratni predpisi in statutarne rešitve v posameznem zavodu. Po vsem pojasnjenem pridemo do naslednje dvostranske oblike prikazova¬ nja dinamično opredeljenih gospodarskih kategorij v zavodu, kjer sta obe strani uravnovešeni z ustreznim saldom: 4. Gospodarjenje v zavodu Bilanca prihodkov, odhodkov in njihove razlike v zavodu za obdobje Kadar imamo pred očmi prihodke in odhodke zavoda, moramo pri gospo¬ darjenju razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Kako zagotoviti prihodke, ki bi pokrivali odhodke v zvezi z zamišljenim obsegom in sestavo opravljenih storitev? 2. Kako zagotoviti dani obseg opravljanja storitev s čim manjšimi od¬ hodki? 3. Kako v primeru stalnih prihodkov zagotoviti čim boljše zadovoljevanje potreb po opravljenih storitvah? V zvezi z vprašanjem pod 3) smo se dotaknili posebnosti tistih zavodov, ka¬ terih poslovanje financira proračun v obsegu, ki omejuje poljubno število opravljenih storitev. Ali naj v tem primeru zavod omeji v dani proračunski okvir ne glede na izražene potrebe obseg svojih storitev ali zgolj obseg nji¬ hovih uporabnikov? Kako pri tem upoštevati dejstvo, da so mnogi stroški in s tem tudi od¬ hodki v zavodu stalnega značaja in se potemtakem s svojim celotnim zneskom v obdobju ne spremene, če je obseg opravljenih storitev in nji¬ hovih uporabnikov večji. Kateri stroški v zavodu so spremenljivega zna¬ čaja in so potemtakem odvisni od števila opravljenih storitev in njihovih uporabnikov in kako to dejstvo upoštevati pri prihodkih? Znano je npr., da so kake specialne aparature v zdravstvu izrabljene manj kot bi glede na povpraševanje lahko bile. Ali jih je mogoče bolje izrabiti in s tem bolje zadovoljevati ustrezne potrebe le ob povečanih prihodkih, ki bi pokrivali polno lastno ceno storitve ali se zadovoljevati zgolj s pokrivanjem do¬ datnih spremenljivih stroškov oziroma odhodkov, medtem ko so stalni Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni stroški oziroma odhodki v vsakem primeru že pokriti z dotedanjimi pri¬ hodki? 4.6 SREDSTVA IN OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV ZAVODA Sredstva (premoženje) in obveznosti do virov sredstev zavoda (premoženja zavoda) imajo v načelu podobno opredelitev kot sredstva in obveznosti do virov sredstev podjetja. Zaradi posebnosti zavoda in njegovega delovanja pa je pri njih spet mogoče zapaziti nekaj razlik. Sredstva zavoda so glede na njihovo funkcionalnost razčlenjena na osnov¬ na sredstva, obratna sredstva in lahko še na finančne naložbe. Toda med obratnimi sredstvi praviloma ni nedokončane proizvodnje in zalog proi¬ zvodov in niti zalog trgovskega blaga. Prav tako med njimi praviloma ni dolgoročnih terjatev do kupcev storitev. Obstajajo pa povsem normalno terjatve do prinašalcev poslovnih prihodkov, ki so že zasluženi, a še ni prišlo do ustreznih prejemkov. Med finančnimi naložbami so praviloma dolgoročne finančne naložbe manj pogoste, če se že pojavljajo, se pa ome¬ jujejo v glavnem največkrat na dolgoročno dana posojila, zlasti v državne dolgoročne vrednostnice, pri katerih ni večjih tveganj. Takšne naložbe ob¬ stajajo predvsem za zagotovitev namenske uporabe nabranih amortiza¬ cijskih sredstev v trenutku, ko je treba nadomestiti staro amortizirajočo sredstvo, v kolikor seveda njihov financer ne opredeljuje svojo namensko dotacijo za dolgoročno kritje stroškov amortizacije, kasneje pa poskrbi spet za zamenjavo izrabljenih starih osnovnih sredstev na enak način. Če so sredstva zavoda razčlenjena na stalna sredstva in gibljiva sredstva, se med stalnimi sredstvi pojavljajo osnovna sredstva v materializirani ali nematerializirani obliki in le v manjši meri dolgoročne finančne nalož¬ be. Med gibljivimi sredstvi obstajajo le obratna sredstva in kratkoročne finančne naložbe, kjer pa slednje spet nimajo takšnega pomena kot pri podjetjih. Obveznosti do virov sredstev zavoda ne zajemajo kapitala, ki bi ga prispevali lastniki s pričakovanjem njegove oplojevanja. Zato je od samega začetka primerneje govoriti kar o skladu zavoda kot o lastniški vlogi vanj. Če kasneje financerji poslovanja zavoda ne omogočajo poslovne prihodke v znesku, ki bi omogočali pokrivanje amortizacije določenih osnovnih sredstev, ima njihov ustanoviteljski vložek vsaj delno značaj zgolj rezer¬ vacije, ki se črpa v posameznih obdobjih za kritje tedanje amortizacije 4. Gospodarjenje v zavodu v okviru odhodkov. Toda ker gre v nezmanjšanem znesku še vedno za nekakšne znake lastništva zavoda, kaže navkljub predvidenem namen¬ skem zmanjšanju še vedno govoriti o skladu zavoda in ne o njegovih re¬ zervacijah, ki niso lastninsko opredeljene. Lahko pa obstajajo kake druge rezervacije. Pač pa kaže v okviru sklada zavoda posebej poleg ustanovi¬ tvenih zneskov predstavljati kasneje dosežene presežke prihodkov nad odhodki. Kar se tiče dolgov zavoda, se med njimi lahko pojavljajo dolgo¬ ročni dolgovi iz naslova dobljenih dolgoročnih posojil, ki jih je zagotovil ustanovitelj zavoda ob samem začetku namesto svoje neposredne vloge v sklad zavoda, da bi na ta način zavod prišel do svojih začetnih sredstev. Seveda pa mora ustanovitelj zavoda v takšnem primeru zagotoviti mo¬ žnosti za vračilo takšnega posojila in kritje ustreznih obresti tako, da kot prihodke zavoda zagotovi za ta namen ustrezne zneske. Znesek v okviru prihodkov, ki je namenjen vračilu posojila, mora biti tedaj v okviru pre¬ sežka prihodkov nad odhodki preusmerjen v sklad zavoda, medtem ko je tako dobljeni denar porabljen pri vračilu. Nasprotno znesek v okviru prihodkov, ki je namenjen kritju obresti, nakazuje tudi odhodke za obre¬ sti v istem obdobju. Dolgoročne poslovne obveznosti do dobaviteljev se pojavljajo manj pogosto, praviloma naj bi prav tako bile vzpostavljene ob soglasju z ustanoviteljem zavoda. Drugače je s kratkoročnimi dol¬ govi. Ti se lahko pojavljajo v zvezi z dobljenimi kratkoročnimi posojili pri posojilodajalcih, medtem ko ni običajen način njihovega pojavljanja ob izdajanju obveznic. Pojavljajo se seveda še kratkoročne obveznosti do dobaviteljev in drugih, ki pa štejejo zgolj kot nekaj, kar je vključeno v normalno poslovanje zavoda. Končno se lahko pojavljajo tudi še aktivne (usredstvene) časovne razmejitve in pasivne (udolgovljene) časovne raz¬ mejitve. Če sedaj predstavljene statično opredeljene gospodarske kategorije razčle¬ nimo na dolgoročne in kratkoročne in jih povežemo na bilančni način, pridemo do poenostavljenega prikaza, ki ga imenujemo (121 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Bilanca stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev zavoda na določen dan Sredstva (Aktiva) Dolgoročna sredstva a) v poslovnem procesu: neopredmetena sredstva zemljišča zgradbe oprema osnovna čreda večletni nasadi b) dolgoročne finančne naložbe: dolgoročno dana posojila dolgoročne naložbe v vrednostnice Kratkoročna sredstva a) v poslovnem procesu: zaloge materiala (in učinkov) poslovne terjatve denar aktivne (usredstvene) časovne razmejitve b) kratkoročne finančne naložbe: kratkoročna naložbe v vrednostnice kratkoročno dana posojila Obveznosti do virov sredstev (Pasiva) Sklad zavoda ustanovitveni sklad sklad iz presežka prihodkov nad odhodki Rezervacije Dolgoročni dolgovi dolgoročne finančne obveznosti do posojilodajalcev dolgoročne poslovne obveznosti Kratkoročni dolgovi kratkoročne finančne obveznosti do posojilodajalcev kratkoročne poslovne obveznosti Pasivne (udolgovljene) časovne razmejitve Predpisi v državi lahko predvidijo drugačno razvrščanje postavk v bilanci stanja, vendar nas na tem mestu zanima le splošna logika razvrščanja in ne podrobnosti. Kadar imamo pred očmi sredstva in obveznosti do virov sredstev zavoda, moramo pri gospodarjenju razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Pod kakšnimi pogoji ustanovitelj zagotovi v začetku potrebna sredstva zavoda? 2. Do kakšnega obsega lahko zavod samostojno pridobiva sredstva s po¬ močjo posojil ? 3. V kolikšni meri in kako naložbiti začasno nepotrebni denar? 4.7 PREJEMKI IN IZDATKI ZAVODA Prejemke in izdatke zavoda je treba vsebinsko in časovno razlikovati od pri¬ hodkov in odhodkov zavoda. Medtem ko prihodki in odhodki nakazujejo gospodarske tokove v posameznem obdobju, ki ne glede na denarne toko- 4. Gospodarjenje v zavodu ve v končni stopnji spreminjajo sklad zavoda kot njegovo čisto premoženje, nakazujejo prejemki in izdatki finančne tokove v posameznem obdobju, ki spreminjajo le stanje denarja v njem. Če prinašalci prihodkov zavoda za¬ mujajo s svojimi plačili, ima zavod kljub temu opravka s prihodki, toda ne s prejemki; za razliko se pojavlja terjatev do prinašalcev prihodkov. In po¬ dobno, če zavod pridobljenih prvin svojega poslovnega procesa, ki jih je že porabil in ustvarjajo odhodke pri njem, še ni plačal njihovim dobaviteljem, ima kljub temu odhodke, toda ne tudi izdatke, zato pa ima obveznosti do dobaviteljev. Seveda kaže pripomniti, da amortizacija osnovnih sredstev ni v nobenem primeru med izdatki. Prejemki in izdatki zavoda se pojavljajo v največji meri v zvezi z njegovim poslovanjem. Lahko pa tudi v zvezi s financiranjem (vlaganjem ) in naložbenjem (;investiranjem ), čeprav zlasti v zadnjih dveh primerih manj pogosto kot pri kakem podjetju. Poenostavljeno imamo opravka z naslednjo Bilanco prejemkov in izdatkov zavoda v obdobju Morda kaže pripomniti le še to, da ni nujno začetni od zunaj vneseni sklad zavoda povezan s prejemki; morda so bila vnesena zemljišča in zgradbe in ne denar. Prav tako kaže računati s tem, da zmanjšanje tega sklada pravi¬ loma sploh ni povezano z izdatki, saj se ti ne pojavljajo niti ob poravnavi (l23 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni izgube niti ob prenosu dela sklada med prihodke za pokrivanje amortiza¬ cije. Prejemki in izdatki zavoda so lahko obravnavani kot načrtovani ali kot ure¬ sničeni. Pri oblikovanju prvih je pri gospodarjenju v zavodu treba razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Na kak način z izdatki najbolj racionalno uporabiti dane prejemke? 2. Na kak način pridobiti prejemke za kritje predvidenih izdatkov? 3. Kako zagotoviti plačilno sposobnost v kateremkoli trenutku? Kadar imamo pred očmi uresničene prejemke in izdatke, pa lahko začne¬ mo presojati, v čem se odmikajo od načrtovanih in kakšna varčnost, učin¬ kovitost in uspešnost uporabe denarja je bila dosežena. 4.8 GIBANJE SKLADA ZAVODA KOT NJEGOVEGA ČISTEGA PREMOŽENJA Gibanje sklada zavoda kot njegovega čistega premoženja ni mogoče po¬ vezovati z denarnimi tokovi, temveč z gospodarskimi tokovi, vezanimi na sprotne prihodke in odhodke zavoda in morebitne namenske dotacije za osnovna sredstva. Le ob njegovi ustanovitvi lahko pride do lastniškega vno¬ sa v zavod, ki je izraženo z začetnim stanjem tega sklada. Lahko seveda pri¬ haja tudi do kasnejših vnosov mimo prihodkov, praviloma pa največkrat le z vsaj začasnim vnosom presežka prihodkov nad odhodki v posameznem obdobju. V kasnejšem obdobju se lahko zaradi presežka odhodkov nad prihodki zavoda ta sklad celo zmanjša, prav tako se lahko zmanjša za kritje amortizacije, če jo financerji ne pokrivajo prek prihodkov. Seveda pa lahko prihaja do razlik pri tem skladu še zaradi vrednotenja sredstev in dolgov. V celoti pridemo do naslednje poenostavljene Bilance gibanja sklada zavoda v obdobju 4. Gospodarjenje v zavodu Sklad zavoda ob vsakem proučevanem trenutku predstavlja čisto premoženje zavoda, tj. tisto, ki ni obremenjeno z dolgovi. Kosmato premoženje pa je predstavljeno pod nazivom sredstva v tedanji bilanci stanja. SKLEP Zavodi najrazličnejših vrst so porabljajoče enote, ki nimajo stremljenja po dobičku in zagotavljajo v končni stopnji tiste storitve, ki so potrebne za za¬ dovoljevanje neposrednih potreb po njih v gospodinjstvih in drugih potreb. Podobno kot pri podjetjih je tudi pri zavodih nujno dobro obvladovanje vseh pojavov, ki jih izražajo gospodarske kategorije in finančne kategorije. Zato je tudi pri njih treba strogo ločiti prihodke od prejemkov ter odhodke od izdatkov, prav tako pa tudi stanje denarja od stanja čistega premoženja. (uš 5. Gospodarjenje v društvu 5. GOSPODARJENJE V DRUŠTVU UVOD Življenje posameznega človeka poteka stalno v treh ponavljajočih se sto¬ pnjah: delu, počitku in igri. Zato so tudi njegove neposredne potrebe po¬ vezane z njimi. Če že ne vidimo v delu kot takšnem njegovo neposredno potrebo, pa jo moramo videti vsaj na takšen način, da mu prinaša zaradi njegovega sodelovanja pri celoti ustvarjanja proizvodov in storitev zaslu¬ žek za pridobivanje življenjskih potrebščin, ki jih nato porablja v svojem gospodinjstvu. Pri delu človek razdaja svoje sile, pri počitku jih obnavlja in nabira nove, pri igri pa širi svoje znanje in spretnosti, ki jih nato lahko upo¬ rablja tudi pri delu. Medtem ko se ukvarja z delom na svojem delovnem mestu, ga čaka počitek in igra predvsem v svojem lastnem gospodinjstvu. Zlasti pri igri gre tudi za koristno uporabo njegovega prostega časa in za to, »da se nekaj dogaja«, kar mu ustvarja zadovoljstvo. V tem pogledu med drugim lahko koristno uporablja celo storitve, ki jih nudijo kaka podjetja ali kaki zavodi, čeprav je pri njih udeležen morda bolj pasivno. Da bi sam lahko aktivno sodeloval pri čem, so pa koristna društva, ki omogočajo člo¬ veku, da se sam skupaj z drugimi vključi v tisto dogajanje, ki bi sicer bilo opravljeno v nastajanje ustrezne storitve. 5.1 NEPRIDOBITNE DEJAVNOSTI IN DRUŠTVA V načeluje društvo organizirana skupina tistih ljudi, ki imajo skupne cilje in delujejo po določenih pravilih. Po svojem namenu se društvo razlikuje od gospodinjstva. Z namenom je mišljen razlog delovanja, ki usmerja prizade¬ vanja. Medtem ko je pri gospodinjstvu namen s porabljanjem zadovoljevati temeljne neposredne potrebe njegovih članov, ki so združeni sorodstveno ali na kake druge načine, gre pri društvih za vzpostavljanje skupine ljudi, ki s svojim druženjem, medsebojnim delovanjem in doseganjem rezultatov v prostem času ustvarjajo pri vsakem njegovem članu zadovoljstvo, ki ga ne bi mogel doseči ločeno sam zase. Društva so lahko vzpostavljena povsem neformalno in občasno, lahko pa tudi za trajnejše delovanje, nakar celo dobijo značaj pravne osebe. Članstvo v njih je vedno prostovoljno in pra¬ viloma brez zaslužka članov, vezano na njihov izbrani interes, za katerega uresničevanje plačujejo celo članarino. Dejavnosti, s katerimi se društva Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni ukvarjajo, so prav raznolike, a tudi cilji, ki so v njih postavljeni. Cilji kot določni izidi delovanja, ki jih moremo doseči glede na potrebe in možnosti za njihovo zadovoljitev, so raznoliki. Na splošno lahko rečemo, da ravno društva v največji meri spodbujajo svoje člane k ustvarjalnosti zunaj po¬ klicnega delovanja članov. Glede na težišče dejavnosti, s katero se društva ukvarjajo, razlikujemo npr. 1. Kulturno-prosvetna društva, ki imajo namen združevati ljudi, ki se že¬ lijo v prostem času ljubiteljsko ukvarjati na izbranih področjih kul¬ ture ali prosvete ter širiti ustrezna spoznanja. Gledališko društvo združuje ljudi, ki se želijo v prostem času ukvarjati z gledališko igro, glasbeno društvo ljudi, ki želijo vzpostaviti kak ansambel, plesno društvo, ljudi, ki se želijo naučiti plesa in ki nato uživajo v plesu itd. V to skupino lahko uvrstimo tudi npr. društvo za varstvo narave, društvo prijateljev mladine, kako dijaško društvo, cerkveno društvo in podobna. 2. Raziskovalna društva, ki imajo namen združevati ljudi, ki se želijo najprej ob mentorstvu drugih, nato pa zgolj ob stikih z drugimi lotiti kakih raziskovalnih podvigov v svojem prostem času. V to skupino navseza¬ dnje lahko uvrstimo tudi npr. šahovsko društvo 3. Športna društva, ki imajo namen združevati ljudi, ki se želijo skupaj ukvarjati s kakim športom v svojem prostem času. Takšno je npr. no¬ gometno društvo, rokometno društvo, telovadno društvo. V to skupino lahko navsezadnje uvrstimo tudi planinsko društvo, ribiško društvo ali kegljaško društvo 4. Zbirateljska društva, ki imajo namen združevati ljudi, ki zbirajo kake stvari, da bi si ob sodelovanju lahko pri tem pomagali. Takšno je npr. filatelistično društvo ali numizmatično društvo. 5. Strokovna društva, ki imajo namen združevati ljudi določene stroke, raz¬ čiščevati kaka strokovna vprašanja in širiti strokovne rešitve ter med¬ sebojno pomoč. Takšno je npr. zdravniško društvo, društvo pravnikov, društvo književnikov, društvo ekonomistov, društvo računovodij, fi¬ nančnikov in revizorjev ali društvo inženirjev in tehnikov. Končno lah¬ ko v to skupino uvrstimo še avto-moto društvo. 5. Gospodarjenje v društvu 6. Dobrodelna društva, ki imajo namen združevati ljudi v kaki dobrodelni akciji. Navsezadnje lahko v to skupino uvrstimo tudi prostovoljno ga¬ silsko društvo. Posebne vrste društev so končno politične organizacije. Te združujejo ljudi z izstopajočo potrebo po vplivu na odločanje v ožji ali širši skupnosti, za zadovoljevanje takšne potrebe pa najdejo rešitev v interesnem sodelovanju somišljenikov in stremljenju po pridobitvi ustrezne družbene moči in tudi državne oblasti. Z njimi se na tem mestu ne bomo ukvarjali. Medtem ko so nekatera društva usmerjena k zadovoljevanju neposrednih potreb svojih članov, so druga usmerjena bolj k temu, da zadovoljujejo po¬ trebe drugih. Včasih je za zadovoljstvo potrebno, da se kdo na kaki pred¬ stavitvi uveljavi in žanje priznanje večjega števila prisotnih gledalcev. Hkra¬ ti imajo svoje zadovoljstvo ob predstavitvi tudi sami prisotni gledalci. Vse je seveda odvisno od zanimivosti predstavitve za obiskovalce. To, kar je za koga lahko zanimivo, je za drugega lahko odbijajoče. Ali kot pravi Janez Rugelj: »Sam nimam nobenega interesa za nogomet in tudi ne časa, da bi gledal dvaindvajset premaknjenih ljudi, ki so obsedeni z žogobrcem, da si na ta način pri praznoglavcih pridobijo neki ugled in denar«. Svojo temeljno dejavnost lahko posamezno društvo dopolnjuje še z dru¬ gimi dopolnilnimi dejavnostmi, tako da bi ga lahko uvrstili tudi drugače kot navajajo zgornji primeri. Tako bi npr. numizmatično društvo zaradi svoje¬ ga vzgojno-izobraževalnega namena uvrstili med kulturno-prosvetna dru¬ štva, zaradi raziskovalnega namena pa med raziskovalna društva. Društvo ekonomistov bi zaradi svojega izobraževalnega programa lahko uvrstili med kulturno-prosvetna društva itd. Poudarek pri delovanju društev je na njihovi nepridobitnosti, tj., da niso vzpostavljena zato, da bi s svojim delovanjem dosegala dobiček, ki bi se nato komu delil, najmanj pa, da bi si z njim pomagali sami člani. V načelu je pridobitna dejavnost društva primerna le, če podpira njegovo osnovno dejavnost, npr. omogoča naložbe, ki so povezane s temeljnim namenom društva. Res se pa pri nekaterih društvih v okviru začetne povsem ljubitelj¬ ske dejavnosti začne širiti v veliki meri ravno pridobitna dejavnost. Spo¬ mniti kaže samo na tekmovanje med npr. športnimi društvi, ki si v želji po svojem prestižu pridobe tudi bogato plačane igralce, nakar se vse vrti okoli zaslužkov in ne več rekreacije prvotnih članov, ki jim je bilo društvo namenjeno. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Cilje in naloge, postavljene v društvih, je mogoče razčleniti npr. takole: a) Prirejanje srečanj članov društva in drugih iz istega področja dejavno¬ sti; b) Vzpostavljanje zmogljivosti za delovanje društva, npr. prostorov ali opreme; c) Prirejanje javnih nastopov ali razstav; č) Izdajanje glasila društva; d) Predstavljanje delovanja društva širši javnosti; e) Nagrajevanje izstopajočih predstavnikov dejavnosti, s katero se ukvarja društvo; f) Oblikovanje kodeksov delovanja in etike v dejavnosti, s katero se ukvar¬ ja društvo; g) Kaznovanje članov, ki kvarijo ugled društva in njegove dejavnosti. Že iz teh navedb je mogoče jasno zaznati, da si v okviru svojih društev ljudje sami zadovoljujejo svoje neposredne potrebe in ne čakajo na storitve kakih drugih organizacij, s katerimi bi si jih zadovoljevali. Možnost zado¬ voljevanja svojih potreb pa odpirajo tudi drugim ljudem. 5.2 POSLOVANJE DRUŠTVA IN POTREBE PRI NJEM 130 ) Tudi pri društvu lahko govorimo o njegovem poslovanju, kadar njegovo delovanje zasledujemo kot proces, ki vodi od vložkov do učinkov, ki jih sedaj vidimo v zadovoljenih potrebah. Kaj pri tem nastopa kot prvina poslovnega procesa, je seveda odvisno od dejavnosti društva. Najmanj, kar potrebuje npr. numizmatično društvo za sestanke svojih članov in drugih interesentov, je občasno razpoložljiv prostor, inventar v obli¬ ki miz in stolov za udeležence ali vitrine, v katerih bo kaj razstavljeno, dalje strokovna literatura za konsultacijo in seveda ljudi, ki bodo na se¬ stanku kaj zanimivega pokazali ali prišli pogledat. Če svoje poslanstvo izvaja še z izdajanjem kake publikacije, za kar avtorji ne prejemajo nika- kega avtorskega honorarja, se pojavljajo dodatno tiskarske storitve. Ad¬ ministrativna in knjigovodska dela v zvezi s takšnim poslovanjem lah¬ ko opravijo člani mnogokrat celo sami. Zadeva se spreminja z obsegom delovanja posameznega društva. Če npr. kako društvo knjigovodij svoje poslanstvo uresničuje s številnimi strokovnimi seminarji za svoje člane in druge interesente, bo morda že potrebovalo pisarno in zaposleno ose¬ bo za administracijo in knjigovodstvo poslovanja. Potrebno bo pridobiti najeto predavalnico, poskrbeti bo treba za ustrezno gradivo in za vsako- 5. Gospodarjenje v društvu kratnega predavatelja, ki pa to pot ne bo več nastopal zgolj kot neplačani prostovoljec. Če preidemo dalje npr. na telovadno društvo, se to ne bo več zadovoljevalo zgolj z vsakokrat najetim prostorom, temveč bo mora¬ lo poskrbeti ne samo za lastno zemljišče, na katerem bo igrišče, temveč tudi za lastno opremljeno dvorano z vso potrebno telovadno opremo. Še bolj zapleten poslovni proces čaka npr. planinsko društvo, ki poskrbi za lastne planinske postojanke in za njihovo delovanje, ki je zelo podobno gostinstvu, čeprav ne z namenom dobička za člane samega društva. Če si sedaj ogledamo še poslovanje prostovoljnega gasilskega društva, si ga ne moremo predstavljati brez ustrezne zgradbe, vozil in gasilske opreme, zlasti pa prostovoljnih usposobljenih gasilcev. Gašenje požara bi lahko primerjali celo s tekmo kakega športnega društva, le da to pot ne gre za »prijateljsko« tekmo, temveč za borbo proti požaru, ki ga lahko primer¬ jamo z nasprotnikom v vojnih operacijah. Člani gasilskega društva se v primeru takšne nevarnosti gotovo želijo izkazati, zato ni nič čudnega, da tedaj, ko se »nasprotnik« ne pojavi in ni izziva, včasih naletimo celo na kak podtaknjen požar. Svoje poslovanje nepridobitnega značaja je mogoče dopolnjevati s kako pridobitno dejavnostjo, kolikor seveda to dovoljujejo predpisi, da bi bila osnovna dejavnost čim cenejša za člane in druge interesente. Od tod npr. gasilske veselice za dopolnjevanje opreme v prostovoljnem gasilskem društvu ali elitne plesne prireditve za nabirko denarja, ki ga bo nato lah¬ ko dobrodelno društvo komu podarilo. Zato od povsem preprostega po¬ slovanja posameznega društva lahko pridemo tudi do bolj zapletenega poslovanja, ki je sicer značilno za zavode, ki so prav tako nepridobitne organizacije kot so nepridobitne organizacije sama društva. Vendar je pri tem večja podobnost društva z zavodom v pogledu vložkov v proces, tj. prvin poslovnega procesa, kot v pogledu izložkov iz njega, ki niso po¬ vezani toliko s storitvami za druge, temveč z zadovoljenimi potrebami lastnih članov, ki so aktivno vključeni vanj. Zato je bolje primerjati iz- ložke s tistimi, ki so predmet obravnavanja pri gospodinjstvih. Društva so s tega zornega kota le nekakšna gospodinjstva posebne vrste, v okviru katerih se zadovoljujejo drugačne neposredne potrebe kot pri gospodinj¬ stvih. Po vsem tem lahko pridemo do naslednjega logičnega izhodišča za razmi¬ šljanje o soočanju prvin in učinkov pri društvu: Cl31 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Naturalna bilanca poslovnega procesa v okviru društva Težišče nadaljnjega razmišljanja pa je posvečeno ravno doseženim učin¬ kom, ki so od društva do društva opredeljeni drugače. V vsakem prime¬ ru prihaja pri gospodarjenju vedno do ponovitve zlasti naslednjih vpra¬ šanj: 1. Kako povečati obseg zadovoljenih potreb članov društva z razpoložljivi¬ mi prvinami? 2. Kako spremeniti nastopajoče prvine, da bi bile bolje zadovoljene potrebe članov in drugih interesentov? 3. Kako povečati zanimanje za delovanje društva in pridobiti nove člane društva? 5.3 PREJEMKI IN IZDATKI DRUŠTVA Na začetni stopnji poslovanja društva, zlasti malega društva, je vse razmi¬ šljanje usmerjeno le k denarju, ki je potreben, da bi bilo mogoče pokriti normalne izdatke. Kakšna je letna najemnina za prostor, ki je potreben za sestanke društva, kakšni so izdatki v zvezi z obveščanjem članov itd. ter kakšne letne prejemke društva iz naslova članarine je treba zbrati. Pri vsaki dodatni akciji, ki se je loti društvo, je treba izdatke z njo pokriti s prejem¬ ki iz vstopnic. Izdatki morajo biti usklajeni z razpoložljivim denarjem v društvu. Zato je tudi takoimenovani blagajnik društva, ki skrbi za to, zelo pomemben funkcionar društva. Kasneje, ko se porajajo zamisli o tem, da bi kazalo kupiti lastniške prostore, je treba spet razmisliti o tem, na kak način priti do potrebnega denarja. Potreba po izdatkih vodi do potrebe po prejemkih. Sčasoma, zlasti pri večjih društvih, se prejemki in izdatki lahko pojavljajo na skoraj vseh področjih, ki jih najdemo npr. pri zavodih kot nepridobitnih organizacijah. Zato jih lahko razčlenimo na denarne tokove v zvezi s poslovanjem, na denarne tokove v zvezi s financiranjem (vlaga¬ njem) in na denarne tokove v zvezi z naložbenjem (investiranjem). Blagaj¬ nika društva pa mora v takšnem primeru zamenjati finančnik društva, ki skrbi za vse to. 5. Gospodarjenje v društvu Do svojih prejemkov prihaja društvo na podlagi letnih članarin in drugih prispevkov svojih članov, v zvezi z vstopnicami za svoje prireditve, z dota¬ cijami drugih organizacij ali iz občinskih in državnih proračunov, dalje v zvezi s prodajo kakih svojih proizvodov (npr. publikacij), preje kuplje¬ nega materiala ali opravljenih storitev, s prodajo svojih osnovnih sredstev in vračilom danih posojil. Toda do prejemkov lahko pride društvo tudi z obrestmi od svojega denarja, ki ga je posodilo drugim, ali celo iz dobička drugih, katerih delnice je kupilo s svojim denarjem, ki pri poslovanju dru¬ štva zaenkrat ni potreben. Prav tako lahko pride do prejemkov s pomočjo dobljenih posojil. Izdatke pa ima društvo v zvezi z nakupom zemljišč, poslovnih prostorov, zgradb, opreme, materiala in storitev, zaslužki zaposlencev pri njem in da¬ jatvami. Prav tako ima izdatke, če da komu iz svojega denarja posojilo ali če kupi kako vrednostnico, ki kasneje prinaša obresti ali udeležbo v dobičku. Končno ima lahko izdatke še v zvezi z obrestmi od dobljenih posojil in v zvezi z njihovim vračilom. Če uredimo denarne tokove v bilančni obliki skupaj z začetnim in konč¬ nim stanjem denarja, pridemo do naslednjega uravnovešenega pregleda Bilanca prejemkov in izdatkov društva v obdobju Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Kadar imamo pred očmi prejemke in izdatke društva, moramo pri gospo¬ darjenju v društvu razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Kako povečati prejemke in s tem možnosti za potrebne izdatke? 2. Kako v okviru razpoložljivega denarja zagotoviti prek izdatkov njegovo čim bolj racionalno porabo? 3. Kako zagotoviti, da v primeru prejemkov na podlagi dobljenih posojil pri njihovem vračanju ne bo prišlo do plačilne nesposobnosti društva? Kazalnik uspešnosti gospodarjenja z denarjem v okviru društva je koefici¬ ent plačilne sposobnosti društva , ki je opredeljen kot razpoložljivi denar v danem obdobju zapadle obveznosti v danem obdobju Če lahko društvo z zornega kota celotnega obdobja pokrije vse svoje izdat¬ ke, še ni rečeno, da pokritje obstaja tudi v vsakem trenutku v tem okviru. Zato je treba skrbeti še za takšno časovno razporeditev prejemkov in izdat¬ kov, ki bi preprečevala plačilno nesposobnost v kakem kritičnem trenut¬ ku. 5.4 SREDSTVA IN OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV DRUŠTVA Začetno, zgolj finančno gledanje na poslovanje društva skozi denarne to¬ kove mora biti kmalu dopolnjeno z gospodarskim gledanjem. Do tega pri¬ de tisti hip, ko je izpeljan popis premoženja društva. Tedaj je hitro mogoče spoznati, da je društvo imelo izdatke, ki še niso zmanjšali njegovega pre¬ moženja, saj so se nanašali na nakup kakih stvari, ki še vedno obstajajo, ali na dano posojilo, ki bo kasneje vodilo do prejemkov. Tudi je hitro mogoče ugotoviti, da ima društvo kake poslovne terjatve, ki še niso pripeljale do prejemkov, ali da ima kake poslovne obveznosti, ki še niso vodile do izdat¬ kov. Sčasoma se pri mnogih društvih pojavljajo skoraj vse oblike sredstev in obveznosti do virov sredstev, ki jih sicer srečujemo pri zavodih. Ker so sicer pri splošnem pogledu na društva manj prisotne, je koristno, če si jih ogledamo nekoliko bolj podrobno. Osnovna sredstva društva zajemajo opredmetena osnovna sredstva kot so zemljišča, zgradbe in oprema, ki jih ima društvo za ustvarjanje storitev (ali _ proizvodov) oziroma dajanje v najem ali za pisarniške namene in se bodo 134) po pričakovanjih uporabljala v več kot enem letnem obdobju. Obratna sred- 5. Gospodarjenje v društvu stva društva zajemajo zalogo materiala in trgovskega blaga ali lastnih pro¬ izvodov, npr. publikacij društva, ki so predmet prodaje; dalje terjatve do kupcev tistega, kar društvo prodaja; sestavni del obratnih sredstev dru¬ štva je tudi denar v blagajni ali v banki, navsezadnje pa tudi tisto, kar je označeno z izrazom aktivne (ali usredstvene) časovne razmejitve. Društvo ima lahko dalje finančne naložbe svojega denarja, ki so lahko dolgoročne ali kratkoročne; med nje spadajo dana posojila in kupljene vrednostnice, s čimer društvo v času, ko mu denar ni potreben, zagotavlja njegovo oploje¬ vanje in s tem dodatno podporo svojemu osnovnemu poslovanju v priho¬ dnosti. Kot sredstvo štejejo tudi takoimenovane aktivne (ali usredstvene) časovne razmejitve, tj. odloženi stroški (oziroma odhodki) in nezaračunani prihodki. Sredstva kot celota predstavljajo v kateremkoli trenutku kosma¬ to premoženje društva. Med obveznostmi do virov sredstev ima posebnosti zlasti društveni sklad , ki predstavlja čisto premoženje društva. V začetku se morda pojavlja le s ka¬ kim namenskim darilom v zvezi z osnovnimi sredstvi, kasneje pa s presežki prihodkov nad odhodki v posameznem letu; če naj del presežka pokriva ne¬ odpisano vrednost novo nabavljenih osnovnih sredstev, gaje koristno prika¬ zati posebej. V nasprotju s kapitalom pri podjetjih ali skladom pri zavodih nima društveni sklad lastniške oznake. Zato tudi člani društva niso prek društvenega sklada lastniki društva. Člani društva se sčasoma spreminjajo, njihov prispevek v sklad društva je pa izražen le s presežkom letnih prihod¬ kov nad odhodki, da bi z njim bilo mogoče pokrivati kasneje morebitne letne presežke odhodkov nad prihodkih. Zato ima sklad društva dejansko značaj nekakšnih dolgoročnih rezervacij ali razmejitev. Zmanjšuje se za le¬ tno obračunano amortizacijo osnovnih sredstev. Če društvo preneha obsta¬ jati, sklad društva ne pripada preprosto tedanjim članom, temveč kvečjemu drugim pravnim osebam, ki bodo nadaljevale s podobnimi dejavnostmi kot prvotno društvo. Sicer pa društvo kot pravna oseba preneha obstajati, ko ni več interesa za zadovoljevanje neposrednih potreb ljudi z njegovo pomočjo, do tedaj pa so zaradi manjšega interesa tudi tako zmanjšani njegovi letni prihodki, da ne pokrivajo več tedanjih odhodkov in je treba posegati po rezervah, ki so bile nabrane v društvenem skladu, ki s tem izgine. Razliko med kosmatirp premoženjem društva v proučevanem trenutku in stanjem tedanjega društvenega sklada dopolnjujejo razni dolgovi. Med njimi so obveznosti iz naslova dobljenih posojil, ki so lahko dolgoročne ali kratkoročne, a tudi takšne iz naslova še neporavnanih računov doba¬ viteljev, neizplačanih zaslužkov zaposlencev ali neporavnanih dajatev. Po- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni sebna vrsta obveznosti so takoimenovane pasivne (udolgovljene) časovne razmejitve, ki sestoje iz vnaprej vračunanih stroškov (oziroma odhodkov) in odloženih prihodkov). Če sredstva in obveznosti do virov sredstev društva uredimo glede na nji¬ hovo dolgoročnost in krakoročnost v dvostransko uravnovešeno obliko, pri tem pa posebej upoštevamo še njihovo vključenost v poslovni proces ter zunaj njega, pridemo do naslednje Bilance stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev društva na določen dan Predpisi v državi lahko predvidijo tudi drugačno razvrščanje postavk v bi¬ lanci stanja, vendar nas zanima le splošna logika razvrščanja in ne podrob¬ nosti. Kadar imamo pred očmi sredstva in obveznosti do virov sredstev društva, moramo pri gospodarjenju razrešiti najmanj naslednja vprašanja: Katera sredstva so potrebna za uresničevanje potreb društva? V kolikšni meri je mogoče povečevati potrebna sredstva s pomočjo do¬ bljenih posojil ? V kolikšni meri in kako naložbiti začasno nepotrebni denar, da bi bil čim bolj koristen? 1 . 2 . 736 ) 5. Gospodarjenje v društvu 5.5 PRIHODKI IN ODHODKI DRUŠTVA V društvu prihaja do razmišljanja o prihodkih in odhodkih dosti kasneje kot do razmišljanja o prejemkih in izdatkih. Zlasti v začetni stopnji razvoja in pri malem društvu je večja pozornost posvečena njegovem denarju kot njegovem čistem premoženju in vplivom nanj. Toda sčasoma se le uvelja¬ vljajo spoznanja, da izdatki v kakem obdobju še niso stroški ali odhodki ter še ne zmanjšujejo njegovega čistega premoženja, kakor tudi, da prejemki v kakem obdobju še ne nakazujejo vsega, kar povečuje njegovo čisto premo¬ ženje. Finančno gledanje na poslovanje društva je nujno treba dopolniti z gospodarskim gledanjem, v tej zvezi se pa pojavljajo prihodki in odhodki. V nasprotju s podjetji pri društvih kot tudi pri zavodih ni toliko pomemb¬ no ločeno obravnavanje stroškov od odhodkov. Društva se le redko ukvarjajo s kakimi dodatnimi dejavnostmi, pri katerih bi bilo treba ločeno obraču¬ navati stroške po stroškovnih nosilcih; izjema se pojavlja le pri tistih, ki se ukvarjajo npr. z založništvom. V vseh drugih primerih je mogoče takoj so¬ očiti stroške, ki so hkrati odhodki, z ustreznimi prihodki, saj se stroški ne zaustavljajo več v zalogah. Odhodke je mogoče jasno povezovati z zadovo¬ ljevanjem posebnih potreb, zaradi katerih je bilo sploh vzpostavljeno dru¬ štvo. Sicer je pa pri odhodkih v načelu spet mogoče razlikovati poslovne odhodke in finančne odhodke. Poslovne odhodke najprej sestavlja vrednost porabljenega materiala, tujih storitev, zaslužkov zaposlencev v društvu in dajatev. Le redkeje se pojavljajo med poslovnimi odhodki ločeno stroškovne vrednosti prodanih proizvodov društva, so pa normalni med njimi amor¬ tizacijski odpisi, kadar ni preprosto celotna nabavna vrednost kake stvari že takoj obravnavana kot odhodek in je potemtakem stvar v nadaljevanju obravnavana brez vrednosti med sredstvi. Kadar ima društvo zaloge svo¬ jih proizvodov, npr. lastnih publikacij, ki jih bo prodalo v kasnejših obdo¬ bjih, pa je med odhodke poleg stroškov v obdobju treba vključiti vrednost zmanjšanja takšnih zalog, iz odhodkov pa izključiti vrednost povečanja takšnih zalog, saj zanje v proučevanem obdobju še ni bilo prihodkov. Med drugimi odhodki se lahko pojavljajo zneski, ki popravljajo obračune za prejšnja leta ali so v danem letu neobičajni. Med finančni odhodki so v glav¬ nem obresti v zvezi z dobljenimi posojili in nepravočasno plačanimi dru¬ gimi obveznostmi, lahko seveda tudi kake dane dotacije. Pojavijo se še pri prodaji preje kupljenih vrednostnic, če je njihova prodajna cena nižja od nabavne vrednosti. Poslovne prihodke po drugi strani sestavljajo predvsem članarine, prostovoljni prispevki članov, prejete dotacije iz občinskega ali republiškega proračuna ali od drugih pravnih oseb. Obstajajo pa tudi pri- 0-37 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni hodki, ki jih sestavlja prodajna vrednost prodanih lastnih proizvodov in opravljenih storitev; ti se pojavijo ne glede na to, kdaj iz tega naslova pride do prejemkov. Med drugimi prihodki se lahko pojavljajo tisti, ki popravlja¬ jo obračune za prejšnja leta ali so v danem letu neobičajni. Finančni prihodki so sestavljeni iz dobljenih obresti od danih posojil in nepravočasno porav¬ nanih terjatev do drugih, a tudi iz udeležb v dobičku, če je društvo začasno prosti denar naložbilo v kake delnice. Prav tako se pojavijo pri prodaji preje kupljenih vrednostnic po višji ceni od njihove nabavne vrednosti. Ker so društva nepridobitne organizacije, pri njih ne govorimo o dobičku, temveč le o presežku prihodkov nad odhodki, ki se prenaša v naslednja leta, da bi tedaj lahko pokrival morebitne presežke odhodkov nad prihodki. Ker pa mora tisti del presežka siceršnjih prihodkov nad odhodki, ki se nanaša na osnovna sredstva obstajati v bilanci stanja v enakem znesku kot neodpisa¬ na vrednost osnovnih sredstev, gaje koristno treba navesti posebej, ker se nanaša na opravljeno naložbenje (investiranje). Če sedaj vsa spoznanja o prihodkih in odhodkih uredimo v dvostranskem pregledu za posamezno obdobje, pridemo do Bilance prihodkov in odhodkov društva za obdobje 5. Gospodarjenje v društvu Predpisi v državi lahko predvidijo tudi drugačno razvrščanje postavk. Kadar imamo pred očmi prihodke in odhodke, mora društvo pri gospodar¬ jenju razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Kako zagotoviti zadostne prihodke za pokrivanje potrebnih odhodkov? 2. Kako zmanjšati odhodke za doseganje enakega učinka? 3. V kolikšni meri presežek prihodkov nad odhodki porabiti za nakup osnov¬ nih sredstev in v kolikšni meri ohraniti za pokrivanje morebitnih pri¬ manjkljajev v prihodnosti? 5.6 GIBANJE DRUŠTVENEGA SKLADA KOT ČISTEGA PREMOŽENJA DRUŠTVA Gibanje društvenega sklada kot čistega premoženja društva je povezano z gospodarskimi tokovi, vezanimi na prihodke in odhodke društva, saj sko¬ rajda ni mogoče računati s tem, da bi kdo društvu poklonil kaka osnovna sredstva, kar ne bi bilo vidno med prihodki. Kasneje je pa pri društvenem skladu le treba razlikovati tisti del, ki je iz presežka prihodkov nad odhodki posameznega leta namenjen kritju neodpisane vrednosti novo nabavljenih osnovnih sredstev, od tistega dela, ki pomeni le nekakšno razmejevanje razlike med prihodki in odhodki v bolj in manj uspešnih letih. Sklad se v posameznem letu lahko zmanjša za presežek tedanjih odhodkov nad pri¬ hodki, saj je med odhodki tudi obračunana amortizacija osnovnih sred¬ stev. Končno lahko na stanje društvenega sklada vplivajo še razlike pri vre¬ dnotenju sredstev in dolgov, če niso izkazane med prihodki in odhodki v posameznem letu. Če uredimo posamezne spremembe tega sklada v dvostranski uravnoveše¬ ni obliki, pridemo do naslednje Bilance gibanja društvenega sklada v obdobju Zmanjšanje Povečanje Premiki iz društvenega sklada v obdobju: za poravnavo presežka odhodkov nad Začetno stanje društvenega sklada Premiki v sklad: za zmanjšanja ob prevrednotenju za druga zmanjšanja prihodki za zunanje vnose za vnos presežka prihodkov nad Končno stanje društvenega sklada odhodki za povečanja iz prevrednotenja za druga povečanja (739 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Društveni sklad ob vsakem proučevanem trenutku predstavlja čisto pre¬ moženje društva, tj. tisto, ki ni obremenjeno z dolgovi. Praviloma pa ne predstavlja nikakega lastniškega financiranja društva, temveč le razmeji¬ tvene gospodarske tokove iz uspešnih v manj uspešna leta. SKLEP Društva najrazličnejših vrst so porabljajoče enote, ki nimajo stremljenja po dobičku in so namenjene zadovoljevanju potreb njihovih članov, ne pa opravljanju kakih storitev nasploh. Po tem se razlikujejo od zavodov. Ker se poleg svoje osnovne dejavnosti lahko ukvarjajo tudi z drugimi, ki bi olaj¬ šale zaradi dobičkovnega nagiba uresničevanje zamisli osnovne dejavnosti s prelivanjem gospodarskih izidov, se pa delno pri njih lahko pojavljajo celo postopki, ki so prav podobni tistim pri podjetjih. V vsakem primeru moramo pri društvih upoštevati poleg finančnih kategorij še gospodarske kategorije, tj. obravnavati vse štiri bilančne prikaze, ki so izvirno razviti ravno za podjetja, v njih pa seveda upoštevati ustrezne spremembe in do¬ polnitve. 6. Gospodarjenje v občini 6. GOSPODARJENJE V OBČINI UVOD Občina je temeljna lokalna skupnost, v kateri prebivalstvo uresničuje lokal¬ no samoupravo, tj. samostojno urejanje pomembnih javnih zadev na svojem območju. Obsega naselje ali več naselij, povezanih s skupnimi potrebami in interesi prebivalstva. Opravlja lokalne zadeve javnega pomena in nekatere državne naloge, ki jih nanjo prenese država. Prebivalci v občini organizirajo skupno življenje, odpirajo in rešujejo vprašanja, za katera obstaja skupni in¬ teres ter pospešujejo tiste oblike in metode družbenih dejavnosti, za katere menijo, da lahko največ prispevajo k njihovem gospodarskem, prosvetnem, zdravstvenem, kulturnem in drugem razvoju v okviru celotnega razvoja v državi. Organi občine so občinski svet, župan in razni odbori. Znotraj obči¬ ne se oblikujejo krajevne skupnosti za ožja območja občine. 6.1. VLOGA OBČINE PRI ZADOVOLJEVANJU POTREB V NJEJ Občino lahko obravnavamo tudi kot posebno organizacijo, tj. samostojno celoto ljudi in sredstev, ki si s svojimi dejavnostmi prizadeva doseči zasta¬ vljene cilje in tako uresničiti svoj namen. Njene dejavnosti lahko označuje¬ mo predvsem kot storitvene dejavnosti. Nekatere izvaja sama s svojimi organi in zaposlenci ob ustrezni pomoči in vlogi njenih prebivalcev, nekatere pa pod njenim usmerjanjem in uravnavanjem izvajajo javni zavodi, javna pod¬ jetja in druga javna telesa ter agencije na njenem območju, pri čemer je sto¬ ritveno dejavnost same občine mogoče videti le v zagotavljanju ustreznega financiranja prek občinskega proračuna. Če se ozremo na najpomembnejše dejavnosti občine, kaže najprej omeniti skrb za prostorski razvoj in stanovanjsko dejavnost. V tej zvezi je posebni po¬ men treba pripisati raziskavam, načrtovanju in razvoju na tem področju, ki jim sledijo ustrezni občinski predpisi in nato občinske odločbe. Med drugim v ta okvir spadajo tudi vprašanja oskrbe z vodo, cestnega prometa in cestne razsvetljave. Dalje je tu skrb za varstvo okolja, ki se prav tako začne z raziskavami, na¬ črtovanjem in razvojem na tem področju, ki jim sledijo ustrezni občinski Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni predpisi in nato občinske odločbe. Med drugim v ta okvir spadajo tudi vprašanja zbiranja in ravnanja z odpadki in ravnanja z odpadno vodo v skrbi za zmanjševanje onesnaženosti, za varstvo biološke raznovrstnosti in krajine. Potem je tu skrb za zdravstvo na ožjem občinskem območju, ki se izraža v vzpostavljanju temeljnih zdravstvenih in zobozdravstvenih ambulant na občinskem območju. Na področju izobraževanja gre za obstoj zlasti pred¬ šolske vzgoje in osnovnošolskega izobraževanja na območju občine. Na področju socialne varnosti gre za obstoj socialne varnosti socialno ogrože¬ nih kategorij prebivalstva na območju občine. Na področju kulture gre za vprašanja delovanja kulturnih, športnih in tudi verskih inštitucij na ob¬ močju občine. V vseh teh primerih imamo opravka s procesi, ki se začno specifičnimi vložki ali inputi, ki vodijo do specifičnih storitev kot izložkov ali outpu- tov. Nato lahko pri vsakem procesu v zvezi s kako dejavnostjo prouču¬ jemo njegovo varčnost v pogledu pridobivanja vložkov ter učinkovitost v pogledu razmerja med vložki in izložki. Temeljno vprašanje se pa kljub vsemu vrti le okoli vprašanja, kakšne koristi so dosežene s storitvami kot izložki. Koristi so v tuji literaturi včasih označene kot outcome. Z njimi je treba razumeti tisto, kar predstavlja za prevladujočo večino prebival¬ cev vrednoto in daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice. Ne gre torej za kako individualno korist, temveč za splošno korist. Sele nato lahko pri vsakem procesu v zvezi s kako dejavnostjo proučujemo njegovo uspešnost v pogledu razmerja med njegovimi vložki in koristmi. Ker je težko dojeti splošno korist v krajšem in daljšem obdobju, je seveda tudi težko presoja¬ ti uspešnost delovanja v določeni smeri. Dosti lažje je izmeriti storitve in vložke v njihovo nastajanje kot pa koristi, ki so s storitvami pridobljene. Toda v načelu še ne pomeni večja količina opravljenih storitev tudi že večjo javno korist. Tako se nam v zvezi s posameznimi občinskimi dejavnostmi pojavljajo pri gospodarjenju med drugim zlasti naslednja vprašanja: 1. Kakšno korist je mogoče pričakovati od posamezne občinske dejavno¬ sti? 2. Katerim občinskim dejavnostim dajati prednost? 3. Kako pričakovane koristi posamezne občinske dejavnosti doseči ob naj¬ boljši učinkovitosti in varčnosti ? 6. Gospodarjenje v občini 6.2 PREJEMKI IN IZDATKI OBČINE Že od nekdaj je štelo sestavljanje občinskega proračuna kot sestavni del javnih financ, javne finance so se pa ukvarjale z zbiranjem in uporabljanjem denarja za zadovoljevanje splošnih in skupnih potreb. Slo je torej za tokove denarja, ki so v sodobni stroki predstavljeni kot prejemki in izdatki, čeprav sta bila v preteklosti v tej zvezi uporabljena najprej izraza dohodki in iz¬ datki ter kasneje strokovno napačna izraza prihodki in odhodki, čeprav sta ravno ta izraza pri kasnejšem razvoju stroke rezervirana za spremembe čistega premoženja in ne za spremembe stanja denarja. V nadaljevanju se ne bomo ozirali na predpisane rešitve v državi, temveč bomo sledili le stro¬ kovni logiki, ki se na enak način širi od podjetniškega področja navzdol do gospodinjstev in navzgor do vseh drugih organizacij in celo države. Toda prejemki in izdatki občine niso zgolj zadeva občinskega proračuna. V občinskem proračunu so med drugim predvideni le načrtovani prejemki in izdatki občine. Takšen načrt se kot posledek odločanja na ravni obči¬ ne kaže v ustreznih načrtovanih kategorijah, ki se nanašajo na občino. Po koncu proračunskega obdobja, praviloma letu dni, mu sledi uvid v ure¬ sničitev načrta, nakar imamo opravka z uresničenimi kategorijami, ki se nanašajo na občino. V nadaljevanju si bomo ogledali vsebino prejemkov in izdatkov občine ne glede na to, ali gre za njihove načrtovane ali uresničene velikosti, saj tudi v računovodstvu spremljamo in proučujemo kategorije, ki so predstavljene tako v predračunih kot v obračunih. Do prejemkov lahko pride občina iz različnih naslovov. Najprej nas seveda zanimajo njeni temeljni prejemki, imenovani tudi tekoči prejemki, povezani so pa z rednim delovanjem občine. Ti so lahko davčni prejemki iz občinskih davkov ali iz odstopljenega dela splošnih davkov. Lahko so nedavčni prejem¬ ki, npr. iz občinskih taks in pristojbin ali iz prodaje storitev ter iz prejetih denarnih kazni. Dalje obstajajo prejemki iz prejetih denarnih daril. Konč¬ no lahko obstajajo še prenosni (transferni) prejemki, ki niso izvirni javnofi¬ nančni prejemki, temveč dobljeni iz drugih blagajn javnega financiranja. Podobno kot pri podjetjih se tudi pri občini pojavljajo še prejemki v zvezi s financiranjem (vlaganjem) in prejemki v zvezi z naložbenjem (investira¬ njem). Prejemki v zvezi s financiranjem se pojavljajo npr. iz dobljenih posojil, iz prodanih lastnih obveznic, a tudi iz vrnjenih danih posojil. Prejemki v zvezi z naložbenjem se pa pojavljajo npr. iz dobljenih obresti in udeležb v dobičku občinskih javnih podjetij oziroma iz drugih nadomestil za upora- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni bo občinskega premoženja, iz prodaje občinskih zemljišč, zgradb, opreme, Po drugi strani obstajajo še različne vrste izdatkov. Temeljni izdatki, imeno¬ vani tudi tekoči izdatki, ki so povezani z rednim delovanjem, se pojavljajo npr. za nakupe materiala in storitev, za zaslužke zaposlencev in za more¬ bitne dajatve. Pomembni so tudi izdatki za podpore pravnim in fizičnim osebam, dalje prenosni (transferni) izdatki javnim zavodom in drugim za kritje njihovega poslovanja. Pojavljajo se pa še izdatki v zvezi s financira¬ njem (vlaganjem) in izdatki v zvezi z naložbenjem (investiranjem). Izdatki v zvezi s financiranjem se pojavljajo za obresti od dobljenih posojil in za vrnje¬ na posojila. Izdatki v zvezi z naložbenjem se pa pojavljajo za nakup osnovnih sredstev, za dana posojila, za kupljene vrednostnice drugih, a tudi za na¬ ložbene prenose (transferje) na druge javne pravne osebe. Tako lahko šteje tudi oblikovanje rezerv. Če sedaj te navedbe uredimo v dvostransko uravnovešeno obliko, pri čemer izhajamo iz teoretične členitve, poznane v slovenskih računovodskih stan¬ dardih, pridemo do poenostavljene zalog in podobno. Bilance prejemkov in izdatkov občine v obdobju Prejemki Izdatki a) davčni prejemki: iz občinskih davkov iz odstopljenih splošnih davkov Začetno stanje denarja Prejemki v zvezi z rednim delovanjem: b) nedavčni prejemki: iz občinskih taks in pristojbin iz prodaje storitev iz drugih naslovov Izdatki v zvezi z rednim delovanjem: za nakupe materiala za nakupe storitev za zaslužke zaposlencev za dajatve za podpore za prenose (transferje) drugim za druge namene Prejemki v zvezi s financiranjem (vlaganjem): iz dobljenih posojil iz vrnjenih danih posojil iz drugih naslovov Izdatki v zvezi s financiranjem (vlaganjem): za obresti od dobljenih posojil za vrnjena posojila za druge namene Izdatki v zvezi z naložbenjem (investiranjem): iz prodaje osnovnih sredstev in zalog iz dobljenih obresti in druga nadomestila iz naložbenih prenosov (transferjev) od drugih Prejemki v zvezi z naložbenjem (investiranjem): za nakup osnovnih sredstev za dana posojila za naložbene prenose (transferje) na druge za rezerve Končno stanje denarja za prenos v nasled. obdobje 6. Gospodarjenje v občini Predpisi lahko zahtevajo tudi drugačno razporeditev postavk od te, ki iz¬ haja iz posplošene teorije in logike razmišljanja, zlasti pa bolj konkretno in podrobno. Kadar imamo pred očmi načrtovane prejemke in izdatke, moramo pri go¬ spodarjenju v občini razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Na kak način najbolj racionalno uporabiti dane prejemke z izdatki? 2. Na kak način pridobiti prejemke za kritje predvidenih izdatkov? 3. Kako zagotoviti plačilno sposobnost v kateremkoli trenutku? Kadar imamo pred očmi uresničene prejemke in izdatke, pa lahko začne¬ mo presojati, v čem se odmikajo od načrtovanih, kakšna varčnost, učinko¬ vitost in uspešnost uporabe denarja je bila dosežena. 6.3 SREDSTVA IN OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV OBČINE Obravnavanje prejemkov in izdatkov občine v kakem obdobju prav hi¬ tro pokaže, da z njimi nikakor ni mogoče prikazati premoženjsko stanje občine. Morda do prejemkov za kako obdobje pride šele v kasnejšem obdobju in je vmes treba prikazati terjatve do dolžnikov. Morda do izdatkov v zvezi z rednim delovanjem v kakem obdobju pride šele v kasnejšem obdobju in je vmes treba prikazati obveznosti do upnikov. Prejemki v kakem obdobju so lahko povezani še s tedaj dobljenimi po¬ sojili, ki pomenijo dolg občine, izdatki v kakem obdobju pa z dani¬ mi posojili, ki pomenijo finančno naložbo občine. Izdatki za nakup osnovnih sredstev še ne pomenijo, da so ta osnovna sredstva prenehala obstajati v premoženju občine, medtem ko prejemki od prodaje osnov¬ nih sredstev očitno kažejo, da so takšne sestavine premoženja do da¬ nega trenutka še obstajale v njegovem okviru. Iz vsega tega sledi, da je treba tudi v proučevanem trenutku, tj. ob začetku ali ob koncu kakega obdobja obravnavati celotno stanje tedanjih sredstev, kijih ima občina, po drugi strani pa tudi stanje tedanjih dolgov, medtem ko šele razlika med obema kaže na čisto premoženje občine, ki ga lahko imenujemo npr. sklad občine. Sredstva občine je mogoče členiti na tista v njenem rednem delovanju in na tista, ki štejejo kot finančne naložbe občine, oboja pa prav tako na dol¬ goročna in kratkoročna sredstva. Sredstva kot celota štejejo kot kosmato premoženje občine v določenem trenutku. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Če najprej obravnavamo tista dolgoročna sredstva, ki so vključena v redno delovanje občine, se srečujemo gotovo z zemljišči, zgradbami in opremo v lasti občine, ki jih je mogoče, podobno kot pri podjetjih, obravnavati kot njena osnovna sredstva. Podobno velja za gozdove, medtem ko so drugač¬ ne postavke, ki jih pri podjetjih najdemo v okviru osnovnih sredstev, pri občini manj značilne. Med kratkoročnimi sredstvi najdemo predvsem zaloge materiala in seveda terjatve različnih vrst, denar in aktivne (usredstvene) časovne razmejitve. Tudi finančne naložbe občine so lahko med njenimi dolgoročnimi ali kratkoročnimi sredstvi. Med dolgoročna sredstva spa¬ dajo npr.dolgoročno dana posojila in kupljene obveznice, a tudi kupljene delnice. Njihova posebnost so terjatve za sredstva, dana v upravljanje, ki po svoji vsebini pomenijo lastniške vložke občine v javna podjetja ali zavode. Med kratkoročna sredstva pa spadajo kratkoročno dana posojila, depoziti in kratkoročne naložbe v vrednostnice. Med obveznostmi do virov sredstev najdemo dolgove in sklad občine. Dol¬ govi so lahko dolgoročni ali kratkoročni. Dolgoročni dolgovi so pove¬ zani v največji meri z dobljenimi dolgoročnimi posojili ali z izdanimi obveznicami. Kratkoročni dolgovi pa z dobljenimi kratkoročnimi po¬ sojili, dolgovi do dobaviteljev in drugih upnikov ter izdanimi kratko¬ ročnimi vrednostnicami. Med njimi so lahko pasivne (udolgovljene) časovne razmejitve. Posebno vlogo odigra takoimenovani sklad občine. Splošni sklad občine ima podobno vlogo kot osnovni kapital v podjetjih ali kot sklad zavoda. Njegovo dopolnilo je rezervni sklad. Oba skupaj predstavljata čisto premoženje občine. Povezana sta vsako leto z razliko med prihodki in odhodki občine, medtem ko samo gibanje denarja nanj nima vpliva. Če sedaj poenostavljeno uredimo navedbe o sredstvih in obveznostih do virov sredstev občine v dvostransko uravnovešeno obliko, pridemo do po¬ enostavljene 6. Gospodarjenje v občini Bilance stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev občine na določen dan Predpisi lahko zahtevajo tudi drugačno razporeditev postavk od te, ki iz¬ haja iz posplošene teorije in logike razmišljanja, vendar se na tem mestu zadržujemo le pri najbolj splošnih teoretičnih postavkah. Kadar imamo pred očmi načrtovano stanje sredstev in obveznosti do vi¬ rov sredstev, moramo pri gospodarjenju v občini razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. V kolikšni meri je mogoče povečati sredstva s pomočjo dolgov? 2. V kolikšni meri je koristno vzpostavljati finančne naložbe in kakšne? 3. Kako ravnati s skladi občine? Kadar imamo pred očmi uresničeno stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev, lahko začnemo presojati, zakaj se odmika od načrtovanega stanja in kakšni pogoji obstajajo pri nadaljnjem delovanju. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni 6.4 PRIHODKI IN ODHODKI OBČINE Čeprav je v zvezi s proračunskim delovanjem občine v praksi pri nas skoraj¬ da normalno govoriti o prihodkih in odhodkih, se razmišljanje zaustavlja kar pri proračunskih prejemkih in izdatkih. Če pa želimo vzpostavljati vpli¬ ve na čisto premoženje občine, se ne smemo zadovoljiti kar z denarnimi toko¬ vi. Nasprotno moramo preiti iz finančnega gledanja na pojave na gospodar¬ sko gledanje. Upoštevati moramo dejstvo, da nakup materiala še ne pomeni stroška, in dalje, da nakup osnovnega sredstva še ne pomeni stroška, temveč je tako mogoče govoriti šele v zvezi z amortiziranjem osnovnega sredstva. Prihodki v zvezi z rednim delovanjem občine so večji od prejemkov v istem obdobju, če so se v tem obdobju povečale terjatve do dolžnikov, manjše od njih pa, če so se v opazovanem obdobju zmanjšale terjatve do dolžnikov. Po¬ dobno so odhodki v zvezi z rednim delovanjem občine manjši od izdatkov v istem obdobju, če so se v tem obdobju zmanjšale obveznosti do dobavite¬ ljev ali povečale zaloge materiala in neodpisana vrednost osnovnih sredstev, medtem ko so odhodki večji od izdatkov v istem obdobju, če so se povečale obveznosti do dobaviteljev, zmanjšale zaloge materiala v obdobju ali neod¬ pisana vrednost osnovnih sredstev za amortizacijo. Ker v občini praviloma ni njenih zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje, lahko odhodke preprosto razumemo kar kot tedanje stroške, prihodke v zvezi z rednim de¬ lovanjem pa kar kot obračunane zneske davkov, taks in pristojbin oziroma prodanih storitev ne glede na to, kdaj zanje pride v občino plačilo. Povsem je razumljivo, da ne more biti govor o nikakih prihodkih, kadar občina dobi kaka posojila ali kadar dobi vrnjeno posojilo, ki ga je sama komu dala, kakor tudi, da ne more biti govor o nikakih odhodkih, kadar občina vrne kako posojilo ali kadar da komu posojilo. Denarne tokove je treba strogo ločiti od gospodarskih tokov in finančno gledanje od go¬ spodarskega gledanja. Medtem ko je bilo pri predstavljanju prejemkov in izdatkov občine zastopano izključno finančno gledanje na procese v njej, je pri predstavljanju prihodkov in odhodkov zastopano izključno gospo¬ darsko gledanje na procese v njej, ki vodijo k povečanju ali zmanjšanju čistega premoženja občine, za kar gibanje denarja ni odločilnega značaja. Čisto premoženje je namreč le razlika med kosmatim premoženjem in dol¬ govi, ki jih ima občina, ne pa razlika med prejemki in izdatki, ki jih ima občina. Res pa je med prihodki in odhodki občine poleg tistih pri njenem rednem delovanju treba upoštevati še nekatere od tistih, ki se pojavljajo zaradi njenega financiranja (vlaganja) in njenega naložbenja (investiranja) in so označeni kot specifični finančni tokovi. Toda tudi ti se pojavljajo ne 6. Gospodarjenje v občini glede na to, ali se v zvezi z njimi istočasno pojavljajo denarni tokovi. Tako je kot finančne prihodke občine treba šteti npr. dobljene obresti od danih posojil in deleže v dobičku tistih, katerih delnice so v lasti občine ali do katerih ima občina terjatve za sredstva, ki jih je dala v upravljanje. To so potemtakem prihodki iz naložbenja ali investiranja. Po drugi strani je kot finančne odhodke občine treba šteti npr. dane obresti od dobljenih posojil. To so potemtakem odhodki za financiranje ali vlaganje v občino. Odhodke v zvezi z rednim delovanjem občine je mogoče istovetiti s stroški, saj se stroški ne morejo zaustavljati v vrednosti kake občinske nedokonča¬ ne proizvodnje ali zaloge proizvodov, razčleniti jih je pa mogoče po pora¬ bljenih prvinah takole: stroški porabljenih količin materiala, stroški porabljenih tujih storitev, stroški dela, stroški amortizacije in stroški dajatev. Pri tem je prepuščeno sporazumni rešitvi, kdaj je mogoče zanemariti vre¬ dnost zalog materiala in obravnavati kot strošek kar vrednost kupljenih količin, ki bi bila šele ob koncu leta na podlagi popisa popravljena na zne¬ sek vrednosti porabljenih količin, tisto, kar je tedaj ugotovljeno kot zaloga, pa vneseno v bilanco stanja sredstev. Prav tako je prepuščeno sporazumni rešitvi, kdaj je mogoče pri kaki dolgotrajni dobrini takoj upoštevati njeno 100% amortizacijo, tj. da je strošek enak njeni nabavni vrednosti v istem obdobju. A tudi v takšnem primeru se sporazumna rešitev nanaša le na ena¬ čenje nakupa in porabe in ne na enačenje plačila in porabe. Kadar je med stroški oziroma odhodki posebej izkazana amortizacija, je iz tega naslova preprosto izkazan večji presežek odhodkov nad prihodki ali manjši prese¬ žek prihodkov nad odhodki, ki kot tak vpliva na čisto premoženje občine. Za mnoge namene pa bi bila celo bolj razumljiva predstavitev tako oprede¬ ljenih stroškov oziroma odhodkov šele potem, ko so porazdeljeni po dejav¬ nostih občine, npr. takole: stroški (odhodki) za prostorski razvoj in stanovanjsko dejavnost, stroški (odhodki) za varstvo okolja, stroški (odhodki) za zdravstvo, stroški (odhodki) za izobraževanje), stroški (odhodki) za socialno varnost in stroški (odhodki) za kulturo itd. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Če sestavino ustrezne kategorije v dvostransko medsebojno uravnovešeno obliko in pri tem upoštevamo odhodke kar po porabljenih prvinah, pride¬ mo do naslednje poenostavljene Bilance prihodkov in odhodkov občine za obdobje Predpisi lahko zahtevajo tudi drugačno razporeditev postavk od te, ki iz¬ haja iz posplošene teorije in logike razmišljanja. Presežek prihodkov nad odhodki v posameznem letu povečuje sklad obči¬ ne, bodisi tisti, ki je označen kot splošni sklad, ali tisti, ki je označen kot rezervni sklad. Oba skupaj sta namreč obravnavana kot čisto premoženje občine. Presežek odhodkov nad prihodki v posameznem letu pa zmanjšu¬ je sklad občine, bodisi tisti, ki je označen kot splošni sklad, ali tisti, ki je označen kot rezervni sklad. Kadar imamo pred očmi prihodke in odhodke občine, moramo pri gospo¬ darjenju razrešiti najmanj naslednja vprašanja: 1. Kako zagotoviti prihodke , ki bi pokrivali odhodke v zvezi z zamišljenim obsegom in sestavo opravljenih storitev? 2. Kako zagotoviti dani obseg opravljanja storitev s čim manjšimi odhodki ? 3. Kako upoštevati dejstvo, da so pri opravljanju storitev med odhodki kot tudi med prihodki lahko sestavine s stalnim in sestavine s spremenlji¬ vim značajem, pri njihovem usklajevanju? Medtem ko je začetne odločitve treba sprejeti v zvezi z načrtovanjem pri¬ hodkov in odhodkov občine, so dodatne nadzorne odločitve potrebne še 6. Gospodarjenje v občini tedaj, ko imamo opravka z uresničenimi prihodki in odhodki, ki se lahko razlikujejo od načrtovanih prihodkov in odhodkov zaradi različnih razlo¬ gov. 6.5 GIBANJE SKLADA OBČINE KOT NJENEGA ČISTEGA PREMOŽENJA Pojasnjeno je že bilo, da gibanje sklada občine ni mogoče povezovati z de¬ narnimi tokovi, tj. s prejemki in izdatki občine, temveč le z gospodarskimi to¬ kovi, vezanimi na prihodke in odhodke občine. Toda začetno stanje sklada se lahko pojavi že ob ustanovitvi občine ali ob kasnejših vnosih vanj z upo¬ rabo raznih pravnih podlag, ki nikakor ne vplivajo na v obdobju nastale prihodke in odhodke. V nasprotju z rešitvami pri zavodih, pri občini pravi¬ loma ne prihaja v poštev pokrivanje amortizacije z vnosi iz razmejenih pa¬ sivnih postavk med njene prihodke; amortizacija lahko vpliva le na manjši presežek prihodkov nad odhodki občine ali večji presežek odhodkov nad prihodki občine v posameznem obdobju. Pač pa je mogoče računati s tem, da lahko prihaja v določenih okoliščinah do prevrednotenja sredstev in dolgov občine; če se to ne odraža na njenih prihodkih in odhodkih, mora seveda neposredno vplivati na spremembe sklada občine kot njenega čiste¬ ga premeoženja. V takšnem primeru pridemo do naslednjega poenostavlje¬ ne dvostransko uravnovešene Bilance gibanja sklada občine v obdobju Tudi ta bilanca je lahko predračunska ali obračunska. Sklad občine ob vsakem proučevanem trenutku predstavlja čisto premože¬ nje občine, tj. tisto, ki ni obremenjeno z dolgovi. Kosmato premoženje je pa predstavljeno pod nazivom sredstva v tedanji bilanci stanja. (Isl Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni 6.6 SKUPINSKI ALI KONSOLIDIRANI RAČUNOVODSKI IZKAZI ZA OBČINO Omenjeno je že bilo, da so v številne dejavnosti občine lahko vključeni ra¬ zni javni zavodi, javni skladi in agencije, katerih ustanovitelj je občina in ki dobivajo iz občinskega proračuna denarna sredstva za sprotno poslovanje in za naložbe. Medtem ko kot neposredni uporabniki občinskega proraču¬ na štejejo občinski organi ter občinska uprava, štejejo kot posredni upo¬ rabniki občinskega proračuna javni zavodi, javni skladi in agencije, katerih ustanovitelj je občina. Ker nato vsaka pravna oseba takšne vrste sestavlja svojo lastno bilanco stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev, bilanco prihodkov in odhodkov in bilanco prejemkov in izdatkov, se utegne poja¬ viti še potreba sestaviti za vso skupino pravnih oseb, vezanih na posame¬ zno občino, bodisi predračunske ali obračunske računovodske izkaze, ki bi brez vmesnih povezav prikazovali vso skupino na način kot da bi šlo za eno samo pravno osebo. Skupinska (konsolidirana) bilanca stanja sredstev in obveznosti do virov sred¬ stev ni preprost seštevek ustreznih postavk vseh vključenih pravnih oseb. Izločiti in kompenzirati je namreč treba vse medsebojne terjatve in obve¬ znosti, a tudi medsebojno dana in dobljena posojila itd. Iz bilance sred¬ stev in obveznosti do virov sredstev občine, ki je obravnavana v točki 6.3., potemtakem ne bodo v skupinsko (konsolidirano) bilanco stanja občine iz okvira sredstev vključene finančne naložbe v posredne uporabnike ob¬ činskega proračuna in terjatve do njih, prav tako pa tudi ne dolgovi do njih; po drugi strani seveda ne bodo vključene niti obveznosti teh posre¬ dnih uporabnikov občinskega proračuna do občine ali njihove terjatve do občine. Zato pa bodo v skupinsko (konsolidirano) bilanco stanja občine pri vseh posrednih uporabnikih občinskega proračuna vključena vsa tam¬ kajšnja sredstva razen finančnih naložb v občino in terjatev do nje, a tudi vse tamkajšnje obveznosti do virov sredstev razen dolgov, ki se pojavljajo do občine. Skupinska (konsolidirana) bilanca prihodkov in odhodkov spet ni preprost se¬ števek ustreznih postavk vseh vključenih pravnih oseb. Izločiti in kompen¬ zirati je treba vse medsebojne prihodke in odhodke. Iz bilance prihodkov in odhodkov občine, ki je obravnavana v točki 6.4., potemtakem ne bodo vključene v skupinsko (konsolidirano) bilanco prihodkov in odhodkov dane obresti za posojila, dobljena pri posrednih uporabnikih občinskega poračuna ter dobljene obresti za dana posojila posrednim uporabnikom 6. Gospodarjenje v občini občinskega proračuna, prav tako tudi ne odhodki za prenose na posre¬ dne uporabnike občinskega proračuna. Po drugi strani seveda ne bodo vključeni niti s tem povezani prihodki in odhodki posrednih uporabnikov občinskega proračuna. Zato pa bodo v skupinsko (konsolidirano) bilanco prihodkov in odhodkov iz vseh posrednih uporabnikov občinskega prora¬ čuna vključeni vsi tamkajšnji prihodki in odhodki razen tistih, ki so pove¬ zani s samo občino. Skupinska (konsolidirana) bilanca prejemkov in izdatkov spet ni preprost sešte¬ vek ustreznih postavk vseh vključenih pravnih oseb. Izločiti in kompenzi¬ rati je treba vse medsebojne prejemke in izdatke. Iz bilance prejemkov in izdatkov občine, kije obravnavana v točki 6.2., potemtakem ne bodo vklju¬ čeni v skupinsko (konsolidirano) bilanco prejemkov in izdatkov izdatki za prenose (transferje) posrednim uporabnikom občinskega proračuna, prav tako pa tudi ne bodo vključeni vanjo iz bilance prejemkov in izdatkov po¬ sameznega posrednega uporabnika občinskega proračuna tisti prejemki, ki izhajajo iz same občine. Posebna vprašanja se pojavljajo le v zvezi s skupinsko (konsolidirano) bi¬ lanco prihodkov in odhodkov ter v zvezi s skupinsko (konsolidirano) bi¬ lanco prejemkov in izdatkov. Ali je res v prvem primeru zagotovljen boljši vpogled v celoto s tem, da poznamo za celoto vsoto vseh odhodkov, ločeno za material, storitve, delo, amortizacijo, dajatve in podpore, ali bi bilo na¬ sprotno bolje poznati celoto odhodkov po posameznih dejavnostih, npr. za prostorski razvoj in stanovanjsko gradnjo, za varstvo okolja, za zdra¬ vstvo, za izobraževanje, za kulturo itd.? Ali je v drugem primeru zagoto¬ vljen boljši vpogled v celoto s tem, da poznamo za celoto vseh izdatkov njihovo razčlenitev na nakupe materiala, storitev, zaslužke zaposlence, da¬ jatve itd. ali bi bilo nasprotno bolje poznati celoto izdatkov po posameznih dejavnostih? SKLEP Občinski proračun, ki se nanaša na delovanje občine in je sprejet v skupščini občine, zajema v celoti opredelitev: a) načrta občinskih sredstev in obve¬ znosti, b) načrta občinskih prihodkov in odhodkov, c) načrta občinskih prejemkov in izdatkov in č) načrta gibanja čistega občinskega premoženja, čeprav se v praksi ne glede na uporabljeno izrazoslovje največkrat omejuje le na sestavini pod c) in deloma a). Ti občinski načrti se kot posledek odlo- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Čanja na ravni občine informacijsko kažejo v ustreznih izkazih načrtovanih občinskih kategorij. Po koncu proračunskega obdobja, praviloma letu dni, mu sledi uvid v uresničitev občinskega proračuna. Tako občinski proračun kot njegova uresničitev sta povezana z ustreznimi računovodskimi izkazi načrtovanih oziroma uresničenih kategorij. Računovodski izkazi, ki kažejo različne vidike občinskega proračuna in njegove uresničitve so: a) bilanca stanja sredstev in obveznosti občine ob koncu obdobja, b) bilanca stanja prihodkov in odhodkov občine v obdobju, c) bilanca stanja prejemkov in izdatkov občine v obdobju in č) bilanca gibanja sklada občine. Njihova vsebina je lahko povsem primerljiva z vsebino takšnih izkazov pri podje¬ tjih; isto velja za obliko, kjer je pa koristno dati prednost dvostranskem bilančnem prikazovanju, da bi bili bolj razumljivi njihovim uporabnikom. Predpisi pri nas običajno še ne zajemajo takšne celote, prav tako pa vztra¬ jajo na napačni uporabi izrazov prihodki in odhodki.. 154 ) 7. Gospodarjenje v državi 7. GOSPODARJENJE V DRŽAVI UVOD Država je geografsko politično organizirana skupnost, ki ima na dolo¬ čenem teritoriju, omejenem z državno mejo, od drugih držav priznano suvereno oblast. Temelji na pravici naroda ali druge skupnosti do samo¬ odločbe, tj. svobodne odločitve o politični, gospodarski, socialni in drugi ureditvi, kar je pogoj za popolno spoštovanje oziroma uživanje vseh te¬ meljnih človekovih pravic. V njej državljani prostovoljno prepustijo vode¬ nje države legitimno izvoljenim predstavnikom. Oblast v državi je razde¬ ljena na tri ločene dele: 1. zakonodajno oblast, ki jo uresničujejo izvoljeni predstavniki ljudstva; 2. izvršilno oblast, ki uresničuje politiko kot jo do¬ loča zakonodajna oblast; 3. sodno oblast.Osnovna načela ureditve države so določena z ustavo, ki je temeljni splošni pravni akt z najvišjo pravno veljavo v državi in ureja najpomembnejša družben razmerja. Med drugim so v njej opredeljene človekove pravice in svoboščine, gospodarska in so¬ cialna razmerja. 7.1 VLOGA DRŽAVE PRI ZADOVOLJEVANJU POTREB V NJEJ Človeška družba mora izvajati določena skupna opravila na enoten način. Izvajanje teh opravil je povezano s splošnim interesom, splošno izraženo voljo in ne voljo posameznih skupin. Izvaja pa ta opravila država na pod¬ lagi neposrednega ali posrednega vpliva nanje. Da bi mogla delovati uspe¬ šno, ji je potrebna oblast, tj. mora razpolagati s prililo, s katero bo vsakega napeljala, da se bo pokoraval njenim odločitvam, saj se sicer ne bi upošte¬ vale. Prisila je namenjena zgolj uresničevanju temeljne naloge države, tj. splošne družbene blaginje, ki je sporazumno opredeljena. Dejavnosti države, s katerimi so nato povezane gospodarske kategorije, je mogoče razvrstiti na različne načine. COFOG - Classification of the Func- tions of Government od leta 1999 dalje uveljavlja naslednjo razvrstitev: 01 Javna uprava, ki zajema dejavnosti izvršilnih in zakonodajnih organov, organov za področja finančnih in fiskalnih zadev, zunanjih zadev, splošnih upravnih zadev itd. ( ^155 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni 02 Obramba , ki zajema dejavnosti vojaške obrambe, civilne zaščite, vojaške pomoči drugim državam itd. 03 Javni red in varnost, ki zajema dejavnost policije, protipožarnega varova¬ nja, sodišč in pravosodnih organov, zaporov itd. 04 Gospodarske dejavnosti, ki so povezane z delom in zaposlovanjem ter ra¬ zvojem na področju gospodarstva 05 Varstvo okolja, ki zajema dejavnosti zbiranja in ravnanja z odpadki, rav¬ nanja z odpadno vodo, zmanjševanja onesnaženosti, varstva biološke raznovrstnosti in krajine 06 Stanovanjska dejavnost in prostorski razvoj, ki zajema tudi dejavnosti oskr¬ bovanja z vodo, cestne razsvetljave itd. 07 Zdravstvo, ki zajema dejavnosti oskrbe z zdravili in ortopedskimi pripo¬ močki, splošnih, zobozdravstvenih in drugih zunajbolnišničnih zdra¬ vstvenih storitev, zdravstvenih centrov, bolnic itd. 08 Rekreacija, kultura, dejavnosti nevladnih organizacij in institucij, ki za¬ jema tudi dejavnosti RTV, športnih inštitucij itd. 09 Izobraževanje, ki zajema dejavnosti predšolske vzgoje in osnovnošol¬ skega izobraževanja, srednješolskega izobraževanja, višje in visoko¬ šolskega izobraževanja, izvajanja podpornih storitev v izobraževanju itd. 10 Socialno varstvo, ki zajema dejavnosti varstva obolelih in invalidnih oseb, pokojninskega zavarovanja, varstva otrok in družine, reševanja stano¬ vanjskih problemov, zagotavljanja socialne varnosti socialno ogrože¬ nih kategorij prebivalstva itd. V vsaki od teh dejavnosti imamo opravka s procesi, ki se začno s speci¬ fičnimi vložki ali inputi, vodijo pa do specifičnih storitev kot izložkov ali outputov. Pri vsakem procesu je mogoče proučevati njegovo varčnost v po¬ gledu pridobivanja vložkov ter učinkovitost v pogledu razmerja med vložki in izložki, zlasti pa uspešnost v pogledu koristi, ki so dosežene s samimi storitvami kot izložki. 156 ) 7. Gospodarjenje v državi V zvezi s posameznimi državnimi dejavnostmi se nato pri gospodarjenju med drugim pojavljajo zlasti naslednja vprašanja: 1. Kakšno korist je mogoče pričakovati od posamezne državne dejavno¬ sti? 2. Ali je ta korist dovolj utemeljena z obsegom in vrsto državnih storitev ? 3. Ali so državne storitve opravljene na dovolj varčen , učinkovit in uspešen način? 7.2 PREJEMKI IN IZDATKI DRŽAVE Javne finance se začno z obravnavanjem prejemkov in izdatkov države, ki se pri nas radi napačno imenujejo prihodki in odhodki, čeprav so mišljeni denarni tokovi, ki vplivajo na gibanje in stanje državnega denarja in ne na gospodarske tokove, ki vplivajo na gibanje in stanje državnega čistega premoženja. Do prejemkov lahko pride država na različne načine. Najpomembnejši so seveda njeni temeljni prejemki, ki so povezani z rednim delovanjem države, imenovani tudi tekoči prejemki. Med njimi so seveda na prvem mestu davčni prejemki, tj. prejemki iz naslova davkov. V tej zvezi je treba omeni¬ ti npr. davek od dobička, dohodnino, davek na premoženje, davek na do¬ dano vrednost in trošarine. Nasprotno prispevki za socialno varnost ne ustvarjajo prejemke državnega proračuna, temveč prek ustreznih skladov prejemke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Kot nedavčni prejemki, ki pripadajo državi, šte¬ jejo po drugi strani tisti iz naslova sodnih in upravnih taks in pristojbin kot odškodnin oziroma delnega plačila za storitve države, dalje iz naslova prejetih denarnih kazni, a tudi zaračunanih opravljenih storitev države. Po drugi strani se pri državi, podobno kot npr. pri podjetjih, pojavljajo prejemki v zvezi s financiranjem (vlaganjem) in naložbenjem (investira¬ njem). Prejemki v zvezi s financiranjem (vlaganjem) se pojavljajo iz doblje¬ nih posojil, iz prodanih lastnih obveznic, a tudi iz vrnjenih danih posojil. Prejemki v zvezi z naložbenjem (investiranjem) se pa pojavljajo iz dobljenih obresti in udeležb v dobičku državnih javnih podjetij, javnih finančnih inštitucij in presežka prihodkov Banke Slovenije, a tudi iz naslova prodaje osnovnih sredstev, npr. zemljišč, zgradb, opreme, ali zalog, npr. blagovnih rezerv. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Kar se tiče izdatkov države, so seveda spet najpomembnejši temelji izdatki, ki so povezani z rednim delovanjem države, imenovani tudi tekoči izdatki. Pojavljajo se za nakupe materiala, storitev, plače zaposlencev, razne daja¬ tve, podpore podjetjem, prenose (transferje) posameznikom in gospodinj¬ stvom, prenose (transferje) v občine, prenose (transferje) v sklade social¬ nega zavarovanja, prenose (transferje) v javne sklade in agencije, prenose (transferje) v nepridobitne organizacije, prenose (transferje) v tujino različ¬ nim mednarodnim inštitucijam in za druge namene. Po drugi strani se tudi pri državi, podobno kot pri podjetjih, pojavljajo še izdatki v zvezi s financiranjem (vlaganjem) in naložbenjem (investira¬ njem). Izdatki v zvezi s financiranjem (vlaganjem) se nanašajo na obresti od dobljenih posojil in na vrnjena posojila. Izdatki v zvezi z naložbenjem (inve¬ stiranjem) se pa nanašajo na dana posojila in na tista v zvezi z nakupom osnovnih sredstev in oblikovanjem zalog, npr. blagovnih rezerv, a tudi za naložbene prenose na druge. Kot izdatki v zvezi z naložbenjem (investira¬ njem) ne štejejo tisti za nakup opreme za vojsko, ker se ti navadno poeno¬ stavljeno obravnavajo kar kot temeljni izdatki, ki ne vodijo do povečanja stvari med državnim premoženjem. Celoto prejemkov v posameznem obdobju dopolnjuje začetno stanje de¬ narja, ki izhaja iz predhodnega obdobja. Če so izdatki v obdobju manjši od tako dobljene celote denarja, pomeni razlika prenos presežka prejemkov v naslednje leto. Nasprotno izdatki v obdobju ne morejo biti večji od teda¬ njih prejemkov vključno z začetnim stanjem denarja, pač pa se v takšnem primeru povečajo obveznosti države. 158 ) 7. Gospodarjenje v državi Če sedaj te navedbe uredimo v dvostransko uravnovešeno obliko, pridemo do naslednje Bilance prejemkov in izdatkov države za obdobje Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Ločeno od te bilance obstaja na državni ravni še Bilanca prejemkov in izdatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju 7. Gospodarjenje v Na povsem podoben način je mogoče prikazati tudi Vse prikazane kategorije so lahko načrtovane v proračunih ali pa uresniče¬ ne v računovodskih izkazih uresničenih proračunov. V zvezi z načrtovani¬ mi kategorijami je treba pri gospodarjenju v državi razrešiti najmanj nasle¬ dnja vprašanja: 1. Na kak način najbolj racionalno prek izdatkov uporabiti dane prejem¬ ke? 2. Na kak način pridobiti dodatne prejemke za kritje povečanih izdat¬ kov? 3. Kako zagotoviti plačilno sposobnost v kateremkoli trenutku? V zvezi z uresničenimi kategorijami pa je treba presojati razloge za odmike od načrtovanih kategorij. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni 7.3 SREDSTVA IN OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV DRŽAVE Medtem ko so se javne finance že od nekdaj ukvarjale z denarni tokovi prek državnega proračuna, tj. s prejemki in izdatki države, je prizadeva¬ nje po spoznavanju celovitosti sredstev in obveznosti do virov sredstev države šele novejšega datuma. Najprej je bila pozornost usmerjena zgolj na terjatve države in na njene obveznosti, zlasti tiste iz naslova državnih posojil in državnih obveznic. Vendar se je postopno začela širiti še na osnovna sredstva in zaloge, čeprav so se pri nekaterih sredstvih pojavi¬ le velike težave pri njihovem merjenju in vrednotenju. Dandanes se širi spoznanje, da je treba tudi pri državi v celovitosti zajeti njena sredstva, ki spadajo v njeno last in prestavljajo potemtakem državno premoženje, prav tako pa vse obveznosti države do drugih, da bi z razliko med njimi lahko izstopilo čisto premoženje države, ki gaje mogoče imenovati tudi sklad države po podobnosti z istovrstno kategorijo, s katero se srečujemo že pri nepridobitnih organizacijah, medtem ko je pri podjetjih govor o kapitalu, katerega smisel je trajno oplojevanje s pomočjo pridobitnih dejavnosti. Razne podrobnosti sredstev in obveznosti do virov sredstev so poznane zlasti pri podjetjih, zato na tem mestu podajamo le njihov poenostavljeni splošni povzetek, ki naj bi podal celovit prikaz o premo¬ ženju države. Pri sredstvih seveda na tej ravni ni toliko zanimivo njihovo členjenje na osnovna sredstva in obratna sredstva, temveč na dolgoročna in kratkoročna sredstva, v njihovem okviru pa na tista, ki spadajo v re¬ dno delovanje države, in na tista, ki so naložbe države. Pri sredstvih in obveznostih do virov sredstev je posebno pozornost treba posvetiti tudi tistim v razmerju do tujine. Omenjeno je pa že , da nekatere stvari v la¬ sti države sploh niso več obravnavane kot sredstva države, ker štejejo že ob njihovi nabavi zgolj kot strošek ali odhodek; to velja npr. za vojaško opremo. 7. Gospodarjenje v državi Bilanca stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev države na določen dan Sredstva Dolgoročna sredstva: a) v rednem delovanju: zemljišča zgradbe oprema gozdovi drugo b) dolgoročne finančne naložbe: delnice in deleži domačih organizacij delnice in deleži organizacij v tujini terjatve za dana sredstva v upravljanje dana dolgoročna posojila in obveznice domačih organizacij dana dolgoročna posojila in obveznice organizacij v tujini Kratkoročna sredstva: a) v rednem delovanju zaloge v državnih rezervah zaloga materiala terjatve v državi terjatve v tujini denar aktivne (usredstvene) časovne razmejitve razmejitve b) kratkoročne finančne naložbe: začasne naložbe v domače vrednostnice začasne naložbe v tuje vrednostnice dana kratkoročna posojila domačim organizacijam dana kratkoročna posojila organizacijam v tujini Obveznosti do virov sredstev Sklad države (državno čisto premoženje): splošni sklad rezervni sklad Dolgoročne rezervacije Dolgovi: a) dolgoročni dolgovi: iz izdanih obveznic iz dobljenih dolgoročnih domačih posojil iz dobljeni dolgoročnih posojil v tujini iz drugih naslovov b) kratkoročni dolgovi: iz dobljenih kratkoročnih domačih posojil iz dobljenih kratkoročnih posojil v tujini do dobaviteljev in drugih upnikov v državi do dobaviteljev in drugih upnikov v tujini pasivne (udolgovljene) časovne azmejitve Postavke so dovolj zgovorne, saj so poznane iz bolj vsakdanjega poslovnega življenja. Razne podrobnosti pa bi preusmerile pozornost od tistega, kar je na tem mestu bistveno. 7.4 PRIHODKI IN ODHODKI DRŽAVE Brž ko v javnih financah pride do spoznanja, da niso pomembni samo denarni tokovi, temveč tudi statično opredeljene kategorije sredstev, tj. ce- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni lotnega premoženja, dolgov in čistega premoženja, je treba napraviti še preskok k dinamično opredeljenim kategorijam, ki pojasnjujejo gibanje čistega pre¬ moženja. To pa niso prejemki in izdatki, ki vplivajo zgolj na stanje denarja, temveč prihodki in odhodki, ki se nanašajo na gospodarske tokove in ne na tokove prejemkov in izdatkov. Ni več zanimivo plačilo, temveč pridobitev ali odtujitev kake dobrine, pri tistih dolgoročne rabe pa dodatno še njeno amortiziranje, ki zmanjšuje njihovo vrednost. Če že nakupu prej ali slej sle¬ dijo izdatki, amortiziranje sploh ni povezano z njimi, če že ne pomislimo na izdatke v zvezi z nakupom. Po drugi strani prejemki v marsičem šele sledijo prvotnim terjatvam in je potemtakem povečanje sredstev treba za¬ četi že z njimi in ne šele s prejemki. Gre torej za povsem drugačen način razmišljanja kot pri denarju in denarnih tokovih. Namesto razmišljanja s finančnega vidika imamo opravka z razmišljanjem z gospodarskega vidi¬ ka, pri katerem ima pomembno vlogo razumevanje stroškov. Stroški niso isto kot nabavna vrednost dobrin, ki si jih pridobi država in za njihovo pridobitev porabi denar, čeprav najdemo ob premalo razčiščenih starejših izrazoslovnih rešitvah tudi takšna pojasnjevanja. O stroških v modernem času govorimo šele kot o porabljeni vrednosti dobrin, medtem ko porabo denarja označujemo kot izdatke. Sami izdatki spet niso isto kot nabavna vrednost dobrin, saj se lahko pojavijo prej ali kasneje kot sam nakup. V kakem obdobju npr. pridobi država kake dobrine, medtem ko jih je plača¬ la že v prejšnjem obdobju ali jih bo plačala šele v kasnejšem obdobju. Do stroškov kot vrednosti porabljenih dobrin lahko pride ne samo v obdobju, v katerem so dobrine kupljene, temveč tudi v kasnejših obdobjih. Res pa je zaradi sporazumne poenostavitve v nekaterih primerih mogoče jemati, da pridobljene dobrine nimajo več nikake vrednosti. Takšna poenostavitev je npr. lahko sprejeta pri nabavi opreme za vojsko, ki se nato ne pojavlja več med sredstvi, tj. v okviru premoženja države, temveč šteje, daje porabljena že ob nabavi kot da bi šlo za porabljeno električno energijo ali pokurjeno nafto. 164 ) Država, pojmovana kot organizacija, je porabljajoča enota, podobno kot gospodinjstvo ali zavod. Zato pri njej praviloma nimamo več opravka z nje¬ nimi zalogami s proizvodov in nedokončano proizvodnjo, temveč le s storitvami. To hkrati pomeni, da so stroški pri njej hkrati že odhodki in torej nekaj, kar zmanjšuje čisto premoženje države. Njihovo nasprotje so prihodki. Prihodki spet niso istovetni s prejemki. Kot prihodki so upo¬ števani prejemki iz rednega delovanja države skupaj s povečanimi terja¬ tvami iz tega delovanja ali zmanjšanimi terjatvami iz tega delovanja. Do prihodkov lahko pride prej kot do prejemkov, če imamo vmes opravka s 7. Gospodarjenje v državi terjatvami. Nikakor pa ne štejejo kot prihodki prejemki v zvezi s finan¬ ciranjem in naložbenjem države. Če pride država do denarja s pomočjo posojil, to zanjo niso nikaki prihodki, temveč le finančni prejemki. Prav tako ni mogoče govoriti o prihodkih države, če njeni dolžniki poravnajo dolžne zneske, saj se s tem v ničemer ne spremeni premoženje države in še manj njeno čisto premoženje. O prihodkih je mogoče v tej zvezi go¬ voriti le, če dobi država obresti od danih posojil ali deleže v dobičku v zvezi s svojo udeležbo v pridobitnih podjetjih. Prav tako je o odhodkih mogoče govoriti le v zvezi z obrestmi od dobljenih posojil in ne tudi v zvezi z vračilom dobljenih posojil. Pač pa je koristno pri prihodkih in odhodkih, podobno kot pri podjetjih ali zavodih, ločiti tiste iz rednega delovanja države, od tistih, ki so povezani z njenim financiranjem in na¬ ložbenjem (investiranjem) in so označeni kot finančni prihodki oziroma odhodki. Če sedaj vse najpomembnejše dinamično opredeljene kategorije uredimo v dvostranski medsebojno uravnovešen izkaz, pridemo do izkaza, ki ga ime¬ nujemo Bilanca prihodkov in odhodkov države za obdobje Presežek prihodkov nad odhodki v posameznem letu povečuje čisto pre¬ moženje države, imenovano npr. sklad države, bodisi tisti, ki je označen kot splošni sklad, ali pa tisti, ki je označen kot rezervni sklad. Oba skupaj Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni sta namreč obravnavana kot čisto premoženje države. Presežek odhod¬ kov nad prihodki v posameznem letu zmanjšuje sklad države, bodisi ti¬ sti, ki je označen kot splošni sklad, ali pa tisti, ki je označen kot rezervni sklad. Obstaja pravilo, da je presežek prihodkov nad odhodki v kakem obdobju lahko prenesen v naslednje obdobje za kritje tedanjih odhod¬ kov. Vse podrobnosti v tej zvezi urejajo predpisi v posamezni državi. Očitno je le to, da se v kakem obdobju lahko pojavi tudi presežek od¬ hodkov nad prihodki, medtem ko v bilanci prejemkov in izdatkov drža¬ ve nikoli ne more biti presežka izdatkov nad prejemki, saj iz blagajne ni mogoče vzeti več denarja kot ga je sploh v njej. Razumevanje razlik med bilanco prejemkov in izdatkov države po tej strani in bilanco prihodkov in odhodkov države po drugi strani lahko vodi tudi do spoznanj, zakaj je v kakem obdobju lahko v prvi celo presežek prejemkov nad izdatki, medtem ko se v drugi pojavi presežek odhodkov nad prihodki. Ob dru¬ gih nespremenjenih okoliščinah lahko v tej zvezi odigra svojo vlogo tudi amortizacija. 7.5 GIBANJE SKLADA DRŽAVE KOT NJENEGA ČISTEGA PREMOŽENJA Do čistega premoženja države lahko pride na različne načine. Včasih je celo posledica podržavljenja prej zasebnega čistega premoženja. Vendar bomo v nadaljevanju upoštevali le v sodobnosti bolj običajne načine njegovega spreminjanja. V največji meri vplivajo na čisto premoženje države ravno razlike med njenimi prihodki in odhodki. Amortiziranje državnih osnovnih sredstev že pomeni prenašanje njihove vrednosti med odhodke, na čisto premoženje države pa vpliva šele presežek prihodkov nad odhodki, ki ga poveča, ali presežek odhodkov nad prihodki, ki ga zmanjša. Toda na čisto premoženje države lahko vplivajo tudi kaki drugi vnosi vanj, ki sicer niso posebej obravnavani kot prihodki, ali kaki drugi iznosi iz njega, ki sicer niso posebej obravnavni med odhodki. Vzemimo kot primer samo kako prevrednotenje sredstev države ali dolgov države, ki morda ni upoštevano v okviru prihodkov in odhodkov v obdobju, v katerem se pojavi. Zato lahko prikažemo vplive nanj tudi s poenosta¬ vljeno 7. Gospodarjenje v državi Bilanco gibanja sklada države v obdobju Zmanjšanje Premiki iz splošnega in rezervnega sklada v obdobju: za poravnavo presežka odhodkov nad prihodki za zmanjšanje ob prevrednotenju za druga zmanjšanja Končno stanje splošnega in rezervnega sklada Povečanje Začetno stanje splošnega in rezervnega sklada Premiki v sklad v obdobju: iz vnosa presežka prihodkov nad odhodki iz povečanje ob prevrednotenju iz drugih vnosov Gibanja lahko obravnavamo kot proračunska ali obračunska. 7.6 SKUPINSKI ALI KONSOLIDIRANI RAČUNOVODSKI IZKAZI ZA DRŽAVO Na bilančni način podana predstavitev v točkah 7.2. do 7.5. ne upošteva nadaljnjega dogajanja v zvezi s prenosi iz proračuna države na javne zavo¬ de, javne sklade ali agencije, katerih ustanovitelj je država. Medtem ko kot neposredni uporabniki državnega proračuna štejejo državni organi ter državna uprava, štejejo kot posredni uporabniki državnega proračuna javni zavodi, jav¬ ni skladi in agencije, katerih ustanovitelj je država. Ker nato vsaka pravna oseba takšne vrste sestavlja svojo lastno bilanco stanja sredstev in obvezno¬ sti do virov sredstev, bilanco prihodkov in odhodkov in bilanco prejemkov in izdatkov, se utegne pojaviti potreba sestaviti kompenzirane računovod¬ ske izkaze te vrste, ki bi prikazovali vso skupino na državo vezanih pravnih oseb kot da bi šlo za eno samo pravno osebo. Da bi sestavili skupinsko ( konsolidirano ) bilanco sredstev in obveznosti do virov sredstev države, moramo izločiti in kompenzirati vse medsebojne terjatve in obveznosti, a tudi medsebojno dana in dobljena posojila ter naložbe med sestavinami celote, vezane na državo. Namesto posebne bilance sta¬ nja za državo, posebne za Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in posebne za Zavod za zdravstveno zavarovanje ter za druge javne zavode in javne sklade itd. je mogoče sestaviti eno samo bilanco stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev s seštevkom postavk v ločenih bilancah stanja brez tistih, ki izhajajo iz medsebojnih odnosov v okviru skupine. Tako je npr. treba iz okvira sredstev izločiti finančne naložbe države v posredne uporabnike državnega proračuna in terjatve do njih, prav tako Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni pa iz okvira obveznosti do virov sredstev njihove dolgove ali vloge države vanje. Večje spremembe so potrebne pri sestavljanju skupinske (konsolidirane ) bilan¬ ce prejemkov in izdatkov države. Gotovo bi dobili prevelik znesek denarja, s katerim razpolagajo državne institucije, če bi preprosto sešteli kar vse pre¬ jemke skupaj z začetnim stanjem denarja pri vseh inštitucijah, ki so vklju¬ čene v skupino okoli države, saj nekaj, kar npr. pomeni izdatek za državni proračun, pomeni hkrati prejemek za posrednega uporabnika državnega proračuna. Spet bi potemtakem bilo treba izločiti medsebojne prejemke in izdatke. Ker bi se nato v končni stopnji lahko v precejšnji meri zabrisala namenska poraba denarja, bi kazalo v skupinski (konsolidirani) bilanci prejemkov in izdatkov izdatke razvrstiti po dejavnostih in ne zgolj glede na to, ali gre za nakupe materiala, storitev, zaslužke zaposlence itd. V takšnem primeru bi seveda morali tudi izdatke za splošne potrebe državnih služb, ki se ukvarjajo s posameznimi dejavnostmi porazdeliti nanje, nakar bi ob upoštevanju v točki 7.1.omenjene razvrstitve COFOG iz leta 1999 prišli npr. do naslednje 7. Gospodarjenje v državi Skupinske (konsolidirane) bilance prejemkov in izdatkov države za obdobje Morda bi kazalo po dejavnostih razvrstiti tudi prejemke in izdatke v zvezi s financiranjem in naložbenjem. V vsakem primeru bi bila izrazna moč takšne bilance prejemkov in izdatkov povsem drugačna kot v primeru v točki 7.2. Če bi na podoben način prečistili prihodke in odhodke ter jih vključili v skupinsko (konsolidirano) bilanco, v kateri bi odhodke razčlenjevali po dejavnostih, bi prišli do naslednje Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Skupinske (konsolidirane) bilance prihodkov in odhodkov države za obdobje Že spet zaznamo povsem drugačno izrazno moč takšne bilance prihodkov in odhodkov od tiste v točki 7.4. Če bi v takšni bilanci prihodkov in odhodkov po dejavnostih celo razčle¬ njevali njihovo razliko, bi mogli celo v skupinski (konsolidirani) bilanci sklada države oziroma njenega čistega premoženja razčleniti po dejavno¬ stih tako njegovo stanje kot njegove spremembe. SKLEP Nekdaj so prevladovali pogledi na državo, ki so se povsem razlikovali od pogledov na gospodarstvo. Vendar je bilo kasneje ugotovljeno, da imamo tudi na ravni države opravka s storitveno dejavnostjo za zadovoljevanje po¬ treb in nato v zvezi z njo z gospodarjenjem kot imamo opravka z gospo¬ darjenjem v katerikoli gospodarski enoti. Zato pa obstajajo v zvezi z državo podobne gospodarske kategorije kot v katerikoli gospodarski enoti, te je pa treba dobro poznati in obvladovati. Zlasti je treba biti pozoren na to, da je izrazna moč prikazov prejemkov in izdatkov države povsem drugačna od izrazne moči prikazovanja prihodkov in odhodkov države. 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva 8. USMERJANJE IN URAVNAVANJE NARODNEGA GOSPODARSTVA UVOD Narodno gospodarstvo je celota proizvajalnih enot in porabljajočih enot, nji¬ hovega delovanja ter razmerij na področju proizvajanja, menjavanja, po¬ razdeljevanja in porabljanja v določeni državi. Delovanje v njem je v končni stopnji usmerjeno k potrebam ljudi, ki žive v tej državi, na poti do te sto¬ pnje pa je treba zadovoljiti še številne izpeljane potrebe v družbi kot celoti, ki so vezane na posamezne gospodarske enote v njej, na nek način pa tudi na gospodarjenje v njih. 8.1 DEJAVNOSTI V NARODNEM GOSPODARSTVU Dejavnosti v narodnem gospodarstvu je v načelu mogoče razčleniti na go¬ spodarske ali pridobitne dejavnosti ter na negospodarske ali porabljajoče dejavnosti. Razmejitev med njimi ni vedno povsem jasna, zato je mogoče jemati zgolj kot sporazumno rešitev tisto, po kateri je z gospodarskimi ali pridobitnimi dejavnostmi treba razumeti rudarstvo in industrijo, kmetijstvo in gozdarstvo, gradbeništvo, promet, proizvajalno obrt, trgovino in podob¬ ne dejavnosti, kot negospodarske ali porabljajoče dejavnosti pa kulturo, izobraževanje, znanost, zdravstvo, socialno varstvo in podobne dejavnosti kakor tudi dejavnosti družbenopolitičnih skupnosti. Končni učinek go¬ spodarskih dejavnosti so proizvodi za potrebe ljudi, končni učinki nego¬ spodarskih dejavnosti pa zadovoljene potrebe ljudi in s tem vzpostavljeni delavci s potrebnimi sposobnostmi za delovanje v gospodarskih dejavno¬ stih. Pri takšnem razmišljanju zanemarjamo, da se gospodarske dejavnosti ukvarjajo tudi z nekaterimi storitvami, ki so neposredno potrebne ljudem in niso usmerjene na proizvode; prav tako zanemarjamo, da se negospo¬ darske dejavnosti ukvarjajo tudi z nekaterimi storitvami, ki so neposredno usmerjene na proizvajanje in ne na zadovoljevanje potreb ljudi. Zaradi ta¬ kšne poenostavitve včasih .označujemo gospodarske dejavnosti preprosto z njihovimi učinki kot materialno proizvodnjo. Brž ko je zadeva takšna, pa moramo učinke celotnega narodnega gospodarstva vezati zgolj na go¬ spodarske dejavnosti oziroma materialno proizvodnjo in ne tudi na nego¬ spodarske dejavnosti, kjer poteka le porabljanje tistega, kar je ustvarjeno Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni v gospodarskih dejavnostih. Gospodarske enote se pojavljajo na področju gospodarskih dejavnosti in na področju negospodarskih dejavnosti. Z nji¬ mi je treba razumeti organizacijsko in večinoma tudi pravno zaokrožene dele narodnega gospodarstva, v katerih samostojno potekajo gospodarski procesi in nastopajo na strani ponudbe ali povpraševanja. Gospodarske enote so lahko proizvajalne enote ali porabljajoče enote. Proizvajalna eno¬ ta v širšem pomenu je gospodarska enota, ki se ukvarja s proizvajanjem proizvodov, tj. proizvajalna enota v ožjem pomenu, trgovinska enota ali storitvena enota kot pridobitna enota, ki s svojo dejavnostjo želi doseči dobiček. V tej zvezi navadno preprosto govorimo kar o podjetjih kot o or¬ ganizacijah. Porabljajoča enota pa je gospodarska enota, v kateri se tako ali drugače zadovoljujejo bodisi potrebe ljudi, s čimer se obnavlja in razvija njihova delovna sila, ali skupne in splošne potrebe proizvajalnih enot. Je lahko osebna porabljajoča enota, tj. gospodinjstvo, splošna porabljajoča enota, tj. enota za opravljanje storitev države na področju zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti, ali skupna porabljajoča enota, tj. enota za opra¬ vljanje storitev na izobraževalnem, znanstvenem, kulturnem, zdravstve¬ nem, socialnem in drugih področjih ne da bi pri svojem delovanju stremela po doseganju dobička; je torej zavod, društvo ali kaka druga organizacija. Nato lahko opišemo krožni tok med proizvajalnimi in porabljajočimi eno¬ tami tako, da iz proizvajalnih enot izhajajo dobrine, tj. predvsem proizvodi in storitve, ki prehajajo v porabljajoče enote, iz porabljajočih enot pa izha¬ jajo ljudje z njihovo delovno silo, ki prehajajo v proizvajalne enote. Gospodarjenje se začne s proizvajanjem, kjer ljudje s svojim delom s pomo¬ čjo delovnih sredstev in predmetov dela ustvarjajo proizvode ali opravljajo storitve; proizvajanje je potrebno, da se pri porabljanju lahko zadovoljujejo njihove potrebe. Proizvajanju sledi menjavanje, saj zlasti proizvodi ne nasta¬ jajo tam, kjer se z njihovim porabljanjem zadovoljujejo neposredne potre¬ be ljudi. Že samo proizvajanje poteka v več zaporednih in vzporednih sto¬ pnjah v dolgem nizu procesov, med katerimi morajo prehajati proizvodi in tudi storitve. Menjavanje je dajanje proizvedenih proizvodov ali opravlje¬ nih storitev kakih organizacij ali opravljenega dela ljudi za druge proizvo¬ de ali opravljene storitve ali opravljeno delo ljudi s posredovanjem denarja ali neposredno; v prvem primeru se pojavlja kot kupovanje in prodajanje. S proizvajanjem je povezano razdeljevanje, kjer se na takšen ali drugačen način določajo deleži proizvodov ali storitev, ki izhajajo iz proizvajanja, tistim, ki z njimi zadovoljujejo svoje potrebe pri porabljanju. V sodobnem gospodarstvu poteka s posredovanjem denarja. Sele na koncu pridemo do porabljanja, pri katerem se zadovoljujejo neposredne potrebe ljudi s pomo- 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva čjo koristnih oblik proizvodov ali uporabo storitev. Do porabljanja pro¬ izvodov in storitev pa seveda prihaja že pri proizvajanju, vendar takšno porabljanje z narodnogospodarskega vidika ni več v osredju razmišljanja. 8.2 PRVINE IN UČINKI NARODNEGA GOSPODARSTVA Pri procesu v vsaki gospodarski enoti je mogoče zasledovati njegove pr¬ vine in njegove učinke. Kot prvine nastopajo delovna sredstva, predmeti dela, storitve drugih in delo tamkaj vključenih ljudi.V celotnem narodnem gospodarstvu je veliko zaporednih in ne samo vzporednih gospodarskih enot, zato ni tako preprosto predstaviti prvine sintetično. Če izhajamo iz tega, daje celotni narodnogospodarski proces razdeljen na več stopenj, po¬ tem se učinki prve stopnje, to je proizvodi ali storitve, utegnejo pojavljati kot prvine naslednje stopnje, to je kot tamkajšnja delovna sredstva, pred¬ meti dela ali uporabljene storitve. V učinkih druge stopnje, to je tamkaj¬ šnjih proizvodih ali storitvah, so torej zajeti že učinki prve stopnje, toda ti učinki druge stopnje se utegnejo spet pojavljati kot prvine tretje stopnje, to je kot tamkajšnja delovna sredstva, predmeti dela ali uporabljene storitve. Takšni preskoki učinkov v prvine se ponavljajo, dokler ne pridemo do za¬ dnje stopnje, ko učinki zapustijo področje gospodarskih dejavnosti. Toda kaj šteje kot zadnja stopnja? Gotovo se ta pri nekaterih učinkih lahko poja¬ vlja prej in pri drugih kasneje. Istovrstni učinki se lahko deloma pojavljajo kot takšni, ki so končni, in deloma kot takšni, ki imajo v naslednji stopnji značaj prvin. Tisti, ki so končni, so nedvomno sestavljeni iz proizvodov in storitev, ki vstopajo v porabljajoče enote. Tisti, ki imajo v naslednji stopnji gospodarskih dejavnosti značaj prvin, se pa spreminjajo v delovna sredstva in predmete dela ali uporabljene storitve pri njih. Ker je celotni proces, iz katerega izhajajo obravnavani učinki, časovno ome¬ jen, ali bolje, ločeno opazovan v vsakem obračunskem obdobju, tj. letu dni, ne bi bilo prav, če bi v posameznem obdobju šteli kot njegove učinke celote zgolj proizvode in storitve, ki ga zapuščajo in ki vstopajo v proces porablja¬ nja v porabljajočih enotah. Učinki, ki v naslednji stopnji nastopajo kot de¬ lovna sredstva, imajo daljšo življenjsko dobo, torej tamkaj v istem obdobju ne prenehajo obstajati. Potgmtakem je mogoče šteti kot učinke celotnega na¬ rodnogospodarskega procesa vsa novo proizvedena delovna sredstva. Končno je kot učinke mogoče šteti še vsa povečanja zalog možnih predmetov dela. Narodnogospodarski učinki so potemtakem v poučevanem obdobju po opravljenih pobotanjih izraženi kot: Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni 1. proizvedeni proizvodi in opravljene storitve v proizvajalnih enotah za potrebe porabljajočih enot v proučevanem obdobju; 2. proizvedeni proizvodi, ki v proučevanem obdobju ostajajo v proizvajal¬ nih enotah kot delovna sredstva; 3. proizvedeni proizvodi, ki ob koncu proučevanega obdobja ostajajo v pro¬ izvajalnih enotah kot povečana končna zaloga možnih predmetov dela. To seveda velja za zaprti tip narodnega gospodarstva. Brž ko uvedemo go¬ spodarska razmerja z drugimi državami, je treba dodati še: 4. proizvedene proizvode in opravljene storitve, ki so v proučevanem ob¬ dobju izvožene. Kaj je pa pobotano treba šteti kot prvine celotnega narodnogospodarskega pro¬ cesa ? Tudi tu si je mogoče zamisliti celotni proces v več stopnjah. V zadnji sto¬ pnji npr. nastopajo tamkajšnja delovna sredstva, predmeti dela, uporablje¬ ne storitve in ljudje z opravljenim delom v vlogi prvin. Od tega so delovna sredstva, predmeti dela in uporabljene storitve, denimo, učinki predzadnje stopnje. V predzadnji stopnji je pri vsakem izmed teh učinkov spet bila po¬ trebna specifična kombinacija tamkajšnjih delovnih sredstev, predmetov dela, uporabljenih storitev in ljudi. Takšen izvor prvin v učinkih predho¬ dne stopnje se ponavlja toliko časa, dokler ne pridemo do prve stopnje, kjer se dodatno kot prvina pojavljajo naravna bogastva. Edina prvina, ki se pojavlja v vsaki stopnji, ne da bi izhajala iz predhodne stopnje, so ljudje kot delavci. Prav tako so tu kot izvirna prvina še naravna bogastva. Toda pri pobotanem gledanju na prvine z vidika celotnega narodnogospodarskega procesa ne bi bilo prav, če bi kot prvino šteli le ljudi in naravna bogastva. Ker je celotni proces opredeljen časovno, je očitno, da v danem obračun¬ skem obdobju nastopajo kot prvine tudi delovna sredstva, ki so bodisi iz¬ šla iz predhodnega obdobja ali ki so v proučevanem obdobju pridobila takšne lastnosti. Končno ne smemo pozabiti niti na možno zmanjšanje začetne zaloge možnih predmetov dela. Prvine, ki nastopajo pri nastajanju narodnogospodarskih učinkov v proučevanem obdobju, so potemtakem: 1. delovna sredstva, ki so na razpolago v proizvajalnih enotah v proučeva¬ nem obdobju; 2. zaloga možnih predmetov dela ob začetku proučevanega obdobja; 3. naravna bogastva v proučevanem obdobju; 4. ljudje kot delavci v proizvajalnih enotah v proučevanem obdobju. 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva To seveda spet velja za zaprti tip narodnega gospodarstva. Brž ko uvedemo gospodarska razmerja z drugimi državami, je treba dodati še: 5. delovna sredstva, predmete dela in uporabljene storitve, ki so v proizva¬ jalnih enotah v proučevanem obdobju uvožene, pri čemer je uvožena delovna sredstva mogoče obravnavati že pod 1. Če proučujemo sedaj prvine in učinke celotnega narodnogospodarskega procesa v dvostranski obliki, pridemo do naslednjega pojmovnega pregle¬ da: Naturalna bilanca narodnogospodarskega procesa za obdobje Seveda je ta pregled le načelnega značaja, saj ni mogoče za naturalne enote mere najti skupnega imenovalca. Zato je lahko zgolj izhodišče za razmi¬ šljanje. Pri gospodarjenju v celotnem narodnem gospodarstvu pa moramo razrešiti naslednja vprašanja: 1. Kaj? Ali z drugimi besedami, katere vrste proizvodov proizvajati in sto¬ ritve opravljati, ali tisto za porabljanje v porabljajočih enotah, ali tiste, ki nastopajo dalje v proizvajalnih enotah ali so namenjene izvozu? 2. Koliko? Ali z drugimi besedami, kakšne količine proizvodov proizvajati in storitev opravljati? 3. Kako? Ali z drugimi besedami, ali zasnovati dejavnost na naravnih bo¬ gastvih, obstoječih delovnih sredstvih ali na razpoložljivih ljudeh kot delavcih, v kolikšni meri se naslanjati na uvoz itd. Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni 8.3 STROŠKI IN DONOSI NARODNEGA GOSPODARSTVA Z zornega kot narodnega gospodarstva kot celote se je treba dokopati do spoznanja o kosmatem (ali bruto) domačem proizvodu kot vrednostno izraženem rezultatu delovanja na proizvajalnem področju, iz katerega so že izločena vsa ponavljanja zaradi prenosov med posameznimi stopnjami, dokler ne pridemo do končne stopnje proizvajanja. Pri tem so potrebne določene poenostavitve, saj natančno merjenje ni mogoče. Najprej se srečamo z vprašanjem stroškov v narodnem gospodarstvu. Pri posamezni organizaciji je zadeva povsem jasna: stroški so cenovno izra¬ ženi potroški prvin, ki nastopajo pri njenem procesu. Sestoje iz stroškov materiala in storitev drugih organizacij, amortizacije, posrednih dajatev in seveda plač zaposlencev. Toda, kaj upoštevati pri sintetični obravnavi celotnega narodnega gospodarstva? To, kar šteje kot strošek porabljenih predmetov dela in storitev v zadnji stopnji proizvajanja, je v predzadnji stopnji sestavljeno iz vseh vrst stroškov in še iz čistega dobička skupaj z davkom iz dobička. To, kar šteje kot strošek porabljenih predmetov dela in uporabljenih storitev v predzadnji stopnji proizvajanja, je v predhodni stopnji spet sestavljeno iz vseh vrst stroškov in še iz čistega dobička sku¬ paj z davkom iz dobička itd., itd. Zato je mogoče sprejeti sporazumno rešitev, daje kot stroške v narodnem gospodarstvu po opravljenih pobo¬ tanjih, ki preprečijo ponavljanja, treba upoštevati le amortizacijo v vseh stopnjah in sestavine dohodka, ki so dosežene v vseh teh stopnjah in se izražajo kot kosmate plače, dane obresti in najemnine, a tudi vsi posredni davki in čisti dobiček, ki se pojavlja v vseh teh stopnjah. Ker gre z naro¬ dnogospodarskega vidika za izražanje obsega proizvodnje, ne prihaja v poštev nikako preračunavanje na prodane količine, nakar se količine, na katere se nanašajo ti stroški, lahko nanašajo delno tudi na zaloge pri proizvajalnih enotah. S stroški, ki so vsi izraženi v denarni merski enoti, je potemtakem izraženo nastopanje prvin procesa proizvajanja v določe¬ nem obdobju. Po drugi strani je treba v denarni merski enoti izraziti tudi učinke, pri če¬ mer pridemo do prodajne vrednosti proizvodov in storitev, ki v obravnava¬ nem obdobju prehajajo k porabljajočim enotam, tj. bodisi gospodinjstvom ali državnim in drugim gospodarskim enotam, dodatno pa še do prodajne vrednosti tistih proizvodov, ki se ob koncu obdobja zadržujejo pri proizva¬ jalnih enotah kot tamkajšnja delovna sredstva ali zaloge možnih predme¬ tov dela. Končno je tu še prodajna vrednost izvoženega blaga in storitev, 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstvi zmanjšana za nabavno vrednost uvoženega blaga in storitev. Imamo torej opravka z donosi. Donose in stroške pa lahko spet prikažemo v dvostranski uravnovešeni obliki tudi kot načine vrednotenja kosmatega (bruto) doma¬ čega proizvoda v posameznem obdobju. Bilanca pobotanih stroškov in donosov narodnega gospodarstva v obdobju Tako zamišljena bilanca gospodarskih gibanj v obdobju je sama po sebi že uravnovešena ter nima nikakega salda. Seštevek vsake od obeh strani je povsem enak ter predstavlja le poseben način ugotavljanja kosmatega (bruto) domačega proizvoda; na levi strani izračunanega na podlagi stro¬ škov in na desni strani izračunanega na podlagi proizvodov. Hkrati pa desna stran tudi predstavlja podlago za ponudbo kosmatega (bruto) do¬ mačega proizvoda, leva stran pa podlago za povpraševanje po kosmatem (bruto) domačem proizvodu, ker opredeljuje hkrati izhodišče za kupno moč porabljajočih enot v določenem obdobju. Če od vrednosti kosmatega (bruto) domačega proizvoda odštejemo amortizacijo, pridemo do vredno¬ sti čistega (bruto) domačega proizvoda, kar poenostavljeno razumemo kot narodni dohodek. 8.4 PORABA IN NALOŽBE V NARODNEM GOSPODARSTVU Ves kosmati (bruto) domači proizvod, ki je predstavljen na desni strani bi¬ lance gospodarskih gibanj v točki 8.3., je namenjen ali porabi ali naložbam. Pri tem pomeni naložba odpoved sedanji porabi z namenom povečevanja proizvoda v prihodnosti alrporabi v njej. Medtem ko se kosmata naložba nanaša na celotno vrednost porabi vsaj začasno odtegnjenih proizvodov, je o čisti naložbi mogoče govoriti šele potem, ko je od te vrednosti odšteta amortizacija, ki se nanaša na nadomestitev že obstoječega. Ni naš namen, C177 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni da bi se spuščali v razne strokovne podrobnosti zunaj splošno dojemljive logike gospodarskega razmišljanja, opozoriti kaže le na to, da je razume¬ vanje naložb odvisno tudi od tega, kaj razumemo s porabo. S porabo pa je mogoče označevati več različnih pojmov. Poraba najprej pomeni, da je nekaj prenehalo obstajati. Kadar govorimo o porabi kake stvari, mislimo na takšno njeno spremembo, ko je prenehala obstajati z določeno obliko in z določenimi lastnostmi. Če pravimo, da smo kako stvar porabili, nismo s tem povedali samo, da je postala neu¬ porabna za svoj prvotni namen, temveč tudi, da v svoji prvotni obliki ne obstaja več. Brž ko opredelimo porabo na tak način, bi lahko o porabi govorili le pri porabnih stvareh, ne pa tudi pri obstojnih stvareh; te imajo določene lastnosti toliko časa, dokler obstajajo. Mize in stole npr. lahko uporabljamo toliko časa, dokler obstajajo; toliko časa so v procesu pora¬ bljanja. Pri tem se sčasoma obrabijo, vendar ohranijo svojo bolj ali manj nespremenjeno prvotno samostojno obliko tudi še potem, ko že izgubijo svoje koristne lastnosti. Tedaj so te stvari izrabljene in s tem onesposo¬ bljene za nadaljnjo uporabo, ne pa kratko in malo porabljene. O porabi pri njih torej ne moremo govoriti na enak način kot pri porabnih stvareh. Kdaj nastopi onesposobitev proizvodov za nadaljnjo uporabo, je mnogo¬ krat zadeva sporazuma. Le pri storitvah je mogoče to nesporno ugotovi¬ ti, saj so praviloma porabljene istočasno kot so proizvedene. Časovno in krajevno ni npr. mogoče ločiti nastajanje železniških storitev od njihove porabe. Tudi pri porabnih stvareh je še kolikor toliko možno ugotoviti, kdaj lahko govorimo o njihovi porabi, čeprav se ta časovno in krajevno praviloma že razlikuje od njihove proizvodnje. Hrana npr. preneha obsta¬ jati tedaj in tam, ko in kjer jo pojemo. Težko je pa celo smiselno ugota¬ vljati porabo proizvodov tedaj, kadar imamo pred očmi takoimenovane obstojne stvari. Kdaj je npr. onesposobljena za nadaljnjo uporabo obleka? Ali tedaj, ko pride nova v modo? Moda ima včasih veliko vlogo pri presoji trenutka, ko določena obstojna stvar ni več sposobna za nadaljnjo upo¬ rabo. Vendar moda v tem pogledu celo pri oblačilih ni edino sodilo. O porabi pa seveda lahko govorimo tudi pri samem proizvajanju, npr. pri predelovanju in obdelovanju surovin v obliko novega proizvoda. Končno ni niti nujno, da bi bila poraba proizvoda vedno v zvezi z določenim na¬ menom. Proizvodi so lahko onesposobljeni za nadaljnjo uporabo tudi, ne da bi bila onesposobitev povezana s kakršnokoli koristjo. O škodni porabi lahko npr. govorimo, če pade krožnik na tla in se razbije, če rja sne železo, požar uniči hišo itd. 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva Do sedaj je bil govor o porabi koc o končnem stanju proizvodov in storitev. V vseh primerih imamo opravka z njihovo negacijo. Toda z izrazom poraba ne označujemo samo določenega stanja, temveč lahko tudi proces porablja¬ nja ali rabe. V takšen proces ne vstopajo samo proizvodi in storitve, lahko vstopajo tudi ljudje z opravljenim delom, nakar si s porabo predstavljamo nastopanje vseh teh prvin procesa. Poraba v pomenu procesa se pojavlja celo pred porabo v pomenu končnega stanja za proizvode, o čemer je bil govor preje. Preden lahko nekaj začne nastopati pri porabi v pomenu procesa, je po¬ trebna njegova nabava. V tržnem tipu gospodarstva je proizvode treba kupiti. Če letne statistike porabe govorijo npr. o X avtomobilih na 1000 prebivalcev, ne nakazujejo, da bo toliko avtomobilov na leto v povprečju uničenih, niti da jih bo toliko v uporabi, temveč, da jih bodo ljudje toliko v povprečju kupili. Če kaki kmetijski pridelki ne prehajajo do njihovih po¬ rabnikov prek trga, temveč zgolj z nekakšnim prenosom od kmetijskega gospodarstva v kmetijsko gospodinjstvo z istimi člani, statistike ustrezno porabo ne razumejo kot nakupe njihovih količin, temveč preprosto kot njihovo nabavo. Nakup proizvodov in storitev je v tržnem tipu gospodarstva povezan s po¬ rabo denarja. Tako pridemo še do novega razumevanja porabe kot izdatkov za vse, kar gre v proces porabljanja. Ko gospodinjstvo kupi živila, so s tem nakupom gotovo povezani izdatki za porabo, ki so poenostavljeno pred¬ stavljeni kar kot poraba. Če kmet prevzame iz svojega gospodarstva v svoje gospodinjstvo 1000 kg krompirja z vrednostjo X evrov, imamo opravka s statistično upoštevano nabavo 1000 kg krompirja in s statistično upošte¬ vanim izdatkom X evrov v tej zvezi. Končno je možno govoriti o porabi še tedaj, kadar mislimo na odhodke v zvezi s porabo, ki so seveda nekaj drugega kot izdatki za porabo, saj so vezani na vrednost porabljenih in ne nabavljenih količin, porabljene so pa lahko izražene tudi z amortizacijo. Kaj potemtakem razumeti s porabo, kadar je govor o kosmatem (bru¬ to) domačem proizvodu in kaj razumeti z naložbo v zvezi z njim? Ali misliti na tisto, kar je prenehalo obstajati, ali na tisto, kar nastopa pri porabljanju v porabljajočih enotah, ali na tisto, kar so porabljajoče eno¬ te nabavile, ali na tisto, za kar so porabljajoče enote porabile denar, ali tisto, zaradi česar se v porabljajočih enotah zmanjšuje njihovo čisto Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni premoženje? Obstaja pravilo, da je z izrazom poraba treba razumeti nabavo za porabljanje, če gledamo z zornega kota sestavin kosmatega (bruto) domačega proizvoda, ali pa denar, ki je potreben za takšne na¬ bave, če gledamo z zornega kota povpraševalcev. Dodatno sporazumno sprejeto pravilo pa je, da se vsaj nabava dela obstojnih stvari obravnava kot naložba in ne preprosto kot nabava za porabljanje. Pri gospodinj¬ stvih kot porabljajočih enotah je kot naložbo treba obravnavati najmanj nabavo nepremičnin, pri zavodih in drugih porabljajočih enotah zunaj gospodinjstev se kot naložbe obravnavajo nabave skoraj vseh osnovnih sredstev. 8.5 BLAGOVNI IN DENARNI TOKOVI V NARODNEM GOSPODARSTVU V tržnem gospodarstvu obstajajo nenehni tokovi blaga, ki jih v naspro¬ tni smeri spremljajo tokovi denarja. Kot blago štejejo proizvodi in sto¬ ritve, ki izhajajo iz proizvajalnih enot; takšen značaj je končno mogoče pripisati tudi storitvam, ki izhajajo iz drugih porabljajočih enot mimo gospodinjstev. Iz gospodinjstev kot končne porabljajoče enote izhajajo ljudje z njihovo delovno silo, o čemer je prav tako mogoče govoriti kot o blagu. Preden pride do dejanskih blagovnih tokov (v nadaljevanju ozna¬ čenih kot B), obstaja ponudba in povpraševanje po ustreznem blagu. Ko pride do blagovnih tokov, imamo na eni strani tisto gospodarsko enoto, ki blago oddaja in na drugi strani tisto gospodarsko enoto, ki blago prejema; pri prvi nato govorimo o prodajalcu in pri drugi o kup¬ cu. Toda da bi blago prešlo od prodajalca k kupcu, mora ustreznemu blagovnemu toku slediti tudi denarni tok (v nadaljevanju označen kot D) od kupca do prodajalca. Prejemu blaga ustreza oddaja denarja, tj. izdatek, oddaji blaga pa prejem denarja, tj. prejemek. Ker ne obstaja samo ena proizvajalna enota in ena porabljajoča enota, temveč niz pro¬ izvajalnih enot in niz porabljajočih enot, je proučevanje krožnih tokov blaga in denarja v narodnem gospodarstvu celo na povsem načelni rav¬ ni precej zapleteno. Najprej je tu zaključen npr. krožni tok, ki ga sestavljajo proizvodi in stori¬ tve proizvajalnih enot, ki prehajajo v porabljajoče enote (IB), ter denar, ki prehaja iz porabljajočih enot iz istega naslova v proizvajalne enote (ID). Pri porabljajočih enotah se pojavlja prejem ustreznih proizvodov in storitev, ki nato vstopajo v proces porabljanja, lahko se pa v tej zvezi govori pri njih tudi o začasnih naložbah, zlasti v primeru zgradb in opreme; zaradi ta- 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva kšnega prejema, ki se pojavlja kot nakup, imajo porabljajoče enote izdatke, ustrezne proizvajalne enote pa prejemke. Toda da bi bil ta krožni tok možen, mora obstajati tudi drugi krožni tok, ki ga sestavlja denar, ki prehaja iz proizvajalnih enot v porabljajoče enote (2 D), ker so delavci z ustrezno delovno silo prešli iz končnih porabljajočih enot, tj. gospodinjstev, v proizvajalne enote ali storitve drugih porabljajo¬ čih enot v proizvajalne enote (2B). Delavci zaradi svojega opravljenega dela prihajajo do prejemkov v svojih gospodinjstvih, ki jim nato omogočajo iz¬ datke in v zvezi z njimi pridobitev proizvodov in storitev iz proizvajalnih enot, ki jih nato v gospodinjstvih porabljajo, lahko jih pa začasno smatra¬ jo tudi kot naložbe, npr. zgradbe. Pri drugih porabljajočih enotah zunaj gospodinjstev so pri tem mišljene zlasti storitve države, ki vzpostavljajo okolje delovanja med drugim še proizvajalnih enot. Zaradi takšne oddaje iz porabljajočih enot, imajo proizvajalne enote izdatke, porabljajoče enote pa prejemke. Pri nastajanju končnih proizvodov in storitev imamo v proizvajalnih enotah v skrbi še krožni tok, ki ga sestavljajo proizvodi in storitve, ki prehajajo iz enih proizvajalnih enot v druge proizvajalne enote (3B), in denar, ki prehaja iz teh drugih proizvajalnih enot v prve proizvajalne enote (3D). V tem primeru ne gre samo za nakupe materiala in stori¬ tev, temveč tudi delovnih sredstev za zamenjavo starih ob koncu njihove dobe amortiziranja. Tiste proizvajalne enote, ki oddajajo takšne proi¬ zvode oziroma storitve, tj. jih prodajajo, imajo v tej zvezi prejemke, tiste proizvajalne enote, ki jih prejemajo, tj. jih kupujejo, pa v tej zvezi izdat¬ ke. Nato imamo tudi pri proizvajalnih enotah, ki prejemajo proizvode in storitve, opravka z njihovim porabljanjem, le da to vodi k novim pro¬ izvodom ali storitvam; delno, zlasti v zvezi z delovnimi sredstvi, prido¬ bljenimi v zamenjavo za stare, že izrabljene, govorimo vsaj začasno tudi o naložbah. Dodatno se pri proizvajalnih enotah pojavlja stremljenje po razširitvi nji¬ hovega delovanja, kar je povezano z naložbami v njih, ki presegajo zgolj obnovo njihovih starih zmogljivosti. V tej zvezi se spet pojavljajo nakupi proizvodov in tudi storitev kot pri tretjem krožnem toku, le da je napaja¬ nje potrebnih izdatkov sedaj že vezano na narodni dohodek in ne zgolj na amortizacijo. Medtem ko je oddaja takšnih proizvodov in storitev iz dru¬ gih proizvajalnih enot, ki vodi do njihovih prejemkov, povsem enaka kot v prejšnjem primeru, mora pri proizvajalnih enotah praviloma najprej priti Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni do ustreznih vlog iz porabljajočih enot in z njimi povezanih prejemkov, ki šele omogočajo izdatke (4D1). Res pa vse takšne naložbe porabljajočih enot vodijo do denarnega toka iz naslova obresti ali udeležb v dobičku, lahko so pa kasneje tudi vrnjene (4D2). Peti krožni tok se pojavlja v okviru porabljajočih enot, kjer nekatere odda¬ jajo svoje storitve ali ljudi z ustrezno delovno silo (5B) drugim porabljajo¬ čim enotam, te pa nanj prenašajo denar (5D). Iz gospodinjstev npr. izhajajo ljudje, ki nato delujejo v državnih organih, šolstvu, zdravstvu itd., nakar za opravljeno delo pridejo do prejemkov. Gospodinjstva pa uporabljajo tudi številne storitve drugih porabljajočih enot, za kar imajo različne izdatke, če ne druge, tiste v zvezi z dajatvami. Blagovni tokovi niso nujno istočasni z denarnimi tokovi. Izdatek pri de¬ narju ni nujno istočasen z oddajo ustreznega blaga, ker se vmes utegnejo pojavljati terjatve ali obveznosti. Prav tako prejemek denarja še ni nujno istočasen s prejemom ustreznega blaga, ker se že spet vmes utegnejo poja¬ vljati terjatve ali obveznosti. Prav tako prejem določenega proizvoda še ne pomeni nujno njegove porabe in s tem stroška. Končno tudi pojav stroškov vključno tistih, ki so sestavni del nove vrednosti, tj. dohodka, še ne pome¬ ni, da so proizvodi že bili prodani, to je oddani, in da je s tem nastal tudi prejemek. Vendar takšne podrobnosti pri narodnogospodarskih razmišlja¬ njih navadno zanemarimo. Zadovoljujemo se potemtakem kar z naslednjo predstavo, ki jo podaja slika 1: Opozoriti kaže, da obstaja še ena razlika med blagovnimi tokovi in de¬ narnimi tokovi. Pridobljeni proizvodi in storitve se sčasoma tako v pro¬ izvajalnih kot v porabljajočih enotah uničijo. Z denarjem je drugače. Denar nasprotno neporabljen prehaja iz roke v roke. Isti denar, ki ga nekdo uporabi za plačilo kupljenih proizvodov ali storitev, prodajalec uporabi za svoje nakupe. Tako isti denar nenehno kroži v gospodar¬ stvu. V krožni tok prihaja novo in novo blago, denar, ki posreduje nje¬ govo menjavo, pa je vedno en in isti, če se ne obrabi ali izgubi in ga je nato treba nadomestiti. V obdobju ni potrebnega toliko denarja, koli¬ kor znaša npr. vsota vseh proizvodov ali storitev, ki tedaj prehajajo od prodajalcev na kupce, temveč bistveno manj, kar je odvisno od hitrosti njegovega obračanja. Razmišljanje se niti v primeru knjižnega denarja, ki nadomešča stvarni denar, ne spreminja To vprašanje nas pa na tem mestu ne zanima. 182 ) 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva Slika 1: Blagovni (prekinjena črta) in denarni (neprekinjena črta) tokovi med proizvajalnimi in porabljajočimi enotami y o v o N O cl . i5 —. © N ‘to > o co .bJ cL § 2 N o cl ~ o co O N £ o c Cl> CD _c CO '5T > N ^ O 0 • O. > £Z -= -= CD Z c >o co \ 0 co Q N CO N TJ' J2L !1 w >o CO c o !_ ■5' — ST 1 ni -M > 2 •c c O 0 m co ro > O O O. 0 N Q S .£ ž g o ® co ■gf' V (183 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Do sedaj smo se zaustavljali na krožnih tokovih blaga in denarja v okviru narodnega gospodarstva. Pojavljajo se pa tudi ob njegovih povezavah z mednarodnim okoljem, to je s tujino. Sesti krožni tok npr. sestavljajo proizvodi in storitve, ki so izvoženi (6B), ter denar, ki priteka iz tujine iz istega naslova za proizvajalne enote (6D). Sedmi krožni tok sestavljajo proizvodi in storitve, ki so uvoženi (7B), ter denar, ki iz istega naslova iz njih odteka v tujino (7D). Odnose s tujino moremo zaznamovati še pri naložbah in dotacijah v tujino (8D1), kjer prve kasneje vodijo do nado¬ mestila ali vračila (8D2). Končno si je mogoče zamisliti še naložbe in do¬ tacije iz tujine (9D1), kjer prve kasneje vodijo do nadomestila ali vračila (9D2). Tako pridemo še do dodatne upodobitve tokov v sliki 2. 8.6 GOSPODARSKI MODEL DRUŽBENIH RAČUNOV ZA NARODNO GOSPODARSTVO 184 ) Medtem, ko pri posameznem podjetju ali zavodu in celo pri občini in dr¬ žavi ni posebnih težav za predstavitev donosov in stroškov ali prihodkov in odhodkov za posamezno obračunsko obdobje, se te pojavljajo, kadar obstaja želja predstaviti jih za celotno narodno gospodarstvo. Ker se zaradi medsebojnih pobotanj teh kategorij preostanek v glavnem nanaša le na področje porabljajočih enot, razpoložljivi statistični podatki pa omogo¬ čajo izračun le za nekatere sintetične kategorije, je tudi predstavitev kake izčrpnejše bilance te vrste onemogočena. Pač pa se pojavlja možnost pri¬ kazati medsebojno povezavo nekaterih ključnih makroekonomskih ka¬ tegorij na takoimenovanih družbenih računih. V okviru družbenega ra¬ čunovodstva, ki je zasnovano na statističnih podatkih, je namreč mogoče proučevati tokove vseobsežnega domačega proizvoda, kosmatega (bruto) domačega proizvoda ali čistega domačega proizvoda med različnimi od¬ seki narodnega gospodarstva in njegovim okoljem. Vseobsežni domači proizvod je denarno izražena vrednost vsote proizvodov in storitev gospo¬ darstva v obravnavanem obdobju, iz katere niso izločena ponavljanja ob vključevanju proizvodov in storitev predhodnih stopenj v naslednje sto¬ pnje nastajanja proizvodov in storitev v istem obdobju; je vsota denarno izražene vrednosti kosmatega (bruto) domačega proizvoda in prenesenega domačega proizvoda. Kosmati (bruto) domači proizvod je denarno izra¬ žena vrednost vsote proizvodov in storitev gospodarstva v obravnavanem obdobju, iz katere so izločena ponavljanja ob vključevanju proizvodov in 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva Slika 2: Blagovni (prekinjena črta) in denarni (neprekinjena črta) tokovi med gospodarskimi enotami v državi in tujini (l85 Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni storitev predhodnih stopenj na naslednje stopnje nastajanja proizvodov in storitev v istem obdobju. Je denarna vrednost vseobsežnega domačega pro¬ izvoda v obravnavanem obdobju, zmanjšana za denarno vrednost prene¬ senega domačega proizvoda v istem obdobju. Preneseni domači proizvod je denarno izražena vrednost vsote proizvodov in storitev gospodarstva v obravnavanem obdobju, porabljena pri nastajanju drugih proizvodov in storitev v njem. Kosmati (bruto) domači proizvod je enak stroškom za po¬ rabo v obravnavanem obdobju, ki se pojavljajo v gospodinjstvih in v državi, dalje tedanjem kosmatem (bruto) domačem naložbenju, do katerega pri¬ haja v podjetjih, gospodinjstvih in državi, in končno presežku izvoza nad uvozom; je tudi enak vsoti narodnega dohodka, amortizacije in posrednih davkov v obravnavanem obdobju. Kosmato (bruto) domače naložbenje je tisti del v obravnavanem obdobju nastalega kosmatega (bruto) domačega proizvoda, ki v tem obdobju povečuje osnovna sredstva in zaloge v pro¬ izvajalnih enotah in porabljajočih enotah. Razlikuje se od čistega (neto) domačega naložbenja, ki je od kosmatega (bruto) domačega naložbenja v obravnavanem obdobju zmanjšano za obračunano amortizacijo v tem obdobju. Medtem ko je domače naložbenje (kosmato ali čisto) proces v ob¬ dobju, so domače naložbe (kosmate ali čiste) rezultat tega procesa, izražen v vrednosti ustreznih sredstev. Domači prihranek je del narodnega dohod¬ ka, povezan s pridobivanjem v obravnavanem trenutku še obstoječih proi¬ zvodov in storitev, ki štejejo kot sestavina domačega premoženja. Domače premoženje ali družbeno bogastvo pa je denarno izražena vrednost vsote stvari in neopredmetenega premoženja, ki obstaja v narodnem gospodar¬ stvu neke države v obravnavanem trenutku; sestavljata ga naravno boga¬ stvo in ustvarjeno premoženje na tem območju. V nadaljevanju bodo predstavljeni poenostavljeni gospodarski tokovi, ki se nanašajo na te makroekonomske kategorije, prek 5 računov družbenega računovodstva: računa proizvajalnih enot, računa gospodinjstev, računa javnega sektorja, računa tujine in računa spremembe domačega premo¬ ženja. Vsak izmed njih bo zajemal celoto gospodarskih enot posamezne vrste, s tem, da z nazivom javni sektor zajemamo vse porabljajoče enote razen gospodinjstev, torej vključno državo. Ker gre za tokove posebej opre¬ deljenih delov narodnega dohodka in ne denarja, bodo na desni strani vsa¬ kega računa, predstavljeni tokovi, ki na ustrezno področje nekaj prinašajo in jih bomo imenovali donosi, na levi strani pa bodo predstavljeni tokovi, ki pomenijo uporabo tega in jih bomo imenovali stroški. Povezava med posameznimi računi pa bo nakazana s številčno oznako za posamezno po¬ stavko v računu. 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva Račun proizvajalnih enot za obdobje Račun gospodinjstev za obdobje Račun javnega sektorja za obdobje Račun tujine za obdobje Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Račun sprememb domačega premoženja za obdobje V prikazani zasnovi družbenih računov so naložbe v osnovna sredstva v gospodinjstvih in v javnem sektorju vključene v njihove prihranke, amorti¬ zacija teh osnovnih sredstev pa med stroške. Od sporazumne rešitve pa je nato odvisno, kdaj nakupi v teh gospodarskih enotah pomenijo naložbo, kdaj pa takoj strošek. Če se sedaj srečujemo z vprašanji usmerjanja in uravnavanja narodnega gospodarstva, nas zanimajo zlasti odgovori na naslednja: 1. Kako izboljševati življenjsko raven prebivalstva? 2. Kako preprečevati velike socialne razlike pri prebivalstvu? 3. Kako zagotavljati gospodarski razvoj v prihodnosti? Pri tem pomeni usmerjanje določanje v okviru obstoječih gospodarskih zakonitosti potek česa glede na cilj in sredstva, uravnavanje pa zagotavlja¬ nje usklajenosti delovanja s sprejetimi usmeritvami. 8.7 FINANČNI MODEL DRUŽBENIH RAČUNOV ZA NARODNO GOSPODARSTVO 188 ) Tudi prikazovanje prejemkov in izdatkov pri posameznem podjetju ali zavodu in celo pri občini in državi ne ustvarja posebnih težav. Te se pa pojavijo, če jih želimo prikazati za celotno narodno gospodarstvo zara¬ di potreb po izločitvi medsebojnih pobotanj. V nasprotju z razumeva¬ njem gospodarskih tokov v točki 8.6., kjer je kot strošek razumljena tudi 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstvi amortizacija, je sedaj treba slediti zgolj pobotanim denarnim tokovom ter zlasti izpostaviti dejstvo, da so z zornega kota celotnega narodnega gospodarstva naložbe enake prihrankom, oboje je pa nasprotje porabi, poenostavljeno razumljeni kot nakupi za sprotno porabljanje. Če misli¬ mo na neporabo proizvodov in storitev za sprotne potrebe, govorimo o prihrankih, če na to, da se neporabljeni del nekje nahaja, pa o naložbah. Če ob takšnem izhodišču predstavimo poenostavljene finančne tokove, ki povezujejo proizvajalne enote, gospodinjstva, javni sektor in tujino ob navezavi na enačenje prihrankov in naložb pa pridemo do nove zamisli 5 računov družbenega računovodstva, v katerih so na levi strani prikazani prejemki in na desni strani izdatki. Povezava leve strani posameznega računa z desno stranjo drugega računa je spet prikazana s številčnimi oznakami. Račun sprotnih potreb proizvajalnih enot za obdobje Prejemki iz prodaje gospodinjstvom za sprotno porabo (1) iz prodaje javnem sektorju za sprotno porabo (2) iz prodaje za čiste (neto) naložbe (14) iz uvoza (3) izdatki za plače in druge dohodke gospodinjstev (4) za dajatve javnem sektorju (5) za uvoz (6) saldo: prihranek zunaj sprotnih potreb (7) Račun sprotnih potreb gospodinjstev za obdobje Račun sprotnih potreb javnega sektorja za obdobje Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni Račun sprotnih potreb tujine za obdobje Račun prihrankov in čistih (netojnaložb za obdobje Prihranki se lahko porabljajo za čiste (neto) naložbe neposredno v posa¬ meznih gospodarskih enotah ali ločeno v celoti proizvajalnih enot, gospo¬ dinjstev in javnega sektorja, lahko pa se prek finančnih inštitucij preliva denar na tista mesta, kjer so naložbe potrebne. Podrobnosti so strokovno precej zahtevne, zato nas na splošni ravni logičnega razmišljanja o gospo¬ darjenju zanima zlasti reševanje naslednjih vprašanj: 1. Kakšen naj bo obseg denarja v obtoku, ki bo omogočil ustrezne tokove brez težav? 2. Kako obvladovati inflacijska gibanja, da ne bi prihajalo do bistvenih iz- maličenj pri presojanju dejanskih tokov? 3. Kako v razmerah inflacije primerjati dejanske tokove v različnih obdo¬ bjih? 8.8 PREMOŽENJE IN ČISTO PREMOŽENJE V NARODNEM GOSPODARSTVU Kadar govorimo o premoženju z zornega kota narodnega gospodarstva v kaki državi, mislimo najprej na tisto, kar ustvarja možnosti za ustvarjanje v njem, kar se že izrablja ali zgolj čaka, da bo omogočilo njegov razvoj ob določenih pogojih. Te pa bi lahko najbolj načelno predstavili tako: I. Naravno bogastvo Gre za zemljišča v celotni državi in možnosti, ki jih ponuja. Pri tem je mi¬ šljena tako njihova površina kot strateška lega in izoblikovanost, mišljene 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva so lastnosti zemeljskega površja vključno z vodami, tisto, kar pod svojo površino skriva kot rudno bogastvo, a tudi značilnost podnebja nad njim. Nekatera narodna gospodarstva lahko temeljijo svoje premoženje in razvoj na rudnem bogastvu, nekatera na svoji strateški legi, nekatera na rodo¬ vitnosti svojega zemljišča, nekatera na naravnih lepotah, ki pospešujejo turizem. II. Usposobljeno prebivalstvo Gre za prebivalstvo v državi, njegovo znanje in voljo do gospodarskega in družbenega ustvarjanja ob medosebnih spodbudah in sodelovanju. V to je vključena tudi skrb za lasten razvoj prebivalstva z ustreznim starostnim ustrojem, vzgojo in izobraževanjem. Nekatera narodna gospodarstva lah¬ ko temeljijo svoje premoženje in razvoj ravno na izstopajočih značilnostih svojega prebivalstva ter premagujejo ob jasni viziji primerjalnih prednosti v pogledu značilnosti in lastnosti prebivalstva tudi pomanjkljivosti v po¬ gledu naravnega bogastva. III. Sodobna tehnika in tehnologija Gre tako za prisotnost tehnike kot celote sodobnih delovnih sredstev, upo¬ rabljenih v pomenu opredmetenega znanja, ki si ga je človeštvo pridobilo pri obvladovanju narave in njenih zakonitosti ter so prisotna v svoji najbolj izpopolnjeni obliki, kot tudi za tehnologijo, tj. fizikalnih, kemičnih, bio¬ loških in drugih postopkov za nastajanje proizvodov ali storitev. Nekatera narodna gospodarstva lahko temeljijo svoje premoženje in razvoj ravno na izstopajočih tehnično-tehnoloških rešitvah, ki premagujejo ob jasni viziji primerjalnih prednosti tudi pomanjkljivosti v pogledu naravnega bogastva in celo lastnega prebivalstva, dopolnjevanega s stalnim priseljevanjem. Z izhodiščem na teh treh vrstah danosti je zasnovano narodno gospodar¬ stvo v posamezni državi. Gospodarske, tj. vrednostno izražene kategorije, ne morejo od samega začetka izražati vseh teh danosti. Stanje premoženja v narodnem gospodarstvu kot celoti je zaradi pomanjkljive dokumentacije težko izraziti. Izhajati je sicer mogoče iz statistik, ki se nanašajo na podje¬ tja in zavode, a tudi iz sčasoma bolj popolnih podatkov za občine in drža¬ vo, medtem ko so najbolj pomanjkljive ravno na področju gospodinjstev. To, kar posamezne gospodarske enote predstavljajo kot svoje premoženje, tj. sredstva, pa še zdaleč ne omogoča preprosto seštevanje, da bi prišli do spoznanj za celotno narodno gospodarstvo. To, kar je denar na računu pri Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni banki posamezne proizvajalne enote ali porabljajoče enote, je hkrati obve¬ znost banke do celote vseh gospodarskih enot. To, kar je v danem trenutku terjatev za posamezno gospodarsko enoto, je hkrati obveznost za drugo gospodarsko enoto, itd. Takšnih sredstev potemtakem ne moremo upošte¬ vati kot sredstva z narodnogospodarskega vidika. Drugače je le v primeru, ko kakšne pojavne oblike sredstev z vidika narodnega gospodarstva niso pobotane z obveznostmi iz istega naslova. Sicer je pa z narodnogospodar¬ skega vidika mogoče kot sredstva, tj. kot premoženje, upoštevati le stanje opredmetenih vrednosti in morda nekaterih neopredmetenih dolgoročnih pravic. Podobno velja za obveznosti do virov sredstev, pri katerih obstajajo le še dolgovi do tujine in tisto, kar nato do celotnega zneska premoženja ali sredstev šteje kot čisto domače premoženje. V končni stopnji pobotanja nam iz različnih posamičnih bilanc premože¬ nja ostane poenostavljeno le takšna Bilanca narodnogospodarskega premoženja na dan Nato se nam z narodnogospodarskega vidika pojavi potreba po razrešiti najmanj naslednjih vprašanj: 1. Kako ob drugih nespremenjenih okoliščinah povečati narodnogospodar¬ sko premoženje ? 2. Kako spodbuditi z danim narodnogospodarskim premoženjem čim ve¬ čji narodni dohodek ? 3. Kako z danim narodnim dohodkom spodbuditi čim večjo gospodarsko rast ? Obstaja pa tudi nekaj kazalnikov v zvezi z narodnogospodarskim premo¬ ženjem. 8. Usmerjanje in uravnavanje narodnega gospodarstva Koeficient narodnogospodarskega premoženja na prebivalca narodnospodarsko premoženje na dan število prebivalcev na dan Koeficient narodnogospodarskega čistega premoženja na prebivalca narodnogospodarsko čisto premoženje na dan število prebivalcev na dan Zaradi neenakomerne porazdelitve čistega premoženja bi bilo koristno ka¬ zalnik razdeliti vsaj na dve neenaki polovici. Prebivalce bi kazalo razdeliti na tiste, ki imajo čisto premoženje nad ali pod povprečjem, nato pa za vsak del ločeno izračunati zgornji kazalnik ob pojasnitvi na kolikšen odstotek prebivalcev se nanaša prvi in na kolikšen odstotek drugi kazalnik. Če je kosmato (bruto) premoženje začetna točka za nastajanje narodnega dohodka, je koristno poznati še Koeficient donosnosti kosmatega (bruto) premoženja narodni dohodek v letu povprečno kosmato (bruto premoženje) v letu Ker se v okviru narodnega dohodka zadovoljujejo neposredne potrebe pre¬ bivalcev države, je koristno poznati še ključni koeficient narodnega dohodka na prebivalca: narodni dohodek v letu povprečno število prebivalcev v letu SKLEP Medtem ko se zadovoljevanje neposrednih potreb ljudi začne v okviru nji¬ hovih gospodinjstev, se tudi na ravni celotnega narodnega gospodarstva na poseben način srečujemo z njimi prek tamkajšnjega kosmatega {bruto) domačega proizvoda in narodnega dohodka. Potem, ko so ob medsebojnem pobotanju izločene podrobnosti, ki se pojavljajo v razmerjih med posa¬ meznimi gospodarskimi enotami, nam ob koncu preostane v omenjenih Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni narodnogospodarskih kategorijah večinoma samo to, kar je mogoče po¬ vezovati z zadovoljevanjem neposrednih potreb ljudi vključno z ustvarja¬ njem možnosti za njihovo boljše zadovoljevanje v prihodnosti. Velika ve¬ čina narodnega dohodka je namreč porabljena za nabave proizvodov in storitev, ki v procesu porabljanja omogočajo zadovoljevanje neposrednih potreb ljudi. V tistem delu narodnega dohodka, ki pomeni prihranke in je vezan na nove naložbe, kakor v tistem delu kosmatega (bruto) domačega proizvoda, ki je v okviru amortizacije vezan na nadomestitvene naložbe, se pa ne skriva samo skrb za razvoj proizvajanja v prihodnosti, temveč še skrb za stanovanja in kulturne objekte, lahko pa tudi za stvari iz opremo, ki so sami po sebi vključeni v zadovoljevanje neposrednih potreb ljudi. 9. Odločanje o gospodarjenju in zadovoljevanju potreb 9. ODLOČANJE O GOSPODARJENJU IN ZADOVOLJEVANJU POTREB Gospodarjenje je od samega začetka povezano z odločanjem, tj. z izbiranjem med dvema ali več možnostmi. Temelji na presojanju vrednosti in verje¬ tnosti posameznih izidov ter oceni, kateri izbor bo zadovoljil zastavljena sodila. Resje pa ravno v zvezi z zadovoljevanjem neposrednih potreb težko vzpostaviti kaka objektivna sodila za odločanje, saj so številne neposredne potrebe pogojene psihološko kot težnja po spremembah trenutnega stanja in vzpostavitvi novega stanja. Poleg naravnih potreb, npr. tistih po hrani, pijači, obleki, obutvi, stanovanju ali varnosti, obstajajo tudi umetne potre¬ be pod vplivom okolja in z manipulacijo zavesti, z reklamo in propagando. Poleg zavestnih potreb se pojavljajo nezavedne potrebe. Še najbolje je mo¬ goče izražati takoimenovane gospodarske potrebe, ki jih je mogoče zadovo¬ ljevati s proizvodi in storitvami posameznih vrst. A tudi pri njih je težko postaviti objektivno sodilo za odločanje med dvema ali več možnostmi. Nikakor ni rečeno, da so najbolj primerni ravno v denarju izraženi zneski. Ravno na tem pa je zasnovano razmišljanje o zadovoljevanju potreb po proizvodih ali storitvah, za kar se pojavlja efektivno ali potencialno pov¬ praševanje na trgu. Kadarkoli imamo opravka z odločanjem, se srečujemo z vprašanjem, kdo je tisti, ki sprejema odločitve in ima moč, da jih uveljavi. Mnogokrat bolj na intuitivni kot na razumski podlagi se pojavljajo odločitve že pri družinskih gospodinjstvih in zadovoljevanju temeljnih neposrednih potreb ljudi. Drugače je pri gospodarjenju v katerihkoli organizacijah kot skupnostih ljudi in pri tamkaj izraženih potrebah, ki se nanašajo na njihovo poslova¬ nje. Pri njih že obstajajo jasneje postavljena sodila za odločanje. V ospredje prihaja razumsko spoznana težnja po varčevanju, učinkovitosti in uspešnosti. Za dobro odločanje je potrebna visoka strokovnost. Res so pa mnogokrat celo v sami stroki utemeljene različne rešitve, ki izhajajo iz različnih pred¬ postavk ali iz različnih smeri gledanja. Tako npr. celo na ravni narodnega gospodarstva ni enotnega gledanja ekonomistov nanj. Nekateri menijo, da obstaja delovanje tržnih sil, zato se gospodarstvo samo po sebi usklajuje ter je potrebna le omejena vloga države, ki naj skrbi za varstvo lastniških pravic in zahteva šibko ali nikakršno socialo. Drugi pa menijo, da je go- Ekonomske in finančne kategorije na mikro in makro ravni spodarstvo v osnovi nestabilno in tekmovanje na njem nepopolno; zato je potrebna država, ki mora skrbeti ne le za pravosodje, policijo in obram¬ bo, temveč tudi za inštitucije, ki izravnavajo neravnovesja s čim manj ne¬ gativnih učinkov, ter za naložbe. Vedno prihaja do večjega izraza razlika v interesih v organizacijo na takšen ali drugačen način vključenih ljudi. Medtem ko so posamični interesi izraz potreb in položaja posameznika, so skupinski interesi izraz potreb skupine, vezane na posamezno organizacijo, in splošni interesi izraz potreb celotne družbe, kar nato spodbuja in pogojuje delovanje ljudi. Različne interese je treba medsebojno usklajevati. Za to v podjetjih in zavodih skrbijo poslovodstvo in organi upravljanja. Na višji ravni odločanja je v odločanje vpleta organizirana politika, kije smiselno in k določenim ciljem usmerjeno delovanje, ki teži k urejevanju in usmerjanju v skladu z interesi tistih, ki so si pridobili družbeno moč. Družbena moč kot možnost oziroma stopnja uveljavljanja volje kake skupine navkljub na¬ sprotovanju drugih je lahko legitimna, ki jo ljudje priznavajo in so se ji pripravljeni podrediti, lahko pa je tudi neligitimna, ki se uveljavlja s silo ali prisilo. V politiki je nato dovoljeno vse, kar ni prepovedano, prepovedano pa je samo to, kar je mogoče dokazati na sodišču kot kaznivo dejanje. Zato je mnogokra t gospodarjenje v pridobitnih in nepridobitnih organizacijah in ne samo v družbeno-političnih skupnostih pod vplivom vsakokrat vlada¬ jočih, s tem pa tudi zadovoljevanje potreb v različnih družbenih skupinah. Splošni interesi so lahko reducirani na minimum, v ospredje pa stopajo sku¬ pinski interesi tistih, ki imajo oblast, ti pa se lahko pomembno razlikujejo od skupinskih interesov tistih, ki oblasti nimajo. To seveda bistveno vpliva na stopnjo zadovoljevanja potreb prvih in drugih. Odločanje kot preudaren in načrten proces obsega več stopenj, npr. a) opredelitev problema; b) opredelitev pričakovanja; c) opredelitev možno¬ sti za reševanje problema, č) izbor najustreznejše možnosti in spremljanje njenega izvajanja. V začetku odločevalec zaznava samo kake pomanjkljivosti, ne da bi po¬ polnoma natančno vedel, v čem je bistvo problema. Če ga želi opredeliti, mora iz vrste različnih, med seboj povezanih dejavnikov najti tistega, ki je pri pomanjkljivostih izhodiščen in odločilen. To je tisti dejavnik, ki ga je treba najprej spremeniti ali odpraviti, da bi bilo mogoče razrešiti problem. Sele ko je ugotovljen ta dejavnik, je mogoče prodreti v jedro problema. Ni torej dovolj, če odločevalec ve, kateri dejavniki se pojavljajo pri problemu ali kakšna so njihova medsebojna razmerja in vplivi, temveč mora vedeti tudi, pri katerem dejavniku naj se prične razreševanje. 9. Odločanje o gospodarjenju in zadovoljevanju potreb Ko odločevalec pozna problem v sedanjosti, opredeli pričakovanja v priho¬ dnosti. Vsaka odločitev se namreč ukvarja s prihodnostjo, ki jo je le redko¬ kdaj mogoče natančno predvidevati. Zato je negotovost neizogibni sestav¬ ni del odločanja. Pri njem potemtakem ni mogoče upoštevati le informacij, ki izvirajo iz sedanjosti in preteklosti; vsaka odločitev je vezana tudi na oceno prihodnosti. Samo če je jasno, kaj je mogoče pričakovati, je mogoče vedeti, kdaj je odločitev treba spremeniti, ker so pač dejanski dogodki dru¬ gačni od pričakovanih. Ko sta opredeljena problem in pričakovanje v prihodnosti, je treba iskati različne možnosti za razreševanje problema. Opredelitev različic za njego¬ vo razrešitev pa obsega tudi opredelitev posledic, izdatkov, stroškov in tve¬ ganja pri vsaki od njih. Opredelitev različic za njegovo razreševanje pa ob¬ sega tudi opredelitev posledic, stroškov in tveganja pri vsaki od njih. Če bi, nasprotno, od samega začetka iskali le pravilno odločitev, ne pa različnih možnosti za razrešitev problema, bi odločevalec verjetno nasedel predsod¬ kom in predpostavkam, s katerimi je obremenjen. Le proučitev vseh mo¬ žnih smeri daje večje poroštvo, da odločevalec ne bo spregledal najboljše priložnosti. Ko ob koncu odločevalec med seboj primerja različne možnosti za razreši¬ tev problema, verjetno ne najde nobene, ki bi bila popolna, in tudi nobene, ki bi bila popolnoma brez tveganja. Če več različic obeta enake posledice, a tudi zahteva enake izdatke, stroške in tveganje, jim mora pač presoditi še kako drugače. Ko pa se za nekaj le odloči, mora seveda poskrbeti še, da bo odločitev uresničena. Vendar ne sme nobene odločitve, zlasti ne dolgoroč¬ ne, obravnavati kot absolutno najboljšo. Ker prihodnosti ni mogoče točno napovedovati, tudi ni rečeno, da se predvidene okoliščine vedno uresničijo. Zato je treba vsako odločitev ponovno osvetliti, brž ko dogodki nakazuje¬ jo, da se pričakovanja ne uresničujejo. Velja splošno pravilo: Ne odločajmo, kadar odločitev še ni potrebna. Toda ko je potrebna, je vsako odlašanje z odločitvijo pravzaprav že odločitev, da ne bomo ničesar napravili. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA I 719 705 201018841 Ivan Turk je bil rojen Ljubljani je diplomir na Harvard Universi specializacijo leta 19 turni ustanovi, nate tedaj dalje pa na Eko, iuuioj\i iai\um-ti v L/juuijaiiij i\jti jvj bil kot redni profesor upokojen leta 1990, nakar je začel pogodbeno delovati na novo vzpostavljenem Slovenskem inštitutu za revizijo. Je avtor prve slovenske knjige o Eko¬ nomiki podjetja (Cankarjeva založba 1969, 434 strani), ki je kasneje ponovno izšla v dodatnih izdajah v Sloveniji in na Hrvaškem. V času do leta 1990 je med drugim več¬ krat izšla v Sloveniji in na Hrvaškem njegova znamenita računovodska trilogija Finančno računovodstvo - Stroškovno računovodstvo - Upra¬ vljalno računovodstvo, s katero je postavil temelje takoimenovani “slovenski računo¬ vodski šoli”. Po letu 1990 pa so med drugim izšla njegova standardna dela Pojmovnik računovodstva, financ in revizije (leta 2000, 1083 strani), Pojmovnik uporabniške in¬ formatike (leta 2002, 713 strani), Poslovnoorganizacijski pojmovnik (leta 2004, 837 strani) in Temeljni ekonomski pojmovnik (leta 2009, 551 strani) z ustreznim sloven- sko-angleškim in angleško-slovenskim strokovnim slovarjem. Njegova avtorska dela s področij ekonomike podjetja in računovodstva so bila natisnjena vil jezikih in 16 državah. Njegova celotna bibliografija obsega preko 1.000 enot. Kot gostujoči profesor je predaval na 13 univerzah v različnih državah. Kot predstojnik Inštituta za ekonomiko in organizacijo podjetja na Ekonomski fakul¬ teti v Ljubljani je leta 1967 uvedel permanentno izobraževanje gospodarstvenikov in s tem na ustvaril podlago za njeno kasnejšo ugledno enoto CISEF. Leta 1969 je na Eko¬ nomski fakulteti v Ljubljani uvedel magistrski študij iz poslovne politike in organiza¬ cije, leta 1989 specialistični študij iz menedžmenta in leta 1990 specialistični študij iz revidiranja. V času gradnje sedanjega fakultetnega kompleksa je bil dekan fakultete, pred tem pa 4 leta prodekan. Za svoje delovanje je prejel številna družbena priznanja, npr. leta 1970 Kraigherjevo na¬ grado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne dosežke v gospodarstvu ali leta 1996 državno priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti. Prejel je tudi več držav¬ nih odlikovanj, med drugim častni znak svobode Republike Slovenije (leta 2000). Uni¬ verza v Ljubljani mu je leta 1993 podelila naziv zaslužni profesor. Je častni član Zveze ekonomistov Slovenije (od leta 1991) in častni član Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije (od leta 1992). ISBN 978-961-6231-65-7