Učiteljska zborovanja v Ljubljani. in. Občni zbor ..Slovenskega učiteljskega društva" y L.jubljani. (Konec.) Gosp. Stanonik: Ako si jaz izbiram prijatelja, ter mu koj stavljam za moje prijateljstvo neke pogoje, se mu bo to gotovo zdelo dvoumno. Tudi tukaj vidim neke tako zvane pogoje, in mislim, da je to mnenje tudi mojih tovarišev, da je pod pogoji vzprejemati prijateijstvo jako težko. Gosp. prof. Šuklje: Dovolite, da tudi jaz besede prosirn. Kakor vam je znano, sem bil jaz zmirom prepričan o koristi prave naiodne ljudske vzgoje v širjem pomenu besede in smatram vso tukaj zbrano gospodo, ki sodelujejo pri tej razpravi, za kolege, katerim je vsem enako na srci napredek prave narodne ljudske omike. (Živio!) — Dovolite tukaj tudi meni, da spregovorim nekoliko prav kolegialno o tem predlogu. — Z velikim zanimanjem sledil sem govoru Štajerskega poslanca gosp. Brezovnika, a vender sem nekaj pogrešil v njegovem govoru, da ni namreč jasno povedal, od kod je ta strah, kateri navdaja štajersko učiteljstvo nasproti šolski noveli. Jaz sem šolsko novelo prav pazljivo preštudiral, in morem reči, da bi pod njo svoje ime dal, če ravno nima Bog ve kake reakcije, in čeravno bi ne želil, da mi se reče, da sem reakcionarec. če pogledamo to šolsko novelo, vidimo v njej določbo, katera se tiče šolske dolžnosti in sicer osemletne šolske dolžnosti. Ta določba potekla je od neroškib učiteljev. Jaz sem bil takrat mej Nemci in sem se lehko prepričal v očinku tega predloga, ker na Netnškem pač ni vzgleda, da bi se ta določba vršila. V toliko moram tedaj koregirati gosp. Lapajne-ta. Jaz sem videl vspeh kranjskega in nemškega šolstva in moram reči, da mi je še danes poglavitno kranjska šola po svojih resultatih ljubša, kakor nemška šola zunaj Dunajske šole. Lienbachei' je stavil ta predlog, in kakor vemo, so mu na Dunaji mačjo serenado napravili, in ravno ta stvar nas mora nekoliko sumnjive storiti, ako dotični Lienbacherjev predlog v okom vzamemo. Če je v istino za ljudsko šolstvo osemletna dolžnost šolskega obiskovanja potrebna, zakaj se ni ta dolžnost izrekla za vso državo? Zakaj se je eni tretjini države prepustila šestletna dolžnost? A to dolžnost imate v Bukovini, imate jo na Kranjskem, v Primorji in Dalmaciji. Ali je tedaj ministerstvo v tem vzgledu svojo dolžnost zanemarilo, ali pa ta določba ni tako neobhodno potrebna, kakor si to domišljujejo nemški liberalci. Meni se zdi, da bi taka šolska dolžnost, ko bi se sploh vpeljala, bila bolj škodljiva, nego koristna. Moja gospoda! Vi iniate veliko šol enorazrednic, in v teh enorazrednicah imate prav veliko otrok, morebiti do 100 (Glasovi: Še več!) — torej, kakor slišim še več. In vidite, vsaki, ki se bavi z učiteljstvom, mi bo potrdil, da je težko nadzorovati 100 učencev, če tudi imajo ravno tisto delo, in kako za božjo voljo hočete nadzorovati tako število otrok, če je mej njimi otrok od 6.—14. leta. Učitelj, kateri hoče vestno izpolnovati svoje dolžnosti, ako v taki šoli ene nadzoruje, mora druge zanemarjati. Zaradi tega mislim, da je pri nas osemletna šolska dolžnost, na katero se sklicuje nemško učiteljstvo, v mnogein obziru pravi kvar za napredek ljudske omike. Kdor pozna naše avstrijske razmere, mora pritrditi, da po enem načelu za vse dežele ni mogoče te določbe izpeljati, in ravno to smatrara za veliko napako, ki se je storila v zakonodavstvo leta 1869. Jaz v šolski noveli, katera se je predložila ministerstvu, vidim začetek boljše reforme, in se strinjam s predlogom gospoda Govekarja, eventvalno gosp. Lapajneta, ki se bistveno ne ločita tako zelo drug od druzega. Gosp. Gabršek: Slavna gospoda! Sprevidel sem, da je učiteljstvo kranjsko na čisto drugem stališči, kakor smo mi štajerski učitelji. Na Kranjskem je 61etna šolska dolžnost dovoljena, ali v mestih in trgoviščih imajo vender tudi 81etno dolžnost. Ako bodete torej le za Kranjsko sklepali, ne bote nič novega sklenili, ker to, kar želite skleniti, uže imate. Naša štajerska dežela ima 81er.no dolžnost in manjina se je izrazila že za 61etno šolo, a večina je za 81etno šolsko dolžnost. Bodimo si Slovenci, ali Nemci, obstati vender moramo, da je našemu ljudstvu še premalo 81etna dolžnost šolskega obiskovanja. Vender ne bodem te reči nadalje razbistroval, ker so uže drugi govorniki v rem pogledu zadosti stanovišče označevali. Jaz bi le rad, da bi se bratovska zveza, katero smo hoteli danes z vami storiti, ne zavrgla koj v početku. Vprašam vas, ali bi se ne mogla tukaj izreči določba, ki bi bila ravna in enaka za vse slovenske pokrajine? Gosp. poročevalec je bil nekoliko za novo šolsko novelo, ali je bil nekoliko tudi proti nji. Drugi nekateri zastopniki učiteljskih društev so bili čisto za njo. Kar se nas tiče, vsaj, kar se mene tiče, jaz te novele ne morem popolnoma odobriti, akoravno priznavara, da je v tej noveli mnogo dobrega, na kar bi mogel koj priseči, ali je v njej tudi mnogo toček, katere se — jaz mislim — mnogim izmej nas ne dopadejo. Omenjam le pete točke, vstanove namreč gledč deklic, katere iz našega stališča ne bodemo odobrili, kakor tudi neka druga točka, katera se glasi, naj ima učitelj v šoli 100 otrok; tudi te točke gotovo ne moremo odobriti. Zopet neka druga točka zahteva, da tam, kjer se vpelje 61etna šolska dolžnost, naj se zadnja dva leta vpelje neka olajšava, in da te olajšave imajo dotične občine pravico vvesti. Jaz poznam občine, katere imajo po 2—3 šole; na enej šoli bode se nova šolska postava popolnoma izvrševala, na drugej šoli pa ne, in ko bi občina za vse te šole enak sklep naredila, bi bilo to le na kvar napredku, in kvara vender le ne bodemo priporočevali, koristiti pa tudi ne bomo mogli, ker nas je manjina. Glavna reč naj bode tukaj, kakor je uže gosp. Brezovnik omenil, bratovska zveza slovenskega učiteljstva v slovenskih pokrajiuah. ,,Bratovska zveza", to naj bode naše geslo. Ko bi pa vender kaj o tem sklepali, bi se jaz drznil predložiti neki nasvet, ki bi posredoval mej obema skrajnostima. Naši naiodni poslauci, čast in slava jim, stoje na strani našemu ministerstvu, ter se bodo morali tudi za to novelo potegniti; če mi vzprejmemo nasvet gospoda Lapajne-ta, bi ta novela lehko ostala, kakoršna je zdaj; zatorej mislim, da bi bilo bolji, ko bi mi sklenili, prositi naše narodne • poslance, naj se za to novelo zavzmo le toliko, kolikor odgovarja zahtevam naše dežele, in če to storimo, potem mislim, da naša zveza ni raztrgana, da bodemo vsi slovenski učitelji kot nepremakljivi stali za našo narodno Ijudsko šolo. Gosp. Stanonik: Jaz bi le na poprejšnji govor gosp. prof. Šuklje-ja omenil, da pri nas 81etna šola ni mogoča, razven če bi nam mana iz nebes padala. Dokler naš kmet rabi svoje otroke za vsakovrstne domače potrebe, tako dolgo pri nas še misliti ni, da jih bo 8 let v šolo pošiljal. Naš kmet potrebuje svoje otroke, da mu pomagajo služiti kruh, posebno pa pri nas v Dolenjskih krajib. Gosp. Močnik: Gosp. Brezovnik, kakor se mi zdi, nas je do razprtije pripravil, ker pravi: Ali na levo, ali na desno; potrdite to, kar vam nasvetujem, ker, če tega ne storite, je naša zveza pretrgana, in s tem nekako nezaupnico deli našim poslancem. Gospoda, ki sta govorila o tej noveli, nista natanko povedala, zakaj se toliko bojita nove šolske novele. Kar se tiče Sletne šolske dolžnosti, ta določba pač več škodi, kakor koristi. Otrok naj gre v šolo, kadar k pameti pride . . . lačni želodci se ve da ne morejo v šolo. Drugače je pa, kar je rečeno, da se manjina povsod potegne za dobro reč. Večina se bo zmiraj za tisto potegovala, kar je sama skovala, a naravna je stvar, da učitelj, kateri je z delom preobložen, ne bo mogel vsem prav dati. Najbolje je, kar so češki učitelji izrekli. Oni so rekli, da bi se enorazrednice povsod odpravile, ali tega ne bo mogoče povsod izpeljati v zdanjih okolnostib. Štajerski učitelji so nam zmiraj ljubi in dragi, ampak, ako nam uže naprej povedo: To zavrzite, a mi moramo potem vse opustiti, kar smo uže deželi dali, potem med nemškimi in slovenskimi učitelji ni druzega razločka, kakor ta, da mi govorimo slovenski, a uni nemški. Ako smo mi za to, da se ta šolska novela zavrže, potegnemo s tistimi, ki so našemu narodu sovražni. Naša politika ne more biti drugačna, nego je naših narodnib poslancev. Mi moramo za našimi narodnimi poslanci boditi, a ne, da bi mi a priori rekli: To in to korist šole zahteva, a to ne. Ker mej ljudstvom živimo, moramo tudi z Ijudstvom biti in njegove zadeve podpirati. Ako bo vlada v tem obziru več ali maDJ napravila, to nas ne briga; vlada bo že sama skrbela, da svoje uredbe opraviči, kakor ve. Toliko se mi je potrebno zdelo omeniti. Gosp. Lapajne: Le nekoliko besedi bi še rad omenil, da se sporazumimo. Da bi 81etna hoja v šolo bila otrokom na kvar, na to nikakor ne morem pristati. Ako rečemo, da ima otrok iti 6 let v šolo, se bo to tako razumevalo in tolmačilo, da naj otrok le do 12. leta ide v šolo in da mi ne priznavamo in ne uvidimo koristi, ki jo ima deček, ki hodi do 14. leta dobe svoje v šolo. Na kmetih pride dete v šolo v 7.—8. letu, in gotovo mu ne bo škodilo, ako še dalje 2 leti hodi v šolo. V 14. letu se otroku še le pamet razvije, kajti nauki ljudske šole niso lehki. Jaz hočem s tem le toliko reči, da bi mi ne omenili niti 6 let niti 8 let šolskega obiskovanja. Na Kranjskem naj le ostane, kakor je postavno vpeljano, in ako je to na Štajerskern drugače izvedeno in ljudstvo temu ne oponira, naj se v naših resolucijah ne omenja dobe glede obiskovanja ljudske šole. Gosp. prof. Šuklje: Imam le eno faktično opombo. Kakor vidim, me gosp. vodja Lapajne ni dobro razumil, ker pravi, da sem jaz proti 81etni dolžnosti šolskega obiskovanja. Jaz sem le rekel, da bi 8letno obiskovanje moglo v marsičem škodovati, ker se ne da povsod izpeljevati. Vem, da bi se v nekaterih krajih morebiti dalo izpeljati, ali drugače je to pri nas na Kočevskem, ali pa n. pr. po Krasu itd. Kjer so le enorazrednice, tam gotovo 81etna dolžnost ne bo na korist, ainpak v kvar. Sicer pa nisem za to, da bi se slovensko učiteljstvo oziralo vselej na to, kar drugi narodi sklepajo, ker to, kar so drugi sklepali, je bilo večkrat obrnjeno proti ministerstvu. In kakor je poprej neki gospod rekel svideant consules", ravno tako bi jaz omenil acaveant consules". (Dobro - klici.) Gosp. Brezovnik: Tudi jaz vidim, da so me nekateri gospodje napčno razumeli, kajti jaz nisem rekel, da smo se mi štajerski učitelji proti temu izrazili, jaz sem le prosil in še prosim, naj bi se mi ne izrazili tukaj niti za, niti proti noveli. Tukaj ne gre niti za kako zaupnico, niti za nezaupnico. Gosp. Stanonik ugovarja temu ter opozoruje na rek: nKdor ni za me, je zoper mene". Ako nismo za to postavo, smo zoper njo in vsled tega tudi zoper zdanje ministerstvo, katero nam le dobro želi. Gosp. A. Praprotnik predlaga konec debate. (Vzprejme se.) Pri glasovanji vzprejme se predlog gosp. Gaberšekov z veliko večino; drugi predlogi potem odpadejo. Pri posameznih nasvetih predlaga g. Fel. Stegnar, da se vladi izreče zaupanje, kar se enoglasno vzprejme. Potem sledi več posameznib predlogov, kateri se po nasvetu gosp. A. Praprotnik-ovem vsi izroče novemu odboru v rešitev in poročanje. Gosp. Miroslav Anžlovar pozdravlja prav navdušeno nazočao učiteljstvo od strani učiteljskega društva sinje Adrije, in izreka presrčen pozdrav iz globočine srca vsem narodnim slovenskim učiteljem. Razločka mej nami in vami ni druzega, pravi, kakor ta, da se isterski učitelji imamo boriti z večimi nadlogami, kakor vi kranjski in štajerski bratje. Šolstvo v Istriji je še na nizki stopnji in kdor je v veči nadlogi, težko se združi ž njim tisti, kateremu je bolje. Obračam se tedaj na vas, dragi bratje, da nas podpirate, kolikor vam bo mogoče. Priporoča, naj bi se slovenske knjige izdajale in delile po vseh provincijah. Res je, da ima vsaka dežela svoje razmere, ali knjige, ko bi bile temeljito sestavljene, bi tem razmeram tudi zadostovale. Svetuje, naj bi se ustanovilo pedagogijsko-didaktično društvo. V Ljubljani naj bi bilo glavno društvo, a po deželi podružnice. BUčit. Tovariš" naj bi se izdajal trikrat na mesec. Primorski učitelji želijo to iz vsega srca, ker jini je silno potrebno duševne hrane. S časoma pa naj bi se gledalo, da aUčit. Tovariš" postane tednik, okolo katerega se bi vsi slovenski učitelji morali okleniti. To so želje našega sSlovenskega Primorskega učit. društva", v imenu katerega še enkrat prav srčno pozdravljam vrle tovariše in želim najbolji vspeh nSlov. učiteljskemu društvu" v Ljubljani. (Tudi ta nasvet se izroči odboru. Potem se začne razprava, koliko naj se odbornikov v odbor voli. Nekateri gospodje nasvetujejo, naj se jih voli 15, in mej terai naj bi bilo zastopnikov iz vseh slovenskih pokrajin. Drugi temu nasprotujejo, ker bi gospodom odbornikom zunaj Ljubljane težko bilo v seje dohajati.) V odbor so izvoljeni gg.: Anžlovar Mirosl., Brezovnik Anton, Govekar Fr., Kuhar Blaž, Praprotnik Andrej, Predika Jakob, Stegnar Fel., Tomšič Iv., Žumar Andrej. Potem se zborovanje sklene (ko je trajalo 4 ure) z navdušenimi nživio- ia slavaklici" presvetlemu vladarju. Po zborovanji (kakor smo že poročali) bil je v čitalničinih prostorih vkupni obed, po obedu pa se je odbor tako-le ustanovil: Predsednik odboru je: gosp. Andrej Praprotnik, podpredsednik: gosp. Jakob Predika, tajnik: gosp. Fr. Govekar, blagajnik: gosp. Ivan Tomšič.