Gospodarske stvari. Gospodarska organižacija na Slovenskem. I. Ali je mogoča in potrebna. Na to odgovarja celi slovenski svet enoglasno in krepko: da! Po mojih mislih imelo je vse rodoljubno dosedanje naSe delo preveč idealno podlago. Peli smo mnogo, govovili Se več, jokali se iz navdušeDja za sveto slovensko stvar po naših shodih; a če smo kaj potrebovali, posebno denarja, šli smo k sosedu na posodo jemat, če smo ga imeli, nesli smo ga, in nekateri ga še sedaj nosijo k sosedu hranjevat. Nasprotni sosed je vsled tega sprevidel, da nismo nevarni in nas je preziral. Zberite toraj najpoprej denarno slovensko moč! Slehernega našega bogatina premoženje, zadnji krajcar naših udov pride naj v slovenske zavode; spoznali bodemo tedaj našo moč in se čudili, kako krepki smo II. Ali je naš narod že pripravljen zato? Da, trikratni da! «SIov. Gospodar* štev. 50 lanskega leta je o konzumnih društvih tafco jasno in pravilno izrekel svoje mnenje, da bi ne mogel bolje. Želel je pa, da bi se stvar še nadalje razpravljala od sotrudnikov, pa se jih je malo oglasilo, ker se res ne da veliko več pripomniti. Tam piSe pod 2. točko, ki govorč za snovanje konzumnih dru&tfv: • Ljudje se pri konzumnih društvih trgovmsko izobražujejo!» — Tako je prav! V iiHsl<-dnji številki pa gospod Kač ugovarja, da je vendur ljudstvo Se premalo zmožno za gospodarsko organizacijo! — Cemu tako boječ biti ? — Gospod ravnatelj Lapajne pa je pri lanskem letnem občnem zboru «zveze slovenskih posojilnic* naravnoč trdil: da so vodje takih zavodov na Slovenskem gospodarsko in razumstveno («volkswirtschaftlich und intelectuell!», Siidst. Post Nr. 96 1899) premalo izobraženi! Ta ugovor slišal sem tudi iz ust drugih posebno starejih gospodov, «ki so za" narod že se žrtvovali, ko drugi so v naročju megel spali .. .> (J. K. Turkuš). Prosim, gospoda, naj ta ugovor proti narodni organizaciji tam, kjer se govori o slovenskem ljudstvu, enkrat za vselej umolkne! Tudi «Slov. Gosp.» naj ga mirne duše izmed svojih ugovorov izbriše! Mar res verjamete, da osemletno pohajanje v šole ni v vsaki fari izgojilo vsaj enega brihtnega mladeniča, ki je zmožen priprostega knjigovodstva, kakor ga imajo Reiffeisenovke, če se mu poda potrebni navod, ter še ima vsako leto enkrat vestnega revizorja ob strani?! Ni, ni se motil Koseski: «Vse doseže, kar mu drago, vse doseže sosed moj!» Mnogi izmed nas, ki nastopamo sedaj na shodih in v časnikih kot strokovnjaki narodne organizacije, še pred malo leti nismo imeli niti pojma o teh naSih zmožnostih. Sprva naj pač na deželi duhovniki in učitelji pomagajo, čez nekoliko let bodemo pa imeli kmečkih strokovnjakov, gospodarsko, kupčijsko in intelektualno (razumno) izobraženih dovolj. Poglejte tje na Gorenje Štajersko, kako tatn pri Raiffeisenovkah, katerih je sedaj 225, delujejo zraven duhovnikov in učiteljev kot knjigovodje v veliki večini kmetje, da celo mežnarji in — dimnikarji! In slovenski iant bi ne bil tega zmožen!? A začeti je treba! Resnih naporov in požrtvovalnosti je treba! Pred vsem je pa treba. da se ravnajo vsi po III. določenem načrtu. Govoril sem o tem že na shodu zaupnih mož v Mariboru dne 14. septembra 1899, ali moje besede bile so več — kakor glas vpijočega v puščavi. Saj se je pa od tistih dob tudi marsikaj ustanovilo, ki je bil le prazen udaree v vodo. Predlagal sem tam resolucijo, ki je sijajno propadla: «Za vsako faro naj se ustanovi vsaj ena Raiffeisenova posojilnica. Za vloge nam ni treba imeti skrbi. S primerno agitacijo se bode dalo doseči, da bo prišel ves slovenski deuar vun iz tujih in v domače zavode. Zraven tega je slovenska zemlja rodovitna, slovenske roke so delavne, a znoj in žulji slovenski naj se spreminjajo v cekine, ki naj se varno hranijo, varno izposojujejo, — v blaginjo domovine!* Ko se je taka domača posojilnica dovolj okrepila, tedaj še le naj se misli na ustanovitev gospodarskih in konzumnih društev, na trgovinska, obrtna in tovarniška domača podjetja. Vse te lepe reči morajo nekje svojo zaslombo imeti. Samo s svojimi malimi deleži, milijonarji nismo! — bodo le životarile. Njih najkrepkeja zaslomba je pa «conto correate» pri domačem denarnem zavodu. Najbolje je, če so vse te naprave veje velikega debla (posojilnice). Posojilnica je središče, one so spremljevalke, pomagalke. Posojilnica naj bi bila bogata krušna mati, ona društva krepki njeni rejenčiči! Kjer že tedaj imajo krepko posojilnico, lotijo se lahko naprednih gospodarskih ustanov, drugod pa je nevarno. Umevno pa je, da se ne sme nič prenagliti. Vsem, kateri toraj nameravajo ustanoviti Raiffeisenovko, nasvetujem, da se §. o namenu društva spopolni tako-le: <Zadruga se peča s sledečim: 1. Sprejema denarne vloge in; jih obrestuje (Hranilnica). 2. Daje posojila udom z malim dobičkom v prospeh gospodarskega napredka (Posoiilnica). 3. Kupuje na veliko in skupno za svoje ude vse gospodarske in domače potrebščine, umetna gnojila, semena, vino, kolonijalno blago itd., ter jih oddaja na malo pojedincem zadružnikom (gospodarski in konzumni oddelek). 4. Prodaja skupno vse gospodarske pridelke, kakor ludi izdelke hiSne in domače obrti (sirarski, viničarski, vrtnarski in govedorejski oddclek). 5. Ustanovi posebni oddelek za zavarovanje živine, zavarovanja proti toči, požaru, nezgodam, itd. (zavarovalnica.) 6. Nakupi in vzdržuje stroje, orodja in druge gospodarske potrebsčine na skupni račun, ter je prepušča v porabo udom za primerno plačilo ali zastonj (DruStveno skladišče). 7. Zbira tako imenovani rezervni zaklad, ki se sme porabiti le za mogočo zgubo v društvenem poslovanju. 8. Zbira dobrodelni zaklad, katerega obresti se vsako leto porabijo v dobrodelne namene, najprej v pomoč društvenikom, pa tudi domačira šolam, društvom, občinam in cerkvam. 9. Skrbi za gospodarski pouk svojih udov s tem, da se vršijo predavanja strokovnjakov, da sklicuje ude, ki drug drugemu poročajo o svojih gospodarskih naprednih pokusih, kupuje in izdaja brošure in liste (Društvena čitalnica); ter sklepa in poSilja gospodarstvu koristne peticije na oblasti. 10. Brani propad kmetijstva s tem, da kupuje posestva v svoji okolici, ki bi sicer gotovo propadla v kvar eeli okolici, ter je zopet prodaja skupno ali razkosa za primerno ceno.» Že obstoječe posojilnice naj dopolnijo svoja pravila približno na omenjeni način. Mnogo truda in stroškov bodo prihranile potomcem in imele bodo določeno pot. Prei ali slej morajo se uresničiti, če ravno ne vsi v vsakem kraju, imenovani cilji, če hočemo, da bode popolna naša gospodarska organizacija. Nadalje bode treba misliti za slovenske pokrajine Stajarsko, Kranjsko, Koroško ia Primorje in sicer za vsako posebej, na «deželne zveze gospodarskih zadrug*, ki bodo imele pravico, nastavljati revizorje itd. Nazadnje, a ne prepozno, treba bode ustanoviti skupno: slovenski denarni zavod, kam bo se stekal denar od tam, kjer ga je preobilo, in odtekal tje, kjer ga pomanjkuje. V zvezi s tem denarnim zavodom skupni vseslovenski direktorij, izvoljen od vseh čvetero deželnih zvez, je potem le še vprašanje časa. Ko so nekdaj ustanovili banko «Slovenijo», hodili so ravno nasprotno tu zaznamovano pot. Zategadelj bila je pa ta «banka» tudi poslopje sicer z zlato streho, a brez podstav^ ki se je moralo zruSiti in oškodovala je Slovenstvo tako, da nekatere Se dandanes od tega — kosti bolijo. Slovenska narodna organizacija pa naj hodi po varni poti od stopinje do stopinje navzgor in naj trdno zida hram svoje slave! Naglica se ve ni dobra. Najpočasniši, ki dobro pozna svoj cilj, pride hitreje naprej, kakor tisti, ki vedno teka, pa ne ve kam. Mivemo! IV. Kaj pa naSe obstoječe okrajne posojilnice? O nič strahu! Za te imamo prav važno nalogo! Ce Vas mi mali Raiffeisenovci od spodaj tiščimo, pa se razkoračite in potisnite viSe! Mi se pečamo z osebnim kreditom v malem okrožji in v zneskih k večem do 2000 K, Vi pa prevzamite hipotekarnega v celi naSi deželi. Na to bo treba resno misliti, sicer narodna naža organizacija ni popolna. Govoriti dalje ne smem! Predlagal sem tedaj na shodu zaupnih mož lansko leto v Mariboru drugo to resolucijo: «V vsakem okraju, kjer je zemljiška knjiga, naj se ustanovi, kjer je še ni, slovenska okrajna posojilnica z neomejenim delokrogom. Te okrajne posojilnice bavijo naj se v prvi vrsti s hipotekarnim kreditomr v posebnem njenem oddelku naj se na osebni kredit posojuje le obrtnikom in trgovcemtržanom. Na primerni način naj se skrbi, da se vloži ves denar, ki ga imajo slovenski tržani in mestjani, v te okrajne posojilnice. Prepisovanje vknjižb, posebno 1. in 2. stopinje, naj bo za stranke mogoče ceno, ali da. celo na stroške posojilnice.* Kakor s prvo, sem onokrat tudi z drugo to rezolucijo sijajno propadel. Ni še bil prišel njeni čas! A priti mora in prišel bo! F. S. Šegula.