Modeli zgodovine znanosti Zgodovinskost in zgodovina znanosti v Serresovi epistemologiji Vojislav Likar Vedno je mogoče pisati zgodovino o vsem,« je zapisal Serres in nekaj vrst naprej dodal: »Enako težko bi bilo karkoli izvleči iz zgodovinskega poteka ali zgodovine kot vzeti kak predmet iz prostora.«1 Iz teh dveh, na videz samo- umevnih in neizpodbitnih ugotovitvev je Serres izpeljal kritiko univerzalističnega koncepta zgodovine v sicer kratkem tekstu z naslovom »Univerzum in kraj« (L'univers et le lieu), ki je bil objavljen v njegovi zadnji knjigi iz serije petih pod skupnim naslovom Hermes. Vprašanje zgodovine v vsej njeni večpomenski razsež- nosti in njenih konkretnih in parcialnih konceptualizacijah je namreč nekakšen »transcendentalen horizont« Serresovih epistemoloških in filozofskih refleksij v širšem pomenu besede in obenem seveda tudi pogosta eksplicitna epistemološka tema. Serresu seveda še zdaleč ne gre za graditev ali vzpostavitev kakšne nove filo- zofije ali teorije zgodovine kot take, ki bi ji epistemološke študije služile kot teoret- ska predpriprava ali ogrodje, ravno nasprotno: kolikor vsaka filozofija oz. teorija zgodovine predpostavlja v bolj ali manj prikriti obliki globalno, totalizirajoče doje- tje zgodovine in zgodovinskosti, je Serresova epistemološka analiza zgodovinskega diskurza kot takega uperjena natanko v izničenje in spodbitje same možnosti vzpo- stavitve in upravičenja globalnosti in znanstvenosti takšnega diskurza. Serresova kritika globalnega koncepta zgodovine nas tu ne zanima na sebi, marveč zgolj v funkciji pojasnitve njegovih teoretskih modelov zgodovinskosti in zgodovine znano- sti, ki jih je razvil ob konkretnem primeru zgodovine matematike. Kje so torej, če so, meje in omejitve zgodovinske znanosti kot globalnega diskurza? Kje je torej mogoče odkriti točko, ki problematizira ali relativizira globalno naravo zgodovinskega diskurza, če iz dejstva, da nobeno stanje stvari in nobena transfor- macija stanja ne more biti neodvisna od časa, povsem naravno izhaja, da je vse podvrženo zgodovinskemu poteku, da je potemtakem zgodovinskost univerzalni kvantifikator, ki se pritika sleherni bitnosti, vsemu, kar eksistira. Odgovoru na to vprašanje se približamo, če si ogledamo prav naravo te ekstenzije, naravo te na videz polne in popolne »univerzalnosti«. »Ko neka disciplina ne pozna zunanjega področja, ko prav do izničenja odriva svoj lastni negativ, pade pod udar znameni- tega kriterija. Nikoli ni falzifikabilna.«2 Znameniti kriterij, ki ga tu omenja Serres, je seveda obče znano Popperjevo nače- lo, po katerem je mogoče soditi o znanstvenosti ali neznanstvenosti posameznih hipotez, izjav in trditev, ki nastopajo v teorijah. Serres pojasnjuje, da je sicer 1. Michel Serres, Le Passage du Nord-Ouest (Hermès V), Minuit, Pariz, str. 85. 2 . /toa, str. 85. 34 Vojisla v Likar mogoče v neskončnost kritizirati to ali ono lokalno vsebino zgodovine, odkrivati v njej pomanjkljivosti, nedoslednosti, prezrtja itd., skratka napake in fantazme, in da zgodovina pogosto sploh ni nič drugega kot takšna kritika. To dejstvo pa za episte- mološko analizo zgodovinskega diskurza ni odločilno, kajti »ne gre za parcialne izjave, ne gre za te lokalne pripovedi, ki so povezane pod kategorijo vzročnosti. Da so te lahko zmotne in napačne, vemo, in to že zelo dolgo, še več, vemo: da zmota in resnica nemara nimata kaj početi tukaj. Toda ne gre za to. Gre za globalno gesto. Gre za to, da ni nobenega pojava, nobenega stanja stvari, nobenega stvarnega področja, o katerem ne bi bilo možno, po pravilu in dokazlji- vo, pisati zgodovine. Ta gesta je vedno pozitivna, nikdar ni falzifikabilna.«3 Kaj torej pomeni z epistemološkega vidika ta nevprašljivost, pozitivnost globalne poteze zgodovinskega diskurza, njegova globalna nepreverljivost in nefalzifikabil- nost? Vprašati se moramo po epistemološkem značaju diskurza, ki na globalni ravni uhaja načelu preverljivosti ali falzifikabilnosti, ki ne pozna nobenih epistem- skih robov in nobenih objektnih omejitev? Kako se tak diskurz (lahko) umešča v univerzum diskurzov? In ne nazadnje, kaj nam bi razkrila možna primerjava z drugimi (znanstvenimi) diskurzi? Takšna primerjava seveda ne more biti Serresov domislek, saj so jo že doslej predlagali in opravili vsakokrat, ko so si (iz takšnih ali drugačnih razlogov) prizadevali relativizirati povsem določne zgodovinske ugotovi- tve. Pri tem je bila navidez najlažja pot dokazovanje, da zgodovina ni znanost. Argumente za takšno dokazovanje pa je bilo vedno lahko najti na lokalni ravni. Serres jih našteva celo vrsto: »nestalnost pričevanja, sedež opazovalca in njegov pogled zviška, nevednost ali zaslepljenost prenašalcev informacij, subjektivnost poročevalcev, ponižnost premagancev, krutost zmagovalcev, stohastičnost dogajanj, imaginarnost rekonstitucij, zaslepi ju joč refleks ideologij ...«.* Vendar Serres ugotavlja, da je mogoče vse omenjene vrste pomanjkljivosti in nedo- slednosti, ki so jih izrabljali kot argumente za dokazovanje neznanstvenosti zgodo- vine, zlahka aplicirati tudi na druge znanosti, in pri tem tudi t.i. eksaktne naravo- slovne znanosti niso nikakršna izjema. Prav vsaka znanost se je morala in se še mora na lastnem področju boriti s podobnimi metodološkimi in epistemološkimi problemi, »... povsod obstaja razmerje sil in povsod se postavlja tako vprašanje opazovalca kot vprašanje kompleksnosti.3« Razločevalne poteze, ki bi zgodovinsko znanost ločevala od drugih znanosti, oz. natančneje, ki bi zgodovinskemu diskurzu po pravici odtegnila njegov znanstveni značaj, ni mogoče najti na ravni lokalnih procesov in »taktičnih pojasnitev«, kot jim pravi Serres. Druga možnost, da bi pojasnili epistemološko »drugačnost« zgodovinskega diskurza, je bržkone ta, da si pobliže ogledamo in primerjamo osnovne, začetne elemente, spoznavne naravna- nosti in dejavnosti v enem in drugem primeru, skratka, da si, preprosto rečeno, pobliže ogledamo konkreten način dela zgodovinarja in navadnega znanstvenika. Tu so razlike jasno vidne že in predvsem na samem začetku. Zgodovinarjevo delo 3. Ibid, str. 85-86. 4. Ibid, str. 88. 5 . Ibid., str. 88. Modeli zgodo vine znanosti 35 se začne in poteka ob nenehni skrbi pred opustitvijo ali prezrtjem. Zanj ima vse nek smisel, zato nikoli ničesar ne odvrže, odvzame, eliminira. Nenehno ga ogroža vprašanje, ali njegov filter ni morda zavestno ali nezavedno izločil kako področje in ali ni morebiti njegovi pozornosti ušel kak nov pojav, ki bi ga bilo treba upoštevati, ali kakšna skrita variabla, ki bi utegnila biti odločilna pri interpretaciji. Vsi njegovi operatorji imajo pozitiven predznak in opredeljujejo njegovo delo kot zbiranje, kopičenje, dodajanje, prištevanje, povezovanje, integriranje gradiva. Ponovno ses- tavljanje in medsebojno križanje zbranega gradiva sta torej jedro njegove dejav- nosti: »Več gradiva ko obravnava, več možnosti ima, da najde eksplikativne para- metre.«6 Polje njegove dejavnosti je torej načeloma vedno odprto. Za razliko od zgodovinarja je znanstvenikovo (npr. fizikovo) početje že od začetka bistveno drugačno. Poenostavljeno bi lahko rekli, da gradiva ne zbira, temveč izbi- ra, da njegova skrb ne velja odkrivanju skritih variabel zato, ker bi te lahko odlo- čilno preusmerile interpretacijo, marveč, ker jih mora odpraviti in izničiti njihove učinke, da ne bi zamegljevale in sprevračale intence osnovnega vprašanja. Znan- stvenik torej kaj hitro dospe do točke, ko mora svoj interes in območje tega interesa jasno razmejiti. Znanost je, pravi Serres, gledano skozi znanstvenikovo delo, pred- vsem delitev, razrezovanje (découpage). Njeni glavni operatorji imajo negativen predznak. Brez te delitve, eliminacije, odvzemanja, rezanja, sekanja in razločeva- nja, se znanost ne bi mogla začeti in oblikovati. Predvsem pa je za znanost značilno, da si prizadeva zapreti svoje področje: »Ni brez pomena reči, da vstopi v laboratorij. To je zaprtje v distinkcijo, v deter- minatio negatio. Znanost je potopljena v univerzum tišine, ki obdaja njeno zaporo, ki od vseh strani omejuje mesto, od koder govori, ali mesto, o katerem govori. Govori pa natančno določen jezik: monosemični tehnolekt. Govori v terminih in molči z besedami. « 7 Tu smo se torej približali jedru problema. Znanost razmeji in obmeji svoje pred- metno in diskurzivno območje in si prizadeva za njegovo zaporo: zgodovina, na- sprotno, po definiciji ne more obmejiti polja svoje dejavnosti; ker je dobesedno vse lahko predmet njenega diskurza, je zgodovini inherenten globalni, univerzalni projekt. »Premalo bi bilo zato reči, da je zgodovina potopljena v univerzum dis- kurza,« pravi Serres, »kajti ona skuša sama postati univerzum diskurza.«8 Ravno v tej epistemski brezmejnosti zgodovinskega diskurza pa se skriva njegova episte- mološka nezadostnost. Primerjava med zgodovinskim in drugimi znanstvenimi diskurzi se izteče v epistemološko negacijo možnosti univerzalne, globalne zgodo- vinske znanosti. Vendar tistega, kar zgodovino izloča iz sfere znanstvenega diskur- za, Serres ni mogel najti ne v notranji sestavi in ustroju njenega diskurza in ne v permanentni metodološki problematiki, ki se zgodovinskemu diskurzu odpira na ravni analize lokalnih procesov. Odločitev o epistemološkem značaju zgodovinske- ga diskurza, odgovor na vprašanje o njegovem znanstvenem statusu je dan na 6. ¡h/d, str. 87. 7. Ibid. 8. Ibid. 36 Vojisla v Likar »transcendentalni« ravni, v predhodnih, začetnih pogojih, kar je Serres strnil v kratek obrazec: zgodovina bi bila znanost, če bi mogla biti v svoji globalni strategiji falzifikabilna. Vprašanje je torej za Serresa s tem rešeno in »tisti, če sploh obstaja, ki je prvi rekel: vse je zgodovina, nič ne uide zgodovini, in ki je našel nas, da to verjamemo, je pravi utemeljitelj poslednjega od naših univerzalnih diskurzov in brez dvoma poslednje od naših ideologij.«9 Zanimivo pa je, da Serres odkriva pravir te ideologije pravzaprav v zmagoslavnem vzponu eksaktnih in eksperimen- talnih znanosti v novoveški dobi, ki jim ga je omogočil instrument analize. Namreč, analiza v ozkem in strogem pomenu analitične funkcije je bila tisto močno (mate- matično) orodje, ki je na podlagi lokalnega, omejenega poznavanja končnega števi- la začetnih danosti omogočalo globalno začrtati in prikazati celoten graf. Tedaj se je začela uveljavljati predstava, da je odkrita skrivnost, zakon prehoda od lokalnega h globalnemu, da del celote vsebuje zakon, ki reproducirá celoto, z eno besedo, da poznavanje lokalnega omogoča poznavanje globalnega. V okviru te predstave sta se izoblikovala tudi podoba in pojem klasičnega Uma — drugo ime za analitično opredeljiv in določljiv prehod, lokalnemu in globalnemu skupen obči ra- do. In prav tej klasični predstavi je v veliki meri ostal zavezan zgodovinski diskurz v svojem univerzalnem, globalnem projektu oz. naravnanosti. Serres je namreč prepričan, da še vedno živimo s to klasično idejo o nekem umu, ki se enako mani- festira na lokalni in globalni ravni, čeprav (ali prav zato, ker) si še vedno ne znamo natančno pojasniti prehoda med njima, čeprav (ali prav zato ker) še vedno ne zmoremo vzpostaviti dovolj jasne teorije tega prehoda. Sodobne znanosti (eksaktne in aneksaktne, naravoslovne in humanistične) so sicer že davno zapustile model klasične mehanicistično analitične pojasnitve in prišle do spoznanja, da kompleks- nost ni goli seštevek enostavnih elementov in da s poznavanjem zakonov elemen- tarnega stanja ni mogoče enostavno premočrtno rekonstruirati zakone neke kom- pleksne, globalne celote, toda paradoks prehoda se še naprej ohranja. Na eni strani imamo, razlaga Serres, nefalzifikabilni diskurz, pod znakom univerzalnega kvanti- fikatorja, ki izjavlja: vse, kar eksistira, je zgodovinsko. Skratka diskurz, ki ga je sicer mogoče, kolikor hočemo, upravičevati, ki pa pade pod udar kriterija eksterio- rnosti. Na drugi strani pa je množica lokalnih diskurzov, ki pa ne premorejo »ele- mentarnih artikulacij, ki bi omogočile te operacije ekstenzije iz regije v regijo, brez katerih brez dvoma ni zgodovine.«10 Serresovo razmišljanje se na tej točki, s konstatacijo paradoksne situacije, konča oziroma ustavi. Razmislek, ki se je začel z vprašanjem o epistemološkem statusu zgodovinskega diskurza, se je iztekel v spoznanje o nemožnosti globalnega projekta zgodovine. To spoznanje pa je posredovano z obstojem mnoštva lokalnih, regional- nih diskurzov, ki pa ne premorejo teoretsko relevantnih mehanizmov ali operator- jev, ki bi lahko omogočili ekstenzijo in prehod na globalno raven. Vprašanje, ki se nam pri tem zastavlja, zadeva prav Serresovo ponovno vzporejanje projekta glo- balne zgodovine na eni strani in množice lokalnih diskurzov na drugi. Ta jukstapo- 9 . /ö/ä, str. 89. 10. /6/tf, str. 90. Modeli zgodo vine znanosti 37 zicija je toliko presenetljivejša, če vemo, da je namreč prav v Serresovi analizi globalni zgodovinski diskurz dobil ideološki predznak, in če vemo, da kot neznan- stven koncept ne more prestati epistemološke primerjave s teoretskim konceptom notranje strukturiranih in epistemsko opredeljenih lokalnih in regionalnih diskur- zov. Obenem pa se znova vrne tudi vprašanje samega koncepta zgodovine v izjavi, ki govori o manku elementarnih artikulacij, ki bi v lokalnih oz. regionalnih diskur- zih omogočale t.i. »operacije ekstenzije iz regije v regijo«, ki so po Serresu pred- pogoj zgodovine. Narava, ali kot bi rekel Bachelard, epistemološki profil pojma zgodovine v tej izjavi ni razviden. Se je morda pod tem imenom nezavedno in nehote prikradla nazaj v Serresovo refleksijo predstava obče, univerzalne zgodovi- ne? Ali pa je, kar se zdi verjetneje, zgodovina tu mišljena preprosto kot nekakšen agregat, ki lahko opravlja svojo funkcijo le, če se ustrezno razširijo in med seboj povežejo njegovi sestavni deli, se pravi množica t.i. lokalnih diskurzov. Na ta vpra- šanja pri Serresu ne dobimo dokončnega in jasnega odgovora, še več, zdi se, da pravzaprav sploh uhajajo njegovi teoretski pozornosti od tistega trenutka naprej, ko je postalo jasno, da analiza pojma globalne zgodovine nikakor ne more utreti poti za epistemološko analizo in pojasnitev koncepta nekega povsem specifičnega zgodovinskega diskurza, namreč koncepta zgodovine znanosti. Če je namreč anali- za pojma globalne zgodovine opozorila na njegov ireduktibilni ideološki, tj. ne- znanstveni značaj, to na eni strani pomeni, da iz tega pojma ni mogoče izpeljati pozitivnega koncepta zgodovine znanosti, in na drugi, da je vendarle odprta mož- nost epistemološkega študija koncepta zgodovine in zgodovinskosti na »partikular- ni« ravni, se pravi na ravni konkretnega zgodovinskega razvoja neke znanosti, kjer je, če drugega ne, recimo mogoče začeti vsaj z datacijo zapovrstja razvojnih meta- morfoz nekega znanstvenega koncepta ali posamezne znanstvene teorije. Za Serresa je konkretna raven takšnega epistemološkega študija zgodovina mate- matike, natančneje rečeno, epistemološka »introspekcija« omejenega segmenta te zgodovine, tj. prehoda matematične znanosti iz njenega klasičnega stanja ali faze v njeno moderno stanje, ki ga, kot bomo videli, Serres označi za stanje zrele znanosti. Izkaže se, da je epistemološka preiskava, razčlenitev in pojasnitev tega prehoda, pri katerem gre za časovno natančno opredeljiv in določljiv proces reorganizacije in prestrukturacije matematične znanosti prav do njenih temeljev (tj. do samih izvo- rov), ki torej neodložljivo in neizogibno zajame celotno arhitektoniko matematične zgradbe, možna le, če v objektiv ujame dvojno razvojno nit stroge matematične misli in njene refleksivne zavesti ter jima sledi. Samo če to dvojno gibanje pospeše- ne evolucije matematične vede (ki z vpeljavo novih temeljnih konceptov povzroči ponovno teoretizacijo, ponovno konceptualizacijo in na koncu prestrukturiranje celotne matematične teorije) na eni strani in njene spremljajoče filozofske refleksi- je (ki z neenakim ritmom in kadenco pojmovno »lovi« ta proces) na drugi strani ostane ujeto v žarišče epistemološke optike, če se torej, z drugimi besedami, epi- stemološka analiza kar najbolj približa dvojni diahroniji (matematičnih) problemov in (filozofskih) refleksij, kot preprosto pravi Serres, je mogoče dojeti bistvo pre- lomnega zgodovinskega dogajanja, ki privede do nastanka in konstitucije moderne 38 Vojisla v Likar matematike. Pojem moderne matematike pa seveda tu ni zgolj drugo ime za krono- loško oznako stanja sodobne matematične vede, marveč nosi v sebi bistvena vsebin- ska (epistemska) določila, ki opredeljujejo doseženo epistemično raven, po kateri se jasno razločuje od vseh tistih karakteristik, ki so bile združene v pojmu klasične matematike. Drugače povedano: modernosti si matematična znanost ni avtomatič- no pridobila v golem časovnem sosledju oz. neprekinjenem, zveznem časovnem poteku, temveč je modernost, pojmovano kot protistavo klasičnosti, matematika dobesedno dosegla v progresivnem procesu stopnjevane avtorefleksivne naravnano- sti in drže, v procesu, ki ga je Serres opisal kot »... refleksijo matematike o sami sebi, svoji metodi, svojih objektih...«.11 Rezultat tega procesa je bilo pospešeno vnašanje in inkorporiranje celotne epistemološke problematike matematične zna- nosti v njeno lastno teoretsko polje. Ta proces se je dogajal kot sočasno praznjenje izvornega problemskega polja tradicionalne filozofije matematike in kot oblikova- nje teoretskih instrumentov in mehanizmov, ki so nastajali znotraj matematične teorije, v njenem lastnem pojmovnem prostoru, in ki so omogočili ne samo avto- nomno postavljanje in formuliranje odprtih epistemoloških vprašanj, marveč so s tem odprli vse možnosti za njihovo reševanje s tehničnimi sredstvi in metodami same matematične teorije. To dogajanje je seveda odločilno prizadelo izvorno in- tenco tradicionalne epistemologije oz. filozofije, ki je klasični, predmoderni mate- matični misli služila kot temeljna normativna in utemeljevalna instanca. Nezadost- nost in manko ustreznih teoretskih konceptov in orodij sta namreč klasični matema- tični znanosti onemogočala sistematizirati in avtonomno zapreti svoje teoretsko polje in s tem na njenem robu inducirala refleksivno epistemološko oz. filozofsko podjetje, katerega cilj je bil vedno od zunaj določiti trdne in neizpodbitne temelje in stroge znanstvene norme tej znanosti sami. Bržkone je odveč ponavljati, da se je takšno filozofsko reflektiranje običajno po nenapisanem pravilu usmerilo k hori- zontu analize in subjecto in v zadnji instanci odkrilo apodiktični temelj v egoloških strukturah transcendentalne subjektivitete, na ravni torej, na kateri so bile vse možne naivnosti klasične matematične misli brez ostanka reducirane. Dejstvo torej, da je celoten klasični spekter deskriptivne, normativne in utemeljevalne epistemo- logije oz. filozofije vsrkan v teoretski prostor, ki je pod jurisdikcijo same matemati- čne teorije in ki ga torej v celoti obvladujejo in regulirajo inherentni mehanizmi matematične tehnologije, ima dvojni pomen in učinek. Najprej in z vidika tradicio- nalnega pojma epistemologije, pomeni izničenje učinkov refleksivne epistemologije v polju matematične teorije, njeno izrinjen je iz okvirov epistemološkega prostora matematike in, strogo vzeto, navsezadnje razveljavitev samega tradicionalnega koncepta refleksivne epistemologije kot znanstvenemu univerzumu matematične teorije eksteriornega in teoretsko heterogenega in alohtonega diskurza. Po drugi strani - in z vidika epistemoloških razsežnosti in dometa, ki jih je dosegla matema- tična znanost v svojem t.i. modernem stanju - pa to pomeni, da je matematičnemu diskurzu uspelo skozi že omenjeno »avtorefleksivno naravnanost« z lastnimi kon- ceptualnimi sredstvi in na lastnem teoretskem področju vzpostaviti in operacionali- zirati epistemološki diskurz (kot inherenten del same matematične teorije). To pa ji 11. Michel Serres, Hermès ou la communication (Hermès I), Minuit, Pariz 1968, str. 67. Modeli zgodo vine znanosti 39 je omogočilo, da je v celoti homogenizirala svoj teo retski univerzum in z lastnim instrumentarijem dosegla njegovo zunanjo zaporo, tj. strogo upravičenje, zavaro- vanje in sistematizacijo celotnega epistemskega prostora matematičnega vedenja. Matematična znanost je skratka postala tisto posebno področje vedenja, ki je doseg- lo »zrelo razvojno stopnjo in katerega osnovne prvine so zmožnost avtoregulacije, vzpostava avtohtonih teoretskih mehanizmov, ki so sposobni konsistentno in avto- nomno opravljati epistemološko funkcijo, in avtonormativnost«. Prav moment lastne norme, namreč zmožnost, da matematična znanost poslej v lastnem teoret- skem prostoru sama vzpostavlja svoje norme, pa je nedvomno tista glavna razloče- valna poteza, ki jo ostro loči od podobe in epistemološkega profila klasične mate- matike. Avtonormiranost področja matematičnega vedenja po Serresu namreč pomeni »... da le-to splošnih rekvizitov za sodbo o napačnosti in resničnosti ne dobi od zunaj: ono je, na neodvisen način, index veri et falsi«.12 Seveda se je mogoče takoj vprašati, ali v matematiki ni bilo vedno tako? Kaj ni bila ravno matematika zmeraj tista znanost, ki je vseskozi ne le očitno izpolnjevala najstrožje kriterije objektivnosti in resničnosti svojih spoznanj, marveč je te kriterije tudi sama vzpostavljala in tako v dolgi zgodovini predstavljala paradigmo in ideal znan- stvenosti takorekoč za celotno področje teoretskega vedenja? Serresov odgovor je nedvoumen. Navedimo ga v celoti: »Ne. Njen jezik ni bil vedno na normativni višini objektov in teorij, ki so bili odkri- ti. Njeni zgodovini ni bilo prizanešeno s teratološkimi produkcijami, ki niso bile strogo obvladovane; matematika je porodila neizogibne pošasti, ki jih ni več razu- mela, ki so se znašle na mestu, ki ga njeni normativni koncepti niso mogli doseči: to velja za iracionalna števila, za imaginarna števila, za infinitezimalni račun, itd. v trenutku njihovega odkritja. Veliko se govori, da so ti 'mutanti' vsakič dali novo spodbudo znanosti in potemtakem filozofiji. Ne pove pa se morda, da če je to vzra- dostilo filozofijo, jo je brez dvoma zaradi začasne nezmožnosti znanstvenega jezika, da bi jih normativno situiral: od tod potem referenca na neki um, ki je zunanji či- stemu tehničnemu polju in o katerem se, po pravici ali po krivici, misli, da je na višini odločanja o tej situaciji.«13 Težnja po obmejevanju in zapiranju lastnega teoretskega območja, ki je bolj ali manj domača vsaki znanosti, se v območju matematičnega vedenja uveljavi v prvi vrsti kot zapora pred sleherno možno zunanjo referenco, tj. pred slehernim posku- som aficiranja matematičnega diskurza in mreže matematičnih konceptov s hetero- genimi, anizomorfnimi in alohtonimi pomenskimi elementi. Zapora mora preprečiti prevajanje epistemske vsebine in pomena matematičnega diskurza v nematema- tičen (= neznanstven) jezik in vsebino filozofskega diskurza. Učinki te zapore naj bi onemogočili tako poskuse reduciranja kot tradicionalne poskuse filozofskega utemeljevanja. Navidezni paradoks te zapore pa je gotovo v tem, da jo matematič- na teorija dosega s konstrukcijo najsplošnejših struktur. »Tako se z istim giba- njem,« piše Serres,14 »njeno območje povečuje, poglablja in zapira; meje posta- 12. M. Serres, op. cit., str. 71. 13. Ibid. 14. Ibid., str. 69. 40 Vojisla v Likar jajo širše in trdnejše.(...) Matematika je teorija, ki se širi in je zaprta na sebi.« Kot takšna, nadaljuje Serres, je matematika postala območje avtomatične veridičnosti, kar pravzaprav pomeni, da se v njenih okvirih ni več mogoče motiti oziroma da ni več mogoče producirati pojmov, ki jih ne bi bilo mogoče podvreči normativni pre- soji ali katerim ne bi bilo mogoče definirati statusa. Stanja zrelosti, ki ga je dosegla moderna matematična znanost in katerega osrednji znak je zapora in obmejitev lastnega teoretskega področja, pa seveda nikakor ne smemo razumeti kot konec ali dovršitev matematike, tj. kot konec njene zgodovine. Zrelost matematične znano- sti je razpoznavna predvsem v dejstvu, da so njene teorije dosegle raven, ki jim omogoča racionalno obvladovati svoje strukture in celo morebitno teratologijo. Zrelost pomeni natanko to (in samo to), da zna zdaj sama izmeriti domet in moč svojih dokazovalnih metod in procedur in da je obenem sposobna zaznati in zarisati težave, ki jih sprožajo ti postopki, ter postaviti njihove meje in omejitve. Rezultat tega epistemološkega »zorenja« matematične znanosti je Serres zelo jedrnato in jasno strnil v tale obrazec: »Matematika je navznoter odprta in na- vzven zaprta teorija«.15 Gre za obrazec, ki ga sestavljata dve na videz nasprotni določili in ki ju Serres natančno razčleni. Poglejmo najprej Serresovo razčlenitev zunanje zaprtosti matematične teorije.16 Vsebuje tri bistvene elemente; 1) Čistost glede na druge znanosti in aplicirano matematiko (ali njihove objekte). 2) Vnos problemske vsebine epistemologije na sploh, interiorizacijo njenih intencij, iznajdbo avtohtonega jezika, sposobnega postavljati te probleme in izvrševati te intencije v mejah možnega. 3) Odpravo intencije, evidence, refleksije, temelja, kolikor se vsak po svoje nana- šapna čutni, racionalni, refleksivni, transcendentalni subjekt. Zapiranje matematične teorije pomeni torej predvsem njeno čiščenje, avtoregulaci- jo in osvoboditev od instance ega. Rezultat tega procesa zapiranja, torej zapore glede na vsa druga področja vedenja, je najbolj očiten v skrajni univerzalizaciji matematike kot govorice, kot organona. Na videz paradoksen učinek zapore je sestop k ničelni točki zunanje reference, se pravi razveljavitev in zaprečenje vsake- ga nanosa na kakršnokoli obliko matematičnemu diskurzu eksogene instance, hkra- ti pa doseganje maksimalne stopnje aplikabilnosti. Ali, kot je to slikovito izrazil Serres: »Najbolj neodvisna govorica je govorica govoric. Manj ko ima oken, bolj se lahko univerzum zrcali v njej«.17 Če prvo določilo opredeljuje sistemsko plat matematične znanosti, se pravi elemen- te, ki omogočajo avtonomnost matematike kot strogo urejenega formalnega siste- ma, potem drugo določilo — notranja odprtost - komplementarno opredeljuje matematiko kot gibanje, ki napreduje k svojemu bistvu, k matematičnosti, kot 15. Ibid., str. 72. 16. Ibid, str. 73. 17. Cf. op. cit., str. 72. Modeli zgodo vine znanosti 41 temu pravi Serres. To gibanje, ki povzema zgodovinsko razvojno pot matematične znanosti, specificirajo po Serresu18 trije registri - prioriteta, čistost in strogost: 1) Matematika gre naproti svojim prioritetam toliko in bolj kot iz njih izhaja. Tako postanejo (zgodovinsko) stare prioritete za rekurentnipogled konsekvence. 2) Gre naproti svoji čistosti toliko in bolj, kot iz nje izhaja (kar kaže, da je gibanje zapore samo korolarij odprtosti gibanja in odpravlja paradoks o aplikaciji); poslej so stare čistosti za rekurenten pogled aplikacije. 3) Gre naproti svoji strogosti toliko in bolj, kot iz nje izhaja in stare natančnosti je mogoče v rekurentnem pogledu zaznati kot netočnosti. Avtonomija in gibanje, sistemsko zaokrožena avtoregulacija lastnega diskurzivnega prostora in nezamejena perspektiva razvoja sta torej drugo ime za zunanjo zaprtost in notranjo odprtost kot tistih dveh globinskih določil, ki bistveno opredeljujeta epistemološko naravo in značaj t.i. zrelega stanja (matematične) znanosti. Zrelost teorije, oz. natančneje rečeno - stanje zrelosti, ki ga doseže matematična znanost v nekem trenutku svojega zgodovinskega razvoja, pa seveda ne pomeni, naj to še enkrat ponovimo, da je teorija dosegla po eni strani stanje nekakšne absolutne popolnosti in po drugi konec razvoja, torej dopolnitev in dovršitev njene zgodovine. Nasprotno, v znanosti po definiciji o nobenem problemu, o nobenem vprašanju ni mogoče nikoli reči, da je dokončno in za vselej razrešeno. V znanosti nasploh in seveda tudi v matematiki obstaja po Serresu neki bistven »historicizem«: formi- ranju in aktiviranju novih konceptov znotraj teorije sledijo nove reorganizacije na ravni sistema. Stanje zrelosti matematične teorije je potemtakem »samo« znak in izraz tega, da je v teoretskem prostoru matematičnega vedenja prišlo do fuzije, do zlitja, kot pravi Serres, celotnega problemskega polja tradicionalne epistemologije s problemskim poljem matematične teorije. Problemi, predvsem tisti, ki jih je, upra- vičeno ali ne, bolj postavljala kot reševala klasična epistemologija, seveda sami od sebe niso izginili in tudi izključitev diskurza klasične epistemologije iz okvirov avtonomno reguliranih struktur matematičnega vedenja nima za posledico izbrisa epistemoloških problemov. V nekem smislu je torej mogoče reči, da se bistvo, jedro teh problemov in vprašanj prav nič ne spreminja, kolikor ni bistvo, jedro te spre- membe vključeno v njihovo metamorfozo. Globinsko spremembo doživijo namreč, paradoksno, ti problemi prav na svoji »površini«, na ravni forme. Bistvo spre- membe je prav in natanko v njihovi preformulaciji v tehnično pisavo matematične govorice. Serres: »Problemi so isti, vendar tehnizirani, formalizirani, očiščeni nji- hove refleksivne a vre«.19 * Vrnimo se zdaj k naši naslovni temi. Vprašanju o Serresovem pojmovanju zgodo- vine znanosti in njenih modusih smo se skušali približati skozi analizo njegove kriti- ke globalnega pojma zgodovine in nato prek podrobnejše razčlenitve in ponazorit- ve nekega partikularnega zgodovinskega dogajanja, namreč časovno določljivega 18. Cf. op. cit, str. 73. 19. Op. ciu 75. 42 Vojisla v Likar procesa prehoda, prevedbe in preobrazbe klasične matematike v moderno mate- matiko. Pri tem se je na eni strani izkazalo, da iz koncepta globalne zgodovine ni mogoče izpeljati in v njem ne najti elementov za konstitucijo koncepta zgodovine znanosti, po drugi strani pa je epistemološka presvetlitev jasno pokazala, da je v sami matematični znanosti, ki je skozi dolgo zgodovino služila kot brezčasen ideal, telos in paradigma drugim vedam, navzoča neka bistvena zgodovinskost, da je torej matematična teorija že ves čas ujeta v horizont nekega »historicizma«, kot ga je imenoval Serres, in da je zato vprašanje koncepta zgodovine znanosti tudi de facto odprto bolj kot kdajkoli prej. Kakor hitro se je namreč izkazalo, da zgodovine matematike ni več mogoče pojmovati kot »... serijo preobrazb nekega čistega logo- sa, temveč kot serijo (meta)morfoz nekega logosa, ki referirá na samega sebe - pri čemer je matematika ravno znanost te avto-reference, strogost pa strogost te apli- kacije« ,2° je dejanska zgodovina docela odprta in odprto je tudi vprašanje teorije zgodovine te zgodovine. Elementov za konstrukcijo takšne teorije zgodovine Serres, kot smo videli, ne more najti v epistemološko nedoločnem konceptu kake obče globalne zgodovine, zato si za izhodišče svoje obravnave izbere povsem konkreten in ozek problem: vprašanje, ki ga postavi, se nanaša na problem datacije poljubnega matematičnega koncepta. Kako je mogoče datirati, denimo, kak Leibnizov matematični koncept? Datirati tu seveda ne pomeni samo časovno določiti, temveč tudi odkriti, spoznati in opredeliti njegovo epistemološko mestno vrednost v že omenjenem nizu zgodovinskih meta- morfoz. Znanstveni, v tem primeru matematični koncept pozna po Serresu vsaj tri dobe: dobo pojavitve v matematični tradiciji, dobo reaktivacije v sistemu, ki mu podeli neki nov smisel, rekurentno dobo njegove plodnosti, o kateri lahko sodimo z vidika zdajšnje vednosti. Tem trem dobam pa na poseben način korespondirajo trije tipi zgodovine. Z ozirom na kronološko, običajno zgodovino je pomembna prva doba, z vidika resnice, ki nam jo kaže sinhroni prerez sistema, ima svoj pomen druga doba, če pa pogled usmerimo na celotno diahronijo matematike, je očitno pomembna tretja doba. Od tod dobimo tri zgodovinske smisle vsakega matematičnega koncep- ta oz. matematične idealitete, kot pravi Serres: najprej je tu njegov smisel ali pomen nastanka, ki je poslej sedimentiran in naturaliziran, potem sledi celota smi- slov, ki jih z novo vrednostjo privzame ob vsaki reaktivaciji (ob tem, ko naturalizi- ra predhodne reaktivacije) in kot tretji njegov rekurentni smisel oz. pomen, torej pomen, ki ga ima za retrogradno sodbo z vidika časovno zadnje restrukturacije matematične zgradbe. Samo in edino slednjemu pritiče po Serresovih besedah ime znanstvena resnica. Seveda takšna trditev takoj sproži vrsto vprašanj, za katera se izkaže, da so na neki način povezana med seboj. Osrednje zadeva prav epistemološki predznak, ki ga je Serres pripisal tretjemu zgodovinskemu pomenu ali smislu matematičnega koncep- ta. Če ima namreč predznak znanstvenosti samo tisti smisel, ki se izkristalizira in izrazi le v rekurentni sodbi, če lahko torej samo optika retrogradne presoje ujame v 20. Ibid., str. 78. Modeli zgodo vine znanosti 43 žarišče tisti smisel, ki mu je edinemu mogoče prisoditi epistemološko vrednost znan- stvene resnice, tedaj se z vso ostrino odpre vprašanje o tipu resnice, ki ga nosita prva dva zgodovinska smisla, torej vprašanje o naravi zgodovinske resnice in pro- blem njenih temeljnih norm, katerih skupno ime je zgodovinska zvestoba. Poglejmo, kako Serres interpretira »eksplozijo« teh norm ob zgledu Leibnizove matematike.21 Če usmerimo na Leibnizovo matematiko rekurentno sodbo s stališča sodobne algebre, tedaj ji podelimo njeno resnico. To pomeni, da smo filtrirali njeno teleologijo, pri tem pa smo bili nezvesti »zgodovini idej kot katalogu dnevnih rezul- tatov.« Teleološka (rekurentno spoznana) resnica se namreč omejuje na našo zdaj- šnjo referenco in prikriva pretekli smisel. Možen pa je seveda tudi drugačen pris- top. Leibnizovi matematiki se lahko približamo s stališča sinhrone reference, se pravi tako, da upoštevamo zgolj sočasno stanje razvoja matematične znanosti. V tem primeru se naš pogled zagotovo giblje v obzorju zgodovinske zvestobe, hkrati pa se mu izmakne bistveno, tj. »finalizirana resnica matematike«. Zvestoba sedi- mentirani zgodovini ima svojo narobno stran v nezvestobi znanosti kot zgodovi- ni.22 Sinhroni pogled skratka zvesto posname sliko v določenem času strnjene zgodovine, a je obenem nezvest resnici, »ki ni nič drugega kot teleologija«. Očitno je, da oba pristopa pripeljeta do navzkrižja, ki skozi medsebojno izključevanje na specifičen način blokira promocijo »ene same avtentične zgodovinske resnice«. Resnica, ki jo izreka rekurentna sodba, (za)briše »nasebno«, simultano, resnico sinhronega pristopa in narobe: resnica, ki se izriše v sinhronem preseku, (za)briše diahronost in teleološkost resnice, ki jo izkristalizira rekurentna analiza. Zgodovina znanosti se torej znajde v izjemni situaciji: »Če govorim resnico v Leibnizovem smislu, ne govorim nujno 'resnice' v vsakem primeru; če pa govorim resnico, ne govorim nujno v vsakem primeru resnice v Leibnizovem smislu«. Navzkrižje, o katerem je bil govor maloprej, je navzkrižje med zgodovinskim pogledom matema- tika, za katerega je zgodovinski koncept obložen z usedlino, sedimentiran, in zgo- dovinskim pogledom zgodovinarja, za katerega je resnični, pravi koncept včasih zgolj okamenina, fosil. Na kakšen način je mogoče razrešiti to situacijo, kako je mogoče najti nit, ki bi omogočila razplesti ta vozel? Ker bi sleherna odločitev za eno od obeh vzajemno izključujočih se pozicij pomeni- la delno izgubo »kompletne« zgodovinske resnice in s tem pravzaprav kršitev temeljne zgodovinske norme, Serres to negativiteto, ki je vseskozi na delu v zgodo- vini znanosti, na izviren način preoblikuje v nevtralno načelo nedoločnostizgodo- vine znanosti. Po analogiji z znanim Heisenbergovim načelom nedoločnosti, ki velja v svetu mikrofizike, ga Serres takole formulira: »ali poznam pozicijo koncepta in ne poznam njegove hitrosti, njegovega lastnega gibanja, ki je njegova veridičnost, ali poznam njegovo hitrost in ne poznam njegove pozicije. «Z3 21. Cf. op. cit, str. 84 sq. 22. Od tod paradoks, ki ga omenja Serres. Vsak znanstvenik, ki s postavitvijo nove prelomne teorije nujno sproži globalno prestrukturiranje sistema, mora izvesti tudi reaktivacijo tradicije. Pri tem se znajde v položaju zgodovinarja in »tudi če piše historično napačno zgodovino, piše teleološko resnično zgodovi- no.« O tem cf. op. cit., str. 85, 86, op. 7. 23. Ibid, str. 84. 44 Vojisla v Likar Načelo indeterminizma pa ni le nasledek razrešitve metodološkega nasprotja med dvema tipoma zgodovinskosti oz. dvema aspektoma zgodovinskega naziranja, marveč je rezultat same dejanskosti znanstvene zgodovine, njene kompleksne temporalnosti. To dejanskost njeno posebnost in izjemnost je namreč po Serresu mogoče opredeliti kot stikanje dveh modusov biti, ki korespondirata povsem različ- nim normam, kot stičišče zgodovinskosti in ideainosti. Glede na to je načelo nedo- ločnosti samo prva stopnica na poti k raziskovanju tega dotikališča, ki pa terja uporabo normativnih referenc, ki izhajajo iz historičnosti in ideainosti, pri čemer je tudi sami ideainosti (znanstvenosti) priznana izvirna zgodovinskost. Serres: »De- jansko obstaja dotik zato, ker je sama znanost zgodovina.«24 V bistvu lahko torej razlikujemo tri tipe zgodovine: zvezno, akumulativno zgodo- vino, ki rekuperira v enoten tok celoto tradicije (Serres jo imenuje zgodovina pro- fesorjev znanosti); rekurentno zgodovino, ki je po svoji naravi selektivna in ki jo je mogoče ponazoriti kot sistem slojevito prekrivajočih se filtrov (zgodovina znan- stvenikov23); in slednjič »zgodovino, ki je znanost sama kot izvirno gibanje, kot nedoločeno oblikovanje sistema«. Razločevalno določilo, ki pogojuje razlikovanje, so seveda različne koncepcije temporalnosti, ki ustrezajo tem tipom zgodovine, pri čemer pa Serres pripisuje diskontinuiteti inventivne temporalnosti vendarle globlji pomen kot kontinuiteti tradicije. Medtem ko je za prvi tip zgodovine, torej za zvezno zgodovino profesorjev, značilna linearna temporalnost, ki totalizira v eno- ten tok sukcesivne dosežke evolucije idej, se rekurentna zgodovina izmika običajni diahroniji, kajti sekano, nepovezano dogajanje restrukturacij sistema (katerega notranji del so tudi epistemološke reaktivacije tradicije), ki vsakokrat sledi nastan- ku in konstituciji novih znanstvenih konceptov in teorij, poudarja specifično uhro- nost (nečasovnost) znanstvene resnice. Atributa uhronosti, ki ga Serres pripisuje naravi znanstvene resnice, kakor se ta kaže skozi rekurentno zgodovinsko presojo, pa seveda nikakor ni mogoče poistovetiti s kakšno »večnostjo« znanstvene resnice, obenem pa, na videz paradoksno, tudi ne pomeni odsotnosti časa kot takega. Nas- protno, po Serresu moramo uhronijo pravzaprav razumeti kot zlitje vseh možnih modalitet časa: »nepredvidljivega, determiniranega in naddeterminiranega, irever- zibilnega in reverzibilnega, finaliziranega in rekurentnega, zveznega, vedno pre- trganega...«,26 se pravi kot element neke izvorne panhronije. Na tej točki smo se približali tretjemu tipu zgodovine, ki jo je Serres opredelil kot znanost samo, namreč kot nedoločeno, izvirno oblikovanje (matematičnega) siste- ma. Matematični znanosti lastno zgodovinskost, matematično zgodovinskost kot tako, je po Serresu mogoče razumeti samo, če si jo zamislimo v horizontu neke panhistoričnosti, neke kompleksne, v vseh smereh tesno prepletene in zato neorien- tirane temporalnosti. Samo znotraj tako koncipiranega časovnostnega horizonta je 24. Ibid, str. 84. 25. Govoriti o zgodovini znanstvenikov je seveda vprašljivo početje glede na njihovo »obče znano« (ne)za- nimanje zanjo. Serres zato meni, da bi kazalo najpogosteje zastavljeno vprašanje: katera zgodovina znanosti (ne) zanima znanstvenika, preoblikovati v vprašanje: katerega znanstvenika (ne) zanima zgo- dovina znanosti. 26. Ibid, str. 94. Modeli zgodo vine znanosti 45 mogoče celostno zaobjeti izvirno zgodovinskost znanosti kot tisto njeno razsežnost, v kateri se dogajajo nenehne suspenzi je tradicije in vračanje k (logičnim in konsti- tutivnim) izvorom ali pa, obratno, prekrivanja, brisanja izvorov in relativiziranje tradicije. Kljub vsej kompleksnosti izvorne znanstvene zgodovinskosti oz. časovnos- ti se ta za optiko zgodovinskega pogleda prejkone kaže le v dvorazsežni preslikavi - kot alternirajoči proces neprestanega in nedoločnega trganja in/ali povezovanja diahronije, ki ga zgodovinski diskurz pojmovno obvladuje v prvi vrsti z dvema konceptoma: rekurenco in teleologijo. Ne glede na to pa je mogoče po Serresovem prepričanju kompleksni značaj znanostim (matematiki) lastne zgodovinskosti vendarle ponazoriti in pojmovno zajeti s štirimi osnovnimi zgodovinskimi modeli. Ker je znanostim lastna zgodovinskost lahko »... povezana in (ali) diskontinuirana, jo je mogoče brati (...) v neposrednem smislu teleologije ali v obrnjenem smislu rekurence«. Na tej podlagi zgrajeni modeli kažejo pri Serresu takšno podobo: Zvezni Nezvezni Neposredni Neposredni Neposredni zvezni nezvezni Rekurentni Rekurentni Rekurentni zvezni nezvezni Vsak od teh modusov torej ponazarja in pojasnjuje samo nekatere vidike, razsežno- sti ali segmente znanstvene zgodovine. Kontinuiteto tradicije je mogoče najbolje prikazati v okviru neposrednih zveznih modelov, ki so po Serresu hkrati tudi naj- bolj tradicionalni modeli v zgodovini znanosti. S temi modeli je mogoče jasno izra- ziti temporalnost dedukcije ali strogega povezovanja, obliko popolnega prenosa transformacije (ki prihaja najbolj do izraza v kvazi popolni komunikaciji, ki jo predstavlja proučevanje) in slednjič zvezno, kontinuirano razvojno obliko, ki jo sicer punktuirajo stadiji ali etape, ki pa so po svojem bistvu zgolj globalne reorgani- zacije neke vednosti, katere prenos teče brez izgub (posamezno razvojno etapo je mogoče pojmovati samo kot točko akumulacije, ko pride do reorganizacije in siste- matizacije preveč razpršenih in razdrobljenih elementov agregata). Če se z vidika neposrednih zveznih modelov jedro zgodovinskosti vidi v njeni tele- ologiji, v nepretrganem napredovanju od izvorov k nekemu smotru in cilju, ki pa je na specifičen konstitutiven način navzoč že v izvorih samih, potem se skuša skozi rekurentne zvezne modele oz. zvezne modele z rekurenco, kot jim pravi Serres, pokazati, da znanost (matematika) ni bila enkrat za vselej v položaju izvora oz. da izvorni pogoji niso enkrat za vselej historično in logično konstituirali njenih teme- ljev: » Videti je, kot da je bilo treba konjugirati neposredno gibanje teleologije in obr- njeno gibanje rekurence v nekakšen krožen, ali bolje spiralen diagram, kot da bi širitev teorije črpala svojo učinkovitost le iz nedoločenokrat ponovljenih prehodov skoz izvor, ki pa je sam znova premotren z metodičnimi orodji, skovanimi v teku ekstenzije.« 27 27. Ibid., str. 98. 46 Vojisla v Likar Skratka, zdi se, kot da gre za nekakšen model povratnega vezja, kjer se širjenje teorije vzvratno napaja iz izvira, in narobe, kjer se izvir vzvratno napaja iz njenega širjenja. Z eno besedo, gre za model, ki omogoča razumeti gibanje matematične znanosti kot nepretrgano kontinuirano restrukturacijo celotne zgradbe (se pravi do njenih temeljev ali izvorov), ki ga vsakokrat pogojujejo nastanki novih konceptov in teorij. Tretjo skupino zgodovinskih modelov predstavljajo nezvezni modeli, s katerimi je mogoče ustrezno pojasniti tisto bistveno razsežnost v razvoju matematične znanosti, ki je skupina zveznih modelov ne upošteva. Teleološko gibanje, ki ga kot jedro zgodovinskega razvoja znanosti izpostavljajo in zasledujejo zvezni modeli, je nam- reč gibanje k večji strogosti, večji čistosti, analitični izboljšavi. Zato bi se vsak sin- hrono sistematični rez, ki bi ga naredili v jedro tega gibanja, izkazal za »bolj matematičnega« od predhodnega. V skrajni točki bi s stališča rekurentne sodbe (ki je sodba resnice) o njem lahko rekli, da je nematematičen, ali s Serresovimi bese- dami, da je nečist, ne dovolj strog, konfuzen in da v eno samo strukturo pomešano projicira skupek struktur, ki jih je treba disociirati. Epistemološki posnetek nekega sistema, ki ga napravi in prikaže sinhroni rez, namreč pokaže, da sistem nikoli ne povzame in ne zbere vseh usedlin celotnega predhodnega vedenja in nikoli ne pre- zentificira tradicije v njeni integralnosti, nasprotno, »opravlja izbiro, selekcijo v svojem rekurentnem gibanju, koncepte pusti okameneti kot tehnološke lupine«.28 To Serres še bolj jasno ponazori s primerjavo dveh sinhronih prerezov matemati- čnega jezika. Če namreč vzamemo dva matematična jezika A in B in predpostavi- mo, da v običajni diahroniji jezik A predhodi jeziku B, tedaj vidimo, da je skoraj vedno mogoče prevesti A v B, skrajno redko pa je možno prevesti B v A. Tako je na primer po Serresu ureditev evklidskega prostora mogoče izraziti v topološkem jeziku vektorskega prostora, znotraj katerega je le model njegovih struktur, obrat- no pa v evklidskem repertoarju ne bomo našli ustreznih terminov, s katerimi bi lahko opisali topološke strukture vektorskega prostora. Poti rekurentne presoje zato ni mogoče imeti za obrnjeno diahronijo, ta pot je najpogosteje presekana, pravi Serres, kar pomeni, da je sekana, prekinjena tudi komunikacija. V zgodovini zna- nosti torej nenehno naletimo na manjkajoče poti, ki pomenijo prelome v poveza- vah: tako so nam po eni strani na voljo tradicionalne informacije, ki izhajajo iz izginulih svetov, po drugi pa odkrivamo nove informacije, ki prihajajo iz svetov, ki so tuji tradiciji in dospejo do nas po najkrajši poti. Matematiko samo je zato mogo- če pojmovati kot neko arheologijo, ki pa svoje »iskanje in odkrivanje« uresničuje po najkrajših poteh in ki, kot pravi Serres, nepretrgoma opušča tradicionalne meandre. Zvezni modeli torej nikakor ne morejo biti občeveljavni in zato terjajo nujno rekti- fikacijo z nezveznimi modeli. Za odkrivanje ktoničnih podlag matematike, torej za zgodovinsko potovanje nazaj k njenim izvorom, pa Serres ne vidi druge poti, kot da sledimo avtohtonemu gibanju same matematike, kajti vsi prelomi in vse izključitve, kot tudi vse rekurentne osmislitve in teleološke povezave, se dogajajo strogo znotraj njene zgodovinskosti. Vedeti namreč moramo, meni Serres, da skuša znanost na 28. Ibid, str. 101. Modeli zgodo vine znanosti 47 neki način vselej odpraviti tradicionalne značilnosti modela časa: njegov usmerje- valni, ireverzibilni značaj, njegov značaj kontinuuma, njegove pozabe in njegovo spominsko akumulacijo. Znanost se postavlja v vlogo gospodarja časa, v vlogo nekakšnega generatorja, ki iz razpršenih drobcev stare zgodovine venomer sestav- lja, izumlja neki nov čas. Zgodovinski diskurz, ki naj bi konceptualno zaobjel vso kompleksnost te znanstvene zgodovinskosti (katere glavna značilnost je koinciden- ca panhronizma in uhronije) in jo izrisal v kolikor mogoče integralni in verodostoj- ni podobi, lahko tedaj uspešno opravlja svojo nalogo, če si ga zamislimo kot nekak- šen teoretsko-zgodovinski »časovni stroj«, katerega osnovni in bistveni sestavni deli so modeli znanstvene temporalnosti. Vprašanje, v katero časovno-zgodovinsko smer naj bi ga »usmerili«, s kakšno (pospešeno, zvezno ali nezvezno) hitrostjo naj bi ga »pognali« in na katerih prostorsko-časovnih »postajah« ustavili, pa je seve- da neposredno odvisno od subjekta(-ov) operacije ter zastavljenega in/ali iskanega cilja.