Oris temeljnih pojmov v logičnem pozitivizmu in v strukturalni teoriji znanosti 2. del MATEVŽ RUDL PUTNAM. KUHN. Na drugi ravni in v drugih kontekstih smo ponovno srečali temeljno razdelitev, ki smo jo našli že v "Logični i/gradnji sveta". Že tam je Carnap v povsem Husscrlovi maniri izpeljal fenomenološko redukcijo in zagovarjal dosleden metodični solipsizem, s katerim si je obetal empirično podkrcpljenost svojega sistema konstitucijc. Hkrati pa je upošteval logično-matematično plat človeškega uma. Metodološki solipsizem je v dvostopenjski koncepciji znanstvenega jezika zamenjala opazljivost kot kriterij empirične vsebine. Zelo ostro kritiko kriterija opazljivosti je v svojem tekstu "What Theories are not" izrekel Hilary Pumam1 H. Putnam postavi pod vprašaj dihotomijo opazno-teorijsko: "Ali sc lahko strinjamo s tem, da je treba komplementarni razred -listo, kar naj bi poimenovali z 'neopazljivimi termi' - označili kot 'teorijske terme'?"2 Osnova njegovemu skeptičnemu vprašanju je spoznanje, da pojem opazljivosti ni jasno preciziran. Tako pravi, da ni niti enega terma, "ki bi nc mogel (brez spremembe ali razširitve svojega pomena) biti uporabljen tako, da bi sc nanašal na neopazljivc entitete."3 Tenn "lažji" naj bi bil cmpiričcn/opazljivi term, vendar ga lahko uporabimo npr. za odnos mase elektrona in protona. Čc so potemtakem termi opazovanja samo tisti, ki "sc lahko v načelu uporabijo samo za opazljivc stvari, potem termov opazovanja ni".4 Obratno pa sc lahko "znanstvena teorija v pravem pomenu tc besede nanaša lc na opazljivc entitete. (En primer je Darwinova teorija cvolucijc v svoji izvorni obliki.)"5 Nasploh pa vprašanje interpretacije teorijskih termov v logičnem pozitivizmu ni pravilno zastavljeno. "Problem, za katerega je bila izmišljena ta dihotomija /opazno-teorijsko/ V. Sc&ardič, Filozofija nauke, H. Pulnam, Slo teorije nisu, str. 236-250. 2N.d.,»lr. 240. 3N.d.,«r. 239. 4N.d.,«tr. 240. 5N.d.,«tr.238. ('kako sc lahko interpretira teorijske terme') ne obstaja."6 Upravičevanje in vsebinska interpretacija posamičnih termov v znanosti namreč ne poteka enosmerno, kakor je to prikazoval logični empirizem, ampak poteka v "bilo kateri smeri, ki je lahko primerna".7 Na primeru trditve o neki stvari kot rdeči smo videli, da samo razumevanje rdečega lahko razumemo le s pomočjo pojma, ki nima neposredno opazljive entitete kot svojega realnega korelata. Če vsebinska interpretacija in razumevanje teorijskih termov poteka samo enosmerno v smislu logičnega pozitivizma, potem moramo rešiti nalogo, ki smo jo srečali ob postavljanju kriterija empirične signifikance: zamisliti si moramo čas, "ko so se ljudje lahko izražali samo o opazljivih entitetah", ker niso "imeli na razpolago niti enega teorijskega terma"; pojasniti bi morali, "kako so sploh lahko pričeli govorili o ncopazljivih entitetah"?8 Po Putnamovcm mnenju sc "termi, ki se nanašajo na neopazljive entitete, v zgodovini znanosti zmeraj tolmačijo s pomočjo že obstoječih izrazov, ki se nanašajo na neopazljive entitete. Nikdar ni bilo jezikovnega stadija, v katerem bi bilo nemogoče govorili o ncopazljivih entitetah. Celo trileten otrok lahko razume zgodbo o 'ljudeh, ki so bili premajhni, da bi jih lahko videli', pa vendar se v tej trditvi nc pojavlja niti en teorijski term."9 S tem smo sc vrnili na izhodiščno vprašanje glede ustreznosti dihotomijc tcorijsko-opazljivo. Poscžimo za trenutek nazaj po Carnapu. Videli smo, da je vzpostavil razliko med jezikom opazovanja in teorijskim jezikom na temelju kriterija opazljivosti. Zanemarimo nejasnost, ki jo vsebuje pojem "opazljivosti", in poglejmo, kakšne poslcdicc ima za metodološki pristop do raziskovanja naravoslovnih teorij. Očitno je, da kriterij opazljivosti zablokira raziskovanje znanstvenih teorij iz tiste strani, ki naj bi jo predstavljala "prava teorija". S Carnapovcga stališča "prava teorija" govori o ncopazljivih entitetah, kar ima za posledico, da o "pravi teoriji" na osnovi nje same nc moremo izreči ničesar vsebinskega. Kriterij opazljivosti je torej vzrok za enosmernost Carnapovcga raziskovanja. To jc vzpodbudilo Pumama, da je izhodišče svojega premisleka postavil na drugo stran, na stran teorije. "Teorijski term v pravem pomenu besede jc tisti, ki prihaja iz (podčrtal M.R.) neke znastvcnc leorije (v tridesetih letih pisanja o 'teorijskih termih' pa jc ostalo skorajda nedotaknjeno vprašanje, kaj jc dejansko značilno za te terme)."10 Gre za zahtevo po pozitivni določitvi teorijskih termov - kaj teorijski termi so - in za zavračanje zgolj negativne karakteristike - kaj teorijski termi niso. Stcgmiillcr jc to zahtevo v strukturalni fazi svojega teoretskega razvoja imenoval "Putnamov izziv". Pozitivni odgovor na vprašanje, kaj so teorijski termi, jc eden izmed osrednjih momentov strukturalne teorije znanosti. S Putnamovo kritiko vstopamo v temeljne predpostavke logičnega pozitivizma, ki vodijo v sodobno analitično filozofijo. Izkaže sc, da empirična baza znanosti ni natančno opredeljena, čeprav se zahteva, da sc morajo nanjo "vsaj načelno dati zvesti vsi nc čisto logično ali matematični stavki znanosti, da bi imeli neki smisel".11 Na tej nejasni 6N.d.,str. 237. 7N.d.,str. 237. 8 N.d.,str. 239 9N.d.,«lr.239 10N.d.,iir.24O. 11 A. Ule, Sodobna analitična teorija znanosti, Anthropos, 2-3/K1, str. 150. spoznavno-teoretski baz.i zgrajen dvostopenjski koncept jezika znanosti, interpretiran v smislu naivnega realizma,12 ne more pojasniti, zakaj npr. "dejstva, ki ustrezajo newtonski fiziki niso enaka dejstvom Einsteinove relativnostne fizike, četudi se kvantitativno enako izražajo v podatkih meritev".13 To lahko pomeni samo, da so "konec konccv dejstva le dejstva teorije".14 Ta misel pa jc logičnemu pozitivizmu tuja. Hkrati s filozofsko slabo utemeljenim empirizmom pa logični pozitivisti ne morejo pojasnili razvoja znanstvenih teorij. Kvečjemu ga razumejo kot kumuliranje znanja. Vzrok za to jc pojmovanje teorije kot ahistorične strukture logičnih odnosov, ki so zmeraj resnični. Posamičnih logičnih sklepov pa ne moremo pojmovati kot razvoj znanosti. Npr. Hcmpcl-Oppenhcimova shema razlage nam pojasni, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da smemo iz nekih predpostavk sklepati na nekaj drugega, pri čemer antcccdens implikacije "pojasnjuje" konsckvcnce. Gre za "shemo tako imenovane 'deduklivnepojasnitve', pri kateri tisto, kar pojasnjujemo - 'ekspalandum' - logično izhaja (deduktivno izhaja) iz konjunkcijc razlogov -'cksplanansa"'.15 Pravilno pojasnjevanje mora izpolnjevati neke pogoje: v cksplanandumu mora nastopali vsaj en univerzalni stavek; če hočemo pojasniti neka singularna dejstva, mora biti v konjunkciji razlogov vsaj en singulalen stavek o neki posamičnosti, torej nekvantificiran stavek; vsebina razlogov mora biti empirična, stavki, ki tvorijo razloge, resnični, sam sklep pa logično pravilen.16 Hcmpcl-Oppenheimovo shemo znanstvene pojasnitve ne moremo pojmovati kot razlago znanosti, saj v njej spregledamo vse, "kar leži med 'če' in 'potem', namreč "kako"'.17 Odgovor na vprašanje "kako" na današnji stopnji človeškega znanja ni enoznačno določen; "enoznačni" odgovori so zaenkrat še v domeni različnih filozofij in so povezani predvsem s pojmom človeka kol končnega bitja, kot neke posamičnosti med posamičnostmi. Temelj odgovora leži verjetno nekje med fiziološkimi in psihološkimi raziskovanji. Toda povsem brez vednosti tudi nismo. Izhajati smemo iz dejstva o človeku kot končnemu bitju, ki sc pa vendarle nekako razvija - ki torej ni absolutno omejen in zaprt v svojo končnost; to dejstvo pa je zapopadeno v pojmu dela (s čimer navezujemo na tezo A. Uleta in S. Hozjana, omenjeno na začetku tega sestavka). V tej obči zastavitvi moramo najprej pojasniti obči značaj dela: za Marxa jc splošni pojem dela "splošni pogoj za prcsnavljanjc med človekom in naravo, večni naravni pogoj za človeško življenje in zato neodvisen od vseh oblik tega življenja, nasprotno pa enako skupen vsem njegovim družbenim oblikam".18 S pojmom dela še seveda nismo izpolnili temeljne Marxove zahteve po praktični udejanitvi teorijskih pojmov, ampak smo ostali na pojmovni ravni: pot do konkretne fiziološko-psihološke pojasnitve je šc pred nami. Toda s jAijmom dela imamo na razpolago metodološki pripomoček, s katerim lahko pojasnjujemo nekatera dejstva človeka kot končnega bitja. Z njim lahko npr. razlagamo ekonomski razvoj človeške družbe, kar jc storil Marx. V končni instanci s pojmom dela razumemo tudi človekovo družbenost. Raziskujemo pa lahko (in moramo) tudi posebne družbene prakse, s čimer preciziramo in specificiramo pojem dela. S tem smo se vrnili k 12 Skrajna subjektivistična interpretacija sama po sebi tako ni problematična. 13 A.Ule,n.d.,itr. 150. 14 N.d.,slr. 150. 15 A. Ulc, O znanstveni pojasnitvi in ideološkem samoopravičevanju. Časopis za kritiko znanosti, 64/65,1984, str. 122. 16N.d.,str.l22. 17 A. Ulc, n.d., iz Anlhroposa, 2-3/81, str. 150. 18 K. Marx, Kapital I., Ljubljana, 1961, str. 208. zahtevi A. Ulcta in S. Hozjana, da naj znanost razumemo in raziskujemo kot specifično človeško prakso. Toda logični pozitivizem nc rcflcktira niti tistih posredovanj, ki verjetno vodijo do odgovora na temeljno vprašanje o "kako" in ki so v modernih družboslovnih znanostih že v obilju na razpolago. V mislih imam pragmatični aspekt delovanja posamičnih znanstvenikov in znanstsvenih skupnosti - gre za celoten družbeni kontekst znanstvene dejavnosti in njenih odkritij, tj. za tako-imenovani "contcxt of discovery". Odločilen preobrat v pogledu na teorije kakor tudi na razvoj znanosti jc pomenilo delo Thomasa S. Kuhna "The Structure of Scientific Revolutions". Kuhn jc na osnovi bogatega gradiva iz zgodovine znanosti zelo prepričljivo pokazal, da razvoj znanosti ne poteka kol preprosto kumuliranjc znanstvenih spoznanj. Proces razvoja jc v sebi pretrgan cclo do takšne mere, da posamezne razvojne clapc med seboj niso primerljive. Vsaka etapa predstavlja v sebe zaprt pogled na svet, ki jc utemeljen v nekih temeljnih teorijskih konccptih, ki se mnogokrat uporabljajo povsem nezavedno in sc večkrat vračajo cclo do neke "prateorije sveta".19 Ko sprejme te temeljne teorijske konccptc dovolj velika znanstvena skupnost, so ustvarjeni pogoji za produkcijo spoznanj tako imenovane normalne znanosti. Normalna znanost sicer kumulativno kopiči spoznanja, vendar njen "cilj niso velike bistvene novosti".20 S temeljnimi konccpti, kijih Kuhn označi kot paradigmo, "dobi znanstvena skupnost kriterij za izbiranje problemov".21 Rešitve teh problemov pa so implicitno skrite že v sami paradigmi; gre samo za to, da sc na osnovi dane paradigme rešijo. Zato lahko govorimo o "normalni znanosti kot reševanju ugank".22 Normalna znanost je ponavadi zelo uspešna v tem reševanju, saj razvije zelo široko dejavnost na osnovi sprejele paradigme: od šolanja mladih znanstvenikov v svojem specifičnem videnju sveta do konkretnih aplikacij svoje teorije. Toda znotraj paradigme sc sčasoma pojavijo nasprotja med cksprimcntalnimi dejstvi in teorijskimi razlagami. V astronomiji jc ptolemajski sistem zašel v krizo, ker so sc predvidevanja položajev planetov, ki so bila napravljena na njegovi osnovi, sčasoma vse manj ujemala "z najboljšimi obstoječimi opazovanji".23 Toda neskladje med napovedanim in opaženim ni vodilo preprosto in naravnost v kopernikansko astronomijo, ampak jc bilo povezano s težaškim menjavanjem paradigme. Paradigma -npr. ptolemajski sistem - namreč nudi določeno videnje sveta: zato jc nc moremo preprosto odvreči. Sama nepravilnost namreč nima cksistencc po sebi, ampak sc zmeraj "pojavlja samo v odnosu na ozadje, ki ga nudi paradigma".24 Če so nepravilnosti tako velike, da nc moremo več upati, da jih bomo lahko kdaj v prihodnosti razložili v okviru naše paradigme, nam za njihovo razlago preostane samo še sprejem nove paradigme. "Sprememba paradigme pa privede do tega, da znanstveniki vidijo svet svoje raziskovalne angažiranosti drugače. V tisti meri, v kateri imajo dostop do tega sveta samo skozi to, kar vidijo in delajo, smemo reči, da znanstveniki po revoluciji reagirajo 19 A.Ulc,Anlhropos.2-3/81,str. 156. 20 Thomas S. Kuhn, Struktura nau&nih revolucija, Beograd, 1974, str. 80. 21 N.d.,str. SI. 22 N.d.,«tr. 79-88. 23 T.S. Kuhn, n. d., str. 117. 24 N.d.,str. 114. na nek drugačen svet".25 Kuhn razume videnje ali opazovanje v drugačnem, mnogo prožnejšem smislu kot Carnap. Če jc znanstvenik ptolemajske tradicijc "videl" Luno kot planet, jo "vidi" s privzemom kopernikanske paradigme kot satelit. Dober je tudi Wittgcnstcinov primer race - zajca: Od naše interpretacije jc odvisno, ali vidimo zajca ali raco.26 S tem primerom lahko ponazorimo Kuhnovo trditev, da "čeprav sc s spremembo paradigme svet ne menja, znanstvenik potem dela v nekem drugačnem svetu".27 Kljub zmeraj istim linijam te linije interpretiramo ali kot kljun racc ali kot ušesa zajca. In ko privzamemo linije pred seboj npr. kot linije race, jih istočasno nc moremo interpretirati kot linije zajca: lahko samo preskakujemo iz ene intcrprctacijc v drugo. Na vprašanje: "'Kaj jc to?' ali 'Kaj vidiš tukaj?', bi odgovoril: 'Risbo zajca......(...) Reči 'To vidim kot...', bi zame imelo prav tako malo smisla kot ob pogledu na nož in vilice reči: To sedaj vidim kot nož in vilico'."28 Interpretacija ni interpretacija prehoda iz enega "videnja" v drugo, ampak jc zmeraj interpretacija konkretnega dejstva. Tako bivši privržcncc Plolcmaja in novi pristaš kopernikanske paradigme ob spremembi svojega teoretskega prepričanja nc bo rekel za Mesec, daje do "sedaj videl planet, sedaj pa vidi satelit", ampak daje "nekoč menil, da jc Mcscc (ali daje videl Mesec kot) planet, vendar seje v tem motil".29 S to spremembo pa postane celotna znanstvenikova dejavnost drugačna - ali vsaj v mnogočem drugačna -zaradi česar sc svet znanstvenika spremeni tudi v povsem praktičnem smislu. Kuhn seveda ni subjektivni idealist in ne trdi, da bi znanstvenik ustvarjal svet iz svoje glave. Nc sprejema pa tudi naivnega realizma logičnega pozitivizma, ki svet vseskozi opaža kot nespremenjen. Za Kuhna je resnična navidez paradoksalna trditev: "Čeprav sc svet z menjavo paradigme nc menja, znanstvenih potem dela v nekem drugem svetu."30 Tukaj gre za misel, da vsako dejstvo že zmeraj ima neko teoretično 25N.d.,.tr.l66. Ift Ludvig Wittgenstein, Philosophische Untcrsuchungcn, v Schriftcn, Frankfurt/Main, 1963, str. 504. 27T.S:Kuhn,n.d.,str. 178. 90 L.Wittgenstein,n.d..sir. 505. 29 N.d.,str. 170. 30 N.d.,str. 178. razlago, da čistih dejstev ni. To dokazuje tudi naša vsakodnevna praksa, saj bi bili brez teorije povsem dezorientirani: "Če poskusimo postaviti teorijo ali hipotezo na osnovi registriranih opazovanj, hitro ugotovimo, da sploh ne vemo, kaj naj bi opazovali."31 Kot ilustracijo lahko ponovno uporabimo primer z rdečo barvo: ne moremo biti "čisto" aficirani z nekim čutnim dražljajem, ampak moramo nekaj npr. tudi hoteli videti (npr. miši v labirintu morajo izkazovati subjektivni interes za hrano, da sc naučijo razlikovati med barvo, ki vodi do hrane, in barvo, ki konča v slepem rokavu). To dejstvo se je udomačilo pod imenom "obloženost opazovanj s teorijo". Ker jc paradigma vase zaprt svet teorije in njenih dejstev, znotraj nje nc moremo najti momentov, ki bi dovoljevali logično primerjavo različnih paradigem. Če ob tem vemo, da jc paradigma celota pogleda na svet in za posameznika kar svet sam, postane razumljivo, zakaj jc skoraj vsakdanja praksa znanosti, da cclo ob teoriji nasprotujočih cksprimcntalnih rezultatih znanstveniki te rezultate raje spregledajo in upajo, da jih bodo znotraj obstoječe paradigme rešili kdaj v prihodnosti. Če bi namreč paradigmo zamenjali, bi s tem zamenjali tudi svet, v katerem živijo: to pa je s psihološkega stališča težavna naloga. Znanstvenika brez teorije - kot človeka brez nekega nazora - sploh ni, saj bi z njenim izbrisom izničil svoj svet in sebe kot zavestno bitje. Stcgmiillcr to ponazori z analogijo, da jc slabo orodje še zmerja boljše kot nikakršno. Vendar Kuhn neke kriterije racionalnc izbire vendarle priznava. Eksplicitno jih navede pet: "Prvič, teorija bi morala biti točna: to jc, znotraj njenega področja bi morale biti posledice, izpeljive iz teorije, v dokazanem soglasju z rezultati eksistirajočih eksprimentov in opazovanj. Drugič, teorija bi morala biti konsistentna; ne samo interno ali sama s sabo, temveč tudi z drugimi takrat sprejetimi teorijami, uporabljivimi za nanašanje na aspekte narave. Tretjič, morala bi imeti širok domet; šc posebno teorijske posledice bi morale segati daleč onkraj opazovanj, zakonov ali podteorij, ki jih jc bila sprva namenila razložiti. Četrtič, in v tesni povezavi s tem, morala bi biti enostavna, vnašati red v fenomene, ki bi bili v njeni odsotnosti individualno izolirani in - kot zbir -konfuzni. Petič (..) -teorija bi morala biti plodovita na področju novih raziskovalnih odkritij; morala bi odkriti nove fenomene ali doslej neznane odnose med tistimi že znanimi."32 Na osnovi teh kriterijev bi se naj znanstveniki odločali, ali bodo sprejeli novo paradigmo ali ne. Kot primer si oglejmo izpolnjevanje teh kriterijev Ptolcmajeve in Kopernikove teorije. "Kot astronomski teoriji sta obe bili notranje konsistentni, toda njuna relacija do sorodnih teorij na drugih področjih jc bila zelo različna."33 Ptolemajski geoccntrični sistem jc bil konsistenten glede na takratni svetovni nazor, medtem ko je bil kopernikanski njegovo neposredno nasprotje. Toda "enostavnost je favorizirala Kopcrnika"34; on je namreč za planete zahteval samo eno krožnico, medtem ko jc Ptolcmaj dve. Toda s kriteriji interne in eksterne konsistencc ter enostavnosti šc nismo vzpostavili pogojev za logično primerjavo obeh paradigem. Šc zmeraj se lahko lc subjektivno odločimo za eno teorijo in en svet; navedeni kriteriji racionalnc izbire so zgolj socialnopsihološke narave. Kot takšni niso orodje logične analize, ampak sredstvo propagande in prepričevanja. Zato Kuhn primerja uveljavljanje nove paradigme s političnimi boji. 31 ^ Philipp Frank, l.anac koji povezuje znanost s ftlozofijom, v N. Sesardič, Filozofija nauke, str. 104. T.S. Kuhn, Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije, Časopis za kritiko znanosti, 64/65,1984, str. 4. N.d.,str. 5. N.d.,«r.5. Paradigma siccr jc v sebe zaprt svet teorije in njenih dejstev, toda ni popoln v tem smislu, da bi se teorija skladala z vsemi možnimi dejstvi. Zato vendarle prihaja do sprememb paradigem, pa čeprav na način političnih in verskih bojev ter z odmiranjem gcncracije, ki zagovarja nek že ne ustrezen pogled na svet. Toda zaradi logične ncprimerljivosti posameznih paradigem - če opazujemo znanost v celoti - nc moremo za znanje reči, da sc kopiči kumulativno. Do kumulativnega kopičenja prihaja samo v obdobjih dejavnosti posameznih paradigem, tj. v obdobjih normalne znanosti kot vse prccizncjšega reševanja postavljenih ugank. Vsaka znanstvena revolucija kot menjava paradigme pa ta tok kopičenja prekine (Kuhn siccr priznava, da sc ohranja mnogo metod stare paradigme; toda tukaj gre za znanje kot interpretacijo in videnje sveta). S tem, od logičnega pozitivizma radikalno drugačnim konceptom znanosti, njenega razvoja in kopičenja znanja, si jc Kuhn kljub ogromnemu številu konkretnih primerov in njihovih analiz od mnogih priboril etiketo iracionalnosti: njegova analiza naj bi znanost prikazovala kot iracionalno dejavnost. Šele strukturalna teorija znanosti jc na pregleden način pokazala, kaj je Kuhn s svojim pojmovanjem paradigem in znanstvenih revolucij dejansko misli, ali vsaj, kako ga lahko razumemo. STRUKTURALNA TEORIJA. AKSIOMATIZACIJA. Kljub temu, da bi naj strukturalna metoda bila mnogo preglednejša in zato uporabnejša kot logično pozitivistična rekonstrukcija znanosti, je vstop v razumevanje njene metode težek. V strukturalno teorijo namreč ne vstopimo z enim korakom, ampak nas Stegmuller vanjo uvaja postopoma. Iz intuitivne baze, ki nam je na začetku na razpolago, pojmov ne izpeljemo kot ravno definicijsko verigo, ampak zmeraj znova preskakujemo iz že doseženega nazaj na izhodišče, da bi zopet znova pričeli z cksplikacijo. To jc potrebno zato, "ker se pogosto šele v procesu eksplikacijc pokaže, da so določene intuitivne predstave večznačnc ali med seboj si nasprotujoče, tako da postanejo nujna prvotna prezrta difcrcnciranja itd."35 Stegmuller ponazori ta postopek s "kibernetičnim postopkom vzvratnega spoja, v katerem jc potrebno večkratno vzvratno seganje po intuitivni izhodiščni bazi".36 Izhodišče predstavlja aksiomatizacija teorij, ki jih teoretiki znanosti rekonstruirajo. Stegmuller pravi, da se aksiomatizacija "opravi v okviru aksiomatske izgradnje vprašljive teorije".37 In kaj pomeni "v okviru aksiomatske izgradnje"? V vsaki zreli naravoslovni teoriji veljajo neke temeljne premise in logično-matematični odnosi, ki pa niso nujno eksplicitno navedeni, niti ni nujno, da so pregledno sistematizirani. Osnovna misel "strukturalne aksiomatizacije" jc, da sc ta nered odpravi. Temeljni pojmi predsistematizirane teorije sc z aksiomatizacijo nc definirajo eksplicitno, ampak ostanejo nedefinirani in se uporabljajo le na intuitivni osnovi. Dejanski korak aksiomatizacije predstavlja "konjunkcija aksiomov"38- tj. konjunkcija temeljnih pojmov teorije. S tem pa definiramo nek nov pojem, ki je "'višjega reda' kakor pojmi, ki se pojavljajo v sistemu 35 W. StegmUUcr, Probleme und Resultate (..), Band U. Teil D, str. 10. 36 W. StegmUUcr, Probleme und Resultate (...), Band II, TeilD, str. 10. 37 W. StegmUller, Probleme (...), Band II, Dritter Tcilband, str. 21. 38 W. StegmUUcr, Probleme(...), Band II,Teil D, str. 39. aksiomov pri utemeljevanju tolmačenja".39 Z aksiomatizacijo si ponazorimo strukturo rekonstruirane teorije; v matematizirani teoriji gre za matematično strukturo. V že opisanem se skriva predlog Patricka Suppesa, naj teoretiki znanosti ne uporabljajo metamatematične, ampak matematične metode. Suppcs je pri tem imel v mislih prav posebno pojmovanje matematike, po katerem lahko matematiko zgradimo tako, da podamo neko strukturo, katere pojme ne izpeljujemo po formalni poti, ampak jih dojemamo intuitivno. Matematično strukturo sicer zapišemo s simboli in v toliko govorimo o formalnih metodah. Toda ker so cclota strukture in njeni elementi dojeti intuitivno, jc aksiomatizacija neformalna. Opravimo pa jo v obliki množično-teorijskega predikata: zato "zadostuje izbira neformalne teorije množic kot temelja za izgradnjo specialnih matematičnih disciplin".40 Poglejmo si primer aksiomatizacije v matematiki: npr. pojem kolobarja kot matematične strukture sc uvede s trditvijo, da "x je kolobar števil" natanko tedaj, ko 1)x =; 2) A je neprazna množica celih števil; 3) opcracijc seštevanja, odštevanja in množenja so zaprte v množici A.41 Seveda obstajajo razlike v pojmovanju aksiomatske izgradnje matematike. Niso vsi matematiki in filozofi mnenja, da sc matematika lahko utemelji na pravkar opisani osnovi. Drug primer jc Hilbcrtovo formalistično pojmovanje izgradnje matematike. Po Hilbcrtovcm pojmovanju lahko matematiko razumemo kot sistem sintaktičnih odnosov, ki temelji na nekih temeljnih odnosih kot aksiomih, iz katerih je izpeljana ostala sintaktična zgradba s pomočjo prav tako sintaktično formuliranih pravil izpeljevanja. Po tem pojmovanju sintaktična struktura ne izreka ničesar vsebinskega, ampak opisuje zgolj odnose. Lahko pa na osnovi te sintakse s pomočjo neke intcrprctacije uvedemo semantičen sistem. Intcrprctacija jc pripisovanje elementov neke izbrane množice simbolom prvotne sintaktične strukture. Interpretacijo lahko razumemo kot funkcijo, ki elementu iz sintaktičnega sistema pripiše nek pomenski element.42 Vidimo, da je ta postopek podoben Carnapovi izgradnji jezika znanosti kot sintaktičnega in semantičnega sistema. Toda poglejmo, kako se s pomočjo množično-teorijskega predikata v rekonstrukciji naravoslovnih - širše empiričnih - teorij opravi aksiomatizacija. Suppcsov predlog sc jc prvotno glasil, da naj bi to metodo uporabili pri aksiomatizaciji fizikalnih teorij. Tako bi se npr. reklo, da "x jc klasična mehanika dclcev" natanko tedaj, ko ... - za besedo "ko" pa bi navedli strukturo teorije. V fizikalnih teorijah jc struktura teorije matematična, zato tudi z množično-teorijskim predikatom podamo njeno matematično strukturo. Ta struktura pa se pojmuje neodvisno od vseh naravno eksistirajočih entitet; tc so - čc jih najdemo - le modeli matematične strukture.43 To jc enako kot v matematiki: če najdemo npr. množico A, ki izpoljnujc pogoje iz množično-teorijskega predikata, jc ta le model matematične strukture - npr. kolobarja -nc pa struktura sama. Lahko rečemo, da jc model le ponazoritev strukture; slednja ima dejansko avtonomen, od modela neodvisen status. Modeli pogosto niti nc izpolnjujejo 39 N.d.,sir,39. 40 W. SlcgmUllcr, Probleme (...), Band II, Teil 3, sir. 20-21. 4' Kolobar ž levil imenujemo tako množico Iptevil K, ki je zapita za scilcvanje, odštevanje in množenje. (Ivan Vidav, Vilja matematika I, DZS, Ljubljana 1978, str. 15). 42 W. SlcgmUllcr, Probleme (...), Band II, Teil D, str. 35-38. 43 W. SlcgmUllcr, Probleme (...), Band II, Teil D, str. 40. vseh zahtev, ki jih matematična struktura - pojmovana kot opis naravnega dogajanja -postavlja. So le približki idealnemu in kot takšni le idealizacije.44 Tudi za strukturalno aksiomatizacijo naravoslovnih teorij velja Hemplova ugotovitev, da "je aksiomatizacija pripomoček, ki ugotavlja razred stavkov in določa njihove logične odnose, vendar ne tudi njihovih epistemoloških utemeljitev".45 Edina potrebna dopolnitev se glasi, da sedaj več nc ugotavlja razreda stavkov, ampak konjunkcijo nedefiniranih - temeljnih - entitet. Stcgmiillcr izbere kot primer takoimenovano arhimedovo statiko, ki jo zaradi njene preprostosti imenuje "miniaturna teorija". Arhimedova statika opisuje točkasta telesa, ki so v ravnovesnem stanju okrog neke gibljive osi. Temeljni aksiom sc glasi, da jc nek sistem točkastih teles v ravnovesnem položaju, čc jc vsota produktov med težami in razdaljami posameznih teles od osi vrtenja enaka nič. Razdalje na nasprotnih straneh osi so različno prcdznačcnc. S simboli lahko ta zakon zapišemo tako: Tdi gi=0 i=l Aksiomatizacijo arhimcdovc statike pričnemo s tem, da pregledamo temeljne pojme teorije. V prvem koraku ugotovimo, da za formuliranjc arhimcdovc statike potrebujemo točkasta telesa (ali vsaj telesa, ki jih jc možno nedvoumno določiti težišče). Nato moramo poznati dva postopka meritev, ki vsakemu telesu pripišeta težo in razdaljo od osi vrtenja. Nadaljnja ugotovitev jc, da mora biti teles končno mnogo, saj bi v obratnem primeru bila vsota produktov ncizračunljiva. Hkrati pa sistem arhimcdovc statike ne sme biti brez točkastih teles, ali natančneje, vsebovati mora vsaj dvoje teles (Stegmuller sc zadovolji s pogojem neprazne množice). Nadalje mora biti teža teles zmeraj večja od nič. Označimo težo s simbolom g, razdaljo od osi vrtenja do posameznih teles z d, cclotcn sistem arhimcdovc statike z veliko črko A, posamična točkasta telesa z malimi indeksiranimi črkami a;. Privzemimo še obstoj realnih števil R, znake za logične in matematične operacije pa kot znane. Sedaj lahko zapiščemo arhimedovo statiko v obliki množično-teorijskega predikata: "x jc AS (arhimedova slalika) natanko tedaj, ko obstajajo A, d in g tako, da velja: (1)x= ; (2) A jc končna, neprazna množica, npr. A = {a^.-.a,,} ; (3) (a) d: A —> R; (b) g: A —»R; tj. d in g sta funkciji iz A v R; (4) Za vse objekte a e A velja: g(a) > 0; (5) d(ai). g(aj = 0 (zlato pravilo arhimcdovc statike)."46 Z aksiomatizacijo ckstcnzionalno definiramo neko množico. V našem primeru jc AS množica vseh elementov, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Zalo lahko govorimo namesto o množično-teorijskem predikatu kar o množici - npr. množici AS. Kot splošen simbol množic uporabi Stegmuller veliko črko M. Uporabljamo lahko ali subjekt-predikatno obliko - npr. "x jc AS" - ali kar imena množic. Prva oblika izražanja jc k vazi - 44 A. Ulc, Razvoj znanosti z vidika "strukturalne teorije" znanosti, I. del. URP, Znanost o znanosti. Letno poročilo 1987, tinkopis, str. 12-13. 45 C. G. I lempel, n.d., str. 210. 46 Stegmuller, Probleme (...),II/3, str. 22. lingvistični, druga pa modclno-tcorijski način govorjenja47 Formalno sla oba zapisa enakovredna, toda Stcgmuller uporablja predvsem modelno-teorijskcga, ker je krajši in zato uporabnejŠi. Morda se zdi takšna aksiomatizacija teorije naivna. Naravoslovci bi lahko rekli, da gre tukaj samo za opis teorije. To jc res. Toda pomen zapisa jc v tem, da nazorno prikaže matematično strukturo teorije. Preprostost prvega koraka jc pomembna, ker nam omogoča ukvarjanje neposredno s samo teorijo. V logičnem pozitivizmu smo morali zgraditi zapleten sintaktičen in semantičen sistem, da smo sploh prišli npr. do pojma teže. Šc več: zaradi ogromne naloge smo do njega lahko prišli po različnih poteh. Hcmpcl ugotavlja, da "ena znanstvena teorija dopušča mnogo različnih aksiomatizacij".48 Iz tega sklepa, da "katerakoli filozofska pojasnitev žc sc lahko doseže s tem, da sc teorija prikaže v aksiomatizirani obliki, bo izhajala edino iz aksiomatizacijc posebne in primerne vrste, nc pa preprosto iz katerekoli aksiomatizacijc, cclo iz neke izrazito ekonomične in formalno elegantne ne."49 Nc vem, ali sc jc povsem strinjal s predlogom Suppcsa - v cilirancm delu mu daje določeno priznanje50 - strukturalizem vsekakor uvede pojem teže z enim korakom in ga hkrati postavi v neke strukturne odnose. Logični pozitivizem in strukturalizem sta si enaka v intuitivnem sprejemanju primitivnih termov - razlikujeta sc v nivoju sprejetja. Razliko in podobnost lahko izrazimo v kantovskem jeziku: čc logični pozitivizem prične pri pogojih možnosti spoznanja, prične strukturalizem s spoznanjem samim. Kar jc za struktura]ista izraženo po sebi, izrazi logični pozitivist skozi dolge definicijske verige. S tem nočem reči, da strukturalizem zavrača formalne metode v načelu; naj še enkrat s Stcgmiillcrjevimi besedami poudarim, da je "bil ta postopek motiviran čisto praktično. Kratko in jedrnato formulirano ni nikakršnih teoretskih prednosti, ki bi nas vzpodbudile zasekati tole pot, ampak človeške nezadostnosti."51 Tudi strukturalna metoda uporablja formalne metode, toda samo, v kolikor jih uporablja za raziskovanje samih locrij, nc pa za njihovo formalno utemeljitev in izpeljavo. Npr. "brez na razpolago stoječega instrumentarija moderne modelne teorije bi bila prccizacija nc-stavčncga (non-statement view) pogleda na fizikalne teorije nemogoča."52 t-teorijskost Doslej smo sc gibali na področju, ki ga jc začrtal žc Suppcs. Naslednji pomemben korak v izgradnji strukturalne metode jc napravil J.D. Snecd v svojem delu "The Logical Structure of Mathematical Physics", v katerem jc pozitivno odgovoril na Putnamov izziv, kaj so teorijski termi. V svojem prikazu nc izhajam iz Snccdovcga dela, ampak sem enako kot doslej uporabljal Stcgmiillcrjcva dela, v katerih obravnava - zdi sc, da temeljito in obširno - posamezne avtorje, ki so relevantni za strukturalno teorijo. *7N.d.,«tr.24. 48 " C.G. Hcmpcl,n.d.,str.210. ^C.G. Hcmpcl,n.d.,str.210. Čc jc aksiomatizacijo potrebno smatrati kot nek način dcTin innj t primitivnih pojmov, potem jc logično bolj zadovoljivo s Suppcsom tolmačili aksiomatizacijo kol Ivorjcnjc ckspliciinc dcfinicijc "predikata leorije množic" višjega reda. (N.d., sir. 208). ' W. StcgmUUer, Probleme (...), D/3, sir. 25. W. SlcgmUllcr, Probleme (...), I I/D,.str. 10. Po mojem mnenju jc Sneedova formulacija teorijskih termov tesno povezana s Suppesovo metodo aksiomatizacijo. Šele v množično-teorijskem predikatu jc v ospredju sama teorija in sam zakon, kar je za Snccdovo idejo odločilnega pomena. Pozitivni odgovor na Putnamov očitek jc Sneed dal tako, da jc podal funkcijo teorijskih termov v teoriji. Stegmuller uporabi kot primer zopet arhimedovo statiko. Kot modele privzame nihajno-ravnovesne tchtnice (Balkcnwaagen) in otroške nihajne gugalnice, ki so nihajno-ravnovesne tchtnice v velikem. Pred razvitjem primera privzeme dve predpostavki, ki sta zaradi preprostosti teorije nujni: "1) Edino priznane metode tehtanja stvari uporabljajo nihajno-ravnovesne tehtnice (...); 2) Obstoji samo končno število tovrstnih tehtnic."53 Za merjenje dolžin pa velja, da lahko določeno dolžino izmerimo z različnimi postopki merjenja, ki so opisani v teorijah merjenja in so za arhimedovo statiko empirično evidentni. Imejmo torej otroško gugalnico; na eni strani naj bo otrok, na drugi utež; celoten sistem a naj bo v ravnovesnem stanju: Za celoten sistem a lahko upravičeno trdimo, daje arhimedova statika: (I) a je AS. Sedaj sc prvič pojavi problem, kako s pomočjo množično-teorijskega predikata izrazimo neko empirično trditev. Vseskozi zatrjujemo, da gre za rekonstrukcijo empiričnih teorij, pa nismo še zapisali nobene empirične trditve neke teorije. Zastavlja sc vprašanje, ali je (I) empirična trditev? Kdaj smo upravičeni imeti (I) za empirično trditev arhimcdovc statike? Za konkreten model a lahko določimo kvantitativne vrednosti funkcij teže in mase. Ko na podlagi dobljenih rezultatov ugotovimo, da jc vsota produktov tež in razdalj otroka in uteži od osi vrtenja enaka nič, sklepamo na podlagi zlatega prvila arhimcdovc statike, da je naša gugalnica model te teorije. Toda kako smo dobili vrednosti posameznih funkcij? Če jc (I) empirična trditev, bi jih morali po empirični poti. 53 W. Stegmuller, Probleme (...), H/3, str. 34. Denimo, da na uteži piše 30 kg, zaradi česar smo upravičeno prepričani, da tudi otrok tehta 30 kg, saj jc gugalnica v ravnovesju, razdalji otroka in uteži do osi vrtenja pa enaki. Toda teži otroka in uteži nismo preverili po empirični poti, saj gre le za naše prepričanje, da jc utež dejansko težka 30 kg. Če hočemo biti dosledni empiristi, moramo preveriti, ali je napis na uteži resničen. To lahko storimo samo z drugim modelom arhimcdovc statike. Tokrat uporabimo nihajno ravnovesno tchtnico in dodatno utež, ki naj tudi tehta 30 kg. Čc jc tchtnica v ravnovesni legi, potem jc prva utež dejansko težka 30 kg. Toda empirični črv dvoma nas tokrat žre pri drugi uteži, za katero moramo - čc hočemo črva nasititi - uporabiti enak postopek kot za prvo: novo tchtnico in novo utež. Ta postopek sc očitno nadaljuje, vse dokler nc pridemo do poslednje razpoložljive tchtnice (brez predpostavke (2) pa bi sc ta postopek neskončno dolgo ponavljal in črv neskončno dolgo žrl). S poslednjo tchtnico pa jc empiričnih poti preprosto koncc. Če je tehtnica pred nami v ravnovesju, sc lahko odločimo lc za dvoje: 1) ali nam dejstvo, ki ga vidimo, nič ne pove in ga torej nc znamo izraziti in razložiti; 2) ali pa zapišemo zlato pravilo arhimcdovc statike, ga sprejmemo kot zapis neke matematične strukture oziroma matematičnih odnosov, na našo poslednjo tchtnico pa kot pravilno delujoči model arhimcdovc statike. Šele sedaj lahko s konvencijo določimo, da vse uteži tehtajo npr. 30 kg. Kakšna jc torej znotraj arhimcdovc statike razlika med težo in razdaljo? Za merjenje razdalj nc potrebujemo arhimcdovc statike kot metode merjenja, ampak razdaljo neposredno zmerimo na podlagi ene izmed teorij in metod merjenja, ki jih imamo na razpolago - npr. z metrom. Teža pa jc takšne narave, da nc moremo določiti vrednosti meritev, ne da bi žc predpostavili neko naravno entiteto kot pravilno delujoči model arhimcdovc statike. S tem so teorijski termi pozitivno določeni iz neke teorije: "Neka veličina je T-tcorijska, čc njena meritev predpostavlja veljavnost prav tc teorije."54 Očitno jc teorijskost termov določena relativno glede na neko teorijo T. V arhimedovi statiki jc teža AS-tcorijski, razdalja pa AS-nctcorijski term. Toda kot takšni nista določeni za vekomaj, ampak lc glede na konkretno teorijo AS. Npr. pojem razdalje je v teorijah, na katerih temeljijo empirične meritve v arhimedovi statiki - bolje bi bilo reči empirične meritve za arhimedovo statiko - teorijski term. Obratno pa je teža kol masa v newtonski fiziki neteorijski pojem. S trenutnim stanjem analize še zmeraj ne moremo cksplicirati, kako s teorijo, zapisano z množično-teorijskim predikatom izrekamo empirične trditve. Stavek (I) očitno ni empirična izjava, saj jc entiteta a le model matematične strukture AS. Lahko Pa na osnovi pojma T-tcorijskosti uvedemo nove modclno-tcorijskc entitete. Dcfinirajmo množice M, Mp, Mpp ekstcnzionalno na sledeči način: 1) Množica M jc razred tistih entitet, ki izpolnjujejo cclotcn množično-teorijski predikat neke teorije - torej temeljno matematično strukturo in temeljni zakon. 2) Množica Mp jc razred tistih entitet, ki izpolnjujejo matematično strukturo teorije T; za Mp nc zahtevamo, da bi izpolnjevala tudi temeljni zakon. 3) Množica Mpp jc razred tistih entitet, ki izpolnjujejo zahteve T-nctcorijskih pojmov. T-lcorijskih pojmov in temeljnega zakona jim ni treba izpolnjevati.55 ^ W. Slcgmtlller, Probleme (...), II/3,str. 33. Kratek pregled v W. SlcgmUller, II/D, str. 14. Imenujmo množico M množico modelov teorije, Mp naj bo množica potencialnih modelov in Mpp množica paricalnih potencialnih modelov. Že v teh prvih potezah strukturnega razgrinjanja teorije sc vidi razlika med postopkom logičnih pozitivistov in strukturalno metodo. Na mesto stavkov - in termov -kot atomov analize ter odnosov odvcdljivosti med stavki kot temeljnimi relacijami stopi modclno-tcorijska analiza, katere atomi so modclno-tcorijske entitete - množice. Prvi pristop do teorij imenuje Stcgmiillcr "mikrologičen" drugega pa "makrologičen način opazovanja".56 Toda šc zmeraj nismo prišli do empiričnih trditev teorije. Do sedaj smo spoznali lc kriterij, ki nam jc omogočil T-teorijske terme v množično-teorijskem predikatu. Lahko pa na njihovi osnovi določimo tiste strukturne elemente množično-teorijskega predikata, ki so T-tcorijski: v zgornji točki (3) smo z definicijo vpeljali množico Mpp parcialnih potencialnih modelov. Za naš primer arhimedove statike torej velja, daje neka entiteta x parcialni potencialni model AS natanko tedaj, ko velja: "(1) x = ; (2) A jc končna, neprazna množica, npr. A= {ai.....a„} ; (3) d: A —>R."57 Stcgmuller označi modele tega množično-teorijskega predikata z e in pravi, da "naj imenujemo tako reducirano entiteto e empirično strukturo."58 Toda tudi do parcialnega potcncialncga modela c smo prišli z logično analizo, nc pa po neki empirični poti. Sedaj jc položaj skoraj nasproten, kot je bil v logičnem pozitivizmu. Tokrat smo pričeli z analizo cclotnc teorije; na osnovi funkcijo, ki jo ima teorija v proccsu določanja vrednosti veličin - na kratko v meritvah - smo lahko identificirali določene terme kot T- teorijske. Toda na ta način prihaja vse iz teorije. Zato jc množično-teorijski predikat, ki opisuje model c, zgolj empirična struktura teorije T, nc pa žc empirija sama. Kot struktura izraža c vse empirične možnosti, ki jih teorija vsebuje, ne pa tudi konkretnih primerov te možnosti. Zato v našem primeru še nc moremo govoriti o dolžini kot AS-cmpiričncm termu, ampak lc AS-nctcorijskcm. Dejansko smo šc zmeraj na nivoju aksiomatizacijc, ki izraža lc logične odnose neke teorije, nc pa tudi njene epistemološke zasnovanosti. Za modele predikata ASpp lahko izberemo katerekoli v njem neprotislovnc entitete. Kot model smemo konstruirati npr. množico točkastih teles A, ki nimajo nobene teže: štiri točke na premici, ki jim izmerimo razdaljo do neke pete točke, ki leži na isti premici. Tega modela empirične strukture ASpp nc moremo dopolniti do modela AS, ker nc izpolnjuje pogoja, da jc teža teles zmeraj večja od nič. Zato vse možne entitete, ki jih s pojmi iz c lahko opišemo, niso tudi T- empirični svet, ker teorija o njih ničesar ne izreka. Izraženo v natančnejši modclno-tcorijski terminologiji: vseh parcialnih potencialnih modelov teorije nc moremo opisati tudi kot njene modele. To opravičuje tudi ime množicc Mpp: "Empirična struktura stoji parcialno (delno) v soglasju s teorijo."59 54N.d.,«tx.l4. 57 W. StcgmUUer, Probleme (...), II/3. str. 44. 58 N.d.,str. 44. 59 W. StcgmUUcr, Probleme (...), 11/3, str. 44-45. INTEND1RANE UPORABE Ker logična analiza teoriku znanosti v principu nc more pokazati empirične plati teorije, jo mora poiskati neodvisno od cclote teorije. Poiskati mora tiste entitete, o katerih naj bi teorija pozneje govorila.60 V strukturalni teoriji sc te entitete imenujejo intcndiranc uporabe teorije. Te niso dane na enak način, kot jc dana teorija: niso dane v celoti. Zalo jih ne moremo ckstcnzionalno definirati, vendar jih nekako - čc hočemo nadaljevati z modclno-tcorijsko analizo - vendarle moramo. Intcndirane uporabe so dejansko obstoječe entitete, ki so opisane z nekimi naravoslovnimi (fizikalnimi, kemijskimi itd.) pojmi. Toda vseh možnih entitet, ki sc lahko opišejo z nekim pojmom, ni smiselno pojmovati kot entitete, ki naj bi jih teorija opisovala. S tem bi konkretne primere razblinili v empirično strukturo, v kateri bi bili povsem dezorientirani. Vendar na osnovi posamičnih primerov nimamo nedvoumnih kriterijev, ki bi nam omogočali, da nekatere entitete pojmujemo kot elemente iste množicc intendiranih uporab. "Kot iluzorno jc treba opustiti mnenje, da lahko to množico karakteriziramo s podajanjem nujnih in zadostnih pogojev za pripadnost k njej."61 Z intendiranimi uporabami smo z eno nogo stopili v kaos empiričnega nereda. Kako pa vendarle določimo množice intendiranih uporab? Dejstvo je, da imamo za vsako teorijo končno število posameznih primerov, ki jih smemo označiti kot elemente množice intendiranih uporab. Toda vprašanje jc še zmeraj neodgovorjeno: kaj je množica intendiranih uporab? Snccd in po njem Stegmuller uporabita za njeno karaktcrizacijo Wittgcnstcinov pojem igre. Wittgenstein tako pojasni svojo misel: "Kako bi torej nekomu razložili, kaj jc igra? Menim, da bi mu igre opisali, opisu pa bi lahko dodali: 'to, in podobno, imenujemo igre'. In ali sploh sami vemo več? Ali morebiti samo drugemu nc moremo natanko reči, kaj je igra? - Ampak to ni nevednost. Mej ne poznamo, ker niso začrtane."62 Analogno določimo množico intendiranih uporab: neke naravne entitete smatramo toliko podobne med seboj, da jih pojmujemo kot elemente iste množice. Dejansko postopajo tako sami znanstveniki: oblikujejo neko množico, o kateri naj bi teorija govorila. Ta prva množica v izgradnji množicc intendiranih uporab sc imenuje paradigmatska in sc označi s simbolom Io. Snccd jc poznal samo to množico, Stcgmiiller pa jo jc odprl v tem smislu, da ji lahko dodajamo šc nadaljnje posamične primere, s čimer dobimo poleg Io šc razširjeno množico intendiranih uporab I, katere dodatni elementi so zadovoljivo podobni paradigmatskim. Množica I jc zmeraj odprta množica. EMPIRIČNA TRDITEV TEORIJE Na podobnosti eksaktnega vedenja nc moremo zgraditi. Zato moramo intcndiranc uporabe, ki so dane "po podobnosti", med seboj nekako povezati. To storimo tako, da pokažemo homolognost njihovih strukturnih odnosov. Z drugimi besedami: čc lahko nek pojem, s katerim opisujemo različne naravne entitete, vključimo v nove strukturne 60 V II/D, str. 14, Stcgmilllcr za intendirane uporabe pravi, da gre za entitete, "o katerih teorija govori". 61 W. StegmUUcr, Probleme (...), II/3, str. 28. 62 L.Wittgcnstcin,n.d.,str. 326. odnose tako, da so te entitete potem modeli novih strukturnih odnosov, potem smo posamezne intendirane uporabe logično med seboj povezali. Gledano iz smeri empirije, morajo biti indendirane uporabe takšna podmnožica Mpp, da bomo lahko našli teorijsko dopolnitev, s katero jih bomo lahko kot parcialne potencialne modele opisali tudi kot modele teorije T. Tudi pojem dopolnitve prikaže Stegmiillcr na primeru arhimedove statike, kjer definira teorijsko dopolnitev D v obliki množično-teorijskega predikata kot dvomestno relacijo: "xDy glede na Mpp (AS) (x jc teorijska dopolnitev y-a glede na predikat 'ASpp' oziroma glede na množico Mpp (AS)) natanko tedaj, ko obstajata nek A in d, tako da velja: (1) y = < A, d > ; (2) y e Mpp (tj. y je ASpp); (3) obstaja funkcija g: A R, tako da x = ",63 Izjavo (I) lahko sedaj preformuliramo v Ramscy-Snccd stavek: (II) Vx (xDcaxeM).64 V tem zapisu se entiteta a kot model teorije sploh več ne pojavlja. Kot parcialni potencialni model nastopa enteteta c, za katero pa lahko določimo kvantitativne vrednosti po empirični poti. Zdaj moramo poiskati lc šc ustrezno matematično nadgradnjo, da se bodo vsi izračuni ujemali z empiričnimi meritvami. "Na mesto (...) empirično nerešljive naloge, dognati teže otrok neodvisno od sedanje teorije, da bi odločali o resničnosti ali neresničnosti aeM, stopi sedaj čisto logično-matemalična naloga, navesti takšno dopolnitev x za e, tako da xe M velja. Kakor hitro sc ta navedba posreči, smo (II) empirično verificirali. Zato izjavo (II) upravičeno smatramo za empirično izjavo."' Stavek (II) lahko prevedmo iz modelno-teorijskega v kvazi-lingvistični način govorjenja, s čimer postane postopek povsem nazoren: (II') Vx ((x je M) D (c jc Mpp)). Desni člen relacije jc utemeljen v empiriji - ali vsaj v T-ncodvisnih metodah merjenja - zato ni problematičen. Levi člen pa od nas zahteva lc, da najdemo ustrezne vrednosti funkcij, s katerimi parcialni potencialni model c dopolnimo do modela teorije.66 Rezultat je navidez paradoksen: z logično-matemaličnimi izjavami smo stavek (II) empirično verificirali. Dejansko pa gre le za logično konsekventno izpeljavo začetne pozicijc, kjer smo matematični strukturi dali avtonomen status. Nato smo poiskali vse funkcijc, ki so merljive na T-odviscn način ter jih označili T-tcorijske. Vse ostale funkcijc so opisovale empirično strukturo teorije. Vendar modelov empirične strukture nismo mogli neposredno pojmovati kot tiste entitete, o katerih teorija govori. Empirično strukturo smo pridobili z logično analizo, zato smo lahko konstruirali modele empirične strukture, ki sc niso mogli dopolniti do modelov teorije. Čc bi modele empirične strukture razumeli kot empirične entitete, o katerih govori teorija, bi nc mogli pojasniti, zakaj model empirične strukture nc more biti model teorije: imeli bi ali napačno teorijo 63 W. Slrcgmullcr. Probleme (...), II/3, str. 44. 64 N.d.,str.45. 65 N.d., str. 45-46. 66 Glej A. Ule, 1987, str. 29-30. ali napačne modele empirične strukture, oboje pa dobljeno po logični - torej nujni - poti. Zato smo neodvisno od teorije poiskali takšne entitete, ki smo jih lahko opisali s pojmi empirične strukture (poiskali smo intcndiranc uporabe teorije kot podmnožico množice parcialnih potencialnih modelov) in ki smo jih - čc smo dobro izbrali - z logično-matematičnimi metodami opisali kot modele teorije. ORIS NEKATERIH POJMOV Opisani pojmi so temeljni kamni strukturalne teorije. Mednje lahko uvrstimo le še prečne povezave; te so element matematične strukture in omogočajo izračunavanje vrednosti empiričnih funkcij. Vendar nas v tem kontekstu ne zanimajo. Na osnovi znanih pojmov bom podal nekaj definicij modclno-tcorijskih entitet, da ilustriram možnosti, ki jih nudi strukturalna teorija. Dcfinicijc bodo ncpopoldnc, a kot ilustracije zadovoljive. Teorijski element T je matematična struktura, ki jo tvorita teorijsko jedro K = in množica intendiranih uporab I: T = < K, I > . Če vsebuje teorijsko jedro K temeljni zakon teorije in množica intendiranih uporab I podmnožico paradigmatskih intendiranih uporab Io, potem je teorijski element T bazni element cclotne tcorije.Iz njega lahko izpeljemo specialne teorijske elemente T: T ' = . Specialni teorijski elementi vsebujejo spccialnc zakone, ki so logično odvisni od temeljnega zakona, ki pa se morajo posebej formulirati, da bi lahko s teorijo opisali posebne intcndiranc uporabe, ki jih samo s temeljnim zakonom nc bi mogli. Z dodajanjem specialnih teorijskih elementov baznim gradimo teorijske mreže. Z njimi lahko pokažemo, zakaj imajo znanstveniki različne predstave o svetu, čeprav zastopajo isto teorijo: nek bazni element teorije lahko specializirajo na različne načine. Specializacija baznih elementov jc dejavnost Kuhnovc normalne znanosti, ki obstaja v reševanju implicitno že rešenih nalog. Skokovitost razvoja pa jc utemeljena v menjavanju baznih elementov oziroma baznih teorijskih jeder (vendar Stegmuller ne priznava absolutne ncprimerljivosti teorij, saj vzpostavi določene interteorijske relacije, ki mu omogočijo novo definicijo znanstvenega razvoja; teorije so med seboj lc nesorazmerne). Poglejmo si šc pet vzrokov za "imunost teorij" pred "upornim izkustvom": 1) Bazni teorijski element se nc more niti falsificirati niti verificirati z empiričnimi meritvami (opazovanji), saj ni T-ncodvisnih postopkov merjenja teorijskih funkcij. V tej točki sc strukturalizem ujema s holizmom, ki trdi, da lahko teorije falsificiramo ali verificiramo samo kot cclotc. 2) Za spccialnc zakone nc velja princip avtodctcrminacijc, zato jih lahko empirično falsificiramo. Toda njihova falsifikacija nc falsificira temeljnega zakona. Tudi to je holistična teza, da naše znanje najlažje korigiramo na empiričnih robovih in da strukturno jedro puščamo - čc jc lc možmo - nedotaknjeno. 3) Lahko sc zgodi, da nek zakon nc moremo uporabiti za intendirano uporabo; potem lahko domnevamo, da intendirana uporaba ni bila popolnoma opisana. 4) Množica intendiranih uporab jc odprla, zalo lahko posamezne inlcndiranc uporabe ali dodajamo ali odvzemamo, odvisno od našega uspeha in potreb. 5) Če neke intendirane uporabe nc moremo pojasniti z obstoječim pojmovnim aparatom teorije, ga nimamo takoj za slabega. Upravičeno lahko upamo, da bomo kdaj v prihodnosti našli specializacijo, s katero bomo lahko pojasnili "uporno izkustvo". Strukturalna metoda omogoča dojeti neke aspekte dinamike teorij oziroma znanstvene dejavnosti. Dinamika se razlikuje med teorijo kot celoto in njenimi empiričnimi stavki, med različnimi teorijami, znotraj same teorije v smislu dejavnosti normalne znanosti, pa tudi kot pragmatični aspekt razpolagajanja s teorijo. Slednje se da zelo preprosto - vsaj na začetku - izraziti tako, da definiramo pragmatično razširjen teorijski element kot množico X, katere elementi so znanstvena skupnost SC, ki v nekem času t določi teorijski element T in njegove specializacije T. Povedano je le grob obris strukturalne metode. Že v njenem prikazu do Ramscy-Sneed stavka sem se omejil le na poglavitni miselni tok, ki bi naj očrtal razlike in podobnosti z logičnim pozitivizmom. Morda najpomembnejša razlika je v prikazu razvoja znanosti: logični pozitivizem ga ne prikazuje v nasprotju s strukturalno metodo, ki jc uspela pokazati, da lahko tudi matcmatično-logično strukturo pojmujemo dinamično. Menda je v svetu modeliranje razvoja teorij že zelo razvito in visoko formalizirano. S tem strukturalna teorija uhaja iz okrilja filozofije in postaja vse bolj znanost. Na osnovi našega prikaza lahko lc nejasno slutimo, kaj bi to lahko pomenilo. Kakorkoli žc: ostaja naloga, da tudi v našem prostoru to težko, a obetavno teorijo osvojimo in tudi sami prispevamo del odgovora na vprašanje, ki leži med "če" in "potem", namreč "kako". LITERATURA Carnap, R., Dcr Logische Aufbau der Welt, Hamburg, Camap, R., Einfiihrung in die Philosophic dcr Naturwisscnschaft, Frankfurt/M, 1986, poglavje V. Camap, R., Metodološka narav teorijskih pojmova, v Scsardič, N., Filozofija nauke (zbornik), Beograd, 1986. Frank, P., Lanac koji povezuje znanost s filozofijom, v Scsardič, N., Beograd, 1986. Hempel, C.G., O "standardnoj konccpciji" znanstvenih teorija, v Scsardič, N., Beograd, 1986. Kuhn, T., Dodatne misli o paradigmah, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1984. Kuhn, T., Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1984. Kuhn, T., Struktura naučnih revolucija, Beograd, 1974. Nagel, E., Struktura nauke, Beograd, 1974. Prijatelj, N., Matematične strukture I, Ljubljana, 1971. Prijatelj, N., Uvod v matematično anjtlizo I, str. 13-60, Ljubljana, 1980. Putnam, H., Što teorije nisu, v Scsardič, N., Beograd, 1986. Stegmuller, W., Beobachtungssprache, teoritisehe Sprache und die particlle Deutung von Thcoricn, Probleme und Rcsultatc (...) H/C, Berlin, Heidelberg, New York, 1970. Slcgmiiller, W., Die Entwicklung des ncuen Strukturalismus scit 1973, Probleme und Rcsultatc (...), II/3, Berlin, Heidelberg, New York, Tokyo, 1986. Stegmuller, W., Ixigischc Analyse der Struktur ausgcrcifter physikalischer Theorien, Probleme und Resultate (...), Berlin, Heidelberg, New York, 1973. Slcgmiiller, W., Kombiniran dostop do razumevanja dinamike teorij, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1974. Stegmuller, W., Ncue Wcge dcr Wisscnschaftsphilosophie, Berlin, Heidelberg, New York, 1980. Ule, A., Hozjan, S., Analitična znanost kot racionalna rekonstrukcija znanosti, Časopis za kritiko znanosti, 64/65,1984. Ulc, A., Dialektični momenti v "logiki raziskovanja" Karla Poppcrja in preseganje "analitične paradigme" znanosti v novejši zahodni "teoriji znanosti", Anlhropos, 1974. Ule, A., Od filozofije k znanosti in nazaj, Ljubljana, 1986. UIc, A., O znanstveni pojasnitvi in ideološkem samoupravičevanju, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1984. Ule, A., Razvoj znanosti z vidika "strukturalne teorije" znanosti I, URP Znanost o znanosti (poročilo), tipkopis, Ljubljana, 1987. Ule, A., Sodobna analitična teorija znanosti, Anthropos, 2/3, 1981. Ule, A., Sodobna analitična teorija znanosti in preseganje pozitivistične paradigme znanosti, Anthropos, 4/6, 1981. Wittgenstein, L., Philosophische Unlcrsuchungen, Frankfurt/M. 1963.