Slovenski glasnik. 347 deaux). Tako sem pisal iz sledečega razloga. Francozi sami izgovarjajo vse končne soglasnike, če se naslednja beseda začenja s samoglasnikom ali z nemim h; torej jih moramo tudi mi izgovarjati vsaj ondi, kjer je z njimi tesno zvezan kak samoglasnik, tedaj v genit. in ostalih sklonih; po takem bi bilo v genit.: Subinlza, Bor-doza. V nomin. bi smeli ostati pri okršeni obliki: Subiril, Bordo; vender ako smemo reči: Ciceron, Eaton za lat. Cicero, Cato, smemo tudi reči Subiruz, Bor-doz za franc. Subiru, Bordo; in to storiti je . toliko pametneje, ker sicer bi bila prevelika zmešnjava za navadne bralce, ko bi se soglasnik pisal v genit. in ostalih sklonih, v nomin. pa ne. (Tudi pri besedi Pariš se pri nas končni soglasnik izgovarja v nom. :¦ Pariz.) Od tega pravila glede končnega soglasnika sem odstopil pri nenaglašeni končnici es* ki sem jo pri vseh besedah izpuščal. Na primer: Lurd, genit. Lurda (Lourdes); Tdrb, genit. Tdrba (Tarbes); Demdr, genit. Bemdrja (Desmares). ¦— Tako sem tudi pri nekterih besedah pustil končni d; na primer: Ruldnd (Eouland) Fuld (Fould). Nosne e, a in o, naj so pisani kakor koli v francoščini, pisal sem en, an, on, ali pred tt in p: eni, am, oni; — tako je adjek. Mompeljerski iz besede Montpellier. ¦— Kdor se vender hoče spakovati nad francoskimi nosniki, slo-bodno mu. Narodne biblioteke 3. zvezek je ravno kar prišel na svetlo ; obseza tretje bukvice „Kranjske Cbelice". Kdor še nima „Kranjske Cbelice", preskrbi si jo zdaj lehko za male novce. Podpirajmo rodoljubno podjetje Krajčevo, katero nam obeta slovensko književnost pomnožiti še z marsikatero lepo knjigo ! V pariškem Salonu se prične 1. maja običajna razstava slik, ki vzbuja vsako leto največjo' pozornost vseh umetniških krogov. Kakor se nam poroča iz Pariza, udeležilo se je bode (kakor navadno) lepo število slovanskih umetnikov in tudi naš slovenski slikar g. Jurij Subic razstavi podobo z imenom „Avant la chasse" (pred lovom). Predmet je vzet iz Normandije. Kmetski mož se pripravlja na lov, a poprej pazljivo preiskuje svojo puško, stoječ v sobi pred odprtimi vrati, skozi katere se vlivajo solnčni žarki v sobo. — 0 zanimljivi tej razstavi nam je obljubljeno daljše poročilo za ,.Ljublj. Zvon"; danes le še toliko omenjamo, da je bila udeležitev ogromna: okoli deset tisoč slik je bilo ogla-šenih, a odbor je postopal jako rigorozno in vzprejel samo kacih 3000 številk. med katerimi bode pač prvikrat tudi umotvor slovenskega uma! Jurčičev Tugomer v češkem prevodu. Tugomer ni v vsakem obziru dovršena tragedija, a kljubu temu ima neoceniteljno literarno vrednost in pokojni Josip Jurčič je rekel sam o neki priliki pisatelju teh vrstic, da je — čeravno ga ne smatra za najboljši spis svoj — nanj vender ponosen. In res, ni ga v naši literaturi spisa, ki bi na čitatelja napravil tak globok vtis, ko Jurčičev Tugomer, v katerem se nam tako živo pred oči stavi nemška lokavost, neiskrenost in verolomnost. Ker je to poslednji večji pesniški spis iz peresa nenadomestljivega nam Jurčiča, mogel bi se imenovati njegovo „labodsko petje", kajti v njem nam živo slika občutke svojega, v politični borbi za pravice slovenskega naroda in njegovega jezika ranjenega srca. Našemu čitateljstvu dobro znani češki prelagatelj slovenskih del, g. J o s. P e n i ž e k, storil je tedaj gotovo veliko uslugo literaturi svojega naroda, da 348 Slovenski glasnik. jo je obogatil s prevodom Tugomera, ki je izšel v XI. zvezku zbirke „ Slovanske divadlo", katero izdaja v Jičinu L a d. Se lin al. Prevod, katerega je gospod pisatelj posvetil „spominti neutrudljivega borilca za slovanska prava. Josipa Jurčiča", odlikuje se po gladkem jeziku, po svoji točnosti v primerjevanji z originalom in po pravilnosti oblike. Že v prevodu Preširnovih pesnij smo imeli priliko opazovati, kako ima gosp. J. Penižek po polnem v oblasti češki jezik in kako se skrbno ogiba vsake prisilj enosti in nenaravnosti, vsakega neudomače-nega izraza, kakeršnih v čeških prevodih — osobito iz slovanskih literatur — sem ter tja kar mrgoli; a kako kijubu temu izvrstno tolmači original v besedali in obliki; pri prevodu Tugomera podal nam je o tem zopet sijajnih dokazov, tako, da mu moremo o njem le iz polnega srca čestitati. Na konci knjige podaje g. J. Penižek kratko posnet životopis Jurčičev in oceno Tugomera in iz opomnje njegove posnemamo, da nas utegne razveseliti tudi s prevodom kacega beletrističnega spisa Jurčičevega, ako najde založnika. Prav iz srca želimo, da bi se to zgodilo. Tugomer se dobiva v knjigarni dr. Gregra in Ferd. Dattla v Pragi po 65 kr. in vsacemu prijatelju slovanske književnosti toplo priporočamo, da si ga omisli. I. H. Vikentij V. Makušev f. Štirinajstega marcija je umrl nagloma še le 451etni Vikentij Makušev, redni profesor literatur slovanskih na vseučilišči v Varšavi. Pred dvajsetimi leti je končal izvrstno vseučiliške nauke v St. Peterburgu, kjer se je pod vodstvom N. J. Sreznevskega bavil posebno s slavistiko. Dolgo časa potem je živel na tujem, nekoliko kot diplomatični uradnik v Dobrovniku, nekoliko pa tudi kot preiskovalec arhivov italskih z ozirom na zgodovino slovansko. L. 1871. je bil poklican na univerzo varšavsko. — ¦ Pisal je mnogo o zgodovini slovanskih književnosti], da, celo dijak je sestavil že knjigo o najstarejši zgodovini slovanski, posebno glede notranjih razmer. Ko je bival v Dobrovniku, preiskoval je pridno tamkajšnje arhive in pisal razprave o dobrovniških pisateljih, o zadunavskih Slovanih, o razmerah Dobrovnika k Rusiji. Materijah katerega je dolgo let zbiral v Italiji, začel je pozneje izdajati v Monumenta historica Slavo rum meridionalium. Izšla sta teh spomenikov do zdaj dva dela. Svoje spise je prijavljal v „Varšavskih universitetskih izvestijah", v varšavskem „Rusk. filologič. Vestnike" in v ,,Filologičeskih zapiskah" voro-neških in po drugih zbornikih ruskih. Pisal je med drugim o starejšem slovstvu bolgarskem, o staropoljski in staročeski književnosti, o Poljski XVI. stoletja, o Slovencih in raznih drugih predmetih. Spisi, kateri spadajo bolj v jezikoslovno področje, so se mu navadno ponesrečili in se morajo le oprezno porabljati: mož je bil bolj zgodovinar nego jezikoslovec. Vender je ž njim ugrabila smrt pridnega delavca na obširnem in le malo gojenem polji slavistike. Š. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 30 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld., za dijake po 4 gld. na leto. Založniki: dr. I. Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč. Uredništvo s v Novih ulicah 5. — Upravništvo s na Marije Terezije cesti 5. Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.