Poštnina plačana v gotovini
iv( m*
Cena 1 Din
Mii a a « ue Atf A CADATH	Letna naročnina 40 Din. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ulica 8, telefon št. 2109
l4nAJA V9AIVU OvDVIV	Račun poštne hranilnice št. 16.160. — Rokopisov ne vračamo. — Inseratov ne sprejemamol
Štev. 11.	"	V	Ljubljani,	dne	19.	novembra	1932.	Leto	i.
Pred dvajsetimi leti
Nasa pot
Ako si ogledamo posledice svetovne vojne z objektivnega stališča, potem lahko vidimo, da ne spadajo sem samo činjenice, ki ji uravnavajo mirovni dogovori, ampak še mnogo drugega, večjega in obsežnejšega. Po sklenjenem miru so narodi mislili, da se bo življenje samo vrnilo na svoja stara pota, ki so izpremenjena le v toliko, kolikor je to diktirala vojna sama. Toda vojna ni samo zrušila štiri carstva, temveč tudi povzročila, da so se iz nje povrnili vsi narodi kot premaganci in edino Amerika kot faktični zmagovalec. Vojna je vsa dotedanja načela, nazore in ustanove temeljito preobrazila, stavila nam je nove probleme in naloge, ter sploh vse življenje tako izpremenila kot tega ne bi nihče pričakoval.
Gospodarstvo stoji danes pred novimi činjcnicami in z njim zahteva tudi socialni red človeške družbe temeljite izpremembe. Po vojni je vsakdo uvidel, da sistem kapitalizma v gospodarstvu in vlada buržuazije v politiki nista končni rešitvi problemov. Vojna in njene posledice so dokazale, da sta to le dve prehodni formi v življenju, ki je v večni evoluciji in zahteva vedno nekaj novega, času odgovarjajočega.
V	socialnem pogledu pa je najvažnejša pojava četrtega stanu — proletarijata, ki je šele po vojni popolnoma razvil svoje sile in zahteva svoje pravice. Ta je v temeljih popolnoma izpremenil socialno strukturo mnogih držav in stavil predvojno demokracijo in sistem kapitalističnega liberalizma pred probleme, kr so jim bili doslej neznani.
Ako premislimo te pojave, uvidimo, da oni razvoj dogodkov, ki mu je bila vojna začetek, še ni končan. Torej traja vojna še vedno dalje, čeprav orožje miruje. Danes še ne vemo točno, kateri so glavni problemi, ki nam jih bo treba rešiti; v svetu se vrste dogodki brez cilja drug za drugim. Kar je danes važno, bo jutri že pozabljeno in se namesto prvega pojavi drugo vprašanje, ki zahteva popolnoma nasprotno rešitev. Nimamo nekega splošnega cilja. Vse bega in išče ne Vedoč kaj. Živimo v dobi ekstremov: komunizem, fašizem, avtonomizem, centralizem, diktature, vse sami eksperimenti, nekateri prav drago plačani a vsi brez pravih uspehov.
Ves ta razvoj dogodkov nam dokazuje, da živimo v dobi ene največjih kulturnih revolucij vseh časov. Nehote se nam tu postavlja vprašanje: ali smo pred svojo pro-Pastjo ali pa pred novim poletom in dvigom evropske kulture? Nas, ki se na prvem mestu brigamo za bodočnost in procvit Jugoslavije, mora tudi zanimati, kje in kako naj iščemo poti iz kaosa, v katerega je zašla človeška družba. Sedaj smo omladina, a jutri nas bo že doletela naloga, da aktivno sodelujemo pri reševanju Vseh vprašanj, ki nam jih bo stavilo življenje. Zato je dobro iii c;eIo potrebno, da se že danes bavimo z njimi, da iščemo in gradimo Pota, po katerih naj hodi naša generacija.
Življenje nas ne sme zateči nepripravljene, ampak vsakega na svojem mestu, pripravljenega, da izvrši dano nalogo.Z ozirom na to mislim, da nikakor ni potrebno, ako v kratkih potezah tu pokažem dve ekstremni mišljenji o današnji kulturi in njeni usodi, dva mejnika med katerima moramo iskati rešitve jugoslovanskih socialnih, gospodarskih in kulturnih problemov.
Desnica — prošlost vidi edino rešitev v starem predvojnem liberalnemu sistemu. Ker pa ta sistem ne odgovarja strukturi današnje družbe, ga je treba nekoliko modernizirati in določiti mesto novemu četrtemu razredu. To mišljenje zastopa tudi večina kapitalistov, kajti edino v njemu vidi lahko spas svojega položaja. V splošnem pa je to vera vseh onih, ki so do najnovejšega časa in še vidijo rešitev vsakega vprašanja samo na zapadu. Jedro, kamor se opira to konzervativno stališče, so ideje v velike francoske revolucije, ki je proglasila za ljudi res važna načela, ki še do danes niso izgubila na svoji aktualnosti, temveč celo pridobila. Toda pri tem ne upošteva, da predvojni, posebno pa povojni svet, nista bila nikdar ideala pariških revolucionarjev, ampak sta le dva izrodka demokratizma in liberalizma. Svetovna vojna in njene posledice so pospešile razvoj dogodkov, ki nam vedno jasneje dokazujejo, da ne moremo iskati rešitve v starih liberalnih načelih, ki računajo na človeški altruizem ter internacionalno bratstvo, in v vse izednačujočem demokratizmu, ki se mu je posrečilo izedna-čiti ljudi le pred zakonom, a ne v življenju.
Načela in sistemi, ki jih jc proglasila revolucija, so se pokazali nezmožni življenja, zmagal je egoizem individuov, ekspanzivna sila nacij, in tako so se porušile vse nade, ki so jih gojili vodje velike revolucije.
V	kratkem rečeno: desnica vidi edino rešitev v povrnitev k starim sistemom, ki jih je treba le času primerno modernizirati, pa bodo prinesli urejenost v današnji kaos. V kulturno filozofskem pogledu se naslanja na čisti materializem in racionalizem. V sedanji duhovni revoluciji vidi le evolucijo, ki ni tako silna in globoka, da bi prinesla svetu nekaj novega, ampak bo lahko zadostilo njenim zahtevam le staro v novi redakciji in tako zopet dalo polet zapadno evropski kulturi.
Seveda se je pri takem razumevanju današnjega časa, ki hoče zgraditi stavko na istih temeljih, ki so se pokazali že v prošlosti preslabe in dovedli na nje opirajočo se družbo v današnji obupni položaj, moralo izkristalizirati tudi drugo mišljenje. Videč, da zahteva novi čas temeljitih sprememb in da je treba novi družbi nove podlage, a da te podlage ni nikjer dobiti, so mnogi obupali nad človeštvom smatrajoč, da ono ne bo zmožno rešiti nalog, ki jih stavi novi čas. Pričeli so dokazovati, da stoji evropska kultura in z njo vred tudi evropski narodi pred svojo pro-pastjo. Pretirani egoizem modernega človeka in prevelik formalizem današnje kulture, prc-
Aleksa Šantič:
PRED BITOLJEM.
Još jabuka sunca zaronila nije, još nad vrhom plamti... Oni poljem srnu i viši i jači od džinova svije u Rijeku, eno, zagaziše Crnu ...
Mrzun... Trepte... Jaka trzaju se rebra...
A daleko niz to polje vodoplavno sa rijeke zvoni pjesma ko od srebra:
»Oj Moravo, moje selo ravno!« ...
Novembarska studen probija i reže ...
Oni samo gaze i ne čuju više; sa šančeva turskih, sve teže i teže kako pljusak pada od olovne kiše ...
Posrču i tonu ... I visoko svrh ti gomila se vije orana jala tavno ...
A ko jedna pozna molitva još drhti:
»Oj Moravo, moje selo ravno!« ...
Krv ključa i šiba iz konja i ljudi...
Hrpe dalje gaze preko mutnih bara; pred njima u sjaju večernjemu rudi stari Bitolj s gorom belih munara ...
I gle, mnogi borac suzu sreče roni: vidi gdje se s nova vrača doba slavno ...
Ura! — kliče, pada... I s rijeke zvoni:
»Oj Moravo, moje selo ravno!« ...
«
Razbita turška armada je po bitki pri Kuma; novem skušala ustaviti zmagovito srbsko vojsko na bregovih okoli Prilepa, toda Srbi so vrgli tur* ške čete z utrjenih gorskih postojank, saj se je srbskemu vojaku zdelo, da se bori z njim sam kra» Ijevič Marko. Končno so se Turki utrdili nad BU toljem, kjer jim je poveljeval špavid»paša. Reka Crna se je bila vsled jesenskega deževja razlila po vsej dolini. Tri dni je trajal boj. Srbske čete so prebredle reko Crno in naskočile turške utrdbe. Zmaga je bila popolna, zadnji ostanki turške voj; ske so bili razbiti. Pesnik Aleksa Šantič nam to lepo slika v svoji pesmi »Pred Bitoljem«. Solnčna obla sc pomika na zapad. Kakor »džinovi« (veli* kani) brodijo junaki po reki ... Njih pesem od* meva... S turških »šančeva« (utrdb) pada svin» čeni dež... Vrani'se pripravljajo na gostijo... A oni naskakujejo... Bitolj se žari pred njimi z go» ro minaretov... Naprej! Oj Moravo!...
tirana specializacija in močno razvita tehnika so dovedli posamezne v tak položaj, da niso več mogli razumeti samega sebe, niso mogli urediti družbe primerno novim pojavom in to je dalo pobudo, da se je pričelo govoriti
o	degeneraciji belega plemena.
Kje jc torej resnica? Ali v resnici padamo, ali lahko upamo na nov dvig v okviru sedanje evropske kulture?
Resnica bo kot navadno v sredi. Predvojna kultura ni bila njena končna stopnja kulturnega razvoja, ampak samo stopnica na poti življenjske progresije. Kot taka je brezpogojno obsojena v propast. A sledila bo druga, svetlejša stopnja; vse forme življenja so samo prehodne, zato ne smemo obupavati.
Posebno mi kot člani neizčrpnega naroda, čigar bodočnost šele pride, moramo pogledati življenju hrabro v obraz. Boriti se moramo z vero v zmago in naše sile bodo tako velike.
da bomo zmagali. Premagali bomo današnjo depresijo in nesigurnost, ki tlači naš narod, osvobodili pot zaprek in nato pokazali ravno pot vsakemu vidno, belo in čisto, v smeri našega smotra, sreče, napredka, kulture in svobode.
Seveda bomo v tej svoji borbi morali zapustiti večino tradicij in boriti se za nove pridobitve.
Današnja kultura ima, med drugimi, to napako, da je samo kultura višjih plasti, a narod je prepuščen samemu sebi, on ni deležen uživanja duhovnih dobrin. Celo materialne, ki so pogoj življenja, se mu odtegujejo od strani vladajočega razreda. Tu mora nastopiti iztreznjenje! Uvideti je treba, da se kultura naroda ne meri po številu specialistov in njihovi slavi, po znanju poedincev, ampak po izobrazbi in življenjskem standartu najširših plasti.
Naša država je izrazito poljedelska. V njej še niso nastopili oni akutni pojavi modernega kapitalizma, ki pomenijo suženjstvo večine in vlado manjšine. Nimamo še one ostre borbe za življenje kot v večini evropskih velemest, ki napravi človeka materialista, ga prisili misliti samo na ozke ekonomske probleme svoje življenjske eksistence in ga otopi za vse drugo. Pri nas, vsaj v večini naroda, še obstoji zdravo življenje, ko človek živi v krogu, do katerega čuti obveznosti in ve, da mu bo ta krog tudi pomagal v slučaju potrebe. Nimamo še mnogo onega pravega proletarijata, ki ga usoda meče iz kraja v kraj, od tujcev med tujce, tako da končno izgubi vsako zvezo s svojo okolico in koraka skozi življenje z edino mislijo: »ako ti živiš, moram jaz umreti,« ter postane tako brezobziren individualist ne imajoč obzira do ničesar in do nikogar.
Zato moramo uvideti, da ne smemo več nadaljevati s staro prakso, s presajanjem raznih sistemov z zapada na naša tla. Zavzeti moramo novo politiko. Pobrati zunaj vse, kar je dobrega in je že pokazalo svojo življenjsko zmožnost, vse to povezati v celoto, primerno našim zahtevam, in dati tako stvari svoj pečat. Na ta način moramo dati vsaki reformi nekaj svojega duha, edino potem bo ona lahko prinesla srečo našemu narodu. Zapad tak kot je danes, in ako ostane tudi tako v bodoče, nam ne bo prinesel rešitve. Stvoriti moramo sami nekaj, pomagati si sami, ne pa vedno čakati, da bo prišel kdo, ki nas bo vodil.
Mislim, da je današnja revolucija v vsakem pogledu tako globoka, da bo skoro popolnoma izbrisala preteklost. Ona zahteva nekaj novega. Živimo v času, ko se rušijo najtrdnejši principi dosedanjih sistemov. V tem trenutku iskati bodočnost v preteklosti je nesmiselno. Ni s tem rečeno, da bo novi čas popolnoma uničil vse staro, da o njemu ne bo ostalo niti sledu. Razvoj ne pozna skokov ampak samo prehode. In danes smo v enem takih prehodov, mi, mlad narod, z neizrabljenimi silami, brez velike preteklosti — in naj prekrižanih rok čakamo, kaj nam prineso tujci? Ne — ako nimamo preteklosti moramo imeti bodočnost in zato moramo delati.
Smo, kot sem že omenil, v precej srečnem položaju, ki nam nudi toliko več nade na uspeh. Kapitalizem še ni edini faktor v našem ekonomskem življenju, velekapitala pa skoro ne poznamo. Narod sam sicer ni bog-vekako izobražen, a tudi inteligence nimamo preveč, tako da še vedno lahko preprečimo razkol med inteligenco in maso, nudimo najširšim slojem možnost primerne izobrazbe in tako dosežemo cilj, ki ga današnji čas zahteva, ki pa ga je večina kultur zgrešila.
V socialnem in ekonomskem pogledu treba tudi stopiti na nova pota. Rešiti treba socialno vprašanje — socialno. Vsakemu zmožnemu mora biti odprta pot razvoja in napredka, a onemu, ki je napredoval mora biti onemogočeno tiraniziranje nižje stoječih. P.aziti pa moramo, da tu ne zaidemo v ekstreme, kajti oni bi le podaljšali današnje bolno stanje.
Toda poleg vseh življenjskih socialnoekonomskih problemov, ki s svojo nujnostjo zahtevajo prvi rešitve, se moramo zavedati, da vzrok današnjega stanja ne leži samo v pojavi proletariata na eni in kapitalizma na drugi strani, ampak da sta to le dve posledici psihoze današnjega človeštva. Egoizem. Materializem. Vedeti moramo, da na teh dveh temeljih ni mogoče zgraditi zdrave, socialno urejene državne organizacije. Zato moramo z isto nujnostjo, kot na reševanju socialnoekonomskih problemov, delovati tudi na regeneraciji današnjega človeka, zahtevati od njega, da ima poleg razuma tudi dušo. Civilizacija in kultura nista isto. Zapad je šel v svoji civilizaciji predaleč, prehitel je kulturo. Radi tega je nujno, da iščemo sami rešitve naših problemov, toda vkljub temu vzamemo od drugih vse, kar je dobrega, in se na ta način skušamo približati rešitvi iz današnje zmede. /	•	>	’>
Torej ne k propasti, ampak k zmagi vodi naša pot. Ne k restavraciji starega, ampok k ustvarjanju nečesa novega. Jugoslovanski narod ima pred seboj bodočnost, on ni še izpil vsega strupa kolebajoče kulture, zato bo s tem večjo silo lahko poletel v bližnji bodočnosti novim časom naproti. Življenje se nahaja v večnem progresu, in v tej smeri moramo tudi mi, z vero v zmago nadaljevati svojo pot: Ne v propast, ne v preteklost, ampak v bodočnost mora biti pri tem uprt naš pogled.
Brezuspešni poskusi
V	zadnjih dveh tednih je bila Jugoslavija /o* pet pod koncentričnim ognjem vseh onih naših »prijateljev«, ki jim je naša konsolidacija najhujši trn v peti in ki vidijo v našem notranjem krep*
1	jen ju j in gospodarskem napredku iz jalovi jen je vseh svojih velikih sanj, v katere so se mogoče zazibali v času, ko je pri nas cvetelo ono stran* karstvo tužnega spomina. Raj se je zgodilo? Tolpa izvržencev in plačancev, oni ostanki naših hlap* čevskih dni, ki se rajši potikajo po tujini in ku* jejo zarote proti svoji domovini ter žive od milo* ščine zemljelačnega tujca, kot pa od belega kruha, prisluženega na lastni zemlji, se je prikradla preko Velebita v našo kršno Liko. Balkanske metode makedonstvujuščih, ki jih imajo tolikokrat in tako radi na jeziku naši zapadni sosedje, so sc preselile z vzhoda na meje kulturnega Rima. Toda kaj to, saj uspeh opraviči sredstvo.
Toda dalmatinski kmet, ki se po svojem ust* nem izročilu še vedno spominja dni, ko so nje* gove sinove prodajali na Kiva dei Schiavoni v Be* netkah in ko je njegova najboljša deca prikovana gonila galere Serenissime Repuhlice in ki še danes govori o zcmljclačnem tujcu na oni strani Jadran* skega morja iskrečih oči in s stisnjeno pestjo, je kmalu prekrižal načrte izdajalcev in »upor« se je izgubil v kršnih stenah junaške Like. Toda glej, inozemstvo, ki gre hladnokrvno mimo najbolj tra* gičnih dogodkov naše revolucionarne dobe, ko niti ne zmigne z rameni, ko konjiča razganja lačno vojsko, korakajočo na London in zna samo regi* strirati, da so regljale strojne puške po prestolici svetovnega miru ter se sploh več ne zmeni za ne* štete žrtve državljanske vojne v državi, ki se še vedno šteje za najbolj urejeno in najciviliziranejšo na svetu, Nemčiji, se zna spustiti pri nas v vse* mogoče napovedi, kadar poči tukaj kak peklenski stroj, ki ga je montirala v inozemstvu v vlak za* rotnišku roka, ali pa kadar zapre državna oblast kakega političnega hujskača, ki je sejal strup so* vraštva med narodom. Ni pa ostalo samo pri tem. Pri nas so videli po italijanskih in madžarskih li> stih že Paveličeve in Perčičeve armade in neki du< najski črnožolti list se je celo povzpel do trditve, da sta oba izdajalca svojo vojno akcijo na našem ozemlju zaustavila samo zato, ker so »silni naliv!«
otežkočili kretanje čet, a budimpeštanski radio je svoje verne poslušalce ves teden vsak večer za* baval tudi s poročili z jugoslovanskega bojišča. Tako kakor bi Jugoslavija ne bila v osrčju Evro* pe na veliki zvezni poti zapada in vzhoda, temveč tam nekje v sredini Azije med Tibetom in Mon* golijo.
Načrti so prozorni in komur še ne bi bili čisto jasni doslej, jim bo odprla oči velika fašistična ofenziva na našo Dalmacijo po fijasku svojih po* litičnih kondotijerov, ki so jih poslali naprej kot nekako izvidnico pred generalnim naskokom. Raz* očarana in razdražena nad svojim neuspehom Ita* lija danes odkrito napoveduje, da hoče zavzeti Dalmacijo z orožjem v roki. Famozni renegat Co* selsehi, ki uživa posebno zaupanje Mussolinijevo, je razvil s podvojeno silo agitacijo svojega zemljo hlepncga društva »1’azione dalmata«, ki je na \e* likem zborovanju v Genovi, katerega so sc udele* žili ne samo najodličnejši člani Udružcnja dobro* voljccv in odbor dalmatinske akcije, temveč tudi najvišji državni dostojanstveniki, dobilo novo ime »italijanske imperialistične Lige«. Ta italijanska imperialistična Liga se ne zadovoljuje več samo z Jadranom in Dalmacijo, kar je zanjo daleko pre* majhen in preozek program. Ona gre za celotnim ostvarjenjem Mussolinijeve napovedi, ustanovitvijo onega italijanskega imperija, ki bo dal po bleste* čih in samozavestnih besedah voditelja fašizma v njegovem zadnjem govoru v Milanu, obeležje 20. veka. Vzhodne meje tega rimskega imperija Mus* solinija — Dioklecijana, je lahko vsak videl zari* sanc na ogromnem zemljevidu, ki je bil na dan 10>letnice fašizma razstavljen na največjem trža* škem trgu — trgu Zmage. Njegove meje segajo na severu do Drave ter gredo preko Mariboru, Za* greha, Bihača, Livnega, Mostarja in Cetinja ter vključujejo vso Albanijo in del Grčije. Roparski načrti naših sosedov na račun naše domovine ne morejo sedaj biti več skrivnost za nobenega Jugo* slovanu.
Pri tem sc Imperialistična liga na svojem kon* gresu v Genovi, kjer je bila napovedana vojna naši Dalmaciji, in sicer ne na kak improviziran način kake d’ annunziadc ali po vzgledu zadnjega vpada v Liko, temveč dobro pripravljena in krep* ko organizirana z redno vojsko, ni zadovoljila s svojimi oboroženimi grožnjami. Italijansko Udru*
ženje vojnih prostovoljcev in osrednji odbor za dalmatinsko akcijo se je v svoji resoluciji spomnil tudi onih narodov na Balkanskem polotoku, »ki se bore v imenu svojih naravnih in zgodovinskih pra* vic za svojo svobodo«. Kongres pozdravlja heroj* ski in plemeniti hrvaški narod, Macedonce in Crno* goree, ki bodo kmalu v svitu rimske civilizacije postali činitelji v nekem novem redu, ki ga želi Mussolini in ki sc bo v kratkem ostvaril. Kongres se je odločil, da z vsemi sredstvi denarnimi, fizič* nimi in moralnimi, podpira separatistične struje v naši državi, ker bi v majhne in slabotne skupine razcepljena Jugoslavija kmalu postala lahek plen rimskega volka. Coselsehi je zaključil: Klic »Spa* lato« nam ne zadostuje več. Druge pokrajine so še, ki jih moramo osvojiti in ki bodo zopet pri* padale novemu rimskemu cesarstvu.
Z bombami, besedo in tiskom je navalila Ita* lija zadnje tedne na našo domovino, ki razburja zapadnega soseda že samo s tem, ker živi. Toda nas vsa ta ofenziva in bojni klici imperialistične lige v Genovi ter blagohotnost in lepe besede fa< šizma na vse separatistične pokrete v naši domo* vini, prav nič ne razburjajo. Z našimi notranjimi sovražniki bomo že obračunali sami, a zunanjih se ne bojimo. Na ogromnem narodnem shodu v Go* spiču pa, ki je bil eden najveličastnejših in najsi* jajnejših, kur jih pozna naša ujedinjena domovina, je vsa Lika brez. izjeme in z gnusom obsodila delo plačanih agentov, ter pokazala svojo visoko ver* nost kralju, narodu in ujedinjeni domovini. Trda kakor kraška skala nad njimi, je v vsej njegovi zgodovini vera Ličana v svojo domovino in to bi morali pomisliti tudi oni, ki so si izbrali ravno ta najpo.štenejši del naše zemlje za svoje temne načrte.	— Spectator. —
Kdor spoštuje državo, kdor ljubi nacijo in kdor ima srce zg revne in bedne, je naročnik »POHODA!«
Nacionalisti! Če nimate naše čekovne položnice, kupite pri poštnem uradu golico in jo izpolnite: Mestna organizacija Narodne od' brane v Ljubljani — list Ljubljana. Čekovna štev. 16.160. — Uprava.
Z obhodov
Iz ribarske mreže na Ljubljanici pod trimostjem
—lj Ker nočemo delati nikomur krivice, ugo; tavljamo z ozirom na izvajanja v našem članku »Ne pomaga nobena beseda« (št. 7. »Pohoda«), da radio;postaja v Ljubljani ne odgovarja za prenos italijanske opere na dan obletnice CJortstneve usmrtitve. Prenos je bil iz Beograda, opero Tro; vatore pa je Beograd napovedal tako pozno, da je bila v Ljubljani vsaka sprememba nemogoča.
—lj Smučarji, ali že veste, da se bo. dobila letos nova maža za smuči, ki jo propagira celo naš Športni list? Izumil jo je baje nekdo, ki se imenuje Potočnik, vsaj tako beremo v slovenskem športnem listu. Da pa temu ni take, pove priloga, ki je pridejana temu edinemu športnemu glasilu v Sloveniji. Iz priloge razvidiš, da je za našo drža« vo potrebno najbrže troje jezikov, nemški, hrvatski in slovenski. In ker se izumitelj gotovo ne strinja z natisnjenim imenom Potočnik v članku, ki pro* pagira omenjeno mažo, je na vsako prilogo pri* tisnil svojo, štampiljko, ki pa pove, da se pravilno bere ime Pototschnig in da je doma v Slovenski Bistrici. Poleg tega pa lahko čitaš, da odslej ne rabimo smučarji nikakih tujih maž ... Zgleda, da bo treba maže po podplatih! »Športni list« pa naj nam v bodoče prihrani nemške prospekte!
—lj Važnejši jim je rojstni dan italijanskega kralja kot obletnica žalostne rapalske pogodbe. Zagrebškemu »Jutarnjemu listu« se ni zdelo vre* dno, da bi se spomnil s par vrsticami 12. nevems bra. Zato pa je moral svoje občinstvo informirati z mastnimi črkami, da je tega dne praznoval ita; lijanski kralj svoj rojstni dan.
lj Nove posnemalke Kiepure. Zadnjič smo oži; gosali 4. letnik ženskega učiteljišča, danes velja isto maturantkam liceja. Žensk, ki so jim napoli; tanske pesmi lepše kot naše, ne želimo na jugoslo; vanski univerzi. Ste razumele!
—lj Njega c. kr. apostolsko Veličanstvo Franc Jožef I., presvitli cesar avstrijski, blagoizvolil je bil v 13. dan julija meseca 1883. leta o veselem godu 600; letne združitve kranjske dežele s prevzvišeno Habsburško rodovino na tem mestu prijazno spre* jeti poklon častite duhovščine Sv. Petra in po* zdrav Moščanske občine pod načelstvom Martina Bavdeka, nje župana, kateri je v spomin vesele dogodbe ta kamen postavil 1884. leta. — Tako či; taš še danes po 14 letih na Zaloški cesti št. 6.
—lj Važni mejniki v zgodovini slovenskega naroda so po mišljenju slovenske dijaške zveze demonstracije akademikov pred ljubljansko uni; verzo. Takih zelo važnih zgodovinskih dni so na; šteli v svojem dijaškem koledarju »zelencu« kar osem. Kljub svoji borni zgodovini smo Slovenci v tem pogledu odnesli rekord pred vsemi svetovni; mi narodi. Uredništvu kMedarja se ni zdelo vre; dno, da bi kot spominske dni vnesel tudi oblet; nico usmrtitve naših nedolžnih primorskih žrtev. K recenziji tega strupa naše mladine se bomo še povrnili.	.
—lj Halo! Beograd, Karadordeva 13. G. glavni zastopnik za 1 ogaLtablete naj blagovoli sporočiti fi. Gerhardu F. Šmidu — A. D. Ziirich 6. naj za nadalje opusti nemške napise na škatlici, ker sicer lahko ohrani vse skupaj v Švici. V nemško;srb ,; hrvatskem jeziku pisane škatlice naj pusti doma. Srbohrvaščina je pisana v čisto židovski zagreli ščini. Upamo, da sc bo tvrdka za 46 Din potru* dila, da bo pisala v našem jeziku, ker odbor za jugoslovanski volapiik še ne obstoja!
»POHOD«
JE EDINO POPOLNOMA NEODVISNO GLASILO VSEH ISKRENIH JUGOSLOVANOV!
Zagreb
LEPA POTA »TRBOVELJSKEGA SLAVČKA.
5. novembra in naslednjega dne je pelo nad 100 rudarskih deklic in dečkov iz Trbovelj v veliki dvorani »Glazbenega zavoda«. Obisk je bil prav 'ep, četudi ima velemestni Zagreb vedno polno bučnih atrakcij, ki občutno odjedajo obisk drugim kulturnim prireditvam in čeprav je bil to samo otroški in povrh Se povsem nepoznan pevski zbor.
Nastopajoči malčki so odlično odpeli svoj pester in težek spored, tako da je vsa zagrebška kritika enodušna v pohvali in polna toplega prizna* nja, ter stavlja zlasti zagrebškim vzgojiteljem v primer ta zbor in v vzpodbudo, da tudi Zagrebčani po vzgledu slovenske pridnosti in vztrajnosti zaor; jejo v hvaležno ledino. Strogi kritiki zagrebških kulturnih rubrik izjavljajo, da je »Trboveljski slav= ček« naš prvi reprezentativen mladinski zbor na Balkanu in da ga tudi sloviti , »Wiener=Knaben Gesangverein«, ki je lani gostoval v Zagrebu, v ničemer ne prekaša. Morda Zagrebčani, ki so znesli visoke vstopnine »bečkim pjevačem« in ki niso imeli denarja za domače pevce;proletarce, povsem tem le uvidijo, da nista samo Dunaj in Pešta spo; sobna kulturnih dejanj, ampak da tudi sami kaj zmoremo.
Med poslušalci je bilo tudi mnogo zagrebških Slovencev. Ti so posebno hvaležni odličnim pev; cem za prelepe domače pesmi, ki so vedno stokrat lepše, če se jih prinese z doma. Trboveljčani so znali zapeti vsako pesem, bila to slovanska, medi* murska, istrska ali južnosrbska. Oni so imeli jugo: slovanski pevski program in so bili baš zato v Zagrebu toliko pozdravljanj in povabljeni še za drugič. Ta uspeh jugoslovenske pesmi bodi v po; nos mladim Trbovljam!
*
PRAZNIK MRTVIH.
Na tisto tiho domovanje ... je šla večina Za; grebčanov pobožne duše in globoke pijetete. Se; veda, nekateri morajo svojo nestrpnost kazati tudi na pokopališču. Tako je ob velikem križu sredi vojaških grobov bilo mnogo vencev, a med njimi tudi eden s trakom v italijanskih barvah in z na; pisom: »II. R. Consolato Generale d. Italia in Zagabria«. Ta »Zagabria« leži gotovo v okolici Rima, ali pa je to kak pomemben kraj v »neodre; šeni zemlji!« Ali pa je g. Perčec, ki predaja hrvat; sko zemljo fašistom, prodal tudi hrvatsko ime Zagreba?! Vsekakor, g. konzul se dela, kakor da kupčija z veleizdajalci še drži!
Poleg Štefana Radiča počivajo v večnem snu na zagrebškem Mirogoju Pavle Radič, Jurij Ba; sariček in Milan Šuflaj. Za Vse svete je bil ta skup; ni grob lepo ozaljšan, poln vencev z napisi na dr; žavni trobojnici. Lep trak v državnih barvah je dala občina Djakovo: »Ocu Domovine i vodi Slo; bode.« Grob je obiskovala, kakor je to vsako leto, tudi letos ogromna množica. Na njo je kaj mučno delovalo vedenje čuvajev groba, štirih zagrizenccv, ki so najeti stali ob grobu in od časa do časa da; jali razne vzklike, n. pr. »Slava Stiepanu Radiču! Slava hrvatskim mučenicima, koji su poginuli u Beogradu za hrvatski narod! Dole ubojice! itd.« Prisoten narod je tako nezrelo izzivanje in nepi* etetno obnašanje obsojal. V času, ko delajo vsi pametni Jugoslovcni za slogo in pomirjenje, je kaj neumestno obujanje žalostnih spominov. Mačku take neokretnosti ne bodo kaj prida zalegle.
I
, Maribor
m Narodna odbrana v Mariboru bo priredila dne 1. decembra t. 1. v proslavo državnega in na; rodnega praznika »ujedinjenja« v Unionski dvorani svoj tradicionalni »Večer Narodne odbrane« z bo; gatlm sporedom in sodelovanjem mnogih nacio; nalnih in mladinskih društev.
#
Svoji k svojim. Na Aleksandrovi cesti št. 11 se nahaja gospod trgovce, ki pošilja pisma s sle; dečo samonemško glavo: »Mars« LIhren cn gros Geschaft. Inhaber: A. Kiffmann, Maribor, Vcrkauf nur an Uhrmaher. Ta gospod reflektira seveda samo na nemške urarje, zato opozarjamo na to vse slovenske urarje. Kakor smo doznali, se je ime; novani pred leti že preselil v Gradec, kjer pa ni bilo zaslužka, pa je priromal zopet nazaj v Jugo; slavijo. Mož je bogat in je svoje premoženje pri« dobil pri nas, služi še nadalje lepe denarje in vendar še danes ne zna našega jezika, čeravno je nje; gova firma že 40 let stara.
*
Z velikim zanimanjem zasledujem smernice Vašega ugl. lista. Opozarjal bi Vas pa na zelo pereče vprašanje, ki ste ga sicer že obdelali, vendar je potrebno temu posvetiti še več pažnje. V našem obmejnem mestu ter njega okolici je v raznih podjetjih nameščenih mnogo uradnikov in delav; cev tujcev. S samo časopisno polemiko o tem
vprašanju ne bo mnogo deseženega. Potrebno pa je, da se Vaš ugl. list obrne na čitatelje, ali pa morda na policijske oblasti, da dobite točen sez; nam teh nameščencev in sicer točna imena z na; vedbo poklica ter v katerem podjetju je dotični nameščen. Na ta način bi debila širša javnost upogled v ta podjetja in čez inozemske name; ščence ter delavce. Tako bi se vodila stalna kont; rola »nadomestljivih« tujcev. Pri nas marsikatero podjetje še danes vodi poslovne knjige v nemškem jeziku, kar je protizakonito. Ta podjetja imajo seveda inozemske knjigovodje in drugo pisarniško osebje kot »nenadomestljive« v svojih obratih. Ali temu res ne moremo odpomoči? Ni ga naroda, ki bi bil tako popustljiv, posebno napram svojim nek; danjim tlačiteljem narodne svobode. Kdaj se bo zbudil narod v tej brezbrižnosti? Saj niti oni, ki brez službe tavajo, ne najdejo pota k narodnim ali pa narodno strokovnim organizacijam, da po; krenejo akcijo za namestitev samo naših državlja; nov. Koliko še je že o tem pisalo, pa vse zaman. Nujno je potrebno, da tudi naše oblasti bolj ener; gično store svojo dolžnost.
Objavljati imena tujcev v Vašem listu hi pa v resnici mnogo zaleglo in koristilo. Da vsaj en naš nacionalni list načne to zamisel.
»
V Mariboru sem mimogrede opazil, da imajo na blagajni v »Unionu«, kjer se prirejajo menda le narodno;nacionalne prireditve napis Blagajna; Kassa.
Po mestu so nameščene svetlobne reklame za kinematograf, ki se visoko-blešče: Danes — Heute.
Da ne govorim o švabčarenju naših tako zvanih »nacionalnih« ljudi, ki je vse graje vredno.
V zadnjem »Pohodu« je že itak precej o tem, smatram pa, da je potrebno vodno in stalno te ljudi tamkaj na skrajni severni meji drezati, ker bodo sicer ne samo švabčarili ampak celo pozabili slovenski govoriti.
Trbovlje
Berači so »nobl.« Oni dan so orožniki prijeli nekega »ubogega« berača, ki je imel pri sebi 1000 Din. To je za naše razmere, ko pošten rudar — trpin zasluži s trdim delom v celem mesecu komaj 488 Din, že bajna vsota. Da, beračenje se res iz; plača. Oni so gospodje! Saj se v svoji obrti po; služujejo tudi »gosposkega« jezika — nemščine. V nedeljo me je na.cesti ustavil berač in me na; prosil po nemško. Vprašal sem ga, če zna slo; venski. Seveda zna, saj je Dolenje. Vendar je značilno, da še leta 1932. beračijo Slovenci v slo; venskih Trbovljah po — nemške.
Sicer pa smo mnenja, da bi morala oblast preprečiti v naši že itak bedni dolini vsako bera; čenje. Naš kraj je obupno pasiven in naše ljudstvo samo bi rabilo pomoči, a je preponosno, da bi be; račilo in zahteva le poštenega zaslužka in stalnega zaposlenja.
*
Kdo je kriv krize? Cujte in strmite krizo je v Trbovljah povzročil — Sokol. Da, prav zares Sokol. Takega mnenja so nekateri rudarji. Upajmo, da so vsaj zelo, zelo redki tako naivni ljudje. Mi bi pa vprašali: »Kdo je kriv, da morejo iz ust odras* lega človeka priti tako nesmiselne izjave?« Zdi se nam, da jih lahko iščemo med besnimi nasprotniki našega nacionalizma in kot izgleda postajajo v svoji besnosti — smešni.
Konjice
Nemškutarstva je pri nas vkljub 14 letni dobi po prevratu še vedno dovolj. Dočim so pravi Nemci v trgu Konjice, kakor sploh v srezu, zelo lojalni državljani, kar so pokazali že ob ponovnih prilikah, sc ljudje slovenskega pokolenja še vedno niso spametovali. Da zadnji stalno med seboj govorijo le nemški, da pozdravljajo na ulici v nemškem jeziku, da natakarica;SK:venka v neki gostilni v Konjicah sploh noče govoriti slovenski, da nekateri mojstri in gospodarji ovirajo svoje uslužbence pri delu v nacionalnih organizacijah itd., so dejstva, glede katerih bo morala naša nacionalna javnost
v	kratkem napraviti potrebne korake, da se raz; mere tozadevno pri nas ne bodo poslabšale. Proč z nacionalno mlačnostjo, ne imejmo jugoslovan« stvo samo na jeziku, zahtevajmo od naših sodržav« Ijanov in tujcev, ki so pri nas v službi da sc poslu; žujejo v razgovoru z nami samo državnega jezika, sami pa sc držimo starega gesla: »Svoji k svojim!« O delu naših sorojakov, nasprotnikov jugoslovan; stva, ,pn bo beseda oh drugi priliki.
Guštanj
TU SO NAŠA PRSA IN MIŠICE!
Pohodov članek o razmerah v Ciuštanju jc povzročil zelo mnogo razburjenja, opravičenega, pa tudi neopravičenega. Ker je bil članek zaradi svoje sestave od mnogih najbrž napačno tolmačen, se je s tem godila krivica tamkajšnjemu Sokol« skemu društvu, ki je gotovo eno izmed najagilnej« ših in najpožrtvovalnejših v naši domovini: saj si je baš lani iz skromnih svojih sredstev z velikim pogumom postavilo svoj Sokolski dom. Člani se tudi mnogo trudijo, da izboljšajo s svojim nese* bičnim delovanjem naš nacionalni položaj v Gu« štanju, toda razmere so močnejše in pomoč je od zunaj — zaradi nerazumevanja položaja — pre« slaba. Da se pri prireditvah švabčari in da to dela tudi naraščaj, je res, toda krivda zato ne zadene društva, ki pač skuša pritegniti staro in mlado v svoj krog, kjer bi se naj vršilo sistematično na« rodnovzgojno delo. Res je tudi, da zaradi razmer govori mali otrok nekega člana več nemški nego slovenski, res pa je tudi, da leži tu krivda dru* god in je mišljeni ugledni član Sokola res eden najboljših članov Sokolskega društva v Ciuštanju in je tudi narodno zaveden. So pa še vse hujše reči, ki se godijo glede naše narodne Jugoslovan« ske misli v Ciuštanju. Reči, ki potrjujejo, da je imel člankar prav, ko je poudarjal besede »firma internacional«, samo, da hi moral ta izraz zame« njati s slovansko popustljivostjo in brezbrižnostjo v naših nacionalnih zadevah. Moral bi poudariti, da metoda popustljivosti v (iuštanju res ni na pravem mestu. Kajti prav radi te naše pristno slo« vanske popustljivosti in brezbrižnosti je doživela letos naša narodna stvar v tukajšnjih krajih stra« hovit udarec.
Te dni se jc vršilo vpisovanje za nemški manj« šinski razred v Ciuštanju. Kar se je ob tej priliki godilo, presega meje potrpežljivosti vsakega, le količkaj slovenski čutečega človeka. Po 14 letih obstoja naše narodne države, Jugoslavije, so pri« hajali v pisarno narodne jugoslovanske šole ljudje, slovenskega pokolenja, slovenskega domačega ob« čevalnega jezika in slovenskega rodbinskega imena in so slovenskega predsednika in prisednika vpis sovalne komisije pozdravljali nemški, ogovarjali in odgovarjali v nemškem, četudi slabem jeziku, če« tudi so doslej, izven urada z enim ali drugim ve« dno goverili le slovenski. Spozabili so se nekateri celo tako daleč, da so utajili svoje slovensko po« kolenje ter slovensko govorjenje v svoji družini in eden se je spozabil celo tako daleč, da je na slovensko opozorilo, da se ve, da govorijo doma le slovenski, v slabi nemščini odgovoril, da govore dajč und a bisl bindiš.
O, da bi bila navzoča pri tem tako značilnem vpisovanju vsa v javnih vprašanjih odločujoča slovenska javnost, predvsem pa tisti visoki go« spodje, ki že smešijo jugoslovanske nacionaliste in govore o pretiravanem nacionalizmu! Tudi naj« hujši naš nacionalist je v resnici še zelo krotak, čc ga primerjamo v tem oziru s preprostim nemškim ali laškim ncnacionalistom v naših sosednjih drža« vah.
Poudarjamo: Po 14 letih obstoja naše narodne, jugoslovanske, države zatajuje slovenski delavec v Jugoslaviji svoje narodno pokolenje in svoj materinski jezik, samo, da bi se njegov otrok v šoli učil nemški in bi se z znanjem nemščine lažje dokopal do raznih služb — v Jugoslaviji; saj so trdili, da moraš znati nemški ne samo v C iuštanju, nego tudi v Zagrebu in Beogradu sploh povsod
v naši državi, če hočeš priti do boljšega kruha.
Ne obsojamo delavcev, ki so zatajili svojo slo« vensko kri in svoj jezik, saj so bili v prejšnji drža«
vi tako vzgojeni, v Jugoslaviji pa so spoznali, da je koristno, če to, kar so spoznali prej za koristno, sedaj zopet nadaljujejo. V Jugoslaviji jc še yse preveč politike napisov, je trdil znani Herman VVendel. Tudi neki narodno zavedni obrtnik v (iuštnaju je rekel: samo napisi s.) se izpremnili, drugo pa je ostalo vse pri starem.
Za narodna izdajstva, ki se šc vršijo po 14 letih Jugoslavije, med preprostim ljudstvom, ka< kor so bila pravkar (.pisana in ki se bodo, če ne bo kmalu temljite remedurc, še vršila, nosijo kriv« do tisti, ki trpe, da se šopirijo (predvsem na me« ji!) skoro na vseh vodilnih mestih naših industrij in drugih gospodarskih podjetij inozemci in naši narodni odpadniki, s katerimi mora naš človek v naši državi še vedno govoriti nemški; dalje so krivi tisti naši »narodni gospodje«, ki so se odtu« jili od svojega preprostega ljudstva in raje pose« dajo v družbi nadutih tujcev; dalje jc kriv tisti judovski šmok po mestih širom vse Jugoslavije, in
tista »jugoslovanska« podjetja, ki zahtevajo od naših ljudi kot predpogoj za sprejem v službe, znanje nemščine. Krive pa so bile tudi naše merodajne oblasti. Ali bo sedaj bolje? Kdor hoče biti res lojalen naj spoštuje predvsem veljavnost našega jezika, ki je najjasnejši znak naše narod« nosti! S par dobrimi pojedinami, lovi in avto« mebilskimi vožnjami, ki so nabavljene iz žuljev slovenskih rok in s pomočjo raznih manipulacij, lojalnost napram jugoslovenskemu narodu še ni dokazana!
Če pa naj v naši državi res velja načelo, da je nemščina neobhodno potrebna za dosego bolj« ših in lepših služb, potem naj se da možnost, da se nauče nemškega jezika predvsem in edinole tisti naši »mali« ljudje, ki so narodno zavedni in ki doma v družini govore slovenski. Zakaj naj bi naši dobri Jugoslovani bili zapostavljeni v službah napram tistim, ki je vsak čas priprav« ljen za skledo kaše izdati svoje slovensko pokole« nje in svoj materinski, slovenski, jezik. Narodnim izdajicam z nemščino v naših šolah pa ne dajajmo še — potuhe!
Pa toliko še v ilustracijo razmer: Državna za« stopnika sta priznala vpis v nemški manjšinjski razred šestim otrokom, ki so vsaj delno nemške narodnosti in nemškega »porodičnega« jezika, nemška zastopnika pa sta zahtevala kar za 52 učehcev vpis v nemški manjšinjski razred! Ker je bilo Nemcev premalo, sta vpisovala tudi vse tiste otroke javno priznanih slovenskih staršev, kjer se doma le količkaj govori nemški ali celo, če le nemški znajo! Torej naši ljudje naj pomagajo maloštevilnim pravim Nemcem do popolnoma nemške šole! Ali za tako počenjanje ni nobenega kazenskega paragrafa?
Pa še enkrat, da se ne prezre: Slovenski mali človek zatajuje v jugoslovanski državi svoje slo« vensko pokolenje in svoj materinski jezik, in naši »lojalni« Nemci to izrabljajo! Spet bo mnogo raz« burjanja. Kdor ima kosmato vest, naj se le raz« burja! Tudi narodnjakom in rodoljubom je to do« voljeno! Odgovornost za vsebino tega članka pa nosi dopisnik sam, pa če tudi se nabere proti nje« mu 300 podpisov v Ciuštanju. So še ljudje, ki za pravico in resnico tudi radi — trpijo, če je to ko« ristno. Zdravo!	Eden	od	tistih.
«
Rekli smo, da so pri nas potrebne tri čednosti. Nemec, nemčur in malo, malo, komunist. Bog obvari, če si nacionalist, v tem slučaju si gotovo na smrt obsojen. Ako imaš pa eno navedenih treh čednosti, potem lahko upaš, da boš v trgu ali jeklarni sprejet z odprtimi rokami.
Pri nas v jeklarni imamo nekaj prav zavednih Slovencev, pa žali bog so prav redki. Povsod so zapostavljeni, dočim se inozemci v jeklarni šopi« rijo na račun jugoslovanskih žuljev. Naši delavci morajo na neplačane dopuste, inozemci nikdar! Obrat je ves teden počival, inozcmec ne! Bilc so redukcije — člani »Sokola« na cesto! Mojstri mo« rajo tako plesat, kakor jim inozemci igrajo, ako hočejo obdržati svoje stolčke. I.e eden je član »Sokola«, o tem pa raje ne govorimo, ker nas je sram.
Na gradu grofa Thurna imamo uslužbenca, inozeinca, strašno zagrizenega. Ves Guštanj se čudi, da mu oblast vedno podaljšuje bivanje, do« čim smo čitali, da so nekaj nižjih gozdarskih šol /aprli. O tem gospodu bomo ob priliki še kaj več pisali, ker se zelo razume na »birmanje«. Pri istem grofu jc tudi neki gozdar, ki že kar javno agitira za »Hitlerja«.
Vidite, take pijavke trpimo v naši sredini. Ni čuda, da nas inozemci nazivajo s slabiči. Poglejmo samo malo čez mejo in učimo se od njih samih. Osebe, ki so samo s trebuhom Jugoslovani, s srcem pa še vedno v pokojni Avstriji, je treba naučiti in jim povedati, da je našega potrpljenja dosti, ter da bomo brezkompromisno pomedli z vsem, kar ni čisto jugoslovansko.	Opazovalec.
Črnomelj
Dvajseto obletnico Kumanovske zmage srbske vojske je naše Sokolsko društvo svečano proslavi« lo. V dvorani sokolskega doma sc je zbralo narod« no občinstvo, zastopniki oblastev, mestne občine in narodnih društev. Svečanost je otvoril starosta Sokolskega društva br. Špiro Vrankovič, ki je v svojem govoru obrazložil pomen takšnih svečanosti za obujanje nacionalne zavesti med narodom. I o intonirani državni himni je govoril v imenu mesta g. mestni načelnik Miler. Nato so govorili br. Se« tina Lojze v imenu belokr. gasilske župc, br. pro«
svetar Georgij Kostjukovsky v imenu Sokolskega društva ter br. Martelanc v imenu društva primor« skih emigrantov in br. Štular v imenu Ciril«Meto« dove družbe.
Po končani slavnosti se je razvil sprevod po mestu z mestno godbo na čelu, ki jo je mestna občina dala na razpolago.
Nočemo nikogar napadati, toda ne moremo zamolčati sledečega žalostnega dejstva: Med pri« šotnimi pogrešali smo nekatere gospode, ki z ozi« rom na položaj, katerega v naši državi zavzemajo, ne bi smeli takih svečanosti ignorirati. Ne dvo« mimo, da je naša č. duhovščina, ki tudi ni bila na proslavi prisotna, prebila ta čas v molitvah za duše pod turškimi kroglami padlih kristijanov. Zato, jim odsotnost v hramu nacionalne misli odpušča« mo, dasiravno nas ob sličnih prilikah v božjem hramu ne manjka.
Ne moremo pa odpustiti tega gospodom, ki so sicer pri raznih za narodno edinstvo dvomljivih manifestacijah med prvimi, ki zasedejo visoke položaje v državnih službah in ugledne položaje v javnih poklicih, in ki bi morali biti v prvih vrstah nacionalne armade.
Vso to gospodo, ki ne smatra za potrebno udeležiti se proslav naših zmag in s tem oddolžiti se spominu naših junakov in junaškega kralja Pe« tra, vso to gospodo, ki jim je Sokolski dom — hram nacionalne misli — nedostojno mesto za nji« hov visoki čin oziroma položaj, vso to gospodo vprašujemo: Kako bi bilo, če ne bi Srbi zmagali nad Turki, kako bi bilo ec bi Avstrija zmagala nad nami ter bi slavila kakršnokoli obletnico svo« jih zmag nad Slovani? ...
Odgovor je lahak!
Tedaj bi vsa ta gospoda, »ocilindrana«, brez sape, tekla na »proslavo«, kjer bi v spakedrani, blagodoneči tujščini zagotavljala tujim valpetem svojo neomajno vdanost. Mogoče bi šc celo zVo* novi tolkli takt njihovemu maršu.
Kako dolgo še bodo nacionalno nezavedni ljudje zasedali visoke nadrejene položaje med na« šini ljudstvom in uživali s temi položaji zvezane časti?
Ali smo upravičeni nasloviti to skromno vpra« Sanje na merodajne činiteje? Kaj pravite?
Prevalje
Tudi pri nas smo z veseljem sprejeli 1. štev. »Pohoda«, ker vidimo kako ta list ščiti državno« narodne interese. Dolgo časa smo ga pogrešali, naposled smo pa le dočakali njegovo izdajanje.
V	nedeljo dne 6. novembra ob pol 16. uri je priredila podružnica Kola jugoslovcnskih sester iz Prevalj običajni letni srečolov. Čisti dobiček jc namenjen za obleko in obutev revnih šolskih otrok.
Dvorana jc bila skoro prazna. Kje ste bili vi, ki se prištevate k narodnjakom. Izgovarjali se boste mogoče s krizo. O tem malo besed, kajti drugače lahko dokažemo, da za nejcaterc druge, nepotrebne stvari (prip. dop. pijančevanje) ne občutite nikake krize. Potrebno jc samo inalo zanimanja in manj letargičnega spanja.
Začnite se vendar zanimati za narodno«huma« nitarnc prireditve. Pokažite z delom da ljubite našo s toliko krvjo pridobljeno domovino, ker lc 'v delu jc bodočnost.
Tukajšnje Katoliško prosvetno društvo sc jc tudi izkazalo baš ta dan s svojo »humanitarno prireditvijo.« Namen te prireditve istega dne in ob isti uri kakor prireditev srečolova nam je dovolj jasen. Zato bi svetovali vodstvu omenjenega društva, da se kaj takega več ne pripeti. Naj ne mislijo, da nam s tem kaj škodujejo; marveč ho
ravno nasprotno.
Mi sc bomo vedno borili, da se taki uogodki
ne ponove.
Št. Janž na Dolenjskem
Neki gospod jc imel pred nekaj dnevi strašne sanje. Videl je globoko jezero v katerem je plaval neki nacionalni delavec in držal v roki kroglo. Kro« gla jc predstavljala državo Jugoslavijo. I utapljal se je, ter pri tem kričal živijo Jugoslavija in utonil.
Tako si ta gospod predstavlja enostavno uto« pitev ljudi, ki hočejo ne sebi temveč narodu dobro. Čudno jc, da je utopljenec iz sanj še živ, kljub kamnu, ki ga ima na vratu.
Res je, — da ves svet greši, res je pa tudi, da ta dobi odvezo, dočim je 10 leten otrok ne more dobiti, ko ne pozna sveta.
Murska Sobota
Udvozlet Muraszombatbol. Na potovanju skozi Mursko Soboto sem vstopil nekega dne v papirnico Hana Izidorja, da si kupim par razglednic za svoje znance. Izbiram in pogledam debelo. Madžar* ski napis na razglednicah! Še sedaj, štirinajst let po osvobojenju! Za »spomin« sem si kupil karto s samo madžarskim napisom »Udvozlet Muraszom« batbol. Evangelikus templom.« Druga karta pa no* si madžarski napis: »Jarasbirosag. Templomuteza«. Na tej pa je dotiskan še slovenski napis »Sodnija
—	Cerkvena ulica.« Na razglednici je slika sodnij* skega poslopja z madžarskim napisom in z madžar« skim grbom, preko katerega je zelo naivno preti* skano »Kr. sodnija«.
Gospod Han pa je kasneje založil tudi nove razglednice s samoslcvenskim napisom. Da pa po* kaže svoje »spoštovanje« do našega državnega ie= zika. je na razglednicah še sledeče besedilo v bla* ženi nemščini:	»Nachdr. verbcten. Ausgegeben
von Izidor Han«.
Ne čudim se g. Hanu radi njegove predrznosti, saj so se tuji petelini vedno radi šopirili pri nas: ■čudim se le našim oblastem, našim nacionalistom v Murski Soboti, Narodni odbrani v prestolici Prekmurja in na koncu se najbolj čudim vsem tistim, ki dajejo temu g. Petelinu, ki se šopiri z nemščino in madžarščino, kaj zaslužiti. Kar v gla* vo mi ne gre, da se v tiskarni g. Hana tiska tednik
Naskok na slov. giedališče
Naskok na slovensko gledališče je naredila znana klika iz »Veselega vinograda«. Bila je to preizkušnja, koliko te vrste »literature« prenese slovenska publika. Pokazalo se je, da ima publika boljši okus, kakor naši t. zv. kulturni delavci, kajti publika se je zgražala, ne morda zaradi »morale«, ampak že zaradi dostojnosti. Mislimo, da je čisto odveč voziti tak nemški gnoj na naš gledališki oder. Res je, da smo v teh resnih časih potrebni smeha, a tak »špasen duh«, ki veje iz »Veselega vinograda«, nam prav nič ne diši. Seveda gospodje, ki so zakrivili ta škandal, se zdaj škandaljzirajo nad onimi, ki so se pri tem škandalizirali, češ, da srno ozkosrčni, da ne razumemo »nove stvarnosti«, »nature« itd. Skratka, da smo nekulturni. In /a* kaj? Zato, ker ne maramo, da bi po našem odru prelivali tak nemški šmir. Ako je v Danteju ali v Shakespeareju ali pri velikih mojstrih kaka »go* la beseda«, jo radi prenesemo zaradi njihove umet* nosti, tu pa se zdi, da je vsa vsebina samo zaradi par svinjskih dovtipov. Kdor se hoče nad takimi »dovtipi« zabavati, naj gre v svojo bezniško druž. bo, slovensko gledališče pa naj služi umetnosti, kakor so to vedno zahtevali gospodje, ki so se zgražali nad Krpanovo kobilo. Tudi v času naj* bolj narodnih iger nismo slišali in videli na našem odru take surovosti. Ne govorimo tu o. »pohuj* šanju«, gre za čisto navadno spodobnost, ki jo zahtevamo v vsaki dostojni družbi. Naši podežel* ski odri radi posnemajo ljubljansko dramo, kar je prav, saj jim mora hiti ona vzor. Kaj bi si mislili tam ljudje o ljubljanskem občinstvu, če hi jim zaigrali »Veseli vinograd«?! Odveč je sklicevati se pri tem na nemške kritike itd. Nemci imajo na tisoče gledališč, mi jih imamo samo dvoje (po< klicnih), Nemci so že vsega prenasičeni, mi smo še lačni in žejni, Nemci so v dekadenci, mi šele rastemo. Če se nam hoče »pristne nature«, potem ni treba hoditi ponjo na »nemški Ren« in jo še bolj pokvarjeno presajati na Dolenjsko, ampak jo Vzemimo doma, takšno, kakršna je. Ni se treba zgražati nad moralo za »zaprtimi vrati«, ker na* vaden takt zahteva, da gotovih stvari ne oprav« Ijamo na cesti. Zanimivo vlogo so pri tem igrali naši listi. »Slovenec« je igro takoj odklonil, kar je imel prav. Da je opustil tirade o slovenski kulturnosti in neprimerne izpade proti O. Župan* £iču, bi bil tudi nadaljnji njegov boj stvaren in opravičen. Jutrov gledališki kritik ni našel na igri nobene napake, ker vrana vrani ne izkljuje oči. »Slov. Narod« je prinesel poročilo svojcglt gledališkega referenta, s katerim so vsi soglašali. Naenkrat pa je nastal (Bog ve, pod čigavim vpli> vom!) preobrat, privlekel je čisto po nepotrebnem na dan »Erotiko« in Prešernovo muzo in skril za« njo svojo zadrego. Njegova blamaža je bila po> Polna, pokazal je svojo »naprednost« v pravi luči. Ob času, ko smo se v Ljubljani prepirali zaradi nove nemške pisarije, je kulturni slovanski svet slavil 25«letnico največjega poljskega modernega umetnika Vyskianskega, in naše gledališče ni sma* tralo za potrebno, da bi se spomnilo tega jubileja. Država vzdržuje tu zavod gotovo zato, da mn rži
»Murske Krajine«, ki ga izdaja istoimenski kon* sorcij.
Prosimo imenovano gospodo, da poskrbi, da se ta sramota v Murski Soboti neha. Nacionalisti v Murski Soboti pa naj bolj pazijo, da ne zraste g. Hanu in še drugim sličnim petelinom že itak prevelik greben še bolj. Dokažimo, da si ne pusti* mo omalovaževati našega jezika na naših lastnih tleh.	Popotnik.
Sv. I j pri Mariboru
Slovenci dopisujte s Slovenci slovenski! Slo*
venski odvetnik, ki zastopa zavod, ki ga imajo Slo* venci v rokah, naj piše stranki, ki je slovenska, slovenske dopise. To smatramo za potrebno, da konstatiramo, ko nam je slovenska stranka iz Št. Ija ob meji pokazala nemški dopis slovenskega odvetnika. Že odličnemu narodnemu župniku v Št. liju, na ljubo, ki sc je toliko boril za Št. Ilj. bi lahko to izostalo. Da se razumemo!
*
Na mnoge (ne vse) neupravičene napade v do* pisu iz Sv. lija pri Mariboru v zadnjem Pohodu, ki izhaja iz osebne mržnje in ki še holj zastrup* ljajo že itak razpaljeno in bolno življenje v Št. liju, odgovarjajo Šentiljčani samo .z narodno prislovico: Hudoben je vsak, ki druge umiva, sam svoje grdobe pa sebi prikriva.
pred vsem slovensko produkcijo in da nas sezna* nja z deli drugih pred vsem slovanskih narodov. Jugoslovanska akademija ima marsikaj boljšega kot je nemški »Veseli vinograd«. Tudi starejša jugoslovanska dramatika bi zaslužila več pozor* nosti. Gre tudi za vzgojo publike, ki ie z »vese* lim vinogradom« ne bomo primerno vzgojili za gledališče. »Veseli vinograd« je bil odstavljen z repertoara; ako bi se zopet pojavil, bomd skrbeli za to. da se ž njim ne bo sramotila naša Talija.
Kumanovo in tvorci zgodovine
Ob priliki proslave dvajsetletnice zmagovitih balkanskih osvobodilnih bojev priporoča dnevnik »Slovenec« v št. 241 z dne 20. oktobra t. I. (stran
3.,	drugi stolpič spodaj) knjigo: »Vojna na Balkanu 1912—1913. Priredila dr. A. Sušnik in dr. Šarabon. Založila Katoliška bukvama v Ljubljani, 1914.«
Na vzpodbudo te notice sem poiskal imeno* vano knjigo in jo pričel prelistavati. Knjiga opi* suje junaške osvobodilne boje balkanskih narodov in bi bilo res jo priporočati, da na svojem koncu pod naslovom »Mir in razdor« ne napade brez* obzirno predvojne Srbije.
Na strani 233. piše dobesedno: »Dočim so Bolgari krvaveli pred Čataldžo in pred Bulairom, v dobri veri, da bodo zavezniki držali dano besedo, so jih ti zavezniki nenadoma zapustili in zbrali v hrbtu Bolgarov vse svoje moči. ki so bile skoro popolnoma sveže. In ko se ubogi Bolgar obrne in zahteva to, kar mu gre po pogodbi, tedaj se Srb in Grk zakrohočeta: Dober si, delal si, a ne damo ti. Saj nisi izpolnil pogodbe! — Kaka laž!...«
»Srbi (tu mislimo vedno le na oficielno Srbijo, narod kot tak je dober in ostane dober) pa, ki so z majhnimi žrtvami zasedli ogromne pokrajine, niso hoteli mastnega plena izpustiti, ravnotako ne Grki, ki so najmanj napravili. In ko Bolgari pra* vijo: Dajte nam, kar je našega, Makedonija je naša — tedaj se oglasita Srb in Grk soglasno: Ne!...««
»A sedaj izda »Slovan« Srb svojega brata Bolgara, zveže sc z zakletim sovražnikom slovan* skega imena, z Grkom, spočita se vržeta na osla* belega leva, ki se pa izredno dobro hrani in zopet pokaže, da jfc Bolgar ...«
Dalje na strani 234.: »Zdaj vemo, da je stala za Rumuni Rusija, »slovanska drjava«; zato pa je izdala s Srbijo vred slovanske Bolgare Romu* nom, Grkom in Turkom.«
Na strani 235. pa: »ln vse to je izgubljeno slovanstvu! Hvala Srbom! Z nadčloveškimi žrtva* mi so si osvojili Bolgari 38.000 km’ turške posesti, a odstopiti so jih morali zopet 15.000 km*, z Odri* nom, Lozengradom, Ljule«Burgasom in drugimi slavnimi imeni vred, 250.000 prebivalcev, kar so odstopili Turkom, je najboljši del Trači je. Seveda se imajo za to zopet zahvaliti »slovanskim« Srbom in Rusom.«
In knjiga se konča z naslednjim odstavkom: »Milijon Bolgarov v Makedoniji je izročenih Sr> bom in Grkom na milost in nemilost, Srbom
600.000,	Grkom 400.000...« »200 bolgarskih šol v Makedoniji je zaprtih! Resnično, resnično, Turki niso bili taki kot so Srbi in Grki! Celo bolgarsko cerkev preganjajo, hočejo sploh zatreti vse, kar spominja na Bolgare. Nekako od 1. 1895. nadalje je šlo na milijone bolgarskega denarja v Makedo« nijo, tisoči Bolgarov so skrvaveli za osvobojenje svojih rojakov, edina pomoč Makedoncev je bila Bolgarija, in sedaj? Slabše se godi Makedoncem kakor pod Turki. Ko smo začeli pisati zgodovino te vojske, nismo mogli niti od daleč misliti, da bo prišlo tako daleč. Edini up Bolgarov je Avstrija . ..«
Kar je v začetku knjige rečenega lepega o ju« naški borbi Srbov, vse je oblateno s poslednjimi hujskajočimi odstavki knjige. O Makedoniji pa se piše popolnoma s stališča Vanče Mihajlova. ln to knjigo si upa »Slovenec« priporočati svojim čita* teljem sedaj ob proslavi dvajsetletnice kumanov* ske bitke.
Ako iz izvodov, ki se zdaj prodajajo in pripo* ročajo od »Slovenca«, niso brisani zgornji odstav« ki, polni hujskanja in mržnje napram Srbom, mora knjiga takoj — izginiti!
Profil nošega gospodarstva
O našem gospodarstvu moramo mirno troje konstatirati in sicer: 1. da je bolno; 2. da je bila sprožena marsikatera pametna diagnoza in napi* san dober recept za zboljšanje te bolezni in 3. da skoro nikomur ne pade v glavo, da bi z zdravijo« njem sploh pričel. Nemogoče, bo trdila množica? ln vendar je tako, da zdravniki zaslužijo vse pri bolnikih in bi vsem zdravnikom slaba predla, če bi naenkrat bolnikov ne bilo. Bolezen in bolniki so potrebno zlo in zato naša ugotovitev pod 3.
Preglejmo še enkrat bolnika. Zadnjič smo predvsem konstatirali slabokrvnost, ki je vzrok, da sto in sto industrijskih in kmetskih gospodar« štev sploh ne dela ali pa dela z zmanjšano kapaci* teto neizrabljajoč vseh svojih moči, po največ zato, ker se delo ne izplača, zaradi prenizke cene produkta (agrarni produkti, lesna industrija, etc.) ali pa ker jih v današnjih kreditnih prilikah sploh najti ne morejo. Razumljivo je, da ta anemičen organizem, zapet v prisilni jopič današnjih razmer ne more dihati, da je ob vsaki najmanjši gospo« darski premembi nahoden in sploh ves nebogljen.
Vsi se še dobro spominjamo velike povojne konjunkture vse do leta 1928., ko je nastopila de« presija rastoča bohotno vse do danes in da ne vemo, kdaj je bo konec. Ko je padla Slavenska banka, takrat je dobil slovenski gospodarski or« ganizem največjo rano. Takrat so ljudje plašno začeli zadrževati denar iz bojazni pred izgubo doma, takrat, ko so videli, da je marsikateri so* trudnik in glavni činitelj Slavenske ob likvidaciji še zaslužil, takrat je poslovna morala v Sloveniji zarjula od bolečine, denar pa je pojenjaval kro* žiti. Denar je v sedanjem gospodarskem sistemu to, kar je živemu organizmu živa kri. Odtod sla« bokrvnost.
Še ni dolgo tega, ko smo čitali, da je bilo ravnateljstvo propadlega dunajskega »Kreditan« stalt« obsojeno, da vrne zavodu dvajset milijonov Šilingov. Jeli pri nas do danes kdo pokrenil vpra« šanje materialne odgovornosti in refakcije bivšega ravnateljstva Slavenske banke?
V	zadnjem članku smo predlagali, da se z no* vimi zakonitimi določbami poostri odgovornost in jamstvo funkcionarjev denarnih zavodov in si« cer čimpreje, ker s čim si naj razlagamo visoke plače teh ljudi, če ne s povečano odgovornostjo. Seveda ne samo moralno, ker tudi nagrada ni samo moralna v obliki visoko donečih naslovov, marveč materialna, ker so zato materialno nagra* jeni. Saj uvidimo, da igrajo v gospodarskem živ* ljenju vlogo nepredvidljivi momenti, vendar nikjer ni zapisano, da je treba pri vsakem trgovskem kre« ditu računati z ifcgubo. Pravilo se je takrat obrnilo zaradi zasebnih interesov disponentov tako, da so postale izjeme pravilo, normalen soliden posel pa izjema.
LISTNICA UREDNIŠTVA. Prosimo vse ce, njene dopisnike, da pošljejo dopise, za katere ho> čejo, da pridejo še v naslednjo številko, vsaj do torka zvečer,
TISKOVNI FOND:
Neimenovani 2000 Din. 5 naročnin za vestfal« ske Slovence 200 Din. Neimenovani 100 Din. Sku< paj 2300 Din. Do sedaj nabranih 9460 Din, Mk 5-02, Šilingov 1*76,
Umik na severni meji
Kdo ne pozna zmaja, ki preti Slovanom na zahodu m severu, Francozom pa na vzhodu. Svoje rilce usmerja zdaj sem, zdaj tja. Ker jih ima več, lahko obenem voha sem in tja. Ta žival ima do* ma precej golazni, ki jo grize in kri izpija, se pa za njo veliko ne zmeni, ker ima take krotitelje, ki ji znajo pravočasno najti drug objekt v za« bavo.
Za časa svetovne vojne je ta živa! imela svo* je tace že v južni Srbiji, sprehajala se je celo po Ukrajini, ogenj pa je bruhala tudi že nad Pa; rizom. Zmotili so se tisti, ki so mislili, da smo ga leta 1918. ugnali. Tedaj je dobil samo po repu in se je presenečen stisnil v svojem brlogu ter delal načrte za maščevanje. Pri tem je tako milo stokal, da so celo njegovi preganjalci in sovražni* ki iz leta 1918. prišli k njemu in ga prosili odpu* ščanja za tiste batine, ki so mu jih naložili. Da ga potolažijo, so mu brisali tudi vso odškodnino, katero bi moral vrniti oškodovancem. Sedaj, ko je prišel do sape, plete z našo pomočjo bič, s kate* rim nas bo tepel.
Povest o zmaju in njegovih pohodih spada kvečjemu v knjige ljudske šole, ne pa v naeional* no usmerjen časopis, da ni tako resnična in ža* lostna. 2alostna je tem bolj, ker se je v polni meri ne zavedamo.
Do leta 1914. so imeli Nemci prodiranje na vzhod in na jug sistematsko organizirano, ki se je začelo nekako z obrambo vzhodne avstrijske meje proti Turkom.
Upravna oblastva so bila v rokah nemških eksponentov, v Bosni in Hercegovini pa celo v vojaških rokah. Pod takimi okolnostmi je bilo la* hko prodirati na vzhod in jug in uspeh jc bil za* gotovljen. Ko se je val germanizma razbil ob bal* kanskih planinah, je bil načrt skvarjen. Val pa je pustil za seboj razne naplavine, ki so zrastle v nemške trdnjave. Po določbah mirovnega dogo* vora so morali Nemci uničiti orožje in trdnjave na mejah domovine. Trdnjave pa, ki so ostale na našem ozemlju — sedanja oporišča za »drang nah osten« in »drang nah siden« so maskirana z vprašanjem narodnih manjšin, ki je sankcionirano z zakonom. Narodne manjšine so postale tisti ste* bri. na katerih se ho gradil most na vzhod. Sedaj se ti stebri šele utrjujejo s taktiko, ki je lastna vsem uzurpatorjem. Najprej tiho in tajno, na oko popolnoma nedolžno, potem pa vedno bolj agre*
sivno. Izkoriščajoč ugodnosti naših zakonov in na* ivnost ljudstva, uveljavljajo svoj program polago* ma, a gotovo. Pri tem jim veliko pomaga njihova predrznost in naša smešna ponižnost, ki jo je »Pohod« že večkrat uspešno ilustriral. O njih me* todah v trgovini in industriji se je že veliko pi* salo, a žalibog malo pozitivnega ukrenilo.
Način, kako se bo pri nas reševalo vprašanje narodnih manjšin in njih šolstva, bo v veliki meri odločeval o izidu 'te borbe. Z začetkom se ne mo* remo pohvaliti. Člen 9. zakona o varstvu manjšin določa: »Glede javnega pouka bo vlada kraljevine Jugoslavije v mestih in krajih (distriktih), po ka* terih prebivajo v večji meri jugoslovanski držav* ljani drugega in ne uradnega jezika, dala primer* ne olajšave, da se za deco teh jugoslovanskih dr* žavljanov zavaruje pouk v osnovnih šolah na njis hovem lastnem jeziku.
Ta določba vlade kraljevine Jugoslavije ne bo ovirala, da ne bi uvedla v omenjenih šolah po* uka uradnega jezika obvezno. Določbe tega člena veljajo le za ozemlja, dodeljena Srbiji ali Jugosla* viji po 1. januarju 1913. leta.
Na podlagi tega člena se je v § 45. zakona o narodnih šolah dovolilo, da se v krajih, kjer se nahaja do 30 manjšinskih šoloobveznih otrok, otvori osnovna šola z njih materinskim jezikom. Po naših zakonih i/najo torej tukajšnji Nemci pravico pouka v materinskem jeziku v štirih raz* redih osnovne šole in nič več. Naša šolska oblast* va pa sq bila toliko širokogrudna, da so njihovim otrokom tudi v višji narodni šoli dopuščala pouk v nemškem jeziku.
Po določbah zadnjega odstavka čl. 9. zakona o varstvu manjšin Nemci nimajo pravice do nem* ške šole na teritoriju bivše kraljevine Srbije. — Kljub temu § 45. zak. o nar. šolah ne dela te iz* jeme, temveč dovoljuje nemško šolo po vsej kra* ljevini, kjer je 30 manjšinskih otrok. Na ta način so prišli tudi v Beogradu (Jo svoje osnovne šole. Naša dobrota s tem ni izčrpana. Dobili so že celo pravico do privatnega nemškega učiteljišča.
Ako za otvoritev nemškega razreda ni ravno mogoče dobiti 30 nemških otrok, se že najdejo do* brc slovenske duše, ki žrtvujejo svoje otroke, da se doseže predpisano število. Kaj slovenske? Cio*
spod  tič, ki je pravoslavne vere, tudi želi,
da se njegov otrok nauči nemški. Saj srbsko itak zna! In vpisal ga je v nemški razred. Žalostna mu majka! Ta »tič« je gotovo bil še »žutoklju*
nac«, ko so se pred nemškim kopitom umaknili njegovi tovariši čez Albanijo in si tega ni zapom* nil. Otroka se ni moglo odkloniti, ker za vpis je merodajna želja staršev, ne pa zakon o nar. šolah, ki v § 46. določa: »Če so v kraju oddelki, odnosno šole z državnim učnim jezikom, poleg njih pa tu* di posebni oddelki ali šole z učnim jezikom druge narodnosti, morajo hoditi otroci državnega mate* rinega jezika v osnovno šolo z državnim učnim jezikom.« Še nekaj! Kljub določbi v zadnjem od* stavku § 46. cit. zakona, ki pravi: »V krajih, kjer , so šoloobvezni otroci narodnih manjšin, ki po svo* jem številu ne morejo imeti pouka v materinem jeziku, morajo hoditi ti otroci v šolo z državnim učnim jezikom,« se je šlo Nemcem na roko in do* volilo, da obiskujejo šolo v bližnjem tujem šol* skem okolišu.
Kaj pa naši v Avstriji?
Člen 68. mirovne pogodbe, sklenjene v Saint Germainu z Avstrijo, vsebuje iste obveznosti za Avstrijo kot za nas čl. 9. zakona o varstvu man?* šin. Vemo pa, da se našim manjšinam v Avstriji . ne godi nič boljše kot onim v Italiji, ki ni obve* zana z nikakim tozadevnim zakonom.
Narod, ki nas je za časa svojega gospodstva tepel, kadarkoli se je nudila najmanjša prilika, ki je na tisoče naših najboljših moči v borbi za člos veške pravice udaril z žigom izdajalstva in spravil v prezgodnji grob, ni vreden take naklonjenosti. Ugodnejše ali slabejše stanje politike njihovih ro* jakov onostran meje z ozirom na mednarodni po* ložaj, je v ozki zvezi z vedenjem tukajšnjih manj* : šin, ki postaja vedno boij agresivna. Oni pozab* ljajo, da smo v svoji hiši mi gospodarji. Njihova predrznost gre tako daleč, da so v neki svoji vlogi zahtevali uradno razpustitev samoupravne institu* cije, ki ni ugodila njihovim protizakonitim zahte* vam!
Mi razumemo njihove težnje in delikatnost položaja narodnih manjšin ter skrbno ustrežemo vsaki njihovi želji. Oni pa nočejo razumeti psiho* 'J logije naroda, ki se je sedaj osvobodil večstolet* nega robstva. Naše potrpežljivosti in uslužnostiv ki je večkrat segala čez mero dostojnosti, mora biti enkrat konec!
Izgleda, da so naši nacionalni vijaki v teku časa nopustili. Potrebno jih je nategniti tako. da bodo naše Nemce zopet spravili v položaj, ki se spodobi za narodne manjšine. »Drang« pa bo Ju* goslavija likvidirala na način, ki je dostojen nje* ne najnovejše zgodovine.
Film naše zemlje
RAPALLO V LJUBLJANI
Rapallo je za nami. Obletnica naše krvne ob* sodbe in naše boli je šla mimo nas mirno, brez bučnih demonstracij. Naš molk je dokazal, da smo sposobni prenašati težke udarce, ne da bi za tre* notek klonili. Dvanajst let je poteklo od tistega časa, ko je začelo krvaveti naše narodno telo na zapadu. Rana jc globoka, in danes po dvanajstih letih je postala še večja kot je bila. Junaki smo, da kljub bolečinam nismo še nikdar pošteno za* stokali... Junaško prenašamo te bolečine, ker do* bro vemo, da se bo rana ob času zacelila.
Letošnja obletnica se je obhajala na poseben in uspel način. Brez vsake velike reklame, le ena notica v dnevnem časopisju je zadostovala, da so menda prav vse organizacije odpovedale svoje prireditve. Poudariti je treba, da je letošnji Ra* pallo padel prav na soboto in da je zaradi tega bilo najavljenih vse polno najrazličnejših veselic, plesov in družabnih prireditev. Častno so se od* zvali vsi, ne glede na prepričanje. Prireditve so odpovedali tako kot železničarji tudi Svoboda, Preporod in mnogo, mnogo drugih. Niso igrale kavarniške godbe, niti Rio niti Daj * Dam niso predvajali tistih tako priljubljenih nemških po* pevk. Pač pa so zvečer prenašali radio«program. Skoro popolna tišina je bila v Ljubljani ves dan, zvečer pa so primorski akademiki priredili »Pri> morski večer« v radiu. Milijon ljudi in še več po vsej državi jc poslušalo izvajanje primorskih ko* madov. Veliko število sokolskih društev je posta* vilo zvočnike v svoje telovadnice, ki jih jc napol* nilo članstvo in bilo ob radiu v duhovni zvezi z onimi, ki so imeli slušalke na ušesih za državno mejo, določeno po rapallski pogodbi.
Po Ljubljani se šušlja, da je prišlo do preloma med »Tiskovno zadrugo« in redakcijo »Ljubljanskega Zvona«. Baje je »Ljubljanski Zvon« nameraval v več člankih napasti Otona Zu* pančiča, da bi dokazal, da je še bolj samosloven* ski kakor »Dom in svet«. Ker jc odbor »Tiskovne zadruge« ta napad preprečil, je odstopil urednik in z njim gredo menda tisti sotrudniki, ki so zad* nji čas napravili iz »Ljubljanskega Zvona« avto* nomistično politično revijo. Bil je že skrajni čas, da se je napravil konec kliki, ki jc napadala vse, kar ni prišlo iz njenih vrst. Napad na »Zenski svet« in C. M. družbo jc pokazal, kam je zašel »Ljublj. Zvon« od svojih prejšnjih letnikov. Zna* no nam jc, da so se pojavljali že agitatorji med naročniki, da bi list odpovedali. Nekateri so imeli nabranih že precejšnje število takih naročnikov, ki z listom niso bili več zadovoljni, ker ni ustrezal našemu leposlovju, ampak političnim instinktom nekih Slovcnoborcev, ki jim ni nobena stvar več dovolj slovenska. Kakor se vidi, je »Tiskovna za* druga«, ki je prekrstila »Zvon« v »slovensko revi* jo«, hotela ustvariti nekako svobodno tribuno, a ta tribuna se je obračala najbolj proti »Tiskovni zadrugi« in ljudem, ki tvorijo ozadje »Tiskovne zadruge«. Tako so sotrudniki napadali predvsem gospodarje istega lista, v katerega so pisali. To stanje je postajalo že smešno. »Zvon« jc izpopol* njevala zbirka »Slovenske poti«, katerih prva šte* vilka »Slovenski problemi« je z vso silo napadla
—	založnike, češ da so — protislovenski. Bajc je bila nameravana še ena taka brošura o slovenski vzgoji, pa je bila v celoti konfiscirana. Moremo si misliti, kako protidržavna je hila ta »slovenska vzgoja«, če jc morala poseči vmes cenzura. Vpra* šanje pa je, kdo prav za prav odloča pri »Tiskov* ni zadrugi«, da izhajajo ravno pri nji take stvari. Saj je izšla »Tiskovna zadruga« iz nacionalnih’ vrsfJ V zvezi s temi dogodki na našem literarnem polju se šepeta še marsikaj. Da ho baje Bratko
Kreft začel izdajati svoj mesečnik. Kakor da jih že ni dovolj! Seveda z izrazito svojo smerjo. Če bo dobil dovolj naročnikov. Tudi imajo baje naši Samoslovenei šc druge načrte. Pripoveduje se, da nameravajo »Slovensko Matico« izpremeniti v svo* jo trdnjavo. Otvorili bodo svojo knjigarno in usta* novili svoj samoslovenski list proti »Ljublj. Zvonu«. Denarja imajo baje dovolj, saj imajo hišo. Samo če se ne bo slovenska publika naveličala teh sa* moslovenskih preklarij in pojde za onimi, ki ji bodo dali res lepe literature in jo pravilno infor* miralu o drugem kulturnem, predvsem slovanskem svetu. Sicer pa pri vsej tej podjetnosti vzkliknimo s Prešernom: Oj, zlati čas zdaj muzam kranjskim pride!
«
Zadnji »Val«, mladinska revija, prinaša pod naslovom »Mladina in njeno slovenstvo« članek, ki je nekak rezultat večnih debat o slovenstvu in jugoslovanstvu. Bil bi že skrajni čas, da napravi* mo konec tej mlatvi prazne slame. Za poštenega človeka je to vprašanje že v naprej in že davno rešeno približno tako, kot navaja »Val«. Bil bi že čas, da se pomenimo o čem drugem. Seveda pod bojem za slovenstvo se skriva pri nas toliko dru* gih stvari, da debat še ne bo konec. Slovenstvo je danes krinka, za katero sc skrivajo drugačni nameni: ne gre samo. za obliko, gre tudi za vsebino. In v tem grmu tiči /ajec. Odtcd vsi besni napadi proti vsem, ki se bore za svobodo misli, da nas ne zaduši ona samoslovenska atmosfera, ki se pod gesli raznih doktrin in ozkosrčnih teorij širi iz mračnih kotov v našo javnost in pod devizo slo* venstva ustvarja — protijugoslovansko fronto.
POPRAVEK
V	članku dr. Ražma »Primorci — begunci?« v 10. številki »Pohoda« popravljamo tiskovno na» pako. V zadnji vrsti prve kolone mora stati na* mesto besede »sposobnosti« beseda »posebnosti«.
Odgovorni urednik Miroslav Matelič. — Izdaji za Narodno obrambno tiskovno zadrugo* r. z. z o. z., Ciril Majcen. — Tiska Učiteljska tiskarna
(predstavnik Francž Štrukelj). Vsi v Ljubljani.