LETO VI. ŠT. 47 (288) / TRST, GORICA ČETRTEK, 13. DECEMBRA 2001 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 CENA 1500 LIR 0,77 € www. noviglas. it NOVI GLAS J E NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 KOROŠKA IN Ml 1 Na nedavnem deželnem kongresu Slovenske skupnosti je eden od vidnih predstavnikov stranke (sedaj deželni predsednik) pravilno ugotovil, da so se naše vezi s Koroško v zadnjih letih precej zrahljale. Dejstvo je, da na samem kongresu ni bilo predstavnikov NSKS (Narodnega sveta koroških Slovencev), ki se je vedno udeleževal tovrstnih srečanj, je pa vsekakor poslal svoj pozdrav. Ne bomo se tu spuščali v tehnične ali druge razloge, zaradi katerih koroški Slovenci niso bili prisotni. Dejstva so dejstva. Kaj lahko o vsem tem napišemo? Že od prvih povojnih let so nastali plodni odnosi med koroškimi in primorskimi Slovenci. In to še zlasti na kulturnim in prosvetnim področju. Kasneje pa so se začeli tudi politični odnosi med zadevnimi organizacijami na Koroškem in pri nas. Dobro se spominjam, ko smo v sedemdesetih kasneje osemdesetih letih kar mnogokrat šli kot delegacija, najprej SDZ v Gorici, potem pa deželna SSk na Koroško (in obratno). V Celovcu smo imeli vedno lep sprejem in veliko plodnih razgovorov s predstavniki narodnega sveta koroških Slovencev. Kasneje pa še z EL (Enotno listo), ki je predstavljala slovenske izvoljene, zlasti občinske predstavnike. Še živi v spominu zlasti lik znanih koroških voditeljev, kot so bili zlasti dr. Joško Tisch-ler, dr. Valentin Inzko in dr. Pavle Zablatnik. Potem pa še mlajše generacije, od dr. Regina Ida Vospernika, dolgoletnega predsednika FUENS-a (Mednarodne manjšinske zveze) pa še državnga poslanca Karla Smolleta, dr. Matevža Grilca in drugih, da omenjam tu le glavne predstavnike. Odnosi med Slovenci v Italiji in Slovenci v Avstriji so bili tu vedno zelo konkretno na rešetu. Vse pa je bilo vedno tudi tesno povezano s skupnimi odnosi do matične domovine, ki zlasti v tistih težkih letih niso bili vedno idealni. Kaj pa danes? Morda ni lahka vedno ustrezna primerjava z leti nazaj, vendar vseeno ohranja neko določeno vrednost. Zadnja leta imamo namreč primorski in koroški Slovenci, v Italiji in v Avstriji, že neko novo vez, ki nas povezuje -to je skupna prisotnost v Evropski uniji. Vse to nam daje neke nove naloge in razsežnosti. Obojestranska prisotnost v Evropi je namreč daljnosežna. Skupaj se bomo morali boriti za ustrezno mesto naših slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji za dosego vseh svojih pravic. To še zlasti vse do vstopa Slovenije v Evropo. Danes lahko vsekakor razmišljamo o vsem tem. Sedanji politični položaj tako v Italiji kot v Avstriji gotovo ni idealen za rešitev manjšinskih vprašanj. Na vsak način pa se moramo Slovenci vseeno soočati s problemi in z obstoječimi oblastmi. Slovenci v Italiji smo že ob prvih neposrednih volitvah za Evropski parlament sodelovali z ostalimi manjšinskimi strankami s skupno listo. To vse od leta 1979, leta prvih direktnih volitev. To delamo v eni ali drugi obliki še danes. Bili smo že skoraj pred izvolitvijo tudi slovenskega evropskega poslanca na manjšinski listi. stran 2 ANDREJ BRATUŽ NAJMLAJSI PEVCI NA MALI CECIUJANKI Naročnikom in bralcem sporočamo, da bo prihodnje leto posamezna številka našega tednika stala 1.800 lir ali 0,93 €; letna naročnina za Italijo bo ostala nespremenjena, to je 80.000 lir ali 42 €; ostale naročnine bodo naslednje: za Slovenijo 90.000 lir ali 46 €; za inozemstvo 120.000 lir ali 62 €; naročnina po letalski pošti 160.000 lir ali 83 €. Svoje naročnike in bralce prosimo za razumevanje. Prepričani smo, da bodo našemu tedniku potrdili zvestobo, čim-prejporavnali naročnino in pridobili nove naročnike, tako da se bo krog naših bralcev še povečal. UPRAVA NOVEGA GLASA PRAZNIK NAŠIH OTROK FOTO BUMBACA Tudi letošnja Mala Cecilijan-ka je uspela, bi lahko potegnili črto in tako zapisali pod rezultat letošnje pevske revije naših najmlajših pevcev, ki je bila minulo soboto, na praznik Brezmadežne, v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Seveda moramo dodati, da smo bili tudi letos priča lepemu in izjemno dobro obiskanemu prazniku petja najmlajših pevcev iz naše srede, saj se je v soboto v Kulturnem centru Bra- tuž trlo otrok, ki so v spremstvu staršev, starih staršev in drugih sorodnikov ter seveda prijateljev zborovskega petja dodobra napolnili naš, slovenski kulturni hram, tako so ga napolnili, da je veliko ljudi moralo v veliki dvorani centra med prireditvijo stati, precej pa jih je poslušalo petje najmlajših tudi pred vrati. Vse to seveda govori o tem, kako je Mala Cecilijanka postala že ustaljena kulturna prireditev slovenske pesmi, ki je še to- liko bolj plemenita, ker jo pojejo otroci in tudi vsi tisti mladi ljudje iz naše srede, na katerih sloni prihodnost našega zborovskega petja. Zato je prav storil naš kolega Jurij Paljk, ki so ga organizatorji, Združenje cerkvenih pevskih zborov, naprosili, naj mlade pevce, njihove starše, dirigente zborov in ljubitelje petja pred začetkom koncerta nagovori, ko je podal misel, "da je za petje v zboru pomemben prav vsak pevec, tisti, ki poje v prvi ali zadnji vrsti, tisti, ki poje solo ali pa samo spremlja solista". V nadaljevanju svojega kratkega posega je Paljk naglasil predvsem pomembno dejstvo, da "se otroci v pevskih zborih učijo živeti v naši družbi, kjer je zares prav vsak posameznik pomemben;" vse mlade pevke in pevce je tudi naprosil, naj "ne zamerijo preveč staršem in nonotom, če jih bomo kdaj tudi silili k petju, ker je v življenju pač tako, da brez muke ni moke", predvsem pa se je vsem pevkam in pevcem ter njihovim dirigentom zahvalil za koncert, kajti prav na današnjih otroških in mladinskih zborih “sloni usoda prihodnjih pevskih zborov v naši sredi, zborov, ki ohranjajo žlahtno izročilo slovenske pesmi pri nas." Lepo je Malo Cecilijanko povezovala Silvana Vogrič. Za presenečenje je s svojo hitrostjo in prisrčnostjo poskrbel g. Marijan Markežič, urednik revije za najmlajše Pastirček in tudi sam izjemno priljubljen duhovnik med našimi najmlajšimi, kar je pokazal spontan aplavz po njegovi predstavitvi pesmarice Eno si zapojmo... ali pa vse. —STRAN 10 KAM PLOVE ITALIJANSKA LADJA? DRAGO LEGISA Tako se gotovo zlasti v zadnjih dneh marsikdo sprašuje, ko po časnikih, radiu in televiziji spremlja notranjepolitično dogajanje v Italiji. Vedelo se je sicer, da bo lanska prodorna zmaga Doma svoboščin na državnozborskih volitvah globoko zarezala v družbeno, gospodarsko in tudi politično stvarnost v državi, a verjetno nihče ni predvideval, da bo ta zmaga nevarno zamajala same temelje pravnega reda, ki ga je bila po drugi svetovni vojni določila republiška ustava. V tržaškem italijanskem dnevniku je bivši poslanec Corrado Belci pred kratkim napisal, kako so Italijani po fašizmu imeli priložnost natančno spoznati razliko med demokracijo in diktaturo, po zadnjih državnozborskih volitvah pa smo v Italiji priča "diktaturi parlamentarne večine". Sedanja večina je po njegovem prepričana, da ji je vse dovoljeno, pri čemer se sklicuje na voljo ljudstva, kakršna je prišla do izraza na svobodnih volitvah. Tako je nova večina brez prevelikih pomislekov povzročila hud spor s sodno oblastjo, ki jo hoče v bistvu podrediti svoji volji. Vse to je prišlo jasno do izraza ob odstopu podtajnika v notranjem ministrstvu Taormine, ki pa ga je pravosodni minister Castelli v parlamentu vzel v o-brambo, češ da se ni pravilno izrazil, ko je dejal, da bi morali nekatere sodnike aretirati, ker da niso upoštevali razsodbe ustavnega sodišča. V resnici pa je bil v sodni postopek vpleten viden predstavnik vladne večine, medtem ko je razsodba ustavnega sodišča le govorila o pravilnem tolmačenju nekega zakona. V razpravo je naposled posegel sam predsednik vlade Berlusconi in napovedal, da bo njegova večina v šestih mesecih preuredila celotni sodni sistem. To pa je imelo za posledico, da je v znak protesta odstopilo celotno vodstvo stanovske organizacije italijanskih sodnikov, kar se je v italijanski zgodovini zgodilo samo I. 1924, ko je pod streli fašističnih atentatorjev v Rimu padel socialistični poslanec Giacomo Matteotti. Poteklo je le nekaj dni, ko je nastala nova senzacija. Italijanska vlada je z vetom preprečila, da bi Evropska zveza za učinkovitejši boj proti terorizmu u-vedla tako imenovano "evropsko tiralico", pri čemer se nava- ' STRAN 2 SPOROČILO UREDNIŠTVA Našim sotrndnikom oz. dopisnikom sporočamo, da bo božična številka našega lista izšla v četrtek, 20. decembra. Zato jih naprošamo, naj pošljejo svoje prispevke do petka, 14. t.m. I Alojz Tul OB 60-LETNICI DRUGEGA TRŽAŠKEGA PROCESA | Danijel Devetak MARKO TERČIČ intervju Ivan Žerjal PSI: RAZGOVOR O KNJIGI SLS 1941-1945_________________ Tomaž Simčič GORIŠKI NADŠKOF SEDEJ OB 70-LETNICI SMRTI 1 ČETRTEK, 13. DECEMBRA 2001 ja 32 primerov kaznivih dejanj, med njimi so tudi pranje umazanega denarja, korupcija in razne oblike poneverb. Ostalih 14 držav članic EZ pri svojem predlogu odločno vztraja, dokončni sklep pa bo sprejet že ta teden, ko bodo v belgijskem mestu Laeken zborovali ministrski predsedniki vseh 15 držav članic. Zdi se, da v sami italijanski večini ni soglasja o tem pomembnem vprašanju, vendar je z javnega zborovanja Severne lige v Milanu v nedeljo, 9.t.m., prišlo zelo jasno opozorilo. Stranka, ki ima več ministrov in državnih podtajnikov, je vladi kratkomalo prepovedala, da sprejme predlog vseh ostalih članic Evropske zveze. Slednjo je celo javno označila za "visli-ško deželo" (it. Forcolandia). Jurij Paljk O DATELJNIH 2 ČETRTEK, 13. DECEMBRA 2001 3417 OB 60-LETNICI DRUGEGA TRŽAŠKEGA PROCESA ALOJZ TUL Te dni poteka 60 let od drugega tržaškega procesa proti primorskim Slovencem. 15. decembra 1941 se je namreč zaključila demonstrativna sodna obravnava pred Posebnim sodiščem za zaščito države proti šestdesetim slovenskim rojakom iz vse Primorske v okviru takratne Julijske krajine, ob koncu katere je bilo devet obtožencev obsojenih na smrt, 23 na 30 let, 24 obtožencev na kazni od 1 do 24 let ječe in štirje obtoženci so bili oproščeni. Štirim od devetih na smrt obsojenih obtožencev je bila nato smrtna kazen spremenjena v dosmrtno ječo (Čermelju, Ščuki, Kavsu in Sardoču), ostalih pet so ob jutranji zori 15. decembra ustrelili na Opčinah (Bobka, Ivančiča, Kosa, Tomažiča in Vadnala). To pa fašističnim organizatorjem procesa še ni bilo dovolj, zato so usmrčene slovenske fante s kamionom odpeljali v kraj Fontana di Villorba pri Trevisu, kjer so jih pokopali na tamkajšnjem pokopališču in s tem hoteli zabrisati vsako sled za njimi. Pokopališče so stražili še tri mesece. Po vojni pa je prišlo vse na dan. Po odkopu so njihova trupla v krstah prepeljali na Veliki trg v Trstu, kjer je bila 28. oktobra 1945 dopoldne slovesna spominska svečanost. Žalni obred so opravili duhovni- ki Matija Škabar, Virgil Šček, Božo Milanovič, Ivan Bidovec in Lavisato. Po tej svečanosti je veličasten pogrebni sprevod krenil preko Korza proti trgu Stare Mitnice, od koder so jih odpeljali v domači kraj. To so v grobih obrisih dogodki v zvezi s t.i. drugim tržaškim procesom proti Slovencem, ki so se organizirano upirali fašističnemu režimu in njegovemu narodnemu zatiranju. Prvi takšen proces je bil prav tako pred Posebnim sodiščem v Trstu prve dni septembra 1930, na katerem so bili, kot znano, obsojeni štirje glavni obtoženci za atentat na fašistični dnevnik II Popo-lo di Trieste, in sicer Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki so šli v zgodovino kot bazoviški junaki. Kljub temu dramatičnemu izzivu upiranje fašističnemu režimu s strani primorskih Slovencev ni zamrlo, temveč se je po krajšem zatišju obnovilo in začelo vedno bolj preraščati v obširno razpredeno mrežo zaupnikov in aktivistov tajne protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica in Reka), ki je imela za končni cilj priključitev Primorske in Istre k matični državi Jugoslaviji. Njena glavna najbolj znana voditelja sta bila, med številnimi drugimi, Albert Rejec in Danilo Zelen. Slednji je bil sodelavec na smrt obsojenih na drugem tržaškem pro- cesu in bi se lahko znašel z njimi na procesu, kakor se je znašel Lavo Čermelj, ki ga je italijanska policija aretirala v Ljubljani brž po njeni zasedbi aprila 1941. Zelenu je bila namenjena drugačna usoda: 13. maja 1941 je padel v spopadu s karabinjerji in italijanskimi vojaki na Mali gori pri Ribnici kot prva žrtev v boju z okupatorjem na slovenskem ozemlju. Prve aretacije v zvezi z drugim tržaškim procesom segajo nazaj v pomlad 1940, ko se je fašistična Italija pripravljala za vstop v vojno, kar se je zgodilo 10.6.1940. V tem času so se namreč začele množične aretacije v Trstu in vsem Primorju. Do začetka septembra je bilo izvršenih že 1 50 aretacij, ki so se nato neprekinjeno nadaljevale in zajele nad tristo ljudi. Po dolgih in mučnih zasliševanjih so jih 60 ovadili Posebnemu sodišču, da jim sodi za prevratniško delovanje proti državi. Obtoženci so bili iz vseh slovenskih krajev tedanje Julijske krajine, od Bovškega in Tolminskega do Krasa in Ilirske Bistrice, a še največ iz Trsta. Pripadali so različnim idejnim smerem in poklicem, med temi so bili tudi številni intelektualci. Tako se je na procesu odražala podoba celotne Primorske in njene upornosti raznarodovalni fašistični politiki. 5 1. STRANI KOROŠKA IN Ml To pa so potem preprečile objektivne zapreke. Danes sicer sedi v evropskem parlamentu slovenski poslanec, izvoljen na listi Levih demokratov, torej ne kot pristen izraz manjšinske stvarnosti. Slovenci v Italiji in v Avstriji bomo morali zato tudi v bodoče bolj sodelovati na političnem področju, in to kot resničen izraz politične volje slovenske manjšine v obeh državah. 5 1. STRANI KAM PLOVE Kakšno je pravzaprav resnično ozadje vsega tega zares nenavadnega in gotovo edinstvenega ravnanja v državi, ki se ima za demokratično in ki je v prejšnjem stoletju na lastni koži občutila "blagodati" diktature? Odgovor morda najdemo v u-vodniku, ki ga je v ponedeljek, 10. t.m., objavil razširjeni in vplivni dnevnik Corriere della sera. Njegov avtor pravi, da predsednik vlade Berlusconi ni izpolnil obljube, da bo v prvih sto dnevih svoje vlade dokončno rešil vprašanje "konflikta interesov". Res je sicer, da je v napovedanem roku minister Frattini izoblikoval shemo zakonskega osnutka, ki naj bi uredil to vprašanje, vendar je predlagana rešitev najslabša od vseh, kar jih je bilo do zdaj zamišljenih. Berlusconi je, kot znano, zalozniški in medijski mogotec, koristi njegovih številnih podjetij pa gotovo niso vedno v skladu z javnimi koristmi, za katere morata skrbeti vlada in zlasti njen predsednik. V demokratičnih državah je to vprašanje natančno urejeno, zato Italija predstavlja v tem pogledu izjemo. Do kdaj? Proti Berlusconiju in nekaterim njegovim najožjim sodelavcem, ki so tudi parlamentarci, so že v teku sodne preiskave v Italiji in tujini. Zanimivo je, da se v tej zvezi govori o pranju umazanega denarja, o davčnih goljufijah, o korupciji, torej o kaznivih dejanjih, katerih osumljenci ne bi smeli biti predmet tiralic EZ! Kako si to razlagamo? Si sploh lahko predstavljamo, da bi komunistični (kot pravi Berlusconi) ali nacistični (kot pravi Bossi) javni tožilci in sodniki v državah EZ mogli zares izkoriščati svoje položaje v politične namene? Začasni predsednik evropskega parlamenta Verhofstadt je v torek bil v Rimu, kjer se je sestal tudi z Berlusconijem. Slednji je po srečanju povedal, da je bil dosežen sporazum o spornem vprašanju evropskega zapornega naloga. Govoril pa je tudi o nujnosti, da se spremenijo nekatera ustavna določila. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 3 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 F A X 0481 536 978 E-MAIL goricahnovigias.it uprava (tfnoviglas.it 1133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trst C«'nov iglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA HO.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU HC PRIZADEVANJA ZDA IN EZ NOVI PRITISKI ZA MIR NA BLIŽNjEM VZHODU Ameriška vlada si še dalje odločno prizadeva, da bi se na Bližnjem vzhodu prenehalo prelivanje krvi in se končo pošteno uredili odnosi med Izraelci in Palestinci. Te dni je dopotoval na Bližnji vzhod ameriški general Zinni, ki je imel pogovore tako z izraelskim ministrskim predsednikom Sharonom kot s palestinskim voditeljem Arafatom. Pomembno novost gotovo predstavlja odločen nastop Evropske zveze. Zunanji ministri vseh 15 držav članic so izjavili, da sta palestinski organizaciji Hamas in Džihad teroristični združbi, predsednika Arafata pa so pozvali, naj takoj nastopi proti skrajnežem, in sicer tako, da poskrbi za uničenje teroristične mreže, za aretacijo in kaznovanje ljudi, ki sodelovali pri atentatih, in za javni poziv, naj se naredi konec obrože-nemu boju proti Izraelcem. Od Izraela pa zunanji ministri Evropske zveze zahtevajo, naj umakne svoje vojaške enote, naj preneha pobijati Palestince, ki jih ima na posebnem seznamu, naj naredi konec obleganju palestinskega ozemlja in naj preneha z gradnjo izraelskih kolonij. Poslanici sta bili v Bruslju izročeni izraelskemu zunanjemu ministru Peresu in palestinskemu pogajalcu Nabil Shatu. Izraelski zunanji minister Peres je na začetku tega tedna bil na obisku v Rimu, kjer je imel pogovore z zunanjim ministrom Ruggierom, sestal pa se je tudi s predsednikom vlade. Zanimivo je, da proti že ustaljenem običaju šef izraelske diplomacije tokrat ni obiskal Vatikana. ■ DL VOJNA V AFGANISTANU TIK PRED RAZPLETOM BREDA SUSIC Krog okoli Osame bin Lad-na se nezadržno oži. Po navedbah Hazrata Alija, enega izmed voditeljev protitalibanskih sil, je 90% možnosti, da se na majhnem območju goratega področja Tora Bora na vzhodu Afganistana, ki je še v rokah peščice arabskih bin Ladnovih privržencev, skriva tudi saudski šeik. Tudi za talibanskim vodjo mulo O-marjem seje po padcu Kandaharja izgubila vsaka sled. Medtem pa je ameriški časnik Wa-shington post objavil vest, da so ameriške sile prišle do videoposnetka, na katerem vodja teroristične organizacije Al-Qaida neposredno priznava odgovornost za atentate. Talibani so v petek, 7. decembra, zjutraj definitivno zapustili še zadnje oporišče, mesto Kandahar, in ga prepustili krajevnim paštunskim voditeljem. Da bi preprečil krvave spopade, ki so pred nekaj tedni v podobni prehodni situaciji v mestu Mazar-i-Sharif povzročili več kot sto žrtev, je posegel sam bodoči afganistanski premier Hamid Karzai. Dosegel je dogovor, po katerem je nadzor nad mestom prevzel nekdanji guverner istoimenske pokrajine Gul Agha, mudžahidski poveljnik, mula Nakebulah pa bo lahko v zameno postavil svojega človeka na vrh mestne vojaške enote. Američani so se s svojimi e-notami približali mestu, v prestolnici Kabul pa se že pripravljajo na ponovno odprtje ameriškega veleposlaništva, ki je bilo zaprto od leta 1989. Največ dela pa so ameriške vojaške sile imele na območju Tora Bora, kjer so bombniki B-52 več dni silovito obstreljevali položaje bin Ladnovih privržencev in pri tem uporabili tudi uničujoče bombe "dasy cutter". Obenem so napredovali tudi vojaki Severnega zavezništva, ki so zavzeli pomembne strateške položaje na vznožju gora. Zasedli in pregledali so tudi številne jame in rove, kjer bi se lahko skrivali nasprotniki. Bin La-den in njegovi se v trenutku, ko pišemo, branijo s komaj 5 kvadratnih kilometrov širokega območja na vrhu gore, ki se imenuje Regan. Krajevni prebivalci so pričali, da so saudskega šeika videli na tem območju. Drugi viri pa navajajo možnost, da je bin La-den že zbežal v Pakistan. Kje tiči resnica, bomo morda izvedeli že v naslednjih urah in dneh. Morda bo postalo tudi bolj jasno, če je Osama bin Laden res kriv za zločine, ki mu jih pripisujejo. Videokaseta, na kateri so menda dokazi o njegovi krivdi, je bila objavljena v sredo, 12. t.m. Vendar je že znano, da so posnetki sporni, saj niso jasni -predvsem zvok je precej slab. Čeprav ameriško javnost morda bolj zanima usoda bin Ladna, je vprašanje človekoljubne pomoči sestradanemu afganistanskemu prebivalstvu in pa pomoči za obnovo države še bolj pereče. V Bonnu so minuli teden prišli do dogovora o sestavi nove prehodne vlade in pripravi na volitve, vendar so mnogi krajevni plemenski voditelji že izrazili nezadovoljstvo nad odločitvami konference. Poglavje, ki so ga odprli atentati 11. septembra, torej še zdaleč ni zaključeno. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE ZA STRPNO REŠEVANJE PROBLEMOV Ena od posledic vojne, čeprav je oddaljena, vendar smo nanjo pristali, se utegne pokazati v spremenjenem odnosu do urejanja našega družbenega življenja. Dejstvo je, da pričenja vojna praviloma vplivati vzvratno nazaj in da je treba biti zaradi tega toliko bolj buden in pa na preži. Kaj rado se namreč zgodi, da se želimo ljudje v okoliščinah, kakršne so sedanje, oprijemati ostrejših prijemov, ne da hi se tega sploh dobro zavedali. Nenadoma se nam zazdi sila primernejša od dolgotrajnega dogovarjanja z drugače mislečim. Čez noč dobimo občutek, da se na miren način ne da ničesar več doseči in da zaradi tovrstne mirnosti ostajajo vprašanja večno odprta in nikdar rešena. In v/ kolikor pustimo takšnim razmišljanjem prosto pot, potem se lahko že nevarno približamo "plemeniti" logiki vojne, da se je namreč mogoče le z večjo ostrino iznebiti težav, ki se nočejo premakniti z mrtve točke. Zato bi morali biti sila previdni, da ne bi pričeli številnih družbenih vprašanj razreševati po načelu in praksi ostrih potez. Biti bi morali na primer zelo pozorni na vladno napoved, da bo v šestih mesecih rešila vprašanje italijanskega sodstva. Biti hi morali zelo pozorni, da ne bi morebiti na silo utišali sindikatov, ki se borijo za ohranitev varnostnih mehanizmov pri odpuščanju delavcev. Mimogrede, v kolikor sindikati v svojem prizadevanju ne bodo deležni kar najširše družbene podpore, je možnost prekomernega pritiska na njihovo delovanje več kot na dlani. Dalje bi morali biti zelo pozorni, da ne bi uveljavljali privatizacije zdravstva sunkovito in brez potrebnega dogovora. Da ne bi sprejeli takšnega zakona o priseljencih, ki bi sprožil družbene napetosti, da torej ne bi ogrozili multikulturnosti, ki je eden od temeljev sedanje in prihodnje Evrope. V kolikor bi namreč spodkopali vrednote multikulturnosti, bi se razmere v razvitem svetu zlovešče poslabšale. Kar dolg je torej spisek vseh odprtih vprašanj, pri reševanju katerih bi utegnili podleči skušnjavi, da jih je mogoče in nujno razrešiti naenkrat, čez noč in enostransko. In prav omenjena skušnjava je tista, ki se napaja z logiko vojne. To pa pomeni, da so ogrožene vse tiste vrednote, ki urejajo naše skupno življenje, in sicer ves čas, dokler bo sedanja vojna v svetu še trajala. In zato je prav, da se toliko bolj zavemo dobrobiti strpnosti in razumevanja, dobrobiti, ki nam ni dana enkrat za vselej, ampak jo moramo gojiti in čuvati. V tej točki hi se morali spomniti izkušenj iz preteklosti, ko smo doživeli nič koliko časov, v katerih sta bili strpnost in razumevanje povsem potisnjeni na rob ali celo izločeni iz življenja. Zgodovinska izkušnja torej dopoveduje, da so prav načela strpnosti in razumevanja v obdobjih globljih zaostritev tako ali drugače v nevarnosti in da se je treba zato zanje na novo zavzeti s tisto odločnostjo, ki jo od človeka zahteva blagor sožitja oziroma srečnega sobivanja. AKTUALNO ' - _/r’ r£<>pj ^firatHŽ INTERVJU / MARKO TERCIC OB JUBILEJU MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA LOJZE BRATUŽ DANIJEL DEVETAK Zbor Bratuž bo proslavil svoj visoki jubilej s koncertom. Koncert bo v četrtek, 13. decembra, ob 20.30 v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Za ta večer smo pripravili spored, ki smo ga razdelili v štiri sklope. Peli bomo zlasti umetne pesmi, nato skladbe Brede Šček, goriške skladatelje, Kogoja in Merkuja. Hoteli smo dati prednost primorskim avtorjem, od Danila Fajglja prek Stanka Jericija do mladega Patricka Quaggiata. Ob tej priložnosti bomo tudi podelili posebno priznanje prof. Stanku Jericiju, dirigentu, ki je najdaljšo dobo - celih 30 let - vodil naš zbor. Priznanje za svoje udejstvovanje bodo prejeli tudi pevci. Podeljene bodo namreč bronaste, srebrne in zlate Gallusove značke. To bo torej naša akademija. V glavnem bomo peli, nekaj bom povedal kot predsednik, pomemben trenutek bo omenjena podelitev priznanj, na koncu pa se bomo radi ustavili z vsemi prijatelji pri družabnosti. Zato res toplo vabim vse prijatelje, nekdanje pevce in vse tiste, ki bi radi peli z nami, naj praznujejo z nami. Izšla je tudi lepa in bogata priložnostna brošura. Res je. Pripravila jo je prof. Verena Koršič Zorn, ki je nazorno opisala zgodbo našega zbora. Knjižica vsebuje poleg številnih informacij tudi bogato fotografsko gradivo iz našega arhiva. Poleg vsega je v njej še moj uvodni pozdrav; misel knjižici na pot sta prispevala predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete dr. Damjan Paulin in prof. Andrej Bratuž, sin pokojnega Lojzeta Bratuža in sploh več kot 40 let član zbora. Nekaj je tudi spominov štirih še živečih dirigentov zbora; to so Ivo Bolčina, Stanko Jericijo, Stojan Kuret in Bogdan Kralj. Prof. Verena Koršič je dodala tudi seznam vseh naših nastopov in gostovanj na tujem. Naj povem še to, da je platnico grafično opremil naš mladi pevec Paolo Posillipo, ki je tudi oblikoval logotip ob 50-letnici zbora; tako poteka celotno naše praznovanje v istem slogu. Ker je bil projekt za naš zbor finančno dokaj zahteven, sta nas pri tem podprla ZSKP in Združenje cerkvenih pevskih zborov, za kar smo jima res hvaležni. Kakšno je po tvojem trenutno zdravje zbora? Zbor Lojze Bratuž je od vedno, kar se jaz spomnim, nekako nihal, kar se tiče kakovosti. Jaz sem stopil v zbor na začetku leta 1977, to je v času, ko je bil sestav daleč naokrog znan kot res dober zbor. Januarja istega leta je bil med drugim na znanem gostovanju v Parizu, ki se ga vsi radi spominjajo in je za zbor veliko pomenilo. V letih '90 se je začelo daljše obdobje krize vse do trenutka, ko se je močno začutila potreba po pomladitvi članov. Leta 1998 je tako prevzel vodstvo dirigent Stojan Kuret, ki je s svojo strokovnostjo v nekaj mesecih ogromno naredil, kar se tiče kakovosti sestava. Postali smo zelo dober zbor, žal pa se niso dovolj razvile tiste medosebne vezi, ki bi iz sestava naredile tudi skupino prijateljev, v kateri se vedno lepo znajdeš. Ni bilo prave skupnosti. Člani so bili ljudje, ki jim je bilo všeč lepo peti; redno smo delali pod profesionalnim vodstvom. Po mojem pa je za tak sestav, kakršen je naš, skoraj pomembnejše od kvalitete dejstvo, da gre pri tem za skupino ljudi, ki so radi skupaj. Mislim, da je zbor v lem trenutku prav dobra skupina. Sicer nismo tako številni kot kakšen drug sestav, je pa to po mojem prav lepa skupina, ki ima Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice se je v tem tednu spomnil svoje 50-Ietnice s slavnostnim koncertom. O sestavu, ki ga je leta 1951 ustanovil Mirko Filej in je skozi deseletja veliko pomenil v naši kulturni stvarnosti, smo se pogovorili s predsednikom zbora Markom Terčičem, očetom treh otrok in zavzetim dolgoletnim pevcem. Njega smo izbrali tudi zato, ker je med sedanjimi pevci eden izmed redkih, ki v vrstah zbora pojejo več kot dvajset let. pred sabo dobre perspektive. Vse to je odvisno tudi od dirigenta, ki mora držati skupaj člane in jim vlivati navdušenja za skupne podvige. Mislim, da je Bogdan Kralj v tem trenutku pravi dirigent za nas. Z njim med nami vlada res prijetno vzdušje, veliko delamo, se tudi pošalimo in poveselimo. Idealno bi bilo, ko bi se nam pridružil še kdo. Čas bo prinesel svoje. Delamo počasne korake in počasi želimo rasti v prepričanju, da nam bo to res uspelo. V zadnjih mesecih smo že imeli nekaj nastopov. Premoščamo nekaj težav, sicer pa se nam zdi, da smo vsakokrat malo boljši. Smo dobra skupina. V zboru nas je nekaj manj kot trideset. Če pomisliš, da sem jaz med petimi najstarejšimi, lahko razumeš, da sestavljajo zbor v glavnem prav mlade osebe. Najmlajši nima niti 18 let. Lepo je delati z mladimi, ker so dinamični, prožni, prilagodljivi, se hitro naučijo. Zbor Lojze Bratuž je v preteklosti želel biti in je tudi bil nekak reprezentančni sestav, vodilni zbor iz Goriške. Bilje avantgarden in je sploh bil vzgled drugim sestavom. Tudi danes poje v njem kar nekaj pevcev, ki ne živijo v mestu... Kar se spomnim, je zbor na Goriškem še zlasti v "zlatih časih" prof. Jericija slovel prav zaradi svoje avantgardnosti; med prvimi se je lotil polifonije, Gallusa in zahtevnejših sodobnih skladb. To je bil prava oporna točka za zbore iz iz goriške pokrajine znatno razvili in dosegli res zavidljive uspehe. Skoda, da ni več Gorica sedež tako dobrega zbora. Moja želja in načrt pa sta, da bi se zbor Bratuž počasi spet okrepil. Je sicer težko, a mi verjamemo v svoje zmogljivosti. Upamo, da se bo s praznovanjem 50-Ietnice prikazala na obzorju nova doba, da bo to prelomnica. Zbor Lojze Bratuž naj spet postane tista reprezentativna skupina, ki dostojno predstavlja goriške Slovence po vsem svetu. Pred leti je zbor pel v Švici, Franciji, Milanu, Karlovcu... Sedaj bi česa takega verjetno ne zmogel. Upamo pa, da bomo ob 60-letnici sposobni še kakega takega podviga. Iz svoje izkušnje sem ugotovil, da mora skupina resno delati z istim dirigentom vsaj pet let, preden se vzajemno razumeta in delujeta kot organska celota. Pri našem zboru imamo vedno odprta vrata. Za sprejem niso predvidene ne avdicije ne selekcije. Radi sprejmemo že izkušene pevce, pa tudi tiste, ki se morajo šele učiti in imajo veselje do glasbe. Slednji bodo seveda na prvih nastopil peli bolj potiho, gotovo pa se bodo med nami dobro znašli. Res ne zapiramo vrat nikomur. Lepo je. da pojejo v vaših vrstah mladi, ki so tudi glasbeno izobraženi. Omenimo le vse bolj znanega Patricka Quaggiata. ki je v zadnjem letu zablestel kot avtor nekaj posebno posreče- sbenika, ki bo lahko v prihodnosti še marsikaj naredil za naš zbor. Celih štiriindvajset let poješ v zboru Lojze Bratuž. Kako to. da si se sploh približal temu zboru in česa se najbolj spominjaš iz prvih časov v njem? V števerjanskem zboru sem začel peti, ko sem bil star kakih 12 let. Herman Srebrnič je bil že takrat tista gonilna sila, ki je iskal mlade pevce in nas spodbujal. Večkrat na teden je zahajal k nam domov in me prepričal, da sem * FOTO BIMBACA vse okolice. Marsikdo je pel v domačem vaškem zboru v Steverjanu, Stma-vru, Rupi, Podgori, Sovodnjah, Štan-drežu in obenem obiskoval tudi mestni zbor Lojze Bratuž. To je bil eliten sestav. Kdor je pel "v Bratužu", je bil na to ponosen. In med drugim je vsak tak pevec nabral in odnesel veliko znanja iz mestnega zbora v domači zbor; pri tem mislim tako na tehniko kot na repertoar. Ko sem začel zahajati v zbor Bratuž, nas je v njem pelo kar šest Ste-verjancev. Prof. Jericijo je imel v zalogi vedno ogromno gradiva. Skladbe, ki smo jih mi peli z njim pred 20 leti, pojejo sedaj znani sestavi, kot so Madrigalisti, komorna skupina Ave in drugi. Slo je za res napredno in pomembno skupino. Danes je težko govoriti o isti vlogi za zbor Bratuž že zaradi tega, ker so se medtem nekateri vaški zbori nih skladb. Verjetno je ves zbor ponosen na takega člana... Pevci so resnično pretežno mladi in marsikdo je dobro pripravljen. Veliko je tudi takih, ki sicer ne igrajo na noben instrument, so se pa v preteklosti učili osnov glasbe ali so že peli pri drugih zborih. Glede Patricka mislim, da je mladostniško zagnan, saj poje kar pri treh zborih in zraven sodeluje še pri drugih glasbenih skupinah. Ob koncu novembra smo na svečani proslavi ob 150-letnici Mohorjeve družbe v Gorici peli Quaggiatovo Pesem Gorici, ki je med nami zelo priljubljena, saj je zelo nežna. Res radi jo pojemo in na zadnjem nastopu smo bili z izvedbo zelo zadovoljni. Tudi Patrick je bil zadovoljen. Res smo veseli, da imamo v naših vrstah tako obetavnega in perspektivnega mladega gla- stopil v zbor. V njem je tedaj pela tudi pokojna Alenka Černič, ki je pela hkrati tudi v zboru Bratuž. Po gostovanju v Parizu me je s svojim navdušenjem prav nalezla in privabila v zbor Bratuž. V začetku se mi je vse skupaj zdelo čudno, moral sem se navaditi tudi Jericije-ve posebne metodologije. Počasi pa mi je vse to "prišlo v kri" in sem v zboru zaživel. Vmes sem prekinil svoje u-dejstvovanje le za krajši čas, ko sem se poročil. Kmalu pa sem se vrnil in še pojem. Imam zelo lepe spomine na koncerte, izlete, študijske dneve v Ža-bnicah, na prijatelje in še zlasti na A-lenko. Zaradi vsega tega mi je zbor močno prirasel k srcu in bi mi bilo pred nekaj leti res žal, če bi v težkem trenutku propadel. Tudi zato sem tedaj rad sprejel vlogo predsednika zbora, ko so mi nekateri člani to predlagali in naka- zali smernice za preureditev sestava. Vedel sem, da ne bo lahko izpeljati te naloge. Zaradi izkušenj in vseh let, ki sem jih zboru posvetil, pa sem imel dokaj jasne ideje glede tega, kaj zbor Bratuž potrebuje. Moja želja je ta, da bi zbor spet prišel na nekdanjo raven. Do pred kratkim sem pel tudi v števerjanskem zboru, ki je krepak in je dosegel res lepe uspehe. In vendar sem bil na zbor Lojze Bratuž vedno navezan na poseben način. Če me kdo vpraša, kje sem pel, bom gotovo najprej rekel: "V zboru Bratuž!" To mi je ostalo. Kako to? Saj člani, zlasti v zadnjih letih, prihajajo in odhajajo... Saj vem. A nisem vezan nujno na člane zbora, ampak na sestav kot tak. Pel si pod tremi dirigenti. Kako misliš, da so Stanko Jericijo, Stojan Kuret in Bogdan Kralj označili zbor? V prvih časih z Jericijem se mi je zdelo vse čudno; še zlasti, ko smo se lotili polifonskih ali sodobnejših skladb. Ko sem se malo navadil na disonance, je šlo bolje. Po mojem je bil prav Jericijo tisti, ki je dal zboru obraz, pečat; dal mu je značaj. To podobo ima pravzaprav še danes. Z Jericijem sem se naučil peti; pa ne samo jaz. S Kuretom smo se v treh letih naučili ogromno; sposoben je posredovati res veliko znanja v zelo kratkem času, če le pozorno spremljaš njegova navodila. Sloje za pravi študij s svinčnikom v roki. Veliko več bi se lahko naučili, če bi on še naprej vodil naš zbor. Izkušnja bi lahko bila res koristna tudi za naš širši prostor, če bi v zboru pelo več pevcev iz okoliških vasi in bi potem nabrano znanje ponesli v druge zbore. Bogdan Kralj pa je sicer komaj prišel, saj smo dejansko v njegovi prvi sezoni. On ima po mojem mnenju zelo jasne pojme glede tega, kaj hoče in misli s tem zborom. To tudi piše v omenjeni brošuri. Mislim, da bo svoje načrte sposoben uresničiti. Vse to pa bo odvisno tudi od članov samih, če se bodo na pravilen način odzvali na njegov način dela. Dejstvo pa je, daje bilo pred 25 leti razmeroma lahko biti dober zbor, ker ni nihče pel Gallusa ali sodobnih skladb. Danes je skoraj težko najti kakovostno "slabe" zbore. In kdor hoče doseči najboljše, se mora pošteno potiti. Kaj potrebuje po tvojem mnenju zbor za svojo zdravo nadaljnjo rast? Po mojem najprej dejavne člane, take, ki želijo delati. Potrebni sta doslednost in vztrajnost; treba je graditi. To polagam na srce zlasti mladim. Ti imajo danes veliko interesov, od informatike do športa in jezikov. Vse lepo in prav, treba je misliti na lastno formacijo. Ljudem moje generacije pa je bila verjetno bolj pri srcu skupnost. Pred leti so si pevci našega zbora sami kupovali note, ker jih drugače ne bi imeli. Sploh je zbor šel skoz težke čase in potrebna je bila marsikatera žrtev in odpoved; in vendar so pevci vztrajali tudi tedaj, ko je bilo najhuje. Njim gre zasluga, če po 50 letih sestav še obstaja. Sem mnenja, da si je treba najprej prizadevati za svoj kraj, šele potem pride vse drugo. Razumem, da ima verjetno večje zadoščenje npr. pevec, ki gre pet v kak profesionalen zbor v Ljubljano, ali športnik, ki stopi v državno ekipo, ali še časnikar, ki nastopi službo pri vsedržavnem časopisu. A prepričan sem, da je še najbolj srečen, kdor da vse od sebe najprej za svoj kraj, za svoje ljudi, čeprav ne doseže tako vidnih rezultatov. To je zame zbor Lojze Bratuž. 3 ČETRTEK, 13. DECEMBRA 2001 4 ČETRTEK, 13. DECEMBRA 2001 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL 3. ADVENTNA NEDELJA (16.12.), DEVETDNEVNICA PRED BOŽIČEM ‘ Gledali bodo Gospodovo veličastvo, krasoto našega Boga. ” (Iz 35, 2) “Gospod je zvest na veke. ” (Ps 146, 6) “Gospodov prihod je blizu, ” (Jak 5, 8) “Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?’’ (Mt 11, 3) "Kakšna prevara bi bila, če bi ob smrtni uri spoznali odnosno doživeli, da ni ne večnosti ne Boga, marveč en sam nič!", je vzkliknil mlad dijak pri razgovoru med veroučno uro. To spominja na 1. pismo apostola Pavla Korinčanom: "Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera... in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni" (1 Kor 15,13-19). Pavel se ne spušča v debato, marveč enostavno pribije: "Toda Kristus je vstal od mrtvih... Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi oživljeni... najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu..., da bo Bog vse v vsem" (1 Kor 15, 20-28). Ljudje vseh časov smo namreč kakor pogreznjeni v samo vidno, ki ga je mogoče otipati, preveriti, izkusiti. Nekaj epikurejcev in stoiških filozofov je v Atenah poslušalo Pavlovo oznanjevanje. Apostol je bil strnil vse bistveno v Kristusa in v njegovo vstajenje. Ti modreci so zvedavo hodili okrog, žejni vsakršne novosti. A ko so slišali Pavlov nauk, so začeli vihati nos in zadirčno govoriti: "Ali bi lahko izvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš? To, kar prinašaš, zveni nekam čudno našim ušesom". Ko pa ga pripeljejo na Aeropag, kjer jim oznanja edinega pravega Boga in Jezusa in njegovo vstajenje od mrtvih ter sodbo, tedaj se iz njega norčujejo in ga odslovijo (Apd 17, 18 nss). Njihovim ušesom ni samo "nekam čudno", pač pa tudi neprijetno, zlasti zato, ker bo treba dajati nekomu, Bogu namreč, obračun o vsem svojem življenju. Zakaj Boga je mogoče spoznati iz stvarstva in v vesti (Rim 1,19 nss). "Ljudje pa so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo" (Rim 1, 21). Spoznanje Boga terja namreč hvaležnost do njega že zaradi življenja, ki nam ga je podaril, in zaradi njegove mogočnosti in božanskosti (v. 20), ljudje pa "so ponoreli" (v. 22), danes npr. po stadionih, a tudi po vsakršni razuzdanosti, z orožjem in terorizmom, pijani zmage orožja in nasilja, tudi pijani kruha in denarja, žejni časti in slave. Več tega dobimo pri Pavlu. Pa še res je, tudi danes (prim. Rim 1, 24-32). "Gospodovo veličastvo (ali slavo, v gršč. dokso, v hebr. ka-bod), krasoto našega Boga" je namreč mogoče gledati samo v veri. Vera pa zahteva ne samo spoznanje, vedenje o Bogu, pač pa tudi in predvsem življenje po veri in iz vere. Dajati mora smisel in težo vsemu. Je ponižnost pred Bogom, a hkrati osebno srečanje z njim ter prisrčen odnos do njega. To pa vodi v prav tako prisrčen odnos do vsakega človeka. Ker je naravnanost na presežnost vsega vidnega, zato pa je pričakovanje prihoda Boga v nas in med nas. Poroštvo za vso čudovito skladnost med ljudmi in celo odnos do narave, ki človeka prevzame tako, da vriska in se raduje rešenja vsega, ni samo sklepanje našega razuma in vesti, marveč so tudi in predvsem Jezusova dela. Saj Jezus pravi odposlancem Janeza Krstnika, ki bi rad dobil tudi uradno potrditev, daje Jezus pričako vani Mesija: "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj" (Mt 11, 4-6). Jezus se sklicuje na dobra dela, ki jih vrši, da lahko odpre člo veka za hrepeneče pričakovanje Božjega kraljestva. Takole govori: "Jaz imam pričevanje, ki je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče" (Jn 5, 36 nss). Judom pa očita, da ne verujejo tistemu, ki ga je on (Oče) poslal. Nato nakaže še tretjo možnost spoznanja Boga: Sv. pisma, rekoč: "Ta (Sv. pisma) pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje" (jn 5, 39-40). Za nevero rojakov in sploh za vsakega človeka pa navaja častihlepnost in medsebojno kajenje" (Jn 5, 41 nss). V Sv. pismu izrecno omenja pričevanje Mojzesa (Jn 5, 45) Kajti ne verujemo sami zase, marveč skupaj z neštetimi pričami Abraham npr. si je mislil, "da more Bog tudi od mrtvih obujati" (Heb 11,19). Mojzes je vztrajal v veri tako, kakor bi gledal Nevidnega" (hleb 11, 27). "Drugi pa so bili mučeni in niso sprejeli oprostitve, da bi dosegli boljše vstajenje" (Heb 11, 35). Apostol Pavel našteva številne in različne vrste vernih ljudi vseh časov, rekoč: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh... ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka" (Heb 12,1). Apostol Jakob pa nas vabi, naj potrpimo do Gospodovega prihoda!" Saj sodnik stoji pred vrati Za zgled navaja preroke (Jak 5, 9-10). Božja beseda naj nas torej usmerja v skrivnostni prihod usmi Ijenega, dobrega, človekov ljubnega Boga, našega odrešenika (Tit 2, 4. 5). SVETI OČE BLAGOSLOVIL IKONO ZA MLADE IZ STANDRESKE DEKANIJE "NASVIDENJE V TORONTU!" Sandra Posillipo, Michele Petruz, Alenka Di Battista in Patrick Quaggiato so štirje mladi iz Goriške, ki so se v spremstvu p. Mirka Pelicona, kaplana pri duhovniji sv. Ivana v Gorici, udeležili papeževe avdience v Vatikanu v sredo, 12. decembra. BLAGOSLOVITEV IKONE Po množičnem srečanju v Avli Nervi so p. Mirko, Sandra Posillipo in Michele Petruz s posebnim dovoljenjem stopili do svetega očeta in prinesli predenj sveto podobo, ki jo tu zraven prvič objavljamo. P. Mirko je papežu Wojtyli obrazložil, da bodo pred to Bogo-rodico (Materjo Božjo) molili mladi Slovenci iz štandreške dekanije, zlasti ko se bodo pripravljali na veliki dogodek prihodnjega leta, in sicer na Svetovni dan mladih, ki bo v To-rontu v Kanadi julija 2002. Zato so mu prinesli ikono, da jo blagoslovi in da bo kasneje romala po naših domovih na Goriškem. Sveti oče je to prav rad storil ter z očetovsko dobrohotnostjo in nasmejan pozval naše mlade: "Se vidimo Torontu! Srečno, mladi!" O nekajminutnem srečanju s svetim očetom bomo še pisali prihodnji teden. SPREJEM V GORICI Vsi goriški verniki, še zlasti mladi, so vabljeni, da se prihodnjo nedeljo, 16. decembra, udeležijo župnijske maše ob 10. uri v dušnopastir-skem središču sv. Iva-v Gorici. Na zače- na tku svete daritve bo namreč uradno sprejeta ikona v našem župnijskem občestvu. NEKAJ O IKONI Ikona je sveta podoba, je okno v svet božjega. Ikona ni samo poslikava, predmet, ampak veliko več. Je podoba nevidnega, je podoba, ki razodeva enotnost vere, življenja in umetniške ustvarjalnosti. Je prostor, v katerem se srečujejo vsi tisti, ki hrepenijo po Življenju, obličje, na katerega polagajo svoje oči tihe množice molilcev. Ikona ni sama sebi namen, ampak vse, kar vsebuje, je namenjeno prav molitvi. Lepo je zreti ikono, pred katero so leta in leta molile množice ljudi, ki so nosili in v molitvi darovali svojo žalost in trpljenje, pa tudi veselje in srečo. Ikona izraža vernost predvsem krščanskega Vzhoda, še zlasti ruskega ljudstva, ki seje nalezlo bizantinske ikonografske tehnike. Slikarji ikon so bili prvotno menihi, ki so se pred tem svetim opravilom postili in veliko molili; preden so vzeli v roke čopič, so se umili in oblekli v čista oblačila, da bi bili čisti tudi navzven. Med slikanjem so pogosto peli svete himne, da bi jih ne zavajale puhle misli. Ikonograf ne išče svojega pojma lepote, ampak resničnost, preobraženo obličje. IKONA BOGORODICE Ikona "nežne Matere Božje" meri 30x45 cm. Naslikana je bila v tretjem štirimesečju leta Gospodovega 2001 v duhu svetih kanonov cerkvene Tradicije ikonopisja. Avtor te svete podobe je Silvano Radaelli, član milanske skupnosti "Fra-ternita' del la Luce" (Bratstvo luči); v njej ži- vi več ikonopiscev, ki sodelujejo z umetniki ateljeja duhovne umetnosti centra Aletti v Rimu. Ti se postijo ter "prežvekujejo" Božjo besedo, saj imajo globoko zavest, da podobo prek njih "piše" Sveti Duh. Pri oblikovanju podobe sodelujejo vsak s svojo karizmo. Svetost življenja, uboštvo, razumevanje Sv. pisma in Tradicije so nujno potrebni za odkrivanje ikone kot daru, ki ga je Gospod naredil našim očetom že od vsega začetka ikonografske tradicije. Ikono-pisci gojijo medsebojno prijateljstvo, ker jih Gospodova Luč "pobrati" v uživanju in motrenju Gospodovih lepot v vsakdanjem na zunaj ponavljajočem se življenju. IZ AMBROZIJANSKE LITURGIJE "Ozri se dobrohotno, o Bog, pri teh večernicah na naše darovanje luči in goreči ogenj tvoje besede naj razjasni in vžge srce vernih. Po Kristusu, našem Gospodu." (Iz večernic srede 1. tedna) NOVE IZDAJE ZALOŽBE OGNJIŠČE V KOPRU Založba Ognjišče v Kopru (že 36 let izdaja tudi najbolj bran mesečnik v Sloveniji, Ognjišče) je v okviru svoje zbirke Graditelji slovenskega doma izdalo knjigo o očetu slovenskega ugankarstva, duhovniku Petru Butkoviču - Domnu. Gre za žal skoraj pozabljeno osebnost, ki je v preteklosti pomemb-no sooblikovala kulturo našega naroda na Goriškem. Rojen je bil leta 1888 v Sovodnjah pri Gorici, umrl pa leta 1953. TUDI KNJIGA O PETRU BUTKOVIČU-DOMNU Ustvarjal je pod psevdonimom Domen Otilijev, bil pa je pesnik, pisatelj, literarni zgodovinar, likovnik, ugankar, prevajalec iz malo znanih evropskih jezikov in urednik literarnih glasil. Postavil je osnove slovenske ugankarske terminologije. Po njem se imenuje prvo slovensko ugankarsko društvo Domen. Na Primorskem je deloval tudi kot narodni buditelj in gimnazijce v Gorici navduševal v ljubezni do slovenskega jezika in za pisanje v materinščini. Novo delo sta pripravila kulturni delavec Marjan Brecelj iz Nove Gorice in duhovnik Jožko Kragelj, ki zdaj živi in deluje v Gorici. Petra Butkoviča-Dom-na je opisal Marjan Brecelj, gradivo pa je zbral in knjigo uredil Jožko Kragelj. V knjigi, ki je sploh prva o omenjenem zaslužnem kulturnem in narodnem delavcu med Slovenci na Goriškem, so zbrane tudi vse Butkovičeve uganke, ki jih je objavljal v številnih revijah. KAMPANJA ZA VZDRŽEVANJE DUHOVNIKOV DAROVI ZA DUHOVNIKE Cerkev in denar. Duhovniki in gospodarska pomoč. O tem se govori že od leta 1989, odkar so uvedli nov sistem gospodarske pomoči Cerkvi. A se o tem še vedno zelo malo ve. Malo o tem, kako je bilo prej in še manj o tem, kako je danes. Škofijskih duhovnikov je danes 38.000 in "stanejo" okrog 900 milijard lir (leta 2000 so "stali" 916 milijard lir). Če povemo kaj več v bistvenih obrisih, lahko rečemo, da je bilo pred letom 1989 stanje drugačno, saj so ga označevale razne "ugodnosti" in "kongrue", ki so jih lahko bili deležni župniki, škofje in kanoniki. Zato so bogate župnije in škofije, ki so lahko delile "ugodnosti", imele brezskrbne in take duhovnike, katerim ni bilo potrebno skrbeti za gospodarske stvari. Tiste revne župnije in škofije, ki pa niso imele "ugodnosti", so imele duhovnike, ki niso vedeli, kako naj preživijo do konca meseca. Ža nekatere od njih je poskrbela tako država s posebnimi sredstvi, ki so se imenovala "kongrue". Od leta 1989 pa ni več "srečnih" duhovnikov ali manj srečnih, ker ni več državnih sredstev, imenovanih "kongrue". Vsem 38 tisoč škofijskim duhovnikom je zagotovljena mesečna dohodnina, in to za dvanajst mesecev v letu, in le-ta jim zagotavlja, da lahko opravljajo svo-j je poslanstvo po lastnih potrebah, ki jih določajo njihove zadolženosti, območje, na katerem opravljajo pastoralno službo, starost itd. Noben duhovnik ni več prepuščen sam sebi, niti bolni in starejši ne. Med sredstvi, ki služijo finančni podpori za potrebe 30 tisoč škofijskih duhovnikov, je eno zelo pomembno in to sredstvo predstavljajo darovi za vzdr- i ževanje duhovnikov.* V letu 2000 je 142.895 italijanskih državljanov darovalo svoj dar za vzdrževanje duhovnikov in vseh nabranih sredstev je bilo za 38 milijard in 784 milijonov lir. Ti darovalci so neposredno pokazali, da pripadajo in verjamejo v Cerkev, v kateri ne vlada načelo "dam, če mi daš, in to toliko, kolikor mi ti daš". Mislili so veliko širše. Bili so v pomoč lastnemu župniku, a tudi drugim delavcem evangelija. Teh 142.895 darovalcev je pripomoglo k oznanjevanju Jezusa vsem in povsod. Na ta način so omogočili tudi razmnožitev vrednot, ki jih prinaša evangelij, in to za vso družbo. Prvenstvena odgovornost skrbeti za Cerkev, za sredstva, ki jih potrebuje, je seveda dolžnost vernikov. Ta odgovornost predstavlja tudi preverjanje polnega razumevanja narave Cerkve, stvarnosti, ki je božja in človeška, kot nas spominja II. vatikanski koncil, saj je Cerkev romarka v času in v duhu. Dobro je, da se spomnimo, kako je v tej stvarnosti tudi 38 tisoč duhovnikov v službi v naših škofijah. In zato je pomembno, da vsi vemo, kako lahko sodelujemo pri vzdrževanju duhovnikov z darovi, ki so prav njim namenjeni, kajti ti darovi so pomembni tudi zato, ker nudijo možnost udejanjanja enakosti v vsej državi in med vsemi duhovniki in torej presegajo vsa čustva in tudi vse krajevne danosti. Nuditi svoj dar za vzdrževanje duhovnikov je prav tako pomembno, kajti to predstavlja tudi preverjanje, koliko vsak vernik zna in zmore prepoznavati Cerkev kot kraj občestva in vesoljne radodarnosti. *Za podrobnejše informacije o tem, kako lahko darujete vaš dar, lahko pokličete na brezplačno telefonsko številko 800 256937! MARIA GRAZIA BAMBINO (PREV. JUP) KNJIGA O TEM, KAKŠEN NAJ BI BIL DANES SLOVENSKI DUHOVNIK MOJE OKO JE PERO j: MOJE OKO JE PERO Gledali smo vas duhovnike SVETNIK TEDNA 11. DECEMBER SILVESTER ČUK I 1 DAMAZ I., PAPEŽ Ko je bil današnji svetnik leta 366 izvoljen za papeža, si je za svojega tajnika izbral sv. Hieronima, ki je bil takrat star 35 let in je že slovel kot učen poznavalec Svetega pisma. Odlično je znal grško in hebrejsko in seveda tudi latinsko, zato je papež Damaz temu velikemu učenjaku zaupal težko nalogo, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Hieronim je najprej po dobrih grških rokopisih popravil latinsko besedilo štirih evangelijev; nato pa še drugih knjig Nove zaveze. Prav tako je po grškem prevodu popravil latinsko besedilo psalmov, ki jih je papež takoj uvedel v bogoslužje rimskih cerkva. Po Damazovi smrti se je Hieronim za vedno preselil v Betlehem, kjer se je posvetil samo Svetemu pismu. V letih 391-406 je po hebrejskem izvirniku polatinil vse knjige Stare zaveze, pri tem pa se je, kolikor se je dalo, naslanjal na stari latinski prevod. Hieronimov prevod Svetega pisma stare in nove zaveze so začeli polagoma uporabljati povsod po Zahodu in ga označevali za "vulgato", t.j. splošno razširjeni in rabljeni prevod. Tridentinski cerkveni zbor je 8. aprila leta 1546 vulgato potrdil za "avtentično", to je veljavni ter v verskih in nravnih rečeh verodostojni latinski prevod Svetega pisma. Papež Damaz je torej s svojo pobudo pravi duhovni oče latinskega prevoda Svetega pisma. Damaz je bil sin španske družine, ki je živela v Rimu. Pod papežem Liberijem je deloval kot diakon in je papeža tudi spremljal v izgnanstvo, kamor ga je poslal cesar Konstantin. V Rimu je bilo namreč več nasprotujočih si strank in vodilni sta hoteli imeti svojega človeka na papeškem prestolu. Po Tiberijevi smrti je večina rimske duhovščine in ljudstva za njegovega naslednika izvolila diakona Damaza, ki ga je škof iz Ostije posvetil v rimskega škofa. Krivoverska arijanska stranka pa jeza protipapeža izvolila diakona Urzina. Prišlo je do medsebojnih obračunavanj in nemiri so trajali več let, dokler niso vsi sprejeli papeža Damaza. Na Petrovem sedežu je bil osemnajst let. To je bil čas verskih zmot in krivih naukov, ki so jih po rimskem cesarstvu širili nova-tianci, donatisti, arijanci in drugi. V boju proti njim so mu bili v največjo oporo veliki cerkveni učitelji, svetniški možje: Bazilij Veliki, Gregor Nacianški, Gregor Niški, Ambrož, Hieronim in Hilarij iz Poitiersa. Za časa papeža Damaza je veroizpoved dobila sedanjo veljavno obliko. Papež Damaz je bogoslužje obogatil z uvedbo cerkvenega leta; po nasvetu sv. Hieronima je na sinodi leta 382 določil seznam svetopisemskih knjig. Na koncu psalmov je uvedel "Slava Očetu". Veliko je tudi storil za utrditev ugleda papeštva. Bil je prvi veliki papež - vladar pozne antike, prvi, ki je naslov Pontifex Maximus prenesel od rimskih vladarjev na papeže. Kot papež je zelo častil mučence prvih stoletij in dal je odpreti in urediti katakombe. Nad grobove nekaterih mučencev je dal postaviti cerkve, nad druge pa vzidati marmornate plošče, za katere je sam zložil napise. Papež Damaz I. je umrl 10. decembra leta 384. Najprej so ga pokopali zraven Domitilinih katakomb, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev San Lorenzo in Damaso. Njegov god se od 8. stoletja praznuje 11. decembra. Ob prazniku Brezmadežne, 8. decembra, je Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev in duhovnikov izdala knjigo z naslovom Moje oko je pero; gledali smo vas duhovnike. V njej je devet slovenskih avtorjev orisalo lik duhovnika in razmišljalo o njegovem poslanstvu v slovenski državi in družbi, kot ga sami vidijo ali kot so ga imeli priložnost srečati v svojem življenju. Slovenski bogoslovci so naprosili več krščanskih izobražencev, da bi v svojih zapisih predvsem napisali, kako vidijo slovenskega duhovnika danes, kje vidijo njegovo mesto in poslanstvo, kot tudi to, kakšen je slovenski duhovnik danes. Na povabilo slovenskih bogoslovcev se je odzvalo devet avtorjev in prav je, da vse naštejemo. To so ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, ki je namenil knjigi misli za uvod; primarij psihiatrične bolnišnice in slovenski pisatelj dr. Jože Felc je napisal zapis z naslovom Duhovnik-mojsopotnik, medtem ko je dr. Kajetan Gantar, eden največjih slovenskih klasičnih filologov, napisal zapis z naslovom Moji znanci duhovniki; Triptih je naslov razmišljanju o vlogi duhovnika izpod peresa pisateljice Berte Golob, medtem ko je dr. Metka Klevišar, znana zdravnica in publicistka, ki se posveča trpečim in umirajočim, pisala pod naslovom Moj osebni pogled na duhovnika v današnjem času v Sloveniji-, mag. Vinko Ošlak, pisatelj in mislec iz avstrijske Koroške, pa je avtor zapisa z naslovom Duhovnik med svojim ljudstvom; dr. Jože Pogačnik, priznan univ. profesor slavistike in književnosti, je napisal zapis z naslovom Moj pogled na duhovniški poklic; slovenski pisatelj in mislec iz Trsta dr. Alojz Rebula pa je o vlogi in pomenu slovenskega duhovnika v današnjem času pisal pod naslovom Pismo slovenskemu duhovniku; znani slovenski pisatelj in urednik oddaj pri Radiu Slovenija mag. I-van Sivec je svoj zapis naslovil Moja srečanja z duhovniki; Jurij Paljk, pesnik in naš časnikarski kolega pri Novem glasu, pa je svojemu razmišljanju o sloven- ZVONE ŠTRUBELJ "Sveta korenika", judovstvo in krščanstvo. Odnos med Cerkvijo in judovsko vero je v zadnjih desetletjih predmet številnih teoloških razglabljanj in raziskav, pa tudi dokaj v središču svetovne javnosti. Papežev o-bisk rimske sinagoge 13. aprila 1986, priznanje države Izrael s strani Vatikana leta 1993, papežev svetoletni obisk v Sveti deželi lansko leto 2000. Pa tudi na miselnem in dialoškem področju je prišlo do premikov. S krščanske strani se ne govori več, da je Cerkev s svojim poslanstvom "nadomestila" judov- skem duhovniku dal naslov Neznosna lahkotnost milosti vere. Vsak od naštetih je seveda izrazil svoje misli in svoje poglede o vlogi duhovnika danes. Vsem pa je skupno tudi to, da cenijo duhovnika tudi v današnjem svetu, ker se zavedajo, da ima slovenski duhovnik tudi danes nezamenljivo vlogo v slovenski družbi. Pomenljiva je naslovnica knjige, kjer se v zenici očesa blesti Kristusova podoba - podoba duhovnika; platnico je pripravil Sine Kovič, medtem ko je tekste lektorirala Berta Golob. Prav je, da povemo, da je za organizacijo priprave na knjigo in stike s pisci skrbel mlad primorski bogoslovec Damjan Bajec. Misli za uvod v knjigo je prispeval ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode, v njih je obrazložil, kako si predstavlja duhovnika oz. kakšnih duhovnikov si kot nadškof želi. Zapisal je, "naj bo duhovnik najprej človek vere. Svet Božjih skrivnosti mora biti duhovniku razviden, prosojen, vsaj tako resničen kot stvarni svet. Živeti mora v svetu nevidnih resničnosti in gledati na dogajanje okrog sebe, na zgodovino in ljudi s tega Božjega vidika. Ljudje od duhovnika to pričakujejo in so nu za to hvaležni. Radi imajo duhovnika, ki govori iz perspekti- sko vero, ampak o enosti zaveze, po kateri se izključuje globoka zareza med staro in novo zavezo. Ločnica, ki se je tako zarezala med Cerkvijo in Izraelom, pogosto zaradi antisemitizma v zgodovini Zahoda, naj ne bi bila po božji volji. Obe skupnosti vernikov naj bi vsaka na svoj način izvrševali svoje poslanstvo v imenu ene same poklicanosti: Izrael kot "sveta korenika" (prim Rim 11,18), priča skrivnosti božje izvolitve in poklicanosti, krščanska Cerkev kot drevo, katerega veje se raztezajo v čas in prostor. V luči te teološke perspektive je Jezus Kristus sam močna in trdna skup- ve večnosti. Ta perspektiva je namreč vedno aktualna. Pisateljica Simone VVeil, ki jo poznamo tudi na Slovenskem, je v svojih Londonskih zapisih leta 1942 izjavila: 'Hočete biti gotovi, da ste aktualni? Govorite o stvareh, ki so večne'. Take besede imajo poseben prizvok. Ljudje prepoznajo v njih pristni glas pastirja in si rečejo, to je pravi duhovnik". Duhovnik naj bo nadalje "človek molitve". Dr. Franc Rode poudarja, "da se ob molitvi nenehno poglablja njegova vera, v molitvi bo vzpostavljal stalen stik z Bogom. V pogovoru s svojim duhovnikom bodo ljudje čutili, kako močno je povezan z Bogom". Beseda duhovnik naj bo živa in tako silna, "da je ne more zadržati v sebi. Naj bo v njem tako svobodna, da bo izšla iz njegovih ust z nezadržno močjo. Ta beseda mora biti vselej lepa, ker je beseda Resnice. Izbrane besede in čist slog govora pri oznanjanju Božje besede niso nekaj postranskega in brez pomena, ampak nujnost, ki jo terja veličastvo Resnice". Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit nato navaja, "da mora biti duhovnik človek odprtih in iskrenih odnosov, ki da vedeti ljudem, da jih spoštuje in sprejema, da gleda nanje s simpatijo in v njih vidi tisto, kar je najboljše. Ljudi odbija osornost, ki ustrahuje, vzvišenost, ki ponižuje, neosebni odnos funkcionarja. Pogosto je potrebno tudi veliko potrpljenja". In zatem meni, "da je duhovnik človek u-panja in veselja. Nobena težava, noben osebni neuspeh, nobena slabost niso nikoli zadosten razlog, da se predajamo žalosti in obupu. Duhovnik je tudi povezan s svojim škofom in sobrati v iskreni ljubezni in v enotni viziji poslanstva krajevne Cerkve. Naj o tem spregovorim bolj osebno. Duhovniki poznajo moje poglede na mesto in vlogo Cerkve v slovenski družbi. To, kar zagovarjam v odnosih z državo, ni nič na vez med obema skupnosti-ma. Po svojem trpljenju je sinteza zgodovine trpljenja izvoljenega ljudstva, po svojem vstajenju pa izvir poslanstva vesoljnega odrešenja. Je "Torah, ki je meso postala", pravi J. Schone-veld. V njem se je narodom razodel najgloblji pomen Postave: živeti z Bogom kot njegova pristna podoba. Ta recipročnost med Izraelom in krščanstvom seveda ne izbriše elementov razlike: to zahteva že sama zvestoba lastni duhovni tradiciji. Premik je vtem, da lahko gledamo na obe zavezi v komplementarni luči kot en sam božji odrešitveni načrt. Gre torej za edinost v različnosti, vsekakor za neko soodvisnost, ki naj bo pot dialoga in prijateljstva ter sodelovanja na različnih ravneh, tako verski kot kulturni in tudi zgodovinski. Gre za skupno pričevanje bogastva biblične, judovsko krščanske tradicije vsem narodom sveta. Večkratno priznanje krivde, izrednega; ne potegujem se za nobene privilegije, borim se le za tisto, kar v Evropi velja kot pravica Cerkve in vernikov in je povsod sprejeto kot normalno. Zato pričakuje, da duhovniki sprejmejo te zahteve kot svoje in jih v javnosti branijo. Poleg enotne vizije s škofom je izredno pomembno tudi prijateljstvo in sodelovanje med duhovniki". Opozarja, "da mora duhovnik skrbeti za svoje zdravje s primerno hrano, z zmernostjo v pijači, z gibanjem, da ostane lahkoten in čil, in z rednimi zdravniškimi pregledi". Duhovnik bo kljub preobilnosti dela in skrbi vedel, "da je svetost njegova najgloblja poklicanost. Ker ne kaže, da mu je namenjeno muče-ništvo, mu preostane svetost, ki se izraža v vztrajni zvestobi, v ponižnem izpopolnjevanju vsakdanjih dolžnosti, v zaupanju in predanosti Gospodu, ki mu služi. To je odraz svetosti, ki je vsem dosegljiva". Dr. Francu Rodetu smo posvetili v našem zapisu več pozornosti tudi zato, ker je tako prav, saj je dr. Rode danes prvi mož slovenske Cerkve in zato tudi prvi Učiteljev naslednik. Gotovo pa je, da si je v knjigi vredno prebrati vsa razmišljanja vseh piscev, tudi zato, ker niso predolga in nam kažejo, kako današnji krščanski razmišljujoči ljudje vidijo vlogo slovenskega duhovnika v naši družbi, v matici in zamejstvu. Devet avtorjev se bo morda zdelo komu premalo, da bi dobili celostno sliko o slovenskem duhovniku in pogledih na njegovo delo in vlogo danes, a dejstvo je, da so ti napisali svoje misli in na glas povedali, kako gledajo na duhovnike danes in to zares vsi po vrsti iskreno in brez ovir. To se spodobi za take vrste pisanja, tudi zato, ker smo mnenja, da bi duhovnikom morali vsi dosti bolj pomagati, da bi bili zares vredni nasledniki Kristusa v naši družbi. O tem, da ima tudi danes slovenski duhovnik izjemno pomembno vlogo v slovenski državi in v naši družbi, namreč ni nobenega dvoma. Da je morda ta vloga drugačna, kot je bila nekoč, je gotovo res, kot je seveda tudi res, da je v bistvu enaka včerajšni, saj tudi danes duhovnik oznanja veselo novico, kot jo je nekoč. — MJ storjene judovskemu narodu, je s strani Cerkve pošteno dejanje, vredno Juda, Jezusa iz Nazareta, Mesije, ki je prišel zbrat es-hatološki Izrael, ne da bi s tem zanikal večno zavezo, ki jo je Bog sklenil s svetopisemskimi očaki. Cilj zgodovine je isti tako za Jude kot za kristjane: univerzalni shalom, ko bo nastopila polnost časov, ko bo Bog vse v vsem (prim. Rim 9-11). 3. VZHOD - PRAVOSLAVJE IN DIALOG Z VELIKIMI SVETOVNIMI RELIGIJAMI Krščanski vzhod in pravoslavje. Vzdušje je v zadnjih dveh desetletjih podobno kot v postmoderni Evropi: kriza i-dentitete, procesi dezintegracije, versko prebujanje, ki je obetavno in obenem dvoumno. Leta 1995 je papež Janez Pavel II. izdal apostolsko pismo Orientalis lumen, ki vsebuje več zanimivih podatkov glede ekumenskega zbliževanja vzhodne in zahodne Cerkve. —— —— DALJE RADIO OGNJIŠČE: NAPOVED Regionalni primorski program iz koprskega studia se začenja vsak dan ob 16. Vsak ponedeljek je ob 16. uri tedenska informativna oddaja Primorskih minus sedem, ob 17. uri pa hudomušna glosa, ki jo pripravlja Jurij Paljk. Začela se je nova akcija za izbor "naj osebnosti" Primorske 2001. Glasujete lahko po telefonu vsak ponedeljek od 17. do 17.40 (tel. št. 00386 56 281 114) ali po pošti: Radio Ognjišče, Osebnost Primorske, p.p.114, 6001 Koper, Slovenija. Radio Ognjišče lahko poslušate na UKV frekvencah 107,5 - Sv. gora (Goriška in Furlanija) in 91,2 - Tinjan (Trst). POZOR: Oddajnik na Tinjanu je po novem močnejši, tako da je slišnost na Tržaškem boljša kot prej! SVETOVNI DAN MLADIH 2002 V TORONTU Goriška nadškofija se pripravlja na Svetovni dan mladih (SDM), ki bo v Torontu (Kanada) od 18. do 28. julija 2002. Podrobno poročilo s številnimi informacijami lahko dobite v številki Novega glasa z datumom 17. oktobra 2001. Vsekakor bomo o morebitnih spremembah ali novostih glede SDM še poročali. Vse informacije dobite pri patru Mirku Peliconu DJ, ulica Nizza 36, 34170 Gorica, prenosni telefonček številka 340 7104932, naslov e-pošte: pelicon@email.si. NOVI APOSTOLSKI NUNCIJ V SLOVENIJI V torek, 11. t.m., je sveti oče Janez Pavel II. imenoval novega apostolskega nuncija v Sloveniji. To je msgr. Marjan Oleš, naslovni nadškof Raza-rie, dosedanji apostolski nuncij v Kazahstanu, Kirgiziji, Uzbekistanu in Tadžikistanu. Msgr. Oleš se je rodil 8. decembra 1934 v Miastkovvu v škofiji Lomza na Poljskem. Duhovnik je postal leta 1961, je doktor cerkvenega prava, od leta 1966 je v diplomatski službi pri Sv. sedežu. Deloval je v Ekvadorju, Indoneziji, na Portugalskem, v Iraku in Kuvajtu, od leta 1994 je bil apostolski nuncij v Ka-sahstanu, Kirgiziji in Uzbekistanu, od leta 1996 pa še v Tadžikistanu. Poleg poljščine govori še francosko, italijansko, angleško in špansko. Dosedanji apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Edmont Farhat odhaja za novega apostolskega nuncija v Turčijo in Turkmenistan. Msgr. Farhat je službo v Sloveniji nastopil leta 1995. SODOBNO IN TEHTNO O BOGU ANTROPOLOŠKA IN TEOLOŠKA IZHODIŠČA KRŠČANSKE VERE IN DUHOVNOSTI (io) RADIO OGNJIŠČE 5 ČETRTEK, 13. DECEMBRA 2001 S C G V EMIL KOMEL / DRUGO SREČANJE Z GLASBO 2001-02 DSI / SREČANJE Z I)R. JANEZOM ARNEŽEM ČETRTEK, 13. DECEMBRA 2001 KLAVIRSKI TRIO SIJAVUŠA GADŽIJEVA RAZGOVOR O KNJIGI “SLS 1941-1945” JOŽE ŠTUCIN Drugi koncert cikla Srečanja z glasbo je v torek, 4. decembra, minil v znamenju klavirskega tria. Slovanska naveza, ruski pianist Sijavuš Gadžijev, katerega pedagoško delo v Gorici in širše zagotovo ni potrebno posebej predstavljati, beloruski violinist Vasilij Meljnikov in slovenski violončelist Igor Mitrovič, so vehementno, popolnoma suvereno in na visoki umetniški ravni izvedli zanimiv koncertni program. Brez romantičnih vibracij seveda ne gre. Tokrat je za mehkobo in milozvo-čje v ozračju poskrbel Dumky trio, op. 90 Antonina Dvoraka, ki so ga glasbeniki zaigrali na začetku. Seststavčna umetnina se je pred nami razgrnila kot pisan pomladanski travnik prefinjenih melodij, odlične kompozicijske gradnje ter bogatih ritmičnih kontrastov. Pri Dvoraku vedno navdušuje vzorno sožitje ljudskega in umetnega, preprostega, ruralnega in visoko poetičnega, umetniškega. Dvorak je genij vzdušja, globokih občutij, tokrat nekoliko nostalgičnih, pa tudi vedrih in pompoznih. Elegantna izvedba je vse elemente podčrtala in smiselno izostrila. Ljudsko izročilo, ki ga posreduje Dvorakova skladba, se je na izviren način izrazilo tudi v Triu primorskega skladatelja Štefana Maurija. Mauri je idejo za svoje delo "izkopal" neposredno iz mitološkega spomina. V davnih časih je ljudi v naših krajih plašil in preganjal Lintver, bitje z mnogimi strašljivimi podobami, ki spominja na vraga s poganskimi "primesmi". Včasih se prikaže kot žival s kremplji, kačjo glavo, perutmi in repom, drugič je prisoten le kot strah in tesnoba, ki prežita iz temnega kota. Dokaj programska zasnova Lintverja ponuja veliko rešitev. Skladatelj se je odločil za bolj umirjen pristop, z manj kontrastiranja in več ritmične konkordance z osnovno idejo. Značilni ponavljajoči se vzorci so odsev gibanja pošasti v noči, noč pa je lahko tudi naša vraževernost in tema v duši. Odlična izvedba je Triu dala še nekaj več izraznosti, mitološkega duha, posebno pa so izstopale fine drobnarije violinista Meljnikova, ki je ustvaril kar nekaj čudovitih "vražjih" tonov. V drugem delu koncerta smo občudovali eno največjih komornih mojstrovin 20. stoletja. Dmitrij Šostakovič, kontroverzna umetniška osebnost revolucionarne Rusije, je s Triom, op. 67 dosegel enega svojih ustvarjalnih vrhov. Delo je nastalo pod vtisom grozot druge svetovne vojne, pravzaprav na fronti v obleganem Leningradu leta 1944, in ima zato nadih smrti, umiranja, trpljenja in resignacije. Skladba seveda zahteva veliko poustvarjalne potence. Tokratna izvedba se je na mnogih mestih soočila s popolnostjo. Posebno tehnično lažji deli, kjer je primarna izraznost, vsebina, sama virtuoznost pa nima posebne funkcije, so glasbeniki presegli pričakovanja. Popolno zlitje v skupinski igri, odlična dinamika, jasen pregled nad celoto, pa občutljiv, strasten pristop, vse to, posebno pa še zavidljiva into-nančna preciznost obeh godalcev v odnosu do temperirane-ga klavirskega zvoka, so skladbo povzdignili v višave poslu-šalskih nebes. Dodatki, Piazzo-la in Haydn, so bili dokaz, da je val navdušenja zajel vse, nemara celo poslušalce, ki do Šostakoviča ne gojijo specialnih afinitet. NOVO PRI NAŠI ZADRUGI pesmarica - zgoščenka - kaseta najlepše slovenske ljudske k - po mi po • je rt - m km,oj. rt - ni km.oj. rt - m - ktn um v ze - le - nem bu-kov-ju, oj, hu-kov-iu. oj, bu - kov • ju. pn-lla .u pa j» - gra dv>. iq. j<-arajva.oj. p •