p
Dr. Ivan Prijatelj / «Mladoslovench in «Mlada Evropa*
leriodiziranje literarne zgodovine — kakor vsake druge zge< dovine — je prav tako težka stvar, kakor je težko najti dobro in izrazito poznamenovanje za posamezne zgodo= vinske periode. Vsaki periodizaciji preti nevarnost, da mehanično preseka tok dogodkov, ki se organično presnavljajo iz prošlosti in istotako organično priraščajo iz sodobnosti na podlagi duševnih in materialnih pogojev časa ter na osnovi iniciativ silnih individualnih činiteljev. Zgodovinarstvo je ozmišljeno rekori? struiranje in sestavno podoživljanje prošlosti. Zategadelj -se zgodovinar¦ —- vprav zaradi sistematične preglednosti in smotrene grupacije vsega tega, kar se je tudi v dogajanju snovalo v okvipi izvestnih skupin — ne more in ne sme odreči delitve zgodovine v periode. Zavedajoč se torej, da vsako periodiziranje v bistvu nasiljuje kontinuiteto zgodovinskega dogajanja, vendar pa pii^ znavajoč, da literarna kakor vsaka druga zgodovina v svrh© sistematične preglednosti potrebuje nekih obmejitev, postopa jpe mojem mnenju literarni zgodovinar najprirodneje in najsmotrneje. ako se pri periodizaciji odloči za takšne grebene, od katerih priroda sama v morju svojih časovnih valovanj jemlje zdaj svoje zalete, da po njih izprožitvi zopet splahneva, delajoč prostor in dajajoč povod novim zaletom. Za take grebene in mejnike smatram jaz v soglasju z nekaterimi odličnimi sostrokovnjaki nastope novih, mladih, med seboj krepko idejno zvezanih g ene ? racij, dobivajočih po nastopu prvih pionirjev v podmladkih še nekaj časa sukurs, dokler se gesla pokolenja ne izživijo in ne izrabijo, na kar stopajo pod praporom novih idej najprej v boju z «očeti», nato v mirni udejstvitvi teh idej na pozorišče — «sinovi®. katere čaka prej ali slej ista usoda.
Kar se tiče poznamenovanja literarnozgodovinskih period, je w-. v o nekdanja romantična doba v svojem individualizmu rada ime-novala posamezna obdobja po prommentnih osebnostih, docim je /» ^»« %3$ sledeča pozitivistična ali realistična doba kazala nagnjenje. nazivati periode rajši po najglasnejših umetnostno*iormalmii. idejnih ali socialnih časovnih devizah. Po mojem mnenju ne gre. da bi popolnoma zametavali staro romantično prakso, samo rabili bi jo morali zelo previdno. Vsako poznamenovanje je etiketa, ki
«t» **»*.*.
26
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in «Mlada Evropa®
doseza svoj namen samo takrat, kadar vsebuje vsaj večino glavnih znakov vsebine v zgoščeni obliki. Ako imamo torej opraviti z obdobjem, kateremu je kakšna genijalna osebnost malone sama vtisnila svoj duševni pečat, potem tp^ obdobje tudi v literarni zgodovini po pravici in lehko nosi ime dotične genijalne individual? nosti. Ako pa so bile skupinske časovne ideje kakršnegakoli značaja glavne vodnice izvestne dobe, potem se mora izbrati poznamenovanje za dotično periodo v skladu z imenoslovjem teli časovnih vodilnih gesel.
Kar se tiče slovenske novejše literarne zgodovine onih časov, ki so se vrstili po zaključku Čop^Prešernove visoke romantike,;:" - ^V«D stopivše v življenje po premagi Zois*Vodnik*Kopitarjeve filološke^. A \ in etnografske romantike, je bila v tem pogledu pri nas do sedajp praksa naslednja: Julij p 1. K1 e in m a y r, ki je v svojem ^abojdb^A*-uspelem prvem poizkusu, naslovljenem «Zgodovina slovenskega slovstva» (Celovec, 1881), obravnaval tudi prvi del te dobe, je krstil obdobje od 1843. (od «Novic» dalje) do 1881. z enostavnim matematično?mehaničnim nazivom: «tretja doba» zategadelj, ker je imenoval prejšnji dve periodi «drugo» (od 1770 do 1843), ozi* roma «prvo dobo» (od početkov do Pohlina). O tem, da slovensko literarno zgodovinarstvo ni moglo ostati pri tem primitivnem, ničesar ne vsebujočem poznamenovanju, ni treba izgubljati besede. Nato je izdal 1893. dr. Jakob Sket v svrho literarnega pouka jyui% v višjih razredih srednjih šol svojo «Slovstveno čitanko« (Ce* lovec, 1893), v kateri je ponaslovil obdobje med 1843.—1893. z izrazom: «doba narodne prosvete». Začetno letnico 1843. je Sket pridržal iz Kleinmavra, smatrajoč početek Bleiweisovih «Novic*> za mejnik, od katerega naj se datira novejša slovenska literatura. Z nazivom «narodna prosveta» je sicer Sket poizkušal zajeti v naslov že tudi bistvo literarnega snovanja tega obdobja, vendar se mora reči, da je s tem dokaj splošnim nazivom označil le bolj prva leta te periode, manj pa zadnja desetletja XIX. stoletja, v katerih si je stavila slovenska literatura tudi že bolj umetnostne cilje. Prvi, ki je novejšo slovensko literarno zgodovino razločil v dva dela, je bil dr. Karol Glase r. Njegova «Zgodovina slovenskega slov* stva» (Ljubljana, 1894—1898) je v III. zvezku obravnavala «Ble^ weisovo dobo od 1848. do 187Q. leta». Dr. Glaser, ki je prvi med našimi literarnimi zgodovinarji jemal ozir na važne svetovne dogodke — sestavljajoč sicer precej šablonske preglede svetovnih pojavov in postavljajoč jih na čelo posameznih oddelkov svojega dela — je toreji^tudi |>rvi poizkusil datirati početek novejše slovenske literarne zgodovine s svetovnosznamenito zarezo leta
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in «Mlada Evropa*
1848. Zakaj je dr. Glaser to prvo obdobje zaključeval ravno z letom 1870., je tem manj uvidevno, ker mu je dal naslov: «Blei* \veisova doba». Saj je vendar dr. Bleiweis nastopil v naši javnosti s svojimi «Novicami» že leta 1843. in deloval v nji do svoje smrti leta 1881. Da je dr. Glaser krstil to kakor tudi poznejše obdobje («Stritarjevo dobo») z imenoma dveh markantnih osebnosti, se da razlagati iz metode njegove literarne zgodovine, v kateri so stali biografski in bibliografski podatki o posameznih osebnostih bolj v ospredju, nego ideje časovne kulture, literature in umetnosti sgloh. Za drjem. Glaserjem je prišel dr. Grafenauer najprej s svojo «Zgodovino novejšega slovenskega slovstva« (Ljubljana, 1909 in 1911), nato pa s svojo «Kratko zgodovino slovenskega slovstva« (Ljubljana, 1917 in 1919). Zdi se mi, da se je dr. Grafen* auer tako v prvi kakor v drugi svoji literarni zgodovini glede poznamenovanja dob vzgledoval najnovejših čeških literarno* zgodovinskih kompendijih. Znamenite Laichterjeve «Češke litera* ture-XIX. stoletja« I. del obravnava pod naslovom «Od Dobrov? skega do Jungmannove pesniške šole« (II. izd., Praga, 1911) v posameznih specialnih poglavjih češko prosvetljenstvo in prvo romantiko, njen II. del pod naslovom « O d Polaka do Langerja» romantiko, njenega III. dela 1. zvezek pod naslovom «Od Mache do Havlička» isto literarno šolo, njenega III. dela 2. zvezek pod t iw„A&slovom «Od Božene Nemcove do Nerude« pa že početke češkega realizma. Novak*Novakova «Pregledna zgodovina češke literature« (II. izd., Praga, 1913) pa deli novejšo češko literaturo, počenši od prosvetljenstva v: a) «Literaturo narodnega preporoda« (prosvet* ljenstvo, romantika) in v: b) «Literaturo prerojenega naroda« (doba prehoda in reakcije, doba Nerude in Halka, sedanja doba). Podobno je nazval tudi dr. Grafenauer svoje večje zgodovine I. del z naslovom «Od Pohlina do Prešerna« in je v tem delu obravnal «prosvetljeno dobo« ter «slovensko romantiko«, dočim je nazval II. del iste večje zgodovine «dobo narodnega prebujenja« ter jo obmejil z leti 1848. do 1868. Isti naslov in ista obmejnika je za čas po letu 1848. obdržal dr. Grafenauer tudi v svoji «Kratki zgodo* vini«, v kateri je nadaljnje obdobje od leta 1868. do 1895. krstil za «dobo nove romantike in realizma«, dočim je dal slovenski «rnoderni» naziv «Od literarnega prevrata do naših dni«. ,
Z ozirom na svoje v uvodu tega sestavka razvito naziranje o periojdizaciji literarne zgodovine na podlagi novih generacij, ne pričenjam jaz zgodovine novejše slovenske literature z 1.1843., 5Q kakor se je to delalo do Glaserja, zategadelj, ker v prvih petih
Dr. Ivan Prijatelj: «MIadoslovench in «Mlada Evropa*
letnikih Bleiweisovih «Novic», tedanjega glavnega glasila slo? venske literature, še ne nastopa nikaka nova generacija z nikakimi novimi idejami, ki bi se ločile od primitivno?utilitarnih smotrov takratnih neznatnejših naših pisateljev in tudi ne od narodno?pre? porodnih ciljev važnejših avtorjev prejšnje romantične dobe. Šele v 1.1848^oJb.času «pomladi narpdpv« nastopi tudi pri nas krepak nov vaTmed seboj idejno zvezane generacije, ki se po sporadičnih početnih svobodomiselnih alurah z ozirom na primitivne potrebe naroda in glede na večino duhovniškega sotrudništva obda s trdnim oklepom nažiranjsko konservativne,  družabno patrijar?
*>n*winiimjLii»10........¦.......... ........pii i                          7                                               *                *
halne in umetnostno utilitarne ter narodno probujne ideologije. To^ejieraciJLjmenujem jaz generacijo «Staroslovencev» in dobo literarne zgodovine, snujoče se pod egido teh mož — dobo «Staro? stovenstva«. Grafenauerjevega naziva «doba narodnega prebu? jenja» za obdobje med L 1848.—1868. si nisem mogel prisvojiti zategadelj, ker se je narodna prebuditev v zmislu narodnega osveščenja v posameznikih vršila pri nas že izza dobe prosvetljen? stva, v zmislu ljudske prebuditve v nacionalnem oziru pa se je nadaljevala prav do svetovne vojne in se šele v tem velikem požaru vzvršičila v zahtevi po lastni narodni državnosti. «Narodno prebujenje« se torej po mojem mnenju ne da vgozditi zgolj med leta 1848.—1868. Pokolenje «Staroslovencev», označeno po štirih glavnih, gori navedenih geslih, katerih samo eno, čeprav zelo važno, tvori «narodna prebuda», predstavlja idejno dokaj tesno med seboj zvezano, pod Bleiweisovim vodstvom stoječo gene? racijo, katera je zavladala s svojo miselnostjo v burji 1.1848., vodila slovensko kulturno in literarno udejstvovanje skozi deset? letje avstrijskega absolutizma, organizirala prvi javni narodno? politični in družabno?socialni nastop Slovencev kot naroda v dobi obnovljene ustave 60tih let ter si zlomila hrbtenico ob glasovanju za dualizem 1.1867. Sama se spočetka seveda res ni tako imeno? vala, a se v poslednjih letih svoje vlade in svojega propada vsaj branila ni naziva «Staroslovenci», naziva, ki ga je tej odstopajoči generaciji vzdevala bolj ali manj očito nova mlada generacija «Mladoslovencev».
Razloživši, zakaj si za dobo med 1.1848.—1868. nisem mogel prisvojiti naziva «doba narodnega prebujenja«, pristavljam, da se mi tudi Grafenauerjev naziv «doba nove romantike in realizma« za obdobje med 1.1868.—1895. ne zdi docela posrečen zategadelj, ker označuje v vsej evropski literarnozgodovinski terminologiji izraz «nova romantika« ali «neoromantika» pravzaprav romantični element «moderne», in pa zato, ker je bila romantična sestavina
29
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci* in vMlada Evropa*
našega v ostalem precej šibkega realizma «mladoslovenske» dobe — ljudsko*običajska nota — v resnici dediščina starega roman* tizma in se o kaki «novi romantiki« v tej dobi ne more niti govoriti, kvečjemu o zapozneli romantiki. S tega stališča bi se dal za dobo med 1.1868.—1895. bolj upravičeno zagovarjati naslov «roman* tično*realistična doba», pri čemer bi prišlo do izraza resnično dejstvo, da je bila slovenska literatura te dobe še v marsikaterem oziru romantična, obenem pa že tudi skromno realistična, v sploš* nem pa izrazito niti takova niti onakova. Da si tudi tega naziva nisem prilastil, <leži vzrok v tem, ker hočem porabiti izraze «romantičen» in «realizem» za poznamenovanje delnih obdobij te periode. Pristavljam pa, da časovne mejnike predzadnjih dveh dob novejše slovenske literarne zgodovine, ki jih je postavit . dr, Grafenauer, sprejemam tudi jaz, samo s tem razločkom, da
7^^^/^^tafco, kakor sem govoril o naši literaturi med 1.1848.—1868. kot 2L* 2f-o «dobi Staroslovenstva», razpravljam o naslednji dobi kot o «dobi ^lYadoslovenstva>>, ne samo zbog konformnosti s poznamenova*
w >LJf S     njem prejšnje dobe, ampak iz globljih vzrokov, ki se nam odkrijejo v splošni karakteristiki te dobe.
, «Mladoslovenski» pokret se krije časovno in v mnogem oziru tudi idejno skoraj popolnoma z «mladočeškim» političnim in de* loma tudi literarnim gibanjem 60tih in naslednjih let. S Češkega prihaja k našim «Mladoslovencem» res samo posrednja pobuda. in sicer tudi od tam bolj za formiranje smeri in taktike, nego za ustvarjanje politične stranke ali literarne struje. Ideologija «mlado* slovenska«, kakor tudi «mladočeška», ki je v politiki narodno* radikalna, v svetovnem naziranju pozitivistična in svobodomiselna, v umetnosti čimdalje bolj realistična, ima svoje korenine v dušev* nem življenju širšega kulturnega sveta tedanje Evrope.
Že sama tvorba poznamenovanja c<Mladoslovenci» nas povede v prvotno domovino tega pokreta, namreč v — Italijo prve po* lovice XIX. stoletja. ItaHja je bila v tem času razkosana v majhne domače državice; najplodovitejše njene province v njenem se* vernem delu je vrhu tega držala v svojih ostrih krempljih Avstrija, ki je pod vodstvom Metternicha kot mnogonarodna država igrala prve gosli v koncertu «svete aliance», mednarodne monarhistične in absolutistične zavarovalne državne zveze, prikrojene po Met* ternichu v to svrho, da*T)i se v podjarmljenih narodih dušil vzbujajoči se narodni čut in vsak pojav miselnega in nacionali* stičnega individualizma ter enorodnega državnega edinstva, z eno
o to 5  -¦"
: •-.<
besedo: dajbi_se^uničevala vsa dediščina velike^Xrancoske_rjeyolu* cljd, ki je s tem, da je doma dvignila na površje nove stanove, v

30
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in «Mlada Evrapa»
ostali Evropi vzbudila k zavesti nove narode, in pa dediščina filo*/^u *%>/,, «<
zofske in literarne romantike, ki je gojila naravnost kult «narod=   -
nega duha» — sama gesla, neljuba predmarčnim absolutistom.
To narodno in obenem svobodomiselno gibanje je naraščalo v tem
času zlasti v Italiji, kjer se je zgoščevalo v skrivne revolucionarne
«karbonarske» krožke. L. 1822. je to gibanje dobilo svojega glas*
nika v Giuseppu Mazziniju, izdavšem v tem letu knjigo dLaA _*
giovine Italia», ki je šla iz rok v roke. Vtein svojem delu je proglasih   /
Mazzini za vrhovno načelo javnega udejstvovanja načelo narod*
nosti. Njegov klic je izzvanjal v zahtevo po «zedinjeni Italiji», o
kateri je pisec že v tej svoji knjigi ugotavljal, da sta p nji sanjala
že Dante inMacchiavelli. Proti onim, ki so ugovarjali, češ, da je
avstrijska uprava v Lombardiji in na Beneškem boljša, nego do?
mača v italijanskih državicah, je vzklikal Mazzini: «In če bi bila        /t^:
naša uprava huronska ali hotentotska, samo da je domača!» Naj
bo ta uprava v severni Italiji, kakršna hoče biti, tuja je, nemška.
Zato pa: «Fuori i tedeschi!» Devetnajsto stoletje je stoletje načela
narodnosti in to načelo bo ta vek tudi uresničil. — Mazziniju v roke
je deloval v italijanskem leposlovju Massimo d' A z e g 1 i o, ki je
zlasti v svojih dveh romanih «Ettore Fieramosca» in «Nicolo dei
Lapi» opisoval, kako so se ItjJUjajmjv^rea^^
majhne državice, neprestano med seboj vojskovali, služeč' tujim
interesom, namesto da bi se vzajemno med seboj složili in postali
sami svoji gospodje v svoji hiši. — D'Azeglio je bil duševni pristaš
tretjega znamenitega italijanskega preporoditelja, abata  Gio*
b e r t i j a, ki je v duhu francoskih liberalnih katolikov, grofa Mon*
talemberta, patra Lacordairea in Lamenaisa, urednikov liberalno*
katoliškega «Correspondenta» v Parizu, izdal 1.1843. knjigo «11
primato d' Italia». Ako je bila Mazzinijeva knjiga bomba, bi se
moglo Giobertijevo delo imenovati baklja, z entuziazmom raz?
svetljujoča ideal «zedinjene Italije«. Gioberti je v tem svojem delu
razvijal tezo, da bi liberalni papež najlaglje združil Italijo, ki bi si
mogla pridobiti prvenstvo med katoličani vseh narodov. — Za
Giobertijem je prišel C a v o u r. Ta mož se je 20 let pripravljal na /%*rtjs?*j*»
svojo veliko misijo.   Noč in dan je na tihem študiral politična V-J
gibanja vseh narodov, končno je 1.1848. nastopil v italijanski jav?
nosti s svojim dnevnikom «Risorgimento», v katerem je z velikim
ognjem zastopal načelo, da se mora vsak narod izobraževati v
svojem jeziku in stremiti po tem, da postane gospodar svoje
zemlje in svoje usode. Preden je postal minister, se je Cavour kot
poslanec v piemontskem parlamentu dne 20. oktobra 1848. toplo
zavzel tudi za avstrijske Slovane, za «to mnogobrojno, energično^ «wv
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in «Mlada Evropa?.
V—rtw
iskreno, ali že mnogo stoletij teptano pleme slovansko«. In Cavour je v naslednjih desetletjih v resnici postal oče «zedinjene Italije.«1
Pod vplivom idej in delovanja Mazzinija ter njegovih nasledi nikov je bilo nastalo v zatohlem absolutističnem ozračju pred* marca vse polno tajnih revolucionarnih zvez, poleg «Mlade Italije« «Mlada Poljska«, «Mlada Irska«, «Mlada Angleška« itd., ki so se pod gesli republikanstva, grajanskih svoboščin in edinstva po* sameznih delno ali celotno podjarmljenih narodov združile 1.1843. v skupno tajno zvezo, imenovano «Mlada Evropa«.
Vse te skrivne zveze so bile političnega in državnoprevratnega značaja in so ogrožale v prvi vrsti države, združujoče v sebi več narodov ali narodnih delov, katerim so obetale zedinjenje v obliki lastne državnosti na podlagi narodne samodoločbe. V drugi vrsti pa so te tajne zveze izpodkopavale tudi prestole in oltarje pod devizo republikanstva in svobodomiselstva. Poleg teh političnih tajnih krožkov pa je specialno v Nemčiji v začetku 30tih let na literarnem polju nastala temu pokretu pobočna in miselno so* rodna struja, ki je močno vplivala na formiranje «Mladočeštva» in deloma preko tega (v politiki), deloma tudi neposredno sama po sebi (v literaturi) na naš «mladoslovenski» pokret. To je bila med seboj trdno sklenjena literarna struja, ki jo imenuje nemška literarna zgodovina «J u n g d e u t s c h 1 a n d«. Izoblikovala se je ta struja v znamenju opozicije proti prejšnjima dvema pravcema. v nemški literaturi, proti klasicizmu in romantizmu, ko ta dva nista imela nič več novega povedati mlademu pokolenju. Proti Goetheju. ki je bil v klasičnoharmonični lepoti udejstvil v svojih delih naj* višja gesla klasicizma in romantizma, prezirajoč zanimanje za, časovne, zlasti politične dogodke, proti Goetheju, ki je 1.1830. po izbruhu julijske revolucije v Parizu pripisoval značaj svetovnega preokreta nekemu znanstvenemu sporu medCuvierjem in Geffrov* J^^A-S^nt^Hilairejenijne pa tej revoluciji,je nastopil Heinrich Hein e, pionirska duša tega pokreta, imenujoč nemškega Olimpijca «Zeit= ablehnungsgenie«. Ime «Jungdeutschland» pa je dal tej struji mlade nemške generacije publicist Ludolf W i e n b a r g v svoji knjigi «Asthetische Feldzuge« (1834.). Wienbarg je v tem svojem bojnem
1 Kako  so  gesla teh voditeljev italijanskega političnega preporoda  užigala
tudi srca naših «Mladoslovencey», se razvidi iz člankov (najbrž dr. Zamikovih):
«Gibanje načela narodnosti itd.» v «Slovenskem gospodarju« z dne 6. febr. 1868.,
štev. 6., in v «Slov. Narodu« z dne 11. aprila 1868., štev. 5., ter dalje. Prim. tudi
f ju^JJ*a" zamika predavanje v ljubljanski čitalnici, natisnjeno v «Slov. Narodu« z dne
i

r  pkA  \/*c
21. julija 1878., štev. 165.,; ter dalje.
Dr. Ivan Prijatelj: <t.Mladoslovench  in <s.Mlada Evropa*
spisu pokopaval pesemco (das Lied) kot tipično izrazilo roman* tike, zanimajoče se v svoji umetnosti radi umetnosti zgolj za du* ševne doživljaje posameznika; povzdigoval pa je Wienbarg — prozo kot večji, mogočnejši, kolosalnejši instrument, s katerim želi novo pokolenje dati izraza ne samo posameznim izbranim osebnostim, marveč obenem človeški celoti, vzbujajoči in zave* dajoči se v sodobnih občečloveških, zlasti tudi političnih zahtevah. Pojma «države» in «naroda» sta stopila takrat zopet v ospredje dnevnega interesa. Zanimanje za državo kot obliko naroda, ne pa kot last absolutističnih mogotcev, je bila vzbudila" že velika frarT* coska revolucija. Premaga Napoleona, mogočnega ukrotitelja re* vclucije, je bila vzbudila v Nemcih najprej povečan zmisel za državo, in sicer za državo zedinjenega naroda, v katerem naj bi prišli vsi stanovi do veljave, predvsem zlasti dotlej zapostavljeni meščanski ali tretji stan. Ta stan pa so srednjeevropski fevdalni mogotci, prav tako kakor francoski restavratorji po L 1815., dolžili vseh revolucijskih grozot ter homatij in so v «sveti alianci» utrje* vali stari absolutistični monarhični princip, legitimen «po milosti božji». Ta predmarčni reakcijski pritisek je povzročil, da se je mlado nemško pokolenje, ki je še pred kratkim po osvoboditeljnih vojnah tako zmagoslavilo nad Napoleonom in njegovo Francijo, mahoma preorientiralo in začelo v velikem Korzu gledati heroja revolucije, obdajajoč njegovo glavo z legendarnim sijem in stav* IjajoČ v njegovo Francijo vse upe glede večje državljanske svobode stanov. Nemške nade na Francijo so se obistinile. Francozi so vstopili 1. 1830. v julijsko revolucijo in v nji vstoličili meščansko kraljestvo. Skoro na to je sledila 1.1848. februarska revolucija, kateri so se Nemci pridružili v nekaterih svojih državah z marc* nimi revolucijami tega leta. V Franciji je odslej meščanstvo ostalo na krmilu države, tudi v ostali zapadni Evropi si je ta stan priboril več ali manj pravic. V Avstriji pa je po 1. 1849. obdržal še za eno desetletje vso moč v rokah aristokratsko*duhovniški fevdalni absolutizem. V državah, v katerih je bilo fevdalstvo poraženo, je zavladal meščanski kapitalizem, na kar se je razgalila zevajoča rana novega, dotlej molčečega sloja, četrtega stanu, proletariata. Vse te peripetije časovnih dogodkov je spremljala literarna četa «Mlade Nemčije» z največjim zanimanjem, razvijajoč se čim* dalje bolj demokratično, v zavestnem bojnem nasprotstvu zoper ^: aristokratizem klasicizma in romatizma. Specialno na roman = tizem, na ta večni in neusahljivi živelj človeškega umetnostnega snovanja, je gledala enostransko, skozi prizmo njega zapoznelih
33
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in &Mlada Evropa*
izrastkov. Njega dionizično ugodje in dopadajenje nad čutnim svetom je podcenjevala in ga dolžila, da se zamika v neki višji; neistiniti svet čiste duševnosti, pripuščajoč čutnost in realnost za zgolj stopnico v neki izsanjani višji nadsvet. Parola o giirnetnogti i^^umgtnosti>> je bila res romantični produkt nemškega doktri* narnega in abstraktnega duha, kakor je to pravilno ugotovil že , ruski kritik Bjelinskij. Francoska romantika je bila pri vsem svojem individualistično*čuvstvenem zanesenjaštvu že od Victorja Hugoja dalje mnogo bolj socialno=sočutna, nego nemška. Deviza «F art pourT art», ki jo je pri Francozih prvi proglasil Theophil Gautier, je bila vobče prva kulturna mladika,s katero se je nemški umovalni duh delno vcepil v francoski duševni organizem v dvom* Ijivo zahvalo za vse neštevilne pobude, ki so jih prejemali Nemci v različnih stoletjih iz duševne Francije.1 Iz tega formalističnega gesla se je v drugi polovici XIX. stoletja na Francoskem vzpo* redno ob realistični struji porodila literarna šola «parnasovcev». «Mlado Nemčijo», ki je nastopala spočetka le rahlo strnjena, uravnavajoč svoje delovanje bolj nezavestno v zmislu aktualnih časovnih teženj mladega pokolenja, nnečega še v politično ospredje, je skovala v zaključeno bojno četo ali literarno šolo naredba nemškega zveznega zbora z dne 10. decembra 1835., s katero so se v Nemčiji prepovedali svobodnjaški spisi avtorjev, L^w, navedenih v tej naredbi imenoma: Heine j a, Gutzkowa, Laubeja, Wienbarga in Mundta. Blizu pa je stal «Mladi Nemčiji» tudi Borne. Vrhutega je ta struja sama kazala na Jean Paula in Chamissa kot na dva predhodnika svojega pravca. s,             V nemški Avstriji sta stala «mladonemški» struji blizu Nikolaus
^   ^cLen a u m Anastasius G r u n (na Kranjskem rojeni gror Anton * I     Aleksander Auersperg).
Smernice in devize je dajal «Mladi Nemčiji» Heine ne samo kot sijajen pesnik, ampak še bolj kot duhovit in temperamenten publicist. V svoji knjigi «Die romantische Schule* (1836.) je Heine izjavljal, da s to knjigo pokopava romantiko, ono literarno smer, kateri je on očital, da beži od dejanskega sveta v nerealni nad* zemski in davno minoli prošli svet. Nova literatura da hoče ustvarjati ljudi sedanjosti, ki bodo znali brez pomišljanja uživati ugodja tostranske sreče. Znani so njegovi verzi iz «Zimske prav? ljice»:
1 Prim. Oskar Walzel: Die deutsche Dichtung seit Goethes Tod. Berlin 1919., str. 34.                 :    .
Dr. Ivan Prijatelj: <t.Mladoslovencfo in »Mlada Evropa*
«Ein  neues  Lied,  ein  besseres  Lied, O Freunde, will ich euch dichten; Wir wollen hier auf Erden schon '¦*                               Das  Himmelreich  errichten ...
.  !.,.:..,,..              Ja, Zuckererbsen fiir Jedermann,
Sobald die Schotten platzen! Den Himmel iiberlassen wir Den Engeln und den Spatzen ...»
Za Heinejem so dolžili tudi drugi «Mladonemci» romantiko, da je zašla v onemoglo disharmonijo med idealom in resničnostjo, iz katere da ji je preostal samo beg v izsanjane fantastične sfere. Strastno tesno razmerje do sodobnega življenja, ki naj prevzame vso poezijo, je postala prva in vrhovna zapoved umetnostnega evangelija «Mlade Nemčije». To ugodje nad res* ničnostjo si je iskalo duška v političnem interesu, kar nam postane umevno, ako pomislimo, da se je ta struja rodila v dobi najtrše absolutistične reakcije predmarca. Zanimanje za svobodnejše državljanske naprave je dobivalo obliko radikalnega (za enkrat še bolj meščanskega) demokratizma, kličočega po ustavi, v kateri naj bi prišel do besede že dlje časa na naskok se pripravljajoči tretji stan, ki je bil na Francoskem že zavladal. Stalno tarčo «Mladonemcev» je tvorilo aristokratsko*cerkveno jerobstvo; njih puščice so bile izkaljene v svobodomiselstvu in republikanstvu ter so zvenele opojno pesem o svobodnem razvoju osebnosti v zmislu liberalizma, o visokoumni svobodni humaniteti namesto šablonske cerkvene vernosti, o emancipaciji ženske itd. — V umetnostnosteoretičnem oziru pri «Mladonemcih» še ne mo* remo govoriti o zavestnem realizmu, komaj o njega početkih. Zanimanja za vso neposredno objektivnost, za poezijo vsak* danjosti še ni bilo doumelo to pokolenje. «Mladonemci» so ustvar* jali bolj iz dneva za dan, snujoč svoje duševne proizvode bolj iz aktualnih, jarkih dnevnih gesel, nego iz intimitet navidez nekazne in neznatne vsakdanjosti. Bili so kakor ustvarjeni za žurnaliste; zato je tudi bila njjhnajpriljubljenejša oblika feljton, raz* posajen, humorističen, satiričen, v katerem sta bila mojstra zlasti Heine in Borne.
Od prejšnjega romantičnega kulta narodne samobitnosti se je «Mlada Nemčija» okrenila odločno vstran in uprla oči v smer ko zmopolitizma. Poreklo njenega svetovnega in socialnega nazora, vznik njenih idej o grajanskih svoboščinah, zapoved aktu* alnega pisanja iz dneva za dan, kakor tudi še marsikaj drugega je to šolo spravljalo v ozko zvezo s tedanjo Francijo.  Dočim se je
i*
35
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovench in «Mlada Evropa»

"¦

bila Nemčija v dobi romantike zaprla v miselnosti v svoj visoki filozofski idealizem, v praktičnem kulturnem udejstvovanju pa v svoj filistrski «Teutschtum», v domačo raševnato nošo, puščajoč si rasti starogermanske grive in verno poslušajoč na telovadiščih svojega telovadnega «očeta» Jahna, ki je hotel, da bi zrastel med Nemčijo in Francijo neprodiren-pragozd, dočim je v Nemčiji vsak romantični poet smatral za svoj nepreklicni poetični kredo Goethejev izrek: «Politisch Lied ein garstig Lied», dočim se je nemška romantika vedno bolj oddaljevala od zemlje v neke afo* straktne sfere rafinirane izumetničenosti, goječ poezijo radi poezije, slikarstvo radi slikarstva, glasbo radi glasbe ter se her* metično zapirala pred brigami in radostmi časa, je stala večina francoskih poetov že v romantični dobi v sredi neposrednega živ* jjenja. V pesnitve Victorja Hugoja in v romane Georgea Šandovke so se krepko zaganjali valovi sodobnih dogodkov in časovnih teženj, Balzac je pisal pod naslovom «Človeška komedija» svojo grandiozno fiziologijo francoske družbe, B e * r a n g e r je dajal v svojih živahnih, temperamentnih verzih izraza utripom ljudskega srca, v vsakem oziru ter v umetninah vsakega poeta so se na Francoskem tudi v dobi romantike zabrisavale meje med literaturo in življenjem. Mlade Nemce je zategadelj začel privlačiti Pariz, to svetišče svetega ognja svobode, to izvirališČe grajanskih svoboščin, to torišče poezije, ki je bila hkratu dejanje in življenje, to poprišče življenja in dejanja, ki sta bila obenem poezija. Heine se je preselil za stalno v Pariz, začasno tudi Borne. Oba ta dva Nemca sta pisala od časa do časa tudi po francosko. «Mladonemškemu» kozmopolitizmu, pravzaprav obliki francosko« nemškega duševnega bratstva, je dajal največ duška duhoviti ir^nik Heine, ki je začel prvi smešiti dotedanji nemški paladij — slavo osvoboditeljnih vojn in proslavljati Napoleona kot «moža ideje», kot «včlovečeno idejo», kot «izvršitelja oporoke meščanske revolucije«. «Die alldeutschen Revolutionsdilettanten mit ihren Turngemeinplatzen» so se mu zdeli smešni v primeri z velikim Korzom, ki mu je bil «jeder Zoll ein Gott». Napoleonovo poko* lenje je Heine imenoval junaški rod, ki -je vzrastel iz tal ognja in svobode pod časovnim geslom prostosti in enakosti ter tragično poginil na ruskih poljanah «durch Kalte und Sklaven». In na nje* govem grobu, pravi Heine, so se razpasli: «Die Alliierten und die schlechten Befreiungsgedichte, Hermann und Thusnelda, Hurrah! und der Frauenverein und die Vaterlandseicheln und das ewige Prahlen mit der Schlacht bei Leipzig und wieder die Schlacht bei
36
/. A. Krglov: Dva soda
Leipzig und kein Aufhoren davon». Boljše bi bilo, da bi bili takrat tepeni šolarčki, nego da so oni pretepli učitelja, je bilo Heinejevo mnenje.
V vprašanjih svetovnega in verskega naziranja se je «Mlada Nemčija« polagoma odvračala od nemškega idealizma Hegelovega in se približevala v nekaterih svojih zastopnikih, n. pr. v Borneju, k francoskemu liberalnemu katoličanstvu abbeja de Lamennaisa iti Montalemberta, dočim se je Heine, glavni glasnik «Mlade Nem* čije», nagibal k socialistično^utopističnemu saint=simonizmu ž njega bogom, ki je duh in snov obenem, ž njega gesli o «rehabilL taciji mesa», o «emancipaciji ženske», o «čutni radosti antike», ki naj bi na tleh porušene židovske in krščanske religije ustanovila novo, tretje kraljestvo «ravnovesja med duhom in snovjp». Po* meje pa so «Mladonemci» pod vodstvom mladohegelijancev Straussa in Feuerbacha evolucionirali v smer filozofskega ma-terializma in pozitivizma.
Pod vplivom «Mladonemštva» se je v marsikaterem oziru izoblikovala tudi duševna fiziognomija našega «Mladoslovenstva».
(Konec prihodnjič.)
/. A. Krglov / Dva soda
Dva soda sta odšla na pot:
Je prvi polnjen z vinom bil,
a prazen je bil drugi sod. Brez šuma se je prvi in korakoma
valil, a drugi z gromom in bobnenjem se je skokoma
po tlaku kotalil.
Za njim steber prahu. Na cesti vsak se brž je h kraju stisnil od strahu,
ko ga od daleč je začul. A kakor glas močan ta sod ima, on toliko kot prvi ne velja.
Kdor neprestano dela svoja razkričuje, v tem malo je gotovo uma. Kdor dela res, po govorjenju ni poznan. Mož veliki le v delih svojih je glasan in svoje krepke misli snuje
brez   Šuma.                     (Iz ruščine preložil B. Vdovič.)
37
Dr, Ivan Prijatelj f «Mladoslovenci» in «Mlada Evropa*
(Konec)
Naših «Mladoslovencev» sicer več ne odlikujejo oni široki razgledi po svetovni duševnosti, kakršni so dičili naše prosvetljence (kakega Zoisa), naše filološke romantike (kakega Kopitarja) in_jiaše visoke romantike (kakega Čopa in Prešerna). Potreba, prijemati za nujno delo ob formiranju ljud= stva v narod in vstopati v dnevni boj za njegova prava, jih sili, da se lotevajo dela ob narodni prebuji in zlasti ob opremi naroda kot takega z literaturo mnogo poprej, nego so sami sebi dali širšo evropsko izobrazbo. Ta oznaka velja seveda v še mnogo večji meri za njih predhodnike, «Staroslovence», o katerih se mora naravnost reči, da so nebotični, samo na par individualnostih sloneči obelisk čop=Prešernove duševnosti prihulili v skromno kapelico v ta namen, da so njeno bazo lehko razširili preko pre* delov širokih ljudskih krogov. «Mladoslovenci» so bili že brez* primerno bolj razgledani po istodobnem evropskem duševnem svetu, nego njih «staroslovenski» očetje. Vendar pa je njihov pre* naglo zaključeni kurz izobrazbe in njihov zgodnji vstop v javno življenje ter literarno delovanje povzročeval, da so oni istodobne evropske idejne smeri, katerim so želeli krčiti pot v Slovence, poznali le bolj v splošnih obrisih in večinoma iz druge roke. Opisane ideje, kakor tudi ž njimi zvezane duševne smernice, ki so gibale v oni dobi duševni svet Italije, Francije in Angleške, je izmed naših «Mladoslovencev» nekoliko bližje poznal dr. Valentin ' Zamik in o njih, kakor smo culi, tudi informiral svoje sodob* ; nike. Specialno Angleško je iz očividstva poznal tudi dr. Pavel Turner, edejij3ndh_j*^^                                       naroda», poli*        A<a-w<
tičnega organa te generacije. Smeri francoske literature je na domačo lepo knjigo po svoje apliciral Josip Stritar, kateri je precej dobro poznal tudi istodobno nemško literaturo — glavno ^^^f idejno zajemališče ostalih «Mladoslovencev», zlasti Levstika in Jurčiča. Kar se tiče dotikov s slovanskim svetom, so stali" «Mladoslovenci» v najtesnejši zvezi s Čehi, katerih politične smeri so v tej ustavni dobi spoznavali v parlamentu in literarne v dru* štvenem dijaškem kontaktu na Dunaju. V drugi polovici 60tih let, v dobi začetnega nastopa «Mladoslovencev», študira že nekaj slovenskih dijakov v Pragi (Stare,  Fr. Marn i. dr.).   Ker vprav
6*                                                                                        83
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in «Mlada Evropa*
češki vzgled v obilni meri oblikuje v tem času tudi našo slovensko duševnost, ga moramo v kratkih potezah označiti.
Na Češkem se v 60tih letih prične zmagoslavni pohod «Mlado* čehov». Njihova mentalnost pomeni slovansko recepcijo «mlado* nemške» duševnosti, po kateri so bile razgibane in za njeno slovansko obliko dovzetne tudi" duše naših «Mladoslovencev». Konformno z «Mladonemci» je Sladkovskega «mladočeška» politična in Nerudova literarna generacija že od prvih 60tih let dalje poudarjala važnost in potrebo političnega udejstvovanja v zmislu radikalnega meščanskega demokratizma ter boja za ustavno svobodo, odklanjajoč «nedolžno», igračkarsko posnema* nje narodne pesmi in patrijarhalni konservatizem češke starejše romantične generacije. Borila se je ta češka mladina za ljudskost in svobodomiselstvo deloma na podlagi samobitnega, toda ne toli* kanj historičnega kolikor bolj neposrednjega narodnega življenja, deloma pa že na podlagi gesel kozmopolitizma, zamenjujoč tradi* cijski epigonski romantizem s takrat aktualnim, tendenčno po* barvanim začetnim realizmom, ki še ni bil prepričan realizem, ampak neki žurnalistično*feljtonistični aktualizem. V naprednem duhu časa je ta češka mladina na tako zelo njenim interesom približano resničnost gledala vtoliko socialno, da je proglašala razredno enakost, včasih že tudi zanimanje za omilitev usode delavcev, zahtevo ženske emancipacije, versko svobodo v zmislu cy versko*indiferentnega liberalizma, boreč se na ta način brez ozira na domači historizem za humanske kozmopolitične vzore, za* htevajoč od pesnika in pisatelja, da izrazi ne glede na domačo tradicijo, na verske in moralne predsodke svojevrstnost svojega individualnega bistva, češ: ako se novodobnemu češkemu pesniku posreči, da poda v lastnih umetninah lastno polno individualnost, rezultirajočo iz komponent rodu, naroda in dobe, bo nova češka poezija tudi narodna, organsko * narodna, ne pa, kakor doslej, mehansko*posnemovalno narodna. Z ozirom na dikcijo in slog se «mladočeška» literarna generacija odvrača od zanosne in bomba? stične patetike ter od lepotne, sladke idilike, kakor tudi od kulti* viranega verza dotedanje romantike in se oprijemlje treznega, neposrednjega vsakdanjega izraževanja, bolj prikladnega obrav* navanim aktualnim predmetom, in pa novinarstvu, v katerem ob* javlja svoje spise kot feljtone. Ta generacija «poudarja karakte* ristično v jeziku na račun lepote», pravi o nji dr. Arne Novak.1 Prozaičnost izraza se včasih ne izogiba niti trivializmom, v želji,
x) Prim. njegovo «Geschichte der čechischen Litteratur», Leipzig, 1907., str. 26L
84
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in «Mlada Evropa»
da ostaja v ozkem kontaktu z neposrednjim življenjem in da pro* testira proti izlikanosti in izstruganosti dotedanje češke roman* tično * rodoljubne poezije. Lepa proza te češke generacije ni tolikanj roman, kolikor bolj in pogosteje drobna skica, slika s potovanja, žanrsko pograbljena figura ali pojav z ulice, feljtonska kozerija in novela. Ako pa se proza vlije v obliko romana, je to roman «mladonemške» svobodne tehnike in francoske socialne tendenčnosti po vzorcu George Sandove.2
Na osnovi te kratke skice tedanjih političnih, socialnih in literarnih stremljenj v evropskem svetu je zanimivo, zasledovati ona tuja gesla, ki so oplojala tudi umove naših «Mladoslovencev» skupno, katera izmed njih so si prisvojevali za smernice svojega dela samo nekateri člani te čete, in nič manj zanimivo ni vpra* sanje, katere izmed teh sodobnih deviz so puščali vsi skupaj ali poedinci vsak za svojo osebo na strani in iz katerih vzrokov.
Svetovni nazor naših «Mladoslovencev» je svobodomiseln, in sicer v zmislu filozofskega materijalizma, modernega v vrstah avstrijske meščanske inteligence 60tih let. Naše «mladosloven* sko» dijaštvo koncem tega desetletja na Dunaju z navdušenjem posluša javna predavanja darwinista in materijalista Karla Vogta.3 Oni duhovniki, ki se pridružujejo «mladoslovenskemu» gibanju (n. pr. Bož. Raič, Dav. Trstenjak, Zlatoust Pogačar i. dr.) so libe* 9j^T. ralni katoliki Giintherjeve šole. Na podoben način, kakor so nekateri «Mladonemci» socuvstvovali z liberalno*katoliško fran* cosko strujo de Lamennaisa in Montalemberta, kateri je stala blizu tudi «Mlada Italija« v osebi Giobertija, tako tudi naši «Mlado* slpvenci» radi vidijo v svojih vrstah te slovenske duhovniške liberalne katolike. Sicer pa naša «mladoslovenska» četa ne kaže niti posebno tesnega razmerja, niti izrazitega nagnjenja do modro* slovja in je po veliki večini versko indiferentna. V privatnih razgovorih in pismih rada malce pozabavlja «farjem», v proti* cerkvene boje pa se vsaj spočetka svojega pokreta ne spušča rada, boječ se oslabiti enotno fronto politično ogroženega narodiča. Iz istega vzroka se tudi na Jurčičeva usta nekaj let brani pro* glasiti samo sebe kot posebno politično stranko «Mladoslovencev». Borbe zoper konkordat in za svobodnejše zakonske ter šolske postave v dunajskem parlamentu jo potegnejo iz rezerve v epizo? dičen «kulturni boj» okrog leta 1873. Idejno intonacijo temu boju
2) Prim. NovaksNovak: Pfehledne dejiny literatury češke. Olomouc, 1913., str. 287 do 290.
3 Prim. Boletove «Črtice o Pavliha*Zvonovcih» v «Novicah» 1870., str. 321.
85
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovench in <s.Mlada Evropa*
-J
v naši javnosti dajejo temperamentni članki mladega Šukljeta, našega zgodovinarja francoske revolucije. Germanizatorični pri? tisek nastopivše AuerspergsLasserjeve vlade zaključi ta slovenski «kulturni boj» pod precej neiskrenim geslom «miru in sprave». — Domalega vsi «Mladoslovenci» — tudi literatje — so strastni politiki meščansko * demokratične orientacije. Politični toni se neprestano mešajo v njih literaturo. To nam postane umljivo, ako upoštevamo poleg časovnega evropskega, v vseh literaturah jako «politiziranega» duha, še to okoliščino, da je od bolj ali manj ugodnega narodno * političnega stanja Slovencev vedno zavisel tudi prospeh njih literature. Kakor vsej «Mladi Evropi» je tudi našim «Mladoslovencem» v politiki ideal čim največja osamo* svojitev naroda. Geslo «zedinjene Slovenije« nosijo «Mladoslo* venci» v široke narodne vrste v «taborih», zborovanjih pod milim ner^om, posnetih po češkem vzorcu. Idejni politični inspirator je ~/^W7 Levstik^ najpopularnejši taborski govornik pa dr. Zarnik. Kakor «Mladonemcem» in «Mladočehom» je in ostaja tudi našim «Mlado* slovencem» ves čas njihove dobe kulturni vzor Francija, za katero se navdušujejo predvsem politično v svrho odpora proti grozeči nemški nevarnosti. Zveze s francosko literaturo so zaradi težke Tfe-rj.prisvojitve francoskega jezika še rahle, dasi prevajata od prvih t^^JOtih let zlasti Hostnik in Mandelc francoske romane in veselo* igre v slovenščino, tem večje pa so politične simpatije. Dočim leta 1870., ob času vojnega spopada med Francijo in Nemčijo, naši «Staroslovenci» nekaj časa kolebajo, kateri izmed vojujočih nacij bi naklonili svoje simpatije, se «Mladoslovenci» postavijo takoj na stran Francozov. Francoski poraz vsem «Mladosloven* cem» napolni srca z bridkostjo, kateri daje duška kak Janko Kersnik z besedami: «Kam pa bi tudi z vsemi lepimi idejami o napredku, umetnosti, civilizaciji, humaniteti, kam bi z vso na* vdušenostjo za lepo in resnično, če je vse le utopija, če vse služi le v to, da bo vničeno od krone in mitre... isti solnčni bog, kate* remu je Goethe poklanjal svojo pesem, je pustil, da so se usipali njegovi žarki na zelene vinske gorice usužnjene Francije, tam, kjer so pruske pickelhaube stražile grob svobode, grob civili* zacije.»4 — Z ozirom na vladavino so skoraj vsi naši «Mlado* sloyenci» — seveda vsak precej na tihem in sam zase — odločni republikanci. — V slovanskem vprašanju korakajo «Mlado* slovenci» preko jugoslovanstva, takrat malo uspehov obetajočega zbog  domišljave hrvaško*pravaške  «piemontske»  ideologije  ter
* Prim. mojega «Kersnika» I. del, str. 161. do 162.
86
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in «.Mlada Evropa»
zaradi srbske državne neurejenosti (po knez^Mihajlovem umoru)
ter posezajo  po  daljnjih  ciljih panslavizma v zmislu utopitve
vseh Slovanov v ruskem morju.   Odmevi slavjanofilskih glasov
se odzivi je jo v slovenskih listih v dopisih Levstika in člankih
drja. Celestina. Poslednji celo  odide z nekaterimi slovenskimi
visokošolci v Rusijo, da se malo let pozneje precej iztreznjen
vrne.  —  Narodnost  je   eno  njihovih  glavnih  gesel,  dočim  se
brezprimerno zanemarja socialno vprašanje, tako zelo zanima*
joče   «Mladonemce»   in   «Mladočehe»   —   pač  posledica  takrat
še neznatnega  števila  slovenskih  industrijskih  delavcev.   Samo
včasih   in   brez   posebnega   odmeva   izpregovori   kak   osamljen
glas tudi o tem poglavju, n. pr. Ferdo Kočevar ali dr. Zarnik, v
teh časih najboljši poznavavec tozadevne francoske, angleške in
nemške literature v originalnih jezikih, prav^ bela vrana med
tedanjo jezikovno malo erudirano in svetovno bolj iz druge roke
orientirano «mladoslovensko» generacijo. Praktične narodnogospo*
darske naprave (hranilnice in posojilnice) prenašata s Češkega na
Slovensko brata Vošnjaka v svrho narodne (ne pa še ljudske)'.    VtrHL.
gmotne osamosvojitve. Da se skoraj vsi javni interesi in vsi boji
osredotočujejo vprav ob goli narodnosti, je krivo ogroženo stanje
malega naroda, preko katerega neznatno ozemlje Nemci z javnim
omalovaževanjem gradijo svoj most do Jadrana.   Odtod prihaja,
da se nota humanskega kozmopolitizma, lastna «Mladonemcem»
in deloma tudi «Mladočehom», tako tiho oglaša v «mladosloven*
ski» literaturi; njen odmev se rahlo čuti samo v Stritarjevih spisih.
— Romantična tradicija deluje še dokaj močno in se izraža v pri*
kazovanju historične samobitnosti in v  obujanju spominov na
socialno in versko odporne ter zato upesnitve vredne čine naroda^
v Jurčičevih in Tavčarjevih zgodovinskih povestih; zgodovina mika
v mlajših letih tudi Detelo. Po romantično obžarjeni «naši zvezdi»
dozdevnih nekdanjih slovenskih «lepših dni» vzdihuje  Gregor^^cm
čičeva lira,  dočim  prorokuje  slovansko = mesijanska Stritarjeva
pesem socialni raj vsemu človeštvu, ko napoči «slovanski dan».
Še bolj ko historična samobitnost pa zanima in privlači «mlado*
slovenske« pripovednike originalna, krepka sodobna svojevrstnost
v nravih, običajih in  «tipih«  slovenskega kmetiškega ljudstva.
Levstik, zainteresiran za to plat narodnega življenja po narodo*
pisni romantiki, formira to smer v literarni program, v privatnih
pismih skrbno goječ semena, ki jih je bil koncem 50tih let vsejaL?
v našo literarno njivo s «Krpanom» in «Potovanjem od Litije^!? ,
Čateža«, naravnavajoč njih poganjke vedno bolj v realistično in
87
Dr. Ivan Prijatelj: «M/adoslovenci» in ^.Mlada Evropa»
socialno smer, opozarjajoč zlasti Jurčiča na prve že naravnost realistične vzore nekih nemških pisateljev, nastopivših po «mlado* nemških» aktualistih s takozvanimi «domačijskimi» in «vaškimi» povestmi, v katerih je dihal ves neposrednji in topli čar pre* prostega, samo na videz enostavnega življenja podeželskega , človeka. Po^ svoji naturi realistični, a po svoji literarni izobrazbi , še precej romantični Jurčič ter skozi in skozi romantični Tavčar mu le deloma uresničita njegov program; z nekoliko bolj podrob* f. nim pogledom se «malemu življenju« posveti Detela. Vobče pa se nam nudi tu zanimiv paralelizem: kakor «mladoslovenski» politiki tako ne kažejo tudi «mladoslovenski» beletristi v svojem začetnem realizmu tja do 80tih let skoraj nikakega zmisla za socialno noto, kakor je sploh zmisel za societeto pri njih še majhen. Fabuliranje in ljudsko^običajsko tipiziranje jih najbolj vabi. Slovenska družab* nost je šele v povojih in tedanjih naših pripovednikov še ne vznemirja s svojimi problemi.   Umevno je, zakaj začne s social*
^/ff^r nimi podtoni malce operirati pri nas prvi dr. Vošnjak, svetujoč tudi Jurčiču, da bi podslikal svoje «Rokovnjače» bolj socialno. A Jurčič ostaja rajši pri svoji romantično^realistični snovni inter* esantnosti.   Društveno gibanje nastajajoče slovenske meščanske
/JO^n /¦ družbe jemlje za snov svojih povesti šele Kersnik, za njim Stare in od časa do časa tudi Tavčar, čigar spisi kažejo največ ingre* ^ dienc drzne skepse, trpke ironije in pikrega sarkazma onega pre* hodnega romantičnega realizma, ki je pri Nemcih prirodno sledil «mladonemški» struji in dajal obeležje tudi «mladočeškim» lite* ratom takozvane «majevske» generacije. Kramljateljski feljton Heinejevega in Bornejevega tipa uvajata v «mladoslovensko» literaturo Jurčič in Kersnik, deloma tudi Ogrinec, ki pa se specia? lizira še bolj kot prvi naš zastopnik leposlovno^prirodopisne skice. Kar se tiče sloga, umetnostne dikcije in oblike, se mora reči, da se četa naših «Mladosloveneev» v tem pogledu po večini ravna po geslih «Mladonemcev» in «Mladočehov». Osobito izraz Jur^ čičev, Zamikov in različnih žurnalistov stremi z neznatnim zmislom za artistiko po življenjski neposrednosti v vsej njeni živahnosti in drastiki, ne strašeč se mnogo niti pred trivialnostjo in grobostjo izraza. Estetični okus, pridobljen iz starejših literar* nih smeri, ustvarja pri nekaterih znamenitih zastopnikih «mlados slovenske« literature svojevrstne drugačne tendence. I^evstik, ki je izšel iz Kopitarjeve in Vukove etnografsko^filološke romantike, oklepajoče se predvsem prostonarodne dikcije in literature iz ljudstva in za ljudstvo, zahteva sicer v izrazu ljudsko jedrino ter
88
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in «Mlada Evropa*
koreničavost. A kot slavist in slovničar ter kot panslavist, veru* joč, da najdejo nekoč Slovani pot v rusko morje po starosloven* skem mostu, Levstik odklanja v Jurčičevih neposredno*življenjskih delih vsak izraz in vsako reklo, ki se preveč oddaljuje od staroslo* venske korenine. Stritar, literarno izobražen na evropski roman* tični sentimentalnosti in salonski oglajenosti izraza, istotako očita Jurčiču, da ta ne izbira dovolj skrbno izrazov. Stritar tudi prepaja vsa dunajska dijaška leta glavnega pripovednika «Mladosloven* cev», Jurčiča, z estetično*prozodičnimi nauki, dokler mu to pristno dete prirode, aktualnosti in interesantnega fabuliranja ne uide v bližino Levstika, razvijajočega se odločno v izrazito realistično smer v prepričanju, da slovanskemu značaju pristoja krepčina, ne pa mehkoba. A Jurčič tudi nasproti Levstikovemu vplivu ohranja precej samostojnosti in se mu prepusti morebiti še naj* bolj v skupno napisanem «Tugomerju». V upoštevanju socialnih problemov in slikanju družabnih slojev ne gre Jurčič niti za Levstikovim klicem, niti za primeri «mladonemških» socialnih tendenčnikov, niti za prvimi nemškimi realisti, socialno barva* jočimi svoje spise. Snovna interesantnost in zapletenost dejanja, podedovana iz romantike, mu ostaja ideal poleg Scottove skrbi za oris značajev in poleg onega veselja do podeželske tople drobnorisbe, ki jo opazujemo v delih prvih nemških realistov, takozvanih «vaških» pripovednikov, in pa v delih Čehinje Božera-^ Nemcove, katere glavno delo, «Babica», se pojavi že sedem let po izidu originala v slovenskem prevodu, stoječem na ta način na čelu mnogoštevilnih poznejših prevodov tega dela v vse kulturne jezike   sveta.   Še  bolj  romantično naturo  očituje  v  snoveh in
fe<*
.
dikciji sedaj zanosni, sedaj ljudsko*drastični, a v jeziku in kompo*^ ziciji vedno ohlapni in necizilirani Jurčičev in Levstikov učenec " Tavčar. Kot karikatura Jurčiča nastopi v 70tih letih irhasti Koder, samo za spoznanje manj izbirčen v izrazu in manj drastičen \.-> snoveh, kakor je bil v 60tih letih Andrejčkov Jože, ki je hodJLpo^c*   .w Jurčičevih vaških potih bos, s črevlji črez ramo, s pipo v ustin in mehurjem za pasom.
Vobče se mora reči, da «mladoslovenska» literatura kljub temu, da je pri Slovencih prvič za Čop*Prešernoyo klasično roman* tiko priznavala in gojila leposlovje kot najvišji izraz narodne duševnosti, še vendar ni držala koraka s tedanjo svetovno litera* turo in ni prišla do izrazite, enotno in globoko fundirane literarne smeri. Elementi tradicionalne romantike so se v nji družili z novimi devizami začetnega realizma na tak način, da so čimdalje večji preves dobivale poslednje.   Umetnost kot taka ji ni bila
89
Dr. Ivan Prijatelj: «Mladoslovenci» in <s.Mlada Evropa*
glavno vodilo, ampak vzpostavitev naroda kot takega, osamo* svojitev naroda vsaj v kraljestvu duševnosti v nadomestilo za nedostatek politične in državne samostojnosti. Problem malega naroda je bil že takrat in ostal do danes problem tudi naše literature...
Od  početkov  «mladoslovenske»  literature  v  drugi  polovici    •
60tih let pa do leta 1881., do izida «Ljubljanskega Zvona», je to
literarno generacijo več ali manj držal pod svojo hipnozo iz fran*
/cuU^^e romantike zajeti Stritarjev formalizem in socialno*altrui*
s*J''¦¦     stični sentimentalizem, ki_je našel najprirodnejši  in najčistejši
</V^^vt7^^iiz-I^-Y^melodiozni pesmi Gregorčičevi. Šele v «Ljubljanskem
Zvonu» zmaga nad Stritarjem ob vodstvu Levčevega, iz poznejšega
/-fovfl^/J-evstika privzetega  realizma Kersnikov  družabni in   društveni
realizem, umetnost opisovanja «gole resnice« v toliki meri, da
mora vzbujati hrepenenje po nečem nedosežnem, torej (po Kers*
nikovi definiciji) «gola resnica pod zlato, prozorno tančico idea*
lizma».5 V tem  času začenja vplivati na slovenske pisatelje že
tudi ruski realizem, specialno Turgenjevljev roman, prihajajoč k
Slovencem v nemških in deloma tudi domačih prevodih. Zanimivo
pa je, da stavi Turgenjeva svojim slovenskim sobratom po peresu
v vzgled Jurčič že v prvi (in edini) številki svojega «Glasnika»
^^^1869.).  Razen na Kersnika vpliva Turgenjev tudi na Podlimbar*
skega.   Najvišji svoj izraz zadobi ta ruski realizem pri nas pred
/Y3-tca c   nastopom «moderne» zopet v pesniku, namreč v Aškercu.
Z ozirom na zgoraj razvita umetnostna gesla hočem torej «m 1 a d o s 1 o v e n s k o» dobo novejše slovenske literature (1868. do 1895.) obravnavati v dveh oddelkih, in sicer imenujem:
1.) obdobje romantičnega realizma (1868. do 1881.) in %~L>
2.) obdobje poetičnega realizma (1881. do 1895.).
V vsakem posameznem teh dveh oddelkov postopam na ta način, da razpravljam v njem a) o smereh avstrijske politike v dotičnem obdobju z ozirom na tesno zvezo naše literature s poli* tiko; potem b) o duševnih, zlasti političnih medsebojnih strujah na domu; c) o vlogi akademske «omladine» pri duševnem pokretu dotičnega časa; č) o časopisnem, društvenem in socialnem gibanju;
d)  o splošnem razvoju literature in literarne kritike ter končno
e)  o posameznih pisateljih. Eno ali drugo v podrobnostih tudi za širše inteligentne vrste čitateljev zanimivejše poglavje hočem ob* javiti v tem listu. Ostala izidejo pozneje v celotnem kurzu v obliki knjige.

5 Ljub. Zvon, 1890., str. 637.
90