Poštninu plačana v gotovini. LETNIK IS LJUBLJANA 1027-28 MENTOR DIJAfKI UIT ŠTEVILKA 4 DECEMBER 1027 vsebina: Sempronij Tiro, Iz dnevnika starega profesorja — II. del (dalje) France Miklavčič, Božič na južni polobli Dr. V. Bohinec, Nastanek geografske karte in njena vsebina (s slikami; konec) Dr. L. Sušnik, Trobadorska lirika ( pohutukavn«), ki se ravno za božič odenejo v škrlatasto cvetje. Polagoma pridemo zopet iz goščave in tu pa tam opazimo na holmčkih skromne hišice naselnikov. Takoj po praznikih bodo začeli zopet požigati cela pobočja in takrat bo po bližnji in daljni okolici toliko dima. da ga bomo čutili celo v mestu. Pota po severni aucklandski okolici niso posebno uglajena in v stari poštni kočiji smo si dobro pretresli kosti, preden smo se ustavili v mestecu Whan-garei. Ime je maorskega izvira ter pomeni »skrivališče« ali »zasedo«. Maori so namreč bili v prejšnjih časih zelo bojevito pleme ter so bili mnenja, da je vojskovanje edino za moža dostojno opravilo. Bržkone se je morala na tem kraju vršiti kaka važna bitka, pri kateri je sovražnik nenadoma prišel iz zasede ter nepričakovano odločil usodo nasprotnega rpdu. Bilo je vprav okrog poldne, in ker je že za drugi dan koledar napovedoval božič, se mi je mudilo naprej proti češki naselbini Puhoi, kamor me je bil povabil dober prijatelj na počitnice. Stopil sem v bližnji bar, da bi sc za silo nekoliko pokrepčal ter poizvedel, kako bi najhitreje mogel priti do cilja. V pojasnilo povem, da »bar« po angleških deželah ne pomeni nič drugega, ko navaden bufet, kjer sc stoje popije kozarcc kake alkoholne ali pa tudi brezalkoholne pijače in sc obenem dobi tudi mrzel prigrizek. Sreča mi je bila mila, dobil sem tu ovčjercjca, farmerja Mac Tavish-a, s katerim sem se bil seznanil v neki aucklandski družbi. Namenjen je bil v isto smer ter me je brez nadaljnjega povabil, naj prisedem v njegov avtomobil, kar sem prav rad storil. Z avtom je šlo dosti hitreje ko prej s poštnim vozom, dasi smo se tudi sedaj dobro zibali in odletavali po teh ilovnatih in prstenih potih, ki jih pač naredi promet sam, a sc drugače nihče zanje ne briga. Sredi popoldneva smo vendarle srečno dospeli v Puhoi, kjer sem sc žali-bog moral posloviti od prijaznega Mcla-visha in njegove družbe. Selišče ni veliko, Uajti nasclniki so večinoma raztreseni po okolici in po angleški navadi ima vsak svoj dom sredi svojega zemljišča. Tu pa so si ustvarili nekako središče, postavili ccrkev in šolo, okoli katere se je nabralo nekaj hiš in par prodajaln. Vse te stavbe so seveda lesene 'stotako kot gostilna, ki nosi imenitni naslov »hotel«, kar pa pomeni po teli krajih le toliko, da sme ob natančno določenih urah tekom tedna prodajati alkoholne pijače, dočim je ob nedeljah vsaka prodaja alkoholnih pijač strogo prepovedana, pač pa se dobijo tudi ta dan jedila, točiti se pa smejo samo ne-opojne pijače. Cela vasica, ki tvori z bližnjimi kraji nekako katoliško oazo v pretežno protestantski okolici, je biila v prazničnem razpoloženju. Cerkev so odevali v zelenje ter jo krasili s svežim cvetjem, kar se pač zdi nenavadno človeku, ki je navajen zasneženega evropskega božiča. Otroci so se pehali sem in tja ter razkazovali drug drugemu, kaj jim je prinesel »Santa Claus« ali kakor ga tu navadno imenujejo »Father Christmas« Gosp. pisatelj Fr. Miklavčič na konju pred hišo Mr. Fitzdhuma. (oče božič), dobrodušen starček z dolgo sivo brado in kapuco, podoben staremu puščavniku, v katerega se je po angleških deželah prelevil naš sveti Miklavž. Bradati farmerji so sc v družbi svojih žena gnetli po prodajalnah, želeč se za praznike opremiti s priboljški ter oskrbeti vse potrebno za božični obed, ki ga otroci po tem delu sveta pričakujejo s podobno radostjo kot smo se včasih doma veselili »semnja«. Pred cerkvijo sem se predstavil župniku 0’Hara, ki je bil, kakor kaže ime, irskega pokolcnja, ter ga zaprosil, naj bi mi podal nekaj podrobnosti o zanimivi naselbini. Pokazal mi je v gruči ljudi starega, a še vedno čvrstega možička s sivo brado, češ, od njega boš izvedel vso zgodovino iz prvega vira. Ozrl sem se in na veliko svoje veselje takoj spoznal v možu Mr. Fitzdhuma, starega znanca in dobrega prijatelja, prav onega, ki me je bil povabil, naj ga obiščem o božičnih praznikih. Takoj sem stopil k njemu in krepko sva si segla v roke. »Torej si vendar prišel, moj mladi radovednež«, me je pozdravil, ^pričakoval sem te že zjutraj po najbližji poti.« — »Saj veste, da rad nekoliko kolovratim po deželi, sicer bi ne zaslužil Vašega naziva,« tako sem se opravičeval. Govorila sva v čudni mešanici angleškega, nemškega in češkega jezika. Ko sva se bila prvič srečala, me je imel sploh za Ceha, jaz pa sem ga seveda smatral za Nemca. A motila sva se oba. Ponosno je izjavil, da je Slovan, dasi je večina te naselbine nemškega izvira, in tudi žena mu je Nemka. »Vse ljudi je Bog ustvaril,« tako sem mu dejal, »dasi nekateri ošabni veliki narodi tega nočejo priznati.« V spominu sem zbiral ostanke češčine iz dijaških in vojaških let, da sem mogel z njim nekoliko »pomluviti« v njegovi materinščini. »Tudi jaz pozabljam svojo staro govorico,« tako mi je tožil, »le očenaš in vero še znam moliti češki, kakor me je naučila mati. Vrgel sem sc bolj po materi, kajti oče mi je bil Nemec in v mladosti sem prav za prav govoril oba jezika.« Zanimal se je, od kod znam češki. »Ah, pane Fitzdhum,« sem mu pojasnjeval, »veste, vzgajal sem se v zavodu, v katerem je bil zapustil močne sledove neki profesor, ki je v svetu učenjakov znan pod latinskim imenom Sempronius Tiro. Pod njegovim vodstvom in vplivom smo sc učili vseh slovanskih jezikov in posebno češčina mu je bila pri srcu.« Prav zadovoljno je kimal z glavo, ko sem mu podajal idealiziran oris svojega dijaškega življenja. Stari Fitzdhum mi je še enkrat ponovil svoje vabilo in kmalu sva korakala po rebri za vasjo proti njegovi farmi, ki sc nahaja pičlo uro hoda od glavnega selišča. »Jaz sem še od mladih let prijatelj pešhoje,« tako jc dejal, »a ljudje tod ponavadi le jahajo, ker so pota slaba in konji niso dragi. Mladi svet sploh postaja vedno bolj mehak. Kaj smo morali vse prestati, ko smo se pred približno petdesetimi leti naselili v tem kraju!« »Kako pa ste vendar zašli v ta daljni del sveta,« sem ga skušal spraviti v pravi tir, »in sicer pred toliko leti?« »Povest jc dolga ali pa tudi kratka, kakor jo že človek vzame. Vsi tukajšnji na-selniki smo doma iz plzenjske okolice, jaz sam sem bil rojen v Honozicah v tinjskein okraju. Spravil nas je pa v to daljno tihomorsko kolonijo neki bivši stotnik Krippner, ki je bil v Evropi nekaj zagrešil in jc moral pustiti vojaško službo. Začel je bloditi po svetu, vstopil je v angleško kolonijalno armado ter se je tu boril z Maori, ki so bili pred pol stoletjem še zelo bojeviti in so se bili vprav uprli. Leta 1863. nas je prišlo semkaj iz plzenjske okolice okoli sto ljudi, samih mladih fantov in deklet. V ta kraj smo dospeli ravno na praznik sv. Petra in Pavla in prav dobro se še spominjam, kako so Maori doli ob tej reki, ki se zvija med griči proti morju, prvi večer plesali svoj divji bojni ples. Bili so tetovirani po celem telesu ter okrašeni na glavi s peresi in drugo šaro, drugače pa so bili — moški in ženske — skoraj tako opremljeni kot jih je Bog ustvaril. K.akor sem že oincnil, so bili Maori takrat še precej divji in še tedaj se je govorilo, da so v krajih, oddaljenih od belih naselbin, pohrustali včasih kakega človeka. Natančneje tega seveda ni bilo mogoče dognati in morda je te govorice povzročila le živahna ljudska fantazija ob spominu na prejšnje čase. Prav dobro se pa še spominjam nekega starega, čokatega Maora, ki me jc včasih prišel obiskati in se hvalil, koliko ljudi je v svojem življenju že spravil pod streho. Bahal se je, da bi še pojedel kakega belca, če bi nanesla ravno prilika. Bila je to seveda le bolj baharija, vendar mi je bilo kar tesno pri srcu, ko me jc včasih tipal po plečih ter cmokal 7. debelimi ustnicami. Temu divjaku je bilo im* llenare Kaihau. Bil je krščen, menda od nekega protestantskega pastorja, toda krščanstvo mu še ni bilo prodrlo glo- boko pod kožo. Pripovedoval mi je v okorni angleščini različne zgodbe o dobrih starih časih, v katerih je bilo dosti »mesa«, zlasti kadar so se vojskovali. Jedli so ponavadi ljudi, ki so pripadali tujim rodovom, osobito vojne ujetnike. Včasih so pa za spremembo pohrustali tudi kakega člana domačega plemena in zlasti otroci so jim dobro teknili. 0 belem mesu so pravili, da je slano; ni čuda, saj Evropci, ko>t znano, uživajo sol, kar pa tedaj še ni bila navada pri Maorih. Drugače so ti ljudje živeli od rib, raznih šikoljk in divjačine, pa tudi razni črvi, ki jih dobiš po deblih trohnečih dreves, so jim šli dobro v slast. Za delo niso marali. Edina stvar, ki so jo pridelovali, je bil nekak sladek krompir, zvan »kumara«, ki ima dokaj netečen okus. Angleška vlada, ki je zelo pospeševala naseljevanje, je vsakemu novemu naselniku podarila 40 akrov (okrog 16 ha) zemlje v last. A ker sem si bil izposodil za vožnjo potrebni denar, kakih 16 funtov šterlingov, od nekega sopotnika, sem mu moral za plačilo prepustiti več nego polovico meni odkaza-nega zemljišča. Izprva mi je šla zelo trda, kajti vsa ta zemlja je bila pokrita z divjim pragozdom. Mesece in leta je bilo treba sekati in trebiti. Za hrano smo streljali divje golobe in razno divjačino. Streliva je dostikrat primanjkovalo, zato smo vedno znova uporabljali svinčena zrna, kolikor jih je bilo dobiti v mrtvi zverjadi. Tobak je bil drag in smo morali kaditi krompirjevo listje, za čaj so nam pa služila različna zelišča. Kmalu sem si izbral tudi tovarišico in sicer iz naše naselbine. Pogosto mi je pravila, kako so ji starši ponujali nai-lepšo obleko, če bi hotela ostati doma na Češkem, a želela je videti daljni svet in odšla je z našo družbo. |Za poroko sem si moral izposoditi funt šterlingov, tako trda mi je tedaj predla za denar. Zgradil sem si preprost dom in dolga leta sva z ženo trpela in delala v potu svojega obraza, nosila gnoj, prekopavala zemljo ter trebila in požigala pra-Pr«>t in robido. V slabih časih je za ko- silo in južino moral biti dober kos črnega kruha in kozarec vode. Pogosto sem po cele tedne hodil delat na cesto doli k jezeru Takapuna, šest do sedem ur peš-hoda od tod. Vendar sem vsako soboto prišel domov malo pogledati po družini, a v nedeljo opolnoči je bilo zopet treba odriniti nazaj. Takrat sem postal dober pešec, kajti konja v tistih časih še nisem premogel. Z varčnostjo in pridnim delom sva si z ženo polagoma opomogla, popravila in povečala hišo ter prikupila dosti zemlje, katere sedanja vrednost je pet- do desetkrat tako velika.« Ob. tem pripovedovanju sva dospela do vrha slemena, pod katerim se je razprostirala prijazna dolinica. »Tu doli je moje domovanje,« je dejal moj spremljevalec, ves zasopljen od pota in govorice. »Glej hišo na malem gričku in okoli nje sadni vrt, na katerem sem vsako drevo zasadil z lastno roko! Sedaj vprav črešnje zorijo.« — »Kako prijetno iznenadenje,« sem vzkliknil, »zrele črešnje sedaj o božičul« — »Tebi se stvar zdi čudna, ker si z duhom še vedno v Evropi. Jaz sem ,se pa v petdesetih letih že privadil tega narobe-sveta. In če bi nekega dne jel hoditi po glavi, bi se mi tako rekoč ne zdelo nič izvan-rednega.« Dospela sva do njegovega doma, kjer je gospodarja že težko pričakovala njegova žena in vsa družina, kajti precej ■sva se bila zakesnila. Tudi mene so vsi sprejeli nadvse prijazno. Radovedno so me izpraševali po novicah iz Evrope. Pogovarjali smo se pozno v noč, modrovali o tem in onem, ter primerjali med seboj šege in navade starega in novega sveta. V tem delu sveta ne poznajo polnočnic. Zato sem se dobro odpočil in na božično jutro sva jo s starim Vaclavom zopet mahnila peš k cerkvenemu opravilu, ki je bilo oznanjeno ob deveti uri. Od vseh strani so naju dohitevali okoličani, ki so bili skoraj vsi na konjih, kajti tu na deželi jaha vse, mo&ki, žensikc in celo otroci; včasih dobiš kar po dva dečka na enem konju. Moj men- tor mi je pripovedoval, da novozelandski farmer rajši izgubi celo uro, loveč konja po pašniku, kot pa da bi se napotil peš k četrt ure oddaljenemu sosedu. Cerkev je bila natlačeno polna. Silno se je bilo nagnetlo ljudstva iz bližnje in daljne okolice, poleg tega sem pa opazil tudi mnogo mestnih izletnikov iz letovišč in poletnih taborišč ob bližnjem morskem obrežju. Mogočno in slovesno so donele božične pesmi, tako da je vse ozračje trepetalo svečanostnega navdušenja in prazničnega razpoloženja, in tudi jaslice so bile postavljene na enem koncu cerkve. A vendar to ni božič! O božiču mora škripati od mraza in ledene sveče morajo viseti od streh. Tu pa solnce tako toplo pripeka skozi cerkvena okna, prekrižana z zelenimi vejami svežih novozelandskih »nikau«-palm, da ozračje postaja soparno in se potimo od vročine. Po cerkvenem opravilu sva se s starim Vaclavom podala zopet proti domu ter udobno legla v travo pod široko črešnjo, ki je stala viprav pred hišo. Kar začujeva peket konjskih kopit. Prijahali sta dve mladi gospodični: gospodarjeva nečakinja Kathleen (Katarina) in Miss Molly, njena prijateljica iz mesta, ter prožno skočili iz sedla. »Ah, Miss Molly,« sem vzkliknil, >kako prijetno presenečenje! Če se ne motim, se poznava izza zadnje dobrodelne prireditve pri trgovcu Kronfeldu. Baš srečen slučaj vas je privedel semkaj!« — »To se bo šele videlo,« je modro odgovorila mlada dama, ki je bila sicer po svojem poklicu tipkarica pri odvetniku Smithu. »Svoje božične počitnice prciiviljam v taborišču ob bližnjem otoku Kawau, kjer nas morete danes popoldne obiskati, če vas ravno zanima.« Med tem pogovorom smo zaslišali »gong« (neke vrste bobenček iz kovine), ki nas je z zamolklo-zvenečim glasom klical k božičnemu obedu. Miza v prostorni obednici je bila lepo okrašena 7. zelenjem in pomladanskim cvetjem. Med Angleži je ob takih prilikah navada, da povabijo poleg ožjih članov družine tudi nekaj dobrih prijateljev in znancev, da se zabava bolj živahno razvije. Tako smo imeli v naši družbi več odraslih, večinoma že oženjenih sinov in hčera mojega gostitelja, ki so bili dospeli s svojimi družinami. Mene so posadili med gospodični Kathleen in Molly in udati sem se moral v svojo usodo. Na sprednjo stran mize je sedel domači gospodar in pred njega so položili, kot je ob takih prilikah navada, na velikem krožniku pečenega purana, ki ga je po angleškem načinu kot gospodar moral sam razrezati ter deliti med goste. Preden pa se je spravil na to važno opravilo, je nastopil slovesen trenutek. Treba je bilo priklicati blagoslov iz nebes na božične darove, pod katerimi se je šibila bogato obložena miza. Mene je popolnoma prevzelo svečanostno razpoloženje, zameglilo se mi je pred očmi in moj duh je splaval čez daljna morja v zasneženo slovensko domovino, dvignilo me je in oprostivši se pri gostih, sem prosil hišnega gospodarja, da zmoli oče-naš v češkem, svojem materinem jeziku. Radosten sijaj je obdal obličje starega prijatelja in ugodil je moji prošnji, dasi mu je od ginjenja večkrat beseda zastajala. Za njim je najstarejši sin ponovil molitev v angleškem jeziku. Stari in novi svet sta se srečala v prijateljskem objemu. Med obedom smo prijetno kramljali o različnih zanimivostih in posebno ja/, sem sc dobro počutil med rivmantično razpoloženo Katarino na svoji levi ter resno Miss Molly na desni strani. Ko je prišel na vrsto znani »božični pudding« (Christmas Pudding), je moja leva so-sedinja naenkrat zardela, kajti v svojem kosu je odkrila lep prstanček, jaz p« sem naletel na čednega srebrnega prašička. V pudding namreč devajo pri tel priliki različne take malenkosti 7. namenom, da bi vsak gost po možnost« kako tako stvar dobil za spomin. »Bilo sreinol« sem ji smehljaje prt' pomnil. — »Rajši bi imela prašička«, je odgovarjala sedemnajstletna Katarina na nagajive opazke od vseh strani. »Prašiček vedno pomenja srečo, le-ta srtvar pa ne.« Hotela je pokazati, da že pozna življenje. »Letos, prihodnje leto, enkrat, nobenkrat,« je preštevala rozine Miss Molly na drugi strani ter napol nejevoljno porinila na stran krožnik, ker se jc izšlo samo na »enkrat«. Izdala se je, stom, da osebno poznam Češko, staro domovino hišnega gospodarja in gospodinje, slavil podjetnost njenega ljudstva v starem svetu kakor tudi v tej koloniji, kamor je pred petdesetimi leti zašel majjhen drobec tega izredno pridnega naroda. Omenjal sem, kako krščanstvo vedno bojj prodira tudi v najbolj neznane pokrajine ter oznanjujoč mir Iju- Dalmatinski izseljenci pri kopanju kaurske smole v okolici mesta Auckland v Novi Zelandiji. Pri kopaču v levem kotu se dobro vidijo njegovi visoki škornji, pri možu v desnem kotu pa dolgi železni drog, s katerim sledi smolo v močvirju. da je bila njena »logika« le izumetničena lf> priučena v pisarni dolgočasnega odvetnika Smitha. Postajali smo razigrani in pričele so Se napitnice. Stari Vaclav je voščil svoji družini kak or tudi vsem ostalim gostom vesele praznike ter izrazij željo, bi se družba še večkrat na la dan ®c&la na njegovem domu. Zdelo se mi jc, a moram tudi jaz spregovoriti nekaj Cscdi. Misli so se mi porajale kar sarne od sebe. Povedni sem zbranim go- dem na zemlji ustvarja med njimi tisto veselo in praznično razpoloženje, v katerem se človek počuti kakor doma tudi v najbolj oddaljenem delu sveta. K sklepu sem orisaJ nasprotje med božičem na severni in južni polobli ter razložil nekaj naših domačih običajev. Ko je bil obed končan, so ostale ženske za nekaj časa v obednici, moški pa smo odšli na prosto, ker so nekateri hoteli kaditi, kajti po angleškem običaju v prisotnosti dam ni dovoljeno pušiti. Mene je zanimal pašnik v bližini, po katerem se je podila cela čreda Vacla-vovih konj. V tem subtropičnem delu sveta, kjer razen na visokih gorah ne poznajo snega, sploh nimajo hlevov, ampak so vse živali, tako ovce kakor goveja živina in konji poleti in pozimi, ponoči in podnevi vedno na prostem. Samo krave ponavadi opoldne priženejo v zasilne staje, da jih pomolzejo. Da se živina različnih gospodarjev ne pomeša, je vsak gospodar zakonito primoran obdati svoje posestvo in po potrebi tudi posamezne parcele z ograjo iz bodeče žice. Za menoj je prišel moj gostitelj ter me je vprašal, če se zanimam za jahalni šport. »Če pravim šport,« je dejal, »govorim po evropsko, kajti jahanje je v tej koloniji res življenska potreba, vsaj za mlade ljudi, ki morajo iti naprej s tokom časa.« — »Dozdaj še nisem imel časa za take stvari, in če opazujem ti-stolc krasno žival, ki se podi po pašniku ter enkrat stoji na sprednjih, drugi hip pa že na zadnijih nogah, se mi zdi vsa zadeva tudi precej nevarna.« Pobrskal sem po spominu ter se domislil svojih jahalnih poizkusov, ki smo jih pred mnogimi leti kot prvošolci imeli s Sirčevim oslom na dekanijski pristavi v Kranju. Jahali smo seveda brez sedla kot pravi »cowboy-ji«, in sicer ni bil to nič kaj posebno prijeten šport, kajti ubogi dol-goušnik je bil tako mršav ko kaka bosenska buša in njegovo hrbtišče je bilo trdo in robato ko skalnat gorski greben. Bil je poleg tega tudi tako počasen, da smo ga včasih komaj mogli premakniti z mesta. »Kakor vidim se nekoliko pomišljaš,« je nadaljeval moj gostitelj. »Ali ne veš, da je konj bolj pameten ko človek?« — »•Nekaj takega nam je pripovedoval za časa mojega službovanja pri vojakih tudi naš stotnik, iki (je jezdil pred četo na starem mršavem kljusetu. A verjeti tega vendarle ne morem.« — »Hočem ti dokazati,« je odgovoril gospodar odločno ter poklical srednjeveliko kobilico, ki sc je pasla v bližini ter bila na videz res zelo krotka. Na mah je prišla k ograji, stari Vaclav je odprl velika lesena vrata in sledila nama je proti poslopju kot psiček. Nataknila sva ji uzdo in privezala sedlo. »Zdaj pa goril« je komandiral prijatelj, mi pomagal v stremena ter me z močnim sunkom porinil v sedlo. Dal mi je v roke vajeti, prijel kobilico za uzdo ter jo peljal parkrat gori in doli po travniku. »Vidiš, da gre dobro, le pogumno se drži, pa boš v sedlu doma kot star konjenik,« talko me je bodril ter me nato prepustil svoji usodi. Pač ni opazil, da me je spreletavalo neko čudno čuvstvo, kajti zdelo se mi je kakor da bi bil previsoko v zraku. V tistem hipu je kobilica pogledala nazaj, kakor bi se hotela prepričati, kakšnega junaka ima danes na sebi, se pognala naprej in v naslednjem hipu sem ležal v travi kakor sem bil dolg in širok. Izza ogla se je zaslišal krohot, iz katerega sem sklepal, da sem napravil božični družbi veliko veselje. Potipal sem se po rebrih ter ugotovil, da so še vsa cela. Stari Vaclav je bil takoj pri* meni ter me je tolažil, da mora vsak najmanj devetkrat pasli s konja, preden sc nauči dobro jahati. Kmalu sem se pomiril in drugič je Slo že bolje. Poizkušal sem vzdrževati ravnotežje s koleni ter se predpisno dvigati, kot sem slišal povelja z desne in leve, skratka, prvi strah je bil premagan in zdelo se mi je, kakor da bi tudi kobilica postajala z mano bolj zadovoljna. (Sl. str. 81.) »Priredimo za popoldne .piknik' (iz* let) v bližnjo okolico,« je predlagal eden izmed domačih. »Kaj ko bi presenetili taborišče noše družbe na morskem bregu pri otoku Kavvau. Vsi na konjih, in napademo jih kakor IndijanciI« To je bij predlog od strani Miss Molly, in stari Vaclav, ki je bil ta dan izredno dobre volje, je brez nadaljnjega prikimal. »Koni in sedel bo dovolj za vas vse, le pove* selite sc, jaz pa ostanem rajSi pri domu. zvečer sc zopet vidimo.« Rečeno, storjeno. Dame so sc prl' merno preoiblcklo in vsa družba je jahala v vzhodni smeri proti morskemu obrežju. Meni je stari Vaclav radi previdnosti pridelil v varstvo enega svojih mlajših sinov, s katerim sva bolj počasi jahala za ostalo družbo. Ko sva izgubila izpred oči nadležno spremstvo, sem poizkušal malo galopirati, a kmalu sem izprevidel, da bo trajalo še precej časa, preden bom obvladal vse jahalne umetnosti. Jezdeci, prihajajoči od nasprotne smeri, so me parkrat vprašali, če je morda moja kobilica izgubila podkev, ker tako previdno z njo ravnam, a jaz sem odgovarjal, da je utrujena ter je radi tega nočem pregnati. Za dobre pol ure smo dospeli do morskega obrežja, ki je bilo na tej strani v razdalji več kilometrov posuto z drobnim, belim peskom, po katerem je kar mrgolelo prazniških izletnikov iz bližnje in daljne okolice. Ravno tako živahno je bilo tudi na vodi, kajti krasno vreme je bilo privabilo vse polno kopalcev. Otroci so delali gradove iz mehke sipe, napeljavah vodo v okope ali škrofotali po topli vodi. Da, težko mi je bilo verjeti, da jc to res božični dan! Ogledali smo si taborišče naše voditeljice Miss Molly, ki se je nahajalo ob prijetnem, v zatišju se nahajajočem zalivu pod vznožjem zelenih hribčkov ter jc bilo pod nadzorstvom ugledne starejše dame iz Aucklanda. Zenska družba je stanovala v lesenih letoviških hišicah blizu obrežnega hcvlela, moški pa so bili pod šotori. Poleg kopanja in veslanja so imeli tudi obilo druge zabave, lovili so ribe, prirejali športne tekme in izlete v okolico ali hodili streljat divje kunce, ki so sc v Novi iZelandiji in Avstraliji silno razmnožili. Kar na travi so priredili igrišče za tenis, pri katerem se je udejstvovala predvsem mlajša družba, dočim so pri krokeju prišle do veljave tudi starejše dame-pokroviteljice. Moja družba jc prišla na misel, da bi bilo prav primemo, če bi priredili po dolgi peščeni obali božične dirke in kmalu se jc začelo živahno tekmovanje z<» različna darila, poklonjena od darežljivih gostov. Pač ni treba poudarjati, da sem se teh tekem udeleževal le kot opazovalec, in še celo tekma za »božični pokal« me ni spravila iz ravnotežja, pač pa je sodelovala moja kobilica, ki je pod spretnim jahačem skoraj odnesla prvo darilo. Ko se je jela delati noč, smo se poslovili od prijazne Miss Molly, ki se je bila medtem že docela razgibala ter nam je razkazala vse zanimivosti po tej okolici. Razšli smo se na na različne strani, a vedno še nas je bila čedna kopica, ki se je vračala v smeri proti Puhoi-u, oziroma proti Vaclavovemu domu. Zopet sem ostal prav na koncu ekspedicije, toda to pot nisem prišel na svoj račun, kajti brž se je pokazalo, da kobilica ni bila več voljna podpirati moje zavlačevalne taktike. Bil je lep, svetel večer in v toplem vzduliu je plaval vonj pomladnega cvetja. Toda ni mi bilo sojeno, opajati se z romantiko krasne noči, kajti spredaj so zapeketala kopita in mojo ko/bilioo je prevzelo tako hrepenenje po domu, da je tudi ona z veliko naglico jela ubirati za ostalo družbo. Jaz pa sem seveda odletaval v sedlu, pogosto nekako plaval po zraku, sc lovil za grivo in v kritičnih trenutkih objemal kobilico okoli vratu. Ko sem dodobra pretresen vendarle dospel do Vaclavovega doma, sem s precejšnjo težavo zlezel s sedla in zdelo se mi je, kakor da bi imel vse kosti polomljene. Previdno so me posadili v obed-nici na zofo in kar po vrsti sem praznil skodelice čaja, kajti bil sem ves prepoten in čutil sem velikansko žejo. Močno zdelan in utrujen sem se spravil spat, in ko sem se drugo jutro prebudil, je bilo solnce že visoko na nebu. Štefanovo imenujejo Angleži »Boxing Day«, ker je ta dan določen za oddajo božičnih daril, ki jih človek skoraj mora prinesti v lepem zavitku ali škatlici (box). 1 a dan so poleg velikonočnega ponedeljka v Aucklandu najznamenitejše konjake dirke celega leta in prav lahko sem dobil avtomobil za Auckland, ker je vse drlo v mesto. Prav žal mi jc bilo, da sem se moral tako hitro poslo- viti od Starega Vaclava, in ko sem mu krepko stisnil roko, me je iskreno povabil, naj ga čimprej zopet obiščem. Z avtom sem bil v par urah v Aucklandu. S seboj sem prinesel toliko spominov, da me za delj časa niso več zanimale niti dirke niti kaki drugi športi. Ko zbiram stare spomine, mi pogled uhaja na zanimivo pokrajinsko sliko, ki visi na steni nad mojo pisalno mizo. Na levi se razprostira košato božično drevo, čigar rdeče cvetje se usiplje po obrežju, preko morskih valov pa plava jadrnica z razprostrtimi belimi jadri v varen pristan. Na drugi strani brega je opaiziti več mogočnih evkaliptovih dlreves, v ozadju nad morjem se dviga vrsta manjših hribčkov, proti katerim leti jata divjih golo- bov. Tudi moje misli hitijo za temi golobi, kajti na enem teh hribčkov se nahaja dom mojega prijatelja Vaclava. A njega danes ni več med živimi. Pred nekaj meseci sem dobil sporočilo, da je tudi on odložil trohnelo skorjo svojega telesa, njegova barka je splavala v varen pristan nad zvezdami, in gorka solza se mi je utrnila iz očesa ob spominu na prijetne božične praznike, ki sem jih pred več kot desetimi leti preživel pod njegovo gostoljubno streho. Zopet obhajamo božič, a dočim je v Evropi ves zasnežen in leden in mrzla burja brije okoli voglov, potresa tam za daljnimi morji topel, prijazen vetrič sveže rdeče cvetje božičnega drevesa po prijateljevem grobu. Dr. V. Bohinec: Nastanek geografske karte in njena vsebina. II. Delo v kartografskem zavodu. Po večtedenskem delu v ozemlju sc vrne kartograf z bogatim gradivom v kartografski zavod, kjer porabi zopet po več tednov ali celo mesecev, da izgotovi končno karto. Iz svojih številnih risb, posameznih listov za poedine geografske faktorje v dotični pokrajini, iz neštetih beležk in izračunanih višinskih podatkov sestavlja sedaj na novem risalnem papirju risbo, ki združuje vse gradivo v harmonično celoto, tako da dobimo v vseh delih enakomerno podobo narave. Vendar pa tudi to delo niti za dobrega risarja ni lahko, ker mora vedno generalizirati, t. j. prenašati podatke svojega v velikem merilu v naravi izvršenega snimka v vsekakor manjše merilo končnega zemljevida. Pri manjšanju predmetov sc mora vedno na to ozirati in n. pr. pri tlorisu kakega mesta ne bo več narisal vseh hiš, kakor je to morda storil v ozemlju, ampak si bo izbral le varnejša poslopja, cerkve, odličnejše jav- (Konec.) ne zgradbe itd., od prometnega omrežja pa le glavne ceste in mostove, ne pa vseh potov, mostičkov ali celo brvi. Slično bo postopal pri risanju zemeljskih oblik. Postopek generaliziranja si lahko predočimo, če se v mislimo v položaj zrakoplovca, ki se dviga vedno višje nad kako pokrajino. Čim višje pride, tem bolj se manjša zemlja pod njim in tem bolj sc strinjajo posamezne hiše mest in vasi v nedoločno belosivo skupino zidovja, strinjajo se celo posamezne gore in gorski grebeni v teinno kopo gorovja, in velika reka, ob kateri je bilo v neznatni višini mogoče opazovati še stranske rokave in tolmune, ima z višine kakih 1500—2000 m že podobo ozke srebrne ceste, ki sc vije skozi pokrajino. Mnogo koristi kartografu pri pomanjševanju in v danem slučaju tudi pri p°' večevanju geografskih kart tako zvam pantograf, aparat, ki dovoljuje neposredni prenos risbe iz večjega v manjše merilo ali obratno. Pnntografi kirto- grafskih zavodov so instrumenti največje natančnosti, ki delujejo seveda brezhibno; naša risba št. 13 nas uvaja le v princip tega aparata. Sestavljen je iz paralelograma iz lesenih ali kovinskih palic, ki se ob vsakem gibu premaknejo v sklepih Si, S2, S, in S«. Stranica Si—Sj je podaljšana in nosi vodilno iglo I, ki jo vodi kartograf po črtah risbe, ki jo želi pomanjšati. Na stranici S«—S3 je pritrjen svinčnik oziroma risalno pero R, v točki Sj — tečaju — pa je aparat pritrjen tako, da se krog nje lahko vrti pnoti desni in levi. Če premaknemo vodilno iglo I, se premakne z njo ves paralelogram, svinčnik pri R pa riše na priprav- plošfčo in litograf razčleni radi tega original na več posameznih delov, ki dajo šele skupaj tiskani zopet celoto. Vsaki litografski plošči je določen neki del zemljevidne vsebine. Na naših jugoslovanskih specialnih kartah so n. pr. risane reke in jezera v temnomodri, pisava, krajevne značke in prometna mreža v črni, višinske črte v r d e č -kastorjavi, gozdovi v svetlo-zeleni barvi. Ti štirje deli zemljevidne vsebine tvorijo osnovne plošče za po-množevanje zemljevida in zato imajo v Vojnem geografskem institutu v Belgra-du za vsako karto štiri plošče: prva je tako imenovana rečna plošča (modra), 13. slika: Princip pantografa. ljenem risalnem papirju manjšo risbo, ki po legi in obliki popolnoma odgovarja originalu v večjem merilu. Merilo pomanjšane karte je odvisno od stališča svinčnika R, ki sc da premikati na palici St—Sj; sama ta pa tudi ni čvrsto pritrjena, temveč sc da istotako premakniti proti palici Si—Sa ali proč od nje. Ko je risba karte popolnoma gotova, jo dobi v roke 1 i t o g r a f (kameno-tiskar), ki ima pripraviti in izvršiti tisk. Njegova naloga je tedaj ta, da izgotovi potrebne tiskarske plošče, ki omogočijo točno reprodukcijo originala v neštevil-nih, originalu čim bolj podobnih odtisih. Število tiskarskih plošč, litografskih kamnov, sc ravna popolnoma Po originalu, zlasti po njegovih barvah. Kajti vsaka barva zahteva svojo lastno Mentor druga plošča za pisavo (črna), tretja terenska, (rdečkastorjava), četrta vegetacijska (zelena). Vsak list mora štirikrat v stroj, preden je dotiskan. Poleg omenjenih štirih plošč pa obstoja v Belgradu še peta; za pisavo sta namreč potrebni dve plošči, ker izhaja naša specialna karta v cirilici in latinici. Tudi litografsko in sploh reprodukcijsko delo je silno težavno in truda-podno. Vsaka plošča dobi risbo, ki jo mora litograf prenesti potem tako imenovanih pavz točno z originala na kamen, in sicer vedno narobe, da je potem tisk pravilen, pri čenier je treba neprenehoma paziti, da odgovarjajo plošče tudi točno druga drugi. Litograf mora biti zlasti izurjen tudi v pisavi, v risanju posameznih črk, saj tu nimamo opraviti z vlitimi črkami, kakor pri dril- \ gem tisku, temveč je treba vsako ime v ploščo vrisati in črke morajo biti enako velike, enakomerne in sorazmerne med seboj; pisave so pa vrhu tega, kakor znano, na isti karti različne. Sploh bi mogli razpravljati o litografskem delu kartografskih zavodov na dolgo in široko, tako o korekturah na kamenu, o .i)edkovanju, o pripravi barv in drugem — vendar pa to ne spada več toliko v članek o nastanku geografske karte. Najlepše uvede laika v razumevanje kompliciranega kamenotiskarskega dela seveda obisk v litografskem oddelku kake tiskarne in imamo za tak poset priliko tudi v Ljubljani. Geografske karte se seveda lahko tiskajo tudi z drugimi, n. pr. kovinskimi ploščami (bakrorez, jeklo-rez itd.); vendar je ita vrsta reprodukcije uporabljiva v glavnem le za črno ozir. enobarvno risbo in ne dovoljuje ploskovnega barvotiska. Avstrijske specialne karte, ki so bile povsem črne, so n. pr. bile vrezane v baker. Take plošče se kajpada tudi brž obrabijo in so zato Avstrijci zlasti med svetovno vojno, ko se je povpraševanje po vojačkih kartah podesetorilo, prenašali odtis bakrene plošče na litografski kamen in z njim odtiskavali poljubno število zemljevidov. III. Vsebina geografske karte. Gotova karta je ponos kartografa in kdor ve, koliko dela vsebuje tak list, ki ga vzamemo n. pr. v šoli ali na izletu tako ravnodušno v roko, bo ta ponos tudi razumel. V naši državi dela Vojni geografski institut že več let z vso vnemo na novi specialni karti naše kraljevine v merilu 1 : 100.000 in lahko rečemo, da se bomo mogli prav postavljati s temi kartami, ko bodo gotove, kajti v svoji popolnosti in lepoti dosegajo i najboljše oficielne zemljevide drujfih evropskih držav, nekatere pa celo prekašajo. Doslej je izšlo od te karte blizu 25 listov, ki obsegajo že sko.ro vso Srbijo in Črno goro. 7, novim merjenjem so Srbi začeli prav za prav že 1. 1911., vojni dogodki pa so ustavili to podjetje. Po usta- novitvi naše države je zavod pod vodstvom prvovrstnega strokovnjaka in organizatorja, generala S. P. Boško-v i č a , iznova začel z delom v ozemlju. V kratkem času je dosegel ogromne uspehe, ki so tem večji, ker imamo prav pri teh prvih listih opraviti s pokrajinami, ki so med najmanj dostopnimi Balkanskega polotoka, gotovo pa med najmanj znanimi. In res nam marsikateri list specialne karte prinaša nova odkritja, ki povsem popravljajo napačne nazore o geografiji obsežnih delov naše države. Naj tu tudi dostavimo, da se delo Vojnega geografskega instituta ne omejuje le na izdajo te krasne specialne karte, ampak da je v pripravi tudi izdaja kart v merilu 1 : 200.000 in 1 : 500.000, ki nastajajo potem generalizacije iz osnove, ki jo nudi specialna karta. Kaj je torej vsebina take specialne karte in s tem dobre geografske karte sploh? V sliki 14 prinašamo odsek iz lista Ohrid, ki nas popelje v eno najzanimivejših pokrajin naše kraljevine. Kljub temu, da ne moremo odtisniti karte v barvah, vidimo že v črni sliki, da imamo tu opraviti z odličnim kartografskim delom. Vsaka naših specialnih kart obsega po 30 minut geografske širine oziroma dolžine, in sicer so karte orientirane po pariškem in grccnwichskem začetnem poldnevniku, kar je važno radi dejstva, da so bile starejše srbske karte (iz let 1885—1888, 1893, 1906 itd.) vse orientirane po Parizu. Ob vseli štirih robovih karte so označeni sosedni listi, tako da vemo takoj, na katero pokrajino meji odsek, ki ga imamo pred seboj (list Ohrid meji n. pr. na severu na list De-bar, na vzhodu na list Resan-Krušcvo, zahodni in južni rob pa segata že v albansko oziroma grško ozemlje). 0 barvah naše karte je bil govor že v prejšnjem odstavku. Višinske črte, ki jih vidimo na naši reprodukciji dovolj jasno, izražajo višinske razlike ozemlja, in sicer na ta način, da je vsaka stota debelejše izvlečena, vmes sc pa nahajajo višinske črte od 20—20 m-Kjer je možno in potrebno, n. pr. v večjih nižinah ali sploh v ravnem svetu, so prav tanko izvlečene v črtkah oziroma točkah tudi višinske črte 10 in 5 m, v našem odseku n. pr. v polju severno od Ohridskega jezera in pa severnovzhodno od Ohrida samega. To dovoljuje zadosten vpogled v zemeljske oblike pokrajine in tako natančnih višinskih črt ni>ti na avstrijskih »originalnih snimkih«, t. j. na kartah v merilu 1 : 25.000, nismo imeli. Ravnica se lepo odraža od viso- kega sveta in prav na našem odseku je lepo razviden precejšnji obseg Ohridskega jezera, ki je nekdaj pokrivajo tudi vso nizko pokrajino ob njegovem sedanjem severnem obrežju, Kot ostanke tega prejšnjega jezerskega dna vidimo v StruSkcm polju obsežno močvirje, risano z vzporednimi črtkami, skozenj pa teče Črni Drim, od-t o k Ohridskega jezera, ki sc potem visoko gori v severni Albaniji združi 7. Belim Drimom v skupen tok proti jadranski obali. Ohridsko jezero samo je risano na način, ki ga nismo povsem vajeni in se mu je treba šele priučiti. Barve izobatnih, t. j. globinskih pasov si slede v vedno svetlejši gradaciji od obale proti globlji notranjosti in obenem so izobate merjene enako kakor višinske črte na kopnem naravnost od morske gladine. Če hočemo izvedeti n. pr. resnično globino točke 661 m, moramo ta iznos odšteti od višine, v kateri sc nahaja jezerska gladina, da dobimo pravi rezultat 44 m. Tu je torej dosledno izračunana nadmorska višina vseh na karti se nahajajočih točk, kar je geografsko gotovo povsem pravilno. Tretji geografski faktor, vegetacija, je v našem odseku vidna deloma v nižini, še bolj pa v goratem svetu. Ta- čteuifido j V oyoyai\H 14. slika: .Jugoslovanska specialna karta 1 : 1CO.OCO. Odsek iz lista Ohrid. koj pa opazimo, da je v tem ozemlju le zelo malo gozdov in da so se ohranili le v najvišjih delih pogorja. Gozdarstvo je tu pač vse prej kot urejeno, človeška roka in močna ovčje- in kozjereja sta tekom stoletij tu mnogo uničila, nikdo pa ni pogozdoval nastalih goličav. Gozdove pokaže ikarta z zeleno barvo v ploskvi, kjer pa imamo posamezno stoječa drevesa ali manjše gozdiče v ravnici, je uporabljen običajni znak v obliki drevesa. Drugi znaki za vegetacijo so n. pr. za travo v močvirju (gl. Struško polje!) tri šop trave predstavljajoče, skupaj stoječe črtice, pike pa vinograde (n. ipr. v okolici Ohrida) itd. Na stotine stvari nam pripoveduje vse to, kar je v karti tiskano s črno barvo, ikar je bilo torej risano na plošči za pisavo. Tu ne izvemo le i m e n k r a-je v, temveč tudi njih obseg in velikost, tu vidimo ceste in pota, ki vodijo do njih in iz njih: široke ceste, kakor n. pr. tisto, ki veže Ohrid s Strugo, . svojem podaljšku na obe strani pa Ja dran z Egejskim morjem, saj je to starodavna via Egnatia; slabše ceste, ki so izvlečene z le eno črto; kolovozna in druga pota ter steze povsem lokalnega pomena. Poleg potov zopet železnice, ki so pri Ohridu risane razmeroma tanko, ker so ozkotirne. V črni barvi so vnešeni v zemljevid tudi vsi višinski podatki, ki so jim dodani trikotniki oziroma navadne kote, kakor so pač bile višine merjene. Vrisane so tudi upravne meje, predvsem seveda tudi državna meja, poleg nje meje oblasti, meje srezov in občin. Za vsako so uporabljene drugačne črte, da jih lahko razlikujemo na prvi pogled. V glavnih obrisih smo si tako ogledali tudi vsebino geografske karte nu roki majhnega odseka iz naše domače specialne karte. Globlji študij nam bo v njem odkril še marsikatero zanimivost. Tudi je v kartah drugih pokrajin videti seveda zopet druge stvari, ob morju n. pr. različne obalne oblike, pristanišča, svetilnike itd., v alpskem svetu zopet druge oblike tal, prepade in kotanje. Saj bo atlant naših specialnih kart, ko bo dogotovljen, pravi orbis pic-tus v najlepšem pomenu besede, kajti ni je kmalu dežele, ki bi združevala v sebi toliko raznolikih in zanimivih pokrajin kakor naša država. Vsekakor smo spoznali, da je moderna geografska karta v svoji tehnični in znanstveni popolnosti pravi čudež. Kje imamo kak sličen pripomoček za nazorno podajanje človeškega znanja, ki bi nam mogel enako kakor geografska karta nuditi na tako majhnem prostoru in v tako odlični jasnosti slično množino dejstev in slično točnost informacij? Mislimo, da je dobremu zemljevidu težko kaj primerjali! Ce ga umemo brati in sc poglobimo vanj z vso potrebno pazljivostjo in ljubeznijo, nam lahko postane prava enciklopedija in še več: če imamo le nekoliko domišljije, nam bo n. pr. ob odseku iz ohridske okolice živo stopila pred oči makedonska pokrajina, nam bo vstal starodavni Ohrid, kjer je nekdaj kraljeval car Samuel; pred oči nam bo stopila močvirnata planjava, ki je v stari geološki dobi bila jezero, in pa ona, ki je še danes znana po svoji sinjini, gladina Ohridskega jezera, Ob njegovi severni obali sopiha dandanes majhen vlak, izraz moderne dobe, tik poleg starodavne Eg-natijske ceste. Ali vidite v Strugi in po ohridskih cestah turške fese in albanske obraze poleg domačega vozila, ki ga vodi zagoreli makedonski Slovan? Čitajmo v zemljevidih in učimo se iz njih! P r i p o in b a. Na virih sem polcjJ drugih uporabljal zlasti razpravo K. Korzerja v dunajski Karto|{raphi»chc Zeitschrift 1922. Tudi slike so povzele večinoma iz tcjja strokovnega lista. Počitek ie sladek za listecja, ki si qa je z delom prislužil, breme pa za onega, ki počiva brez presianka. 0rUon SwcH Mnrdc„. Dr. L. Sušnik: Trobadorska lirika. Oblike trobadorskega pesništva. Zunanja oblika je pri provensalskem pesništvu izredno pestra, mnogovrstna in izglajena. Razvila se je spontano iz novih temeljev: od antične se loči po ritmu, po rimi in kiticah. Izgradila je samoniklo podlago za še sedaj veljavne forme liričnega izražanja. Nova načela so se jela -uveljavljati deloma že prej v cerkveni in narodni poeziji. Rimanje se je pojavilo že zgodaj v krščanskih himnah in izpodrinilo polagoma asonanco tudi iz narodnih popevk. Prve narodne pesmi, ki jih sledimo na galskih tleh na pragu v 2. tisočletje, slavijo povratek pomladi ob rajanju in plesanju kola odnosno izražajo veselje in bridkosti ljubezni. Plesnemu taktu odgovarja bolj poudarni ritem. Stihi so bili sprva štirinaijsterci, enaj-stcrci, osmerci, sedmerci in še krajši. Kcsneje nastopi v Irobadorski poeziji deseterec, še pozneje in redkeje dva-najsterec. Razen zadnjega sc često menjavajo v isti kitici po trdnih pravilih in se družijo v najraznovrstnejše skupine. Rimu je bila spočetka v vseh stihih kitice ista, izvzemši v zadnjem, ki je kot refren vezal kitice med seboj; kesnejc je nastopal včasih tak neriman verz tudi kje sredi kitic (clau = ključ). Kmalu pa sc začno rime na vse mogoče načine vrstiti, a so najrajši v vseh kiticah (coblas unisonanz) ali vsaj v dveh (coblas doblas) in slično; slednjič ima vsaka kitica lahko svoje lastne stike (coblas singulurs). Včasih je posamezna kitica brez rim, a odgovarjajo ji stiki v drugih strofah, drugič zopet sc menjajo rime v kiticah po posebnem vrstnem redu. So tudi primeri, da se zadnji verz kitice povzame kot prvi naslednje. Na čistost rim so zelo pazili. Značilno za to liriko je tudi, da zaključi pesem navadno »tornada« (spremnica), ki mora natančno povzeti v metru in rimah zadnji del prejšnje kitice in vsebuje nagovor nu naslovljenca ali sla. Nič manj važnosti niso polagali tro-badorji na lepe melodije, ki so se žal večjidel izgubile ali pa niso še prirejene za današnje pojmovanje. V glavnem ločimo pri provensalskih lirikih tri vrste pesniških oblik, ki odgovarjajo vrstam obravnavanih snovi: svečane (ljubavne in pobožne) pesmi, priložnostne (satirične i. dr.) in slednjič didaktične (poučne). Pivske poezije pri trobadorjih ni; pajdaške (sholarske) pesmi tu niso našle odziva. Najbolj številne so prve. Naslanjajo se prvotno na ljudsko obliko ženskih »r o m a n c«, ki izražajo hrepenenje po odsotnem dragem ozir. opisujejo kak lasten dožitek: so še deloma epične, ker označujejo na kratko položaj, v katerem temelje izražena čuvstva. Pele so jih ženske pri skupnem delu. Pri teh pesmih ima vsa kitica eno in isto rimo, le zadnji stih je drugačen in služi kot refren. Za zgled navedimo tretjo kitico pesmi, v kateri riše Marcabrun gospodično ob studencu, kako joče in toži za vitezom, ki je odšel s križarji — tu gre že tudi posebna rima 4. stiha skozi vso pesem — Dels olhs ploret josta la fon e del cor sospiret preon. . »Jesus«, dis cla, »reis del mon, per vos mi creis ma grans dolors, quar vostra anta mi cofon, quar li melhor de tot est mon vos van servir, mas a vos platz ...« (Bartsch 54.) (Iz oči je plakala pri studencu in iz srca globoko vzdihovala. »Jezus«, je rekla, »kralj sveta, po vas mi je vzrastla velika bol, zakaj vaš sramoten položaj spravlja mene v zadrego, kajti najboljši med vsemi gredo vam služiti, ker je vgm všeč...«) Te romance so samogovori ali dvogovori s tožečo vsebino. Posebno priljubljene so postale na Portugalskem kot romarske pesmi, ljubavni dueti in kontrasti (prepiri). Bolj dovršene so že »balade« ali »d a n s e« (rajanke). Te poživljajo na ples v prerojeni naravi, kot je bil običajen pri dekletih in ženah med ljudstvom in plemstvom. Tu se očituje še prvotna navada, da so bile ženske spomladi na določen dan čisto proste v svojem krogu, torej brez moža, nad čigar ljubosumnostjo, krutostjo ali nezvestobo se rade pritožujejo (tako v franc, »chansons de malmariee«). Tudi v Provensi najdemo isto fikcijo: veselje, da so rešene za hip silnega moža, s katerim so nesrečne. Tak nazor, da mora biti prava ljubezen neodvisna od zakona, se je v dvorskih krogih izpopolnil in postal temelj trobadorske poezije. Primer: A 1'entrada del tens clar, eya, per joia recomen^ar, cya, e per jelos irritar, eya, vol la regina mostrar qu’el'es si amoroza. Ala vi’, a la via, jelos, laissaz nos, laissaz nos ballar entre nos, entre nos. (Bartsch 122.) (Z nastopom lepega vremena, eja, da uvede zopet radost, eja, in vznemiri ljubo-sumnika, eja, hoče kraljica — le ime! — pokazati, da je tako polna ljubezni. Le proč, le proč, ljubosumne*, pusti nas, pusti nas plesati med seboj, med seboj.) Posebno pada v oči zelo izrazit, stopnjevan refren s poskočno plesno mero. Pri nciki trikitični dansi se tak refren glasi: »Hai, s'en brieu no la vei, brieumen morrai.« (Aj, če je v kratkem ne vidim, skoro umrem.) Na romanco se da nasloniti »p a -s t o r e 1 a« (pastirska pesem), ki spravlja zastopnike višjih slojev v stik s preprostim ljudstvom. Pobudo za pa-storele so dale morda res pesmi pastirjev, in ker se pojavijo zgodaj v severni Franciji, so izšle najbrž iz obmejnih pokrajin Poitona oz. Limonsina. Kar pa je ohranjenih (prva pri Marca-brunu iz prve polovice 12. stol.), nosijo vse znake gosposke tvorbe: v njih popisuje vitez, kako si je skušal pridobiti ljubezen pastirice, včasih z uspehom, včasih pa ne. Razume sc, da je to takisto le pesniška predstava, ki jo pevec prikroji na razne šegave načine v razvedrilo grajske druščine; ves ta dozdevni realizem služi le za kontrast k preidealni ljubavni poeziji — nekak oddih s humorističnimi domisleki za smeh in zabavo. Eu’m levei un bon mati enans del albe ta; anei m en en un vergier per cueillir violeta; et anzi un chan bel, de luenh; gardan trobei gaia pastorela sos anhels gardan ... (Appcl 51.) (Lepega jutra sem vstal pred zoro; šel sem v vrt trgat vijolice; in sem zaslišal od daleč lepo petje; ozirajoč se sem našel veselo pastirico, ki je pasla svoje ovčke ...) Vitez jo nagovori in ji ponuja lepih darov. Dekle mu odvrne, da ga smatra za neumnega, saj ima starše, ki skrbe zanjo, in dobila bo tudi ženina, če Bog da. Konec je različen. Včasih pastirica zbeži, včasih pretepe zapeljivca njen ljubi, včasih pa ji pride njegova ponudba ravno prav, ker jo je dragi zapustil. Pastoreli je lasten lahek, šaljiv, do-vtipen ali zbadljiv ton v vsebini in obliki. Na balado zopet se da navezati »alba« (zornica, budnica); vsebinu ji je tožba zaljubljencev, ki sc morata ločiti, ko napoči zarja, ki jo oznanja petje ptic ali čuvaj. Doussa res, s ieu no'us vezia, breumens crezatz quc moria que'l grans dezirs manciria; per qu'ieu tost retornarai, que ses vos vida nonni. Ay! qu'iteu ang quc li gaita cria; via! Sus! qu'icu vey lo i om venir apres 1'alba. (Schultz-Gora 158.) (Ljuba, če bi vas ne videl, verjemite, da bi v kratkem umrl, zakaj veliko hrepenenje hi me ubilo; zato se kmalu zopet vrnem, ker brez vas mi ni živeti. Aj, — il slišim, kako čuvaj kliče: proč, pokoncil Ker vidim priti dan zu zarjo.) Albi nasprotnu je »s e r e n a« (večernica), ki se pa pojavi šele pozno (n. pr. pri Guiraut Riquieru 1. 1263.) in opisuje hrepenenje ljubimca, ki čaka na obljubljeni nočni sestanek ter toži, mroč od koprnenja, nad dolgostjo dneva. Osrednja oblika trobadorske idealistične poezije je pa »k a n c o n a« (can-so, .popevka). Kancona ima umetne strofe in jc spesnjena redno v prvi osebi, je torej hoteno subjektivna, a vseeno brez kakih konkretnih osebnih podatkov. Omejuje se na opevanje najvišjih čuv-stev: 'ljubezni in pobožnosti. A ker je pri zadnji dolgo prevladovala latinščina, se je provensalska verska poezija močnejše razrastla šele v 13. stoletju. Kancone so silno mnogovrstne, saj jc veljalo zanje kot vrhovno načelo, da mora imeti vsaka novo kitično obliko, čeprav le malo drugačno. Največkrat imajo po 5 do 7 kitic, pa tudi manj ali več. Kitice imajo navadno od 4 do 10 stihov; med daljšimi se pojavijo včasih krajši. Tako najdemo pri trobadorjih primere za vse mogoče vrste kitic, od katerih so prešle nekatere (od tercine do decime) — včasih drugod izpopolnjene in sestavljene — v repertoar evropske poezije sploh. Pri tem so pokazali trobadorji veliko iznajdljivost in so se sodobniki po pravici divili njihovemu mojstrstvu ne le glede vedno nove, kar moč dovršene oblike. 1 ako so našteli pri njih 820 tipov kitic. Številčna simetrija prihaja tu seveda zelo v poštev — odgovarjajoč logični notranji izgradbi. To podčrtava že na prvi pogled običajni zaključek, »tornada«, ki vsebuje posvetitev ali dcvizo in mora v obliki strogo odgovarjati koncu zadnje kitice. Pri kompoziciji najdete razne osnove: dvo-, tri-, štiridelnost... Vendar je glavno sestavno načelo tridelnost (2-|-2-|-l, 2-\-2-\-2, 24-2-} 3) — kot nekak skrivni odmev iz Pindarjevih časov —: strofa — antistrofa in odpev, kar je prešlo potem še v sledečo meščansko poezijo, a je našlo poleg v ter-cini najbolj klasično formo v sonetu, ki so ga po provensalskih prvinah izgradili in proslavili Italijani — gojil ga ic že tudi v provensalščini pišoči Italijan Dante da Maiano —, tako da je dobil poslej posebno odlično mesto v ljubavnem pesništvu vseli narodov, Trobadorji so imeli nad težkočami svoje veselje, ljubili so kopičenje težkih zlogov, zamotane oblike in redke rime. Peire Vidal je slovel kot največji mojster oblike, ki jo je z lahkoto obvladoval. Višek trobadorske virtuoznosti pa je menda »s e s t i n a« (šesterka), katero je iznašel najslavnejši med njimi, Arnaut Daniel, ki je slovel po skrivnostni globokoumnosti in po rafinirani tehniki rimanja. 2e pred njim se je pojavila tako zvana »canso redonda« (okrogla popevka), v kateri se menjajo rime od kitice do kitice v določenem redu. Danielova sestina je na prvi pogled čisto nerimana, a ponavlja ne le rime, marveč cele končne besede 6 verzov prve kitice z določenim od obeh strani zaporednim premenjavanjem na koncih stihov naslednjih 5 kitic, tako da je vsa umetnina v resnici zvezana s šesto-rico bogatih rim. Tudi tri verzi tornade vsebujejo ob koncih po dve teh rimanih besed. To obliko je posnemal Dante in jo izgradil v dvojno sestino. Petrarca je vzel iz Danielovih pesmi mnogo podob in izrazov, najbrž celo ime Lavre. Daniel sam je vpletel v tornadah v 15 od 18 pesmi svoje lastno ime. Prva kitica takšne sestine je taka-le: Lo ferm voler qu'el cor m ' i n t r a no-m pot jes ibecs escoissendrc ni o n g 1 a de lausengier, qui pert per maldir s ' a r m a ; e car non l’aus batr'ab ram ni ab v e r g a , sivals a fran, lai'on non aurai o n c I e jauzirai joi en vergier o diutz c a m b r a. (Bartsch 150.) (Trdne volje, ki v srce mi vstopa, mi ne more iztrgati ne kljun ne krempelj obrekovalca, ki izgublja s klevetami dušo; in ker ga ne upam pretepati z vejo ali Šibo* se bom vsaj na skrivaj tam, kjer ne bo strica, veselil v vrtu ali v izbi.) H kanconam spada navadno tudi »p lan h« (žalospev), ki toži za kako pesniku drago osebo. Največ jih je posvečenih spominu umrlih zaščitnikov, malo ljubljenkam ali tovarišem. Nekatere so globoko občutene in polne resnične ; ailosti. Znane so zlasti tožnice Bertrana de Bom za mladim kraljem Henrikom, Folqueta de Marselha za Barralom, Sor-dela za Blacatzom i. dr. Ce bi bile vse bolečine, žalosti in nesreče tega sveta skupaj, pravi Bertran, bi se zdele lahke v primeri s to izgubo. Vse žaluje za Henrikom, 'kajti bil je idealen vitez in prijatelj, junak in poštenjak. Bog naj se ga usmili in mu podeli večno čast in veselje. Sordelova žalostinka za Blacatzom je zlasti originalna, ker je deloma satirična. Pesnik namreč želi, naj bi okusili še živeči mogočniki, cesarji in kralji, ikot jih našteva po vrsti, njegovo bol, češ, da bi postali tako deležni vrlin rajnega, ki jim jih tako manjka. Plan h Gaucelma Faidita na kralja Riharda Levjesrčnega je posebej ganljiv, ker se konča kar z molitvijo. Kot družabno igro ali pesniško tekmo (dvoboj) je treba vzeti tako zvano »t e n -s o« (prepirko) odnosno »joe partit« in »partimen« (deljena igra), ki ima redno obliko dialoga. .le to nekaka korespondenca ali disputacija med dvema pesnikoma, Prvi izbere kak predmet iz kompleksa ljubavne teorije in zastavi vprašanje. Drugi mu mora odgovarjati v enaki obliki, nakar mu prvi ugovarja, drugi pa zagovarja svoje mnenje itd. To se vrši včasih s piismi, včasih iz oči v oči; zadnji način je naravno težji, ker morata biti pesnika jako spretna, če naj izvajata svoji vlogi brez priprave. Sporna zadeva se predloži slednjič navadno kakemu razsodniku, ki odloči, kdo ima prav; največkrat so razsojale dame. A mogoče je to Je pesniška fikcija. Iz tenoon lahko dobro razvidimo, kakšni nazori so vladali pri trobadorjih in tedanji družbi o ljubezni. Razmotrivali so najrazličnejša vprašanja, n. pr.: Ali je ljubezen jačja v začetku ali po daljšem trajanju? Ali prenesemo lažje smrt drage ali njeno izdajstvo? Ali je bolj vreden ljubezni plemenit mož nizkega rodu ali pa odličnik dvomljive časti? In slično. Nič manj zanimive niso pesmi v monologih, ki odražajo boje v notranjosti pesnikovi. To je duhovito igračkanje z nasprotji, ki pa zahteva veliko dialektično spretnost, nekak »non sai que c'es« (ne vem, kaj je to), ki preide včasih v prave uganke. Tu se je izkazal blestečega mojstra Guiraut de Bomelh. Un sonet fatz malvatz e bo, e re nom sai de cal razo ni de cui ni cum na per que, ni re non sai, don mi sove, e farai lo, pos nolsai far, c chant lo qui no l'sap chantar. Mal ai qu'anc hom plus sans non fo, e tene avol home per pro, e don assatz, quan non ai re, e voill nial celui qui*m vol be; tani sui fis amies ses amar c anese m pert qui'm vol gazaiguaj'.,. Bartsch 110 ss.) (Delam pesmico slabo in dobro in nič ne vem, radi česa, o Čem, kako, zakaj, in nič ne vem, česa sc spominjam, in napravil jo bom, ko je nc znam narediti, in pojem jo, ki je de znam peti. Bolan sem, dasi ni bil nibče nikoli bolj zdrav, in imam ničvredneža za poštenjaka in veliko dajem, kadar ničesar nimam, in želim zlo tistemu, ki mi hoče dobro; tako izboren ljubavnik sem, ne da bi ljubil, da me vsakdo zgubi, kdor me hoče pridobiti. ..) In tako gre naprej v samih nasprotjih še v šestih kiticah in tornadi. Pesnik hoče napraviti vtis popolne zmešanositi: samo ona, draga, bi ga mogla zopet privesti k pameti, če ga usliši. — I »ko zvani »d esc o rt« (razdvoj) sestoji iz neenakih kitic, kar stavi tudi komponiranju težje zahteve. Prikazati hoče že s tem razdvojena čuvstva, ki jih povzroča nevračana ljubezen. Nastal je najbrž po vzoru cerkvenih sekvenc. Ramibaut de Vaqueiras ije stopnjeval to stvar talko daleč, da je spesnil pet kitic vsako v drugem romanskem jeziku. Našteli bi lahko še mnogo drugih oblik za trobadorsko ljubavno pesem, ki so nastale na provensalskih tleh in drugod, tako »escondig« (opravičilo), »com-jat« (slovo), retroensa, estampida, ron-del (triolet) itd. K ljuhavni poeziji spada vsebinsko, nc pa po obliki še »breu« ali »salu t« (poslanica, pozdrav), ki izraža zatrjevanje ljubezni in opisovanje hrepenenja, a je sestavljen v osmercih, kjer se vrste po dve zaporedni rimi, ne pa v kiticah, slično kot bretonski oz. francoski »lai«-Slednjič imamo posamezne kitice (co-Mas esparsa), ki vsebujejo pravila za življenje, rčke, epigrame i. sl. in tvorijo prehod k drugim, manj poetičnim temam. (Dalje prih.) M. P.: Z dijaške ekspedicije. (D (Odlomki iz raziskovanja Kr žne jame pri Ložu v letu Gospodovem 1926.) Na cilju ... Solncc se jc poslavljalo in tonilo za tužnim Nanosom in križnogorski zvon jc zapel k večerni molitvi, ko smo po triurni hoji precej izmučeni prikorakali n". Rloško polico, prijazno gorsko vasico, oddaljeno dober četrt ure od vhoda v Križno jamo. Dasi je vasica majhna, se Zapel je petelin v pozdrav tam iznad bloških hribov vzhajajočemu solncu, oglasil se mu je kos v zelenem gaju in zažvrgolel je zbor ptic pevk ave novemu dnevu ... Ob štirih zjutraj smo bili po konci, in še preden jc zazvonilo svetemu jutru, je odkorakala prva četa — naša izvidnica, da pregleda teren in Bloška polica (660 m mor. višine). Sredi prijazno leieče vasice se cepijo tri ceste: proti zapadu cesta na Rakek, proti vzhodu v Novo vas (Bloke)—Vel. Lašče, proti jugu na Lož—Prezid. Vas šteje 21 hiš in je kaj primerno izhodišče za poset Kriine jame ter Kriine gore (855 m), s katere imaš diven razgled na vse strani, zlasti pa po cerkniški kotlini in loški dolini. jc Gašperju brez posebnih težkoč posrečilo preskrbeti primerna prenočišča za celo čelo. Mnogo nas je nastanil po skednjih, nekaterim pa je nakazal kvar-tir v hlevih med kravami in voli. Zarili smo se v seno in slamo, malo še klepetali in se jezili na slabo večerjo, potem Pa vse tiho je bilo. Straža jc bdela, ču-vala nas in naše imetje, mi pa smo sanjali sanje o kraljestvu, v katero smo bili namenjeni. .. pripravi vse potrebno za taborjenje pred jamo. Ej, to je bilo veselja, vriskanja in prepevanja, ko nam je Ferenc po dokončanih običajnih jutranjih poslih zaukazal: Na delol — V prijetni dolinici pred vhodom v jamo je tehnična četa postavila šotore, kuharji so sredi tabora pripravili kuhinjo ter uredili vse, kar spada k tej blagodejni iznajdbi človeške kulture, pionirski oddelek je oskrbel prenos in prevoz potrebnega orodja na določena me- sta. Vse sc je izvršilo brezhibno in v zadovoljstvo vseh, za kar je bil prav posebno Gašper pohvaljen v dnevnem povelju, zlasti še, ker je zastavil vse duševne in telesne moči, da se je brez najmanjše neprilike prenesel pet metrov dolg in nad petdeset kilogramov težak čoln prav do prvega jezera v jami, kakor tudi skoraj za pol voza desk in hlodov, ki smo jih potrebovali za splav. Nikaka malenkost ni bila prenesti vse to in poln voz drugih potrebščin s ceste do tabora neznanem terenu temnega podzemlja. Na levo, na desno, zdaj globoko navzdol, potem pa spet strmo navzgor — tako se vije pot, po kateri smo stopali drug -a drugim, držeč v eni roki svetiljko, v drugi pa to, kar nam. je bilo naloženo za pokoro. Da sc je ta in oni spotaknil in prckucnil, marsikdo tudi vgriznil v kamen, ni čuda, saj je treba biti žc dobro podkovan v naukih stavbne tehnike, da je mogoče vzdržati telesno ravnovesje na neštetih gromadah vse (Narual M. Švigelj, osmoiolee na III. real. t/imn. v Ljubljani.) Sila nehvaležen posel ima fotograf-amater v podzemlju, Se večji revež pa je risar. Slaba in povrhu nestalna razsvetljava, vlaga, mraz in Sc nebroj drugih neprilik gn ovira med delom. Par kapnikov, tolmun vode, nejasni obrisi krivečih ne iloveSkih podob in po visokih stenah Švigajoče sence — to je vse, kar je moglo videti bistro oko našega risarja in naslikati njegova spretna roka na onem mestu v janri, kjer se od glavnega rova in občudovanja vredna je bila energija, s katero sc je izvršil transport iz doline po razmeroma strmem pobočju kakih dvajset metrov visoko do vhoda jame in od tu dalje po jami, kjer je bilo treba skrbno paziti, da nisi zdrčal v razpoko ali — Bog nas varuj — v prepad, od koder bi ne bilo več rešitve. Svetili smo si z acetilenlkami, kajti medla razsvetljava s svečami je kaj nezanesljiv vodniik v cepa Medvedji rov. vprek razmetanega kamenja, ki mnogo-kje zapira pot skoraj do stropa. Za prestopke proti disciplini so določal« naša pravila razne kazni. Škoda, da smo bili pozabili določiti kazen za jezo in njene izbruhe, kajti že prvi dan bi bili kriti vsi stroški ekspedicije s taksami, ki bi jih plačal Cvek za mednarodne litanije, ki sc začno in končajo z obče znanim slovenskim vzdihom in vzklikom- Razdalja od vhoda jame do prvega jezera znaša jedva sedemsto metrov, ko pa dospeš do jezera, se ti zdi, da si prehodil vsaj še enkrat toliko. Pot si je treba venomer razsvetljevati, vsak korak si moraš z lučjo tako rekoč priboriti v kraljestvu absolutne teme. S svetlobnimi stožci acetilenk sekaš in režeš temo, počasi sicer, a sigurno stopaš v smeri reflektiranih svetlobnih pramenov. Najidealnejše so nalašč za razsvetljevanje jam konstruirane svetiljke, le to napako imajo, da nimajo zaprtega plamena, kar postane včasih lahko usodno. Cmok, čokat in včasi malo neroden član našega kuharskega osobja, je nič hudega sluteč in še manj misleč, tako nerodno zavihtel acetilenko proti Longi, ki je stopical in iskal stopinje pred njim, da mu je prežgal zgornji del leve irhaste hlačnice. (Malo jadikovanja in stokanja, potem pa škatlica vazelina po rapečenem delu in neprijetna zadeva je bila poravnana. 1 ega sploh ne bi bil javno omenjal, ako mi ne bi bilo na tem, da preprečim v bodoče slične nezgode.) Bolj počasi!* -Ne tako hitro!« »Sto-'P«i hitreje!« »Kam rineš, na desno, saj vidiš, da gre tu pot v stranski rov.« »Tudi ti nosi in ne hlini! Misliš, da boš samo gledal, ker si sanitejec?« »Sveti naprej in ne v strop!« »Stoj!« »Naprej!« — Ta in slična blagohotna povelja so dajala direktive za pravilno hojo, za pravilno ravnanje in zadržanje na poti, po kateri smo se kljub mrazu polili pod težo naloženih nam bremen. Ni minilo pol dneva in že se je- v »pristanišču« na bregu jezera dvigala proti stropu grmada desk in hlodov; in urejeno ter napolnjeno je bilo glavno skladišče v varnem kotu Velike dvorane. Naloga prvega dne je bila izvršena, in sledila je prosta zabava, čije najbolj privlačna točka je bila spuščanje čolna v vodo in prva poskusna vožnja z njim. Nadvse svečano in slovesno smo krstili čoln. Za krstitelja je bil sam Ferenc, za krstnega botra Gašper in Cvek, ostali pa smo bili priče. Krstni obred je bil končan v nekaj minutah, sledil je trenutek svete tišine, ki jo je na povelje »ena, dve, tri« prekinil gromoviti: »2ivijo naš bojni tovariš, živijo naš Proteus!« Vzvalovali so mili zvoki tamburic in kitar po kraljestvu svečanega miru in Po jezeru blizu Loža, po jezeru p6d Križno goro ., . »Po jezeru blizu Loža ...« se je razlegalo po veličastnih dvoranah čudovite križno-gorske katedrale. Spreten kot je, ne le na kopnem, ampak tudi v zraku in na vodi, je Ferenc manevriral s čolnom, da ga je bilo veselje gledati. Parkrat je udaril z veslom po mirni gladini kristalno čiste vode in že je bil na onem bregu. Tako je dosegel, kar si je izgovoril, da bo namreč on šel prvi »čez«. V najkrajšem času smo zbili še splav in tako je bilo vse potrebno pripravljeno za akcijo naslednjega dne. (Dalje prih.) 'p Delo naj mlaj ši § ^ Dušan Zagorski: Zasnežena vas. Sneg pada v gostih kosmičih na zemljo. Hribe in doline je že pokril z belim prtom. Življenje v gozdu je zamrlo. Živali so si poiskale zavetja, kjer so kolikor toliko varne pred nastopajočim mrazom. Visoko v gorah leži mala vas: De-setorica s slamo kritih koč. Sneg jih je zasul že do slemena. »Ubogi ljudje,« bi kdo mislil, pa bi sc le motil. Res, pot v dolino jc ljudem zaprta, celo iz hiš sc prikaže lc malokdo. Tem bolj živahno je pa življenje v njih samih. Vsa družina je zbrana okrog peči. Oče sedi v zapečku, si podpira s komolci glavo in pogleda večkrat skozi okno v sadni vrt, kjer se veje starih jablan kar šibijo pod obilno sneženo težo. Starejši sin dela ptičjo hišico. Pomagata mu mlajša dva brata, ki mu podajata sedaj klešče, potem kladivo, nož ter drugo orodje in potrebščine. Mati in hči pleteta nogavice. Tišina vlada v sobi. Še maček, ki je prej skakal za koščki lesa, katere je starejši sin metal po tleh, jc sedaj skočil na klop pri peči, kjer zre zvedavo v resen gospodarjev obraz. Zunaj pa divja viharna zima, in sc nc zmeni za lačne vrane, ki žalostno polc-tavajo okrog hiš. * * Pride božič. Sneg vse naokrog, kamor doseže oko, zasute so z njim vse poti. Nič pa nc mtye odvrniti ljudi v gorski vasici, da se ne bi vneto pripravljali na božične praznike. Hiše so oživele, vsaka stvar v njih dobi svoj poseben pomen. Zvečer zmoli družina pred jaslicami večerno molitev. Še prej zaklene gospodar vežne duri, da bi kdo nc motil družine v tem svetem trenutku. Po večerji prinese mati na mizo skledo kuhanih hrušk, ki jih je bila posušila v peči. Najlepše je odbrala za božični večer. Krepko zajemajo žlicc s'adko vodo in okusne hruške. Obrazi kmetiških otrok kar le-ščijo v veselju. Po večerji čakajo na polnočnico in si preganjajo spanec z različnimi igrami. Okrog desetih zvečer pri-ccpla v hišo sosedov sin. Prišel je klicat, naj gredo k polnočnicam. Veselo potresa v roki toplo polhovko, in sc pogovarja z očetom. Pred hišo se čujc pogovor, iz vseli hiš prihajajo fantje. Enajst odbije. Fantovska družba gre skozi vas, sledijo ji možje, žene, dekleta. Vse gre v dolinsko faro k polnočnicam. Tu glava do ušes v gorki kučmi, tam rdeči obraz zavit v sukneno ruto, zopet tam krepko fantovsko lice in v ozadju sklonjena starčeva postava. Vodnik, ki gre pred trumo, nosi v roki gorečo plamenico. Njen plamen prasketa v noč in osvetljuje smreke, ki spe pod snegom. V človeških srcih polje prijetno čuvstvo božične noči. Zvonovi pozvanjajo in vabijo k polnočnicam-Njihov (Mas se razlega daleč naokrog in naznanja ljudem Zveličarjcvo rojstvo. Jurčku Kozoglavu se sanja o božičnih darovih. Naši pomenki Dušan Zagorski. Sličico »Zasnežena vas< sem nekoliko popravil in priobčil, kakor vidiš. Pa je križ s popravki. Pridno se vadi, dar pripovedovanja imaš, vendar; le prekratkih stavkov se ogiblji. Ni dobro, če tvorijo cel odstavek sami goli stavki. »Pomlad ob potoku« bo priSla, če bo prostor. Za gotovo pa ne morem obljubiti. M. Z., Ljubljana. Kaj bi Ti zamerjal, »ko mi pišeš! Vesel sem. Toda kdo je to M. Z.? Pošlji svoj naslov, drugače sc s Tabo ne morem razgovarjati. Vrnil sem Ti tudi rokopis. Izpili ga in prepiši, tako da bo napisano samo po eni strani pole in pošlji spet. Bržkone bo porabno. St. U., Ljubljana. Bomo porabili, če drugega ne, vsaj eno sliko. Hvala! L. P., M. Sobota. Me veseli, da »Mentor« tako dobro ustreza svojemu namenu. Članki o protialkoholnemu gibanju in abstinenci so v načrtu; kolikor bo mogoče, bo '*>• tudi izpolnjeval to nalogo, vendar pa n“ more biti in ne postati oficielno glasilo ®o»linentov. O drugem v pismu. Zdravi Pošiljatelj »stebra«, Novo mcito. Uganke J* dijaških vrst priobčujemo le s psevdonimi. Naznani nam zato svoj psevdonim; potem priobčimo tvoj »steber« v nekoliko izpre-menjeni obliki. Kern Ušič, Ljubljana. Sam priznavaš, da si risbo za konjička posnel po nekem nemškem listu. Za novinca to še ni poseben greh; bolje bi pa bilo, če bi tudi risbo sam izumil. Napačno pa je, da si pesem »Naprej zastava Slave« tako slabo razvrstil v posamezna polja. V vsako polje pride le en zlog; ti si pa nekatere besede grozno razmrcvaril ali si pa po dva zloga v eno polje vpisal; n, pr. zast-ava, jun-aška, oč-et-nja-va, govori, z oro-žjem, des-nico, očet-nja-ve, ostani. — Poskusi dobili kako drugo pesem, ki bo imela prav toliko zlogov, kolikor ima tvoj lik polj; potem pa besede pravilno raz-zloguj ter posamezne zloge vpiši v posamezna polja. R. O., Lj. Poslano križaljko bom ob primerni priliki priobčil nekoliko popravljeno. K našemu vprašanju o dijaških potovanjih smo prejeli še en odgovor. Poročevalec se je enkrat s sedmimi drugimi goriškimi tovariši udeležil romanja na Sv. Višarje, kjer sc je vršil obenem poučni tečaj za dijake, na drugem svojem potovanju je pa prišel v Benetke, tja z ladjo, nazaj pa deloma z železnico, največ pa peš po furlanski nižini. Ostali del počitnic je pomagal doma pri kmetskem delu. Mali obzornik Česa se spomnim pred vsakimi božičnimi počitnicami? Bil sem prvošolec v K. Stanoval sem v dijaški »kasarni«, kajti do doma sem imel štiri ure peš hoda. Tudi če sem se peljal z železnico, sem imel še dobri dve uri do doma. Dom! Presladka beseda! V naše gore se bomo vrnili! Saj dijak, ki je doma v mestu, kjer je srednja šola, ne more vedeti, da so vsake počitnice njegovemu tovarišu z dežele dvakrat tako ljube kakor njemu in tudi dvakrat tako potrebne. Samo dijak, ki živi ločen od staršev pri tujih ljudeh, čuti za Župančičem njegov Vzdih: Zemlja, oj zemlja rodna ti — kakor od jablane cvet jaz sem od tebe ločil se, moral sem v tuji svet. Vlak je odhajal proti rodnemu kraju ob polu enajstih dopoldne. Če se ne bom peljal s tem vlakom, bo treba odhod preložiti na jutri. Peš ne morem hoditi tako daleč s svojim svežnjem perila in knjig, naslednji vlak pa odhaja šele zvečer. Predaleč je domov s' kolodvora, da bi sc bil upal podati na to pot v temni zimski noči. Ostati bom moral v K. in rekel si bom zvečer: Dicm perdidi (Dan sem izgubil). Oh, kako ga bo škoda — proti temu je vsekakor treba kaj ukreniti! Sklep je bil hitro napravljen: prosil bom razrednika, ki ima poslednjo — slovensko — uro od desetih do enajstih, naj me spusti na vlak. Saj sem v slovenščini dobro podkovan šc iz ljudske šole, zamudil ne bom torej ničesar, z razrednikom pa živiva že ves čas v najlepšem sporazumu, torej je obilo upanja, da se bo srečno izteklo. Saj so razlogi, ki govore za mojo prošnjo, vendar tako prepričevalni, tako na dlani! Prijazno razrednikovo lice — mlad gospod je bil, takrat je poučeval šele prvo leto, imel je pa med nami toliko ugleda in zaupanja, da bi ga bil vsak starejši lahko zavidal — sc je nabralo v rahle razmišljajoče gube in oko mu je premišljevaje zastrmelo po razredu. Videl sem, da stvar vendar ne bo šla tako čisto gladko, kakor bi bila po moji sodbi lahko šla. Če odgovori razrednik, da ne dovoli, so na mah pokopane misli visoko leteče, želj neizpolnjenih bolečine bodo pa kljuvale srce. Ne — do tega ne sme priti: hitro moram kaj ukreniti, da vplivam na razrednika, preden pade odločitev. In brez pomisleka sem mu poskusil zaupno prigovarjati; »Saj ena slovenska ura ni toliko!« Kako se je tedaj v trenutku obrnil proti meni in me z nekoliko povzdignjenim glasom, a vendar brez posebno ostrega naglasa vprašal: »Kaj?|« Meni je bilo pa na niab jasno, kako grozovito sem ga bil polomil. A preden sem si mogel predočiti, kakšna povodenj bi se bila lahko razlila nad menoj, se je razlil vesel nasmeh po razrednikovem obrazu in spregovoril je presladke besede: »Le pojdite domov!« Izgubil bi bil lahko razrednikovo naklonjenost — najmanjše žal besedice mi doslej ni bil nikdar rekel! — in podaljšanje počitnic, in prvo bi ne bilo manj hudo od drugega. A rešil sem obojel To se pravi: ne jaz, ampak razrednik mi je rešil oboje! In kakor sem bil že otrok, mi je bila jasna veličina in pedagoško mojstrstvo razrednikovo, ki ni izgubil niti naj-rahlejše karajoče besede, ko je s finim čutom videl, da — tega ni več treba. Nad trideset let je minulo od takrat, a tega dogodka sc spominjam živo, kakor bi se bil prav kar dogodil, in — z občudovanjem. Cene Lodi. Knjige in revije Knjiga malega naroda. V zadnjem času mnogo beremo o »krizi slovenske knjige«; to se pravi, da se slov. knjig vsako leto zelo malo proda. Tako tožita med drugimi n. pr. »Slov.« z dne 26. okt. in »Nar. dnevnik« z dne 14. nov. 1927. Temu se ne bomo čudili. Na eni strani izdajamo Slovenci razmeroma mnogo listov in tudi knjig izide precej. Leta 1022. je n. pr. izhajalo v slovenskem jeziku 141 časnikov in časopisov, knjig pa izide povprečno kakih 250 na leto. (Tako poroča Erjavec v Koledarju Mohorjeve družbe za 1. 1926. na str. 83.) Na drugi strani jc pa padlo blagostanje tistih stanov, ki so bili najboljši odjemalci slovenske knjige: urad-ništva, duhovščine in dijaštva. Dijaki so bili namreč vedno med zvestimi odjemalci slovenske knjige. Morebiti jc v zadnjih letih zmisel za knjigo tuintam med dijaki nekoliko padel, ker je potegnil šport preveč pozornosti nase. Toda baš živahni odziv, ki ga jc doživel med dijaštvom naš list, priča, da je potreba po knjigi med srednješolci še vedno zelo močna. Seveda je pa dijak prisiljen, da se pri nakupu knjig predvsem ozira na ____________ ccno Ali je mogoče, da bi tudi majhen narod imel dobro knjigo po nizki ceni? Pri velikih nurodih to ni nikaka umetnost. Knjiga sc lam tiska v desettisočih izvodov; ni pa treba biti nikak strokovnjak, da človek uvidi, da je najdražji prvi tisoč. Knjigo ji’ treba pisatelju napisati in stavcu postaviti enako, pa naj se natisne v 1000 ali pa v 100.000 izvodih. Prvi tisoč je drag — nadaljnji tisoči ne zahtevajo več ne pisateljevega in ne stavčevega dela — sedaj opravijo svoj posel stroji tako rekoč sami in nnj-večji strošek je izdatek za papir. Da ima lahko tudi majhen narod dobro knjigo po nizki ceni, to jc dokazala pri nas Družba sv. Mohorja. Baš te dni je razposlala knjige za 1. 1928.: pet knjig za 20 Din, tako da tc stane knjiga — cele štiri dinar j c I Če to ni poceni, potem je pa vse drago! Cela knjiga stane toliko kakor nekoliko večji zvezek, kakor svinčnik boljše vrste ali dve boljši radirki! To napravi — 48.000 naročnikov in za 1. 1929. napoveduje Družba prav tako pet knjig za 20 Din. Med temi knjigami so zlasti tri take, da bodo zbudile živo zanimanje med dijaštvom. Ena bo povest znanega pisatelja N. Velikonje: »Višarska polena«. Obsegala bo 12 pol, t. j. blizu 200 strani. Vsa slovenska javnost pričakuje s posebno pozornostjo knjige: »Kako smo se ujedinili?«, ki jo bo za desetletnico postanka naše države napisal pač najkom*-petentnejši avtor: minister n. r. dr. A. Korošec, ki je kot voditelj slovenskega naroda gledal od blizu propad Avstrije in rojstvo Jugoslavije. Izšlo bo tudi nadaljevanje Grudnove Zgodovine slovenskega naroda, ki bo obsegalo na 12 tiskanih polah razdobje od 1792—1813. Mimo lahko rečemo, da bo sleherna izmed teh knjih sama zase vredna 20 Din. Poleg teh treh knjig bo izšel še Koledar in Življenje svetnikov. Morebiti se prav nič ne motimo, če trdimo, da stoji sed*tj v slovstvenem oziru Mohorjeva družba tako visoko, kakor ni šc stala nikdar. Eno dejstvo nam razloži to stvar: urednik druž/binih publikacij je pisatelj Fr. S. Finžgar, ki — sam prvovrsten pisatelj — zna pritegniti delovne moči, pa tudi ločiti spise po vrednosti. In tako izhaja ta leta baš v Mohorjevi družbi lepo število knjig, ki jih bo dijak še čez de sctlclja leot zrel mož vestno čuval v svoji knjižnici. Zato se nam je zdelo potrebno, da opozorimo vse »Mentorjeve« bravce na priliko, ko lahko dobe te knjige tako rekoč — zastonj. Naročajo sc pri poverjeništvih (poverjeniki so navadno župniki, v Ljubljani tudi Nova založba na Kongresnem trgu in Prosvetna zveza na Miklošičevi cesti) do prvih dni marca 1928. a Fotograf s Kdor želi imeti pri lotogrufiranju uspehe *e mora dodobra seznaniti s pravilnimi osnovnimi nauki. Ti mu razodenejo izredno Preprostost fotografiranja brez ozira na kakovost slike. Vse drugače je, napraviti lepo fotografijo. To zahteva veliko spretnosti in vsaj nekoliko čuta za to, kar imenujemo J*PO. Fotografiranje temelji na tem, da je hromovo srebro dovzetno za svetlobo. Če jjn namreč obsije svetlobu ter ga potem položimo v tekočino, ki je sestavljena iz tako zvanih razvijalnih sestavin (n. pr. metola). Počrni. Počrni tem bolj, čim boli je bilo osvetljeno. Prosim, podčrtajmo to dvakrat! Sedaj pa kar poskusimo. Bromovo srebro dobimo na znanih fotografskih ploščah. To so čisto navadne steklene plošče, ki so na eni strani prevlečene z bro-mosrebrno snovjo. Pogledati je seveda ne smemo, ker bi jo na ta način osvetlili in tako uničili. Smemo jo pa pogledati v temnici ali ponoči pri zelo rdeči luči, ker rdeča svetloba ne vpliva zelo nanjo. — Toda, kako dobiti sliko na neosvetljeno ploščo? Na pomoč nam pride fotografski aparat. Aparat ima spredaj bolj ali manj dragoceno lečo (o kateri smo zadnjič govorili); imenujemo jo kratko objektiv. Leča je tako brušena, da vrže za seboj malo sliko vseh predmetov, ki so pred njo (zbiralna leča). Če postavimo tja, kamor vrže sliko, fotografsko ploščo, sc bromovo srebro po potezah slike osvetli. Seveda, na ploščo ne sme priti svetloba od nikoder drugod, kakor samo skozi lečo. Zato je med ozadjem fotografskega aparata in lečo neprozoren meh. S tem smo spoznali tri sestavne dele vsakega fotografskega aparata: objektiv (lečo), neprozoren meh in ozadje aparata, kamor se vtakne bromosrebrna plošča. Vse druge pritikline samo olajšujejo praktično uporabo aparata. Važna pritiklina je zaklop, priprava, s katero odpiramo in zapiramo objektiv. Ker z odpiranjem objektiva osvetljujemo plošče, je mehanizem zaklopa tak, da lahko ploščo dalje časa osvetljujemo ali pa, če zahtevajo razmere, le kratek trenutek. Iskalo je zrcalce ali zbiralna leča, pritrjeno nu aparat in nam kaže v malem sliko, ki jo meče objektiv na ploščo v aparatu. Zadaj, na mestu, kamor vtaknemo fotografsko ploščo, je tako zvana m e d 1 i c a , navadna medlo brušena steklena plošča, na kateri luhko opazujemo sliko, ki jo meče objektiv in ki jo lahko ujamemo na bromo-srebrno ploščo, kajti pri fotografiranju potegnemo medlico iz aparata in na njeno mesto vtaknemo bromosrebrno ploščo. Te plošče pa ne vtaknemo proste v aparat, ampak v ploščati in zaprti kaseti. Ploščo vložimo v kaseto ponoči ali v temnici. Pri fotografiranju nastavimo aparat tako, da meče leča na ploščo sliko tistih predmetov, ki jih želimo imeti na sliki. To določimo ali z medlico ali z iskalom. Ko smo s tako najdeno sl!'ko osvetlili bromosrebrno ploščo, potegnemo kaseto, ki smo jo pred osvetlitvijo odprli, po osvetlitvi pa zopet zaprli, iz aparata in jo nesemo v temnico, kjer ploščo pri rdeči luči v razvijalni tekočini razvijemo Če s.mo pravilno osvetlili (to se pravi, če nismo nmrdu premalo časa pustili, da je slika v aparutu osvetljevala bromosrebrno pložčo, ali pa predolgo), sc začno na plošči tisti deli kl *? " "ar?.yi bo'i svcl>i. črniti, dočim tem-ne)ši deli slike ostanejo na plošči svetlejši. To je umevno, ker so svetlejši deli bolj učinkovali na bromovo (rebro kakor pa tem- nejši. Barv plošča ne pokaže. Barve pridejo samo toliko do izraza, da se svetlejše na plošči temneje odražajo kakor pa temne barve. Tako smo dobili na plošči sliko, ki je pa povsem narobe: kar bi moralo biti svetlo, je temno, in obratno; pa tudi cela slika je obrnjena (levo je na desni, desno na levi). Zato imenujemo razvito ploščo negativ. Ko ploščo v temnici razvijemo in sfiksiramo (v fiksirni tekočini), jo smemo vzeti na svetlo. Po temeljitem zmi-vanju jo posušimo. Sedaj šele lahko delamo s plošče slike na papir. (Dalje prih.) Dijaški špo£t_ Nekaj novega. Pokazal sem vam, tovariši, šport v njegovih glavnih, zunanjih obrisih. Danes pl bi vam rad povedal nekaj novega. Človek je namreč bitje, ki stremi za tem, da hoče vsakemu pojavu najti njegov vzrok. 2c pri otroku vidimo, da ne vprašuje samo, kaj je to, ampak tudi, zakaj je tako. In ker sem vam v prvi številki že povedal, kaj je šport, hočem iti danes globlje in vam pokazati, odkod in čemu je šport. Vprašal sem nekega svojega tovariša, znanega dobrega športnika, čemu neki goji šport. Odgovoril mi je: »Da si krepim telo in ostanem zdrav.« Nisem mu verjel. »Saj si vendar močan in zdrav. In da bi bilo samo telesno zdravje namen športa? Tisoči in tisoči hodijo na športna igrišča in v telovadnice, pa jim še na misel ne pride, da delajo to radi zdravja in moči. Seveda, če bi jih vprašal, čemu goje šport, bi si v zadregi izmislili isti odgovor, kot si mi ga dal ti, ker se pač povsod to poifdarj i. Morda pa le imaš še kak drug vzrok, da prideš vsak teden po trikrat na naš športni prostor ter tam po dve uri vež-baš in ne dovolj, še doma ne daš miru?< Iskal je in ko je mislil, da je našel odgovor, je vzkliknil: »Veš, dl bom mogel kdaj v širnem svetu proslaviti našo mujhno in nepoznano domovino. Poglej Fince ...« »Dovolj,« sem ga prekinil, »ali boš •opustil šport, ako ga opusti ves svet?« »Ne, nikakor ne; še bi ga gojil, še prav tako, kot sedaj, ker ...« » ... ker je to tvoja potreba,« sem mu pomagal. »Ker moraš, ker te vleče neki sila, da se giblješ, da tekaš, da skačeš in ker občutiš pri tem delu neko nepoznano srečo in zadovoljstvo. In vedi, da je v vseh ljudeh ta potreba, ta sila.« In tudi v vas je, dragi tovariši, samo da ne more priti vedno do izraza. »Ure in ure mora presedeti ljudskošolski otrok v šoli. Pomislite, sedemletno živo srebro, pa mora držati roki na klopi in mora sedeti na mestu. Ko bi vendar tako rad podregal svojega malega prijatelja v klopi in bi sc rada igrala mance. Kadar pa gredo na šolski izprehod, potem pa lepo v vrsti, v parih ravno po ccsti naprej. In vendar še nisem videl otroka, ki ne bi rajši zavil malo v desno, na travnik, potem spet v čisto nasprotno smer. Potekel malo za onim metuljem, potem podrezal s travico murnčka, sc plazil po vseh štirih po tleh, postavljal kozolce in tako naprej.« (Pino, O telesni kulturi.) Kaj torej? Kar nam ne da šola, dopolnimo sami. Kdor ljubi sebe, svoje življenje in svoje telo, ki je tempel Duha Gospodovega, b‘> posluhnil temu klicu in mu sledil. Jesen je prišla in z njo dež in megla. Včasih pa vendar prisije izza oblakov solnce. Kliče in vabi te ven, na travnik, na polje. Pojdi, uživaj to zlato, solnčno dobroto, a ne uživaj je sam, ampak pokliči še nekaj tovarišev in bodite otroci. Napravite skakalnico — dva kola in vrvica zadostuje — ter skakajte v višino in daljavo ali kakor se vam pač poljubi. Nato tekajte, suvajte kamen itd. To bodi za jesen in za začetek. Kadar pa je pokrito nebo z nepro-dimim zagrinjalom oblakov, tedaj pa v telovadnico. In dobil boš, česar niti isku' nisi: zadovoljstvo, moč, zdravje, lepotOi odločnost in še marsikaj. Pri tem pa ne pozabi na to, kar sem ti povedal v prvi številki »Mentorja«' Vcžbaj dnevno pol ure. * 8. pevec v starem veku, 9. odredba, 10, priprava, ki se rabi pri oranju. Nato vstavi v obe prečnici (namesto križcev) še manjkajoče črke tako, da dobiš ime nekega slovenskega mesečnika in komu je predvsem namenjen. Čarobni kvadrat. (Miroljub, Vižmarje.) X II + II = 1 + 1 — Postavi namesto znakov v vsak kvadrat po dve črki tako, da boš čital v vodoravnih in navpičnih vrstah tri besede nastopnega pomena: 1. država v Afriki, 2. gozdna rastlina, 3. mesto na Danskem. Šaljivki. (Miroljub, Vižmarje.) 1. V kateri državi je vedna tuga? 2. Kateri sta največji dami v Ameriki? Rešitev ugank in imena rešilcev v prihodnji številki. Tekmovati sinejo samo na-ročniki(ce), ki naj pošljejo svoje rešitve do 31. dec. t. I. na uredništvo. Izžrebani rešilec vseh ugank dobi za nagrado knjigo: A. Remec, Iz moje domovine. Rešitev ugank v 3. številki. Tarča. Začni s krogom, v katerem je največ strelov, ter vzemi najprej zgornjo črko, potem spodnjo, nato na desni zgoraj in na levi spodaj, na desni vodoravno in na levi vodoravno ter na desni spodaj in na levi zgoraj. Potem pa nadaljuj enako s krogom, v katerem je največ strelov za prejšnjim itd. Rešitev: Če prehitro puška poči, zdrav iz grma zajec skoči. Zemljepisna uganka. Iglava, Beljak, El-brus, Zagreb, Hebron, Bagdad, Zgonik, Smirna, Alaska, Skalda, Indija, Padova, Andora, Peking, Kavkaz, Rusija, Kamnik, Maroko. Ljubo doma, kdor ga ima. Računska naloga. Kupil je 20 srečk. Črkovnlca. F, osa, Orlej, Hclikon, F. S. Finžgar, Domžale, Evgen, kan, r. Po sredi od vrha navzdol: F. S. Finžgar. Prav »o rešili. V Kočevju: Gregorič Joža, Kovačič Edvin, Repič Anton in Šiirar Leon; v Mariboru: Francc; v St. Rupertu: M. Karmen Hvala. Nagrado je dobil Šiirar Leon. MOJIM MLADIM UGANKARJEM. J. N. G. urednik mi je dovolil nekaj prostora na 'Mentorjevih« platnicah, da lahko z vami, moji mladi prijatelji, malo pokramljam ” ugankarstvu, ki je, kakor meni, gotovo Judi vam prav pogosto v zelo prijetno zabavo. Pa ne le prijetna, tudi koristna ra-hava jo lo. Saj sami veste: tisti, ki ste I« l**i uganko sestavljali, In tisti, ki sle |ih ugibali, da stvar ni tako lahka in da je treba pogosto zelo, zelo misliti, da je treba marsikaj že znati iz raznih panog znanosti: iz zemljepisa in zgodovine, iz prirodopisa in fizike, iz aritmetike in geometrije, da je večkrat treba pogledati celo v kako knjigo, da se najde primerna beseda in da v mnogih slučajih zlasti dobro služi primeren slovar. Poleg znanja pa je treba imeti tudi nekaj fantazije, pa mnogo, mnogo potrpežljivosti in vztrajnosti. In vaja v teh dobrih lastnostih mlademu človeku nikdar ne škoduje. Zato, mladi ugankarji, le pridno na delol V teh-le člančičih, ki jih bo »Mentor« letos priobčeval, želim seznaniti naše ugankarske začetnike z raznimi vrstami in oblikami ugank, da se bodo ugankarji čim bolj izurili v pravilnem sestavljanju, oziroma zastavljanju in v reševanju ugank. Črkovnica. Pri črkovnici so dane posamezne črke, navadno v alfabetični razpo-redbi, iz katerih je treba sestaviti besede po danem navodilu. Dani so navadno pomeni besed, ki jih je treba poiskati. N. pr. Iz črk: a, a, a, a, a, c, e, e, g, i, i, k, I, m, n, o, o, o, r, s, t, v, z, z je treba sestaviti besede z nastopnimi pomeni: 1. sobna oprava. 2 svetopisemska oseba, 3. francosko zdravilišče, 4. rimljansko oblačilo, 5. domača žival, 6. del telesa. Običajno pa ne zadošča, da dobimo zahtevane besede; dobljene besede nam morajo še kaj drugega povedati. Zato bi gorenji uganki dodali še nastopno zahtevo: Začetnice dobljenih besed povedo naslov dijaškega lista. Rešitev bo zato ta-le: Miza, Ezav, Nica, toga, osel, roka. Začetnice dajo besedo: Mentor. Zastavljavci črkovnic pa si izmišljajo tudi najrazličnejše zunanje oblike svojim ugankam. Naš gorenji zgled ima obliko pokonci stoječega pravokotnika. Nadaljnje oblike črkovnic so: ležeči pravokotnik, na stranici stoječ ali na oglu stoječ kvadrat, trikotnik, obelisk, križ, zadnja* dva navadno z razširjenim podstavkom itd. Najrazličnejša pa je lahko tudi zahteva, kaj naj dobljene besede povedo. Navadno povedo dobljene besede ime kake slavne osebe (pesnika, učenjaka, vladarja), zemlje-pisno ime (država, mesto, gora, reka), pa tudi kratek pregovor a3i rek. Tudi glede mesta določenih črk so zahteve lahko naj-različnejše, n. pr.: Začetnice od vrha navzdol in končnice od spodaj navzgor povedo imeni dveh pesnikov, _ ali pri kvadratih .»bhkah: Črke v obeh prekotnicah povedo imeni dveh evropskih rek _ pri kriiih obeliskih: Srednja vrsta od vrha navzdol in ena vodoravna vrsta od leve proti desni po vedo znan rek ali pregovor itd Pri zastavljanju ugank _ ne 'le črkovnic, temveč tud. drugih, 0 katerih bomo le go-vonli _ uporabliaite kar največ mogoče le samostalnike v prvem sklonu ednine, v »krami mh še števn.ke, predloge, prialove ali medmete. Pridevnikov in glagolov se dobri ugankarji ogibljejo, samostalnikov v drugih sklonih m številih, kakor v zgoraj omenjenem, pa sploh ne uporabljajo. (Dalje prih.) „Papirografija“ družba z omejeno zavezo LJUBLJANA, GOSPOSVETSKA CESTA 10 Telefon 2747 En gros prodaja papirja! Stalna zaloga vseh vrst papirja! Konkurenčne tovarniške oene ! S <0 * tf sSt _ C <0 8 J* -O S 4) -f N £ . O e O i: J) «>U OJ O) m O -O OK> £c« Pora S a« « *i2 - K N C C _ o -C r- •—* :^!s| S C » M 2 • S •« ,M •*« C aa £ c . ra 0) N IM S _ W •H. ® tS 'm I- CT3 J »J| g-g, —— > ^ * > o kss ® O N O. ,H 'M 1! O,- o. > 0-00 ® — p a/caii a> v g o E r-' E Z « O-o «■§ Sas Ck-3 o OJ ■V* <0 st* 3 «"o N O. •£_ g 2 .Si, %m «r -3ra 13 »r _e •—? •"* k ki o ■£ o a. c >