Slovenski JUDJE Zgodovina in H O L O K A V S T Uredili: Irena Šumi in Hannah Starman I CENTER JUDOVSKE KULTURNE DEDIŠČINE SINAGOGA MARIBOR Slovenski JUDJE Zgodovina in H O L O K A V S T Pregled raziskovalnih tematik Uredili: Irena Šumi in Hannah Starman Maribor 2012 Pogled na sinagogo s severne strani, stanje pred pričetkom obnovitvenih del (Arhiv Sinagoge Maribor, Dokumentacija ZVKD Maribor) SLOVENSKI JUDJE: ZGODOVINA IN HOLOKAVST Pregled raziskovalnih tematik Urednici: Irena Šumi, Hannah Starman Uredniški odbor: Oto Luthar, Hannah Starman, Irena Šumi, Marjan Toš Avtorji prispevkov: Boris Hajdinjak, Damjan Hančič, Klemen Jelinčič Boeta, Damir Josipovič, Oto Luthar, Andrej Pančur, Renato Podbersič, Hannah Starman, Irena Šumi, Maja Toš, Marjan Toš, Marko Zajc Jezikovni pregled in prevodi: Irena Šumi Oblikovalka: Anja Premk Izdajatelj: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor Zanj: Marjan Toš, direktor Naklada: 300 Tisk: Grafika LD, Ljubljana Copyright © 2012 Avtorske pravice pridržane avtorjem prispevkov Izdajo zbornika sta sofinancirala Mestna občina Maribor in ZRC SAZU Ljubljana. Zbornik je bil pripravljen v okviru projekta Šoa - spominjajmo se 2011, ki ga je finančno podprla ITF — Projektna skupina za mednarodno sodelovanje na področju izobraževanja, spominjanja in raziskovanja holokavsta (ITF — Task Force for International Cooperation on Holocaust Education, Remembrance, and Research). ¿9*1 w MESTNA OBČINA MARIBOR ^ANST^ CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4=411.16) SLOVENSKI Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik / [avtorji prispevkov Boris Hajdinjak ... [et al.] ; urednici Irena Šumi, Hannah Starman]. - Maribor : Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2012 ISBN 978-961-93361-0-6 1. Hajdinjak, Boris 2. Šumi, Irena, 1959263247104 Fotografija na naslovni strani: Pogled na sinagogo z južne strani, stanje pred pričetkom obnovitvenih del (Arhiv Sinagoge Maribor, Dokumentacija ZVKD Maribor) Vsebina Marjan Toš 5 Knjigi na pot Irena Šumi, Hannah Starman 10 Uvod: beseda urednic Irena Šumi 14 Naloge za znanost: preučevanje Judov v Sloveniji Prvi del 27 Judje v slovenskem historičnem prostoru Maja Toš 29 Judje na Štajerskem do druge svetovne vojne Klemen Jelinčič Boeta 49 Judje v srednjeveškem Mariboru Boris Hajdinjak 60 Judje srednjeveškega Ptuja Drugi del 87 Razrast antisemitizma Andrej Pančur 89 Slovenski antisemitizem in protijudovski nemiri na Spodnjem Štajerskem v letu 1883 Marko Zajc 108 Jud kot Nemec, liberalec, kapitalist: o slovenskem antisemitizmu v zadnjih desetletjih habsburške monarhije Tretji del 119 Genocid Renato Podbersič 121 Preganjanje Judov na Goriškem med drugo svetovno vojno Boris Hajdinjak 133 Holokavst med Jadranskim in Baltskim morjem. Družini Singer in Kohnstein iz Maribora Irena Šumi, Oto Luthar 241 Holokavst kot osebna in skupinska izkušnja: pričevanja iz Prekmurja Četrti del 281 Žrtve in preživeli po letu 1945 Renato Podbersič, Damjan Hančič 283 Povojne zaplembe judovskega premoženja Hannah Starman 293 Boj za povrnitev lastnine: zgodba Yoela Shacharja Damir Josipovič, Irena Šumi 344 Socialni in kulturnoekonomski prostor pred in po holokavstu: zgodovina in projekcije za Prekmurje Podatki o avtorjih 375 Bibliografija 377 Knjigi na pot Marjan Toš Spomin na tragedijo genocida Judov med 2. svetovno vojno naj ne bo zgolj spomin na žrtve, pač pa tudi na tiste, ki so največjo tragedijo iz prve polovice 20. stoletja preživeli. Dolžnost sedanjih generacij in tudi naloga zgodovinopisja je, da 66 let po koncu holokavsta in zaradi odhajajočih generacij preživelih preprečimo izgubo spomina na to najtemnejšo plat zgodovine minulega stoletja. Zgodovinarji vedno znova potrjujejo verodostojne ocene, da je bila med 2. svetovno vojno glede na številčnost tedanjega prebivalstva na Slovenskem uničena znatna, gospodarsko prominentna in organizirana judovska skupnost. To je bilo eno najtemnejših poglavij v zgodovini judovstva na Slovenskem. Takrat je bila najmočnejša judovska skupnost v Prekmurju, predvsem v Lendavi in v Murski Soboti. Leta 1944 je doživela usodni udarec in množično uničenje v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Največ Slovenskih Judov je dočakalo smrt v zloglasnem Auschwitzu, tam, »kjer so sežigali svojce v krematorijih in govorili, da pečejo kruh za taboriščnike.« Izraz šoa (Sho'ah), biblični termin za katastrofo, uničenje, v mednarodnem zgodovinopisju, zlasti evropskem in izraelskem, nadomešča izraz holokavst, s katerim označujemo množično uničevanje oz. iztrebljanje Judov v nacističnih uničevalnih taboriščih med 2. svetovno vojno (pri starih Grkih in Rimljanih je bil holokavst žgalna daritev, pri kateri so daritveno žival popolnoma sežgali). Šoa je bila možna znotraj kontinuitete antisemitizma, ki je dosegel tragičen vrh z najbolj radikalnim množičnim uničenjem Judov v znani zgodovini in jo je treba umeščati v širši kontekst antisemitizma 20. stoletja, ko so bili »Judje kot veliki drugi« v Evropi večkrat žrtve oziroma poglavitni krivci za vse v kriznih družbenih in gospodarskih situacijah. Zdi se, »da izraz holokavst postavlja enačaj med predajo svetemu in smrtjo v plinskih celicah, med biblijsko šoa in Auschwitzem«.1 Lev Kreft opozarja, da ... holokavst presega kakršnokoli individualno ali kolektivno krivdo ali sramoto in zanj so predobro vedeli že tedaj, ko se je začel, da bi lahko govorili o skritosti. Konec koncev je šlo za dolgo načrtovan in dovolj očitno izpeljan načrt. Holokavst je usojena vloga nenapisane zgodovine, ker se ga ne da spremeniti v zgodovino; iz holokavsta se ne da izpeljati zgodovinskega smisla in napredka. Po njegovem se zgodbe o holokavstu ne da povedati: kakorkoli bi jo pripovedovali, »bi ne mogli spraviti s sveta dejstva, da ste lahko vsak trenutek žrtev hladnega, načrtnega in vendarle okrutno izpeljanega iztrebljanja, ki sovraži v vas nekaj, na kar nimate nikakršnega vpliva, tisto, s čimer ste se rodili, celo če sami niste niti vedeli za 1 Marta Verginella, Zgodovina žrtev in krvnikov, v: Wolfgang Benz, Holokavst, Ljubljana 2000, 123. to.«2 Slovenski Judje so trpeli kot vsi drugi, ki so krvavo občutili nacistični škorenj po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji leta 1933 pa vse do propada nacistične Nemčije leta 1945. Govorimo torej o posledicah ideologije, ki je hotela sredi Evrope imeti etnično, rasno in kulturno čisto družbo. In resnično moramo vedno znova poudarjati, da spominjati se holokavsta zahteva pogum; zahteva odkrito soočenje s prikazom tega zla brez milosti; pomeni trpeti zaradi neutolažljive žalosti otrok in staršev; občutiti praznino in izgubo; brati nedoumljiva pričanja o izprijenem in zlobnem človeškem umu; povleči se v senco suma, ki jo holokavst poskuša vreči na moralo vseh ljudi in narodov. Da bi izgubljena življenja milijonov imela trajno vrednost, se moramo spominjati tega zla in biti budni. Šele takrat resnično lahko pričakujemo, da bodo pepel in neoznačeni grobovi milijonov žrtev, tudi nedolžnih otrok, lahko postali posvečena tla, iz katerih vedno znova rastejo človeško upanje, spoštovanje in moralni pogum. Zgodovinarjem in drugim zato ostaja — in to kljub številnim študijam in dokumentom, ki so sprva služili ohranjanju sledi in nato prikazovanju dogajanja — naloga, da nam pojasnijo vzroke in namen zločina: je bil holokavst logičen in torej vračunan cilj ideologije antisemitizma in večvrednosti germanstva; je bil sestavina politike moči, premišljeni račun z vštetim premeščanjem prebivalstva; je bil to od samega začetka Hitlerjev namen, ali je bil pomor Judov posledica radikalizacije nacističnega gospostva, ali kratko malo rezultat ponujenih možnosti? O dejstvih holokavsta ni mogoče dvomiti, še vedno pa traja iskanje razlage s stališča človeške morale in razuma.3 Kljub majhnosti slovenskega ozemlja in maloštevilni predvojni judovski populaciji na Slovenskem lahko in celo moramo slovensko zgodovino holokavsta opisati kot mikrokozmos zgodovine holokavsta v srednji Evropi. Spomin na holokavst in na tragedijo genocida pa ne sme biti le spomin na žrtve, pač pa tudi na tiste, ki so to največjo tragedijo iz prve polovice 20. stoletja preživeli. Dolžnost zdajšnjih generacij in tudi naloga zgodovinopisja je, da 67 let po koncu holokavsta in zaradi odhajajočih generacij preživelih, preprečimo izgubo spomina na eno najtemnejših plati zgodovine minulega stoletja. Tematika holokavsta je ena od stalnic v programskem delovanju Sinagoge Maribor.4 Ta tematika je bila prvič celovito predstavljena v okviru sodelovanja s Centrom Simona Wiesenthala iz Jeruzalema v letih 2004 in 2005. Takrat je Sinagoga Maribor 2 Lev Kreft, Šo'ah, v: Wolfgang Benz, Holokavst, Ljubljana 2000, 7-13. 3 Wolfgang Benz, Holokavst, Ljubljana 2000, 107-108. 4 Od 2011 Sinagoga Maribor deluje kot samostojni javni zavod Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, katerega poglavitne naloge so tudi preučevanje holokavsta in antisemitizma na Slovenskem. Kot specializirani center je novi zavod, ki ga je ustanovila Mestna občina Maribor, sprejel naloge nacionalnega koordinatorja za področje preučevanja, dokumentiranja in spominjanja na holokavst na Slovenskem. 6 gostila sporočilno izjemno bogato in odmevno razstavo Holokavst 1933—1945 (Pogum, da se spominjamo), in z njo opozorila na vse razsežnosti tragedije genocida. Razstava je nato gostovala še v Pokrajinskem muzeju na Ptuju, na Prvi gimnaziji Maribor, na Srednji ekonomski šoli lani, na OŠ Draga Kobala in januarja letos na OŠ Pesnica pri Mariboru. Gre za ganljivo pričevanje o zelo mračnem poglavju človeške zgodovine, za katero je komaj verjeti, da se je zgodilo v prvi polovici 20. stoletja. Nacisti so v nekaj letih množičnega kršenja človekovih pravic in strahovlade pomorili 6 milijonov Judov in tudi na milijone drugih: Rome, Sinte, Slovane, politično drugače misleče, vojne ujetnike, homoseksualce, telesno slabotne in mentalno prizadete. V peklu koncentracijskih taborišč je našlo smrt tudi veliko ljudi iz območja današnje Slovenije. Med slovenskimi Judi je bila večina žrtev iz Prekmurja in le maloštevilni so imeli srečo, da so »ta pekel na zemlji« preživeli in se vrnili na domove, kot večinoma neme, a vendarle žive priče tega nizkotnega zločina. Večina jih je končala v največjem koncentracijskem taborišču, v Auschwitzu. Ta kraj nesrečnega imena je bil zadnja pot za Jude iz vsaj dvanajstih evropskih držav. A ker niso bili vsi, ki so prispeli v taborišče pobiti ob prihodu, jih je kakšnih sto tisoč vendarle preživelo, od več kot milijon in sto tisoč deportiranih. Nacisti so uničili tudi Jude iz Trsta in Gorice, žrtve genocida so bili tudi ljubljanski in mariborski Judje. Trpljenje in mučenje je bilo strahotno in tisti redki preživeli se ga dolgo niso želeli javno spominjati. Tudi omenjali so ga redko, čeprav je treba poudariti, da je spominjati se teh tragičnih dogodkov velik pogum. Z objektivno zgodovinsko sliko in dokumentarnim pričevanjem, pa tudi z načrtnim ohranjanjem spomina lahko največ storimo, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Od leta 2007 je Sinagoga Maribor aktivno vključena v posebno projektno skupino Ministrstva za zunanje zadeve v okviru mednarodnega sodelovanja na področju izobraževanja, spominjanja in raziskovanja holokavsta.5 Posebno bogastvo te mednarodne skupine je celovit pristop k obravnavanju genocida, saj se ne omejuje le na holokavst Judov, pač pa že v izhodiščih zajema tudi Rome, Sinte in ostale žrtve rasnega preganjanja in množičnega uničevanja prebivalstva na okupiranih območjih med 2. svetovno vojno. To je pomembno tudi za slovenske razmere. Zelo koristna je ciljna usmeritev skupine — namreč hkratna naslonitev na ustanove države in civilne družbe, med njimi na izobraževalne in znanstvene. Ta vidik smo v Sinagogi Maribor zadnja štiri leta zasledovali v okviru široko zastavljenega projekta Soa — spominjajmo se. V Mariboru smo v letih 2010 in 2011 prvič celovito znanstveno predstavili holokavst na Slovenskem, s posebnim poudarkom na preganjanju Judov v Ljubljanski pokrajini, na Goriškem, na Štajerskem in v Prekmurju. S projektom Soa — spominjajmo se, ki je bil zasnovan v Sinagogi v okviru sodelovanja s 5 Slovenija je 1. decembra 2011 postala polnopravna članica mednarodne projekte skupine za preučevanje holokavsta in spominjanja nanj. Skupina, donedavna imenovana Task Force for International Cooperation on Holocaust Education, Remembrance, and Research (ITF Holocaust), ima tako od decembra 2011 dalje 29 držav članic, med njimi tudi 22 iz Evropske unije. Ustanovljena je bila s Stockholmsko deklaracijo (http://wwwholocausttaskforce.org/about-the-ift/stockholm-declaration.html?lang=sl) pred enajstimi leti z namenom bolj poglobljenega preučevanja in širjenja znanja o holokavstu in genocidih. Od decembra lani se organizacija imenuje IHRO (International Holocaust Remembrance Organization). Prvo gimnazijo Maribor, Inštitutom za novejšo zgodovino v Ljubljani in Študijskim centrom za narodno spravo v Ljubljani,6 smo želeli zajeti kompleksnost pristopa k obravnavi posameznih tematskih sklopov o holokavstu. Prvenstveno nas zanimajo zgodovinopisno gledano slabo obdelane plati tega poglavja 20. stoletja na slovenskih tleh, predvsem pa nekateri zgodovinopisni in interpretativni nastavki, ki smo se jih začeli lotevati in smo jih takole sistemizirali: — zgodovina holokavsta: predpogoji (vzpon fašizma in nacizma, rasno čiščenje nemškega rajha, družbena diskriminacija, brezpravnost, razlastitve in izsiljena emigracija Judov iz nemškega rajha; judovski begunci med leti 1938—1944; koncentracija v geta, množične usmrtitve na zasedenih vzhodnih ozemljih, koncentracijska taborišča; — rasizmi in antisemitizem: strukture drugačnosti v človeških odnosih (konflikti, vojna in množično nasilje); — holokavst: kako se spominjati in učiti o holokavstu; holokavst v kontekstu povojnih evropskih političnih procesov; antinacizem in antifašizem kot ideološka temelja združene Evrope; travma preživelih; medgeneracijska travma množičnega nasilja; — historiografska, sociološka, psihološka analiza nacističnega uničevalnega sistema: odnos perpetrator-žrtev; zlorabe znanosti v množičnemu uničevanju in zatiranju; industrializacija tehnologij množičnega umora; individualna in kolektivna krivda; zanikanje holokavsta. Vsa ta preučevanja in debate seveda predstavljajo tudi problem najprimernejše prezentacije javnostim. Ena od oblik je gotovo muzejska oz. muzeološka, pri čem pa ocenjujem, da je klasični tip razstav s statičnim gradivom potrebno nadomestiti z modernejšimi načini in tehnologijo. Multimedijske tehnologije postajajo nepogrešljiv del vizualnih predstavitev in edukativnim ciljem in učinkom dodajajo nove dimenzije. Glede klasične postavitve muzejskih razstav pa je treba povedati, da je ohranjenih klasičnih muzejskih artefaktov v Sloveniji zelo malo in da večina tovrstnih razstav sloni na arhivskem gradivu: s tem je še poudarjena potreba po virtualizaciji prezentacijskih gradiv. Strinjam se s tezo, da zgodovina holokavsta v Sloveniji doslej še ni bila v celoti izpovedana. Treba jo bo raziskati, rekonstruirati, napisati neobremenjeno in celovito, tako, da jo bo mogoče jemati kot del zgodovine holokavsta v srednji oz. jugovzhodni Evropi. Tega dela se lahko mirne duše lotimo — imamo dovolj strokovnjakov, ki bodo ta segment še vedno spregledane nacionalne zgodovine ustrezno in strokovno obdelali. To smo kot nacija dolžni spominu na slovenske Jude, žrtve holokavsta, redkim preživelim in njihovim potomcem in vsem slovenskim Judom, pa tudi celotni naciji, ki je dolžna ohranjati spomin na holokavst: še posebej to velja za mlade, učence, dijake in študente. Kot priča tudi zbornik, ki ga držite v rokah, imajo 6 K sodelovanju smo pritegnili tudi ZRC SAZU, Inštitut za multikulturne in judovske študije Evropskega središča Maribor in Mariborsko knjižnico. 8 slovenski znanstveniki veliko prispevati k evropskim in svetovnim preučevanjem holokavsta, izpolniti morajo delček mozaika, ki se še vedno gradi. To je velika strokovna in moralna zadolžitev, ki jo uspešno in predano izpolnjujemo. Knjigi želim srečno pot med slovensko publiko, vsaki bralki in bralcu, še posebej mladim, pa tole: berite, zapomnite si, zato, da se nikoli več ne ponovi. Maribor, januar 2012 * * * FOREWORD Marjan Toš Summary: No historiography account of the history of Jewry in any European locale can escape the centrality of the Holocaust in both the timeline and the interpretation. Therefore, Toš is reflecting on the meaning of the Holocaust in the entire European context, and in Slovenian context in particular. Quoting the philosopher Lev Kreft as saying that the Holocaust is a void in determining the historical meaning and progress, Toš reflects on the realities of the Holocaust on present-day Slovenian soil, presents the programme of the Centre Synagogue Maribor as the central remembrance, archive and museum institution in Slovenia dedicated to Slovenian Jewish history and present, and the specific position of denial, suppression, and re-emergence of Jewish life within Slovenian historiography. Ključne besede: holokavst, Sinagoga Maribor, preučevanje holokavsta, učenje holokavsta, ITF holokavst Keywords: Holocaust, Synagogue Maribor, Holocaust research, teaching on Holocaust, ITF Holocaust Uvod: beseda urednic Irena Šumi, Hannah Starman Pričujoči zbornik je vsebinsko razdeljen v štiri dele, ki so prvenstveno kronološko urejeni glede na prispevke, ki jih prinašajo. Prvi del je posvečen srednjeveštvu. Drugi zgodovinskemu času 19. stoletja, v katerem se je v Srednji Evropi utrjen sklop predsodkov do Judov kristaliziral v politično artikuliran antisemitizem. Tretji del je posvečen poteku holokavsta na tleh sedanje Slovenije, četrti pa posledicam holokavsta po vojni. Takoj je treba reči, da prinešeni prispevki seveda nimajo ambicije, da bi te tematike dokončno obdelali. Namen zbornika je predvsem predstaviti stanje in dosežke v raziskovanju problematike Judov in judovstva na sedanjih slovenskih tleh, kot se kažejo v tem trenutku. Slednjega je potrebno uvodoma označiti: čeprav je pred letom 1990 kar nekaj ljudi pisalo o tem, tako v smislu historiografije kot tudi beletristike, se je raziskovalno polje oblikovalo in začelo konsolidirati okrog leta 2000. V preteklem ducatu let smo raziskovalci, ki smo se posvetili tematiki zgodovine in sodobnosti Judov v Sloveniji, lahko organizirali prve mednarodne konference na to tematiko, ustanovljena je bila Sinagoga Maribor kot osrednji spominski, arhivski in muzealski center za slovensko judovstvo, ustanavljali so se prvi centri in inštituti, ki so se tematiki posvečali, dosegli smo sicer institucionalno razpršeno, vendarle solidno skupino strokovnjakov različnih disciplin, ki so prispevali temeljne raziskovalne napore. Vsekakor smo tudi, skozi raziskovanje, identificirali in zbrali arhivske vire za zgodovino slovenskega judovstva, ki so kot začetni nabor tovrstnega gradiva že zbrani in dostopni med arhivskimi zbirkami Spominskega muzeja holokavsta Združenih držav (USHMM), kmalu pa bodo, upamo, tudi del zelo koristne in mednarodno priznane slovenske elektronske baze SISTORY. Raziskovalska, kakor tudi politična arena se je v preteklem desetletju soočila tudi z mednarodnimi zavezami, obveznostmi in forumi, ki poudarjajo edinstveni pomen preučevanja in poučevanja holokavsta ter nuje poprave zgodovinskih krivic. Prav dejstvo, da so se slovenski državi postavile zahteve za restitucijo državljanskih in premoženjskih pravic slovenskih Judov, žrtev in preživelih holokavsta, je bilo močna instigacija, da se je opravil pregled in nabor ključnih zgodovinskih virov. Od lanskega decembra pa je Slovenija tudi polnopravna članica mednarodne akcijske skupine ITF Holocaust. Maja Toš je avtorica prvega prispevka, zgodovinskega pregleda slovenskega judovstva vzdolž časovnic od najzgodnejšega dokumentiranega poseljevanja Judov na tleh današnje Slovenije pa vse do konca 2. svetovne vojne. Ta pregledni prispevek predstavlja okvir zbornika in je neke vrste vsebinski uvod, ki tematike uokvirja in vstavlja v nujno časovnico. Sledi prispevek Klemena Jelinčiča Boeta, ki sva ga posebej prosili, naj svojo razpravo o srednjeveški judovski mariborski skupnosti, ob svojem času eni najpomembnejših v Srednji Evropi, oblikuje kot retrospektivno oz. rekonstrukcijsko etnografijo, poskus vživljanja v ta davni vsakdan. Avtor je sugestiji sledil in izrisal sliko, v kateri je lahko posebej izpostavil vloge podjetnih in močnih žensk, ki so skupnost vitalno vzdrževale, kakor tudi okolnosti, v katerih se je formiral in deloval rabin Isserlein, morda, naj rečeva, absolutno najslavneši slovenski Jud, katerega moralna in teološka avtoriteta v njegovem času ni imela para. Sestavek Borisa Hajdinjaka, prvi od njegovih dveh v tem zborniku, to srednjeveško sliko dopolni z izrisom srednjeveškega Ptuja in njegovih sicer neštevilnih, a očitno vplivnih Judov. Med Hajdinjakovim in sledečim sestavkom Andreja Pančurja se nam izrišejo tudi okoliščine pogromaštva proti Judom na Štajerskem, do sedaj nemara zelo pozabljena epizoda iz slovenske zgodovine, ki razločno priča, da slovenske dežele v zgodovinski formaciji srednjeevropskega antisemitizma niso izostale, temveč so bile tem procesom sinhrone. Vpogled v razvoj te formacije prinaša sestavek Marka Zajca, ki orisuje vsebine zrelega političnega in medijskega antisemitizma v slovenskem tisku v času bližajočega se konca avstro-ogrske monarhije, torej v času, v katerem se je izoblikovalo tudi politično slovenstvo. Da je bil antisemitizem kontrolni ali kontrastni mehanizem tega oblikovanja, je dejstvo, ki smo ga v zgodovinopisju, in poučevanju slovenske zgodovine, tudi zanemarili in bolj ali manj načrtno pozabili. Zajčeva razgrnitev samoumevnosti stereotipnega, hkrati generaliziranega in proti posameznikom uperjenega sovraštva do Judov ter tematske naložbe v Juda kot kategoričnega etničnega in socialno-slojnega tujca ter družbenega škodljivca in izkoriščevalca se bere kot uvod v tretji del zbornika, v katerem Renato Podbersič prinaša kratko, razumljivo, nesentimentalno predstavljeno zgodovino preganjanja goriških Judov, skupaj s portretom enega od prominentnih slovenskih nacistov, Odila Globočnika. Sledi drugi prispevek Borisa Hajdinjaka, kontekstualizirana zgodovina uničenja dveh mariborskih judovskih družin, Singerjevih in Kohnsteinovih. Ta najdaljši, najbolj detajliran sestavek zbornika je hkrati tudi najbolj pretresljiv. Ker sva za preverjanje razumljivosti vsebin zbornika pridobili več laičnih bralcev, ki se jim na tem mestu prisrčno zahvaljujeva za trud, se je pokazalo tudi, na katere načine je znanje in poučevanje o holokavstu v Sloveniji pomanjkljivo ali zavajajoče. Splošen in poznan je npr. širom Evrope problem vtisa, da je bil holokavst v bistvu stvar nemškega rajha in da so vsi Judje pomrli v nemškem uničevalnem stroju koncentracijskih taborišč. Vendar vemo, da je bila vsaj polovica judovskih žrtev v Evropi pomorjena neposredno, s strelnim in hladnim orožjem, zunaj taborišč, zlasti v Ukrajini in na Poljskem. Podobno sva lahko skozi presoje svojega laičnega bralstva ugotavljali, da je tudi predstava o vlogi in funkcioniranju koncentracijskih taborišč zožena na načrtno uničevanje ljudi, medtem ko je šlo v resnici tudi za suženjske, ogromne konglomerate vojaško podporne industrije. Usoda članov obeh mariborskih družin je predstavljena tako detajlno in v tolikšni kontekstualizaciji, in s tolikšno skrbnostjo, da sva prof. Hajdinjaku dolžni posebno hvaležnost. Tretji del zbornika zaokroža pripoved Ota Lutharja in Irene Šumi, ki predstavlja izsek, kronološko strnjen, a po vsebini dogajanj ostro diskontinuirani čas med dogajanji v Prekmurju v usodnem letu 1944, in njihovem nadaljevanju po letu 1945, ki je utemeljilo sistematični, učinkoviti, tudi ideološko popdrti izbris prekmurskih Judov iz javnega spomina. Preživeli Judje so bili tam prisiljeni v vlogo lastnega skupinskega eksekutorja. Četrti in zadnji del zbornika tematsko uvedeta avtorja Renato Podbersič in Damjan Hančič, ki pregledujeta proces povojnih zaplemb in montiranih političnih procesov proti Judom, in slednjega ponazorita z nekaj konkretnimi primeri. Izrisujeta sliko politično decidiranih in ideološko podprtih legalističnih uničenj, ki jim detajlirani in faktografski sestavek Hannah Starman o življenju danes zadnjega preživelega holokavsta iz Lendave, Yoela Shacharja, dodaja zakasnel epilog, ob katerem ne moremo mimo vtisa, da sodobne legalne procedure domnevne restitucije prava in pravičnosti ohranjajo duha in temeljne intence mučnih povojnih sodnih dogajanj, in sistemsko ignoranco posebnega žrtvenega statusa preživelih Judov tako 2. svetovne vojne kot tudi povojnega režima. Prispevka izrisujeta kontinuirano realiteto, ki je Slovenija v svoji demokraciji, naj rečemo tako, očitno ideološko in pravno še ni presegla. Četrti del, z njim pa zbornik, zaključuje sestavek Damirja Josipoviča in Irene Šumi, ki obrazlaga in testira retrospekcijsko raziskovalno metodo presoje kontekstualnih zgodovinskih virov, predvojnih zemljiškoknjižnih razmerij v Prekmurju, in predvojnega ter povojnega šolanja judovskih otrok in mladine, slednjega skozi ohranjene šolske dokumentacije. Članek tudi spekulativno projicira stanje slovenskih Judov, kakršno bi bilo, če se ne bi dogodile temeljne socialnopolitične diskontinuitete in tragedije 2. svetovne vojne, holokavsta, povojne revolucije lastninskih pravic in razmerij. Prispevek metodološko namenoma preizkuša meje možne faktualne spekulacije, pri čemer pomemben rezultat ni "če" projekcija, temveč potencial retrospekcijsko razgaljenih informacij, ki razgrinjajo nepričakovana dejstva in razmerja, ki jih zgodovinsko sosledna organizacija perspektive nujno reducira, in glede učinka in posledic, nujno oži na logiko izvršenega dejstva. Zbornik ni mogel imeti namena predstaviti vsega potekajočega raziskovanja in rezultatov raziskovanja slovenskega judovstva, niti vseh avtorjev, ki v tem problemskem polju delujejo raziskovalno in pedagoško. Mnoge odlične avtorje in sijajno ekstrapolirane tematike sva morali izpustiti. Ima pa zbornik namen predstaviti osrednje problematike in interpretativne probleme tega raziskovalnega početja. Zato sva se zelo zgodaj v uredniškem postopku odločili, da avtorjem ne bova stavili omejitev glede dolžine prispevkov, ker je, prvič, tovrstno poenotenje bistveno bolj primerno za periodični tisk kot za antologije, in ker, drugič, nisva hoteli vplivati na vsebine in poudarke prispevkov, kar omejitev dolžine nujno povzroči. Iz enakih nagibov tudi nisva uveljavili uredniškega poenotenja sistemov citiranja, temveč sva reproducirali, kar so avtorji vzpostavili, zaradi ekonomičnosti pa sva se odločili zgolj za poenoten in strnjen bibliografski aparat. Sva pa tudi, zaradi razumljivosti za tujejezične zainteresirane publike, poenotili dolžino angleških povzetkov, ki so v taki, močno asimetrični dvojezični organizaciji tako ali tako zgolj temeljna, ne vsebinsko razodevajoča informacija. Ker sva ohranjali avtorske zapise posameznih imen in pojmov (tako npr. nekateri avtorji Reich pišejo v izvirniku, nekateri ga fonetično slovenijo, če izpostaviva le en primer, ki odslikava tudi avtorska načelna stališča do takih variant poimenovanj), sva se odločili tudi proti indeksaciji tekstov, ki je morda sicer vedno dobrodošla naprava za preglednost in instantno uporabnost kake knjige, ne bi pa, kot je to pri monografijah, realistično odslikala frekvenc omemb in vsebinskih obravnav posameznih imen in pojmov, s tem pa težišč vsebinske obravnave, ker gre pač za knjigo tolikerih avtorjev s tako različno dolgimi in različno zastavljenimi prispevki. Končno sva dolžni zahvalo piscu predgovora, kolegi Marjanu Tošu, ki je projekt zbornika zasnoval in omogočil, prizanesljivo spremljal in vztrajno in konstruktivno podpiral, ter sočlanom uredniškega odbora, pa vsem avtorjem, oblikovalki in drugim, ki so knjigo napolnili in oblikovali in realizirali. Glede na njeno tematiko bralstvu pač ne moreva v dobri vesti zaželeti prijetnega branja pričujoče knjige; želiva pa jim branje, ki širi razumevanje, premaguje ideološke in druge samozaverovanosti v korist poučnih in kritičnih dejstev in presoj, ki so mestoma grozotni, in njihovih morda nepričakovanih, a realističnih in včasih hudo daljnosežnih, katastrofalnih posledic. Vsakdanjemu zavedanju je tuje mišljenje, da vsak dan, še danes, živimo z vsemi posledicami globalne katastrofe, ki ji rečemo 2. svetovna vojna. In vendar je oblikovala vse, kar vemo in ne vemo, da počenjamo. Bolj kot te posledice poznamo, razkrinkavamo in znamo predvideti, več možnosti imamo, da prispevamo k rasti vsega, kar nas, konec koncev, zares dela ljudi, to slednje pa pomeni neko vsaj hipotetično presežno kategorijo živega inventarja na planetu. Če ta knjiga govori o časih, ko so ljudje morda globalno, v zgodovini, ki jo dandanes pomnimo, vsaj v Evropi najgloblje padli, bodisi kot storilci, podporniki, opazovalci, ali pa domnevni nevtralci, so morda prinešene zgodbe o tem vendarle najboljše, kar imamo, da se primerljivih padcev ubranimo v času, za katerega smo v svoji sodobnosti, danes, vsi soodgovorni. Nič in nihče nas od te odgovornosti ne more odvezati: v tem smislu pričujoča knjiga sploh ni zgodovinska, in prav gotovo ni prijetno branje, je pa nagovor, za katerega upava, da bo zaslišan. Urednici * * * EDITORS' FOREWORD Irena Šumi, Hannah Starman Summary: The editors bring a short description of each contribution to the anthology, specifying also the intent of the volume as a presentation of current state-of-art research on Slovenian Jewry. The volume is organised into four sections, each dedicated chronologically to: the early documented mediaeval presence of the Jews in the Slovenian lands, and the expulsions in early 16th century; the rise of politically informed anti-Semitism during the 19th century, its contours and media presentations; the Holocaust in Slovenia; and the aftermath in the hands of the post-WWII regime, with legal and social consequences. The authors detail their editing principles, and describe the apparatus of the book. Ključne besede: Judje na slovenskem ozemlju; slovenska historiografija; znanje o holokavstu; raziskovanje Judov na slovenskem ozemlju; ideologizacija spomina Keywords: Jews on Slovenian territory; Slovenian historiography; knowledge on Holocaust; research on Jewry in Slovenia; ideologisation of memory Naloge za znanost: preučevanje Judov v Sloveniji Irena Šumi Nekaj pojmovnih nastavkov Preučevanje Judov na ozemlju današnje Slovenije je najprej obdano s problemom več desetletne popolne amnezije in sistematičnega izbrisa spominjanja1 na vseh ravneh, od politične do lokalnih. Tukaj moramo takoj predlagati koristno konceptualno razločnico: ko govorimo o izbrisu spominjanja v političnih arenah, govorimo o ideološki, politično režimski intencionalnosti, in slednje nikakor ne omejujemo na kak povojni totalitarni režim, temveč tudi na režime resnice in smisla v domnevni demokraciji zadnjih dvajset let. Vsaka država, tudi demokratična, ima pač režime resnic, ki so po svoji naravi redukcionistične; v dvajset letih slovenske neodvisnosti pa so bile, in so še, tovrstne ideološke intervence še posebej pogoste in volatilne. V nadaljevanju bomo skušali pokazati, zakaj in kako. Ko pa govorimo o amneziji, mislimo predvsem na samocenzurni molk zgodovinskih sopotnikov in prič, ljudi, ki jim angleško govoreča členitev akterjev holokavsta pravi bjstanders, za razliko od žrtev (victims) in storilcev (perpetrators). Nabori etnografij na terenu v Sloveniji, zlasti v Prekmurju,2 kjer so bili Judje do deportacij v letu 1944 najštevilčnejši in kot skupina najbolj prepoznavni, vedno znova pričajo o tem, da so priče molčale tako zelo, da cele povojne generacije Prekmurcev o Judih sploh nič niso vedele. Na vprašanja o tem, da so vendarle poznali npr. judovsko pokopališče v Lendavi, pa lendavsko sinagogo in stavbo judovske šole, so sogovorniki demonstrirali tisti primarni mehanizem amnezije, ki ljudem vsaj v evropskih kulturnih krogih, privajenih linearnemu mišljenju, omogoča distanciranje: izpovedali so vtis, da so se jim te materialne ostaline vedno zdele "prastare," "od zdavnaj," kot zapuščeni, singularni, dekontekstualizirani pričevalci tako oddaljenega časa, da za sodobnost niso več relevantni. S tako konstruirano pradavnostjo, ideološko poglobitvijo preteklega časa, so bili ti pričevalci in njihovi družbeni nosilci izločeni iz "globokega vodnjaka časa," ki ureja organizacijo memorije in ljudske teorije pri etnični skupinskosti (Šumi, 2000), in s tem iz občestva slovenstva, kot bomo razložili v nadaljevanju. 1 Tule upoštevam razločevanje med spominjanjem (souvenir), memorijo (mémoire) in zgodovino, ki sta jih ob členitvah Halbwachsove teoretizacije zgodovinske memorije izdelala Braco Rotar (2007) in Taja Kramberger (2009). Tule kategorijo memorije, se pravi oblastno prisvojitev spomina prič in preživelih in njeno prevedbo v kategorični molk, označujem kot politiko spominjanja, torej v bistvu prepoved tako memorije, spomina kot tudi zgodovine. 2 Medtem ko je bilo do danes izvedenih več nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih projektov na tematiko slovenskih Judov in holokavsta ter njegovih posledic, katerih razvidu se moram na tem mestu odpovedati, se v tem članku referiram predvsem na gradivo in izsledke raziskovalnega projekta Slovenski Judje na Štajerskem in v Prekmurju: preživetje, spomin in revitalizacija. 1 maj 2009 - 30. april 2012. Vodja: Irena Šumi. Sodelavca: Damir Josipovič in Oto Luthar. Financer: ARRS. Najprej pa velja obrazložiti še preostali pojmovni aparat, s katerim se bomo tukaj okoristili.3 Po definiciji je agregat prič številčno največja akterska skupina udeležencev v dogajanjih skrajnega masovnega nasilja, ki je hkrati tudi pod največjim pritiskom in grožnjo, da bo postala naslednja množična žrtev, če ne bo upoštevala prepovedi perpetratorja. Na ta pritisk večinsko reagira na tri primarne načine, ki jih bomo tule prigodno konceptualizirali (in v oklepajih ponudili angleške prevode), in sicer z zanikanjem dejstev in pomena opazovanih dejstev (object denial), s samocenzuro glede zaznanega dogajanja (self-denial), in s samoodrekanjem sporočanja o njem (social denial), kamor spada tudi posplošena amnezija expostfacto. Pričam masovnega nasilja kljub tako sestavljenemu zanikanju in samoodrekanju sporočanja smisla v socialno areno ne pripisujemo aktivnega sodelovanja s perpetratorjem v masovnem zločinu, ker razpoznavamo, kot rečeno, da so priče vedno potencialne žrtve in tako rekoč rezervoar žrtev, in da reagirajo prisilno, kot venomer možna naslednja žrtev perpetratorja. Tistim skupinam prič pa, ki perpetratorjevo početje podpirajo tako, da s pozicij take ali drugačne moči izumljajo apologije in racionalizacije njegovega početja in pozivajo k pasivnosti ali celo aktivnemu sodelovanju s perpetratorjem in z njim tudi tako sodelujejo, prepoznavamo za sokrive, njihovim racionalizacijam lastnega in perpetratorjevega početja odrekamo legitimnost, njihovim ideologizacijam pripisujemo zločinskost v koroboraciji storilčevega početja. Nekoliko pomensko romantizirana kategorija, ki se je v viktimologiji, zlasti v njenih političnih in poljudnih legah ali rabah, za to zvrst prič uveljavila, je izdajalci (traitors) tudi, kadar jim ni mogoče dokazati dejavne podpore početju perpetratorja. Bolj nevtralno jim rečemo kolaboranti, vendar je stvar pomenljiva: kolaborant/izdajalec je v zadnji instanci prepoznan za bolj krivega od penetratorja samega zato, ker je v tako členjeno razumevanje akterstva všteto prepričanje, da je bila kolaboracija zavestna izbira, medtem ko je storilstvo kategorija, ki ne predpostavlja razmisleka o svobodni volji in izbiri: domneva se, da je perpetrator a priori želel in uresničeval svoje ravnanje kot edino možnega, kot stvar enoznačnega prepričanja in cilja, kolaborant pa je svojega izbral oportunstično. Še več: če se iz agregata prič ne bi izločili kolaboranti kot dejavni podporniki in apologeti perpetratorja, slednji ne bi mogel uspeti niti, če bi bili vsi neperpetratorji povsem pasivni. Kolaborantje so tisti, ki torej perpetratorju šele omogočijo totalno zlorabo moči in začasno totalno monopolizacijo smisla. In še, z obrnjeno organizirane perspektive: brez kolaborantov je razmerje perpetrator-žrtev-priča proces čistega nasilja, ki je samo sebi namen. Je zlo ex machina, kjer je ločnica dobro/zlo kristalno jasna, je sicer masaker in nezaslišan zločin, ni pa pristna človeška tragedija, v kateri sta masaker in zločin posledici vojne mentalitet, verjetij, smislov in ciljev. Še drugače rečeno: kolaborant razširi dejanski in virtualni prostor perpetratorjevega početja, odpira mu možnosti invazije smislov in verjetij, ne le teles in življenj, njegov prostor razširi iz dvodimenzionalnega v globinskega, sezida mu 3D oder, na katerem zločin postane tragedija, uničenje človeških življenj pa uničenje smisla obstoja, družbenosti, 3 Tale kratka klasifikacija akterjev masovnega nasilja je avtorski poskus, oprla pa sem se predvsem na tale dela: McBroom, 2002; Hilberg, 1993. človeškosti. Šele kolaborant perpetratorja transubstanciira iz enostavnega zla v tragedijo. Retrospektivno je enostavno, mehanično zlo, ki je doseglo transubstanciacijo v tragedijo, ki po učinku in posledicah daleč presega število fizičnih žrtev ali domiselnost repertoarjev nasilniške okrutnosti, najlažje diagnosticirati, če je subsekventno izkazano totalno zanikanje. Pa ne le monumentalno tragično zlo: vsa velika, transformativna, ultimativno memorabilna dogajanja morajo doseči tudi totalno zanikanje, da se lahko fiksirajo v zgodovinski spomin, in da je njihova veličina izkazana. Vzemimo za primer fenomen Shakespeara: nenaden, slabo socialno kontekstualiziran pojav ene same osebe, ki v relativno kratkem življenju realizira tako obsežen literarni opus, dosega v njem tako prestižne filozofske in etične diskurze in glede na sodobnike tako presežno umetniško kvaliteto, in hkrati definira vrhunski jezikovni slog, je tako edinstven, da obstaja dokaj prepričljiva racionalizacija, ki pravi, da sploh ni bil mogoč. Teorije zarote in zanikanja obsegajo domneve, da je šlo za skupino oseb, politično motiviranih, in da oseba William Shakespeare sploh ni resnična, da je bila njena identiteta že ob svojem času povsem izmišljena, fantomska in konstrukt.4 Enako velja za tisti standardni repertoar standardne ezoterike in new-agea, ki fantazira o zunajzemeljskih, visokotehnoloških, in seveda prapradavnih graditeljih egiptovskih piramid in drugih megalitskih spomenikov; če navedemo še en, močno ideologiziran incident, tudi 9/11, ki ga je tedanja administracija ZDA izkoristila za svojo dobrodošlico svetu v "prvo vojno novega tisočletja," je medtem doživel totalno zanikanje v teorijah notranjepolitične zarote in inscenacije terorističnih napadov. Obrat v zanikanje torej šele povratno izriše, kako je kak zaznani fenomen zgodovinsko singularen in ogromozanski: šele zanikanje, v nasprotju z vsemi intencami svojih producentov in vernikov, tak fenomen v resnici potrdi tako, da njegove dimenzije označi za prevelike, da bi bile lahko resnične. Zanikanje skozi predstavo o neverjetnosti torej šele ustanovi in legitimira resnico o fenomenih, ki so tako ogromni, daljnosežni in vsedoločujoči, da je njihove posamezne učinke nemogoče razpoznavati, ker enostavno ni mogoče doseči dovolj "oddaljene" perspektive, ki bi tako zagledanje omogočila. Zanikanje je prvo, kar jih obmeji tako, da lahko vsaj ugibamo o njihovi ogromnosti in nepreglednosti učinkov. Zanikanje holokavsta je vzorčen, klasičen primer negacije zaradi neverjetnosti in obvezne komplicitnosti zanikanja s teorijami zarote. Je v sodobnosti morda tudi edinstven fenomen tovrstnega zanikanja zato, ker je širom sveta tarča največ organiziranega civilnega odpora, izobraževalnih in osveščevalnih akcij in poglobljenega akademskega analiziranja; označen je bil, med drugim, kot totalen, poslednji "napad na resnico in spomin" (Lipstadt, 1994). Zanikanje holokavsta je hkrati razpoznano kot del zgodovinskega procesa političnega antisemitizma, podloženega s tisočletno dokumentirano evropsko tradicijo protijudovskega rasizma, tega prototipa vseh rasizmov, ki je s takim zgodovinskim ozadjem gojišče multipliciranih teorij zarote in zanikanja, ki pa nikoli ni samo sebi namen, temveč 4 Za odličen, pregleden vir o shakespearologiji in teorijah zarote gl. Shapiro, 2010. 16 vedno vkomponira tak ali drugačen ekspliciten namen "zgodovinskega revizionizma za sodobne ideološke in politične namene."5 Zanikanje holokavsta, kot vsako zanikanje zgodovinskih megafenomenov, je potemtakem sicer utemeljeno na nezmožnosti verjetja, ima pa vedno tak ali drugačen teleološki cilj, ki je v interpretativnem redukcionizmu. Domnevamo lahko, da slednji kot obvezne elemente vključuje disperzijo in izničenje agensa, odgovornosti in krivde skozi zanikanje viktimizacije, in je torej posebej orientiran k etičnemu redukcionizmu, ne zgolj dejstvenemu in vzročno-posledičnemu. Je torej kreacija epifenomenalne socialne resničnosti, ki najbolj okrajša etične dimenzije zato, da ohranja smisel, da lahko zanika neznanskost, s tem pa ignorira nezagledljivost učinkov megafenomena. Še drugače rečeno, zanikanje holokavsta ima ta namen, da ohranja zdravorazumsko varnost smisla in preprečuje vsako identifikacijo s storilcem. V dojetju zanikovalca holokavsta je slednji nemogoč na sebi, tisti, ki trdijo, da se je zgodil, pa zlohotno in zarotniško pervertirajo zdravorazumski občutek za možno, varno in spodobno. Če naj bežno navedemo še eno ilustracijo, ki je za fenomen zanikanja pri formaciji zgodovinskega spomina in memorij posebej poveden: namreč načelna nazorska dilema, ki se je dandanes vsaj v zahodnem svetu izkristalizirala v dualizmu kreacionizem - darvinizem. Sama na sebi je, naj rečemo tako, le en vidik trenutnega zgodovinskega razmerja med verujočimi v nadnaravne silnice obstoja in neverujočimi in institucijami moči na obeh straneh, kakršne poznamo danes, vendar najbolj razločno izrisuje vse konture funkcioniranja zanikanja. Povejmo to še enkrat: medtem ko ima zanikanje strukturo zdravorazumskosti (četudi se lahko pri tem sklicuje tudi na nadnaravno, kar je lahko zaznano kot kontraintuitivno in ironično), je njegova nepogrešljiva funkcija v socialnem predstavnem svetu urejajoča tako, da izriše konture megafenomenov, ki jih bi bilo sicer v izrednosti njihovega obsega, strukture in učinkovanja težko ali nemogoče zagledati. S tem zanikanje zariše mejo, znotraj katere megafenomen šele postane trajno socialno relevanten, ali preprosteje rečeno, resničen in kot tak usidran v kolektivni spomin. Čeprav torej razpoznavamo, da je zanikanje nujni socialni mehanizem, ki šele začrta obrise megafenomenov in je s tem kot orodje prepoznavanja kontur in učinkov takega fenomena koristno ali celo neobhodno, s tem nikakor ne mislimo, da je v svojih vsebinah in strukturi validno. Nasprotno: šele v pobijanju imaginarija zanikanja lahko sestavimo agendo evidence in argumentacij, pri čemer dejansko razgrinjamo poslednjo naravo človeškosti. Ta pa je poznavni predmet, ki nam je najtežje dostopen, saj ga gledamo z nam edino dostopne pozicije identičnosti spoznavnega predmeta in spoznavalca. Poslednje vprašanje preučevanja holokavsta, kakorkoli je že obsežno, kakorkoli je že razkrilo nepregledne verige motivacij, dogajanj, posledic, še vedno nima odgovora: kako se je kaj takega sploh moglo zgoditi? Kljub svoji ultimativni etični obremenjenosti vprašanje predvsem naslavlja meje možnega v (samo)spoznavnem procesu. 5 Recentno delo, ki se podrobno in informativno ukvarja s strukturo zanikanja holokavsta, je Grobman in Hertzberg, 2009. Iz teh razlogov upravičeno trdimo, da je preučevanje holokavsta v naši sodobnosti spremenilo vse protokole spominjanja. Holokavst zagotovo ni edini genocid v zgodovini človeštva, celo ne v tistem primeroma drobnem kosu zgodovine, ki se ga kolikor toliko verodostojno spominjamo, in tudi ni edinstven le zaradi svoje načrtnosti in tehnologiziranosti izvedbe, temveč je izreden tudi zato, ker je proces spominjanja in zanikovanja sproduciral edinstven izris funkcioniranja, strukture in meja spoznave in spominjanja. Zadeva ima praktične posledice. Misleci na tem področju si danes postavljajo mnoga vprašanja o tem, kako nauke holokavsta trajno uveljaviti kot vsebino univerzalnega etičnega in, naj rečemo, politično programskega vodila "nikoli več," predvsem skozi izobraževanje, kategorično obsodbo, skratka, skozi destilacijo trajnega etičnega načela. Tehnično pa se jim postavlja predvsem vprašanje, kako ohraniti pristnost spominjanja tudi v času, ki bo kmalu dopolnjen, v katerem neposrednih pričevanj preživelih žrtev in prič ne bo več. Spominjanje na holokavst je bilo vse od konca 2. svetovne vojne, in še posebej od začetka 1960. let, ko je proces proti Adolfu Eichmannu globalno razkril detajle in učinke, ki poprej niso dosegali široke javne presoje, kritično odvisno prav od teh pričevanj. Ker poznamo načine, kako se človeško spominjanje na ravni posameznika in diskurzivnih skupnosti krči, prevrednoti, pozablja, izkrivlja, se danes preučevalci holokavsta in izobraževalci o njem sprašujejo, kako tovrstne redukcije in izmaličenja preprečiti. Kaj varuje in nedotaknjena ohranja smisel in nauk megafenomena pred izmaličenjem, zlorabo in pozabo? Ali je to npr. umetniško kodificiranje (ki ga predlaga in razčlenjuje npr. Bigsby, 2006), ali pa je to le del komodifikacije holokavsta, katere poslednja nevarnost je pravzaprav komedizacija, oboje pa posledica "rutinizacije in institucionalizacije" spomina na holokavst (Alexander, 2009:60-61)? Medtem ko bi gornja vprašanja zahtevala posebno obravnavo, ki se ji moramo na tem mestu odreči, lahko glede tega provizorno sklenemo, da je holokavst edinstven megafenomen naše sodobnosti predvsem zato, ker je odprl vsa gornja vprašanja na načine, ki nikoli prej niso bili mogoči. V nadaljevanju pa se želimo posvetiti procesom spominjanja, pozabljanja in zanikanja, ki jih opazujemo in preučujemo v diskurzivni skupnosti, kakršna je Slovenija, in njihovim specifikam. Zanikanje holokavsta v okolnostih mentalitete etničnega kreacionizma S povedanim smo implicitno postavili tudi, da je realiteta holokavsta v različnih socialnih okoljih močno različno dojeta, kot izvršena izkušnja pa zelo različno sporočana in socialno upravljana. Tukaj lahko takoj dodamo dve opombi: prvič, da obstoječa literatura o holokavstu, pač zaradi omnioznosti svojega subjekta, vidik lokalizacije tega spominjanja zanemarja oz. ga je šele pred kratkim začela odkrivati: šele v zadnjih letih smo dobili nekaj memoarske literature s podaljški v nas čas, in študij o lokalnem poteku in interpretacijah holokavsta (npr. Khune in Lawson, 2011; Glajar, 2011; Cassedy, 2012), nekako vzporedno s študijami, ki so holokavst kontekstualizirale širše, npr. v konec politik evropskega kolonializma (npr. odlična študija Michaela Rothberga, 2009). Vodilna misel pri teh delih je v vprašanju, kako so lokalne, provincialne in sploh parohialne lokalitete doživele in se spominjale holokavsta, in kako so se te lokalne zgodbe generativno obnašale celo kot vir in navdih vseevropskemu dogajanju v obdobju 1938 - 1945. Ob kratkem, vsa ta dela naslavljajo še eno v vrsti vprašanj o pretokih med domnevnimi metropolami in provincami, pri katerih enosmerna izmenjava, ali izmenjava, ki prvo postavlja v položaj generatorja drugo pa v položaj receptorja, nikakor ni izkazano pravilo. Drugič, v zvezi s konceptualno zastavitvijo zgoraj je kazno, da je kakršnokoli sintetsko ali holistično organizirano perspektivo na holokavst (ali katerikoli drug megafenomen) zelo težko doseči, ker manjka, kot rečeno, dovolj "oddaljeno" gledišče; vsekakor pa se najprej ponuja gledišče progresivne časovne oddaljenosti. Ne zato, ker bi količina pretečenega časa sama na sebi zagotovila interpretativno distanco, temveč zato, ker je lokalni potek holokavsta mogoče za nazaj deducirati iz dejanskih lokalnih posledic, mogoče je pa na ta način tudi sklepati tudi o tem, kakšne neposredne lokalne učinke je holokavst imel ob času dogajanja.6 Sledeč taki metodični retrospekciji se moramo torej vprašati dvoje: kakšna je torej struktura zanikanja holokavsta v Sloveniji, in kakšnim eksplicitnim ciljem služi? Medtem ko so nam vedno bolj poznane zgodovina in konture slovenskega, zlasti strankarskega, medijskega in literarnega antisemitizma pred 2. svetovno vojno (še posebej gre med novejšimi deli omeniti Godeša 2011),7 imamo za čas med in po vojni bistveno manj virov in študij: gotovo ena od prihodnjih nalog za znanost.8 Vendar bi tukaj radi postavili tezo, da se slovenski antisemitizem zlasti v času neodvisne Slovenije koncentrira okrog dveh nanašalnosti: prvič, da antisemitizma v Sloveniji ni, ker Judov pač ni ali pa jih je zelo malo, in jih je tudi vedno bilo zelo malo; in drugič, da problematika holokavsta v Sloveniji ni prioritetna, ker da je bistveno vprašanje še živeče, pač "polpretekle" slovenske nacionalne zgodovine vprašanje odnosa med partizanskim uporom proti okupatorjem v 2. svetovni vojni in povezano izvedbo komunistične revolucije med vojno, in kolaborantstvom, katerega racionalni aspekt naj bi domnevno bila borba proti tedaj grozečemu komunizmu kot vrhovnemu sovražniku slovenstva; in celo, da zgodovina slovenskih Judov ni del slovenske nacionalne zgodovine.9 6 S tako perspektivo in metodološko reverzijo glede populacijskega deleža judovske populacije v Prekmurju sva se v tem zvezku okoristila s kolegom Damirjem Josipovičem, v zadnjem prinešenem poglavju. 7 V tem zvezku se s tematiko eksplicitno ukvarjata Andrej Pančur in Marko Zajc, delna razprava o tem je tudi v Šumi in Luthar. - Našteti gre še vsaj Štepec 1994; Fujs 1998; Zibelnik 2007; Pančur 2011; Toš 2012, in v teh delih uporabljene vire. 8 Pregledna začetna obravnava tematike je v Luthar in Šumi, 2004; za Prekmurje pa posebej Toš 2012. Problematiko načelne slovenske medijske propalestinske drže in ustrezno ideologiziranih predstavljanj države Izrael pa smo začetno naslovili v Luthar, Starman in Šumi, 2005. 9 Čeprav je političnega antisemitizma (zlasti tistega tipa, ki poveličuje in občuduje državo Izrael, je pa hkrati protijudovsko razpoložen) v Sloveniji v javnih govorih ogromno, se tukaj zanašam predvsem na svojo izkušnjo soudeleženke v procesu pristopanja Slovenije k mednarodni akciji ITF Holocaust vse od leta 2008 dalje. Oba gornja argumenta sta na ogorčenje mnogih kolegov in kolegic v domačem odboru za ITF, ki ga koordinira slovensko zunanje ministrstvo, nenehno nastopala celo v debatah s komisijami ITF, ki so v januarju 2011 Sloveniji pomagale pri sestavi načelnih okvirov t.i. temeljne študije, ki je bila pristopni pogoj, in s predsedujočim ITF v septembru istega leta. Nimam izrecnega pooblastila, da bi zadevno dokumentacijo navajala in uporabljala, pa to zaenkrat prepuščam sledečim nalogam za znanost. Z nanašalnostjo tukaj označujemo dejstvo, da v slovenskem javnem diskurzu vseh leg obe problematiki, antisemitizem in kolaboracija, nista zagledani kot enoznačni deviaciji od načelnega ideala demokratičnosti in prav tako načelno državljanskega - za razliko od biologističnega - razumevanja nacije. Nasprotno: obe sta zagledani kot načelna in apriorna grožnja/podpora samemu bistvu slovenstva. Deviantni pojavi, kot so virulentni antisemitizem (ali rasizem katerekoli vrste), kolaboracija z okupatorjem v času vojne, izvensodni pregoni in pobijanja v rokah totalitarne oblasti... sploh niso zagledani kot to, kar so, namreč deviacije in družbena patologija, ki lahko le za kratek čas monopolizira ideološko polje in zlorabi naprave moči, nato pa je kot taka razpoznana in obsojena. Nasprotno, vse te deviacije dandanes nastopajo kot pripadniške izbire v domnevnem zgodovinskem reševanju istega, povsem fantomskega fenomena, ki ga zagovorniki in zanikovalci iz obeh bregov gledajo kot kategorijo omnioznosti in svetosti, namreč slovenstvo. Le tako se lahko deviantni, kriminalni fenomeni preselijo iz margin družbene patologije v samo jedro presoje družbenih identitet, kontinuitet in ideologij. V analogiji s psihiatričnim inventarjem osebnostnih motenj gre torej dejansko za nanašalno blodnjo, interpretativno patologijo, pri kateri oboleli z njim samim povsem nepovezane dogodke interpretira tako, kakor da se nanašajo nanj osebno. Za naše izvajanje je pomembno, da v teh diskurzih slovenstvo nastopa kot megafenomen. Ni pojmovano preprosto kot konstruirana družbena zavest o pripadnosti, podprta z zgodovinskim spominom, temveč kot fenomen na sebi, ki je tako velik, da niti ne "živi" v svojih človeških nosilcih, temveč nekako nad njimi in zunaj njih, in proti kateremu se zgodovinsko nenehno formirajo in razodevajo notranje in zunanje zarote, komploti, sovražne sile. To nam najprej pove, da je ideologija slovenstva, katere osrednja emanacija je vera v t.i. avtohtonost, strukturirana kot kreacionizem (Šumi in Janko Spreizer, 2012). Slovenski avtohtonizem je torej več kot le ideologija o staroselskosti neke kulturne kontinuitete ali njenem prostorskem primatu v geografskem prostoru; govori v bistvu o nekako zunajčloveškem izvoru slovenstva. Utemeljena je v načelni veri, da kulturne formacije - jeziki, kulturne prakse, nacije - morajo imeti nekakšno podloženo psevdobiološko realnost, ne zgolj podloženih zgodovinskih procesov. Slednji so v etničnem kreacionizmu zagledani kot preveč banalni, preveč pritlehni, da bi lahko sproducirali megafenomen slovenstva. Zato je slovenstvo pojmovano kot obstoječe, "ustvarjeno" dolgo pred kako svojo razločno socialno in politično manifestacijo, in sicer tako, da so se ljudje, potencialni ali proto-Slovenci, posedovanja te eterične substance zgodovinsko progresivno vedno bolj "zavedali." In zato so živeči nosilci, ki v tej optiki niso soustvarjalci slovenstva, temveč so z njim nekako navdahnjeni, kakor v krščanstvu verniki s svetim duhom, nujno razpoznavni le preko bioloških, krvnih določevalcev, ker se substanco slovenstva lahko deduje in prenaša samo preko "krvi." In ker nihče ni soustvarjalec slovenstva, temveč je lahko zgolj njegov vernik in začasni (biološki) nosilec, socialna in ideološka deviantnost in kriminaliteta nista spoznani kot taki, temveč bodisi kot odrešilna teologija slovenstva, bodisi kot blasfemija, razmerje med nosilci enega in drugega pa je konstituirano kot vzajemno zanikanje. Kot sem obrazlagala na drugem mestu (Šumi 2004), je tovrstna ideologija našla mesto tudi v slovenskem ustavnopravnem redu, pa imamo tako ustavno kategorijo avtohtonije, in poseben zakon10 in ministrstvo, ki ščitita ne državljane Slovenije, temveč osebe širom sveta, ki lahko izkažejo "slovensko poreklo," torej pravno potrjeno "dejstvo," da se substanca slovenstva deduje krvno in s tem ni kulturni fenomen. Nadalje smo to situacijo večkrat primerjali pokolonialnemu ustroju kolonialnega sebstva (Šumi in Janko-Spreizer, 2011; Šumi, v tisku). Poleg paralelne socialne simptomatike med slovenstvom in takimi pokolonialnimi situacijami je bistvena vzporednica v analitskem dejstvu, da vsaj na sodobni politični sceni v Sloveniji ni dejanske razločnice levica-desnica, in to iz povsem drugačnih razlogov kot so tisti, zaradi katerih je, zaradi virulentnega globalnega neoliberalizma od 1980. let dalje, ta razločnica padla v zahodnih demokracijah. Tradicionalno levičarstvo pač zahteva nazorsko podstat, ki kategorično ne verjame v kreacionistične megafenomene "rodingrudovstva" (Rotar 2007), ki o etničnih mejnostih misli kot o kulturnih kontinuitetah, o naciji pa kot o skupnosti državljanov, ne čistokrvnih plemenskih pripadnikov. Dokler pa domnevna "levica" in "desnica" vero v kreacionistični megafenomen slovenstva delita kot neprevprašano podstat, kot prednazorsko in predteoretsko danost, ne moremo govoriti o političnem levičarstvu in desničarstvu, temveč kvečjemu o shizmi med tradicionalisti in progresivisti, kar je običajna in univerzalna politična delitev v postkoloniji. Obe namreč za svojo nezdvomljeno podstat jemljeta prav krvno, megafenomenalno plemensko skupnost in njene domnevne svetinje, ki da so nenehno ogrožene v svojem obstoju in čistosti in nenehno predmet napada blasfemij (jezik, narodovo bistvo, esenca, genski bazen, sveta zgodovina itd.). Bistvo te pozicije je, naj rečemo še enkrat, da sodobnosti ne gleda kot aktersko soudeležbo v socialnem procesu (re)kreiranja etničnosti kot kulturne produkcije, temveč akterje presoja glede na njihov bolj ali manj reverentni odnos do svetega in predobstoječega, kreacionistično pojmovanega skupinstva, ki je na sebi nadzgodovinskega značaja. Za razumevanje povedanega lahko navedemo drobno, aktualistično ilustracijo. Državna proslava dneva neodvisnosti je v letošnjem letu (2012) izzvenela kot provokacija in poskus revidiranja zgodovine 2. svetovne vojne; detajlno je predstavila tradicionalistično ("desničarsko") vizijo slovenstva s svojimi osrednjimi tematizacijami: moralna večvrednost (katoliško) verujočih, povzdiga kolaboracije v početje, ki je bilo prekinjeno, vendar vektorsko-memorijsko kongruentno z megafenomenalnim slovenstvom, kar naj bi se izkazalo ob slovenski osamosvojitvi, in obsodbe komunistične revolucije kot temu svetemu, kreacionistično pojmovanemu megafenomenu sovražne zgodovinske etape. Vsebinska napolnitev tega sporočila je skozi paradno scenografijo uveljavila amaterske folkloristične skupine, ki so domnevno predstavile avtohtono slovenstvo po vseh konstitutivnih lokalizacijah, ta performans pa je bil označen kot povzdigovanje pristnega, izvornega, ljudskega, resničnega bistva slovenstva. 10 Gre za Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (ZORSSZNM), sprejet leta 2006, ki ga je v celoti najti tule: http://www.uradni-list.si/1/content?id=73044. V svojih kritikah sporočil proslave so 'levi," progresivistični komentatorji po vrsti hiteli zatrjevati, da folklorne skupine niso nič krive, da so bili njihovi nastopi celo prijetni in ganljivi; kritika se je vsula le na verbalno eksplicirano politično provokacijo v registru vzajemnega zanikovalstva. Prav to je drža, ki dokazuje, kako lokalna "levica" nikakor ne prestopa meja vere v megafenomen slovenstva, samo zanikanje argumentativno izvaja drugače kot "desnica;" skratka, ena in druga se vzajemno legitimirata skozi zanikanje, podstat vere pa ostaja skupna. Ponovno: šele zanikanje megafenomen vzpostavi kot legitimnega in dejanskega. Avtentična levičarska pozicija bi pač morala opaziti, da je bila scenografija proslave utemeljena v nezdvomljeni rodingrudovski veri v avtohtonost, ljudskost in avtentičnost, ki s civilnim praznikom nastanka države nima nič skupnega, temveč je rasistično ekskluzivistična, saj državo enači z občestvom krvnega slovenstva. "Leva" kritika bi morala opaziti, da folkloristični spektakel ni razumljen in prikazan kot kritično, distancirano, čeprav morda ljubeče in umetniško kvalitetno poustvarjanje ikonografije etničnih nacionalizmov 19. stoletja, ki so si v svojem političnem projektu gladko, iz nič, izmislili narodne noše, narodne pesmi in narodne plese; namesto tega je pohitela z izjavami o soglašanju s primitivnim avtentizmom performansa in njegovo ekskulpacijo iz provokacije, ali celo zlorabljenostjo za politično provokacijo. Če že ne s stališča levičarske ideologije, bi pa vsaj s stališča estetike lahko zaznala neposredovano razkazovanje plemenskega kreacionizma, ki nikakor ni politično nedolžen. Z drugimi besedami: slovenski folkloristični amaterji žal pač niso nikakršen Riverdance.n Čeprav je torej ideologija slovenstva kot kreacionističnega megafenomena razpeta v dinamiko dveh komplementarnih eshatologij zanikanj, v realiteto megafenomena samega vsaj na glas ne dvomi tako rekoč nihče. Nenazadnje zato, ker je vsem izkušenjsko poznano, da manifestno in eksplicitno preseganje te ideologije s seboj nosita izobčenje. Človeku, ki taka stališča izraža, ni nujno pripisano, da nima prav, da se moti, da ni kompetenten; odrečena mu je slovenskost, njegova stališča pa so zaznana ne nujno kot napačna, temveč kot nemoralna. Sam zgodovinski diskurz in z njim vsi diskurzi spominjanja so v teh razmerah vzpostavljeni, kot bi rekel Loïc Wacquant (1997: 222) kot logika sojenja (logic of trial), ki je obsedena z izvornostjo fenomenov, ne kot analiza procesov. Logika sojenja ima vrhovni kriterij: kaj je zares slovensko in kaj ne, kdo je bil zares Slovenec in kdo ne, posledično pa spominjanje izbrisuje vse, kar je retrospektivno razpoznano kot ne- ali proti-slovensko, torej vse, kar krši vero v megafenomenalnost, ekstra-akterskost in kreacionistično stvarstvenost slovenstva. Kot sem na drugem mestu podrobneje razpravljala (Šumi: v tisku), gre za nazorskost, ki je neposredna posledica vztrajne zgodovinske enoslojnosti. Slovenski narod se je 11 Čeprav je bilo komentatorjev s tako pozicijo veliko, kot vzorčno navajam le argumentacijo sicer sijajne in prodorne kolumnistke Tanje Lesničar Pučko: "In potem so sledili folkloristi. Nadvse simpatični. Nič krivi. Popolnoma nič krivi. Zgolj na napačnem mestu v napačnem kraju. Zlorabljeni za veliko ideološko razkuževanje, pljusknjeno državljanom v obraz." - "Kalkulirana tragedija." Dnevnik, 26. 6. 2012, elektronska izdaja: http://dnevnik.si/debate/kolumne/1042538238. 22 zgodovinsko oblikoval kot osamosvojen, hierarhično nizek socialni sloj,12 ki se nato zgodovinsko ni uspel hierarhično notranje razslojiti, periodično pa emergentne višje sloje tudi uničuje prav z referiranjem na "slovenstvo" kot predmet kreacionistične vere. Zadeva je spet tesno paralelna s postkolonijo, katere problem je v tem, da je kolonizator najprej izničil domačinske elite in slojno hierarhijo in vse kolonizirane podredil v enoten, pavperiziran populacijski segment.13 Mehanizem odrekanja slovenstva in članstva v moralnem občestvu je seveda monopol vsakokratne dominantne politične opcije, ki si izključno upleni interpretacijo megafenomena slovenstva. Če so kritični intelektualci, publicisti in sploh ljudje, ki se izvzemajo iz verskega občestva slovenskega etničnega kreacionizma, zgodovinsko venomer na udaru (in so lahko kvečjemu posthumno posvojeni "nazaj" v to srenjo in ikonizirani s pomočjo ideološkega pervertiranja njihovih političnih stališč, kot npr. sam France Prešeren, prim. Rotar 2007), so pa Judje v tej zgodbi vsekakor tako rekoč idealne žrtve. Naloge za znanost: nauki iz zgodovine slovenskih Judov Nemara najbolj razviden primer tovrstnega množičnega, arbitrarnega odrekanja slovenstva skupini prebivalstva in državljanskega korpusa je tisto, ki je zgodovinsko zadelo slovenske Jude v času po 2. svetovni vojni in holokavstu. V teku 19. stoletja so se priseljevali, večinoma kot izvirno nemško govoreči, predvsem iz prostorov današnje Avstrije in Češke. Nekateri so med obema vojnama uspešno zasedli lokalne ekonomske niše nastajajoče mednarodne trgovine in industrije. Mnogi so se ideološko in politično močno angažirali v procesu slovenske narodne emancipacije in s stališč različno formiranih pozicij visokega meščanstva dejavno podpirali nastajanje slovenskih nacionalnih ustanov, univerze, akademije znanosti in umetnosti, lokalnih kulturnih ustanov: posebej velja omeniti mariborskega tekstilnega industrialca Marka Rosnerja, ki ni bil le med največjimi zaposlovalci v mariborski regiji, temveč tudi simpatizer socialističnih gibanj, pa je tako angažirano skrbel za socialne in upokojenske fonde svojih zaposlenih, na območju svojih treh tovarn pa vzdrževal celo rekreacijski bazen in telovadnico zanje. Bil je tudi ustanovni donator leta 1938 nastale Slovenske akademije znanosti in umetnosti in navdušen slovenski nacionalist. Marko Rosner je holokavst po dolgi in mučni begunski izkušnji preživel in umrl v Izraelu v petdesetih letih (Hajdinjak 2011; Starman in Šumi 2008). 12 S to trditvijo pervertiramo in kot analitski spregled izpostavljamo klasično oceno npr. Hannah Arendt (1951), ki je temeljila na nekritično privzetem truizmu, da je avstrijska dvojna monarhija razpadla po narodnem ključu. Ker etnično vedno nastopa kot maska in apologija za dejanske družbene napetosti, ki so slojne in razredne, upravičeno postavljamo, da so se, nasprotno, v procesu etnogeneze v stari Avstriji v narode politično organizirali v resnici razločeni družbeni sloji. 13 Čeprav mnogi avtorji in žurnalisti o tem spekulirajo, so mi osebno najbolj pri srcu tovrstna sijajno literarizirana izvajanja pisatelja in antropologa Mihe Mazzinija, npr. "Slovenski odnos do ustvarjalnosti. Kako iz Slovencev spraviti srednji vek?" Delo, Sobotna priloga, 10. oktober 2009; in "Slovenci in negativna selekcija." Delo, Sobotna priloga, 5. junij 2010. Še druge njegove družbenokritične spise je najti na: http://www.mihamazzini.com/index.html Jugoslovanske oblasti so dediščino okupatorjev (medvojne razlastitve, t.i. "arianizacijo" judovskega premoženja) in starojugoslovanske antisemitske zakonodaje izkoristile tako, da so preživele Jude opredelile kot osebe nemške narodnosti: Judje so bili s tem postavljeni v položaj, v katerem so morali svoje nenemštvo dokazovati na domnevno "biološki" ravni, in hkrati na ideološki, ker sta kategoriji kolabirali v enotno: absurdna, a rutinska obtožba o kolaborantstvu in kulturbundovstu je bila enako avtomatična kot pripis nemštva, slovenstvo pa je bilo izenačeno s politično primernostjo. Taki so bili tudi jedrni argumenti montiranih političnih procesov pred vojaškimi sodišči tik po vojni, ki so te industrialce razglasili za narodne izdajalce. V jedru te argumentacije, ki je seveda služila kot instrument razlastitve in odvzema državljanstva, pa je tičalo prav izobčevanje iz slovenstva, ne le iz državljanstva, nad katerim je povojni režim nastopil svoj monopol. Za primer naj navedem oznovsko "karakteristiko" Hermine Loser, žene industrialca Oskarja Loserja in njunega sina, tedaj dijaka Henrika. Potem ko se ugotavlja, da je Hermina češkega porekla in njen mož Nemec (čeravno sta bila oba Juda), njun pogovorni jezik pa da je bil nemški, in čeravno žena govori tudi "perfektno slovenščino," dokument nadaljuje: Njeno [Herminino] zadržanje med okupacijo je bilo popolnoma korektno, to se pravi, da ni nikomur škodovala, o kakem sodelovanju v OF pa seveda ni govora. Sedaj je član OF, se udeležuje tudi naših prireditev. Kje je in kakšen je Henrik Loser ni znano. Menda je v Švici. Slovenec pa prav gotovo ni. Škode ni napravil nobene, koristi pa tudi ne!14 Obema je bilo v letu 1946 poleg premoženja odvzeto tudi jugoslovansko državljanstvo. - Primer je konkretizacija sesedanja ideoloških kategorij državljan/ Neslovenec/tujec/razredni sovražnik v eno samo, t.j. (ne)slovenskost. Žal so poosamosvojitveni procesi spremembe režima, kot rečeno, megafenomenalno slovenstvo ne le samoumevno reproducirali, temveč so ga tudi pravno kodificirali, z že omenjenim ustavnim načelom avtohtonije in zakoni, ki državo Slovenijo postavljajo za skrbnico in servis ne prvenstveno svojih državljanov, temveč vseh ljudi, ki lahko dokažejo "krvno" slovenstvo. Ne le to; domnevno ekonomska doktrina "nacionalnega interesa" je bila znamenito in kriminalno izrabljena za nezaslišan rop javnih sredstev, ki ta trenutek konservativno dosega 30 milijard evrov; principi državljanske demokracije so bili zlorabljeni za kreiranje pokolonialistične plemenske srenje, katere najočitnejše, ne pa edine žrtve so tisoči "izbrisanih." In prav kakor v času po komunistični revoluciji je v osamosvojeni Sloveniji zacvetel posel poveličevanja megafenomenalnega kreacionističnega slovenstva ne le v strankarski politiki, kar bi bilo demokratično sprejemljivo, in ne le v rumenem žurnalizmu, kar bi bilo razumljivo, temveč predvsem v produkciji, ki je uzurpirala in malone uničila znanstveno polje v obliki strokovnjaštva (Šumi 2004). Da so Judje bili in so še vedno žrtve specifičnega lokalnega etničnega kreacionizma, danes nikjer ni bolj očitno kot v sistemskem političnem antisemitizmu in zanikanju holokavsta pod plaščem argumentov o pretekli in sedanji maloštevilnosti Judov, 14 Dosje Dr. Oskar Loser, SI ZAL LJU 486, 28/2, 391/46. 24 njihovi nesignifikanci in izločenosti iz zgodovine slovenstva, in v odsotnosti vsake civilne in politične moči, ki bi zagotovila vsaj načelni preklic razsodb montiranih političnih procesov. Namesto tega se je država Slovenija odločila za pravno kontinuiteto revolucionarnega prava, individualizacijo primerov in načelno sodno kontestacijo restitucije državljanskih in premoženjskih pravic slovenskih Judov, preživelih in potomcev žrtev holokavsta. Videti je, da ideologija kreacionističnega slovenstva raje plačuje denarne odškodnine, kot da bi žrtve holokavsta zagledala kot del svojega nacionalnega korpusa, svoje nacionalne skupnosti in njene zgodovine, in jim restavrirala državljanstvo. Kdo bo dajal naloge znanosti? se v svojem uvodnem poglavju k prevodu Bourdieujevega dela Znanost o znanosti in reflektivnost 15 sprašuje Braco Rotar. V tem sestavku, ki si je njegov naslov sposodil s parafrazo, smo skušali pokazati, da si mora znanost naloge najprej postaviti sama, šele potem lahko oporeka tistim, ki ji naloge skušajo diktirati. Dokler temu ni tako, raste zgolj hagiografija etničnega kreacionizma v svoji odločilni, a klavrni vlogi kolaborantke. * * * TASKS FOR SCIENCE: RESEARCHING THE JEWS IN SLOVENIA Irena Šumi Summary: This chapter critically reviews the course of historical memory on the Slovenian Jews within the trajectory of 1944 to present. The specific local circumstances of ideologically driven erasure of the memory post-WWII are inspected in the larger context of Slovenian nation-building processes in the relevant periods. The ideological opportunism is described in detail. The particular resulting dysfunctional synchronicity of ideological and politically functional national self-representations is discussed at length. The author concludes with a tentative agenda of tasks for a critical social science and its much overdue intervention into Slovenian nationhood's makeup. An anatomy of victimised Slovenian national ideology turned unproductive is analysed in detail. Within this framework, the ideological interventions into national memory fund characterised by amnesia about Slovenian Jews are closely inspected in terms of postsocialism/postcolony phenomena. Ključne besede: Slovensko narodno vprašanje in historiografija; zgodovinska amnezija; ideološka intervencija viktimizacije; kategorično tujstvo; psevdokolonija Keywords: Slovenian national question and historiography; Slovenian historiography; historical amnesia; ideological intervention of victimisation; categorical alieness; pseudo-colony 15 V izvirniku Science de la science et reflexivite, 2001. Prvi del Judje v slovenskem historičnem prostoru 27 Judje na Štajerskem do druge svetovne vojne Maja Toš Uvod Danes je Štajerska ena izmed devetih zveznih dežel Republike Avstrije, toda do leta 1918 je bila skupaj s svojim južnim delom, tako imenovano Spodnjo Štajersko (Untersteiermark), habsburška dedna dežela (vse od leta 1282), ki je skupaj s številnimi drugimi deželami od leta 1867 sestavljala srednjeevropsko državno tvorbo, Avstro-Ogrsko. Po koncu prve svetovne vojne je južni del dežele pripadel Državi, kasneje Kraljevini SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji in danes predstavlja precejšen del površine Republike Slovenije. Štajerska je torej tako zaradi svoje geografske lege kakor preteklih političnih dogajanj lokacija in predmet zgodovine, kulture in tradicije (vsaj) dveh sodobnih evropskih nacij, avstrijske in slovenske, toda njun značilni večkulturni značaj so med drugimi sooblikovali tudi Judje, o katerih pisni viri pričajo od 13. stoletja naprej. Naselitev Judov na Štajerskem v srednjem veku ter njihov izgon leta 1496 Judje so se na Štajerskem začeli stalno naseljevati predvsem v 13. stoletju, čeprav je njihova prisotnost v nekaterih krajih izpričana že prej oziroma jo je mogoče razbrati iz krajevnih imen. Tako je na primer Judenburg, ki velja za prvi v listinah imenovani trg Štajerske, prvič omenjen leta 1074, kraj Judendorf pri Gradcu pa je z listino izpričan za leto 1080.1 Za leto 1261 je v virih prvič omenjena "judovska skupnost" v Gradcu, ki je s tem tudi najstarejša dokumentirana judovska skupnost Štajerske.2 V Mariboru prve pisne omembe Judov segajo med leti 1274 in 1296, na Ptuju so prvič omenjeni leta 1286, v Radgoni leta 1338, v Slovenski Bistrici 1374. leta,3 v Celju leta 1340 in Ormožu leta 1352.4 Vsi ti kraji so bili tedaj mesta ali večje naselbine s statusom trga, zato ne 1 Evi Fuchs (ur.), Minhag Styria, Jüdisches Leben in der Steiermark, Graz 2006, 8. — Sicer pa najstarejši dokaz o prisotnosti Judov na današnjem avstrijskem ozemlju predstavlja t. i. "Zollordnung von Raffelstätten" iz leta 906. 2 Sicer so bili v avstrijsko-štajerskih krajih Judje omenjeni v Judenburgu prvič leta 1305, v Fürstenfeldu leta 1312, v Brucku na Muri leta 1327, v Leobnu leta 1369, in v Voitsbergu leta 1358. Gerhard W Salzer-Ebenstein, Die Geschichte des Judentums in Südostösterreich von den Anfängen bis ins 20. Jahrhundert, v: Geschichte der Juden in Südost-Österreich, Gedenkschrift. Israelitische Kulutsgemeinde in Graz (izd.), Graz 1988, 27-149, tukaj 60-66. 3 Jože Mlinarič, Judje na slovenskem Štajerskem do njihove prisilne izselitve v letu 1496, v: Judovski zbornik, ČZN 1/2, Maribor 2000, 49-70, tukaj 50. (V skrajšani obliki glej tudi: Jože Mlinarič, Mariborski Judje do izgona iz mesta leta 1496, Rokopis, Arhiv Sinagoge Maribor, Maribor 2002, 1-4.), in Klemen Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, Ljubljana 2009, 193. 4 Markus J. Wenninger, Die Bedeutung jüdischer Financiers für die Grafen von Cilli und vice versa, v: Rolanda Fugger (ur.), Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema - nova preseneča, da so se Judje, ki so živeli predvsem od trgovanja in denarništva, naselili ravno tukaj, kjer so imeli dobre pogoje za razvoj svoje gospodarske dejavnosti in eksistence. Da so se tako intenzivno ukvarjali z denarnimi posli, izhaja iz dejstva, da so bili kot nekristjani izvzeti iz cerkvene prepovedi posojanja denarja za obresti. Prav tako gre pri večini omenjenih krajev z judovsko naselitvijo za deželnoknežja mesta, kar pomeni, da so spadala pod oblast deželnega kneza, ki je, kot mestni gospod, moral zagotoviti varnost tamkaj živečih Judov; ti pa so mu — s pravne perspektive gledano — kot njegova lastnina za to zaščito plačevali visoke davke ter mu nudili ugodne kredite.5 Judje znotraj meščanskih naselij niso imeli statusa meščanov — bili so brez meščanskih pravic, že navzven so se morali razlikovati od drugih (Kleiderordnungen) in nositi posebne znake, kot na primer na suknji prišito rumeno krpo ali zvezdo ali t. i. judovske klobuke, smeli pa so živeti po svojih verskih običajih in so bili temu primerno tudi organizirani.6 Judovske občine srednjeveških mest so bile praviloma avtonomne; na Štajerskem je imel sodno oblast v sporih znotraj judovskega prebivalstva predstojnik judovske občine, t. i. judovski mojster (Judenmeister^), ki so ga, kakor tudi ostale svoje funkcionarje, Judje imenovali sami. Za spore med Judi in kristjani (spori glede premoženja, kazenske zadeve) je bilo pristojno judovsko sodišče, ki so ga sestavljali predstavniki tako Judov kot Nejudov, vodil pa ga je judovski sodnik (Judenrichter), ki ga je imenoval deželni knez oziroma mestni gospod. Judovski sodnik je za Judenburg v virih prvič izpričan leta 1305, za Ptuj leta 1333, za Maribor leta 1364 in za Gradec leta 1382.7 Prav v Gradcu se je tekom srednjega veka razvila številčno največja judovska skupnost na Štajerskem, medtem ko je bil srednjeveški Maribor središče judovskega izobraženstva na Štajerskem in bil med drugim večkrat sedež vrhovnega rabinata za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Prvi mariborski rabin, čigar ime nam je ohranjeno v pisnih virih, je bil Abraham, ki je umrl leta 1379; njegov nagrobnik se je ohranil vse do današnjih dni.8 Zaradi tega podatka se tudi mariborska sinagoga, ki je v virih prvič spoznanja, Celje, 27.-29. maj 1988, 143-162, tukaj 145. 5 Fuchs (ur.), Minhag Styria, 8; Boris Hajdinjak in Polona Vidmar, Gospodje Ptujski, Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni, Ptuj 2008, 34-35. Vire za srednjeveško zgodovino Judov na Štajerskem je objavil Arthur Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden in Steiermark, Quellen und Forschungen zur Geschichte der Juden in Deutsch-Österreich, zvezek 6, Wien/Leipzig 1914. 6 Za pregled razvoja pravnega statusa Judov na današnjem avstrijskem območju, torej tudi na Štajerskem, glej temeljno delo: Klaus Lohrmann, Judenrecht und Judenpolitik im mittelalterlichen Österreich, Köln/Wien 1990. Za spoznavanje judovskega vsakdana, običajev, kulture oblačenja, prehrambenih navad ter uporabnih predmetov glej: Martha Keil, Alltag und Repräsentation bei Juden und Christen im Spätmittelalter, v: Aschkenas, Zeitschrift für Geschichte und Kultur der Juden, 14/2004, zv.1, 51-81, ki s stališča zgodovine vsakdana najde mnogo vzporednic med Judi in njihovimi krščanskimi sosedi, kar je med drugim indic, da Judje znotraj srednjeveških mest niso živeli izolirano, temveč da so bili Judje in kristjani v nenehnem kontaktu. Vsakodnevno so se srečevali pri najrazličnejšem dogajanju v mestu, med seboj komunicirali, gojili ideacije drug o drugem, negovali najrazličnejše vsakodnevne stike in se v marsičem vzajemno posnemali. 7 Fuchs (ur.), Minhag Styria, 8, 9. 8 Vladimir Travner, Mariborski ghetto, v: Kronika slovenskih mest II / 2 (1935), 154-159, tukaj 154 in 156. Travnerjev prispevek že zaradi časa, v katerem je nastal, sodi med najzanimivejša poročila o srednjeveški judovski skupnosti v Mariboru. 30 omenjena leta 1429, šteje za starejšo, kajti predpostavlja se, da je obstajala že v času, ko je bil v mestu prisoten rabin. Najslavnejši mariborski rabin in hkrati veliki rabin Štajerske je bil Israel Isserlein ben Petachia (1390—1460),9 eden najpomembnejših halahistov in talmudistov v Svetem Rimskem cesarstvu prve polovice 15. stoletja, ki naj bi v Mariboru deloval med letoma 1427 in 1445, ko se je vrnil v Dunajsko Novo mesto, Wiener Neustadt.10 Ptuj za razliko od Maribora ni bil deželnoknežje mesto, temveč je spadal pod oblast salzburškega nadškofa, ki je v vlogi mestnega gospoda od Judov prejemal visoke zneske v zameno za zagotavljanje varnosti, zaradi česar jih je v mestu tudi toleriral. Na Ptuju se že v 14. stoletju omenjajo judovsko pokopališče, sinagoga, judovska ulica in tudi ptujski judovski sodnik, iz česar lahko razberemo razvoj tamkajšnje judovske skupnosti in njen gospodarski razcvet. O Judih je govor tudi v Ptujskem mestnem statutu iz leta 1376.11 V Celju živeče Jude se prvič omenja v začetku leta 1340, kar časovno sovpada s prvimi omembami Judov v večini štajerskih in koroških mest. Toda naselitev Judov v Celju ima prav posebno zgodovino, kajti priselila se je najverjetneje ena sama judovska rodbina, in sicer bratov bančnikov Muša in Hačima, ki je bila od vsega začetka zelo aktivna v velikih finančnih poslih. Med njunimi strankami so bile predvsem plemiške družine, najbolj znani med njimi Celjski grofje, ki so se v začetni fazi izgradnje svoje oblasti zelo zanimali za finančno močne Jude in jim zato ponudili ugodne pogoje za naselitev v mestu svoje rezidence. Od tega sta kmalu imeli obe strani veliko korist; grofje Celjski in njihove stranke so prejeli želene finance, za rodbino Muša in Hačima pa so posli tekli tako dobro, da so se kmalu povzpeli v eno najpomembnejših bančniških družin v vzhodnoalpskem prostoru — njihovi stiki so potekali od Ogrske, preko Dunaja, Štajerske in vse do Trsta. Sodelovanje je trajalo, dokler jih Herman II. ni dal izgnati. Kljub temu pa v svojem odnosu do Judov prav Celjski grofje ostajajo zelo nazoren primer, kako so kot plemiška družina na vzponu svoje politične moči znali izkoristiti Jude in njihova finančna posojila za izgradnjo in utrditev svoje oblasti.12 9 O njegovem življenju in delovanju glej: http://www.jewishencyclopedia.com/view jsp?artid=365&letter=I; dostop 18. jan. 2010; in http://wwwjewishvirtuallibrary.org/jsource/judaica/ ejud_0002_0010_0_09760.html; dostop18. jan. 2010. 10 Marjan Toš, Achtjähriges erfolgreiches Bestehen der Synagoge Maribor / Mariborska sinagoga zaključila osemletko, v: Signal. Jahresschrift des Pavelhauses / Letni zbornik Pavlove hiše, Winter / zima 2009/2010, Bad Radkersburg 2010, 297-313, tukaj 297. V času obnove mariborske sinagoge je nastal zapis odgovornega konservatorja o rezultatih urbanistične in zgodovinske raziskave širšega območja nekdanje judovske četrti v Mariboru, predstavljene pa sta tudi stavba sinagoge in analize njenih gradbenih faz. Glej Janez Mikuž, Nekdanja židovska četrt in nekdanja sinagoga v Mariboru, v: Judovski zbornik, ČZN 1/2, 2000, 159-171. 11 Vidmar in Hajdinjak, Gospodje Ptujski, 34. Skoraj stoletje prej kot na Štajerskem so bili Judje leta 1404 izgnani s salzburških teritorijev. Izgon je ukazal salzburški nadškof; zaradi domnevne skrunitve hostije in ritualnega umora so na grmadi sežgali skoraj vse salzburške Jude, pogrom pa se je razširil tudi na Ptuj, kjer so Jude sprva priprli, nato pa izpustili in pregnali. Njihovega premoženja se je polastil salzburški nadškof. Sinagoga je postala cerkev Vseh svetih. 12 Weinninger, Die Bedeutung jüdischer Financiers, 144, 146. Herman II. naj bi sicer dal Jude pregnati iz verskih razlogov, toda razloge za to dejanje je potrebno iskati tudi drugje; gospodarska moč Judov je v zadnjih desetletjih 14. stoletja precej usahnila, saj jih je po eni strani prizadelo veliko črtanje 31 Od kod so prišli Judje, ki so se naselili v Radgoni (Radkersburg), zaradi pomanjkanja virov ne moremo določiti, toda prvi v virih dokumentirani dokaz o naseljenosti Judov v tem kraju sega v leto 1338. Tudi Radgona je bila deželnoknežje mesto, zato so bili tamkajšnji Judje pod zaščito deželnega kneza. Zaradi ohranjenih zadolžnic (Schuldbriefe) je moč sklepati, da je večina radgonskih Judov živela od denarnih poslov, kar pa seveda ne pomeni, da niso bili aktivni tudi na drugih področjih. Iz zadolžnic ne beremo le o zneskih, ki so se posojali oziroma vračali, temveč iz njih razberemo tudi imena dolžnikov. Za Radgono se raziskovalci dolgo niso mogli zediniti, kje točno je bil radgonski vicus judeorum — tega se namreč ni dalo določiti na osnovi ohranjenih virov — toda danes prevladuje mnenje, da se je judovsko okrožje nahajalo na območju današnje Frauengasse in okoliških stranskih uličic.13 Radgona je bila še v poznem 15. stoletju poleg Maribora, Gradca in Judenburga eno od štirih štajerskih mest z rabinatom.14 V času srednjega veka je na območju današnje Avstrije izpričan obstoj več kot 30 sinagog, od tega kar devet na Štajerskem,15 kar je zgovoren podatek o številčnosti judovskega prebivalstva prav v tej deželi. Poleg Gradca in Maribora, dveh najpomembnejših gospodarsko-strateških mest srednjeveške Štajerske, so obstajali tudi številni manjši kraji, ki so imeli sinagogo ali celo judovskega sodnika. Med temi je treba omeniti Radgono, Voitsberg, Ptuj, Hartberg, Murau, Celje, Ormož, Furstenfeld in Slovensko Bistrico.16 Zaradi gospodarske krize, konkurence krščanskega prebivalstva v trgovanju in denarnih poslih, ter raznih restrikcij, ki jih je štajerski deželni knez izdal za Jude na pobudo tamkajšnjih meščanov in plemstva, se je od sredine 15. stoletja položaj Judov na Štajerskem precej poslabšal. Sorazmerno s tem se je tudi v tej deželi stopnjevalo sovraštvo do Judov, ki je bilo del odziva na gospodarske, socialne in verske razmere tedanjega časa; pri Judih so se zadolževali skoraj vsi sloji prebivalstva, ki so nemalokrat zaradi neporavnanih obresti prišli ob svoje premoženje. Prav tako se je meščanstvo, ki je v veliki meri živelo od trgovskih poslov, počutilo ogroženo od judovske konkurence.17 dolgov, ko niso dobili povrnjenega svojega denarja, na drugi strani pa je krščanski višji sloj premogel vedno več kapitala in ni bil več tako odvisen od judovskih posojil. Tako so tudi Celjskim, kot eni izmed najbogatejših plemiških družin v deželi, Judje postali odveč. Ibid., 160—161. 13 Hermann Kurahs, Zur Geschichte der Juden in Radkersburg, v: Gerald Lamprecht (ur.), Jüdisches Leben in der Steiermark. Marginalisierung—Auslöschung—Annäherung, Innsbruck 2004, 59-91, tukaj 59-61, 63. 14 Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, 193. 15 Pierre Genee, Synagogen in Österreich, Wien 1992, 13. 16 Zaradi nadaljnjih dogajanj je bila večina teh sinagog na prelomu iz 15. v 16. stoletje uničenih, v mnogih mestih je bil vsak spomin na judovsko prisotnost izbrisan, zato je v nekaterih od njih tamkajšnjo naselitev Judov možno dokazati le še s pomočjo listin. Fuchs (ur.), Minhag Styria, 11. — Kjer so ostanki sinagog preživeli izgon Judov, nam kot ostanki materialne kulture pripovedujejo lastno zgodbo. Prav obstoj sinagog je tisti, v katerem se najjasneje odseva judovska zgodovina - če imamo v nekem kraju izpričano sinagogo, to pomeni, da je (bila) tukaj prisotna judovska skupnost; če je bila uničena ali spremenjena v cerkev, je to znak za pregon in izgon Judov iz nekega kraja. 17 Mlinarič, Judje na slovenskem Štajerskem, 62, 63, 67. Tudi sicer se je verska nestrpnost do Na Štajerskem so bili deželni stanovi tisti, ki so pritiskali na deželnega kneza Friderika III. (hkrati cesarja Svetega Rimskega cesarstva 1452—1493), naj ukrepa zoper Jude. Judom niso, kakor v drugih habsburških deželah, očitali le skrunitve hostije in ritualnih umorov, temveč so jih obtoževali tudi za gospodarske težave dežele.18 Tovrstne obtožbe in zahteve za izgon so se pod novim habsburškim vladarjem Maksimilijanom I. (kralj od 1493, cesar od 1508—1519) še okrepile, tako da so štajerski deželni stanovi na zboru stanov v Mariboru 27. aprila 1494, ter v Gradcu leta 1495, Maksimilijanu I. v zameno za izgon Judov ponudili visoko odškodnino. Ta je stanovom ugodil — 18. marca 1496 je ukazal izgon Judov iz Štajerske. Za rok odhoda iz dežele je bilo določeno leto 1497, Judje pa so svoje pravne zahtevke oziroma denarne terjatve smeli uveljavljati do leta 1502.19 V zgodovinopisju obstaja več diskurzov o tem, kako neutemeljeni so bili očitki in obtožbe Judov, s katerimi so štajerski deželni stanovi apelirali na Maksimilijana, da bi dosegli njihov izgon.20 Kljub temu je do izgona prišlo s soglasjem vladarja deželnim stanovom. Avtor Stephan Laux poudarja, da je pri izgonu Judov s Štajerske nenazadnje šlo za velik "posel," o čemer pričajo ohranjeni viri, po katerih izgon ni Judov, ne glede na to, v katerem geografskem okolju se je odvijala, krepila predvsem v času naravnih katastrof (na primer ob epidemijah kuge) ter gospodarskih, socialnih in duhovnih kriz. Ibid. 18 Leta 1493 je bilo na iniciativo tamkajšnjega magistrata prijetih več v Gradcu živečih Judov, ki so pod pritiskom mučenja priznali najrazličnejše obsodbe proti njim. Sicer pa so deželni stanovi Štajerske in tudi Koroške v svoji organizirani kampanji za izgon Judov javno razglašali — ne da bi pri tem svoje izjave utemeljili s konkretnimi primeri — kako so se Judje na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem v času po pričetku Maksimilijanove vladavine znašali nad hostijami in krščanskimi otroci. Prim. Stephan Laux, Dem König eine "ergetzlikhait," v: Gerald Lamprecht (ur.), Jüdisches Leben in der Steiermark. Marginalisierung—Auslöschung—Annäherung, Innsbruck 2004, 33—57, tukaj 41. 19 Zelo strnjen in nazoren prikaz izgona Judov s Štajerske, njegovo ozadje ter motive in interese Maksimilijana I. za pritrditev zahtevam deželnih stanov ter dejstvo, da je pristal na izgon kljub temu, da obsodbam deželnih stanov zoper Jude ni verjel, prinašata tale prispevka: Ingeborg Wiesflecker-Friedhuber, Die Austreibung der Juden aus der Steiermark unter Maximilian I., v: Rudolf Kropf (ur.), Juden im Grenzraum. Geschichte, Kultur und Lebenswelt der Juden im burgenländisch-westungarischen Raum und in den angrenzenden Regionen vom Mittelalter bis zur Gegenwart (Wissenschaftliche Arbeiten aus dem Burgenland, Heft 92), Eisenstadt 1993, 47—64. ter Ista, Beiträge zur Geschichte der Vertreibung der Juden aus der Steiermark unter Maximilian I., v: Herwig Ebner, Horst Haselsteiner in Ingeborg Wiesflecker-Friedhuber (ur.), Geschichtsforschung in Graz. Festschrift zum 125-Jahr-Jubiläum des Instituts für Geschichte der Karl-Franzens-Universität Graz, Graz 1990, 169—179. — Na ta prispevek se sklicuje tudi članek: Elisabeth Schöggl-Ernst, Die Vertreibung der Juden aus Steiermark, Kärnten und Krain am Ende des Mittelalters. Quellen und Geschichte, v: ČZN 71/2000, 299-314, v katerem so, skupaj s komentarjem vsebine, nanizane najpomembnejše ohranjene listine o izgonu Judov s Štajerske. 20 Herzog na primer razglablja o tem, kako bi lahko ravno situacija v Španiji, kjer so bili Judje krvavo pregnani leta 1492, služila kot vzor njihovemu pregonu s Štajerske, toda vseeno v ospredju Maksimilijanove odločitve vidi njegovo finančno stisko. David Herzog (ur.), Urkunden und Regesten zur Geschichte der Juden in der Steiermark (1475-1585), Graz 1934, XXV Herzog je bil pred razpadom monarhije rabin za Štajersko, Koroško in Kranjsko ter dolgoletni profesor (do 1938) za semitsko filologijo na Univerzi Karla in Franca v Gradcu. Za Judovsko občino Gradec je pripravil izdajo listin, ki se nanašajo na štajerske Jude med leti 1475 in 1585 oz. 1614. V njej komentira starejše edicije virov (pri čemer ga večkrat zanese s smernic objektivnosti), predvsem Rosenbergovo, ki se po njegovem preveč osredotoča na gospodarske teme, premalo pa upošteva »visoko razvito kulturno življenje graške judovske skupnosti«. Herzog na več mestih poudarja, koliko topografskega materiala se skriva v omenjenih virih in kaj vse lahko v njih izvemo o judovskih družinah Štajerske. bil spontano dejanje slepega sovraštva, podobno pogromom, temveč načrtovana kampanja s strani kralja in deželnih stanov. Tudi sicer je izgon Judov s Štajerske potekal podobno kot drugod v Evropi v poznem srednjem veku: ob zamenjavi oblasti se je namreč velikokrat zgodilo, da so novi vladarji aktivirali protijudovski sentiment, bodisi zato, da bi poudarili različnost od svojih predhodnikov, bodisi ker so se želeli priljubiti oblastni strukturi. Tako je tudi pri odločbi Maksimilijana I. zoper Jude na Štajerskem razbrati neposredni vpliv vmesnih oblastnih instanc, ki so jih v tej deželi utelešali deželni stanovi.21 Po opisanem izgonu Judov s Štajerske je bila pokrajina, ki so jo tako pomembno sooblikovali, povsem »očiščena« Judov. V času od konca 15. stoletja pa vse do sredine 19. stoletja razen redkim izjemam22 Judom ni bilo dovoljena stalna naselitev v krajih Štajerske (niso imeli t.i. Siedlungsrechi); morebitno ponovno priseljevanje je preprečeval odlok iz leta 1496, ki je svojo veljavnost razglasil za vso večnost ("zw ewigen %eitm"). Izgnani Judje so se umaknili v sosednjo habsburško deželo Spodnjo Avstrijo, ali pa se ustalili v krajih današnje zahodne Madžarske oziroma avstrijske zvezne dežele Gradiščanske. Judje iz južnih delov Štajerske, torej iz danes slovenskih mest, so se večinoma umaknili na Kranjsko (pretežno v Ljubljano), od koder pa so bili formalno izgnani že leta 1515, oziroma preko Kranjske na Primorsko — na Goriško in v Istro, Trst in kraje Beneške republike.23 Terezijanske in jožefinske reforme Po izgonu Judov iz Štajerske leta 1496 je v deželi (kakor na Koroškem in Kranjskem) vladala prepoved naseljevanja za Jude, zato tukaj več stoletij ni bilo stalno naseljenega judovskega prebivalstva, kar nazorno potrjuje tudi podatek, da je v avstrijskih deželah Habsburške monarhije v 16. in 17. stoletju izpričan obstoj več kot 20 sinagog (14 v Spodnji Avstriji, štiri na Dunaju), toda niti ena od teh ni bila na Štajerskem. V času pregona in preseljevanj je večina izgnanih Judov obubožala; tisti, ki so živeli na podeželju (Landjuden), so se prvenstveno preživljali s krošnjarjenjem, premožnejši med njimi pa so (p)ostali zanimivi za cesarja, ki jih je osebno privilegiral ter jim dodelil pravico do naselitve na Dunaju. Bogate judovske družine so zaradi 21 Laux, Dem König eine »ergetzlikhait«, 37—41in 47. — K pregledu raziskovanja judovske zgodovine na Štajerskem oziroma k njegovi problematiki prim. opombo št. 2 na str. 48, kajti izgon Judov v več pogledih predstavlja posebno temo predmoderne štajerske zgodovine. Etablirano deželno zgodovinopisje, ki se je trudilo oživeti predvsem pozitivne historične tradicije, predvsem delež, ki ga je Štajerska doprinesla k avstrijsko-habsburški državotvornosti, je te tematike dolgo zanemarjalo, če ne mogoče celo zavestno prezrlo. Ibid., 33. 22 Tako je na primer štajerska deželna vlada v Gradcu 16. februarja 1678 odobrila Salomonu Viti Tedeschu in Leviju Atiasu, "Hebrejcema iz Benetk," tritedensko dovoljenje za potovanje in postanek na Štajerskem; v zameno za plačilo vseh pristojbin jima je bilo dovoljeno brez ovir prečkati vsa naselja. Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden, 105. Prim. opombo št. 25. 23 Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, 203. Na italijansko govorečem območju precej razširjeno judovsko družinsko ime Marpurgo dopušča sklepanje o poreklu nosilcev tega priimka; gre torej za Jude iz Maribora. Ibid. 34 svojega premoženja predstavljale pomemben vir dohodka, kajti dvoru so morale plačevati visoke davke in prispevke v zameno za dovoljenje za bivanje v cesarski prestolnici. Tako razmerje z Judi na Dunaju se je Habsburžanom še posebej obrestovalo v času Tridesetletne vojne (1618—1648), ko so jim Judje služili kot radodarni posojevalci denarja. Ker so bili izredno mobilni, so ponujali raznovrstno blago tudi med vojaki, razpršenimi v širšem srednjeevropskem prostoru, in so tako cesarsko vojsko zalagali z najnujnejšim. Toda že kmalu po vojni, med letoma 1669 in 1671, so bili po ukazu Leopolda I. (cesar Sv. Rimskega cesarstva 1658—1705) vsi Judje z Dunaja, Spodnje in Zgornje Avstrije izgnani. Povod za cesarjevo odločitev so bili pritiski s strani nejudovskega trgovskega in drugih meščanskih slojev. Ti so do Judov gojili veliko nezaupanje, niso pa bili zmožni refleksije o tem, kako sami očitno niso bili dovolj fleksibilni, da bi se prilagodili situaciji na trgu in okoliščinam hitro rastoče, centralistično vodene države. K vsemu temu je ta čas v gospodarstvu prevladalo merkantilistično prepričanje, po katerem se mora spodbujati in razvijati le domačo proizvodnjo, kar je bil dodaten argument, ki je govoril proti Judom. Toda najmočnejši faktor za izgon Judov iz prestolnice je bila tesna povezava cesarske hiše s katoliško cerkvijo, ki je slednjič poskrbela, da so Judje zapustili Dunaj. Odšli so na Češko, Moravsko, v nemške dežele ali na zahodno Ogrsko. In vendar se je v času tega pregona Judov hitro izkristaliziralo, kako nepogrešljivi vir dohodkov za kritje državnih in dvornih stroškov so bili. Ker se je gospodarska situacija dvora nemudoma poslabšala, se je začelo razmišljati o ponovni vzpostavitvi judovske skupnosti na Dunaju in tako je nastala institucija dvornih Judov (Hofjuden).24 V tem času tudi Štajerska kljub prepovedi naseljevanja za Jude ni bila popolnoma nedostopna; čeprav le začasno, so posamezni judovski trgovci, največ iz bližnjih judovskih skupnosti na Primorskem in Ogrskem, ves čas prihajali tudi na Štajersko in opravljali trgovske posle. Da so smeli trgovati na teh območjih, so si morali vnaprej pridobiti od oblasti posebna dovoljenja za svojo dejavnost. Judovskim trgovcem je bilo tudi sicer dovoljeno obiskovati le letne sejme v Gradcu,25 zanje je veljala izrecna prepoved obiskovanja manjših trgov in krošnjarjenje (t. i. Hausiererverbot). Ker pa natančnega nadzora ni bilo, so judovski trgovci prečkali deželo mimo časa letnih sejmov. Nikoli pa se niso dolgo mudili na enem kraju, tolerirali so jih le izjemoma.26 Razmere so se počasi in postopoma začele spreminjati šele v drugi polovici 18. stoletja, ko je država vnovič prepoznala morebitno koristnost judovskega velekapitala in začela spreminjati svojo judovsko politiko. V listini z dne 17. junija 1759 tako 24 Genče, Synagogen in Österreich, 17—19. Za več informacij o dvornih Judih glej Kurt Shubert, Jüdische Geschichte, München 2007, 91-97. 25 Predvsem za mesto Gradec se je ohranila cela vrsta listin o dodelitvi začasnega nastanitvenega dovoljenja za posamezne Jude. Glej Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden, 97-109. 26 Andrej Pančur, Judje na Kranjskem in Štajerskem v času prepovedi naseljevanja, v: Inštitut za novejšo zgodovino (izd.), Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. stoletju, Ljubljana 2008, rokopis znanstvene študije, Andrej Pančur (ur.), 12-17, tukaj 13-14. — O nesoglasjih deželne politike z dvorno glede prisotnosti Judov na Štajerskem priča listina z dne 14. marca 1664: dvorna komora na Dunaju, ki je bila dunajskim dvornim Judom izstavila dovoljenja za nahajanje na Štajerskem, soglaša z mnenjem štajerskega deželnega glavarja, da cesarska vlada nima pravice do izdaje tovrstnih dovoljenj - ker s tem ne upošteva štajerskega deželnega ročina. Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden, 105. predsednik štajerske deželne zbornice grof Wagensperg piše višjemu kanclerju grofu Haugwitzu in mu predlaga ponovno naselitev Judov na Štajersko. Isti predlog ponovi še v pismu s 30. aprila 1760, v katerem se obveže, da bo dal na Štajersko iz nemških dežel, Ogrske in Italije pripeljati okrog 30 judovskih družin s premoženjem vsaj 6000 guldnov, da bi tako priskrbel dotok denarja ter dvignil trgovino in industrijo dežele.27 Hkrati pa so se tudi judovski trgovci borili za svoje trgovinske pravice. Tako je na primer 28. januarja leta 1766 deželnoknežja oblast stanovom predala pritožbo Juda Grassima Vite Levija, trgovca iz Trsta. Ta v pritožbi navaja, da je njegovega agenta Simona Horsta, ki ga je bil kot vsake toliko let z ogromnimi vsotami denarja poslal na Ptuj in v okoliške kraje, da bi tam nabavil raznovrstno robo, pri poslih ovirala mariborska carinska služba. In ker naj bi bilo po njegovem mnenju takšno početje škodljivo tako za njegove trgovske posle kot za dobrobit dežele, je gubernij po posvetovanju določil, da se Judu Simonu Horstu dovoli dokončati njegove posle, ker da ti tako ne zahtevajo veliko časa, ter da se mu dodeli pravica začasnega zadrževanja v deželi.28 Iz navedenih primerov je razvidno, da je judovsko življenje za časa vladavine Marije Terezije (1740—1780) urejalo mnogo restriktivnih določil. V tem času se je tudi že pričelo kodificirati judovsko pravo v avstrijskih deželah; judovske občine so obdržale notranjo avtonomijo, toda na organizacijskem področju niso imele nobene enotne oblike, kar je oteževalo njihovo interaktivno povezovanje in delovanje navzven.29 Naslednik Marije Terezije, njen sin Jožef II. (1780—1790), je zakonodaji o Judih postavil nove temelje. Kmalu po nastopu prestola se je lotil tega vprašanja ter povprašal za mnenje tudi organe sovladanja. Stanovi so mu maja 1781 pritrdili v stališču, po katerem bi bilo smiselno Jude narediti državi bolj koristne. Jožef II. je nadalje predlagal tudi, da bi Judom dovolili obiskovati javne šole in univerze ter jim dovolili delovati v zanje dotlej nedostopnih poklicih, toda s temi idejami je cesar pri štajerskih deželnih stanovih naletel na gluha ušesa. Tako se je deželnoknežja oblast novembra istega leta trudila pojasniti stanovom, da njihov namen ni Jude ponovno pripeljati tja, kjer jih ne bodo tolerirali, temveč da bi jim dovolili prebivati tam, kjer so nekoč že bivali, in izkoristili njihov ekonomski potencial — namesto izključevanja in naselbinske ločenosti so se v tem času pojavile tendence po asimilaciji judovskega prebivalstva. Funkcija posrednikov v fevdalni družbi srednjega veka je bila za Jude nedvomno pasé.30 Tovrstni obrat v odnosu do Judov in njihovega kapitala odraža cesarski Tolerančni patent, ki je izšel 2. januarja leta 1782. Vsebinsko se je nanašal na predloge, ki jih je vlada tematizirala v svoji okrožnici leto poprej. Štajerski organi vladanja so sprva ostali indiferentni, toda zadeve so se spremenile že prihodnje leto; dne 9. septembra 1783 je izšel dvorni dekret, ki je sicer vseboval zelo restriktivna 27 Vir je v celoti prinešen v: Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden, 178—180. 28 Ibid., 109. 29 Andrej Pančur, Judovske verske občine v Habsburški monarhiji, v: Inštitut za novejšo zgodovino (izd.), Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. stoletju, Ljubljana 2008, rokopis znanstvene študije, Andrej Pančur (ur.), 70—73, tukaj 70. 30 Genče, Synagogen in Österreich, 21. določila, toda Judom je — pa čeprav le v obliki začasnega bivanja — znova odprl Štajersko. Tudi Judom iz drugih dežel je bil sedaj dovoljen obisk letnih sejmov v Gradcu, kakor tudi v Linzu, Celovcu in Ljubljani. Ta določila so vsaj malo zrahljala prepreke, skozi katere so se morali prebijati Judje na svoji poti skozi Štajersko (in druge habsburške dežele). Še najbolj so novonastale razmere znali v svoj prid obrniti Judje iz bližnje zahodne ogrske regije, danes Gradiščanskega, ki so razširili svoje trgovske poti. Vseeno pa Judom še zmeraj ni bila dovoljena stalna naselitev na Štajerskem, predvsem pa ne v njeni prestolnici, Gradcu.31 Letni sejmi, ki so jih Judje smeli obiskovati oziroma se jih aktivno udeleževati, so se odvijali morda dvakrat letno in so trajali največ tri do štiri tedne, kar za resno trgovanje ni bilo dovolj. Mnogi so se znašli tako, da so obljubili prestop v katoliško vero, v zameno pa so prejeli večmesečna nastanitvena dovoljenja. Ko so dovoljenja potekla, so se umaknili.32 Spet drugi so znali izkoristiti že samo pot do Gradca in sejmov tako, da so spotoma ponujali in prodajali svojo robo, kar je s strani deželne vlade privedlo do številnih kritik in obtožb, da se Judje izven dovoljenega časa potikajo po deželi in ne upoštevajo odločb vlade.33 Štajerska deželnoknežja oblast torej v svojem odnosu do Judov ni kaj prida napredovala v smeri tolerantnosti, in čeprav so tudi na Štajerskem obstajali posamezniki,34 ki so si pod vplivom novega gibanja za emancipacijo Judov iz nemških dežel prizadevali za emancipacijo Judov, je množica ostala naperjena proti njim, kar se je najjasneje pokazalo po smrti cesarja Jožefa II. leta 1790. Štajerski deželni stanovi so nemudoma apelirali na novega cesarja, Leopolda II. (cesar 1790—1792), naj odpravi Jožefove reforme in Judom prepove obisk graških letnih sejmov. V svojih zahtevah so bili neuspešni, Leopold II. je vztrajal na razmerah, kot jih je bil določil njegov brat Jožef II.35 Konec 18. in v začetku 19. stoletja je prišlo v evropskem prostoru do t.i. emancipacije Judov. Politično in ideološko ozadje, ki je bilo predpogoj za razvoj tega gibanja, je bila na eni strani postopna razpustitev stanovsko hierarhične družbe takratnih evropskih držav ter sekularizacija države. Na drugi strani se je v duhu razsvetljenstva v zahodnem in srednjeevropskem prostoru razširila ideja verske tolerance. Tudi sami Judje so bili naveličani svoje pasivne vloge v družbi in dejstva, da že stoletja predstavljajo tarčo družbene nestrpnosti — začeli so si prizadevati, da bi se otresli svojega "posebnega položaja" v družbi ter se integrirali kot priznani in enakopravni državljani.36 Stemberger v svojem pregledu judovske zgodovine poudari, da so 31 Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden, 110—111; Genče, Synagogen in Österreich, 100. 32 Friedrich Wilhelm Kosch, Zur Geschichte der Grazer Juden 1848—1914, in: Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark LIX, Graz 1968, 33—44, tukaj 33. 33 Prim. okrožnico z dne 20. oktobra 1784, v: Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden, 112. 34 Rosenberg za primer omeni avtorja Kindermanna in njegov spis, ki je izšel v Gradcu leta 1780, in se dotika tudi judovske tematike. Ibid., 113 35 Ibid., 112. 36 Jacob Katz, Aus dem Ghetto in die bürgerliche Gesellschaft: jüdische Emanzipation 1770— 1870, Frankfurt am Main 1986, 5—7. Avtor eksplicitno poudarja diskrepanco, ki je v prvi vrsti nastala med idejnim ozadjem tovrstnih prizadevanj Judov in njihovimi dejansko doseženimi rezultati. Prav protislovje med pričakovanji in obeti za prihodnost znotraj judovske družbe in socialno realnostjo 37 tovrstna prizadevanja Judov za enakopravnost predpostavljala, naj bi se Judje v vsem, kar ne spada neposredno na področje vere, podredijo državni zakonodaji. To prilagajanje duhu časa pa je množicam znotraj Judovstva povzročalo nemalo težav.37 Kljub številnim spremembam, za katere si je prizadeval Jožef II. in jih deloma tudi uvedel, so se štajerski deželni stanovi takoj po cesarjevi smrti 20. februarja 1790 podvizali preklicati njegove reforme: apelirali so na cesarja Leopolda II. (cesar 1790-1792),38 češ da judovsko obiskovanje letnih sejmov posega v njihova pooblastila in predstavlja kršitev njihovih (starih) deželnih privilegijev. Toda pri svojih zahtevah so bili štajerski organi regionalne oblasti neuspešni in ostalo je pri določbah Jožefa II.; Judje iz že omenjenih območij so še naprej smeli obiskovati sejme po štajerskih mestih. S seboj so morali nositi poseben potni list, čigar izdajo pa ni bilo več tako težko doseči. Izven sejemskega časa so se Judje med drugim smeli do 24 ur zadrževati v Gradcu in njegovem širšem mestnem območju v prečkanju dežele. Takšne uredbe so na Štajerskem veljale do sredine 19. stoletja.39 Devetnajsto stoletje in spremembe družbenega položaja Judov v Habsburški monarhiji Leto 1848 je bilo prelomno v zgodovini Habsburške monarhije, kajti vstaje študentov, delavcev ter predstavnikov posameznih narodov v konglomeratu te multinacionalne države (pomlad narodov) so privedle do tega, da se je stanovsko urejena, cesarska Habsburška monarhija počasi začela spreminjati - predvsem na ustavnem področju - hkrati z razvojem v ostalih (zahodno)evropskih državah. Že aprila leta 1848 je bila izdana prva ustava (t. i. Villersdofsche Verfassung), ki pa dejansko nikoli ni stopila v veljavo. Bistveni premik v smeri zagotavljanja enakopravnega položaja vsem prebivalcem Habsburške monarhije je bila ustava, izdana 4. marca 1849, ki jo je pripravil ministrski predsednik Schwarzenberg in se zato imenuje po njem, v srednjeevropskem zgodovinopisju pa je bolj poznana pod imenom Oktroirana ustava.40 Z njo je bila zagotovljena enakopravnost ljudi ne glede na njihovo versko pripadnost; vsaka priznana cerkev ali verska skupnost je bila upravičena do javnega bogoslužja in samostojnega upravljanja lastnih zadev. Judom zunaj nje je postalo vir nelagodja s strani Judov ter protijudovskih kritik in napadov, ki so se tekom časa le še zaostrovali. 37 Günther Stemberger, Jüdische Religion, München 2006, 63. - Tradicionalno Judje niso ločevali med verskimi in posvetnimi področji življenja, zato je bilo življenje vsakega Juda v celoti podrejeno zakonom Tore. V okviru judovske emancipacije se je tako pojavilo vprašanje, kako harmonizirati judovsko z državnim pravom. Ko se je v času Jožefa II. tudi v Habsburški monarhiji Judom odprla pot enakopravnosti, so se tudi tamkajšnje judovske skupnosti morale spoprijeti s tovrstnimi problemi. Med obema poloma, na eni strani polom popolne reforme in na drugi strani polom neprilagodljivosti, pa je obstajal širok spekter možnosti za dejansko prilagoditev danim razmeram, ki deloma še danes določajo judovsko življenje. Ibid., 63-65. 38 Leopold II. je leta 1792 ustanovil t. i. Judenamt, katerega naloga je bila nadzor nad delovanjem dunajskih Judov, prvenstveno pa preprečevanje priseljevanja revnejših Judov v habsburško prestolnico. Urad je v takšni obliki obstajal do leta 1848. Genče, Synagogen in Österreich, 21. 39 Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden, 113. 40 Erich Zöllner, Geschichte Österreichs, Dunaj 1990, 399. je ta ustava nadalje dovoljevala svobodo gibanja znotraj monarhije in pravico do izseljevanja.41 Na te spremembe so lokalne oblasti v štajerski deželni prestolnici reagirale precej okorno — sicer jim ni preostalo drugega, kot da so ravnale v skladu z novimi zakoni, zato so prenašale tranzit in začasni postanek Judov v Gradcu, toda še vedno so vztrajale pri uveljavitvi starih deželnih privilegijev.42 Tudi upravni organi posameznih občin dežele Štajerske so nasprotovali novi zakonodaji, vendar so se njihove težave tako rekoč rešile same od sebe: dne 31. decembra 1851 je bila s t.i. Silvestrskim patentom ustava iz leta 1849 preklicana, ustavnost pa odpravljena. Sicer so nekatere temeljne pravice človeka in državljana, kot sta na primer svoboda veroizpovedi in bogoslužja ter enakost državljanov pred zakonom obveljali, druga ustavna načela pa so bila razveljavljena. Tako je tudi na Štajerskem ostalo pri stanju izpred leta 1848 in starih omejitvah za Jude. V kratkem času zakonske enakopravnosti za vse državljane Habsburške monarhije so namreč številni Judje izkoristili priložnost in se naselili v krajih Štajerske, kjer se prej niso smeli. Ker pa je bila z odpravo ustavnih načel konec leta 1851 znova odpravljena tudi pravna podlaga za njihovo stalno naselitev, so se tamkajšnji Judje čutili primorane, da sami ukrepajo za rešitev svojega položaja. Z različnimi intervencami so se obračali na vladne organe na Dunaju, toda njihova pisanja sprva niso ničesar dosegla. Vendar je judovska skupnost v deželni prestolnici pridobivala na pomenu — v tem času je v Gradcu prebivalo že več sto Judov.43 Po skoraj deset let trajajočem obdobju neoabsolutizma se je v 60. letih 19. stoletja v Habsburški monarhiji pričela obnova ustavnega življenja, toda popolno emancipacijo judovskega prebivalstva je vpeljal šele t. i. Temeljni zakon o splošnih pravicah državljanov (Staatsgrundgesetzz) z dne 21. decembra 1867, ko je v veljavo stopila skupna ustava novonastale Avstro-Ogrske. Tako v Cislajtaniji kot Translajtaniji je veljalo, da državljanske in politične pravice niso odvisne o veroizpovedi, kar pomeni, da je bila slednjič tudi Judom zagotovljena enakopravnost. Člen 6 te ustave je državljanom dovoljeval gibanje po celotnem ozemlju države ter svobodno naseljevanje.44 Na podlagi tega zakona je bila tudi judovskim občinam zagotovljena avtonomija, kljub temu pa še niso bile zakonsko urejene razmere v posameznih judovskih verskih občinah. Država je namreč želela poenostaviti zadevo in vse Jude z območja posamezne judovske verske občine vključiti vanjo — pri tem pa niso upoštevali bistvenih razlik med ortodoksnimi in reformističnimi Judi, sekulariziranimi Judi, ter med Aškenazi in Sefardi. Takšno postopanje države pri urejanju razmer znotraj judovskih občin je sprožilo nasprotovanja Judov in dolgotrajne razprave, dokler ni bil dne 21. marca 1890 izdan zakon o ureditvi zunanjih pravnih razmerij judovskih vernikov v avstrijski polovici Avstro-Ogrske45 (IsraeütengesetZ). Ta je določal, da so 41 Pančur, Judje na Kranjskem in Štajerskem v času prepovedi naseljevanja, 15. 42 Genče, Synagogen in Österreich, 100. 43 Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden, 114—116; Pančur, Judje na Kranjskem in Štajerskem v času prepovedi naseljevanja, 15—16. 44 M, 16. 45 Glej: http://wwwparlament.gvat/PAKT/VHG/XXIV/ME/ME_00199/index.shtml, pristop 30. nov 2010, kjer je mogoč vpogled v vsebino zakona. Kot zanimivost velja omeniti, da je 39 judovske verske občine v državi krajevno omejene, kar pomeni, da je vsak Jud član tiste verske občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Temu primerno so najprej morali določiti območja posameznih judovskih verskih občin, pri čemer je veljalo načelo, da se judovsko versko občino sme ustanoviti le tam, kjer je za to na razpolago dovolj (finančnih) sredstev in ustanov, na podlagi katerih se lahko vzdržuje versko osebje in zagotavlja reden verski pouk.46 Že pred uveljavitvijo tega zakona je bila v Gradcu leta 1869 ustanovljena graška judovska verska občina (Gra%er Israelitische Kultusgemeinde ali na kratko IKG Graz). Med letoma 1869 in 1880 je število njenih članov z 250 naraslo na 1200 oseb. Številka se je seveda povečala, ko je bilo verski občini v Gradcu z uredbo Ministrstva za uk in bogočastje leta 1893 naročeno, da med svoje člane sprejme vse Jude preostale Štajerske ter Koroške in Kranjske. Leto kasneje sta bili ustanovljeni še dve avtonomni verski ustanovi štajerskih Judov, in sicer v Leobnu in Judenburg-Knittelfeldu, toda tudi ti sta formalno spadali pod graško judovsko versko občino.47 Po letu 1867, po skoraj štirih stoletjih od izgona v letu 1496, so se Judje smeli stalno naseljevati tudi na Štajerskem. Izbirali so prvenstveno večja mestna središča, kjer jim je bila zaradi možnosti opravljanja preživetvenih dejavnosti zagotovljena življenjska eksistenca. Tako ne preseneča, da jih v tistem delu Štajerske, ki danes spada k Sloveniji, ni bilo veliko, kajti tukaj je bilo razen Maribora, Ptuja in Celja le malo mestnih središč. Statistični popisi prebivalstva za avstrijski del Avstro-Ogrske48 iz let 1880, 1890, 1900 in 1910 prinašajo naslednje podatke o številu Judov v štajerskih mestih (pri čemer je potrebno upoštevati dejstvo, da popisi izkazujejo zatečeno stanje na terenu, torej so upoštevali prisotnost vseh ljudi na dan popisa, t.j. 31. decembra, tudi nerezidente — Staatsfremde):49 v Mariboru je bilo leta 1880, 37 Judov; leta 1890, 64; leta 1900, 62, in leta 1910, 66 Judov. V Celju so leta 1880 našteli 10 Judov, leta 1890 šest, leta 1900, 23 avstrijski parlament pričel v oktobru 2010 z obravnavo novele tega, zdaj že 120 let starega, zakona. O tem, katere bistvene spremembe so zapisane v noveli, je poročal tudi avstrijski časnik Der Standard: http://derstandard.at/1288160325008/Novelle-Israelitengesetz-wird-moderner; pristop 30. nov 2010. 46 Pančur, Judovske verske občine v Habsburški monarhiji, 70. 47 Genče, Synagogen in Österreich, 100. 48 Redne — na razdobje desetih let — popise prebivalstva v cislajtanskem delu dualistične Avstro-Ogrske je vodila C. kr. Statistična centralna komisija na Dunaju. Pri popisih so najmanjše statistične enote predstavljali posamezni sodni okraji. Večje enote so bile okrajna glavarstva, na čigar upravni ravni so delovala tudi mesta z lastnim statutom (na slovenskem Štajerskem Maribor, Celje in Ptuj), ki pa so bila v statistiki obravnava posebej. Ker statistike niso poznale kategorije narodnosti, so Judje zajeti v kategoriji veroizpovedi. Marko Zajc, Judovsko prebivalstvo z območja današnje Slovenije v avstrijski polovici Habsburške monarhije, v: Inštitut za novejšo zgodovino (izd.), Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. stoletju, Ljubljana 2008, rokopis znanstvene študije, Andrej Pančur (ur.), 22—29, tukaj 22. — Rezultati popisov prebivalstva v omenjenih letih so na volju v delu Österreichische Statistik, K.k. statistische Central-Commission (izd.), zvezki I—XCIII, Dunaj 1882—1916. 49 Nadaljnje se postavlja vprašanje, koliko izmed v obravnavanem kraju naštetih ljudi z judovsko veroizpovedjo tukaj dejansko živi, torej dlje časa, oziroma koliko se jih tukaj nahaja zgolj prehodno (da so na primer na obisku pri sorodnikih, opravljajo le kakšen posel ipd.). Dva parametra, ki pri analizah tovrstnih statističnih podatkov pomagata sklepati na ustaljenost Judov v določenem kraju, sta število tamkajšnjih judovskih porok in število rojenih v judovsko vero, ki jih je mogoče razbrati v matičnih knjigah posameznih judovskih verskih občin. Ibid., 25, 27—28. in leta 1910, 25 Judov. Na Ptuju je bilo leta 1890 ob štetju prebivalstva izjavljenih 54 Judov, leta 1900, 37, in leta 1910 prav tako 37 Judov. Peščico Judov so v imenovanih letih našteli tudi v nekaterih drugih slovensko-štajerskih mestih: v Laškem, Gornji Radgoni, Ljutomeru, Slovenski Bistrici, Ormožu in Brežicah. Če primerjamo te številke s številom Judov v štajerski deželni prestolnici, vidimo, da je največ Judov na Štajerskem prebivalo prav v Gradcu. Tukaj je bilo Judov leta 1880, 1211; leta 1890, 1255; leta 1900, 1620 in leta 1910, 1971. Sicer pa je največ Judov v avstrijskem delu Avstro-Ogrske živelo na Dunaju, konkretno leta 1910 skupaj 182 700.50 V konec 60. let 19. stoletja gre umestiti tudi ponovno naselitev Judov v Radgoni, ko so se tukaj najprej usidrali manjši judovski trgovci s svojimi družinami. Sorazmerno z demografskim razvojem in porastjo prebivalstva v 80. letih 19. stoletja se je tudi judovsko prebivalstvo v okraju Radgona (Be%_irk Radkersburg) med letoma 1881 in 1890 več kot potrojilo, in sicer s ponovno naselitvijo Judov od drugod. Cilj priseljencev je bilo glavno mesto okraja, torej mesto Radgona, kjer je oktobra 1890 živelo 57 Judov, šest pa jih je prebivalo v Cmureku/Mureck. Situacija pa se je kmalu spremenila, kajti že konec leta 1890 so se Judje začeli odseljevati, kar se je v prihodnjih letih še stopnjevalo. Istega leta v občini Cmurek ni bilo nobenega Juda več — edina tamkaj živeča judovska družina se je izselila v Gradec. Razlogi za odseljevanje so bili najverjetneje v primeroma omejenih gospodarskih možnostih za priseljence. V istem času je število judovskega prebivalstva na Dunaju in v Gradcu naraščalo, kar pomeni, da se je judovska populacija pospešeno urbanizirala in se koncentrirala v velikih mestih monarhije.51 Na primeru Radgone je mogoče ponazoriti, katera mesta so v tem času večinsko privlačila judovsko prebivalstvo. Mesto Radgona je v zadnji tretjini 19. stoletja doživelo gospodarski razcvet. Leta 1885 je bila dograjena železniška proga Špilje/ Spielfeld — Radgona, ki je bila pet let kasneje podaljšana do Ljutomera. Predvsem železnica je dala odločilni impulz za gospodarski razvoj mesta in v Radgoni razmahnila trgovsko dejavnost. Judje, ki so se tedaj priselili, so vsi prišli iz ogrskega dela Avstro-Ogrske. Šlo je za manj premožne, podeželske Jude, večji del iz Prekmurja. V Radgoni so se večinoma ukvarjali s tradicionalno malo obrtjo in trgovanjem — bili so krojači, krošnjarji, trgovci s tekstilom in konji. Večina si je služila kruh s trgovanjem širom radgonske regije, predvsem v Prekmurju. Pomemben predpogoj za uspešno opravljanje trgovskih poslov je bilo tudi znanje jezikov; večjezičnost — poznavanje madžarščine, slovenščine, hrvaščine, nemščine in tudi italijanščine — je odlikovalo številne judovske trgovce tega območja. Situacija judovskega prebivalstva v 19. in zgodnjem 20. stoletju na Štajerskem in celotni Habsburški monarhiji je bila precej antagonostična; zaradi zapoznelo pridobljene enakopravnosti (v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami) so bili Judje sredi 19. stoletja venomer v prekarnem položaju. V različnih delih te multinacionalne52 države so jih do nastopa dualizma zadevali kontradiktorni posebni 50 Ibid., 22-23. 51 Kurahs, Zur Geschichte der Juden in Radkersburg, 65-67. 52 De iure so v Avstro-Ogrski imeli vsi narodi enakopraven položaj. Člen 19 Ustave iz leta zakoni, ki so jim življenjske izglede nenehno spreminjali. Z zakoni zavarovano enakopravnost je Judom prineslo šele leto 1867. Toda dolgotrajni diskriminatoren status, vztrajna življenjska negotovost in vsenavzoč antisemitizem53 v svojih različnih oblikah, ki se je proti začetku 20. stoletja močno krepil, so avstro-ogrske Jude spravljali v položaj večnih tujcev v lastni domovini.54 Prva svetovna vojna in povojni čas Dosežena enakopravnost je avstro-ogrske Jude spodbudila v veliko prostorsko mobilizacijo — večina se jih je priselila na Dunaj in s tem izkazala svojo težnjo po metropolizaciji. Dunaj se je v drugi polovici 19. stoletja razvil v središče srednje- in vzhodnoevropskega Judovstva, proti začetku 20. stoletja je bil za Budimpešto tretje največje judovsko mesto v Evropi. V manjšem obsegu je val priseljevanja doživljala tudi Štajerska, predvsem Gradec; več kot polovica tamkajšnjih Judov se je priselila iz ogrskega dela monarhije, največ iz zahodne Ogrske.55 V prvem desetletju 20. stoletja je judovska skupnost v Gradcu doživela razcvet. Kot glavno mesto dežele je bil Gradec poglavitni priseljevalni cilj judovskega prebivalstva na Štajerskem, zato so se tukaj formirale tudi vse pomembne(jše) judovske organizacije. Kot edino štajersko "velemesto" je bil Gradec lokalno središče živahnih intelektualnih in političnih gibanj takratnega časa.56 Začetki graške judovske verske občine segajo v 60. leta 19. stoletja: tamkajšnji Judje so se začeli organizirati potem, ko jim je bilo dovoljeno zadrževanje na graškem mestnem območju tudi čez noč. V letih 1861/62 je, sicer šele v zametkih in z le 1867 se glasi: "Alle Volksstämme des Staates sind gleichberechtigt und jeder Volksstamm hat ein unverletzliches Recht auf Wahrung und Pflege seiner Nationalität und Sprache." Citirano v Zöllner, Geschichte Österreichs, 414. 53 V drugi polovici 19. stoletja se je zaradi uspešne rasti judovskega gospodarstva razvil predvsem ekonomsko motivirani antisemitizem. O pojmu in razvoju (evropskega) antisemitizma 19. stoletja glej Schubert, Jüdische Geschichte, 103—112. 54 Gerald Lamprecht, Fremd in der eigenen Stadt. Entstehung und Entwicklung der modernen jüdischen Gemeinde von Graz bis zum Ersten Weltkrieg, Dissertation (Institut für Geschichte der Karl-Franzens-Universität Graz), Graz 2005, 7. Delo se ukvarja z judovskimi identitetami v Gradcu z upoštevanjem permanentnih vzajemnih odnosov med tamkajšnjim judovskim in nejudovskim prebivalstvom. Časovno zajema čas od konca 18. in začetka 19. stoletja, ko se je razsvetljenska evropska družba začela "gibati" in je v Habsburški monarhiji tolerančna politika Jožefa II. sprožila proces emancipacije Judov. Drugi časovni mejnik Lamprechtove disertacije pa je prva svetovna vojna oziroma njen konec, ko je Avstro-Ogrska razpadla in so zaradi posledic vojne zamrla številna področja judovskega življenja v Gradcu. Ibid., 8. 55 John Michael, Die jüdische Bevölkerung in Wirtschaft und Gesellschaft Altösterreichs (1867—1918). Bestandaufnahme, Überblick und Thesen unter besonderer Berücksichtigung der SüdOsteregion, v: Rudolf Kropf (ur.), Juden im Grenzraum. Geschichte, Kultur und Lebenswelt der Juden im burgenländisch-westungarischen Raum und in den angrenzenden Regionen vom Mittelalter bis zur Gegenwart (Wissenschaftliche Arbeiten aus dem Burgenland, Heft 92), Eisenstadt 1993, 197— 244, tukaj 198—199. Članek se geografsko naslanja predvsem na območje današnjega Gradiščanskega oziroma bivše "zahodne Ogrske", ki je do leta 1918 upravno spadalo k Deželam krone sv Štefana, zaradi česar so tam, kakor v Prekmurju, obstajale drugačne tradicije v sobivanju Judov in Nejudov. Za opis življenja Judov na Gradiščanskem glej strani 226—239. 56 Lamprecht, Fremd in der eigenen Stadt, 325. deloma urejenim pravnim statusom, že obstajala graška judovska skupnost, ki je dobila večji zagon za svoje delovanje potem, ko je bilo z zakonom z dne 15. novembra 1867 v Habsburški monarhiji pravno urejeno ustanavljanje društev. Leto kasneje je sledil zakon, s katerim so bili judovski rojstni in poročni listi ter mrliške knjige priznani kot javne in veljavne listine — vse do takrat so namreč morali matične knjige Judov pregledovati katoliški duhovniki — kar je dodatno izboljšalo pravni status judovske občine oziroma ga izenačilo s statusom krščanskih far. Tako so 17. maja 1869 graški Judje sprejeli statute Judovske verske občine Gradec kot nedeljive verske skupnosti, ki si prizadeva k ohranitvi in upravljanju obstoječih ter v bodoče ustanovljenih bogoslužnih, izobraževalnih in dobrodelnih ustanov. Območje verske občine je prvotno obsegalo mesto Gradec ter njegovo okolico, kmalu pa so ji bili priključeni vsi Judje, ki so prebivali na Štajerskem, pa tudi vsi Judje Koroške in Kranjske. Pravice in dolžnosti članov so bile za vse enake; člani so bili razvrščeni v tri davčne razrede, ki so morali plačevati 12, 24 oziroma 36 guldnov letnega davka svoji verski občini.57 V zameno je graška judovska verska občina v Celovcu in Ljubljani prevzela vodenje verskega pouka, matičnih knjig in liturgičnih opravil in se je upravičeno lahko ponašala s plodnim sodelovanjem treh judovskih skupnosti — graške, celovške in ljubljanske.58 Za potrebe razvijajoče se in številčno naraščajoče judovske skupnosti so v Gradcu zgradili novo sinagogo, ki je bila posvečena 15. septembra 1892 in jo je leta 1895 obiskal tudi sam cesar. Leta 1906 je mesto vrhovnega rabina graške judovske verske občine prevzel Dr. David Herzog iz Prage, ki ga je leta 1910 doletela čast, da je skupaj s takratnim prosvetnim ministrom držal svečano pridigo ob priliki obhajanja 80. rojstnega dne cesarja. V njej je opozoril na vzpon Judov v času vladanja Franca Jožefa (1848—1916), predvsem na Štajerskem — deželi, ki je bila skoraj 400 let brez Judov. Toda v pridigi opevani čas miru in kontinuiranega družbenega razvoja, ki je vključeval tudi Jude, se je iztekal, pred vrati je bila vojna. Na začetku prve svetovne vojne je v Gradcu obstajala judovska skupnost, ki je po štetju prebivalstva iz leta 1910 imela 1971 članov, kar je predstavljalo 1,3% celotnega prebivalstva mesta. Judje so se takrat povečini izrekli za "Avstrijce judovske veroizpovedi" (Österreicher jüdischen Glaubens). Temu primerno se je ob vseh judovskih praznikih v sinagogah molilo tudi za cesarja, za cesarjevo družino in za celotno deželo. Leta 1914 je moška judovska mladina graške verske občine v starosti splošne vojaške obveznosti za svojo domovino šla tudi v vojno, kjer jih je veliko izgubilo življenje, še več jih je bilo ranjenih.59 Tik pred pričetkom prve svetovne vojne je graška judovska občina zabeležila številčni 57 Kosch, Zur Geschichte der Grazer Juden 1848—1914, 36. Za nastanek in razvoj graške judovske verske občine glej tudi Gerald Lamprecht, Das Werden der Gemeinde. Von ersten jüdischen Händlern in der Steiermark bis zur Gründung der israelitischen Kultusgemeinde Graz 1869, v: Gerald Lamprecht (ur.), Jüdisches Leben in der Steiermark. Marginalisierung—Auslöschung—Annäherung, Innsbruck 2004, 127—169. 58 Otto Rendi, Zur Geschichte der Juden in Graz und in der Steiermark, in: Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark LXII, Graz 1971, 157—177, tukaj 158. 59 Kosch, Zur Geschichte der Grazer Juden 1848—1914, 43. priliv judovskih beguncev iz Galicije in Bukovine, ki so bežali pred pogromi v caristični Rusiji ter rusko zasedbo teh avstrijskih provinc; tamkajšnji Judje so se zavedali nevarnosti ruskega antisemitizma in predvsem od poznih 90. let 19. stoletja bežali pred njim.60 Med 1000 in 2000 teh ubežnikov je prišlo tudi v Gradec. Po večini je šlo za zelo revne ljudi, katere oskrbo je prevzela judovska verska občina ter posamezne graške judovske družine. Toda bolj kot je vojna trajala, vedno manj je bilo hrane, oskrba pribežnikov pa problematična. Slednjim je bilo sila težko shajati z minimalno pomočjo, ki so jo prejemali s strani države; veliko jih je bilo primoranih delati na črno. To je seveda zbudilo nejevoljo in nestrpnost ter stopnjevanje antisemitizma. Prihod beguncev je namreč imel tudi posledice druge vrste: če je bilo dotlej vodstvo graške judovske verske občine pretežno v rokah t.i. asimilantov,61 pa so priseljenci v Gradec in na Štajersko prinesli versko ortodoksnost, nacionalizem in cionizem. Po letu 1918 je bilo demografsko stanje celotne Evrope zastrašujoče — prva svetovna vojna je terjala mnogo življenj. Upad števila prebivalstva na ozemljih razpadle Avstro-Ogrske v 1920. letih pa je imelo še druge razloge in ga je mogoče pojasnjevati tudi z obsežnimi migracijami, ki so bile posledica slabih pogojev na delovnem trgu po koncu vojne in preoblikovanja državnih meja ter oblastnih sistemov. Tako se je na primer tudi že sicer upadlo število radgonskih Judov po koncu vojne še razpolovilo.62 Podobne procese kažejo številke tudi za Jude, naseljene na območjih, ki so po prvi svetovni vojni pripadla novoustanovljeni Državi SHS oziroma Kraljevini SHS. Zanje je dodatni problem predstavljalo dejstvo, da so bili po letu 1918 z državno mejo ločeni od svojega verskega središča v Gradcu. Judje s slovenske Štajerske so se tako priključili judovski verski občini v Varaždinu, večina ljubljanskih (kranjskih) Judov pa si je prizadevala za priključitev k judovski verski občini v Zagrebu, kar jim je uspelo leta 1921.63 Medvojni čas Iz Štajerske in drugih bivših dežel Avstro-Ogrske so se ob koncu prve svetovne vojne odseljevali predvsem Judje, ki so se semkaj priselili pred vojno, največ iz Galicije. Ti so se povečini odločali za transmigracijo, predvsem v ZDA. Maloštevilni Judje so se odločili ostati v novi Republiki Avstriji. Avstrijski Judje, tudi štajerski, so se po končani vojni znašli pred problemom ponovne izgradnje svoje eksistence; če so se pred vojno lahko ponašali z zglednim premoženjem, so zdaj imeli v žepih le ničvredna vojna posojila in ničvredne krone.64 60 Michael, Die jüdische Bevölkerung in Wirtschaft und Gesellschaft Altösterreichs (18671918), 201. 61 Zaradi pravnega izenačenja Judov in libertarnih gibanj se je v Evropi tega časa razmahnila asimilacija Judov, ki je bila zaznana tudi v Gradcu in na Štajerskem. Prostovoljna asimilacija je imela za posledico številne izstope iz judovstva, kar se je dogajalo vse do leta 1938. Rendi, Zur Geschichte der Juden in Graz und in der Steiermark, 157. 62 Kurahs, Zur Geschichte der Juden in Radkersburg, 67. 63 Andrej Pančur, Judovske verske občine v jugoslovanski državi, v: Inštitut za novejšo zgodovino (izd.), Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. stoletju, Ljubljana 2008, rokopis znanstvene študije, Andrej Pančur (ur.), 73-81, tukaj 73-74. 64 Rendi, Zur Geschichte der Juden in Graz und in der Steiermark, 160. Na ozemlju mariborske oblasti so v povojnem času že obstajale tri judovske verske občine s sedeži v Murski Soboti in Lendavi, torej na ozemlju današnje Slovenije, ter v Čakovcu na Hrvaškem. Še vedno pa je za judovska vprašanja veljal zakon iz leta 1890, kar pomeni, da je morala včlanjenje štajerskih in kranjskih Judov k judovskima verskima občinama Varaždin in Zagreb najprej odobriti pristojna državna oblast, ki je želje Judov sicer tolerirala, toda zadev ni zakonsko uredila, zato so se zavlekle. Za priključitev judovskih vernikov iz mariborske in ljubljanske oblasti se je namreč vztrajno zavzemala judovska verska občina v Murski Soboti, ki je s tem verjetno želela povečati tudi svoje finančne prihodke in s tem moč in vpliv. Toda štajerski in ljubljanski Judje so tej priključitvi nasprotovali, prav tako tudi verske občine v Varaždinu, Lendavi in Čakovcu. Pogajanja in razprave naj bi se končale leta 1928, ko so bili tudi ljubljanski in mariborski Judje (z argumentom, da jih je premalo za samostojno versko občino) z odločbo ministra za vere priključeni murskosoboški verski občini, toda štajerski in ljubljanski Judje so še naprej vztrajali in si prizadevali za ustanovitev samostojne judovske verske občine s sedežem v Mariboru. Po vseh prošnjah in razpletih pristojno ministrstvo za vero njihovim prošnjam naposled ni ugodilo — vse do konca prve jugoslovanske države oziroma v času do druge svetovne vojne sta tako na območju Dravske banovine obstajali dve judovski občini (in dve sinagogi), in sicer v Murski Soboti in Lendavi.65 Prvi popis prebivalstva v novi jugoslovanski državi je bil izveden leta 1921. Po vzoru Habsburške monarhije je bilo tudi tukaj popisano prisotno in ne zgolj stalno prebivalstvo, kar pomeni, da so dobljene številke zaobjemale tako dejanske jugoslovanske državljane kot na datum popisa v državi prisotne tujce. Judovsko prebivalstvo Jugoslavije je v statističnih podatkih prikazano le v kategoriji verske pripadnosti, kajti tudi jugoslovanske oblasti niso priznavale judovske narodnosti. Glede na dobljene statistične podatke je leta 1921 na takratnem slovenskem območju prebivalo, natančneje, se nahajalo 936 Judov. V zadnjem avstro-ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je na območju današnje Slovenije prebivalo več kot 1350 Judov, kar kaže na upad števila judovskega prebivalstva v časovnem obdobju dobrih desetih let. Dve tretjini celotnega slovenskega judovskega prebivalstva sta še vedno prebivali v Prekmurju, toda ravno tam se je število Judov najbolj zmanjšalo: zaradi novih političnih mej in nastale ekonomske situacije, kakor tudi že zaradi tradicionalne povezanosti z madžarskim prostorom se je mnogo prekmurskih Judov po nastanku Jugoslavije odločilo odseliti v novonastalo madžarsko državo. Za razliko od Prekmurja pa se je število Judov nekdanje Štajerske in Kranjske v vojnih in povojnih letih zmanjšalo le za nekaj oseb. V Mariboru je bilo leta 1921, 64 Judov; na Ptuju, 28, in v Celju, 26 Judov; ostali Judje so večinoma raztreseno prebivali še v drugih krajih slovenske Štajerske.66 Leta 1929 so bile v Jugoslaviji uvedene upravne spremembe — slovenski teritorij je bil konsolidiran v Dravsko banovino, znotraj katere je bilo po letu 1931 združeno celotno 65 Pančur, Judovske verske občine v jugoslovanski državi, 74—81. 66 Andrej Pančur, Judovsko prebivalstvo v jugoslovanski državi, v: Inštitut za novejšo zgodovino (izd.), Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. stoletju, Ljubljana 2008, rokopis znanstvene študije, Andrej Pančur (ur.), 29—43, tukaj 30—32. slovensko ozemlje vJugoslaviji. Kar se tiče zakonodaje na področju judovske veroizpovedi, so leta 1930 judovske verske občine v Jugoslaviji dobile svojo krovno organizacijo, t. j. Zvezo judovskih veroizpovednih občin, v katero so bile včlanjene vse jugoslovanske judovske verske občine (razen ortodoksnih), ki so spadale pod enotno zakonodajo. V okraju Brežice so leta 1921 našteli 12 Judov, leta 1931, 8, in leta 1937, 2 Juda. Na širšem celjskem območju se je leta 1921 nahajalo 26 Judov, leta 1931, 30, in leta 1937, 21 Judov; v Laškem pa leta 1921, 7 Judov, leta 1931, trije in leta 1937, 8 Judov. V Mariboru, pri čemer se številka nanaša na mesto ter desni in levi breg, je bilo leta 1931 Judov 92 in leta 1937, 80, medtem ko se je na Ptuju (mesto in okolica) leta 1921 nahajalo 59 Judov, leta 1931, 42, in leta 1937, 40 Judov. Ne smemo pozabiti, da za vsemi temi številkami stojijo konkretni ljudje, osebe, imena, toda o teh nam statistični podatki ničesar ne povedo, je pa mogoče o njih mogoče izvedeti kje drugje, iz evidenc članov judovskih verskih občin, ki so jih vodile posamezne občine in so bile s strani države uradno priznane matične knjige; vsi Judje določenega ozemlja so morali biti člani judovske občine, ki je bila pristojna na tem ozemlju. Ker pa se nekateri Judje zaradi davka, ki so ga morali kot polnoletni in gospodarsko samostojni člani plačevati svoji verski občini, ali pa iz kakih drugih razlogov, niso hoteli prijaviti v pristojni judovski verski občini ali državnim oblastem, tudi evidence posameznih judovskih verskih občin niso natančne.67 Ne glede na statistiko in dejansko številčno prisotnost Judov v posameznih krajih Štajerske, katere teritorij je bil po letu 1918 razdeljen med dve državi, je v času med obema vojnama tudi tukaj antisemitizem dosegel zastrašujoče razsežnosti. Za njegov obstoj in razvoj število dejansko prisotnih Judov ni bilo pomembno, kajti kjerkoli že so prebivali in kolikor koli jih je bilo, Jude se je sovražilo.68 Tako je bilo tudi na območju Radgone in okolice, kjer so tamkajšnji trgovci in kmetje, ki so obubožali zaradi vojne in njenih posledic, vzpostavitve novih meja (te so za Radgono pomenile izgubo desnega brega Mure in gospodarske dejavnosti na njem) ter finančnega kolapsa celotne Prve Republike Avstrije, ki je morala plačati visoke vojne reparacije, za svoje frustracije hitro našli krivca — Juda. Vedno znova odvijajoči se napadi na radgonske Jude kažejo, da so tukaj antisemitski izbruhi predstavljali del političnega in vsakdanjega mišljenja. Z leti so se le še stopnjevali, kar je slednjič privedlo do tega, da je nemško prebivalstvo teh krajev nacistične izbruhe nad Judi po letu 1938 štelo za nekaj samoumevnega.69 67 Ibid., 32-37. 68 To izjavo bi se dalo časovno umestiti tudi v čas (seveda med in) po drugi svetovni vojni. Paul Lendvai, avtor znamenite sintagme "antisemitizem brez Judov," poskuša v svojem istoimenskem delu najti razloge za antisemitizem v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope, pri čemer se časovno koncentrira na povojna leta, posebej na pozna 60. leta 20. stoletja. Posebej izpostavi dejstvo, da v nobenem časovnem obdobju in obstajalo vzajemne povezave med številko Judov in stopnjo antisemitizma na nekem območju oziroma državi. Glej: Paul Lendvai, Antisemitismus ohne Juden. Entwicklungen und Tendenzen in Osteuropa, Wien 1972, 32-33. Angleška originalna izdaja iz leta 1971 ima naslov "Antisemitism without Jews." — O sodobnem slovenskem antisemitizmu, njegovih koreninah in pojavnih oblikah glej: Oto Luthar in Irena Šumi, Living in Metaphor: Jews and Anti-Semitism in Slovenia, v: Jews and Anti-Semitism in the Balkans, Wolf Moskovich, Oto Luthar, Irena Šumi (ur.), Ljubljana 2004, 29—48. 69 Kurahs, Zur Geschichte der Juden in Radkersburg, 69—76. Za zločin, ki so ga nacisti zagrešili 46 Za Jude, ki so pred drugo svetovno vojno prebivali na današnjem slovenskem Štajerskem, je na podlagi historičnih dejstev, ki so nanizani v pričujočem prispevku, mogoče trditi, da so bili do leta 1918 del judovske populacije celotne dežele Štajerske, in jih je doletela ista usoda kot njihove sovernike v preostalih krajih te habsburške dežele. Njihove predhodnike je leta 1496 doletel izgon iz dežele, potem se Judje več stoletij na Štajerskem niso smeli za stalno naseliti. Vse do leta 1867 je bila njihova prisotnost na Štajerskem urejena s številnimi restrikcijami, tako s strani deželne kot državne oblasti. Od leta 1867 pa vse do konca prve svetovne vojne se Judje gravitirali na Gradec, glavno mesto dežele in hkrati sedež judovske verske občine, katere člani so bili oziroma morali biti vsi Judje s Štajerske, pa tudi Kranjske in Koroške. Ta "enotnost" zgodovine štajerskih Judov se konča z razpadom Avstro-Ogrske leta 1918, ko se številčno večji del štajerskih Judov znajde v (Prvi) Republiki Avstriji, Judje v danes slovenskih delih Štajerske pa postanejo prebivalci Kraljevine Jugoslavije, kjer njihov položaj postane odvisen od pravne ureditve nove jugoslovanske države. Dvajseta leta preteklega stoletja so minevala v znamenju ponovnega vzpostavljanja življenjskih eksistenc — tako političnih, skupinskih kot individualnih. V Avstriji in Nemčiji je prišlo že desetletje kasneje do radikalnih sprememb v političnem vrhu in načinu vodenja držav ter skrbi za njene državljane. Antisemitsko razpoloženje se je strahotno stopnjevalo. Leta 1933 je Hitler v Nemčiji prevzel oblast. Samo pet let je trajalo, da si je priključil tudi Avstrijo. Judje na avstrijskem teritoriju so se med letoma 1933 in 1938 smeli legalno izseliti.70 Vendar se je sorazmerno veliko Judov raje kot za izselitev odločilo za izstop iz judovske vere — očitno v (zmotnem) prepričanju, da je antisemitizem nacistov usmerjen proti judovski religiji in njenim privržencem ter da jim bosta izstop iz vere ter krstni list služila kot varščina pred preganjanjem. V noči na 12. marec 1938 so nemške čete vkorakale v Avstrijo. Kmalu zatem je bilo vodstvo graške judovske verske občine postavljeno pod nadzor gestapa. V izložbah graških trgovin sta visela kljukasti križ ter napis "arijska trgovina," pred judovskimi trgovinami so stale nacistične milice, ki so kupcem preprečevale vstop v trgovino. Gestapo je marca leta 1938 najprej aretiral člane vodstva judovske verske občine in vodilne v judovskih združenjih in društvih, lastnike večjih judovskih trgovin, kakor tudi nadrabina Herzoga. Z "ustreznimi" zasliševalnimi metodami naj bi prisilili graške Jude k izselitvi, ki naj bi jo spremljala odpoved njihovi dejavnosti in premoženju. Veliko Judov so deportirali v Dachau ali Buchenwald, marsikateri Jud si je v tem brezizhodnem položaju sam segel po življenju, veliko Judov pa se je (šele) tedaj odločilo za izselitev, ki pa je bila zaradi številnih restrikcij, ki so jih uvedle države, v katere so se Judje izseljevali (v prvi vrsti evropske države Anglija, Italija, Švica, Nizozemska, takratna Jugoslavija, nad judovsko družino Neumann iz Cankove glej strani 76—83. 70 Ibid., 161. — Ob prikazu dogajanja med judovskim prebivalstvom v Gradcu med letoma 1933 in 1938 se avtor, tudi sam Jud, poda v ostro analizo: presenečen je nad tem, da v času Hitlerjevega vzpona na oblast med judovskim prebivalstvom v Gradcu ni bilo glasov, ki bi opozarjali na pretečo nevarnost, pozivali k pravočasni odselitvi v tujino, dokler je bilo to še mogoče. Po avtorjevem mnenju gre ta molk pripisati pomanjkanju vodilnih osebnosti v graški judovski občini v tem času — enostavno ni bilo ljudi, ki bi bili zmožni avtoritativno pojasniti situacijo. Rendi ostro kritizira nerazumnost in pomanjkanje razsodnosti med judovskim prebivalstvom Gradca in Štajerske v medvojnih letih. prekooceanske države — predvsem ZDA, ter seveda Palestina), precej otežena. Marca 1938 so nacistične oblasti v Avstriji odstavile vse judovske uradnike, aprila so izpisale vse judovske otroke iz javnih šolskih ustanov, po končanem šolskem letu 1938/39 pa je bil sploh vsakršen pouk judovskih otrok prepovedan. Dne 26. aprila 1938 je bila ustanovljena Služba za nadzor prometna (Vermogensverkehrsstelle), ki je nadzorovala judovske trgovine in skrbela za njihovo arianizacijo. Cene, ki jih je določala prodajanemu blagu, nikakor niso ustrezale njegovi dejanski vrednosti. Leta 1939 je sledil odlok o prisilni predaji vseh dragocenih predmetov v lasti Judov, nato izgon večine Judov iz njihovih stanovanj, pri čemer jim je bilo strogo prepovedano s seboj vzeti karkoli dragocenega. Oktobra 1939 so se začele "selitve na Poljsko" ("Umsiedlung nach Polen"), kakor so nacisti evfemistično poimenovali deportiranje Judov v taborišča smrti. Od približno 2500 Judov, ki jih je marca 1938 živelo v Gradcu, se jih je 417 do 4. novembra istega leta izselilo v Palestino, ostali so se skušali preseliti v sosednje države — toda Jugoslavija in Češkoslovaška sta zaprli svoje meje za Jude. Veliko judovskih deklet je z lažnimi porokami poskušalo pridobiti za izselitev potrebne dokumente. V Avstriji se je druga svetovna vojna začela že leta 1939. Leta 1940 so se morali vsi v Gradcu oziroma v Avstriji preostali Judje izseliti na Dunaj. Sredi leta je bil cilj dosežen — Gradec in Štajerska sta bila "judenrein".71 * * * JEWS IN STYRIA UP TO WWII Maja Toš Summary: The author presents a condensed history of Jewish settlement, legal regulative history, and interpretive problems of Jewish populations and their migration to, form and through the historical Austro-Hungarian province of Styria which includes also its present-day Slovenian portion. The historic parameters testified to in the preserved documentation of the 13th century and beyond are presented and interpreted. The specific bordering history and its impact on the population and economy of the territory of Styria is detailed, consequential to the partitions under various consecutive political regimes. Special attention is given to the growth and decline of the Graz Jewish community, and its decimation following the Anschluss. Ključne besede: zgodovina Štajerske; Judje na srednjeveškem Štajerskem; antisemitizem; graška judovska skupnost; medvojna zgodovina Štajerske Keywords: History of Styria; Jews in medieval Styria; anti-Semitism; the Graz Jewish community; interwar history of Styria 71 Ibid., 162—165, 168. — Za kratek pregled judovske zgodovine v času II. svetovne vojne glej Schubert, Jüdische Geschichte, 116—121. Judje v srednjeveškem Mariboru Klemen Jelinčič Boeta Začetki Jude srečamo v Judenburgu že med letoma 1074 in 1087, vzdolž Mure poleg Gradca v dveh judovskih vaseh pred letom 1100 (Jelinčič Boeta 2009: 185), ter v Gradcu samem že v času omembe severne od teh dveh vasi leta 1147 (Brunner 2000: 77). Iz Dravske smeri se Judje v Beljaku nahajajo že v poznem 10. stoletju; tudi za Ždovlje, Ždinjo vas na Koroškem ter Ždovše pri Gospe Sveti lahko sprejmemo, da so nastali med letoma 970 in 980 (Krawarik 2004: 420—439). Za Velikovec vemo, da je med letoma 1105 in 1125 imenovan forum iudeorum; iz leta 1130 je celo ohranjen nagrobnik vodje judovske občine po imenu Šabtai (Jelinčič Boeta 2009: 188—189). Poleg tega, da se je na vzhodni meji frankovske države, tudi v Porabju, razvila celotna mreža judovskih vasi in krajev (Jelinčič Boeta 2009: 183—192), v zapisih Ibrahima Ibn Jakuba vidimo, da so Judje tudi na Madžarskem prebivali že okoli leta 965, kar nam potrjujejo tudi viri iz srede 11. stoletja (Jelinčič Boeta 2009: 176—183). Nekaj judovskih naselbin na Madžarskem na trgovskih poteh z Avstrijo, kar vključuje tudi vezi s Ptujem, Velikovcem in Judenburgom, je bilo osnovanih že vsaj v 12. stoletju (Berend 2001: 113). Glede na to bi bilo nadvse smiselno domnevati, da so se prvi Judje v "Gradu v Marki," torej Mariboru, pojavili že takoj, ko je bila na stičišču poti s Koroške in Gradca zgrajena prva utrdba, kaj šele grad, gotovo pa vsaj takrat, ko je Maribor leta 1208 prvič omenjen kot forum (GZM1 I/47). Ko je leta 1254 Maribor omenjen kot civitas (GZM I/85), smo lahko prepričani, da so se tam Judje že nahajali. Ko med letoma 1274 in 1296 srečamo prvo izrecno omembo mariborskega Juda, ta že proda vinograd opatu iz Admonta, kar glede na to, da je bilo treba vinograd najprej pridobiti (verjetno preko zastave), pomeni, da je ta Jud prebival v mestu že nekaj časa pred tem. Prvo izrecno posojanje denarja je omenjeno že leta 1281 (Jelinčič Boeta 2009: 264). Tudi dejstvo, da lahko prvo izmed treh gradbenih faz mariborske sinagoge datiramo v pozno 13. stoletje (Mikuž 2000: 164—165) nam pove, da je morala takrat v mestu biti že sorazmerno močna skupnost, ki je tam živela že nekaj časa, saj lahko brez strahu domnevamo, da si prvi Judje v mestu niso že takoj začeli graditi zidane sinagoge, sploh ker je bila ta zgrajena iz finančnih prispevkov članov judovske občine, ki so že morali posedovati dovolj sredstev, da so si lahko tudi privoščili zidano sinagogo. V tem smislu lahko Mlinaričevo (2000: 54) navedbo, da je lahko govora o Judengoz že okoli leta 1300, povsem sprejmemo. Glede na to, da je v tem času velika večina mestnih hiš še vedno lesenih, je bila zidana sinagoga ena redkih zidanih stavb v mestu in je zato še posebej izstopala. V mestu takrat ni moglo biti več kot nekaj sto prebivalcev, morda okrog 500, zato so poleg aristokratskega elementa (pripadniki svobodnega in ministerialnega plemstva s spremstvom), ki je bilo osredotočeno na grad in nekaj mestnih rezidenc, Judje 1 Skozi celotno besedilo kratico GZM uporabljam za Gradivo za zgodovino Maribora. Mlinarič, J. Maribor: Pokrajinski muzej. 1975 sl. predstavljali ključen del mestnega prebivalstva. Glede na maloštevilnost stavb v takratnem mestu bi lahko zidano sinagogo in okoli nje postavljene judovske hiše do neke mere označili celo kot neke vrste štetl — sploh ker je skupnost razvila vse atribute samostojnega judovskega naselja v talmudskem smislu, ki govori o idealnem mestu z zgolj judovskimi prebivalci, ki imajo pravico do organiziranja, volitev uradnikov, izdajanja odredb in ustanavljanja sodišč (bBB2 8b) — in ves Maribor vsaj na začetku skorajda kot meščansko-plemiško-judovsko urbano naselbino, v kateri so si bili vsi trije socialni elementi številčno precej izenačeni. Politično so bili Judje v mestu v skladu s takratno prakso po celotnem Cesarstvu podrejeni neposredno deželnemu knezu in ne mestni upravi. Prav to zgodnje obdobje je po vsej verjetnosti tudi čas, ko pride znotraj avstrijskega (minhag Ostrajh) in nato štajerskega obreda (minhag Stajern) do razvoja mariborskega liturgičnega obreda oziroma celo do njegovega oblikovanja, ki je bilo do 15. stoletja že zaključeno, saj Isserlein že nasprotuje uvajanju novih običajev (TD3 20), njegov učenec, avtor knjige Leket Jošer (LY4), pa obstoječe lokalne običaje že navaja kot ustaljene. Isserlein avstrijski običaj že navaja kot običaj Koroške, Kranjske in Štajerske. Dejstvo, da se je razvil ločen mestni običaj, nam ne priča zgolj o številnosti lokalnih Judov, se pravi o kritični masi, ki je potrebna, da se razvije lokalna liturgična posebnost, temveč tudi o starosti naselbine ter večgeneracijski in neprekinjeni prisotnosti lokalnih, se pravi nepriseljenih Judov v mestu. Glede na to, da knjigo Or Zarua iz prve polovice 13. stoletja še štejemo znotraj kanaanske tradicije in da je Maribor geografsko spadal na področje Zahodnega Kanaana, je mogoče, da je katera mariborska posebnost povezana prav s to tradicijo, ki je do 15. stoletja že asimilirana v različice aškenaške tradicije. Vemo, da so nekatere kanaanske posebnosti vstopile v Češko, Poljsko in še kakšno drugo različico (Jelinčič Boeta 2009: 332—341). Od leta 1300 naprej se izrecne omembe mariborskih Judov v virih kar vrstijo in vse do izgona leta 1496 imamo teh izrecnih omemb več kot 150 (Jelinčič Boeta 2009: 263—283), če pa vključimo še posredne opise, ki se lahko nanašajo tudi na opis življenja v Mariboru, na primer o prehrani, oblačenju ali odnosih s krščanskimi sosedi, pa seveda še dosti več. V prvih treh stoletjih obstoja Maribora Judje nedvomno predstavljajo pomemben in neločljiv del urbanega življenja. Fizični opis in organizacijska struktura srednjeveške judovske občine v Mariboru Če si poskušamo predstavljati, kaj je v mestu videl judovski prišlek, na primer leta 1422, torej dve leti po preganjanjih na Dunaju in ožji Avstriji, ko se znotraj avstrijskih 2 Skozi celotno besedilo kratico bBB uporabljam za Baba Batro, babilonski Talmud. 3 Skozi celotno besedilo uporabljam kratico TD za delo mariborskega rabina in talmudista Isserleina, po tejle izdaji: Israel bar Petachia Isserlein, Trumat Ha-Deshen, 1: Trumat Ha-Deshen, 2: Psakim U-Chtavim, 3: Tshuvot Hadashot. Jerusalem 1991: Shmuel Avitan. Kratico za Psakim U-Chtavim prinašam posebej, gl. op. 7. 4 Skozi celotno besedilo uporabljam kratico LY za delo Isserleinovega učenca bar Mošeja v tejle izdaji: Josef Jossel bar Mosche, Leket Yosher, Berlin: Freimann 1903; Jerusalem: 1964. dežel vse do leta 1496 resnično da govoriti o zgolj notranjeavstrijski ali "slovenski"5 judovski diaspori, lahko izrišemo zelo bogato sliko. Če se je naš hipotetični popotnik spravil na pot iz Mester pri Benetkah, je sicer resda naletel na judovske skupnosti v Furlaniji, med njimi na staro skupnost v Čedadu, ki je obstajala vsaj že na začetku 13. stoletja, in nato v Piranu, Izoli, Kopru, Trstu ter Gorici, odvisno seveda, kje je potoval, ter kasneje na poti čez Kranjsko v Ljubljani in že na Štajerskem šele v Slovenski Bistrici, saj je skupnost v Celju izginila najkasneje leta 1410, vendar je šele s prihodom v Maribor — ali po takratnih judovskih virih Morpurk ali Marpurk — lahko zatrdil, da je prišel v pomembno skupnost. Enako velja, če je iz italijanske smeri prišel čez Trbiž in nato naprej ob Dravi, kjer je našel skupnosti v Št. Vidu ob Glini ali v Velikovcu, ali pa s severa iz dežel češke krone, na poti od koder je naletel na judovske skupnosti v Dunajskem Novem mestu ali Sopronu ter Gradcu, če navedemo le tri najpomembnejše judovske naselbine. V prostoru med Benetkami in Prago na eni strani ter Madžarsko in Salzburgom na drugi strani je bil v drugi polovici 15. stoletja Maribor brez dvoma najpomembnejša judovska skupnost. Eden izmed dokazov za to je, da so bili leta 1471 po mnenju rabina Kolona iz Mester mariborski rabini in njihovo rabinsko sodišče nadrejeni Salzburgu in Gradcu (Keil 2006: 70—71), ter da je mariborsko judovsko sodišče leta 1477 po nalogu cesarja Friderika III. posredovalo med rabinoma iz Trsta in Regensburga (GJ6 III 2: 834). Že ob prihodu v mesto je bilo popotniku jasno, da gre v Mariboru za veliko, uspešno in dobro organizirano judovsko skupnost. Če se je mestu približal z bistriške strani, je najprej opazil Judovska mestna vrata (Judentor), ki se omenjajo leta 1358 (GZM IV/79); leta 1465 je bil na obzidju poleg sinagoge zgrajen Judovski ali današnji Židovski stolp (Keil 2006: 23); leta 1497 pa je omenjen tudi Judovski stolpič ali Judenturll (GZM X/70). Judje so sodelovali pri popravljanju obzidja in za leto 1465 vemo, da so prispevali 40 funtov, ki so bili porabljeni za les, prevoz lesa in zidarje (GZM XVII: 42). Gledano s koroške strani se je judovska naselbina začela ob Dravi od konca Glavnega trga naprej z Judengasse in sinagogo ter nato od tam levo v smeri Gradu, pri čemer je vključevala tudi današnjo Ključavničarsko ulico, del Ulice Kneza Koclja, spodnji del Vetrinjske ulice in sosednjega Glavnega trga (Mlinarič 1996: 7). Če je samo v Judovski ulici s sinagogo vred stalo največ 20 hiš (GJ III: 832), lahko morda govorimo o skupno približno 40 hišah v judovski četrti. Tretja četrt, v kateri so večinoma prebivali Judje, od drugih četrti ni bila ločena ne z zidom ne z ločenim vhodom, tako da nikakor ne moremo govoriti o getu, in je dobila ime "Judovska četrt" ne zato, ker bi Judje morali prebivati v njej, ampak zato, ker so se tam Judje naselili že na začetku oblikovanja mesta. Judje so prebivali ali posedovali hiše tudi izven III. četrti, na primer leta 1462 gospodar Jekel v I. četrti (GZM XVII: 17) in leta 1463 Gerstel iz Gradca v IV četrti (GZM XVII: 36, 63, 90, 97, 100), če 5 Če upoštevamo prostorsko razširjenost alpskoslovanskih narečij do okoli leta 1200. 6 Skozi celotno besedilo kratico GJ uporabljam za: Germania Judaica, Bd. I: Von den ältesten Zeiten bis 1238, Tübingen 1963: Elbogen, I., Freimann, A. & Tykocinski, H. Bd II: Von 1238 bis zur Mitte des 14. Jahrhunderts, Tübingen 1968: Zvi Avneri. Bd III: 1350-1519, Tübingen 1995: Breuer, M., Guggenheim, Y & Maimon, A. navedemo le dva primera. Poleg tega vemo, da so Judje prebivali tudi izven mestnega obzidja in sicer že leta 1330, ko slišimo za Juda z Melja (GZM III/115), ali pa zaradi posojanja obrtnikom in kmetom celo na podeželju samem (TD 108, 243, PK7 243). Lahko bi rekli, da je na svojem višku judovska skupnost v mestu dosegla tudi kakšno četrtino stalnega mestnega prebivalstva in dosegla številko 150—200 ali tudi več posameznikov. Nadaljni dokaz za to, da Judje v mestu niso bili getoizirani, je tudi to, da so v III. četrti živeli tudi kristjani in sicer v letih 1488, 1492 in 1494 dokumentirani neki Jörglitsch, ki je stanoval "bey der Juden gassen" (GZM XVII: 179, 188, 200). Mariborska judovska naselbina je bila tako razvita, da je posedovala vse institucije judovske občine. Sinagoga je bila prezidana ali obnovljena pred letom 1400 in nato še enkrat v prvi polovici ali sredi 15. stoletja (Mikuž 2000: 164—165). Sinagoga je bila poleg ulice najbolj javno prizorišče judovskega življenja in so v njej poleg običajnih obrednih slovesnosti opravljali tudi pravne posle, na primer leta 1429, ko je govora o naznanitvi zadev z zadolžnicami (GZM VI/34). V sinagogi je bila tudi učilnica oziroma bet midraš vsaj do leta 1477, ko je govora o gradnji Judenschul, torej judovske šole (Jelinčič Boeta 2009: 278). Domnevamo lahko tudi, da je bila bogata mariborska judovska knjižnica, v kateri je rabin Isserlein našel knjigo Or Zarua, ki je v knjižnici v Dunajskem Novem mestu ni bilo, pred gradnjo ločenega bet midraša prav tako v sinagogi (LY II: 14, PK 112). Pokopališče, ki je že leta 1367 omenjeno kot locirano v bližini špitalskega mlina (GZM IV/112), je bilo novejše pokopališče, saj je bilo nekaj drobcev nagrobnikov najdenih poleg sinagoge (Mikuž 2000: 170). Slednje pokopališče je moralo biti gotovo majhno in omejeno zgolj na eno stran sinagoge, saj so morali I zaradi prepovedi približevanja mrtvim in grobovom, ki velja zanje, omogočiti varen dostop do sinagoge. Obredno kopališče ali mikve je bilo locirano pod obzidjem ob Dravi; umivalno korito tega kopališča naj bi bilo odstranjeno šele v 18. stoletju. Tako pokopališče kot mikve sta imela tudi plačano moško in žensko osebje, ki je skrbelo za te dve instituciji. V mestu je seveda obstajalo tudi judovsko sodišče, katerega slava in pomen sta, kot rečeno, presegala deželne meje Štajerske. Da je mariborsko občino vodil izmed davkoplačevalcev — se pravi poglavarjev družine moškega ali ženskega spola, ki so imeli volilno pravico — izvoljeni občinski svet, je samoumevno, saj je to veljalo za vse judovske občine po vsem svetu in tudi iz Maribora so nam znani različni občinski funkcionarji. Na primer, leta 1459 slišimo za Arama, ki je bil parnas, se pravi, vodja občine, ki je med 1469 in 1478 skrbel za pobiranje davkov med člani občine in njih predajo osrednji oblasti, se pravi, deželnemu knezu oziroma cesarju. Ta Aram je bil svak rabina Isserleina in sin Izmaela Mesnerja (Jelinčič Boeta 2009: 279), "mežnarja" oziroma v judovskem smislu šamaša, funkcionarja, ki je med drugim skrbel za stike s krščanskim sodnikom za Jude (Judenrichter ali Iudex ludaeorum), sodnikom, ki je razsojal o sporih med Judi in kristjani v mestu (Jelinčič Boeta 2009: 375). Pomembnost judovske skupnosti v mestu in s tem potreba po tej sodniški funkciji se kaže že v tem, da je funkcija sodnika za Jude v Mariboru prvič omenjena že leta 1333. Vse do leta 1492 nam je znanih kar 30 različnih tovrstnih sodnikov (Jelinčič Boeta 2009: 276—277). Očitno je bila skupnost sredi 15. stoletja tako močna, da knjiga Leket Jošer omenja šamaše in ha%ane, se pravi kantorje, ki so 7 Skozi celotno besedilo kratico PK uporabljam za delo rabina Isserleina z naslovom Psakim u-htavim. skrbeli za sinagogo in njeno obredje, kar v množini (Jelinčič Boeta 374—375; LY 55). Enako velja za mariborske rabine, ki so v prvi polovici istega stoletja v knjigi Psakim U-htavim prav tako navedeni v množini (PK 86). Institucija, po kateri se je v judovskem svetu Marpurk še najbolj proslavil, pa je bila gotovo ješiva rabina Isserleina (1390—1460). Dejstvo je, da so se v ješivah in hederjih učili zgolj ljudje moškega spola, vendar to še ne pomeni, da Judinje niso prejemale nobene izobrazbe. Poleg tega, da so vse znale pisati in brati, so se morale naučiti poznavanja molitev, domačih opravil in številnih verskih zakonov, ki so urejevali domače življenje. Ob številnih ženskah, ki so blestele v poslih, so nekatere obvladale tudi verske predpise. Isserleinova žena Šondlajn je celo odgovarjala na pravna vprašanja (Jelinčič Boeta 2009: 424—429). Maribor je bil vsekakor povezan tudi z drugimi središči judovske intelektualne dejavnosti, kar lahko, na primer, vidimo že iz Iserlajnovih sorodstvenih in intelektualnih povezav. Israel Iserlajn bar Petahja je bil rojen v Mariboru rabinu Petahji iz Maribora in materi z Dunaja ali Kremsa. Po zgodnji očetovi smrti se mati in sin preselita v Krems k njenemu bratu rabinu. Kmalu po dunajski g%eri leta 1421, v času katere umreta tako njegov stric kot mati, se Isserlein preseli v Maribor, kjer je že leta 1425 izpričano njegovo dopisovanje z drugimi rabini, med drugim z Anšlom Marpurkom, ki je v mesto prišel s severa prav tako po dunajskem pokolu, vendar je že pred letom 1427 odšel v Treviso. Anšel Marpurk, torej iz Maribora, je poleg Isserleina, ki je včasih naveden kot Israel Marpurk, drugi učenjak, ki je poimenovan po mestu Mariboru. Že samo dejstvo, da so Judje dobivali priimke po mestu, nekaj pove o moči in ugledu skupnosti. Isserlein je bil v sorodu tudi z rabinom Šalomom iz Dunajskega Novega mesta in velja za najvplivnejšega rabina Cesarstva druge tretjine 15. stoletja in zadnjega velikega rabina srednjeveške Avstrije. V njegovo ješivo ali versko akademijo, ki jo je imel v Mariboru do leta 1450 in nato do smrti leta 1460 v Dunajskem Novem mestu, so prihajali učenci iz Avstrije, Češke, Moravske, Madžarske, Šlezije, Bavarske in Porenja. Tajnik te ješive je bil Isserleinov sin rabin Kachil (Khatschl, Petahja). V Gradcu se leta 1489 in 1493 omenja Isserleinov vnuk Nasan, sin Hačla iz Maribora. Rabin Isserlein je vključen v Sulhan Aruh, znan je tudi pod imenom svoje knjige Trumat A-dešen, ki so jo skupaj s knjigo Psakim U-htavim v Benetkah natisnili že leta 1519, kar pomeni, da je Isserlein prvi Mariborčan v znani zgodovini, ki so mu natisnili knjigo (Jelinčič Boeta 2009: 283, 404-407). Prebivalstvo in njegova struktura V Mariboru pa v prvi polovici 15. stoletja judovski prišlek ni srečal zgolj mednarodnih študentov in sorodnikov lokalnih Judov od drugod, temveč tudi Jude, ki so prihajali od vsepovsod po poslih, naj bo to iz drugih mest Notranje Avstrije (Št. Vid ob Glini, Velikovec, Gradec, Celje, Radgona, Ptuj, Ljubljana in Slovenska Bistrica), drugih mest znotraj Cesarstva, ali tudi od še dlje (Jelinčič Boeta 2009: 263-283, 327-328). Iz Maribora nam je do leta 1496 — večinoma iz krščanskih listin — skupno znanih 148 posameznikov, poimensko ali vsaj toliko, da lahko določimo posameznikovo geografsko-kulturno poreklo (Jelinčič Boeta 2010a: 616—633). Kar morda nekatere preseneča je, da pri kar 109 posameznikih (73,6 %) izmed teh ne moremo reči nič drugega, kot da so lokalni, mariborski Judje. Nadaljnih 19 (12,8%) lahko opredelimo kot Jude iz drugih krajev današnje slovenske Štajerske, 15 (10,3%) iz današnje avstrijske Štajerske, iz Koroške in Ljubljane 8 (5,4%) ter od povsod drugod le 4 ali 2,7 %. To pomeni, da je bilo lokalnih Judov v širšem smislu kar 144 ali 97,3 % vzorca. Odličen primer za zabeleženo večgeneracijsko prisotnost iste družine je prav družina Isserleina, saj vemo za štiri generacije, od katerih so trije posamezniki iz Maribora (Petahja, Iserlajn, Petahja) Isserleinov vnuk Nasan, Petahjin pravnuk pa je omenjen v Gradcu, čeprav to še ne pomeni, da je tam tudi stanoval. Za razliko od manjših skupnosti, ki so v drugi polovici 14. stoletja na področju Beneške republike nastajale pogosto kar okoli zgolj ene ali nekaj bančniških družin, je naš imaginarni popotnik v Mariboru srečal celo paleto poklicev, tako tistih, ki so povezani z izključno judovskimi dejavnostmi, kot tistih, ki to niso bili. Kljub temu, da Isserlein izrecno pravi: "Zdaj v našem času, se nas večina preživlja s posojanjem na obresti," (TD 342), je bila judovska skupnost v Mariboru dovolj številna, da lahko znotraj nje govorimo tudi o razredni razslojenosti, ki se je deloma izražala tudi preko posameznikovega poklica. Zgolj zaradi specifično judovskih potreb so bili v Mariboru oskrbniki/oskrbnice obrednega kopališča, umivalci/umivalke trupel, ha%ani, šamaši in rabini, ki so za opravljene storitve prejemali plačilo. V skupnosti so morali biti pek, mesar in krojač, bili pa so tudi učitelji otrok, ki so pogosto prihajali iz manj premožnih družin, ali pa so bili revni študenti od drugod, ki so študirali na ješivi. Premožnejše bančniške, trgovske in rabinske družine so seveda imele tudi služinčad obeh spolov, najsibo hlapce, dekle, dojilje, stražarje, pomočnike ali pomočnice. Verjetno je kakšna judovska gospa, na primer iz premožne družine Arama, sina Seldmana, imela tudi svojo spletično. Poleg posojanja denarja tako plemstvu, duhovščini in meščanstvu kot podložnikom, trgovine z vinom, zemljo, vinogradi, hišami in celimi posestmi ter izvajanjem obrednih ali občinskih funkcij kot rabin, ha%an, parnas ali šamaš, s čimer vsem so se ukvarjali pripadniki judovske elite, pa srečamo v judovskih virih tudi poklice, ki jih v krščanskih virih ni moč izslediti. Iserlajn pravi (PK 129, 130, 167), da so Judje v bližini Maribora sami ali preko krščanskega posrednika vzgajali koze, in celo, da so izdelovali sir, ki so ga razpošiljali po vsej deželi (TD 206). Očitno je tudi, da so Judje delali kot fizični delavci: »Reuvenje najel Simona, da mu pelje velike hlode iz vode v mesto s Simonovim konjem...« piše v Trumat a-dešen (318). Vse do leta 1496 lahko v Mariboru, prav tako večinoma v krščanskih listinah, najdemo 146 judovskih posameznikov, od tega 23 žensk in 123 moških, ki jih lahko identificiramo poimensko oziroma o njih vemo dovolj, da jih lahko umestimo v poklicno/razredno shemo. Glede na to, da je večina ohranjenih listin posojilnih ali prodajnih, je povsem jasno, da veliko podatkov o nižjih slojih, ki so imeli manj kot 5 funtov dunajskih pfenigov dohodka letno, v njih ne bomo mogli najti. V 15. stoletju je bilo med reveže, vse tiste ljudi, o katerih iz ohranjenih virov ne vemo kaj dosti, moč šteti okrog polovico judovskega prebivalstva. Ohranjene listine in drugi viri se večinoma nanašajo na pripadnike srednjega sloja, tako imenovane beinonim ("srednji"), ki so zaslužili več kot pet in manj kot 100 funtov letno, in tiste posameznike, ki so zaslužili več. Med pripadnike srednjega sloja lahko poleg manjših trgovcev in posojilodajalcev štejemo tudi mlinarje, mizarje in druge obrtnike ter tudi določene občinske funkcionarje (Jelinčič Boeta 2009: 359—363). Izmed 146 omenjenih posameznikov jih je 78 (od tega 11 žensk) opisanih kot posojevalcev denarja, 13 trgovcev (ena ženska), 12 (ena ženska) članov rabinskih družin, 10 (štri ženske) posameznikov, povezanih z družino bančnika Isserleina sina Hije, devet z družino rabina Isserleina (dve ženski), devet (tri ženske) jih je navedenih kot posestnikov hiš in vinogradov, osem (ena ženska) omenjenih v povezavi z družino sinov Seldmana, kasneje znano kot družina Morpurgo, pet jih je povezanih z družino posojilodajalca in šamaša Izmaela Mesnerja, eden je identificiran kot posojilodajalec in trgovec, en pa kot rabin in posojilodajalec. Skupno to pomeni 115 posameznikov (78,7 %), od tega 17 žensk, identificiranih s trgovino in posojanjem denarja, 22 (15 %), od tega tri ženske, z rabinskimi družinami, in 9 (6 %), od tega tri ženske, izključno s posedovanjem nepremičnim. Glede na to, da so se s posojanjem denarja ukvarjali tudi pripadniki rabinskih družin in posestniki nepremičnin, lahko dodamo, da celoten vzorec govori o pripadnikih srednjih in višjih slojev. Izmed žensk v vzorcu, se pravi 23 posameznic, jih je 17 ali skoraj 74 % identificiranih izključno s posojanjem denarja ter po tri, ali 13 %, z rabinskimi družinami in posedovanjem nepremičnin. Naš popotnik je tako kot v drugih deželah Srednje Evrope tudi v Mariboru lahko videl, da ženske v javnem, še predvsem poslovnem prostoru lahko igrajo samostojno in vidno vlogo, čeprav le kot soproge in vdove. Skupno nam je iz Maribora znanih 27 posameznic, pri katerih vemo za sledeča osebna imena: Šifra, Jana, Elhina, Penditen, Šonhilt, Hercel, Rozl, Dina, Plumel, Muskat, Hadas, Priba, Milka, Judasin, Regina, Rehlen, Viola, Hindlin, Ester in Gerstl. Izmed teh, če navedemo le dva primera, leta 1333 vdova Šifra proda hubo, četrtino hiše in pol vinograda, leta 1438 pa Hindlin iz Maribora proda hišo v Velikovcu (Jelinčič Boeta 2010b). Že v tem vzorcu 20 osebnih ženskih imen, ki jih najdemo v Mariboru, lahko vidimo ne le, da so nekatera imena po obliki in pomenu izvorno hebrejska, romanska in germanska, temveč tudi slovanska. Jana, Priba (ženka okrajšava imena Pribina) in Milka so gotovo takšni primeri. Povsem jasno je, da so mariborski Judje poleg obvezne hebrejščine in jidiša za medsebojno sporazumevanje uporabljali in obvladali tudi jezike nejudovskih sosedov, v našem primeru srednjeveških štajerskih slovenskih in nemških narečij. Zasebno življenje Največ podatkov o tem, kaj so takratni mariborski Judje jedli, pili, kako so se oblačili in kako so izgledala njihova bivališča, izvemo iz knjige Leket jošer, ki jo je napisal Isserleinov učenec in tajnik Josef Josel bar Moše iz Hochstadta (1420—1485). Knjigo je sicer zaključil med letoma 1470 in 1475 in to v Mestrah, vendar je iz besedila jasno, da si je zapiske delal že sproti. Njegova knjiga se bere skorajda kot terensko poročilo iz življenja Judov med Mariborom in Dunajskim Novim mestom in kot taka z vsemi subjektivnimi komentarji vred predstavlja neprecenljiv vir informacij, resda predvsem o življenju višjih judovskih slojev, saj so bili to krogi, v katerih se je avtor gibal. Čeprav vir ne navaja izrecno, na katero mesto se nanašajo njegovi opisi obleke, prehrane in bivališč, lahko z gotovostjo sprejmemo trditev, da med Mariborom in Dunajskim Novim mestom v tem oziru ni bilo velikih razlik in lahko zatorej opise sprejmemo tudi kot veljavne za Maribor. Večji del hiš je bil lesenih, čeprav so bile nekatere tudi zidane iz kamna (Jelinčič Boeta 2010b). Isserlein govori o "zimski hiši" in 'letni hiši" (TD 106, 251), za kar Leket jošer pravi, da pomenita sobi ("v zimski hiši, ki se ji reče štube," LY I: 86). Stranišča so se nahajala zunaj hiš in celo poleg sinagoge (LY I: 6—7, 48). V poletni sobi so bila okna zakrita s steklom ali papirjem, ki so ga lepili na okenske okvirje (TD 117, PK 149, 186, LY II: 12). Od pohištva se omenjajo postelje, mize, stoli, knjižne police, skrinje in klopi (TD 67, 251, 333). Pod plašči so moški nosili dolge suknje iz lahkega materiala, ki so jih v bokih zategovali s pasom (LY I: 33). Poleg krzna pod volnenimi plašči (TD 297) so pozimi nosili krzno tudi povrh obleke (TD 69). Poleti so se nosili tudi slamniki (TD 10, LY I: 39). Pri obedih so uglednejši sedeli z velikim pokrivalom (LY II: 36) in še posebej starejši rabini tudi s svilenimi ogrinjali (LY II: 44). Leket jošer omenja nogavice (LY I: 43), rokavice (LY I: 66), čevlje in natikače (LY II: 61). Moška pokrivala so obsegala kipo, ki je bila pokrita s klobukom ali kapuco, ki je padala čez ramena. Ob prihodu v hišo je na glavi ostala zgolj kipa (LY I: 13). Moški so si strigli lase na kratko, čeprav so si nekateri kljub obsojanju drugih Judov puščali dolge lase kot Nejudje. Oblikovanje brade je bilo običajno in Isserleinova brada je bila kvadratna in negovana s škarjami (LY II: 17), čeprav brade niso nosili vsi Judje. V vsakodnevnem življenju so ženske nosile poleg običajnih platnenih oblek in ogrinjal tudi takšne z volnenimi rokavi (TD 296), medtem ko so si glave pokrivale z rutami (TD 152). Za sobote in praznike so ženske pogosto nosile obleke svetlih barv, srebrne pasove in nakit (TD 210) ter obleke z zlatimi in srebrnimi nitmi (TD 320) in celo okrašene z dragim kamenjem (TD 213). Nekatere so nosile zapestnice (Schulsinger 1929: 88) in dragocene pasove (PK 200). Poročene ženske so nosile poročne prstane (LY I: 33). Količina nakita je bila seveda odvisna od posameznikovega premoženjskega stanja. Vsakodnevni obroki pri premožnejših Judih so vključevali mleko, maslo (LY II: 6, 11), bel in črn kruh (LY I: 34), sir (TD 206), juhe (LY I: 60), zelenjavo (LY II: 6), kislo zelje (LY I: 124), riž (LY I: 32, 34, 35, 75) in slanike (TD 174, LY I: 52, LY II: 6). Vino je bilo bistvenega pomena, še predvsem zaradi nezanesljive kakovosti vode, pili so ga ob vseh jedeh in celo za zajtrk (TD 31). Kot kaže, so imeli na razpolago različne sorte vina, saj so lahko "izbirali med močnim in šibkim ter redkim, prosojnim in sladkim" (TD 34). Ob svečanih priložnostih so pili iz srebrnih in steklenih vrčev, ki so bili okrašeni z vrezanimi ali obarvanimi podobami (TD 132, PK 151). Da so varili tudi pivo, potrjuje Isserlein (TD 129). Krušno peč je imela vsaka judovska hiša. Kruha, ki so ga spekli kristjani, so se na velike praznike ogibali (LY I: 132). V Mariboru so posebno mesno pito, ki se mu "v Ostrajhu reče brajtling," pozimi začeli peči že v petek zjutraj pred zoro in jo na sobotni večer že jedli, saj se v Mariboru na ta dan ni moglo dobiti rib (LY I: 47), verjetno zato, ker so jih kristjani zaradi petkovega posta že prej pokupili. Ker je bila govedina redka, so mesni obroki večinoma obsegali perutnino (LY I: 61, 65, LY II: 6). Ribe so bile kuhane ali sušene na dimu, stregli so jih na dragocenih pladnjih, kar je veljalo tudi za različne omake, paštete, golobe, piščance in gosi (TD 53, 55, 57, 161, LY I: 47, LY II: 61). Omenja se tudi ovnovo meso (TD 322). Še danes tradicionalni čolent, zelo gosto juho iz fižola, mesa in včasih jajc, so jedli v soboto ob poldnevu (TD 66, LY I: 64, 80). Omenja se kuhano in surovo sadje (LY I: 35). Med sladicami se tudi navaja sadje, kot na primer jabolka, bele in črne smokve, grozdje, hruške, slive, melone, lešnike in granatna jabolka, kakor tudi sadne pite (LY I: 34, 35, 41, 43). Izrecno so navedene tudi breskve (LY I: 38), mandlji in celo sladkor — cukra (LY I: 39). Omenjajo se seveda tudi različne vrste zelenjave, kot so to kumare in korenje (LY I: 29). Zanimivo je, da vir navaja kostanj z besedo kisten, kar kaže, da so tako kot v slovenščini privzeli turško besedo (LY I: 38). Judje so vzejali perutnino (LY I: 65, TD 299), drobnico in govedo (TD 271, PK 167, LY II: 64, 69), imeli so domače pse (PK 105) in tudi konje. Tudi Isserlein je imel konja (LY I: 47, 104, 140). Poleg družinskega življenja in njegovih prelomnic, judovskega verskega ciklusa s prazniki ter obredov in javnih dogodkov, ki so povezani z judovsko ulico, sinagogo in pokopališčem, je skupnost uživala še vidike družabnega življenja. Poleg tega, da je bila ob sobotah in praznikih vsaka družina vesela gostov (TD 72), so se moški družili po molitvah in razpravljali o dnevnih dogodkih ter drugih pomembnih rečeh (TD 61, PK 155). Isserlein se je rad dolgo sprehajal po poljih (LY I: 7) in plaval v reki (LY II: 50). Ob sobotah in praznikih so se otroci igrali in družili s skakanjem in tekanjem (TD 61). Dekleta so uživala v plesanju in petju in ob sobotah je Isserlein celo kristjanom prepovedal igrati na instrumente, saj bi si judovska dekleta lahko poželela, da bi jim potem igrali tudi Judje (LY I: 66—67). Nejudovski Mariborčani Čeprav besedila tako Isserleina kot njegovega učenca izžarevajo samozavest judovskega življenja in opisujejo še zelo bogato in raznoliko judovsko življenje 15. stoletja, je jasno, da se je na področju Notranje Avstrije v teku istega stoletja judovski položaj začel slabšati, kar nam jasno kažejo že primeri konca določenih judovskih skupnosti, in sicer v Salzburgu ter na Ptuju leta 1404, v salzburških Brežah do leta 1410, in v Celju leta 1400 ali 1410. Že v zadnjih desetletjih 14. stoletja so izginile tudi manjše skupnosti v Gornji Beli, Celovcu, Volšperku, Strassburgu, Pliberku, Dravogradu ter Slovenj Gradcu. Tudi skupnost v Beljaku je zamrla na začetku 15. stoletja (Jelinčič Boeta 2009: 457-463). Kot rečeno, so Judje živeli tako izven strnjene judovske poselitve znotraj obzidja kot zunaj obzidja in celo na podeželju, kristjani pa so tudi živeli na področju tako imenovane judovske četrti - kar oboje kaže na relativno varnost, ki so jo občutili lokalni Judje. Med Judi in njihovimi sosedi so potekale številne poslovne in pravne interakcije, Vendar so odnosi Judov z Nejudi v mestu vključevali še druge vidike. Razmerja med njimi glede na ohranjanje meja skupnosti in asimilacijo zahteva analizo tako medsebojnega odnosa tako krščanskega kot judovskega prebivalstva. Deklarirana krščanska politika izključevanja ali konverzije je le en vidik tega odnosa. Vedno prisotne družbene razlike med krščanskimi in judovskimi meščani so morale tako na mnoge načine negativno učinkovati na pravni status Judov. Čeprav je bila razredna struktura v srednjeveških mestih relativno gibljiva in so se osebe nižjega rodu lahko z relativno lahkoto povzpele in dosegle položaj moči in ugleda, je razlika v veri vedno držala Jude ob strani. Samo tisti, ki so prestopili v krščanstvo, so dosegli relativno lahek vstop v večinsko družbo zase in za svoje otroke. Kjer je odnos z osrednjimi oblastmi Judom zagotavljal dodatne privilegije, kot npr. notranjo samoupravo, kar je na področju Notranje Avstrije veljalo povsod, so jim lokalni krščanski meščani to nedvomno zamerili, k čemer je potrebno dodati tudi nasprotovanje judovski konkurenci, na primer leta 1418, ko so se štajerski meščani pritožili vojvodi Ernestu zoper prelate, duhovnike, plemiče, Jude in trgovce glede sodstva, trgovine, sejmov ob nedeljah, gostiln, tovorjenja vina in opravljanja obrti, zaradi česar je ta prepovedal trgovino po mestih in izdal še nekaj odredb o posojanju (GZM XIII/5), vendar se ob vseh ohranjenih listinah o poslovnih dejavnostih v Mariboru zdi, da ta prepoved ni mogla biti strogo upoštevana. Zanimivo je, da nimamo niti enega podatka o pregonih Judov v Mariboru, temveč viri navajajo primere zelo strpnih odnosov in stikov med Judi in Nejudi. Čeprav je bilo nasprotovanje obojestransko, judovski viri z neodobravanjem omenjajo telesne stike Judov z nejudovskimi ženskami (TD 209, 267, LY I: 121, 136, LY II: 49). Judje so skupaj s krščanskimi sosedi doživljali vse nesreče, ki so doletele mesto kot celoto. V Mariboru je bil to leta 1348 potres, požari v letih 1362, 1438, 1450 (ko je pogorelo skoraj celo mesto) in 1468, leta 1469 osvojitev Baumkirchnerja, leta 1481 obleganje Madžarov, in med letoma 1471 ter 1494 napadi Turkov. V požaru leta 1450 je izgubilo življenje več kot dvajset "kristjanov in Judov" (GJ III 2: 834); v neredih ob vstaji Andreasa Baumkirchenrja proti Frideriku III. leta 1471 je zet Arona Muskata izgubil ketubo, poročno pogodbo svoje žene (Jelinčič Boeta 2009: 449). Kadar je bilo skupno mesto prebivanja napadeno ali obstreljevano, so pri obrambi sodelovali pripadniki obeh veroizpovedi (TD 328). Takrat so tudi Judje pomagali pri gradnji obzidja in celo pri postavljanju straže (TD 345). Tudi v primeru požara ob sobotah se zaradi smrtne nevarnosti ni smelo razlikovati med Judi in kristjani in je bilo treba pomagati vsem (PK 156). Prestopi v krščanstvo se v virih omenjajo na več mestih v sestavu različnih okoliščin. Tako je nek duhovnik poročil kristjana s pokristjanjeno Judinjo, ki pa se je po dveh ali treh letih zakona skesala, se vrnila v judovstvo in se poročila z Judom. Isserlein je seveda priznal zakonitost drugega zakona (TD 209). Če je soprog prestopil v krščanstvo v času zakona, je moral ženi preko glasnika poslati ločitveno pismo (TD 237). Zabeležen je primer, ko se je Rubenova žena Lea krstila in poročila s kristjanom, Ruben pa se je poročil z Rahelo, ne da bi se ločil od Lee (TD 219). Včasih so kristjani zaradi poslov poslali po Jude, včasih pa so Judje šli h kristjanom zaradi kakega dolga ali drugih zadev, pri čemer se je Judom izkazovalo veliko spoštovanje (TD 5). Odnosi so bili tudi tako dobri, da so včasih kristjani svoje judovske sosede in poslovne partnerje ob praznikih presenetili z dragocenimi darili (TD 78, 83). Tudi ob porokah so Judje dobivali darove od nejudovskih sosedov (LY I: 61). Leket jošer celo jasno navaja, da so bili trije ali štirje sedeži v mariborski sinagogi namenjeni kristjanom, in da je Isserlein dovolil, da se kristjani usedejo tudi na kakšno drugo nezasedeno mesto, saj so bili "s kraljevskim sijajem" (LY I: 31), kar se po vsej verjetnosti nanaša na različne odposlance oblasti, na primer zaradi javnega branja listin. "V nekaterih mestih imajo Judje običaj pošiljati darila duhovnikom in oblastem na osmi dan po Božiču, ko se jim obnovi leto," pravi vir (TD 195). Judje so se pojavljali pri dostojanstvenikih osebno in nekateri izmed teh dostojanstvenikov so ob tem celo z obleko pokrili križ, ki so ga nosili na sebi, da ne bi žalili judovskih čustev (TD 196). Povsem jasno je, da so se pripadniki judovskih višjih slojev in pripadniki aristokracije med seboj tudi družili. Izgon leta 1496, ki sta ga zahtevala tako plemiški kot meščanski element v mestu, pa je seveda prekinil in uničil vse to. * * * JEWS IN MEDIEVAL MARIBOR Klemen Jelinčič Boeta Summary: The author inspects, on basis of historical documentation, the life of the Maribor Jews in the period between the late 13th and the early 16th centuries, and provides an ethnographic recreation of their daily courses and activities. The community, at its peak at least 200 persons strong, boasted a succession of rabbinic personages, of which the most prominent was Rabbi Isserlein ben Petachia (1390— 1460), the foremost European Talmudic authority of his time. As one of the centres of Central European Ashkenazi civilization, Maribor was a model community of contemporary Jewish life and prosperity in trade, medical and rabbinical sciences, and money-lending, in which the women partook as vigorously as their male counterparts. The evictions from the Slovenian lands up to 1515 terminated and dislocated this flourishing world. Ključne besede: srednjeveški Judje v Mariboru; rabin Isserlein ben Petachia; srednjeveške judovske ustanove; srednjeveški talmudizem; gospodarstvo srednjeveških Judov v Mariboru Keywords: medieval Jewry in Maribor; Rabbi Isserlein ben Petachia; medieval Jewish institutions; medieval Talmudic studies; economy of medieval Jews in Maribor Slika 1: Listina ddo. 1286, VI. 9., Ptuj (org. HHStA, fotografija: MOM): Ptujski (mestni) sodnik Nikolaj I. Weckerl z ženo Wildrono in sinom Nikolajem II. proda svojo hišo v Ptuju, ki je med hišami Štefana Hausendarma, Nikolaja pasarja, Andreja Futererja in Bernarda iglarja, Judu Jakobu in njegovi ženi Gnani za 40 mark srebra po mestnem pravu in običajih ptujskega mesta. Listina je bila pečatena s pečatom ptujskega mesta. Priče: Nikolaj, sin izstavitelja, Emko, Herman slikar, Ortolf Jastreb, Judje Hekel, Altman, Tröstel, Frojdel. Judje srednjeveškega Ptuja* Boris Hajdinjak Judje so bili kot nekristjani izvzeti iz cerkvene prepovedi posojanja denarja za obresti, zaradi česar so bili pomembni1 za razmah gospodarstva v visokem srednjem veku. Ta razmah je bil najbolj opaznen v izjemnem porastu števila mest po vsej Evropi. Ptuj se že v listini cesarja Friderika I. Barbarose (1152/55—1190) iz leta 1178 nesporno * Za pomoč pri pripravi članka se zahvaljujem kolegi Robertu Čeponu s Prve gimnazije Maribor, dr. Poloni Vidmar in dr. Andreju Hozjanu iz Maribora, Tatjani Štefanič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, dr. Janezu Premku iz Ljubljane in dr. Michaelu Ronyu iz Izraela. Uporabljene kratice: ARS = Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana; BayHStA = Bayerisches Hauptstaatsarchiv / Bavarski glavni državni arhiv, München; BKStGQ = Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen 1—32, Graz 1864—1902/03, nadaljevanje kot BEStG = Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte N. F. 1 (33)—9 (41), Graz 1903—1918 in nadaljevanje kot BEStGQ = Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichtsquellen N. F. 10 (42)-17 (49), Graz 1931-1970; CeKL 1 = Viri; ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje 1-35, Maribor 1904-1940 in (n. v.) 1(36)-, Maribor 1965-; GZM = Viri; HHStA = Österreichische Staatsarchiv / Avstrijski državni arhiv, Wien / Dunaj, Haus-, Hof- und Staatsarchiv; HKA = Österreichische Staatsarchiv / Avstrijski državni arhiv, Wien / Dunaj, Hofkammerarchiv; MGSLK = Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde, Salzburg 1860/61-; MGWJ = Monatsschrift für Geschichte und Wissenschaft des Judentums, Breslau 1851-1939; MIÖG = Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtforschung, Wien 1880-; MOM = Viri; OÖLA = Oberösterreichisches Landesarchiv / Zgornjeavstrijski deželni arhiv, Linz; org. = originalna listina; PAM = Pokrajinski arhiv v Mariboru; PMM = Pokrajinski muzej Maribor; PMPO = Pokrajinski muzej Ptuj Ormož; prp. = prepis listine; RGJÖM = Viri; RH = Viri; RI-Opac = Viri; s. d. = sub dato; SLA = Salzburger Landesarchiv / Salzburški deželni arhiv, Salzburg; StLA = Steiermärkisches Landesarchiv / Štajerski deželni arhiv, Graz / Gradec; s. v = sub voce; TKL = Viri; UBOÖ = Viri; UBS = Viri; UBSt = Viri; VHLSt = Veröffentlichungen der Historischen Landes-Kommission oz. Veröffentlichungen der Historischen Landeskomission für Steiermark 1-, Graz 1896-, ZČ = Zgodovinski časopis 1-, Ljubljana 1947-; ZHVSt = Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark 1-, Graz 1903-. Kadar obstaja več objav vira, navajam samo zadnjo ali najboljšo. 1 Za kratko predstavitev gospodarskega pomena in pravnega položaja Judov v srednjem veku glej Vilfan, Pravna zgodovina, str. 169-171. 60 omenja kot urbana, neagrarna naselbina.2 Zato ne preseneča, da se Judje na Ptuju3 prvič omenjajo že leta 1286, ko sta Jud Jakob in njegova žena Gnana od ptujskega mestnega sodnika Nikolaja I. Weckerla kupila hišo na Ptuju Slika 1).4 Sodeč po imenih judovskih prič v tej listini: Hekel, Altman, Tröstel in Frojdel (»H&kchel, Altman, Troestel, Fmvde« so prvi Judje na Ptuj prišli iz nemškega prostora. Čeprav iz te omembe še ne izhaja zanesljiva, temveč samo zelo verjetna stalna naselitev Judov na Ptuju, pa vsekakor sodi med najzgodnejše omembe stalno naseljenih Judov na Štajerskem,5 saj se stalno naseljeni Judje prvič omenjajo v Gradcu verjetno leta 1261 ali 1263, zanesljivo leta 1302,6 Mariboru verjetno v letih (1280/95), zanesljivo leta 1317,7 Judenburgu leta 1290,8 Brucku an der Mur leta 1327,9 Murauu leta 1329,10 Slovenj Gradcu leta 1334,11 Radgoni leta 1338,12 Celju leta 1340,13 Ormožu leta 1340,14 Fürstenfeldu leta 1342,15 Voitsbergu leta 1358,16 in Slovenski Bistrici leta 2 Za podrobno analizo razvoja Ptuja do začetka 13. stoletja glej: Kosi, Predurbane ... (I. del), str. 289—331 in z zemljevidi in slikami dopolnjeno Kosi, Zgodnja zgodovina, str. 33—69. 3 Dosedanja dela o Judih v srednjeveškem Ptuju (izbor): Rosenberg, Beiträge, s. v., Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 61-67, 70-79 in 118-121, Vivian, Le iscrizioni, str. 249-260, Wadl, Geschichte, s. v, Wenninger, Pettau (za posredovanje tega dela se zahvaljujem dr. Janezu Premku), Spitzer, Bne chet, s. v, Gruber - Gruber, Jewish Monuments, str. 148-150, Weiss, Das Städtwesen, str. 131-133 in 136-138, Brugger, Von den Ansiedlung, s. v, Vidmar in Hajdinjak, Gospodje / Lords, str. 34-35 in Hajdinjak, Mesto, str. 291-294. 4 Listina ddo. 1286, VI. 9., Ptuj (org. HHStA, Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d., fotografija MOM). 5 Za primerjavo letnic prve omembe stalne naselitve Judov na Štajerskem po RGJÖM 1 in RGJÖM 2 glej pogosto precej drugačne podatke po tabeli v Spitzer, Bne chet, str. 110-111. 6 V regestu listine da. 1263 se omenja »a/» haus gelegen zu Grecz an der Judengassen« (Loserth, Das Archiv, str. 20/88, št. 20), drugi regest te iste listine ima datacijo 1261 (UBSt 4, št. 58). Spitzer, Bne chet, str. 110-111: 1304 po najstarejšem datiranem nagrobniku. V listini ddo. 1302, VIII. 14., Seckau, se omenja neimenovani Jud iz Gradca (RGJÖM 1, št. 110). Cf. Brunner, Geschichte, str. 77-79 in Brugger, Von den Ansiedlung, str. 180-181. 7 Po letu 1280 in pred letom 1295 nastalem deželnoknežjem urbarju za Štajersko se omenja »»Mathis iudeus« kot sogornik deželnoknežjega vinograda v Šlajfi pri Mariboru (Dopsch - Mell, Die landesfürstlichen, str. 265, g. 13.), kar navaja tudi Spitzer, Bne chet, str. 110-111 vendar z letnico 1280. V listini ddo. 1317, (VI. 22.-VII. 14.), Rottenmann se omenjajo neimenovani Judje iz Maribora (RGJÖM 1, št. 211, fotografija Bedrač, Sinagoga, str. 7). Cf. Brugger, Von den Ansiedlung, str. 182-183. 8 V (1290) datiranem rokopisu se omenjajo neimenovani Judje iz Judenburga (RGJÖM 1, št. 72). Spitzer, Bne chet, str. 110-111: 1305, čeprav je glede na prvo omembo »mercatum Judinburch« iz leta 1074 možna tudi že zgodnejša naselitev. Cf. Brugger, Von den Ansiedlung, str. 181-182. 9 Z listini ddo. 1327, XII. 13., Gradec, proda Jud Geršon svojo hišo v Brucku, ki jo je podedoval po svojem očetu »Mennel« (RGJÖM 1, št. 285). Spitzer, Bne chet, str. 110: 1297 po judovskem viru, ki omenja rabina Hajima, sina rabina Mošeja iz Brucka. 10 V listini ddo. 1329, IX, 26., Gradec, se omenja Jud Merhlajn iz Muraua (RGJÖM 1, št. 313). Spitzer, Bne chet, str. 111: 1303 z datacijo sinagoge. 11 V listini ddo. 1334, I. 30. se omenja Jud Muš iz Slovenj Gradca (RGJÖM 1, št. 371). Spitzer, Bne chet, str. 111: 1331. 12 V listini ddo. 1338, XI. 8. se omenjajo Judinja Selda iz Radgone, njen mož Izak in sin Jekel (RGJÖM 1, št. 446). Spitzer, Bne chet, str. 111: 1339. 13 V listini ddo. 1340, I. 28. se omenja Jud Šeblajn iz Celja (RGJÖM 2, št. 468). Spitzer, Bne chet, str. 110: isto. Cf. Brugger, Von den Ansiedlung, str. 184-185. 14 V listini ddo. 1340, XI. 20. se omenja Jud Iserlajn iz Ormoža (RGJÖM 2, št. 479). Spitzer, Bne chet, str. 110-111: ne omenja. 15 V listini ddo. 1342, XI. 24. se omenja Jud Mušlajn iz Fürstenfelda (RGJÖM 2, št. 500). Spitzer, Bne chet, str. 110-111: ne omenja. 16 V listini ddo. 1358, IV 27. se omenja Jud Šalom iz Voitsberga (RGJÖM 2, št. 871). Spitzer, 1370.17 Razen morda Maribora so prve omembe Judov v slovenskih krajih mlajše:18 Ljubljana leta (1326/27), Dravograd leta 1383, Koper leta 1386, Piran leta 1390 in Izola leta 1421. Glede na to, da so Judje bili lastnina deželnih knezov in so jim Judje za zaščito plačevati tudi nemajhen davek ter dajali ugodna posojila, smemo sklepati, da so se na Ptuju naselili s soglasjem in gotovo tudi s finančnim interesom salzburškega nadškofa. Kljub temu so bili Judje v srednjeveški družbi vedno marginalna skupina, ki je bila že po zunanjosti jasno diskriminirana (^ Slika 2). Vendar so tudi srednjeveški Judje, tudi na Ptuju, imeli svojo elito, ki se je ukvarjala z denarniškimi posli »na veliko.« Slika 2: Juda, z značilnim judovskim klobukom in trpeči Kristus: izrez iz freske Trpeči Kristus z arma Christi, Humberk (Hollenburg), grajska kapela sv Nikolaja, severna stena (ok. 1350— 1360, fotografija: Polona Vidmar). Od IV lateranskega koncila leta 1215 do 15. stoletja je bilo običajno, da so Judje morali nositi judovski klobuk ali pileum cornutum (= rogati klobuk) kot znak jasne diskriminacije. Juda na tej freski imata tudi za srednji vek jasno antisemitsko sporočilo: tako kot so Judje nekoč povzročili Kristusovo trpljenje, tako ga povzročajo tudi zdaj. Na naslednjega ptujskega Juda z imenom Zuslajn (»Suezlein«) in z natančno opredelitvijo »iz Ptuja« naletimo leta 1311, sicer šele po četrtstoletnem molku virov, ko posodi ne prav veliko količino srebra Hartnidu (IV) Lipniškemu.19 Leta 1319 je salzburški nadškof Friderik III. Lipniški (1315—1338), verjetno zato, da bi privabil čim več Judov, tiste, ki so se z nakupom hiše v njegovem mestu Ptuju naselili, sprejel v svojo zaščito in mir ter jim obljubi triletno popolno oprostitev od vseh dajatev.20 Takoj po preteku treh let, leta 1322, se judovski davek (»steura Judeorum«)21 na Ptuju navaja v urbarju salzburške nadškofije.22 V tem času je moralo biti na Ptuju že toliko Judov, da so izoblikovali občino.23 To posredno dokazuje judovsko pokopališče, kjer obstaja nagrobnik Judinje Pole iz leta 1327, ki ni le najstarejši datiran judovski nagrobnik, najden na Ptuju, temveč tudi na celotnem ozemlju Slovenije (^ Slika Bne chet, str. 111: 1363. 17 V listini ddo. 1370, IX. 8. se omenja Jud Hajnko iz Slovenske Bistrice (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.). Spitzer, Bne chet, str. 110—111 ga ne omenja. 18 Cf. zemljevid Bedrač, Sinagoga, str. 4. 19 Listina ddo. 1311, XII. 7. (org. ARS, CeKL 1, št. 96). 20 Listina ddo. 1319, I. 6., Lipnica (prp. 14. st.), salzburški urbar za Spodnjo Štajersko, StLA, Hs. 1157, fol. 105r, UBS 4, št. 287). 21 O judovskem davku: Vilfan, Pravna zgodovina, str. 312. 22 Salzburški urbar za Spodnjo Štajersko, StLA, Hs. 1157, fol. 23 in 29', Kos, Urbarji , str. 100 in 105. 23 Hebrejsko kehilla, tudi kehilloh ali qahal = sklic, zbor, shod. O srednjeveških judovskih občinah: Spitzer, Bne chet, str. 116—142 in Keil, Gemeinde, str. 39—59. 62 Slika 3: Zgornji in spodnji del nagrobnika Judinje Pole umrle 14. II. 1327 (PMPO, fotografija: Tatjana Štefanič). Napis: »»(1) Polnost / mojih udov je usahnila / in moja žalost je velika. / Priča mi je ta kup kamenja / (5) [in priča je ta spomenik.] / Odšla je v večno bivališče moja soproga / gospa Pola, na dan / šabata, 22. dne adara / prvega, leta 87, brez tisočletja. / (10) Njena duša naj se ohrani v skrinji življenja! Amen! [Amen! Na vekomaj!]« 3).24 Natančna lokacija srednjeveškega judovskega pokopališča kljub do zdaj petim najdenim nagrobnikom25 še ni znana. Sodeč po edinem dokumentiranem najdišču bi lahko pokopališče bilo izven mestnega obzidja ob Dravi26 in ne znotraj obzidja 24 Vivian, Le iscrizioni, str. 250-254 (tudi fotografija na str. 251, za pomoč pri prevodu iz italijanščine se zahvaljujem Robertu Čeponu). 25 Do zdaj je bilo na Ptuju najdenih pet judovskih nagrobnikov: poleg treh, omenjenih zgoraj, še del nagrobnika neznane Judinje iz 14. stoletja (PMPO) z napisom: »(1) Moja soproga je odšla v večno bivališče / na prvi dan (meseca) marhešvana ...« (Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 65 in Vivian, Le iscrizioni, str. 254, fotografija na str. 255), in leta 1994 med zaščitnimi arheološkimi izkopavanji na območju nekdanjega kapucinskega samostana na Ptuju najdeni del nagrobnika (v PMPO ga nisem videl) z napisom: »(1) tukaj je/so po[kopana/-i] / Hanina (?) / gospa Hana« (Gruber - Gruber, Jewish Monuments, str. 149). Del nagrobnika neznane Judinje iz 14. stoletja (PMPO) z napisom: »(1) ... hčerka ... / umrlaje na dan / nedelje, 13. dne teveta/ševata / leta ...« (Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 66-67 in Vivian, Le iscrizioni, str. 256-257, fotografija na str. 256) je bil najden na Dunaju pri gradnji Palais Herberstein v letih 1896-1897 in nato prinešen na grad Ptuj, ki je bil takrat v posesti Herbersteinskih. Za primerjavo: do zdaj je bilo najdenih v Mariboru pet srednjeveških judovskih nagrobnikov: dva v PMM (Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 41-42 in Vivian, Le iscrizioni, str. 260-264), nagrobnik Regine, hčerke Zeracha in žene Benedikta iz leta 1371, ki je bil leta 1831 prenesen na judovsko pokopališče v Rožni dolini pri Gorici oz. Novi Gorici (Gruber - Gruber, Jewish Monuments, str. 143) in še dva deloma ohranjena in neobjavljena, ki sta bila najdena pri obnovi mariborske sinagoge, cf. fotografija Bedrač, Sinagoga, str. 21), v Brežah sedem (Keil, Gemeinde, str. 25-26 in Leitner, Die Inschriften, str. 609-611), v Weiner Neustadtu dvanajst (Kohn, Die Inschriften, str. 314-316 in Keil, Gemeinde, str. 25 in 26) in v Gradcu štirinajst, čeprav se jih večina, tudi zaradi uničenja v času holokavsta, ni ohranila (Herzog, Jüdische Grabsteine ... I., str. 35-41, Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 59-60 in Keil, Gemeinde, str. 25). 26 Edini nagrobnik, za katerega lahko sklepamo, da je bil najden blizu prvotnega mesta, je v % .C G^A&r RSn^t^t j fW Ä- -5R-V,- Slika 4: Listina ddo. 1344, XII. 6. (org. HHStA, fotografija: MOM): Ptujski meščan Ulrik Sweiner in žena Kunigunda prodata salzburškemu nadškofu Ortolfu svojo hišo v Judovski ulici (na Ptuju), ki je bila med hišama Jurinovke in Juda Averlajna, vinograd v Drstelji ter njivo veliko tri orale za pet in pol mark ter 40 starih graških denaričev Listina je bila pečatena z velikim mestnim pečatom Ptuja. Slika 5: Listina ddo. 1333, II. 12., Ptuj (org. HHStA, fotografija: MOM): Iserl, Jud iz Ptuja, in njegova žena Estera potrjujeta, da jima je Friderik Windischgrätzer, vicedom iz Lipnice, kot porok za prvi in drugi obrok dolga salzburškega nadškofa (Friderika III.) predal 32 mark tehtanega srebra. Listino pečatita Andrej Lombard, judovski sodnik v Ptuju, in Leopold Zwickel, mestni sodnik v Ptuju, zaradi tega, ker izstavitelj nima pečata. V tej listini se prvič omenja znani judovski bankir Iserl/Iserlajn iz Ptuja oz. Iserl/Iserlajn iz Maribora in prvi znani judovski sodnik na Štajerskem. Ofl««£ii>*"Skpw Sfem Sii -m $•3»- Stfr^-tT"" owi^nV ^nttJvjSl^'.i»»»»^ -wwr -^tpf**? "7 trt-o^ ffa^ -xujffcrM -Afj*^ ftTrtt ^„Jfp fcrf rjwcfiöf- S*"« it1« JVf' ««tfcB^^Wl "V. fl^rtt*^ L r- . k"', a* S^» ^P»» Pfc^-^a» o««' ob sinagogi. Drugi posredni dokaz za judovsko občino na Ptuju je Judovska ulica, danes Jadranska ulica, ki se kot »Juden ga%%en« (in ne »Judenstraz%en«, kot se običajno navaja) prvič omenja leta 1344 (^ Slika 4).27 Ta omemba navaja tudi neko stanovalko Jurinovko, kar bi dalo slutiti, da območje te ulice vsaj sredi 14. stoletja ni bilo izključno judovsko. Dokaz o posebnem gospodarskem pomenu dejavnosti ptujskih Judov je v virih iz leta 1333 prvič omenjeni ptujski judovski sodnik (^ Slika 5),28 ki je hkrati tudi prvi znani judovski sodnik na Štajerskem, čeprav se istega leta omenja tudi prvi mariborski judovski sodnik.29 Judovski sodnik30 je bil kristjan, ki je v mestih z večjim številom Judov, kar je obenem pomenilo tudi obstoj judovske občine,31 potrjeval pogodbe in razsojal v sporih med kristjani in Judi. Običajno je bil judovski sodnik ugleden meščan; takšen je bil leta 1333 omenjen ptujski meščan Andrej Lombard. Nekateri so bili nižji plemiči, kot npr. Oton (V) iz Grebinja (Griffen), omenjen leta 1361,32 in Wulfing II. iz Fladnitza, omenjen leta 1375.33 Osrednja ustanova vsake judovske občine je sinagoga, ki se na Ptuju ne omenja že leta 1344, kot se običajno navaja skupaj z Judovsko ulico: tako običajno trdijo pisci. V meni poznanih virih se vse do leta 1405,34 ko se zadnjič omenja Judovska ulica, sinagoga nikoli izrecno ne omenja. To seveda ne pomeni, da je ni bilo, saj se leta 1427 (in ne leta 1429 ali šele leta 1495, kot se običajno navaja) Judovska ulica že imenuje Ulica Vseh svetih, to pa po cerkvi Vseh svetih, v katero so spremenili sinagogo. (^ Slika 6).35 Če bo kdaj v prihodnosti opravljena stavbno-zgodovinska in/ali arheološka raziskava objekta, ki ima danes hišno številko Jadranska ulica 9,36 se bo morda izkazalo, da sedanja zgradba temelji v srednjeveški sinagogi. To bi pomenilo, da imamo na ozemlju Slovenije poleg že obnovljene mariborske37 še eno Dravi najdeni nagrobnik gospoda (»rabina«) Davida iz leta 1343, ki ga bom opisal v nadaljevanju. 27 Listina ddo. 1344, XII. 6. (org. HHStA, RGJÖM 1, št. 529, fotografija MOM). 28 Listina ddo. 1333, II. 12., Ptuj (org. HHStA, RGJÖM 1, št. 358, fotografija MOM). 29 Listina ddo. 1333, V 3., Maribor (GZM 3/115, RGJÖM 1, št. 358). 30 O judovskih sodiščih in sodnikih: Rosenberg, Beiträge, str. 14—30, Vilfan, Pravna zgodovina, str. 170—171, Brunner, Geschichte, str. 85-86, Weiss, Das Städtwesen, str. 150—158 in Brugger, Von den Ansiedlung, str. 149—151. Spisek judovskih sodnikov na Ptuju in v Mariboru: Weiss, Das Städtwesen, str. 239—240: za Ptuj poznamo v obdobju od leta 1333 do leta 1375 samo tri, za Maribor v obdobju od leta 1333 do leta 1492 pa kar 27 judovskih sodnikov. Sicer so bili judovski sodniki na Štajerskem (cf. Rosenberg, Beiträge, str. 122—123) še v Judenburgu: prvič omenjen 1343 (RGJÖM 2, št. 507 in ne že leta 1305, cf. RGJÖM 1, št. 132) in zadnjič leta 1492; v Gradcu: prvič omenjen leta 1380 in zadnjič leta 1492; v Voitsbergu: prvič omenjen leta 1381 in zadnjič leta 1392; v Radgoni: prvič omenjen leta 1386 in zadnjič leta 1492, ter v Brucku an der Mur: prvič omenjen leta 1393 in zadnjič leta 1447. 31 Sklepamo lahko, da je glede na omenjene judovske sodnike na Štajerskem v 14. stoletju nastalo največ sedem judovskih občin. Število se v prvi polovici 15. stoletja zmanjšalo na pet, v drugi polovici 15. stoletja (1480) pa so bili judovski sodniki, in verjetno tudi judovske občine, samo še v Gradcu, Judenburgu, Mariboru in Radgoni. 32 Listina ddo. 1361, V 20. (org. HHStA, RGJÖM 2, št. 983). 33 Listina ddo. 1375, V 20. (org. StLA št. 3222, Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 79, št. 11). 34 Prepis listine ddo. 1405, II. 2., Salzburg (Koller, Registrum, št. 72) in listina ddo. 1405, II. 2., Salzburg (org. HHStA, fotografija MOM). 35 Prepis listine ddo. 1427, X. 9., Ptuj (Koller, Registrum, št. 289). 36 O ptujski sinagogi: Curk, Urbana podoba, str. 34—35; in Gruber in Gruber, Jewish Monuments, str. 149-150. 37 O mariborski sinagogi: Gruber in Gruber, Jewish Monuments, str. 146—148, Mikuž, Nekdanja židovska četrt, Keil, Gemeinde, str. 21—23 in Bedrač, Sinagoga, str. 14—15 in 17. Slika 6: Ulica Vseh svetih, srednjeveška Judovska ulica in današnja Jadranska ulica, s cerkvijo Vseh svetih, do leta 1404 ptujsko sinagogo (izrez iz Franz Josef Fellner, Led na Dravi, votivna podoba, 1766, PMPO). Slika 7: Nagrobnik gospoda (»rabina«) Davida, sina gospoda (»rabina«) Mošeja, umrlega 8. XII. 1343 (PMPO, fotografija: Boris Hajdinjak). Za nagrobnik je bil uporabljen rimski oltar. Napis: »(1) Ta kamen / je bil postavljen / nad v%glavjem gospoda Davida, / sina gospoda Mošeja, / (5) Odšel je / v večno bivališče v / nedeljo, 20. dne / meseca kisleva / leta 104, / (10) brez tisočletja. Njegova duša naj se ohrani v skrinji življenja! / Amen. Amen. Amen. Na vekomaj!« srednjeveško sinagogo. Sinagoga je sedež rabina, ki je ne le versko, temveč tudi pravno izobražena oseba in običajno voditelj srednjeveške judovske občine.38 To pomeni, da ptujsko sinagogo lahko posredno izpričuje listinska omemba ptujskega rabina. Sam sem bil mnenja,39 da je z letnico 1343 datirani, na Ptuju najdeni nagrobnik »rabina« Davida (^ Slika 7)40 verjetno nagrobnik prvega znanega ptujskega rabina. Vendar se naziv rabin v srednjem veku uporablja za skoraj vsakega bogatejšega ali pomembnejšega Juda, torej tudi v pomenu »gospod.« To se jasno vidi v hebrejskem delu listine iz leta 1428,41 kjer so vsi v njej navedeni družabniki mariborskega Juda Meira42 navedeni kot sinovi rabinov, vendar je samo eden naveden kot sin učitelja rabina, torej dejanskega takratnega mariborskega rabina Mordehaja:43 ... Meir, sin rabina Mošeja, naj bo posvečen njegov spomin; Ezekiel, sin rabina Natana; Macliah, sin rabina (Eli)ezerja, naj bo posvečen njegov spomin; Juda, sin našega učitelja rabina Mordehaja, naj živi dolgo in srečno, amen; in Barahi, sin rabina Natana, naj bo posvečen njegov spomin; Eliezer, sin rabina Šmuela, naj bo posvečen njegov spomin; Jožef, sin rabina Arona, naj bo posvečen njegov spomin; Jair, sin rabina Abrahama Kohena, naj bo posvečen njegov spomin; Išir, sin rabina Petahije, naj bo posvečen njegov spomin. V listinah, napisanih v nemščini oz. delih listin, napisanih v nemščini, se dejanski rabini omenjajo kot »mojstri« (»maister«, tudi »judenmaister«), kot npr. v listini iz leta 1476 omenjeni »Jud Aram, sin mojstra Merklajna iz Maribora« v nemščini, oz. »Aron, sin našega učitelja, rabina Mardohaja, naj bo posvečen njegov spomin« v hebrejščini.44 Primer nagrobnega napisa rabinu kot voditelju občine je nagrobnik mariborskega rabina Abrahama iz leta 1379,45 ki je označen kot »častitljivi rabin (in) luč skupnosti, vodja«. 38 Podrobneje: Spitzer, Bne chet, str. 127—129 in 143—158 ter Keil, Gemeinde, str. 47-49 in 60-68. 39 Cf. Vidmar in Hajdinjak, Gospodje / Lords, str. 34-35. 40 Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 63-64 (»f 22. XI. 1103,« s prevodom besede rabin kot Herr), Vivian, Le iscrizioni, str. 257—260 (»f 7. XII. 1343,« tudi fotografija na str. 257, za pomoč pri prevodu iz italijanščine se zahvaljujem Robertu Čeponu), Gruber in Gruber, Jewish Monuments, str. 149 (»f 1303«): in Hajdinjak, Gospodje / Lords, str. 35 (fotografija in prevod napisa). Za ustreznost tukaj pojasnjenega pomena besede rabin glej številne primere objavljene na spletni strani Die Datenbank zur jüdischen Grabsteinepigraphik (epidat). 41 Listina ddo. 1428, V (17.—22.) (TKL 2, št. 107, transkripcija in prevod hebrejskega dela dr. Janez Premk). 42 O mariborskem Judu Meiru/Mairu (1418—f pred 9. X. 1443), sinu Mošeja/Muša (f pred (17./23.) V 1428), bratu Gamliela/Gemla (1418-1450) in možu Lebarine (1443): Weiss, Das Städtwesen, str. 270 in 271 ter TKL 2, št. 106, 107, 218 in 222. 43 O mariborskem rabinu Merklajnu/Murkelu oz. hebrejsko Mordehaju (f pred 27. IV 1442), ki je bil pred tem rabin v Sopronu, njegovi ženi Plumel (1442), sestrični znamenitega mariborskega rabina Izraela/Iserlajna (* ok. 1390, Maribor-f 1460, Wiener Neustadt) in njegovih sinovih mariborskem rabinu Judi Murklajnu (1428 —f 1467/70) in tukaj omenjenem Aramu iz Maribora, ki je morda isti kot rabin Aron Merher/Meister iz Wiener Neustadta (1471 in 1479): Weiss, Das Städtwesen, str. 269 in 271 in Keil, Gemeinde, str. 68. 44 Listina ddo. 1476, V 2. (org. PAM, GZM 8/73 brez prevoda hebrejskega podpisa, Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d. s prevodom). 45 Nagrobnik hrani PMM, o njem: Herzog, Jüdische Grabsteine ... I., str. 42 (»f 12. IX. 1379«), Zato tudi drugi ptujski judovski nagrobnik z omembo rabina iz 14. stoletja, to je nagrobnik »rabina« Šabetaja in neznanega moškega ali ženske,46 (^ Slika 8) ni nagrobnik ptujskega rabina. Po sedanjem poznavanju virov torej ne moremo reči, da poznamo kakega srednjeveškega ptujskega rabina.47 Slika 8: Del nagrobnika gospoda (»rabina«) Šabetaja (levo) in neznanega Juda ali neznane Judinje (desno) iz 14. stoletja (PMPO, fotografija: Boris Hajdinjak), ki je bil nekoč v obliki tabel z desetimi zapovedmi. Napis: levo »(1) Ta kamen / je bil postavljen / nad ¡zglavjem rabina / Šabetaja ...« in desno »(1) Ta / spomenik / so postavili / nad '-vtem ...« Po ohranjenih virih se Judje v srednjeveškem Ptuju niso ukvarjali s trgovino;48 očitno so bili njihov najpomembnejši vir dohodkov denarniški posli. Do srede 14. stoletja je poznanih nekaj ptujskih Judov, ki so se ukvarjali s to dejavnostjo: že omenjeni Zuslajn iz leta 1311, Salomon, ki je leta 1331 posodil Viltuškim 23 mark srebra graške teže in leta 1345 grofom Celjskim 67 mark starih graških denaričev,49 Johanan, ki je leta 1342 posodil grofom Celjskim 100 mark denaričev in 18 mark starih graških denaričev,50 ter neimenovani ptujski Judje, ki so pred letom 1347 posodili Rifniškim 320 mark starih graških denaričev.51 Vendar se po velikopoteznosti poslovanja ne more nobeden primerjati z Iserlom/Iserlajnom oz. Izraelom (1333—fpred 12. III. Vivian, Le iscrizioni, str. 260—261 in 263 (»f 12. XI. 1379,« tudi fotografija na str. 261, za pomoč pri prevodu iz italijanščine se zahvaljujem Robertu Čeponu). Mlinarič, Judje, str. 61 (samo fotografija) in Bedrač, Sinagoga, str. 13 (fotografija). Verjetno je isti kot mariborski rabin Abraham bar Zemach ha-Levi, imenovan Abraham »Čeh,« poznanem po pisnih virih iz let 1370-1373, zato o njem: Weiss, Das Städtwesen, str. 268 (manjka listina ddo. 1370, X. 9., org. ARS, Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d. brez prevoda hebrejskega podpisa) in Keil, Gemeinde, str. 68. 46 Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 65—66 (»f (12)86«, s prevodom besede rabin kot Herr) in Vivian, Le iscrizioni, str. 254-256 (»14. stoletje,« tudi fotografija na str. 261, za pomoč pri prevodu iz italijanščine se zahvaljujem Robertu Čeponu). 47 Cf. Spitzer, Bne chet, str. 237—238 s spiskom maistrov/judenmaistrov; in Keil, Gemeinde, str. 65—68 s spiskom vseh poznanih srednjeveških rabinov avstrijskih dežel (in slovenske Štajerske), kjer za Ptuj ni naveden nihče. 48 Glej op. 114, 155 in 172. 49 Listini ddo. 1331, VIII. 5., Maribor (RGJÖM 1, št. 443) in ddo. 1345, VI. 24. (RGJÖM 2, št. 540). 50 Listina ddo. 1342, VIII. 18., (Celje) (RGJÖM 2, št. 497). 51 Listini ddo. 1347, I. 21., Celje (Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 76, št. 8, RGJÖM 2, št. 577) in ddo. 1347, I. 21., Celje (RGJÖM 2, št. 578). 1364),52 sinom Hija (»Chja«) (tpred 25./29. IX. 1358),53 ki je v letih 1333-1346 prebival na Ptuju, verjetno vmes leta 1340 v Ormožu, in potem od leta 1350 do svoje smrti v Mariboru. Iserlajnovi posli54 so bili tako obsežni, da so v poslih sodelovali sorodniki,55 tako njegovi sinovi Gerstlajn oz. Geršon (1343 in verjetno v Salzburgu 1346),56 Trostel/Trostlajn oz. Menahem (1343-1350),57 in Jona (1346),58 vnuki »Techant« (1350-1351),59 Moše/Muš oz. Mojzes iz Maribora (1351-1384),60 ki se je leta 1364 imenoval po Ptuju, in Jošua/Jozua iz Maribora (1355-1360),61 njegovi družinski člani in njihove žene ter mož vnukinje »Hakkim« iz Gradca (1357-1364).62 Med strankami Iserlajnove družinske banke so bili tako visoki cerkveni dostojanstveniki kot salzburški nadškof,63 freisinški64 in krški škof65 in gornjegrajski opat,66 kot tudi vplivne plemiške rodbine, kot grofje Celjski,67 Goriški,68 Ortenburški69, 52 Viri o njem: Weiss, Das Städtwesen, str. 271, RGJÖM 1, s. v in RGJÖM 2, s. v Njegova prva žena Estera: Weiss, Das Städtwesen, str. 270. 53 Njegovo ime nam sporoča hebrejski podpis (»... Izrael, sin gospoda Hija (»Chijja«), ki ga naj spomin vernih blagoslavlja. ...«) na pergamentu datiranim 1358, IX. 29., pritrjenim z visečim pečatom na listino 1358, IX. 25. (org. HHStA, Herzog, Jüdische Grabsteine ... I., str. 44-45, št. I., GZM 4/82 brez prevoda hebrejskega podpisa, RGJÖM 2, št. 879 in 880 s prevodom). 54 Pregledno: Rosenberg, Beiträge, str. 127-128. 55 —> Slika 10: Genealogija družine Iserla/Iserlajna iz Ptuja oz. Iserla/Iserlajna iz Maribora 56 Viri o njem: Weiss, Das Städtwesen, str. 270 in RGJÖM 2, s. v 57 Viri o njem: Weiss, Das Städtwesen, str. 269 (pravilno listina ddo. 1343, XI. 25. in ne ddo. 1334, XI. 25., manjka listina ddo. 1346, VIII. 10.) in RGJÖM 2, s. v 58 Vir o njem: Weiss, Das Städtwesen, str. 270 in RGJÖM 2, s. v. 59 Viri o njem: Weiss, Das Städtwesen, str. 269 (manjka listina ddo. 1351, III. 3.) in RGJÖM 2, s. v. 60 Viri o njem: Weiss, Das Städtwesen, str. 272 (»od 1355,« manjka listina ddo. 1351, III. 3.) in RGJÖM 2, s. v Njegova domnevna žena Jana (cf. Weiss, Das Städtwesen, str. 270), omenjena v listinah 1359, VI. 7. (org. HHStA, RGJÖM 2, št. 904) in 1359, VI. 7. (org. HKA, GZM 4/85 (»1359, VI. 13.«), RGJÖM 2, št. 905, fotografija MOM), je Jud Jona. 61 Viri o njem: Weiss, Das Städtwesen, str. 270-271 in RGJÖM 2, s. v V dveh listina ddo. 1359, VI. 7. (org. HHStA, RGJÖM 2, št. 904) in ddo. 1359, VI. 7. (org. HKA, GZM 4/85 (»1359, VI. 13.«), RGJÖM 2, št. 905, fotografija MOM) omenjeni Izraelov vnuk Jožef je po mojem mnenju napačno zapisano ime Jošua. V teh listinah se omenja tudi Jud Elhon/Elhin, ki so ga nekateri šteli za njegovo ženo Elhino (cf. Weiss, Das Städtwesen, str. 270). 62 V meni poznanih listinah prvič omenjen v listini ddo. 1357, VII. 6. (RGJÖM 2, št. 856) in zadnjič v listini ddo. 1364, III. 12., Dunaj (RGJÖM 2, št. 1073, fotografija Ackerl, »Schatzhäuser Österreichs,« str. 21). 63 Listine ddo. 1333, II. 12., Ptuj (org. HHStA, RGJÖM 1, št. 358, fotografija MOM), ddo. 1334, IV 3. (org. HHStA, RGJÖM 1, št. 373, fotografija MOM) in ddo. 1334, VIII. 9., Ptuj (RGJÖM 1, št. 377). 64 Listine ddo. 1364, III. 12., Dunaj (RGJÖM 2, št. 1073, fotografija Ackerl, »Schatzhäuser Österreichs,« str. 21), ddo. 1365, X. 28., Dunaj (RGJÖM 2, št. 1140 in 1141) in ddo. 1366, IV 1. (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.). 65 Listina ddo. 1365, III. 17., Dunaj (RGJÖM 2, št. 1117). 66 Listina ddo. 1343, XI. 25. (RGJÖM 2, št. 510). 67 Listine ddo. 1345, VI. 26., Celje (RGJÖM 2, št. 541), ddo. 1346, VIII. 10. (RGJÖM 2, št. 568), ddo. 1360, VIII. 18. in IX. 21., Celje (RGJÖM 2, št. 958 in 960) in ddo. 1384, VIII. 15. (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.). 68 Listine ddo. 1350, V. 6. (RGJÖM 2, št. 656), ddo. 1359, IV 5., Pliberk (RGJÖM 2, št. 895), ddo. 1359, IV 5., Pliberk (RGJÖM 2, št. 896), ddo. 1359, IV 13., Lienz (RGJÖM 2, št. 898) in ddo. 1359, VIII. 9., Dunaj (RGJÖM 2, št. 916). 69 Listini ddo. 1346, VIII. 10. (Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 75, št. 7, RGJÖM 2, št. 568) in ddo. 1355, V. 31. (RGJÖM 2, št. 793). Slika 9: Listina ddo. 1362, VII. 17. (org. ARS, fotografija: ARS): Friderik VII. Ptujski, maršal na Štajerskem, in Hartnid IV Ptujski, njegov bratranec, in »Gorgel Schurph« ter Friderik iz Ormoža in njihovi dediči naznanjajo, da so Judu Mušu, vnuku Iserlajna (iz Maribora), njegovi ženi in njunim dedičem dolžni 750 funtov dunajskih denaričev. Posojilo zapade v štirih letih od prihodnjega božiča (= do 25. XII. 1362 je posojilo brezobrestno). Po tem datumu bodo izstavitelji prejemnikom predali ustrezne zastave in predvidene obresti so za vsak teden in funt denaričev 2 denariča (= 43 % letnih obresti, kar je za ta čas ugodna obrestna mera). Slika 10: Genealogija družine Iserla/Iserlajna iz Ptuja oz. Iserla/Iserlajna iz Maribora (osnutek). Pfannberški70 in Schaunberški,71 gospodje Aufensteinski72, Devinski,73 Ptujski,74 ki so bili sodeč po ohranjenih virih in v primerjavi z drugimi plemiškimi rodbinami le malo zadolženi (^ Slika 9), in Wallseejski,75 pa tudi manj vplivne plemiške rodbine, kot gospodje Čreteški,76 Kunšperški,77 Kraigi,78 Liebenberški,79 Lipniški,80 Mariborski,81 Ostroviški,82 Rihemberški,83 Svibenski,84 Viltuški85 in Vuzeniški86 ter vitezi Kacenštajnski,87 Kozjaški,88 Praitenfurtski89 in Wolfsauvski.90 Posojene vsote so bile v razponu od 11 mark srebra leta 133491 do 2.300 zlatnikov leta 1358.92 Nekatera posojila je Iserlajn dajal tudi v povezavi z družabniki, najpogosteje93 sta to bila prav tako znana judovska bankirja Moše/Muš (1343—1377) in Kadšim/Hačim (1345-1381, tpred 24. III. 1387), sinova Šeblajna iz Celja (1340-1347, tpred 14. XII. 1349).94 Potem ko se je Iserlajn odselil v Maribor, je imel na Ptuju še vedno svojega 70 Listine ddo. 1350, XI. 1. (RGJÖM 2, st. 669), ddo. 1351, VI. 24., Dunaj (RGJÖM 2, st. 688) in ddo. 1359, IV 5., Pliberk (RGJÖM 2, st. 895). 71 Listini ddo. 1360, III. 20. (GZM 4/88, RGJÖM 2, st. 935) in ddo. 1360, III. 20. (GZM 4/89, RGJÖM 2, st. 936). 72 Listina ddo. 1359, IV 5., Pliberk (RGJÖM 2, st. 895). 73 Listine ddo. 1360, VT. 10. (RGJÖM 2, st. 944), ddo. 1361, V 20. (RGJÖM 2, st. 983), ddo. 1375, XII. 23. (GZM 5/20) in ddo. 1378, II. 3., Dunaj (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.). 74 Listina ddo. 1362, VII. 17. (RGJÖM 2, st. 1029). 75 Listine ddo. 1363, VIII. 5. (GZM 4/102, RGJÖM 2, st. 1058), ddo. 1363, XII. 18. (RGJÖM 2, st. 1065) in ddo. 1365, II. 13., Dunaj (RGJÖM 2, st. 1114). 76 Listine ddo. 1353, VII. 1. (RgJÖM 2, st. 749), ddo. 1358, IX. 25. in 29. (RGJÖM 2, st. 879 in 880) in ddo. 1380, II. 25., Gradec (TKL 1, st. 221). 77 Listina ddo. 1358, VI. 25. (RGJÖM 2, st. 876). 78 Listina ddo. 1356, IX. 24. (org. HKA, GZM 4/78, RGJÖM 2, st. 831, fotografija MOM). 79 Listina ddo. 1357, VII. 6. (rGJÖM 2, st. 856). 80 Listina ddo. 1368, III. 29. (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d., cf. Rosenberg, Beiträge, str. 128: »ddo. 1368, I. 30.«). 81 Listine ddo. 1334, II. 15., Maribor (RGJÖM 1, st. 372), ddo. 1340, XI. 20. (RGJÖM 2, st. 479), ddo. 1350, III. 17. (RGJÖM 2, st. 652), ddo. 1351, III. 3. (RGJÖM 2, st. 676), ddo. 1355, III. 15. (RGJÖM 2, st. 788), ddo. 1358, IX. 29. (RgJöM 2, st. 881), ddo. 1366, VII. 10. (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.), ddo. 1366, VII. 20. (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.), ddo. 1370, X. 9., Maribor (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.), ddo. 1372, III. 7. (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.), ddo. 1373, VIII. 30., Celje (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil) in ddo. 1373, XI. 23. (Weiss, Das Städtwesen . (Quellenteil). 82 Listina ddo. 1355, VI. 24. (GZM 4/73, RGJÖM 2, st. 796). 83 Listini ddo. 1359, VI. 7. (RGJÖM 2, st. 904) in ddo. 1359, VI. 7. (RGJÖM 2, st. 905). 84 Listina ddo. 1365, IX. 29. (RGJÖM 2, st. 1137). 85 Listini ddo. 1356, III. 27. (RGJÖM 2, st. 818) in ddo. 1358, I. 1., Maribor (RGJÖM 2, st. 866). 86 Listina ddo. 1364, V 19. (RGJÖM 2, st. 1082). 87 Listine ddo. 1355, XI. 19. (RGJÖM 2, st. 805), ddo. 1374, VI. 28., Judenburg (TKL 1, st. 198) in ddo. 1378, IX. 27. (TKL 1, st. 215). 88 Listini ddo. 1368, XI. 25., Maribor (GZM 4/116) in ddo. 1372, VI. 20., Dunaj (GZM 5/8). 89 Listina ddo. 1360, VI. 10. (RGJÖM 2, st. 944). 90 Listina ddo. 1365, IV 8., Dunaj (RGJÖM 2, st. 1120). 91 Listina ddo. 1334, II. 15., Maribor (RgJöM 1, st. 372). 92 Listina ddo. 1358, I. 1., Maribor (RGJÖM 2, st. 866). 93 Listine ddo. 1350, XI. 1. (RGJÖM 2, st. 669), ddo. 1351, VI. 24., Dunaj (RGJÖM 2, st. 688), ddo. 1355, V. 31. (RGJÖM 2, st. 793), ddo. 1358, IX. 25. in 29. (RGJÖM 2, st. 879 in 880) in ddo. 1360, VIII. 18. in IX. 21., Celje (RGJÖM 2, st. 958 in 960). 94 O njih: Rosenberg, Beiträge, str. 128-129, Spitzer, Bne chet, str. 64, 67-68 in 145-146, Wenninger, Die Bedeutung, Weiss, Das Städtwesen, str. 269, 272 in 273 in Brugger, Von den Ansiedlung, Slika 11: Listina ddo. 1364, III. 12., Dunaj (org. HHStA, fotografija: Ackerl, »Schatzhäuser Österreichs«, str. 21): vojvoda Rudolf IV Habsburški potrdi razsodbo spora med Judom Mušem, vnukom Iserlajna iz Maribora, in njegovim svakom Judom »Hakkimom« iz Gradca glede dediščine po Iserlajnu, ki so jo sprejeli judovski mojster (rabin na Dunaju) in ugledni Judje. Na osnovi Iserlajnovega zagotovila, da bo »Hakkim« dobil eno četrtino njegovega premoženja, določi vojvoda Muša, da mu izplača 2000 zlatnikov, dalje da mu plača 200 zlatnikov kot odrešitev dela podedovane hiše in da mu plača eno četrtino izkupička iz dolžniškega pisma freisinškega škofa Pavla. Spodaj levo lastnoročni Rudolfov pripis: f hoc est verum f. predstavnika Juda Izaka (1361—1369), sina Jožefa ha-Levija (fpred 20. V. 1361).95 Po Iserlajnovi smrti je njegovo premoženje znašalo vsaj 10.000 zlatnikov (^ Slika 11),96 kar je bilo znatno bogastvo. Za primerjavo: za ta denar se je takrat dalo kupiti vsaj 22 takšnih hiš na Dunaju, kot je bila tamkajšnja, leta 1366 kupljena hiša gospodov Ptujskih na Grabnu.97 Kolikšen je bil Iserlajnov ugled na Ptuju, dokazujejo tudi kristjani, ki so v njegovem imenu pečatili listine: leta 133398 je to bil ptujski mestni sodnik Leopold Zwickel,99 leta 1361100 celo Hartnid IV. Ptujski. Po Iserlajnovi smrti je posle101 vodil njegov vnuk Moše/Muš oz. Mojzes, sin Jakoba (fpred 18. XII. 1363), ki je verjetno istoveten z Jeklajnom iz Radgone (1338— 1349).102 Vsaj leta 1364 se je imenoval po Ptuju.103 Verjetno se je takrat, morda zaradi prevelike davčne obremenitve vojvode Rudolfa IV. (1358—1365), s svojo ženo, sestro Juda Paskula oz. hebrejsko Pesaha iz Trsta (1360-1364, tudi 1372?),104 poslovnimi pomočniki in služabniki105 želel preseliti v Gorico pod zaščito grofa Majnharda VII. Goriškega (fpo 6. V 1385). Vendar se to ni zgodilo, saj se je zatekel pod zaščito str. 184-185. 95 Kot takšen omenjen v nemški listini 1361, V 20. (org. HHStA, RGJÖM 2, št. 993). Identiteta njegovega očeta izhaja iz pergamentne hebrejske listine, pritrjene na omenjeno nemško listino z visečim pečatom, ki jo je sam napisal: »[Jaz], podpisani, naznanjam, da sva s plemenitim (Hansom) »Feist[a]« bila priči in sva spor med odličnim gospodom Izraelom in plemenitim »Hauk Tibeiner« glede dveh od omenjenega gospoda Izraela izstavljenih dolžniških listinah za 1600 in za 700 zlatnikov odločila takole: ... Dokončano in predano v petek, 15. dne meseca [sivdna] (leta) 5121 po kratkem štetju (= 1361). Napisano in izdano od Izaka, sina Jožefa ha-Levija, naj bo posvečen njegov spomin.« Vir o njem: Weiss, Das Städtwesen, str. 270 in RGJÖM 2, s. v 96 To lahko sklepam glede na listino 1364, III. 12., Dunaj (RGJÖM 2, št. 1073, fotografija Ackerl, »Schatzhäuser Österreichs,« str. 21). 97 Listina ddo. 1366, V 16., Dunaj (org. OÖLA (nekoč arhiv knezov Starhembergov Eferding), UBOÖ 8, št. 282). Za lego hiše gospodov Ptujskih na Dunaju glej Vidmar in Hajdinjak, Gospodje / Lords, str. 25. 98 Listina ddo. 1333, II. 12., Ptuj (org. HHStA, RGJÖM 1, št. 358, fotografija MOM): »... Listinopečatita Andrej Lombard, judovski sodnik v Ptuju, in Leopold Zwickchel, mestni sodnik v Ptuju, zaradi tega, ker izstavitelj nima pečata.« 99 O njem: Hajdinjak, Mesto, str. 286. 100 Listina ddo. 1361, V 20. (org. HHStA, RGJÖM 2, št. 983): »Iserli, Jud iz Maribora, njegova žena in njegovi dediči naznanjajo, da so glede 2300 zlatnikov, ki jim jih plemeniti gospod Hugo Devinski in njegovi dediči po izstavitelju izstavljenima (dolžniškima) listinama dolguje, takole dogovorili: dve leti po naslednjem dnevu sv. Jakoba naj prejemnik plača izstavitelju letno 350 tehtanih zlatnikov in nobenih nadaljnjih obresti za omenjeni dve listini. Hans Vaist in Jud Izak, omenjenega Iserlajna zastopnik na Ptuju, naznanjata, da sta bila prisotna na teh pogovorih in o tem izstavila pričujočo listino. Listino pečatijo Hartnid IV. Ptujski za imenovanega Iserla, Oton Grebinjski, judovski sodnik v Ptuju, za imenovanega Izaka in Hans Vaist (za Devinskega). K temu Izak obesi judovsko listino, ki jo je izdal za zanesljivejše pričanje razsodbe.« 101 Pregledno: Rosenberg, Beiträge, str. 128-129. 102 Viri o njem: RGJÖM 1, s. v in RGJÖM 2, s. v 103 V listini 1364, II. 27., Gorica (prp. HHStA, rokopis Weiß 594, fol. 76v-77r, RGJÖM 2, št. 1071). 104 V listini 1364, II. 27., Gorica: »Juden Paskulen dem Juden von Triest, der do haiz^et judisschen Peschach« - velika noč: italijansko pasqua oz. hebrejsko pesah. Prvič je omenjen v listini 1360, XI. 24. kot služabnik znanega judovskega bankirja Kadšima/Hačima iz Celja v Gorici (org. HHStA, RGJÖM 2, št. 966). Po mojem mnenju se omenja še v listini 1372, VI. 6., Celje, kot »Pasko den Juden« (org. HHStA, GZM 5/7 brez prevoda hebrejskega podpisa, Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d. s prevodom). 105 V listini 1364, II. 27., Gorica: »ir gescheft diener undundertan.« Slika 12: Ptujski mestni statut iz leta 1376 (Wolfenbüttel Cod. Guelf. 55.2 Aug. 4o, fol. 23v-24r, fotografija: ZAP): členi 96.-99. o Judih v mestu Ptuj. kranjskega plemiča Viljema V Svibenskega (1356-^1397).106 To seveda ni bilo všeč Rudolfu IV, ki se je zato z njegovimi kreditojemalci poravnal po znižani ceni, v svojo korist in Mojzesovo škodo.107 Priložnost je izkoristil tudi salzburški nadškof Ortolf Vivšniški (1343-1365) in Mojzesovo hišo na Ptuju podelil nečaku Ulriku V Svibenskemu (1361-1381, tpred 11. III. 1385).108 Zato se je Mojzes kmalu po smrti Rudolfa IV poravnal z njegovima naslednikoma vojvodoma Albrehtom III. (1365/86-1395) in Leopoldom III. (1365-1386) in se proti plačilu nizkega davka 200 zlatnikov skupaj z ženo (verjetno Pündel/Pundel, 1369-1378),109 otroci, sestro Ester, Iserlajnovo vdovo Seldo, Judom Iserlajnom iz Eggenburga ter »Judi in ki so pri njegovem kruhu« vrnil v Maribor in k polnjenju vojvodske blagajne.110 Ob velikopoteznih poslih Iserlajnove družine se zdijo posli preostalih treh, po virih poznanih ptujskih Judov iz druge polovice 14. stoletja skromni. Že omenjeni Izak je leta 1362 posodil sicer ne tako skromno vsoto 710 zlatnikov Wartenauvskim111 in leta 1369 za 38 zlatnikov mariborskim minoritom prodal vinograd pri Malečniku, ki 106 O njem: Kos, Dušan, Blesk, s. v, ki sicer tega dogodka ne omenja. Dogodek je omenjen v prepisu originala, datiranem (1365/79), ki je nastal pred koncem 14. stoletja (Universitätbiblothek Gießen, rokopis 632, fol. 28v, RH 5/1, št. 45). 107 Listine ddo. 1365, II. 13., Dunaj (RGJÖM 2, št. 1114), ddo. 1365, III. 17., Dunaj (RGJÖM 2, št. 1117) in ddo. 1365, IV 8., Dunaj (RGJÖM 2, št. 1120). 108 Z v prepisu ohranjeno listino ddo. 1365, IV 23., Salzburg (Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 77, št. 9, RGJÖM 2, št. 1121). O njem: Kos, Dušan, Blesk, s. v. 109 Domnevno ista kot leta 1364 omenjena sestra Paskula/Pesaha iz Trsta. Prvič omenjena z imenom v listini 1369, I. 26. (org. HKA, GZM 4/117, fotografija MOM) in zadnjič v listini 1378, II. 3., Dunaj (org. HHStA, Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.). 110 Z (1365/79) datirani prepis originala, ki je nastal pred koncem 14. stoletja (Universitätbiblothek Gießen, rokopis 632, fol. 28r-28v, RH 5/1, št. 44). 111 Listina ddo. 1362, IX. 1. (RGJÖM 2, št. 1032). ga je zaradi nepovrnjena dolga dobil od oficiala »Stœle« iz Dupleka.112 Leta 1375 sta Judel in njegov zet Eliš, oba s Ptuja, vrnila Nikolaju Lindekerju, župniku iz St. Petra pri Schwanbergu, njima zastavljeni vinograd, imenovan Schaumberger.113 Ohranjene listine o gospodarski dejavnosti ptujskih Judov v tem času niso odsev dejanskega stanja, ki ga predstavlja kar pet od 195 členov Ptujskega statuta iz leta 1376, ki govorijo o Judih Slika 12)114. Najprej 18. člen s prepovedjo točenja vina in trgovanja v mestu Ptuj omejuje gospodarsko dejavnost ptujskih Judov, čeprav se od njih zahteva, da v primeru nevarnosti prispevajo za popravilo mestnega obzidja. S 96. členom je določen ptujski judovski sodnik kot skrbnik njihovih pravic v odnosu s kristjani. O dolgovih ptujskih meščanov do ptujskih Judov, ki so zabeleženi z listinami (»pisma, kijih imajo proti meščanom:« verjetno samo neplačane, vsekakor pa večje vsote), po 97. členu letno razsoja ptujski mestni sodnik. Sicer je po 98. členu ptujski judovski sodnik vsak četrtek reševal zapadla posojila ptujskih Judov, za katere so krščanski posojilojemalci jamčili z zastavljeni premičninami in jih verjetno zaradi manjših vsot niso zabeležili v listinah. Iz tega člena izhajajoča tedenska obravnava zapadlih posojil morda kaže, da je bil obseg denarniških poslov ptujskih Judov vseeno večji, kot bi izhajalo iz ohranjenih listin. Tudi 99. člen, ki izrecno navaja predmete, ki jih ni dovoljeno zastavljati: cerkvenih dragocenosti, oblek žrtev zločinov, surove preje,115 pridelkov, ki so še na poljih (»nepovezano žito«) in nedokončanih obrtnih izdelkov (»narezana obleka«), mimo dveh, pogojno rečeno, tabujev (cerkveno premoženje, krvni zločin), našteva predmete, ki jih pričakujemo v posesti revnejših slojev prebivalstva in je zastavljeno v primeru skrajne nuje. Morda se prav zaradi nizke vrednosti posojil ni ohranilo več listin o poslovanju ptujskih Judov. To potrjuje ugotovitev, po kateri je za avstrijske dežele značilno, da se je proti koncu 14. stoletja vrednost posameznih judovskih posojil zmanjšala, obenem pa se je število ljudi, ki so bili zadolženi pri Judih, povečevalo. Čeprav je iz 18. in 99. člena ptujskega statuta iz leta 1376 mogoče razbrati protijudovsko nastrojenost, do konca 14. stoletja na osnovi virov ne moremo zanesljivo ugotoviti 112 Listina ddo. 1369, VII. 12. (Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 77-78, št. 10, Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.) z njegovim podpisom v hebrejščini »Izak, sin gospoda Jožefa ha-Levija«. 113 Listina ddo. 1375, V 20. (Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 79, št. 11, Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.), hebrejski podpis: »Midva, podpisana, priznavava pred vsemi, ki bodo to besedilo videli, da vse kar je napisano v tej listini, je najinih in najinih duš volja. Juda, sin gospoda Besalela, in Eliš, sin gospoda Kahana.« 114 Kos, Statut 1376, členi 18. in 96.-97: »... Mestno pravo (18) Judje v mestu Ptuj naj ne točijo (vina) in z ničimer ne kupčujejo, vendar naj prispevajo (k mestnim bremenom) s popravilom (obzidja), kadarje mesto v veliki stiski. ... Judovski sodnik (96) Judovski sodnik naj skrbi za Jude po njihovih pravicah. O Judih (97) Judje naj svoja pisma, kijih imajo proti meščanom, letno predložijo v ograjo pred mestnim sodnikom ter naj naznanijo svoje zahtevke iZ njih. Judje (98) Toda svoje premičninske zastave, kijih imajo od kristjanov, naj v četrtek predložijo pred svojega judovskega sodnika in tako izvajajo svojepravice. Judje (99) Na cerkvene dragocenosti, na krvavo obleko, na surovo prejo (Kos: blago), na nepovezano žito in na narezano obleko, ki še ni nared, naj Judje ne posojajo.« Kratka predstavitev statuta: Vilfan, Pravna zgodovina, str. 166-167 in Vilfan, O Ptujskem statutu, komentar navedenih členov: Vilfan, Pravna zgodovina, str. 243-244, Wenninger, IX. 2. Zur Geschichte, str. 751, Wadl, Geschichte, str. 176-177, Dopsch, Die Salzburger Juden, str. 27, Weiss, Das Städtwesen, str. 136-137 in Brugger, Von den Ansiedlung, str. 183, cf. tudi Vidmar in Hajdinjak, Gospodje / Lords, str. 34. 115 Cf. slovenski prevod v op. 114: to se mi zdi pomensko in vsebinsko bolj ustrezen prevod za rochz garn. Slika 13: Judje na grmadi leta 1349, v času pogromov, ki jim je bil povod Črna smrt: slika na začetku poglavja De captione et destructione Judeorum v delu Annales Gillesa le Muisita (*1272-f1352), opata samostana sv. Martina v Tournaiju (Belgija) (ok. 1350, Bibliotheque Royal, Bruselj, MS 13076, f. 12v) kakšno preganjanje ptujskih Judov. Vendar ni izključeno, da je kakšen izmed pogromov,116 ki so se zgodili geografsko blizu Ptuja, segal tudi do njega. Prvič to lahko pomislimo ob dogodkih leta 1312, ko naj bi nek Jud v Furstenfeldu na vzhodu avstrijske Štajerske oskrunil hostijo. To je bila ena izmed najpogostejših protijudovskih obtožb, saj naj bi Judje pri svojih obredih hostijo uporabljali na ta način. Ta pogrom je zajel Štajersko in Koroško.117 Leta 1338 je, ponovno zaradi domnevne skrunitve hostije, v trgu Pulkau v Spodnji Avstriji izbruhnil pogrom, ki je prizadel judovske občine v številnih krajih te dežele.118 Pogrom se je razširil na Češko in morda tudi na Koroško in Štajersko. Mogoče je tudi, da je bil pogrom v slednjih dveh deželah posledica obtožbe o skrunitvi hostije v Wolfsbergu, kjer je bilo ubitih 70 Judov, dosegel pa je vsaj Beljak,119 morda tudi Maribor.120 Povod za najhujši val pogromov v srednjeveški Evropi v letih 1348—1351 pa 116 O srednjeveških pogromih na območju Avstrije (in Slovenije): Rosenberg, Beiträge, str. 4—5, Bne chet, str. 40-43, 52-62, 76, 79-80, 83-88 in 92-97, Brunner, Geschichte, str. 88-92 ter Brugger, Von den Ansiedlung, str. 208-227. 117 O tem poroča okoli leta 1347 napisana Kronika Anonimnega Leobenčana (RGJÖM 1, št. 188, cf. Brunner, Geschichte, str. 90); morda se na ta pogrom nanaša tudi poročilo Ambroža iz Heiligenkreuza v Tractatus de hostia mirificata o pogromu zaradi skrunitve hostije leta 1310 v neimenovanem štajerskem mestu (RGJÖM 1, št. 171, cf. Brunner, Geschichte, str. 89-90). 118 O skrunitvi hostije v Pulkau in posledičnem pogromu: RGJÖM 1, št. 434-436 in 448-456. 119 O skrunitvi hostije v Wolfsbergu poroča Janez Vetrinjski v svoji Liber certarum historiarum (RGJÖM 1, št. 450, cf.: Wadl, Geschichte, str. 171-172), Beljak omenja Martirologija Nürnberäke spominske knjige (RGJÖM 1, št. 455, cf.: Wadl, Geschichte, str. 166-167), Štajersko Kronika Henrika iz Diessenhofna (RgJÖM 1, št. 454). 120 Pred II. svetovno vojno sta bili na območju srednjeveške judovske četrti Maribora odkriti dve zakladni najdbi novcev, ki sta morda povezani s pogromom leta 1338: Prva najdba je iz leta 1931, ko je bilo na Glavnem trgu odkritih najmanj 100 zlatnikov (ali po takratni vrednosti 25 kg finega srebra). Analiziranih je bilo le polovica - 48 firenških kovanih pred letom 1329, en beneški kovan je bila epidemija kuge, poznana pod imenom Črna smrt, ki naj bi jo povzročili Judje z zastrupljanjem vodnjakov (^ Slika 13). V mnogih krajih so se pogromi začeli še pred začetkom epidemije in v večini primerov iz gospodarskih vzrokov Avstrijske dežele so bile sicer območje, ki ga pogromi, z izjemo Kremsa v Spodnji Avstriji, niso zajeli.121 Storilce je avstrijski vojvoda Albreht II. (1330-1358) kaznoval, poskušal pa je tudi zaščiti Jude na območju Bodenskega jezera.122 Povsem drugače je bilo na območju Salzburškega, kjer so Jude pregnali iz Salzburga, Laufna in Muhldorfa ter morda iz Halleina.123 Pogrom je zajel tudi posesti salzburške nadškofije na Koroškem v Labotski dolini124 in posest bamberške škofije Beljak.125 Že omenjeni judovski bankir Iserlajn se zadnjič imenuje po salzburškem Ptuju leta 1346,126 po deželnoknežjem Mariboru pa prvič leta 1350,127 kar morda pomeni, da je v tem času spremenil bivališče prav zaradi preganja Judov. Položaj Judov v avstrijskih deželah se je v drugi polovici 14. stoletja poslabšal: gospodarsko zaradi manjše vrednosti posojil in posledično njihove manjše dobičkonosnosti,128 družbeno pa zato, ker se je zaradi manjše vrednosti posojil povečalo število dolžnikov iz revnejših slojev prebivalstva in se je prav zaradi tega okrepil protijudovski sentiment.129 Tako izobraženi pisec Dunajskih analov}3 opis dolgotrajne suše, ki je trajala kar enajst tednov po cvetni nedelji (torej od 15. IV pred letom 1328 in en češki kovan po letu 1325 ter pet denaričev, od tega trije graški kovani pred letom 1330. Vsi novci so bili najdeni v ožgani plasti, ki je posledica pogorele hiše (Baumgartner, Važna numizmatična najdba in Baumgartner, Najdbe novcev, str. 298—299 in fotografija nekaterih ohranjenih novcev: Bedrač, Sinagoga, str. 10). Druga najdba je iz leta 1938, ko je bilo v Židovski ulici odkritih okrog 420 novce. Razen dveh oglejskih denaričev kovanih pred letom 1315 so bili sami graški denariči iz leta 1315, ki so bili zakopani kmalu po letu 1315 (Baumgartner, Numizmatična najdba). 121 Krems kot kraj pogroma leta 1349 omenjajo Continuatio Zwetlensis Quarta (RGJÖM 2, št. 646), Kalendarium Zwetlense (RGJÖM 2, št. 647) in Martirologija Nmrnberške spominske knjige (RGJÖM 2, št. 649). Cf. Bne chet, str. 60-61 in Brugger, Von den Ansiedlung, str. 219. 122 O tem poroča Kronika Henrika iz Diessenhofna (RGJÖM 2, št. 645). 123 Salzburg kot kraj pogroma leta 1349 omenjajo Mattseejski anali (RGJÖM 2, št. 648) in Martirologija Nürnberäke spominske knjige (RGJÖM 2, št. 649). Cf.: Wenninger, IX. 2. Zur Geschichte, str. 748, Wadl, Geschichte, str. 178 in Dopsch, Die Salzburger Juden, str. 35-36. 124 V listini ddo. 1349, XI. 14., Breže se omenjajo judenslacher v Labotski dolini, ki jim nadškof Ortolf odreka podporo, isto prepoveduje tudi svojim podložnikom (RGJÖM 2, št. 641). 125 Beljak kot kraj pogroma leta 1349 omenja Martirologija Nmmberške spominske knjige (RGJÖM 2, št. 649), cf. tudi listini ddo. 1353, IX. 7., Ulm (RGJÖM 2, št. 755) in ddo. 1354, III. 4. (RgJöM 2, št. 767). Cf. Wadl, Geschichte, str. 166-167. 126 Listina ddo. 1346, VIII. 10. (Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 75, št. 7, RGJÖM 2, št. 568). 127 Listina ddo. 1350, XI. 1. (RGJÖM 2, št. 669). V listinah ddo. 1350, III. 17. (RGJÖM 2, št. 652) in ddo. 1350, V 6. (RGJÖM 2, št. 656) je naveden brez krajevne oznake. 128 Po Rosenberg, Beiträge, str. 134-140 so bile letne obresti v povprečju: 1. polovica 14. stoletja 118 %; 2. polovica 14. stoletja 56 1/3 %; 1. polovica 15. stoletja 46 %; in 2. polovica 15. stoletja 42 1/4 %. 129 Tako so leta 1398 v Kamniku zaradi tatvine v krčmi, ki jo je baje kot gost zagrešila neka dekla, živo pokopali njo in njeno gospodarico, obe sta bili verjetno krščeni Judinji (Vilfan, Pravna zgodovina, str. 267 in podrobno Otorepec in Žontar, Božja sodba). 130 Pisec Dunajskih analov, morda je bil celo član dunajske univerze, poroča predvsem o dogodkih na Dunaju od leta 1348 do leta 1404 in je delo redigiral leta 1409, kar pomeni, da je bil zagotovo sodobnik opisanih dogodkov. O delu: Dunajski anali, CCCII-CCCVI, Lhotsky, Quellenkunde, str. 325-326 in Mlinar, Podoba, str. 47-48; v besedilu navedeni odlomki o letu 1397: Dunajski anali, str. 237-238, cf. Pirchegger, Die ersten Türkeneinfälle, str. 69, Opll, Nachrichten, str. 105, Bne chet, str. 76-77, Brunner, Geschichte, str. 90-91 in Brugger, Von den Ansiedlung, str. 220. do 1. VII.) leta 1397 in se je končala z nenavadno obilnim dežjem, zaključi tako, da imenuje najverjetnejše krivce za to nenavadno vreme: »Nekateri modri so rekli, da je to bilo %aradi Judov, ki so imeli %a svojo zlobo več pravic in moči v Avstriji kot kjerkoli v svetu ...« Nadaljuje, da je tega leta okoli Jezusovega vnebovzetja (31. V) na Štajerskem nastala združba, ki se je imenovala »die ungenanten der Juden hawer.« Hoteli so pregnati vse Jude iz Štajerske in Koroške zato, ker je dal glavar v Gradcu Judom na ljubo obglaviti nekatere revne plemiče. Njihovi prijatelji so pozvali vsa mesta in trge, v katerih so živeli Judje, naj jih preženejo. Tiste, ki so jih zavrnili, so požgali. »Tako so požgali Gradec, Radgono in Ptuj, kjer niso hoteli pregnati Judov.« Združba je imela veliko privržencev, tako med plemiči kot kmeti, »zaradi Gospodovega trpljenja, in da bi se rešili svojih [zastavnih] listin in denarnih dolgov pri nesrečonosnih Judih.« Več kot tisoč Judov iz Štajerske in Koroške je pobegnilo na Dunaj, kjer so dali vojvodovim svetovalcem mnogo daril. Nato je avstrijski vojvoda, verjetno Viljem (1395—1406) in ne Albreht IV. (1395—1404)131 na Štajersko poslal (Juda) Kajfo, da bi dosegel mir za Jude, vendar se je vrnil brez uspeha, saj ni vedel, s kom naj se pogaja. Zato je vojvoda na Dunaju Judom obljubil, da bo ponovno vzpostavil mir, če mu bodo do mihaelovega (29. IX.) izplačali 16.000 zlatnikov. Ker so se Judje bali dunajske drhali, sta vojvoda in (mestni) svet napovedali kazni za tiste, ki bi jih ogrožali, in celo za sorodnike storilcev. Opis dogodkov pisec lakonično zaključi: »Torej je Avstrija Judom obljubljena in blagoslovljena dežela ...« Čeprav je iz tega dela Dunajskih analov jasno razviden ne samo piščev protijudovski sentiment, pač pa tudi podroben opis pogroma, je nenavadno, da ni prav nobenega drugega vira o teh dogodkih. Prav nasprotno: nadškof Gregor Ostroviški (1396— 1403) je 12. VIII. 1397 na Ptuju, torej prav v času opisanih dogodkov, izstavil listino;132 težko je verjeti, da bi mestni gospod Ptuja brezbrižno opazoval požig mesta, ali kar je morda verjetneje, judovske četrti v njem. Obenem je težko verjeti, da bi poseg tako pomembne osebe, kot je bil salzburški nadškof, v podrobnem opisu pogroma umanjkal. Po drugi strani pa sta morda prav zaradi tega pogroma avstrijska vojvoda Viljem in Albreht IV dne 13. XII. 1397 izstavila privilegij za Jude v Spodnji in Zgornji Avstriji ter v Wiener Neustadtu in Neunkirchnu, ki sta takrat pripadala Štajerski, s katerim sta jim obljubila zaščito pred kakršnimkoli ogrožanjem njihovih življenj in posesti, ter jih med drugim tudi za tri leta oprostila plačevanja kakršnihkoli posebnih dajatev.133 Tako ostaja vprašanje resničnosti pogroma leta 1397 na Ptuju, kot tudi na območje celotne Štajerske134 in Koroške, za zdaj odprto. Dogodek, ki je zapečatil usodo judovske občine na Ptuju, se je zgodil kmalu za 131 Vojvoda Viljem iz leopoldinske veje Habsburžanov, ki je od leta 1395 samostojno vladal notranjeavstrijskim deželam, je bil v letih 1395-1396 tudi sovladar Spodnje in Zgornje Avstrije namesto svojega nečaka Albrehta IV iz albertinske veje Habsburžanov, ki pa je leta 1397 že vladal samostojno. Ker je pogrom prizadel Jude iz Viljemovih notranjeavstrijskih dežel, je mogoče, da je omenjeni vojvoda Viljem in ne Albreht IV. Vsekakor sta bila oba vojvoda v času pogroma na Dunaju oz. v Spodnji in Zgornji Avstriji: cf. Lackner, Hof, str. 370 in 373. 132 Listina ddo. 1397, VIII. 12., Ptuj (Lang, Die Salzburger Lehen ... II., št. 519-8). 133 Listina ddo. 1397, XII. 13. (UBOO 11, št. 733). 134 Listina ddo. 1398, III. 15. z omembo judovskega sodnika v Gradcu, kar pomeni, da so bili Judje prisotni v mestu, od koder naj bi jih poleti 1397 pregnali (org. StLA št. 3933c, Brunner, Geschichte, str. 91). domnevnim pogromom v letu 1397. Njegov zelo verjetni pobudnik je bil mestni gospod Ptuja, salzburški nadškof Eberhard III. (1403—1427)135 iz rodbine Dobrnskih (nemško von Neuhaus, tudi Neuhauser), ki so se imenovali po danes zapuščenem gradu Dobrna (nemško Neuhaus)136 v istoimenski vasi severno od Celja. Potem ko je 9. V. 1403 umrl salzburški nadškof Gregor, je bil za njegovega naslednika 22. V. 1403 izvoljen dotedanji salzburški stolni prošt Eberhard Dobrnski. Takoj na začetku se je novi nadškof srečal s skoraj nepremostljivima ovirama: z ogromnimi dolgovi, ki sta jih salzburški nadškofiji zapustila njegova predhodnika Pilgrim II. Puchheimski (1365—1396) in Gregor, ter s stanovsko zahtevo plemstva in meščanov dežele Salzburške, izraženo z znamenito Igelbundurkunde, izdano dne 20. V. 1403, torej še v času sedisvakance.137 Že 23. V. 1403 je Eberhard obljubil, da bo upošteval v njej izražene zahteve takoj, ko bo papež potrdil njegovo izvolitev, in je tako vsaj začasno pomiril notranjepolitično napetost. V naslednjih mesecih je začel odplačevati dolgove nadškofije, v veliki meri z zastavljanjem posesti.138 Kmalu zatem se je Eberhardov položaj še poslabšal, saj ga papež Bonifacij IX. (1389—1404) kljub podpori rimsko-nemškega kralja Ruperta Pfalškega (1400—1410)139 ni potrdil, temveč je 4. II. 1404, s provizijo po intervenciji avstrijskega vojvode Viljema, postavil za salzburškega nadškofa dotedanjega freisinškega škofa Bertolda Wehingerja (1381— 1410),140 sicer tudi Viljemovega kanclerja. V tako zaostrenem položaju so 6. VII. 1404 Jude v Salzburgu obtožili,141 da so najeli tatu, ki je zanje iz cerkve v Müllnu ukradel posvečene hostije. Zato so jih vse, verjetno okoli 70 ljudi, zaprli in po za tiste čase običajnem mučenju v kratkem času dosegli za obsodbo potrebna priznanja, oz. so izvedeli za še nadaljnje nakupe hostij in celo ritualni umor krščanskega dečka, kar je bila še posebej absurdna protijudovska obtožba. Oba glavna obtoženca sta v ječi naredila samomor. Že 10. VII. 1404 so na Eberhardov142 ukaz na grmadi sežgali skoraj vse Jude v Salzburgu in iz bližnjega Halleina. Prizaneseno je bilo samo 25 135 O njem (izbor): Mell, Abhandlungen ... (1), str. 174-178 in 360-363, Mell, Abhandlungen ... (2), str. 160-171 in 205-255, Wretschko, Zur Frage, str. 205, 246-248 in 280-282, Wagner in Klein, Salzburger Domherren, str. 42-43, Koller, Registrum, Dopsch, VIII. 2. Salzburg, str. 491-501. Bil je tretji z imenom Eberhard, tako kot član rodbine in kot salzburški nadškof: pred njim nadškofa Eberhard I. (1147-1164) in Eberhard II. (1200-1246). 136 O gradu in gospostvu Dobrna, rodbini Dobrnskih ter o kasnejših posestnikih Dobrne (izbor): Lang, Die Salzburger Lehen ... II., str. 315-316, Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 220-222, Lang - Metnitz, Die Salzburger Lehen, str. 206-208, Koropec, Srednjeveška Dobrna, str. 215-224 in Leitner, Genealogische Anmerkungen, str. 91-109. 137 Listina je dobila ime po ježu (nemško der Igel), na katerega spominja zaradi številnih pečatov na njej. O njej: Schopf, Igelbund. 138 Obseg dolgov nam nakazujejo številni vpisi v Registrum Eberhardi (SLA, objava Koller, Registrum), pa tudi številne ohranjene listine, tako mi je po MOM poznanih najmanj 20 tovrstnih listin samo od julija do decembra 1403. 139 V prepisu ohranjeni listini ddo. 1403, VI. 8., Heidelberg in ddo. 1403, (po VI. 8.) (RI-Opac). 140 O njem: Lackner, Hof, str. 299-307. 141 Notica o pogromu: Registrum Eberhardi, fol. 19v (Koller, Registrum, št. 62, cf. Wadl, Geschichte, str 185). Sicer o tem pogromu: Wenninger, IX. 2. Zur Geschichte, str. 748-749, Wadl, Geschichte, str. 185-187, Wenninger, Salzburg, str. 1291(za posredovanje tega dela se zahvaljujem dr. Janezu Premku), Weiss, Das Städtwesen, str. 137-, Dopsch, Die Salzburger Juden, str 36 in Vidmar in Hajdinjak, Gospodje / Lords, str 34. 142 Mesec in pol pred pogrom je z listino ddo. 1404, V 25. Salzburg nadškof Eberhard potrdil nakup hiše v Judovski ulici v Salzburgu, v kateri je bila sinagoga (Koller, Registrum, št. 60, cf. Wadl, Geschichte, str. 186). Slika 14: Listina ddo. 1404, IX. 5. in 14. (org. HHStA, fotografija: MOM): trinajst ptujskih Judov naznanja, da se zaradi tega, ker so bili priprti na Ptuju in sta jim salzburški nadškof Eberhard III. in njegova cerkev zaplenila njihove hiša na Ptuju, ne bodo maščevali in zanje ne bodo terjali odškodnine, kot tudi ne za tisto kar jim je bilo zaplenjeno bodisi v Salzburgu, bodisi v Brežah ali kjerkoli drugje. Listino pečatita ptujski mestni sodnik Friderik Plochel in judovski sodnik v Mariboru Friderik Leupacher, na prošnjo izstaviteljev, ki jo še potrdijo s svojim judovskim podpisom v katerem se izrecno omenjajo kot judovska občina Ptuj. otrokom pod enajstim letom starosti, dvema nosečnicama in moškemu, ki so jih krstili oz. so se dali krstiti ter se tako spreobrnili v krščanstvo. Nadškof je zaplenil judovsko premoženje, kar je bil verjetno dejanski motiv za pogrom. Pogrom se je razširil tudi na salzburški mesti Breže143 in Ptuj. Ptujski Judje so bili »samo« zaprti do 5. (kot je datiran nemški del listine, ali do 14., kot je datiran hebrejski del) IX. 1404, nato so bili izpuščeni in pregnani, njihovo premoženje pa je bilo zaplenjeno v korist nadškofa (^ Slika 14).144 Izjemno je, da se je listina o tem dogodku ohranila tako v nemški kot v hebrejski različici. Z njo je trinajst ptujskih Judov, Smojel, Aron, David, zeti Juda Zuslajna iz Ptuja, »Hemnt,«145 Judel (in) Fridel, sin(ova/-ovi) »Mac%hacs« s Ptuja, Izak iz Maribora, Smojelov sin, Ganel iz Maribora, Jožef iz Mosbacha146 in njegov brat Vejfel, Samuel iz Muraua, Abram »Mesnem147 in Icel, vojvodov Jud iz (Slovenske) Bistrice,148 naznanilo zase in za svoje žene, dediče in vse svoje prijatelje in pomočnike, da se zaradi priprtja na Ptuju zaplemb njihovih tamkajšnjih hiš, ki sta jih izvedla salzburški nadškof Eberhard in njegova cerkev, ne bodo maščevali in zanje ne bodo terjali odškodnine, kot tudi ne za imetje, kar jim je bilo zaplenjeno bodisi v Salzburgu, Brežah ali kjerkoli drugje. Listino sta pečatila ptujski mestni sodnik Friderik Plochel149 in judovski sodnik v Mariboru Friderik (II.) Leupacher na prošnjo izstaviteljev, ki jo še potrdijo s svojim judovskim podpisom: Spodaj podpisani priznavamo, da je vse, kar je napisano zgoraj v aramejskem (= tujem, dejansko nemškem) pismu (= dokumentu), po naši volji in želji, in smo sprejeli (njegovo) uresničitev in ga ne bomo spreminjali; petek (6. dan), 29. elul (t.j. zadnji dan v judovskem letu, 143 O Judih v srednjem veku v Brežah: Wadl, Geschichte, str. 181—226. Po pogromu se v Brežah ne v pisnih virih ne omenja noben Jud več. 144 Listina 1404, IX. 5. in 14. (org. HHStA, fotografija listine MOM, za pomoč pri branju listine se zahvaljujem dr. Andreju Hozjanu v nemškem delu, ter dr. Janezu Premku in dr. Michaelu Ronyu v hebrejskem delu). 145 Wenninger, Pettau, str. 1094, op. 7: skupaj 12 moških in 1 ženska. Glede na to, da imajo po mojem mnenju vsi ostali moška imena, je morda "Hemnt" ženska? 146 Verjetno Mosbach na Švabskem ob reki Neckar in na poti med Heidelbergom in Würzburgom. Mesto od leta 1241, do leta 1362 svobodno cesarsko mesto, nato pod oblastjo dinastije Wittelsbach-Pfalz oz. volilno palatinske veje Wittelsbachov. Judje se v mestu prvič omenjajo leta 1297. Med t. i. Rintfleischovim pogrom je bilo 28. VII. 1298 v Mosbachu ubitih 55 Judov Nadaljnja pogroma sta se zgodila leta 1343 in leta 1349, ko je bila judovska občina uničena. Ponovna naselitev Judov leta 1381, vendar so bili že leta 1391 vsi Judje iz območja Palatinata pregnani. Verjetno sta brata Jožef in Vejfel po tem izgonu prišla na Ptuj. Zgodovina Judov v Mosbachu: Alemannia Judaica, s. v 147 Priimek »Mesner,« torej mežnar, označuje v tem primeru šamaša (hebrejsko shammash = služabnik), ki v srednjeveških judovskih občinah ni bil zadolžen samo za vsakdanje klicanje moških k molitvi v sinagogi s tolčenjem po njenih vratih z lesenim batom (od tod naziv tudi Schulklopher), temveč tudi za vodenje molitev in branje Tore ob delavnikih, ter za vsako potrebno pomoč v ali okoli sinagoge. Obenem je bil šamaš sodni služabnik ali celo namestnik sodnika na rabinskem sodišču, torej na sodišču za zadeve med Judi. Med njegove dolžnosti je sodilo tudi potrjevanje hebrejskih listin pred judovskim sodnikom, na sodišču za zadeve med Judi in kristjani. Tudi judovska občina v Mariboru je imela šamaša, to je bil Izmael »Mesnem (f pred 30. III. 1459, cf. listino ddo. 1459, III. 30., GZM 7/81, fotografija Bedrač, Sinagoga, str. 11). O šamašu: Bne chet, str. 125—126 in Keil, Gemeinde, str. 50—51. 148 V listini ddo. 1416, X. 13. se omenja »Jayer der Jud«,, vnuk »Yet^lein von Famtrit%,« trenutno prebivajoč »z» Marpurg« (org. StLA št. 4693, GZM 6/2). 149 O njem: Hajdinjak, Mesto, str. 289, kjer sem namesto f pred (ok. 1423) napisal f pred 11. XII. 1418. pred sončnim zahodom), (leta) 5164 (14. september 1404); deklaracija občine150 Ptuj. Verjetno so bili navedeni Judje vsi družinski poglavarji,151 ki so zastopali približno petdesetglavo ptujsko judovsko občino. Med njimi ni nihče označen ne kot rabin in ne kot kantor, je pa imenovan »mežnar:« tako ta navedba posredno potrjuje obstoj ptujske sinagoge. Najmanj šest izmed trinajstih navedenih Judov se je priselilo na Ptuj: dva iz bližnjega Maribora, eden, ki je bil še vedno deželnoknežja last, iz prav tako bližnje Slovenske Bistrice, eden iz Muraua na Zgornjem Štajerskem in dva iz verjetno iz precej oddaljenega Mosbacha v današnji nemški deželi Baden-Württemberg. Pomenljivo je tudi, da je listino pečatil mariborski in ne ptujski judovski sodnik, kar bi lahko dokazovalo, da zaradi zmanjšanega pomena ptujske judovske občine te službe tedaj na Ptuju ni več bilo. Del plena sta konec leta 1404 oz. v začetku leta 1405 dobila nadškofova brata: Andrej I. Dobrnski hišo v Brežah,152 skupaj s Sigmundom I. pa še »hišo v Judovski ulici v Ptuju, ki je prej pripadala Judu Zuslajnu, in je od Smojelna in Arona, Zuslejnovih zetov, sedaj prišla v posest nadškofa.«153 Verjetno sta bili ti hiši del nadškofovega plačila bratoma za opravljanje dveh, zanj zelo pomembnih služb, saj se v listinah o predaji navedenih hiš Andrej prvič omenja kot glavar v Brežah, Sigmund pa prvič kot glavar v Salzburgu. Ptujska sinagoga je pred letom 1427 postala cerkev Vseh svetih in Judovska ulica Ulica Vseh svetih.154 Čeprav se v 15. stoletju v povezavi s Ptujem in na Ptuju večkrat omenjajo Judje, si judovska občina na Ptuju po tem udarcu ni več opomogla. Z Judi se v povezavi s Ptujem ponovno srečamo še za časa nadškofa Eberharda III. okoli leta 1423.155 Takrat je bil napisan libel s pritožbami nadškofovih podložnikov, tako duhovnikov kot laikov, nad (notranje)avstrijskim vojvodom Ernestom (1402— 1424) in njegovimi uradniki na Štajerskem in Koroškem. Med pritožbami so navedeni tudi primeri, ko so deželnoknežji sodni organi odločali o sporih med Judi in ptujskimi meščani ter plemiči s posestmi na območju deželskega sodišča Ptuj, kar da ni bilo pravilno, saj bi o teh sporih morala odločati sodišča salzburškega nadškofa. Tako je ptujskega meščana Ota Schusterja (čevljarja) vojvoda poklical v Wiener Neustadt 150 Po prevodu dr Janeza Premka in dr. Michaela Ronya sicer »skupnosti«, vendar sem prevod spremenil, ker menim, da je glede na pomen bolj ustrezna beseda »občine« 151 Wenninger, Pettau, str. 1097: 13 družin in okoli 60-80 ljudi. Ocena števila prebivalcev se mi zdi previsoka. 152 V prepisu ohranjena listina ddo. 1404, XI. 10., Salzburg (Koller, Registrum, št. 67). 153 V prepisu ohranjena listina ddo. 1405, II. 2., Salzburg (Koller, Registrum, št. 72), s katero jima nadškof to hišo podari, in listina ddo. 1405, II. 2., Salzburg, s katero brata potrdita prejem hiše in se zavežeta, da bosta spoštovala obveznosti, povezane z njo (org. HHStA, fotografija MOM). 154 Glej op. 35. 155 Libel da. (ok. 1423) s prvotno 14, danes 13 foliji, saj manjka fol. 3 (org. HHStA, fotografija MOM, objava Chmel, Geschichte, str. 459—466 (Beylage II), cf. ne povsem ustrezen povzetek Muchar, Geschichte ... VII., str. 169—172, ki so ga uporabili vsi pisci, ki so navajali ta dokument in so zato napačno navajali, da so okrog leta 1423 na Ptuju ponovno živeli Judje in da so se ptujski Judje ukvarjali s trgovino. Ne prvo ne drugo ne piše v libelu: na fol. 4—5 so zgoraj navedeni primeri; na fol. 8v je pod naslovom »Der von Pettawgeprechen« najprej navedeno »Item von erst von den Juden als vorgeschriben ist,« nato sledijo pritožbe ptujskih meščanov, ne ptujskih Judov, zaradi kršitev njihovih pravic v deželnoknežjih mestih ali na deželnoknežjih mitnicah. zaradi nekega (očitno poprej ptujskega) Juda in njegove hiše v mestu Ptuj, ki jo je omenjeni kupil od salzburškega vicedoma in jo imel enajst let v nemoteni posesti. Schuster je bil nato po vojvodovem naročilu poklican pred judovskega sodnika v Mariboru, da odgovarja glede te nekdaj judovske hiše z grožnjo, da bo tako dolgo v priporu, ali pa mu bo zaseženo premoženje, dokler Judu v skladu s sodnimi ugotovitvami in spoznanji ne bo plačana odškodnina. Zaradi te hiše je vojvoda (temu nekdaj ptujskemu) Judu povrh vsega odkazal odškodnino na lastnini in posesti otrok pokojnega ptujskega mestnega sodnika Friderika Plöchlajna v deželskem sodišču Ptuj, ki prav gotovo niso imeli zveze s sporno zadevo. V libelu je naveden tudi primer, ko so si Judje iz Maribora preko tamkajšnjega judovskega sodnika dali izplačati dolg nekega revnega ptujskega meščana iz premoženja in posesti ptujskih meščanov »Pokela« in Martina, čeprav nista bila ne sorodnika in ne poroka za dolg. Zadnji dokumentirani primer je bil spor o salzburškem fevdnem dvoru tik Ptuja, ki je po smrti nekdanjega salzburškega oficiala v Ptuju Sigmunda Stadlerja156 postal prost. Nanj je vojvoda napotil Jude zaradi dolga po razsodbi deželnega sodišča, kar je bilo nasprotno deželnim ročinom, po katerih vse sodstvo v fevdnih zadevah pripada zgolj fevdnemu gospodu, v tem primeru salzburškemu nadškofu. Te navedbe dokazujejo, da so prebivalci Ptuja še naprej poslovali z Judi, čeprav jih na Ptuju v tem času ni bilo več. Dodatna potrditev sta še dve nepremičnini na Ptuju v posesti Judov: po letu 1420 je Jud Kesel (verjetno iz Maribora)157 svojo ptujsko hišo prodal žičkim kartuzijanom;158 leta 1440 je Jud Weroch (Baruh) iz Maribora159 ptujskim minoritom predal hišo in dvor v mestu Ptuj na Govejem (danes Minoritskem) trgu, nasproti njihovega samostana, na vogalu zraven hiše Friderika Banerja, ki jo je pridobil od pokojnega ptujskega meščana Lovrenca Hafnerja (lončarja).160 Gotovo zaradi gospodarskih vzrokov je salzburški nadškof Janez II. Reisberški (1429—1441) leta 1432 dovolil Mairu, Judu iz Bernkastela161 v današnji nemški deželi 156 O njem: Hajdinjak, Mesto, str. 274, kjer sem namesto f pred (ok. 1423) napisal f pred 11. XII. 1418. 157 Verjetno gre za mariborskega Juda Jekutiela/Kestela/Kesela (1428—1468, f pred 30. I. 1469), sinu Šaloma/Seldmana iz Maribora (1423—f verjetno pred 17. X. 1429), moža »Chele« (1469), očeta »Hdnneh (1428), Abrahama iz Maribora (1461-1482, f verjetno pred 5. VIII. 1490) in hčerke, ki je bila žena Maula iz Maribora (f pred 17. junij 1465): Weiss, Das Städtwesen, str. 268, 269, 271-272 in 273 ter TKL 2, št. 106 in 107. 158 Samo v regestu ohranjena listina da. (po 1420) v Žički kopialni knjigi (Zgodovinski arhiv Celje, rokopis 3192, fol. 27-29', Mlinarič, Kartuziji, str. 205). 159 O mariborskem Judu Baruhu/Werochu (1417-1440, f verjetno pred 11. XII. 1466), sinu Natana (f pred (17./22.) V 1428), možu hčerke mariborskega Juda Samuela/Smojela (1400-1408, f pred 18. IX. 1412, morda isti kot Jud Samuel/Smojel (iz Maribora) 1385), očetu Jakoba iz Maribora (1466-1476) in iz Gradca (1477-1478), Mordehaja/Merhela iz Maribora (1466-1467) in Hajima iz Maribora (1467-1471, f verjetno pred 5. III. 1480): Weiss, Das Städtwesen, str. 270, 272 in 273 ter TKL 2, št. 94a in 107. 160 Listina ddo. 1440, III. 7. (org. PAM, GZM 6/75, fotografija Mlinarič, Dokumenti, str. 16). 161 Bernkastel, danes del mesta Bernkastel-Kues na desnem bregu Mozele in ob poti med Trierjem in Koblenzem. Mesto od leta 1291, od leta 1280 pod oblastjo trierskega nadškofa. Judje se v mestu prvič omenjajo sredi 13. stoletja. Med pogromom po smrti Wernerja iz Oberwesela (f 1287), šestnajstletne domnevne žrtve ritualnega umora, je bilo februarja ali marca 1289 v Bernkastelu ubitih 14 Judov V pogromu leta 1349 je bila judovska občina uničena, premoženje pa zaplenjeno v korist nadškofa. Po ponovni naselitvi so bili Judje kmalu tudi ponovno pregnani, ko je 30. XII. 1419 nadškof Oton Ziegenhaimski (1418-1430) ukazal izgon vseh Judov s svojih posesti. Verjetno je Mair prav po Porenje-Pfalz, njegovi ženi, njunim otrokom in služabniku, ki je bil pri njegovem kruhu (»inngesind das in irem prot ist«), tako dolgo živeti v Ptuju, kot bosta to oba želela (^ Slika 15).162 Nadškof mu je zagotovil, »da mu deset let od izstavitve listine pod pogojem, da ne bo ni nič zakrivil, ne bo nič naredil in ga ne bo izgnal ter ga bo varoval pred vsako nepravično oblastjo.« S slednjim so bili mišljeni deželnoknežji uradniki, še posebej pa judovski sodniki, ki prav zato sploh niso omenjeni; kot edina, ki mu lahko sodita, sta navedena nadškof in vicedom v Lipnici. V nadaljevanju je dokaj velikodušno opredelil pogoje Mairovega bivanja na Ptuju. Zanimiva je določba, da bi v primeru sodnega dokazovanja proti Mairu, če bi bil tožnik Jud in bi bila vrednost posojila ali zastave nad 2 funta denaričev, morali biti izjava in prisega izrečeni nad Toro (»Moyses puh«), v primeru manjše vrednosti pa je zadostovala samo prisega na osebno čast. V skladu z 99. členom statuta iz leta 1376 so bili navedeni predmeti, ki jih ni dovoljeno zastavljati. Tudi za morebitno konkurenco je bilo poskrbljeno, saj se je nadškof obvezal, da naslednjih deset let ne bo dovolil bivanja nobenemu Judu, razen če bo to ustrezalo Mairu. Sicer so zanj v mestu Ptuj veljale vse pravice in svoboščine Judov iz mesta Salzburg.163 Za vse te ugodnosti je Mair vicedomu v Lipnici plačeval letno okoli mihaelovega 10 ogrskih zlatnikov, kar ni bila visoka vsota. Kaže, da so bili nadškofovi pogoji in gospodarske razmere na Ptuju za Maira ugodni, saj ga naslednjič srečamo po preteku obljubljenih desetih let zaščite leta 1443, ko štajerski glavar Hans III. Stubenberški potrdi Judu Smojelu, zetu Mušlajna iz (Slovenske Bistrice in) Maribora,164 kot zastopniku Juda Jakoba, zeta Maira iz Ptuja, od judovskega sodnika v Mariboru Merta Hechtla izstavljeno potrdilo, da mu je ptujski meščana Martin Unger zastavil hišo v mestu Ptuj na Pekovski ulici (danes Vrazov trg) med hišama mesarja Henzla »Czotet(e)n« in Jurija »Gwentler«, njivo v Doliču pri Destrniku in nenavedene premičnine.165 Zanimivo je, da sta se Mair in njegov zet Jakob kljub temu, da je bila v listini z dovoljenjem za naselitev izrecno zapisana sodna pristojnost salzburških uradnikov, v tej zadevi obrnila na judovskega sodnika v Mariboru in štajerskega glavarja, ki sta bila deželnoknežja uradnika. Priselitev Mairovega zeta Jakoba na Ptuj je bila skladna z določilom, da se na Ptuju lahko naseli samo Jud, ki bo ustrezal Mairu. Povod za potrjevanje je bila prodaja omenjene hiše, ki jo je Unger prodal ptujskemu meščanu Hansu Prennerju.166 Unger je svoje zapadle obveznosti plačal, saj sta še leta 1443 Mair in njegov zet Jakob novemu lastniku Prennerju potrdila, da nimata do hiše nobenih zahtev, pri tem pa poudarila, da sta do nje prišla s potrditvijo judovskega sodnika v Mariboru in tem izgonu in po neznanih vmesnih bivališčih verjetno preko Salzburga prišel na Ptuj. Zgodovina Judov v Bernkastelu: Alemannia Judaica, s. v. 162 Listina ddo. 1432, VI. 28., Salzburg (org. BayHStA, fotografija MOM, Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d., cf.: Wadl, Geschichte, str. 187). 163 Wenninger, IX. 2. Zur Geschichte, str. 749: že leta 1409 je nadškof Eberhard III. sprejel Juda Izaka, verjetno iz Regensburga, v Salzburg. Do dokončnega izgona leta 1498 so ostali Judje v Salzburgu maloštevilni in gospodarsko nepomembni. 164 O mariborskem Judu Samuelu/Smojelu (1441-1443, f verjetno pred 3. X. 1472), možu hčerke Mušlajna iz Slovenske Bistrice, bivajočega v Mariboru (1427-1443, f verjetno pred 28. X. 1476), očetu Mošeja iz Maribora (1474-1482, f verjetno 14. V 1492) in Jehude/Jude iz Maribora (1472-1476): Weiss, Das Städtwesen, str. 271, 272 in 273. 165 Listina ddo. 1443, IX. 24. (GZM 6/91). 166 Listina ddo. 1443, IX. 25. (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.). Slika 15: Listina ddo. 1432, VI. 28., Salzburg (org. BayHStA, fotografija: MOM): salzburški nadškof Janez II. Reisberški dovolil Mairu, Judu iz Bernkastela, njegovi ženi, njunim otrokom in služabniku, ki je pri njegovem kruhu, tako dolgo živeti v Ptuju, kot bosta to oba želela in določi pogoje njegovega bivanja na Ptuju. S to listino se je na Ptuj naselil zadnji srednjeveški ptujski Jud, ki je na Ptuju ostal vsaj do leta 1446. po pravni poti.167 Zadnjič se Mair omenja leta 1446, ko Jud Rebel, sin Seldmana iz Maribora168 navede, da ima zadolžnico ptujskega meščana Hansa Prennerja, ki mu je Mair, Jud s Ptuja, posodil 100 zlatnikov169 ter listino, s katero je Mair Judu Kalmanu iz Ljubljane, bivajočega v Mariboru170 to zadolžnico predal.171 Zadnjič se Judje v srednjeveškem Ptuju omenjajo leta 1466, ko salzburški nadškof Bernard Rohrski (1466—1482) na željo ptujskih meščanov potrdi od svojih predhodnikov podeljene in potrjene ter z listinami zabeležene pravice in običaje in med njimi tudi tisto, ki je določala, da naj Judje ne točijo (vina) in naj ne trgujejo,172 kar je bilo povsem v skladu z 18. členom statuta iz leta 1376. Tako se je po 180 letih končala zgodovina Judov v srednjeveškem Ptuju. Judje na Ptuju so bili po pomenu v senci Judov že iz bližnjega Maribora, kaj šele evropsko pomembnega središča srednjeveških Judov, kakršen je bil Dunaj. Vendar so vsaj za prostor današnje Slovenije izjemni zaradi, če ne že sploh prve omembe stalno naseljenih Judov leta 1286, pa vsaj ene izmed najzgodnejših leta 1311, prve omembe judovskega sodnika na Štajerskem leta 1333, petih ohranjenih ali delno ohranjenih srednjeveških judovskih nagrobnikov, verjetno ohranjene srednjeveške sinagoge, bankirja Iserla/Iserlajna s Ptuja oz. Iserla/Iserlajna iz Maribora, petih členov v mestnem statutu iz leta 1376, in pogroma leta 1404 (ob še enem, verjetnem, leta 1397). * * * 167 Listina ddo. 1443, XII. 16. (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d. brez prevoda hebrejskega podpisa). 168 Jud Raba/Rabel iz Maribora (1440-1446) in iz Gradca (1460), sin Šaloma/Seldmana iz Maribora (1423-f verjetno pred 17. X. 1429): Weiss, Das Städtwesen, str. 273. 169 Iz listine ddo. 1446, I 26. (GZM 7/2) izvemo, da je Prenner za posojilo zastavil že omenjeno hišo v Pekovski ulici na Ptuju in dva vinograda s pripadajočim inventarjem pri Ptuju. 170 Jud Kalman iz Ljubljane, bivajoč v Mariboru (1446-1453): Weiss, Das Städtwesen, str. 269. 171 Listina ddo. 1446, I 16. (GZM 7/1 brez prevoda hebrejskega podpisa). 172 Listina ddo. 1466, VII. 6., Salzburg (Weiss, Das Städtwesen ... (Quellenteil), s. d.). JEWS IN MEDIEVAL PTUJ Boris Hajdinjak Summary: The author documents, and contextualises the only medieval pogrom on the Jews in the Slovenian lands so far indisputably proven to have taken place in Ptuj, Slovenian Styria in the late 14th century. Painstakingly documenting the personages, the course of events, and restoring the social and economic situation, the author goes on to present certain interpretive problems in the events described with respect to the authorities in Vienna, and within the locality of Styria. Following the series of pogroms in 1397, it remains an indisputable fact that the Jews were soon after these events evicted from Ptuj, then a town under the rule of the Salzburg Archbishop. The Ptuj Jewish community was dispersed in the time when the Maribor community began to flourish in earnest. Ključne besede: Judje na srednjeveškem Ptuju; pogromi v letu 1397; gospodarske dejavnosti ptujskih Judov; izgon Judov s Ptuja; kulturni spomeniki ptujskih Judov Keywords: Jews in medieval Ptuj; pogroms of 1397 and 1404; economic activities of the Ptuj Jews; eviction of Jews from Ptuj; cultural monuments of Ptuj Jews - j • : ^ . ,T ' I S ' A .: t KV- * O v Drugi del Vv " S -s Razrast antisemitizma H K ¡L-r'; ■ f» - ... 5! I ? 5 * 11 * tn H'--« t ' i. • ' • ■"M.-'.:" • Bb *" ! . " - . . ; -v. ,. . ■ w _ .g " . i« • r. 1 1 Si i Slovenski antisemitizem in protijudovski nemiri na v Spodnjem Štajerskem v letu 1883 Andrej Pančur Na začetku avgusta 1883 se je Slovenski učitelj in pisatelj Anton Trstenjak (18531917) iz svoje rojstne hiše na Krčevini v okolici Ormoža peš odpravil obiskati kraje v Prekmurju. 28. avgusta 1883 je prispel v Mursko Soboto, kjer se po njegovih besedah »začenja in od tukaj dalje sega gospostvo Judov.«1 V trgu, v katerem so leta 1880 našteli 1786 prebivalcev, je takrat namreč živelo 311 Judov, se pravi kar 17 % celotnega prebivalstva.2 Ker se je Trstenjaku Murska Sobota zdela umazana in povsem nezanimiva, hkrati pa se je že delal večer, se je skoraj takoj po prihodu odpravil v hotel na večerjo. Hkrati je hitro spoznal, da ga domačini pozorno opazujejo: Tržani so se zanimali zame bolj nego jaz za nje, osibiti Židi so me pazno nadzorovali. Zaupali mi tujcu niso, ker se jim je v onih časih slabo godilo. Takrat so namreč razsajali kmečki nemiri. Kmetje so napadli Žide, razbijali jim hiše in prodajalnice in, četudi so naredili vojaki mir, vendar so še živeli v strahu in trepetu. Židi so sicer zelo radovedni kakor stare babe, ali mene so preveč nadlegovali. Kdo ve, ali niso v meni slutili kakega tihega agitatorja? Vsak Žid me je izpraševal, kdo sem, odkod prihajam, česa iščem in kam sem se namenil, tako da sem moral vedno odgovarjati na vsa sitna vprašanja. Miru ni imel niti med večerjo. Temeljito ga je izprašal judovski zdravnik, ki je z nezaupanjem poslušal Trstenjakovo razlago, da je le navaden turist, ki potuje po teh krajih. Trstenjak je še isti večer sklenil, "da na vse zgodaj zapustim Soboto. Vsak hip se mi je zdelo, da mi potrka na rame pandur ter me povabi na izprehod v"3 Zalaegerszeg. Dne 30. avgusta 1883 je tako prispel v Beltince. Za razliko od Murske Sobote so bili Beltinci sicer le vas. Toda v občini je takrat med 1378 prebivalci živelo kar 152 Judov. Beltinci so bili zato v tem času tretje središče Judovstva v Prekmurju. Imeli so lastno judovsko versko občino in sinagogo.4 Pomembno judovsko središče je bila še 1 Anton Trstenjak, Slovenci na Ogrskem: narodopisna in književna Črtica: objava arhivskih virov. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2006, str. 77. 2 Vasilij Melik, Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. V: Ekonomska revija, 1956, str. 206; Marjan Toš, Die Juden von Prekmurje (Übermurgebiet) zwischen 1848 und 1914. V: Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 2009: Das Judentum im pannonischen Raum vom 16. Jahrhundert bis zum Jahr 1914. Kaposvar: Somogy Megyei Közgyules, 2009, str. 58. 3 Trstenjak, Slovenci na Ogrskem, str. 77-78. 4 Andrej Pančur, Teritorialni obseg judovskih verskih občin na ozemlju sedanje Slovenije pred 89 Lendava, v kateri je takrat živelo 1879 ljudi, od tega 220 Judov. Okoli 400 Judov pa je bilo razseljenih še po ostalih vaseh v Prekmurju. Na začetku 80. let 19. stoletja je tako v Prekmurju skupaj živelo že skoraj 1100 Judov, kar je takrat predstavljalo 1,4 % celotnega prebivalstva.5 Trstenjak je bil v Beltincih gost tamkajšnjega katoliškega duhovnika Marka Žižka, ki je bil vnet pristaš slovenstva. Toda že kmalu je opazil, da tudi v Beltincih ... ni bilo nekaj prav. Vse je bilo nemirno in razburjeno kakor pred kako nevihto. Do Sobote in v Soboti nisem zapazil ničesar. Na hribih ni nihče vedel, kaj se godi na ravnini. Začudil sem se torej nemalo, ko sem izvedel, da sem padel med puntarje. Belotinčarje so se spuntali, a vlada je mislila, da so Belotinci nevarno puntarsko gnezdo. Na Ogrskem »razbijali so v tistih časih Judom prodajalnice in hiše. Tudi Slovenci sovražijo Jude in so si mislili, kar delajo drugi, to znamo tudi mi. Pripravljali so se na punt. /... / Židi so slutili, da nekaj vre tudi v Belotincih / .../. Strah je bilo Žide. Mislili so, da se jim bode tako godilo, kakor njih sorodnikom« drugje po državi. »Zahtevali so vojake za svojo osebno zaščito in ko so prišli, bilo jih je še vedno tako strah, da niso spali vse noči in so pričakovali, da vsak hip udarijo kmetje v trg Soboto in v vas Belotince.«6 Dne 31. avgusta 1883 je prihod vojske in razglasitev hitre vojaške sodbe7 preprečil izbruh protijudovskega nasilja tudi v Prekmurju. Toda po drugi strani je moral Trstenjak zaradi odločnega vladnega ukrepanja že naslednji dan predčasno zapustiti Prekmurje. Žižek je namreč izvedel, da nameravajo oblasti aretirati sumljivega Trstenjaka. Sumile so ga namreč, da hoče med prebivalci zanetiti nemire. Zato je Trstenjak sredi kosila s pomočjo zanesljivega vodnika naglo peš pobegnil iz Beltincev. Oddahnil si je šele, ko je s čolnom prečkal Muro in stopil na varna tla domače Štajerske.8 Če bi Trstenjak med svojim popotovanjem po Prekmurju redno spremljal aktualne časopisne novice, potem ne bi bil tako zelo presenečen nad sprejemom, ki ga je doživel s strani lokalnih Judov in naposled še državnih oblasti. Na pot se je namreč odpravil v času, ko se je na Ogrskem zaključeval dolgotrajni sodni proces o "ritualnem umoru" v Tiszaeszlarju. Dne 1. aprila 1882 je v vasi Tiszaeszlar izginila štirinajstletna služkinja Eszter Solymosi. Že v kratkem so se začele širiti govorice, da je bila deklica žrtev ritualnega umora Judov, kateri naj bi njeno kri potrebovali pri prazniku pashe. Predvsem na podlagi spornega pričevanja štirinajstletnega judovskega dečka proti lastnemu očetu in drugim članom lokalne judovske skupnosti je naposled prišlo drugo svetovno vojno. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 48, 2008, št. 1, str. 47; Bojan Zadravec: Židje v Beltincih. V: Beltinci, 7, 2001, str. 24-26. 5 Melik, Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, str. 206; Mirjana Gašpar in Beata Lazar, Židje v Lendavi. Lendava: Lindplast, Pince, 1997, str. 35.; Dragica Černy, Rast prebivalstva v Prekmurju. V: Kronika, 1, 1953, št. 2, str. 132; Toš, Die Juden von Prekmurje, str. 57-58. 6 Trstenjak, Slovenci na Ogrskem, str. 81. 7 V komitatu Zala. V: Slovenec, 11, 5. september 1883, št. 128. 8 Trstenjak, Slovenci na Ogrskem, str. 84-85. 90 do sodnega procesa pred sodiščem v Nyiregyhâza. Dolgotrajna preiskava in nato še sodni proces sta bila ne le na Ogrskem, temveč po celi Evropi deležna velike pozornosti. Tudi slovenski časopisi so redno poročali o "aferi Tiszaeszlâr" in to povsem v antisemitskem smislu.9 Ta primer je namreč prebudil močna antisemitska čustva, ki so se na Ogrskem lahko sprevrgla tudi v nasilna obračunavanja z Judi. Dne 3. avgusta 1883 so bili obtoženi sicer oproščeni, toda razsodba ni mogla prepričati tistih, ki so neomajno verjeli v judovsko krivdo. Neposredno po koncu sojenja so se po Ogrskem razširili protijudovski nemiri.10 Z vso močjo so protijudovski nemiri udarili na dan prav v županiji Zala, katere del so bili tudi Beltinci.11 Od 23. avgusta 1883 so tako v Zalaegerszegu potekale silovite demonstracije proti Judom, med katerimi so razbijali vrata in okna in pustošili judovske hiše. Prišlo je do silovitih bojev med vojsko in tisočglavo množico, med katerimi je bilo na obeh straneh več ranjenih. Dne 25. avgusta je bila vojska prisiljena uporabiti orožje, pri čemer je bilo več ljudi ranjenih, eden pa je umrl.12 Kot so poročali slovenski časopisi, je to ljudi "še bolj razkačilo. Vlomljevali so vrata po judovskih hišah, iz štacun nosili in metali so blago na cesto, in ni je bilo židovske koče, ki bi jej bili prizanesli.«13 Nemiri so se kmalu razširili še po drugih krajih županije Zala, tako da so se oblasti lahko upravičeno bale, da bodo izbruhnili tudi v krajih, kjer se je takrat zadrževal Trstenjak. Glede na močno antisemitsko propagando tudi ni bilo nič čudnega, da so se oblasti bale morebitnih antisemitskih agitatorjev, ki so množice spodbujale k uporu. Za razliko od takratnih protijudovskih pogromov v Rusiji, proti katerim so oblasti le obotavljivo nastopile,14 je namreč liberalna oblast na Ogrskem odločno nastopila proti izgrednikom. Pri tem se očitno ne bi obotavljala pripreti tudi sumljivega Trstenjaka, kateri ob svojem prihodu v Mursko Soboto ni hotel dovolj jasno razložiti, po kakšnih opravkih je v tako kriznih časih prišel v te kraje. Navsezadnje pa Trstenjak med svojo potjo po Prekmurju ni postal priča protijudovskih nemirov. Toda, če bi se po svoji vrnitvi na Štajersko iz svoje rojstne hiše odpravil v komaj dobrih trideset kilometrov oddaljen rojstni kraj svoje matere v Višnjici na Hrvaškem,15 bi se že čez par dni znašel sredi resničnih protijudovskih 9 Marko Štepec, Slovenski antisemitizem 1861—1895, magistrsko delo. Ljubljana, 1994, str. 124, 180—182; Eva Mally, Judovski klavci umorili krščansko deklo Estero Sollymossy. V: Zgodovina za vse, 2009, 16, št. 2, str. 66-78. 10 Albert S. Lindemann, Esau's Tears: Modern Anti-Semitism and the Rise of the Jews. New York: Cambridge University Press, 2000, str. 270; Friedrich Gottas, Ungarn im Zeitalter des Hochliberalismus: Studien zur Tisza-Ära (1875-1890). Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1976, str. 168, 173-175; Helmut Walser Smith, The continuities of German history: nation, religion, and race across the long nineteenth century. Cambridge: Cambridge University Press, 2008, str. 138-139; Robert Nemes, Hungary's Antisemitic Provinces: Violence and Ritual Murder in the 1880s. V: Slavic Review, 66, 2007, št. 1, str. 20-44. 11 Prim. Rolf Fischer, Entwicklungsstufen des Antisemitismus in Ungarn 1867-1939: Die Zerstörung der magyarisch-jüdischen Symbiose. München: R. Oldenbourg Verlag, 1988, str. 78-82. 12 Gottas, Ungarn im Zeitalter des Hochliberalismus, str. 176-179. 13 Neredi na Madjarskem. V: Slovenec, 30. avgust 1883, št. 123. 14 David Vital, A People Apart: A Political History of the Jews in Europe 1789-1939. New York: Oxford University Press, 2001, str. 283-285. 15 Viktor Vrbnjak, Anton Trstenjak med Ogrskimi Slovenci. V: Anton Trstenjak, Slovenci na Ogrskem: narodopisna in književna Črtica: objava arhivskih virov Maribor: Pokrajinski arhiv, 2006, str. 7. 91 izgredov. Leta 1883 je namreč na Hrvaškem izbruhnilo silovito narodno gibanje. Ko so se 7. avgusta 1883 na stavbah zagrebških finančnih organov poleg hrvaških pojavili še madžarski napisi, kar je bilo v nasprotju z hrvaško-ogrsko nagodbo, so v Zagrebu in kmalu tudi drugje na Hrvaškem izbruhnili protimadžarski nemiri. Sprva povsem politični nemiri so kmalu dobili še socialno obeležje, konec avgusta pa so ponekod dobili tudi protijudovki karakter.16 Nemiri so izbruhnili tudi v Varaždinski podžupaniji, ki je na severu mejila na županijo Zala in na severozahodu na Štajersko. Zlasti siloviti so bili nemiri v občini Bednja. Tako so se uprli tudi kmetje iz skoraj vseh vasi ob štajerski meji (Višnjica, Cvetlin, Trakoš^an). Ko so se 2. septembra 1883 zbrali na proščenju v cerkvi Sv. Auguština pri Zgornjem Leskovcu na hrvaško-štajerski meji, so nemir zanesli še med ostale hrvaške in verjetno tudi slovenske kmete, ki so se zbrali v tem tradicionalnem skupnem romarskem središču. Še isto noč se je 500 kmetov, ki so bili oboroženi s koli, vilami, sekirami in kosami, odpravilo v Bednjo, kjer so zahtevali, da se odstrani madžarske grbe in da nezaželeni Judje odidejo, sicer se bodo naslednji dan spet vrnili. Namesto tega je 4. septembra prišel eskadron huzarjev, katerim se je zoperstavilo tri do štiri tisoč kmetov. Huzarji so sicer začeli streljati na kmete, toda ker niso dobili okrepitve, so se morali umakniti pred besno množico. Ko se je vojska umaknila, se je bes množice usmeril na peščico domačih Judov. Ti so že pred tem zaslutili, da se jim ne obeta nič dobrega in so še pravočasno pobegnili. Zato se je množica znesla nad njihovim premoženjem. Opustošili so jim hiše, porušili dimnike in podrli strehe. Vdrli so v kleti in pivnice, kjer so naleteli na zaloge vina in žganja. Začelo se je silovito pijančevanje, ki ga so ga spremljali nadaljnje razbijanje in medsebojni pretepi. Ko so se zvečer huzarji vrnili, je prišlo do novih spopadov, med katerimi so bili trije kmetje ubiti, sedemdeset pa jih je bilo aretiranih.17 Toda po okoliških vaseh so se nemiri nadaljevali še ves naslednji dan. 5. septembra 1883 so tako hrvaški kmetje prav v Višnjici Judoma A. Kleinu in N. Heinerju izropali hiši in trgovini ter pri tem "vse potrli, razrušili"18 in navsezadnje še razbili vinske sode. Pri tem so sodelovali tudi štajerski kmetje, fantje in viničarji iz Paradiža v občini Sv. Barbara v Halozah, ki je ležala takoj čez mejo. Tako hrvaški kot slovenski kmetje so tekom teh dogodkov seveda popili tudi veliko vina. Ko so proti večeru tudi sem začeli prodirati huzarji, so se Slovenci odpravili proti domu, pri tem pa jih je spremljalo 10 Hrvatov, ki so bili oboroženi s sekirami.19 Vse kaže, da so hrvaški kmetje skupaj s slovenskimi hoteli še osebno obračunati z osovraženima judovskima trgovcema. Kot mnogim drugim hrvaškim Judom20 je namreč tudi Judom iz Višnjice uspelo še pravočasno pobegniti čez mejo na Štajersko. Judovski trgovec Klein se je 16 Dragutin Pavličevic, Narodni pokret 1883. u Hrvatskoj. Zagreb: Liber, 1980; Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne: Slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006, str. 226; Miroslava Despot, Protižidovski izgredi u Zagorju i Zagrebu godine 1883. V: Jevrejski almanah: Savez jevrejskih opština Jugoslavije, 1957—1958, str. 75. 17 Pavličevic, Narodni pokret 1883. u Hrvatskoj, str. 227-228, 235; Despot, Protižidovski izgredi u Zagorju i Zagrebu godine 1883, str. 78-79 18 Iz Ptuja. V: Slovenski narod, 16, 7. september 1883, št. 205. 19 Iz Haloz. V: Slovenski gospodar, 10, 25. oktober 1883, št. 44, S. 341. 20 Telegrami »Slovenskemu narodu«. V: Slovenski narod, 16, 5. september 1883, št. 203. zatekel k svojemu svaku Moricu Blassu, ki je živel v središču občine Sv. Barbara v Halozah — v Cirkulanah. Ko so hrvaški in slovenski kmetje prišli čez hrib na štajersko stran, so šli od hiše do hiše in s pomočjo zvona, ki so ga sneli na vinogradniški hiši odsotnega celjskega meščana, pozivali ljudi, naj se jim pridružijo. Postopoma se je zbrala skupina 50 ljudi, ki je nekaj pred polnočjo prispela v Cirkulane. Tam so prisilili mežnarja, da je zvonil, sami pa so se s sekirami, krampi in kamenjem takoj lotili Blassove hiše. Eni skupini je uspelo vdreti v prodajalno in jo kmalu povsem izropati. Judom se je uspelo na drugi strani hiše za silo zabarikadirati v bivalne prostore, pri tem pa jih je oblegala druga skupina napadalcev, ki so Blassa pozivali: "Žida daj nam von!" Toda Blass jim ni hotel izročiti Kleina in je odgovoril s streli iz revolverja. Napadalci so pobegnili na drugo stran hiše, kar je Judom omogočilo, da so hitro pobegnili na varno. V tem času so prispeli trije orožniki, ki pa niso mogli pomiriti množice. Šele nagel prihod vojske je naposled zatrl nerede.21 Na Ptuju je bila vojska že zvečer obveščena, da s Hrvaške strani prihaja množica kmetov, ki hoče obračunati z Judi v Cirkulanah in v Leskovcu v Halozah. V Leskovcu je namreč živel drugi svak preganjanega Kleina. Po obračunu z Judi v Cirkulanah so uporni kmetje nameravali "obiskati" še Juda Hauserja v bližnjem Leskovcu. Vojakom je sicer uspelo rešiti Hauserja in njegovo lastnino, toda v Cirkulane so prispeli dve uri prepozno. V zavetju noči je Hrvatom uspelo pobegniti nazaj čez mejo, zato je vojska lahko aretira le nekatere domače izgrednike. Že naslednji dan so vojaki na Ptuj prignali prvo skupino osmih ujetih izgrednikov in 7. septembra 1883 še drugo skupino 13 oseb.22 Leta 1883 je na Štajerskem razen v Halozah do protijudovskih izgredov prišlo samo še v Veržeju, majhnemu trgu ob Muri, v bližini katerega je Trstenjak nekaj dni poprej iz Prekmurja pribežal na štajersko zemljo. V Veržeju so kmetje judovskemu kramarju in gostilničarju Herschu pobrali vse, kar je imel v kuhinji in v kleti.23 Med meščanstvom in premožnejšim podeželskim prebivalstvom se je hitro razširil strah pred družbenimi nemiri. Južno od Haloz so se prebivalci Podčetrtka panično bali, da bo zaradi množice, ki se je zbirala na hrvaški strani meje, upor preskočil tudi na Štajersko, kamor so se pred besnimi kmeti morali zateči tudi nekateri osovraženi zemljiški posestniki:24 Včeraj [5. September 1883] so se v Podčetrtku ustrašili, da jih bodo napadli uporniški Hrvatje, kateri so se potikali okoli trga, pri čemer so imeli očitno veliko denarja. Orožništvo in finančna straža sta patruljirala, mlajši meščani so se oborožili. Do napada ni prišlo, ker so kolovodje spoznali, kakor resno se misli z obrambnimi ukrepi. Ob polnoči sta se okrajni glavar in okrajni komisar pojavila v uniformi. Ob 21 Iz Haloz. V: Slovenski gospodar, 10, 25. oktober 1883, št. 44, str. 341; Excesse in Untersteiermark. V: Neue Freie Presse, 13. september 1883, št. 6841, str. 4. 22 Excesse in Untersteiermark. V: Neue Freie Presse, 13. september 1883, št. 6841, str. 4; Iz Haloz. V: Slovenski gospodar, 10, 25. oktober 1883, št. 44, str. 341; Iz Ptuja. V: Slovenski narod, 16, 7. september 1883, št. 205; Iz Ptuja. V: Slovenski narod, 16, 10. september 1883, št. 206. 23 V Vržeji. V: Slovenski narod, 16, 12. september 1883, št. 208; Iz Štajerskega. V: Slovenec, 11, 14. september 1883, št. 135. 24 Agram, 5. september. V: Neue Freie Presse, 6. september 1883, št. 6835, str. 7; Windisch-Landsberg, 4. september. V: Neue Freie Presse, 7. september 1883, št. 683, str. 3; Položaj v Hrvatskem. V: Slovenski narod, 16, 7. september 1883, št. 205. dveh so prispele orožniške okrepitve iz Celja in Šentjurja.25 Na nemirno štajersko-hrvaško mejo so začele prihajati enote orožnikov tudi iz drugih delov Štajerske. Kmalu je prispela še vojska. Ta je že 5. septembra prekinila vojaške vaje, ki so ravno takrat potekale v okolici Ljubljane, in vojaki so se čez dva dni odpravili proti nemirni Hrvaški.26 Takšna vojaška intervencija je bila v primeru splošnih nemirov in množičnih demonstracij povsem v skladu z vlogo vojske v takratni družbi in državi. Vojska je bila v vseh takratnih evropskih državah dejavnik vzdrževanja notranjega reda in miru. Enote policije in orožništva so bile namenjene normalnim varnostnim potrebam v državi. V izrednih razmerah, ko je bilo ogroženo življenje in premoženje državljanov, pa je morala tudi v Avstriji policiji in orožnikom priskočiti na pomoč vojska.27 Z odločnim nastopom vojske so bili tako septembra 1883 v kali zatrti protijudovski izgredi na Štajerskem. Napete razmere na štajersko-hrvaški meji so se kmalu umirile in ubežniki so se ob spremstvu vojske lahko vrnili domov na Hrvaško.28 Vseh 21 ujetih izgrednikov iz Sv. Barbare v Halozah so v naslednjih dneh iz Ptuja pripeljali v zapor v Celje,29 kjer so jih sredi oktobra 1883 na celjskem okrožnem sodišču obsodili na zaporne kazni od štirih mesecev do dveh let.30 Leta 1883 torej protijudovski izgredi niso bili omejeni le na Ogrsko in Hrvaško, temveč so se za kratek čas razširili tudi na Štajersko. Dogodki v Cirkulanah so bili vse do propada Habsburške monarhije edini primer očitnega protijudovskega nasilja na Slovenskem. Toda to še ne pomeni, da ob kakšni drugi primerni priložnosti nasilje ne bi zopet nenadoma izbruhnilo. Spodnještajerska družba je bila namreč kar precej konfliktna, kar je učinkovalo tudi na odnos večinskega prebivalstva do Judov. V nadaljevanju bom poskusil pojasniti razloge, ki so slovenske Štajerce sploh vzpodbudili k tako negativnemu odnosu do Judov, da so bili pripravljeni z njimi celo fizično obračunati. Velik del takratne javnosti, ki je ostro obsojal nasilne protijudovske izgrede, je bil prepričan, da naj bi podobno kot na Ogrskem tudi na Hrvaškem te namere zanetili različni agitatorji. V hrvaškem primeru naj bi večinoma prišli iz Ogrske, s svojim delovanjem pa naj bi hoteli diskvalificirati hrvaško narodno gibanje, ki je bilo prvenstveno usmerjeno proti Madžarom.31 Tako naj bi tudi 8. septembra 1883 v Zagrebu dve osebi nahujskali demonstrante in podkupili drhal, da je začela napadati Jude in njihove hiše. Poleg nekega državnega uradnika naj bi izgrede podpihoval 25 Graz, 6. september. V: Neue Freie Presse, 7. september 1883, št. 6836, str. 7. 26 Domače stvari. V: Slovenski narod, 16, 7. september 1883, št. 205. 27 Richard Georg Plaschka, Horst Haselsteiner in Arnold Suppan: Innere Front, Militärassistenz, Widerstand und Umsturz in der Donaumonarchie 1918, 1. knjiga: Zwischen Streik und Meuterei. Wien: Verlag für Geschichte und Politik, 1974, str. 15-21. 28 Domače stvari. V: Slovenski narod, 16, 12. september 1883, št. 208; Windisch-Landsberg, 10. september. V: Neue Freie Presse, 11. september 1883, št. 6839, str. 2. 29 Razne reči. V: Slovenec, 11, 18. september 1883, št. 138. 30 Razne reči. V: Slovenec, 11, 19. oktober 1883, št. 165; Domače stvari. V: Slovenski narod, 16, 19. oktober 1883, št. 240; Iz Haloz. V: Slovenski gospodar, 10, 25. oktober 1883, št. 44, str. 341. 31 Prim. Iz Zagreba. V: Slovenec, 11, 12. september 1883, št. 133. še Benjamin Janežič iz Ljubljane, "brezposeln človek, kateri se že dalj časa potika po Zagrebu, ne da bi imel kakršno koli delo, skrivnostna eksistenca - o preteklosti katere se govori vse mogoče."32 Čeprav sta bili obe osebi aretirani, naj bi jih naslednji dan pod pritiskom vplivnih oseb iz ozadja izpustili na prostost.33 Da protijudovski izgredi niso nastali povsem spontano, so bile prepričane tudi državne oblasti na Štajerskem. Cesarski namestnik na Štajerskem Guido Kübeck von Kübau je tako že 8. septembra 1883 v svoji okrožnici zapisal: Izgredniški ekscesi onstran štajerske meje imajo lahko zelo resne posledice za prebivalce na Štajerskem, če se ne bo pazljivo opazovalo tvorcev in udeležencev teh ekscesov ob njihovem morebitnem prihodu na Štajersko. Na žalost se je že dogajalo, da so se domačini pustili zavesti in napeljati na nasilna dejanja proti osebam in lastnini.34 Tako naj bi Hrvati 5. septembra 1883 v Višnjici natvezli slovenskim kmetom iz Paradiža, da je izšla cesarska uredba, s katero je cesar zaukazal preganjanje Judov.35 Takšne novice niso bile nobena redkost v obdobjih protijudovskega nasilja. Ko so npr. leta 1898 izbruhnili protijudovski nemiri v Galiciji, je veliko neizobraženih udeležencev verjelo govoricam, da je cesar dovolil, "da se lahko judovske osebe 14 dni dolgo nekaznovano pretepa."36 V takšnih primerih so velike količine zaužitega alkohola brez dvoma še dodatno spodbudile množice k nasilju. Prebivalci Spodnje Štajerske so bili tako kot ostali Slovenci znani po svojem prekomernem pitju alkoholnih pijač.37 Alkoholizem je bil močno razširjen tudi med prebivalstvom vinorodnih Haloz.38 Prekomerno uživanje alkohola in stopnjevanje agresivnosti sta pivce pogosto spodbudila k nasilnim dejanjem.39 Glede na to, da je bilo močno razširjeno pitje alkohola zlasti ob nedeljah in praznikih,40 ne bi bilo presenetljivo, če so se ljudje, ki so 2. septembra 1883 romali k cerkvi Sv. Auguština, tu najprej izdatno podprli z alkoholom, preden so se odpravili v Bednjo. Alkohol je bil seveda prisoten tudi med kasnejšimi demonstracijami, predvsem pa med samimi izgredi, ko so se nasilni demonstranti v oplenjenih judovskih trgovinah in gostilnah dokopali še do novih zalog vina. Alkohol je tako 32 V »Pozoru«. V: Slovenski narod, 16, 12. september 1883, št. 208. 33 Despot, Protižidovski izgredi u Zagorju i Zagrebu godine 1883, str. 83. 34 Graz, 10. september. V: Neue Freie Presse, 11. september 1883, št. 6839. 35 Excesse in Untersteiermark. V: Neue Freie Presse, 13. september 1883, št. 6841, str. 4. 36 Eveline Bruger, Martha Keil, Albert Lichtblau, Christoph Lind in Barbara Staudinger, Geschichte der Juden in Österreich. Wien: Verlag Carl Ueberreuther, 2006, str. 469. 37 Andrej Studen, Tudi če so trezni, niso angeli, pijani pa so zverine: Problem alkoholizma in recepcija teorije progresivne degeneracije na Slovenskem konec 19. in na začetku 20. stoletja. V: Zgodovina za vse, 15, 2008, št. 2, str. 94-95; Filip Čuček, Anton Martin Slomšek in problem alkoholizma (ter tobaka) na Spodnjem Štajerskem. V: Zgodovina za vse, 15, 2008, št. 2, str. 46-47, 54-55; Anton Šepetavc, Pijem, torej sem Slovenec ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen Slovenstva. V: Zgodovina za vse, 2, 1995, št. 1, str. 18-35. 38 Majda Čeh, Vinogradništvo v Halozah. V: Ptujski zbornik IV Maribor: Založba Obzorja, 1975, str. 392-393. 39 Janez Cvirn, Aufbiks!: Nacionalne razmere v Celju na prelomu 19. in 20. stoletja. Celje: Visual Production, 2006, str. 44. 40 Andrej Pančur, Na poti k modernemu nedeljskemu počitku. V: Zgodovina za vse, 5, 1998, št. 2, str. 20-21. verjetno samo še dodatno spodbudil kmete iz Paradiža, da so se odločili z Judi nasilno obračunati še v domačih krajih. Toda alkohol nikoli ni bil glavni vzrok za nasilje nad Judi, temveč kvečjemu sredstvo, da se je nasilje še dodatno stopnjevalo. Hkrati tudi ni bilo nujno, da bi se morala z alkoholom podžgana agresivnost usmeriti prav proti Judom, saj so pijani nasilneži ponavadi obračunavali med seboj. Uradnik iz Dolenjske, ki naj bi dobro poznal tamkajšnjo prebivalstvo, je sicer že leta 1870 napovedoval, da "Judje ne bodo ostali radi tukaj, ker bi jih ljudje, ko bi se napili, brez dvoma strašno pretepali," tako da bi bilo njihovo življenje vedno v nevarnosti.41 Toda potem, ko se je v osrednjo Dolenjsko vendarle naselilo nekaj Judov, njihova življenja sploh niso bila ogrožena. Ravno nasprotno. Kmečko prebivalstvo je bilo prepričano, da so Judje tisti, ki izvajajo nasilje. Tako se je marca 1883 po Dolenjski in bližnji Hrvaški "od ust do ust" začela širiti novica, da je za ostudni umor 14 letnega dečka kriv judovski fanatizem, ki v ritualne namene potrebuje krščansko kri.42 Že čez par mesecev pa se je na grozo prebivalstva v okolici Novega mesta začela širiti govorica, "da so v mestu štirje judje, ki ženske lové in jim kri izpusté. Pripovedujejo si, da so ti možje državi veliko denarja dali, in ona jim je privolila, v vsaki deželi nekaj človeške krvi nabrati. Po nekterih vaseh je strah tako velik, da nijedne ženske ni v mesto spraviti."43 Ker je večina slovenskega prebivalstva v tem času še vedno sveto verjela v tradicionalno krščansko podobo o Judih kot "Kristusovih morilcih," "skrunilcih hostije," "zastrupljevalcih vodnjakov" in nenazadnje "ritualnih morilcih," so bili globoko v sebi prepričani, da takšne govorice niso povsem iz trte izvite. Slovenska ljudska kultura je bila namreč tako kot avstrijska "globoko v svojih strukturah protijudovsko"44 naravnana. Religiozni antisemitizem je imel v slovenskih deželah dolgo in globoko zasidrano tradicijo. Zato ni nič čudnega, če so zgodbe o različnih "ritualnih umorih" med globoko vernim prebivalstvom hitro naletele na odprta ušesa. Toda takšen religiozni antisemitizem ni bil razširjen samo med "preprostim, nevednim in neizkušenim ljudstvom,"45 temveč tudi v višjih družbenih slojih in celo med izobraženci. Pisec, ki je poročal o zgoraj omenjenih govoricah o štirih krvi željnih Judih v okolici Novega mesta, je sicer takoj poudaril, da so te novice laž in prazen strah, toda samo zaradi tega, ker je bil prepričan, da Judje od države ne bi mogli dobiti takšnega dovoljenja.46 Uredništva in pisci večine slovenskih časopisov niso zavzeli antisemitskega stališča samo glede afere o "ritualnem umoru" v Tiszaeszlârju, temveč tudi glede ostalih podobnih aferah.47 Šele od konca 19. stoletja 41 Janez Trdina, Podobe prednikov: Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870-1879, 1. knjiga: "... pohujšljive za vsakega.". Ljubljana: Univerzitetna konferenca ZSMS, 1987, str. 77. 42 Izpod Gorjancev V: Slovenec, 13, 14. april 1885, št. 83. 43 Laž. V: Dolenjske novice, 15. avgust 1885, št. 16, str. 130. 44 Ernst Hanisch, Der Lange Schatten des Staates: Österreichische Gesellschaftsgeschichte im 20. Jahrhundert. Wien: Carl Ueberreuter, 1994, str. 31. 45 Iz Štajerskega. V: Slovenec, 11, 14. september 1883, št. 135. 46 Laž. V: Dolenjske novice, 15. avgust 1885, št. 16, str. 130. 47 Marko Štepec, Antisemitizem, Evropa in Slovenci. V: Peter Vodopivec (ur.), Slovenci v Evropi: O nekaterih vidikih slovenske povezanosti s sosedi in Evropo. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2002, str. 80-83; Tadej Cankar, Odnos kranjskega liberalnega tabora do Judov in antisemitizma, diplomsko delo. Ljubljana 2003, str. 64-65. so slovenski liberalci začeli zavračati takšen religiozni antisemitizem. Toda to še ne pomeni, da je bil antisemitizem omejen le na katoliški politični tabor, temveč so tudi v okviru liberalnega tabora prevladovali antisemiti. Obe glavni politični in idejni struji na Slovenskem sta bili v svojem bistvu vedno globoko antisemitski.48 Pri tem so se elementi religioznega antisemitizma prepletali z elementi socialnega, političnega in tudi rasnega antisemitizma. V časopisnih analizah protijudovskih izgredov iz leta 1883 so kot glavni vzrok za izbruh nasilja navajali takratne težke družbene razmere. V Hrvaškem Zagorju je bila takrat splošno razširjena revščina, ki je celo preraščala v lakoto, hkrati pa so se ljudje pritoževali nad visokimi davki.49 V takšnih razmerah naj bi si Judje na Ogrskem in Hrvaškem "našli novo obljubljeno deželo. Vse trgovstvo, krčmarstvo in oderuštvo /.../ je v judovskih ali židovskih rokah, kar jim je nakopalo silno sovraštvo. Zato ni čuda, če sedaj čujemo, kako jih Magjari in Hrvatje preganjajo; to pa ne zavoljo vere, ampak le zavoljo čezmerne pohlepnosti."50 Zato so bili protimadžarski izgredi na Hrvaškem sicer usmerjeni tudi proti Judom, vendar le proti tistim, ki so se kmetom zamerili kot "oderuhi in izkoriščevalci." Judov naj torej ne bi napadali zaradi nacionalnega ali verskega sovraštva, temveč v glavnem zaradi gospodarskih in socialnih konfliktov.51 Iz podobnih vzrokov naj bi Slovenci hoteli napasti tudi Jude v Prekmurju. Anton Trstenjak je tako med drugim tudi poročal, da so Judje v Murski Soboti "jedini vladarji. /.../ V rokah imajo vso trgovino. V Soboti je le jeden katoličan trgovec, katerega še Židje niso mogli uničiti." Podobno naj bi bilo tudi v Lendavi, kjer "imajo vso trgovino v rokah Madžari, in sicer Židi" in v Beltincih, kjer imajo Judje "mnogo denarja."52 Judje so se naseljevali v Prekmurju od 18. stoletja, sprva predvsem v Lendavi, Beltincih in v Murski Soboti, od srede 19. stoletja pa v vedno večjem številu še po manjših vaseh. Podobno kot drugje na Ogrskem so judovski priseljenci dobro izkoristili poslovne priložnosti ne le po mestih, temveč tudi po vaseh. Velika večina prekmurskih Judov se je namreč v skladu s splošnim razvojem na Ogrskem preživljala kot trgovci, kramarji, mesarji, krčmarji in obrtniki. Zaradi relativne ekonomske zaostalosti Prekmurja je bilo v 18. in 19. stoletju tu zelo malo domačega meščanstva, zato so judovski priseljenci zapolnili naraščajočo potrebo po trgovcih, kramarjih, gostilničarjih, mesarjih, obrtnikih, v mestih pa tudi po različnih svobodnih poklicih. Po vaseh so Judje združevali celo več dejavnosti naenkrat in so tako hkrati delovali kot trgovci, krčmarji in mesarji. Zaradi pomanjkanja in oddaljenosti primernih 48 Cankar, Odnos kranjskega liberalnega tabora do Judov in antisemitizma; Irena Gantar Godina, On the attitude of Slovene Intellectuals in Bohemia and Croatia to Jews. V: Dve domovini, 24, 2006, str. 133-143. 49 V Ljubljani. V: Slovenski narod, 16, 16. september 1883, št. 210. 50 Magjari, Hrvatje in Judi. V: Slovenski gospodar, 10, 13. september 1883, št. 37, str. 291. 51 Pavličevic, Narodni pokret 1883. u Hrvatskoj, str. 193-196; Ljiljana Dobrovšak, Zidovi u banskoj Hrvatskoj u zbivanjima 1903.-1904. V: Časopis za suvremenu povijest, 37, 2005, št. 3, str. 638639. 52 Trstenjak, Slovenci na Ogrskem, str. 77, 80, 87. nakupovalnih središč so v gosto poseljenih prekmurskih vaseh zadovoljevali potrebe po najosnovnejših življenjskih potrebščinah. Nič čudnega torej, če se je v številnih prekmurskih vaseh naselila samo po ena judovska družina.53 Tabela 1: Število Judov in njihov delež v habsburški monarhiji leta 188054 število v % število v % Bukovina 67.418 11,79 Vorarlberg 182 0,17 Galicija 686.596 11,52 Štajerska 1.782 0,15 Ogrska 624.826 4,6 Goriška 319 0,15 Spodnja Avstrija 95.058 4,08 Zgornja Avstrija 1.056 0,14 Trst 4.640 3,20 Salzburg 115 0,07 Moravska 44.175 2,05 Dalmacija 283 0,06 Češka 94.449 1,7 Istra 171 0,06 Šlezija 8.580 1,52 Tirolska 360 0,04 Prekmurje 1.000 1,4 Koroška 114 0,03 Hrvaška 13.488 0,7 Kranjska 96 0,02 V 80. letih 19. stoletja je število Judovskega prebivalstva v Prekmurju doseglo svoj zgodovinski maksimum, tako da so Judje predstavljali 1,4 % celotnega prebivalstva. Kot kaže tabela 1, je bilo to sicer precej manj kot drugje na Ogrskem, v čeških deželah, v Spodnji Avstriji in zlasti v Galiciji, toda v povprečju vseeno še enkrat več kot na Hrvaškem. V 80. letih 19. stoletja so tako Judje v Varaždinski županiji predstavljali 0,37 % celotnega prebivalstva, pri čemer jih je skoraj dve tretjini živelo v Varaždinu.55 Toda v ostalih deželah Cislajtanije je bil delež Judov še precej manjši. Na Štajerskem je bilo le 0,15 % celotnega prebivalstva Judov, na Kranjskem pa komaj 0,02 %. Po izgonu Judov iz Štajerske in Koroške leta 1497 ter iz Kranjske leta 151556 je namreč 53 Ferid G. Keršovan: Spomini na gospodarsko in socialno življenje v Prekmurju. V: Kronika, 12, 1964, št. 3, str. 169—184; Kuzmič: Podjetnost prekmurskih Židov, str. 173—174; Andrej Pančur. Judovsko prebivalstvo v Sloveniji do druge svetovne vojne. V: Žarko Lazarevic in Aleksander Lorenčič (ur.): Podobe modernizacije: poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009, str. 258—264. 54 Österreichische Statistik, 1, knjiga, 2. zvezek: Die Bevölkerung der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder nach Religion, Bildungsgrad, Umgangssprache und nach ihren Gebrechen. Wien 1882, str. 118-119; Wolfdieter Bihl, Die Juden. V: Adam Wandruszka in Peter Urbanitsch (ur.), Die Habsburgermonarchie, 3. knjiga: Die Völker des Reiches, 2. del. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1980, str. 883. 55 Melita Švob, Židovi u Hrvatskoj — židovske zajednice, 1. knjiga. Zagreb 2004: Izvori, str. 56-57. 56 Eveline Brugger, Von der Ansiedlung bis zur Vertreibung —Juden in Österreich im Mittelalter. V: Herwig Wolfram (ur.), Geschichte der Juden in Österreich. Wien: Verlag Carl Ueberreuter, 2006, str. 224—227; Elisabeth Schöggl — Ernst, Die Vertreibung der Juden aus Steiermark, Kärnten und Krain am Ende des Mittelalters: Quellen und Geschichte. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 71, 2000, št. 1, S. 299—314; Wilhelm Wadl, Zur Geschichte der Juden in Kärnten im Mittelalter. V: Časopis za za Jude veljala prepoved naseljevanja v teh deželah praktično vse do leta 1867. Od leta 1783 je bilo judovskim trgovcem sicer dovoljeno obiskovati letne sejme v Celovcu, Gradcu, Mariboru in Ljubljani, toda v mestih so se lahko zadrževali le krajši čas. Le zelo redko je kakšen Jud prevzel katoliško vero, s čimer bi vsaj teoretično lahko dobil pravico do stalnega prebivališča. V Celju je bil npr. med letoma 1773 in 1857 samo en takšen primer.57 Za časa francoskih Ilirskih provinc (1809-1814) se je v Ljubljani naselilo nekaj Judov, od katerih jih je nekaj lahko ostalo v mestu tudi po ponovni uveljavitvi prepovedi naseljevanja.58 Tudi revolucija leta 1848 ni prinesla dolgotrajne rešitve tega problema, čeprav so se lahko Judje v bolj strpnih okoljih zadrževali tudi dlje časa. V Gradcu se je tako postopoma oblikovala vedno številčnejša in uspešna judovska skupnost.59 Glede na popis prebivalstva iz leta 1857 naj bi bilo v okraju Maribor med domačim prebivalstvom tudi 6 prebivalcev z judovsko vero,60 čeprav pri tem sploh ni jasno, kako bi jim lahko v tem času kot edinim Judom na Štajerskem sploh uspelo dobiti pravico do stalnega bivališča.61 Po drugi strani se judovskim trgovcem in obrtnikom zaradi odločnega nasprotovanja mestnih oblasti in domačih trgovcev in obrtnikov v Ljubljani ni uspelo zadrževati dlje časa.62 Šele s sprejetjem državnega temeljnega zakona o splošnih pravicah državljanov z dne 21. decembra 1867, ko je bila med drugim dosežena popolna emancipacija judovskega prebivalstva, se je judovsko prebivalstvo lahko polnopravno naseljevalo tudi na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem.63 V naslednjih desetletjih je judovsko prebivalstvo v teh deželah hitro naraščalo. Kot kaže graf 1, je bila rast judovskega prebivalstva na Štajerskem in Kranjskem zlasti hitra v 70. letih 19. stoletja. Pri tem se je večina Judov naseljevala v deželnih glavnih mestih. V Gradcu (glej spodaj graf 2), Celovcu in Ljubljani je v vsem obravnavanem obdobju živelo med dobrih 60 in dobrih 80 % celotnega judovskega prebivalstva teh dežel. Za razliko od ostalih avstrijskih in ogrskih dežel, kjer se je judovsko prebivalstvo začelo šele postopoma bolj množično naseljevati v večjih mestih, je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem že takoj ob svoji naselitvi skoncentrirano v večjih mestih. Judje so se namreč v teh deželah že od vsega začetka komajda zgodovino in narodopisje, 71, 2000, št. 1, str. 103-105; Vlado Valenčič, Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana: Park, 1992, str. 24-28; Klemen Jelinčič Boeta: Judje na Slovenskem v srednjem veku: Judje na Koroškem, Štajerskem, Goriškem, v Trstu in Istri v srednjem veku do izgona v letih 1496-1515. Ljubljana: Slovenska matica, 2009. 57 Andrej Pančur, Celjani v krstnih knjigah od 1773 do 1857. V: Marija Počivavšek (ur.), Iz zgodovine Celja 1780-1848. Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996, str. 206. 58 Valenčič, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 43-50. 59 Gerrald Lamprecht, Das Werden der Gemeinde: Von ersten jüdischen Händlern in der Steiermark bis zur Gründung der Israelitischen Kultusgemeinde Graz 1869. V: Gerald Lamprecht (ur.), Jüdisches Leben in der Steiermark, Innsbruck, Wien, München in Bozen: Studien Verlag, 2004, str. 127-170. 60 Bevölkerung und Viehstand von Steiermark nach der Zählung vom 31. October 1857. Wien: K. k. Ministerium des Innern, 1859, str. 10. 61 Primerjaj še Gerald Lamprecht, Fremd in der eigenen Stadt: Die moderne jüdische Gemeinde von Graz vor dem Ersten Weltkrieg. Innsbruck: Studien Verlag, 2007, str. 62. 62 Valenčič, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 55. 63 Staatsgrundgesetz vom 21. December 1867, über die allgemeinen Rechte der Staatsbürger für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder, št. 142. V: Reichsgesetzblatt für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder, 1867, št. LXI, str. 394-396. naseljevali v podeželskih občinah, temveč predvsem v deželnih glavnih mestih, kjer je bilo največ možnosti za njihovo poklicno udejstvovanje. Graf 1: Število Judov na Štajerskem in Kranjskem med letoma 1869 in 191064 1869 1080 1890 1900 1910 Kljub temu pa je bil v primerjavi z drugimi deželnimi glavnimi mesti delež Judov med celotnim prebivalstvom dokaj nizek. Leta 1910 je bilo npr. v Ljubljani samo 0,3 % celotnega prebivalstva Judov, v Celovcu 0,7 % in v Gradcu 1,3 %. Veliko višji delež judovskega prebivalstva je sicer živel v drugih večjih avstrijskih mestih — na Dunaju (8,6 % celotnega prebivalstva), v Pragi (8,1 %), Brnu (7,1 %), v Trstu (3,2 %) in seveda v Krakovu (21,8 %), toda v Linzu, Gorici, Salzburgu in Innsbrucku je bil njihov delež pod enim odstotkom. Judje so se namreč iz svojih glavnih izselitvenih območij v Galiciji in v čeških deželah selili predvsem proti velikim mestnim središčem, v prvi vrsti proti Dunaju. Na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem pa je bilo največje in najbolj dinamično mesto prav Gradec, ki je zato pritegnilo največ judovskih priseljencev.65 Zato so bili od leta 1893 vsi Judje iz Koroške, Kranjske in Štajerske tudi člani judovske verske občine v Gradcu.66 Graf 2: Število Judov na Spodnjem Štajerskem, v Gradcu 64 Bevölkerung und Viehstand von Krain nach der Zählung vom 31. December 1869. Wien 1871, str. 2—9; Bevölkerung und Viehstand von Steiermark nach der Zählung vom 31. December 1869. Wien 1871, str. 2—13; Österreichische Statistik, 1. knjiga, 2. zvezek; Österreichische Statistik, 32. del. Wien 1892, str. 56—69; Österreichische Statistik, 63. del, 1. zvezek: Die Summarischen Ergebnisse der Volkszählung. Wien 1902, str. 58—71; Die Österreichische Volkszählung von 1910. V: Zeitschrift für Demographie und Statistik der Juden, 1912, št. 7—8, str. 111. 65 Die österreichische Volkszählung von 1910, str. 112; Theodor Haas, Die Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910 und die jüdische Bevölkerung in Österreich. V: Zeitschrift für Demographie und Statistik der Juden, 1912, št. 10, str. 146; William H. Hubbard, Auf dem Weg zur Großstadt: Eine Sozialgeschichte der Stadt Graz 1850—1914. München: R. Oldenbourg Verlag, 1984. 66 Andrej Pančur, Teritorialni obseg judovskih verskih občin na ozemlju sedanje Slovenije pred drugo svetovno vojno. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 48, 2008, št. 1, str. 45. ter na Osrednjem in Zgornjem Štajerskem brez Gradca.67 Kot je razvidno iz grafa 2, je vse do prve svetovno vojne najmanj Judov živelo prav na Spodnjem Štajerskem. Z leti se je njihov delež še dodatno zmanjšal od 9,3 % leta 1869 na komaj 6,5 % vseh štajerskih Judov v letu 1910. Tudi Judje na Spodnjem Štajerskem so bili izrazito mestno prebivalstvo. Kot je razvidno iz spodnje tabele 2, je skoraj dve tretjini spodnještajerskih Judov živelo v največjih spodnještajerskih mestih — v Mariboru, Celju in Ptuju. V primerjavi z Gradcem so bila to relativno majhna mestna središča. Še najhitreje se je razvijal Maribor, kateri je leta 1869 štel 12.828 prebivalcev in leta 1910 že 27.994 prebivalcev. Dokaj uspešno se je razvijalo še Celje, ki je leta 1910 štelo skoraj 7000 prebivalcev, skupaj z industrijskim predmestjem pa še dodatnih dva tisoč. Nasprotno je Ptuj gospodarsko bolj ali manj stagniral in je leta 1910 štel le 4631 prebivalcev.68 Tabela 2: Število Judov v statutarnih mestih in sodnih okrajih Spodnje Štajerske 1869-1910 sodni okraji 1869 1880 1890 1900 1910 statutarna mesta Maribor 6 37 64 62 66 Celje 11 10 6 23 25 Ptuj 41 54 37 37 Okrajno glavarstvo Celje Celje okolica 4 1 4 Vransko 4 Šmarje 1 Laško 5 1 9 15 67 Bevölkerung und Viehstand von Steiermark nach der Zählung vom 31. December 1869; Special Orts-Repertorium von Steiermark. Wien 1883; Special Orts-Repertorium von Steiermark: Specijalni repertorij krajev na Štajerskem: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien 1893; Leksikon občin, kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru: Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900: IV Štajersko. Wien 1904; Specialni krajevni repertorij za Štajersko: izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910. Wien 1918. 68 Melik, Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, str. 204. Okrajno glavarstvo Ljutomer Ljutomer 4 14 8 7 5 Gornja Radgona 3 Okrajno glavarstvo Maribor Maribor okolica 3 3 1 1 Slovenska Bistrica 7 7 12 2 3 Okrajno glavarstvo Ptuj Ptuj okolica 20 6 6 8 8 Ormož 7 10 14 17 13 Rogatec 3 6 18 3 Okrajno glavarstvo Brežice Kozje 1 1 Sevnica 3 1 Brežice 4 3 7 2 Okrajno glavarstvo Slovenj Gradec Radlje ob Dravi 2 Slovenj Gradec 2 9 Spodnja Štajerska skupaj 68 144 192 182 191 Ostali spodnještajerski Judje so kot posamezniki, ali pa skupaj z družinami prebivali še v nekaterih drugih manjših krajih. Le redkokje so živeli stalno skozi več desetletij skupaj. Kontinuirano so tako živeli v Ljutomeru in v Središču ob Dravi, torej v naseljih z več kot tisoč prebivalci v bližini štajersko-hrvaško-ogrske meje. Od manjših vasi pa stalno judovsko naseljenost izpričujejo samo Cirkulane, v katerih so potomci v protijudovskih nemirih napadenega Morica Blassa živeli še vse do druge svetovne vojne,69 ko so postali žrtve holokavsta. Tabela 3: Delež Judov na Štajerskem 1869-1910, v % 1869 1880 1890 1900 1910 Gradec 0,70 1,24 1,12 1,17 1,3 Maribor 0,05 0,21 0,32 0,25 0,24 Celje 0,26 0,19 0,1 0,34 0,36 Ptuj 0,96 1,38 0,88 0,8 Spodnja Štajerska skupaj 0,02 0,03 0,04 0,04 0,04 Osrednja in Zgornja Štajerska brez Gradca 0,02 0,06 0,07 0,06 0,09 Štajerska skupaj 0,06 0,15 0,15 0,17 0,2 Po letu 1867 se je sprva sorazmerno največ Judov iz Hrvaške in Ogrske priselilo prav na Ptuj in njegovo okolico, kjer je leta 1883 prišlo do zgoraj opisanih protijudovskih nemirov. Kot kaže tabela 3, so Judje leta 1880 predstavljali skoraj odstotek ptujskega prebivalstva. Do leta 1890 se je delež povzpel že na 1,4 %, tako da je Ptuj takrat postal sorazmerno še bolj "judovsko mesto" kot Gradec. Čeprav Judje pri svojem naseljevanju na Ptuju niso naleteli na kake večje ovire, so se že konec 70. let 19. stoletja med ptujskimi meščani pojavili prvi ugovori proti judovskemu naseljevanju in njihovemu vedno večjemu gospodarskemu vplivu.70 Leta 1883 se je za časa protimadžarskih in protijudovskih nemirov na bližnjem Hrvaškem strah pred povečanim judovskim naseljevanjem samo še okrepil.71 Ljudje v mestu in okolici naj bi se razburjali in zahtevali spremembe glede politike naseljevanja Judov. Ker 69 Arhiv Republike Slovenije, AS 68, a. e. 29-2/1936-38, t. e. 9437/1938, Občina Sv Barbara v Halozah, 19. maj 1937. 70 Iz Ptuja. V: Novice, 21. februar 1878, št. 8, str. 60. 71 Telegrami »Slovenskemu narodu«. V: Slovenski narod, 16, 5. september 1883, št. 203. 102 naj bi se jih "v teku zadnjih let privleklo /.../ toliko [Judov] v naše mesto," so se bali, "da jih bode v kratkem več nego nas drugih." Priseljeni judovski trgovci naj bi bili tudi krivi za takratno draginjo in celo za očitno propadanje mesta.72 Ptuj je bil namreč v tem času zaspano podeželsko mesto, brez pomembnejše industrije in z obrtniško proizvodnjo, ki je zadovoljevala le potrebe mesta in bližnje okolice. Nekoliko pomembnejša je bila samo trgovina z kmetijskimi pridelki,73 s katero so se tradicionalno ukvarjali tudi judovski priseljenci. Posamezni judovski trgovci so se skupaj s svojimi družinami naselili tudi po vaseh. Antisemitski pisci so tako poročali, da so se Judje "celo v večjih vaseh /.../ že ugnezdujejo ter barantajo z vsakojako robo in krčmarijo."74 Podobno kot v Prekmurju so se tisti Judje, ki so se naselili v tem pretežno agrarnem okolju, ukvarjali še z mnogimi drugimi posli, "ki spadajo v židovsko stroko." Neki Jud iz Haloz, verjetno prav Moric Blass iz Cirkulan, je bil tako mesar, trgovec z živili, gostilničar, pek in navsezadnje še trafikant in poštar.75 Nagel gospodarski vzpon priseljenih judovskih trgovcev je vznemiril antisemitsko čuteče prebivalstvo, ki je Judom očitalo, da so obogateli na moralno sporen način: V nekem trgu na Spodnjem Štajerskem naselil se je Jud pred jedva desetimi leti. Od kod se je preselil, ni vedel nihče. Kod volk mej ovce prišel je nekega dne z obilno obiteljo v trg in je baš tik cerkve - Jud poleg katoliške cerkve! - postavil svoj šotor, torej na najbolj pripravnem kraju. Trgoval je z vsem, kupoval je vse, kar je kdo le hotel kupiti.76 Podobno kot čez mejo na Hrvaškem so tudi kmete v Halozah pestile slabe letine, pomanjkanje hrane77 in splošna revščina: "Kmet vzdihuje pod jarmom neplodnih let in težo rastoče dače; pri vsem delu in trudu ne more shajati, in posestva se pogosto prodavljejo po dražbah."78 Podobno kot na Hrvaškem bi lahko bile tudi na Štajerskem prav težke gospodarske in družbene razmere leta 1883 glavni krivec za izbruh protijudovskega nasilja. Slovenski časopisi so bili takrat npr. prepričani, da "bo težko kdo dvomil," "da so Judje med /./ ljudstvom velika nadloga" in nesreča, katero je potrebno odstraniti.79 Kot zvesti cesarski podaniki in ubogljivi avstrijski državljani pa so seveda nasprotovali uporabi nasilja pri reševanju "judovskega vprašanja" kot aktualnega "socialnega vprašanja."80 Toda v resnici gospodarske razmere v Halozah leta 1883 še niso bile tako zelo slabe. V naslednjih letih se je gospodarska in socialna kriza sicer samo še zaostrovala, a pri tem ni 72 Iz Ptuja. V: Slovenski narod, 16, 7. september 1883, št. 205. 73 Vladimir Bračič, Prebivalstvo občine Ptuj v luči zgodovinskega razvoja. V: Vladimir Bračič (ur.), Poetovio-Ptuj 69-1969: Zbornik razprav ob tisočdevetst letnici. Maribor: Založba Obzorja, 1969, str. 106. 74 Židovstvo. V: Slovenski narod, 21, 22. maj 1888, št. 116. 75 Iz Haloz. V: Slovenski narod, 16, 11. september 1883, št. 207. 76 Judovska popačenost. V: Slovenski narod, 22, 16. marec 1889, št. 64. 77 Iz Haloz. V: Slovenski gospodar, 12, 18. julij 1878, št. 29, str. 237. 78 Iz Haloz. V: Slovenski gospodar, 11, 23. avgust 1877, št. 35, str. 276. 79 Iz Štajerskega. V: Slovenec, 11, 14. september 1883, št. 135. 80 Moč židovstva. V: Slovenec, 17, 11. januar 1889, št. 9. prišlo do novih protijudovskih izgredov Gospodarska kriza se je zaostrila zlasti po letu 1886, ko je tudi te kraje prizadela trtna uš.81 Ker je velika večina tamkajšnjega prebivalstva živela od vinogradništva, je takratna močna vinogradniška kriza povzročila vsesplošno obubožanje. Zaradi vsesplošnega zadolževanja je bilo vedno več vinogradnikov prisiljeno prodati svojo posest, katero so nato obdelovali kot najemniki.82 Toda v tem primeru Judje niso bili glavni kupci zadolženih kmečkih posestev. Vinograde so na veliko kupovali prav vsi ptujski meščani,83 ne glede na versko pripadnost. Zaradi relativno majhnega števila Judov na Spodnjem Štajerskem Judje celo v "tradicionalnih judovskih dejavnostih" nikoli niso dosegli prevladujočega vpliva. Ko je v 70. in 80. letih 19. stoletja slovensko podeželje zajela huda agrarna kriza, ki se je odražala v vedno večjem zadolževanju slovenskega kmeta, so kot "oderuhi" delovali domači premožnejši ljudje in ne pravkar priseljeni Judje.84 Čeprav je bilo podobno kot drugje po Evropi tudi med Slovenci razširjeno označevanje Judov kot oderuhov, pa je v primeru slovenskega antisemitizma tej podobi manjkala kakršna koli realna socialna podlaga. V javnosti je bila tako še vedno razširjena tradicionalna krščanska podoba skopega, pohlepnega, nedelavnega in izkoriščevalskega oderuha, proti koncu 19. stoletja pa so oderuhi naposled postali še simbol modernega liberalnega kapitalizma.85 V tem primeru bi slovenski antisemitizem lahko označili kot antisemitizem brez Judov. Slovensko katoliško in tudi liberalno časopisje je namreč v svojih antisemitskih člankih v glavnem pisalo o Judih, ki niso živeli v slovenskih deželah. Ti Judje so bili za njih personifikacija modernega liberalnega kapitalizma. Z nastopom gospodarske depresije so bile po letu 1873 skoraj še bolj kot drugje v Avstriji tudi v slovenskih deželah povsem diskreditirane liberalne ideje. Družba je izgubila zaupanje vase. Dotedanji optimizem je zamenjal pesimizem. Za nastale gospodarske in družbene nadloge je vse več ljudi začelo kriviti liberalni kapitalizem. Za dežurne krivce so razglasili liberalce, kapitaliste in Jude. Namesto negotove sedanjosti in špekulativne gospodarske prihodnosti so si ljudje želeli predvsem varnosti.86 Zaradi relativno majhnega števila judovskih priseljencev so lahko slovenski antisemiti še v času največjega judovskega naseljevanja v slovenske dežele z olajšanjem zapisali: "Mi Slovenci smo dozdaj še tako srečni, da židovstvo mej nami še ni pognalo svojih korenin in da se je prav malo židov mej nami naselilo." Toda po drugi strani so vseeno zaskrbljeno gledali na prihodnost: "A tudi nam je opreznim biti, da obvarujemo 81 Čeh, Vinogradništvo v Halozah, str. 392. 82 Od Sv Avguština v Halozah. V: Slovenski gospodar, 26, 27. oktober 1892, št. 43, str. 346; Iz Haloz. V: Slovenski gospodar, 33, 19. oktober 1899, št. 42, str. 3. 83 Bračič, Prebivalstvo občine Ptuj v luči zgodovinskega razvoja, str. 107. 84 Andrej Pančur, Oderuštvo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. V: Zgodovinski časopis, 53, 1999, št. 1, str. 33-55. 85 Andrej Pančur, Opis oderuhov v 19. stoletju na Slovenskem. V: Acta Histriae, 15, 2007, št. 1, str. 179-189. 86 Roman Sandgruber, Ökonomie und Politik: Österreichische Wirtschaftsgeschichte vom Mittelalter bis zur Gegenwart. Wien: Verlag Carl Ueberreuther, 1995, str. 250-251; Hans Rosenberg, Grosse Depression und Bismarckzeit: Wirtschaftsablauf, Gesellschaft und Politik in Mitteleuropa. Berlin: Walter de Gruyter, 1967. 104 svoj narod od materijalnega in duševnega propada, katerega vidimo pri narodih, ki so prišli židovom v last."87 Ker naj bi imeli Judje poguben vpliv na gospodarstvo, moralo, kulturo in celo znanost, so slovenski časopisi širili strah pred nadaljnjim Judovskim naseljevanjem v slovenske dežele.88 Ta strah ni bil povsem imaginaren. Verjetno ni naključje, da so leta 1883 protijudovski izgredi na spodnjem Štajerskem izbruhnili prav v krajih, kjer so se Judje relativno najbolj množično naseljevali. Velik del prebivalstva teh krajev je zato že lahko imel osebne izkušnje pri odnosu z Judi. Tradicionalni verski in socialni antisemitizem se je pod vplivom novih družbenih razmer in obnovljenih osebnih odnosov z Judi začel intenzivno prepletati še z modernejšimi oblikami antisemitizma. Še bolj so ti osebni odnosi prišli do izraza v Prekmurju, kjer je živel še sorazmerno veliko več judovskega prebivalstva. Prav tako se je moderni slovenski antisemitizem razvil tudi v stiku s vplivnima judovskima skupnostnima na skrajnem zahodnem slovenskem naselitvenem ozemlju — v Gorici in Trstu.89 Podeželsko prebivalstvo Kranjske in tudi Spodnje Štajerske, kjer Judje praktično sploh niso živeli, v vsakdanjem življenju sicer ni imelo veliko možnosti, da bi prišli v stik z judovskim prebivalstvom, toda ob prihodu v večja mesta so bili lahko deležni tudi takšnih neposrednih stikov. Še bolj pa je to veljalo za slovenske izobražence, ki so pogosto za krajši ali daljši čas odhajali v druge dele Habsburške monarhije, kjer je živelo veliko več Judov.90 Moderni slovenski antisemitizem je torej do določene mere gradil tudi na osebnih stikih z Judi. Čeprav slovenski strah pred Judi ni bil povsem imaginaren, pa to še ne pomeni, da je ustrezal družbeni realnosti. Judje namreč v slovenskih deželah niso imeli nobenega večjega vpliva. Tudi v tem pogledu slovenski antisemitizem ni bil nobena posebnost: "Politični cilji antisemitov so bili sicer vedno /.../ reakcija na civilni in družbeni položaj Judov znotraj posameznih držav, toda njihovi stereotipi in predsodki so prav povsod imeli le malo skupnega z realnim življenjem Judov."91 V času velikih družbenih in gospodarskih sprememb se je med ljudmi vedno bolj širil občutek negotovosti, ki se je odražal kot strah pred gospodarskim in družbenim propadom. Da bi lahko obvladali svoje pretirane strahove, so mnogi posamezniki poskušali identificirati vzroke za svoj strah. Na družbeni ravni se je takšno obvladovanje pretiranih strahov pogosto sprevrglo v iskanje ne le resničnih, temveč tudi namišljenih sovražnikov. Zaradi globoko zasidranih tradicionalnih protijudovskih predsodkov in zelo uspešne judovske emancipacije v sodobni družbi 87 Židovstvo. V: Slovenski narod, 16, 25. april 1883, št. 94. 88 Marko Štepec, Strah pred židovskim naseljevanjem: Poročanje slovenskih časopisov o priseljevanju Židov v drugi polovici 19. stoletja. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 34, 1994, št. 2, str. 149-162. 89 Katjuša Arčon, "Judje niso sicer zanesljivi, in ne verjamemo jim radi:" Nasprotja med slovenskimi goriškimi časopisi glede judovstva. V: Zgodovina za vse, 15, 2008, št. 1, str. 107-119; Marta Verginella, Judovski troti in slovenske čebelice. V: Vincenc Rajšp et. al. (ur.), Melikov zbornik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001, str. 667-674. 90 Marko Štepec, Srečanja z Judi. V: Borec, 1995, št. 542-543, str. 811-827. 91 Thomas Gräfe, Antisemitismus in Deutschland 1815-1918: Rezensionen — Forschungsüberblick - Bibliographie. Norderstedt: Books on Demand GmbH, 2007, str. 185. so bili prav Judje idealen sovražnik. Antisemiti so zapleteno delovanje gospodarskega, družbenega in celo političnega življenja zreducirali na enostavno in hitro razumljivo razlago, po kateri Judje obvladujejo ne le borze, banke in finance, temveč celotno gospodarstvo in medije, zaradi česar naj bi kmalu zavladali še celemu svetu. Nič čudnega torej, če so antisemitski pisci naposled kot glavnega krivca za protijudovske nemire leta 1883 razglasili kar same Jude. Slovenski zdravnik, liberalni politik in pisatelj Josip Vošnjak (1834-1911) je že čez dve leti v takrat najbolj ugledni slovenski reviji takole opisal dogodke v Cirkulanah, potem ko je vojska aretirala uporne kmete: Vojaki so "prijeli / ... / več izgrednikov ter jih odgnali v zapor. Tedaj je kričala židovka, žena zadetega barantača: 'Če bom še tri leta tukaj, orala bom s kristjani in ne z voli.' In v svoji besnosti je pljunila v obraz uklenjenim kristjanom." Pri tem je Vošnjak apeliral na slovensko javnost: "Tacih besed si je treba zapomniti, kajti iz njih lehko sodimo, kaj si domišljujejo židovi in kako se nam bo godilo, če se ne postavi jez proti narastajoči njih sili."92 Takšna interpretacija takratnih dogodkov v Cirkulanah se je hitro prijela v slovenski javnosti in je bila kasneje ob primernih priložnostih še večkrat ponovljena.93 Ta zgodba naj bi prvotno izvirala prav od uglednega slovenskega duhovnika Božidarja Raiča (1823-1886),94 ki leta 1883 ni bil le slovenski poslanec volilnega okoliša Ptuj okolica v državnem zboru, temveč hkrati tudi dolgoletni župnik v župniji sv. Barbara v Halozah. Raič je bil znan predvsem kot vnet borec za pravice slovenskega naroda. Leta 1885 je npr. v državnem zboru zaneseno poudarjal: "Slovenci so pod to vlado brez pravic. /./ Želimo si miru med narodi. Toda, če želimo, da nam ta mir prinese blagoslov, srečo in zadovoljstvo, mora imeti za podlago pravičnost in enakopravnost med vsemi narodi Avstrije."95 Vendar Slovenci spodnještajerskih Judov niso šteli za enakopravne, kar se je odražalo tudi pri zgoraj opisanih dogodkih iz leta 1883. Hrvaško-slovenski protijudovski izgredi so potekali po uveljavljenem ritualnem vzorcu, ki je bil značilen tudi za mnoge druge protijudovske izgrede v 19. stoletju: zbiranje množice na javnem prostoru, javno obrekovanje Judov, grožnje Judom z nasiljem in smrtjo, metanje kamnov v okna, razbijanje vrat in rušenje zidov judovskih hiš. Toda v takšnih primerih judovska življenja skoraj po pravilu niso bila zares ogrožena. Glavni namen protijudovskih izgredov je bil v prvi vrsti poenotenje nejudovske skupnosti, katera je s pomočjo nasilja Judom pokazala, da niso del večinskega prebivalstva.96 Judje so na ta način zopet postali "tujci med nami." 92 J[osip] Vošnjak, Socialni problem in kmetski stan. V: Letopis matice slovenske, 1885, str. 8. 93 Židovstvo. V: Slovenski narod, 21, 22. maj 1888, št. 116; Judovska popačenost. V: Slovenski narod, 22, 16. marec 1889, št. 64. 94 Židovstvo. V: Slovenski narod, 21, 22. maj 1888, št. 116. 95 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrathes im Jahr 1885. Wien: Kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1885, str. 139-44. 96 Werner Bergmann, Christhard Hoffmann in Helmut Walser Smith, Introduction. V: Werner Bergmann, Christhard Hoffmann und Helmut Walser Smith (ur.), Exclusionary Violence: Antisemitic Riots in Modern German History. Ann Arbor: University of Michigan Press, 2002, str. 8-11. SLOVENIAN ANTI-SEMITISM AND ANTI-JEWISH UNREST IN LOWER STYRIA IN 1883 Andrej Pančur Summary: Near the end of the 19th century, the Jewish population, concentrated in Prekmurje, became the target of Slovenian anti-Semitism both as part of the budding Slovenian ethnic nationalist movements, and the ideologies of class injustices. The author documents a time when in certain villages and towns of Prekmurje, the Jews comprised an important share of the population. Images and testimonies of Jewish alieness by prominent Slovenian nationalists; the clash between competing local Hungarian, Croatian and Slovenian nationalisms; and the media discourse of the time present a picture of popular understandings of a difficult political and economic situation wherein the Jews were uniformly seen, and attacked, as both the aliens and the culprits, deploying the standard anti-Semitic arsenal and imagery. The author also presents the life trajectories of some of the more important Jewish merchants and public personages. Ključne besede: Judje v Prekmurju in na Štajerskem v 19. stoletju; ikonografija antisemitizma; slovenski nacionalizem; hrvaški nacionalizem; madžarski nacionalizem Keywords: Jews in Prekmurje and Styria in the 19th century; iconography of anti-Semitism; Slovenian nationalism; Croat nationalism; Hungarian nationalism Jud kot Nemec, liberalec, kapitalist: 0 slovenskem antisemitizmu v zadnjih desetletjih habsburške monarhije Marko Zajc Če gledamo nazaj na slovenski antisemitizem 19. in zgodnjega 20. stoletja, ne moremo mimo dejstva, da je bil tukaj.1 Kar je seveda neprijetno. Slovenci, narod, ki ima v svoji mitski samopodobi dobesedno zapisano neprestano borbo proti močnejšim sovražnikom, narod, ki mu niso pustili, da bi se izrazil, narod, ki je bil vedno »zatiran,« narod »dobrih ljudi, ki jih samo milijon še živi.« Ravno ti Slovenci so bili tudi veliki sovražniki Judov. Neprijetno. Tako očitno je, da se tega ne da skriti. Vsak, ki je bral stare časopise, ne more mimo tega dejstva. Zato se postavljajo povsem upravičena vprašanja. So Slovenci res narod antisemitov? Imamo mogoče kakšen antisemitski gen, ki lahko kadarkoli izbruhne? Ali pa slovenski antisemitizem ni bil tako »resen?« Je bil zgolj »neposrečena šala?« Provincialno posnemanje dunajskih krogov brez trdnejših korenin? Sicer pa, saj »pri nas« ni bilo »skoraj nič« Judov. Zakaj bi bil torej antisemitizem sploh pomemben za Slovence? Zakaj ne bi rajši vse lepo pozabili? Mogoče pa so zgornja vprašanja napačno zastavljena. Mogoče bi morali stopiti nazaj in pogledati širšo sliko. Najprej, vprašanje, ali so Slovenci antisemiti ali ne, predpostavlja, da so narodi trdne entitete, skoraj osebe, ki imajo narodnost zapisano v krvi. Kar pa ni res. Narodi so zamišljene skupnosti,2 ki ne temeljijo na bioloških predpostavkah.3 Seveda zato niso nič manj realni, ampak pripadnikom neke širše skupine je povsem neutemeljeno pripisovati lastnosti »po naravi.«4 To je natančno tista logika, ki je pripeljala (med drugim) tudi do antisemitizma. Kaj pa argument, da »pri nas« ni bilo skoraj nič Judov? Prvič ne drži. Odvisno od tega, kaj je zajema »pri nas.« Ozemlje današnje Slovenije? Prekmurje očitno postavlja to tezo na laž. Ozemlje, ki je spadalo pod avstrijski del Monarhije? Tudi tukaj so razlike med Štajersko in Goriško, kjer je bilo Judov več, in Kranjsko, kjer jih je bilo zares malo. Da ne govorimo o Trstu, ki je bil sedež močne judovske skupnosti.5 Sicer pa je dejstvo, da Slovenija 1 O slovenskem antisemitizmu v 19. stoletju glej: Marko Štepec: Slovenski antisemitizem 1861—1895. Magistrska naloga, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Ljubljana 1994; Marko Štepec: Strah pred židovskim naseljevanjem, Poročanje slovenskih časopisov o priseljevanju Židov v drugi polovici 19. stoletja. V: Prispevki za novejšo zgodovino 34, 1994, 2, str. 149—162; Tadej Cankar: Odnos kranjskega liberalnega tabora do Judov in antisemitizma. Diplomska naloga, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Ljubljana 2003; Igor Grdina: Podoba Žida v slovenski literaturi. Kronika, 37, 1989, 3, str. 267—277. 2 Benedict Anderson: Zamišljene skupnosti. Studia Humanitatis, Ljubljana 2007, str. 22. 3 Christian Jansen in Henning Borggräfe: Nation, Nationalität, Nationalismus. Campus Historische Einführungen 2007, str. 92. 4 Anthony D. Smith takšne nazore klasificira kot "organicistični nacionalizem," ki naj bi bil ena od različic primordializma (doktrine prvobitnosti). Anthony D. Smith: Nacionalizem, teorija, ideologija, zgodovina. KRT, Ljubljana 2005, str. 71. 5 Za več informacij o judovskem prebivalstvu na ozemlju današnje Slovenije glej podrobno 108 v državnopravnem smislu takrat ni obstajala. Ozemlje današnje Slovenije je bilo razdeljeno na dežele in vključeno v širši državni okvir habsburške monarhije. Judov pa je bilo v tej državi veliko.6 Mentalitetni okvir slovenskih »narodnoprebudnih« intelektualcev se je vrtel nekje med »domačo grudo« in državnim centrom na Dunaju. Če hočemo odgovoriti na zgoraj postavljeno vprašanje, zakaj naj bi bil antisemitizem sploh pomemben za Slovence, moramo vsaj malo razumeti proces, ki se mu reče modernizacija. Od konca 18. stoletja je tudi današnji slovenski prostor zajel val sprememb, s katerimi živimo še danes. S procesom, ki je ustoličil besede kot so civilizacija, napredek, industrija. Pa tudi besedo narod. Sociološka in antropološka paradigma zadnjih desetletij opredeljuje modernost kot tip socialne organizacije, ki je nastala in postala dominantna v Zahodni Evropi po industrijski in francoski revoluciji. Kot ugotavlja grški sociolog Nicos Mouzelis, modernizacija vsebuje tri osnove strukturne značilnosti: uničenje segmentnih lokalizmov; množično mobilizacijo in vključitev populacije v zamišljeno skupnost ter nacionalno državo; diferenciacijo institucionalnih sfer (ekonomske, politične, socialne, kulturne), ki poteka od zgoraj navzdol - vsaka izmed sfer naj bi imela, vsaj načeloma, lastno logiko in lastne vrednote. Nove tehnologije omogočijo državnim elitam razširitev administracije na periferijo na način, ki v predmoderni situaciji ni bil mogoč. Penetracija oblasti v periferijo je neposredna v smislu, da med vladajočimi in populacijo ni fevdalnih ali drugih patrimonialnih posrednikov. Posledica je velik premik materialnih in simbolnih resursov iz periferije v center, ki omogoča koncentracijo sredstev produkcije in sredstev dominacije. Čeprav so bile mnoge predmoderne družbe zelo diferencirane, pa je diferenciacija, ki jo prinese modernizacija, povsem drugačna. V predmodernih družbah je zelo diferenciran vrh družbe, velika večina populacije ostane segmentirana. V modernih družbah pa diferenciacija zaobjame večino populacije.7 V 19. in začetku 20. stoletja je slovenski prostor, ki je imel vse lastnosti periferije, doživljal neprestane napade različnih modernizacijskih procesov, ki so prihajali »od zunaj« in spreminjali tisto, »kar je noter.«8 Poleg vse močnejše države je z veliko silo razdirala stare strukture in postavljala nove tudi industrijska revolucija.9 Ampak študijo Andreja Pančurja. Andrej Pančur: Razvoj judovskega prebivalstva Slovenije do druge svetovne vojne. V: Žarko Lazarevic in Aleksander Lorenčič: Podobe modernizacije. Zbirka Razpoznavanja, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009, str. 249-296. 6 Sodeč po avstrijski statistiki je bilo leta 1880 v avstrijskem delu Avstro-Ogrske okrog milijon judovskega prebivalstva (4,8% celotnega prebivalstva). Leta 1910 pa 1,3 milijone (4,6% celotnega prebivalstva). Monica Richarz: Die Entwicklung der jüdischen Bevölkerung. V: Steven M. Lowenstein, Paul Mendes-Flohr, Peter Pulzer in Monica Richarz (ur.): Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band III, 1871-1918, Umstrittene Integration. Verlag C. H. Beck 2000, str. 15. 7 Nicos Mouzelis: Nationalism, Restructing Gellner's Theory. V: Siniša Maleševic in Mark Haugard (ur.), Ernest Gellner and Contemporary Social Thought. Cambridge University Press 2007, str. 125-131. 8 Tipičen primer je prihod železnice. Peter Vodopivec: Južna železnica in industrializacija. V: Žarko Lazarevic in Aleksander Lorenčič (ur.): Podobe modernizacije. Zbirka Razpoznavanja, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009, str. 57-78. 9 Kratek pregled razvoja industrije na Slovenskem: Jasna Fischer: Razvoj obrti, industrije in trgovine. V: Jasna Fischer (ur.): Slovenska novejša zgodovina I. Inštitut za novejšo zgodovino, »slovenski prostor« je bilo potrebno šele izoblikovati: tako mentalno in ideološko kot politično. Modernizacija je vzpostavila tudi moderne nacionalizme.10 Slovenski nacionalizem pri tem ni bil nikakršna izjema. Razvijal se je v okoliščinah večnacionalne države, ki je bila dovolj močna, da je nastajajoče narode držala skupaj, in premalo močna, da bi jih uničila oziroma uniformirala.11 Slovenski nacionalizem je bil soočen z dejstvom, da za sabo nima centra države, kot je bilo to pri nemškem nacionalizmu. Narodni buditelji,12 ki so slovensko prebivalstvo hoteli »nacionalizirati«, so imeli velike težave predvsem z združevanjem različnih lokalizmov pod zastavo skupnih »kulturnih« značilnosti (jezik, običaji, »kri«). Zgodovina jim ni bila naklonjena, prav tako ne politična geografija. Razdeljenost zamišljenega prostora na historične dežele pa je bila skoraj nepremostljiva ovira. Slovenski nacionalisti so se zavedali, da so na periferiji. Zadevo so poskušali rešiti z vzpostavitvijo (vsaj simbolnega) »lokalnega« centra, ki bi lažje prenašal napade iz »pravega« centra in bi se povezoval z zavezniškimi »lokalnimi« centri.13 Tu pa so se pokazali zanimivi paradoksi. Slovenski nacionalizem je rodila modernizacija. Prav tako so slovenski nacionalisti poskušali zajahati tega konja in usmerjati modernizacijske procese v svojo smer, skratka v prihodnost, kjer bi imel svoj prostor tudi slovenski narod. Če so hoteli s tem projektom uspeti na lokalnem nivoju, so morali vzpostaviti vez s segmentnimi lokalizmi, ki pa so se upirali modernizacijskim procesom (tako državnim intervencijam kot vplivom kapitalizma). Ker nacionalisti (vsaj večinoma) niso imeli za seboj države in tudi ne velikega kapitalističnega centra, je bila ta vez edina rešitev, pa tudi najboljši način za prodor slovenske nacionalne zavesti med množice. Seveda je vseskozi obstajal velik prepad med nacionalizmom kulturno-političnih elit in nacionalizmom ruralnih množic, ki je bil v bistvu zgolj preoblečeni (ali dopolnjeni) lokalizem.14 Zakaj toliko o tem? Kaj ima s tem slovenski antisemitizem? Modernizacija ni izumila sovraštva do Judov,15 mu je pa dala nove, dodatne vsebine. Pravzaprav je nemogoče natančno ločiti med tistimi elementi protijudovstva, ki so obstajali vsaj od srednjega veka dalje, in antisemitizmom, ki ga je prinesla modernizacija. V nadaljevanju se bom posvetil predvsem »modernizacijskemu« delu tega pojava, ki ima zelo Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 77-83. 10 Čeprav nekateri teoretiki nacionalizma pišejo o narodu pred obdobjem nacionalizma (Liah Greenfield, Anthony D. Smith, Hugh Seton-Watson), pa priznavajo modernost nacionalističnih doktrin in političnih programov. Brendan O'Leary: On the Nature of Nationalism: An Appraisal of Ernest Gellner's Writings on Nationalism. British Journal of Political Science, 27, 1997, 2, str. 208. 11 Po mnenju Vasilija Melika so slovenski nacionalisti v habsburški monarhiji "bridko čutili, da jim še veliko manjka do resnične enakopravnosti in do države, ki bo združevala enakopravne avtonomne narode." Vasilij Melik: Slovenci in avstrijska država 1848-1918. V: Vasilij Melik in Viktor Vrbnjak (ur.): Slovenci 1848-1918, Razprave in članki. Založba Litera, Maribor 2002, str. 78. 12 Beseda "buditelj" je po Gellnerjevem mnenju najbolj pogosto uporabljena beseda v nacionalističnem besednjaku. Ernest Gellner: Nationalism. London: Phoenix 1997, str. 8. 13 Slovensko jugoslovanstvo lahko vidimo tudi v tem kontekstu. Prim.: Marko Zajc: Jugoslovanstvo pri Slovencih v 19. stoletju v kontekstu sosednjih "združevalnih" nacionalnih ideologij. V: Nevenka Troha, Mojca Šorn in Bojan Balkovec (ur.): Evropski vplivi na slovensko družbo. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2008, str. 103-114. 14 Razmerje med lokalizmi in slovenskim nacionalizmom še čaka na podrobnejšo obravnavo v slovenski historiografiji. 15 Glej: Ora Limor: Das verworfene Volk. V: Nicholas de Lange (ur.): Illustrierte Geschichte des Judentums. Campus Verlag, Frankfurt/ New York 1997, str. 144. 110 preprosto logiko: za propad starega sveta so krivi Judi. Raziskovalci antisemitizma v nemškem in avstrijskem prostoru opozarjajo na konservativnost antisemitskih idej v drugi polovici 19. stoletja: nasprotovanje sekularizirani družbi, liberalni državi in močnemu, na denarju temelječemu gospodarstvu. Antisemitski spisi v nemškem in avstrijskem prostoru so svarili pred napadi »judovstva« na tradicionalne oblike lastništva (v kmetijstvu in rokodelstvu), napadi na tradicionalne politične strukture, in na »naravno drugačnost« Judov. Antisemitizem je bil tudi reakcija na emancipacijo Judov.16 Prepričanje o »judovski krivdi,« v verskem smislu, ki ima nedvomno zelo stare korenine, je z »novimi« časi dobilo tudi novo razsežnost. Poslovni, kulturni in politični uspeh judovske elite v centru države, še zlasti v obdobju po dokončni emancipaciji 1867, je prav gotovo pridodal svoje k frustracijam »poražencev modernizacije.«17 Besedo antisemitizem naj bi leta 1879 spravil v obtok nemški radikalni publicist Wilhelm Marr.18 A osrednji dogodek, ki je razplamtel protijudovsko razpoloženje, se je zgodil že leta 1873. Tega leta je dunajska borza po več letih »delniške vročice« doživela zlom, ki je imel daljnosežne politične in psihološke posledice.19 Liberalizem je začel izgubljati svojo privlačnost. Čeprav so se krepile tudi socialistične ideje, je kriza okrepila predvsem konservativne nazore in antiliberalizem. Tu pa je imel svojo vlogo tudi antisemitizem. Kljub temu, da so pri borznih špekulacijah sodelovali različni sloji prebivalstva, predvsem iz vrst meščanstva in plemstva, se je v širši javnosti ustvaril vtis, da so za borzni polom odgovorni Judje. Glede na nadpovprečno prisotnost Judov v trgovini in obrti ni nenavadno, da so bili Judje močno zastopani med borznimi posredniki. Vsekakor dovolj, da so dobili splošno priznani status krivca za nastalo situacijo.20 Kriza naj bi dno dosegla leta 1876, nato pa je, po dveh dobrih kmetijskih letinah in ob dejstvu, da padec delnic ni prizadel državnih vrednostnih papirjev, počasi prišlo do preobrata.21 Kljub temu je zaradi padanja cen prodajnih proizvodov in zaostrene konkurence med ljudmi vztrajal vtis, da »velika depresija« še vedno traja. Poslovni optimizem naj bi se vrnil šele leta 1896.22 V tem obdobju pa so v avstrijski polovici monarhije antisemitski nazori začeli pridobivati obliko političnih gibanj. Na Dunaju sta se izoblikovali dve politični struji z antisemitskim programom. Krščansko-socialno gibanje z Karlom Luegerjem na čelu, za katerega je bil glavni sovražnik »judovski kapital,« največjo podporo pa je imel med srednjim 16 Peter Pulzer: Die Wiederkehr des alten Hasses. V: Steven M. Lowenstein, Paul Mendes-Flohr, Peter Pulzer in Monica Richarz (ur.): Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band III, 1871-1918, Umstrittene Integration. Verlag C. H. Beck 2000, str. 195. 17 Michael Brenner: Zwischen Revolution und rechtlicher Gleichstellung. V: Michael Brenner, Stefi Jersch-Wenzel in Michael A. Meyer (ur.): Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band 2, 1780-1871. Verlag C. H. Beck 2000, str. 302, 309. 18 Pulzer, Die Wiederkehr des alten Hasses, str. 193. 19 Helmut Rumpler: Österreichische Geschichte 1804 — 1914, Eine Chance für Mitteleuropa, Bürgerliche Emazipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie. Verlag Carl Ueberreuter, Wien 1997, str. 456. 20 Pulzer, Die Wiederkehr des alten Hasses, str. 195. 21 Peter Vodopivec: Velika gospodarska kriza 1873 in Slovenci. Prispevki za novejšo zgodovino, 1999, 2, str. 26 22 Andrej Pančur: Črni petek na dunajski borzi. V: Slovenska kronika XIX. stoletja II. Nova revija, Ljubljana 2003, str. 261. slojem, ogroženim zaradi modernizacije, in delom duhovščine (geslo: liberalizem je enako judovstvo). Luegerjevo gibanje se je skoncentriralo na prevzem oblasti na Dunaju, kar mu je na prelomu v 20. stoletje tudi uspelo.23 Nemško-nacionalno gibanje pod vodstvom Georga von Schonererja je bilo za razliko od Krščanskih socialcev izrazito protikatoliško in protihabsburško. Največjo podporo je imelo pri nemškem prebivalstvu na mešanih nemško-slovanskih območjih, širilo pa je izrazito rasistično obliko antisemitizma (kar seveda ne pomeni, da rasni moment pri Luegerju ni bil prisoten).24 Zakaj je to pomembno za slovenski antisemitizem? Slovensko politično, gospodarsko in kulturno življenje se je odvijalo v senci dogajanj v centru države. Po mnenju Petra Vodopivca je bil slovenski antisemitizem v tem času zmes tradicionalnega krščanskega antisemitizma, protijudovskih gesel avstrijskih krščanskih socialcev in strahu pred prehitro meščansko-kapitalistično preobrazbo slovenskega prostora, temeljil pa je tudi na prepričanju, da so Judje tesno povezani z nemškimi liberalci in nespravljivi nasprotniki slovanstva.25 Slovenski antisemitizem je torej zaznamovala trojna vloga Judov kot »Nemcev,« kot »kapitalistov« in kot »liberalcev,« ki se je v slovenskih časopisih pogosto združila v eno samo grozečo nevarnost. Da bi bolje razumeli antisemitski diskurz, bodo v nadaljevanju predstavljeni citati, ki lahko z današnjega zornega kota delujejo najmanj neokusno ali žaljivo. Samo na ta način je mogoče dojeti samoumevnost in vsakdanjost antisemitskega diskurza. Rasistična šala o Judu je veljala za prav tako nedolžno kot šala o vremenu. In ravno ta »zabavnost« nemara danes povzroča največji srh. Prav tako moramo poskusiti za trenutek pozabiti na strahote holokavsta. Ljudje, ki so živeli takrat, niso vedeli, kar vemo danes. Za slovenski javni prostor v zadnjih desetletjih habsburške monarhije je značilno, da sta negativen odnos do Judov gojili obe prevladujoči meščanski politični opciji: tako liberalna kot katoliška (»klerikalna«) struja. Antisemitizem je na liberalni strani olajševalo dejstvo, da po krizi leta 1873 slovenski tabor ni premogel glasnejših zagovornikov gospodarskega liberalizma. Večina politikov in gospodarstvenikov na Slovenskem se je (ne glede na nazorsko pripadnost) zavzemala za protekcionistično gospodarstvo.26 Liberalce pa je v antisemitizem prepričeval tudi nacionalno-jezikovni moment, vendar o tem več v nadaljevanju. V antisemitizmu je prednjačil katoliški politični tabor. Liberalni slovenski časopisi Judov niso neposredno povezovali z liberalizmom kot takim, ampak z njegovo nemško različico. Konservativna in katoliško usmerjena glasila pa so imela liberalizem (tako v gospodarskem kot v filozofskem in političnem smislu) za potuhnjeno iznajdbo Judov. Za najpomembnejšega teoretika in praktika slovenskega krščansko-socialnega gibanja, Janeza Ev. Kreka, je bil Karl 23 Pulzer, Die Wiederkehr des alten Hasses, str. 222. 24 Rumpler, Eine Chance, str. 502. 25 Peter Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Modrijan, Ljubljana 2006, str. 125. 26 Vodopivec, Velika gospodarska kriza 1873 in Slovenci, str. 36, 37. 112 Lueger pomemben političen vzor, še zlasti ga je fascinirala Luegerjeva govorniška in demagoška spretnost (nad čimer se je v delu Moj boj navduševal tudi Adolf Hitler).27 »V našem času pa leze izmed narodnih bojev kot zmagovalec — žid na dan,« je zapisal Krek leta 1901, »Žid kraljuje v naši dobi: v zbornicah, na trgu, v tisku in na vseučiliščih.«28 Povezanost med liberalizmom, judovstvom in kapitalizmom je bila med slovenskimi konservativci dobro »znana« že pred Krekovim časom. Ko je na Dunaju leta 1873 zaradi borznega poloma izbruhnila gospodarska kriza, so slovenski časopisi kot krivce indentificirali Jude. Podobno kot danes, v finančni krizi od leta 2008, je bila tudi takrat aktualna denarna pomoč države propadlim bančnim ustanovam. Bleiweisove Novice so temu odločno nasprotovale. Po njihovem naj bi bili v ozadju Judje oziroma nemški liberalci — kar je bilo zanje eno in isto: Borsa le preočitno kaže 'cvete' današnje liberalne ere, v kteri z denarjem vred gre tudi poštenje na kant!, 'Zdaj pomagaj ti, vlada!' — kričijo judovski časniki in njihovi privrženci. S čem neki? Vendar ne s tem, da pride vratolomnim špekulantom denar naših davkov na pomoč! In vse to se godi zdaj na Dunaji v obličji od dalječ prišlih tujcev, ki vidijo krasoto onega 'napredka', ki ga seje brezverski liberalizem.29 Spraševali so se tudi, ali so borzniki tisti, ki državne blagajnice polnijo z davki? Ali mar oni stoterim in tisučerim ljudem dajejo zaslužka? Ali niso nasproti oni tisti troti, ki na borsnem polji samo in edino samo za svoj žep grabijo dobiček; če pa njim igra spodleti in kurzi njihovega vrtoglavega papirja padejo, kako smejo klicati državo na pomoč?30 V slovenskih časopisih poznega 19. stoletja je veljal splošen konsenz, da je judovski kapital veliko hujši od nejudovskega. »Rusija in druge države pa spoznajo zdaj, da na židovstvo se ni naslanjati,« je zapisal liberalni Slovenski narod avgusta 1887: »Ako je že kapital sam na sebi sebičen, brezobziren, nepatrijotski in v resnici breznaroden, je židovski kapital še posebe nevaren, ker nema lastnikov, ki bi vsaj od narave in po naravi mogli čutiti narodnost!«31 Židovski kapital naj bi bil vedno usmerjen proti Slovanom, in po interpretaciji katoliškega Slovenca, tudi proti kristjanom nasploh: Kar se lepe češke in moravske dežele tiče, je tudi v enakih nemilih okoliščinah. Zlasti v okrajih z nemškim prebivalstvom se židovstvo strahovito razširja, kajti židje so posebno spretni v zasramovanji in zaničevanji katoliške cerkve, kar fanatičnim Nemcem tembolj ugaja, ker katoliško duhovščino kot glavni steber Slovanstva še posebno sovražijo ter se od zvitih Židov kar molče celo ob svoje premoženja pripraviti 27 Egon Pelikan: Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem. Založba obzorja, Maribor 1997, str. 119. 28 Ibid., str. 120. 29 Novice, l. 1873, št. 20, str. 160. 30 Novice, l. 1873, št. 21, str. 164. 31 Slovenski narod, 3. 8. 1887. dajo, da le isto v nemško-liberalne, ne pa v slovansko-klerikalne roke preide.32 Seveda so Judje vedno negativni. Antisemitski diskurz jih obtožuje kontradiktornih »zločinov.« So hkrati kapitalisti in prekucniški socialisti. Poglejmo primer. Katoliški Slovenec je aprila 1889 zapisal: Židovski skopuhi in bankirji so z lažmi in zvitostjo krščanskim narodom v potu obraza pridobljene milijarde izmikovali. In kdo je kmeta in obrtnika pritiral na rob propada? Semitska načela o prosti konkurenciji in razkosavanji so zakrivila sedanje pereče socijalno vprašanje, ko so delavci le beli sužnji v službi židovskega kapitala. Po drugi strani pa so Židje že itak po rodu v večini socijalisti, ker jim je prirojen revolucijonarni duh, s katerim hočejo doseči svetovno oblast. Kdo je na čelu socijalistiškemu gibanju? Žid Singer v nemškem državnem zboru in Žid Adler socijalistiškemu časnikarstvu v Avstriji. Žida sta bila socijalista Lassalle in Marx.33 Slovenski časopisi so se še zlasti bali, da se ne bi na Slovenskem naselil kak judovski trgovec.34 Slovenski gospodar, štajerski konservativni časopis, je leta 1880 opozarjal, da so judovski »mešetarji« zagotovo goljufi: Iz Dravskega polja. (Nekaj v svarilo) V začetku meseca aprila klatil se je tukaj neki žid, ki je čul na ime Rudolf Lammel, ter je ponujal ure in drugo hišno spravo od Graške zaloge J. Jarosch kazaje predrzno njeno pooblastilo. Znal je govoriti, hvaliti in svojo poštenost dobro hliniti tako dolgo, da je marsikterega vjel, da si je kaj naročil in mu je izpeharil 'are' na naročeno reč po 4 do 10 fl. Ko pa potem nič ne dojde, popraša pri zalogi J. Jarosch eden takih, iz kterega je izžmel omenjeno svoto, kaj in kako? Pa glejte sloki judovski nos! Odgovorilo se mu je, da zaloga J. Jarosch na ovo 'aro' ne more nič poslati, ker je ni prejela. Kajti omenjeni Rudolf Lammel uže od meseca februarja ni več njeni pooblaščenec. No! to ga imate tedaj židovskega goljufa! Zapomnite si toraj čestiti bralci to ime in se ne dajte od njega, če se še kodi potika, in sploh od nobenega Abrahamovega poštenjaka vkanjati in pehariti.35 Čeprav se danes sliši nenavadno, so slovenski nacionalisti napadali Jude tudi zato, ker so jih obtoževali nemštva. Judje v Monarhiji so v veliki večini uporabljali nemški jezik, še zlasti Judje, ki so pripadali višjim slojem. Mnogi so, še zlasti v zgodnejših obdobjih, sprejeli nemško nacionalno ideologijo, še zlasti v liberalni različici, po kateri bi lahko obdržali svoje judovstvo, a bili vseeno Nemci.36 To je slovenskemu 32 Slovenec, 3. 8. 1886. 33 Slovenec, 26. 4. 1889. 34 Štepec, Strah pred židovskim naseljevanjem, str. 149. 35 Slovenski gospodar, 27. 5. 1880. 36 O razmerju med judovstvom in nemštvom v prvi polovici 19. st. glej: Michael A. Meyer: antisemitizmu dalo dodaten, nacionalno-ideološki argument. Prepričanje je prišlo do izraza še zlasti v zvezi z nemškim tiskom, kjer so imeli bili Judje v resnici veliko zastopani (Npr.: Theodor Herzl je pisal za Neue Freie Presse)?1 Slovenski ideologi so izumili sintagmo »židovski listi,« ki je pomenila v osnovi nemški časopis, običajno liberalne usmeritve, ki se je zavzemal za nemško kulturo in kjer naj bi imeli glavno vlogo ravno Judje. Izraz so množično uporabljali še zlasti v sedemdesetih letih 19. stoletja, ko so bili na oblasti nemški liberalci.38 Osrednji časopis nemških liberalcev je bil Neue Freie Presse, ki je postal pravi simbol nemškega židovskega lista. Največ gneva so na časopis izlivali v času velike orientalske krize (1875—78), ko so Slovenci odločno podpirali balkanske Slovane in Ruse, nemški liberalni tisk pa je stopil na stran Turkov. Kako lahko avstrijski časopis brani Turke in napada Slovane? »Vzroka sta dva. Prvi je sovraštvo do Slovanov sploh, katere Turek najhuje tišči. Drugi vzrok pa je denar ali dobičkarija, kar bomo natančneje dokazali.« V ozadju so seveda spet »Židje:« Časnikarstvo v Avstriji je prišlo večidel judom v roke, po judilo se je. Zvonec nosi Dunajska turkinja 'N. fr. Presse'. Kdor pozna razmere tega lista, se ne bo posebno čudil njegovi pisavi; čuditi bi se bilo marveč, ako bi pisal drugače — pisal bi lastnikom svojim v škodo, ako bi se poganjal za propad Turčije. Da pa je od »začetka vzhodnih homatij« prav ta časopis v Avstriji menda najbolj glasno klical proti Slovanom in k ohranitvi »mohamedanstva«, godilo se je iz samopridnih namenov onih 'bogatinov', katerih lastnina je 'N. fr. Presse'. Njim je veliko ležeče na tem, da se Turčija ohrani. Glavni delničar tega lista je baron Hirsch, ki je po Turškem največ železnic delal. Za to mu je Turška vlada zdaj še lep znesek 11 milijonov frankov dolžna. To je pač vredno, da njegov list Avstrijo kliče Turčiji na pomoč in svoje mnenje prodaja svetu za javno mnenje, da bi tako pritiskal od spodej navzgor.39 Dogajalo se je, da so slovenski časopisi Nemce in Jude enostavno enačili. V začetku osemdesetih let 19. stoletja so slovenski politiki sodelovali z vlado Eduarda von Taaffeja, ki je s pomočjo koalicije Slovanov in konservativcev potisnila nemške liberalce v opozicijo.40 Nemško-liberalno časopisje je vladi seveda ostro nasprotovalo. »Vsi nemški dunajski listi kriče, da je nemštvo v nevarnosti, da se nemški narod pod Taffeejem zatira v Avstriji,« je zapisal leta 1880 katoliški Slovenec, Deutsch werden, jüdisch bleiben. V: Michael Brenner, Stefi Jersch-Wenzel in Michael A. Meyer (ur.): Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band 2, 1780-1871. Verlag C. H. Beck 2000, str. 209-259. O Judih in nemštvu v drugi polovici 19. stoletja: Peter Pulzer: Gleichstellung und öffentliches Leben. V: Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band III, 1871-1918, Umstrittene Integration. Verlag C. H. Beck 2000, str. 166. 31 O vlogi Judov v avstrijskem tisku: Ibid., str. 188. 38 Vasilij Melik: Odmev dogodkov ob okupaciji Bosne in Hercegovine 1878 na Slovenskem. V: Vasilij Melik in Viktor Vrbnjak (ur.): Slovenci 1848-1918, Razprave in članki. Založba Litera, Maribor 2002, str. 513-520. 39 Novice, 1877, št. 24. 40 Vasilij Melik: Slovenska politika v Taaffejevi dobi. V: Slovenci 1848-1918, Razprave in članki. Založba Litera, Maribor 2002, str. 521. da so narod, ki Avstrijo skupaj drži, ki jo je tolikokrat rešil iz sile in nadloge. Človek uže skoraj lastnim očem ne more verjeti, ko čitajoč te židovske liste vidi toliko zavijačo resnice, toliko licemerstvo in nepoštenost, ki se rodi iz same zavidnosti, nenasičene želje do gospodstva. Žalibog, da so ti listi mej Nemci toliko razširjeni in so tako rekoč nemški preroki, na katere nemško ljudstvo priseza.41 Če smo zgoraj omenili pomen modernizacije za razvoj antisemitizma, mar to pomeni, da je bil slovenski antisemitizem samo »ekonomski« in »kulturni« ne pa tudi »rasističen?« Nikakor. Vsak antisemitizem vsebuje tudi rasizem, prepričanje o temeljni drugačnosti Judov »po naravnih značilnostih.« Da bi nazorno prikazali očitno rasno komponento v slovenskem antisemitizmu, se bomo osredotočili zgolj na eno podrobnost: na nos. Podoba judovskega zakrivljenega nosu je bila globoko zakoreninjena v imaginariju srednjeevropskega protijudovstva. Prepričanje, da imajo Judje značilen nos, je bilo del vsakdanjega »zdravega razuma.« Seveda ni potrebno pregloboko poseči v psihoanalizo, da odkrijemo nazorno simboliko: judovski nosovi so ukrivljeni, zakrivljeni, krivi, ker so ukrivljeni, zakrivljeni in krivi Judje sami. Tako v smislu krivde kot v smislu zvitosti. Poglejmo nekaj izvirnih slovenskih primerov. Ko je Slovenec leta 1898 napadal graške Nemce in tržaške Italijane, jim je brez slabe vesti z govorjenjem o nosovih pripisoval tudi judovsko poreklo: »Germanski in lahonski otročiči s svojimi ravnimi in krivimi nosovi so že uganjali burke z materjo Avstrijo in jih še uganjajo, da se že gnjusi slednjemu olikanemu človeku.«42 Ko je isti časopis leta 1901 pisal o neki pomembni slovenski slovesnosti v Gorici, ni pozabil dodati, da »se pri tem impozantnem pojavu tresejo krivi židovski nosovi.«43 Tudi nazorski nasprotniki katoliškega tabora se niso bali pisati o judovskih nosovih. Liberalni Slovenski narod je leta 1888 objavil šaljiv podlistek o preživljanju nedelje na cesarskem Dunaju. Dopisnik je bralce podučil, da na dunajski borzi »potomci Abrahamovi še vedno plešejo okoli zlatega teleta.« Seveda nimajo na sebi več svetopisemske obleke, »dandanes je vse v salonski opravi, a predrzno zakrivljeni nosovi, ob ušesih bingljajoči kodri, neprijetni žarki duh, cvileči krik in druge jednake specijalitete te pouče, da so to pristni potomci onih svojih prednikov.«44 Nekateri pisci pa so Jude kar naravnost označevali kot golazen, kot recimo neznani dopisnik Slovenca iz Trsta leta 1898: Židovski praznik. Iz Trsta. V Trstu je bil zdaj nek židovski praznik, kakšen ne vem, a povedalo se mi je, da so imeli svoj praznik. V neki ulici se je prodajal sad cedre libanonske, kateri sad ne sme manjkati na nobeni judovski mizi o tem prazniku. Pri tej priliki kupovanja tega sadu pa sem imel priliko videti, koliko je grozno židovske golazni v Trstu. Naravnost rečem, mraz me je pretresal, ko sem zagledal te prikazni 41 Slovenski narod, 31. 3. 1880. 42 Slovenec, 3. 6. 1898. 43 Slovenec, 16. 12. 1902. 44 Slovenski narod, 25. 2. 1888. 116 laziti po mestu v svojih črnih haljah. In tu v Trstu se čutijo te harpije prav domače, hodijo po mestu, kakor bi hoteli reči: tu je in bode vse naše!45 Po mnenju pisca v istem časopisu, ki je leta 1885 pisal uvodnik o denarju, Judje ostanejo Judje tudi, če se spreobrnejo v krščanstvo. Oglejte si imena naših liberalcev prave krvi, zasledovati morete njihove korenine in koreninice gori do 'Jakobovih mlajših.' Las in obraz se spremenita, ostane mu značaj in kri izraelska. Do desetega kolena spoznava se židovska kri po njeni ljubezni in sovraštvu, po dejanji in nehanji. če pogledaš na grebene posameznih 'petelinov' v bojnem taboru modernega liberalizma, moreš se prepričati, da so nekdaj lovili 'prepelice' po puščavi. Cela legija je 'krščenih,' kterim niti krst niti krščansko ime nista pregnala krvi židovskega liberalizma, to je, ljubezni do denarja in gospodstva. Židovska kri se pretaka v žilah liberalizma.46 Brez komentarja. Takih primerov je še veliko. A za enkrat bodi dovolj. * * * THE JEW AS A GERMAN, THE LIBERAL, THE CAPITALIST: ON SLOVENIAN ANTI-SEMITISM IN THE LATE YEARS OF THE HAPSBURG MONARCHY Marko Zajc Summary: The author concentrates on presenting clips from the media in the crucial time of the rise of political Slovenianess within the Dual Monarchy that perused the stereotyped Jew, and the arsenal of anti-Semitic imagery, as the extreme negative counterpoint of the rising Slovenian nationalism. The contexts that the author stresses are those of propagandistic and ideological tactics used by the nationalist movement especially with regard to the central Viennese authority and politics of the time. The piece also attempts to place this politically and media aggressive anti-Semitism into the general historiography of Slovenianess and the Slovenian nation. In its politically generative stratum, the anti-Semitic imagery of the Jew figured as the critical, if somewhat elusive, point of contrastive reference. Ključne besede: slovensko narodno gibanje; konstitutivni antisemtizem ideologije slovenstva; slovenska modernost; slovensko narodotvorje; slovenski antikapitalizem Keywords: Slovenian nationalist movement; constitutive anti-Semitism of Slovenian national ideology; Slovenian modernity; Slovenian nation-building; Slovenian anti-capitalism 45 Slovenec, 2. 9. 1898. 46 Slovenec 7. 10. 1885. Preganjanje Judov na Goriškem med drugo svetovno vojno Renato Podbersič Včasih so Gorico imenovali, morda kar nekoliko romantično, Jeruzalem na Soči (Gerusalemme sull'Isonzo). Goriški Judje so bili verjetno prisotni v mestu že ob njegovem nastanku, prva pisna omemba pa sega v leto 1288. Sredi 14. stoletja jih je prizadelo veliko preganjanje. Ponoven zagon je skupnost dobila v začetku 16. stoletja. Judje so se ukvarjali v glavnem z denarnimi posli in trgovino. Leta 1509, ob prehodu goriške dežele pod Habsburžane, je avstrijski cesar Maksimiljan I. goriškim Judom podelil več privilegijev. Med njimi je izstopala rodbina Morpurgo in njen član Izak (Isacco) iz Trsta, ki je zaradi zaslug in zavoljo svoje zvestobe do cesarske krone dobil privilegij za naselitev v Gorici. Prvotno domovanje goriški Judov je bilo v starem delu mesta, danes v ulici Via Cocevia, stisnjeno v pobočje pod goriškim gradom. Konec 17. stoletja so jim mestne oblasti odredile nov prostor za naselitev v bližini tedanjega pokopališča izven mesta — v getu v današnji ulici Ascoli. Vrata geta so se zapirala ob sončnem zahodu, tako so goriški Judje živeli povsem ločeno od someščanov. Sinagogo so si zgradili leta 1756. Njihova skupnost se je povečevala s priseljenci iz vzhodne Evrope in z ozemlja Beneške republike. Nov zagon so prinesle reforme cesarja Jožefa II., ki je tudi Judom priznal več pravic, goriški geto pa je bil odpravljen šele med francosko zasedbo. Občasno je še prihajalo do sporov s someščani, ki so Judom očitali oderuštvo in izkoriščanje. Vendar se je z leti položaj goriških Judov izboljševal. Sredi 19. stoletja so v getu živeli le najrevnejši Judje, ki so sestavljali le dobro petino skupnosti. Bogatejši Judje so se naselili na prestižnih mestnih lokacijah, na Korzu in na Travniku. Goriška judovska skupnost je bila pomemben člen mestnega življenja, vendar je v glavnem sprejemala italijanske narodne cilje in iredentistično gibanje. Ob popisu leta 1890 je bilo v Gorici okrog 260 Judov in so predstavljali večino vsega judovskega prebivalstva v avstrijski Goriško-Gradiščanski deželi.1 Slovensko prebivalstvo v deželi je prihajalo v stik z Judi predvsem preko trgovine. Soča, osrednje slovensko glasilo na Goriškem, je leta 1896 objavila članek, v katerem so poimensko našteti vsi goriški trgovci judovskega rodu. Pisec članka se odkrito spogleduje z antisemitizmom in hkrati poziva rojake: »Nekateri hribovski trgovci jemljejo blago, vino in posebno sukno pri židih. To je žalostno. Vsekakor židov ne kaže podpirati, saj že tako preveč čutimo njih kruto pest.. a«2 Podobne nazore zasledimo že pri piscu članka v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1895, kjer avtor opozarja na vse večjo družbeno moč Judov na Goriškem: 1 Cedarmas, La comunita israelitica di Gorizia, str. 19—32; Bolaffio, Gli ebrei a Gorizia, str. 37—46; Cultura ebraica nel Goriziano, str. 15—49; Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 195—202. 2 Soča, št. 26, 28. februar 1896. Iz hribov. »Židovstvo v Gorici je doseglo mogočen vpliv. Ako se ne motimo, je v Gorici le kakih 200 židov, pa so gospodarji...«. Po njegovem mnenju so Judje nadzirali vse pomembnejše storitvene in vodstvene dejavnosti v mestu. Poleg tega je nanje letel očitek, da se povezujejo z Nemci in Italijani na škodo Slovanov.3 Prva svetovna vojna je globoko zarezala v goriško judovsko skupnost, sinagoga je bila uničena zaradi soške fronte. Razdejanje in slabe gospodarske razmere po vojni ter odrezanost Goriške od srednje Evrope, iz katere je goriška skupnost črpala moč in prirastek, so povzročili upadanje števila Judov v mestu. Po popisu prebivalstva leta 1931 je v Italiji živelo okrog 45.000 Judov, vpisanih imenike judovskih skupnosti, kar je predstavljalo okrog 0,1 % prebivalstva. Več kot dve tretjini jih je pripadalo srednjemu sloju, ukvarjali so se predvsem s trgovino in bančništvom, a veliko jih najdemo tudi med uradništvom in v svobodnih poklicih. Italijanski Judje so bili močno vpeti v italijansko družbo, najbolj med vsemi Judi v evropskih državah. Posledično so se začeli oddaljevati od judovskih skupnosti. Vedno več je bilo mešanih zakonov in spreobrnitev v večinsko katoliško vero. Na drugi strani se je pojavilo dokaj močno cionistično gibanje, ki je svojo domovino videlo na Bližnjem vzhodu, zahtevalo pa je tudi povrnitev k izvornemu judovstvu na bistvenih družbenih področjih (kultura, religija, tradicija). Pri tovrstni propagandi so sodelovali predvsem mladi judovski izobraženci, nasprotovali pa so jim tisti, ki so težili k večji asimilaciji v italijansko družbo, kot tudi oblasti in italijanski nacionalisti z argumentom, da izdajajo domovino.4 Italijanska družba tedaj še ni bila dovzetna za rastoči antisemitizem, ki je divjal po srednji in vzhodni Evropi. Italijanske Jude najdemo praktično v vseh italijanskih strankah. Precej jih je tudi podpiralo fašistično gibanje in nekateri so bili tudi med ustanovitelji fašistične stranke marca 1919 v Milanu. Poleg tega so to stranko, tudi finančno, podprli številni judovski podjetniki in trgovci, ki so ravnali kot številni drugi Italijani. S tem so namreč želeli pokazati visoko domovinsko zavest in navezanost na narodne vrednote.5 Razmere so se nekoliko spremenile sredi tridesetih let, ko so na Goriško pred nacizmom pribežali prvi judovski begunci. Toda tem je Gorica največkrat pomenila le postanek na poti proti obljubljeni deželi — Palestini. Takrat se je na Goriško priselilo tudi nekaj številčno močnih judovskih družin iz Poljske. Prinesle so mladostno zagnanost in večjo versko gorečnost, spremenila se je tudi poklicna struktura, saj so med »staroselci« prednjačili svobodni poklici in odgovorna vodstvena mesta, »prišleki« pa so svojo dejavnost gradili na mali trgovini. Oktobra 1935 je Italija napadla Abesinijo (danes Etiopija) in Društvo narodov je proti napadalki uvedlo sankcije. Italijanske oblasti so se zato obrnile na vidne judovske 3 Kmetijske in rokodelske novice, št. 15, 1895. Židovstvo v Gorici. 4 De Felice, Storia degli Ebrei italiani, str. 9—17. Potrebno je poudariti, da statistika ne pokaže razlike med domačimi in tujimi Judi, t.j. tistimi brez italijanskega državljanstva. 5 Cedarmas, La comunita israelitica di Gorizia, str. 98. 122 predstavnike, predvsem v Združenih državah Amerike, da bi ti poskušali vplivati na omilitev sankcij. Toda odziv je bil slab, kar je še podžgalo napetosti med fašistično stranko in italijanskimi Judi. Poleg tega je italijanska zunanja politika, ki jo je vodil Galeazzo Ciano, začela zbliževanje z nacistično Nemčijo, ki je vodila nepopustljivo protijudovsko politiko. Močna antisemitska propaganda se je v italijanskem tisku začela spomladi 1937. Pri tem je prednjačil režimski Regime fascista, ki ga je urejal ekstremist Roberto Farinacci, v Julijski krajini mu je sledil prav tako protijudovski tržaški IIPiccolo!6 Večji del javnosti je temu tiho nasprotoval, antisemitsko nastrojena manjšina pa je kazala navdušenje.7 Italijanski Judje so se znašli pod drobnogledom, najprej birokratskim. Italijanski t.i. znanstveniki so 14. julija 1938 sestavili manifest, v katerem so Judom očitali, da ne pripadajo nobeni rasi, in dodajajo: »Judje predstavljalo v Italiji edini narod, ki se ni asimiliral, saj ga sestavljajo rasne in neevropske prvine, popolnoma različne od prvin, ki so izvor Italijanov.«8 Hkrati so fašistične državne oblasti dale vedeti, da Judov ne mislijo preganjati. Zatrjevale so, da jim mislijo dopustiti le tolikšen družbeni vpliv, kakršen ustreza njihovemu dejanskemu številu v italijanski družbi. Torej majhen vpliv! Od septembra 1938 so uvedli več zakonskih ukrepov za izključitev Judov iz javnosti in izdali serijo odlokov, ki so bili del rasne zakonodaje (Leggi per la difesa della raz)? Tako ob začetku šolskega leta jeseni 1938 judovski učenci niso več smeli v italijanske javne šole. Večje judovske skupnosti, ki še niso imele organiziranih lastnih šol, so to hitro storile. V Gorici je poučevanje prevzela upokojena učiteljica Rina Luzzatto za nižje razrede, medtem ko je višje prevzel Marcello Morpurgo.10 Poleg tega so fašistične oblasti Judom tudi poitalijančile tuje zveneče priimke. Kljub podpihovanju državnega tiska pa večina Italijanov ni podprla teh ukrepov, pomemben vpliv na to je imela tradicionalno močna italijanska katoliška cerkev in vpliv Svetega sedeža.11 V čas začetka preganjanja italijanskih Judov sodi tudi popis iz Gorice, narejen 22. avgusta 1938, ki je pokazal, da je tedaj v mestu živelo 212 Judov, od tega 104 moški in 108 žensk. Čez nekaj dni je bil sestavljen seznam skupnih gospodinjstev, na katerem je bilo 241 goriških Judov. Od teh je potrebno odšteti 58 oseb, nejudovske zakonce in osebe, ki se niso štele za Jude. S temi seznami je moč ugotoviti vso pisanost goriške judovske skupnosti, kjer poleg domačih Judov najdemo še tiste iz ostalih mest Julijske krajine in iz notranjosti Kraljevine Italije. Približno dve tretjini jih je 6 Morpurgo, Valdirose, str.89. Ob tem je vredno poudariti, da je bil ustanovitelj časopisa Il Piccolo Teodoro Mayer, po rodu Jud. 7 De Felice, Storia degli Ebrei italiani, str. 212. 8 De Felice, Storia degli Ebrei italiani, str. 278—279; Caffaz, Le leggi razziali, str. 25—26. 9 Fašistični zakon je določal, da je Jud vsak, ki se je rodil judovskim staršem, ne glede na njeno ali njegovo vero. Torej je šlo za rasni princip določanja judovstva. Kasneje se je tovrstna zakonodaja še zaostrovala, saj so iskali tudi rojene v mešanih zakonih. 10 Morpurgo, Valdirose, str. 100; Altieri, La comunita ebraica, 86—89. Ob tem je potrebno poudariti, da je goriška judovska skupnost od leta 1930 vključevala tudi Jude iz Vidma (Udine), kjer je leta 1938 živelo 77 članov judovske skupnosti, in kraj San Daniele v Furlaniji, kjer je tedaj živel en pripadnik skupnosti. 11 Camaiani, Chiesa cattolica italiana, str. 58—60; Caffaz, Le leggi razziali, str. 30. Goriški geto s sinagogo okrog leta 1935 prihajalo tudi iz tujine (Avstrija, Nemčija, Poljska, Madžarska, Rusija), saj je bila goriška skupnost pred prvo svetovno vojno zelo vpeta v srednjeevropski kulturni in gospodarski prostor. Med goriškimi Judi je bilo 107 italijanskih državljanov, ostalih 76 je bilo tujcev (36 poljskih, 12 madžarskih, devet nemških itd.).12 Veliko Judov je v letih pred začetkom druge svetovne vojne potovalo skozi Gorico ali se tu za krajši čas ustavilo na poti iz Nemčije in dežel, ki so jih nacisti že zasedli (Avstrija, Češka). Italijanski omejitveni zakoni so najbolj prizadeli prav tujce, h katerim so prištevali tudi vse italijanske državljane, ki so državljanstvo pridobili po 1. januarju 1919. Italijo so morali zapustiti do sredine marca 1939. Izseljevali pa so se tudi italijanski državljani judovskega rodu. Njihov cilj je bila tako tujina (Palestina, Švica, Združene države Amerike) kot tudi druga mesta na italijanskem polotoku. Tako je Gorico v letih 1939-40 zapustilo več kot 50 Judov.13 Ukrepi so prizadeli tudi priljubljenega goriškega zdravnika Silvia Mordekaia Morpurga (1881-1938), člana ene najuglednejših starih goriških družin, ki ni smel več javno opravljati svojega poklica. To ga je tako prizadelo, da je kmalu umrl.14 Simbolen, a boleč udarec je goriška judovska skupnost doživela leta 1940, ko so mestne oblasti ulico v nekdanjem getu iz Via Ascoli preimenovale v Via Tunisi. Ugledni goriški jezikoslovec G. I. Ascoli15 je imel pač to nesrečo, da je bil judovskega rodu. Tedanji predsednik goriške judovski skupnosti, Attilio Morpurgo, sicer član fašistične stranke, se je trudil oblastem dokazati popolno lojalnost judovske skupnosti do oblasti. To dokazuje tudi pismo oblastem z zasedanja vodstva goriške judovske skupnosti od dne 24. oktobra 1938: Pravi razlagalci občutkov vseh goriških Judov protestirajo proti vsem tistim tujim Judom in posebej proti zvezi, nastali v Ameriki, ki posegajo in delujejo proti interesom fašistične države; potrjujejo še enkrat brezpogojno predanost režimu in Duceju, ustanovitelju imperija, in tradicionalno navezanost na italijansko državo, ki jo je pokazala ta skupnost od svojega začetka, tudi pod avstrijskim jarmom. 16 Goriški Judje so svojo lojalnost do italijanske države in podporo fašističnemu režimu dokazovali tudi s članstvom v fašistični stranki (Partito Na%ionale Fascista). V Gorici je bilo na tovrstnem seznamu vpisanih 52 Judov. Tudi njih je prizadel ukrep za »zaščito 12 Archivio di stato di Gorizia (dalje ASG), Prefettura di Gorizia, Ufficio di Gabinetto, busta G/109, fascikel 568 - Difesa della razza; ASG, Prefettura di Gorizia, Ufficio di Gabinetto, busta G/104 bis, Difesa della razza - Giudei in provincia di Gorizia. 13 Cedarmas, La comunita israelitica di Gorizia, str. 135-137. 14 Cultura ebraica nel Goriziano, str. 243-244. 15 Graziadio Isaia Ascoli (1829-1907), rojen v nekdanjem goriškem judovskem getu. Bil je priznan jezikoslovec in senator Kraljevine Italije. Je avtor toponima "Venezia Giulia" oz. "Julijska krajina." Že v mladih letih je napisal znamenito delo Gorizia italiana, tollerante, concorde iz leta 1848. Tam obravnava stališče do avstrijske države in zapletene odnose med Slovenci in Italijani v Goriški grofiji. V zaključku pa kot Jud opozarja na versko nestrpnost ter potrebo po sodelovanju in enakopravnosti med kristjani in Judi. 16 ASG, Prefettura di Gorizia, Ufficio di Gabinetto, busta G/181, Culto israelitico 1938-1941. 125 rase,« ki jih je jeseni 1938 črtal iz seznamov stranke.17 Ob italijanskem vstopu v drugo svetovno vojno junija 1940 so se za preostale goriške Jude začeli težki časi. Tuje državljane je čakala internacija. Z razmahom vojne se je pritisk na skupnost samo še stopnjeval. Rimske oblasti so krajevnim prefektom maja 1942 sporočile, da morajo vsi Judje med 18. in 55. letom starosti na prisilno delo. Med 11. in 18. majem je goriška prefektura sprejela predpise, ki so zaukazali civilno mobilizacijo, kamor so vključili tako domače kot tuje Jude. Nadzor sicer ni bil preveč strog in tudi različne izjeme so poznali. Za mobilizacijo je na koncu prišlo v poštev skupaj 55 Judov. Od teh so jih 24 vpoklicali, štirje so bili za delo nesposobni, štirih pa niso sprejeli zaradi družinskega položaja. Poleg tega je bilo devet Judov že prej zaposlenih. Med mobiliziranimi so jih pet razglasili za nesposobne težkega fizičnega dela. Toda vpoklic na delo se je zavlekel v pozno poletje 1942. V Gorici je namreč primanjkovalo javnih del in tudi število mobiliziranih je bilo zelo majhno. Iz sporočila prefekta, ki ga je notranjemu ministrstvu poslal 1. oktobra 1942 je razvidno, da so na delo poslali devet moških in devet žensk. Moški so delali v lesnem podjetju Carlo Crocetti v Solkanu pri Gorici, kjer so na žagi opravljali težka fizična dela, ženske pa so v glavnem šivale obleke za potrebe italijanske vojske. Vendar mobilizirani goriški Judje dela niso jemali preveč resno in tudi delodajalci jih niso priganjali.18 Razmere so se zaostrile po kapitulaciji Italije in ob prihodu nemške vojske na Goriško. Po vseh italijanskih deželah, ki jih je zasedla nemška vojska, se je začel pravi lov na Jude, v italijanskem zgodovinopisju poznan tudi kot La caccia all' ebreo. Goriška, skupaj z okoliškimi deželami, je bila 15. oktobra 1943 vključena v operacijsko cono Jadransko primorje (AdriatischesKüstenland). S tem se je dejansko prenehala italijanska suverenost na tem ozemlju, kajti končni nemški cilj je bil odcepitev ozemlja na dotedanjem italijanskem severovzhodu in postopna priključitev nemškemu rajhu, predvsem iz geostrateških, vojaških razlogov. Nemci so sicer ohranili italijanski upravni sistem, vendar so dejansko oblast izvajali nemški okupatorji. Lokalnim prefektom so vsilili nemške svetovalce, ki so nadzirali izvajanje ukazov Friedricha Rainerja, visokega komisarja Jadranskega primorja. Tukajšnje Jude je preganjala nemška policija pod poveljstvom Odila Globocnika, višjega poveljnika SS.19 Njegova Einheit R, ki je »bogate« izkušnje pri preganjanju Judov prinesla z zasedene Poljske, se je skupaj z varnostno službo (Sicherheitsdienst) enako zagrizeno borila proti partizanom in skrbela za aretacije preostalih Judov v coni Jadransko primorje.20 Protijudovska propaganda se je začela z pomočjo lokalnega tiska in z razobešanjem zidnih plakatov.21 17 ASG, Prefettura di Gorizia, Ufficio di Gabinetto, busta G/104 bis, Difesa della razza. 18 Morpurgo, Valdirose, str. 113-114; Prinčič, Židje v Gorici, str. 57-63. 19 Odilo Lothar Globocnik, avstrijski inženir slovenskega rodu in vojni zločinec, rojen 1904 v Trstu. Zagrizen nacist, napredoval v SS-Gruppenfuhrerja in generala policije. Pred prihodom na Primorsko je vodil uničevanje Judov v lublinskem okrožju na zasedenem Poljskem (Aktion Reinhardt). Tam je bil odgovoren za smrt okrog 1,5 milijona Judov. Po koncu vojne, 31. maja 1945, je v strahu pred aretacijo naredil samomor na avstrijskem Koroškem. 20 Poprzeczny, Odilo Globocnik, str. 335-350. 21 Arrigo, Lo sterminio mancato, str. 66; Prinčič, Židje v Gorici, str. 63-64. 126 Tedaj je bilo v Gorici le še manj kot sto Judov. Nekateri so zaslutili prihajajoče preganjanje in so se poskrili na podeželju, spet drugi so se umaknili v druge italijanske pokrajine, predvsem v Emilio Romagno in Marche. Racije preostalega judovskega prebivalstva je izvajala varnostna policija, predvsem ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah. Aretacije so opravljali na podlagi seznamov. Žrtvam so dali na razpolago le par minut, preden so jih odgnali na transport. Zbirno taborišče so nemški okupatorji v začetku februarja 1944 uredili v stari rižarni v Trstu (Risiera di San Sabba), kjer so aretirani Judje iz Jadranskega primorja čakali na nadaljnji transport v nemška koncentracijska taborišča, predvsem Auschwitz. Od tam so deportirali 837 Judov, vrnilo se jih je le 77. V tržaški rižarni niso prehodno zapirali le Judov, ampak tudi slovenske, italijanske in hrvaške protifašiste. V njej je deloval tudi krematorij, edini na italijanskem ozemlju. Po nekaterih podatkih naj bi bilo tam ubitih okrog tri tisoč ljudi, za več kot 20.000 pa je rižarna služila kot prehodno taborišče za Auschwitz in druga nemška uničevalna taborišča. V tržaški rižarni so po dosedanjih podatkih pokončali skupno 28 Judov.22 Prihodu Nemcev septembra 1943 so sledile prve aretacije tudi med goriškimi Judi, vendar jih je bila večina kasneje izpuščenih. Morda je prav to dejstvo pri marsikom vzbudilo občutek lažne varnosti v domačem mestu. Prva, ki ju niso izpustili, sta bila 18. septembra aretirana 1943 Gino Armani, oče (roj. 1881) in Umberto, sin (roj. 1922), in odpeljana v Trst. Kasneje sta bila s prvim transportom poslana v Auschwitz, kjer sta umrla, najverjetneje kmalu po prihodu. Med septembrom 1943 in januarjem 1944 so aretirane Jude zapirali v tržaški zapor Coroneo, ki je prevzel vlogo zbirnega in tranzitnega taborišča do odprtja rižarne. Iz Coronea so Nemci odpravili dva transporta v Auschwitz. Prvi je odšel na pot 7. decembra in prispel 11. decembra 1943. Vanj so vključili tudi goriške Jude, aretirane v veliki novembrski raciji 1943. Drugi konvoj je odšel na pot 6. januarja 1944 in prispel v Auschwitz 12. januarja 1944.23 Večina goriških Judov verjetno ni slutila, da se že pripravlja pravi pekel za celo goriško skupnost. Začelo se je zvečer, 23. novembra 1943. Nemci so skupaj s svojimi pomočniki začeli racije po posameznih mestnih predelih in judovske meščane s silo zganjali na pripravljene tovornjake. Dela so se lotili sistematično, saj so si pri mestnih in policijskih oblasteh pridobili ustrezne sezname in pregledali občinske matične knjige. Občinski uradniki so sicer obvestili svoje judovske znance o tem, kaj se pripravlja, vendar so ti očitno podcenjevali nevarnost. Aretirance so najprej odpeljali v goriške zapore, čez nekaj dni pa v tržaški zapor Coroneo.24 V tej novembrski raciji so v Gorici aretirali 24 Judov. Med septembrom in novembrom 1943 je bilo tako skupaj aretiranih 29 oseb, od tega 11 moških in 18 žensk: 22 Picciotto Fargion, Le deportazioni di Ebrei, str. 121-135; Fölkel, La Risiera, str. 26-29; Zuccotti, The Italians and the Holocaust, str. 185; Prinčič, Židje v Gorici, str. 65. 23 Cedarmas, La comunita israelitica di Gorizia, str. 212-218. 24 ARS, AS 1617, škatla 200, mapa 3. Nemško poročilo: Am heutige Tage wurden folgende Personen eingeliefert. Tabela 1. Seznam aretiranih Judov v Gorici 1943 Armani Gino Jacoboni Frida Michelstädter Emma Armani Bianca Jacoboni Giacomo Morpurgo Elda Armani Umberto Jacoboni Gisella Pernetz Massimiliano Bolaffio Prospera Jacoboni Sofia Pincherle Giuseppe Ercoli Ladislao Jona Edvige Russi Just Irma Felberbaum Giovanni Leoni Ferruccio Senigallia Arrigo Gentilli Margherita Luzzatto Igino Schumann Davide Golberti Ada Luzzatto Anna Paola Schumann Matilde Golberti Irene Luzzatto Elisa Valobra Emma Golberti Malvina Luzzatto Rina V začetku decembra 1943 so bili prvi goriški Judje odpeljani v Auschwitz. Med prevozom v uničevalno taborišče je umrla najstarejša aretiranka, osemdesetletna Emma Michelstädter.25 Prizaneseno ni bilo niti goriškim Judom, ki so se poskrili ali umaknili drugam. Tudi njih je dosegla kruta roka nemških preganjalcev, kajti večino so aretirali in do pozne pomladi 1944 poslali v Auschwitz. Med marcem in majem 1944 so bili aretirani še trije Judje (Amelia Micheletti, Elio Micheletti in Elsa Valobra). Druge so Nemci prav tako aretirali v prvih mesecih leta 1944 v krajih, kamor so se umaknili iz Gorice. V tej drugi skupini je bila tudi najmlajša žrtev goriške judovske skupnosti. Še ne štirimesečni Bruno Farber je bil deportiran iz Fossolija pri Modeni in umorjen ob prihodu v Auschwitz 26. februarja 1944. Vseh aretiranih goriških Judov je bilo 48. Nekaterim se je le uspelo skriti s pomočjo ponarejenih dokumentov ali se umakniti v Švico. Znana brata Giacomo in Tulio Donati sta odšla k slovenskim partizanom, kjer sta kasneje padla v boju. Osvoboditev iz taborišč sta dočakala samo dva goriška Juda: Giacomo Iacoboni (rojen 1928) in Iris Steinmann (rojena 1923), oba zaprta v taborišču Bergen Belsen. Drugih 45 je umrlo v taboriščih, enega pa so Nemci ustrelili v zaporu. Premoženje goriške judovske skupnosti, tako nepremičnine kot tudi finančna sredstva, je bilo zaseženo. Iz sinagoge so odnesli svete knjige, obredno posodje in dragocen arhiv iz začetka 16. stoletja. Po pričevanju Marcela Morpurga je bilo vse to skrito in zazidano v shrambi pri sinagogi, vendar so nacisti to odkrili s pomočjo lokalnega ovaduha. Leta 1944 so bogato zbirko knjig iz goriške judovske skupnosti odpeljali v Trst in shranili v tamkajšnji sinagogi, kjer so že bile podobne zbirke iz okoliških judovskih skupnosti (Trst, Reka, Videm). Veliko opreme je takrat končalo pri Schnablu, znanem goriškem starinarju. Judovska privatna lastnina je bila zaplenjena ali uničena, stanovanja pa zapečatena. Pri tem so na žalost pomagali tudi nekateri someščani. Pri vprašanju zaplemb judovske privatne lastnine se je vnela neke vrste tekmovalnost 25 Seznam je narejen po: Le-Zikkaron — In memoria, str. 5—7. 128 med nacisti in fašisti Salojske republike. Redki ohranjeni dokumenti kažejo na »zmago« v nemško korist. Upravitelje zaplenjenega judovskega imetja je imenoval nemški svetovalec (Deutscher Berater) v Gorici. Ob tem se nacisti niso zadovoljili le z nepremičninami, ampak so prav po detektivsko iskali tudi bančne račune judovskih lastnikov. Tovrstne preiskave je podpirala nemška policija, ki je pritiskala na razne goriške bančne ustanove in preko rimske centralne Banke Italija želela pridobiti seznam vseh judovskih varčevalcev, da bi zaplenila njihov denar. Istočasno je to počela tudi italijanska finančna uprava v Gorici.26 Tabela 2. Seznam goriških Judov, aretiranih v drugih krajih in deportiranih v Auschwitz leta 1944 Ime in priimek Kraj aretacije Datum in kraj smrti Farber Bruno Fossoli (Modena) 26. 2. 1944, Auschwitz Farber Davide Prav tam Umrl po 1. 5. 1944, neznano Farber Ester Prav tam Neznano Rotstein Adele Prav tam Neznano Rotstein Giorgio Prav tam Umrl po 1. 5. 1944, neznano Rotstein Lina Prav tam Neznano Rotstein Vanda Prav tam 26. 2. 1944, Auschwitz Orvieto Adolfo Prav tam Neznano Orvieto Aldo Prav tam Ubit ob evakuaciji iz Auschwitza, po 18. 1. 1945 Orvieto Amelia Prav tam 26. 2. 1944, Auschwitz Pincherle Emilia Deportirana iz Trsta Umrla po oktobru 1944, neznano Pincherle Olga Deportirana iz Trsta 1. 3. 1944, Auschwitz Pincherle Samuel Deportirana iz Trsta 20. 9. 1944, Auschwitz Steinmann Filippo Deportiran iz Fossolija v Auschwitz, 5. 4. 1944 Neznano Steinmann Iris Deportirana iz Fossolija v Auschwitz, 5. 4. 1944 Osvobojena v taborišču, Bergen Belsen Morpurgo Gaddo Zaprt v Pescari in Forliju Ustreljen v Forliju 5. 9. 1944 Ob koncu druge svetovne vojne, v začetku maja 1945, so Gorico zasedli jugoslovanski partizani. Komanda mesta Gorica, ki ji je poveljeval major Aco Zupanc, je že 14. maja 1945 izdala dvojezično odredbo št. 7, ki je razveljavljala vse rasne zakone nekdanjih fašističnih in nacističnih oblastnikov, tudi glede protijudovske zakonodaje.27 26 27 Prinčič, Židje v Gorici, str. 75—79; Morpurgo, Valdirose, str. 137. Odredbo v obliki plakata danes hrani muzej v okviru sinagoge v Gorici. Preživeli goriški Judje so se začeli vračati iz taborišč in skrivališč ter se obračati na jugoslovanske zasedbene oblasti glede vračila zaplenjene lastnine. S tem imetjem je po nemškem odhodu upravljala Okrajna uprava KUNI (Komisija za upravo narodne imovine), ki je 6. junija 1945 vzela v upravo 21 hiš nekdanjih judovskih lastnikov, kar naj bi trajalo do vrnitve lastnikov ali do ugotovitve njihovih zakonitih dedičev. Nekaj nepremičnin so oddali v najem.28 V čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Gorice segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije, ki jih je izvajala jugoslovanska OZNA. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo. Med umorjenimi najdemo tudi pet goriških Judov: Riccardo Bach, upokojenec (odpeljan 1. junija 1945), bratje Bruno, Giuseppe in Mario (Dörfles) Deferri, vsi trije uslužbenci (odpeljani med 9. in 12. majem), in Claudio Loria, delavec in medvojni pripadnik 4. polka teritorialne milice (aretiran 12. maja). Vsi so bili judovskega izvora, vendar niso bili člani judovske skupnosti, slednji je bil iz mešanega zakona.29 Po podpisu Beograjskega sporazuma so na Goriško 12. junija 1945 vkorakali Anglo-Američani, ki so mesto in okolico upravljali v okviru cone A Julijske krajine. V Gorici je bil sedež poveljstva ameriške 88. pehotne divizije, popularno imenovane Blue Devils, v kateri je služilo veliko judovskih vojakov. V tej enoti je služil tudi vojaški rabin stotnik Nathan A. Barack,30 pripadnik ortodoksnega judovstva, ki je poleg duhovne oskrbe ameriških vojakov judovske veroizpovedi poskrbel tudi za pomoč maloštevilnim vračajočim se judovskim družinam.31 Ob njegovem prihodu na Goriško oktobra 1945 je goriško judovsko skupnost sestavljalo le 25 odraslih. Rabin Barack je obnovil verske obrede, organiziral razdeljevanje pomoči in pripravil judovska praznovanja. Priskrbel je dovoljenje sinagogi za ponovno uporabo, kajti med vojno je bila onečaščena. Pri obnovi so pomagali nemški vojni ujetniki. Ponovno so jo posvetili 2. novembra 1945, obrede je vodil rabin Barack. Še posebej slovesno je bilo za judovski Praznik luči (Hanuko) decembra 1945, ko so ameriški vojaki organizirali ples, ki so se ga udeležili tako vojaki kot civilisti. Judje so spet postali »navadni« državljani, z vsemi pravicami, ki so jim bile odvzete z rasnimi zakoni leta 1938.32 Mali preporod goriške judovske skupnosti je na žalost trajal le do dokončne razmejitve med Jugoslavijo in Italijo. Po odhodu Zavezniške vojaške uprave sredi 28 Prinčič, Židje v Gorici, str. 84-87. 29 Caduti, dispersi e vittime civili, str. 72, 117, 160. Ob tem je potrebno dodati, da je bil ing. Giuseppe Deferri avstro-ogrski vojni invalid in udeleženec pohoda na Rim oktobra 1922. Oblasti so ga zato februarja 1939 izvzele iz spiska Judov, ki so podvrženi rasnim zakonom in ga prištele med t.i. razlikovane Jude. 30 Nathan A. Barack, rojen leta 1913 v Rusiji. V ZDA se je družina priselila leta 1923. Po poklicu je bil rabin, vojski se je pridružil junija 1944. Po vojni se je vrnil k svojemu osnovnemu poklicu, postal je ugleden rabin in avtor številnih judovskih verskih knjig. Umrl je leta 1999 v ZDA. 31 Grobman, American Jewish Chaplains, str. 198. Vojaški rabini so predstavljali okrog 2% vseh vojaških kuratov v ameriški vojski. Do maja 1945 se je njihovo število povečalo na 3,7%, bilo jih je 311, od tega jih je 147 pripadalo reformnemu judovstvu, 96 konservativnemu in 86 ortodoksnemu judovstvu. 32 Morpurgo, Valdirose, str. 206-208; Cedarmas, La comunita israelitica di Gorizia, str. 236237; Prinčič, Židje v Gorici, str. 89-91. 130 septembra 1947 se je obnova judovske skupnosti močno upočasnila. Po popisu prebivalstva leta 1948 je v mestu živelo le še 34 pripadnikov judovske skupnosti. Od skupnosti je ostalo odrezano staro judovsko pokopališče v Rožni dolini, ki je sedaj ležalo na jugoslovanskem ozemlju. Svoje umrle so Judje poslej pokopavali na starem judovskem pokopališču v Gradišču ob Soči (Gradisca d'Isonzo). Leta 1950 je ulica v nekdanjem goriškem getu spet dobila svoje staro ime — Via Ascoli.33 Tabela 3. Gibanje števila Judov v Gorici, 1788—1948 1788 270 1850 314 1890 274 1900 248 1910 236 1926 220 1931 189 1938 212 1948 34 Danes judovske skupnosti v Gorici ni več. Zaradi maloštevilnosti se je leta 1969 združila s tržaško. Na nekdaj pomembno goriško skupnost še danes spominja judovsko pokopališče v Rožni dolini, kjer je pokopanih več kot 900 ljudi, najstarejši nagrobnik sega v 14. stoletje.34 Ostaja pa lepo obnovljena goriška sinagoga v nekdanjem getu, danes spremenjena v muzej, in spomin na goriške meščane, ki so trpeli zato, ker so bili — Judje. * * * THE PERSECUTION OF JEWS IN THE GORIZIA REGION DURING WWII Renato Podbersič Summary: The author traces the early documented history of Jewish settlement in the area of Gorizia, bringing the focus of his discussion to the key period beginning in the mid-19th century when the Jews were liberated from their ghetto existence. The author identifies, and documents the late years of the 19th century as the key period within which the political anti-Semitism took definitive forms and repertoire. Formative to subsequent legalised anti-Jewish sentiment, the Fascist regime undertook to fulfil this agenda of prejudice objectivised as the incentive to purge the society of its detrimental inner forces by cleaning the region of its Jews, 33 Morpurgo, Valdirose, str. 208—210. 34 Na Goriškem krožijo nepotrjene govorice, da je imela novogoriška oblast sredi 50. let namen judovsko pokopališče v Rožni dolini prekopati oz. odstraniti zaradi izboljšanja cestnih povezav v novonastalo mesto. Namero naj bi s telefonskim klicem iz Beograda preprečil Moša Pijade (1890— 1957), visok jugoslovanski politik judovskega rodu in član CK ZKJ. whose fates the author documents in some detail. The early career trajectory of the prominent Slovenian Nazi, Odilo Globočnik, the terminator of primarily the Polish Jewry, is interwoven into the story. Ključne besede: goriški Judje; ekonomija goriških Judov; antisemtizem na Goriškem; Odilo Globočnik; italijanski antisemitzem Keywords: Jews of Gorizia; economy of Gorizian region Jews; anti-Semitism in Gorizia region; Odilo Globočnik; Italian anti-Semitism Goriški Judje na prisilnem delu na solkanski žagi leta 1942 Spominska razglednica, ki jo je iz Gorice odposlal ameriški vojaški rabin Nathan A. Barack iz 88. pehotne divizije. Holokavst med Jadranskim in Baltskim morjem. Družini Singer in Kohnstein iz Maribora Boris Hajdinjak Prolog1 V zbirki podatkov o žrtvah druge svetovne vojne Muzeja narodne osvoboditve Maribor so ohranjeni podatki o članih družin Kohnstein in Singer skromni, do zdaj sicer nekajkrat objavljeni, 2 deloma pa tudi netočni. Zato se mi je zastavilo vprašanje, kako dosedanje vedenje o mariborskih žrtvah holokavsta poglobiti. Prve rezultate sem s kolegom Romanom Mirnikom predstavil januarja 2010 v okviru simpozija Holokavst in njegove posledice na Slovenskem. Z nadaljnjim delom sem prišel do novih spoznanj, ki sem jih delno predstavil januarja 2011, v okviru simpozija Reševanje Judov 1938—1941 in slovenski pravičnik Uroš Zun, deloma pa z razstavo Zvezdna proga maja 2011. Pri delu so mi pomagale ustanove in posamezniki iz Češke, Hrvaške, Italije, Izraela, Madžarske, Nemčije, Poljske, Slovenije in Srbije, katerih seznam je preobsežen, da bi ga lahko tukaj navedel. Kljub temu pa moram izpostaviti najbolj neprecenljivi del raziskave — pričevanja preživelih: Erike Fürst (r. 1931, Murska Sobota) iz Murske Sobote, Ota Konsteina (r. 1929, Čakovec) iz Zagreba, Lydie Rosner Busti (r. 1928, Maribor) iz Novare, Alice (r. 1934, Prelog) in Ivice Singer (r. 1926, Varaždin) iz Zagreba in Gizele Strak (r. 1927, Maribor) iz Svitavy. Upam, da se bodo s tem člankom Arnošt (r. 1888, Ok0išky - t 1944, Stutthof), Jeanetta (r. 1866, Velké Mezi0iči - t 1943, Čakovec), Milica (r. 1927, Maribor - t 1946, Budimpešta), Olga (r. 1895, Hodošan - t 1944, Auschwitz), Pavla (r. 1889, Ok0išky - t 1944, Auschwitz) in Rudolf Kohnstein (r. 1919, Maribor - t 1944/45, Mauthausen) ter Erna (r. 1904, Jihlava - t 1944, Auschwitz), Marija (r. 1860, Szombathely - t 1944, Auschwitz) in Milan Singer (r. 1931, Zagreb - t 1944, Auschwitz), ki so bili leta 1941 pregnani iz Maribora in so umrli med holokavstom, vrnili med Mariborčane, in da bom obudil še kakšen spomin na te pozabljene someščane, saj velja pritrditi izjavi Ota Konsteina iz leta 2008 posnetega dokumentarnega filma Da se ne pozabi (Da se ne zaboravi): »Ni bilo ubitih šest milijonov Judov, ubit je bil en Jud, in to šest milijonkrat.« Povedano obrnjeno, s talmudskim citatom, ki ga je populariziral Spielbergov film Schindlerjev seznam (Schindlers List) »Kdor je rešil eno življenje, je rešil cel svet.« Junija 2009 sem s skupino dijakov Prve gimnazije Maribor obiskal Berlin. Ogledali smo si Hišo wannseejske konference (Haus der Wannsee-Konferenz — Gedenk- und Bildungsstätte),3 1 Drndic, Sonnenschein, str. 135. Za to poglavje cf. Hajdinjak, Kohnsteini in Singerji ... (1). 2 Kovač Zupančič - Ksela (ur.), Auschwitz - Birkenau, str. 377, Ostrovška, Kljub vsemu odpor. 3, str. 354: Kohnsteini in 373: Singerji ter Leskovec, Razvoj, str. 371. 3 Katalog razstave Botsch et al., Die Wannsee-Konferenz in odlične spletne strani Haus der vilo v berlinskem predmestju Wannsee, v kateri je skupina nacističnih veljakov pod vodstvom Reinharda Heydricha (1904-1942),4 vodjo Glavnega državnega varnostnega urada (nem. kratica RSHA),5 dne 20. januarja 1942 na wannseejski konferenci6 sprejela usodno odločitev o "dokončni rešitvi judovskega vprašanja." Nič na zunanjosti te vile ne nakazuje, da so nacisti tukaj s to odločitvijo množično pobijanje Judov izpeljali v odločitev za popolno uničenje evropskega judovstva, za genocid, ki je terjal okrog šest milijonov človeških življenj in je zaradi svoje načrtnosti neprimerljiv, edinstven genocid v znani človeški zgodovini, holokavst7 oz. hebrejsko šoa (sho'ah).8 Prav zato sta danes v tej vili muzej in izobraževalna ustanova posvečeni ne le zgodovini holokavsta, temveč tudi njegovim vzrokom, posledicam in grozečim možnostim ponovitve. Ker je ravno na dan našega obiska v muzeju potekal znanstveni simpozij, voden ogled ni bil mogoč, zato sem dijakom pripravil delovni list, s pomočjo katerega so si razstavo ogledali sami. Kljub zanimanju in pretresenosti se je pri dijakih pokazalo precejšnje neznanje o holokavstu. Zato smo se avgusta 2009 na Prvi gimnaziji Maribor odločili, da bomo ob 70. obletnici začetka druge svetovne vojne in 65. obletnici osvoboditve Auschwitza, tega nedvomno najbolj s holokavstom zaznamovanega kraja, v začetku marca 2010 Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte, http://www.ghwk.de/, 15. VI. 2009. 4 O njem: Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, s. v, Butler — Ferenc, Ilustrirana zgodovina, s. v., še posebej pa str. 46—55 in 116—131 ter Gerwarth, Reinhard Heydrich. 5 RSHA je kratica za Reichssicherheitshauptamt ali Glavni državni varnostni urad, ki je bil ustanovljen 20. septembra 1939 kot krovna organizacija nacistične Nemčije za boj proti vsem njenim nasprotnikom. Njen del sta bila tako znani gestapo (Geheime Staatspolizei, IV urad RSHA), kot tudi manj znani, a še bolj nevarni SD (Sicherheitsdienst, notranja SD III. urad RSHA in zunanja SD VI. urad RSHA). Glej preglednico v Butler — Ferenc, Ilustrirana zgodovina, str. 244—245. 6 O wannseejski konferenci (izbor): Hilberg, Die Vernichtung ... 2, str. 422—425, Butler — Ferenc, Ilustrirana zgodovina, str. 110—112, Benz, Holokavst, str. 15—21, Klein, 7. Der Weg, Botsch, 8. An der Konferenz, Kampe, 9. Die Wannsee—Konferenz, isti, 10. Konferenzteilnehmer in Gerwarth, Reinhard Heydrich, str. 258—267. Fotografije protokola konference: Botsch et al., Die WannseeKonferenz, str. 199-213. 7 Grško holokaustos pomeni dobesedno popolnoma sežgano oz. pomensko žrtev ali daritev sežgana na ognju. Beseda je v strokovnih, pa tudi nestrokovnih besedilih v pomenu genocida nad Judi v II. svetovni vojni uporabljana od 60-ih let 20. stoletja naprej. K njeni prepoznavnosti je najbolj bistveno prispevala istoimenska leta 1978 prvič predvajana igrana ameriška TV serija o usodi izmišljene nemške judovske družine Weiss v letih 1935-1945. Kljub ostrim kritikam, Elie Wiesel (1928, Sighetu Marmatiei), preživeli holokavsta (taboriščna številka iz Auschwitza A-7713), pisatelj in Nobelov nagrajenec za mir leta 1986, jo je označil kot »neresnično, žaljivo (in) ceneno«, je bila zaradi velikega uspeha v ZDA kasneje predvajana na številnih evropskih TV postajah, tako tudi na takratni TV Ljubljani. Scenarist serije Gerald Green (1922, Brooklyn, New York-2006, Norwalk, Connecticut) je scenarij preoblikoval v istoimenski roman, ki je preveden v slovenščino: Holokavst: rodomor, Murska Sobota: Pomurska založba — Pomurski tisk, 1979. Ker je ta beseda v slovenski javnosti najbolj uporabljana, ne nazadnje pa ga uporablja sam Yad Vashem v angleški obliki svojega polnega imena (Holocaust Martyrs' and Heroes' Remembrance Authority), ga v tem članku uporabljam tudi jaz. 8 Hebrejsko shoah velika nesreča. Beseda je v današnjem pomenu v uporabi že od II. svetovne vojne. V slovenščini čedalje pogosteje nadomešča besedo holokavst, tako je naslov dokumentarni filma TV Slovenije o judovski skupnosti na Slovenskem premierno prikazanega 27. januarja 2009 Šoa. Teža molka (scenaristka Katja Stamboldžioski in režiser Primož Meško, dostopno na http://www rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/soa—teza—molka/, 5. IX. 2010 in http://www.rtvslo.si/odprtikop/ dokumentarci/soa—teza—molka/thumbs/, 5. IX. 2010) in spodaj omenjeni skupni projekt Prve gimnazije Maribor in Sinagoge Maribor. pripravili ekskurzijo v Krakov in Auschwitz. Ker sem želel dijakom predstaviti usodo konkretnih ljudi, žrtev holokavsta iz njihvega mesta Maribora, sem na spletnih straneh Yad Vashema9 pregledal tam dosegljivo Osrednjo podatkovno zbirko imen žrtev holokavsta.10 To je največja, več kot tri milijone imen obsegajoča, vendar še zdaleč ne popolna zbirka imen žrtev holokavsta. Našel sem 25 pričevanj (Pages of Testimony)1 ljudi, žrtev holokavsta, ki so bili Mariboru rojeni ali so tu živeli pred drugo svetovno vojno. Tukaj sem se prvič srečal z družinama Kohnstein in Singer. Ker sem se že prej povezal z dr. Marjanom Tošem iz Sinagoge Maribor12 zaradi načrtovane ekskurzije na Poljsko, sem ga o odkritju omenjenih družin obvestil. Povabil me je, da z referatom o njiju sodelujem na znanstvenem srečanju Holokavst in njegove posledice na Slovenskem, ki je bil del prireditev ob 65. obletnici osvoboditve Auschwitza z naslovom Soa — Spominjajmo se.13 K soavtorstvu referata sem povabil kolego prof. Romana Mirnika, ki je nato na leta 1988 odkriti spominski plošči v drugi svetovni vojni umrlih dijakov in učiteljev mariborske realke, predhodnice današnje Prve gimnazije, (^ Slika 1) opazil ime Rudolf Kohnstein (r. 1919, Maribor - t 1944/45, Mauthausen).14 Ker je podatke za spominsko ploščo pripravil Muzej narodne osvoboditve v Mariboru1 je bil naslednji korak v raziskavi tamkajšnja zbirka podatkov o žrtvah druge svetovne vojne. Izkazalo se je, da so podatki o članih družin Kohnstein in Singer navedeni na leta 1985 odkriti spominski plošči v mariborski četrti Pobrežje (^ Slika 2), da pa je o obeh družinah malo znanega. V naslednjih mesecih sva s kolegom Mirnikom iskala podatke v Arhivu Republike Slovenije,16 Muzeju Medimurja v Cakovcu,11 Pokrajinskem arhivu Maribor1 Univerzitetni knjižnici Maribor19 in na Upravni enoti Maribor20 kjer sva povsod naletela na veliko podporo. Še posebej moram izpostaviti informacije, ki sta mi jih posredovala dr. Marjan Toš in dr. Andrej Pančur z Inštituta za novejšo zgodovino v 9 Od hebrejsko yad dobesedno roka, pomensko spomenik in shem ime. O tej ustanovi Gutterman — Shalev (eds.), To Bear Witness in Hajdinjak, Yad Vashem, kjer na str. 77 v op. 1. pojasnjujem prevod v slovenščino. 10 The Central Database of Shoah Victims' Names, http://www.yadvashem.org/wps/portal/ IY_HON_Entrance. 11 Elektronska oblika obrazca dostopna na http://wwwyadvashem.org/wps/portal/ta/ p/_s.7_0_A/7_0_9M. 12 O delovanju Sinagoge Maribor oz. od leta 2011 Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor: Bedrač, Sinagoga Maribor, str. 24—43. 13 O celotnem projektu bilten slovenskega veleposlaništva v Izraelu za februar 2010 (dostopno na http://telaviv.veleposlanistvo. si/fileadmin/user_upload/dkp_46_vta/pdf/2010/2010_01_30_ eNewsletter_-_February_2010.pdf) in Hajdinjak, Šo'ah — Spominjajmo se!. Cf. Bedrač, Sinagoga Maribor, str. 38-39. 14 Osebni podatki Rudolf Kohnstein: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 570, mfp. 220-221, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1394, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto, Čeh, Okrajna komisija, str. 213 in SI_PAM/0446/08610, sig.: 16/B— 1821, JIM, Jevreji, št. 12983, Grunwald, The Scroll, str. 141, Žrtve rata, s. v, YVCD, Page of Testimony, Helena (Markovic) Romano, 1999 in Kalšan, Židovi, str. 81. O njem: AA, Konstein, Pismo in AA, Straka, Gizela Strakova — pismo in . 15 Za pomoč se zahvaljujem Miri Grašič in dr. Ireni Mavrič Žižek. 16 Za pomoč se zahvaljujem direktorju muzeja mag. Vladimirju Kalšanu. 17 Za pomoč se zahvaljujem Vanji Pfajfar in Branku Raduloviču. 18 Za pomoč se zahvaljujem Sabini Lešnik in Poldetu Mikec-Avberšku. 19 Za pomoč se zahvaljujem Sandri Kurnik Zupanič, Neli Jergovic in mag. Vlasti Stavbar. 20 Za pomoč se zahvaljujem dr. Bojani Zadravec. LEPO JE. VEÍ. MAHA. LEPO JK ŽIVETI. TODA ZA KAR SEM UMRL, BI HOTEL Al ENKRAT UMRETI ¡ KAJVB PADLI ZA SVOBODO V NOB ADAMIČ BRANKO. ADAMIČ IGNAC, AUD1Č JANKO. BAJT ZVONKO. BALAÍA Al PAD, SEČILA LJUBO. BENČAN JURIJ. 1ERGREZ MARS, BERLIČ ZVONRO• lOROVEA ARNOÍT. BOŽIČ LJUBO. BRANISELJ MARJAN. BUČtNEE DRAGO. CEFUDER SAÍA. CEROVÍtí IVO. CIZEJ JANEZ. ČOPIČ FRANC, CRNER DR FRANJO. PROF ČARF JURIJ» ČRFIČ MARS. ČERIN BORIS, ČEEIN VlTIO, ČRNKO JANJA. DAJČMAN HERMAN. DERNOVÍEE JANEZ. DE3TOVNIE KAREL - RA JUH. NARODNI HEROJ, DOBRA VC HELENA. DOLANC ME LIT A. DOLINÍEE KAREL. DURJAVA MARS. ERBEÍNIK BORIS. ERBEŽNIE VITO. FATUR JOSIP. FATUR VILEO, FERJANČIČ VIKTOR, FERK JOSIP. FERMKVC LILIJA, PROF FLUKS JOŽE, FRELIH ANTON. FROM 3LAVEO, GERZINIČ NEOA. GLAZKR MATIJA. GNIUJlR BORUT, GOBEC BRUNO. GOLOUH RUDOLF. GRADIÍNIK ZORRA, GRUDEN LEON. HllS BOGOMIR. FIRÍ KAREL. HLEBj ZVONIHlR, KQJNIE SLAVKO, HROVAT STOJAH, JANČAR LIZIKA. NAR- HEROJ, JELRNC MATEVŽ, JELENC ZDRAVKO, JUSTIN DRAGO, RAC BORIS. EAC MIROSLAV. EAI3KR MILRA, EAHRNÍEK PETER. EARER ZLATEA. EATOL IVAN. KRRKNČ1Č MARICA. KERENČIČ ZVONRO. KJUDER RAREL. KLADNJK SAVO. KLINE VLADIMIR. KOCUVAN ADOLf, KOHNSTEIN RUDOLF. EOREN ALOJZ. ROREN MARJAN, KOROÍEC FAVEL. EOS ADOLF. EOJAK VINEO, PROF EOÍEN1NA NlEODEM. KOVAČIČ MAKS. PROF. KOVAČIČ NADA. KlANJC BOGDAN. I* A SNA ZVONRO, EUNTU FRANC, LAH ER VIN, LAH JANKO, LAH VASILIJ, LAZNIE MAKSIMIt-JAN- LEBA N SAVA. LEDINEK BORIS. LEGIÍA LADISLAV, LENARDON STANE. LESJAE DARIO. LESKOVEC BOJAN. LEJNIK HIRED, LlKOF OLCA. LUBANJÍEK HERHAN, LUÍIN DUÍAN. MAJCEN MIROSLAV. MAJCEN ZLATAN. MAJER •ČRTONIR. MAEUC BORIS, MARIOH LINO. MA3TINÍEK ZLATEO. MENIH JOŽE, NAR- HEROJ. i MIZOEC VINKO, .. Hlt-ETA TOMISLAV. H tLOSTNIK SMILJAN. MlStKJ DANICA, MRAVLJAE IVAH^__ ' MRAVLJAK MILÁN. NABERGOJ ŠTEFAN, OBREZA DANILO, OGRIZER PETER. OSTAPOVIČ FEDOR. 0PAPEŽNIK JANKO, FAHER NTK VOJRO. PAHOR KARLO. PAJTLER MILIVOJ, PEČOVN1E BRANKO. f PEČOVNIR ZORA, PERTOT EGON. PETKOVÍEK N1KO, PINTEE FRANC. PLAJEAN EMILIJA, FLKÍHIK BOGOMIR. POTOČNIK STEVO. POTOK AB FERDINAND. PROF. PREGRAD IVAN, PUC SREČKO. PULRO JOŽE. PUPIS BOJAN. REGOR&E JURIJ, REKER RlHARD, REM3 MILOj. REÍL OLDRIH, ROBIČ RADO. ROGAN LUDVIK ROZEAUD MILAN, ROTH MIROSLAV. 3EEIRK1E 5AV1NA. SKHJOR SMILJAHA. SEVER ALBIN. SLOKAR DRASKO. STARC STANISLAV, ÍER1AK MIRAN. SESEO JOŽE, PROF. NARODNI HEEOJ, JPENDL ERNEST- SROK MIHAEL, jROL BRANKO, Ju£lOYIČ VIKTOR, T0MAS1HI SILV ERA. NARODNI HEROJ« TUREL BRUNO. TUÍAK MIRKO, VODE» LJUBAH. VOJNILOVlč BORIŠ, VREČKO ZVONKO, VRSČAJ tNGO. ZABLAČAN ZVONKO. ZAGERNIK IVAN, ZAGERNIK TONE- ZIMfČ DUÍAN. ŽIGER VLADO, ŽITNIK OTO, ŽIVEC BOGDAN Slika 1: Spominska plošča v II. svetovni vojni umrlih dijakov in zaposlenih mariborske realke, danes Prve gimnazije Maribor, nastala po podatkih Muzeja narodne osvoboditve Maribor in odkrita leta 1988 (fotografija: Boris Hajdinjak). Med na njej navedenimi imeni je tudi Rudolf Kohnstein (1919, Maribor-1944/45, Mauthausen). S? T - > U - j. 1 a 1 v _ v iisor i TFI« 'SZt -NSTLIN ¡iS* ' ■pili» Iv .MAK.TiM KONSAK eio , STANKO KORZE I AMBROZ KOVAČI t tsil NA£A K^vačič i||l:; ANTON KK.AŠNA soa - ZVONKO K RASNA J?. FRANC KUKOVEC i»20 - J02E LEMUT '1918. MAKS LORBEK 190» - AVGUST MAHNE isoi - AVGUST MAJERIC isos - KLARA MAJUKJLD IB9Z - METKA MILKOV1C ISLS -SMILJAN M1L0STNIK is2S - IVAN MOČNIK 193V- m t I F\ n nLL.v T SMILJAN HILOS IVAN MOČNIK mm m mm t-5 iSipc p»tM«L * Mn-ifj; 'OH PULKO ir'U . |4*t ktNCltl 1 - IsJs FKANJoklllC jLlOJZ R07H.N '9H - liTS tTM tuPAB*N "IS -lsl JOŽE. SAK A?lM ■ "S' AN SAVINJE* ER(U SINGS* '"¡-114! »S* fid smo sramu Ur _ »l&r H ; m Vin A TO M A SINI 1,8 .1513 Bail toplak isol. ANTON VELIStE* SSS -iS** JANEZ VOCRm i»li luij J02L VkHNJAK 1S10 . 154! JANKO ŽEMLJIC DOS -.>41 JOŽE. ZUfANC - LE) 4 t WAN ŽICAM liOŠ - IMS LOVRENC ZOHAk = Slika 2: Spominska plošča v II. svetovni vojni umrlih prebivalcev Pobrežja, nastala po podatkih Muzeja narodne osvoboditve Maribor in odkrita leta 1985 (fotografija: Boris Ferk). Med na njej navedenimi imeni so tudi Kohnsteini in Singerji. Ljubljani.21 Odkril sem, da je v Zagrebu še vedno živ Oto Kohnstein, danes Konstein (r. 1929, Čakovec),22 ki je do leta 1935 živel v Mariboru, in med holokavstom preživel taborišča Auschwitz (taboriščna številka A-3227), Mittelbau-Dora, podružnico Buchenwalda, in Bergen-Belsen. O njegovem življenju je bil leta 2008 posnet že omenjeni dokumentarni film Da se ne pozabi?7' S pomočjo dr. Marjana Toša in Židovske opaine Zagreb sem z njim navezal stik. Ljubeznivo je potrdil moje ugotovitve o svojih sorodnikih in mi posredoval nekatere do tedaj meni neznane podatke. Povezava s Sinagogo je projekt na Prvi gimnaziji Maribor z ekskurzije na Poljsko razširila še na gostovanje razstave Holokavst 1933—1945 — Pogum, da se spominjamo,24 obisk gospe Erike Fürst,25 preživele holokavsta iz Murske Sobote, ter pripravo kulturnega programa za osrednjo komemoracijo ob dnevu spomina na holokavst. Najprej smo 18. januarja 2010 ob omenjeni spominski plošči s krajšim kulturnim programom pod vodstvom prof. Polone Meke Ožinger in z nagovoroma ravnatelja Prve, mag. Srečka Zorka, ter mariborskega župana svečano odprli razstavo.26 Že v naslednjih petih dneh si je razstavo ogledalo več kot 1.000 ljudi. Vodiči po razstavi so bili posebej pripravljeni dijaki Prve, ki so v svojo razlago vključili tudi podatke o usodi omenjenih Kohnsteinovih in Singerjevih. Dne 26. januarja 2010 je bilo nato v Sinagogi že omenjeno znanstveno srečanje Holokavst in njegove posledice na Slovenskem. Vrhunec prireditev je sledil 27. januarja 2010. Dopoldne je bilo na Prvi srečanje okoli 100 dijakov z gospo Fürst,27 ki ga je vodil dr. Toš. To je bilo, kot je naslednji dan zapisal Dnevnik, „35 minut pretresljive tišine."28 Sam sem kot gostitelj izkoristil 21 AA, Pančur, Pismo. 22 Osebni podatki Oto Kohnstein, danes Konstein: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1396 in 1405, JIM, Popis, Čakovec, YVCD, Page of Testimony, Moshe Schnitzer, 1999 ter Kalšan, Zidovi, str. 80. Njegovo pričevanje: AA, Konstein, Pismo. O njem: AA, Bazan, Pismo, AA, Müller, Pismo ... 14. III. 2011, AA, Hajdinjak, Roman Wigele — intervju in Kneževic — Laslo, Židovski Zagreb, str. 143. 23 Dokumentarni film Da se ne zaboravi, premierno prikazan 18. decembra 2008 (režiserka Ljiljana Jojic). 24 Jedro razstave je razstava The Courage to Remember, ki jo je pripravil Simon Wiesenthal Center in jo je leta 2004 v Slovenijo pripeljala takratna kustodinja Sinagoge prof. Nataša Smolič, pred in po tem učiteljica na Prvi gimnaziji Maribor. Pri prevodu besedila v slovenščino sva sodelovala prof. Barbara Damjan, prav tako učiteljica na Prvi gimnaziji Maribor in jaz. V angleščini je razstava tudi z delovnimi listi dostopna na http://motlc.wiesenthal.com/site/pp. asp?c=gvKVLcMVIuG&b=395221. Razstava je bila leta 2005 dopolnjena s predstavitvijo usode prekmurskih Judov, ki jo pripravil kustos Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti mag. Franc Kuzmič. 25 Osebni podatki Erika Fürst: SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Murska Sobota, JIM, Popis, Murska Sobota ter Velunšek, Okrajna komisija, str. 196 in SI_PAM/0447/02900, sig.: 1 -5535. Njeni pričevanji: AA, Hajdinjak, Erika Fürst — intervju ... 2010 in AA, Hajdinjak, Erika Fürst — intervju ... 2011. (taboriščna številka A-15981) 26 O tem tudi mediji: TV Maribor, 18. I. 2010 in TV Slovenija 1, 20. I. 2010, dostopno na http://tvslo.si/predvajaj/porocila-ob-15h/ava2.57555207/ (na koncu, med približno 7:30 in 9:30), TV Maribor in TV Slovenija 1, 20. I. 2010, dostopno na http://tvslo.si/predvajaj/vrtinec/ava2.57516597/, Jasmina Cehnar, Razstava o holokavstu, Večer, 19. I. 2010, str. ###, dostopno tudi na http://www vecer.com/clanekmar2010011905504587, Mo. B., Razstava Holokavst 1933-1945, Delo, 18. I. 2010, str. ###, dostopno tudi na http://www.delo.si/clanek/97218. 27 Kratek intervju z Eriko Fürst, žal brez omembe Prve gimnazije Maribor, na http://www rtvslo.si/slovenija/pahor-nasa-zaveza-je-da-ohranimo-spomin/222249. 28 Tomaž Klipšteter, 35 minut pretresljive tišine, Dnevnik 28. januar 2010 (http://www dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042333434). priložnost za kratek intervju z gospo Fürst o nekaterih podrobnostih o dogodkih aprila in maja 1944, ki so v Murski Soboti in Mariboru tedaj potekali podobno. Zvečer je bila v Sinagogi osrednja komemoracija ob dnevu spomina na holokavst29 s svečanim govorom predsednika vlade in kulturnim programom dijakov Prve in Gibalnega gledališča, ki sta ga pripravila prof. Meke Ožingerjeva in dijak Prve Tin Grabnar, sodelovala pa je tudi prof. Natalija Rojc Črnčec. Po predstavitvi referata sem z nadaljnjim delom odkril še nekatere nove podrobnosti. Tako sem na medmrežju našel spisek t. i. Mengelejevih dvojčkov,30 na katerih je dr. Josef Mengele (1911-1979)31 opravljal svoje zločinske medicinske poskuse.32 Med njimi sta bili tudi dve članici družine Kohnstein iz Maribora, Milica (tudi Emilija, r. 1927, Maribor - f 1946, Budimpešta)33 s taboriščno številko 80912, in Gizela (r. 1927, Maribor)34 s taboriščno številko 80913. Ko sem avgusta 2009 začel s pripravami na ekskurzijo na Poljsko, si nisem mislil, da bom lahko na njej podoživljal usodo resničnih ljudi, svojih nekdanjih someščanov.35 Po vrnitvi iz Poljske sem za mariborski tednik 7 dni napisal zgodbo o Kohnsteinovih in Singerjevih, kakor sem jo pač takrat poznal.36 Šele po tej objavi sem dobil odgovor iz arhiva muzeja v Auschwitzu (Panstwowe Museum Auschwitz—Birkenau);'1 ki je razgrnil nove podrobnosti. Prijetno me je presenetil gospod Slavko Šterman iz Ruš, ki me je poiskal in mi posredoval 29 Kratka predstavitev proslave, žal z napačno navedenim organizatorjem (»slovenska judovska skupnost«), TV Slovenija 1, 27. I. 2010, dostopno na http://wwwrtvslo.si/slovenija/pahor-nasa-zaveza-je-da-ohranimo-spomin/222249. 30 CANDLES, Twins Listings. Na tej listi in v GARF ohranjeni Namensliste der von den Sowjets in Auschwitz aufgefundenen Kinder so tudi nekateri drugi otroci, ki so jih rdečearmejci našli 27. I. 1945 v Auschwitzu, tako tudi že omenjena Erika Fürst iz Murske Sobote. O t. i. Mengelejevih dvojčkih: Matalon Lagnado - Cohn Dekel, Children. 31 O njem (izbor): Nyiszli, U službi, Matalon Lagnado - Cohn Dekel, Children in Strzelecka, Medical Crimes, str. 66-94. 32 O psevdoznanstvanstvenih medicinskih poskusih v Auschwitzu: Nyiszli, U službi, Hilberg, Die Vernichtung ... 2, str. 1007-1013, Kubica, VIII. Children, str. 261-267, Strzelecka, X. Experiments, Schikorra, 13. Konzentrations- und Todeslager, str. 161 in Strzelecka, Medical Crimes. 33 Osebni podatki Milica Kohnstein: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 570, mfp. 220-221, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1394, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto, Čeh, Okrajna komisija, str. 213 in SI_PAM/0446/08610, sig.: 16/B-1821, JIM, Jevreji, št. 12982, Žrtve rata, s. v in YVCD, Page of Testimony, Helena (Markovic) Romano, 1999. O njej: AA, Konstein, Pismo, AA, Lesniak - Bazan, Pismo, AA, Bazan, Pismo, AA, Straka, Gizela Strakova - pismo in AA, Hajdinjak, Roman Wigele - intervju. 34 Osebni podatki Gizela Kohnstein, por. Strakova: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 570, mfp. 220-221, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1394, SI_AS_68, f. 292/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto, Čeh, Okrajna komisija, str. 213 in SI_PAM/0446/08610, sig.: 16/B-1821 in YVCD, Page of Testimony, Helena (Markovic) Romano, 1999. O njej: AA, Konstein, Pismo, AA, Lesniak - Bazan, Pismo, AA, Bazan, Pismo, AA, Müller, Pismo ... 14. III. 2011, AA, Straka, Gizela Strakova - pismo in AA, Hajdinjak, Roman Wigele - intervju. 35 O ekskurziji oddaja Radia Maribor, 11. III. 2010, dostopna na http://www.rtvslo.si/ mojavdio/tags/prof.+Boris+Hajdinjak in Jasmina Cehnar, Gimnazijski poklon žrtvam taborišča smrti, Večer, 12. III. 2010, str. 20, dostopno tudi na http://web01.vecer.com/portali/vecer/v1/stolpec650/ clanek/clanek_natisni/?kaj=3&id=2010031205521423. 36 Hajdinjak, Kohnsteini in Singerji ... (1); isti - Mirnik, Kohnsteini in Singerji ... (2) in isti, Kohnsteini in Singerji ... (3). 37 AA, Lesniak - Bazan, Pismo. svoje spomine,38 potem ko je prebral zgodbo o Kohnsteinovih in Singerjevih v 7 dni. V svojih zapiskih se spominja mariborske judovske družine Gintz/Ginc. Kasneje so mi svoje spomine na predvojne mariborske Jude posredovale še Mariborčanke, gospe Roza Bervar roj. Pediček (r. 1920),39 Ida Kasesnik roj. Brence (r. 1915),40 in Nada Filipič roj. Sardoč (r. 1922).41 Junija 2010 sem se udeležil Seminarja za akademike in upravljalce iz Slovenije (Seminar for Academics and Policy Makers from Slovenia)4 ki ga je organizirala Mednarodna šola za študije holokavsta (International School for Holocaust Studies, ISHS) pri Yad Vashemu, in sedme Mednarodne konference o izobraževanju o holokavstu (7th International Conference on Holocaust Education).4 Čas, ki sem ga preživel v Yad Vashemu, mi je omogočil ne le podrobno seznanitev s to ustanovo, temveč tudi kratko, a plodno raziskovalno delo. Dr. Kingi Frojimovics, vodji madžarskega oddelka arhiva Yad Vashem, sem predal fotokopije dokumentov iz Arhiva Republike Slovenije, ki osvetljuje življenje družin Kohnstein in Singer v Mariboru v letih 1940 in 1941, preden so bili pregnani in so se zatekli v Čakovec v takrat madžarsko Medžimurje. Dr. Fojimovics, ki je tudi avtorica prispevka o getu v Nagykanizsi,44 kamor so bili Judje iz Prekmurja in Medžimurja pripeljani 28. aprila 1944 in od koder so bili nekateri med njimi takoj, drugi pa 18. maja 1944 odpeljani v Auschwitz, ni poznala slovenske45 in hrvaške literature46 o tem dogajanju, zato je bila arhivskih kopij še posebej vesela. Hkrati sem sam v arhivu Yad Vashema našel okoli trideset meni do tedaj nepoznanih dokumentov in navedb virov o članih družin Kohnstein in Singer. V luči novih informacij sem se ponovno obrnil na arhiv muzeja v Auschwitzu,47 kot tudi na Deželno sodišče Frankurta na Majni (Landgericht Frankfurt am Main), kjer je bilo 19. januarja 1981 pričanje že omenjene „Mengelejeve dvojčice" Gizele Kohnstein, poročene Strakovä,48 eno izmed 74 uporabljenih v obtožnici in zapornem nalogu za takrat sicer že pokojnega dr. Mengeleja.49 S pomočjo Gordane Šoevegeš Lipovšek iz Pokrajinskega arhiva v Mariboru sem prebral nekatere madžarske dokumente50 ter prišel tudi do liste transporta, ki je zapustil Nagykanizso 18. maja 1944 38 AA, Hajdinjak, Slavko Šterman — intervju. 39 AA, Brvar, Roza Bervar — intervju. 40 AA, Hajdinjak, Ida Kasesnik — intervju. 41 AA, Hajdinjak, Nada Filipič - intervju ... 26. II. 2011 in AA, Hajdinjak, Nada Filipič -intervju ... 3. IX. 2011. 42 Program seminarja na Seminar for Academics and Policy Makers from Slovenia, http: / / www1. yadvashem.org/yv/en/education/seminars/seminar_pdf/seminar_slovnia_june_9.pdf, 5. IX. 2010. 43 Celotno dogajanje na konferenci 7th International Conference on Holocaust Education, http://www1.yadvashem.org/yv/en/education/conference/2010/index.asp, 5. IX. 2010. 44 Frojimovics, Nagykanizsa. 45 Omeniti velja vsaj Gašpar — Lazar, Židje v Lendavi = A lendvai zsidosäg in Toš, Zgodovinski spomin. 46 Omeniti velja vsaj Kalšan, Židovi. 47 AA, Bazan, Pismo in AA, Wontor—Cichy, Pismo. 48 Pričanje pred Hessische Landeskriminalamt v Wiesbadnu iz dne 7. I. 1981. 49 AA, Staatsanwaltschaft Frankfurt am Main, Pismo, kjer je navedena signatura spisa Strafsache 50/4 Js 340/68, ki pa se nahaja v Hessisches Hauptstaatsarchiv Wiesbaden. Žal od tam še nisem dobil odgovora. 50 Objavljeni Nemeth — Paksy, Együtteles es kirekesztes. in prispel v Auschwitz 21. maja 1944.51 Z delom v Jevrejskom istorijskom muzeju v Beogradu52 sem prišel do novih spoznanj tudi o mariborskih Judih pred in med holokavstom. Pričevanji Lidije Rosner Busti (r. 1928, Maribor)53 iz Novare in Barbare Rosner iz Trsta,54 ki mi je posredovala tudi izjemno zanimive spomine svojega očeta Karla Rosnerja (r. 1922, f Maribor-2002, Novara),55 so moje znanje o tej temi še poglobili. Pomemben je tudi prispevek Mojce Horvat56 iz Maribora. Svoje spomine na čas pred letom 1941 je zabeležil tudi Pavel L0bl/Larič (1926, Dunaj)57, v ZDA Paul H. Laric, v svojem delu Maribor Remembered, ki je izšlo leta 1989,58 kot tudi v obsežnem intervjuju iz leta 1991.59 Nova spoznanja sem deloma predstavil januarja 2011 z referatom Maribor in mariborski Judje 1938—194100 v okviru simpozija Reševanje Judov 1938—1941 in slovenski pravičnik Uroš Žun.61 Izkazalo se je, da sta sorodstveno povezani družini Kohnstein iz T0ebiča na Moravskem (^ Slika 3) in Singer iz Medžimurja, (^ Slika 4) katerih člani so krajši ali daljši čas živeli v Mariboru, zaradi svojega razvejanega sorodstva ne samo klasični primer disperznega življenja judovskih družin pred drugo svetovno vojno, temveč so tudi njihove medvojne usode kaj značilne za zgodovino holokavsta, preganjanje in morijo: kraji, v katerih so pomrli, se raztezajo od Baltskega od Jadranskega morja. Na svoja vprašanja o članih družin Kohnstein in Singer sem prejel odgovor tudi od Mednarodne sledilne službe (International Tracing Service) iz Bad Arolsena.62 S pomočjo moje nekdanje dijakinje Urške Repnik, sicer študentke češčine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sem dobil tudi odgovore o usodi Kohnsteinovih na Češkem iz treh ustanov, ki se tam ukvarjajo s holokavstom: Judovskega muzeja v Pragi (Židovske muzeum 51 Original je shranjen v Zala Megyei Leveltar v Zalaegerszegu, kopija v arhivu avtorja. 52 Za pomoč se zahvaljujem Branki Džidic. 53 Osebni podatki Lidija Rosner, por. Busti: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 573, mfp. 955-956, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 632, mfp. 418-419, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 511 in SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto. Njena pričevanja: Rosner Busti, Pismo ... 21. I. 2011, Rosner Busti, Pismo ... 18. IX. 2011in Rosner Busti, Pismo ... 11. XII. 2011. 54 Njena pričevanja: Rosner, Pismo ... 21. I. 2011, Rosner, Pismo ... 17. IX. 2011 in Rosner, Pismo ... 6. XII. 2011. 55 Osebni podatki Karl/Karlo Rosner: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 573, mfp. 955-956, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 632, mfp. 418-419, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 511 in SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto. Njegovi spomini: Rosner, Spomini. 56 Mojca Horvat je pravnukinja dr. Klare Kukovec. 57 Osebni podatki Pavel Lobl/Larič: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 610, mfp. 2630, Pčelnikov (ur.), Veliki adresar, str. 459 in SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto. O njem: Sigrist, Interview, s. v in Dolar, Jaro, Spomini, str. 108. Leta 1998 se je v New Yorku srečal s svojim učiteljem telovadbe Leonom Štukljem (1898, Novo mesto-1999, Maribor): Srečanje učitelja in učenca, Večer 54, št. ###, 29. IV 1998, str. 48. 58 Laric, Maribor. 59 Sigrist, Interview. 60 Povzetek referata Hajdinjak, Maribor. 61 O simpoziju Anna Maria Grünfelder, Civilni pogum, Večer, 10. II. 2011, str. 8, dostopno tudi na http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011021005619073. 62 AA, Müller, Pismo ... 16. II. 2011 in AA, Müller, Pismo ... 14. III. 2011. v Fraze),63 Inštituta terezinske iniciative (Institut Terezinske iniciativy)M in Spominske ustanove Terezjn (Pamatnik Terezin),65 in prejel dragocene skenirane originalne dokumente. Gospa Repnik je v Svitavi na Moravskem našla "Mengelejevo dvojčico," gospo Strakovo, ki je pristala na intervju, vendar si je nato žal v zadnjem trenutku premislila. Kljub izjemni pomoči Židovske občine Brno (Židovska obec Brno), njenega predsednika ing. Pavla Frieda66 in članice Antonie/Toničke Militkove, roj. Michalove,67 ki sta oba preživela holokavsta, si gospa Strakova ni premislila, a spet se je izkazalo, da lahko še tako drobna informacija pomembna za celotno zgodbo. Iz dokumentov, ki mi jih je ljubeznivo dala na razpolago Židovska občina Brno, sem razbral, da ima gospa Strakova sina Milana. Ta je preko mag. Jane Šnytove, lektorice za češčino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, posredoval nekatere informacije o življenju svoje matere.68 Med drugim je omenil, da je njegova mama še vedno v stiku s sošolko iz Maribora, gospo Ružico Žager roj. Verbošt (r. 1928), ki je na intervju69 prijazno pristala. Dodala je še en kamenček v mozaik zgodbe o Kohnsteinovih in Singerjevih, saj me je opozorila na Romana Wigela (r. 1929, Breg), ki je bil nekoč sosed družine Singer na Pobrežju. Tudi intervju z njim70 je dodal nekaj novih informacij, tako da sem lahko tudi ta spoznanja uporabil za pripravo razstave o Kohnsteinovih in Singerjevih, ki je bila del med aprilom in junijem 2011 potekajočega projekta Mariborske knjižnice, Frve gimnazije Maribor in Sinagoge Maribor z naslovom Zvezdna proga,71 katerega pobudnika sta bila Andreja Babšek in Klemen Brvar iz Mariborske knjižnice. Na otvoritvi zgodovinskega dela razstave 10. maja 2011 v Sinagogi Maribor12 je bila Mestni občini Maribor predana pobuda za postavitev t. i. tlakovcev spomina/kamnov spotike (Stolpersteine)73 v spomin na v holokavstu umrle člane družin Kohnstein in Singer. Kmalu zatem sem s pomočjo Miriam Steiner Aviezer (r. 1935, Karlovac),74 ki je preživela holokavst in je bila vrsto let sodelavka Yad Vashema za območje Jugoslavije (sicer je izraelski in svetovni znanosti bolj znana kot avtorica dela Vojak Z zlatimigumbi)js junija 2011 vzpostavil stik s prijateljico Rudolfa Kohnsteina iz časa njegovega bivanja v Čakovcu, gospo Heleno/Lili Markovih, poročeno Romano (r. 63 AA, Frankl, Pismo. 64 AA, Štepkova, Pismo ... 18. I. 2011 in AA, Štepkova, Pismo ... 11. II. 2011. 65 AA, Nemcova, Pismo, Terezin. 66 O njem: Korcok, Pavel Fried. 67 O njej: Pokreis, Antonie Militka in Klementova, Posledni nastupište, str. 52 in 56. 68 AA, Straka, Gizela Strakova - pismo. 69 AA, Hajdinjak, Ružica Žager - intervju. 70 AA, Hajdinjak, Roman Wigele - intervju. 71 Babšek et al., Zvezdna proga. 72 O otvoritvi razstave Tadeja Toplak, Razstava Zvezdna proga v knjižnicah Rotovž in Sinagogi obuja življenja žrtev holokavsta, Večer, 11. V 2011, dostopno tudi na http://web.vecer.com/portali/ vecer/v1/stolpec650/clanek/clanek_natisni/?kaj=3&id=2011051105644977. 73 O njih: Brvar, Tlakovci spomina. 74 Osebni podatki Miriam Steiner, por. Aviezer: SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Trebnje. Čeprav je bila rojena na Hrvaškem, je pred II. svetovno vojno živela v Trebnjem na Dolenjskem. Od leta 1971 živi v Izraelu in je bila članica komisije za dodeljevanje statusa pravičnika za ozemlje nekdanje Jugoslavije. 75 Delo je prvič izšlo v slovenščini leta 1964 in bilo prevedeno v hebrejščino leta 1977, srbohrvaščino leta 1979 in angleščino leta 1987. Delo govori o holokavstu skozi oči otroka in ima v Izraelu status obveznega osnovnošolskega čtiva. Slika 3: Trebič (nem. Trebitsch, Moravska): pogled iz Hradka na Glavni, danes Karlov trg, desno/ severno od reke Jihlave je judovski del mesta (češ. Tfebičska židovska čtvrt), ki je od leta 2003 edini judovski spomenik izven Izraela, uvrščen na Unescov spisek kulturne dediščine sveta (vir fotografije: František Dvorsky, Tfebicky okres, Brno, 1906). V tem mestu se je rodil Salomon Kohnstein (1856, Trebič-1932, Maribor). Slika 4: Prelog (madž. Perlak, Medimurska županija, Hrvaška): Vila Singer, danes Trg Svetog Florijana 31 (vir fotografije: Vladimir Kalšan, ŽidoviuMedimurju, Čakovec: Muzej Medimurja, 2006, str. 35). Vilo je pred I. svetovno vojno zgradil Ludvik Singer (tudi Ljudevit, 1863, Zalaegerszeg—1935, Prelog). 1925, Lendava),76 ki je preživela holokavst (taboriščna številka iz Auschwitza 81035) in je leta 1999 napisala pričevanja o nekaterih članih družin Kohnstein in Singer za Yad Vashem?1 Od nje sem med drugim dobil fotografijo Rudolfa Kohnsteina, s katerim se je moja raziskovalska zgodba pravzaprav začela. Slednjič sem lahko govoril tudi s še enim sorodnikom mariborskih Kohnsteinovih in Singerjevih, gospodom Ivico Singerjem (r. 1926, Varaždin)78 iz Zagreba, ki je tudi preživeli holokavsta. Med drugim je tudi prevajalec spominov zdravnika in neprostovoljnega Mengelejevega sodelavca, dr. Miklosa Nyiszlija (1901—1956)79 v hrvaščino. Pričevanje gospoda Singerja je dopolnila še njegova žena, gospa Alice Singer roj. Hirschsohn (r. 1934, Prelog).80 Še vedno pa ostaja možnost dodatnih informacij, če bom lahko vzpostavil stik z nekim sorodnikom Kohnsteinovih v Izraelu, ki je leta 1999 prav tako oddal pričevanja Yad Vashemu za nekatere od Konsteinovih. Mariborski Judje pred holokavstom: "Židovska četrt je torej brez Židov in tudi v mestu bi leta 1938 težko našli kakega Žida"81 Odlični roman Severni sij Draga Jančarja, nedvomno enega izmed najboljših slovenskih pisateljev, je postavljen v Maribor v začetek leta 1938. Maribor je s tem Jančarjevim delom, katerega zgodba je vstavljena v čas tik pred drugo svetovno vojno, ko je bil vihar že na vidiku in so družbene in socialne razmere dosegle vrelišče, dobil nesporno enega največjih, če ne celo morda največji literarni spomenik. Čeprav ga je Jančar napisal z izrednim poznavanjem takratnega Maribora, se je glede Judov zmotil: v mestu bi leta 1938 lahko našli kakšnega Žida. V podkrepitev zgoraj navedenega velja poudariti, da je število Judov v Mariboru po podatkih uradnih štetij prebivalstva82 naraslo iz 37 oseb leta 1880 na 94 oseb leta 1931 (k čemur je očitno pripomoglo 12 članov družin Kohnstein in Singer). Leta 1937 nastali seznami Banske uprave Dravske banovine, ki so bili narejeni za potrebe Zveze judovskih veroizpovednih občin Kraljevine Jugoslavije (Savez jevrejskih veroispovednih opština Kraljevine Jugoslavije)83 v 76 Osebni podatki Helena/Lili Markovic, por. Romano: JIM, Popis, Čakovec in Kalšan, Zidovi, str. 88. O njej: AA, Romano, Pismo in Hajdinjak, Helena Romano - intervju. 77 Arnošt, Emanuel/Emil, Emilija/Milica, Gizela, Olga, Rudolf in Vilma Kohnstein. 78 Osebni podatki Ivica Singer: JIM, Popis, Čakovec, Kalšan, Zidovi, str. 34 in 116 (rojstni kraj napačno »Prelog«). O njem: AA, Hajdinjak, Roman Wigele - intervju in AA, Hajdinjak, Ivica Singer -intervju. 79 Delo z originalnim naslovom Dr. Mengele boncoloorvosa voltam az Auschwitz-i krematoriumban je prvič izšlo leta 1946 (Debrecen: Tiszantuli Reformatus Egyhazkerület). Hrvaški prevod iz leta 1981 U službi doktora Mengelea pa je nastal na osnovi izdaje iz leta 1947 (Budapest: Vilag). Pri prevodu je sodelovala Eva Schwarz (1927, Budimpešta), hčerka dr. Ljudevita/Lajosa Schwarza (1877, Čakovec-1944, Auschwitz), odvetnika iz Čakovca in predsednika tamkajšnje judovske občine. 80 Osebni podatki Alice Hirschsohn, por. Singer: Kalšan, Zidovi, str. 33 in 115. O njej: AA, Hajdinjak, Alice Singer - intervju. 81 Jančar, Severni sij, str. 136. Za to poglavje cf. Hajdinjak, Maribor in Bedrač, Sinagoga Maribor, str. 20-22. 82 Podatke za celotno ozemlje današnje Slovenije: Pančur, Judovsko prebivalstvo, str. 271-275, Tabela 3. 83 Kratek opis delovanja: Nedomački - Goldstein, 13. Savez. Beogradu84 sicer izkazujejo za to leto upad števila Judov v Mariboru na 86 oseb (od tega 13 članov družin Kohnstein in Singer). Analiza virov Pokrajinskga arhiva Maribor85 z uporabo "rasnega" kriterija,86 ki so ga nenazadnje uveljavili nacisti, pokaže, da je bilo število Judov v Mariboru leta 1937 vseeno večje: po še nepopolnih raziskavah najmanj 113 oseb. S to številko se sklada tudi zadnji ohranjeni podatek pred napadom na Jugoslavijo, ko Zveza judovskih veroizpovednih občin za leto 1940 za Maribor navaja 100 Judov.87 Ne glede na naraščanje števila pa je bil delež Judov med prebivalstvom predvojnega Maribora vedno nižji od 0,5 odstotka. Tako nizko število Judov nikoli ni zadostovalo za nastanek judovske občine in izgradnjo sinagoge v Mariboru. Edina izjema je bilo obdobje prve svetovne vojne, ko je zaradi večjega števila Judov, avstroogrskih vojakov (in morda tudi ruskih ujetnikov?) vsaj leta 1917 delovala začasna sinagoga na Tržaški cesti.88 Poskus nastanka judovske občine v Mariboru za ozemlje slovenske Štajerske in Kranjske v letih 1928 in 192989 se je kljub podpori tamkajšnjih Judov in sosednjih judovskih občin v Lendavi90 in Čakovcu91 končal neuspešno, s podreditvijo judovski občini v Murski Soboti.92 Judje na ozemlje slovenske Štajerske in Kranjske so bili do leta 1918 pripadniki judovske občine v Gradcu.93 Po letu 1918 so Judje na Kranjskem spadali k judovski občini v Zagrebu,94 na slovenskem Štajerskem pa k judovski občini v 84 SI_AS_68, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, ki vsebuje naslednje dokumente: dopis Spisak Jevreja u Dravskoj banovini, Beograd, 7. april 1937 oz. Seznam židov dravske banovine, 7. 4. 1937, tabelo Številčni seznam židov v dravski banovini po stanju okoli 1. 5. 1937 (jevrejske v in brez konf.), dopis Jevrejska veroispovedna opština Murska Sobota, 22. februar 1938, dopis Mednarodni informacijski zavod »Informator - Ljubljana« Viktor Blažič, 8. marec 1938in najpomembnejše - natančne sezname po takratnih občinah. V seznamih so navedeni/-e tudi Nejudje/-inje, ki so bili v zakonu z Judom/-injo, pa tudi Judje/-inje, ki so izstopili iz judovske vere in Nejudje/-inje, ki so vstopili vanjo. O tem popisu: Pančur, Judovsko prebivalstvo, str. 255-256, opis in analiza demografskih značilnosti tega popisa: isto, str. 276-296. 85 SI_PAM/1808 Zbirka mikrofilmov, Domovinska kartoteka občine Maribor 1791-1942, TE 566-576 in SI_PAM/1808 Zbirka mikrofilmov, Gospodinjska kartoteka občine Maribor 1791-1942, TE 576-653. 86 Otrok Judinje je po judovski tradiciji, po kateri se judovstvo deduje po materi, za Jude Jud in to tudi če ni judovske vere. Po nacistični rasni ideologiji je otrok iz mešanega zakona, ne glede na spol judovskega starša Poljud (»Halbjude«) oz. po uradni terminologiji Nmrnberških rasnih zakonov iz leta 1935 jüdischer Mischling ersten Grades. V nacistični Nemčiji so nemške Poljude kot tudi Četrtjude (»Vierteljude« oz. jüdischer Mischling zweiten Grades), pri teh je bil eden od štirih starih staršev Jud, diskriminirali, vendar običajno ne zapirali ali ubijali. O Nürnberäkih rasnih zakonih: Rink, 4. Rassistische Politik, str. 39 in 45. 81 Loker (ed.), Pinkas, str. 576. 88 Sinagoga v Mariboru, Straža 9, št. 6, 19. I. 1917, str. 4. 89 Pančur, Teritorialni obseg, str. 48-52. 90 O judovski zgodovini Lendave (izbor): Kuzmič, Podjetnost, Gašpar - Lazar, Židje v Lendavi = A lendvai zsidosag in Toš, Zgodovinski spomin. 91 O judovski zgodovini Čakovca (izbor): Grünwald, Povjest, Kapun - Pal, Dva stoljeca in Kalšan, Židovi. 92 O judovski zgodovini Murske Sobote (izbor): Loker (ed.), Pinkas, str. 594-597, Kuzmič, Podjetnost, Brumen, Na robu zgodovine , str. 43-54, Kerec, Judje in Toš, Zgodovinski spomin. 93 O judovski zgodovini Gradca (izbor): Beutl, Antisemitismus in Brunner, Juden. 94 O judovski zgodovini Zagreba (izbor): Völkl, Die jüdische Gemeinde, Boeckh, Židovska vjerska opcina, Goldstein, I. - Goldstein, S., Holokaust, Goldstein, I., Židovi, Goldstein, I., Kontakti = International contacts in Kneževic - Laslo, Židovski Zagreb. Varaždinu.95 Predsednik akcijskega odbora za ustanovitev judovske občine Maribor je bil leta 1929 mariborski podjetnik Josip Rosenberg (r. 1873, Kutjevo - f po 1945).96 Mariborske Jude iz leta 1937 lahko po kraju rojstva razdelimo na tri skupine: rojene v Mariboru ali slovenskem delu Štajerske, 27 odstotkov; rojene v sosednjih deželah (Kranjska, Hrvaška, Zalska in Železna županija oz. Prekmurje ter avstrijski del Štajerske, 20 odstotkov); in rojene v bolj oddaljenih deželah, ki so najbolj številčna skupina (50 %). Socialni položaj Judov v predvojnem Mariboru gotovo ni ustrezal še danes precej razširjenemu stereotipu o bogatih Judih, čeprav so tudi takšni v predvojnem Mariboru bili. Največ mariborskih Judov je pripadalo srednjemu, meščanskemu sloju, bili so pa tudi takšni, ki so pripadali nižjemu, delavskemu sloju.97 Glede na rojstni kraj in socialni položaj je izjema dr. Chaja Lea/Klara Kukovec, roj. Doctor/Doktor (r. 1883, Herson - f 1979, Maribor),98 ki je bila po dosedanjih raziskavah ne samo najdlje od Maribora rojena mariborska Judinja (rodila se je namreč v Hersonu na ustju Dnjepra v Ukrajini), temveč tudi ena izmed redkih mariborskih Judinj, ki je bila zaposlena, in to celo v svobodnem poklicu. Sicer je bila dr. Kukovčeva, ki je v Mariboru začela delati v prevratnem decembru 1918, tudi prva in vsaj še leta 1925 tudi edina mariborska zdravnica. Dokaz demografske vitalnosti mariborskih Judov v času pred drugo svetovno vojno je podatek, da je bilo v šolskem letu 1936/37 najmanj deset Judov v mariborskih ljudskih šolah, in najmanj dvanajst na mariborski klasični in realni gimnaziji.99 Tako sta bila med 59 maturanti realne gimnazije, danes Prve gimnazije Mariborj00 (^ Slika 5) leta 1938 že omenjeni Rudolf Kohnstein in Elizabeta/Liza/Lisa Hirsch, por. Houlton (r. 1919, Fürth).101 Zaradi številčnosti judovskih šolarjev v Mariboru 95 O judovski zgodovini Varaždina: Lončaric, Tragom židovske povijesti. 96 Osebni podatki Josip Rosenberg: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 632, mfp. 219-220 in 221, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 511, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto ter Čeh, Okrajna komisija, str. 416 in SI_PAM/0446/17367, sig.: 33/AB-3843. O njegovem gospodarskem delovanju: Trgovsko-obrtno-industrijski letnik, str. 155, 163 in 182, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 59, 111, 115 in 160, Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 120 in SI_ PAM/0645, Trgovski register A I 76, TE 1056, Kržičnik, Gospodarski razvoj, str. 124 in Leskovec, Razvoj, str. 342, 371 in 371-372. 97 O poklicni in socialni strukturi Judov pred II. svetovno vojno na slovenskem Štajerskem in Gorenjskem: Pančur, Judje, str. 369-371. 98 Osebni podatki Klara Kukovec, roj. Doctor/Doktor: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 609, mfp. 2749 in 2750-2751, Trgovsko-obrtno-industrijski letnik, str. 184, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 113, 153 in 455 ter Čeh, Okrajna komisija, str. 249 in SI_PAM/0446/10224, sig.: 143/B-19452. O njej: Horvat, Klara Kukovec. 99 Statistični pregled ... 1936/37, str. 28 (I. Ljudske šole 35. Učenci po veroizpovedi) in 51 (III. Srednje šole in učiteljišča 7. Učenci po veroizpovedi), ki sicer za mariborsko klasično in realno gimnazijo navaja skupaj 9 judovskih dijakov Po izvestjih sem ugotovil na klasični gimnaziji 3 judovske dijake (2. c Vladko Kos, 4. a Karel Rosner in 8. Franc Preis) in na realni gimnaziji 9 judovskih dijakov (1. b Heinrich Mautner, 1. d Evica Andrejkovic, 1. e Jirka Gintz in Margareta Hirsch, 3. a Ivan Lobl, 5. a Zdenka Gintz, 7. b Rudolf Kohnstein, 7. c Elizabeta Hirsch in Ernest Bock, ki je v 4. e opravil nižji tečajni izpiti v junijskem roku). 100 Izvestje državne realne gimnazije ... 1937/38, str. 43. 101 Osebni podatki Lisa Hirsch, por. Houlton: SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Košaki. O njej: [Kastelic], "BBC ..." in [Kastelic], Šest generacij. Na njo me je opozorila Mira Grašič iz MNOM. S pomočjo Aleš Bibra iz Ministrstvo za zunanje zadeve v Ljubljani sem poskušal preko je zanje od leta 1929 enkrat na teden potekal verouk,102 ki ga je poučeval zadnji murskosoboški rabin, dr. Lazar Roth (r. 1877, Jelšava - f 1944, Auschwitz).103 V Murski Soboti, ki je bila sicer slovenski kraj z največ judovskimi prebivalci (leta 1931: 269, leta 1937: 261),104 je bilo v tem šolskem letu v ljudskih šolah devetnajst Judov, na realni gimnaziji pa trinajst. Prisotnost Judov v družabnem življenju predvojnega Maribora se kaže npr. skozi članstvo v 1. slovenskem sportnem klubu Maribor (deloval 1919-1941, danes Branik),105 katerega člana sta bila Erika/Arina Ausch/Auš, por. Schossberger/Šosberger/ Szusberger (r. 1916, Boštajn - f 1942, Žabalj),106 hči solastnika podjetja Ceršaška tovarna lepenke107 in lastnika dvorca Frajštajn pri Spodnji Polskavi, Miroslava Auscha/ Auša (r. 1882, Brezovica/Obrež - f 1945, Jasenovac),108 in Jakov/Jakob Mandil (r. 1901, Niš - f 1942, Niš),109 ki je v letih 1924-1941 živel v Mariboru. Med člani Rotary kluba Maribor (deloval 1930-1941, ponovno ustanovljen 1993),110 sta bila mariborska podjetnika, že omenjeni Josip Rosenberg (^ Slika 6) in Marko Rosner (r. 1888, Iacobeni - f 1969, Haifa).111 Kljub maloštevilnosti so bili Judje pred drugo svetovno vojno močno prisotni v mariborskem gospodarstvu, saj so imeli v lasti vrsto podjetij, ali pa so jih vodili. Posebej to velja za takrat cvetočo tekstilno industrijo v Mariboru,112 slovenskega veleposlaništva priti do dodatnih podatkov o njej, a žal neuspešno. Obema se za pomoč zahvaljujem. 102 AA, Rosner Busti, Pismo ... 21. I. 2011. 103 Osebni podatki Lazar Roth: SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Murska Sobota. O njem: Zadravec et. al., Zadnji rabin. 104 Glej op. 84. 105 Fajdiga - Vodeb, Športnikom, str. [8] Erika Auš, [12] Robert Kukovec in [13] Jakob Mandil. 106 Osebni podatki Erika Ausch/Auš, por. Schossberger/Šosberger/Szusberger: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 577, mfp. 72, JIM, Jevreji, št. 12976, YVCD, Page of Testimony, Lav Brandeis, po 1953, YVCD, Page of Testimony, Magda Shugar, 1957 in Žrtve rata, s. v O njej: Fajdiga - Vodeb, Športnikom, str. [8]. 107 Viri o podjetju Ceršaška tovarna lesnih snovi in lepenke, prej Viljem Fürth, reg. d. z o. z., Ceršak: Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 56, Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 373-374 in SI_ PAM/0645, Trgovski register C I 26, TE 1003. O njem: Lavrič et al., Spominski zbornik Slovenije, str. 660in Reisman, Razvoj. 108 Osebni podatki Miroslav Ausch/Auš: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 577, mfp. 72, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto, JIM, Jevreji, št. 12975 in JUSP Jasenovac, Poimenični popis žrtava KCL Jasenovac 1941-1945, s. v. 109 Osebni podatki Jakov/Jakob Mandil: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 615, mfp. 50#, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 469, YVCD, Page of Testimony, Yisrael Arueti, (po 1953), YVCD, Page of Testimony, Naftali Gedalia, 1956 in YVCD, Page of Testimony, Rafael Pijade, 1998. O njem: Fajdiga - Vodeb, Športnikom, str. [13]. 110 Hribernik, Prvi Rotary klub, str. 12: ustanovitveni člani leta 1930, št. 16. Rosenberg, Josip in člani leta 1936, št. 26 Rosenberg, Josip in št. 27 Rosner, Marko. 111 Osebni podatki Marko Rosner: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 573, mfp. 955956, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 632, mfp. 418-419, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 113 in 511 in SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto. O njem: SI_PAM/0720, Sod 932-45, TE 4, SI_PAM/0723, Zaplembeni spisi I 207, TE 236, Voigt, Joškos Kinder, str. 24, AA, Rosner, Spomini, AA, Rosner, Pismo ... 21. I. 2011, AA, Rosner Busti, Pismo ... 21. I. 2011, AA, Rosner, Pismo ... 17. IX. 2011 in AA, Rosner Busti, Pismo ... 18. IX. 2011. 112 O tekstilni industriji v Mariboru pred II. svetovno vojno (izbor): Kržičnik, Gospodarski razvoj, str. 37-40 in 175-180, Kresal, Tekstilna industrija, str. 103-113 in 146, Leskovec, Razvoj, str. 363-369 in Kresal, Mariborska tekstilna industrija. v kateri so bili mariborski Judje lastniki ali solastniki tovarn, npr. Marko Rosner in njegov nečak Isidor/Izidor Ohrenstein (leta 1939 je priimek spremenil v Obradovis; r. 1902, Kuszuja - f 1941, Beograd),113 ter vodstveni delavci ali strokovnjaki, kot sta bila Ivan/Jovan Berger (r. 1905, Bajmok - f 1944, Auschwitz),114 zaposlen v Rosnerjevih tovarnah, ter tkalski mojster Robert Schacherl/Šaherl (r. 1893, Dunaj -f 1978, Maribor).115 Osrednji gospodarstvenik in obenem ena osrednjih mariborskih osebnosti tega časa je bil Marko Rosner, rojen leta 1888 v Iacobeniju (Jakobeny) pri Suceavi (Suczawa) v Bukovini, takrat delu Avstro-Ogrske, danes v Romuniji, ki je od leta 1905 živel v Mariboru na naslovu Nagystraße (kasneje Tattenbachovi oz. Ulici kneza Koclja) 15.116 Vzrok za naselitev v Mariboru je bil njegov starejši brat Josef/Josip Rosner (r. pred 1888, ? - f 1926, Maribor),117 ki je tukaj živel že prej in je leta 1910 je ustanovil podjetje za trgovino z mešanim blagom z imenom Josef Rosner118 s sedežem na Nagystraße 10.119 Marko je leta 1914 ustanovil trgovino z blagom Markus Rosner120 na Gosposki ulici 58 (danes Tyrševa 26).121 Zaradi vpoklica v vojsko leta 1915 je podjetje kmalu prenehalo delovati. Rosner je bil leta 1916 kot naddesetnik dodeljen domobranskemu poveljstvu v Mariboru. Podjetje je z imenoma Manufaktura Marko Rosner spet začelo delovati leta 1919, tokrat na Nagyjevi ulici 7,122 nato pa na Slovenski ulici 13.123 Vsaj od leta 1925 je stanoval s svojo družino na Tattenbachovi 17 (kasneje Ulica kneza Koclja 17).124 Leta 1926 je skupaj z družabniki ustanovil podjetje Maros, 113 Osebni podatki Isidor/Izidor Ohrenstein/Obradovic: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 572, mfp. 110-111, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 484, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto in YVCD, Page of Testimony, Lydia Rosner Busti, 2007. O njem: Pančur, Judje, str. 372, AA, Rosner Busti, Pismo ... 21. I. 2011, AA, Rosner Busti, Pismo ... 18. IX. 2011 in Rosner Busti, Pismo ... 11. XII. 2011. 114 Osebni podatki Ivan/Jovan Berger: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 578, mfp. 2318-2319 in Žrtve rata, s. v 115 Osebni podatki Robert Schacherl/Šaherl: Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 528, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto in SI_AS_68, f. 8-2/1939, št. 24908, Robert Schacherl, priznanje državljanstva, Čeh, Okrajna komisija, str. 455 in SI_PAM/0446/19006, sig.: 12/ AB-1378, JSS, Arhiv, Robert Šaherl, Mestnemu odboru Zveze borcev Maribor, 22. VIII. 1954 ter Robert Šaherl (osmrtnica), Večer 34, št. ###, 22. VIII. 1978, str. 15. O njem: Pančur, Judje, str. 372. 116 Viri o zgradbi Nagystraße (kasneje Tattenbachova oz. Ulica kneza Koclja) 15: Tovšak, Viri ... 6., str. 68. 117 Osebni podatki Josef/Josip Rosner: Smrtna kosa, Jutro 7, št. 32, 9. II. 1926, str. 4. 118 Viri o podjetju Josef Rosner, Maribor: Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 125 in SI_ PAM/0645, Trgovski register A I 99, TE 1056. 119 O zgradbi Nagystraße (kasneje Tattenbachova oz. Ulica kneza Koclja) 10 ni ohranjenega gradiva. 120 Viri o podjetju M. Rosner, Maribor: Trgovsko-obrtno-industrijski letnik, str. 166, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 58, 104 in 160 ter Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 143 in SI_ PAM/0645, Trgovski register A I 173, TE 1059. O njem: Lavrič et al., Spominski zbornik Slovenije, str. 670, Kržičnik, Gospodarski razvoj, str. 104-105, Kresal, Tekstilna industrija, str. 110-111, 146 in 154, Leskovec, Razvoj, str. 365 ter Kresal, Mariborska tekstilna industrija, str. 261 in 268-270. 121 Viri o zgradbi Gosposka ulica 58 (danes Tyrševa ulica 26): Tovšak, Viri ... 5., str. 251. 122 Viri o zgradbi Nagystraße (kasneje Tattenbachova oz. Ulica kneza Koclja) 7: Tovšak, Viri ... 6., str. 66. 123 Viri o zgradbi Slovenska ulica 13 oz. Gosposka ulica 31: Tovšak, Viri ... 5., str. 83. 124 Viri o zgradbi Tattenbachova ulica 17 (kasneje Ulica kneza Koclja 17): Tovšak, Viri ... 6., str. 69 in SI_PAM/0011, MA-1796 Ulica kneza Koclja 17, TE 390. Zgradba je bila porušena leta 1963 ob b oddelka a) l>rcz ustnega izpita: Dolencc Itogdaii, 2, VI. 1919, Ajdovščina (Italija), tehnika; Hren Bori«, 29. VIII. 1918, Oplotnita pri Slov, Konjicah, tehnika' Koli. Mirko. 24. VI, 1920, Maribor, tehnika; Vrečko Zvonko, 27. IX. 1919, Pamcče pri Slovenjgradcu, monlamMika; bj pa ustnem izpitu: Deraoviek Marko, 6. VIL 1920, Maribor, mcdicina; Fabjau Konrad, 1. V, 1918, Kurtiuig (Italija), prometna ioU; Feinig Ivan, 17. XI. 1919, Si. Jakob v Kožni dolin» (iNetnčija), kom. vis. s»] j; Fin iger Marjan. II. XII, 1919, Ljubljana, pravo; Gošler Kar). 31. III, |9|8, Carin (vrbaska banovina), pravo; Kliuar Vladimir, II, IV, 1918, Porlorose (Italija), vojna akademija; Knez Rtbard, 9, VL 1919, Maribor. pravo; Ko golil ik Drago, 28, VIL 1919. Železna Kaplja (Nemčija), carina: Kohnstein Kndolf, 31. XII. 1919, Maribor, medicina; Lcngar Zvonko, 18. V. 1920, .Semič pri Črnomlju, medicina; Loči čn i k Albin, 29. IV. 1919. Trst (llalija), inoutanistika; Lovie Milivoj. 11. marca 1916, Zagorje, Šmarje p, J.. vojaSčina; Pola k Milja. 17, I, 1920, Ormož, medicina; Pnklavec Janez, 21. L 1919, Trst (Italija), prometna iola; Ribič Rudolf, 10, IV. 1918, Sv. Lenart v Slov. gor., pravo; Salda Zdenko, 23. I. 1920. JorSinci pri Ptuju, pravo; Slika 5: !%vestje državne realne gimnazije v Mariboru za šolsko leto 1937138, Maribor: Državna realna gimnazija v Mariboru, 1938, str. 43: med maturanti generacije 1938 sta v 8. b navedena Rudolf Kohnstein (1919, Maribor—1944/45, Mauthausen), v 8. c pa nemška Judinja Elizabeta/ Liza/Lisa Hirsch, por. Houlton (1919, Fürth). Womer Mira. 27. VI IL 1920, Zisel IIcrta. L I, 192U, Graz, 8. c oddelka a) brez ustnega izpila: Mula. filozofija; tehnika: b) po ustnem izpitu: ČernovŠek Jožica, 10. IIL 1919, Maribor, farmacija; Draga nič Reuala. 31. VIL 1919, Maribor, privatna služba; G o ga ta Siuiljanu. 21. XL 1918, Si. Vid nad Ljubljano; Hintcrlochncr Mirjana, 29. III. 1919, Split* gostinstvo; H*r»ch Elizabeta. 21, XI, 1919. Fiirlli na B-, Nemčija, medicina; Janžckovič Zora, 30. IX. 19IH, Slov. Bistrica, Maribor, umrln. akademija: Krncvtč Danica, 2L I. 1920, Maribor, filozofija: Ličen Vida, 7. VUL 1920, Maribor, privatna aluiba; M akne Vlasta, S, III. 191«). Maribor, abit. tečaj; Miovie Dcsanka. 13. L 1919, Split; Nebesar Marija. 2, XII. 1918, Ljubljana; Paškulin Vera, 14. VL 1920, Maribor, privatna «biiha; Perkič Irmgarda, 20- VI. 1920, Maribor, filozofija; Piaskan Emilija, 6. VIII. 1920, Žalec pri Celju, glasba; Prapotuik Janislava. 21. VII. J919, Gaber je pri Celj,,; Prekoršek Milena, 19. HI. 1919. Maribor; Princi Marica, 28, Vili. 1919, Gorica (llalija), privatna služba; Remec Anica, 22. IX. 1920, Maribor, farmacija; Skvarča Sonja, IV. 1920, Maribor, medicina; Sobolkicwiez Zdenka, 6, VI, 1919. Maribor, privatna služba; Sotler Danica. 27. XI. 1919, Ljubljana; Stare Ivanka, 26, XII, 1917, Boh. Ccilijic«, Radovljica* bolničarka šola; Weber Marija, 7, V, 1920, Studcnei pri Mariboru: Dopolnilu! višji tečajni izpit iz predmetov nacionalne skupine je uspešno opravil: Macun Rajnhold, 11, decembra 1908. Sevnica, Krško, diplomiran pravnik. Slika 6: Srečanje Rotary kluba Maribor v Kazinski dvorani Narodnega gledališča, verjetno v letih 1930— 1934. Spredaj z desne drugi in tretja: mariborski podjetnik Josip Rosenberg (1873, Kutjevo—(po 1945), ?) in njegova žena Marta Rosenberg, roj. Liechtenstern (1892, Dunaj—(po 1945), ?) (fotografija: privatna last Zlata Gal). tvornica za obleko, d. z o. z.,125 ki je imelo sedež na Ruški cesti 45, a je bilo leta 1929 likvidirano. Leta 1932 je z družabnikom, prav tako mariborskim Judom Viljemom/ Vilkom Loeblom/Loblom (leta 1938 je priimek spremenil v Larič; r. 1892, Stupava — f 1966, Dunaj)126 ustanovil kar dve podjetji s sedežem v Melju: Jugotekstil, d. z o. z.,127 in Jugosvila, d. z o. z.128 Vilko Lobl je pred tem prodal svoj delež podjetja Mariborska tekstilna tvornica, d. z o. z.,129 ustanovljenega leta 1924 z^ imenom Schonsky & LLoebl, d. z o. z. Marko Rosner je leta 1933 kupil Feldbachovo vilo na Zrinjskem trgu, na naslovu Kopitarjeva ulica 11.130 Samostojno je leta 1934 ustanovil še tretje podjetje, Tekstilno tvornico Marko Rosner,131 prav tako s sedežem v Melju. Njegova podjetja so leta 1939 zaposlovala okoli 1.000 delavcev. Leta 1940 je sedež podjetja prenesel v Beograd in ustanovil Roteks, d. d., Beograd.132 Kakšen je bil njegov odnos do delavcev, pove opis pričevanja enega izmed njih, gospoda Jožeta Pogačnika (r. 1916, Srednja Dobrava), iz leta 2003: Po končani tekstilni šoli se je v letu 1938 zaposlil v Mariboru v firmi Rosner. Lastnik je bil zelo socialen do delavcev in uslužbencev, plače so bile primerne, poskrbel je tudi za porodnice in prehrano in ta odnos do delavcev je tudi na g. Pogačniku pustil pečat, ki ga je spremljal vse življenje.133 Neobičajen je tudi podatek, da je Rosner v svoji tovarni uredil „tudi park in bazen, namenjen rekreaciji svojih uslužbencev."134 Sodeč po takratnem časopisnem poročanju gradnji Titovega mosta. 125 Viri o podjetju»Maros«, tvornica za obleko, d. z o. z., Maribor: Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 395 in SI_PAM/0645, Trgovski register C II 9, TE 1008. O njem: Leskovec, Razvoj, str. 365. 126 Osebni podatki Vilko Lobl/Larič: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 610, mfp. 2630, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 459 in SI_AS_68, f. 29—2/1936—38, mapa 9437/1938, Maribor—mesto. O njem: Sigrist, Interview, s. v in Dolar, Jaro, Spomini, str. 108. 127 Viri o podjetju Jugotekstil, d. z o. z., Maribor: Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 57, Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 417—418 in SI_PAM/0645, Trgovski register C II 87, TE 1012. O njem: Lavrič et al., Spominski zbornik Slovenije, str. 670, Kresal, Tekstilna industrija, str. 110—111, Leskovec, Razvoj, str. 365 in Kresal, Mariborska tekstilna industrija, str. 268—269. 128 Viri o podjetju Jugosvila, d. z o. z., Maribor: Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 57 ter Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 418 in SI_PAM/0645, Trgovski register C II 91, TE 1013. O njem: Lavrič et al., Spominski zbornik Slovenije, str. 670, Kresal, Tekstilna industrija, str. 110—111, Leskovec, Razvoj, str. 365 in Kresal, Mariborska tekstilna industrija, str. 269. 129 Viri o podjetju Schonsky & Loebl, d. z o. z., Maribor, od leta 1925 Mariborska tekstilna tvornica, d. z o. z., Maribor: Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 391 in SI_PAM/0645, Trgovski register C I 79, TE 1008. O njem: Lavrič et al., Spominski zbornik Slovenije, str. 665—666, Kržičnik, Gospodarski razvoj, str. 104, Kresal, Tekstilna industrija, str. 106—108 in 146, Leskovec, Razvoj, str. 364 in Kresal, Mariborska tekstilna industrija, str. 261 in 264—265. 130 O nakupu: Marko Rosner, Feldbachova vila na Zrinjskem trgu, Slovenec 61, št. 225a, 3. X. 1933, str. 4. Viri o zgradbi Kopitarjeva 11: Viri ... 2., str. 122 ter Čeh, Okrajna komisija, str. 417 in SI_PAM/0446/17380, sig.: 97/B—12811. Zgradba je bila med II. svetovno vojno zaradi bombardiranja uničena. Njeno povojna naslednica je stanovanjski blok iz leta 1954. 131 Viri o podjetju Tekstilna tvornica Marko Rosner: op. 122. 132 Viri o podjetju Roteks, d. d., Beograd: Novi delniški družbi, Slovenec 68, št. 177a, 4. VIII. 1940, str. 4, Nova delniška družba, Slovenec 68, št. 182a, 10. VIII. 1940, str. 4 in Tekstilno industrijo Marko Rosner v Mariboru prevzame nova delniška družba s sedežem v Beogradu, Jutro 21, št. 189, 15. VIII. 1940, str. 4. 133 Vojska, Pogum. 134 Knez, Nekoč je bil bazen. je bil zelo pogosto dobrotnik revnih dijakov,135 podeželskih otrok,136 gasilcev,137 "revnih sokoličev in sokoličic,"138 mariborske bolnišnice,139 Protituberkolozne lige14 in kulturnikov,141 pa tudi donator pri nekaterih politično usmerjenih projektih, kot je bila npr. postavitev kipa kralja Aleksandra Ujedinitelja.142 Največji, v takratnem časopisju zabeleženi donaciji je prispeval ob svojem 50. rojstnem dnevu leta 1938, ko je ustanovil pokojninski sklad za svoje delavce in zanj prispeval začetni kapital 100.000 dinarjev,143 tedaj novoustanovljeni Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki se danes imenuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti, pa kot prvi podaril prav tako 100.000 dinarjev.144 To je bila takrat kar velika vsota denarja; naj za primerjavo povem, da je bila njegova hiša na Tattenbachovi 17 leta 1939 prodana za 650.000 dinarjev.145 Izhajajoč iz današnjih razmer se zdi skoraj neverjetno, da je lahko lastnik tovarne tako zelo priljubljen pri svojih zaposlenih, da so se mu ti celo javno zahvalili.146 Bil je tudi prostozidar (član lože Zagreb vsaj leta 1933),147 in kot že omenjeno, tudi rotarijanec (član Rotary kluba Maribor vsaj leta 1936).148 Zanimal se je tudi za judovsko zgodovino. Tako je dr. Davidu Herzogu (r. 1869, Trnava — f 1946, Oxford),149 sicer dolgoletnemu 135 Npr. Izvestje za šolsko leto 1939—1940. Državna klasična gimnazija v Mariboru, str 36: »... Tekstilna tovarna Marko Rosner je darovala za božičnico revnim dijakom 204 srajce in 10 dijakinjam blago za perilo. ...« 136 Npr. ob božično—novoletnih praznikih leta 1940: Sv Lovrenc v Slov. goricah, Slovenski gospodar 75, št. 1, 1. I. 1941, str. 8, Gradišče ob severni meji, Slovenski gospodar 75, št. 2, 8. I. 1941, str. 7 in Sv Barbara v Slov goricah, Slovenski gospodar 75, št. 6, 5. II. 1941, str. 8. 137 Akcija za nov reševalni avto, Slovenski narod 67, št. 217, 25. IX. 1934, str. 3 in Organizacija industrijskega gasilstva, Slovenec 68, št. 246a, 25. X. 1940, str. 9. 138 Obdarovanje siromašnih Sokoličev in Sokoličic, Slovenski narod 72, št. 34a, 11. II. 1939, str. 2. 139 Božičnica v mariborski splošni bolnišnici, Slovenec 66, št. 298a, 30. XII. 1938, str. 4 in Božič v mariborski bolnišnici, Slovenski narod 73, št. 298a, 30. XII. 1940, str 3. 140 Azilski sklad PT lige, Slovenec 64, št. 28, 4. II. 1936, str. 4; Lepa gesta, Slovenski narod 71, št. 133, 15. VI. 1938, str. 4; Protituberkolozni dinar, Slovenski narod 72, št. 34a, 11. II. 1939, str. 2, Zahvala za sodelovanje pri PTL, Slovenski narod 72, št. 53a, 6. III. 1939, str. 2 in Protituberkolozni dinar, Slovenski narod 73, št. 29, 6. II. 1940, str. 2. 141 Npr. Popolni uspeh III. umetnostnega tedna, Slovenski narod 73, št. 113a, 20. V 1940, str. 3. 142 Apel NO za spomenik kralju Aleksandru, Slovenski narod 67, št. 239, 20. X. 1934, str. 8 in Za spomenik kralju Ujedinitelju v Mariboru, Jutro 17, št. 138, 17. VI. 1936, str. 4. 143 Tekstilne tvornice »Jugosvila« in »Jugotekstil« Maribor, Večernik 12, št. ###, 3. XII. 1938, str. 7. 144 O tej donaciji je pisalo takratno časopisje: Prvi mecen slovenske Akademije znanosti in umetnosti, Slovenec 66, št. 277a, 1. XII. 1938, str. 4; 100.000 din je daroval, Slovenski narod 71, št. 272b, 3. XII. 1938, str. 2, Tekstilne tvornice »Jugosvila« in »Jugotekstil« Maribor, Večernik 12, št. ###, 3. XII. 1938, str. 7 in 100.000 din je daroval za slovensko Akademijo, Domoljub 51, št. 49, 7. XII. 1938, str. 6. S pomočjo dr. Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU mi je Dušan Koman, arhivist SAZU, posredoval Zapisnik II. seje glavne skupščine AZU Ljubljana, 28. I. 1939, kjer je na str. 2 in 3 omenjena Rosnerjeva donacija. 145 Posestno gibanje, Jutro 20, št. 107, 10. V 1939, str. 4. 146 Javna zahvala, Večernik 15, št. ###, 2. I. 1941, str. 5. 147 Mužic, Masonstvo, str. 234—235: »17) Članovi lože »Zagreb« na dan 1. III. 1933. ... Rosner, Marko (Maribor) ...«. Cf. tudi Goldstein, I., Zidovi, str. 219. 148 Glej op. 112. 149 Do leta 1918 je bil pristojen ne samo za ozemlje takratne Štajerske, torej tudi za njen slovenski del, temveč tudi za Koroško in Kranjsko. Po letu 1918 je ostal pristojen za avstrijsko Štajersko in do leta 1923 še za Koroško. O njem: Beutl, Antisemitismus, str. 30 in Brunner, Juden, str. 339 in 340 graškemu rabinu (1907—1938) in profesorju semitske filologije na graški univerzi (1909—1938), za strokovno objavo posredoval fotografije srednjeveških judovskih nagrobnikov, najdenih v Mariboru.150 Kohnsteinovi in Singerjevi pred holokavstom: "Za Evropo je bila razmeroma mirna doba ... preden je tisti človek razrušil naš svet"151 Arnošt (tudi Ernst in Ernest) Kohnstein,152 rojen leta 1888 v kraju Ok0išky pri T0ebiču na Moravskem, se je leta 1912 kot prvi član družine Kohnstein priselil v Maribor. (^ Slika 7) V mesto, v katerem je bilo po popisu iz leta 1910 Judov 66,153 je prišel kot usnjarski tehnik, morda na povabilo Wilhelma/Viljema Freunda (r. pred 1904, ? — f 1926, ?). Freund je bil od leta 1912 lastnik (nekoč Naskove) tovarne usnja v Melju,154 v kateri je bil Arnošt Kohnstein vsaj od leta 1923 tehnični direktor. Freund se je po prvi svetovni vojni z družino priselil z Dunaja v Maribor in stanoval v vili na Tomšičevi ulici 27 (danes 7).155 Arnošt se je verjetno pred letom 1919 poročil z Olgo Singer,156 rojeno leta 1895 v kraju Hodošan v Medžimurju, hčerjo premožnega trgovca Ludvika Singerja (tudi Ljudevit, r. 1863, Zalaegerszeg — f1935, Prelog)157 in sestro dr. Eugena Singerja (r. 1887, Hodošan — f 1944, Auschwitz),158 znanega medžimurskega odvetnika159 in (fotografija) ter David Herzog. 150 Herzog, Jüdische Grabsteine, str. 41. 151 Zweig, Včerajšnji svet, str. 287. Za to poglavje cf. Hajdinjak — Mirnik, Kohnsteini in Singerji ... (2). 152 Osebni podatki Arnošt Kohnstein: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 570, mfp. 220-221, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1394, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto, Čeh, Okrajna komisija, str. 213 in SI_PAM/0446/08610, sig.: 16/B-1821, JIM, Jevreji, št. 12987, Grünwald, The Scroll, str. 141, Žrtve rata, s. v, YVCD, Page of Testimony, Helena (Markovic) Romano, 1999, YVCD, Page of Testimony, Moshe Schnitzer, 1999 in Kalšan, Židovi, str. 80. O njem: AA, Konstein, Pismo, AA, Bazan, Pismo, AA, Straka, Gizela Strakova - pismo in . 153 Glej op. 84. 154 Viri o podjetju Wilhelm Freund, podružnica Maribor, glavni sedež Dunaj, od leta 1920 glavni sedež Maribor: Štajersko. Maribor, Straža 5, št. 82, 21. VII. 1913, str. 3, Štajersko. Maribor, Straža 8, št. 3, 10. I. 1916, str. 4, Sprehodi po mariborski industriji. Tovarna usnja Viljem Freund, Tabor 4, št. 178, 9. VIII. 1923, str. 3, Mariborska tovarna osleparjena za preko 300.000 dinarjev, Jutro 9, št. 199, 25. VIII. 1928, str. 3, Trgovsko-obrtno-industrijski letnik, str. 163, 182 in 294, Rafaelis (ur.), Adresar, str. 182 in 294, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 56 ter Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 133 in SI_PAM/0645, Trgovski register A I 132, TE 1058. O njem: Lavrič et al., Spominski zbornik Slovenije, str. 664 in Leskovec, Razvoj, str. 370-371. 155 Viri o zgradbi Tomšičeva ulica 27 (danes 7): Tovšak, Viri ... 5., str. 196. 156 Osebni podatki Olga Kohnstein, roj. Singer: SI_PAM/0016/002/002, Čakovec - matična knjiga izraelitske verske skupnosti 1870-1895, Rojstva 1895, št. 23, SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 570, mfp. 220-221, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1394, SI_ AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto, Čeh, Okrajna komisija, str. 213 in SI_ PAM/0446/08610, sig.: 16/B-1821, JIM, Jevreji, št. 12986, Grünwald, The Scroll, str. 141, Žrtve rata, s. v, YVCD, Page of Testimony, Helena (Markovic) Romano, 1999 in Kalšan, Židovi, str. 80. O njej: AA, Konstein, Pismo in AA, Straka, Gizela Strakova - pismo. 157 Osebni podatki Ludvik Singer: SI_PAM/0016/002/002, Čakovec - matična knjiga izraelitske verske skupnosti 1870-1895, Poroke 1886, št. 4 in Kalšan, Židovi, str. 116. 158 Osebni podatki Eugen Singer: SI_PAM/0016/002/002, Čakovec - matična knjiga izraelitske verske skupnosti 1870-1895, Rojstva 1887, št. 55, YVCD, Page of Testimony, Ivica Singer, 1999 in Kalšan, Židovi, str. 46 in 115. O njem: AA, Hajdinjak, Ivica Singer - intervju. 159 Občasno je zagovarjal stranke tudi v Mariboru, npr. SI_PAM/0645, Spisi meničnih tožb Cw vsaj leta 1927 tudi člana Pribičeviseve Samostojne demokratske stranke. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: poleg že omenjenih sina Rudolfa in dvojčic Gizele in Milice še sin Milan (r. 1923, Maribor - t 1926, Maribor).160 Rudolf je v letih 1926-1930 zaradi selitev obiskoval kar tri ljudske šole: I. državno deško v Mariboru na Krekovi ulici, kasneje Osnovno šolo bratov Polančičev, deško v Slovenskih Konjicah, in III. državno deško v Mariboru na Ruški cesti, kasneje Osnovno šob Maksa Durjave,161 nato pa je bil v letih 1930-1938 uspešen dijak162 tedanje Državne realne gimnazije. Dvojčici Gizela in Milica sta v letih 1934-1939 obiskovali IV. državno dekliško ljudsko šob v Cankarjevi ulici, nato pa v letih 1939-1941 II. državno dekliško meščansko šolo, ki je bila ksneje Osnovna šola Ivana Cankarja.163 Družina je bila večjezična, saj je bil Arnoštov materni jezik češčina164 in ne nemščina, ki pa jo je zagotovo govoril, Olgin pa verjetno nemščina ali madžarščina, vendar je gotovo govorila tudi hrvaško. Najverjetneje so doma govorili nemško; sodeč po ohranjenih dokumentih je Arnošt najbrž znal tudi slovensko, otroci, ki so hodili v slovenske šole, pa zagotovo, saj Gizela slovenščino govori še danes. Rudolf, ki je leta 1938 s prav dobrim uspehom maturiral, je želel študirati medicino, vendar se mu želja, vsaj po ohranjenih vpisnicah na ljubljansko165 in zagrebško medicinsko fakulteto,166 ni uresničila. Arnoštova družina je do leta 1921 stanovala na Tattenbachovi 19 (kasneje Ulica kneza Koclja 19),167 kjer je Arnošt še kot samski stanoval že od leta 1914, nato pa v letih 1921-1927 na Kejžarjevi ulici 16 (kasneje 18),168 v hiši, ki je bila last tovarnarja Freunda. Stanovanje je bilo dovolj prostorno za pogoste obiske sorodnikov.169 Sosedje Kohnsteinovih na Kejžarjevi 16 so bili družina še enega nameščenca Freundove tovarne, najmanj od leta 1935 njenega poslovnega direktorja, sicer pa češkega Juda in od leta 1912 Mariborčana Henrika/Hinka Gintza/Ginca (r. 1889, Svaty Mikulaš - t 1956, Maribor),170 njegove žene Marte roj. Schrick (r. 1895, Tyn nad Vltavou - t IIa 134/39, TE 921. 160 Osebni podatki Milan Kohnstein: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1394. O njem: AA, Straka, Gizela Strakova - pismo. 161 SI_PAM/0791, matični list rojenih 1908-1939. 162 O mariborski realni gimnaziji v tem času: Mirnik, Prva gimnazija, str. 78-103 in Hajdinjak, Sergej Vrišer. 163 SI_PAM/1406, matična knjiga učencev 1939/40, 1. a in Izvestje 2. državne dekliške meščanske šole ... 1939-40, str. 15. 164 Tako izrecno AA, Straka, Gizela Strakova - pismo. 165 Za pomoč pri žal neuspešnem delu v Zgodovinskem arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani se zahvaljujem Tei Anžur in Tatjani Dekleva. 166 Pregled dela Blau, Studenti je bil neuspešen. 167 Viri o zgradbi Tattenbachova ulica 19 (kasneje Ulica kneza Koclja 19) in Sodna ulica 28: Tovšak, Viri ... 6., str. 70. Zgradba je bila porušena leta 1963 ob gradnji Titovega mosta. 168 Viri o zgradbi Kejžarjeva 16 (kasneje 18): Viri ... 2., str. 70 in SI_PAM/0011, MA-287 Kejžarjeva ulica 18, TE 126. Zgradba je bila med II. svetovno vojno zaradi bombardiranja uničena. Njeno povojno naslednico pa so porušili ob gradnji hitre ceste skozi Maribor. 169 To je možno sklepati po številnih vpisih na njihovih listih v Gospodinjski kartoteki Mestne občine Maribor. 170 Osebni podatki Hinko Gintz/Ginc: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 568, mfp. 951-952, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 590, mfp. 2550-2551, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 56 in 405, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto, Čeh, Okrajna komisija, str. 118 in SI_PAM/0446/04553, sig.: 1/AB-67 ter Hinko Ginc (osmrtnica), Večer 12, št. ###, 26. I. 1956, str. 5. O njem: AA, Hajdinjak, Slavko Šterman - intervju in AA, Hajdinjak, Ida Kasesnik - intervju. Slika 7: Gospodinjska kartoteka Arnošta Kohnsteina (1888, Okiišky—1944, Stutthof) in njegove družine (SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1394). Spodaj desno je pri zadnjem naslovu napisan datum odjave »7. 7. 41«, kar pomeni, da je bila družina takrat izgnana iz Maribora. 1957, Maribor)171 ter hčera Zdenke, kasneje por. Koruza (r. 1922, Maribor — ^ 2002, Maribor)172 in Jirke, kasneje por. Sochr (r. 1925, Maribor),173 ki sta bili obe dijakinji mariborske realne gimnazije, prva v letih 1932—1940174 in druga v letih 1936—1937.175 171 Osebni podatki Marta Gintz/Ginc, roj. Schrick: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 568, mfp. 951-952, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 590, mfp. 2550-2551, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 405, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto in Marta Ginc (osmrtnica), Večer 13, št. ###, 5. II. 1957, str. 4. O njej: AA, Hajdinjak, Slavko Šterman - intervju. 172 Osebni podatki Zdenka Gintz/Ginc, por. Koruza: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 568, mfp. 951-952, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 590, mfp. 2550-2551, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 405, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto. O njej: AA, Hajdinjak, Slavko Šterman - intervju, AA, Hajdinjak, Ida Kasesnik - intervju, AA, Hajdinjak, Nada Filipič - intervju ... 26. II. 2011 in AA, Hajdinjak, Nada Filipič - intervju ... 3. IX. 2011. 173 Osebni podatki Jirka Gintz/Ginc, por. Sochr: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 568, mfp. 951-952, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 590, mfp. 2464-2465 in 2550-2551, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 405, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto ter Čeh, Okrajna komisija, str. 118 in SI_PAM/0446/04554, sig.: 155/A-21233. O njej: AA, Hajdinjak, Slavko Šterman - intervju. 174 SI_PAM/0795, vpisnice 1932/33, 1. a, 1933/34, 2. a, 1934/35, 3. a, 1935/36, 4. a, 1936/37, 5. a, 1937/38, 6. a, 1938/39, 7. a, 1939/40, 8. a, Izvestje državne realne gimnazije ... 1932/33, str. 19, Izvestje državne realne gimnazije ... 1933/34, str. 22, Izvestje državne realne gimnazije ... 1934/35, str. 28, Izvestje državne realne gimnazije ... 1935/36, str. 25, Izvestje državne realne gimnazije ... 1936/37, str. 34, Izvestje državne realne gimnazije ... 1937/38, str. 30, Izvestje državne realne gimnazije ... 1938/39, str. 30 ter Izvestje Prve državne realne gimnazije ... 1939/40, str. 30 in 40. 175 SI_PAM/0795, vpisnice 1936/37, 1. b in Izvestje državne realne gimnazije ... 1936/37, str. 26. Jirka je bila nato v letih 1937-1940 dijakinja Državne nepopolne mešane realne gimnazije v Mariboru, bodoče II. gimnazije Maribor: Državna nepopolna mešana realna gimnazija . 1937/38, str. 18, Državna nepopolna mešana realna gimnazija ... 1938/39, str. 25 in Druga državna realna gimnazija ... 1939/40, 1940, str 29 in 37. a* -z*? . ..J?rs?sZfj/ts?? p ¿s t a/ficri. r/trnc? J// 37. Slika 8: Načrt adaptacije tovarniškega poslopja na Nasipni ulica 31 (dejansko 29, od leta 1947 številka 35, od leta 1989 Ulica borcev za severno mejo 4) v tovarni usnja Kohnstein, marec 1926 (SI_PAM/0011, , PO—957 Nasipna ulica 35 (do 1947 29), TE 513. J /o f0c Leta 1926 je Arnošt Kohnstein zapustil tovarno Freund in ustanovil lastno usnjarsko tovarno176 v novozgrajeni stavbi na Nasipni ulici 29 (po letu 1947 številka 35, od leta 1989 Ulica borcev za severno mejo 4).177 (^ Slika 8) Morda je s tem povezana tudi Arnoštova pridobitev jugoslovanskega državljanstva leta 1929. Vsaj Arnošt in Rudolf sta se v letih 1927-1928 preselila v dvorec Prevrat v Slovenskih Konjicah, ker je Arnošt dobil zaposlitev v tovarni usnja L. Laurich.178 Nato je v letih 1928-1931 družina stanovala na Trgu Kralja Petra 1 (danes Trg revolucije 1),179 in v letih 19311941 v Tattenbachovi ulici 2 (danes Ulica kneza Koclja 2).180 V obeh primerih sta bili to za tisti čas precej ugledni, čeprav ne ravno prestižni stanovanji. Glede na to, da Arnošt ni bil lastnik teh stanovanj, ni bil zelo premožen, vsekakor pa dovolj, da so Kohnsteinovi že na Kejžarjevi 16 imeli služkinjo. Od leta 1937 je pri Arnoštovih živela tudi njegova tašča, vdova Marija roj. Zeissler (r. 1860, Szombathely - f 1944, Auschwitz).181 Arnoštova tovarna je leta 1930 pogorela; škoda je bila ocenjena na 1 milijon dinarjev.182 (^ Slika 9) Morda je v letih 1934-1937 Arnošt prav zato deloval v družabništvu z dr. Heinzom Neukircherjem. Tovarna je bila manjši obrat, v katerem je bilo leta 1935 zaposlenih 5 delavcev. Zdi se, da je preostali prostor v zgradbi najelo podjetje M. Sečko & Co., mehanična tkalnica,183 ki se je leta 1933 preimenovalo v Hugo Stern & Co, ter leta 1940 v Bock in Vlahovic, v katerem je bil zastopnik lastnika, nato pa solastnik 176 Viri o podjetju Kohnstein Arnošt, Pobrežje pri Mariboru, v letih 1934—1937 Kohnstein in Neukirchner, Pobrežje pri Mariboru: Nova tovarna v Pobrežju, Slovenec 54, št. 97, 29. IV 1926, str. 3, SI_PAM/0645, Spisi meničnih tožb Cw Ila 43/28, TE 844, Trgovsko-obrtno-industrijski letnik, str. 182, SI_PAM/0645, Spisi pravd Cg Ia 434/31, TE 472, Rafaelis (ur.), Adresar, str. 182, Ogrizek, Sodni register ... 2., str. 304 in SI_PAM/0645, Trgovski register A III 250, TE 1073 ter Čeh, Okrajna komisija, str. 207 in SI_PAM/0446/08369, sig.: 169/127. O njem: Leskovec, Razvoj, str. 370-371. 177 Viri o zgradbi Nasipna ulica 29 (po letu 1947 številka 35, od leta 1989 Ulica borcev za severno mejo 4): Tovšak — Mlinarič, Viri ... 11., str. 170 in SI_PAM/0011, PO-957 Nasipna ulica 35 (do 1947 29), TE 513. 178 O podjetju L. Laurich: Lavrič et al., Spominski zbornik Slovenije, str. 679 in Zdovc, Tovarna, str. 95-106. 179 Viri o zgradbi Kralja Petra trg 1 (danes Trg revolucije 1): Mlinarič, Viri ... 16., str. 53 in SI_PAM/0011, TA-1116 Trg revolucije 1, TE 657. 180 Viri o zgradbi Tattenbachova ulica 2 (danes Ulica kneza Koclja 2) oz. Glavni trg 20: Tovšak, Viri ... 6., str. 63 in SI_PAM/0011, MA-1785 Ulica kneza Koclja 2, TE 388. 181 Osebni podatki Marija Singer, roj. Zeissler: SI_PAM/0016/002/002, Čakovec - matična knjiga izraelitske verske skupnosti 1870-1895, Poroke 1886, št. 4, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 635, mfp. 1670-1671, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto, JIM, Jevreji, št. 12979, Žrtve rata, s. v, YVCD, Page of Testimony, Ivica Singer, 1999 in Kalšan, Zidovi, str. 116. 182 Požar na Pobrežju, Jutro 11, št. 239, 16. X. 1930, str. 6; Veliki požar v Pobrežju, Mariborski večernik Jutra 4, št. 236, 16. X. 1930, str. 2; Veliki požar pri Mariboru, Slovenec 58, št. 237, 16. X. 1930, str. 2; Požar v Mariboru. Konsteinova usnjarna gori, Slovenec 58, št. 237, 16. X. 1930, str. 3; Požar v usnjarni na Pobrežju pri Mariboru, Slovenski gospodar 64, št. 43, 22. X. 1930, str. 3 in Požarna katastrofa v tovarni usnja na Pobrežju pri Mariboru, Jutro 11, št. 246, 23. X. 1930, str. 3. 183 Viri o podjetju M. Sečko & Co., mehanična tkalnica, Pobrežje, od leta 1935 Hugo Stern & Co., mehanična tkalnica, Pobrežje, od leta 1940 Bock in Vlahovič, mehanična tkalnica, Pobrežje: Ogrizek, Sodni register . 2., str. 300 in SI_PAM/0645, Trgovski register A III 230, TE 1073, Čeh, Okrajna komisija, str. 20 in SI_PAM/0446/00371, sig.: 169/13 ter Čeh, Okrajna komisija, str. 35 in SI_PAM/0446/01021, sig.: 169/118. O njem: Kresal, Tekstilna industrija, str. 112 in 146 ter Leskovec, Razvoj, str. 367. Jud Rudolf Bock (r. 1882, Opatov - t po 1945, ?).184 Bock se je leta 1934 z ženo Adelo roj. Jedlinsky (r. 1893, Alt-Dietmanns — t po 1945, ?)185 in sinom Ernestom/ Ernstom (r. 1922, Dunaj — t 1943, Šentjernej),186 sicer dijakom mariborske realne gimnazije v letih 1934—1941,187 z Dunaja priselil v Maribor. Sicer pa je bil Arnošt pred letom 1938, ko je opustil trgovanje,188 tudi najemnik trgovin na Aleksandrovi (danes Partizanski) cesti 39189 in Vetrinjski ulici 20,190 kasneje pa na Koroški cesti 6,191 katere prejšnji lastnik je bil mariborski usnjar Hugo Stark. Na Vetrinjski ulici 5192 je imel tudi manjši usnjarski obrat. Če imamo pred očmi takratni značaj Maribora, je šlo v vseh primerih za zelo prometne lokacije in za trgovino ustrezne lokale. V Maribor sta se po prvi svetovni vojni priselila tudi Arnoštova brata Emil (tudi Emanuel, r. 1898, Pelh0imov — t 1944/45, Auschwitz),193 po poklicu trgovec, in Viljem (tudi Vilem, r. 1891, Ok0išky — t 1944, Auschwitz),194 po poklicu strojni ključavničar. Oba sta bila med vojno v avstro—ogrski vojski. Emil, ki se je v Mariboru prijavil konec leta 1918, je imel v letih 1920—1921 najprej z družabnikom Albinom Reismanom, nato pa samostojno, trgovino z usnjem195 na Slovenski ulici 184 Osebni podatki Rudolf Bock: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 580, mfp. 46-47, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 376 in SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto. 185 Osebni podatki Adela Bock, roj. Jedlinsky: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 579, mfp. 2363-2364, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 580, mfp. 46-47, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 376 in SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto. 186 Osebni podatki Ernest Bock: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 579, mfp. 2363-2364, Pčel'nikov (ur.), Veliki adresar, str. 376 in SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Maribor-mesto, JSS, Arhiv, Anketni list o učešcu Jevreja u pokretu otpora protiv fašizma, 29. IX. 1961 in Ostrovška, Kljub vsemu odpor. 3, str. 342. 187 SI_PAM/0795, vpisnice 1934/35, 3. d, 1935/36, 4. d, 1938/39, 5. b, 1939/40, 6. b, 1940/41, 7. b, Izvestje državne realne gimnazije ... 1934/35, str. 29, Izvestje državne realne gimnazije ... 1935/36, str. 27 in 36, Izvestje državne realne gimnazije ... 1936/37, str. 44, Izvestje državne realne gimnazije ... 1938/39, str. 28 in Izvestje Prve državne realne gimnazije ... 1939/40, str. 28. 188 SI_PAM/0005, indeksi k delovodnikom 1938, K 353, str. ###. 189 Trgovsko-obrtno-industrijski letnik, str. 183 in Rafaelis (ur.), Adresar, str. 183. Viri o zgradbi Aleksandrova (danes Partizanska) cesta 39: Viri ... 4., str. 30-31. 190 Trgovsko-obrtno-industrijski letnik, str. 183 in Rafaelis (ur.), Adresar, str. 183. Viri o zgradbi Vetrinjska ulica 20: Tovšak, Viri ... 6., str. 128. 191 Viri o zgradbi Koroška cesta 6: Viri ... 2., str. 134-135. 192 Trgovsko-obrtno-industrijski letnik, str. 294 in Rafaelis (ur.), Adresar, str. 294. Viri o zgradbi Vetrinjska ulica 5: Tovšak, Viri ... 6., str. 123. 193 Osebni podatki Emil Kohnstein: SI_PAM/1808, Domovinska kartoteka, TE 571, mfp. 2286-2287, SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1396 in 1397-1398, SI_AS_68, f. 13-29/1939 (št. 15001-0), št. 1967/1-39, Kohnstein Emanuel iz Čakovca, podaci, Grünwald, The Scroll, str. 141, YVCD, Page of Testimony, Helena (Markovic) Romano, 1999, YVCD, Page of Testimony, Moshe Schnitzer, 1999, YVCD, Page of Testimony, Oto Konstein, 1999 in Kalšan, Židovi, str. 80. O njem: SI_PAM/0645, Spisi pravd Cg Ia 1153/23, TE 392, AA, Konstein, Pismo., AA, Bazan, Pismo in AA, Straka, Gizela Strakova - pismo. 194 Osebni podatki Viljem Kohnstein: SI_PAM/1808, Gospodinjska kartoteka, TE 603, mfp. 1410-1411, SI_AS_68, f. 29-2/1936-38, mapa 9437/1938, Pobrežje, ITI, Terezinske album: skenirani dokumenti Narodni archiv, Praha, PR 1941-1950, K3710/2, YVCD, Page of Testimony, Moshe Schnitzer, 1999 in holocaust.cz, Databaze obeti, s. v O njem: AA, Konstein, Pismo, AA, Štepkova, Pismo ... 18. I. 2011 in AA, Straka, Gizela Strakova - pismo. 195 Viri o podjetju E. Kohnstein in A. Reisman, Maribor oz. E. Kohnstein, Maribor: SI_ PAM/0645, Spisi meničnih tožb Cw IIa 21/21, TE 831, SI_PAM/0645, Spisi meničnih tožb Cw IIa Požarna katastrofa v tovarni usnja na Pobrežju pri Mariboru ' Mm, :-(■ n nn.i:i!Cin v tisnjirill Knhflltteln tu i'<>brt/)u pn ¡Mariboru ■'■ • p;rd*tavtja del ufilienejla «bjelila in titer rnilr.injrut oddelka /3 >(rriic \ ' '''' ,u r ,''1'l"'tl K'!!!!'-.;!,! je CCnilJ škuilu ns t milijun Dir I* vhoda It '"' v ' ilriinit Knko jt pftiitr rnt.it. preiskave Jo *ed.xj '.e n!phan 16. 1CG712 Jaoiz^r, 17. 126752 yi^cli^r, aanöor ii;. Ii. 3737 cüia, .-1 sacr1 19. 1 £">?■'!■ 2 wLlateül, Bcla jö. ifitiir 4r ¿üSii'.'i. i'.'roi, /ÜÄOB 31. 1 JaDoi1, -T ü. TÜ 'j/S-; Xaat, "taMll 23. if 67/5 Marlis ¿4« -it>67?6 ii/issßa'6 , iliTjVid'' 26. u>:>€7 ».il^oa, Alaäar ¿7. 1c. x> 1* yjUdos -2S. 1 fc/j&Oö , Saadot 29- Ol-,Adolf ' 50. I 4 5?. SI Ii. £27 1CÖE37 io'jSii) 34, 1S53V:-1CX45 >j. IG'jCi 1 57. l£G.o4 39- 1S5E50 IcJCCf-, i • 'Iv-'" jL^4- ' 4a, ji.'iyio it'i/'i ■ ■V;. !' '■■45 O^r* j ''äicl^G i-iicii, yyi-la .■ii^ytoi», liroat iaaSolöt ¿nar.iiOl ü^l cn^üi». MaänÜ .iJÄi, iiorites CipcsaG, liossö 'o^ ^criitis, Jjacslo KT. o ■Teno .... j 45. 43. 47. v'U ■ ■■'V 11 I! ■ f.-or^jhy ( —irto ■ "/Lla il^tTOVJhujC- f h - ton ojoi', Ji. i Iiis ', .\ladar .ül.^iiL. Ljjaet : oL .acI:, .tüsai , .U-l::!, "vula . ."...■'Li. :r>a lmj( ■ d ■ffi/.intlii,, ! \ C t\ TJ? SlblC n— Sli L i* ■ S" \ * \ T J', Ow!r,i- fi.r \ K^-n-O. —'i' Uhrfii»« i) 'f ( / ( J jr v. J^^Sr^r ^^ i si"L, c >Wt y fii'sfc'^s!, t*. ffiiPQsÄ t s f»J A AH''mf tjA^-vf -... T^PET,. ffir Tirc„.„ Rt " K hSl! 1' "'i / ' '■ ' ■ ('.iSL--' • ■ . , -g ^ 9 d e d o —t # - ^«liK'&y.^i Slika 2: Karta prostorske razporeditve prebivalstva Avstro-Ogrske po veroizpovedi, popis prebivalstva 1880 (vir: Andrees Allgemeine Handatlas, 1902) Opomba: Pikčasta (2-5%), diagonalna (v smeri od spodaj levo proti zgoraj desno; 5-10%) in navpična (nad 10%) šrafura ponazarjajo regionalne deleže judovskega prebivalstva. poseljevali takorekoč vso deželo, medtem ko v avstrijski polovici Jude najdemo skoncentrirane na severnem obrobju od Češke do Bukovine (Slika 2). Ni naključje, da na izrazito nemško govorečih območjih zlasti notranje-avstrijskih dežel in Sudetov Jude komajda zaznamo. Čeprav niti na Ogrskem, kjer so splošno prisotni, na županijski ravni17 nikjer ne presegajo desetodstotnega deleža prebivalstva, skoraj nikjer ne zavzemajo manj od dveh odstotkov skupnega prebivalstva posamezne županije (izjemi sta le vzhodni Banat in južna Transilvanija). Avstrijski del kaže »brezjudovsko« podobo v osrednjih notranje-avstrijskih deželah in velike zgostitve na severovzhodu, kjer so zlasti v Galiciji Judje presegali 10 odstotkov celotnega prebivalstva province. Obe polovici monarhije sta kljub temu izkazovali zelo podoben skupni delež judovskega prebivalstva, ki je znašal 4,8 v avstrijskem delu in 4,9 odstotka v ogrskem delu. Ne smemo pozabiti niti na Bosno in Hercegovino, ki je bila v tedanji monarhiji kondominij obeh kronskih polovic, med celotnim bosensko-hercegovskim prebivalstvom pa je prebivalo okrog 0,6 odstotka Judov. Upoštevajoč tudi ta delež, je bil skupni delež v Dvojni monarhiji nekoliko nižji — leta 1910 je znašal okrog 4,4 odstotni delež Judov v celotnem prebivalstvu.18 Razmere so se pričele nekoliko spreminjati šele tekom 19. stoletja, ko se je povečala notranja migracijska mobilnost prebivalstva. Takrat se je tudi pričelo obsežnejše prerazporejanje prebivalstva Monarhije. Število Judov je pričelo naraščati tako zaradi zelo ugodnega demografskega razvoja kot tudi zaradi povečane migratornosti v tistem času, zlasti pa ob koncu 19. stoletja. O migracijah Judov lahko sklepamo tudi iz podatkov po jeziku in veroizpovedi prebivalstva glede na regijo (deželo; območje) prebivanja oz. prisotnosti. Tako je denimo leta 1900 na Štajerskem živelo 2.283 Judov, med katerimi slovenščina ni bila materni jeznik nikogar, nemščino jih je navedla približno tretjina (820 ali 35,9 odstotka), medtem ko jih skoraj dve tretjini najdemo v rubriki »tujci« (1.459 Judov), kar je največkrat pomenilo priseljenca z ogrskega (vključno s Hrvaško in Transilvanijo) dela Dvojne monarhije.19 Primerjalno je bilo na Kranjskem od 145 Judov leta 1900 v rubriko tujcev uvrščenih 85 Judov. Od »domačih« Judov je slovenski občevalni jezik navedel le en (1), nemščino 45, druge jezike pa še dodatnih 14 (9,7 odstotka). Slednji delež je v primerjavi s Štajersko (4 osebe ali 0,2 odstotka) izjemno visok. Mogoče bi bilo sklepati celo, da je neka manjša skupina Judov vztrajala na jidišu kot občevalnem jeziku in je zato popisovalci niso uvrstili k nemško govorečim. Vidimo torej, da je bil pri izbiri občevalnega jezika na popisu prebivalstva odločujočega pomena dominantni družbeni status, ki ga je takrat ne glede na prisotnost slovenščine zagotavljala nemščina v cislitvanskem in madžarščina v translitvanskem delu monarhije. Pri tem je zanimivo, da občevalni jezik ni predstavljal tako zaželene kategorije statističnega ugotavljanja kot prav veroizpoved, ki so jo preverjali pri vseh »tujcih.« Po eni strani je to sicer logično, saj razen v Nemčiji ni bilo mogoče 17 Županije ali komitati so bili osnovna regionalna upravna enota na območju Translitvanije (Translajtanije). 18 OS 1918. 19 OS, 1903, 176. pričakovati visokega deleža oseb z nemškim občevalnim jezikom med »tujci,« ker se je predpostavljala raba lokalnega občevalnega jezika na območju odselitve. Hkrati je tak nabor kategorij impliciral nadaljnjo migracijsko mobilnost. Pomembno je razumeti, da popisna kategorija »občevalnega jezika« ni zajemala celotnega jezikovnega repertoarja in kompetenc popisanih oseb, iz česar sklepamo, da so popisani kot občevalni jezik navajali bodisi jezikovni kod v družini, bodisi materni jezik, pri čemer prvi in drugi nista bila za vsako osebo nujno isti jezik. Prav tako iz popisnih podatkov ni mogoče sklepati o tem, da Judje v slovenskih deželah lokalnih variant ali pisne slovenščine niso obvladali. Nasprotno: naša terenska raziskava in raziskovanje med preživelimi ter njihovimi potomci je pokazala, da so se zelo hitro privadili slovenščini, in da celo po vojni rojeni potomci preživelih slovenščino praviloma vključujejo v svoj jezikovni repertoar vsaj rudimentarno. Preživeli, ki so Slovenijo zapustili kot majhni otroci ali najstniki, večinoma slovensko še danes govorijo. Pregovorne visoke stopnje večjezičnosti med Judi tega časa ter jezikovne prilagodljivosti tako ne gre pripisovati kaki posebni nadarjenosti, temveč kulturnoekonomski agilnosti in visoki delovni etiki, ki so jo kot večni migrantje in politično ogrožena skupina za svoje preživetje morali dosegati. Judje v avstrijskih deželah Zaradi specifične upravne razdelitve Avstro-Ogrske in zaradi ločenih državnih statistik lahko natančnejše zbirne podatke o judovskem prebivalstvu predstavljamo le za avstrijske dežele. V nadaljevanju bomo prikazali spremembe prisotnosti Judov na območjih, kjer so bivali le posamično ali disperzno, kar je pravzaprav značilno za avstrijski del Monarhije. Tabela 3: Število Judov po avstrijskem štetju 189020 DEŽELE Število judov im Duliljii Atrija 123.710 (¡ornja Av^rija L.07K Sohtogrjiko 157 Štajerska 1.979 KoroJka 164 K taroka (¡9 Trsii in okolica 4.708 Gorica in ( jrmJiska 331 t si rs nt Frimorje 3268 Tirolska m l^rctlurlborško 136 TVpuMid in Pretiarlberško 737 Buhemii« CciJu 94.479 Moravsko 45324 S kv.iju 10-042 Galicija 772.21 i Bukovim 82.717 pLllll)iK'ijLi 329 i 'isEtv^nSu 1-13.103 20 Vir: OS, 1892. Iz Tabele 1 je razvidno, da razen v vzhodnih provincah Cislitvanije v obseženem času obstajata še dve regionalni koncentraciji Judov. Prvo najdemo v deželah današnje Češke, ki vključujejo dežele Bohemijo, Moravsko in Šlezijo. Skupno je bilo leta 1890 tod statistično zabeleženih 149.845 Judov. Neposredno na češke dežele in na Ogrsko navezujoča se Dolnja Avstrija z glavnim cesarskim mestom Dunajem pa je štela okrog 130.000 Judov (Tabela 3). Zunaj teh območij zgostitve so vse ostale dežele vključno z notranjeavstrijskimi »slovenskimi« deželami. Med njimi Kranjska negativno prednjači s pičlimi 89 dušami. Izpostaviti vendarle velja Svobodno luko Trst s približno 4.700 Judi in Štajersko z nekaj manj kot 2.000 Judi. V primeru Štajerske moramo takoj poudariti, da gre predvsem za zgostitev v glavnem deželnem mestu Gradec.21 Iz Tabele 1 je razvidno, da notranjeavstrijske dežele, in znotraj njih »slovenski« okraji, za Jude niso bili dovolj zanimivi. Zlasti Judom neprijazna je bila Kranjska. Obstajala je le ena manjša judovska skupnost, in sicer v mestu Ljubljani (po popisu 76 pripadnikov). Nadaljnjih sedem Judov je bilo zabeleženih v ljubljanski okolici, preostalih šest pa je bilo raztresenih v Kočevju (3), Novem mestu (1), Mokronogu (1) in Kamniku (1). Štajerska ima v primerjavi s Kranjsko bistveno višje število Judov (1.979). Četudi jih na mesto Gradec odpade dve tretjini (1.255 ali 63,4 odstotkov), imajo njeni slovenski okraji skoraj trikrat višje število Judov (246). Tabela 4 prikazuje detajlno razdelitev Štajerske po tedaj (leta 1890) veljavnih območjih mest z lastnim statutom, okrajnih glavarstvih in sodnih okrajih. 21 OS, 1892, 56-7. 356 Tabela 4: »Slovenski« okraji dežele Štajerske22 OBMOČJE Število Judov 1890 Mesto Celje 6 Qk rajno g lav;i rstvo Celje okglLca 2 Sodili okraj Celje 1 Vr^nsJto 0 Kgnji» 0 Snnar;a 1 Gofr.i Grad 0 Lagko 0 SAVINJSKO 8 Okrajno glavarstvo Brežice 5 Sodni okraj Brestanica i Sevnica 1 Brežice 3 POSAVSKO S Mesto i.lari bor G4 Okrajno glavarstvo Maribor okolica 15 Sodni okraj Lana rt 0 Manbor- lovi breg 0 Maribor - da&nibrag 3 Slovenska Bistrica 12 PODRAVSKO 79 Mesto Ptuj 54 Qk rajno g lavil rstvo Ptuj okolica 38 Sotfni okraj Ptuj 14 Ormož 6 Rogatec 18 SPOMJEPODRA VSKO-PRLESKO 02 Okrajno glavarstvo Radgona 54 Sodni okraj Oni u rek 3 Radgona 51 POMURSKO-PRLEŠKO (AUT) 54 Okrajno g ^varstvo Ljutomer 8 Sorin okraj Ljplpmer 8 Gornja Radgona 0 POMURSKO-PRL ESKO (SLO) S Okrajno glava ralvo Slovenj Gradec 0 Sodni okraj Radlje 0 SoStanj 0 Slovenj Gradec 0 KOffOSKO-PODfldl/SKO 0 Štajerska (Slovanski okraji) Od tega Podr» viko-pomurtki del 233 Iz Tabele 2 je razvidno, da večina Judov prebiva v mestih ob Dravi in Muri, s tem pa se populacijsko-geografsko naslanja na prekmurski prostor. Kljub temu, da za Prekmurjem daleč zaostaja, lahko opazimo prostorsko gradacijo upadanja proti notranjosti oziroma proti osrednji Kranjski. Že Savinjsko območje beleži komaj osem Judov, Posavsko le še pet. Po drugi strani prehodno območje proti Koroški statistično Judov sploh ne beleži. Zato pa se prisotnost Judov prične krepiti od Slovenske Bistrice (12) proti Ptuju (54) in Mariboru (64). V tem kontekstu je zanimivo relativno visoko številu Judov v Rogatcu (18) ob Sotli, ki je bil takrat kot Rohitsch sedež okraja. Položaj ob meji s Hrvaško oz. Ogrsko je očiten tudi v primeru Ljutomera (osem Judov), ne pa tudi Ormoža in Gornje Radgone. Vendar postane v primeru Radgone, ki je skupaj z Gornjo Radgono tvorila skupno urbano 22 Vir: OS, 1892, 56-61. celoto, kmalu jasno, da tudi tod najdemo številčno judovsko skupnost (51 oseb). Če povzamemo: tudi v primeru slovenske Štajerske lahko ugotovimo bistveno vlogo obmejnega in peripanonskega položaja vseh večjih zgostitev judovskega prebivalstva. Judje v ogrskih deželah Kot sva že poudarila, se metodologije popisov, izvedenih na tleh nekdanje Avstro-Ogrske, razlikujejo glede na regijo, kjer so bili izvedeni. Cislitvanski (avstrijski) del je bil obdelan po regijah, ki so bile primeroma veliko manjše od ogrskih. Regije (dežele) na translitvanski strani pa niso bile le mnogo večje, temveč so bile praktično le tri, Ogrska, Hrvaška in Transilvanija, ob tem pa je bila Transilvanija v večini statističnih delitev neposredno vključena v Ogrsko. Ko govorimo o Judih v Prekmurju, je zelo pomembno izpostaviti, da so bila današnja prekmurska naselja v celoti del dveh županij oz. Komitatov,23 Železne in Zalske županije, s pomembno izjemo: k nekdanjim ogrskim deželam ni pripadalo le celotno današnje Prekmurje, temveč tudi območje današnje občine Razkrižje24 in naselje Globoka, ki je danes del občine Ljutomer. Pri tem je treba opozoriti, da so trije današnji deli naselja Dolnja Bistrica v Prekmurju spadala k Razkrižju (zaselek Bednjaj) in h Gibini (zaselek Laze) ter k danes hrvaški katastrski občini Čestijanec (zaselek Vučko). Spremenila pa se je tudi katastrska meja, ki je te tri zaselke še po koncu prve svetovne na levem bregu Mure ločevala od bližnjega naselja Dolnja Bistrica, s katerim so bili organsko in funkcionalno povezani. To je pomembno zlasti z vidika upravne razdelitve Ogrske in spremljanja popisnih statistik, saj je v krajšem obdobju druge polovice 19. stoletja Medjimurje, vključno z območjem Razkrižja, spadalo pod Hrvaško. To pa pomeni, da bi danes katastrska meja med Slovenijo in Hrvaško potekala po murskem rokavu Berek neposredno skozi naselje Dolnja Bistrica na prekmurski strani Mure, če bi v medvojnem času ne prišlo do korekcij katastrskih območij in če bi v povojnem obdobju ne prišlo do vključitve območja Razkrižja v Slovenijo. Po ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1870 je bil tisti del Prekmurja, ki je bil vključen v Zalsko županijo, t.j. širše območje Dolnje Lendave skupaj z Medjimurjem, upravno združen v upravno enoto Murakoz jaras.25 Ta okraj je imel leta 1870 skupno 65.145 prebivalcev, med njimi je bilo popisanih 909 Judov. Glede na to, da na medjimurski strani Mure ni bilo toliko Judov kot na prekmurski, lahko sklepamo, da je več kot dve tretjini Judov (okrog 700 ljudi) živelo na območju Dolnje Lendave, torej na območju Vzhodnega oz. Dolnjega Prekmurja. Na drugi strani je Železna županija (Vas megye) današnje prekmursko ozemlje upravljala preko štirih okrajev: Murska Sobota (386 Judov), Petanjci (32 Judov) in Gornja Lendava (66 Judov) v celoti, ter južni del 23 Gl. tudi opombo 17. 24 Občina Razkrižje poleg istoimenskega danes obsega še naselja Šafarsko, Gibina, Veščica, Šprinc in Kopriva. 25 Murakoz se je kot upravno ime za Medjimurje obdržalo še pol stoletja za tem, vse do propada Avstro-Ogrske. Madžarsko jaras pomeni upravno območje druge stopnje, neposredno podrejeno županijam. okraja Monošter (140 Judov). Skupno je bilo na tem območju leta 1870 popisanih 624 Judov.26 Če odštejemo pretežno urbano judovsko populacijo Monoštra, lahko tudi na tem območju ugotovimo okrog 600 Judov. Skupno bi to pomenilo, da je leta 1870 na današnjem območju Prekmurja živelo okrog 1.300 Judov, leta pospešene imigracije Judov pa so šele prihajala. Dvajseto stoletje Leto 1900 je bilo v marsičem prelomno. To je bilo zadnje popisno leto, ko se Judje kot populacije še niso srečevali s povečanim sistemskim antisemitizmom. Kot leto prehoda iz 19. v 20. stoletje je to leto tudi referenčna točka za »stoletne« primerjave s popisom iz leta 2002 v Sloveniji. Tega leta pa smo lahko tudi zelo natančno opazovali, kaj se je v statističnem smislu skozi 20. stoletje dogajalo na vseh ravneh vse do osnovnih prostorskih enot — naselij. Judje so bili prostorsko zelo razpršeni. Samo na območju okraja Murska Sobota je 430 statistično zabeleženih Judov živelo v kar 40 naseljih, v povprečju torej 11 oseb na naselje. Treba je dodati, da so bila leta 1919 z izjemo treh naselij — Giderovci (Godorhaza), Mala Sobota (Szombatfa) in Velemir (Velemer) — vsa ostala vključena v Kraljevino SHS in so tako ostala v današnjem območju Prekmurja. Primerjalno gledano je bilo tudi območje sosednjega okraja Monošter (Szentgotthard) zelo podobno razpršeno poseljeno z judovskim prebivalstvom. V 42 naseljih je bilo statistično zabeleženih 494 Judov.27 Podobno kot v murskosoboškem okraju je bila glavnina Judov tudi v Monoštru skoncentriranih v glavnem mestu okraja. Murska Sobota je imela med 2.304 prebivalci skupno 199 Judov (8,64 odstotka). Judje so v mestu številčno presegali Slovake, Hrvate in celo Nemce. Več je bilo le Madžarov in Slovencev. Razmerje med Judi in Madžari je bilo 1:4, med Judi in Slovenci pa 1:6. To pomeni, da je v Murski Soboti na 100 Madžarov živelo 25 Judov, na 100 Slovencev pa 15 Judov. 26 Magyar Statisztika (MKO), 1873. 27 MKO, 1902. Slika 3: Mesto Murska Sobota, prebivalstvo po maternem jeziku (levi graf) in po veroizpovedi (desni graf), Popis 1900.28 Murska Sobota jUUH^ ma % P~~ -^nemški , 7,73% slovaški 0,43% !_ hrvaški 0,30% Murska Sobota unitarijanci 0,09% kalvini izraeliti 8,64% drugi 0,04% 0,87%"> luterani f 21,88% / prawslawii 0,04% ~T\ rimokatoliki grkokatoliki J 0,13% 68,32% Slika 4: Mesto Monošter, prebivalstvo po maternem jeziku (levi graf) in po veroizpovedi (desni graf), Popis 190029 hrvaški slovaški0,24% 0,63% unitarijanci 0,10% luterani 7,47% pravoslavni 0,53% grkokatoliki 0,00% Slika 5: Mesto Dolnja Lendava, prebivalstvo po maternem jeziku (levi graf) in po veroizpovedi (desni graf), Popis 19 0030 28 Vir: MKO 1902. 29 Vir: Ibid. 30 Vir: Ibid. Slika 6: Mesto Beltinci, prebivalstvo po maternem jeziku (levi graf) in po veroizpovedi (desni graf), Popis 190031 Beltinci Beltinci pravoslavni 0,00% unitarijanc 0,00% grkokatolil 0,00% rimokatoliki 91,29% Med 49 naselji, ki so bila iz dolnjelendavskega okraja Zalske županije vključena v Prekmurje po letu 1919 in dokončno po letu 192232 je bilo kar 21 naselij, ki so leta 1900 statistično izpričevala prisotnost Judov. Od skupno 176 prekmurskih naselij jih je bilo še 37 iz murskosoboškega okraja in 4 naselja iz monoštrskega okraja, kjer so statistično zabeleženi Judje. Skupno gre torej kar za 62 naselij, v katerih so živeli Judje (Tabela 5). Deleži Judov v posameznih naseljih so sila različni. Na eni strani imamo mesta (nad 1.400 prebivalcev) in trge (1.000 do 1.400 prebivalcev), kjer so prisotni v večjem absolutnem in relativnem številu, na drugi strani pa imamo zlasti tako večje kot manjše vasi, kjer je prisotnih le nekaj posameznikov ali družin (Tabela 5, Slika 7). 31 Vir: Ibd 32 Med letoma 1919 in 1922 je bilo tudi naselje Jošavci (Josecz) del Kraljevine SHS, a je bilo kasneje ob mejnih korekturah priključeno Madžarski, ker naj bi tedaj v naselju ne bilo več dovolj Slovencev. Tabela 5: Naselja Prekmurja s statistično prisotnim judovskim prebivalstvom po ogrskem popisu prebivalstva iz leta 190033 NASELJE POPIS 1900 ilcvilo JuJO* Deltam juS4ki NOfiinii 292 2 0,68 vas Železna iupaniji Murskosobo&j Odrertci 1451 5 0,34 trg Zateka iupanija □olnjalendavsk OHjvci 475 C 1.26 ves Železna iupaniji MurskgsotjoJki Pertt>Ca 60« 4 0.67 vas Žsfcszna iupanii MUfSkOSO&O&i Polanjci 545 7 1,28 vas Železne iupalhji MunskosoboSJii Pieiiio™ 075 3 0,34 mg Zateka fupanija □alnjelendavtk PUconoi 457 C 1.31 vea Železna it par je Murskosoboški Radmožanci «10 2 0,33 ves Zateka iupamja Dglnjalendavsk fiaaoffii 462 3 0,65 vas Železna iupaniji MUfSkOSOCflSki Rakitan 624 4 0.64 vas lotoma Aipamji MuiikOSObOSkj Ralkovti 213 1 0,47 ves Železne županji Mursknsnboški RagiiSovci 447 B 2,01 ves Železna ¿t-parijE Munskosnboški Saiahovpi 294 3 1,02 vas Železna iupaniji Mufskosotjoiki Serdica 765 14 1,83 trg Železna iupamji Murskosotfoiki S v rj " i J jnj 601 4 0.87 vas istetna iupamjd MurskosoboSu Stfarf iooo 5 0,50 mg Železne ¿»peniji MotMilrski Sulinoi 521 3 0,58 ves Železna iupaniji MurskosoboUi Tata novci as« 3 0,33 trg Železna fiipamii Murskasabo^ki Tii'na 332 4 1.20 vas Železna iupaniji Mu(?ko®ot»Slii TfOPOtvCi 316 5 1.58 vas Železna županiji Muiskosotw»i Tumižie 1229 121 0.98 mg Zateka fupanija □dnjelendevsk Vanča ves 2S2 2 0.71 ves Železne iupaniji MurskosoboSU Velika Pofana 1149 3 0.26 trg Zateka iupanija Dalnjelendavik Veliki Dolenc 416 0.46 vas Železna iupaniji Monoilrskl VSSii» 230 7 2.50 vas Žefeina iupamji Munskosoboilii Vučja Gomila 751 4 0.53 vas Železne iupaniji Muisknsnbotti PREKMURJE 441S2 91S 2,07 362 Vir: MKO 1902; lastni izračuni. Slika 7: Karta judovskih naselij Prekmurja z vrisano razmejitvijo med Železno in Zalsko županijo Delna interpretacija take prostorske razpršenosti judovskega prebivalstva z majhnimi koncentracijami v mestih in trgih najprej sugerira, da so imeli Judje znatno nepremično premoženje, in da so se prostorsko razprševali predvsem zaradi trgovske in gostilniške dejavnosti, sledeč potrebam prebivalstva in gospodarskim nišam. Preden te domneve preveriva z zemljiškoknjižno situacijo tega časa, je potrebno na kratko predstaviti evidenco šolskih matic. Šolske matice kot nov vir podatkov pri preučevanju judovskega prebivalstva pred holokavstom (1898-1944) Šolski arhivi so se pri demografski analizi in projekcijah judovskega prebivalstva v Prekmurju izkazali za izjemen in doslej neizkoriščen vir podatkov. Prav šolske matice, vpisni listi in redovalnice ter šolski dnevniki ponujajo nabor podatkov neprecenljive vrednosti, iz katerih je mogoče sklepati o obsegu in številčnem nihanju populacije na Soboškem območju za obdobje od 1898 do 1944. Ta arhiv je analitsko še dodatno dragocen, saj ga je mogoče z implementacijo analitsko-demografskih in statističnih metod uporabiti za izračun obsega tako populacije, takrat razpoznane kot judovske, kakor tudi številčnosti populacije tega območja, če se 2. svetovna vojna in z njo holokavst ne bi zgodila. Preliminarne analize so zgoraj postavljeno domnevo potrdile. Mogoče je namreč upravičeno reči, da je bilo obdobje gospodarskega razcveta Prekmurja med koncem 19. in sredo 20. stoletja tudi obdobje socialnega in kulturnoekonomskega razcveta judovskega prebivalstva, ki ga ne moremo v celoti utemeljevati z imigracijo — gre tudi za t.i. notranje-demografske resurse, ki so številčno bogatili populacijo, ki jo je okolje takrat dojemalo kot judovsko. Nadalje je na podlagi arhivskih podatkov šolske statistike mogoče z veliko zanesljivostjo povezovati postopno številčno upadanje judovskega prebivalstva z izseljevanjem, ki poteka hkrati z opisanim razcvetom, kar je le navidezno paradoksalno. Ne le izseljevanje, tudi sekularizacija in izrecni izstopi iz judovstva sta procesa, ki sta morala imeti paradoksalne učinke: vprašanje je, če je npr. izrecno izjavljen sekulariziran ali pokristjanjen Jud v dojemanju svoje socialne okolice dejansko prenehal biti Jud, in če je prenehal biti Jud v dojemanju drugih Judov. Skozi evidenco šolskih arhivov je mogoče opazovati tudi strukturo judovskih družin in primerjati njihovo demografijo s tisto pri Nejudih. Razbirati je mogoče tudi mehanizme, s katerimi je država preko šolskega sistema udejanjala diskriminatorno antisemitsko zakonodajo, pa tudi obče protijudovske sentimente. Preko sproti beleženih deskriptivnih »opazk« o učencih in učenkah Judih je mogoče razbirati tedanjo strukturo predsodkov, dojemanja tujosti in našosti, strukturo in videnje slojnih in razrednih delitev, ki so se zrcalile skozi kategorije veroizpovedi in »narodnosti«. Pregled vsebinskih opazk za učence in učenke, ki so bili zaznamovani z npr. »Jud«, »Žid«, »Židovka«, »starši židovskega porekla«, »izraelit« in podobno, kaže, da je njihovo judovstvo igralo nemajhno vlogo pri označevanju njihovih značajskih lastnosti, akademskih sposobnosti, primernega vedenja in drugih vzgojno in izobraževalno relevantnih okolnosti. Tako lahko opazimo naraščanje vsebinskih opazk proti koncu tridesetih let 20. stoletja: bolj ko se je bližal holokavst, bolj intenzivno so judovske otroke ocenjevali z vidika zgoraj omenjenih »lastnosti«. Neki deklici je razredničarka med »opazke« napisala: »izredno miren in plah otrok, a ne ravno bistra«. Medtem ko je pri deklicah zaznati »milejša opažanja«, je pri dečkih obratno: »rad razgraja in je nemiren, kar pa ni čudno, saj je doma prisoten alkohol«. Kažejo se tudi razlike v tipih opazk posameznih razredničark oziroma razrednikov. Medtem ko so nekateri judovskim otrokom naklonjeni: »vzoren učenec dobrih duševnih zmožnosti«, ali »dobre duševne zmožnosti«, »je reden učenec, dobro razvit, dobre duševne zmožnosti« itd., so drugi najmanj sporni, ali pa namerno neprizanesljivi, tendenciozni in celo izrazito sovražni. Proti koncu tridesetih let (npr. leta 1939) postanejo čedalje pogostejše psihosomatske opazke in ugotavljanje »občutljivosti« prav pri judovskih otrocih: »zelo dobro razvit, je reden in je pridno pohajal v šolo, lepega vedenja, odkritosrčen in zanesljiv; je srednje nadarjen; je občutljiv; doma je dobra vzgoja«. Ta komentar je zaspisal razrednik kljub temu, da je imel učenec vse ocene bodisi 'odlično' bodisi 'prav dobro'! Istovrstna je tudi naslednja opazka o nekem judovskem dečku: »primerno razvit; težko govori; hodi rad in zelo redno v šolo; odkritosrčen; nadarjen; občutljiv; dobro vzgojen«. V pravo nasprotje pa se zaplete neka razredničarka, ko komentira svojo judovsko učenko: »komodna in nekoliko sebična; redna in skrbna; si zna pomagati, logično misli; ponosna in zelo občutljiva«. K tem besedam pa je razredničarka vendarle dodala še opazko o socialno-ekonomskih razmerah v družini deklice: »ugodne, meščanske razmere, zelo skrbna vzgoja«. Judje so torej po eni strani »izjemno občutljivi«, po drugi pa so zagledani kot preračunljivi, ki skrbno pretehtajo, kako in v kaj bodo vzgajali otroke. Očitno je tudi, da so nekaterim učencem menjali razrednike. Tako v nekem primeru judovskega učenca zasledimo dve povsem različni opazki razrednikov: (1) »odkritosrčen in zanesljiv, učitelju vdan in zanesljiv, starši žive v dobrih razmerah in vzgajajo otroka dobro«; in (2): »primerno razvit, nagiblje se k površnosti«. Pripombe o fizičnih zmogljivostih so bile ob večjem prav tako pogoste: »starosti primerno razvit, premalo varuje šolske potrebščine, zelo klepetav, nemiren in neubogljiv«. Ista opazka se nadaljuje nepričakovano: »nadarjen, napram kaznim indiferenten, starši žive v dobrih razmerah, vzgajajo otroka dobro, izgleda, da so napram otroku preveč popustljivi«. V letih 1940 in 1941 se med opazkami pojavlja čedalje več podatkov o razmerah v družini z vidika starosti in zaposlitve staršev, števila družinskih članov ter otroških boleznih: »oče 31 let, zasebnik, mati 32 let, gospodinja; en otrok, dva odrasla roditeljska člana, v sobi ima svojo posteljo, prvi otrok, prebolel ošpice in oslovski kašelj«. Posebno pozornost so namenjali tudi nezakonskim otrokom, katerim so pridajali niz opazk. Od leta 1945 dalje judovski otroci (kar jih je ostalo) niso več eksplicitno omenjani, se pa zato pojavlja ob otrocih, ki so bili v šolo vpisani tik pred vojno, s pridevnikov "jud" večje število opazk kot pri drugih otrocih. Tokrat se te beležke vrtijo, pač v skladu z novo zapovedano družbeno etiko, okrog vrednot delavnosti, tovariškosti, kolektivnega čuta. Ostajajo pa psihološke opazke kot »živčen«. Pri neki prav dobri učenki tako razredničarka zapiše naslednje: ...primerno razvita; neredna; ima bujno fantazijo, oče je ... trgovec, stanuje v zidani hiši, tri sobe, kuhinja, kopalnica, je prvorojenka in spi v lastni postelji, šest mesecev se je dojila, nato kravje mleko, po drugem letu mešana hrana, shodila pri enajstih mesecih, govorila pri enem letu, prebolela ošpice, cepljena zoper črne koze in davico. V tem primeru je šlo za deklico, katere starši so se tik pred vojno priselili v Maribor še pred rojstvom učenke. Očitno so konvertirali v rimskokatolištvo, kar je bilo pripisano učenki, na ta način pa so bili tudi v Mariboru varnejši, nato pa so se po koncu madžarske okupacije takoj vrnili v Mursko Soboto. Pri interpretaciji podatkov matic sva preizkušala ne le možnosti in meje raznovrstnih statistično-demografskih ekstrapolacij, temveč tudi spekter relevantnosti za osvetlitev socioloških kontekstov. Tabela 6 tako prinaša seznam v šolskih maticah zabeleženih priimkov Judov, pri katerih so učitelji in šolsko osebje dodajali vsebinske opombe, ki eksplicirajo judovstvo teh učencev in učenk: npr. »Jud«, »Žid«, »Židovka«, »starši židovskega porekla«, »izraelit«. Tabela 6: Seznam priimkov otrok, zaznamovanih kot Judje, v šolskih maticah 1898— 194434 1 Batfer 17 Heimer 32 Mürq enstein 47 Sonnenschein 2 Bandy 16 Hercsog 33 Pola h 40 Stern 3 Bencnyi 19 Herzog 34 Pollak 49 Sarközi 4 Berger 20 Hirschl 35 Pongesz 50 Simon 5 Boro* 21 HirSI 36 Preis 51 SrnLdlehner 6 Ebenspanger 22 Hochstädter 37 Preiss 52 Slern 7 Ebenšpanger 23 Hoff mann 38 Rajh 53 Svart S Ehre rote In 24 KandoS 39 Reich 54 Trautmen 9 Eppiftger 25 Kaufman 40 Rilseher 55 Trau (mann 10 Fischer 20 Kemeny 41 Rosenfeld 56 Vajs 11 Fürst 27 Kiraly 42 Scheier 57 Veisz 12 Geiger 26 Kis 43 Schock 58 Weiner 13 Gosztl 29 Kiss 44 Schontag 59 Weiss 14 Hahn 30 Kluger 45 Schwarlz 60 Weisz 15 Haimos 31 Kohn 45 Schwarz 51 Wolf 16 Han Iz šolskih matic sva tako lahko izluščila precej judovskih družin, ki so obetale, da jih bo mogoče v disproporcionalno visokih številih najti med največjimi lastniki nepremičnin, in to sploh ne zgolj ali prvenstveno v mestih: ekstrapolacija evidence iz šolskih gradiv naju je usmerila k zemljiškoknjižnim pregledom posesti določenih družin. Pravzaprav se je zdelo najbolj presenetljivo, kako so v primerjavi s podatki Zemljiške knjige skoraj vse družine imele relativno veliko nepremične posesti, ki so bile prostorsko zelo na daleč razpršene. Sama na sebi se vsiljuje teza, da je šlo za nekakšno dogovorno ekonomijo, usmerjeno v zagotavljanje resursov nadaljnjega prostorskega razvoja: z drugimi besedami, premožne judovske družine so očitno aktivno iskale priložnosti za ugodne nakupe nepremičnin, od stavb in hiš pa do njiv in gozdov, v skladu z razvojnimi predvidevanji in načrti, ki se retrospektivno kaže kot racionalno in načrtno, čeprav je bilo v bistvu skoraj gotovo prvenstveno špekulativno. Nenazadnje pa je šlo za nujo: če tezo podložimo z dokazi visoke rodnosti judovskega prebivalstva v Prekmurju, potem postane pridobivanje nepremičnin v disperznem vzorcu še bolje razumljivo. Vendar je aktivno pridobivanje nepremičnin z gospodarskim potencialom hkrati tudi dokaz, da je bilo, glede na maloštevilnost Judov, disproporcionalno mnogo judovskih družin članic visokoslojne gospodarske elite Prekmurja, ki je zagotavljala kulturnogospodarsko iniciativo in razvojno imaginacijo. 34 Vir: šolske matice, Pokrajinski arhiv Maribor (PAMB). 366 Zemljiška knjiga kot nadgradnja virov številčnega in posestnega razvoja judovskega prebivalstva v Prekmurju Ne glede na tovrstne strategije nabavljanja zemljiške lastnine imajo vzorci lastniške strukture določene skupne poteze, ki so se oblikovale v odvisnosti od mikrolokacije. Tako so nepremičnine v lasti Judov poudarjeno številčnejše in razpršene v Železni županiji, torej na širšem območju Murske Sobote, ki je imela še v začetku 19. stoletja večino protestantskega prebivalstva (Slika 8). Tudi kasnejši popisi prebivalstva kažejo, da je v samem mestu npr. leta 1900 bilo okrog 35 odstotkov protestantov. V odnosu do kulturnogospodarskih vodil in vizij so si bili Judje in protestanti torej bistveno bolj kongenialni kot npr. Judje in pretežno katoliško prebivalstvo. Stara županijska meja med Železno in Zalsko županijo je potekala prav med Motvarjevci in Pordašinci na severovzhodu in Tešanovci in Bogojino vse do Dokležovja, ki je že pripadalo Zalski županiji. Podobno kot je bila, z izjemo Motvarjevec, županijska meja ključna pri distribuciji in razmejitvi protestantskega oz. katoliškega prebivalstva, je bila taista meja pomembna tudi pri poseljenosti Judov sredi 19. stoletja. Na eni strani imamo relativno disperzno judovsko prebivalstvo in zemljiško lastnino širše okolice Murske Sobote, na drugi pa dosti bolj strnjeno koncentracijo judovskega prebivalstva v mestih Lendava in Beltinci. Šele sekundarno se judovsko prebivalstvo prične poselitveno in lastniško širiti iz teh dveh centrov tudi v okoliške vasi in trge. Tako dosežejo Judje npr. Bogojino, kjer jih popis iz leta 1900 zabeleži kar deset (Tabela 5, Slika 7). Opomnimo, da je Bogojina mejno naselje ob županijski meji. Sosednji Tešanovci so denimo že v Železni županiji, kjer je ta čas značilna izjemno razdrobljena posest z mnogoštevilnimi lastniki. Primerjalno ima Bogojina manj nepremičninskih lastnikov, značilno pa je tudi to, da je bila še okoli leta 1870 brez judovskega prebivalstva, medtem ko so Judje v Tešanovci tedaj bivali že dolgo. Nekakšna sekundarna disperzija Judov se je ob začetku 20. stoletja zgodila prav na tem območju, ko je kot nov subcenter zacvetel Dobrovnik z močno judovsko skupnostjo (42 oseb). Učinek »notranje« županijske meje je bil torej vsaj dvoplasten. V prvi vrsti gre za specifično notranjo ureditev Železne županije, ki je omogočila regeneracijo protestantskega prebivalstva, slednja pa je nato podredno omogočila koncentracijo judovskega prebivalstva, ki se ekonomsko precej okrepi in prične s prekomejno penetracijo z Ravenskega in Goričkega v naselja na Dolinsko Prekmurje35 (Slika 8). 35 Prekmurje se notranje deli na tri mezoregije: Goričko, Ravensko in Dolinsko. Slednje razpada v štiri submezoregije: Markovsko, Lendavsko, Dobrovniško in Kobiljansko Dolinsko. Tej regionalizaciji ustrezajo tudi lokalni govori prekmurskega jezika. Slika 8: Karta politične ureditve današnjega ozemlja Prekmurja z vrisanimi historičnimi mejami* in prisotnostjo protestantov (temno=večinska; svetlo=manjšinska)36 * (črtkana — »Litvanska« meja med Avstrijo in Ogrsko; drobna črtkana — meja med Železno in Zalsko županijo na Ogrskem; pikasto črtkana — občinska meja med Mursko Soboto in Lendavo po letu 1963, ko je bila ukinjena občina Beltinci; poudarjene sklenjene črte — meja med občinami po letu 1998; tanke sive črte — meje katastrov naselij) Opazen je difuzijski učinek prostorskega razprševanja judovskih prebivalcev skozi čas, ki se je širil s protestantskih, severnih in zahodnih predelov Prekmurja, v katoliške južne in vzhodne. Očitno se je katoliško prebivalstvo šele po akomodaciji judovskega prebivalstva v Prekmurju lažje odločalo za prodajo posesti kakemu Judu ali neredko tudi Judinji, ki so si tako osnovali družine tudi v katoliških naseljih. Kulturnogospodarski pomen Judov se je tako še širil in večal, saj so naselja z judovskim prebivalstvom rasla tako v demografskem kot ekonomskem smislu. Judje so bili pogosto ustanovitelji lokalnih mestnih, trških ali vaških gostiln, trgovinic in obrtnih storitvenih in proizvodnih obratov. Večino naselij na Ravenskem in Goričkem je zaznamovala vgrajena protestantsko-katoliška dvojnost prebivalstva; Judje so se v teh razmerah izjemno dobro znašli in očitno uspešno našli svoje preživetvene niše: razen v Čakovcu, Nedelišču, Murskem Središču in ostalih večjih centrih se v Medjimurju kot izrazito katoliški ogrski deželi niso uspeli primerljivo dobro vključiti. Kakor v Prlekiji v avstrijskem delu Monarhije je tudi tod za Jude tok reke Mure kot 36 Vir: Josipovič, 2004:89. ločnica in meja naseljevanja in kulturnogospodarskih dejavnosti. Dodajava tudi, da urejenost zemljiških knjig močno niha od občine do občine. Na Dolinskem, torej v Zalskem delu Prekmurja, je denimo za Bogojino in Filovce zelo urejena. Med zemljiškimi lastniki tega časa najdemo zelo malo judovskih priimkov, veliko več jih je v sosednjih sosednjih Tešanovcih in Vučji Gomili37 (Tabela 5; Slika 7). Filovci in Bogojina imata primerjalno več parcel, a bistveno nižjo pestrost priimkov lastnikov; nekaj priimkov se zelo pogosto ponavlja. Drobitev zemlje je povzročala izseljevanje lokalnega prebivalstva, kar se je pogosteje dogajalo na Goričkem in v protestantskih območjih Prekmurja (Josipovič, 2011). Bogojina je sploh znana po tem, da je imelo nekaj lokalnih družin ob veliko zemlje tudi veliko gozda, sploh npr. družina Ošlaj38. Judje v Sloveniji po vojni in projekcija razvoja judovskega prebivalstva pod pogoji predvojnega demografskega procesa Po koncu druge svetovne vojne je na območju, ki ga je teritorialno pokrivala državna osnovna šola v Murski Soboti, ostalo vsega pet družin ali posameznikov, ki so bili zabeleženi kot potomci prebivalstva, zavedenega kot Judje v šolskih maticah (statistikah). Od tega so bile le tri osebe rojene po vojni, in sicer v obdobju med 1948 in 1952. Popisi v socialistični Jugoslaviji so za območje Slovenije Jude še vedno navajali kot versko ali narodnostno oznako, podrobnejših podatkov pa niso prinašali. Razlog za to verjetno ni številčna neznatnost judovske populacije, temveč prej politična in ideološka ozadja. Obstaja namreč več manjših populacij (npr. Vlahi, Turki), ki so bili podrobneje analizirani po statusu aktivnosti, poklicu in izobrazbi. Tako tudi prvi povojni socialistični popis iz leta 1948 Jude podrobneje prikazuje zgolj po pismenosti, strukturi po spolu in petletnih starostnih skupinah.39 V prvem desetletju po vojni se je namreč večina preživelih prekmurskih Judov izselila iz Slovenije in Jugoslavije, mestoma tudi pod izrecnimi političnimi pritiski in izsiljevanji, potekali so nacionalizacijski procesi, razprodaje občinske lastnine, uničevanje judovskih pokopališč, in montirani procesi proti preživelim velikim judovskim trgovcem, obrtnikom in industrialcem ter zemljiškim lastnikom, ki so jih obsojali veleizdaje, sovražnega odnosa do delovnega ljudstva itd. Mogoče je sklepati, da je oblast, in z njo državna statistika, Jude štela za prebivalstvo, ki bo dokončno izginilo. Skupno je po statističnih podatkih za leto 1948 na območju SRS živelo 25 Judov, zabeleženih kot »Jevreji« vsled srbskega uradnega jezika v tedanji FLRJ, od tega 13 moških in 12 žensk zelo različnih starosti.40 Omeniti velja, da razen ene osebe v starosti 15 do 19 let ni niti enega otroka. V starosti 40-59 let ni niti enega preživelega moškega, ki bi se opredelil kot Jud, niti nobene osebe, starejše od 80 let (Tabela 37 Madžarsko ime za Vučjo Gomilo je Zsidahegy, kar bi pomenilo »Judovski breg«. 38 Zemljiška knjiga (ZK), 1912. 39 Popis prebivalstva 1948, Statistični urad Republike Slovenije. 40 Vir: Popis 1948, Knjiga V, 26-29. 7). Že v naslednjih petih letih število Judov statistično upade na vsega 15 oseb.41 Kako kontroverzni so lahko statistični podatki, nam pove denimo že podatek, da je bil leta 1953 en judovski deček star 6 let, leta 1948, torej pet let prej, pa ni bilo niti enega v starosti 0-4 let (ibid.). Da je bila fluktuacija v opredelitvah velika, potrjujejo podatki popisa iz leta 1953, ki izjemoma, podobno kot le še podatki popisa leta 1991, beležijo veroizpoved prebivalstva. Tokrat se judovska veroizpoved pojavi kot »mojsijeva«.42 Skupno je bilo »mojsijevcev« v Sloveniji 68, v etničnem smislu pa so se na popisu opredeljevali kot Slovenci (47 oseb), Hrvati (4), Srbi (2), Nemci (1) in druge narodnosti (14 oseb). Med slednjimi so bile tri osebe razvrščene kot »ostali Sloveni«, 11 oseb pa kot »ostali nesloveni«. Tu je šlo gotovo pretežno za Jude, v oči pa bode dejstvo, da ni zajetih vseh 15 oseb, ki so v etničnih statistikah opredeljeni kot Judi, saj štiri (4) osebe manjkajo! Tabela 7: Starostna struktura Judov v Sloveniji v letih 1948 in 1953 (vir: Popisa 1948 in 1953, SURS) Skupaj M 1948 Ž 1948 Skupaj M 1953 Ž 1953 Odo 4 0 2 2 5 do 9 0 1 1 10 do 14 0 0 15-19 1 1 1 1 20-24 2 1 1 1 1 25-29 3 2 1 0 30-34 3 2 1 1 1 35-39 2 1 1 2 1 1 40-44 1 1 2 1 1 45-49 2 2 2 2 50-54 1 1 1 1 55-59 0 0 60-64 3 1 2 0 65-69 3 3 1 1 70-74 2 1 1 0 75-79 2 1 1 0 80-84 0 1 1 85+ 0 0 Skupaj 25 13 12 15 6 9 Leta 1961 je bilo v Sloveniji popisanih 21 oseb z »judovsko narodnostjo«.43 Že leta 1971 pa število naraste na 72, od tega jih je v Prekmurju 6, in sicer vsi v občini Lendava. V občini Maribor jih je bilo prav tako 6, v Ljubljani pa 16.44 Leta 1981 število Judov statistično upade na vsega 9, in sicer najdemo po tri (3) v Ljubljani in v Škofji Loki, po enega (1) pa v Mariboru, Slovenj Gradcu in Mozirju.45 Popis 1991 41 Vir: Popis 1953, Knjiga II, tabela 3. 42 Vir: Popis 1953, Knjiga VI, tabela 11 43 Vir: Popis 1961, knjiga VII, 16-7. 44 Vir: Popis 1971, Knjiga II/I, 16-7. 45 Vir: Popis 1981, knjiga I-I-III, 26-31 370 je bil zadnji vsejugoslovanski popis, ki je temeljil na bolj ali manj enaki metodologiji v vseh republikah bivše SFRJ. V Sloveniji je ta popis »nameril« 37 Judov, od katerih jih je največ živelo v občini Lendava (10 ali 27 odstotkov vseh v Sloveniji statistično zabeleženih Judov. Sledijo ljubljanske občine s skupno 13 Judi, največ v Šiški (6) in Centru (4), sledijo Nova Gorica s tremi opredeljenimi kot Judi, s po dvema Murska Sobota in Novo mesto, štirje so živeli na Štajerskem (po en v Mariboru, Ormožu, Celju in Šmarju pri Jelšah), še trije pa na Primorskem, po en v Kopru, Piranu in Sežani.46 Kaže se torej nihajoča redistribucija judovskega prebivalstva, saj v Prekmurju znova najdemo 12 oseb ali tretjino (32,4 odstotka) slovenskih Judov, ena tretjina jih živi na širšem območju Ljubljane (13 ali 35,1 odstotka), v primorskih mestih ob meji z Italijo pa opažamo novo »zgostitev« s 16 odstotki slovenskih Judov. Popis prebivalstva iz leta 2002 je zabeležil le 28 Judov, medtem ko jih je bilo za judovsko veroizpoved opredeljenih 99.47 Zanimivo je, da je bilo še leta 1991 zabeleženih 199 oseb oziroma 201 oseba judovske48 veroizpovedi. Tu je geografska distribucija še bolj zanimiva. Kar 51 (25 odstotkov) oseb judovske veroizpovedi je živelo v ljubljanskih občinah, 18 v Celju, 17 v Mariboru, 14 (7 odstotkov) v Prekmurju, od tega 8 v Lendavi in 6 v Murski Soboti, itd.49 Zadnji popis iz leta 2011 je hkrati prvi registrski popis prebivalstva. To pomeni, da se je klasična metoda popisovanja prebivalstva »od vrat do vrat« umaknila kompilacijam podatkov, zbranih iz drugih virov. Ker različni viri ne vsebujejo podatka o etnični in verski pripadnosti za vse prebivalstvo, se ta podatek ne izkazuje več. Na ta način je Slovenija prevzela varianto francoskega modela statistično dostopnega opisa prebivalstva, pri katerem razlikuje le med državljani in tujci, ki prebivajo v Sloveniji. Statistično urejeni nabori podatkov, kakršen je ljudsko štetje, skozi vso svojo zgodovino, ki je nerazdružen del zgodovine nacionalnega projekta države in naroda, izkazujejo mnogovrstne limitacije doktrin in ideologij pripadništva, od katerih retrospektivno mnoge razpoznavamo in jih lahko prepričljivo kontekstualiziramo.50 V času po drugi svetovni vojni in holokavstu je najbolj prepričljiva domneva, da je samoizjavljanje prebivalcev Slovenije nihalo v skladu z občimi percepcijami relativne varnosti takega samooznačevanja; zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so tovrstna nihanja očitno vztrajala tudi v deklarativno demokratični Sloveniji po njeni državni osamosvojitvi, kot kaže diskrepanca v podatkih o samoizjavljenih Judih v ljudskih štetjih 1991 in 2002. Upoštevajoč te dejavnike in dispozicije, projekcije prebivalstva kažejo, da bi danes 46 Vir: Popis 1991, RR 617/1994, 116-7. 47 Vir: Popis 2002, SURS. 48 Razlika za dve (2) osebi izhaja iz metodološkega usklajevanja s popisom iz leta 2002. Če uporabimo metodologijo popisa 2002 tudi za leto 1991, bi bilo število opredeljenih za judovsko veroizpoved 199 namesto 201, saj sta bili dve osebi začasno odsotni iz Slovenije (vir: SURS). 49 Vir: Popis 1991, RR 617, 1994, 118-9. 50 Posebej za problematiko štetja Judov skozi zgodovino na slovenskem ozemlju gl. tudi delo Andreja Pančurja, 2011. (2012) na območju Prekmurja pod demografskimi pogoji, veljavnimi v desetletjih pred II. svetovno vojno, in ob politični kontinuiteti brez epizod masovnega nasilja in holokavsta, živelo med 5.000 (nizka varianta) do 7.000 (srednja varianta) oz. nekaj nad 8.000 ljudi, potomcev zunanje razpoznanih in samoizjavljenih Judov pred letom 1941 (natančneje 8.051 po visoki varianti). V tej projekciji prvi in drugi demografski prehod štejeva za variabli, ki bi imela drugačne instigacije, čase nastopa in možne izhode od tistih, ki so stvar interpretacije linearne zgodovine. Druga svetovna vojna je namreč z demografskega vidika dogajanje, ki z vsemi svojimi posledicami še vedno odločilno oblikuje vse parametre življenja v Evropi. Hkrati sva postavila, da bi usvojeni hipotetični scenarij zelo podprl procese sekularizacije, kar bi omejilo prokreacijo zgolj med pripadniki zaznanih versko/etnično opredeljenih skupin. Prav visoka rodnost, kulturnoekonomska inventivnost in iniciativa, pospešena sekularizacija in rodnost zunaj formalnih zakonskih vezi so trendi z začetka 20. stoletja med prekmurskimi Judi, za katere sva modelno postavila, da bi se krepili in izkazovali koherentno kontinuiteto. Sklepne opombe Temeljne ugotovitve analize predstavljenih podatkov so, da je bila judovska populacija do 2. svetovne vojne konstitutivni in močno integrirani del populacijskega pejsaža Prekmurja in sosednjih dežel, da je prisotnost Judov v urbanih središčih mestoma presegala devetino celotnega prebivalstva, po neuradnih podatkih pa še celo precej več. S pomočjo podatkov šolskega arhiva smo ugotovili, da je bil realni obseg judovskega prebivalstva v Murski Soboti in okolici znatno podcenjen, in da je potrebno korigirati ocenjeno število Judov v času pred prvo in pred drugo svetovno vojno. Jugoslovansko obdobje med obema svetovnima vojnama pokaže na povečano migracijo iz Prekmurja zlasti v mesta na Štajerskem (Maribor, Gradec, Ptuj), vendar to gibanje ni številčno oslabilo judovske skupnosti v Prekmurju. Nasprotno, zaradi relativno višje rodnosti judovskega prebivalstva tako v mestih kot na podeželju se je realni delež judovskega prebivalstva vseskozi povečeval. Najprej se je v drugi polovici 19. stoletja povečevanje ob višji rodnosti odvijalo tudi ob pospešenih imigracijskih tokovih, v prvi polovici 20. stoletja pa se je judovsko prebivalstvo Prekmurja povečevalo najbolj na račun višje rodnosti. Ob povojnem nadaljevanju razvoja judovskega prebivalstva v Prekmurju v predvojnem številčnem obsegu bi smeli danes pričakovati 5.000-8.000 ljudi, potomcev predvojnih prekmurskih Judov, ki bi predstavljali 6-10 odstotkov skupnega prebivalstva Prekmurja. Projekcijo hkrati podpira tudi organizacija perspektive vzdolž linearne zgodovine. Ker so bili prekmurski Judje poseljeni takorekoč po celotnem Prekmurju po sistemu ena judovska družina v vsako večjo vas, in so večinsko prebivali v treh mestih (Murska Sobota, Lendava in Beltinci), ne zgrešimo v napovedih, če vzamemo za osnovo visoko varianto projekcij (približno 8.000 ljudi). Primerjalne analize so namreč pokazale, da je bilo mestno prebivalstvo v Prekmurju v zadnjih 50 letih izrazito stabilno in ga migracijski tokovi v primerjavi s podeželskim zaledjem, od koder se ljudje izseljujejo, niso zelo prizadevali. Ob kontinuitetnem procesu bi bila stabilizacija gotovo konstanta in bi zajela tudi ruralno prebivalstvo; postuliramo lahko samo bistveno večjo imigracijo v pokrajino, kar bi demografske procese količinsko še pospeševalo. Najina tukaj izbrana tehnologija preiskovanja podatkov, ki modelno zgodovine ne pregleduje v smeri od prej do sedaj, temveč obratno, v smeri od sedaj proti prej, po najinem mnenju izkazuje analitsko obetavne rezultate: če namreč zgodovino presojamo v obrnjenem smislu dejanskega poteka, ne moremo nasedati na retrospektivne racionalizacije vzročno-posledičnih verig, temveč se abruptna nihanja in diskontinuitete pokažejo v novi luči, v luči ekstrapolacije stanja, ki je generiralo linearno posledico, pri čemer sta funkciji vzroka in posledice preobrnjeni in razrešeni prisilnega retrospektivnega, to pomeni, nujno apologetskega, ideološko informiranega in teleološkega predteoriziranja. Z drugimi besedami, na ta način je posledica razrešena svojega zdravorazumsko dojetega edinega možnega izteka, ki je v tej optiki hkrati aksiomatično izenačen z domnevnim dejanskim, realitetnim, resničnim iztekom. Linearna optika retrospektivne generalizacije enači z dejanskimi generativnimi plastmi posledic; najin pogled pa pregledovanje zgodovine spremeni v identifikacije prelomov, ki imajo v trenutku učinkovanja vse poti do možnih posledic odprte. V tej izbrani optiki dejstva, ki sva jih pridobila v arhivih, ekstrapolirala iz statistiki naklonjenih naborov podatkov... interpretativno nič več ne vodijo v edini nujni iztek, ki je retrospektivno interpretacijsko nujno izkrivljen in razrešen pogleda dejanskih akterjev, in sama na sebi nikoli ne pomenijo nujno enega in edinega vzročno-posledičnega izteka. Bolj poetično rečeno: dejstvo, da so se mnogi Judje, čeprav številčno v celoti tako rekoč zanemarljiv delež prebivalstva, uveljavili kot člani kulturnoekonomske elite, izpostavlja njihovo skupinskost, ki je bila očitno veliko bolj individualizirana in atomizirana, kot to lahko retrospektivno dojame in predstavi linearna zgodovina, ki jih retrospektivno uvršča v enoten populacijski konglomerat celo tako, da jim pripisuje aktivno, zavestno skupinskost, in njihovo kulturnoekonomsko vizijo in delovni slog, ki sta kratek čas diktirala razvoj kompleksnosti življenja v Prekmurju, in ki ju ni mogoče generalizirati v njihovo domnevno elitistično, asocialno, protoneoliberalno držo, kar vse je v bistvu za nazaj racionalizacija in apologija antisemitizma in bridke slojne in razredne sovražnosti. Vprašanje je namreč, ali vrhunec slednjih dveh v Sloveniji predstavlja holokavst, ali pa povojno režimsko ravnanje. * * * DEMOGRAPHIC CONSEQUENCES AND PROJECTIONS POST-GENOCIDE: THESES Damir Josipovič, Irena Šumi Summary: The article adresses a point of theoretical interest that has been hitherto, in the vast literature on the Holocaust and its consequences, seemingly neglected. The proposition is that aside to the consequences suffered by the survivors, a vast scale depletion of human, economic and cultural resources also occurs in the spaces where the Holocaust, or any genocide victims, were uprooted from, and destroyed. The authors analyse the situation of the real estate property relationships and distribution before WWII in Prekmurje, and inspect the school records on Jewish pupils and students before and after the war, evidence to contrast against very volatile official statistics and census data of the period. The authors propose that this reverse methodology of inspection of data reveals, on the one hand, the flaws in the generalised perspectives on the circumstances of the Holocaust, as well as allowing for methodologically correct, statistical "if scenarios" speculations of population and social trends were there no genocide interfering. This retrospective exercise illuminates certain social agencies that the interpretations ex post facto obviously neglect, or miss upon. Ključne besede: demografija Prekmurja; učinek holokavsta na populacijo; splošne posledice genocida; populacijske projekcije; Judje v Prekmurju Keywords: demographics in Prekmurje; population impact of the Holocaust; general localized consequences of genocide; population projections; Jews in Prekmurje Podatki o avtorjih BORIS HAJDINJAK, zgodovinar in geograf, zaposlen na I. Gimnaziji Maribor. Ukvarja se s srednjeveško zgodovino slovenske Štajerske in predvsem Ptuja. Z zgodovino Judov in judovstva v Sloveniji se ukvarja od leta 2004 dalje. DAMJAN HANČIČ, zgodovinar, zaposlen v Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani. V okviru Ministrstva za pravosodje je pred leti raziskoval po drugi svetovni vojni zaplenjeno premoženje Judov v Sloveniji. Med njegove osnovne raziskovalne interese spada raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju, zlasti revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno. KLEMEN JELINČIČ BOETA, antropolog in zgodovinar, samostojni ustvarjalec. Ukvarja se z Judi na Slovenskem, še posebej srednjeveško zgodovino Judov slovenskih dežel. Med njegove druge interese spadata antropološka in sociološka analiza razrednega vprašanja na Slovenskem ter ustvarjalna literatura. DAMIR JOSIPOVIČ, geograf in demograf, je zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Ukvarja se s problematiko prvega in drugega demografskega prehoda, z migranti v Sloveniji in Jugoslaviji, ter vprašanji rodnosti. Posebej je specializiran za demografske projekcije. OTO LUTHAR, zgodovinar, sodelavec Sekcij za interdisciplinarne raziskave ZRC SAZU in predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Ob zgodovini zgodovinopisja in zgodovini idej se ukvarja tudi z usodo judovske skupnosti v Prekmurju. ANDREJ PANČUR, zgodovinar, zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Ukvarja se z gospodarsko in socialno zgodovino na Slovenskem v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. V zadnjem času se je ukvarjal predvsem z zgodovino Judov na ozemlju današnje Slovenije do konca druge svetovne vojne, v novejši raziskavah pa se posveča zgodovini različnih marginalnih skupin (reveži, berači, potepuhi, Romi). RENATO PODBERSIČ, zgodovinar, zaposlen v Študijskem centru za narodno spravo, Ljubljana. V okviru proučevanja totalitarizmov 20. stoletja na Slovenskem raziskuje tudi holokavst na mejnem področju Slovenije in Italije, posebej pa se posveča zgodovini Judov na Goriškem. Med njegove druge interese spada raziskovanje medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja na Primorskem. HANNAH STARMAN, politologinja mednarodnih odnosov, je v letih 2011/12 gostujoča raziskovalka Spominskega muzeja holokavsta Združenih držav kot štipendistka sklada Diane in Howarda Wohla. Ukvarja se z varnostno problematiko Izraela ter zgodovino in sodobnostjo slovenskih Judov. IRENA ŠUMI, antropologinja, zaposlena v Inštitutu za medkulturne in judovske študije, Evropski center Maribor. Ukvarja se z zgodovino in antropologijo holokavsta v Sloveniji in vprašanjem restitucije državljanskih in premoženjskih pravic slovenskih Judov. Med njene druge raziskovalne interese spada antropologija etničnosti, nacionalizma in mejnosti, rasizmi in antisemtizem ter študije postsocializmov in postkolonij. MAJA TOŠ, zgodovinarka, študentka podiplomskega študija zgodovine na Univerzi na Dunaju. Ukvarja se predvsem z zgodovino plemstva, z geografskim prostorom nekdanje Habsburške monarhije v obdobju med 15. in 17. stoletjem ter z aspekti zgodovine vsakdana, verske in socialne zgodovine. V tem kontekstu je njen raziskovalni interes tudi preučevanje judovstva na Štajerskem v srednjem veku s poudarkom na Judih in njihovi gospodarski in socialno-družbeni vlogi v štajerskih mestih ter pri njihovem navezovanju na širši srednjeevropski prostor. MARJAN TOŠ, zgodovinar in zgodovinski antropolog, zaposlen v Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Raziskovalno se ukvarja z zgodovino štajerskih in prekmurskih Judov in zgodovino holokavsta in posledic na Štajerskem in v Prekmurju. Kot kustos se ukvarja z vizuelno in dokumentacijsko prezentacijo historičnih gradiv. MARKO ZAJC, zgodovinar, zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Raziskoval je reprezentacijo Judov v avstrijski statistiki, prisotnost judovskih beguncev v Jugoslaviji pred in med drugo svetovno vojno ter antisemitizem v slovenski javnosti pred letom 1918. Ukvarja se z zgodovino mejnosti, nacionalizmov, jugoslovanstva in habsburške monarhije. Bibliografija Ackerl, Isabella. "Schatzhäuser Österreichs" - Das Österreichische Staatsarchiv, Österreich Dokumentition. Wien: Bundespressedienst. 1996. Adler, Hans G. Theresienstadt 1941 — 1945: das Antlitz^ einer Zwangsgemeinschaft. Geschichte, Soziologie, Psychologie. Tübingen: Mohr. 1960. Alexander, Jeffrey C. Remembering the Holocaust. A debate. Oxford: Oxford Univ. Press. 2009. Alič, Janez et al. (ur.). Buchenwald: zbornik. Ljubljana: Borec. 1983. Altieri, Orietta. "La comunita ebraica di Gorizia e le leggi razziali." Qualestoria. 17. Trieste. (1989): 85-90 Anaf, David. The Crimes of the Fascist Occupants and Their Collaborators Against Jews in Yugoslavia (Summary) / Zločini fašističkih okupatora i njihovihpomagačaprotiv Jevreja u Jugoslaviji. Beograd: D. Vasovic. 2005. Anderl, Gabriele in Manoschek, Walter. Neuspelo bekstvo: jevrejski "Kladovo-transport" na putu za Palestinu 1939-1942. Beograd: Jevrejski istorijski muzej. 2004. Anders, Majda. "Zgodovina gimnazije v Murski Soboti. Devetdeset let, vgrajenih v spreminjajočo se podobo Prekmurja." Jakoša, Suzana (ur.). Devetdeset let gimnazije v Murski Soboti: [zbornik ob devetdesetletnici gimnazije v Murski Soboti]. Murska Sobota: Gimnazija. 2009: 9-24. Anderson, Benedict. Zamišljene skupnosti. Ljubljana: Studia Humanitatis. 2007. Arčon, Katjuša. "'Judje niso sicer zanesljivi, in ne verjamemo jim radi': Nasprotja med slovenskimi goriškimi časopisi glede judovstva." Zgodovina za vse: vse za zgodovino. 15:1 (2008): 107-119. Arendt, Hannah. Origins of Totalitarianism. New York: Shocken Books. 1951. Arnon, Aleksander. "Rad na pomaganju emigranata." Levi-Dale, David (ur.). Spomenica: 1919-1969. Beograd: Savez jevrejskih opština Jugoslavije. 1969: 73-80. Arrigo Carnier Pier. Lo sterminio mancato - La dominazjone nazjsta del Veneto-orientale 194345. Milano: Mursia. 1982. Babšek, Andreja et al., Zvezdna proga: razstava o holokavstu: Mariborska knjižnica, Sinagoga Maribor, april —junij 2011. Maribor: Mariborska knjižnica — Sinagoga. 2011. Bajzik, Zsolt in Laszlo Mayer (ur). Dokumentumok a zsidösäg üldöztetesenek törtenetehez. Iratok a Vas megyei leveltärböl. Budapest: Magyar Auschwitz Alapitvany — Holocaust Dokumentacios Központ. 1994. Bar Shaked, Gavriel (ur.). Nevek a Zala megyebölkiuzott zsidok nevei = Shemot ha-Megorshim mi-mehoz Zaalah = Names of the Deported Jews from Zala County. New York: Beate Klarsfeld Foundation in Jerusalem: Yad Vashem. 2002. Baumgartner, Egon. "Najdbe novcev v Mariboru." Kronika slovenskih mest 1. 1934: 298300. Baumgartner, Egon. "Numizmatična najdba v Mariboru 1938." Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Obzorja. 34 (1939): 97-100. Baumgartner, Egon. "Važna numizmatična najdba v Mariboru." Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Obzorja. 27 (1932): 33-37. Bedrač, Marjetka. Sinagoga Maribor: ob desetletnici delovanja = Maribor Synagogue: celebrating the first decennial. Maribor: Sinagoga, center judovske kulturne dediščine. 2011. Begovic, Sima. Logor Banjica 1941-1944 1.-2. Biblioteka Stradanja i otpori 6-7. Beograd: Institut za savremenu istoriju. 1989. Beljanski, Miljenko. "Somborski Jevreji (1735-1970)." Zbornik Jevrejskog istorijskog muzeja. 4. (1979): 1-54. Berend, Nora. At the Gate of Christendom: Jews, Muslims and '"Pagans " in Medieval Hungary, c. 1000 - c. 1300. Cambridge: Cambridge University Press. 2001. Bergmann, Werner et al. "Introduction." Bergmann, Werner et al. (ur.). Exclusionary Violence: Antisemitic Riots in Modern German History. Ann Arbor: University of Michigan Press. 2002: 8-11. Beutl, Berndt. "Antisemitismus und Judenverfolgung in Graz. Die Zerstörung der Israelitischen Kultusgemeinde 1938-1940." Karner, Stefan Karner (ur.). Graz in der NS-Zeit 1938-1945. Graz, Wien, Klagenfurt: Verein zur Förderung der Forschung von Folgen nach Konflikten und Kriegen. 1999: 25-39. Bezwinska, Jadwiga in Danuta Czech (ur.). Auschwitz^ in den Augen der SS. Rudolf Höß, Perry Broad, Johann Paul Kremer. Oswigcim: Staatliches Museum Auschwitz-Birkenau. 2008. Bigsby, Christopher. Remembering and Imagining the Holocaust: The Chain of Memory. Cambridge: Cambridge Univ. Press. 2006. Bihl, Wolfdieter. "Die Juden." Wandruszka, Adam in Peter Urbanitsch (ur.). Die Habsburgermonarchie, 3. knjiga: Die Völker des Reiches, 2. del. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 1980. Biro, Zolta. "Jevrejski lekari u borskom logoru." Gaon, Aleksandar (ur.). Mi smo preživeli ...:Jevreji o holokaustu [1.]. Beograd: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Jugoslavije. 2001: 236-238. Blau, Boris. Studenti ZidoviMedicinskogfakulteta u Zagrebu. Zagreb: Židovska opcina Zagreb. 2006. Blodig, Vojtech. Terezjn in the»Final solution of the Jewish question« 1941-1945. Guide to the Permanent Exhibition of the Ghetto Museum in Terezjn. Prague: Oswald, 2003. Bocchini Camaiani, Bruna. "Chiesa cattolica italiana e leggi razziali." Quakstoria. 17. Trieste. (1989): 43-66. Boeckh, Katrin. "Židovska vjerska opcina u Zagrebu do 1941. Godine." Časopis za suvremenu povijest. 27: 1. (1995): 33-53. Bolaffio, Giuseppe. "Gli ebrei a Gorizia. Scomparsa di una gloriosa Comunita." Iniziativa Isontina. 13. (1971). Botsch, Gideon et al. Die Wannsee-Konferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008. Botsch, Gideon. "An der Konferenz beteiligte Behörden." Botsch, Gideon et al. Die Wannsee-Konferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 84-97. Bračič, Vladimir. "Prebivalstvo občine Ptuj v luči zgodovinskega razvoja." Bračič, Vladimir (ur.). Poetovio-Ptuj 69-1969: Zbornik razprav ob tisočdevetst letnici. Maribor: Založba Obzorja. 1969. Braham, Randolph L. The Destruction of Hungarian Jewry: A Documentary Account 1.-2. New York: Pro Arte for the World Federation of Hungarian Jews. 1963. Braham, Randolph L. The Politics of Genocide: the Holocaust in Hungary. Revised and Enlarged Edition 1.-2. East European monographs CCCL. New York, Boulder: The Rosenthal Institute for Holocaust Studies/The City University of New York - Social Science Monographs. 1994. Braham, Randolph L. The Politics of Genocide: The Holocaust in Hungary. Condensed Edition. Detroit: Wayne State University Press. 2000. Brandt, Kersten et al. (ur.). Before They Perished... Photographs Found in Auschwitz. Oswigcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2006. Brenner, Hans. "Der 'Arbeitseinsatz' der KZ-Häftlinge in den Außenlagern des Konzentrationslagers Flossenbürg — ein Überblick." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 682-706 Brenner, Michael. "Zwischen Revolution und rechtlicher Gleichstellung." Brenner, Michael et al. (ur.). Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band 2, 1780-1871. München: Verlag C. H. Beck. 2000. Browning, Christopher. The Origins Of The Final Solution: The Evolution of Nazi Jewish Policy September 1939-March 1942. London: Arrow Books. 2005. Bruger Eveline et al. Geschichte der Juden in Österreich. Wien: Verlag Carl Ueberreuther. 2006. Brugger, Eveline in Birgit Wiedl. Regesten zur Geschichte der Juden in Österreich im Mittelalter. Band 1: Von den Anfängen bis 1338, Innsbruck - Wien — Bozen: Institut für Geschichte der Juden in Österreich. StudienVerlag. 2005. Brugger, Eveline in Birgit Wiedl. Regesten zur Geschichte der Juden in Österreich im Mittelalter. Band 2:1339-1365, Innsbruck,Wien, Bozen: Institut für Geschichte der Juden in Österreich. StudienVerlag, 2010. Brugger, Eveline. "Von den Ansiedlung bis zur Vertreibung — Juden in Österreich im Mittelalter." Brugger, Eveline et al. Geschichte der Juden in Österreich. Wolfram, Herwig. Österreichische Geschichte. Wien: Ueberreuter. 2006: 123-227. Brumen, Borut. Na robu zgodovine in spomina: urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Murska Sobota: Pomurska založba. 1995. Bruner, Vera. "U celiji 33, u Terezinu." Gaon, Aleksandar (ur.). Mi smo preživeli ...: Jevreji o holokaustu 3. Beograd: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Jugoslavije. 2005: 91-96. Brunner, Walter. "Geschichte der Juden auf dem Gebiet des heutigen Steiermark im Mittelalter." Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Obzorja. 71 (2000) 1-2: 71-94. Brunner, Walter. "Juden in Graz von deren Verbreibung 1496/1497 bis zur Gegenwart." Brunner, Meinhard et al. Geschichte der Stadt Graz, Bd. 1: Lebensraum - Stadt — Verwaltung. Graz: Kulturamt der Stadt Graz: im Eigenverlag der Stadt Graz. 2003: 335-350. Brvar, Klemen. "Dobro nam došli, braco Slovenci!" Izgnanci iz Maribora med drugo svetovno vojno kot del nemške raznarodovalne politike. [diplomsko delo]. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. Univerza v Ljubljani. 2007. Brvar, Klemen. "Tlakovci spomina." Babšek, Andreja et al. Zvezdna proga: razstava o holokavstu: Mariborska knjižnica, Sinagoga Maribor, april -junij 2011. Maribor: Mariborska knjižnica — Sinagoga. 2011: 21-22. Burian, Michal et al. Assassination: operation Anthropoid 1941-1942. Prague: Ministry of Defence of the Czech Republic - AVIS. 2002. Butler, Rupert, Ferenc, Tone. Ilustrirana zgodovinagestapa. Gestapo v Sloveniji, Radenci: Style maxima. 1998. Caduti, dispersi e vittime civili dei comuni della regione Friuli-Venezja Giulia nella seconda guerra mondiale. Vol. III, Provincia di Gorizia, Istituto Friulano per la storia del movimento di liberazione. Udine. 1990. Caffaz, Ugo. "Le leggi razziali — Consenso/dissenso." Quakstoria. 17. Trieste. (1989): 23-32. Cankar, Tadej. Odnos kranjskega liberalnega tabora do Judov in antisemitizma. [diplomsko delo]. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 2003. Cassedy, Ellen. We are here. Memories of the Lithuanian Holocaust. Lincoln & London: Univ. of Nebraska Press. 2012. Cedarmas Adonella. La comunita israelitica di Gorizia 1900-1945. Pasian di Prato: Istituto Friulano per la storia del movimento di liberazione. 1999. Cenic, Suzana. "Blizanci i vivo ekskperimenti." Gaon, Aleksandar (ur.). Mi smo preživeli ...: Jevreji o holokaustu 2. Beograd: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Jugoslavije. 2003: 127-136. Cesarani, David. Eichmann: His Life and Crimes. London: Vintage 2005. Chmel, Joseph. Geschichte Kaiser Friedrich IV. und seines Sohnes Maximilian 1. Geschichte K. Friedrichs IV. vor seiner Königswahl. Hamburg: Friedrich Perthes. 1840. Curk, Jože. "Urbana podoba Ptuja v 14. Stoletju." Masten, Marija Hernja (ur.). Mestni statut 1376: Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru, Ptuj 17. in 18. oktober 1996, Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj. Gradivo in razprave 1. Ptuj: Zgodovinski arhiv. 1997: 27-37. Cvirn, Janez. Aufbiks!: Nacionalne razmere v Celju na prelomu 19. in 20. stoletja. Celje: Visual Production. 2006. Czech, Danuta, Kalendarium. Gli avvenimenti nel campo di concentramento di AuschwitzBirkenau, ANED — Associazione nazionale ex deportati politici nei campi nazisti. 2002. Čačinovič, Rudi. Zgodbe minulega sveta. Murska Sobota: samozaložba. 1999. Čeh, Majda. "Vinogradništvo v Halozah." Ptujski zbornik IV. Maribor: Založba Obzorja. 1975. Čeh, Suzana (ur.). Okrajna komisija za vojno škodo Maribor: 1945-1946. Inventarji 6. Maribor: Pokrajinski arhiv. 1996. 380 Černy, Dragica. "Rast prebivalstva v Prekmurju." Kronika. 1: 2. 1953. Corovic, Miloš. Admiral na belom konju: maäarske ratne godine. Beograd: Narodna knjiga. 1981. De Felice, Renzo. Storia degli Ebrei italiani sotto il fascism. Torino: Einaudi. 1961. Despot, Miroslava. "Protižidovski izgredi u Zagorju i Zagrebu godine 1883." Jevrejski almanah: Savezjevrejskih opština Jugoslavije. 1957-1958. Dierl, Florian. " Krieg und Volkermörd im östlichen und sudöstlichen Europa." Botsch, Gideon et al. Die Wannsee-Konferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 54-65. Dobrovšak, Ljiljana. "Židovi u banskoj Hrvatskoj u zbivanjima 1903 -1904." Časopis za suvremenupovijest. 37: 3. (2005): 635-652 Dolar, Jaro. Spomini: v preddverju literature. Maribor: Obzorja. 1995. Dopsch, Alfons in Anton Mell. Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter. Österreichische Urbare I/2. Wien in Leipzig: Braumüller. 1910. Dopsch, Heinz. "Salzburg im 15. Jahrhundert." Heinz Dopsch, Hans Spatzenegger (ur.). Geschichte Salzburgs. Stadt und Land 1/1. Salzburg: Anton Pustet. 1983: 487-593. Dopsch, Heinz. "Die Salzburger Juden im Mittelalter bis zum ihrer Ausweisung 1498 / Salzburg Jewry in the Middle Ages up to Their Expusion in 1498." Embacher, Helga (ur.). Juden in Salzburg: History, Cultures, Fates: [zur gleichnamigen Ausstellung im Salzburger Museum Carolino Augusteum, Ausstellungszeitraum: 26. Juli 2002 bis 12. Januar 2003]. Salzburg: Anton Pustet. 2002: 23-37. Drndic, Daša. Sonnenschein: dokumentarni roman. Ljubljana: Modrijan. 2009. Dunin-W^sowicz, Krzysztof. "Zydowscy wigzniowie KL Stutthof." Biuletyn Zydowskiego Instytutu Historycznego 63. VII-IX. (1967): 3-37. Erich Trinks (ur.). Urkundenbuch des Landes ob der Enns XI. (1391-1396). Linz: Oberösterreichisches Landesarchiv in Linz. 1941-1956. Fabreguet, Michel. "Entwicklung und Veränderung der Funktionen des Konzentrationslagers Mauthausen 1938-1945." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 1, Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag, 2002: 193-214. Fajdiga, Mirko in Vodeb, Dušan. Športnikom žrtvam za svobodo: 1941-1945, Maribor: Mariborsko športno društvo Branik. 1983. Fedorovič, Tomaš. "Der Theresienstädter Lagerkommandant Siegfried Seidl." Theresienstädter Studien und Dokumente 2003. Prag: Sefer-Verlag. 2003: 162-209. Ferenc, Tone. "'To ni lepo delo!': okupatorjev dokument o zločinih v Srbiji jeseni 1941." Borec 29: 5. (1977): 601-605. Ferenc, Tone. "Eichmannovi zločini v Sloveniji." Borec. 12: 9. (1960): 370-371. Ferenc, Tone. "Nacistična 'evtanazija' v Sloveniji leta 1941." Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. 15/16: 1-2. (1975/1976): 97-119. Ferenc, Tone. "Štetje prebivalstva Ljubljanske in Reške pokrajine 1941 leta." Mihelič, Darja (ur.). Gestrinov zbornik. Ljubljana: ZRC-SAZU. 1999. Ferenc, Tone. Nacistična raznarodovalnapolitika v Sloveniji v letih 1941-1945. Knjižnica NOV in POS 35. Maribor: Obzorja. 1968. Ferenc, Tone. Satan, njegovo delo in smrt. Ljubljana: Borec, 1979. Filipčič, Milan in Stojan Trošt (ur.). Dora: KL Mittelbau: zbornik. Ljubljana: Borec. 1989. Filipič, France. Slovenci vMauthausnu. Ljubljana: Cankarjeva založba. 1998. Fischer, Jasna. "Razvoj obrti, industrije in trgovine." Fischer, Jasna (ur.). Slovenska novejša zgodovina I. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, Ljubljana. 2005: 77-83. Fischer, Rolf. Entwicklungsstufen des Antisemitismus in Ungarn 1867-1939: Die Zerstörung der magyarisch-jüdischen Symbiose. München: R. Oldenbourg Verlag. 1988. Fišer, Dorde. "Marš smrti od Bora do Crvenke i dalje ..." Gaon, Aleksandar (ur.). Mi smo preživeli...: Jevreji o holokaustu 2. Beograd: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Jugoslavije. 2003: 281-291. Fölkel, Ferruccio. La risiera di San Sabba. Milano: Mondadori. 1979. Fölkel, Feruccio. Rižarna: vrata v smrt: nacistično taborišče pri Trstu. Trst: Založništvo tržaškega tiska. 1990. Frankl, Viktor E. "Psiholog doživi taborišče smrti." Frankl, Viktor E. Kljub vsemu rečem življenju da. Znanstvena knjižnica. Nova serija 23, Celje: Mohorjeva družba, 1993: 5-73. Freudiger, Fülöp. "Five Months." Randolph L. Braham (ur.). The tragedy of hungarian Jewery: essays, documents, despositions. Boulder: Social sciences monographs. New York: Institute for Holocaust studies of the City University of New York. 1986: 237-287. Freund, Florian in Perz, Bertrand. "Zwangsarbeit von zivilen Ausländerinnen, Kriegsgefangenen, KZ-Häftlingen und ungarischen Juden in Österreich." Talos, Emmerich et al. (ur.). NS-Herrschaft in Österreich: ein Handbuch. Wien: öbv & htp. 2000: 644-695. Freund, Florian in Safrian, Hans. "Die Verfolgung der österreichischen Juden 19381945. Vertreibung und Deportation." Talos, Emmerich et al. (ur.). NS-Herrschaft in Österreich: ein Handbuch. Wien: öbv & htp. 2000: 767-794. Freund, Florian. "Häftlingskategorien und Sterblichkeit in einem Außenlager des KZ Mauthasuen." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 874-886. Friedlander, Henry. "Die Entwicklung der Mordertechnik. Von der 'Euthanasie' zu Vernichtungslagern der 'Endlösung.'" Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 1, Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 493-507. Frojimovics, Kinga, Nagykanizsa. Miron, Guy in Shlomit Shulhani (ur.). Ghettos: The Yad Vashem Encyclopedia of the Ghettos During the Holocaust Vol. 2. Jerusalem: Yad Vashem. 2009. Fuks, Evi (ur.). Minhag Styria. Jüdisches Leben in der Steiermark. Graz: Israelitische Kultusgemeinde. 2005. Gantar Godina, Irena. "On the attitude of Slovene Intellectuals in Bohemia and Croatia to Jews." Dve domovini: razprave o izsejenstvu. 24 (2006): 133-143. Gašpar, Mirjana in Beata Lazar. Zidje v Lendavi. Lendava: Lindplast, Pince. 1997. Gellner, Ernest. Nationalism. London: Phoenix. 1997. Genee, Pierre. Synagogen in Österreich. Wien: Löcker. 1992. Gerlach, Christian in Aly, Götz. Das letzte Kapitel: der Mord an den ungarischen Juden 19441945. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2004. Gerwarth, Robert. Reinhard Heydrich. Biographie. München: Siedler. 2011. Glajar, Valentina in Jeanine Teodorescu (ur.). Local history, transnational memory and the Romanian Holocaust. London: Palgrave MacMillan. 2011. Godeša, Bojan. Čas odločitev. Katoliški tabor in začetek okupacije. Ljubljana: Mladinska knjiga. 2011. Godina, Ferdo. Prekmurje 1941 - 1945. Prispevek k zgodovini NOB. Murska Sobota: Prekmurska založba. 1967. Goldstein, Ivo in Slavko Goldstein. Holokaust u Zagrebu. Historiae 3. Zagreb: Novi liber - Židovska opcina. 2001. Goldstein, Ivo. "Kontakti zagrebačke židovske opcine s inozemstvom 1933-1945 = International contacts of the Zagreb Jewish Community 1933-1945." Mitrovic, Andrej in Milica Mihailovic (ur.). Kladovo transport: zbornik radova sa okruglog stola, Beograd, oktobar, 2006 = The Kladovo transport: roundtable transcripts, Belgrade, October, 2006. Beograd: Jevrejski istorijski muzej - Savez jevrejskih opština Srbije. 2006: 23-49 in 383-410. Goldstein, Ivo. Zidovi u Zagrebu 1918-1941. Historiae 6, Zagreb: Novi liber, 2004. Goldstein, Slavko. "'Konačno rješenje' jevrejskog pitanja u jogoslovenskim zemljama." Goldstein, Slavko (ur.). Zidovi na tlu Jugoslavije: [izložba], Muzejski prostor, Zagreb, 14. IV. -12. VI. 1988. Zagreb: MTM. 1988: 180-191 in 317-323. Goldstein, Slavko. "Rasizam kao uvod u genocid." Goldstein, Slavko (ur.). Zidovi na tlu Jugoslavije: [izložba], Muzejski prostor, Zagreb, 14. IV. - 12. VI. 1988. Zagreb: MTM. 1988. Gottas, Friedrich. Ungarn im Zeitalter des Hochliberalismus: Studien zur Tisza-Ära (18751890). Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 1976. Gräfe, Thomas. Antisemitismus in Deutschland 1815-1918: Rezensionen — Forschungsüberblick — Bibliographie. Norderstedt: Books on Demand GmbH. 2007 Grdina, Igor. "Podoba Žida v slovenski literaturi." Kronika. 37:3. (1989): 267-277. Green, Gerald. Holokavst: rodomor, Murska Sobota: Pomurska založba — Pomurski tisk. 1979. Greif, Gideon. "Die moralische Problematik der 'Sonderkommando'-Häftlinge." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 1023-1045. Grobman, Alex. Rekindling the flame - American Jewish Chaplains and the Survivors of European Jewry, 1944-1948. Michigan: Wayne State University Press. 1993. Gruber, Ruth Ellen in Samuel D. Gruber. "Jewish Monuments in Slovenia." Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Obzorja. 71 (2000) 1-2: 135-157. Grün, Herbert. Proces v Jeruzalemu 1961. Žepna knjiga Školjka. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1961. Grünfelder, Anna Maria. "Madarski-jugoslavenski Židovi na prisilnom radu na 'Jugoistočnom bedemu' ('Südostwall)." Zbornik Jevrejskog istorijskog muzeja - Beograd 9. 2009: 127-184. Grünfelder, Anna Maria. "U radni stroj Velikoga Njemačkoga Reicha." Prisilni radnici i radnice iz Hrvatske. Zagreb: Srednja Europa. 2007. Grünwald, Tibor. "Povjest i propast Jevrejske vjeroispovjedne opčine Čakovec." Etz-Hayyim, Moshe (=Grünwald, Tibor). Megilat hashoa shelkehilat kodesh Cakovec. Tel Aviv. 1977. Grünwald, Tibor. "The Scroll of the Shoa for the Holy Community of Cakovec." Etz-Hayyim, Moshe (=Grünwald, Tibor). Megilat hashoa shel kehilat kodesh Cakovec. Tel Aviv. 1977: 138-144. Grusovin, Marco (ur.). Cultura ebraica nelGorizjano. Gorizia: Istituto di Storia Sociale e Religiosa. 2007. Gryglewski, Marcus. " Deportationen." Botsch, Gideon et al. Die Wannsee-Konferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung, Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 122-137. Gumkowski, Janusz (ur.). "Koncentracijsko taborišče 'Kombinat smrti' v Oswiecimu." Veble-Hodnikova, Jožica. Preživela sem taborišče smrti, Ljubljana: Borec. 1960: 81-128. Gutman, Israel in Bella Gutterman (ur.). The AuschwitzAlbum: The Story of a Transport. Jerusalem: Yad Vashem - Oswigcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2002. Gutterman, Bella in Avner Shalev (ur.). To Bear Witness: Holocaust Remembrance at Yad Vashem. Jerusalem: Yad Vashem. 2008. Haas, Theodor. "Die Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910 und die jüdische Bevölkerung in Österreich." Zeitschrift für Demographie und Statistik der Juden. 1912. št. 10. Hajdinjak, Boris in Polona Vidmar. Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Ptuj: Pokrajinski muzej. 2008. Hajdinjak, Boris. "Mesto Ptuj in njegove elite od 12. do 15. stoletja." Mlinar, Janez in Bojan Balkovec (ur.), Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino = Urban elites in the Middle Ages and the early modern times between the Alps, the Adriatic and the Pannonianplain. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 2011: 264-307. Hajdinjak, Boris. "Maribor in mariborski Judje 1938 - 1941." Referat na simpoziju Soa -spominjajmo se, Maribor, 26. 1. 2011. Hajdinjak, Boris. "Sergej Vrišer kot gimnazijec." Boris Hajdinjak et al. (ur.). Sergej Vrišer: spominsko srečanje ob devetdesetletnici rojstva dr. Sergeja Vrišerja. Maribor: Pokrajinski muzej — Prva gimnazija. 2010: 1-4. Hajdinjak, Boris. "Šo'ah — Spominjajmo se!" Zgodovina v šoli. 19: 1-2 (2010): 90-94. Hajdinjak, Boris. "Yad Vashem — Spominska ustanova mučencev in herojev holokavsta." Zgodovina všoi. 19: 3-4. (2010): 77-86. Hanisch, Ernst. Der Lange Schatten des Staates: Österreichische Gesellschaftsgeschichte im 20. Jahrhundert. Wien: Carl Ueberreuter. 1994. Hartewig, Karin. "Wolf unter Wölfen? Die prekäre Macht der kommunistischen Kapos im Konzentrationslager Buchenwald." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2, Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 939-958. Haumer, Alexandra. Musik von und für Kinder im Konzentrationslager Theresienstadt. Institut für Musikwissenschaft der Universität Wien. [diplomsko delo]. Wien: [Alexandra Haumer]. 2009. Hauthaler, Willibald in Franz Martin (ur.). Salzburger Urkundenbuch IV. Salzburg: Gesellschaft für Landeskunde. 1933. Herzog, David, Jüdische Grabsteine und Urkunden aus der Steiermark II. Monatsschrift für Geschichte und Wissenschaft des Judentums 80 (1936): 58-79 in 118-121. Herzog, David. "Jüdische Grabsteine und Urkunden aus der Steiermark I." Monatsschrift für Geschichte und Wissenschaft des Judentums 75 (1931): 30-47. Herzog, David. (ur.). Urkunden und Regesten zur Geschichte der Juden in der Steiermark (1475—1585). Graz: Israelitische kultusgemeinde. 1934. Hilberg, Raul. Die Vernichtung der europäischen Juden Bd. 1-3. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2007. Hilberg, Raul. Perpetrators Victims Bystanders: The Jewish Catastrophe, 1933-1945. London: Harper. 1993. Hilberg, Raul. Sonderzüge nach Auschwitz. Dokumente zur Eisenbahngeschichte 18. Mainz: Dumjahn. 1981. Hoffmann, Janos. Ködkärpit. Egy zsidö polgär fejegyzesei 1940-1944. Szombathely: Szombathelyi Önkormanyzati Hivatal. 2001. Horvat, Mojca. "Klara Kukovec (1883-1979), prva zdravnica v Trstu in Mariboru." Šter, Katarina in Mojca Žagar Karer (ur.). Historični seminar 9. Ljubljana: ZRC SAZU. 2011: 31-53. Höß, Rudolf. Kommandant in Auschwitz: Autobiographische Aufzeichnungen des Rudolf Höß. München: Deutscher Taschenbuch Verlag. 2009. Hribernik, Božidar. Prvi Rotary klub na Slovenskem: slike in dokumenti Rotary kluba Maribor iz obdobja 1930-1941, Maribor: SPEM Komunikacijska skupina, 2006. Hubbard, William H. Auf dem Weg zur Großstadt: Eine Sozialgeschichte der Stadt Graz 18501914. München: R. Oldenbourg Verlag. 1984. Huppert, Jehuda in Hana Drori. Theresienstadt. Ein Wegweiser. Praha: Vitalis, 2005. Hutinec, Goran. "Kotarska oblast Čakovec - Prelog 1941-1945." Meäimurje u drugom svjetskom ratu, zbornik radova. Čakovec: Povijesno društvo medimurske županije, 2007: 101-138. Hutinec, Goran. "List Muraköz - Megyimurje kao organ madarske okupacijske vlasti u Medimurju (1941-1943)." Radovi Zavoda za hrvatskupovijest. 37: 1. (2005): 283-310. Itai, Josef. "Djeca bježe." Jevrejski almanah 1963-1964. 1965: 129-136. Iwaszko, Tadeusz. "Contact with the Outside World." Iwaszko, Tadeusz et al. Auschwitz 1940-1945. Central Issues in the History of the Camp II: The Prisoners — their Life and Work. Oswigcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2000: 419-428. Iwaszko, Tadeusz. "Reasons for Confinement in the Camp and Categories of Prisoners." Iwaszko, Tadeusz et al. Auschwitz 1940-1945. Central Issues in the History of the Camp II: The Prisoners — their Life and Work. Oswiçcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2000: 11-43. Jacobs, Benjamin. The Dentist of Auschwitz: a memoir. Lexington: The University Press of Kentucky. 1995. Jančar, Drago. Severni sij. Murska Sobota: Pomurska založba. 1984. Janež, Jože et al. (ur). Umirali so v boju %a svobodo. Murska Sobota in Lendava: Svet za razvijanje tradicij NOB pri občinskih odborih ZZB NOV. 1968. Jansen, Christian in Henning Borggräfe. Nation, Nationalität, Nationalismus. Frankfurt am Main: Campus Historische Einführungen. 2007. Jelinčič Boeta, Klemen. "Jews of Medieval "Slovenia" until the expulsions of 1496— 1515." Zgodovinski časopis. 63 (2009) 3-4: 288-317. Jelinčič Boeta, Klemen. "Social Stratification within the Medieval Jewish Communities of Southeastern Alps." Mestne elite v srednjem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Mednarodni simpozij, Zbornik razprav. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 2011. Jelinčič Boeta, Klemen. Judje na Slovenskem v srednjem veku: Judje na Koroškem, Štajerskem, Goriškem, v Trstu in Istri v srednjem veku do izgona v letih 1496-1515. Ljubljana: Slovenska matica. 2009. Jelinčič Boeta, Klemen. Kratka zgodovina Judov. Celovec: Mohorjeva družba. 2009. Jelinčič Boeta, Klemen. "Poreklo in kulturna pripadnost slovenskih Judov — obdobja obravnave in pozni srednji vek." Stih, Peter in Bojan Balkovec (ur.). Migracije in slovenski prostor od antike do danes. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 2010: 616633. Joseph Seemüller (ur.). "Dunajski anali = Wiener Annalen." Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften, Monumenta Germaniae Historica. Scriptores. Deutsche Chroniken VI. Hannover: Hahnsche Buchhandlung. 1906 in 1909: 231-242. Josipovič, Damir, 2006: Učinki priseljevanja v Slovenijo po II. svetovni vojni. Migracije 10, Ljubljana: Založba ZRC. 2006. Josipovič, Damir, 2011: Migracije Prekmurcev iz Prekmurja v notranjost Slovenije. V: Slavinec, Mitja, (ur.): Inovativni ukrepi pri upravljanju Pomurske krajine / 8. znanstvena konferenca PAZU, Murska Sobota: Pomurska akademsko znanstvena unija, 2010: 37—41. Josipovič, Damir. "Migracije Prekmurcev iz Prekmurja v notranjost Slovenije." Slavinec, Mitja, (ur.). Inovativni ukrepi pri upravljanju Pomurske krajine / 8. znanstvena konferenca PAZU — Pomurska akademsko znanstvena unija, Murska Sobota, 3. in 4. december 2010. 2011: 37-41. Josipovič, Damir. Dejavniki rodnostnega obnašanja v Sloveniji. Geografija Slovenije 9, Ljubljana: Založba ZRC. 2004. Josipovič, Damir. Dejavniki rodnostnega obnašanja v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC. 2004. Josipovič, Damir. Učinki priseljevanja v Slovenijo po II. svetovni vojni. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2006. Kacer, Kathy. Die Kinder aus Theresienstadt. Ravensburg: Ravensburger Buchverlag, 2003. Kalšan, Vladimir. Medimurskapovijest. Čakovec: Vladimir Kalšan. 2006. 386 Kalšan, Vladimir. Zidovi u Medimurju. Čakovec: Muzej Medimurja. 2006. Kamenec, Ivan. On the Trail of Tragedy: the Holocaust in Slovakia. Bratislava: Hajko &Hajkova. 2007. Kampe, Norbert. "Konferenzteilnehmer und Protokoll nach 1945." Botsch, Gideon et al. Die Wannsee-Konferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 120-121. Kampe, Norbert. "Die Wannsee-Konferenz." Botsch, Gideon et al. Die WannseeKonferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 98-119. Kapun, Vladimir in Dorde Pal. "Dva stoljeca židovske zajednice u Čakovcu in Medimurju." Kraus, Ognjen (ur.). Dva stoljecapovijesti i kulture Zidova u Zagrebu i Hrvatskoj. Biblioteka Studia Iudaico-Croatica 3. Zagreb: Židovska opcina Zagreb. 1998: 335-357. Karny, Miroslav. 'Konečne rešeni:"genocida českjch židu v nemecke protektoratni politice. Praha: Academia. 1991. Karny, Miroslav. "The Genocide of the Czech Jews." Karny, Miroslav (ur.). Terezin memorial book: Jewish victims of Nazi deportations from Bohemia and Moravia 1941-1945: a guide to the Czech original with a glossary of Czech terms used in the lists. Praha: Nadace Terezinska iniciativa — Melantrich. 1996. Katz, Jacob. Aus dem Ghetto in die bürgerliche Gesellschaft: jüdische Emanzipation 1770—1870. Frankfurt am Main: Athenäum. 1988. Katzburg, Nathaniel. Hungary and the Jews:policy and legislation, 1920-1943. Ramat Gan: Bar Ilan University Press. 1981. Keil, Martha. "Alltag und Repräsentation bei Juden und Christen im Spätmittelalter." Aschkenas: Zeitschrift für Geschichte und Kultur der Juden 14 (2004): 51-81. Keil, Martha. "Gemeinde und Kultur - Die mittelalterlichen Grundlagen jüdisches Lebens in Österreich." Brugger, Eveline et al. Geschichte der Juden in Österreich. Wolfram, Herwig. Österreichische Geschichte 16. Wien: Ueberreuter. 2006: 15-122. Kerec, Darja. "Judje v Murski Soboti v letih 1934-1954." Časopis za zgodovino in narodopisje. 71(36): 4. (2000): 591-613. Keršovan, Ferid G. "Spomini na gospodarsko in socialno življenje v Prekmurju." Kronika. 12: 3. (1964): 169-184. Kielar, Wieslaw. Anus mundi. Spomini iz Auschwitz?- Ljubljana: Borec. 1982. Klein, Peter. "Der Weg zum Massenmord an der Juden Europas." Botsch, Gideon et al. Die Wannsee-Konferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 72-83. Klein, Peter. "Die Ghettos." Botsch, Gideon et al. Die Wannsee-Konferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 138-147. Klementova, Tana. Posledni nastupištL Brnenske transporty židu v letech 1941-1945. [magistrsko delo]. Brno. Masarykova universita, Filozoficka fakulta. 2010. Kneževic, Snješka in Aleksander Laslo. Židovski Zagreb: kulturno-povijesni vodič. Zagreb: Predstavnik židovske nacionalne manjine grada Zagreba - Židovska opcina Zagreb -Zagrebački holding, Podružnica AGM. 2011. Kočic, Dragoljub M. Jugosloveni u koncentracionom logoru Buhenvald 1941-1945. Biblioteka Stradanja i otpori 5. Beograd: Institut za savremenu istoriju. 1989. Kohn, Renate. Die Inschriften des Bundeslandes Niederösterreich, Teil 2: Die Inschriften der Stadt Wiener Neustadt, Die Deutschen Inschriften 48. Band, Wiener Reihe 3. Band, Teil 2, Wien 1998. Kolaric, Juraj. "Medimurje u župnim kronikama tijekom madarske okupacije (19411945)." Bunjac, Branimir et al. (ur.). Medimurje u drugom svjetskom ratu, zbornik radova, Čakovec: Povijesno društvo medimurske županije. 2007: 23-100. Koljanin, Milan. "Poslednje putovanje kladovskog transporta = The last voyage of the Kladovo transport." Mitrovic Andrej in Milica Mihailovic (ur.). Kladovo transport: zbornik radova sa okruglog stola, Beograd, oktobar, 2006 = The Kladovo transport: roundtable transcripts, Belgrade, October, 2006. Beograd: Jevrejski istorijski muzej - Savez jevrejskih opština Srbije. 2006: 65-101 in 428-466. Koljanin, Milan. Nemački logor na Beogradskom sajmištu 1941-1944. Biblioteka Stradanja i otpori 7. Beograd: Institut za savremenu istoriju. 1992. Koller, Fritz. Registrum Eberhardi. Das Register Erzbischof Eberhards III. von Salzburg (1403-1427). Staatsprüfungsarbeit am Institut für österreichische Geschichtsforschung. Salzburg. 1974. Konieczny, Alfred. "Das KZ Groß-Rosen in Niederschlesien." Herber, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 1. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 309-326. Kontler, Laszlo. Madžarska zgodovina: tisočletje v Srednji Evropi. Zgodovina držav in narodov 2. Ljubljana: Slovenska matica. 2005. Koropec, Jože. "Srednjeveška Dobrna." Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Obzorja. 9 (44). (1973): 215-224. Korošak, Vida (ur.). Petdeset let gimnazije v Murski Soboti. Murska Sobota: Skupščina. 1970. Kos, Dušan. "Statut mesta Ptuj 1376. Prepis in prevod." Masten, Marija Hernja (ur.), Statut mesta Ptuj 1376: študijska izdaja. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj. Viri 2, Maribor: Umetniški kabinet "Primož Premzl." 1998: 103-212. Kos, Dušan. Blesk zlate krone: gospodje Svibenski - kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Thesaurus memoriae. Dissertationes 1. Ljubljana: ZRC SAZU. 2003. Koš, Erih. Pokol v Novem Sadu. Ljubljana: Borec. 1970. Kos, Milko. Urbarji salzburške nadškofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo I (= Viri za zgodovino Slovencev 1). Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti. 1939. Kosch, Friedrich Wilhelm. "Zur Geschichte der Grazer Juden 1848—1914." Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark LIX (1968): 33-44. Kosi, Miha. "Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (Civitas Pettovia, Carnium/ Creina in druga centralna naselja neagrarnega značaja v zgodnjem srednjem veku) (I. del)." Zgodovinski časopis 59:3-4 (2005): 269-331. Kosi, Miha. Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem:primerjalna študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. Stoletja. Thesaurus memoriae. Opuscula 1. Ljubljana: Založba ZRC. 2009. Kovač Zupančič, Marija in Linka Ksela (ur.). Auschwitz^ — Birkenau = (Oswiecim — Brzezinka): KL, koncentracijsko taborišče: zbornik. Maribor: Obzorja in Ljubljana: Borec. 1982. Kovacs, Zoltan Andras in Norbert Szamveber. A Waffen-SS Magyarorszagon. Hardtörtenelmi leveltari kiadvanyok. Budapest: Paktum Nyomdaipari Tarsasag. 2001. Kramberger, Taja. "Zapletena razmerja: spomin, memorija, pozaba, zgodovina." Emzjn, Ljubljana, dec. 2009, 19, -3/4. 55-57. Kraus, Ota in Erich Kulka. Die Todesfabrik. Berlin: Kongress-Verlag. 1958. Krawank, Hans. Die "Judendörfer" Österreichs. Carinthia I. 194 (2004): 411-444. Kreft, Lev. "Šoah." Benz, Wolfgang. Holokavst. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo. 2000. Kresal, France. "Mariborska tekstilna industrija 1922-1992 - vzpon in zaton." Oset, et al. (ur.). Mesto in gospodarstvo: mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino; Maribor: Muzej narodne osvoboditve. 2010: 257-287. Kresal, France. Tekstilna industrija v Sloveniji. Ljubljana: Borec. 1976. Kržičnik, Ermin. Gospodarski razvoj Maribora:gradivo k zgodovini industrializacije mesta Maribora. Maribor: Obzorja. 1956. Kubica, Helena. " Children and Adolescents in Auschwitz." Iwaszko, Tadeusz et al., Auschwitz. 1940-1945. Central Issues in the History of the Camp II: The Prisoners — their Life and Work. Oswigcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2000: 201-290. Kuhne, Thomas in Tom Lawson (ur.). The Holocaust and Local History: Proceedings of the First International Graduate Students' Conference on Holocaust and Genocide Studies. Portland: Vallentine Michell. 2011. Kurahs, Hermann. "Zur Geschichte der Juden in Radkersburg." Lamprecht, Gerald (ur.). Jüdisches Leben in der Steiermark. Marginalisierung - Auslöschung -Annäherung. Innsbruck: Studien Verlag. 2004: 59-91. Kuzmič, Franc. "Judje v Prekmurju." Signal. Letni zbornik Pavlove hiše, zjma 2004/2005, Potrna 2005. Kuzmič, Franc. "Posebnosti židovske populacije v panonskem prostoru glede izseljenstva in sezonstva."Zbornik Sezonstvo in izjeljenstvo, Ljubljana 2003. Kuzmič, Franc. "... da so morali tako žalostno končati ..." Toš, Marjan in Franc Kuzmič. Holokavst 1933-1945: Pogum, da se spominjamo: [Kulturni center Sinagoga, 24. 11.-31. 12. 2004]. Maribor: Pokrajinski muzej, Sinagoga. 2004: 2-3. Kuzmič, Franc. "Podjetnost prekmurskih Židov." Znamenje: revija za teološka, družbena in kulturna vprašanja. 19: 2. (1989): 172-178. Kuznecov, Anatolij. BabjiJar: roman-dokument. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1973. Lackner, Christian in Claudia Feller (ur.). Regesta Habsburgica. Abt. 5: Die Regesten der Herzoge von Österreich von 1365-1395, Teilbd. 1.: 1365-1370, Wien in München: Böhlau. 2007. Lackner, Christian. Hof und Herrschaft: Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzoge (1365-1406). MIÖG Ergänzungsband 41. Wien in München: Oldenburg. 2002. Lamprecht, Gerald. "Das Werden der Gemeinde: Von ersten jüdischen Händlern in der Steiermark bis zur Gründung der Israelitischen Kultusgemeinde Graz 1869." Lamprecht, Gerald (ur.). Jüdisches Leben in der Steiermark. Innsbruck, Wien, München in Bozen: Studien Verlag. 2004. Lamprecht, Gerald. Fremd in der eigenen Stadt: Die moderne jüdische Gemeinde von Graz^ vor dem Ersten Weltkrieg. Innsbruck: Studien Verlag, 2007. Lamprecht, Gerald. Fremd in der eigenen Stadt. Entstehung und Entwicklung der modernen jüdischen Gemeinde von Graz^ bis zum Ersten Weltkrieg. Graz: Institut für Geschichte der Karl-Franzens-Universität. 2005. Lang, Alois in Gustav Adolf von Metnitz. Die Salzburger Lehen in Kärnten bis 1520, Fontes rerum Austriacarum II/79. Wien: Hermann Böhlaus Nachf. 1971. Lang, Alois. Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520 II. Graz: Verlag der Historischen Landes-Kommission. 1939. Lappin, Eleonore. "Die Rolle der Waffen-SS beim Zwangsarbeitseinsatz ungarischer Juden im Gau Steiermark und bei den Todesmärschen ins KZ Mauthausen (1944/45)." Dokumentationsarchiv des österreichischen Widerstandes - Jahrbuch 2004. Schwerpunkt Mauthausen. Münster: Lit Verlag. 2004: 77-112. Lappin, Eleonore. "The Death Marches of Hungarian Jews Through Austria in the Spang of 1945." Yad Vashem Studies 28 (2000): 203-242. Laric, Paul. Maribor Remembered. Great Neck, New York: Todd & Honeywell. 1989. Lasik, Aleksander. " Organizational Structure of Auschwitz Concentration Camp." Lasik, Aleksander et al. Auschwitz^ 1940-1945. CentralIssues in the History of the Camp I: The establishment and organisation of the Camp. Oswigcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2000: 145-279. Laux, Stephan. "Dem König eine 'ergetzlikhait': die Vertreibung der Juden aus der Steiermark (1496/1497). Lamprecht, Gerald (ur.). Jüdisches Leben in der Steiermark. Marginalisierung - Auslöschung —Annäherung. Innsbruck: Studien Verlag. 2004: 33-57. Lavrič, Jože et al. (ur.). Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej. 1939. Lazarevic, Žarko in Aleksander Lorenčič (ur.). Podobe modernizacije: poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. 2009: 249-296. Le-Zikkaron — In memoria. Monfalcone: Istituto per gli studi Ebraici della Mitteleuropa in Associazione amici di Israele. Edizioni della Laguna. 1994. Lebl, Ženi (=Löbl Jennie). "Tragedija transporta Kladovo - Šabac. Odbor za pomoc emigrantima = Tragedy of the Kladovo — Šabac transport. Refugee relief board." Mitrovic, Andrej in Milica Mihailovic (ur.). Kladovo transport: zbornik radova sa okruglog stola, Beograd, oktobar, 2006 = The Kladovo transport: roundtable transcripts, Belgrade, October, 2006. Beograd: Jevrejski istorijski muzej - Savez jevrejskih opština Srbije. 2006: 102-163 in 467-531. Leitner, Friedrich Wilhelm (ur.). Die Inschriften des Bundeslandes Kärnten, Teil2: Die Inschriften des politischen Bezirks St. Veit an der Glan, Die Deutschen Inschriften 65. Band, Wiener Reihe 2. Band, Teil 2. Wien. 2008. Leitner, Friedrich Wilhelm. "Genealogische Anmerkungen zur Familie der 'von Neuhaus zu Greifenfels' im Zusammenhang mit der 'Ankaufspolitik' des Landesmuseums für Kärnten." Rudolfinum. Jahrbuch des Landesmuseums für Kärnten 1999. 2000: 91-109. Lendvai, Paul. Antisemitismus ohne Juden. Entwicklungen und Tendenzen in Osteuropa. Wien: Europaverlag. 1972. Lengel Krizman, Narcisa in Mihael Sobolevski. "Hapšenje 165 židovskih omladinaca u Zagrebu u svibnju 1941. godine." Novi omanut. 31 (1998): 6-9. Lengel Krizman, Narcisa. "Logori za Židove u NDH." Goldstein, Ivo et al. (ur.). Antisemitizem, holokaust, antifašizam. Studia Iudaico-Croatica 1. Zagreb: Židovska opcina. 1996: 90-102. Leskovec, Antoša. "Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752-1941." Curk, Jože et al. (ur.). Maribor skozi stoletja. Razprave 1. Maribor: Obzorja. 1991: 313-414. Levi-Dale, David. "Od prvog redovnog kongresa 1921. do okupacije 1941." Levi-Dale, David (ur.). Spomenica: 1919-1969. Beograd: Savez jevrejskih opština Jugoslavije. 1969: 39-73 in 81-82. Levi, Judita. "Secanje na dane užasa." Gaon, Aleksandar (ur.) Mi smo preživeli ...: Jevreji o holokaustu [1.]. Beograd: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Jugoslavije. 2001: 107-116. Levi, Primo. Ali je to človek;Premirje. Ljubljana: Cankarjeva založba. 2004. Levi, Primo. Potopljeni in rešeni. Ljubljana: Studia humanitatis. 2003. Lhotsky, Alphons. Quellenkunde zur mittelalterlichen Geschichte Österreichs. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung. Ergänzungsband 19. Graz in Köln: Böhlau. 1963. Limor, Ora. "Das verworfene Volk." De Lange, Nicholas (ur.). Illustrierte Geschichte des Judentums. Frankfurt am Main, New York: Campus Verlag. 1997. Lindemann, Albert S. Esau's Tears: Modern Anti-Semitism and the Rise of the Jews. New York: Cambridge University Press. 2000. Lipstadt, Deborah E. Denying the Holocaust: The Growing Assault on Truth and Memory. New York: Plume (Penguin). 1994. Lohrmann, Klaus. Judenrecht und Judenpolitik im mittelalterlichen Österreich.Wien: In Kommission bei Böhlau Verlag.1990. Loker, Zvi. "Saradnja tri strane u progonu u ubijanju Jevreja = Tripartite cooperation in persuiing and killing Jews." Mitrovic, Andrej in Milica Mihailovic (ur.). Kladovo transport: zbornik radova sa okruglog stola, Beograd, oktobar, 2006 = The Kladovo transport: roundtable transcripts, Belgrade, October, 2002. Beograd: Jevrejski istorijski muzej - Savez jevrejskih opština Srbije. 2006: 164-169 in 532-538. Lončaric, Magdalena. Tragom židovskepovijesti i kulture u Varaždinu: [Gradski muzej Varaždin, Stari grad, 2. 4. - 4. 5. 2003] = Tracing Jewish history and culture in Varaždin. Varaždin: TIVA: Gradski muzej. 2003. Loserth, Johann. Das Archiv des Hauses Stubenberg. Suplement 2: Archivregister von Wurmberg (1498 und 1543) nebst einen Wurmberger Schloßinventar (1525), VHLSt 28, Graz: Selbstverlag der Historischen Landes-Kommission, 1911: 1-58 = BKStGQ 37/BEStG 5. 1914: 71-126. Luthar, Oto, Hannah Starman in Irena Šumi. "Der israelisch-palästinensische Konflikt im Spiegel der Printmedien: Slowenien." Ost-West Gegeninf., Graz, 17/3:25-30, 2005. Luthar, Oto in Irena Šumi. "Living in metaphor: Jews and anti-Semitism in Slovenia." V: Moskovich, Wolf, Oto Luthar, Irena Šumi (ur.): Jews and anti-Semitism in the Balkans, (Jews and Slavs, vol. 12). Ljubljana: ZRC SAZU; Jerusalem: Hebrew University. 2004. Mally, Eva. "Judovski klavci umorili krščansko deklo Estero Sollymossy." Zgodovina za vse: vse za zgodovino. 16: 2. 2009. Manoschek, Walter. "Serbien ist judenfrei": militärische Besatzungspolitik und Judenvernichtung in Serbien 1941/42, Beiträge zur Militärgeschichte 38. München: Oldenbourg. 1993. Margry, Karel. "Das Konzentrationslager als Idylle: Theresienstadt. Ein Dokumentarfilm aus dem jüdischen Siedlungsgebiet." Fritz Bauer Institut. Auschwitz: Geschichte, Rezeption und Wirkung. Jahrbuch 1996 zur Geschichte und Wirkung des Holocaust. Frankfurt am Main, New York: Campus, 1996: 319-352. Marjetka, Bedrač. Sinagoga Maribor: ob desetletnici delovanja = Maribor Synagogue: celebrating the first decennial. Maribor: Sinagoga, center judovske kulturne dediščine. 2011. Maršalek, Hans. Die Geschichte des Konzentrationslagers Mauthausen: Dokumentation. Wien: Österreichische Lagergemeinschaft Mauthausen. 1974. Matalon Lagnado, Lucette in Sheila Cohn Dekel. Children of the Flames: Dr. Josef Mengele and the Untold Story of the Twins of Auschwitz. New York etc: Penguin, 1992. Matjaž Bizjak in Miha Preinfalk, Turjaška knjiga listin 2. Dokumenti 15. stoletja. Thesaurus memoriae. Fontes 8, Ljubljana: Založba ZRC. 2009. McBroom, William. Explaining the Holocaust: Behavior of Perpetrators, Victims and Bystanders. Palo Alto: Academica Press. 2002. Melik, Vasilij. "Odmev dogodkov ob okupaciji Bosne in Hercegovine 1878 na Slovenskem." Melik, Vasilij in Viktor Vrbnjak (ur.). Slovenci 1848-1918, Razprave in članki. Maribor: Založba Litera. 2002: 513-520. Melik, Vasilij. "Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno." Ekonomska revija. 1956. Melik, Vasilij. "Slovenci in avstrijska država 1848-1918." Melik, Vasilij in Viktor Vrbnjak (ur.). Slovenci 1848-1918, Razprave in članki. Maribor: Založba Litera. 2002. Melik, Vasilij. "Slovenska politika v Taaffejevi dobi." Melik, Vasilij in Viktor Vrbnjak (ur.). Slovenci 1848-1918, Razprave in članki. Maribor: Založba Litera. 2002. Mell, Richard. "Abhandlungen zur Geschichte der Landstände im Erzbistume Salzburg." Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde. 43 (1903): 92-178 in 347-363. Mell, Richard. "Abhandlungen zur Geschichte der Landstände im Erzbistume Salzburg." Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde. 44 (1904): 139-255. Metka Fujs. "Odnos madžarske države do židovskega prebivalstva v drugi svetovni vojni." Kronika Pomurja 7, Murska Sobota, 1998. Meyer, Michael A. "Deutsch werden, jüdisch bleiben." Brenner, Michael et al. (ur.). 392 Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band 2, 1780-1871. München: Verlag C. H. Beck. 2000: 209-259. Michael, John. "Die jüdische Bevölkerung in Wirtschaft und Gesellschaft Altösterreichs (1867—1918). Bestandaufnahme, Überblick und Thesen unter besonderer Berücksichtigung der Süd-Osteregion." Kropf, Rudolf (ur.). Juden im Grenzraum. Geschichte, Kultur und Lebenswelt der Juden im burgenländisch-westungarischen Raum und in den angrenzenden Regionen vom Mittelalter bis zur Gegenwart. Eisenstadt: Das Landesmuseum. 1993: 197-244. Miha Preinfalk in Matjaž Bizjak. Turjaška knjiga listin 1. Listine zasebnih arhivov kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov) (1218-1400). Thesaurus memoriae. Fontes 6, Ljubljana: Založba ZRC. 2008. Mikola, Milko. Zaplembe premoženja v Sloveniji. Celje: Zgodovinski arhiv Celje. 1999. Mikuž, Janez. "Nekdanja židovska četrt in nekdanja sinagoga v Mariboru." Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Obzorja. 71 (2000) 1-2: 159-171. Milic, Miodrag. Jugosloveni u koncentracionom logoru Mauthauzen. Biblioteka Stradanja i otpori 9. Beograd: Institut za savremenu istoriju. 1992. Milošič, Mitja. Madžarska med drugo svetovno vojno v luči časnikov Slovenec in Jutro. [diplomsko delo]. Maribor. 2010. Mirnik, Roman. "Prva gimnazija v Mariboru med vojnama [in med okupacijo]." Emeršič, Darja in Zlata Pastar (ur.). Zbornik Prve gimnazije Maribor: 150 let Prve gimnazije. Maribor: Prva gimnazija. 2000: 58-107. Mlinar, Janez. Podoba Celjskih grofov v narativnih virih, Historia: znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani 11, Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 2005. Mlinarič, Jože. "Dokumenti iz zgodovine ptujskih minoritov." Pretiosa sacra et documenta historica. Ptuj: Pokrajinski muzej. 1989: 5-12. Mlinarič, Jože. "Judje na slovenskem Štajerskem do njihove prisilne izselitve v letu 1496." Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Obzorja. 71 (2000) 1-2: 49-70. Mlinarič, Jože. Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor: Obzorja. 1991. Mlinarič, Jože. Mariborski Židje v zadnjih desetletjih pred izgonom iz mesta, njihov izgon in sledovi. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor. 1996. Mlinarič, Lučka (ur.). Viri za gradbeno zgodovino Maribora po 1850 16. Tabor: ulice z začetnicami S-Ž. Zvezek 16. Maribor: Pokrajinski arhiv. 2004. Morpurgo, Marcello. Valdirose — Memorie della comunita ebraica di Gorizja, Udine: Del Bianco. 1986. Mouzelis, Nicos. "Nationalism, Restructing Gellner's Theory." Maleševic, Siniša in Mark Haugard (ur.). Ernest Gellner and Contemporary Social Thought. Cambridge: Cambridge University Press 2007: 125-131. Muchar, Albert von. Geschichte des Herzogtums Steiermark VII: Geschichte der Steiermark unter vom Lander Oesterreich getrennter Beherrschung von. H. Leopold dem Frommen (Probus) 1373 bis zur Wiedervereinigung mit Oesterreich 1457 - unter K. Friedrich IV. Grätz: Leuschner & Lubensky. 1864. Mužic, Ivan. Masonstvo u Hrvata. Split: Laus 2000. Naday, Josip. "Auschwitz IV. — Buna." Kovač Zupančič, Marija in Linka Ksela (ur.). Auschwitz^ - Birkenau = (Oswiecim - Brzezinka): KL, koncentracijsko taborišče: zbornik. Maribor: Obzorja in Ljubljana: Borec. 1982: 393-398. Nedomački, Vidosava in Slavko Goldstein. "Savez jevrejskih opština Jugoslavije." Goldstein, Slavko (ur.). Židovi na tlu Jugoslavije: [izložba], Muzejski prostor, Zagreb, 14. IV. -12. VI. 1988. Zagreb: MTM. 1988: 143-145 in 282-283. Nemes, Robert. "Hungary's Antisemitic Provinces: Violence and Ritual Murder in the 1880s." Slavic Review. 66:1 (2007): 22-44. Nemeth, Laszlo in Zoltan Paksy. Együtteles es kirekesztes. Zsidok Zala megye tarsadalmaban 1919-1945. Zalai Gyujtemeny 58. Zalaegerszeg: Zala Megyei leveltar. 2004. Niklas, Martin. "... die schönste Stadt der Welt". Österreichische Jüdinnen und Juden in Theresienstadt. Schriftenreihe des Dokumentationsarchivs des österreichischen Widerstandes zur Geschichte der NS-Gewaltbrechen. Wien: Dokumentationsarchiv des österreichischen Widerstandes, 2009. Nyiszli, Miklos. U službi doktora Mengelea. Zagreb: VPA. 1981. O'Leary, Brendan. "On the Nature of Nationalism: An Appraisal of Ernest Gellner's Writings on Nationalism." British Journal of Political Science. 27: 2. (1997): 191:222. Obradovic, Vera. "Od Sombora do Upsale." Gaon, Aleksandar (ur.). Mi smo preživeli ...: Jevreji o holokaustu 2. Beograd: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Jugoslavije. 2003: 118-126. Ogrizek, Emica. Sodni register Okrožnega sodišča Maribor 1898-1941 2. del: Trgovski register, Inventarji 12/2. Maribor: Pokrajinski arhiv. 2006. Opll, Ferdinand. Nachrichten aus dem mittelalterlichen Wien: Zeitgenossen berichten, Wien, Köln in Weimar: Böhlau. 1995. Orski, Marek. "Organisation und Ordnungsprinzipien des Lagers Stutthof." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 1. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 285-308. Ostrovška, Milica. Kljub vsemu odpor, Maribor v času okupacije in narodnoosvobodilnega boja 3: [od junaškega boja na Studencih dne 15. julija 1944 do osvoboditve]. Maribor: Obzorja. 1981. Otorepec, Božo in Josip Žontar. "Božja sodba (ordal) sveče v Kamniku leta 1398." Zgodovinski časopis. 27:3-4 (1973): 321-328. Pajic, Tomislav. Prinudni rad i otpor u logorima Borskog rudnika: 1941-1944. Biblioteka Stradanja i otpori 2, Beograd: Institut za savremenu istoriju. 1989. Pančur, Andrej (ur.). Premoženjski in civilno-pravni položaj slovenskih Judov v 20. Stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. 2008. Pančur, Andrej. "Celjani v krstnih knjigah od 1773 do 1857." Počivavšek, Marija (ur.). Iz zgodovine Celja 1780-1848. Celje: Muzej novejše zgodovine. 1996. Pančur, Andrej. "Črni petek na dunajski borzi." Slovenska kronika XIX. stoletja II. Ljubljana: Nova revija, 2003: 261-262. Pančur, Andrej. "Judje s Spodnje Štajerske in Gorenjske kot žrtve holokavsta v Evropi." Troha, Nevenka et al. (ur.). Evropski vplivi na slovensko družbo. Zbirka Zgodovinskega časopisa 35. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 2008: 367-381. Pančur, Andrej. "Na poti k modernemu nedeljskemu počitku." Zgodovina za vse: vse za Zgodovino. 5:2. (1998): 17-40. Pančur, Andrej. "Oderuštvo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja." Zgodovinski časopis. 53:1. (1999): 33-55. Pančur, Andrej. "Teritorialni obseg judovskih verskih občin na ozemlju sedanje Slovenije pred drugo svetovno vojno." Prispevki za novejšo zgodovino. 48:1. 2008. Pančur, Andrej. Judovska skupnost v Sloveniji na predvečer holokavsta, Celje: Zgodovinsko društvo. 2011. Pavličevic, Dragutin. Narodnipokret 1883 u Hrvatskoj. Zagreb: Liber. 1980. Pčel'nikov, Andrej (ur.). Veliki adresar samoupravnih mest Maribor, Celje, Ptuj in občin bivše Mariborske oblasti: leto 1935. Maribor: Tiskovna založba. 1935. Pelikan, Egon. Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem. Maribor: Obzorja. 1997. Perera, David. "Godine katastrofe 1941-1945." Levi-Dale, David (ur.). Spomenica: 19191969. Beograd: Savez jevrejskih opština Jugoslavije. 1969: 83-114. Perz, Bertrand. "Der Arbeitseinsatz im KZ Mauthausen." Herbert, Ulrich et al. (ur.), Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 533-557. Pezzetti, Marcello. "Holokavst, Auschwitz in Sonderkommando." Venezia, Shlomo. Sonderkommando: v peklu plinskih celic. Ljubljana: Modrijan. 2010: 163-185. Pfajfar, Vanja. Slovenci vFlossenbürgu. Statistična analiza. [diplomsko delo]. Ljubljana. 2008. Piccinini, Ombretta in Klaus Voigt. I ragaz^i ebrei di Villa Emma a Nonantola: Fotografie di una mostra = Die jüdischen Kinder der Villa Emma in Nonantola: Photographien einer Ausstellung. Nonantola: Comune di Nonantola - Archivio Storico. 2002. Picciotto Fargion, Liliana. "Le deportazioni di Ebrei partite da Trieste." Quakstoria. 17. Trieste. (1989): 121-128 Piper, Franciszek. "Die Rolle des Lagers Auschwitz bei der Verwirklichung der nationalsozialistischen Ausrottungspolitik. Die Doppelte Funktion von Auschwitz als Konzentrationslager und als Zentrum der Judenvernichtung." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 1. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 390-414. Piper, Franciszek. "The Exploitation of Prisoner Labor." Iwaszko, Tadeusz et al. Auschwitz^ 1940-1945. Central Issues in the History of the Camp II: The Prisoners — their Life and Work. Oswigcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2000: 71-136. Pirchegger, Hans. "Die ersten Türkeneinfälle (1396, 1415, 1418)." Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark. 18 (1922): 67-73. Pirchegger, Hans. Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommision 10. München: R. Oldenburg. 1962. Plaschka, Richard Georg, Haselsteiner, Horst in Arnold Suppan. Innere Front, Militärassistenz, Widerstand und Umsturz^ in der Donaumonarchie 1918, 1. knjiga: Zwischen Streik und Meuterei. Wien: Verlag für Geschichte und Politik. 1974. Pohl, Dieter. "Die großen Zwangsarbeitslager des SS- und Polizeiführer für Juden im Generalgouvernement 1942-1945." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 1, Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 415-438. Poprzeczny, Joseph. Odilo Globocnik — Hitler's Man in the East. London: McFarland & Company. 2004. Prinčič, Nataša. Zidje v Gorici med drugo svetovno vojno. [diplomska naloga]. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 2001. Pucher, Siegfried J., "... in der Bewegungführend tätig": Odilo Globočnik - Kämpfer für den »Anschluss«, Vollstrecker des Holocaust, Dissertationen und Abhandlungen / Disertacije in razprave 41, Klagenfurt / Celovec: Drava - Slowenisches Institut zur Alpen-Adria-Forschung / Slovenski znanstveni inštitut za preučevanje prostora Alpe-Jadran. 1997. Pulzer, Peter. "Gleichstellung und öffentliches Leben." Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band III, 1871-1918, Umstrittene Integration. München: Verlag C. H. Beck. 2000. Pulzer, Peter. Die Wiederkehr des alten Hasses. Lowenstein, Steven M. et al. (ur.). Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band III, 1871-1918, Umstrittene Integration. München: Verlag C. H. Beck 2000. Radnoti, Miklos. Razglednice: izbrane pesmi. Murska Sobota: Pomurska založba in Ljubljana: Državna založba Slovenije. 1984. Rafaelis, Franjo (ur.). Adresar Dravske banovine: 1934/35: register industrije, obrta in trgovine. Bankarstvo. Zadružništvo. Privredne ustanove. Turizem: letovišča in zdravilišča. Hotelirstvo. Ljubljana: Jugoslovenski industrijsko-privredni kompas. 1935. Rashke, Richard. Pobeg iz Sobibora. Ljubljana: Borec. 1987. Rees, Laurence. Auschwitz: The Nazis & The 'FinalSolution". BBC Books. London: Random House Group. 2005. Reisman, Srečko. Razvoj tovarne lepenke Ceršak v letih 1888-1986. [diplomska naloga]. Maribor: S. Reisman. 1986. Richarz, Monica. "Die Entwicklung der jüdischen Bevölkerung." Lowenstein, Steven M. et al. (ur.). Deutsch-jüdische Geschichte in der Neuzeit, Band III, 1871-1918, Umstrittene Integration. München: Verlag C. H. Beck 2000. Rink, Thomas. "Rassistische Politik und Judenverfolgung in Deutschland 1933-1938." Botsch, Gideon et al. Die Wannsee-Konferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 38-53. Ristovic, Milan. "Turisti pod sumnjom. O jednom vidu politike Kraljevine Jugoslavije prema jevrejskim izbjeglicama 1938-1941 = Tourists under suspicion. On the policy of the Kingdom of Yugoslavia toward the Jewish refugees 1938-1941." Mitrovic, Andrej in Milica Mihailovic (ur.). Kladovo transport: zbornik radova sa okruglog stola, Beograd, oktobar, 2006 = The Kladovo transport: roundtable transcripts, Belgrade, October, 2002. Beograd: Jevrejski istorijski muzej - Savez jevrejskih opština Srbije. 2006: 170-189 in 539-558. Romano, Jaša. Jevreji Jugoslavije 1941-1945: žrtve genocida i učesnici NOR, Beograd: Jevrejski istorijski muzej. 1980. Rosenberg, Arthur. Beiträge zur Geschichte der Juden in Steiermark Quellen und Forschungen zur Geschichte der Juden in Deutsch-Österreich. Wien in Leipzig: W Braumüller. 1914. Rotar, Drago Braco. Odbiranje izpreteklosti: okviri, mreže, orientirji, časi kulturnega življenja v dolgem 19. stoletju. Koper: Annales, 2007. Rotar, Drago B. "Kdo bo dajal naloge znanosti?" V: Bourdieu, Pierre. Znanost o znanosti in refleksivnost. Ljubljana: Liberalna akademija. 2004. Rotbart, Vladislav. Jugosloveni u maäarskim zatvorima i logorima 1941-1945. Biblioteka Stradanja i otpori 1, Beograd: Institut za savremenu istoriju. Novi Sad: Institut za istoriju Vojvodine in "Dnevnik." 1988. Rothberg, Michael. Multidirectional Memory: Remembering the Holocaust in the Age of Decolonization. Stanford: Stanford Univ. Press. 2009 Rožman, Irena. Peč seje podrla! — kultura rojstva na slovenskem podeželju v 20. stoletju. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. 2004. Rumpler, Helmut. Österreichische Geschichte 1804 — 1914, Eine Chance für Mitteleuropa, Bürgerliche Emazjpation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie. Wien: Verlag Carl Ueberreuter. 1997. Safrian, Hans. Eichmann'sMen. Cambridge: Cambridge University Press. 2010. Sakmyster, Thomas. Miklös Horthy: Ungarn 1918-1944. Wien: Steinbauer. 2006., 9. Salzer-Eibenstein, Gerhard W "Die Geschichte des Judentums in Südostösterreich von den Anfängen bis ins 20. Jahrhundert." Geschichte der Juden in Südost-Österreich. Graz: Israelitische Kulutsgemeinde.1988: 27-149. Schikorra, Christa. "Konzentrations- und Todeslager." Botsch, Gideon et al. Die Wannsee-Konferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 148-161. Schikorra, Christa. "Zwangsarbeit und Tod im KZ." Botsch, Gideon et al. Die WannseeKonferenz und der Völkermord an den europäischen Juden. Katalog der ständigen Ausstellung. Berlin: Haus der Wannsee-Konferenz, Gedenk- und Bildungsstätte. 2008: 162-175. Schlusinger, Hinko. "O religioznom i kulturnom životu Jevreja u Štajerskoj, Koruškoj i Kranjskoj god. 1371-1496. s osobitim obzirom na ondašnje prilike u području današnje Slovenije III-IV." Jevrejski almanah zagodinu 5690 (V — 1929-1930). Vršac: Savez rabina Jugoslavije. 1929: 87-110. Schöggl-Ernst, Elisabeth. "Die Vertreibung der Juden aus Steiermark, Kärnten und Krain am Ende des Mittelalters. Quellen und Geschichte." Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Obzorja. 71 (2000) 1-2: 299-314. Schubert, Kurt. Jüdische Geschichte. München: Beck. 1995. Setkiewicz, Piotr. "Häftlingsarbeit im KZ Auschwitz III-Monowitz. Die Frage nach der Wirtschaftlichkeit der Arbeit." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2, Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 584-605. Shapiro, James. Contested Will: Who Wrote Shakespeare? London: Simon and Schuster. 2010. Shermer, Michael in Alex Grobman. Denying History: Who Says the Holocaust Never Happened and Why Do They Say It? Berkeley: Univ. of California Press. 2009. Smith, Anthony D.: Nationalism, teorija, ideologija, zgodovina. Ljubljana: Krt. 2005. Smith, Helmut Walser. The continuities of German history: nation, religion, and race across the long nineteenth century. Cambridge: Cambridge University Press. 2008. Spitzer, Shlomo. Bne chet: die österreichischen Juden im Mittelalter; eine Sozial- und Kulturgeschichte. Wien, Köln in Weimar: Böhlau. 1997. Sprenger, Isabell. "Das KZ Groß-Rosen in der letzten Kriegsphase." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2, Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 1113-1127. Starman, Hannah. "Generations of trauma: victimhood and the perpetuation of abuse in holocaust survivors." History of anthropology, 4/17 (2006). Str. 327-338. Starman, Hannah in Irena Šumi. Restitution of civil and proprietary rights of Slovenian Jewry after WWII. Final report. Study commissioned by the World Jewish Restitution Organization (WJRO). Ljubljana (rokopis). 2008. Stein, Harry. "Funktionswandel der Konzentationslagers Buchenwald im Spiegel der Lagerstatistiken." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 1. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 167-192. Steiner Aviezer, Miriam. "Pravičniki med narodi Slovenci." Zgodovina v šoli 19:1-2. 2010: 5-15. Steiner, Jean-François. Treblinka. Ljubljana: Borec. 1972. Stemberger, Günther. Jüdische Religion. München: Beck. 1995. Strzelecka, Irena in Piotr Setkiewicz. "The Construction, Expansion and Development of the Camp and its Branches." Lasik, Aleksander et al. Auschwitz^ 1940-1945. Central Issues in the History of the Camp I: The establishment and organisation of the Camp. Oswiçcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2000: 63-138. Strzelecka, Irena. "Experiments." Iwaszko, Tadeusz et al. Auschwitz^ 1940-1945. Central Issues in the History of the Camp II: The Prisoners — their Life and Work. Oswiçcim: Auschwitz-Birkenau State Museum, 2000: 347-369. Strzelecka, Irena. "The Hospitals at Auschwitz Concentration Camp." Iwaszko, Tadeusz et al. Auschwitz^ 1940-1945. Central Issues in the History of the Camp II: The Prisoners — their Life and Work. Oswiçcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2000: 291-346. Strzelecka, Irena. Medical Crimes. The Experiments in Auschwitz^ Voices of Memory 2. Oswiçcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2008. Strzelecki, Andrzej. " Plundering the Victims' Property." Iwaszko, Tadeusz et al. Auschwitz^ 1940-1945. Central Issues in the History of the Camp II: The Prisoners — their Life and Work. Oswiçcim: Auschwitz-Birkenau State Museum. 2000: 137-170. Strzelecki, Andrzej. " The Liquidation of the Camp." Czech, Danuta et al. Auschwitz^ 1940-1945. Central Issues in the History of the Camp V: Epilogue. Oswiçcim: AuschwitzBirkenau State Museum. 2000: 9-85. Strzelecki, Andrzej. "Der Todesmarsch der Häftlinge aus dem KL Auschwitz." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 1093-1112. Studen, Andrej. "Tudi če so trezni, niso angeli, pijani pa so zverine: Problem alkoholizma in recepcija teorije progresivne degeneracije na Slovenskem konec 19. in na začetku 20. stoletja." Zgodovina za vse: vse za zgodovino. 15:2 (2008): 90-108. Studen, Andrej. Moderni avstrijski popisi prebivalstva 1857-1910. V: Ob stoletnici zadnjega državnega ljudskega štetja v avstrijskem Primorju 1910 —jezik, narodnost, meja: znanstvena konferenca:povzetki referatov. Gorica: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2010: 5. Szabolcs, Szita. Trading in Lives? Operations of the Jewish Relief and Rescue Committee in Budapest, 1944-1945. Budapest: Central Europe University Press. 2005. Szabolcs, Szita. Ungarn in Mauthausen. Ungarische Häftlinge in SS-Lagern auf dem Territorium Österreichs, Mauthausen-Studien 4. Wien: Bundesministerium für Inneres, Abt. IV/7. 2006. Szabolcs, Szita. Verschleppt, verhungert, vernichtet: die Deportation von ungarischen Juden auf das Gebiet des annektierten Österreich 1944-1945. Wien: Eichbauer. 1999. Šepetavc, Anton. "Pijem, torej sem Slovenec ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen Slovenstva." Zgodovina za vse: vse za zgodovino. 2:1. (1995): 18-36. Šosberger, Pavle. "Kažnjavanja uz ropski rad." Gaon, Aleksandar (ur.). Mi smo preživeli ...:Jevreji o holokaustu [1.]. Beograd: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Jugoslavije. 2001: 225-235. Šosberger, Pavle. Novosadski Jevreji: iz istorije jevrejske zajednice u Novom Sadu. Novi Sad: Književna zajednica Novog Sada. 1988. Štepec, Marko. "Antisemitizem, Evropa in Slovenci." Vodopivec, Peter (ur.), Slovenci v Evropi: O nekaterih vidikih slovenske povezanosti s sosedi in Evropo. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. 2002. Štepec, Marko. "Srečanja z Judi." Borec: revija za zgodovino, kulturo in antropologijo. 47: 542543. (1995): 811-827. Štepec, Marko. "Strah pred židovskim naseljevanjem, Poročanje slovenskih časopisov o priseljevanju Židov v drugi polovici 19. stoletja." Prispevki za novejšo zgodovino. 34:2. (1994): 149-162. Štepec, Marko. Slovenski antisemitizem 1861-1895. [magistrsko delo]. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 1994. Šturm, Lovro. "Upravni posegi države v zasebno lastnino." Upravni zbornik. (1996): 273-284. Šumi, Irena. "Znanost v Butalah." Kolšek, Katja in Tomaž Gregorc (ur.): Prihodnost znanosti: neoliberalizem, univerza in politika sodobnega znanstvenega raziskovanja. Novo Mesto: Goga. (v tisku). Šumi, Irena in Alenka Janko Spreizer. "That which soils the nation's body: discriminatory discourse of Slovenian academics on the Romany, foreigners and women." Anthropological notebooks, 17/3: 101-121. 2011. Šumi, Irena. "Etnično razlikovanje v Sloveniji: izbrane problematizacije." Razprave in gradivo, Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 45: 14-47, 2004. Šumi, Irena. Kultura, etničnost, mejnost: konstrukcije različnosti v antropološki presoji. Ljubljana: Založba ZRC. 2000. Švob, Melita. Zidovi u Hrvatskoj — židovske zajednice. 1. knjiga. Zagreb: Izvori. 2004. Swiebocki, Henryk. "Spontane und organisierte Formen des Wiederstandes in Konzentrationslager am Beispiel des KL Auschwitz." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2, Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 959-982. Täubrich, Hans-Christian (ur.). Das Gleis. Die Logistik des Rassenwahns. Begleitpublikation zur Ausstellung. Nürnberg: Museen der Stadt Nürnberg - Dokumentationszentrum Reichsparteitagsgelände Nürnberg. 2010. Timar, Eva. "Iz anektirane Madarske u nemački logor." Gaon, Aleksandar (ur.). Mi smo preživeli ...:Jevreji o holokaustu [1.]. Beograd: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Jugoslavije. 2001: 79-88. Toš, Marjan. "Achtjähriges, erfolgreiches Bestehen der Synagoge Maribor / Mariborska sinagoga zaključila osemletko." Signal. Jahresschrift des Pavelhauses / Letni zbornik Pavlove hiše. (zima 2009/2010): 297-313. Toš, Marjan. "Die Juden von Prekmurje (Übermurgebiet) zwischen 1848 und 1914." Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 2009: Das Judentum im pannonischen Raum vom 16. Jahrhundert bis zum Jahr 1914. Kaposvar: Somogy Megyei Közgyules. 2009. Toš, Marjan. Zgodovinski spomin na prekmurske Jude. Ljubljana. ZRC-SAZU. 2012. Tovšak, Slavica (ur.). Viri za gradbeno zgodovino Maribora po 1850 5. [MA Raški dol-Tyrševa], Viri 2/5. Maribor: Pokrajinski arhiv. 1995. Tovšak, Slavica (ur.). Viri za gradbeno zgodovino Maribora po 1850 6. [MA Ulica Berte Bukšek-Znidaričeva]. Viri 2/6. Maribor: Pokrajinski arhiv. 1995. Tovšak, Slavica in Mlinarič, Lučka (ur.). Viri za gradbeno zgodovino Maribora po 1850 11. Pobrežje: ulice z začetnicami L-R. Viri 2/11. Maribor: Pokrajinski arhiv. 1999. Travner, Vladimir. "Mariborski ghetto." Kronika slovenskih mest. II / 2 (1935): 154-159. Trdina, Janez. Podobe prednikov: Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870-1879, 1. knjiga: "... pohujšljive za vsakega.". Ljubljana: Univerzitetna konferenca ZSMS. 1987. Trinks, Erich, Sturmberger, Hans in Othmar Hageneder (ur.). Urkundenbuch des Landes ob der Enns VIII. (1361-1375), Wien: Verwaltungs-Ausschuß des Museum Francisco-Carolinum zu Linz. 1883. Trstenjak, Anton. Slovenci na Ogrskem: narodopisna in književna Črtica: objava arhivskih virov. Maribor: Pokrajinski arhiv. 2006. Valenčič, Vlado. Zidje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana: Park. 1992. Velunšek, Simona (ur). Okrajna komisija za vojno škodo 1945-1946: Gornja Radgona, Murska Sobota, Slovenj Gradec. Inventarji 7. Maribor: Pokrajinski arhiv. 1996. Verginella, Marta. "Judovski troti in slovenske čebelice." Rajšp, Vincenc et. al. (ur.), Melikov zbornik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Ljubljana: ZRC-SAZU. 2001: 667-674. Verginella, Marta. "Zgodovina žrtev in krvnikov." Benz, Wolfgang. Holokavst. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo. 2000. Vesel, Josif. "Aušvic - Buhenvald — Terezin." Gaon, Aleksandar (ur.), Mi smo preživeli ...: Jevreji o holokaustu 2. Beograd: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Jugoslavije. 2003: 137-143. 400 Vestermanis, Margers. "Die nazionalsozialistischen Haftstätten und Todeslager in okkupierten Lettland 1941-1945." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 1. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 472-492. Vilfan, Sergij. "O Ptujskem statutu iz leta 1376." 600 let ustavne in upravne zgodovine mesta Ptuj. Katalog 1. Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju. 1979: 7-11. Vilfan, Sergij. Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana: Slovenska matica. 1961. Vital, David. A People Apart: A Political History of the Jews in Europe 1789-1939. New York: Oxford University Press. 2001. Vivian, Angelo. "Le iscrizioni Ebraiche di Ptuj e Maribor." Eggito e Vicino Oriente IV, 1981: 249-268. Vodopivec, Peter. "Južna železnica in industrializacija." Lazarevic, Žarko in Aleksander Lorenčič (ur.). Podobe modernizacije. Zbirka Raspoznavanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. 2009: 57-78. Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. 2006. Vodopivec, Peter. Velika gospodarska kriza 1873 in Slovenci. Prispevki za novejšo zgodovino. 39: 2. (1999): 25-38. Voigt, Klaus. Joškos Kinder - Flucht und Alija durch Europa, 1940-1943. Josef Indigs Bericht. Berlin: Das Arsenal. 2006. Vojska, Vera. "Pogum in človečnost." Slamnik 42: 7 (2003). Volaric, Svetlana. Številka 82083. Ljubljana: Partizanska knjiga. 1976. Völkl, Katrin. "Die jüdische Gemeinde von Zagreb. Sozialarbeit und gesellschaftliche Einrichtungen in der Zwischenkriegszeit." Münchener Zeitschrift für Balkankunde. 9. (1993): 105-154. Vošnjak, Josip. "Socialni problem in kmetski stan." Letopis matice slovenske. Ljubljana: Slovenska matica.1885. Vrbnjak, Viktor. "Anton Trstenjak med Ogrskimi Slovenci." Trstenjak, Anton. Slovend na Ogrskem: narodopisna in književna Črtica: objava arhivskih virov. Maribor: Pokrajinski arhiv. 2006. Wacquant. Loïc. "For An Analytic of Racial Domination." PoliticalPower and Social Theory 11: 221-234. 1997. Wadl, Wilhelm. Geschichte der Juden in Kärnten im Mitellalter. Mit einem Ausblick bis zum Jahre 1867. Studien zur geschichtlichen Landeskunde Kärntens 9. Klagenfurt: Das Kärntner Landesarchiv. 1992. Wagner, Hans in Herbert Klein. Salzburger Domherren von 1300 bis 1514. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde. 92 (1952): 1-81. Wagner, Jens-Christian. "Das Außenlagersystem des KL Mittelbau-Dora." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 707-729. Weiss, Norbert, Das Städtwesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte, Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 46. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark. 2002. Weiss, Norbert. Das Städtwesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte, Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 46, Graz: Historische Landeskommission für Steiermark. 2002. Weiss, Robert R. Joshko's Children. Boynton Beach: Robert Weiss Collection. 1998. Wenninger, Markus J. "Die Bedeutung jüdischer Financiers für die Grafen von Cilli und vice versa." Fugger, Rolanda (ur.). Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema — nova spoznanja / Sammelband des internationalen Symposiums Die Grafen von Cilli, altes Thema - neue Erkenntnisse. Celje, 27.-29. maj 1988. Celje: Pokrajinski muzej. 1999: 143162. Wenninger, Markus J. "Pettau." Maimon, Arye et al. (ur.). Germania Judaica 3. 13501519 2. Teilband: OrtschaftsartikelMährisch-Budwitz — Zwolle. Tübingen: J.C.B. Mohr (Paul Siebeck). 1995: 1096-1100. Wenninger, Markus J. "Salzburg." Maimon, Arye et al. (ur.). Germania Judaica 3. 13501519 2. Teilband: Ortschaftsartikel Mährisch-Budwitz — Zwolle. Tübingen: J.C.B. Mohr (Paul Siebeck). 1995: 1288-1295. Wenninger, Markus J., IX. 2. "Zur Geschichte der Juden in Salzburg." Dopsch, Heinz in Hans Spatzenegger (ur.). Geschichte Salzburgs. Stadt und Land I/2. Salzburg: Anton Pustet. 1983: 747-756. Wiesel, Elie. Noč. Radovljica: Didakta. 2007. Wiesflecker-Friedhuber, Ingeborg. "Die Austreibung der Juden aus der Steiermark unter Maximilian I." Kropf, Rudolf (ur.). Juden im Grenzraum. Geschichte, Kultur und Lebenswelt der Juden im burgenländisch-westungarischen Raum und in den angrenzenden Regionen vom Mittelalter bis zur Gegenwart. Eisenstadt: Das Landesmuseum. 1993: 47—64. Witte, Peter in Stephen Tyas. "A New Document on the Deportation and Murder of Jews during 'Einsatz Reinhard' 1942." Holocaust and Genocide Studies. 15: 3 (2001): 468486. World Development Indicators 2009, New York: World Bank. 2011. Wretschko, Alfred von. "Zur Frage der Besetzung des erzbischöflichen Stuhles in Salzburg im Mittelalter." Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde. 47. (1907): 189-302. Zadravec, Bojan. "Židje v Beltincih." Befand. 7. (2001): 24-26. Zajc, Marko. "Jugoslovanstvo pri Slovencih v 19. stoletju v kontekstu sosednjih 'združevalnih' nacionalnih ideologij." Troha, Nevenka et al. (ur.). Evropski vplivi na slovensko družbo. Ljubljana: Zzgodovinskih društev Slovenije. 2008: 103-114. Zajc, Marko. Kje se slovensko neha in hrvaško začne: Slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. 2006. Zdovc, Vinko. "Tovarna usnja v Konjicah." Zbornik Konjice z okolico 2 (2000): 93-106. Zibelnik, Luka. Antisemitizem Ivana Cankarja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta (diplomsko delo). 2007. Zimmermann, Michael. "Die nazionalsozialistische Zigeunerverfolgung, das System der Konzentrationslager und das Zigoneurlager in Auschwitz-Birkenau." Herbert, Ulrich et al. (ur.). Die nationalsozialistischen Konzentrationslager. Entwicklung und Struktur Bd. 2. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag. 2002: 887-910. Zöllner, Erich. Geschichte Österreichs: von den Anfängen bis zur Gegenwart. Wien: Verlag für Geschichte und Politik. 1990. Zweig, Stefan. Včerajšnji svet: spomini Evropejca. Ljubljana: Cankarjeva založba. 1958. Zuccotti, Susan. The Italians and the Holocaust: Persecution, Rescue and Survival. New York: Basic Books. 1987. Žerjavic, Vladimir. "Demografski pokazatelji o stradanju Židova u NDH." Goldstein, Ivo et al. (ur.). Antisemitizem, holokaust, antifašizam. Studia Iudaico-Croatica 1. Zagreb: Židovska opcina. 1996: 133-138. Žnidarič, Marjan. Do pekla in nazaj: nacistična okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941-1945. Maribor: Muzej narodne osvoboditve. 1997. Žugic, Tomislav in Miodrag Milic. Jugosloveni u koncentracionom logoru Aušvic 1941-1945. Biblioteka Stradanja i otpori 4, Beograd: Institut za savremenu istoriju. 1989. * * * AAMyAH, Jama. Cmpadame u cnacaBame cpncKuxJeBpeja. Beorpag: 3aBog 3a yy6eHme. 2010. Bo^oBuh, EpaHHCAaB. Cipagaae JeBpeja y oKynupaHOM Beorpagy 1941-1944. Beorpag: CpncKa mKOACKa K&ura. 2004. MuAeHTHjeBuh, 3opaH. JeBpeju 3amowH^u Aozopa UpBenu Kpcm. Hum: HapogHu My3ej. 1978. ISBN 978-961-93361-0-6 CENTER JUDOVSKE KULTURNE DEDIŠČINE SINAGOGA MARIBOR 9789619336106