Karl May: Zaklad v Srebrnem Jezeru. (Dalje ) Fant ima odkrit obraz in smili se mi. Pa tudi lastna korist nam svetuje, da vsaj poskusimo z njim. Ga naj pokličem?« Vsi so pritrdiii in Old Firehand je šel po njega. Ni imel mnogo nad dvajset let, krepko zrastel je bil in res cdkritega, pametnega obraza. Old Firehand. »Kakor vidiš,« inu je dejal, »ti zaupam. Izpolnil ti bom željo, če boš vreden mojega zaupanja. Brat te je zapeljal. Ako mi obljubi" in daš roko, da boš poslej pošten človek, boš svoboden, pri meni boš ostal in naredil bom iz tebe dobrega westmana. Kako ti je ime?« Solze so mu zalile oči. Da! je lovcu roko in ginjen povedal: »Noliey mi pravijo. In vse življenje vara bom hvaležcn, če ini izpolnite le dve moji želji!« »Povej, kateri!« »Ne odpustitc mi samo na videz, ampak tudi v resnici, da st~ me našli v taki družbi! In dovolite mi, da zarana pokopljem brata! Ne sms segniti v vodi, kjer bi ga požrle ribe!« Old Firehand mu jc stisnil roko. »Tvoji želji mi pričata, da se nisem zmotil v tebi. Odpuščam ti, da si šel med trampe, in brata boš tudi smel pokcpati. Pomagali ti bomo. Poslej boš naš! In tvoji prejšnji tovariši te ne smejo več videti, sicer bi zvcdeli, da si se nam pridružil. Pravil si, da veš za nakane cornela —.« »Mnogo vern, vsega pa ne. Cornel je bil v takih rečeh zapct človek, ni nam vsega zaupal. In ker ste mi cdpustili in mi dovolili, da smem izkazati bratu poslednjo čast in usmiljenje, vam bom vse povedal, kar vem. Včeraj nam je pravil cornel, da pojde na veliko zborovanje trampov, ki se bo vršilo te dni.« »Heigh day —!« je vzkliknil Drol. »Me lc niso nalagali, ko so mi pravili, da se nekje za Harperom zbira na stotine potepuhov —. Udar pripravljajo, ki je za njcga trcba nekaj sto Ijudi. Ali veš, kje tcčno bodo zborovali?« »Vem. Kraju se pravi Osaga nook — Osaški kot —, lcži pa med Black bear riverjem in Harperom.« »Nisem šc čul o tistem kotu —. Namenjen sem bil na zborovanje, kraj bi že /.i1 našel, če bi bilo treba, upal sem, da vsa; tam najdem čioveka, ki ga iščem. Nisem slutil, da se z njirc vozim na parniku —. Da sem ga kar tistikrat zgrabil za njegove rdeče lase, ki pravzaprav niso rdeči —! Torej v Osaški kot je namenjen cornel —? Seveda jezdimo za njim, kame master Blenter?« »Seveda!« je kimal stari. »Ampak v Osaški kot pa Old Firehand ne bo šel —!« »Zakaj ne?« se je oglasil lovec. »Tudi sam sem tja namcnjen, vsaj v bližino.« »Ne k Srebrnemu jezeru?« »Oboje leži v isti smeri. Pravil sem vam, da bom vzel s seboj v gore rudarskega inženjerja. Tisti je, ki smo se z njim vozili na Dogfishu, — inženjer Buttler. Ostal je na parniku, k bratu je namenjen, ki je farmer. Njegova farma leži v bližini Osage nooka, tam se najdeva in do tja vsaj potujemo skupaj. Ali ima cornel še druge namene?« »Vsekakor. Iz Osage nooka pojdc na Eaglc tail, tam bo napadel železniško postajo <n izropal blagajno.« »Dobro, da vemo! Če ga ne dobimo na zborovanju, ga zgrabimo tem zanesljiveje na Eagle tailu! In potem —?« »Ce vam tudi tam uide, pa ga Tahko primete pfi Srebrnem jezeru.« Vsi so iznenadeni pogledali. Skoraj zavzet je vprašal Old Firehand: »Pri Srebrnem jezeru —? Ali ve cornel za jezero —? Po kaj pa pojde tja gori?« »Zaklad bo dvignil.« Še huje so osupnili. »Zaklad —?« »Da! Ogromni zakladi ležijo na tistem kraju, zakopani so ali pa pogreznjeni v jezero, iz davnih časov so.« »Tako —? In kje je zvedel za nje?« »Načrt ima o jezeru in o zakladih.« »Si ga videl?« »Ne. Nikomur ga ne pokaže.« »Čudno —! Preiskal sem ga, pa ničesar uisem našel —.« »Ga je pač ze!o dobro skril. Menda ga vobče ne nosi s seboj. Ce se ne motim, ga je nekjc zakopal.« Vsi so z napetim zanimanjem poslušali in nihče ni pazil na Drolla in na Freda. S širokimi očmi sta strmela v trampa in ko je povedal zadnje besedc, je Fred vzkliknil: »Cornel je —! On je —! Tisti načrt je last mojega očeta!« Vsi so se ozrli. Križem so letela vprašanja, Droll pa je zamahnil z roko in dejal: »Ne sedaj, ljudje! Vse zvcste! Zacnkrat le toliko povem, da pojdem z Old Firehandom in tudi tale Fred pojde z menoj. Na razpolago sva mu!« »Jaz pa tudi!« je ves vesel pridjal stari Blenter. »Ce na koncu vseh koncev lahko primemo cornela tudi pri j.ezeru, — zakaj pa bi ne šel z Old Firehandom. Pri njem bom ostal pa še cornela prijeli Saj greste tudi vi vsi drugi, kajne?« »Seveda — seveda!« je zadonelo v krogu. »Well —!<; je zadovoljno pokimal Old Firehand. »Zarana odidemo. Za cornelovo sled se nam ni treba brigati, kcr vemo, kam je namenjen. Gonili ga bomo po gozdovih in prerijah, po gorah in dolinah in če treba, vse do Srebrnega jezera.« »In dobili ga bomo!« je kruto prikimal Blenter. »In doživeli vse polno zanimivih dni!« »In — hm!« je pridjal Droll ter se muzal. »Nazadnje dvignemo še tudi zaklad mesto njega, če bo treba.« IX. Angleški lord na preriji. Prerija se js bleščala v opoldanskem solncu. Grič za gričem je valovil, poraščen z gosto travo, ki se je zibala v lahnem vetriču, — zeleno jezero, ki so otrpnili njegovi valovi. Val je bil valu podoben, vsi so bili cnako visoki, enako dolgi, enako oblikovani, iz ene dolinice si prišel v drugo in si si lahko mislil, da se nisi z mesta genil. Kdor ni imel kompasa ali se ni znal ravnati po solncu, se ]z med griči izgubil kakor čolnič na brezkončnem valovitem inorju. Na vsej zeleni in brezkončni pustinji ni bilo videti žive duše, le visoko v zraku sta mirno plavala dva orla z razpetimi peroti. Res ni bilo nikogar na preriji —? Pač! Nekje je zahrzkal konj in izza bližnjega griča je prijezdil človek, pa človek, ki jc bil zelo čuden. Na njegovi postavi sicer ni bilo nič posebnega, mož ni bil ne prevelik ne premajhen, ne predebel in ne premršav, pa krepek je bil, močen. Dolge hlače je nosil, telovnik in kratck suknjič, vse iz nepremočljivega gumiranega blaga. Na glavi mu je tičal klobuk iz plutovine, kakršne nosijo angleški častniki in tudi drugi ljudje v vročih krajih, bel robec mu jc senčil tilnik. Na nogah ie imel indijanske mokasine. Dalje sledL