221
Zabavno berilo.
Obrazi iz življenja. ii.
Loterija.
Matevžek je bil trden kmet. Zdaj ni več. Tudi hiše njegove ni več. Rodovina je zginila. Posestvo njegovo je razdeljeno.    Vse je v tujih rokah.    Kako to?
Matevžek je bil trden, tedaj premožen kmet. Plačeval je svoje davke. Nikdar ni bilo videti briča pri njem. Tega bi ga bilo tudi sram. Žena njegova je bila umna in pridna gospodinja. Imel je troje otrok, dva dečka in enega deklica. Najstarejši deček je bil 14 let. Znal je brati, pisati in računiti, pa tudi orati, mlatiti in živini pokladati. Drugi sin je hodil v šolo in se pridno učil. Prav tako dekle. Tedaj na vsak način srečna rodovina.    Matevžka je vse spoštovalo.
Le eno napako je imel Matevžek. Na večer, predno je zaspal, je rad bral. Ali to ni napaka? Vselej ne, večidel ne. Toda Matevžek je zvečerjrad. bral čenče, ka-koršnih dandanes dobiti ni težko. Se ponujajo se ljudem za borih par krajcarjev. Med takimi čenčami bere, da so se nekomu sanjale tri „umare", na katere je zadel terno: Okoli 50.000 gold. je znesla. Lep denar! Lahko pridobljen!    Številke so bile 35, 66, 78.
Med branjem Matevžek zaspi. Previdna žena vgasne luč in spravi dremajočega v posteljo.
„Ti, stara*-, jo nagovori Matevžek zjutraj, „meni so se sanjale tri številke/' — „Kake so?" ga vpraša žena. Vsaka žena je radovedna. „Misli si", pravi mož, ,,prav tiste, na katere je oni mož v povesti tako veliko terno zadel. To nekaj pomeni. Le premisli: 35, 66, 78." — ,,Sanje so prazne pene", odgovori žena, „vendar ne misliš, da boš tudi ti kaj zadel, če na te številke staviš!" — „0, saj tudi ne bom. Jaz na loterijo tako nič ne držim.    To je sleparija.    Nikoli še nisem stavil."
Cez nekaj dni pelje Matevžek nekaj žita v mesto na prodaj. Proda ga dobro in gre s kupcem pit polič vina. Navada je taka. Ko sedita za mizo, pride stara žena ponujat loterijske listke po 10 kraje. „Nič, nič", pravi Matevžek. „Saj samo 10 kr. velja", sili prodajalka, „le poglejte prvi listek. 35, 66, 78. Te morajo priti, morajo.   Jih že dvajset let ni bilo."
„Kaj? 35, 66, 78? Prav te so se meni sanjale. Za šalo naj bo. Ce prav nič ne zadenem. Saj tako ne bo nič.    To že naprej vem.    Dajte sem listič."
Ponujalka gre, Matevžek pa spravi listič s številkami 35, 66, 78.
Mislil ni več na-nj. Vendar ko pride čez par tednov v mesto , gre gledat v loterijo. Iz gole radovednosti. Saj tako ni mislil kaj zadeti, ker na loterijo nič ni držal. Kaj? 36, 67, 79? Da, res je, povsod le za eno številko zgrešeno. Prenizke so bile. Matevžku ni nič žal, ker je tako že naprej vedel, da ne: bo nič. Al vendar tako blizo!    Kdo  bi  bil to  mislil!    Saj  je vse
le šala. Pa ker je že tako , dajmo še enkrat na-nje. Dajmo 20 kraje.! Bom pa domu grede ga zato polič manj pil.
Zopet vtakne Matevžek listič v žep. Čeravno je že naprej vedel, da ne bo nič zadel, pogleda vendar o priliki po številkah, ki 30 novi pot bile vlečene. Bile so čiato druge. Ne ene blizo. Pač! Tam na oni tabli, Graški, so se lesketale „35, 66, 78." On pa je bil stavil na Trst!    Nesreča!
„Ej kaj, saj s tem tako nič ni", godrnja Matevžek in raztrga listič. „Sleparija, nič druzega. Le da denarje love!"
Zvečer domd povč svoji ženi to Čudno dogodbo. ,,Vidiš", pravi žena, „sanje so vendar nekaj pomenile. Le prav nisi stavil. Dobrih bi bilo par sto goldinarjev."
Matevžku ta reč tudi nagaja. Zar par sto goldinarjev mu ravno ni, ker že shaja tudi brez njih. Ali vendar — dobri bi bili. Sanje niso bile napačne, le on je napak stavil. Kaj tacega jezi človeka. Ni čuda, da se mu v spanji sanja zopet o loteriji. Številk si ni zapomnil.   Skoda!
Tudi ženi so se isto noč sanjale številke 22, 57, 61. Gotovo so dobre. Nji se nikdar še ni nobena številka sanjala. Ni treba praviti možu tega. Bo veče veselje za-nj, ako mu na tihem dobi par sto goldinarjev. Kok-šarica gre vsak teden po dvakrat v mesto. Matevžlja jej da par grošev, naj stavi na 22, 57, 61. Koksarica stavi in jej prinese loterijski listič. Drugi teden pride k Matevžlji. „Le pomislite! Prišle so številke 22, 75, 16. Prvo ste zadeli, a drugi ste ravno narobe. Gotovo v sanjah niste prav videli."                            (Kon. prib.)
222
229
Zabavno berilo.
Obrazi iz življenja. ii.
Loterija.
(Konec.)
To je res pomenljivo. Žene težko kaj za-se obdrži. Zvečer v6 Matevžek ta čudni primerljej. Ponoči se sanjajo njemu tri številke 12, 43, 78. „Kaj vraga! Ker ste prišli zadnji dve moje žene narobe, stavim zdaj
takole: 21, 34, 87. Razen teh pa naj stavim tudi številke tako, kakor so se mi sanjale." To stori in zadene ,,ambo" 34, 87. Prva številka je pa bila 12. To ga jezi. Sreča se mu ponuja, da jo le zna zgrabiti. Ko bi bil preobrnil le zadnji dve številki, prvo pa pustil, pa bi bil zadel „terno". Zastavil je le 1 gold., dobil pa za ,,ambo" 4 gold.    Dobiček.    Loterija nese.
Te 4 gold. stavimo zopet v loterijo. Sanjajo se mu zopet nove številke, a te se mu ne zde dobre. Staviti pa hoče. Gre tedaj v loterijsko kolekturo in na tri številke stavi 4 gold. Zadene skoro „pri piki", le par številk manjka. Stavimo jih se enkrat, dajmo na-nje 8 gold. Čudno! Ko se prikažejo na tabli, je zadeta ena, drugi dve blizo. Brcnimo zadeto ven. Ta ne pride več. Nadomestimo jo z drugo. Ali res vrag nagaja? Drugič zadene dve številki. Če ne bi bil prve pre-menil, zadel bi bil terno. Dokaz, da ga sreča išče, a on je ne zna najti.
To pove ženi. Posvetovanje. Sklep, da je najbolje, če ne dasta groša več v loterijo. Tega sklepa se držita par tednov. Pride pa kokšarica, ki pove, da je v loteriji videla, ko je nekdo terno potegnil. Okoli 4000 gld. je dobil. Lep denarček. — Matevžek se zopet zamisli. „Predno bi 4000 gold. zastavil, moram zadeti enkrat terno". Pozabi sklep in stavi vnovič. Mnogo zastavi, a ne zadene nič več. Se blizo ne pride s svojimi številkami. Bere po časnikih naznanila, da profesor Orlice v Berolinu podučuje ljudi, kake številke je treba staviti. Pridjanih je več zahvalnic za dobljene terne. Piše profesorju Orlice v Berolin in dobi za par goldinarjev navod, kako staviti v loterijo. „Le parkrat bom poskusil.    Ce ne bo nič, pa bom pustil vse pri miru."
Po Orlicevem navodu stavi. Že drugi pot zadene „ambo". Ta navod je kaj vreden, ta. Le tako naprej, kmalu bo „terna".
In res! Vselej le za par številk razločka. Mora biti. Stavimo, stavimo po več, da se „tema" splača. Čedalje više stave, čedalje bliže „terni". Tudi žena se vname za loterijo. Po 50 do 100 gold. je stavljenih vsak pot. To ne more dolgo trpeti, če kmalu „terna" ne pride. Ali kaj de to! Le ena terna, potem pra-šamo, koliko je vsa fara vredna.
Gospodarstvo gre navzdol. Nič ne dč. Sosedje bodo strmeli, ko bo Matevžek enkrat prinesel tisučakov, da si bo lahko pipo zažigal ž njimi.
Ali kaj vraga? Mar sreča nalašč nagaja? Bomo videli, kdo bo prej nehal, ona ali Matevžek, ki ima posestvo še nezadolženo.
Kmalu pride Matevžek v denarne zadrege. Večkrat je jezen , če mu kak sosed noče upati par dese-takov. Gre v krčmo. Krčmar je vesel, da dobi takega gosta, in če Matevžek ravno nima drobiža, da bi plačal, se zapiše. To nič ne d 6, bo drugi pot plačal. Velikokrat pijeta s krčmarjem skup, in se pogovarjata o loteriji.    Delavci na polji pa delajo, kar hočejo.
Zdaj že ljudje ved6, da je Matevžek že veliko zastavil. Vsak, kdor ima pri njem kaj tirjati, se podviza, da se zavaruje. Matevžek dobi sodnijskih pozivov na kupe. Ali kaj dč to! Saj moram zadeti v loteriji — si misli — potem bom vsakemu vrgel tje par stotakov, pa bo vse dobro.
Prodd les z gozda, proda njive, prodi živino. Vse gre v loterijo. Ko bo zadel ,,terno", se bo vsem v zobe smijal.    Zadeti pa mora, ni drugače.
„Tisti dr. Orlice v Berolinu ne veljd nič", mu pravi slednjič žena, ko je obupala. „Tam tista šantova Barha ve boljše številke. Je že marsikomu pomagala". In Matevžek gre k njej. „Vi ne stavite prav", mu pravi, ko jej^je svoje želje razodel. „Staviti morate pet številk,   če  te  zadenete,   boste   dobili   toliko,   da
sami ne veste. Jaz vam bom povedala prave. Dali mi boste le 5 gold. za-nje. Oslepiti vas nočem. Tam-le na temni steni se vam bodo pokazale same. Le toliko počakajte, da bo tema."
Matevžek čaka. Babura sprejme 5 gld., potem veli Matevžku, naj gre ven do večera, ker mora ona sklicati duhove, da jej poved6 prave številke. Matevžek gre v bližnjo krčmo. Tam sedi do večera. Potem se poda v hišico šantove Barbe. Bila je majhna in temna. Barba ga je že čakala. „Le malo potrpite. Duhovi so zdaj notri. Vas bom že pokljcaia." Tako govori Barba in mu veli čakati v veži. Čez četrt ure, ko je bilo vse že temn6, ga pokliče. On odpre vrata. Soba je temna, a na steni se lesketajo svitle številke: 26, 33, 56, 62, 90. Nek čuden omamljiv duh navdaja sobo. Matevžek beži ves omamljen. Jurček ni vedel, da je zvita starka v temoti s samončtom (fosforom) , ki se v temi sveti, zapisala te številke na temno steno.
Na te številke stavi Matevžek, kolikor more denarja skup spraviti. Se več! Prepričan, da bo gotovo zadel, pelje se s svojim vozom v mesto, kjer so se imele številke vleči. Tam prodd voz in konja prav po ceni, pa čaka vlečenih številk. Saj bo potem lahko kupil najlepši voz, najčvrstejša konja in pripeljal se domii — tisučakov poln žep.
Zeljno pričakovani dan pride. Matevžek se rine z drugimi vred v loterijo. Številke se vlečejo. A ne ene ni njegovih. Jeze zelen hiti iz sobe domii. Ne domu, ampak proti koči šantove Barbe. Zastavil je bil zadnji denar in sicer 300 gold. Zdaj je berač. Vse, kar je še imel, lastnina je drugih. Žena, otroci — vsi so berači. Strašna jeza ga popade. Ponoči je pogorela koča šantove Barbe. Barbo so izvlekli drugi dan izpod tramov vso ocvrto in sežgano. Na Matevžka je letel sum, ker so ga prejšnji večer videli blizo koče. Prijeli so ga. Hudodelstva ni tajil. Prišel je obsojen v ječo, kjer je umrl. Posestvo njegovo je bilo prodano. Žena je umrla žalosti. Ubogi otroci pa morajo si služiti svoj kruh pri tujih ljudeh.
To je loterija!
    230