LIKOVNA UMETNOST
KOSOVO TIHOŽITJE. Ob svežini, ki veje iz najnovejših olj slikarja Gujmira Aniona Kosa in spremlja umetnikov visoki življenjski jubilej, si je težko misliti, naj bi Kos pravzaprav že pred desetimi leti z veliko retrospektivo v Moderni galeriji podal prerez skozi svoje obširno, skoraj štiridesetletno delo. Neusahljiv in prekipevajoč je njegov umetniški izvir danes, poln vitalnosti, kjer ni prostora za maniro, temveč za brušenje, iskanje končnega, idealnega cilja nekje ad infinitum, ko bi želel doseči »nekako sintezo med resničnostjo v naravi danega, kar ga veže ter omejuje, in med resničnostjo njegove predstave o harmoniji slike«  (Spelca Čopič).
Za to in nobeno drugo problematiko se je odločil Kos že pred časom, čeprav je morda le-ta, izrazito slikarska, netendenciozna, predvsem pa ne neangažirana s širšega, razen s subjektivno pogojenega aspekta, jasno privrela na dan šele sorazmerno pozno. Pri tem imam v mislih predhodni obširni slikarjev opus na področju zgodovinskega slikarstva in delno s tem v zvezi figuralne kompozicije, konkretne, vezane na zaželeno oziroma na naročeno temo, vendar samo kar se tiče najnujnejše fabule. V ostalem pa jo je Kos podredil svojemu, v letih perfektuiranemu sistemu zaključenih, zaprtih in statičnih oblik v prostoru, ki ga je našel na razsežni steni ali platnu, ob katerem pa je bilo komaj mogoče pomisliti, da gre samo za običajno štafelatno delo. V omenjeni slikarski zvrsti je namreč Kos vzgojil in razvil registre ene svojih največjih likovnih kvalitet — monumentalne logičnosti in urejenosti; le-ta je postala tudi pravzaprav pravi raison d'etre njegovega izpovednega duha. Vodnik, ki ga je vodil ob poimpresionističnih na eni in ekspresionističnih sodobnikih na drugi strani do stopnje specifičnega, razgibanega, a vendar skrbno ubranega kolorita, ki se je tako in do danes razvil v neke vrste tektonskega oblikovalca umetnikove vizije.
Zadnjih deset let se je mojster posvetil v glavnem dvema zvrstema, ki sta ju pobudila na videz preprosta motiva, kot sta krajina in tihožitje. Prav ob kvantiteti nastalih tihožitij se zdi, da prihaja ocena o Kosovi pripadnosti Izidorja Cankarja iz leta 1951 kar najbolj smiselno do veljave: »Časovne značilnosti, ki ga vežejo z njimi (s sodobniki), so docela jasne, toda pravih stilnih sorodnikov bi mu našli šele pri velikih slikarjih minulih časov, s katerimi ga ne druži zunanji videz, pač pa isti pogled na svet, isti duh in volja«. Tudi v tem primeru naj obvelja pravilo: nomina sunt odiosa; saj bi se bilo po pravici povedano sploh težko izreči za čisto določeno ime. Gre bolj za tistega splošnega, lahko bi dejal tudi anonimnega duha, ki se je pojavil nekoč v umetniškem rokopisu, značilnem za mirno, kulturnemu razcvetu predhodno dobo. V taki konstelaciji je mogoče dosegati samo še različne odtenke najboljšega, najlepšega, najpopolnejšega, ne popravljati, temveč dopolnjevati samega sebe.
Tako sestavljajo Kosovo tihožitje preprosti, vsakdanji predmeti — vrči, rože, sadje, steklenica, ruta; njihova vključitev v nov red, upoštevaje tektonsko barvno usklajenost, zlitje do take stopnje, da nastane negiranje plastičnosti zunanje pojavnosti in s tem njihove prvotne funkcije, pa mora povzročiti zaželeno, lagodju in umirjenosti predano občutje. Umetnik zmore doseči vse, samo to in ničesar drugega ne: tudi zlato ozadje lahko ustvari sam, ne da bi posegel neposredno po zlatu — preostala je lahko reminiscenca na nekdaj polnokrvno,
1159
plastično gmoto ženskega akta — ležeča figura je, obdana z bogato, mehko draperijo, izgubila nekdanjo snovnost, da, celo fizično prisotnost. Morda je mogoče še jasneje občutiti to nadrealno popolnost ob primerjavi današnjih vaških hiš in njihovih različic izpred tridesetih let: tam plastičnost, izhajajoča iz neposredne, realne zaznave motiva, oblikujoč prostor kot izsek iz narave, sedaj pa predvsem barvna, ploskovna urnvnovešenost, celo v na videz črno-belein kontrastiranju.
Vse, samo to in ničesar drugega zmore doseči naš slikar... idealizirano resnico o intimnem redu, uresničenem edino v svojem notranjem svetu. Koliko spoznanja, moči  in  volje je potrebno imeti,  da se obvlada   (izrazi)   toliko sa-
meSa sebe'                                                                     Aleksander  Bassin
1160