100 LET GASILSKI DOM gasilski 91|h|... ™j HOTEDRŠICA 100 1 et 614 842(497.4 Hoted 0053998 Huda ura ne sprašuje, udari, useka, ustrahuje. A kadar se zgodi ta dan, lepo je, če v nesreči nisi sam♦ (F. Čuk) Zbornik je izdalo Prostovoljno gasilsko društvo Hotedršica ob praznovanju 100-letnice ustanovitve društva. Gradivo zbrala in uredila: Francka Čuk Obdelava slik in oblikovanje: Brigita Eržen Lektor: Sabina Jeraj Fotograf: Robert Lukan Tisk: Etiketa, tiskarna, d.d., Žiri www.etiketa.si Tiskano: 400 izvodov Julij, 2005 Uvod ioo let PGD Hotedršica Spoštovane gasilke, gasilci, mladi gasilci ter vsi prijatelji gasilstva! Pred Vami je celovit zapis delovanja Prostovoljnega gasilskega društva Hotedršica v vseh težkih, uspešnih in manj uspešnih časih delovanja. Ko so se pred stotimi leti hotenjski možje organizirano postavili v bran rdečemu petelinu in drugim nesrečam v vasi in okolici, gotovo niso slutili, da so postavili kvalitetne temelje našega prostovoljnega gasilstva, ki še vedno uspešno deluje in se krepi v strokovno in odgovorno humanitarno dejavnost. Ob letošnjem visokem jubileju naj se zato v imenu upravnega odbora in v lastnem imenu zahvalim vsem gasilcem in gasilkam, krajanom in prijateljem gasilstva, ki so v vsem tem dolgem obdobju tako strokovno kakor tudi finančno skrbeli, daje društvo lahko delovalo, se ves ta čas primerno opremljalo ter skrbelo za urejen gasilski dom. Upam, da bomo uspešno delovali še naprej, saj nam je po premišljenem delu sedanjega in prejšnjega upravnega odbora uspelo nabaviti novo gasilsko vozilo GVV1, pa tudi sedanja sestava društva, v katerem je veliko mladih, vliva upanje, da je še vedno veliko tistih, ki so pripravljeni sočloveku priskočiti na pomoč v nesreči. Vsekakor si želim, da bi država in lokalna skupnost v bodoče našli primeren način financiranja nabave opreme in delovanja društva, kajti neresno bi bilo ta veliki potencial prostovoljnega gasilstva popolnoma prepustiti lastni iznajdljivosti in dobrosrčnosti krajanov. Naj na koncu zaželim vsem gasilcem in gasilkam veliko strokovnega in kvalitetnega izobraževanja, resnega dela v društvu, čim manj hudih nesreč ter veliko zadovoljnih uric v gasilskih vrstah. Vsem ostalim društvom v vasi pa želim veliko ustvarjalnega sodelovanja za dobrobit kraja in krajanov. Z gasilskim pozdravom: »Na pomoč!« Predsednik PGD Hotedršica: Drago TRPIN Uvod IOO LET USPEŠNEGA DELOVANJA Okrogle obletnice v ljudeh vedno vzbujajo spomine. Včasih so prijetni, drugič grenki, takšni pač, kot je življenje. Tudi ob obletnici PGD Hotedršica je tako. Želimo praznovati jubilej, se spomniti začetkov društva in stoletnih aktivnosti. Jubileji so vedno priložnost, da se ustavimo, da predahnemo, se ozremo po prehojeni poti. Je čas, da se zapiše in pove, kaj je bilo storjeno, koliko dobrega in grenkega smo doživeli in da se ozremo v prihodnost. Prevzem vašega novega gasilskega vozila pa tako praznovanje še požlahtni. Z izdajo kronike se boste oddolžili predhodnikom za njihovo humano in požrtvovalno prostovoljno delo. Rdeči petelin velikokrat odene v sivino in črnino prebivalce naše domovine. V težak položaj jih potisnejo tudi naravne nesreče: poplave, plazovi, potresi... Tudi v Hotedršici je tako. Težko je ozdraviti človeške rane, kijih povzroča nesreča. Mnoge zaceli le čas. 100 let aktivnega in neprekinjenega dela PGD Hotedršica ne pomeni le častitljivega jubileja, temveč dokazuje, daje pripravljenost priskočiti na pomoč ob kakršnih koli nesrečnih okoliščinah ali naravnih ujmah tista vrednota, ki seje vse do današnjih dni v svoji izvirni podobi ohranila tudi v Hotedršici. Kolikšna je vrednost nesebične in kar najhitrejše pomoči, ki jo nudijo požrtvovalni člani gasilskega društva, se pravzaprav zavemo šele takrat, ko bodisi nas same ali koga izmed naših bližnjih prizadene takšna ali drugačna nesreča. Nesreča pa žal nikoli ne počiva. Praznovanje visokega jubileja nikakor ni zgolj priložnost obuditi spomin na prehojeno stoletno pot, ki sojo s številnimi aktivnostmi in pogumnimi dejanji tlakovali vaši pradedje, dedje in očetje, temveč pomeni izziv tako sedanjim kot prihodnjim generacijam, da v bistveno zahtevnejših družbeno-ekonomskih okoliščinah ohranijo pripravljenost priskočiti sočloveku na pomoč. V imenu Gasilske zveze Logatec in v svojem imenu iskreno čestitam vsem gasilkam in gasilcem ter krajanom Hotedršice ob 100-letnici uspešnega delovanja društva. Zahvaljujem se vam za požrtvovalno in nesebično delo, z željo, da z zavzetim delom nadaljujete tudi v prihodnje. Marinka CEMPRE TURK, predsednica GZ Logatec Urn ~ Ob iooletnici uspešnega delovanja v Človeštvo skozi celotno dobo razvoja in obstoja spremljajo večje in manjše nesreče. Iz zgodovine vemo, da se je človek vsem izzivom uspešno upiral in da je iskal razne oblike, kako in na kakšen, tudi organiziran način, ob mnogih katastrofah nuditi prijatelju, sosedu ali znancu primerno pomoč in tudi varnost. Prav gotovo je bil to tudi povod, da so se pred skoraj 150 leti v naši lepi deželi pričela organizirano ustanavljati prostovoljna gasilska društva, ki so predvsem v prvem obdobju imela nalogo varovati naselja pred ognjem in nuditi vsesplošno pomoč pri požarih. Danes imajo v sodobni in tehnično razviti družbi prostovoljna gasilska društva pri organiziranju in izvajanju zaščite in reševanja zelo pomembno in odgovorno nalogo. Sodobna razpoložljiva tehnična sredstva jim nudijo možnost uspešne pripravljenosti; a za to potrebujejo tudi mnoga sredstva in veliko svojega prostega časa za organiziranje in usposabljanje. Tako dobro organizirana in usposobljena gasilska društva na prostovoljni osnovi so vzor združeni Evropi. Prostovoljno gasilsko društvo Hotedršica je bilo prav gotovo na pobudo samih občanov ustanovljeno pred 100 leti. V tem obdobju je bilo aktivno udeleženo v mnogih akcijah, s svojimi članije nudilo prvo in najnujnejšo pomoč v mnogih nesrečah, ki so Hotedršico prizadele v tem obdobju. S svojimi delavnimi člani je nudilo kraju in posameznim zaselkom v vsakem času potrebno pomoč. Tudi občani so znali ceniti in spoštovati njihovo delo. S skupnimi močmi so uspeli zbrati potrebna sredstva za nakup opreme in zagotavljanje potrebnih hrambenih in vadbenih prostorov. Skozi vse svoje delovanje je bilo gasilsko društvo središče dogajanja, razvoja, kulture in prijateljstva v Hotedršici. Danes Hotedršico krasi lep, urejen in negovan gasilski dom, v katerem se organizirano in pod strokovnim vodstvom zbirajo mlade in starejše generacije gasilcev, da si naberejo potrebnega znanja in se urijo v pripravljenosti za morebitno posredovanje ob elementarni nesreči. Dodatna spodbuda pa je novo, sodobno gasilsko vozilo, kije bilo nabavljeno ob velikem sodelovanju občanov in angažiranju samega vodstva društva prav ob praznovanju častitljive obletnice delovanja. Ob priliki praznovanja 100. obletnice uspešnega delovanja društva se v imenu Občine Logatec zahvaljujem vsem njegovim članom za uspešno sodelovanje in posredovanje pri nesrečah. V prihodnje pa želim dobro in uspešno delo in čim manj posredovanja v akcijah. Iskrene čestitke ob 100-letnici uspešnega delovanja. Zupan: Janez NAGODE Umi Cenjene bralke, spoštovani bralci! Pred vami je zbrano prgišče besed in slik, s katerimi je v jubilejni venec spletena zgodovina Prostovoljnega gasilskega društva Hotedršica. Pred seboj imate stoletno zgodbo iz življenja hotenjskega gasilstva, delček preteklosti, ki smo ga uspeli poiskati in zapisati. Vsega se na teh nekaj straneh z besedo pravzaprav ne da povedati in prikazati. Upam, da boste lahko razbrali, koliko odpovedovanja, žrtvovanja, tegob in stisk je bilo potrebnih, da so zvesti člani društva popeljali gasilstvo na pot njegovega poslanstva, to je pomagati ljudem v nesreči. Daje nastal ta zbornik, je bilo potrebno marsikaj postoriti in pri tem ni manjkalo težav. Brskala in iskala sem po arhivu, ki se gaje žal nekaj že izgubilo, zato je bilo potrebno poiskati ustno izročilo. Zbirala sem stare fotografije, posneti je bilo potrebno nove. Imela sem srečo, da sem našla veliko ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati, zato se vsem zahvaljujem. Z informacijami in slikami so mi pomagali starejši vaščani, pa tudi člani gasilskega društva, ki so navedeni na koncu tega zbornika. Posebna zahvala gre gasilskemu veteranu Jožetu Nagodetu, saj mije za nekaj časa odstopil svoje osebne zapise iz življenja vasi v preteklosti. Pri pisanju kronike društva mije pomagala tudi Mateja Zelene, kije zbrala podatke o gasilskih dogodkih od leta 1980 dalje, za pomoč pri tekočih zadevah je poskrbel tajnik društva Boštjan Rupnik, pisanje zbornika pa je z aktivnim sodelovanjem redno spremljal moj mož Janez Čuk. Brez pomoči teh ljudi bi bil zbornik nepopoln in siromašen. Upam, da bo zbornik tudi delček prispevka k zgodovini Hotedršice. Morda boste našli v njem nepravilno naveden podatek ah ugotovili nekaj, kar ni zapisano, pa bi moralo biti. Prepričana pa sem, da boste z branjem zadovoljni in se boste razveselili obrazov ljudi, ki ste jih nekoč poznali. Preberite, presodite in mi to, prosim, tudi iskreno povejte. Avtorica: Francka Čuk Kje smo doma? Kjer objame te pogled zvonika cerkve svet'ga Janeza Krstnika in Barbara je zvest stražar, a Javornik mogočni poglavar Hotedršicaje ena izmed lepših notranjskih vasi,; tako jo namreč ocenjujejo poznavalci. Naključni obiskovalec pa ugotavlja, daje vas zanimiva. Leži v majhni dolini na zahodnem delu Notranjske, ob cesti z imenom Keltika, ki povezuje Logatec in Idrijo. Nahaja se na nadmorski višini 545 m, na prelomnici kraškega in predalpskega sveta. Ima posebno podnebje, ki prinaša veliko padavin ter mrzle in dolge zime. Središče vasi je ob potoku Hotenjka, kjer stoji farna cerkev sv. Janeza Krstnika. Okrog vasi so raztreseni zaselki: na severovzhodu Hotenjske Zibrše, na vzhodu Ravnik in na širokem jugozahodnem področju Novi Svet. Pogled se človeku spočije na obronkih Trnovskega gozda na zahodni strani vasi. dolina, ki slovi po bogastvu močvirskih rastlin, tudi mesojedih. Na Ravniku stoji vrh hriba cerkev sv. Barbare, ki je v času turških vdorov služila kot varno pribežališče. V cerkvi je levi stranski oltar posvečen svetniku Florijanu, ki je zavetnik gasilcev. Novi Svet je prava zakladnica gozdov, v katerih se skrivajo večja in manjša kraška brezna. Ko se napotimo po poti iz Hotedršice v Zibrše, hodimo po Zeleni dolini, katere ime je zaznamovala izrazita barva smrek. V Zibršah zbiramo pitno vodo. Tam izvira tudi potok Hotenjka. Ob poti proti Medvedjemu Brdu leži Žejna Prvič je ime vasi zapisano v starih cerkvenih knjigah iz leta 506. Tudi razporeditev ulice ob potoku kaže, da so bile tam naselbine že v 6. stoletju. Ime vasi naj bi po prvi varianti izhajalo kot izpeljanka iz besed Hotimir Hotedršica (karantanski knez) in dražica (dolina), po drugi varianti pa naj bi ta prostor naselili prebivalci iz Hoteje, strme grape na Primorskem. Hotedršica je nekoč slovela kot lepo in bogato naselje, pravi razcvet pa ji je dala Rapalska pogodba in z njo državna meja med Italijo in Jugoslavijo tik za vasjo. Druga svetovna vojna je povzročila težko razdejanje in zmanjšanje števila prebivalcev v sami vasi s 619 (leta 1937) na 413 (leta 1970). V vasi je bil rojen pisatelj Ivan Albreht, radi pa se pohvalimo, daje bil tu rojen oče arhitekta Jožeta Plečnika, kije zato rad obiskoval svoje sorodnike in Hotedršico. Hotedršica ima mnoge znamenitosti. Prav zaradi njih je bila vključena v državni projekt z naslovom Po poteh naravne in kulturne dediščine. Navedeni projekt nam je s pomočjo nekaterih hotenjskih zagnancev podaril turistično pot, ki obiskovalca popelje na ogled znamenitosti vasi in njenega izročila. Turistični ogled se začne pri črni kuhinji, nato vodi po poti ob potoku, kjer so še vedno ohranjeni sledovi klasične notranjske ulice in kjer se vodiči v šali radi pohvalijo, da ima vas tudi »tromostovje«. V vaškem jedru stoji cerkev sv. Janeza Krstnika s Plečnikovim stopniščem pred vhodom ter kipom svetnika Janeza Nepomuka na drugi strani trga. Turistična pot nadalje pelje mimo pokopališča iz L svetovne vojne do zemljank in zbirke starih predmetov. Posebnost vasi so tudi maloštevilni, vendar dobro ohranjeni notranjski kozolci, največjo znamenitost Hotedršice pa predstavlja Tomažinov mlin, ki je zgrajen točno nad kraškim breznom in še vedno melje moko. Voda v mlin priteče po potoku, odteče pa v kraško brezno pod zgradbo. Vas skupaj z zaselki šteje 714 prebivalcev. Velika večina vaščanov je zaposlena v bolj ali manj oddaljenih krajih, od Ljubljane, Logatca, Cerknice in Postojne do Idrije, del prebivalstva se preživlja s kmetijstvom, nekaj pa je tudi samostojnih podjetnikov. Varstvo za najmlajše krajane nudi VVZ Kurirček, enota Hotedršica, prve šolske izkušnje si šolarji štiri leta pridobivajo v Podružnični osnovni šoli Hotedršica, nato pa obiskujejo osnovno šolo Tabor v Gorenjem Logatcu. V vasi imamo še trgovino, gostilno, pošto in knjižnico. Gospod župnik Srečko Turk vodi župnijo sv. Janeza Krstnika, v kateri delujeta dva pevska zbora (mešani in otroški zbor) in župnijska Karitas. Poleg gasilskega društva v vasi delujejo še športno društvo, kulturno-turistično društvo, lovska družina in moški pevski zbor. Zgodovina prostovoljnega gasilskega DRUŠTVA HOTEDRŠICA Odkar si človek zida hišo, postavlja domačijo ter ustvarja dom zase in za svojo družino obstaja skrb, kako te dragocenosti obvarovati in ohraniti. V človeka je vsajena posebna lastnost, to je človeškost, ki nas opozarja, da na svetu nismo sami, da živimo skupaj z na različne načine, primerne prostoru in času. Hotedršica je doživela pravo katastrofo 24. oktobra 1866, ko je začel goreti Kožarjev kozolec. Veter je požar razširil, zgorela sta cerkev in velik del vasi. Potrebno je bilo dosti truda in moči, da se je vas obnovila in okrepila. Leta 1881 je tedanji cesar Sp, sfefj* fl*-* ■ Ji/ p-vt-vi p /*p**S£k J« /a^irv y t v' t • ,jU „M*. S«~'f /s &s~**<*^ S-------^Wtv4.«s* rt « ^yo j S. v m it « »Težak je bil začetek, ker ni bilo sredstev za nabavo potrebnega orodja in obleke, a vendar je šlo. Došlo je nekaj podpor, daje društvo začelo gibati.« Tako je leta 1905 na prvo stran kronike zapisal prvi tajnik društva, nadučitelj Ivan Bezeljak. drugimi tudi v nesreči. Požarje že od nekdaj ogrožal naravo, ljudi, živali in premoženje. Lesene hiše, krite s slamo, so bile za ogenj prava poslastica. Požari so se vrstili, ljudje pa so si pomagali Avstroogrske Franc Jožef izdal prav posebna pravila z naslovom »Postava o gasilskih stražah«. Tako so se začele ustanavljati požarne brambe in požarne straže. »Ognjegasci« so najprej delovali Ustanovitelji prostovoljnega gasilskega društva v prvih uniformah. v večjih krajih, kasneje tudi po vaseh. Rodilo se je leto 1905, ko se je v naši vasi zbralo nekaj mož, ki so ustanovili PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO HOTEDRŠICA. V mesecu septembru tega leta so pripravili vso potrebno dokumentacijo za županstvo in okrajno glavarstvo. 25. oktobra je bil v prostorih Vavknovega hleva sklican prvi občni zbor, na katerem so izvedli tudi volitve. Za prvega načelnika je bil izvoljen Ivan Petkovšek, po domače Habjan, ki je dolgo ostal zvest gasilskemu poslanstvu, za podnačelnika pa so izvolili Josipa Korčeta. Oba pionirja gasilstva na Hotenjskem sta življenje društva podpirala s svojim delom in denarjem. Društvo je takoj pristopilo k tedanji Zvezi prostovoljnih gasilskih društev. Ker je bilo denarja malo, so bili prisiljeni začeti z zbiranjem sredstev, da so lahko nabavili opremo in obleke. Gasilstvo se rodi na močnih TEMELJIH VASI Vztrajno in potrpežljivo so začeli delovati in s pomočjo raznih prireditev, iger in veselic zbirati sredstva. Kmalu so nabavili ročno motorno brizgalno, cevi in obleke. Shrambo za vse to so našli pri Vavknovih. Ob prvi obletnici delovanja so že stopili v akcijo, ko so na Ravniku pri Grižarju gasili kozolec in domačijo obvarovali še hujše nesreče. V istem letu je vas Hotedršica zgradila vodovodno omrežje in tako je bila požarna zaščita z izgradnjo hidrantov veliko boljša. Toda vaščani so kmalu ugotovili, da so količine potrebne vode premajhne, zato so vodovod v naslednjih dveh letih popravili in dopolnili ter prestavili rezervoar. Gasilstvo pa seje v vasi razživelo, kupili so si tudi dvokolesni voz za prevažanje cevi. Podpore so začele prihajati tudi od »Deželnostražnega zaklada« in raznih zavarovalnic. Društvo je tako OxHm ,jir«ditaw l 1 ptionjtttifi micati : L- : a, to pm (■ßflOftlOT > i MM Hit». 'J & mm Ztyyv'ì W ll> Ft-kßl k Jièdm.re-Msumjm. ' "igyHiv sl; il /TvlvV,/ at T' j(yO. ‘J /Žw/ i/i/Ai..Pidi -AJ*. /n .a ///#,■ JX& àr/mfrn, srn* (ferii/, ra/cry i ÄW/ //y mmp&mfZ mulili na mUótlMni Stantielieit I I -J w. Lično izdelan plakat, kije vabil krajane na prireditev. Igralci igre Mlinarjev Janez, ki je bila uprizorjena v kulturnem domu. so se odvijale na prostem, v čitalnici ali pod Habjanovim kozolcem. Veliko gledaliških predstav je bilo odigranih na podstrešju Vavknove hiše in hleva. Najbolj odmevne so bile igre Divji lovec, Deseti brat, Poslednji mož, Namišljeni bolnik, Martin Krpan, Mlinarjev Janez in Kristusovo trpljenje. Vaščani so vse prireditve podprli s svojim obiskom in tako zapolnjevali blagajno. Bogat dobiček so prinašale tudi veselice. Povsod po vasi je veljala misel, da je treba iti na gasilsko veselico in tako podpreti gasilce. Sama vas Hotedršica, kije ležala ob meji z Italijo, pa je začela cveteti ob donosnih obmejnih poslih. Leta 1923 je vas slovesno sprejela nove zvonove. Pri blagoslovitvi so sodelovali tudi gasilci. Cerkveni zvonovi so gasilcem pomenili obliko klica na pomoč ob nesreči. Plat zvona so bili tako, daje najprej pozvonil srednji zvon, nato pa so se neubrano oglašali vsi zvonovi hkrati. Kamen na kamen palača V letu 1923 je društvo izvolilo novo vodstvo. Ivan Korče je postal načelnik, Ernest Gruden podnačelnik, Karel Brus četovodja, Ivan Albreht (Tičev) tajnik in Tone Rupnik (Erjavčev) blagajnik. Začeli so s pripravami na gradnjo, nabavljali so zidake, strešno opeko, apno in drug potrebni material. Prevoz materiala z Vrhnike so prostovoljno opravljali vsi vaščani Hotedršice, Ravnika, Žibrš in Novega Sveta, ki so imeli vprežno živino. Izvolili so poseben gradbeni odbor, ki so ga sestavljali Ivan Albreht, Jernej Cunta, Ivan Korce, Jožef Petkovšek in Karel Brus. Ugotovili so, da je lokacija za gradnjo doma sredi vasi neustrezna. V primeru katastrofalnega požara, kakršnega je vas enkrat že preživela, bi lahko zagorel tudi gasilski dom. Na podlagi te ugotovitve so se odločili zidati dom zunaj vasi, zato so si od Gregorjevih pridobili zemljišče, kjer stoji gasilski dom še danes. Uredili so vso potrebno dokumentacijo, skico in načrt gasilskega doma pa je naredilo društvo »Probuda« iz Ljubljane. Vasje v jeseni doživela veliko poplavo, v kateri so gasilci s svojim požrtvovalnim delom reševali ljudi in živali. Spomladi leta 1924 so začeli zidati gasilski dom. Solidarnost z gasilci so pokazali vsi vaščani. Pri zidavi je sodeloval vsak, kdor je le mogel. Pomoč je prihajala v obliki denarnih sredstev ter z delom ljudi in vprežne živine. Nihče ni računal na plačilo. Zbrali so dovolj denarnih sredstev, da so lahko še v istem letu postavili tudi Tako je pisalo na preprosto izdelani nabiralni skrinjici, s katero so zbirali prostovoljne prispevke, kjerkoli je bilo mogoče. stolp. Vsi, prav vsi so garali. Vaščani so poleg dela darovali tudi 2400 kubičnih čevljev lesa. Načrt gradnje doma se je med samo izvedbo del spreminjal. Nad glavnim vhodom so dvignili fasado, ker so se odločili za izdelavo podstrešnega stanovanja. Konec avgusta je bil Zidava gasilskega doma. V svojem razkošju, s pripravljenim slavnostnim odrom in z mlaji ob straneh, je gasilski dom v jutru, 28.6.1925, čakal na blagoslov. dom pod streho, društvo pa zadolženo. S pomočjo občine, velike vrtne veselice in s prodajo darovanega lesa se je društvo kmalu rešilo velikih dolgov. Notranjost doma so zidali leta 1925, ko je društvo praznovalo dvajsetletnico ustanovitve, dokončno izdelan, s fasado in sliko sv. Florijana nad vhodom, pa je bil tik pred slovesnim odprtjem in praznovanjem obletnice. Lepo zgrajen dom, lična fasada in slog sta dokazovala, da društvo ni mislilo samo na koristnost stavbe ampak tudi na njeno lepoto. Kljub velikim stroškom je društvo na slovesnosti blagoslovilo tudi nov prapor, ki ga je izvezla Jelica Gabrovšek, z naslednjim besedilom: »Za brata brat ko darovalcev, kar je gasilcem pomenilo veliko materialno in moralno vrednost. 28. junij 1925 je bil dan, ki si ga je vas zapomnila za dolgo obdobje. Prostovoljno gasilsko društvo ta dan kliče rog! Pomagat pojde z nami Bog.« Za praporščaka je bil določen Karel Nagode (kasnejši dolgoletni poveljnik), botrici pa sta bili Marija Logar in Francka Petkovšek. Zlate žebljičke je v prapor zabilo kar 29 Slovesni prevzem novozgrajenega gasilskega doma. ni praznovalo le svoje dvajsetletnice, temveč tudi svoj veliki uspeh: izgradnjo in blagoslov doma ter prapora. Po dolgih letih upanja, dela, zbiranja sredstev, odpovedovanja in sodelovanja je bila zmaga toliko večja. opredelili pravila udeležbe in obnašanja na pogrebih rednih oziroma podpornih članov društva. Ker so že dalj časa ugotavljali, daje obveščanje o nesrečah v Žibršah, Novem Svetu in na Ravniku slabo, so se z ravniškim cerkovnikom Gasilci, zbrani po slovesnem krstu prapora. Leto 1925 je bilo za gasilsko društvo pod vodstvom načelnika Andreja Rozmana izjemno delavno. Poleg tega da so dozidali dom in stolp ter se dobro pripravili na slovesnost blagoslova, so se aktivno ukvarjali tudi z organizacijo društva in redom v njem. Obveščanje članov in drugih vaščanov o delu pri zidavi doma je potekalo ob nedeljah pred cerkvijo. Tudi interesente za nakup zlatih žebljičkov na praporu so pridobivali v nedeljo po maši pred cerkvijo. V tem letu so natančno dogovorili za alarmiranje. Če je bila potrebna pomoč na Ravniku, je cerkovnik bil plat zvona na standarden način, za Zibrše je zvon udarjal dvakrat, s presledkom po drugem udarcu, za Novi Svet pa trikrat, s presledkom po tretjem udarcu. HOTEDRŠICA. NÄS& občins JC doživeta _ £tmrillr Klorr/\r1*isr1*«* nr|n amfnfn dne 28. junija izredno slavlje, ki bo ostalo Ä tÄv^oSÄ&hftrfa d,a. slehernemu Hotenicu v trajnem spominu. Tu- SS&SSSt ZB kajšnje prostovoljno gasilno društvo je praznovalo 201etnico svojega obstoja. Že na predvečer je bilo vse v slavnostnem razpoloženju. Podoknice kumicama gospema Logarjevi in Petkovškovi, kakor gospe učiteljici Gabrov- pravilo globok vtis na vse ijbvzoče. Sarpolal, ‘ ' ' d» se niso slišali lepi nagovori tekom oW®äa škovi, ki je vezla novo zastavo, je izvajal jako dovršeno mešan zbor tukajšnje Čitalnice pod taktirko pevovodje tov. Doljaka. Komaj so izzveneli v tiho poletno noč zadnji akordi prelepih Schwabovih «Zvonov», že je za zastavonoši, kateri ga s svečano zaobljubo sprejme, vrši se zabijale zlatih žebljev in slednjič se strne mladi prapor v bratskem poljubu s starejšimi tovariši. Vse to je na- zaradi pritrkavanja v zvoniku. Po sv., t se je razvila povorka izpred cerkvejgid l‘hoYi Gasilski dom. Na čeki sprevoda jipRlo donela godba jugoslovenskih železničarjev,;se^ gasilce vna konjih, nato godba, nafòdne ki je igrala mirozov, obdana od mnogoštevfl-: noše, prapori, potem zvezni delegat, domače nih bakel in lampijončkov in spremljana od| načelstvo in civilni zastopniki, nato totariška mnogobrojnega občinstva. Zaradi neprestanega deževja smo se upravičeno bali, da nam bo našo slavnost pokvarilo. Toda. hvala Bogu, naš strah je bil prazen. Ko nas je drugo ja prebudila budnica železničarske kropi) ter Gasilnim domom, pred pbšto (čez z godbo na h Javornika. Ob musaste sc v trg društva in slednjič strumna četa domačih gasilcev. Ko so se čete razvrstile pred kra^ no, v narodnem slogu zgrajeno stavbo, je Slepil g. župnik na okusno dekorirani oder ter opravil obrede blagoslovljenja. Gosp. zvezni delegat Pristovšek je v lepem govoru očrtal ^*§3 vzvišeni poklic gasilcev ter se posebno laskavo izrazil o domačem društvu in o novem Gasilskem domu. Nato sta govorila še žSphi pred cerkvijo, kjer je stal oder, obdan od zastopnik tov. Tolazzi in župan domače^ deklet v slikovitih narodnih nošah (24 po šte- čine. Stedilo je nato odlikovanje vilu). Ko je pridrdrala s cvetjem okrašena zasližnžh članov, katerim je domači : kočija z botricama ter so se približale odru sporočil aiibovo imenovanje ih jim n *S K» dalome (mnetnito dete nosno zavihrala naša nova zastava. Žnboi stveDlkj » odlikovanci, popoldne » » jfr naših gasilcev, vsa bleščeča v jutranjem razv'ila na prijaznem soincu. Godba zaigra narodno himno, domači v^Jadska....... Takole so pisali časopisi o slovesnosti v Hotedršici. Leta 1927 je bil za načelnika društva postavljen Karel Brus (Hotedršica 40), za poveljnika Jakob Logar in za tajnika Ivan Albreht. Karel Brus je bil tudi delegat v logaški gasilski župi (tako se je takrat imenovala današnja gasilska zveza). V tem letu so s pomočjo posojila izdelali podstrešno stanovanje v domu, ga oddali v najem orožniški komandi v Hotedršici in z najemnino odplačevali anuitete. Na Ravniku je zgorel Grižarjev hlev, leta 1929 pa še Grižarjeva bajta. Gasilci so pri gašenju hleva uspešno obvarovali sosednja poslopja, zato so za nagrado od zavarovalnice prejeli 250 dinarjev. Društvo je bilo aktivno vključeno v vaško življenje. Prirejali so igre, veselice, družabne prireditve, sodelovali so pri raznih drugih prireditvah in svečanostih v vasi in v sosednjih krajih. S svojim praporom so se redno udeleževali tudi vseh župnijskih procesij. Kolo razvoja se vrti, hiti, drvi ... Leta 1930 se je društvo udeležilo gasilskega kongresa v Ljubljani, kjer so izvedli posebno vajo s sekiricami. Društvo je štelo 49 rednih in 32 podpornih članov. Mehanizacija je zajela tudi naše kraje, zato so se gasilci odločili, da izboljšajo način opremljanja in delovanja. To leto so začeli tudi z zbiranjem denarnih sredstev za nakup motorne brizgalne. Gasilci so skupaj Z vso vaško skupnostjo spet dokazali, da delajo, ustvarjajo in napredujejo, saj je bil 28. junija 1931 pred cerkvijo že slovesni krst motorne brizgalne tipa 34 HP, ki so jo izdelale ljubljanske strojne tovarne in livarne. Pokrovitelj slovesnosti je bil takrat sam ban dr. Marušič, botra motorni brizgalni sta bila Jernej Cunta in Marija Albreht, s t r o j n i k pa je za dolgo obdobje postal Karel Nagode (Leban). Tajnik društva Franc Korenč (Cojer) je v kroniki o slovesnosti zapisal takole: Krst motorne brizgalne pred cerkvijo. »Preko 200 gasilcev v krojih, konjeniki Z motorno brizgalno so prvič gasili in kolesarji ter narodne noše, vse to je požar že v naslednjem letu, in sicer pri dalo sprevodu impozantno lice«. g. Menartu, kjer je gorel hlev. Brizgalna je dobro delovala, žal pa je primanjkovalo vode. Za dobro oskrbo s požarno vodo je vas poskrbela, ko so pod vodstvom župana Jerneja Cunta zgradili zapornico v potoku pri Petkovih. Na božični večer 193 5. leta seje vas razveselila še ene pridobitve: v domove je elektrika prinesla luč. To je bilo tudi obdobje, ko Konjeniki, ki so se udeležili slovesnosti blagoslova so začeli vpisovati v gasilske motorne brizgalne. vrste pionirje, naraščajski kader, kot so jih poimenovali, in jih začeli učiti in trenirati. Leta 1939 Člani društva so bili veseli takega je bil v Ljubljani kongres, na katerem je napredka. Danes si pač ne moremo predstavljati, kaj j e takrat pomenil prehod z ročne na motorno brizgalno. Tudi kronist je o zadovoljstvu in navdušenju prav na koncu letne kronike zapisal: »Bratje, krepka po urjenju 2 motorno brizgalno, četa, bodi dan li bode noč, brez bojazni brez trepeta, bratu brat gre na nastopilo dvanajst dobro pripravljenih pomoč.« hotenjskih pionirjev. Najstarejši je imel Prostovoljno gasilsko društvo Hotedršica poslalo sliko sv. Florijana, ki jo je upodobil slikar Pfeiffer iz Most. Slika je doživela veliko zanimanja, o njej je pisal tudi dnevnik Slovenski narod. Do leta 1940 so bile žene le podporne članice, odslej pa so jih začeli sprejemati med redne članice. 12, najmlajši pa 8 let. Najmlajši sploh ni smel nastopiti, zato ga je zamenjal Dominik Vavken. Ob tej priliki je bila v Ljubljani tudi gasilska razstava, na katero je V društvu sta vladala red in disciplina in kdor tega ni spoštoval, je bil izbrisan iz članstva. Gasilstvo in s tem tudi gasilci so v družbi uživali ugled in spoštovanje. Vključevali so se v vse oblike družabnega življenja v vasi pa tudi v sosednjih krajih. S konji in vozovi so obiskovali svečanosti in druge prireditve v Idriji, Postojni, Logatcu, Planini in na Vrhniki. Hotenjski gasilci so sloveli daleč naokoli kot dobro pripravljeni za požrtvovalne akcije. Meseca marca so o gasilcih, ki so prihiteli na pomoč iz sosednje države, pisalitudi tržaški časopisi. Zagorelo je pri Grudnovih v Godoviču, požar pa seje širil in ogrožal sosednja poslopja. Na klic zvonov iz Godoviča se je zbrala gasilka četa in brez ustavljanja mimo carinarnice z vozom pohitela na kraj dogajanja. Na mesto požara so prišli med prvimi. Pismeno zahvalo za požrtvovalnost jim je poslal tudi generalni konzul Italije. Leta 1941 so v društvu ustanovili odsek za pomoč ljudem v stiski, ki se je imenoval »Samaritanski oddelek«. To je bilo leto, ko je društvo ponosno zrlo na odlikovanje s srebrno medaljo, ki jo je od »gasilske zajednice« prejel predsednik Karel Brus (Hot. 40). »Odlikovali so našega zaslužnega moža, polnega gasilskih idealov in nikdar trudnega za gasilsko delo«, je v kroniko zapisal tajnik Franc Reven. Visoko gasilsko priznanje Karlu Brusu, Gasilska slika, kije nastala tik pred 2. svetovno vojno. Po smrti kralja Aleksandra leta 1934 je bil za kralja okronan njegov sin Peter. Tudi gasilci so počastili ta dogodek. Izurjena četa gasilcev v novih delovnih uniformah leta 1935. Trobentač je imel nalogo zatrobiti in sklicati zbor. Lepo okrašen vhod na gasilsko vrtno veselico, gasilci pa v slavnostnih oblekah. Zatrepetala, zajokala v BOLEČINI JE DOMOVINA 7 ^vK M; ed uspehe gasilskega delovanjajegrobo in neizprosno posegel čas, ki je polomil peruti zastavljenim ciljem. Druga svetovna vojna ni spremenila in za več let ustavila samo dela gasilcev, temveč je zarisala trpečo podobo celotne vasi. To je bilo obdobje trpljenja, bolečin, joka, razdvojenosti, razseljenosti. Vojna je kruto zagrizla z ranami in ruševinami. Prostovoljno gasilsko društvo je moralo svoje delovanje začasno prekiniti. Posebno priznanje zaslužijo vsi tisti gasilci, ki so po svoji vesti poskrili in tako obvarovali pred zaplembo nekaj gasilskega inventarja. Motorno brizgalno, prapor in del orodja so skrili pri strojniku Lebanu, del pa pri Slanovih. Morda so že takrat slutili, kako bo v vojnem času za vas pomembna vsa ohranjena oprema. Hotedršica je namreč v času vojne pretrpela veliko požarov pa tudi bombni napad ob koncu vojne. Vasje bila obdana s žico in zastražena z bunkerji, toda del vasi (Griče, Koš, gasilski dom z Logom, Tomažinov mlin) je ostal zunaj zaščite. Tomažinovem mlinu, pravo katastrofo pa je povzročil napad in požig hiš pred praznikom in na sam praznik sv. Jožefa, 19. marca 1944. Kakor kresovi so že popoldne in na predvečer praznika gorela poslopja v Košu in Gričah ter razsvetljevala okolico, tako da so ljudje iz centra vasi lahko le nemočno gledali, kako nesrečneži rešujejo svoje premoženje in živino. Nemočni so bili tudi gasilci, saj si med samo bitko nihče ni upal oditi v akcijo pomoči in gašenja izven mreže. Mnogo ljudi je bilo skritih po kleteh, nad njimi pa je gorelo. K sreči so mnogi imeli v kleti vodo, da so lahko oblivali vrata in se tako rešili. Pogled na ruševine je bil strašen, ljudje so ostali brez vsega. Ta dan je gorela »Matekovcova« hiša s hlevom, Strojerjeva hiša z delavnico ter Grudnov, Jurčkov in Strnadov kozolec. V Gričah so zgorela poslopja pri Tičevih, Geponovih, »Slanovcovih« (Trpin) in Joškovih, zgorel je tudi Vavknov Kozolec. V centru vasi je zagorel »Erjavcov« kozolec. Ko sta začela goreti še hlev in zidanica, so posegli vmes gasilci in obvarovali vsaj hišo. V jasni noči, ob dveh zjutraj, seje rodila pogumna akcija. Med šviganjem krogel so gasilci, sklonjeni pri tleh, pripravljali gasilski napad. Karel Brus (Hot. 76) je ob Najhujšo katastrofo je vas doživljala med partizanskimi napadi v letu 1944. V februarju je najprej zagorelo v tem prejel v obraz tako močan udarec z ročnikom, da mu je zlomilo čeljust. Strojnik Karel Nagode je upravljal z motorno brizgalno, ki je bila le dva dni poprej v popravilu, zato je oddajala močan ropot in brnenje. Po pripovedovanju mnogih krajanov in gasilcev se je napad končal takoj po vžigu ropotajoče motorne brizgalne. Gasilci so istega leta posredovali še v jeseni, v mesecu oktobru. Pri napadu na vas se je ob streljanju z mitraljezom vžgala Popitova hiša, zagorel je Gregorjev kozolec. Gasilci so preko celega dne spet požrtvovalno garali v nemogočih razmerah in položajih. S cevjo v rokah so sklonjeno gazili po potoku in med točo krogel, skriti za drevesi ali vogali hiš, gasili požare. Franc Trpin je bil tako nesrečno zadet s curkom vode, da je za vedno ostal hrom v obeh rokah. Zaradi otroške igre z orožjem sta v času druge svetovne vojne pogorela tudi Plečnikov kozolec in Mevčkova hiša. Ob koncu vojne, aprila 1945, je vas preživela tudi partizanski letalski napad, v katerem je bila do tal porušena Boštenčkova hiša, poškodovana sta bila hlev in kozolec. Ker je med bombnim napadom začelo tudi goreti, so gasilci spet posredovali. Ob eksploziji bombe je motorno brizgalno ob bazenu pri Tonetu popolnoma zasulo. S krampi in lopatami so morali odkopati brizgalno, da so lahko nadaljevali z gašenjem. Porušena in v ognju je bila Kramarjeva hiša s hlevom (ostal je le kozolec), zagorela je Gregorčkova hiša. Poškodovano je bilo poslopje pri Lebanu, delne poškodbe so utrpele tudi druge sosednje hiše in cerkev. Utrujena in ranjena je vas Hotedršica dočakala svobodo, vendar s tem trpljenja še ni bilo konec. Mnogi so umrli v bitkah, mnogi se niso več vrnili iz taborišč. Številni vaščani so se domov vrnili ranjeni, bolni in utrujeni. Zgodila se je tudi tragedija povojnih pobojev, ki je vasi vzela može in fante. Vas je jokala in žalovala za umrlimi in pogrešanimi, začelo se je bežanje in izseljevanje (odhajale so tudi cele družine) v tuje države. Oblast je prevzemala komunistična partija, ki se je s svojimi zahtevami razširila na vsa področja političnega, gospodarskega in družbenega življenja v vasi. Vas, zaznamovana z žalostjo, si dolga leta ni opomogla od vojne in povojne tragedije. Vse to se je odražalo tudi v gasilskih vrstah, ki so bile močno zmanjšane. Za humanost ni meja Toda gasilci niso obupali. Že v prvem povojnem letu 1946 so se spet zbrali in organizirali, na čelo so postavili vodstvo, izvoljeno pred vojno, in želeli nadaljevati s svojim delom in poslanstvom. Popravili so dom, uredili orodje in oddali stanovanje dvema strankama. Že takoj so se priključili krajevni obnovitveni zadrugi, ki je bila zadolžena za obnovo porušenih in požganih hiš. Vse delo je bilo prostovoljno, ljudje so si med seboj nesebično pomagali. Toda komunizem se je počasi in nezadržno vrival tudi v delovanje društva, začel postavljati svoje zahteve in prezirati posamezne člane. Gasilci niso smeli delati tako, kot bi si želeli. Vodstvo sije močno prizadevalo, da je društvo sploh obstalo in obdržalo ime. Za vsak sestanek je bilo potrebno dovoljenje, poročila so romala na različne naslove. Že leta 1947 so morali prenehati z udeležbo na vseh cerkvenih procesijah. Zemljišče in stavbo je leta 1945 prevzela v svojo last Občina Hotedršica. Leta 1950 je gasilska lastnina po državni uredbi postala splošno ljudsko premoženje, društvo pa je imelo le pravico do uporabe. Ob urejanju in obnavljanju fasade na gasilskem domu v letu 1955 je bila postavljena zahteva za izbris slike sv. Florijana na pročelju doma. Sliko so prebarvali in namesto nje narisali gasilsko čelado. Ob postavitvi spominske plošče na steno doma v letu 1956 so nanjo vklesali le imena nekaterih gasilcev, ki so umrli med vojno in takoj po njej. Mnogi so trpeli in potrpeli, toda mnogi pritiska niso zdržali, zato so iz društva izstopili. Preko tega obdobja in vseh viharjev so društvo popeljali Karel Brus, ki je za posledicami taborišča umrl že takoj leta 1947, Andrej Rozman, Karel Čepon, Vinko Tomažin in Karel Nagode. Blagajniške zadeve je skrbno in dolga leta vodila Marija Albreht, z L-jra Nedeljske gasilske vaje leta 1948, Na slovesnosti je društvo podelilo veteranska priznanja Karlu Brusu (Hot. 76), Jakobu Menartu, Ivanu Brenčiču in Ivanu Grudnu. administracijo pa so se spopadali Tončka Brus, Ludvik Zelene in Draga Nagode. Dolgoletnega in marljivega tajnika si je gasilsko društvo pridobilo s priselitvijo družine Leskovec v Hotedršico. Ivan Leskovec je bil domačin, družino si je ustvaril na Jesenicah, leta 1953 pa se je preselil nazaj v rodno vas. Kmalu je postal tajnik društva in ostal aktiven vse do svoje smrti 1973. leta. Ker je bil vešč mnogih opravil, je v gasilskem domu poleg tajniškega dela postoril tudi dosti drugih stvari. Leta 1955 so gasilci z veliko parado, proslavo, veselico in podelitvijo priznanj slovesno počastili 50-letnico delovanja društva. Dekleta v preprostih uniformah. Leta 1956 so gasilci nabavili nov prapor. Pokrovitelj je bil kolektiv Mizarske delavnice Hotedršica, za botra pa sta bila izbrana Cilka Korenč in Franc Brenčič. Praporščak in s tem tudi skrbnik novega prapora je postal Niko Trpin. V tem letu je društvo od Kmetijske zadruge odkupilo tudi prevozno sredstvo znamke UNIMOG. 1959. letajezagorelTičev kozolec. Vzrok za nastanek požara ostaja neznan. Pri gašenju je zatajila motorna brizgalna, tako da so požar nadzorovali z ročno brizgalno. Po načrtih Matije Plečnika so v letu 1960 izdelali nove paviljone. Leta 1961 sta vodstvo društva prevzela predsednik Vinko Klavžar in poveljnik Niko Trpin, blagajniška dela pa je za štiri leta vzel pod okrilje Janez Lukan. Ker je stara motorna brizgalna povzročala probleme pri vžiganju, so naslednje leto nabavili novo motorno brizgalno Savica. Društvo je vestno skrbelo za usposabljanje in vadbo za različne vrste pomoči. Gasilci so nudili pomoč ob poplavah, ki so postajale pogostejše in obilnejše. Da bi uredili pretok potoka iz vasi in odpravili zamašek pri Gregorjevemu kozolcu, je krajevna skupnost pod predsedstvom Jožeta Nagodeta izvršila izravnavo struge preko Petkovega vrta. Kot prednostno nalogo so si člani zadali nakup nove motorne brizgalne. Vodenje blagajne je v letu 1967 prevzel Janez Čuk. V tem času je stekla akcija zbiranja sredstev za nakup nove brizgalne. Prebivalci vasi in zaselkov so pokazali solidarnost z gasilci ter Leta 1963 so na občnem Parada ob praznovanju dvojne obletnice, leta 1965. zboru izvolili novo vodstvo, ki je ostalo na čelu dolgo vrsto let. Predsednik je postal Dominik Vavken, poveljnik Franc Pivk, tajniška dela pa je še vedno opravljal Ivan Leskovec. Leta 1965 je vodenje blagajne prevzel Alojz Rudolf. To je tudi leto, ko so gasilci skupaj s krajani slovesno počastili 60-letnico gasilstva v vasi in 20. obletnico konca druge svetovne podarili veliko sredstev in stoječega lesa. Kar precej truda je bilo vloženega v spravilo darovanega lesa iz gozda in vojne. Gasilsko društvo je prav v tem obdobju začelo ugotavljati, da prostori v gasilskem domu ne zadoščajo več potrebam časa. Tudi sam dom je potreboval obnovo, oprema je bila dotrajana in motorna brizgalna SAVICA Gasilci pri Korenčevih v Žibršah ob ni več ustrezala potrebam društva. otvoritni spominske plošče. Uradni prevzem nove motorne brizgalne. njegovo prodajo lesa, v nabiralne akcije in prireditve. Zmagali so in v letu 1969 po Antonovi veselici kupili motorno brizgalno ROSENBAVER ter nabavili nekaj novega orodja in oblek. Tečaj za naziv gasilca strojnika so uspešno zaključili Dominik Vavken, Franc Rupnik, Pavle Treven in Berto Eržen. V naslednjem letu je padla odločitev o začetku zbiranja sredstev za obnovo doma. Ustanovili so gradbeni odbor, ki je skrbel tudi za ohranjanje realne vrednosti zbranih sredstev. Društvo je vodila stara ekipa, po odhodu Janeza Cuka na delo v Ameriko pa je blagajno leta 1970 prevzel Franc Rupnik. Zaradi propadanja vrednosti denarjaje bilo potrebno takoj začeli nabavljati in shranjevati material, predvsem opeko in železo. To je bilo obdobje inflacije, primanjkovalo je veliko gradbenega materiala in tudi njegova kvaliteta je bila vprašljiva. V zimskem času tega leta je društvo prvič organiziralo tečaj za čin gasilca. Tečaj, ki sta ga vodila Ivan Leskovec in Franc Pivk, je uspešno zaključilo 21 gasilcev. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je društvo pomagalo, ščitilo in reševalo v kar nekaj požarih. Poleti leta 1963 je strela zanetila požar na Kovačevem kozolcu v Košu. Pri gašenju so si gasilci pomagali z vodo iz vodnjakov. Zaradi napačnega sušenja mesa je leta 1968 zagorelo v zadružnih hlevih. V tem požaru so gasilci posredovali z veliko Po uspešni veselici je društvo nabavilo nove uniforme. Del sredstev so prispevali člani sami. Skupna gasilska vaja truda; oviral jih je namreč visok sneg. Najprej je bilo potrebno urediti dostop do potoka pri Logarjevi kapelici, šele nato so konji lahko pripeljali motorno brizgalno. Strela pa je v letu 1971 zanetila še požar na Burnikovem kozolcu v Novem Svetu. Leta 1973 so v društvu postavili novo vodstvo. Predsednik je postal Jože Logar, poveljnik Niko Trpin. Zaradi smrti dolgoletnega tajnika društva Ivana Leskovca je tajniške posle za celo desetletje prevzel Janez Čuk. Vodstvo se zagrize v akcijo zbiranja sredstev za obnovo doma, ki jo je materialno in moralno podprla vsa vas, skupaj z vodstvom krajevne skupnosti, takratne SZDL in občine. Prva zapreka seje na tej poti pojavila pri pripravi dokumentacije. Po takratnih predpisih bi moralo z adaptacijo soglašati Cestno podjetje, tega soglasja pa hotenjski gasilci niso dobili. Kljub veliki pomoči z občine dovoljenja niso uspeli pripraviti.Tudi izselitev stanovalcev doma se je zavlekla, zato so dom začeli obnavljati šele leta 1975, in to brez potrebne dokumentacije. V februarju so na občnem zboru izvedli nove volitve. Za predsednika je bil postavljen Dominik Vavken, za poveljnika pa Franc Pivk. Takoj spomladi so začeli z obnovit venimi deli. Odstranili so streho in dom porušili do prve plošče (ohranili so le pročelje). Podrli so tudi stolp in izkopali temelje za novega. V tem letu je upravni odbor sklenil, da mora vsak član društva opraviti 30 udarniških ur dela pri domu. Gasilci so se odzvali klicu k akciji, član gradbenega odbora Jože Brenčič pa je vestno spremljal delo in vodil poimensko evidenco opravljenih ur udeležencev, ki jo društvo hrani še danes. Pri delu je prostovoljno pomagalo mnogo krajanov, med njimi tudi poklicni zidarji, ki niso bili člani gasilskega društva. Društvo je takrat štelo 104 člane, med njimi 59 aktivnih članov, 21 zaslužnih članov, 8 mladincev in 8 pionirjev. Pri obnovi doma je bilo Pri obnovi gasilskega doma so se gasilci odločili, da ohranijo pročelje, na katerem seje skrivala slika sv. Florijana. ustanovitve gasilskega društva, je darovalo vsa okna za gasilski dom. Slovesnost obletnice je društvo pripravilo skupaj s SZDL Hotedršica, kajti vključena je bila tudi slovesnost ob 30. obletnici osvoboditve. Slovesnost je bila resnično velika. Gasilski paradi s traktorji, lojtrniki, kosci, grabljicami in pešci so sledili govori slavnostnih govornikov, podelitev nagrad in priznanj, veselica in srečelov. Z deli so v okviru finančnih zmogljivosti nadaljevali že v naslednjih letih. Čez dve leti je bil sezidan stolp, ki so ga opremili z električno sireno. opravljenih 3049 delovnih ur, od tega 2054 prostovoljnih ur. Podjetje KLI Logatec, ki je bilo pokrovitelj slovesnosti ob 70. obletnici Po dolgotrajnih prošnjah, zbiranju dokumentacije in klicanju na odgovornost društvo v letu 1978 le prejme soglasje za obnovo doma. To je bil tudi čas, ko so bili mnogi člani kar Slavnostni oder ob praznovanju v letu 1975. V letu 1977 je društvo postalo Pionirji na regijskem tekmovanju v Cerknici. bogatejše za vozilo kombi IMV 1600, ki je dolga leta služilo za prevoz motorne brizgalne in gasilcev. Nakup vozila so omogočila sredstva vaščanov, prispevek občinske gasilske zveze ter izkupiček, ki gaje prineslo 44 m3 zbranega lesa. Izobrazbo nižjega gasilskega častnika sta si v letu 1978 pridobila Takole je čez streho doma pokukal tudi stolp. Janez Čuk in Ivan Beigot. Prevzela sta trening moške, preveč obremenjeni z delegatskim ženske in pionirske desetine sistemom in samoupravljanjem na ter jih s tem pripravljala tudi na gasilska različnih nivojih. Od vsepovsod so tekmovanja. V tem letu se je pionirska prihajali ukazi in predpisani postopki, desetina prvič udeležila letovanja na tako da so bile administrativne naloge Debelem Rtiču. Leopold Rupnik, Jože zelo obremenjujoče. Leta 1976 je bila Tomažin, Franc Leskovec in Drago ustanovljena Samoupravna interesna Zelene so opravili tečaj za strojnike, skupnost za požarno varstvo v občini Qb zaključku tečaja so s skupinsko vajo Logatec. V letih 1977 in 1978 sta vseh društev prvič pripeljali vodo na društvo vodila predsednik Niko Trpin Ravnik, in poveljnik Franc Pivk, vodenje blagajne je prevzel Andrej Lukan, tajnik pa je ostal Janez Cuk. Društvo je bilo prisotno na vseh prireditvah v vasi, udeleževalo pa se je tudi raznih slovesnosti v sosednjih krajih. Ko POKLIČE PLAT ZVONA, SIRENE GLAS Leto 1973je bilo leto velikih in težkih nesreč, v katerih so posredovali gasilci. Poleti so gasilci pri Glčevih na Ravniku iz gnojiščne jame reševali tri ponesrečence, ki so se zastrupili s plinom. Za gospodinjo domačije se je nesreča žal tragično končala. 3. decembra pa seje vnel požar, ki so ga v težkih vremenskih pogojih pogasili z velikimi napori. Zgodaj zjutraj je zagorel Gregorjev hlev s skednjem. Gasilci so takoj prišli na kraj dogodka, začeli reševati živino in premoženje ter gasiti. Toda temperatura zraka je bila —19 °C, voda v ceveh je zmrzovala, zato so cevi pokale. Od potoka do Gregorja se je razprostirala ledena ploščad, gasilci pa so bili kot ledeni možje. Na pomoč so prihitela tudi sosednja prostovoljna gasilska društva in industrijsko društvo podjetja KLI Logatec. Zadnji dan v letu so gasilci posredovali še v manjšem požaru stanovanjske hiše pri Merlakovih. hudem neurju je poplavljal potok Hotenjka, vas je zalivala tudi voda, ki se je zbirala po dolgotrajnem deževju v Žejni dolini (vaščani to vodo imenujemo Rovtarca). Močan naliv je iz malega potočka, ki hiti mimo osnovne šole in Bazina v brezno pri Habjanu, napravil hudournik; mašili so se nepravilno izdelani kanali po vasi. Prav obdobje sedemdesetih let je bilo tudi obdobje velikih in katastrofalnih poplav. Najhuje je bilo v letu 1977. Po močnem nalivu 15. 7. 1977 je potok Hotenjka najprej poplavil levi breg. V avgustu je po dolgotrajnem deževju nastopila voda iz Žejne doline in poplavljala desni breg potoka (od 19. 8. do 23. 8.1977). Gasilci so skupaj s civilno zaščito v vseh poplavah odigrali pomembno vlogo, saj so reševali ljudi, živino in Voda je v Hotedršici stalno povzročala veliko preglavic, nemira in škode. Ob imetje, prečrpavali vodo iz hiš in izvajali nočna dežurstva. Najtežje in najbolj nevarno delo v borbi z naravo pa je bilo vlačenje hlodov in ostale navlake iz deročega potoka. Tako so gasilci preprečevali ustvarjanje zamaškov ob stebrih mostov in na ostrih ovinkih. Na sestankih so pogosto opozarjali, da je poplav zaradi neurejenosti strug in kanalov preveč, obremenjenost gasilcev pa prevelika in nevarna. Pod predsedstvom Jaka Nagodeta je bila na Krajevni skupnosti Hotedršica sprejeta modra odločitev o sanaciji potoka in hudournika ter o ureditvi kanalov. Po težkem obdobju iskanja soglasij, dovoljenj, dogovarjanja in priprave tehničnih dokumentacij so se obsežna in dolgoletna dela v sodelovanju z Območno vodno skupnostjo Ljubljanica-Sava le začela. Potok Hotenjka je preko drenaž v Zeleni dolini, izravnav struge v vasi in ureditve ponikalnic dobival svojo novo podobo. Posebno razumevanje so imeli Karel Petrovčič in njegovi dediči Kodravi, ki so dovolili podreti veliko kmečko hišo. S tem so omogočili odpravo ozkega grla, izravnavo struge in prestavitev mostu pri cerkvi. Tudi novi most brez stebrov na glavni cesti pri Tonetu ni več predstavljal nobene ovire. Med izravnavo struge proti ponikalnicam in ureditvijo le-teh so našli tudi nekdanje največje brezno. Zaradi preprečevanja poplav »Rovtarce« so najprej zgradili testno pregrado v obliki nasipa, s pomočjo katere so ugotavljali pretok vode preko Brejskega brezna v Idrijo. Pri naslednjih poplavah se je pregrada podrla, ugotovili pa so, da voda ne ogroža Idrije, zato so izdelali betonsko pregrado. Uredili so še kanale za meteorno vodo in strugo hudournika mimo Bazina. Za požarno varnost Hotedršice je pomembna izgradnja bazena pri Malnarju, ki z odpiranjem v sušnih obdobjih zagotavlja požarno vodo v vasi, poleti pa služi kot plavalni bazen. Po vseh teh investicijah je bila razbremenitev gasilskega društva, predvsem pa njegovih članov velika. Učenje in vadba mojstra sta dva 1979. leta je bilo izvoljeno novo vodstvo gasilskega društva, ki je vztrajalo vse do leta 1983. Predsedniško funkcijo je prevzel nekdanji poveljnik Franc Pivk, za poveljnikaje bil postavljen Ivan Beigot, blagajniške posleje prevzela Jožica Klavžar, poročena Nagode. V tem obdobju so veliko truda in sredstev vlagali v usposabljanje članov in v trening gasilskih desetin (pionirskih, ženskih in članskih ekip). Pri pripravah na tekmovanja so se gasilci in gasilke istočasno usposabljali in učili tudi za posredovanje ob morebitnih nesrečah. Društvo je bilo v tem obdobju prisotno na vseh tekmovanjih v gasilskih disciplinah tako na občinskem kot na regijskem in državnem nivoju. Prvič je društvo usposobilo tudi ekipo veteranov, ki so tekmovali na občinskem prvenstvu v Logatcu. Po dobri uvrstitvi na regijskem tekmovanju v letu 1979 sta se pionirska in ženska desetina pod mentorstvom Janeza Cuka in Ivana Beigota uspešno udeležili državnega tekmovanja na Ptuju, ki je bilo 1980. leta. Pionirji so si pridobili bronasto, ženske pa srebrno tekmovalno značko. To leto je bilo plodno tudi pri dokončanju obnove gasilskega doma. Izdelane so bile stopnice, predelne stene, podporni stebri na podstrešju ter omet v zgornjih prostorih. Uredili so dimnike in gnojiščno jamo. V avgustu je dom zasijal v vsem razkošju, saj je bila dokončana fasada in tudi okna so dobila svoj barvni odtenek. Najlepši pa je bil pogled na ponovno rojstvo slike sv. Florijana, ki je po petindvajsetih letih spet pokukala izza ometa. Poudariti je treba, daje bila obnova slike plačana iz sredstev, ki sojih darovali vaščani. V se to je dalo slovesnosti ob 75. obletnici ustanovitve društva, ki je potekala 30. avgusta, še posebej lep obraz. V tem letu smo našteli kar 138 članov društva, pri vseh delih na gasilskem domu pa je bilo opravljenih 3690 ur (upoštevani so tudi izvajalci del), od tega so Prva ženska desetina v društvu. Slika je nastala po osvojitvi srebrne tekmovalne značke na Ptuju. Moška tekmovalna desetina ob gasilskem vozilu IMV 1600. člani prispevali kar 1887 prostovoljnih ur dela. Leta 1983 je bil za predsednika izvoljen Janez Čuk, zato je tajniška dela prevzela Kristina Lukan, blagajniška pa Ivanka Brenčič. Poveljnik je ostal Ivan Beigot. Tega leta so gasilci popisali in preventivno pregledali 100 gospodarstev in gospodinjstev, da bi ocenili požarno ogroženost vasi in istočasno ljudem svetovali. Gasilski dom je postal bogatejši na področj Leta 1985 seje spremenila vodstvena ekipa. Predsedniško funkcijo je prevzel Andrej Zelene. Ob slovesnosti 80. obletnice obstoja društva so v knjigo osnovnih sredstev zapisali nove mize in motorno brizgalno Tomos. Člani društva so skupaj z vodstvom spoznali, da je za dobro intervencijo in pomoč potrebno tudi dobro vozilo, zato so Del gasilske parade ob 80-letnici gasilstva v Hotedršici. informiranja, saj je dobil telefonski priključek. Kupljena je bila izolacija za podstrešje gasilskega doma. Tudi na področju usposabljanja je bilo leto zelo bogato. Pionirska in ženska desetina sta si na regijskem tekmovanju prislužili prvo, članska pa tretje mesto. Dominik Vavken s svojimi konji pelje zdaj že častno motorno brizgalno; ob njem sedi Ivan Merlak. pričeli z akcijo zbiranja sredstev za nakup novega kombija. Uspešno so gasilci v januarju leta 1986 rešili hišo pri Blaževih v Hotedršici (na Logu). Močno je zagorelo v garaži stanovanjske hiše in gasilci so hitro prihiteli na pomoč. Izkušnje in prisebnost nekaterih članov so rešile hišo in s tem preprečile še večjo katastrofo in materialno škodo, kajti na stanovanjski hiši je bilo shranjeno tudi seno. Prav ta požar je gasilcem pokazal problem sodobne opreme in tehnike gašenja. gorljivih stvari, je nemogoče obvladovati in iz njih reševati premoženje. Kako človek vedel bi, kdaj NESREČA ZAGROZI Katastrofa pokaže svoj obraz šele tedaj, ko že hudo udari, nihče pa ne ve kdaj, od kod in kako prihaja. Tudi v obdobju osemdesetih let nesreče niso prizanašale vasi. Zal so kar po vrsti zagoreli kozolci, ki so arhitekturna znamenitost in posebnostnašepokrajine.Najprej je 1980. leta zagorel kozolec, last Kmetijske zadruge Logatec, nato leta 1983 Plešnarjev kozolec, leta 1986 pa še Glčev kozolec na Ravniku. Pri vseh požarih so posredovali gasilci, toda prav požare kozolcev, ki so polni suhih 23. avgusta 1986 pa seje v Hotedršici zgodila prava grozota razdejanj in uničenja. Bila je lepa avgustovska sobota, nebo so prepredali posamezni oblaki. Vaščani so ta dan izkoristili za različna opravila na polju, po vrtovih in doma. Okrog šestih zvečer se je pooblačilo in ulila se je ploha. Ko je že mogočna drevesa in drogove, trgal strehe hiš v novem naselju vasi, jo ubral proti Žibršam, ob Logatcu nadaljeval pot proti Sinji Gorici in opešal šele pri Podpeči. medsebojne pomoči: mlad ali star, gasilec ali kulturnik, športnik ali lovec, pomagali so vsi krajani. Pomoč in sodelovanje je ponudil štab CZ, občina in sosednja gasilska društva v občini ter gasilci iz Godoviča. Akcijo obnove in pomoči pa je vseskozi spremljala KS Hotedršica. Ker je bila šola razbita, je gasilski dom 1. septembra postal tudi učilnica prvega in drugega razreda osnovne šole. To je bil tudi dan, ko se je vsa vas združila v humani akciji katerega so vodili akcije pomoči in dela. Prvi so na pomoč krajanom prihiteli gasilci. Porušene strehe hiš so v noči brez elektrike dajale grozljivo podobo. Vse naokoli je ležalo tramovje, opeka, podrta drevesa, drogovi; miz v osnovni šoli ni bilo več. Največja sreča v nesreči pa je bila ta, da v vasi ni bilo žrtev. kazalo, daje nevihta mimo, seje ob pol sedmih močno stemnilo, oblaki med gozdovi Travnega vrha in Črnega Vrha so z vetrom zaplesali ples, kije za seboj puščal le razbitine. Tornado je podiral Ta danje gasilski dom postal center, iz Sodelovanje prinaša uspeh IN VARNOST Obdobje osemdesetih let je bilo uspešno in plodno pri pridobivanju novih vrednot in varnosti življenja v vasi. Se vedno je živ spomin na čase, ko je primanjkovalo vode iz takrat obstoječega vodovoda, s tem pa je bila tudi požarna ogroženost vasi večja. Dolga sušna obdobja so zahtevala mnogo prečrpavanj vode z motorno brizgalno iz studencev v vodnjake, zato je Krajevna skupnost Hotedršica pod vodstvom Jaka Nagodeta izbrala novo lokacijo zajetja. Prva vrtina je bila izvrtana pri Dolencu, ker pa voda ni ustrezala vsem zahtevanim pogojem, so pod Molkom v Žibršah napravili drugo vrtino. Ker obstoječi rezervoar v Rebenicah ni zagotavljal dovolj vode, so z dovoljenjem gospe Drage Plečnik zgradili rezervoar na Mladeju. Leta 1984 je vodovod dobil zaselek Ravnik, v letu 1986 pa tudi spodnji Novi Svet. Obnovljene so bile vodovodne cevi v Hotedršici, dogradili pa so še hidrante za požarno vodo, ki zdaj lahko delujejo s tlakom štirih barov. Ravnik in spodnji Novi Svet sta poleg pitne in požarne vode pridobila tudi gasilsko opremo, s katero rokujejo usposobljeni domačini, za izjemne primere pa je Krajevna skupnost v sodelovanju s SIS-om za požarno varnost in z gasilci nabavila cisterno za prevoz vode. Na občnem zboru leta 1988 je bil za predsednika društva ponovno izvoljen Janez Čuk, poveljnikje ostal Ivan Beigot, blagajniška delaje prevzel Drago Trpin, za gospodarja doma pa je bil izbran Leopold Rupnik. Kandidati, ki so bili predlagani za tajnika društva, funkcije niso želeli sprejeti, zato je tajniška dela sprejela Ivanka Furlan, ki pa ni članica društva. Tega leta je društvo štelo 116 članov. V gasilskem domu so bila opravljena vzdrževalna dela, barvanje vrat in oken. Oktobra 1988 je društvo Moška desetina, kije dosegla 1. mesto na regijskem tekmovanju v Cerknici leta 1989 in se uvrstila na državno prvenstvo v Kranju. organiziralo tečaj za pridobitev čina »gasilec« (pridružilo se je tudi PGD Medvedje Brdo). Tečaj je uspešno zaključilo sedem članov hotenjskega gasilskega društva. Tečaj za čin nižjega gasilskega častnika sta opravili tudi prvi dve članici, in sicer Jožica Nagode ter Francka Čuk. Leto 1989je bilo tudi leto uspeha in pridobitve, saj je po odlični akciji zbiranja sredstev društvo le uspelo nabaviti novo orodno vozilo TAM 80-T. Vsi krajani so se na prošnje odzvali z denarnimi prispevki in lesom. Zbranega je bilo precej denarja in 106 m3 lesa, ki so ga gasilci prostovoljno posekali in zvlekli na kupe. Kmetijska zadruga Logatec je les brezplačno prepeljala na žago KLI Logatec, ta pa je les brezplačno razrezal v deske. Z izkupičkom od prodaje lesa in ob podpori SIS-a za požarno varnost ter Občinske gasilske zveze so gasilci uspeli nabaviti vozilo, ki je bilo naslednje leto, ob 85. obletnici gasilstva, prevzeto in blagoslovljeno. V tem letu sta bila dokončno urejena tudi stolp in stopnišče gasilskega doma. Zacvetel drobni je brstič Dočakali smo osamosvojitev naše domovine, države Slovenije. Med desetdnevno vojno je gasilsko društvo delovalo okrnjeno, saj je bilo mnogo članov vpoklicanih v teritorialno obrambo. Toda nismo obupali; bili smo v stalni pripravljenosti. Poveljstvo in predsedstvo društva se je takrat odločilo, da orodno vozilo skupaj z opremo umaknemo in skrijemo. Tako bi lahko v primeru napada ali zavzetja gasilskega doma še vedno obstajala možnost intervencije. Po osamosvojitvi in preoblikovanju SIS-a za požarno varnost je pritok sredstev začel upadati in le s težavo smo ohranjali tisto, kar smo si s trudom ustvarili. V januarju 1991 je 14 članov opravilo tečaj in si pridobilo čin »gasilec I. stopnje«. V oktobru, mesecu požarne varnosti, pa je naše društvo organiziralo meddruštveno vajo, v kateri je bilo prikazano posredovanje pri nesreči na cesti, če so vpletene nevarne snovi. V letu 1991 smo gasilci v požaru reševali kar dvakrat. Junija je zagorelo gospodarsko poslopje pri Senčurjevih v Novem Svetu, konec oktobra pa so ognjeni zublji pri Flandrovih v Novem Svetu zajeli starejšo stanovanjsko hišo s hlevom. V letu 1992 je Novi Svet spet zajel tornado, ki seje usmeril proti Žejni dolini. Fdudo poškodovano je bilo ostrešje Burnikove domačije, kjer so posredovali gasilci. Poškodovane so bile tudi sosednje hiše (pri Vitezovih in Stefonovih). Po občnem zboru v letu 1992 sta predsednik in poveljnik ostala ista, tajnik je postala Vera Brus, novi gospodar doma Drago Merlak, za blagajnika pa je bila že leta 1991 izbrana Pavla Markič, ki ta dela opravlja še danes. V marcu je bila izbrana komisija društva, ki naj bi prodala staro orodno vozilo. V tem letu je vas postala bogatejša za bazen in mrliško vežico. Pri slovesni otvoritvi je sodelovalo tudi naše društvo. Pomagali smo tudi zaselku Ravnik in s tem vaščanom olajšali delo pri obnovi fasade na cerkvi sv. Barbare. Po izselitvi družine Začetek tridelnega šolskega napada na regijskem tekmovanju. Čuk in tako smo z malimi stroški postali spet lastnik vsega gasilskega premoženja v Hotedršici. Lastninska pravica do stavbe in zemljišča je bila v zemljiški knjigi Tudi na področju usposabljanja smo v teh letih veliko naredili. Pogosto so bile organizirane gasilske vaje, prav tako pa so se gasilci usposabljali za tekmovanja v gasilskih športnih disciplinah. Ekipe so sodelovale na občinskem tekmovanju ter se kvalificirale za regijsko tekmovanje, spet vpisana na ime Prostovoljno gasilsko društvo Hotedršica. Tako so udarili v napad naši gasilci na državnem tek mo vanju v Kranju. Beigot iz gasilskega doma sta se vanj naselila Silvo in Jožica Nagode, ki v njem stanujeta še danes in nudita pomoč pri njegovem vzdrževanju. Na podlagi Zakona o gasilstvu, ki je bil sprejet leta 1993, je tudi naše društvo opravilo postopek lastninskega preoblikovanja družbene lastnine. S pomočjo popisnih komisij društva je postopek lastninjenja izpeljala članica društva Francka Začetek slavnostne parade leta 1995. V letu 1994 so bila izvršena večja dela pri domu in okoli njega. Spomladi so najprej v celoti prekrili streho, ki je še vedno nosila posledice tornada, in dozidali dimnik. Dvorišče gasilskega doma je bilo olepšanozasfaltom,položeni so bili tudi novi kabli za elektriko. Odbor je ob 90-letnici delovanja gasilstva v Hotedršici uspel zbrati dovolj sredstev za nakup motorne brizgalne Zigler 8/8, slika Sv. Florjana pa je pridobila sveže barve, zato je bila slovesnost obletnice še lepša. Pisalo seje leto 1998, koje društvo po dolgih letih oživilo prekinjeno tradicijo naših prednikov gasilcev, to je počastitev goda sv. Florijana, zavetnika gasilcev, ki ga obhajamo v začetku maja. Kip tega svetnika stoji na levem stranskem oltarju v cerkvi sv. Barbare na Ravniku. Na lepo sončno majsko nedeljo se je pred gasilskim domom zbralo 24 uniformiranih gasilcev in v sprevodu s praporom na čelu smo spet poromali na Ravnik k maši. Društvo je leta 1998 dobilo novega predsednika Boštjana Rupnika, Gasilci pri maši na Ravniku ob stranskem oltarju s kipom sv. Florijana. ki je bilo na Uncu. Tokrat je bila zelo uspešna moška gasilska desetina A, ki seje uvrstila tudi na državno prvenstvo, kije bilo naslednje leto v Kranju. Člani upravnega in nadzornega odbora niso omagali, trudili so se in napredovali. V tem času je država poskrbela za sprejetje novega Zakona o požarnem varstvu, ki bi zagotavljal humano pot, ki so jo zastavili naši predniki. Vsem državljanom Slovenije pa naj bi zakon vlil zaupanje v poslanstvo gasilcev in njihovo varovanje imetja pri nesrečah in katastrofah. poveljnik je postal Janez Čuk in tajnik Preko celega leta je potekala akcija Tečajniki, ki so obiskovali tečaj za čin izprašanega gasilca. Z njimi so na sliki Marinka Cempre Turk, predsednica GZ Logatec, Ivan Beigot, poveljnik GZ Logatec, in Janez Čuk, vodja tečaja. Edvard Čuk. V aprilu je 18 gasilcev, med njimi pet deklet, zaključilo tečaj za čin izprašanega gasilca. Tečaj, ki ga je vodil Janez Čuk, je potekal v sejni sobi gasilskega doma. Po končanem tečaju je GZ Logatec za vse tečajnike organizirala strokovno ekskurzijo. Ogledali so si postojnski regijski center za obveščanje, zanimiv pa je bil tudi ogled v Sežani, kjer so tečajniki spoznali poklicno gasilsko društvo v Sežani in njihovo opremo. Tam so usposabljali tudi vojake, ki so se odločili za civilno služenje vojaškega roka. zbiranja sredstev za nakup visokotlačne črpalke. 60 % sredstev je prispevala občinska zveza, 40 % sredstev pa smo s pomočjo uspešne vrtne veselice in s pomočjo krajanov zbrali sami. V začetku novembra je bila v vozilo TAM-80 montirana visokotlačna črpalka, ki jo je izdelalo podjetje REA iz Kopra. Večja in resnejša akcija pa je stekla v novembru, ko so po dolgem in obilnem deževju vas spet ogrožale poplave. V gasilskem domu je bila organizirana dežurna služba, ki je spremljala opozorila o naraščanju vode ob brani v Žejni dolini. Ko je voda začela teči čez spodnjih prostorih in dimnik oblekli v nerjavečo pločevino. V tem letu so se gasilski veterani iz cele občine srečali v Hotedršici. Ženska desetina se je po osvojenem prvem mestu na regijskem tekmovanju udeležila državnega tekmovanja v Mariboru, kjer je zasedla 39. mesto. Opravili smo tudi delo na administrativnem področju, saj smo popravili in uskladili statut PGD Hotedršica. 5. 6, 2000 je društvo spet posredovalo v požaru. Zagorel je Lešanov kozolec v Hotedršici, ki je ves čas uspešno kljuboval in prestal dve katastrofi (požar vasi v letu 1866 in požar med drugo svetovno vojno). Takojšna intervencija gasilcev je rešila sosednje gospodarsko poslopje Gregorčkovih. Na pomoč so prihiteli tudi gasilci iz Logatca, vendar njihova pomoč ni bila več potrebna. Na pot v novo TISOČLETJE brano, so bili o tem obveščeni ogroženi krajani. Gasilci so nudili pomoč pri zavarovanju objektov, k sreči pa ni bilo večje katastrofe. 25. 9. 1999 je naše društvo organiziralo občinsko tekmovanje v gasilskih športnih disciplinah na športnem igrišču v Hotedršici. Na tem tekmovanju so sodelovale štiri ekipe iz našega društva. Na regijsko tekmovanje so se uvrstile kar tri ekipe, veterani, ženske in pionirji. V tem letu smo obiskali najstarejšega in vztrajnega člana društva Ivana Brenčiča in mu izročili značko za 70 let delovanja. Društvo pa ni le tekmovalo, temveč je poskrbelo tudi za vzdrževanje doma. V gasilskem domu je bila dotlej le etažna centralna kurjava, zato so zmrzali ogrožale druge prostore. Na podlagi tega dejstva se je vodstvo odločilo za napeljavo centralne kurjave po celem domu. Zaradi dobre izkoriščenosti prostorov smo 15 m2 stanovanjske površine dali v najem Telekomu za njihovo dejavnost. Leta 2000 smo začeli z obnovo garaž, uredili smo stranišče v Trening ženske desetine. Po meddruštveni gasilski vaji zbrani gasilci analizirajo potek vaje. desetina je dosegla odlično 21. mesto. V tem obdobju je bil zaključen tudi nadaljevalni tečaj za V mesecu požarnega varstva je bila organizirana velika meddruštvena vaja, kjer je bilo prikazano gašenje gozdnega požara v bližini naselja. Z vso potrebno in razpoložljivo opremo so sodelovala društva Gornji Logatec, Laze, Dolnji Logatec in Hotedršica. Spomladi leta 2002 je bil v našem društvu izveden osnovni tečaj za pridobitev čina »gasilec«. Tečaja so predsednik je postal Drago Trpin, poveljnik Anton Gostiša, tajnik Boštjan Rupnik, blagajničarka je ostala Pavla Markič, gospodar doma pa Drago Merlak. Prebarvali smo tla v garaži ter namestili obešalnike za obleko. Na gasilski dom so priključili javno razsvetljavo in kabelsko televizijo logaške KTV. Pri vodenju društva in članstva smo v tem letu prešli na računalniško vodenje društvenih zadev s pomočjo programa GAS'2000. Ženska desetina je spet navdušila, saj je kljub slabim razmeram zasedla drugo mesto na regijskem tekmovanju in si tako prislužila nastop na državnem prvenstvu v Kočevju. Prvenstvo je potekalo spomladi leta 2004 in ženska se udeležili tudi 3 člani PGD Gornji Logatec. Vsi tečajniki so uspešno opravili preizkušnjo znanja in tako postali gasilci pripravniki. V tem letu smo pobelili obe garaži gasilskega doma in položili tlak ter ploščice v stolpu. V februarju 2003 smo volili nove člane upravnega in nadzornega odbora, čin gasilca. 6. 6. 2004 je PGD Hotedršica v naši vasi organiziralo srečanje pionirjev gasilcev iz vseh občinskih društev. Poleg tekmovalnih veščin so najmlajši člani društev spoznavali tudi kulturno dediščino našega kraja. V jeseni 2004 se je spet začel osnovni tečaj za gasilce pripravnike. Dobro se brez gasilske pomoči, namreč zavedamo, kako pomembna je strokovna usposobljenost članstva. Stolp gasilskega doma je dobil novo kovinsko preobleko, novo streho in simbol petelina, ki je nekoč že krasil gasilski dom. Uredili smo tudi strelovod, kajti nihče si ne želi ob katastrofi ostati Ženska desetina na regijskem tekmovanju. Desetar veteranov Jože Nagode in desetarka ženske ekipe Mateja Rupnik s pokalom. Ženska, moška in veteranska ekipa po tekmovanju na regijskem tekmovanju. In tako smo našteli ioo let Leta so tekla in nabralo se jih je lepo število. Našteli smo natančno STO let obstoja našega gasilskega društva. Naj za konec zaiskri še misel, daje lepo in požrtvovalno biti gasilec. Nositi poslanstvo humanosti in nesebične pomoči je plemenito dejanje. Biti gasilec paje tudi težko in odgovorno delo, zlasti v trenutkih, kijih prinašajo nesreče in zahtevajo hitre, prisebne in seveda prave odločitve. Veliko je stvari, o katerih bi še lahko pisali, veselih in žalostnih. Veselili smo se vsakega našega uspeha, uspešne pomoči v nesreči, novih pridobitev ... Veselili smo se tudi na naših veselicah. Bilo jih je veliko, vsaj dve na leto. Prva veselica v letu je bila januarja, ob praznovanju goda sv. Antona Puščavnika. Zal nam ta veselica ni več prinašala uspeha, zato smo jo pred leti opustili. Druga veselica je bila inje še vedno poleti na prostem. Veliko vrtnih veselic je potekalo na Habjanovem, Lešanovem, Ceponovem in »Erjavcovem« vrtu. Že kar nekaj let pa se ta prireditev odvija pri lovskem domu, kjer nam lovska družina da poleg dvorišča na razpolago tudi spodnje prostore lovskega doma. Vedno smo se radi odzvali na povabila k sodelovanju pri krajevnih in drugih prireditvah v vasi in v sosednjih krajih. Sodelovali smo povsod, kjerkoli so nas povabili, pa čeprav smo le urejali promet ali skrbeli za varnost. Tako smo pomagali pri lovskih tekih pozimi, na prireditvah kresna nedelja, pri srečanju prijateljev radia Ognjišče in raznih drugih slovesnostih v vasi. Udeleževali smo se tudi slovesnosti in visokih jubilejev drugih društev, gasilskih kongresov ... Prav posebna dogodivščina so bili in ostajajo gasilski kvizi in, seveda, vsakoletni gasilski reli. Žalostni pa so bili pogledi na pogorišče, ruševine in krajane, prizadete v nesreči. Težko je bilo tudi slovo od vsakega našega člana, ki je odšel za vedno. Se posebej težko je bilo slovo od prizadevnega in požrtvovalnega gasilca, najtežje pa od mladega člana društva. Od pokojnih članov našega društva smo se vedno poslovili s častno stražo, udeležbo na pogrebu in s poslovilnimi besedami. Pozabljali pa nismo in še vedno ne pozabljamo na bolne in onemogle člane društva. Obiščemo jih ob raznih priložnostih. Premnogi se razveselijo našega obiska. Naš najstarejši član Ivan Brenčič je bil rojen 1. 4. 1908 in ima za seboj že 76 let članstva v društvu. Pot do uspeha je bila vedno tudi polna padcev, obupa in nemoči. Bil je čas, ko nismo videli izhoda, zgodile so se napake, bila je tudi tako velika finančna stiska, da smo morali nujne račune pokrivati nekateri člani društva. Toda z voljo, sodelovanjem in nesebičnim delom smo skupaj prestali uspehe in poraze. Zavedamo se namreč dejstva, da smo lahko močni in uspešni le, če smo med seboj trdno povezani. Hotenjski gasilci NADALJUJEMO S PROSTOVOLJNIM DELOM Glavno poslanstvo gasilskega društva je reševati ljudi in njihovo lastnino v nesrečah. Ce pa je to poslanstvo zasnovano na prostovoljnem delu, je to še plemenitejše dejanje. Vsi skupaj se moramo dobro zavedati, kaj pomeni gasilstvo v obrambi pred naravnimi in drugimi nesrečami. Razvoj naše civilizacije je prinesel številne Ob stoti obletnici na položajih* v prvi vrsti od leve proti desni šofer Milan Markič, poveljnik Anton Gostiša, tajnik in mentor ženske desetine Boštjan Rupnik, predsednik Drago Trpin, blagajničarka Pavla Markič, predsednik nadzornega odbora Franc Pivk, mentor veteranske desetine in član poveljstva Janez Čuk. Zadaj pa stojijo od leve proti desni hišnik, član nadzornega odbora in šofer Silvo Rupnik, članica UO in predsednica komisije za članice Mateja Zelene, član UO Milan Vehar, član UO in predsednik komisije za mladino Aleš Zelene, član UO Edvard Čuk, član UO in mentor mladine Matevž Čuk, član UO Janko Moroz, član UO in namestnik poveljnika Primož Mikuž, član UO in podpredsednik Tomaž Rupnik. Kljub letom še vedno nadaljujejo s tradicijo, gasilskih športnih disciplin. Od leve proti desni: Milan Markič, Leopold Rupnik, Leopold Petkovšek, Franc Pivk, NikoTrpin, Janez Čuk in Franc Rupnik. materiale in izdelke ter z njimi nove izzive. Priča smo tudi podnebnim spremembam, ki lahko gasilcem zagrenijo življenje, če nanje niso dobro pripravljeni. Temelj uspešne pomoči pa je v znanju, kako in s pomočjo Za vedno velja pravilo, da na mladih svet stoji. Skupinska slika gasilcev in gasilk, tik preden smo letos poromali na Ravnik k svetemu Florjanu katerih pripomočkov seje treba spopasti z nesrečo. Kronist Franc Korenč je leta 1933 v zaključku letne kronike zapisal: »Dal Bog, da tudi mi v bodoče delujemo tako, da bomo vredni nasledniki naših prednikov.« Tega si želimo tudi mi in upamo, da bomo tako kot do sedaj zmogli premagovati vse ovire tudi v bodoče. Društvo je po številu članov zelo močno, saj smo 1. 1. 2005 našteli 130 članov, od tega 103 moške in 27 žensk. Pionirjev (7-12 let) je 6, mladincev (12-16 let) 19, pripravnikov (16—18 let) 9, članov 81 in veteranov 15 (od tega 11 moških in 4 ženske). Med operativnimi člani pa smo našteli 23 gasilcev, 14 gasilcev I. stopnje, 9 gasilcev II. stopnje, 3 nižje gasilske častnike, 2 nižja gasilska častnika I. stopnje, 2 nižja gasilska častnika II. stopnje, 1 častnika, 1 častnika I. stopnje in 1 višjega gasilskega častnika II. stopnje. Društvo pa je postalo bogatejše za usposobljenega in marljivega člana, ko je prišel v vas Anton Gostiša. Rodil se je 3. 1. 1954. Gasilske izkušnje in izobrazbo gasilskega častnika I. stopnje sije pridobil v PGD Vrhnika, kjer je bil tudi poveljnik društva. Kot član IGD Industrije usnja Vrhnika je s svojim znanjem leta 2001 v nočnem požaru rešil podjetje velike katastrofe. V našem društvu Anton skrbi za operativne zadeve, saj je poveljnik društva. Društvo vodi predsednik Drago Trpin, tajnik je Boštjan Rupnik, blagajničarka Pavla Markič in gospodar doma Drago Merlak. Hotedršice, Ravnika, Žibrš in Novega Sveta v zadnji akciji v decembru 2004, ko vasje društvo še posebej zaprosilo za pomoč. Vozilo smo naročili že septembra leta 2004, letos spomladi pa je bila izdelana nadgradnja. Orodno vozilo skupaj z nadgradnjo in z vso opremo je bilo izdelano in dobavljeno za 16 milijonov tolarjev. Polovico sredstev je zbralo društvo samo, del je prispevala Gasilska zveza Logatec, z velikim deležem pa je nakup vozila omogočila Občina Logatec. Za hotenjske gasilce predstavlja vozilo pravo bogastvo, kajti s tem denarjem bi lahko (po ceni zasebne pekarne) kupili 50.000 kg belega kruha, zato se vsem in za vse LEPO ZAHVALJUJEMO. Čas postavlja ZAHTEVE SVOJE C as, v katerem živimo, je čas hitrih sprememb in prilagajanja. Postavlja nove zahteve, novo obliko in način dela ter vsiljuje dodatne naloge tudi gasilcem. Prav zato sije Prostovoljno gasilsko društvo Hotedršica že leta 1997 postavilo v dolgoročni plan razvoja opreme tudi nakup novega orodnega vozila. Od takrat dalje je društvo skrbno varčevalo sredstva, ki so se zbirala s prispevki krajanov ob novoletnih obiskih, z izkupički veselic, donacijami podjetij in samostojnih podjetnikov. Izjemno pa ste akcijo nakupa vozila z denarnimi sredstvi podprli krajani V SPODNJEM ZAPISU NAVAJAMO NEKAJ OSNOVNIH PODATKOV O VOZILU. Dolžina vozila: 60000 mm Širina vozila: 1996 mm Maksimalna nosilnost: 6300 kg Motor: 4-valjni turbointercoler 107 kW (146 KM - 2798 cm3) Pogon: 4x2 Vozilo je namenjeno posadki šestih gasilcev, saj ima spredaj sedež za voznika in klop za sovoznika, zadaj pa klop za 4 osebe. Nadgradnja: - rezervoar za požarno vodo (800 1) - visokotlačna črpalka s 157 1 pretoka na minuto pri 50 barih - dva navijaka za hitri napad z V.T. z 2 X 50-metrsko cevjo - električni agregat, 5,4 kw (380v/220v) - dvižni steber z dvema 1000-vatnima reflektorjema - kompletni alarmno-svetlobni blok - regali za tlačne cevi (10*B, 10*C) - zaboj za ročna orodja - izvlečna stena z gasilskim orodjem - motorna brizgalna ZIGLER 8/8 - 2 dihalna aparata z rezervnimi jeklenkami - 2 ročna gasilnika na prah in vedrovka - cifareli (naprava za gašenje travniških požarov) - kompletne gasilske armature za izpeljavo napadalnega voda - montirana lestev na strehi (3 x 4 m, 10 m uporabne višine) - signalna oprema za zaščito kraja nesreče, požarišča >Veliko truda in garanja je bilo potrebno vložiti v povojnih letih, da je gasilstvo v vasi obstalo in delovalo naprej.« T X r o so besede, s katerimi Dominik Vavken opiše napore, ki so v petdesetih in šestdesetih letih ohranjali gasilsko društvo pri življenju in delovanju, ko je tudi sam aktivno deloval in bil predsednik. Dominik seje rodil 31.7.1921, član društva paje postal leta 1939, saj takratna pravila gasilcev niso dovoljevala vstopa pred osemnajstim letom starosti. Ze istega leta je nastopil v prostih vajah na gasilskem kongresu v naraščajski ekipi, kot so jo poimenovali. Zamenjal je namreč člana desetine, ki je bil za nastop premlad. Nadaljnje delo mu je prekinila druga svetovna vojna in nato triletno služenje vojaškega roka na bolgarski meji. Takoj po vrnitvi je prevzel v društvu vodenje mladinske ekipe. Dominik je bil vedno zagret in delaven gasilec, saj je bil z vmesnimi prekinitvami polnih 16 let predsednik društva. Prav petdeseta leta, koje prvič postal predsednik, so bila težka. V času njegovega vodstva so bili v mizarski delavnici s podarjenim lesom izdelani novi paviljoni. Predsednik je bil tudi v obdobju, ko so nabavili novo motorno brizgalno Rosenbaver in obnavljali gasilski dom. Koliko truda in skrbi je bilo potrebnih za te investicije, koliko lesa je bilo treba zbrati, posekati in spraviti iz gozda! Ne samo Dominik, tudi njegovi konji so društvu prinesli velik prispevek, pa čeprav je bila zato prikrajšana domača kmetija. Polnih 25 let je bil tudi član Gasilske zveze Logatec. Za svoje požrtvovalno delo je prejel poleg drugih priznanj tudi priznanje Gasilske zveze Slovenije I. stopnje. »Nekdo mora biti gonilna sila, ki pelje vso stvar naprej, se žrtvovati in delati, čeprav je večkrat prikrajšan kdo od bližnjih.« ako je o svojem humanem delu v gasilskem društvu povedal Franc Pivk, rojen 25. maja 1936 na Medvedjem Brdu. Med gasilce je vstopil 1952. leta in že 1956. leta v Medvodah uspešno zaključil tečaj za čin nižjega gasilskega častnika. V domačem gasilskem društvu je nadomeščal poveljnika, nekaj let pa je bil tudi aktiven član Industrijskega gasilskega društva KLI Logatec. Tako se je Franc kot izkušen gasilec leta 1962 preselil v našo vas in že naslednje leto postal član našega društva. Starejši gasilci večkrat povedo, da je bilo društvo v tem obdobju neaktivno in tik pred tem, da obupa. S prihodom Franca Pivka, kije takoj postal poveljnik društva, pa je zavel nov veter in dal moči vsem aktivnim članom. Društvo sije kmalu opomoglo in začelo delovati. Njegovo delovanje v društvu je bilo vseskozi aktivno inje še vedno prisotno. Redno je delal kot odbornik, 17 let je bil poveljnik društva, 2 leti pa predsednik. Preko 20 let je bil tudi delegat v Gasilski zvezi Logatec. Za svoje požrtvovalno delo je Franc prejel gasilsko odlikovanje III. stopnje, gasilsko plamenico III. stopnje in občinsko priznanje I. stopnje. Polno ustvarjalnosti in predanosti je DOLGOLETNO OBDOBJE NIŽJEGA GASILSKEGA častnika Janeza Cuka, ki svoj čas še vedno PODARJA POSLANSTVU GASILSTVA. JI anez seje rodil 27.4.1944 v Hotedršici. Pot v šolo I ga je bosega vodila mimo gasilskega doma in že akrat je sanjaril, da bo postal gasilec. Društvo gaje med svoje člane sprejelo 15. novembra 1959 in ga že kot mladinca izvolilo v svoj upravni odbor. Njegovo delo v društvu sta prekinila le služenje vojaškega roka in delo v Ameriki. Aktivno je deloval na več področjih: 3 leta kot blagajnik, 10 let je bil tajnik, 10 let predsednik in 5 let poveljnik društva. Od leta 1986 do 1990 je bil tudi predsednik SIS-a za požarno varnost Logatec. Dolga leta je bil mentor mladine, vadil in vzgajal je mlade gasilce, jih vodil na tekmovanja, se veselil njihovega uspeha na Ptuju leta 1980 in bil z njimi kar trikrat na letovanju na Debelem Rtiču. Janez je kot republiški sodnik tudi presojal usposobljenost in uspešnost tekmovalnih desetin. Marsikateremu članu društva je dal zgled in zagon prav s svojim vestnim in predanim delom. V težkem obdobju sedemdesetih let, koje društvo najbolj potrebovalo aktivne člane, je prevzel tajniška dela. Tudi v funkciji predsednika društva je uspešno vodil svoje člane skozi lepe in težke trenutke. Veliko svojega časaje Janez posvetil adaptaciji doma, posodobitvi opreme in orodja ter izobraževanju, saj je organiziral in vodil tri tečaje za naziv izprašanega gasilca. Skupaj s poveljnikom Ivanom Beigotom sta vadila in vzgojila žensko desetino, pionirske in moške desetine ter jih s tem usposabljala za razna srečanja in tekmovanja, V gasilskih vrstah je imel vzornika v poveljniku Gasilske zveze Slovenije Milanu Vrhovcu. Koje bil aktivist na občinskem gasilskem področju, je s tem lahko veliko pomagal matičnemu društvu. Ob vsaki večji nesreči ali požaru je med prvimi priskočil na pomoč. Za svoj trud in požrtvovalno delo gasilca je prejel priznanje Gasilske zveze Slovenije II. stopnje. » Človek človeku naj pomaga in si pomaga, s tem se krepi tudi samozavest.« Tako o gasilskem delu razmišlja Ivan Beigot nekdanji dolgoletni poveljnik PGD Hotedršica. Rodil seje 14. 8.1951 v Visolah pri Slovenski Bistrici. Že kot pionir gasilec se je vzgajal v gasilstvu v PGD Zgornja Bistrica. Končalje srednjo metalurško šolo. Po končani vojaščini gaje pot pri iskanju zaposlitve zanesla na Notranjsko, v Postojno. Tam je spoznal ženo Fani in se preselil na njen dom v Hotedršico. Ze takoj po prihodu v vasje pokazal veliko zanimanja za delo v gasilskih vrstah, zato je leta 1975 postal član našega društva. Kmalu zatem je uspešno opravil tečaj za čin nižjega gasilskega častnika. Poprijel je za delo in že leta 1979 gaje društvo izvolilo za svojega poveljnika. To funkcijo je opravljal vse do leta 1998. Svoje napore je vlagal predvsem v posodobitev opreme in v izobraževanje gasilskih enot. Poleg tega je skrbel tudi za lastno izobraževanje, saj je postal poklicni gasilec in nadaljeval pot vse do čina višjega gasilskega častnika I. stopnje. S svojo strokovnostjo in zagnanostjo je obogatil društvo z znanjem in novostmi. Dodatno se je Ivan izšolal tudi za gašenje požarov v naravi s pomočjo helikopterjev in lahkih letal ter za reševanje in gašenje ob nesrečah z nevarnimi snovmi. Usposobljen je tudi za servisiranje vseh gasilskih aparatov z oznako EU. Bogato znanje pa je prejel tudi v gasilskih delavnicah na temo ogroženosti, varnosti in reševanja stanovanjskih in industrijskih prostorov. Za svoje dolgoletno in uspešno delo v društvu je prejel gasilsko plamenico II. stopnje. Niko trpin, POL STOLETJA PRAPORŠČAK IN OBENEM VARUH PRAPORA. Nikoje bil rojen 6. 12. 1931 v Hotedršici, v gasilske vrste pa je vstopil 1. 5. 1948. Kot otrok je preživljal tragedijo vojne in prvih povojnih let. Zgled vestnega gasilca je imel doma, v očetu Francu, ki seje med pogumnim gašenjem v vojnem času nesrečno poškodoval in ostal hrom v obeh rokah. Leta 1956 so gasilci nabavili nov prapor in Niko je postal njegov varuh ter praporščak gasilskega društva. Skrben varuh in vesten praporščak je še danes. Leta 1956 je v Medvodah uspešno zaključil šolo gasilske zveze za čin nižjega gasilskega častnika. Ko so leta 1975 obnavljali gasilski dom, je Niko postal predsednik gradbenega odbora in kot izučen zidar tudi vodja gradnje. Veliko svojih moči je društvu podaril v dolgoletnem poveljniškem delu pa tudi kot predsednik. Za svoje vestno in marljivo delo v gasilskih vrstah je prejel priznanje Gasilske zveze Slovenije II. stopnje. Zanimivost Ali poznamo svetega Florijana? si Florijani imajo god 4. maja. To je dan, koje leta 304 svetnik Florijan umrl mučeniške smrti. Rodil se je v Avstriji, v vasi blizu Dunaja, postal je visoki uradnik rimske vojske in se navdušil za krščansko vero. Med preganjanjem v času cesarja Dioklecijana je prišel ukaz, da mora vsak darovati samo rimskim bogovom, v nasprotnem primeru pa mora umreti. Državni namestnik Akvilinij je poskrbel za strogo izvajanje tega zakona, zato je veliko kristjanov po ječah čakalo na smrt. Florijan, ki je tedaj služboval vzhodno od današnjega Linza, se je napotil v mesto, da bi rojakom vlil pogum. Pri tem ga je prestregla skupina legionarjev. Pogumno in bistroje trdil, daje kristjan in da zato ne bo daroval rimskim bogovom. Nekdaj podrejeni vojaki so ga bičali in mu trgali meso, Florijan pa je klečal in molil ob bregu reke Enns (to je današnji Inn). Vojaki so mu okoli vratu privezali kamen, toda v reko se ga ni upal poriniti nihče. Pristopil je mlad neznanec in ga močno sunil v reko. Med gledanjem Florijanove utopitve, nenadoma ni ničesar več videl, oslepel je. Florijana so pokopali verniki. Ob grobu je zrasla kapelica, okoli nje pa pozneje naselje z benediktinskim samostanom. Dunaj časti sv. Florijana kot svojega patrona in ga upodablja s poveljniškim praporom v desni roki, ob njem pa stoji angel, ki drži posodo in zliva vodo na gorečo vas. Na nekaterih upodobitvah pa vodo na gorečo vas zliva sam Florijan. Morda je prav v tem razlog, da so ga gasilci izbrali za svojega svetnika, saj sveti Florijan velja za zavetnika pred požarom in poplavo. (Zgodba o svetniku je povzeta iz kronike PGD Bevke.) Naša tradicija V cerkvi sv. Barbare na Ravniku je levi stranski oltar posvečen prav svetniku Florijanu. Ze od nekdaj seje iz Hotedršice na prvo majsko nedeljo preko hriba Mladeja vila procesija, ki so jo poimenovali Florijanova procesija. Te procesije so se od leta 1912 do 1946 udeleževali tudi gasilci v svečanih uniformah. Procesijo so prav do vrha Mladeja spremljali zvonovi cerkve v Hotedršici, od tam naprej pa so procesijo spremljali zvonovi cerkve na Ravniku. Nato seje v cerkvi darovala slovesna maša v čast sv. Florijanu. V letu 1998 smo gasilci po dolgem premoru spet poromali na Ravnik in se udeležili slovesne maše. Od takrat dalje postaja počastitev goda sv. Florijana naša tradicija. Gasilci pri svetniku leta 2005, z njimi duhovnik Franc Turk. i i so prispevali za nasup Ml novega vozila v decembrski aKaji OBČINA LOGATEC Tržaška 15, 1370 Logatec mmmE i I : L .... —. .. « 112 1WF SLOVENIJI r i i L— k • Gasilska Zveza LOGATEC Krajevna skupnost Hotedršica Leopold Rupnik Hotedršica 147 GOSTILNA TURK HOTEDRŠICA 28, 1372 HOTEDRŠICA TEL.:01/7559123 STelmak Vera Brus Novi Svet 28 David in Franc Pivk Hotedršica 90 ;