Cvetoči trn
fTL|epo majnikovo jutro  rae je  izvabilo iz mestnega zatišja v btijni log.   Kako         
fllL^okrepi in dvigne ta krasota človeškega duha, nehote se ti izvije iz prsij hvalen        
spev Onemu, ki je izvor vse te lepote. Iu kako tudi ne! Mar naj človek sam ne        poje slave Stvarniku, ko vender veš gozd odmeva nje ? Mogočno doni pesen ptičev proti nebu.   Vse je v evetji.   Ozka stezica me vodi ob potočku nizdolu.   Glej ga, tudi stari trn se je oblekel v belo cvetje,  da se tudi on pokaže,  ceš, jaz nisem zadnji!  A jaz ti ne verujera, cvetoči trn!   Pod zapeljivim cvefcom skrivaš bodiee!
Samotariš pae ne,  srebrni potoček ti Sumlja mirno in pljuska ti lehko vodico ob         
vejice.   Lehko si ponosen!   A vender ti ne vernjem!   Osiplje se ti vže cvetje, in        
kmalu pokažeš svoje bodice. Veselira se sieer vzporaladnega cveta, le tvojega cveta        
riisem vesel,  cvetoei trn!   Zakaj neki ne?   Podoba si mi človeka,  ki pod krinko         
prijaznosti skriva pikre pšice,  a jaz ljubitn le odkritosrčnega človeka, hinavec se         mi studi. Zato mi ni všeč tvoj evet, cvetoci trn! —                          J. Kromar   .