Pesnik, pisatelj, dramatik in knjižničar Borut Gombač je v dosedanjem pesniškem ustvarjanju prehodil raznoliko in razvejeno pot, ki jo je leta 2003 začel s svojim ritmično in vizualno razgibanim prvencem Razblinjene dlani. V slednjem so ob siceršnji belini knjižnih listov redkobesedni verzi na meji erotike in eteričnega že kazali premišljeno in izrazito skrb do je­ zika, preiskovali moč izraza ter prehodnost besede ob avtorjevem nizanju črke ob črko. Temu je sledilo tudi nadaljnje ustvarjanje, pri čemer je avtor s pesniškima zbirkama Sence in sinkope ter Popevke, songi in šansoni znotraj razmerja med neposrednim in neulovljivim še toliko bolj dodelal svoj zven, saj so bile pesmi obeh del namenjene uglasbitvi, po drugi strani pa se je njegovo poigravanje z jezikom in formo dobro zaokrožilo tudi v zbirki Pre­ hod, v kateri je Gombač izraz prestavil v smer bolj narativne kompozicije ter se poslužil gradnje proznih pesmi, a ob tem ohranil fluidno prehajanje pesniške besede. Vse omenjeno se nadgrajuje tudi v avtorjevi peti pesniški zbirki, ki že z naslovom S konico konice jezika prinaša dvoumnost, saj gre naslovni je­ zik razumeti kot človeški organ in hkrati kot sredstvo komunikacije, ob izmenjavanju metafizičnega in čutnega pa tudi sintagma pisanje “s konico Foto: Robert Carrithers Aljaž Koprivnikar Borut Gombač: S konico konice jezika. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2019. 1918 Sodobnost 2020 Sprehodi po knjižnem trgu konice” dobro ponazori osrediščenje tokratnega pesniškega zrenja. Že prva nenaslovljena pesem zbirke (“Osnutek česa so begave oblike / nedo­ končane slike / v žarečem okvirju očesa?”) namreč s svojim vprašanjem razkriva celoto, ki se podobno kot v Gombačevih prejšnjih delih vnovič skriva v neslutenih silnicah jezika, v katerih se mikro­ in makrostrukture zunanje okolice in notranjega ustroja pišočega kažejo kot izmuzljive podo­ be popolnoma fluidnega sveta. Na meji budnosti in sna, iz telesnosti prek metafizike, se “drobne naključne povezave, / tihe začasnosti simbolov / kaotična mrgolenja pod žgočimi vekami / zadušene eksplozije sončnih peg” pri tem izkazujejo kot naključne, izmuzljive, fantazijske, celo nad­ realistične konstelacije osvobojenega jezika. Ta izhaja iz pišočega, ki sicer govori iz sebe, a je obenem tudi zunaj sebe (“Nisem še na drugi strani, / toda tudi na tej že dolgo ne več.”; V žarečem okvirju očesa), ob prehodni in nejasni meji med subjektom in objektom pa smo soočeni z navidezno avtomatskim zapisom kot denimo v pesmi Z bobnečo slutnjo lave v verzih “Namesto mene govori nekdo, / ki ni nekdo, / ampak nekaj, kar mehansko / (a skrajno natančno in s čvrsto vakuumsko pisavo) / brez slehernih omeji­ tev ali zavor / simultano prevaja naključno izbrane podobe / in jih z nemo brezdušnostjo spreminja v podnapise.” Na tak način nas Gombač vodi globoko v pisavo, na eni strani osredišča, na drugi razgrajuje tako pišočega kot napisano, kjer pa je v drgnjenju ene besede ob drugo, ko “iskrica zaneti ogenj”, v plamenu črk prepoznati tudi svojevrstno logiko. Avtor v svojem prehajanju do prvobitnosti jezika – tega namreč razume kot snov, ki šele omogoča preoblikovanje stvarnosti – iz njegovih osnov gradi lucidne ter čutne utrinke, ki pred bralčevimi očmi iz vsakdanjega rastejo kot fanta­ stičen svet, v katerem skozi okno sije mrak, v katerem “[č]rna meduza zaplava v sobo, / čeprav je voda že zdavnaj odtekla” (Skozi okno sije mrak), in se prvoosebni subjekt vrne v preteklost, v kraje, v katerih nikoli ni bil. Skok iz gole resničnosti in z roba besede ob večpomenskosti posameznih verzov pri tem dobrodošlo vodi k različnim vstopom v branje ter se poslu­ žuje širokega nabora postopkov, vse od nepričakovanih asociativ nih pre­ skokov, sopostavljanja nasprotij in menjav glediščne točke do ekspresivnih iger s podobami, ritmom in zamolkom. Omenjeni postopki sicer toliko bolj vplivajo na bralčevo razsrediščenost, a vendar se skozi pesmi vseeno prebijamo k nekakšnemu osrediščenju celote – to se namreč na eni strani skriva v tematiziranju pesniškega ustvarjanja, na drugi pa v prevpraševanju človekove pozicije v svetu. Če se poetološka tematika gradi skozi že ome­ njeno alkimijo samega jezika, kjer je v določenih besedilih najti tudi nekaj 1919 Sodobnost 2020 Borut Gombač: S konico konice jezika Sprehodi po knjižnem trgu skritega sarkazma, denimo v pesmi Gostota besede (“Besedo pogoltnem, / da ne bi nekdo nekoč slučajno narobe razumel verza / o obsedenosti z izčišče nimi pomeni, / o neskončni previdnosti, / o skrajno prilagodlji­ vi individualnosti / in o času, / ko je vsakdo vsak trenutek lahko nekdo drug.”), in se ponuja možnost izstopa “skozi strop gravitacije, nekam v neznano” (V neznano), se eksistencialni del zbirke poglablja v postmo­ dernistični svet mnogoterih resnic. Ta ostaja brez trdnega sidrišča, giblje se v fluidnih prostorskih in časovnih perspektivah ter ob preoblikovanju naše realnosti prinaša dokaj tesnobna občutja, saj so v ospredje postavljeni človekovo minevanje in temeljna vprašanja našega bivanja. Eksistencialno prevpraševanje je dobro vidno že v naslovih pesmi (Ujet v zrcalih prispo­ dobe), v krajših pesmih (naj izpostavimo zgolj Iz največje dvorane, v kateri se subjekt sprašuje “Od kod?”), pa tudi v daljših formatih (Nenapisani program išče izgubljeno kodo). Na relaciji telesnosti, fizike in metafizike (“Še vedno v koraku s svojo senco, / eteričen, / transcendenten / in hkrati otipljivo telesen.”; Breztežen in gnetljiv) avtor tako “negotovo stopa po navidezni črti med časom in prostorom”, a je v njegovem ustvarjanju pre­ sežnih pomenov znotraj protislovnega bivanja, ob zavestnem obračanju realnosti na glavo prepoznati željo, da bralstvu ponudi drugačno optiko na svet okoli njega. Skladno s tem nas avtor namreč opozarja, da so naše podobe, zbrano znanje in pogled navzven izjemno izmuzljivi oziroma ne­ gotovi, v siceršnjih mračnejših tonih pa potrebno upanje Gombaču prinese ravno pisanje, kot je to vidno tudi v nenaslovljeni štirivrstičnici (“Nadzor posledic ni mogoč, / najmanjša slutnja je resnica, / vsak premik premika svet. / Neskončna moč dotika.”), ki med skritim in vidnim, med izrečenim ter zamolčanim s svojim zaključkom ponudi vitalistične, svetlejše odtenke. Zavestna in zelo premišljena gradnja nasprotij znotraj našega bivanja ali celo ujetosti v prostor in čas se izven oblikovnih prijemov kaže tudi v dobro uspeli dramaturgiji, saj vse od začetka zbirke Gombač vzpostavlja dve ravni. Ob skorajda metabesedilni zasnovi namreč ob daljši pesmi uvaja krajšo, v kurzivi zapisano ritmizirano dvo­, tri­ ali štirivrstičnico, ki s svo­ jim zaključkom naslovi naslednjo pesem. Četudi besedila pri tem nastopajo kot samostojne enote, pa se med ponavljanji posameznih verzov ter podob izgradi prepletena mreža pomenov, kjer kontekst prehaja iz enega teksta v drugega, kot je to denimo vidno v časovnem minevanju med nenaslov­ ljeno trivrstičnico “Ko sekundni kazalec pritikataka / do naslednje črtice številčnice, / počaka, da ga prehiti marec.” ter njeno naslednico Marec, ki vsebuje zgolj verz “April.”. Na ta način besedila nagovarjajo drugo druge­ ga, na levi strani knjige izmenjavanje med krajšimi in daljšimi pesmimi, 1920 Sodobnost 2020 Sprehodi po knjižnem trgu Borut Gombač: S konico konice jezika ponekod esejistično intoniranimi, prejme svoj odziv na naslednji strani, znotraj pesniških miniaturk, ki bi jih lahko razumeli kot komentar ali hipne beležke. S tem avtorju dobro uspe organsko stopnjevanje, ki nas do konca pesniške zbirke napeljuje k izmenjavam pogleda in prevpraševanju našega smisla obstoja, vse do prostora, v katerem se zabriše celotna abeceda. V tokratni zbirki Gombač prav po zaslugi konceptualne zasnove osredi­ šči sicer razsrediščeno poezijo, pri čemer nas vodi dovolj daleč v globine (“Ne, / središče središča ni točka, / ampak globina.”; V središču središča), da v magmi jezika izstopimo iz sveta in se nanj na novo ozremo. Takšna radikalna pesniška pozicija je na eni strani zmožna ponuditi raznolike vstope, pesmi med drugim izkazujejo neizprosno moč same poezije, ki se ne uklanja svojemu okolju in ga je zmožna na novo zarisati, vendar pa odsotnost odgovorov v pesniškem (samo)preiskovanju mestoma zapada tudi v občutje monotonije. Če pesmi ob tem presojamo tudi kot posamez­ ne enote, vzete iz konceptualnega okvira celote, ponekod delujejo manj uspelo, celo programsko, saj služijo bolj kot ne gradnji atmosfere celote zbirke, in četudi je v njih najti sveže in ekspresivne podobe, slednje pred­ vsem v daljših besedilih preglasijo ponovljiva preigravanja na poti v nezna­ no, v hermetično globino, ki ji bo smisel ali odsotnost tega zmožen dati le dovolj zavzeto angažiran bralec. 1921 Sodobnost 2020 Borut Gombač: S konico konice jezika Sprehodi po knjižnem trgu